Čas, da zlijem malo gneva na vele slovensko otroško parlamentarno parado. Že od dneva D, ko je naš župan vstal kot feniks iz pepela požganih in jalovih upov o zmagi, naša parlamentarna deca pa ne počne drugega kot meša zrak, meče pesek v oči, vozlja štrene en drugemu še bolj kot ponavadi, Slovenija pa tresočih oči in prstov spremlja in upa (Saj bo).. mnja... že od tega dne je naša medijska znanost zapadla eksperimentu, ki narekuje:

 

- huronske napovedi o Kajnovi ali Ablovi zmagi/izdajalskem porazu, ki jih lahko spremljamo v desničarsko gojenih, levičarsko usmerjenih, pa tudi sredinskih časopisih, intervjujih, pamfletih, kolumnah

- razkritja "grozovitih" dejanj politično krepkih posameznikov na dnevni ravni v čudežni otroški oddaji Svet, ki upogne še tako ravno resnico.

- skrivne sestanke, ki so jim slučajno priča nič hudega sluteči mimoidoči (ki, kako prikladno, ravno nosijo kamero in mikrofon s seboj)

- grom in blisk jeze revne raje že deset minut pred dnevnimi poročili, kjer ponovno nakurijo svetovno (slovensko) javnost, katere kipce, švicarske račune, petnajst prevzetih podjetij in kar je še tega izdajalskega skriva en ali drugi doma lepo na dvorišču in kakšne kučne čarolije bomo lahko spremljali danes na Odmevih ali 24ur.

- prva, osrednja in (očitno tudi) edina tema vseh poročil, ki jih spremljamo so jasno ... (drums): naši parlamentarci. Medijski linč tega v tem tednu, onega v drugem tednu. Trume smelih novinarjev brskajo in brskajo za še tako trivialnimi detajli življenja posameznika, ki jih spremenijo v spektakel.

- ne, ne motim se. Zaradi lepšega pa mogoče vmes enkrat omenijo, da tudi Etna bruha ogenj. Wow. Obstaja tudi drugi svet, ne le naš parlamentarni vrtec. Bravo novice.

- In potem spet k Jankoviću, Janši, Virantu na dvorišče. Ali pa z Erjavcem v dom za ostarele, kjer mu ne uspeva ravno prepričevati starejše dame, polne gneva in pljunkov na celotni otroški zborček na Šubičevi.

 

 

Zaboga, pa saj se še kaj bolj pametnega dogaja na svetu ali se pač motim? Kako lahko nekaj tako otročjega zapolnjuje naš dnevni medijski prostor in nam dobesedno pere možgane iz dneva v dan..in še kar tako neumorno? Najbolj smešno pri zadevi je, da nek državljan tipa MajaT ne more popolnoma nič in lahko samo gleda in zija kot tele v nova vrata in se delno hahlja, delno ga pa grabi sveta jeza. Pa ne da se človek preveč sekira, ampak res je cela zadeva že prestopila meje farse. Kaj imam od tega, če vem, da je oni ali ta imel dve podjetji, kjer je pral denar.. ali da je v prejšnjem življenju polagal kamne na desni strani, zdaj bi jih pa še na levi. Pa da ima šest nezakonskih otrok, od katerih ima en babico, ki je bila tatica in nepoštena ženska... Strašno veliko lahko to vpliva na moje življenje. Na pritisk že.. ampak zaradi jeze, ker se to sploh izpostavlja..  Eh..

 

No, vedeževalci so nam olajšali delo. Če sem si prav prebrala, sta Karin in Danny (ali je bil kdo drug v srenji kavopivcev in prerokov?), napovedala koalicijo decembrskega zmagovalnega, ergo?  Kaj se potem čaka, če še vedeževalci pravijo, da se nam piše Y prihodnost? Čemu sploh potem vse debate, če še kavna usedlina pravi, kako bo in kdo bo s kom v peskovniku? Koliko nas to res stane?

Smo kot na Hollywoodski preprogi pred oskarji, kjer ženska deca bije neumorno in tresočo bitko, katera bo zmagala v kategoriji najbolj ekscentričnega gvanta, najbolj razgaljenih ramen, najvišjih in najbolj čeških štiklov. Sicer, vedeževalstvo se je razpaslo tudi po medijih. Včasih je oral ledino samo Slak, danes jih imamo kar v vrsti. Čisto vsaka duša na televiziji že zna napovedovati malodane kot Jerry Springer. Manjka samo še publika, ki vneto skandira v ozadju..

 

Pa tudi predsednik je mislil, da bo olajšal delo. Nak. Big mistake. Recimo da bi v našem vrtcu vzgojiteljica rekla: "Otroci, mir! Glejte - Pavelček je danes najbolj priljubljen, zato bo danes on imel ta veliko lopatko. Pomagajte mu, da bomo skupaj zgradili velik grad. ". No in se sedaj dvignejo vsi Janezki, pa Špelce, pa Lojzeki, in se nekontrolirano začnejo dreti in mahati s svojimi grabljicami, rokami in nogami. Užaljeno se postavijo v kot in vlečejo nosove. Nočejo Pavelčka, ker bi vsak bil najbolj priljubljen. Spomnijo se na Đemala, ki se kuja v kotu, saj ga nihče nikoli ne mara in ne povabi k igri, kar naenkrat pa vsi sprint do njega in ga prepričujejo, naj se igra z njimi.  

Peterček je bolj pameten. On gre v bližnji grm, si natrga nekaj šib ter vejevja in si začne delati svoj vrtiček. Ne zanima ga Pavelčkov grad, ker hoče svojega. Pavelček itak noče narediti ničesar tako, kot bi Peterček, to že ve, in ga sploh ne potrebuje vprašati. Ograjico sestavlja prav hitro in kmalu pritegne pozornost Lojzeka. "Pridi k meni, bova naredila grad, pa metala kamenčke potem izza ograje na Pavelčka". No, kjer je Lojzek, je tudi Janezek, pa tudi Špelca bi prišla, a kaj ko je del ženske manjšine in nima pravega glasu. Ampak ona ve, da ima Lojzek mozoljček na ta zadnji, ki ga fejst skeli in noče nobenemu priznati. In tudi ve, da je Janezek zadnjič pojedel en kos kruha pri malici več in izmaknil jabolko tovarišici. In če je ne bodo vzeli zraven h gradu, se bo šla pritožit k njej in bodo vsi videli. Enaka pravila so za vse, kajne? 

 

 

Skratka, takele bitke spremljamo vsak dan na medijih - pfej. Pa rada spremljam aktualne novice, velikokrat se prav nesramno zabavam, le da so zadnja dva meseca zbanalizirane do zadnjega kristala. Dovolj mi je parlamentarcev, dovolj je kvazi umazanih zgodb vseh strani. Mi hočemo, si zaslužimo akcijo, ne pa besedičenja, in to dan za dnem enakega. Res si želim, da se končno enkrat pomirijo, si poskusijo podati roke in že kaj naredijo. In da se novice vrnejo na to, kar so, novice, ne pa iskalke nekih zarot, da lahko spet spremljamo kako bolj pomembno novico na svetovni ravni. Kje se bijejo, kje tolčejo naravne katastrofe.. kaj se dogaja z ekonomijo, zakaj je revni rudar na severu Pakistana ostal brez vsega.. kaj je s polarnimi medvedi, kako se obnaša izraelska valuta.. karkoli, samo da mi ni več treba poslušati, kakšne umazanarije je zagrešil sin tega ali onega veljaka, s katerim stricem se je spečala ta ali ona gospa in katere zločine vse skrivajo v svojem rokavu ti naši srčki. Sram naj jih bo, vse po vrsti. Bljak. Komaj čakam konec tega pred, med in povolilnega cirkusa.

 

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Moja trenutna sitnoba se je po 10 dnevnem odmoru razpršila kot padla kapljica na gladki površini, ko sem le našla pot nazaj v telovadnico. Vse jasno. Novoletna srečanja, malo lenobnega razpoloženja, menjave kuhancev za konkretno miganje na aparatih.. in takoj je deset dni naokoli.

Nič problematičnega sicer, razen če ti razganja hormončke sreče, ker je telo že napol odvisno od dnevne vadbe. Vodenih vadb v tem času praktično ni bilo, po dveh enournih "matranjih" po mrzlem zraku v obliki jogginga v tem vmesnem času sem ugotovila, da od tega jaz konkretno prej staknem prehlad kot kaj kondicije.

 

Skratka, najdem pot nazaj na prvo vodeno vadbo. Nabito polna telovadnica mi da nekaj vedeti - verjetno je k polnosti prispevala tako množica novoletnih sklepov (zdaj bom pa res..)  kot očitno tudi kar nekaj dobrot, ki človeku naredijo slabo vest ob začetku leta. Pri meni je zgodba bolj enostavna, moram migati vsak dan (ali skoraj vsak dan) tisto uro, sicer postanem izredno hitro nesrečna. Takrat si sam s sabo, takrat je čas zate in še bolje se počutiš, če vsak dan nekaj narediš zase.

 

Čeprav smo vsi polnoletni in smo že kdaj hodili kam na telovadbo (morda nam spomin sega še v kako srednjo šolo ali na fakulteto), je čuda zadev, ob katerih lahko v tisti uri vodene vadbe samo zmajujem z glavo in si jih zapisujem nekam v svojo ironično bit. Nekatera dekleta so zrihtana, kot da gredo na zmenek. Hecno je, ko se ličila ob švicu začnejo topiti in imajo globoke podočnjake od barvic za oči. Cunjice so očitno iz boljših trgovin, pravzaprav se mi smilijo tiste, ki telovadijo v kavbojkah ali kaki drugi kavbojski obleki. Obutev je včasih fenomenalna, res za nasmejat. Ne bi verjeli, koliko deklet na step pride z AllStarkami, nizkimi poletnimi čevlji ali nekimi čudnimi opankami. Nekatere celo bose. Čudovit recept za poškodbe. Če čisto nič drugega, na stepu drsi kot strela, če si obut v nedvoransko športno obutev.   

 

Pa med samo vadbo.. vsaj nekatere redno videvam takole - pogovarjajo se med sabo, hodijo ven med vadbo, pridejo z zamudo ali gredo preden se raztegnemo.. skratka, kot da bi prišle na kavo in ne na nek zmenek s svojim telesom. Kar namreč vodena vadba po teoriji je. Seveda se moraš zabavati pri temu, vendar ideja vadbe je, da se posvetiš svoji kondiciji, zmožnostim, poskusiš slediti. In da te nekdo zgoni, da se slaba energija izniči. Gledajo naokoli, kažejo s prsti, "Kako dela ona, glej", pazijo, da se jih vidi/opazi, skratka, vsi drugi so pomembni, razen one same. Eh.. "Nothing is simple", bi rekel moj nadrejeni. Čisto navadna fizkultura se spremeni v družabni dogodek, kjer se delijo trači in si ne daš miru niti tisto uro.

 

 

Jasno mi je, da vse ne morejo slediti koreografiji in seveda nismo vsi Paganiniji/Lady Ga Ga in ne sliši vsak ritma, na katerega se izvaja gibe. Ni v tem sploh problem, ker se sčasoma navadiš. Tudi gibi se bolj ali manj ponavljajo. Ni pa treba čakati, da vaditelj/ica pogleda stran, da poskusiš goljufati. Trebušnjake delaš potem na primer, dokler vaditelj gleda v tvojo smer in potem prenehaš. Nogo dviguješ, dokler te gleda, potem ti pade kot klada navzdol. In se malo pogovoriš s sosedo. Tudi ne vem, ali je res tako težko slediti enostavnim navodilom, kako se kako vajo dela. Vodena vadba v centru, kamor hodim, je res na enostavni ravni. In še je očitno pretežka za večino udeleženih. Ne govorim zgolj o koreografijah. Večina deklet ne zna delati navadnih trebušnjakov, počepov, dvigovati kolen, izpadnih korakov. Kot da jih ne bi še nikoli videle. Kar pomeni, da si dolgoročno zelo škodijo. Če si prijazen in predlagaš da naj popravi lego, te še grdo gledajo (kaj se nosiš). Vaditeljice pa tudi ne morejo iti k vsaki od 50 posameznic in vsake popravljati (pa sem tudi to že doživela in je skrajno kul, to bi morali uvesti povsod).

Sama imam od mnogih športov, ki sem jih trenirala, precej zverzirano telo in mi je logika vaj že precej jasna, pa tudi, kakšna je lega posamezne noge, roke pri kaki vaji, kam se daje te uteži, kako je s koleni.. Se potrudim, da se ne delam pametne tam na vadbi in ne solim pameti dekletom, ker sem zavoljo sebe tam in se raje ukvarjam s tem, ali delam jaz prav. Dobro, mižati res ne morem..  Vendar.. vaditelj/ica navadno pove, kako je treba delati, pa vseeno posluša večina kot v osnovni šoli. Levo uho noter, desno ven. Ravno zadnjič je ena lepo zdrsnila na stepu in si zvila gleženj. Ravno je klepetala s sosedo in ji je pri dvigu kolena ušla noga. Če si utrujen in proti koncu ure, je koncentracija toliko težja in noga hitreje zdrsne. Sekunda, ko se nimaš na vajetih, je dovolj in si dober za en mesec.

 

Želim si, da bi imeli ti centri neko vadbo, ki je elementarne narave (tisti, ki še nikoli niso bili in bi se radi naučili pravilno telovaditi) in nek "advanced" nivo, ki je namenjen tistim, ki mogoče že vedo, kako se streže izpadnemu koraku. Vem, da si večina centrov tega ne more privoščiti iz enostavnega ekonomskega razloga, bilo bi pa zelo koristno. V tem centru so to uvedli pri vadbi body pump, kjer si hitro kaj poškoduješ, če ne znaš pravilno dvigovati in v okviru svojih zmožnosti. Druge vadbe tega centra žal še nimajo take strežbe.

Želim si tudi, da bi tisti, ki pridejo na vadbo, prihajali zaradi sebe in ne kazat svoja nova oblačila, klepetat s kolegicami/kolegi in pri tem zasedati naprave, ki bi jih raje izkoristil nekdo, ki je prišel dejansko migat. Ter dejansko, da bi sodelovali in bili aktivni, kot pa da čakajo in oprezajo, kdo jih gleda. Če migaš, kot se ti reče, imaš po vsaki teoriji preveč dela sam s sabo in nimaš toliko časa okoli gledat, ampak raje dihaš vmes.

Je pa to bolj želja tipa Mali Princ (wannabe, but not likely to happen). No ja, važno da mene osrečuje tale workout. Včeraj sem pobrala zadnji step, ki je bil na voljo, se nekako zgnetla med dekleta, zato sem imela malo več prilike, da gledam vsaj tiste pred sabo, kako njihova sila kola lomi.  Sicer pa zelo zelo priporočam kakršno koli vadbo, sprosti duha, osveži energijo in te navda z optimizmom. Preverjeno.

 

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Olala, kakšna gneča v Ljubljani včeraj.. december me je povozil v smislu službe, tako da tudi do lučk ali štantov nisem priletela tako kot ponavadi. Včeraj je bilo vse prej kot zaspano. Ljubljana pokala po šivih od vseh, ki so prišli na kuhano vino, malo druženja, kar nekaj pa nas je prišlo tudi preverit, kako se bo Siddharta odrezala na odru Kongresnega. Včeraj so namreč otvorili koncerte, kjer si bodo še sledili Tanja Žagar (danes), Dan D in DMP (jutri), Jelena Rozga dan zatem, potem pa še Alya, Rok'n band, Kingston,..  - no tule je za poklikat, da jim malo reklame naredim, se vidi, kaj se vse v Ljubljani dogaja te dni.

Skratka Siddharta v vsej svoji lepoti. Pred tem brzinc po parih kuhanih vinih (nebroj malo okajenih osebkov, ki se zdijo verjetno sami sebi smešni, ko žvižgajo za tabo po Pogačarjevem trgu), pa skok v Skelet na Wiki Waki Woo (to je dobra zadevca za probat!), potem pa počasi preko Čevljarskega mostu do Siddharte. Jih že slišim, se mi zdi. Ah, motim se. V bistvu žge še vedno predskupina. Aven, Arwen.. kaj so že bili? Stric Google mi pomaga, Avven so bili. Čisti prizvok Siddharte, Metallice, pa verjetno kaj od Laibacha, to so morali biti njihovi aduti, ki so jih navdušili za sound. Pričakamo Siddharto nekje okoli pol desete, se stepemo za kuhano vino na treh štantih (če so resni, bi morali imeti vsaj kakega več - vsaj za te dni, ko bodo stregli s koncerti. Ta gneča za eno kuhano je namreč čisto pod kritiko).

Siddharta mi žal nima več take energije kot včasih, pa se plasiram med njihove #1 fene. Za tako množico bi očitno potrebovali glasbenega marketing managerja. Kljub temu, da se mi zdi, da to delajo zanalašč, bi le kazalo izvajati uspešnice, ki jih poznamo in čakamo vsi, in se ne tako opirati na novo ploščo, ki je ne pozna veliko osebkov, ki so se včeraj poskušali dreti skupaj z njimi.




No ja, saj smo prišli do svojih B Mashin. Ampak bi si želela več tega. Kongresni je bil napolnjen do dveh tretjin, veliko se jih je postavilo na tisto čedno travo levo od odra - čeprav je bil zvok boljši kot ponavadi, okoli mešalke. Koncert sam po sebi je imel energijo in je imel oboževalce. Vendar, kot rečeno, jaz bi si želela poudarek na njihovih hitih, ki jih vsi poznamo. In veliko manj na novih komadih. Kot marketingarci mi je jasno, da si morajo delati reklamo. Ampak nekaj je kaj si oni želijo, in to, da bi morali najti svetlo nit tudi med publiko, ki jih je težko čakala.

Je pa nekaj res, Pizzeria Ljubljanski dvor si lahko te dni oblizne vseh 15 prstov. Toliko ljudi, kot se gnete za njihov dober kos pizze, to pa še ne :) Skratka, gneča in pol. Jaz seveda tudi v njej, saj so pizze več kot dobre, pa še popolnoma sveže. No, da se razumemo, enako velja za kebab na Čopovi. Vrsta do SiMobil centra da misliti.. pa sploh ni najboljši kebab v Ljubljani, daleč od tega.

In še nekaj.. če hočeš priznati ali ne, Ljubljana je čarobna te dni. Tele lučke so prav dobre in super se mi zdi tudi delitev na štante, ki ponujajo vino in štante za Čevljarskim mostom, ki ponujajo darilca. Da se kar malo sprehodiš in nadihaš med enim in drugim. Še en "stage" je - direktno za Čevljarskim mostom pri Zlati Ladjici, kjer se splača poslušati kak večer - zadnjič sem gledala Talente oz. Misija Evrovizija talente, kjer se je sicer izpadli kandidat zelo na glas kregal na Olgo (metafora za vse administratorke na nekem sprejemnem pultu), da smo se lepo hahljali. Ampak, ja, Ljubljana v tem času je za podegustirati, za preizkusit, za kuhano vino. Mislim, da je najboljše sicer na Pogačarjevem trgu, so pa privlačne tudi akcije, s katerimi si prodajalci nadejajo boljše čase v smislu financ (vzemi dva kuhana, dobiš pet, vzemi pet, dobiš osem, liter in pol za 5 eur) - različni pristopi, ki te motivirajo, da malo zaokrožiš po praznični Ljubljani.

Ja, Siddharta. Primeren uvod, uživala sem kljub zapisanemu. Še Zoki je našel pot do odra, da jih je napovedal. In potem verjetno na prvo kuhano vino za vogal :) "De"- kot mi vsi v množici.

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Gneča pred Cvetličarno? Pa ja ne. Kaj takega tudi že nisem videla svojih nekaj let. Mogoče je pa tale decemberski ho ho feeling ali kaj v zraku, ki vpliva, da v zadnjih dnevih dogodki doživljajo polne hale osebkov, ki so željni rajanja. Skratka, štajerska naveza Mi2 ponovno v Ljubljani, tokrat v prepolni Cvetličarni, predstavlja delčke svojega celotnega repertoarja.
Začnejo udarno, da se zatresejo stene. Roke kvišku in ploskamo kot ponorela čreda, se deremo, kot bi nam nekdo plačal za to. Jernej in Tone se spretno izmenjujeta pri vokalnih poslasticah, nenavadno kako veliko obiskovalcev (ponovno) zna vse na pamet.

 

»Njuni verzi z nami komunicirajo na način (javni jezik), da se med vrsticami brez enigme lahko prepoznamo, so hkrati dostopni in duhoviti, ves opus pa je začinjen z lokalnimi folklorizmi kot spoštljivim poklonom etnografskemu okolju, iz katerega so dečki iz Sotle izšli. Pri tem kliše misli lokalno, deluj globalno v ničemer ne z(a)drži vode v čolnu. Od svoje prve male plošče Črtica sta obdržala sočno duhovitost in potrebno bridko ironijo, nek poseben način ogovarjanja med ljudskim in urbanim, ki brez izjeme kuje eno prepričljivejših rockerskih pripovedi v našem prostoru. In širše. Temu pritrkujejo številne ponarodele pesmi, danes obvezni repertoar v študentskih naseljih ali ob tabornem ognju, predvsem pa v domačem Rogatcu, kjer kvintet Mi2 velja za lokalni fenomen brez primere. Tako kot The Beatles v Liverpoolu.«
(Gregor Bauman)

Mi2 sta mi že od nekdaj všeč. Pa ne le zaradi toplic (ja, tudi to smo nazadnje dočakali). Njun repertoar poka po šivih od dobrih besedil, med njimi nekaj takšnih, kjer z lahkoto potočiš solzo do dve. Besedilno spadata v sam vrh slovenske glasbe in vedno znova ju je dobro poslušati. Štimunga v Cvetličarni je bila seveda temu primerna in ljudstvo je nosilo oba po rokah oz. jima jedlo z dlani.
Sve ove godine, Zbudi me za 1. maj, Samo tebe te imam, Sv. Margareta, Čakal sn te ko kreten, Štajersko nebo.. to je samo nekaj od vseh, ki smo jih imeli priliko slišati. Odo Gudekom so pa popestrili s svojo interpretacijo Tinine Proud Mary in Knockin' on heaven's door. Brutalno dolg in dober komad, množici se zmeša od navdušenja. Če bi merili decibele pri ploskanju, bi popokale stene . Do pijače nisi prišel, je bilo vse nabito kot šibice v škatli, da se nisi imel prostora niti odmakniti, ko te je množica premikala levo in desno.

 

 

Skratka, vredno ogleda vsakič sproti. En najboljših bendov v Sloveniji, tako pristna in nenarejena se zdita. Če bi turist vprašal, kateri album naj si kupi, bi to bil en od mojih predlaganih favoritov, kateri koli od njiju.

Tule pa ena mojih najljubših sedaj.. Sladka kot med

 

Dobro vem, da od spominov bolj otožno se živi,
Da obrabljene vse rime so na maj,
A me vleče, kakor druge, ki so bivali kdaj tam,
Da odtavam spet tja v tisti mali kraj.

Pod goro, pod grad, v pekarno, z vonjem kruha zjutraj ob treh,
Vse do kina, kamor treba je čez most,
V gorco, pred oltar, v mali nočni bar,
Na topli jug, na sonce in mladost.

Bla je sladka kot med,
Bla je nežna kot cvet,
Bla je boljša od drugih deset,
Jaz pa hotu sm v svet,
Svojo zvezdo ujet,
In jo pusto počasi venet.

Kakor takrat slišim zvoke,vidim barve, tipam stvari,
Param sneg, sušim obraz pod mavrico,
In še čutim njen korak, ko odhajal sem na vlak,
Sramežljiv poljub na lica za slovo.

Bla je sladka kot med,
Bla je nežna kot cvet,
Bla je boljša od drugih deset,
Jaz pa hotu sm v svet,
Svojo zvezdo ujet,
In jo pusto počasi venet.

Dobro vem, da pri spominih se človeku v glavnem zdi,
Da za nazaj izgleda vedno vse bolj lepo,
A tupatam, priznam, prisežem, ni me sram,
Zalotim se, da mislim le na njo.

Bla je sladka kot med,
Bla je nežna kot cvet,
Bla je boljša od drugih deset,
Jaz pa hotu sm v svet,
Svojo zvezdo ujet,
In jo pusto počasi venet.

 

 

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Olala, neznanska gneča že na vhodu preseneti. Kot da se je pol Ljubljane danes odločilo počastiti legendo, ki je po dolgem času (4 leta) našla pot nazaj v našo prestolnico. Karto sem dobila kot novoletno darilo svoje prijateljice in navdušeni se tudi midve v pričakovanju gneteva okoli Stožic.

Ali gre organizirati kar nekaj ogleda vrednih dogodkov na isti dan, kot je bilo to včeraj, je vprašanje zase. Lahko bi se malo zrundali, ne pa da je vse na en večer. Tradicionalni božični DJ time, American Gospel v Ljubljani, pa še nekaj jih je bilo na ta dan. In Zdravko Čolič. Menda je razmišljal, ali bo sploh napolnil dvorano in imel malo skepse pred samim koncertom. Ah, mr. Čolič, no panic. Razprodano je bilo. Dobesedno pokalo je po šivih. Ne tako kot na Eltonu pred časom. Tule je bilo dobesedno pravo vrelišče osebkov, ki so se gnetli tako v parterju kot na tribunah, na sedežih in v vmesnih prehodih, kjer se je trlo plesa željnih ljudi. Tudi midve s prijateljico sva se nastavili na vmesni prostor med sedeži, da se bova lahko tudi kaj naplesali, ne samo sedeli in ploskali.

Začeli so Ujdi Brothers, oz. Miro Todosovski, z angelskim glasom, ki je ogreval množico skoraj do 22 ure, ko se je pojavil Čolič. Skandiramo in ga spravimo na oder. Na noge je praktično v sekundi spravil skoraj vse, začel je bučno in slavno, kot se spodobi. Šele takrat se je videlo, kako zelo polna je dvorana. Noro, čudovit občutek. Kako mora biti izvajalcu, ko vidi, koliko ljudi je prišlo njemu na čast. In vsi rajajo brez prestanka, pojejo, se vrtijo. Sama še nikoli nisem videla tako polne dvorane v Ljubljani, ne samo tele stožiške. 12000 ljudi je prišlo. Poklon, prav zares.

Kot da je na začetku koncerta prižgal posebno pločevinko Red bulla, ki se mu zliva direktno v žile, je poskakoval po odru in izvajal hit za hitom, množica je pa vedno bolj norela. Več kot polovica publike je (prisežem) znala vsako črko njegovih hitov, tudi če je bil meni popolnoma neznan ali potegnjen iz naftalina - če hočeš ali ne, na takem koncertu te potegne v feeling in plešeš, noriš in se čisto sprostiš. Vse zavore lahko popustijo in noro lepo ti je tako na poskočnice kot na čudovite balade, ki jih izvaja na tak način, da ima cela dvorana solzne oči.

Nastop je spremljala plesalka na odru, ki ga je "obdelala" predvsem pri baladah, kjer je prišla lahko bolj do izraza. Mogoče bi kazalo imeti kakšno skupinico plesalk pri bolj poskočnih ritmih, kot jih je imel navadno na koncertih. Glas pa neznansko močan, kar mravljinci so mi šli po koži. Nedvomno so Stožice popravile zvok, sedaj dvojno potrjeno. Nekaterim je bilo celo preveč na glas, marsikateri starejši obiskovalec si je mašil ušesa.. hja,... nekatere Čoličeve frekvence so resda močne, ampak poklon zvoku, nenormalno dobro se mi je zdelo v slušnem smislu, sploh v primerjavi s prejšnjimi prireditvami, ko tega še niso uredili. Stali sva natanko nasproti odra, nad mešalno mizo. Pogled z najinega plesnega mesta je bil takole veličasten:



Skratka, milina, prava izbira za sobotni večer. Da ne bo vse v pink barvi, pa tudi ena kritika. Kar bi res lahko ukinili, so prodajalci pokovke. Ne izgleda, ne diši in ni prijetno, ko se nenehno mimo tebe, ki plešeš in uživaš v koncertu, sprehaja nek možakar z veliko bisago pop corna. Lahko bi se, kot prodajalci zgoščenk in hot dogov, lepo postavil zunaj. Če najdemo do pijače, bomo našli tudi do njega.
In še nekaj, cene pijače so nenormalne. Štiri eur praktično za vse, kar vzameš, je preveč. Dobro, služite, ampak ni potrebno pretiravati. Seveda ne bomo noter prinašali ničesar, lepo nas pregledajo na vhodu. Ampak ni potrebno, da se množice odira pri pijači. Cene so sicer na Stožicah vedno iste. Na Eltonu so bile take, na Talentih, pa tudi včeraj enake. Domnevam, da je na tekmah tudi tako. Ni vredno pohvale.

Koncert je imel eno prekinitev, Čolič si je šel oddahnit in preobleč, vmes so nas zabavali bobnarji. Odlično, publiko so obdržali na nogah in kljub temu, da je masa izginila na WCje, po pijačo in ven na cigareto, se skoraj ni opazilo, tako polno je bilo vse. Po dvajsetih minutah (pol polnoči) je nadaljeval. S prijateljico ne zdrživa, utrujeni sva bili. Zaman čakali Ti si mi u krvi.. to je bil ta večer zaključni komad, po drugem bisu. Odpeketava malo pred koncem in obe zadovoljni pojeva še v avtu na poti nazaj.

Ni kaj, legenda in pol. Čudovit koncert, čudovita štimunga. Zrihtane damice, štiklov brez konca in kraja, zrihtani moški, dišav do neba. Ja, tako so se včasih množice štimale, ko je Helena Blagne pela še v Mostecu - takrat so trume zagmašno oblečenih moških in žensk rinile v Mostec, da bi jih diva opazila. Včeraj je bila prava modna revija, paša za oči. In s Čoličem, tudi za ušesa. Pridem še, zagotovo.

Še en you tube clip za boljši feeling

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Cca pol leta po tem, ko sem si kupila svojo Nokio C3, mi začne blokirati zaslon. Kar pomeni, da se mi na vsake toliko ugasne, na vsake toliko se samodejno obrnejo tipke in se sms piše po arabsko (zabavno prvič in drugič, definitivno čisto neuporabna funkcionalnost). Črno se prekrije pol zaslona in ugibaš, kaj je tam. Sam se ugasne. Ko ga prižgeš, ekrana ne vidiš in na slepo vtipkaš kodo.

 

Skratka, cel žur. Naj pri tem še povem, da sem jaz eden tistih uporabnikov mobilnika, ki ne potrebuje, da le-ta poje in pleše. Moj nakupni proces je izgledal nekako tako, da sem privihrala v SiMobilov center nekako v sekundi, ko mi je prejšnji telefon dokončno poginil. And I mean it. Ko je res že kazal znake Matilde, še ni bilo dovolj. Šele, ko je kompletno odtočil zadnjo solzo in neslavno crknil, sem na vrat na nos letela v center in si v 10 minutah izbrala nov aparat ter jasno, podaljšala paket. Moje zahteve so bile približno takšne – klicanje, smsi in relativno normalen fotoaparat. Pa lepo bi bilo, če bi lahko nanj naložila kako normalno melodijo za zvonjenje. Nič drugega ne potrebujem od telefona. Ne maram vseh pet tisoč aplikacij, ki jih lahko dam na aparat in s katerimi lahko kasneje malodane sendviče delam s telefonom. Naj ne pleše, naj ne igra, glasbe ne poslušam, skratka, basic, yet sexy.

In mi prodajo Nokio C3, hibrid, s katerim se polagoma sprijaznim. Prihodnost je v touch screenih in se ga kar navadim. Precej bolj zmogljiva naprava kot moje prejšnje in,  ker sem navajena na Nokie, mi je bila tudi blizu in hitro sem se znašla.

Po šestih mesecih pa cel kažim – kar naenkrat ne dela več. Dobro, imamo za take probleme garancijo. Kolegica mi pove, da so konkretno te C3 serije zelo občutljive na ekranu, in da se rado kaj pokvari. Si ne ženem k srcu, bodo že popravili.

In traja še kar tri mesece, da se končno odpravim na SiMobilov center. Dam v garancijsko popravilo in me takoj zadane kap. Popravljali bodo tri tedne (menda ga niso mislili poslati v Timbuktu?!?). Dobro, kar je treba, ni težko, je še moja mati govorila. Pogoltnem te tri tedne in vmes uporabljam neko nadomestno predpotopno Nokio, ki je na podobni frekvenci kot moj telefon, ki je v popravilu – nenehno crkuje. Ampak tako je, če imaš v popravilu, ti dajo nadomestni telefon nekaj ravno toliko da zdržiš.  Vmes mi prijazni SiMobil pošlje pisemce, kjer me po enem tednu obvestijo, da moj telefon še ni popravljen (hja, sem opazila). Kljub temu se mi kar fino zdi, da jim je mar za stranke. No in na 24. dan dobim sms, da je moj telefon popravljen in da naj pridem ponj. Odlično, že letim v SiMobilov center, kjer me pričaka hladen tuš.

»Tega telefona ne bomo popravljali, ker garancija ne omogoča popravil za take napake«, je prva stvar, ki jo izjavi prodajni agent. »Ta telefon je bil izpostavljen vlagi in vse spodaj je zarjavelo. Imamo slike. Kaj niste dobili predračuna za popravilo?«

Meni ni nič jasno. O kakšni vlagi in predračunu govori ta možakar? Pa ja ne misli navadne vlage? Kolikor se spomnim, nisem metala telefona v bazen ali banjo. Se pravi mora misliti vlago v zraku. Ampak.. saj ne živim v luknji pod zemljo. In kakšne fotke imajo? Saj nisem en kriminalec in to ni bilo mesto nesreče.. In ga raje vprašam, kaj s tem misli, da ne bom ugibala.

»Ja gospa, vi ste očitno nosili telefon iz hladnega na toplo ali pa ste ga na kak drug način izpostavljali vlagi, vremenskim vplivom,  polivali, kaj takega«. Uf, me pogreje. Telefon sem dejansko uporabljala čisto normalno in bi se tudi spomnila, če bi mi kje zaplaval. »Čakajte, telefon ni bil v nobeni vodi. Se pravi trdite pri SiMobilu, da če telefon normalno uporabljam, da mi lahko vlaga pride pod pokrov in mi uniči napravo? Kako si pa vi predstavljate normalno uporabo telefona? Ljudje nimamo doma trezorjev in v njih pospravljenih aparatov, da ne bi bili slučajno pod vremenskimi vplivi«, kar piham od jeze.
Možakar se še kar ne zmede. Z nasmeškom, ki me spominja na kakega Mr. Beana, da bi ga najraje klofnila, mi lepo razlaga, da je pod pokrovom vse zarjavelo, oni na servisu so to vse slikali in je jasno, da je napaka moja. In pristavi, da če želim popravilo, me bo stalo 150 EUR.

No, to je pa že preveč. Ne samo, da niso naredili nič, niti obvestili me niso, da niso naredili nič, kaj šele da bi mi poslali kak predračun ali da bi kdo kaj naredil te tri tedne. In kakšnih 150 EUR, ali sploh ve koliko denarja je to? Kar žile mi škripajo pod obrvmi, ko se začnem na ves glas pritoževati. Da to ni servis, če ne naredijo nič, da ne razumem, zakaj je trajalo tri tedne. Da sem izgubila veliko številk »slučajno« v procesu popravila. Da ne razumem, kako lahko kar neka vlaga pride pod telefon in zakaj me ob nakupu niso opozorili, da je ta telefon naklonjen temu. In če lahko ta klovn razume, da ne hodim v bazen s telefonom.

On pa meni, da on ni nič kriv in da je samo »messenger«. Ja žalibog, on je edini, s katerim očitno lahko govorim tam, se pravi bom njemu izražala svoje nezadovoljstvo. Mi lepo pojasni, da on nima nič s servisom. NI RES. On je glas servisa in on je touch point stranke, ki je prišla s problemom. Kam smo prišli, pridem na popravilo in sedaj me nekdo prepričuje, da nisem dobro delala s telefonom, ergo mi je v šestih mesecih crknil. Skratka, mladenič se ni zavedal kako blizu je bil kake čisto neposlovne zaušnice, ker me je jeza kar trgala po šivih. Ga še vprašam, zakaj potem pošiljajo sms, da je vse popravljeno. Da naj raje napišejo »Draga stranka, žal ste navlažili svoj telefon in tega garancija ne krije. Naslednjič vam priporočamo, da ne plavate z njim«. Mislim.

 
Skratka, naenkrat se obrnem proti rešitvi problema. Ok, tega telefona mi ne bodo popravili. Mogoče se lahko na hitro reši tako, da kupim pač nov aparat in podaljšam pogodbo. Simple solution.  Ne morem biti brez telefona, s takim, ki pa ne dela, pa nimam kaj delati.

Zadeva je v bistvu težavnejša kot sem si mislila. Tip mi misli zaračunati vse mesece do izteka 24 mesecev + telefon + administrativne stroške ker prehitro prekinjam pogodbo + stroške novega telefona IN me še vezati za dve leti. Kar nanese za res enostaven model telefona, ki je nekaj stopenj za mojim sedanjim, 130 EUR.

Se kar usedem nazaj in zazevam z usti. Saj niso resni. 130 EUR? Pa še za dve leti se moram vezati? Za tak denar se v prosti prodaji dobi mnogo boljši telefon. SiMobil pa res ne zna delati posla. Zakaj mi ne ponudijo nečesa do recimo 50 EUR in me vežejo še za dve leti, to se jim bistveno bolj splača. No sedaj moja stopnja besa doživi vrenje. Stranke levo in desno, ki želijo sklepati posle, me gledajo in čakajo, kaj bo SiMobilov zastopnik naredil.

Iz mene vrejo stavki tipa »Vi sploh znate delati s strankami? Kako to mislite 130 EUR? Sploh veste, da je v današnjem času telefon samo sredstvo, služi se pa na klicih oz. prenosu podatkov? To je popolnoma nesprejemljivo, in še predpotopni telefon mi ponujate za ta denar? Vi niste resni. Še kar ne morem verjeti, da je tri tedne trajalo, da ste mi povedali, da niste naredili nič. Sploh veste, kaj pomeni biti v današnjem času brez telefona tri tedne, in pri tem izgubljati podatke? In če se ne nehate smehljati.. »

 

Ah, brez veze. Tip ni bil zainteresiran za nek fair deal, s katerim bi bila oba zadovoljna. Pobrala sem telefon, šla jezna domov. Šalabajzarji. Kasneje sem s pomočjo prijatelja želela posredovati pritožbo vodilnim na Nokii in Teleraya, ki je odgovoren za popravila Nokie. Neuspešno. Zaokrožijo slike, ki dokazujejo samo to, da je vlaga prišla pod pokrov. In da tega garancija ne krije. To že vemo. Ampak ne razumem, zakaj me vsi hočejo na vsak način prepričevati, da je moj telefon plaval. Ali pa sugerirajo razne nebuloze, da gotovo med tekom poslušam glasbo preko telefona, ali pa na fitnesu (te so bile zmagovalne). 

 

Nasvet enega od Nokiinih strokovnjakov je pa vključeval tudi tole: naj si nabavim delovski aparat, ki bo odporen na vlago in padce. Hvala, Nokia. Res ste carji. Skoraj takšni kot uradni SiMobilov servis ali SiMobil sam. Res usmerjeni k strankam in k tem, da vam delajo (dobro) reklamo.

 

 

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Provokativni naslov še bolj provokativne razstave v kinu Šiška, zadnjo sredo, 23.11. Climax: Stigma, avtorjev Martina Briclja Barage ter Tengala. Motiv Barthesov Diskurz Ljubezni oz. Fragmenti ljubezenskega diskurza. Spremljala jo bo projekcija, me opozori prijateljica, s katero greva povohljat zadevo. Kino Šiška se res plasira kot središče alternative kulture oz. nek presek Metelkove in siceršnje scene, če bi potegnil sredinsko črto med ponudbo glasbe, koncertov, projekcij in dogajanja v Ljubljani.

Razstavo sestavlja pet fotografij, ki mi ne pritegnejo niti pol pozornosti, ki jo namenim napisom pod njimi. Perfect, mi roji po možganih, kakšen copy je to moral biti, ki je skupaj spravil take tag-e:
I am a razor blade for your heart;
I am in the very darkness of my desire;
I burned the sky - it was the right thing to do.
Kot rečeno, ustavim se ob tagih in še dolgo razmišljam o njih. Čudovito. Zanima me, ali mi bo film razkril drobce, ki si jih zaenkrat sestavljam v domišljiji.



Če se za hipec ustavim pri Barthesu, ki se v tem konkretnem delu naužije ljubezenske filozofije. Opisuje namreč zaljubljenost kot tisto ekstatično stanje, ki nujno preide tri faze, vse od »časa idile in nežnosti začetka« imaginarne podobe ljubljenega bitja, ki jo ustvari naša želja in v kateri »v omami 'raziskujem' popolnost ljubljenega bitja in objektovo ustreznost moji želji, preko dolge poti srčnih ran, tesnob, stisk, zamer in potrtosti, pa vse do krutega soočenja z realnostjo in strahu pred polomom, ki bo prizadel hkrati drugega, mene in čudežno srečanje, ki naju je najprej odkrilo drugega drugemu«.

Takole.. s tem v mislih se preselim v filmsko dvorano. Da vidimo sodobno interpretacijo vzpona in padca ljubezni v vseh fragmentih, kot sta si jih zamislila avtorja. Na začetku delijo nekaj domače žgočega, slivovka, viljamovka, šnop'c - nekaj, kar definitivno zapeče po grlu in se ne sklada preveč s prej postreženim vinom. Mi švigne po mislih, če je avtor imel v mislih, da potrebujemo nekaj pekočega, na kar bo polil diskurz ljubezni. Radovednost se stopnjuje v kar napolnjeni dvorani, od katerih je kar nekaj takih, ki jim zlahka pripišeš umetniške korenine ali pa bistvo.

Projekcija mi ne da tistega, za čemer sem stremela na začetku. Nekako mi ne uspe povezati posvečenosti ubitim novinarjem (čemur so posvetili film) in samega filma. Sploh ne z Barthesom. Kaj ima to veze s konjskimi dirkami, bi rekel moj kolega. Glasnost in zvokovna obdelava je takšna, da mi para ušesa. Saj slišim, madona, si mislim sama pri sebi. Vem in verjamem, da je višina tonov in glasnost popolnoma namenoma tako narejena. Ima verjetno neko umetniško noto, ki mojemu srcu (beri ušesom) ne da dihati in razmišljati. Kljub temu, zaradi zvoka ne morem slediti dogajanju na platnu, kar je že druga zgodba mojega nerazumevanja scene. Glede na prej videne fotografije lahko delno povežem akterje in njihovo plasiranje v projekciji. Nikakor pa ne sestavim zgodbe. Glasba, ki spremlja dogajanje na platnu, mi reže v pore telesa. Edina scena, ki mi je blizu oz. kjer se lahko celo identificiram, je scena para, ki sedi v stanovanju pri večerji ali kosilu in si ne potrebujeta ničesar več povedati, da mi je jasno, da je razmerje v obdobju, ko se bo razšlo ali poniknilo. In nenehno čakam, da bo ženska užgala eno okoli ušes moškemu, ki sedi nasproti nje. Kljub temu, da ne govorita, je zrak poln mržnje in ni besed, ki bi bolje ubesedile tišino kot tišina sama. Skratka, edini prizor, kjer se najdem in ki ga razumem in lahko povežem z realnostjo sveta.




Skratka, 50 minutna projekcija me pusti zbegano in sprašujoč samo sebe, (Is it me?) kako neki mi ni uspelo drobcev sestaviti v zgodbo, se pospravim ven iz dvorane. S prijateljico se približno enako zmedeni gledava. Oddahnem si. Tudi njej so glasbeni toni in frekvence parali ušesa. Publika je pa izgledala strašno zadovoljna in nasmejana. Ok, morda to ni čisto scena zame. Ampak je kljub temu vredno kdaj pa kdaj povohljati nekaj, o čemer nimaš pojma, nekaj, česar del nikoli nisi bil in nekaj, česar verjetno nikoli ne boš ustvarjal ali dojemal na isti način, kot večina publike tisti večer.

Nič, kozarec vina in še en krog po fotografijah. Še vedno si mislim, da so besede, ki so zapisane pod fotkami, genialne. In vredne razmisleka.


Trailer eventa je bil veliko bolj udaren kot kar smo videli kasneje ..tule

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Olala, Ljubljana ima nekaj nove ponudbe klubov. Do Cirkusa mi še ni uspelo priti, oz. recimo temu, da me gneča spredaj zelo odbija v takem mrazu. Rich je nekaj novega, v neposredni bližini Sputnika. Mesec nazaj vidim ob neki drugi predstavi v Španskih borcih majceno reklamo, ki mi pove, da bo vrtela Nikki Belucci. Kolegico zavrti od veselja. Djko je že slišala in trdi da je špica. Ok, pojdimo pogledat.

Karte kupimo v predprodaji po 10 eur. Fino, vsaj enkrat ne bomo preplačali. Po drugi strani - svetovno znana DJka po 10 eur? Niti ne vem, ali se je treba komu zahvaliti ali pa mi zadeva malo sumljivo diši. Dobro, ne bomo malenkostni. Menda je event ob 10 uri. Dobro, bomo prišle z zamudo, navadno DJi ne vrtijo pred polnočjo, te lekcije smo že vzeli.

Klub je nenavadno prazen. Jasno, kje imajo kaj reklame? Nimajo je. Komaj kdo je vedel za tole Nikki, tudi taksisti niso vedeli, da se sploh kaj dogaja v Richu. Zelo slabo. če imaš DJko svetovnega slovesa, ji pritiče tudi marketing. Treba tudi noter prinest za karte, kajne? Skratka, vsega skupaj cca 50 obiskovalcev do polnoči. Vrti DJ, ki je.. milorečeno dolgočasen in obupno slab. Mize so zasedene, gledam kvaliteto pohištva in se pri sebi zgražam. Kaj komunicira klub Rich? Bogato sceno? Zdi se mi ena mešanica nekdanjega kluba pri Tivoliju in Exena, predvsem kar se tiče opremljenosti in klientele. Tale house dance scena, ki se obeta ta večer, ne pritiče čisto sceni, pa nič ne de. Dame se ne sekiramo in poplesujemo. Nimajo neke hude izbire vina, bo Refošk čisto OK. Šank je nedomiseln, izgleda kot bi bil v kaki hali ali kaj zasilnega na kaki veselici. Na beli popackani steni velik plakat z na roko napisano pijačo, ki je na voljo - verjetno iz kake žurkice kak dan prej, ker napol visi dol, pa ga nihče reveža ni uspel sneti. Natakarji se veselo sprehajajo mimo, potrebno je skoraj nekoga spotakniti, da se ustavi pri nas. Ahm.

Kadilnica je poglavje zase. Zakaj ne naženejo ljudi ven na teraso - imajo ogromno teraso- mi je uganka. Kot da arhitekt ali tisti, ki je snoval namembnost prostorov, ne bi precej razmišljal. Tudi dekor na stenah (rich v nekaj jezikih) je precej češki, kot pravimo. Nima prestižnosti, ki jo klub očitno išče že v naslovu. Tudi prižnica, s katere se da karte prodajati, je pod nivojem - se pravi mali prostorček ob vhodu. Imajo garderobo? Ne vem, najdemo pa en prepoln obešalnik. Kjer nas tisti, ki slučajno zraven sedijo, strašno grdo gledajo. Lahko omenim, da jim zvočnik zraven nas "umre" dvakrat v kratkem času, ko sem tam? Ga popravijo, pa tudi vem, da ima denimo Sputnik kdaj sorodne težave, ampak to spet ne pritiče klubu, ki se kiti z imenom Rich.

Zgodba zase je seveda Nikki. Ne dočakam je. Do enih se trudim, da bi ostala budna in da mi ne bi šlo preveč stvari na živce. Ko tole nastaja, sem imela že nekaj časa razmisliti o tem kako bi se to moralo tržiti zares in kako dobro bi lahko izpadel tak dogodek. Besna sem kot ris, ker se mi zdi, da me je nekdo dobro okoli prinesel. Ne samo, da djke ni bilo dokler mi ni plafona razneslo in me je odneslo domov, tudi celotna izkušnja ni bila vredna obiska. Ne govorim o 10 eur (še dobro da ni bila vstopnina še več). Govorim o principu. Tisti, ki pridobijo dovoljenja za odpiranje takih klubov, bi morali imeti pred otvoritvijo kak test, če sploh obvladajo, kako narediti stranke srečne. Tile namreč niso naredili domače naloge. Rich me definitivno še dolgo (če sploh) ne bo videl. Ne priporočam. Sem mislila, da ima Sputnik končno konkurenco - pa sem se zmotila, ni res. Še dolgo ne bo res. Ljubljana očitno ima še vedno prostor za take lokale. V bližnji prihodnosti se odpira tudi diskoteka na Ljubljanskem gradu, Cirkus pa je tudi predmet, ki bo za obdelat kmalu. Je pa treba najprej tja pete odnest, da vidimo, kaj se na mizi ponuja Tale Rich pa..hm, kar naj ga imajo.

P.s. kolegice so mi povedale, da je začela vrteti ob dveh ali kako minuto prej. Polom. (no, vrtela je menda vrhunsko. Z vidika organizacije polom)

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Olalaaaaa, Liffe, my favourite part of my movie year. Dejansko. Se spravim vsako leto, vsako leto stremim k temu, da bi si pregledala celotni spored, si nakupila karte v predprodaji in si ogledala nekje med 10-15 filmov v desetih dneh. Kot fanatični oboževalec filmskega sveta ta ideja silno sovpada z mojim filmskim blogom in polni moje celice sreče do zadnje pore.

Letos sem imela srečno roko – izbrala sem same cvetke, ki so mi bile vsaj všeč, če ne noro všeč, z eno samo izjemo – Fausta ne gledam pa če se zgodi, da bi bil to zadnji film na svetu in edina stvar, ki jo je možno gledati.

Letos je Liffe ponovno postregel s preminentnimi imeni, kot so Trier, Allen, Almodovar (to je čisti mus, kjer ni izbire). Da bo vse polno, je bilo jasno že v predprodaji. Žal sem si zamislila večino filmov v Kinu Šiška. Zakaj žal? Kino je bil včasih kino, sedaj je pa prostor za druženje in prostor za evente. Ne filme. Trdi stoli, ki so preblizu – mislim na vrste, kjer ne vidiš čez tistega, ki je pred tabo. Grozen občutek, ko se steguješ levo in desno, pa veš, da se tisti za tabo in pred tabo tudi, tako da celotna dvorana deluje kot kakšna nervozna serija mišk.

Že drugič sem idealno imela blazinico s seboj in rešila problem trdih stolov. Nisem pa rešila problema višine. Če si meter in čevap, kot sem jaz (1,61), potem je ta zadeva lahko hudo pereča in vrat skeli še kak teden naprej od naprezanja.
Ampak, kino Šiška ima tudi plus. Kot prostor za evente je edini, ki dovoljuje pijačo v dvorani in strašno dobro se mi je zdelo, da nisem dirkala do šanka takoj po filmu. Je skoraj nujno, če gledaš nekaj filmov zapored. Mi je pa enkrat uspelo, da sem sedela zraven dveh popolnoma prešvicanih moških (levo in desno) in me je skoraj pobralo. Dobro, ne da se pomagati, pa tudi vem, da dišati ne more človek, če je celo popoldne nekje nekaj delal ali gledal predstave eno za drugo, vendar prisežem, da sem skoraj dol padla. In to ravno med Trierjem. EH.. sodobna kultura.. Zanimivo, da dami zraven omenjenih moških nista očitno zavonjali ničesar. Definitivno postan švic. In nič ne moreš, dvorana razprodana, ti na sredini vrste, film zanimiv. ..

 

Skratka, moj letošnji izbor je obsegal: Pogovoriti se moramo o Kevinu (noro, ostala sem odprtih ust), Zavetje (druga skrajnost, kjer je punk tisto, kar vlada svetu), Orkester (no, to je dokumentarec o Plavem Orkestru, ki sem ga zaradi slabega posvetovanja s svojim urnikom zamudila – isti večer sem imela koncert), Nevarna metoda (brilijantni svet Junga in Freuda), Koža v kateri živim (kaj naj rečem, Almodovar v svoji veličini), Elitni vod 2 (mafija v Riu de Janeiru); Polnoč v Parizu (tako luštkan film Woodija Allena, da sem ga morala še enkrat gledati), Melanholija (Trierjev zadnji masterpiece), Gospodinja (simpatična komedija o ženski, ki postane direktorica tovarne in začetnica ženskega liberalizma), Pisma svetega Nikolaja (čudovit, res čudovit izlet v božični čas na Poljskem - po mojem najlepša romantična komedija zadnjih nekaj let, bravo Okorn!); Izlet slovenskega Gazvode in nesrečni Faust (brrrr).

Priporočam vse razen zadnjega, ker mi je letos tole res kar uspelo. Sem seveda potem napisala daljše komentarje na svoji filmski strani, od mene je pa pokalo od navdušenja.

Liffe ima vedno tudi klasično ponudbo – jabolka, voda, Barcaffe. Ampak le v Cankarjevem domu. Organizatorji bi to morali prenesti tudi v kino Komuna, Dvor in Šiška. Prav bi bilo. Sploh, ker nas je kar nekaj, zaradi bližine, izbralo Šiško za stacionarno točko, kjer smo gledali večino ponujenega.

Z lahkoto bi Liffe trajal en mesec in še bil popolnoma zaseden. Zdi se mi, da smo lačni pravega evropskega filma in da se večini potencialnih obiskovalcev gabi ideja o Koloseju in sorodnih institucijah, stoično pa tudi zavračajo smrad po kokicah, hihitajoče se mlado občinstvo, ki ga noben nima poguma vreči ven, pa še kaj simpatičnega bi se našlo o tej meki Hollywoodskega filma. Jaz kdaj zaidem tudi tja, ker se nekaterih filmov pač ne da gledati drugje, pa tudi doma ni vedno tako luštno kot če se človek spravi vsaj malo ven. Ampak Liffe.. to je pa balzam za dušo. Tudi sredi novembra z veseljem kolesarim po mrazu in blatu, da le ne zamudim naslednje predstave.

 

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Če smo se zadnje čase s kolegicami gledale druga drugo, ko smo na kak večer pristale v nekem lokalčku na kakem drinku, češ, kako to da je spet polno žensk in nikjer moških osebkov, se mi ni sanjalo, da pa je nekaj triggerjev na tem svetu, ki svetovno moško populacijo privlečejo na en spot.

Ena od tovrstnih priložnosti se je ponudila sredi novembra, ko sem po nizu naključij zadela dve karti za Cvetličarno za Jimmy Hendrix revival in na vrat na nos zvlekla prijateljico s seboj. Ni čisto scena katere koli od naju, vendar greva radi preizkusit tudi kaj novega ali takega, kar samo po sebi ne obeta neke strašne zabave ali uživancije. Še prevečkrat sem bila pozitivno presenečena ali pa je večer izpadel sijajno.

No, na vhodu naju malo zadrži klepetav varnostnik, midve pa se že zgražava nad revežem, ki ni uspel najti WCja, preden je spraznil vsebino želodca. Kako mu je uspelo to narediti na tisto kačo, kjer se pride do vhoda in čaka za karte, mi še sedaj ni jasno. Skratka, uspešno se pririneva notri in ugotoviva, da je celotna moška populacija očitno tistega večera zbrana tam. Kot rečeno, sicer jih kdaj lahko iščeš z lučjo, tokrat se pa hahljava, ker se je vse zgrnilo na ta (za ta večer očitno) premali prostor. S pripadajočimi pričeskami, usnjem, zgonjenimi hlačami in malo zanemarjenim image-om. Ja, ravno pravo za tole štimungo :)

Glasba prelije celotni prostor, bend preigrava tone, ki so si bolj ali manj podobni. Hm. Hendrix je pa ja imel malo bolj razgibano glasbo, brskam po spominu. Že dolgo ga nisem poslušala. Kljub temu je poslušanje tokratne večerne glasbene mešanice podobno poslušanju recimo Doors-ov, zelo podobna poja.

No ja, važno da publika uživa. Point vseh koncertov, kajne. Večina zna vse na pamet in prikimavajo, bobnijo z nogami, ploskajo, cepetajo, win win. Midve se zabavava tudi po svoje. Doni mi v trebuhu, tako v drobovje seže glasnost pesmi. Damic je v prostoru za preštet na prste ene roke. Nič čudnega, hehe. Malo kroživa po prostoru, prostor pri šanku je klasično zatočišče. Pevec je blazno zabavno in (za tisti čas) modno oblečen, čisto na Hendrixa spominja, tudi rifi na kitari so skrajno podobni, res fino zatočišče je tale koncert in preselitev nekaj desetletij nazaj.  Sprehodi se po šanku in pride med ljudi. Zapoje Foxy ladies in povabi nekaj (po njegovem izboru) Foxy ladies tudi na oder. Tudi spodobne dolžine je, tale koncert. Traja do enih, začeli so pa pred deseto. Več kot spodobno. Bravo, Cvetličarna. Zadnje čase prednjačijo po dobri ponudbi znanih imen. Ali pa dobrih priredb in bendov ki jih igrajo.

 

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Da najprej privoščim nekaj besed portalom, kot so privoščite.si. Odlična rešitev oz. kopija dobre prakse iz tujine, ki se je končno priplazila prav na skromno v našo malo deželico. Qpon, ceneje.si, privoščite.si, polceneje.si, vse sodi v isto pašto. Skratka, internetna avkcija, kjer se najde določeno število kupcev, ki so pripravljeni nek izdelek kupiti po določeni ceni in če se izpolni kvota kupcev, avkcija uspe. Na ta način smo vsi bolj happy. Prodajalec zares proda, kar ima, kupec dobi ceneje. In načeloma enake kvalitete. Fajn koncept, ni kaj. Ampak ali je res vedno tako? 

 

Dober mesec in pol nazaj po emailu dobim pompozno najavo za koncert Eltona Johna. Ne sodim med neke stiskače, ampak konkretno pri koncertih precej razmislim, za katerega izvajalca bi dala 50 eur ali več. Hudo mi mora biti všeč. Na Privoščite.si vidim, da si lahko Sira privoščim za 24,5 EUR. Sounds like a deal. Kot glasbeni navdušenec se mi zdi vredno videti svetovno znano ikono. Poleg tega bom preizkusila dve zadevi; delovanje tovrstnih portalov pa še novi zvok v Stožicah, ki naj bi bil menda OK.

 

Prvi test mine bp, kot bi rekla moja zdravnica. Privoščite.si ima dejansko uporabniku prijazen portal, kjer lahko lepo preko svojega TRR nakažeš solde, če pa nisi prevareboječe bitje, enostavno vneseš kakšno kartico, ki jo poseduješ. Skratka, več kot dovolj opcij, kako bi na enostaven način kupila izdelek (oz. kupon za izdelek), ki si ga želim. S tem kuponom zadevo potem namreč nekje prevzameš. Fino. Na dan koncerta, po 17 uri.

 

Drugi test je pa izkušnja sama. Če do tega trenutka nimam nobene kontra izjave za Privoščite.si, se negativna izkušnja začne ob poskusu vstopa na stadion. Kot zanalašč je zunaj blazno mraz in pred Stožicami vidim množico ljudi (nekateri bi to glasno označili za kilometrsko kolono), ki se gnetejo pred kioskom. Očitno se tam delijo karte oz. prevzemajo karte. Dve vrsti sta. Je važno, v katero stopiš? Žal je. Ampak do tega spoznanja pridem šele po dvajsetih minutah zmrzovanja, ko nekdo iz vrste, ki premore manj zmrznjenih možganskih celic kot vsi ostali,  zakliče, da je leva za enaa, desna pa za privoščite.si. Odlično. To bi lahko povedali prej. Obstajajo stvari, ki se jim reče napisi. Ki so večji od A4 lista, ki je nabit nad okencem. Verjetno ne bi bila tako analna, če bi bilo poletje in ne bi bila zmrznjena sveča do trenutka, ko sem prevzela karte.

 

Druga sfera se pokaže, ko ugotovim, kje sedim. Z glavo skoraj prebijem strop, tako visoko sem. No ja, bom vsaj videla oz. slišala kaj je z akustiko. Prav na smeh mi gre. Zdi se mi, da je oder nekaj km daleč. Vsi ob njem so pa male mravljice. Ja. Kaj naj rečem. Za tak d'nar je to to. Čista zmaga bi bila, če bi na Privoščite.si lahko dobila celo karte na normalni lokaciji sedežev. Ne samo tiste čisto plebejske.

 

Verjetno ni potrebno dodatno poudarjati, da so bili plebejski sedeži čisto zasedeni. Skratka, cela zgornja tribuna pri stropu poka skoraj od zasedenosti, cel middle sloj skoraj nezaseden, nekaj celo polno v parterju.

Začela sta čelista, ob katerih nam ponosno zasije nacionalni ponos, vsaj pol zasedbe je namreč iz Slovenije, drugi pol hrvaški, na youtube imata neskončno ogledov. 2Cellos (tole je verjetno njuna najbolj razvpita skladba, s katero tudi začneta) ogrejeta publiko kot je treba. Odlična sta, preigravata najbolj znane skladbe, ki jih pozna več kot polovica publike.

In ga dočakamo, sira Johna. Wow, akustika je mega. Nazadnje sem jo pljuvala, ko sem poslušala talente in je bil zvok čisto katastrofalen. Glede Eltona.. Glas je še bolj mega kot se ga spomnim iz Cdjk. Malo slabo ga razumem.. - kar pomeni, da bi lahko fantje za mešalko malo bolje opravili svoje delo..ali pa sem malo preveč pri stropu.  no ja, saj znam marsikatero skladbo čisto na pamet. Skoraj vse poznane so že na repertoarju, pa tudi kakšna, ki jo slišim čisto prvič. Predstavi tudi novo plato. Kot rečeno, bogata glasba, ki seže v drobovje. Bravo in en aplavz za popravljeno akustiko v Stožicah. Vsaj pri stropu se je slišalo več kot dobro  Me zanima, če so popravili tudi za kake bolj udarne ritme (denimo za prihajajočega Guetto). Nazadnje, ko sem bila tam na Guetti, se je vse odbijalo na tak način, da je zvok potoval do mojih ušes v čisto nefrekvenčnih intervalih, tako da je vse skupaj izzvenelo kot da Guetta nima ritma. Ker sem jih naenkrat slišala vsaj šest do osem. In nobeno v sozvočju. To je potem res problem take dvorane. V komorni zasedbi ali na koncertu, kjer smo bolj mirni, kot je bilo na ta petek, je pač ta problem bolj neopazen.

 

Če bi lahko eno stvar ukinila med koncerti, bi kokice. Kaj se to pravi, da tip s kokicami hodi naokoli (prav tak gnil vonj ga obdaja) in zakriva oder, da ja ne bi ušel kak biznis? Grrrrr. In ljudje smo postali čisto apatični. Cel koncert sedi dama zraven mene s prekrižanimi rokami (pa ne edina, da ne bo pomote) in praktično ne sklene dlani za aplavz. Hja.. kaj naj rečem. Privoščite.si. sekcija je res zanimiva. Je pa ena stvar za pohvalit na Stožicah - število wcjev je čisto nadstandardno in celo prazni so. Enako velja za prodajalno pijače na plebejskem sektorju, za razliko od tistih pri parterju.

 

Koncert traja že debelo uro in pol. Elton je neumoren, po skoraj vsaki skladbi teka gor in dol kot bi bil navit in zaklju, čelista se kar priklopita koncertu, čeprav nista niti približno tako v ospredju kot prej. Back vokalistke so iz drugega sveta, odlične so. Glasba je izjemna, koncert pa res vreden ogleda. Mislim, da je bilo okoli 8000 prisotnih, tako so ugotovili naknadno. Ni videti, se kar izgubijo. In koncert v smislu sodelovanja publike en od tistih v Cankarjevem domu. Kjer te sprednji in zadnji sosed skrajno grdo gledata, če kaj preveč ploskaš.

 

Kljub vsemu se mi zdi, da se mi ne gnete še v gneči, ki nastane po koncertu. Tik pred koncem si, ker priletim koncert pogledat sama, lahko privoščim tudi to, da čisto diskretno poberem svoje cunje in se pospravim v prvi taksi pred Stožicami. Fino. Pridem še. Nisem čisto gotova ali s privoščite.si (tisti kiosk in mraz mi še sedaj žolč dviguje), ampak Stožice imajo prihodnost s koncerti. Zagotovo. Because that's why they call it the blues.

 

 

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Narodna galerija. Ta novi del. Torek zvečer. Smetana slovenske grafične scene. Nadobudni študenti in tisti, ki iščejo navdih. Odlični dizajnerji. Tisti, ki podpirajo prejemnike. Nekaj penzionistov in (temu se ne da izogniti) - osebkov, ki so zavonjali brezplačno pogostitev. Vsaj dva brezdomca.

 

Podelitev je kot vse ostale, suhoparna. Je tole Blažka Müller? Luštno izgleda, ampak govori pa čisto preveč bledo in svečano. Saj nismo na slavnostni akademiji parlamentu v čast. Študenterija, ki se je nabrala, je niti ne posluša - no tudi sama nisem izjema. Narodna galerija nima preveč dobrega ozvočenja. Raje se sprehodim med izdelki. Izjemni, nekateri izmed njih takšni, ki jih pridem pogledat tudi po dvakrat, trikrat. Kljub temu sem prepričana, da gotovo kak manjka - se pač ni prijavil na natečaj ali vedel zanj. Kljub temu - zelo kreativna atmosfera, ki poka od idej in navdiha za naprej.

 

Srečam kar nekaj predstavnikov agencij, ki sem jih nedavno spoznala. Seveda, šnofajo po novih ali drugačnih perspektivah, tako je tudi prav. Na ogled so tako CGP (celostne grafične podobe) podjetij, kot vrhunski plakati, knjige oz. dizajn knjig, škatel. Kako umetelno se da zapakirati dolgočasen produkt, se da naučiti prav tu. In kako romantično lahko izpade navadna nalepka na steklenici, ki govori o vsebini. Dizajn v industriji? Jasno, Gorenje Design studio in njihovi presežki za tiste, ki bolj gledajo kuhinjo in sedijo v njej, kot pa delajo. Ker je tako elegantna, da se ja ne želiš dotakniti ničesar, da ne bi popraskal ali pustil lis. In Elan, s svojimi novimi linijami smučmi,ki so že nek križanec med boardom in dilcami, kot jih imam še sama v kleti.

 

Luks studio se predstavlja s kar nekaj simpatičnimi projekti. Meni med najljubšimi. Presenečena sem, koliko jih je tu zbranih in glede na osebno mnenje o njihovi kvaliteti in energiji, ki jo ekipa daje, pravzaprav to ni nič čudnega. Iščem, če bom kje videla Borisa Divjaka, ki je nagrajen za projekt Niti-niti (brilijantna ideja, kako povezati temeljno usmeritev podjetja / tkanine/ in CGP. Aplavz.

 

 

 

Oz. napol dobrodelni projekt s Pivovarno Laško - Gremo v hribe, kjer se prispevki nabirajo v prid planinskih domov.

 

 

 

 

 

Ali pa recimo čokoladno /limonadne sanje? Vse to je Luks. Saj jih je bilo še več tam, ki so mi pritegnili pozornost, ampak trenutno tile kotirajo najvišje.

 

 

Poleg tega pa še črkopisi (torej fonti, ki si jih je nekdo izmislil in bil za eleganco nagrajen). Kreativni dizajn knjig, ki spominjajo na tradicionalne kuharice in stare bukve. Elegantni korespondenčni papir Ljubljanskega gradu. Embalaža Mobitela za linijo telefonov. 19 tekmovalnih linij in hecno, podelijo prvo, četrto in peto nagrado. Kaj se je zgodilo z drugo in tretjo? Nihče ne ve :)

 

 

Luštno je videti toliko kreative na kupu. Podkrepljeno z izvrstnim cateringom Glažuta - da so vsi lahko prišli na svoj okus; od kalamarov s kokosom do zvitkov s pršutom in blitvo, sendvičkov z jurčki in bučkami z zmleto zelenjavo. Prima. In stregli so pivo v pločevinkah - primerno ciljni publiki, ki je bila tokrat mlajša, starejše pa razvajali z vini in vodo.

 

 

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Kolegica ob rojstnem dnevu povabi na ledeno kavo v Planet Tuš v Kranju. Dobro imajo, menda, v tistem lokalčku, ki ima sedeže v stilu Marilyn Monroe. Imava smolo. Ravno en dan pred tem so odnesli sladoledno skrinjo. Ah, se nakremži, dobro, pa pojdiva v lokal čez, ker imajo še tortice. Nalepiva nosove na izložbo tortic. Meni se zdi vedno hudo izbrati, ker bi preizkusila prav vsako. Izvolim si borovničevo rezino, kolegica pa koleba in se ne more odločiti. "Je tole kostanjeva pita?" nazadnje vpraša in natakar se kar stopi, da ja, posebna jesenska ponudba, samo v tem času. No, tega ne kaže zamuditi. Naroči in se usedeva.

Ob mizi mešava čaje in čakava na sladici. Moja rezina je kar spodobna. Dobro, ne bi padla dol od ekstaze, ampak bo. Ko kolegica prinese prvo vilico kostanjevega čuda do ust, se nakremži, kot bi ravnokar pojedla nekaj limon. Gledam jo in se le pozanimam, kaj je narobe. Da je čisto zanič, pravi in jaz, nejeverni Tomaž, moram seveda preizkusiti.
Prav ima, tale pita je morala že kdaj videti boljše čase. Kot bi jedel skupek svinjske masti, prisežem. Brez pametnega okusa, vonja, barve. Pa saj smo že kdaj jedli kaj kostanjevega, to so slastne stvari.. Tole je bilo pa kot bi nekdo že prebavil. Kolegica nabira šobo. "Grem po natakarja, pa mu rečem, da naj se usede zraven in poje tole do zadnjega grižljaja, da bo videl, kaj priporoča gostom*" jo vprašam. Ne strinja se, pa tudi ne bo pojedla, pravi. Ah. ljudje smo včasih res čudni. Meša čaj in ne gleda prav lepo v svet.
Nič, dvignem se in grem do šanka. Poskusim biti blazno prijazna, saj vemo, lepa beseda lepo mesto najde. "Oprostite, gospod, tale tortica oz. pita, ki ste jo prinesli moji kolegici, pa res ni kaj prida. Včeraj je imela rojstni dan in bi res rada eno dobro tortico pri vas. Obe sva jo poskusili in ni OK. Vas lahko prosim, če ji namesto te, ki je ne bo pojedla, prinesete eno Sacher torto?" Vem, da je ona fanatik na sacher torto in da bo to prava izbira.
"S tole pito je vse OK, čisto v redu je", se z mano očitno ne strinja natakar. "Pa ste jo preizkusili, veste, kakšnega okusa je?" ugovarjam. "Seveda, čisto dobra je".
"Ja, poglejte, moji kolegici ni dobra, sama vas ne bo prosila za menjavo, jaz bi pa rada imela z njo prijeten pogovor ob njenem rojstnem dnevu. Tako da vas res lepo prosim, da prinesete sacher torto."

Grunda, vendar prinese. Tu bi lahko bil end story. Kolegica je srečna, jaz sem srečna, klepetava in čarava dež za prihodnje narode.

Pri blagajni se pa zatakne. Gospodič melje račun, ga postavi pred sebe in izjavi 9.8 Eur. Kolegica nekaj kalkulira in mu vzame račun. Skupaj ga gledava in si ne morem pomagati. "Tele kostanjeve pite vam pa ni bilo potrebno računati, saj sva naredili reklamacijo"
"Ja, preizkusili sta jo, torej sta prevzeli odgovornost in jo morata plačati", odvrne mladenič
"Jaz tega ne bom plačala", se jezi kolegica
"No, šefica pravi, da če sta jo preizkusili da jo bosta kar lepo plačali", je vztrajen
"Čakajte, imeli smo reklamacijo. Pite nisva pojedli do konca, ker je zanič in je ne bova plačali", postanem bolj ostra jaz.
"Me nič ne zanima. Naročili sta in bosta plačali", vztraja tudi on.
Mimo se sprehodi malo starejša natakarica. "Kaj pa imate?", začudeno gleda.
"Reklamacijo smo imeli, ki nama jo hoče zaračunati", sem jezna in pokažem račun.
Natakarica se obrne k njemu in mu prijazno pove: "Daj ne kompliciraj, naredi storno artikla in vrni stranki račun."
"Ja pa če sem bil pri šefici in je rekla da morata plačati"
"Pa saj nista pojedli do konca. Ne rečem, če bi pojedli do konca, tako pa nista", je vztrajna natakarica.
"Ampak vseeno, rekla je.."
"Poglej, ne kompliciraj in naredi storno!" in odbrzi do miz.

Natakar pa sedaj grunda in grunda za računalnikom, sam bog ve, kaj počne, toliko časa traja in traja.
"Veš, kaj mi je bilo čudno," mi vmes pravi kolegica, "Ker je račun postavil pred sebe. Navadno bi račun postavil pred stranko ali pa ji ga dal v roke. Zato sem ga sploh začela gledati"
"Drugič vam ga bom zatlačil v roke ali pa kar v denarnico", prav oholo pristavi natakar.
Ohoho, kakšen attitude. Si pa upa, mali. "No, popolnoma nobene potrebe ni za takim odnosom, veste", nisem tiho.
"Saj pravim, drugič vama bom zatlačil kar v denarnico".
In se potopi nazaj v računalnik. Pa kaj je lahko tako težko od celotne vrednosti odšteti to vražjo pito?
Odločim se, da bom zadevo spremenila v smeh.
"Sicer veste, ne vem, kako to da se tako borite za tole pito. Mislim zanimivo, da vam je toliko do tega, da bi nama na vsak način radi zaračunali tole. Saj menda nimate kaj od tega..." in se nasmejem. V bistvu si mislim - bedak, pred sabo imaš dve luštni dami in ti jezikaš kot da si lastnik Planeta Tuš.
"Vesta, če grem jaz kam, in preizkusim kakšno hrano, potem vem, da sem prevzel odgovornost in jo bom tudi plačal, tudi če mi ni všeč. To delajo odrasli".
"No, veste, jaz pa ne bom plačevala za hrano, ki mi ni všeč. Pa res ne razumem, zakaj se tako borite za to pito. Res je zanič", pristavim
"Ne, ta pita je dobra. Nič ni narobe z njo!" se kar ne da.
"Pa glejte, pravzaprav je čisto vseeno, kaj je vam všeč. Vi jih kar pojejte, kolikor jih hočete, nama pa ni všeč, razumete? Saj gre čisto za subjektivni okus. "
"No, drugim strankam je bila zelo dobra"
"No, midve nisva druge stranke. Nama osebno ni všeč, zato sva jo vrnili, " ne morem verjeti svojim ušesom in se še kar pregovarjam z njim.
Kolegica je bolj pragmatična: "Glejte, pravzaprav je takole - jaz sem stranka in vi ste natakar. Vaš ton je povsem neprimeren za pogovor z nama, pa še pregovarjate se s stranko. Mogoče pa niste v pravem poklicu, če ne prenesete ene kritike s strani gostov."
To ga pa razpištoli do konca. "Kaj? Jaz delam tu že štiri leta in imam dolge izkušnje v gostinstvu. Poleg tega sem razen treh mesecev vsak mesec bil uslužbenec meseca, tako da mi ne bosta nič govorili"
Pih! Kar razgoni naju od jeze in nejevolje. "Vi zame niste noben uslužbenec meseca." pravi kolegica, "Za take primere se navadno pokliče šefa strežbe. Očitno ne znate delati z ljudmi".
Začuda ne reče nič in čez nekaj sekund porine nov račun pred njo, vrne denar in midve se obrneva z odprtimi usti. Pravzaprav je cela situacija komična, ampak bi kazalo, da bi gospodič vseeno imel nekaj spoštovanja. In kaj potem, če je uslužbenec meseca? Ali se heca? Odnos, ki ga je pokazal, je milo rečeno neprimeren.
"No, pozabili ste mi račun zatlačiti v denarnico", navrže kolegica, ko greva že stran od šanka.
"Ne bojta se, sem si vaju zapomnil, tako da bom drugič", je še kar pameten.

No, iskreno mi je žal, da se mi malo mudi. Sicer bi poklicala šefa strežbe in mu jih navrgla nekaj. Aroganca je popolnoma nesprejemljiva s strani strežnega osebja. Pa še .. pogovarjali smo se o euru in pol, za katerega se je jezilo kar nekaj ljudi. In pita je bila res zanič. Ne priporočam, ne pite, ne Planeta Tuš. Mene še kar nekaj časa ne bodo videli. Seveda sem tole zgodbico o prepotentnem natakarju delila s širšo srenjo ljudi, ki jih poznam. Tole je pa tudi kar primerno mesto. Mogoče celo pošljem link na vodjo strežbe v Tuš, da bodo videli, kakšno osebje imajo. Celo uslužbence meseca. Sem se hahljala še celo pot nazaj domov. Vendar se mi zdi, da sva s kolegico bili priče višku nekulture pri strežbi. Ali zato plačamo, da potem dobimo klofuto v obraz?
Ne vem no, izdelek lahko prinesem nazaj če mi ne odgovarja osem dni po nakupu. Seveda enako velja za storitve. Čisto slovenceljska logika, da boš golaž, tudi če ti ni všeč, pospravil do konca. In natakarju potem priliznjeno pokimal, da je bilo zelo dobro. Nak. Tega se že nekaj časa ne grem več. Ni učenja, če ni konstruktivne kritike.


my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Promocija novega CDja, 13.10., Kino Šiška. Cena sprejemljiva, množica kar nekaj stoglava.

 

Wow, presenečena ugotovim - v Kinu Šiška so nehali dajati kozarce s konzumacijo (čisto huda ideja, da daš nekaj eur za kozarec, ki jih dobiš nazaj, ko ga prineseš nazaj - ideja par excellence, če zagotoviš tudi dobro izvedbo, se pravi dovolj drobiža in relativno hiter obrat med stranko, ki prinese kozarec in časom dokler ne dobi tistih eur nazaj. Že videno v tujini, skratka preverjen koncept. Manj svinjarije po koncertih, ljudje smo lahko pridni oz. redoljubni, če smo stimulirani na tak način).. In na takšnih koncertih bi mogoče lahko razmislili o okrepljeni ekipi za šankom - vsaj tik pred koncerti, ko je naval neverjeten, dekleta in fantje pa komaj požirajo naročila.

 

Skratka, LeeLooji z odbito Laro Love - prisežem da mi na odru izgleda kot slovenska imitacija Gwen Stefani, ima čisto odpuljeno energijo, čudovit glas in izvedbo da se da lahko samo kapo dol. Čisto nesrečna sem bila, ko se je oddvojila od originalne zasedbe in ploskala, ko je v letu 2008 našla pot domov oz. nazaj.

Novi album ima zanimive poje, kristalno čist glas prodira v vse pore in polni celice energije, vmes ko poskakujemo pred odrom. Tudi balade zapakira v energični naboj, ki ga pošilja skozi naše žile. Bi bilo pa za razmislit, ali je vokal dovolj visok (v smislu, da se zniža glasnost ostalega instrumentarija in zviša vokal, da bi lahko, če slučajno ne poznaš pesmi na pamet, dejansko slišal, kaj gospodična poje.). Skratka, vokal je bil prenizek in Laro se je težko razumelo. Še tak laik pa lahko nesporno potrdi, da je ima vrhunski glas, tudi če ni slišal vseh vrstic besedila.

 

Prijetno dolg, ravno prav. Malo čez devet začnejo, okoli enajste šele bis. Dva glasbena gosta (DJ who? - nisem ujela kateri DJ, pa tudi ni mi bil preveč všeč; in BFM - Skočir - odštekan komad, ki je dvignil množico in roke daleč proti nebu). Skočir seveda s sončnimi očali, neprecenljivo  

 

Aplavz tudi za ostale člane benda. Saksofon čisto nadstandarden, mislim da je od celotne zasedbe še najbolj izstopal. Skratka, dogodek, vreden ogleda. Priporočam, če jih bo imel kdo v bližini!

 

 

 

 

 

 

 

 

Tule še zanimiv članek na temo. In tule, komentarji na novo plato.

Tule pa njihov web, za radovedne..

 

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Ja kostanj, kajpada. Pred dobrim tednom mi je FB jasno naznanil, da po Rožniku gomazi od kostanjeljubov, ki se podijo po širnih planjavah in nabirajo, da se kar kadi od njih. Seveda nisem bila preveč optimistična, ko mi je včeraj dama, s katero se rada sprehajam in preganjam z njenim psom, predlagala, da naj pogledava za kak kostanj. Pa kaj še.. da bova kaj našli.. in to tako blizu Koseškega bajerja?

No ja, po začetnem entuziazmu in mojih črnih mislih (Uf, pa sem vedela, da ne bo nič, sem si mislila prvih 15 minut), se nekje v zračni liniji 500 m od bajerja dobesedno naseliva pod nekaj kostanjev. Pa res niso pretiravali, vsi ti nabiralci, stare mame in ostala srenja. Kot da še nikogar sploh ni bilo tam, neverjetno koliko kostanja je letos. In to kakšnega - skoraj simulira marone, tako debel in slasten izgleda že ko ga nabiraš.. Stegujem roke levo in desno, ne zmanjka ga in nejeverno zmajujem z glavo. Sonce, ki utira pot skozi listje, ga osvetljuje, da se večji plodovi kar zasvetijo v bleščeči rjavi barvi in se kar derejo, da naj jih poberem.

Skratka, dobra ura oz. skoraj ura in pol, in pet kil v moji vreči. Strga se in nabiram še v boršo, kot neka podhranjena veverica, ki si nabira za dve zimi vnaprej - približno tako sem po mojem izgledala. Se prijazno kar nekajkrat zbodla, ko sem jih bezala iz debelih ježic, ki se niso hotele vdati pod mojimi podplati. Sproti sem pobrala še nekaj smeti, ki sem jih našla in nimajo kaj početi v naravi. Kako sploh pride velika plastenka vode, pa pločevinke tja - oz. katera smet jih je prinesla sem, sem se malo spraševala, ampak nič komplicirala. Raje poberem pa je mir. Se vse dobro nekoč vrne, tudi narava mora dihati brez smeti. Kot tabornika me vedno pograbi sveta jeza, ko vidim nesnago v naravi. Samo da ne dobim nekoga v živo oz. vidim koga, ki se odmeče svinjarije v naravi, bi že videl, grrr.

Sijajno preživeti dve uri, počutim se kot prerojena. Sonce me je napolnilo z novo energijo, tudi delat se mi sedaj da malo bolj kot še dopoldne, ko sem štela pomrznjene prste in se mi še ni sanjalo o kostanjevem popoldnevu.

 

Skratka, sedaj čakam še mošt pa dobro družbo, da se grem pravi začetek jeseni oz. zime, kot so temperature že dni nazaj nakazale. Kostanj je vedno dobro jesti v družbi. In seveda prilivati mošt. Pečeni, kuhani, ko te popečejo dlani v poskusu, da bi ga še vrelega olupil in obliznil v pohlepnih ustih. Mmmmmm. Priporočam.. sedaj bodo lepi dnevi!

 

 

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Ikona vizionarstva, naprednega razmišljanja, inovacij...zame osebno eden najboljših prezentatorjev ever. In še marsikaj več. Predavatelj, vodja, mislec in tisti vlečni konj, ki bi si ga na smrt želelo vsako podjetje na svetu. No, najprej ga je izsušil rak, diagnosticiran že 1994, potem pa včeraj dokončno potolkel. Že avgusta, ko je najavil, da se umika z mesta CEO, so govorice eksponirale. Tale današnja novica je vseeno šokantna in resnično obžalujem, da nikoli več ne bom nestrpno čakala novega keynote ali t.i. Stevenote-a, kot sem vsako leto dosedaj.

 

Jobs je že pri rosnih 13 imel dovolj poguma, da je poklical vodilnega na HP in ga pregovoril, da mu je brezplačno odstopil računalniške čipe. Kasneje se nikoli ni bal postaviti zahteve in ni sprejemal pogajanj, brezkompromisno si je prilastil, kar je menil, da mu pripada, menil je da tako pač mora biti in točno tako tudi tlakoval vse poslovne odločitve v svojem življenju.  

Apple je v moji glavi pojem naprednega, pojem, ki ga lahko z marketinškega vidika le občudujem in si srčno želim, da bi kdaj tudi meni uspela kakšna podobna ideja. Tisto, kar mi daje navdih in željo, da bi bila vedno boljša. Neštetokrat sem se sprehodila po njihovih straneh, nebroj priložnosti izkoristila za slavospeve brilijantnemu marketingu, ki sem ga videla v njihovih izdelkih. Ob vsakem keynote-u Steva pa ostala dobesedno odprtih ust. Tako z vidika tega, kaj je povedal, kot tega, kako dobro je to povedal. Obiskovalci so čakali cele noči, da so si priborili mesto na Macworldu, kjer je vedno imel svoje Stevenote. 

 

Steve je deloval bolje kot le nek CEO, skrbno je spremljal vsak detajl marketinških akcij okoli vsakega produkta, prav fanatičen je bil na objave raznoraznih medijev, forumov, mnenj na blogih. Neverjetno, kako strastno ima lahko nekdo rad lastne produkte - čisto inspiring v moji glavi. In kaj danes žanjemo za njim - vsekakor so čisto njegova zasluga vsem poznani Apple II, tMacintosh, studio Pixar, iPod, iPhone in iPad. Pa še mnogo drugih. Sama sem čisto "dol padla", ko sem videla koncept Mac Air-a. Od nekdaj so se mi zdele i-igračke strašno sexy in res dovršeno marketinško skomunicirane. Vlile so upanje, da se lahko karkoli zapakira v blazno privlačen koncept, ki vleče na milijone kupcev in privržencev.  Tule malo več o vseh največjih dosežkih Jobsa.

 

Predaval je na številnih simpozijih, konferencah, rad je nagovarjal študente. Meni je en najlepših govorov iz leta 2005 - študentom na Stanfordu je predaval o vrednosti življenja in o čem naj bi vsak posameznik razmišljal, ko hodi skozi življenje. Tule je ta govor - res vreden ogleda.

 

En citatov, ki je med tistimi, res vrednimi spomina:

 

“No one wants to die, even people who want to go to Heaven don’t want to die to get there. And yet, death is the destination we all share. No one has ever escaped it. And that is as it should be, because death is very likely the single best invention of life. It’s life’s change agent; it clears out the old to make way for the new … Your time is limited, so don’t waste it living someone else’s life.”

 

"Izgubljeni video" iz leta 1994, ki nas spominja na njegove začetke je tudi za pogledat - tule. Pa medijski eho, družbeni mediji.. Danes nešteto medijev piše o njem in žaluje - tule en primer .. CNN... Apple se je na svoji strani poklonil velikanu IT-ja. Fotke iz življenja Jobsa tu..

 

Steve je bil še mnogo več kot večina dejstev, po katerih ga poznamo. Ljubitelj metuljev. Že od malih nog je oboževal sestavljanje in razstavljanje tehničnih stvari. Fanatik na Beatle in Boba Dylana. Nekoč se je celo pošalil, da sanja samo še o tem, da bi obudil Johna Lennona.

 

Ja.. Steve Jobs, RIP.

 

... “The world is immeasurably better because of Steve.”

 

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Nekega župnika prisilijo, da umakne svoje blogerske izlive, ker se javno izraža nestrpnost do gejevskih krogov. In ujamem tudi, da se bo šla Italija v bližnji prihodnosti neko politiko omejevanja svobode pisanja po blogih. Uf, brutalno. Živim v svetu, kjer pač nimamo pravice govoriti, kar se nam zljubi oz. očitno pisati. Tudi če sem relativno nepomemben Janez Novak iz Spodnjega Kašlja, recimo. Mislim da sem videla, da se nekje že gredo te štose in da če je nekdo užaljen zaradi vsebine bloga, te ima pravico tožiti. Oz. se pritožiti na pristojno sodišče.

Iščem po Stricu G-ju, pa nič pametnega ne najdem. Eno je nekomu zalepiti usta s selotejpom, ker klati neumnosti (kot tale katoliški župnik). In si misliti, da se je sedaj zelo pokesal za svoje besede. Po mojem ne. Verjetno si samo misli, da bi bil lahko malo bolj pameten in ne blogal o temu. Čisto nekaj drugega je, če delaš pozitivno reklamo za nekaj, recimo kraj, mesto, ustanovo, gostilno.. No ali pa apeliraš na tiste, ki se nameravajo tja odpeljati, preizkusiti, česa raje ne jesti, se dotikati.. .

No.. Me res zanima, kako mislijo to izpeljati - menim, da je blazno težko nadzorovati tone in tone vrstic, ki se zlivajo po internetu. Ali celo čisto nemogoče. Bo sedaj Italija imela posebni urad, ki bo pazil, da bodo vsebine primerne?

 

Pri tem je popolnoma irelevantno, kaj si osebno mislim o tistem župniku ali vseh tistih, ki res izlivajo neko nestrpnost do česarkoli na svojih blogih. Tudi če so skriti za avatarji ali drugimi Second Life personami. Mnenja v negativnem smislu mislim - se pravi do manjšin, zatiranih, pač tistih ki spodbujajo neko nastrojenost. Pa tisti župnik bi ja lahko vedel, da ni ravno ideja tedna pisati takih traparij, tudi če si sam zase to zares misli. Sploh pa, s tem, da omejujemo te zadeve, se tudi sami zakoljemo v trebuh. Saj tudi sama blazno rada kaj pokritiziram (in enako tudi pohvalim, če je vredno pohvale).

Če bi bilo to tako legalno urejeno, kot se sedaj nakazuje da mislijo uvajati različne države.. no potem bolje da poberem šila in kopita iz blogerskega sveta. Me bodo sedaj gnjavili vsi T-2ji, Sioli, Zavarovalnice Triglav? Ah.. jaz še vedno stojim za tem, kar sem rekla. Eni imajo čisto nepravi odnos do strank, eni se ne zavedajo, kak portfelj produktov bi lahko ponudili, tretji ponujajo storitve kar vsepovprek brez cilja. Včasih pa kar kaj najdem, kar enostavno nima smisla in se mi zdi luštno malo razprave vleči po internetu na temo. Takih primerov imam za vsak dan čisto preveč kot jih lahko zapišem, le tisti najbolj pekoči najdejo pot na splet. In dovolj žalostno, če se naj bi mi hlače tresle, ker sem jih omenila v negativnem smislu na blogu. Čisto jasno je, da bi jim, v kolikor bi bila zadeva drugačna, tudi zapisala, kakšni carji so.

 

Skratka, kaj z vsemi temi izlivi, ki jih dnevno poliramo na blogih in nekoga zmotijo? Tako ja, s kamenjem nad njih, kot v časih Turkov. Po mojem mnenju neka javna (bolj prepoznavna) persona tako ali tako MORA malo bolj razmišljati, kaj objavlja in na kakšen način. Strašno butasto je izražati javno nestrpnost do gejev, se nekaj politično kujati po spletu, pa nestrpnost do temnih ras, pa še kar je tega. Fino je, da si opredeljen, ampak nespametno, če veš da te spremlja cela nacija ali si želiš celo pozitivnega mnenja o sebi, ki bi jih ti ki te berejo, izražali. Če ti je vseeno, potem že ok. Če si želiš debate, dobro, izrašaš prosto po spisku. Kaj če bi Obama lepo twital, kaj si misli prosto po Prešernu? Mislim, lahko bi, ampak s tem jasno tvega, da bo nek odstotek privržencev izgubil (ali celo pridobil na račun svojih komentarjev?). Ampak te velepomembne persone imajo tako ali tako sledne pse, ki pazijo, kaj ti izražajo, predvsem po družbenih medijih.  

 

Zdaj, ali te lahko sosedova Francka toži, ker ji ni všeč, da si ji obral (besedno gledano) njeno češpljo? Ah, mislim, da bi se lahko dvignili nad to malomeščanskost. Zavedam se, da lahko nekdo, ki se spravi na neko podjetje ali ustanovo, naredi precej škode za podjetje. In seveda, da je včasih to po krivici. Sama navadno poskusim malo bolj miroljubno pot, potem pa, če se nekdo res "izkaže" pri ravnanju z nezadovoljnimi strankami, vse skupaj zlijem na blog. S tem namenom ga tudi imam, da izražam komentarje tako nad pozitivnim ali negativnim, kar se mi dogaja ali kar vidim okoli sebe.

Glede novinarjev, ki pa so javno opredeljeni kot neki mnenjski voditelji, tisti, ki pišejo v imenu nekega časopisa.. tu je bolj črno bela scena, žal. Ti tako kot javno prepoznavne osebnosti tudi veselo (ponavadi) pazijo, kako je kaj zapisano. Žal se mi zdi, da se tovrstna scena širi tudi po internetu in da se bo vedno večkrat zgodilo, da pa bo sosedova Francka dobila glas ljudstva, da se lahko pritoži, ker ji ni všeč, da se o njenih češpljah javno razpravlja.

Konec koncev smo prišli skoraj do ironičnega črnohumornega sveta, ki sem ga včasih spremljala preko Marjana Jermana na RTVSLO.

 

 

Našla sem pa eno zanimivo razpravo na temo s strani dobrega blogerja - tule. Se popolnoma strinjam z vsem navedenim.. je pa avtor očitno tudi nehal pisati.. upam da ga ni kdo sekiral zaradi navedenih stvari..

 

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Najprej kritika oddaji Svet in 24ur, ker to sploh percepirajo kot novico. Kaj se to pravi, snemat vsako Lojzko, ki je pod vtisom, da je kupila stanovanje v urbanem naselju (ta res ni resna), sedaj pa kaže na koze, ki se slučajno pasejo ob Šmartinki - ob novi pridobitvi med svežimi bloki - cirkusu, ki se bo mastil in gostil v Ljubljani tja do konca oktobra.

 

Sem že imela eno etapo pljuvanja na medije, ki še tako ne-novico spremenijo v "šokantna novica dneva". Yuk. I spit on them, za tole veselje o cirkusu, ki okoliškim Janezom in Marijam smrdi do neba. In se zgražajo, kako je možno, da so se oni kar montirali tja vmes, je sploh primerno ob štiripasovnici, mi nismo plačali za tak smrad. Ah.. malomeščanskost. Aha, tile so pa s kmetov, pa jih ne moti. Ja groza in strah, da imamo dejansko plačane novinarje, ki snemajo take bedarije, in seveda kakega cepca, kot sem jaz, da to tudi kdaj ujame na malih ekranih. Da je zadeva še bolj ironična, se je enaka novica pojavila tudi v glavni informativni oddaji.

Ah.. na lastno srečo si je tale cirkus le pridobil vsa dovoljenja in iz tega kaj več kot dvodnevna raca ne bo. Kljub temu, kaj ima tole in zgroženi meščani početi med štrajkajočimi Grki in ostalimi (res bolj važnimi) novicami? In kaj pade v glavo tistemu, ki se pusti snemati in dejansko izjavlja, da mu smrdi? Eh. ljudstvo je neverjetno. Kruha in iger, kajne?

 

Je pa tu na mestu neka druga debata - kaj sploh počne cirkus v našem mestu - tak s prostoživečimi živalmi? Zakaj smo mi med tistimi zaostalimi državami, ki to dovoljujejo? Res bi lahko take zadeve malo zakonsko omejili. Nešteto zgodb o mučenju živali, preden jih pripravijo, da tako pripravno skačejo skozi obroče, ogenj, plešejo na dveh tacah.. groza me je, ko samo pomislim na to. Načelno in brezkompromisno sem proti takim atrakcijam. Kaj neki pade na pamet tistemu, ki to dovoli - je nekaj na tem - če toleriramo tole v državi, potem vsaj na tiho tudi podpiramo stvar. Pa ni prav. Zelo ni prav. Slab vzgojni vpliv na otroke. Kako je lahko zvijanje živali v nenaravnem okolju zabavno? Raje naučiti otroke, da to nikakor ni zabavno temveč prej.. izražanje nedostojanstva živali. Brrrr. Kar strese me od jeze, da mi to dovoljujemo.

 

Grozljiv članek na to temo - tule

 

Pogled čez planke mi pove, da se kar nekaj držav že osvešča in bori proti temu:

Avstrija, Švedska, Finska, Kostarika, Indija in Singapur so v celoti prepovedale nastope cirkusov, v katerih nastopajo... prostoživeče živali. Bolivija je prepovedala nastope vseh cirkusov, v katerih nastopajo prostoživeče in/ali t. i. udomačene živali. Na Hrvaškem je nastop cirkusov s prostoživečimi živalmi prepovedan v 30-ih občinah, številne občine so prepovedi sprejele tudi v Italiji, Veliki Britaniji, Grčiji, Španiji, Izraelu, ZDA, Kanadi, Avstraliji, Braziliji, Argentini in na Danskem

 

So me vprašali, če bi šla. Odgovor je glasen ne. Jaz bom hodila kvečjemu v tiste cirkuse, kjer stavijo na artiste in kjer ni živali. Na primer Cirque du Soleil. Ti imajo takole paradigmo oz. politiko nastopov:

 

“Ne strinjamo se s tem, da se živali dresira za izvajanje cirkuških točk in trikov. To delo raje dajemo ljudem,” je izjavil Pierre Parsien, član skupine Cirque du Soleil iz Quebeca, ki je sloves cirkusa ponesla po vsem svetu. “To so živali in ne performerji. Njihovo mesto je v divjini. Ne strinjam se z načinom dresiranja cirkuških živali in verjamem, da slonom in tigrom ni treba preživeti življenja v kletkah in izvajati točk široko po svetu. Mi v svojih predstavah ne bomo nikoli uporabljali živali.”

Bravo, Kanadčani. Ne morem se bolj strinjati s tem. Je kdo kdaj slišal, kako se trpinči živali?

 

Trike živalim privzgajajo z uporabo ognja, električnih šokov, udarci s palicami in kavlji itd. Preiskava v ameriškem cirkusu Ringling Bros leta 2009 je pokazala trpinčenje slonov med dresiranjem. Dreser Tim Frisco na posnetku uči bodoče trenerje, kako pripraviti slone k ubogljivosti z naslednjimi besedami: “Močno jih udarite s kavljem. Ko slišite, da od bolečine zakričijo, veste, da ste pridobili njihovo pozornost.”

Zelo zelo zelo sem proti. Dejansko ni besed, s katerimi bi dovolj obsodila tako ravnanje in tistim, ki to počnejo, pravzaprav lepo po biblijsko vrnila zob za zob. Ne pravim, da so vsi čisto taki in da v vseh cirkusih ravnajo enako. Kljub temu bi brezkompromisno zaprla čisto vse po vrsti.

Tisti bedasti prispevek včeraj me je samo navedel na misli, ki jih gojim že odkar pomnim. Cirkus pa.. ja, ampak brez konj!

 

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Otvoritev fotografske razstave Društva proti mučenju živali, NUK. In prelestna Anja Bukovec, ki igra najlepši izbor res znanih arij. Kar nekaj ljubiteljev štirinožcev, dvonožcev, perjadi, kopitarjev, plazilcev, malih in večjih ljubljenčkov se zbere v čast prihajajočemu dnevu živali, pa tudi kot nekakšen znak podpore naporom tega in sorodnih društev. Žverca, Mačjelovka, pa še kakšno je bilo tam, pa mi je žal izpadlo iz glave.

Nagovor, da se duša lahko mirno zjoka od žalosti. Smo res nekakšne kobilice na tej naši Zemlji. Samo prenažiramo se in izkoriščamo, nič pametnega ne damo nazaj, oz. še prej, uničujemo vse bolj. Se mi zdi, da nas bo enkrat tale planet samo izpljunil s sebe, kot kakšne zajedalce. Če se malo zamislim, točno to tudi smo. Misel hodi z roko v roki z idejno zasnovo fotografske razstave, ki je do konca oktobra na voljo v NUK-u v spodnjih prostorih, pri kavarni. Čudovite fotke malih nadobudnih mačk, dihurjev, krasni konji in psi, opremljeno z zgodbami, ki tudi sežejo v srce. Malo o prostoživečih, malo več o izkoriščanju živali za raznorazna testiranja (večina vrhunske kozmetike se še danes testira na živalih na najbolj krute možne načine). Samo kanček branja, in že imam solzne oči. Pa je le kaplja v morje vsega hudega, kar je zapisano. In še posebno mesto za vedno bolj popularne dihurje kot domače živali. In društvo iz Škofje Loke, ki postavlja lokacijo za prostoživeče mace. Bravo, punce. Včasih je res lahko vsaj za sekundo za kakšno malo štirinožno dušico svet neizkrivljen in pravičen. Kdo je boljši? Je sploh kdo? 

 

Seveda nekaj prispevam za vse te nasmejane damice, ki zbirajo prostovoljne prispevke. Jih poskusim ujeti na kaki prireditvi, da vsaj nekaj posredno naredim, če že nisem neposredno na fronti, kot one. Zdi se mi, da dejansko delajo vsak dan tisto, pod kar se z veseljem podpišem. Dejansko pa zgodbe živali in kaj se z njimi dogaja, spremljam tudi na FB, pa tudi del iz dohodnine dejansko nakazujem na enega teh društev. Ne vem, če bi zmogla biti član.. toliko žalostnih zgodbic pride ven, da se mi zdi, da bi mi počilo srce. Zato se mi zdijo ta mlada dekleta še bolj pogumna in srčna.

Dame iz društev, ki jih omenjam, prijazno opomnijo naše misli, da kaže vsak dan kaj pametnega narediti za živali, če pa res nič ne počnemo čez leto, se pa vsaj na tak dan zamislimo. Načeloma nisem pristaš nečesa, kar deluje po principu "vsaj za en dan". Kaj pa vem, kot da s tem izražaš nesposobnost, da bi počel to isto stvar tudi čez leto. V ta isti koš spravljam letno romanje na Žale, valentinove prigrizke, roža, ki jo dobim le za svoj rojstni dan.. no pa še bi se našlo. Čeprav.. tudi sama se znajdem v pasti naštetih pregreh in lepo pakiram svečke okoli prvega novembra, si najdem primeren kos torte za Valentinovo. 

 

Se pa le potrudim to početi še na kak drug dan v letu, ne izključno takrat.
Skratka, če se že gremo ljubitelja živali, dajmo to početi še kak drug dan, ne samo danes. Danes je dan, ko bom malo bolj pocrkljala svoji dve mačji bitji doma, pa tudi kak prigrizek za sosedovo bom našla.

Pesmica pa.. vedno znova se me dotakne na čisto neslutenih mestih duše. Navadno posvečena vsem zajetim, ujetim, okletkanim bitjem.. in tistim, ki si na vsak način želijo svobode.

Rainer Maria Rilke
PANTER

Od kroženja po kletki utesnjeni
njegov pogled je truden in načet.
In zdi se mu, da tisočkrat zgoščeni
drogovi so mu zatemnili svet.

Okretna hoja, polna veličine,
ki se v najmanjšem krogu zdaj vrti,
je kakor ples moči okrog sredine,
kjer silna volja vklenjena stoji.

Le včasih tiho dvigne se zavesa
zenic - Pod njo zdrsi odsev sveta,
gre rahlo skoz napet mir telesa -
in potemni, ko pride do srca.

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Danes tretji meni Dolenjska pristava, priloga solata. Ring a bell?

Ko pridrsamo s pladnjem do strežnega osebja, kolegu pred mano pojasni, da gre za zeljno juho. Skoraj kot bograč, ampak nima treh vrst mesa noter. Spači se čisto po moško (nek momentum, ko poveš nekomu, ki je fanatik na meso, da se danes postimo in bo jedel močnik, juhico in še kaj takega..) in si jasno izvoli mesnine prvega menija. Jaz pa norec na novosti (ali zadeve, ki jih še nisem poskusila), seveda želim točno tole pristavo. Fenomenalno ime, nikoli še nisem slišala, kaj šele jedla. S klobaso ali brez, jo zanima? No, kolegu je že žal,  jaz se pa lepo namuznem in odpeketam do mize preizkusit zadevo.

Dejansko je juha okusna, več vrst zelenjave ima in spominja na neko varianto jote. In za nameček še cela debata pri mizi o tem, kako to ne more biti ime jedi, to je naziv za kmetijo, farmo, nekaj takega, podobno kot če bi poimenoval vrsto medenjakov Janšev čebelnjak (lastno ime, ki dejansko nekje obstaja, je postavljeno, ampak v arhitekturnem smislu) . Kolega je tako ali tako zelo načitan in ve povedati vsaj pet izrazov za pristavo, nihče pa še nikoli ni slišal za jed. Stric Google je v mojem umu tako ali tako instanca zase, zato naredim kasneje malo domače naloge. Razen tega, da je to kraj, ne pridem daleč (Pristava je naselje v Občini Novo mesto. – bravo Wiki). O Dolenjski pristavi kot obliki hrane piše samo en kmečki turizem - Šeruga, v smislu tipične dolenjske košte:

»Zjutraj žganci, največkrat koruzni, z mlekom in pozimi s kislim zeljem, za kosilo se je v krušni peči kuhala pristava, juha iz krompirja, korenja in kolerabe, za večerjo pa je bil krompir v olupku in prosena kaša.«

Pravzaprav mi je všeč, če je kulinarika neke restavracije tudi besedilno na višji ravni. Se pravi, če vzbudi zanimanje zato, ker je malo bolj inovativno pristopila k hrani, tudi če gre za čisto navadno zelenjavno zeljno juho. Bravo, naša Cantina. Včasih se mi zdi, da tako radi ostanejo brez sape, tole konkretno mi je pa všeč, tako oblikovno kot vsebinsko.

Skratka. Dolenjska pristava. Fina stvar, priporočam. Jaz si jo bom lepo naredila doma, ali pa še bolje, se zapeljala do Šeruge in jo poskusila znova

 

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/