Organizacija Žura z razlogom, kjer se namesto vstopnine donira 1 EUR in kjer je glavni izvajalec Umek, mora biti hudičevo naporna. Organizacijsko in izvedbeno, mislim. Ni mala šala krotiti tako maso ljudi, ki so lačni abave. Res, kapo dol za odgovorne. Celoten marketing se izvaja že nekaj mesecev prej, na vseh možnih družabnih medijih, portalih, javnih površinah vidim najave in jasno, ker osebno poznam organizatorja, se skoraj moralno moram narisati nekje v bližini. Jasa na Tivolski strani Ljubljane je tako pripravljena že dva dneva prej - mimo se peljem s kolesom v četrtek in vidim pridne roke, ki nosijo iz neštetih vozil velike tramove, odrske kulise in podobno šaro, ki doseže nemalokrat težo nekaj ton. Nič, bomo videli v soboto, sem si mislila.
Kot zakleto na ta dan dežuje. Se mi zdi, da so organizatorji že tako navajeni, da kar navadno kupijo oz. uporabljajo škornje. Tudi za svoje posebne povabljence so jih kupili (lepa poteza, se mi zdi). No, cel dan se Tivoli namaka v dežju, meni pa do večera ni bilo za nikamor. Na Pop In vidim ob pol osmih, da je tam grozljivo velika množica blatnih oseb, očitna drsalnica tipa Rock Otočec, valjanje v blatu in jasno, še vedno dežuje. Napovedovalec mi razjasni lice - tudi preko spleta je možno spremljati dogodek. Nič, okoli devete se odločim, da se mi ne ljubi iti in da bom solidarno spremljala preko spleta. Smola - ne dobim kode, SiMobil mi javlja napako operaterja in kljub nekaj poskusom ne pridem skozi. Nič, zamalo se mi zdi, Umek je le enkrat na leto takole na voljo in res se mi pleše, vsaj za kako uro. Pa ravno malo neha deževati, torej marš v Tivoli.
Še preden uspem priti do vhoda oz. čez, se ugrezam do gležnjev. K sreči sem izbrala srednje kmečko modo (se pravi čevlje in hlače, ki jih ni škoda, pa cel kup toplih zadev, kot je npr. flis, pa wind stopper - celodnevni dež je jasno kazal svoje mrzle zobe zvečer in nisem hotela biti napol mrtva drug dan od prehlada). Niso mi jasne damice v štikeljčkih, ki se zares ugrezajo v petah, padajo na ta zadnjo (jasno bele ali svetle kratke hlačke oz. krilca). Pa majičke, kjer se vse vidi skozi. Ovca namesto torbice (tista plišasta resasta zadeva, kjer ne veš, ali je živa ali ne). Damici zdrsne, pade in se suvereno pobere, obriše blatne palce v ta zadnjo in hajd naprej. Zabavno, da je kaj 
Drug moment sreče doživim, ko mi na vhodu ne poberejo zložljivega dežnika. Ne gre mi v glavo serija cca 100 dežnikov na vhodu, ki so jih očitno zaplenili varnostniki. Kako hudiča pa naj bi človek potem stal na prostem na dežju? Saj je bil DJ dvignjen nekaj metrov nad publiko, kje je potem junak, ki bi marelo lahko vrgel tako visoko? Skratka, ljudstvo rabi marele, če dežuje. Pa tudi.. kako da je toliko oseb noter vseeno imelo marele? So jih na eni točki pobirali, na drugi pa ne? Nimam pojma.. Raje oddrsam naprej.
Nič, treba bo na pijačo. Cca 10 minut traja, da pridem do prvega jurčka/Unionovega štanta. Sem že rjava do kolen, se pravi sem se že čisto identificirala s publiko. Tam mi prijazno pojasnijo, da moram po kupončke. Ki so.. no, na drugem koncu travnika. Še 10 minut. In isto idejo je imelo v tistem trenutku ostalih nekaj tisoč gledalcev. Skupaj se drenjamo pri kupončkih in zmagoslavje je moje - po 20 minutah le dobim svoje in se že sankam nazaj k tistemu jurčku. Ahhhh.. Heineken. Topel. ?!?!?! Noče mi ga zamenjati. Smola, ste ga že kupili, gospa. Grrrrr. Iz principa ga bom spila, me nič ne zanima. Tako ali tako rabim prazno plastenko oz. pločevinko, ki jo bom nesla k tretjemu jurčku (spet eno blatno jezero stran), da dobim svojo kavcijo nazaj. Pravzaprav se mi zdi idealna ideja kavcija za plastenke (ko kupiš pijačo, daš še en EUR za pločevinko/steklenico, ki jo prineseš nazaj in dobiš ta EUR nazaj), na ta način organizatorju prihranijo kup dela in pospravljanja. Vsak dejansko odnese svoje prazne kozarčke na to mesto. Edino priporočilo bi imela, enako kot za mesto prodajanja kupončkov - več bi jih moralo biti. Ni pogojev, da se masa 5-10.000 oseb zvrsti pri enem samem mestu prodaje oz. oddaje plastenk.
Glasba je zelo dobra, po pričakovanjih. Ljudstvo raja in nori. Vključno z mano. Nekje deset minut do konca imam še eno brilijantno misel - sedaj se bo vsa ta masa začela zgrinjati k izhodu in poteptala take male paglavce, kot sem jaz, še bolj v blato. Čas za odhod. Odpravim se proti izhodu in relativno hitro uspem izvleči svoje blatne kocine iz množice. Zunaj še vedno rajajo čisti primerki manije Rock Otočca. Ljudstvo se je valjalo po blatu kar v celoti. Verjetno potem, ko si že blaten, moker,..takrat ti je verjetno že vseeno. V Topa ali kako mondeno diskoteko te potem pač ne bodo spustili - množica blatnih navdušencev se je namreč po koncertu zgrnila v center Ljubljane. Jasno je bilo, kdo je bil na Žuru z razlogom. In blatom.
Drugi dan pa.. vsekakor vsaj enourno drgnjenje čevljev. In opravičilo s strani SiMobila, ker niso poslali kode. Ehm.. sodobna tehnologija. Sploh ni drame. Sem bila v živo tam.

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/