Včasih ima jutro prave barve in energijo. Da se zbudiš z nasmehom in toplim jezikom. Za razliko od tistih tisočev prezgodnjih juter, ko se zbudiš kot iz delirija, močno obžalujoče, da je konec tople postelje in je globok vzdih edini možni način, da začneš nov dan. Takrat, ko so sanje oddaljene kot žejnemu voda v puščavi. In ko je vreščanje morskih galebov samo še v kotičku očesa in daljnem spominu.  

Ne ne, včasih je jutro tudi sredi tedna prijetno. Zbudi te napev v glavi, ki se je kotrlikal v tistem sanjskem kotičku, kjer raziskuješ neznane dežele in se držiš z roko v roki z dušo tistih neznanih oseb, ki jih spoznavaš na poti. In si ga še vedno momljaš med obrednim ščetkanjem in vonjem jutranje kave, pa tudi v avtu na poti v službo.

V zraku otip sveže pokošenega sena, ko kot v kakšnem filmu zdrobiš grudo prsti med palcem in kazalcem. V mislih si še vedno v deželah vzhoda in v času, kjer se ne hiti in je vsaka sekunda lahko dolga dve uri. Ko se ustavi in pogleda, kaj lepega je načarala narava za tisti dan in katere barve ponuja na poti. In takrat ti širok nasmeh zavlada na obrazu. Lepo se je včasih zbuditi kot buba, zvita v toplem listu pomladnega jutra.

Tudi na Utube

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Se znajdem v relativno novem popularnem klubu, kjer je le nekaj gostov (in nek obet, da se jih bo kmalu napokala polna skrinja - to obljublja natakar). Pa naša druščina, med bolj glasnimi in tistimi, ki otvarjajo plesišče. Hladno pijačo popestri latinski muzikant, ki na kitaro igra in zraven jasno tudi izvaja najbolj znane pesmice, pri katerih ni težko pripeti zraven. Glej no, tudi glasbene želje sprejema.. Kaj pa če bi zapel en sentiš? Grem zraven in ga vprašam, kako je s tem. Hja, možakar sicer zna igrati, besedilo mu pa ni znano. Nič, ti samo igraj, mojster, bom jaz zapela. In sva zapela. Pa kasneje še eno za zraven. In še eno. Prima. Kot v kakem japonsko/kitajsko karaoke obarvanem ambientu. In ljudje so bili kar za. Dober tale Hugo Barerras, sploh nisem vedela, da se greš tam lahko karaoke. Poleg mene zapoje tudi plavolasa damica, ampak jo je kar hitro odneslo domov.

Mimo se je pripeljal (skoraj dobesedno) tudi naš župan. Prijetno dobre volje, nasmejan, rokuje se z nami, pove besedo ali dve in seveda, mudilo se mu je. Mi smo pa za njim še klicali nekaj v smislu Stožic in zadovoljstva nad novo dvorano. Lepo ga je videti med ljudmi - da mu neko človeško podobo. Tudi večkrat se ga vidi. Med vsemi temi, ki so nam obljubljali ne vem kaj, se mi zdi da Ljubljana končno dobiva kulturnejšo podobo. Pa ne le Stožice, tudi center (amfiteater pri Šuštarskem mostu; mostovi), pa vrtovi, pa vedno več koncertov v centru, pa Urbana, pa tako naprej. Kar se mene tiče, je večina politikov in tudi županov navadnih greb. Ampak pri njem imam vsaj občutek, da se poleg tega, da je greba, tudi nekaj dobrega dogaja v Ljubljani in za nas, ki živimo v njej.

Mimogrede, ulične svetilke po nabrežju imajo varčne svetilke. In lep predvolilni zapis, da tudi Ljubljana varčuje.  Zokijevo delo? Nimam pojma. Ampak mi je všeč.  

Malo še z njegove (Zokijeve strani).. sem ravno našla en kul intervju..

No, moj prvi sentiš - že dolgo nisem imela nekega javnega performansa v tem smislu. Pa sem ga morala kar dvakrat odpeti. Vse za dobro voljo, kajne?

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Festival krompirja alias 10 svetovni festival praženega krompirja? Zakaj pa ne.. Če imamo društvo ljubiteljev avtomobilskih značk, pa fan klube vsake vsaj približno znane osebe, pa festivale v čast pivu, vinu, ipd, zakaj ne praženega krompirja?

Tokrat v Ljubljani, prvič od leta 2001, ko so začeli s festivalskimi nastopi. Kar pomeni, da premešaš nekaj ton krompirja, čebule, olja in soli, pa daješ v pokušino širši publiki, ki je ravno takrat na mestu festivala. Brezplačne pokušine in promocija lokalne skupnosti, raznih društev srečnih pekačic potic, ipd. Luštna zadeva, zelo prijazna turistom. In v čistem centru..  

Društvo mi je poznano že nekaj let, dejansko poznam nekaj osebkov, ki so člani in jasno, norci na obilne količine praženega/restanega/tenstanega krompirja. Na 1001 način. V tem smislu naj bi bila ta jed čisto samostojna in ne nekaj, kar se daje kot priloga. Morda, ker je ravno v Ljubljani, še toliko bolj na dosegu roke in vredno obiska.

In res.. sonce je verjetno pripomoglo k temu, da se je tam gnetla mala milijarda ljudi, nekateri reveži so se šli celo samomorilsko misijo spravljanja otroškega vozička ali kolesa skozi množico. Načeloma mi gneča ne paše v sistem, moje celice se začnejo na veliko upirati in noge nočejo v tale dren. Ampak festival je festival da se reče. Če sem že tu.. Vonj jasno po praženem krompirju. Tu aktiv kmečkih žena, tam mladi Avseniki z novimi napevi, pa avstrijski predstavniki, madžarski bograč, gostilne tipa Hana, Šestica,... Tudi kupiti se je dalo marsikaj, vse kar je mesnin in dodatkov za k samostojnemu krompirju je jasno terjalo svoj evrski davek. Tudi cviček - moram pa priznati, da so bile cene res simbolične.

Krompirjaši imajo celo svojo himno (na fotki zgoraj bi se morala videti v belem okvirju, ki je krasil siceršnji vodnjak na trgu (tokrat poln smrečja, krompirja in himne), spesnil jo je Dušan Velkavrh, uglasbil Mojmir Sepe:

Sladko je vince

in hladen je pir,

toda najboljši je

pražen krompir.

To ni ne maslo,

ne sadje ne sir,

to je, prijatelji,

pražen krompir.

Vseh sort jedače

bolezni so vir,

nam trdno zdravje da

pražen krompir.

Tu smo se zbrali

in našli svoj mir

zdaj, ko nas združil je

pražen krompir

Nekako sem se tudi jaz v množici prigrebla do nekaj zmesi in celo enolončnice pa cvička, da sem si na veliko oblizovala prste. Imela sem sicer občutek, da me bo množica povozila - zato sem marsikateri štant enostavno izpustila, pri drugih pa sem izkoristila komolčarske preživetvene spolzke prijeme (ki jih obvladam še s koncertov in podobnih zadev). Gneča me je držala uro in pol, potem pa marš ven, preden mi zmanjka sape..

 - Takole nekako je imel vsak štant svoje protagoniste. In kilometrsko kolono, ki je pridno čakala na krompir.

Nazadnje pristala v stari Ljubljani, srečna, da sem se rešila gneče in z mislijo.. na ta dan je bilo lepo biti turist v Ljubljani. Še manjka takih dogodkov - konkretno Krompirjada 2010 je pokazala enega od temeljev Slovencev. Pa ne mislim ravno praženega krompirja, to niti ni naš izum, niti ideja, kaj šele neka narodna jed. Govorim o generalni ideji, ki jo ima nekdo, ki je ravno na ta dan uletel v center in si je ustvaril vtis o Sloveniji oz. nas. Gre za kulturno/etnografsko izobraževalno sfero oz. vpogled v zanimivo jed, ki jo ima na sporedu vsaj enkrat na teden veliko slovenskih družin. S tem je dogodek pometel s sorodnimi na celi črti.

Našla sem celo vse (menda) najbolj znane in prodajane zvrsti krompirja..

O društvu pa več tule..

Fino sobotno dopoldne in popoldne, ni kaj.

Predin ima zanimiv štikeljc, ki ogreje srce - tule se ga lahko posluša.

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Avgusta se je pa res veliko dogajalo. Če si miže šel skozi center, te je na vsakih pet metrov potegnilo nekaj, da si se ustavil in enostavno užival v poletju. Koncerti, performansi, žuri kar tako, kitara na ulici, festival ali kino pod zvezdami.. le največje izbirčne Metke bi lahko trdile, da se nisi imel kam dati.  

Nekako sem se premikala med Trnfestom in kulturo, ki se je zganjala tam; filmi, ki jih je Kino Dvor zrihtal na gradu, koncerti za vikende - na koncu meseca je pa zmagala Noč v Stari Ljubljani. Več prizorišč s Kataleno, jazzisti, trubači ob lesenem mostu (prav vsak večer sem jih hodila poslušat. Če ti ob tej glasbi ne začnejo čreva plesati ča ča ča, noge pa neusmiljeno cepetati v plesu, nič ne rečem. Še tako zapriseženi negativec se lahko znajde v energiji, ki jo množica kar povzame iz ritmov. Med drugim se na takem mestu znajdejo tudi na smrt pijana dekleta, ki se ob plesu obešajo na glasbenike. Celo mini anekdota, kjer bosonoga lepotička v kričeči lila oblekici zagrabi mimoplešočega temnopoltega simpatičnega fanta za njegovo premoženje in se zadere "Tonight I want to come home with you and with this (ob tem ga zgrabi za mednožje, da zazija cela množica plesočega ljudstva okoli, njemu se pa samo fino zdi)).. no, tudi take stvari se zgodijo.

Pozno v noč so tudi na otvoritvenem večeru Noči v Ljubljani popevali (in popivali) bolj ali malo manj znani slovenski glasbeniki. Goran Breščanski, Hamo,  pa še nekaj podobnih, je ob Filipovem dvorcu na ves glas ustvarjalo svojo verzijo Mežkove Julije, pa tudi še nekaj bolj znanih štikeljcev, da je širša publika lahko pritegnila v napevu. Enkratno. Še potem, ko so jih okoli ene pregnale oblasti, so v bližini potegnili kitare in še kar peli in peli.

Veliko popoldnevov in večerov sem preživela takole - nasploh je za moj okus Ljubljana lepo mesto, in v center se vedno rada podam. Sploh če imam dopust in mi je relativno vseeno, do kdaj traja večer. Tudi če dobimo v firmo goste s tujine, je moj prvi predlog jasno Ljubljana Center (še toliko bolj, ker oni v osnovi pridejo v firmo v Kranj in je do Ljubljane samo streljaj).

Mimo Plečnikovih arkad jih navadno peljemo, po secesijski Miklošičevi, mimo Prešerna in kasneje pocrkljamo z razgledom z novoodprte meke zabave -Nebotičnika in Ljubljanskega gradu (seveda je potrebno pokazati Ljubljano z razgledne točke, glavne cerkvice, gradove v bližini, socialistične gospodarske stavbe in hkrati ne pozabiti omeniti ljubljanske znamenitosti - Pivovarne Union). Pa v neko simpatično gostilnico zatem. Da se vidi, kaj je slovenska kultura. Če si bil avgusta v Ljubljani, ti je to jasno.

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Kakšen mraz predzadnji dan avgusta..Nenormalno, zares. Zemlja ga res biksa.   Smučalo bi se lahko, se mi zdi, da sem vonjala že sneg. Kolegica je vztrajala, da se popoldne na kavi dobiva zunaj. Ehm.. kadilci in njihova večna potreba da sedijo zunaj, tudi če je mraz da kosti zebe, kaj šele človeka.. jaz pa napol še poletna in v odprtih čevljih. Zelo optimistično sem zastavila ta dan, kar se tiče obleke. Kljub temu, da je bilo sonce, je bilo mraz, da je treslo do zadnje celice.

Zvečer sem zašla pred Atlantis, kjer so se šli večer arij in uspešnic z odrov opere ter baleta. Oz. naj bi se šli na tem mestu. Zaradi zimske idile, ki je vela iz zraka in napovedi dežja, so celo zadevo prestavili v atrij hale D pod Playo.

Prima ideja, sem si mislila, akustika je verjetno veliko boljša kot pred Atlantisom. Ne morem verjeti, celo lonce z rožami so privlekli, ter kar nekaj stolov. Kljub zelo slabem marketingu dogodka (res sem slučajno naletela nanj) se je nakapljalo kar nekaj radovednežev, pametni so celo s seboj imeli dekce. Mene je kljub zimskemu puloverju, spodnji majici, dolgi majici, jakni ter podobni opravi spodaj, zeblo kot mačka. Avgusta ?!?! In menda je snežilo nad 1600 m. Zdaj mi je jasna akcija zimskih oblačil v Intersportu

No, obisk petja ni bil brca v temo. Vsaj ne na začetku. Nekaj umetnikov se je zelo trudilo, da bi izvedli dobro interpretacijo velikih del, kot so Carmen, Don Juan, ipd. Moški tenorji in baritoni so me navdušili. Odličen antipod Laibachom iz včerajšnjega dne. Res je fino včasih zganjati kulturo, da te umiri in da kako pametno idejo ali navdih. Kljub klasični noti zadeve mi je celotna zadeva kar temeljito pretresla smejalne žilice v telesu. Mimo so se mirno vozili avtobus, kopica avtomobilov, hupali so in delali kroge po krožnem prometu - cca 10 metrov stran, iz Playe (ki je bila takoj zraven) se je slišala glasna glasba in smeh - skratka, da te mine poslušati operne arije in kar je še tega, pa se samo še delaš, da zganjaš kulturo.  

Piko na i je dodala solistka, ki mi je nazadnje počila piskerček - če sem prej rekla, da so bili moški tenorji brilijantni, je dama zasenčila vse res lepe note, ki so bile predvidene zanjo. Vsaj v delu, ki sem ga poslušala. Ne ne, ni bilo za moja ušesa. Malo preveč visokega C. Ali pa je bil mikrofon preveč na glas.  Odneslo me je novim zmagam naproti. Spodaj en mali utrinek izpod Playe in impro opere..

Kasneje sem se znašla na prima jazz impro večeru v klubu Gajo. Mladi umetniki so letali na oder in z njega, menjavali so se tako pri instrumentih kot na vokalu. Super zadeva in izvedba, prav sprostilo me je preigravanje v živahnih tonih. Načeloma naj bi bil vrt oz. predstava polna (oz. tri tedne nazaj nabito polna), tokrat nas je samo nekaj entuziastov zmrzovalo na letnem vrtu.

Natakar me je prav čudno gledal in se mi smejal, ko sem ga vprašala, če ima morda kuhano vino. Saj smo avgusta. Jah.. zunaj pa pet stopinj. In jaz v zimski obleki, prav žal mi je bilo, da nimam bunde. Nasmejal se mi je in povedal, da nisem edina s to idejo. Mi je pa ponudil opcijo čaja z rumom, kar se je zdelo čisto sprejemljivo.

Srkaje sem uživala v polni glasbi. Popolnoma druga scena kot tista operna in visoki Cji. Mladi talenti so res navdušili. Spodaj mali utrinek..  jah, temno je bilo.. je bil pa tako čaj čista zmaga. Avgusta!?!?!

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Kaj ti polepša lahko ponedeljek po dopustu..ali pa te totalno preseneti? No, marsikaj. Izkaže se, da so te sodelavci dejansko kar veseli (ali pa jim samo zelo dobro šiba simulacija tega), in te vsi še navdušeno sprašujejo, kje in kako si se valjal na proste dni.. Začnemo z jutranjim presenečenjem. Na vrata so montirali neke utežke (gotovo nov firmin program za fitness, kjer sem najprej mislila, da smo začeli zaklepati vrata, potem pa ugotovila, da mora mojih 53 kg življenjsko težo pustiti pri pritiskanju noter vanje, da se zgaga odpre. Vrata za WC imajo gotovo še 50 kg zraven za utež, za razliko od pisarniških). Fino, jesensko požiranje kalorij. Way to go. Vsaj ni treba "zjat" za sodelavcem, če ima rep.

Kot nalašč se je ravno nekaj dni pred tem odtok zamašil in nič ne dela, ne voda, ne požiranje. In presenečenje above all - na enem od dveh oken v pisarni je nekaj pustilo nekaj perja, razkrečen vzorec revčka, ki se je malo zmotil v navigaciji. Ptič pri letu je nekako zašel v naše kraje in se na polno zabil v okno. Od daleč izgleda kot razmazana sliva, od blizu pa kot neka monty phython varianta črnega humorja. Ubožec..

Menda je nekdo zaslužil bogastvo z idejo, kjer na steklo nalepiš sliko jastreba, ki jo vidijo samo oči živali, ki bi rada priletela v tvoje okno, za naše oko je pa prozorno. Nek ameriški izum. Ravno razmišljam, kako tako zadevo stestiraš, hehe. Menda ja ne prepričuješ goloba, da bi ti zaupal svoje spuščene misli pri slikah jastreba?

Če odmislim 500 novih e-mailov, pa spuščene energije, ko se mukoma vračaš nazaj in zganjaš postpočitniški sindrom (se smiliš samemu sebi in vse okoli navdajaš z vtisi oz. v mojem primeru n dogodki, kjer sem bila prisotna), je bilo to jutro čisto popolno. 

Zdaj moram samo še nekje stakniti nekoga, ki bo pripravljen to pešto spraviti z oken.. Izgleda res neugledno.. spodaj utrinek.

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Nekaj minut pred koncertom je bil KUD Franceta Prešerna nabito poln. Laibachi so privabili mnogo radovednežev (verjetno več kot resničnih oboževalcev oz. tistih, ki se smatrajo za to). Včasih se mi zdi, da gredo ljudje na koncert, ker je "kul", ali "in", ali pa ker se dobro sliši, da si bil na nečem, kar je razvpito, kovano v alternativne zvezde ali pa še kaj tretjega - samo da te ne enačijo z ovcami v čredi.

Nazadnje sem jih poslušala v Križankah (noro dobro, šov s plesalkami da je strgal žile), tokrat pa se mi je zdel precej kulturni zaključek kultnega Trnfesta, skratka nekaj, kar se kljub nedelji in delovnemu ponedeljku splača slišati. Letos sem bila kar precej večerov na Trnfestu, prebila sem se celo do nekaj koruz in nekaj piva, pa tudi vedno se tam najde kak znan obraz do dva. Lušten zaključek luštnega vikenda, torej.

Koncert mi je razbil drobovje in ga razmetal po celem telesu. Enkratno, doneči basi instrumentov, bobni, da želodec premetava in zamolkel nizek bas glavnega protagonista, ki spominja na nek pozabljen glas iz podzavesti. Tisti, ki ti prebuja slabo vest in črpa iz tvojega strahu. In za nameček ženski vokal, ki angelsko seka po nizkih tonih. Čisto sem bila fascinirana in ledeno pivo v roki se je zdelo še za tri stopnje bolj ledeno.

Sicer..sam koncert je bil kratek, vendar nabit z energijo do zadnje srage na obrazu. Množica je napol osupla gledala in poslušala, tudi kaj zaploskala (kot rečeno, ni to glasba za vsaka ušesa in po mojem mnenju obstaja za to zvrst samo računalniška 1:0 kombinacija, se pravi "totalno mi je všeč" ali pa "sploh mi ni všeč"). Nisem čisto prepričana, koliko tistih iz druge skupine je bilo včeraj tam, na prvi pogled se je zdelo, da kar precej - pa sem se malo hahljala sama pri sebi.

Pa ni take drame.. tako ali tako je gneča onemogočila kakršno koli premikanje, torej umik in častni odhod ni bil možen.

Meni so všečni v glavnem zaradi moči, ki veje iz glasbe, ozadij odra oz. scene, ki so komplementarna vsebini, pa tudi besedilom, oz. pomena, ki ga dajejo posameznim besedam znotraj komada. Tolikokrat v glasbeni sekvenci ponovijo eno besedo, da se ti usede v debelo črevo in te bocka nazaj v žilice črevesja. In ko si že čisto uničen, te iz zemlje dvigne ženski angel in poboža, kar si zaradi slabe vesti ravnokar uničil. Resnično kul zaključek vikenda

Tole pa ena od včerajšnjih zmagovalk..

Krvava Gruda - Plodna Zemlja

Socna je zemlja v vecerni goreci luci,
strast blaznih ocetov nas do zadnjega muci.

Dali so nam oci, da v njih se pijanost pretaka,
dali so nam roke, gresne plodove mrake.

Ljubimo zemljo bolestno, kakor so oni ljubili,
ljubimo nijh sive glave, plodnost so nam podelili.

KRVAVA GRUDA-PLODNA ZEMLJA.

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Organizacija Žura z razlogom, kjer se namesto vstopnine donira 1 EUR in kjer je glavni izvajalec Umek, mora biti hudičevo naporna. Organizacijsko in izvedbeno, mislim. Ni mala šala krotiti tako maso ljudi, ki so lačni abave. Res, kapo dol za odgovorne. Celoten marketing se izvaja že nekaj mesecev prej, na vseh možnih družabnih medijih, portalih, javnih površinah vidim najave in jasno, ker osebno poznam organizatorja, se skoraj moralno moram narisati nekje v bližini. Jasa na Tivolski strani Ljubljane je tako pripravljena že dva dneva prej - mimo se peljem s kolesom v četrtek in vidim pridne roke, ki nosijo iz neštetih vozil velike tramove, odrske kulise in podobno šaro, ki doseže nemalokrat težo nekaj ton. Nič, bomo videli v soboto, sem si mislila.

Kot zakleto na ta dan dežuje. Se mi zdi, da so organizatorji že tako navajeni, da kar navadno kupijo oz. uporabljajo škornje. Tudi za svoje posebne povabljence so jih kupili (lepa poteza, se mi zdi). No, cel dan se Tivoli namaka v dežju, meni pa do večera ni bilo za nikamor. Na Pop In vidim ob pol osmih, da je tam grozljivo velika množica blatnih oseb, očitna drsalnica tipa Rock Otočec, valjanje v blatu in jasno, še vedno dežuje. Napovedovalec mi razjasni lice - tudi preko spleta je možno spremljati dogodek. Nič, okoli devete se odločim, da se mi ne ljubi iti in da bom solidarno spremljala preko spleta. Smola - ne dobim kode, SiMobil mi javlja napako operaterja in kljub nekaj poskusom ne pridem skozi. Nič, zamalo se mi zdi, Umek je le enkrat na leto takole na voljo in res se mi pleše, vsaj za kako uro. Pa ravno malo neha deževati, torej marš v Tivoli.

Še preden uspem priti do vhoda oz. čez, se ugrezam do gležnjev. K sreči sem izbrala srednje kmečko modo (se pravi čevlje in hlače, ki jih ni škoda, pa cel kup toplih zadev, kot je npr. flis, pa wind stopper - celodnevni dež je jasno kazal svoje mrzle zobe zvečer in nisem hotela biti napol mrtva drug dan od prehlada). Niso mi jasne damice v štikeljčkih, ki se zares ugrezajo v petah, padajo na ta zadnjo (jasno bele ali svetle kratke hlačke oz. krilca). Pa majičke, kjer se vse vidi skozi. Ovca namesto torbice (tista plišasta resasta zadeva, kjer ne veš, ali je živa ali ne). Damici zdrsne, pade in se suvereno pobere, obriše blatne palce v ta zadnjo in hajd naprej. Zabavno, da je kaj

Drug moment sreče doživim, ko mi na vhodu ne poberejo zložljivega dežnika. Ne gre mi v glavo serija cca 100 dežnikov na vhodu, ki so jih očitno zaplenili varnostniki. Kako hudiča pa naj bi človek potem stal na prostem na dežju? Saj je bil DJ dvignjen nekaj metrov nad publiko, kje je potem junak, ki bi marelo lahko vrgel tako visoko? Skratka, ljudstvo rabi marele, če dežuje. Pa tudi.. kako da je toliko oseb noter vseeno imelo marele? So jih na eni točki pobirali, na drugi pa ne? Nimam pojma.. Raje oddrsam naprej.

Nič, treba bo na pijačo. Cca 10 minut traja, da pridem do prvega jurčka/Unionovega štanta. Sem že rjava do kolen, se pravi sem se že čisto identificirala s publiko. Tam mi prijazno pojasnijo, da moram po kupončke. Ki so.. no, na drugem koncu travnika. Še 10 minut. In isto idejo je imelo v tistem trenutku ostalih nekaj tisoč gledalcev. Skupaj se drenjamo pri kupončkih in zmagoslavje je moje - po 20 minutah le dobim svoje in se že sankam nazaj k tistemu jurčku.  Ahhhh.. Heineken. Topel. ?!?!?! Noče mi ga zamenjati. Smola, ste ga že kupili, gospa. Grrrrr. Iz principa ga bom spila, me nič ne zanima. Tako ali tako rabim prazno plastenko oz. pločevinko, ki jo bom nesla k tretjemu jurčku (spet eno blatno jezero stran), da dobim svojo kavcijo nazaj. Pravzaprav se mi zdi idealna ideja kavcija za plastenke (ko kupiš pijačo, daš še en EUR za pločevinko/steklenico, ki jo prineseš nazaj in dobiš ta EUR nazaj), na ta način organizatorju prihranijo kup dela in pospravljanja. Vsak dejansko odnese svoje prazne kozarčke na to mesto. Edino priporočilo bi imela, enako kot za mesto prodajanja kupončkov - več bi jih moralo biti. Ni pogojev, da se masa 5-10.000 oseb zvrsti pri enem samem mestu prodaje oz. oddaje plastenk.

Glasba je zelo dobra, po pričakovanjih. Ljudstvo raja in nori. Vključno z mano. Nekje deset minut do konca imam še eno brilijantno misel - sedaj se bo vsa ta masa začela zgrinjati k izhodu in poteptala take male paglavce, kot sem jaz, še bolj v blato. Čas za odhod. Odpravim se proti izhodu in relativno hitro uspem izvleči svoje blatne kocine iz množice. Zunaj še vedno rajajo čisti primerki manije Rock Otočca. Ljudstvo se je valjalo po blatu kar v celoti. Verjetno potem, ko si že blaten, moker,..takrat ti je verjetno že vseeno. V Topa ali kako mondeno diskoteko te potem pač ne bodo spustili - množica blatnih navdušencev se je namreč po koncertu zgrnila v center Ljubljane. Jasno je bilo, kdo je bil na Žuru z razlogom. In blatom.

Drugi dan pa.. vsekakor vsaj enourno drgnjenje čevljev. In opravičilo s strani SiMobila, ker niso poslali kode. Ehm.. sodobna tehnologija. Sploh ni drame. Sem bila v živo tam.

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Za hip oz. malček časa se včasih lahko preseliš v čisto drugo perspektivo in temu primerno zamaknjeno stanje, če si na vsake toliko privoščiš kaj, o čemer nisi nikoli razmišljal ali pa morda si, pa si nisi mislil, da si lahko del tega. Recimo nekaj iz preteklosti. Ali pa nekaj, kar si nisi nikoli imel priložnosti ogledati.

Predstava Camerata Trajectina - skupina iz Nizozemske, ki jo sestavljajo trije instrumentalisti in štirje vokalisti. Ki izgledajo, kot da so ušli iz nekega oddaljenega dokumentarca o dvorcih in ki zabavajo visoko gnado, ko si naliva vino in privošči debelo kračo na podolgovati mizi. Samo še kak plesalec in slika bi bila popolna.

V mestni hiši sem jih ugledala, pred tem se rokovala z nizozemskim ambasadorjem, pokroviteljem dogodka (na vprašanje kolegice, če se počutim kaj pomembno sem jasno prasnila v smeh). Pozitivna plat (no, kakor za koga) je bila med drugim tudi sedeži v prvi vrsti in pogostitev vinarjev Zlatega Griča.

O sami glasbi pa same hvalnice, moram priznati. Res me je odneslo v drugo sfero. Morda je pripomoglo tudi dejstvo, da smo bili posedeni v županove hrame (točno tam, kjer navaden smrtnik redkokdaj stopi in kjer naš Zoki sprejema širšo publiko). V roke so nam porinili lično knjižico s prevedenimi besedili, da je lahko tak fanatik na besedila, kot sem recimo jaz, pridno spremljal tekst med spevnimi komadi.

Presunljivo (no, ali pa del kmečke dediščine preteklih stoletjih), besedila imajo hud razpon - med religioznimi oz. čisto bogaboječimi na eni strani in hudo perverznimi na drugi strani. Nekako tako, kot so delovale tiste orgije s tega časa, če se človek malo poduči o zadevi. Glasbila pristna, lutnje, pihala. Pevci kot bi bili ukradeni s kakega stenčasa tistega obdobja, v primernih oblačilih. Še vedno me malo bega zapeljiva pesem, ki jo je pela cca 50 let stara dama z zvonkim glasom. Ampak sem bila presunjena. Čudovit večer. Hvala, nizozemska ambasada. Pridem na še.

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Predpriprave oz. nizki štart: dirka in nabiranje dobrin (kot v pradobi) po Bauhausu. Menda eno bolj založenih mest za zganjanje vrtnih bedarij (prosto po moji kolegici). Imajo čuda stvari, tam mirno lahko pustiš celo premoženje. Naberem kanglice (za zalivanje), nekaj 10 kg različnih sort zemlje (še dobro da na paketu piše, čemu in na kakšna tla naj gre, saj nikjer ni nikogar, ki bi kaj prodajal). V voziček roma tudi nekaj simulantov ograjice in nekaj manjšega orodja, pa nekaj parov trajnic, ki jih že vidim, kako se veselijo odhoda na mesto, kjer bodo prišle do sijaja. Sproti vržem v voz še dva stola za na vrt, metlo in še nekaj vrtnih sveč(sedaj bo ob urejenem vrtu gotovo obisk narastel, hehe). Za stole se odločim po premisleku in namesto cenejših (na katerih ugotovim, sploh ni ne vem kako luštno sedeti), vzamem malo dražje in malo bolj lične. Recimo da bodo za nekaj sezon in da zadnje čase raje kupim nekaj kasneje, malo dražje (če je ravno tako), pa tudi malo bolj estetsko - se pravi tisto, kar mi je res všeč.

Na blagajni cela zbrka in živčna blagajničarka. Črtne kode so pomešane, cene ne štimajo. Nekateri artikli sploh nimajo črtne kode. Ker na oko ocenim, da bom pustila tam cca 150 EUR, mi ni čisto vseeno, ali je ona ograjica 3 ali 6 EUR. Oz. če je en Juniper (trajnica) 5 ali 10 EUR. Poleg tega delam v industriji, ki se ukvarja s programsko opremo za črtne kode in me sploh pogreje kakšna podobna situacija. Jasno blagajničarka ne more priklicati nikogar v oddelku preko telefona (da bi pojasnil cene). Saj tudi na samem oddelku ni nikogar, ki bi pomagal. Prekletstvo velikih centrov v času počitnic in študentje, ki jim po domače večini dol visi vse skupaj. Cca pol ure se zamudim na blagajni, potrpežljivo čakam in si pojem hvalnice, da sem na dopustu (priznam, da če bi takole popoldne po delu priletela tja in bi se mi kot navadno, mudilo, potem bi bila zadeva drugačna in bi mi prej razneslo piskrček oz. bi prej odletela pokrovka z ušes). Skratka, sem priden kupec in ne težim, čeprav imam tokrat res veliko razlogov da bi.

Umetelno zložim v avto in se prepustim naslednji misiji - arhitektura vrta in skalnjak. Po uri in pol kopanja začnem sipati zemljo in jo mešati z obstoječo. Luknja se mi zdi tako velika,kot bi mislila narediti bazen. Moja mačja prebivalca sta čisto navdušena in skačeta noter in ven iz nje. Teče mi iz vseh por, ker je prav vrel avgustovski dan. Tiste tigraste packe me začnejo napadati, da skačem kot vešča okoli in maham okoli sebe.

Med gradnjo mi zmanjka zemlje. Hop v sosednjo vrtnarijo in hajd domov z dodatnimi desetimi kg zemlje.

Nekako dajem na kup zemljo, večje in manjše skale ter trajnice. Odločim se za dve zadevi - polžka in skalnjak z iglavci. Nazadnje umazana, kot bi prišla iz nerazvite države in popikana do konca, občudujem svoje delo. Voila..

Tako je peti dan v tednu.. Maja ustvarila skalnjak

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Me je zadnjič zagrabila sveta jeza, ko sem videla, kako je mali možakarček pri trgovini odvil kornet iz omota, vrgel papirček na tla in začel obdelovati zmrzlino. Za levo roko je držal mamo, ki se je lepo naredila, kot da ni ničesar opazila, in ga suvereno vlekla naprej.

V žile mi pade neka eko adrenalinska injekcija in hop za obema. Spotoma pograbim papir, ki ga je mali vrgel in ju dohitim. Pomolim mu ga pred nos in zasikam "A papirček bomo pa kar po tleh metali? Ne veš, da to ni v redu? " Uf, kot bi njegovo mamo špiknila kača. Začne se dreti name, kaj se grem, da je to njena vzgoja in njen otrok (khm, gospa, niste opazili, da je nekaj potem narobe pri vzgoji, če otrok meče po tleh, kar mu pade na pamet)..

Se ne pustim in udarim eno naravovarstveno oz. vzgojno tematiko, kjer jasno ne zmagam. Ne moreš dopovedati mami, ki je prepričana v svoj prav, da metanje po tleh, ven iz avta skozi okno (uh, me pogreje, ko si ljudje praznijo pepelnike iz avta direktno ven skozi okno), ali pa namerno smetenje kjerkoli pač ni kul. In če ti to otrok zraven tebe dela in ga ne stisneš po prstih zaradi tega, bo to delal tudi, ko odraste. Samo v večji meri.

Jasno sem bila aprila na tisti mega čistilni akciji. Šus v glavo, kaj vse ljudje stran mečemo. Oz. česa nas ni sram stran metati.. Da te vse mine.

Malo alternativnega pogleda na zadevo skozi oči enega boljših stand up komikov Georga Carlina - noro zabavno. Makes me wonder, če je sploh vredno se sekirati, preden nas Zemlja strese s sebe kot prah

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Nekatere stvari se zdijo nemogoče in potem po neki čudežni poti postanejo mogoče. Nekaj, do česar si nisi mislil, da se lahko prikoplješ, pa naj bo to materija, darilo z oblakov, nivo v razmerju, stopnja razumevanja med tabo in kom, ki ga poznaš, lepo je biti včasih presenečen in začuden, kako le je do tega prišlo. Še pred časom bi se smejal nekomu, če bi ti rekel, da se stvari lahko odvijejo tudi veliko bolj pozitivno, kot takrat vidi pesimistična duša.

Pot je resnično takšna, kot si jo tlakuješ sam. Za razočaranja na njej se pa najprej skrbno vprašam, kaj je bilo in kako bi lahko naredila nekaj drugače. Poskusim ne iskati razloga v drugih, ker imam vedno možnost izbire in vedno lahko povem, kaj mi leži na duši. Če si upam, seveda. Včasih to zamenjam za potuhnjeno tišino in se potem krivim, kako so se zadeve narobe interpretirale in kako smo prišli do čistega komunikacijskega šuma, iz katerega se ne vidi izhoda. Po moško odsedim zadevo in upam, da bo minila (vedno mi je bilo fascinantno, kako lahko moški osebki za nekaj dni "odsedijo" nek problemček, in potem domnevajo, da ga ni več. No.. roko na srce, to znajo tudi nekatere dame, ki jih poznam.). Pa je problemček še vedno tu. Sčasoma nastane problem in potem je še težje priti nazaj v idealno stanje pred tem. Še kasneje pa se zdi nemogoče. 

Včeraj sem bila na tak način presenečena. Še pred časom se ni zdelo mogoče, potem pa kar nenadoma izza oblakov, en žarek, dva, trije, sedaj pa sije sonce. Modro nebo, sem in tja kak oblak, sicer pa končno čudovit vonj v sončno obarvanem dnevu. Lepo presenečenje, te poboža malo po tvojem jazu in ti ubije prepričanje, da so nekatere stvari dane, nanje se ne da vplivati in nemogoče jih je spremeniti.

Sem se tako razveselila, da bi kar zaplesala okoli svoje duše in jo pohvalila za potrpežljivost. In dejstvo, da je odprla vrata, ko je bilo potrebno stopiti čez lastni ponos.

Utrinek iz bloga Paula Coelha..

“Can a blind man climb Mount Everest?”
“I don’t think so,” I answer.
“Why don’t you answer ‘perhaps’?”

“On 25 May 2001, at the age of 32, Erik Weihenmayer became the first blind person to reach the top of the highest mountain in the world. A former high-school teacher, he received the ESPN and IDEA prize for his courage in overcoming the limits that his physical condition permitted. Besides Everest, Erik Weihenmayer has climbed the other seven highest mountains in the world, including Aconcagua in Argentina and Kilimanjaro in Tanzania”.

How can it happen? It's just that the whole universe is conspiring for our dreams to become true, if we truly wish for something.

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Uf, kako nestrpno pričakovani objekt je včeraj v Ljubljani odprl vrata. Koliko enih polemik, koliko za/proti debat, medijski prostor se je kadil od žolča, ki se je sproščal med gradnjo, predvsem pa tik pred otvoritvijo. Koliko radovednih Slovencev si je našlo prostor pod marelo in se gnetlo pred trakom .. (kot takrat, ko odprejo Hoferja ali kakega Lidla -  ne moreš verjeti, zadeva izgleda kot da bi se zastonj kaj delilo, pa te potem mame z vozički prevračajo in teptajo, da bi prišle do kumar po 0,99 EUR ali laptopov korejskega porekla za 50 EUR)

Ljubljana je pokala po šivih od vseh pričakujočih navijačev, ki so si utirali pot do nove Zokijeve Arene. Samo res nepoučen človek bi si po peti uri popoldne izbral obvoznico ali Bežigrad za vožnjo po mestu. Mestna uprava je genialno prepovedala vožnjo težjih vozil po obvoznici, tako da ti niso imeli pravih pogojev, da bi naredili barikade in preprečili tekmo. In če ni smešno/patetično/čisto slovensko nastrojeno, da je vsem skupaj vseeno, če si naredimo nacionalno sramoto in zaradi tovornjakarjev nimamo tekme, ki je tako pompozno napovedana in tako težko pričakovana.

Po drugi strani, zelo neugledno, da se za pošteno delo ne plača. Po svoje jih razumem, razjarjene delavce - takrat ko sama pošteno delam, pričakujem plačilo. Kljub temu se mi zdi, da se z barikadami ne reši ničesar, razen podpihuje ogenj v strehi. Te zadeve bi morale biti rešene že davno. Neka podobno sramotna zgodba kot s Celovškimi dvori. Še vedno se živo spomnim komentarja para, ki se je veselil vselitve (menda za lansko jesen) kot otrok pred Božičem in sta bila trdno prepričana, da bo do tega tudi gotovo prišlo. Že odpovedala najemnino takrat. No.. še vedno sta v pričakovanju, vendar zadeva izgleda tako jalova kot pričakovanja Vegradovih delavcev, no ali pa tovornjakarjev včeraj. Da ne omenim Jorasove smešnice ob meji. Nekako bi morali imeti neko regulativo takih kapitalnih vladnih (ali pa podjetniških) kiksov, kjer se narod upravičeno punta in kjer imamo neskončne pogovore (in ne dogovore) s sindikalisti, delavci, politiki.. kjer se sprašuješ, ali si doma na klopi v zadnji vasi nekega Tadžikistana, kjer poješ le kar si sam pridelaš na vrtu; ali pa si morda v neki recimo razviti Evropi, kjer imaš vlado, da te nekako ščiti. Ali pa s palico udari tiste, ki to izkoriščajo.

Zokijeva Arena je veličastna. Ime uporabljam prosto po jutranjih napovedovalcih radia na poti v službo, ki so iskali primerno ime in se šalili na račun komentarjev tistih, ki so mislili delati barikade, pa jim nekako ni uspelo. Ter zbirali navdušene komentarje tistih, ki so le bili v lepotici. Kolega v službi mi je povedal, da je čisto primerljiva z lepoto stadiona v ZDA; kamor so ga peljali na tekmo NBA lige (in odkoder je prišel ves zelen od zavisti, da mi še dolgo ne bomo imeli kaj podobnega). Mislim, da Ljubljana mora imeti tak hram športa, prima ideja, da so zadevo zastavili ekonomsko (v smislu nakupovalnega centra). In celo steza za tek na vrhu, vrhunsko.

Končno obljubljeni projekt, ki je speljan in lansiran v slovenski prostor, in ki smo ga krvavo rabili. Končno lahko kakega tujca, ki bi kaj športal (recimo čez poletje, ko je vse mrtvo v različnih športnih centrih z izjemo bazenov), nekam tudi peljem, da se človek tudi poslovno rekreira. Aplavz za človeka, ki ga je speljal in ki je včeraj doživel huronsko navijanje, ploskanje in odobravanje (hehe, moj skeptični jaz je mislil, da bo tudi veliko žvižganja, in to Zokiju, ne pa Pahorju ).

Prav nek hecni nacionalni ponos mi je prekrival dlake, ko sem gledala otvoritev tekme včeraj. Pa sem mislila, da nič preveč ne dam na to. Ne ne, prav fino se mi je zdelo, da se je zadeva lansirala. Dvomim, da je kdo v dvorani grel stole, in ne bil navdušen nad novo pridobitvijo. Jasno nismo srečni, če ni parkirišč. Seveda bodo morali še ogromno dodelati na stvari. Nakupovanje tudi še nekaj časa ne bo možno. Ampak ob bok podrtiji ob Dunajski cesti nasproti Petrola.. kapo dol. Pa tudi za ostale projekte - Ljubljana res dobiva nove lepe zadevice in se jih splača ceniti. Cena stadiona v smislu nezadovoljstva nekaterih skupin prebivalcev je sicer visoka, ampak recimo da imam vero, da bodo tudi to uredili, kot se spodobi. Mislim da si po Vegradovi polomiji z delavci ne bi smeli privoščiti še enkrat česa podobnega.

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Včasih se znajdem v nekem ciklu, ko iščem idejo za nekaj in želim dobiti nekaj takega, kar po domače trga gate, da se ti svet obrne, ko zadevo slišiš. Zveni v ušesih kot mehka vijolična melodija in se preliva po krvi kot kratke injekcije adrenalina. Ime za nekaj, naziv nečesa, tribesedna skovanka, ki naj bi nekaj opisala. Čisto job oriented, ampak vendar, mi ne pusti spati. Ni miru. Kamorkoli grem, gledam in primerjam nazive tistega, kar vidim ter nekajbesednega opisa zadeve. Še bolj intenziviram moje obredno opazovanje oglasov (sodim med tiste čudake, ki si med oglasi na TV ne gredo po sendvič, pivo ali kaj podobnega, ampak jih dejansko gledajo - čisto poklicna deformacija, mislim). Sodim druge kreativce, se zgražam nad kakšnim oglasnim skropucalom, in vendar, ideje za lastno porabo, se pravi v naši lastni poslovni juhi, pa še vedno nimam.

Načeloma naj bi človek odklopil zvočnike, ko gre s službe, pri takemu kreativnem opravilu se pa tega ne da. Še ko si na pivu s kolegi razmišljaš o tej zadevi, hecno da ti trigger sproži še mali vrabec, ki krade drobtine s tvoje tortice in ti sproži kolesje v glavi, da vsi hrčki bicikel poganjajo naenkrat in že para gleda ven iz ušes. In to ne en dan, cel teden, dva, celo tri. Ali še več. Za znoret. Želja, da bi mi padlo v glavo genialno ime ali čudovit opis pod njim pa vedno večja.

Še vedno nobene prave ideje. Verjetno so boljše in boljše, ampak tudi moji kriteriji so vedno višji. Vračam se k prvim idejam, ki sem jih imela. Pa saj niso bile tako slabe.. Podobno ko človek kuha in si zamisli golaž. Pri meni izgleda zadeva navadno tako, da v času, ko sekljam čebulo in režem meso, že najdem neke korenčke in se mi zdi, da bi bilo fino narediti ciganski golaž. Imam tudi grah. Ne ne, kaj pa če bi bil krompirjev golaž? Že režem krompir in ga mečem zraven. Pa sveža zelišča. Bi imel ta krompirjev golaž malo indijskega priokusa? Neka.. Že mečem noter koriander, žafraniko in kurkumo. Potem najdem še eno bučko. Kaj pa če naredim zelenjavno mesno mineštro? Dam še malo limone in smetane. No pa je nastala neka vzhodno obarvana mesna juha. Mama bi se zgražala. Ona je hotela vendar golaž.. Evo, podobno pri idejah. Na začetku navadno rodimo enostavne in razgradljive ideje, take, ki so lažje prebavljive in imajo neko zlato ali rdečo nit. Bolj ko premetavaš zadevo po ustih, več čudnih pade ven. Preverjeno v zadnjih treh tednih

Danes očitno ni pravi dan za ideje. Glavo imam prazno kot bi bila že en teden na plaži na morju, namesto, da bi kipelo od čudovitih domislic, ki jih lahko prodam svojemu teamu. Mogoče je pa samo prezgodaj in se v deliriju jutra fina misel zdi še zeloooo daleč.

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Možgančke sem že davno odpočila od junijske šok terapije v muzejih, ko je bila na vrsti nova kulturiteta ali aktivnost da se človeku fino zdi, ker si pase dušo. V Tivoliju so nedavno odprli novo serijo fotografij na sprehajališču pod Tivolskim gradom, Tomaža Pandurja in Aljoše Rebolja (se pravi idejni vodja ter izvedbeni vodja). Nisem je še videla, in kaj lepšega lahko počneš na sončno nedeljsko dopoldne kot zganjaš malo kulture?

Prvih nekaj fotografij je obdanih s freezi (zamrznjenimi obrazi, prosto po plesni terminologiji), krvjo, curki potnih srag, ki polzijo po silhuetah, goli torzo, ki splavlja ladjice po namišljenem morju, obdan z lebdečimi jabolki v vodi.. skratka, nič mi ni bilo jasno.

Sijajne fotografije, zares umetelna kompozicija in dognani trenutki, ko se je posnetek naredil - zamrznjen obraz, pljusk vode, obrazna mimika, spodaj pa en do dva angleška stavka. Bravo za avtorje, ki so končno premagali ta zaplankani slovenski narcisoizem, kjer se narekuje slovenščina do konca, pa če se turist pri poskusu branja skoraj zlomi. In smola za tiste, ki so prešpricali kakšno urico angleščine, kajti stavki so filozofske/stvarske narave, imela sem pa konstantno težavo povezovanja z vsebino. Manjka razlaga, kaj stavek pravi - so to misli Pandurja, ko je kreiral predstavo, misli Rebolja, ko je fotografiral, je to stavek iz originalnega scenarija ali originalne proze? Laiku, kot sem jaz, te zadeve niso čisto kristalno jasne, kljub temu se počutiš kar malo razsvetljeno, ko se premikaš po delih naprej.

Je pa dobra ideja iti z leve proti desni in ne obratno kot jaz. Šele na četrtini mi je postalo jasno, da gre za dramske uprizoritve del, ki jih je Pandur v zadnjih letih spravil na oder, in da so fotke povezane sistematsko le, če jih gledaš v obratnem vrstnem redu. Nič ne de, malo več paše za možgane in odprtosti za interpretacijo.

Tivoli se nasploh prebuja v zadnjem času. Vedno več mini piknikov na travi vidim, ljudi, ki berejo knjige, joga tečaji potekajo pri Tivoliju kar na prostem, Knjižnica pod krošnjami je tu našla svoj azil, na Tivolskem gradu strežejo božansko ledeno kavo in pojavile so se table, ki jih prej zagotovo ni bilo, in ki ti prijazno nakažejo, kje si, kje je vrh, kam greš, kaj je okoli, skratka, vidi se neka pridna roka, ki stoji za tem in neka deviacija od siceršnje zaprtosti, ki je tako značilna za nas. In na svoje veliko veselje sem odkrila še eno trim stezo, ki jo moram stestirati v bližnji prihodnosti. Tivoli je fina točka za take dopoldanske akcije. Pridem kmalu nazaj.

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Po nekaj sestankih sem bila zgonjena kot cunja na dnu oceana, ki jo je premetavalo cca 15 let, vmes so se vanjo drgnili morski listi, žabe in solata. Apatično sem sedela na stolu in se počutila kot stara pretepena vreča veveric v senu. Niti migniti s prstom mi ni bilo v glavi, kaj šele kaj drugega.

Kadar sem takole zgonjena, je čisto nujno, da si celice preusmerim na nekaj spevnega. Ergo, glasba. In potem lahko s polno paro naprej. Ampak vsaj za nekaj minut se preseliš na tisto nesojeno plažo s palmami in bananami, koralnimi grebenčki in koktejlom. Kjer te ne lovijo roki, projekti, nadrejeni, podrejeni. Te pa kdaj ujame kaj skritega v podzavesti.

Tole je bil bum včerajšnjega popoldneva..

Video youtube tu, del čudovitega besedila spodaj..

Ich werde in die Tannen gehen,
Dahin, wo ich sie zu letzt gesehen
Doch der Abend wirft ein Tuch aufs Land,
Und auf die Wege hinterm Waldesrand

Und der Wald er steht so schwarz und leer,
Weh mir oh weh, und die Vögel singen nicht mehr...

Ohne dich kann ich nicht sein – Ohne dich,
Mit dir bin ich auch allein - Ohne dich.
Ohne dich zähle ich die Stunden – Ohne dich,
Mit dir stehen die Sekunden – Lohnen nicht.

Pa.. Rammsteini so včasih čisti balzam za dušo

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Moderni drink s kolegico po ta novem izgleda tako, da se dobiva, usedeva, ravno začneva klepetati in naganjati oblake skupaj in klicati dež, nakar se po nekaj minutah začneva živčno presedati, klofati po nogah, rokah, ena drugo sumljivo opazovati in se nekontrolirano praskati na mestih, kjer je sekundo prej sedela nam tako ljuba mala tigrasta žverca. Z edinim ciljem v življenju, vlečenja krvi iz sladkih žrtev. Tigrasti komarji. Nadlega in pol, prisežem.

V rekordnem času nekaj minut me je zadnjič ob sedenju za kuhinjsko mizo ena in ista ženska tigrica popikala cca 10krat - nekaj centimetrov narazen (pa ne moreš tako nehumano pikati na razdalji nekaj mm narazen!?!), jaz sem pa po tem, ko mi je počila žilica nerviosa med očmi, divje skakala naokoli in živčno mahala okoli sebe. Ne morem delati, če me mala beštija grize in sesa kri kot v kakem krvnem laboratoriju. Jasno je nisem ujela, packe male. Me je lepo počakala na dan kasneje ob isti mizi. Ne pomaga dejstvo, da moje telo spusti alergično reakcijo na te pike in da se ob malo praskanja mali pik spremeni v zabuhlo gmoto, ki kar nekaj dni ne jenja.

No, na ta način sva včeraj s kolegico obe mahali kot s propelerji in ne da bi se poslušali pri klatenju drugih neumnosti, kar naenkrat spremenili katero koli temo v približek bentenju nad tigrastimi spakami, ki bi jih najraje poslala v drugo sfero ali pa nepovrat, pa naj tam pikajo kogar hočejo. Žal ne sodim med srečneže, ki jih komarji ne marajo, prej zelo obratno. Ko sem bila mala, so me vedno poleti v sezoni nagnali v gozd nabirat borovnice in navadno je izgledalo tako, da je pet do osem oseb mirno nabiralo, jaz sem pa skakala kot zajec in mahala okoli sebe - takrat je vse komarovje sveta nekako našlo pot do koščka moje kože. Pikasta sem bila in spraskana kot bi dobila norice. Vedno znova. Super izkušnja, moram priznat. In zelo zabavna za moje sorodnike takrat, meni malo manj.

Ne glede na to, kako pametna sem bila glede tigrastih sesačev še nekaj tednov nazaj, moram sedaj lepo pojesti besede in se ugrizniti v jezik, ker definitivno okoli moje hiše so, pa ne samo nekaj njih, reagirajo na razne antispreje kot mrtvi konji (se pravi ne reagirajo) - moja prijateljica sicer vztrajno zatrjuje da ji brez anti-tiger spreja živeti ni, meni se pa zdi, da bom morala počakati hladnejše dni, ko bo tudi tigraste samice minila vnema.

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Danes zjutraj me zbudi mačje bitje, ki strmi direktno vame, da se ustrašim ko hudič. S šapami mi tapka po licih in ne mijavka, temveč nekaj piskajočega "kao" mijav prihaja od nje. Sprehaja se po robu postelje in na vsake toliko se podrgne ob noge ter prede, kot da je plačana predica, ki dela za kako Pletenino. In klofa po licih s šapico kot nek Zavec junior. Nejevoljno se premetavam in se najprej prav nočem zbuditi. Nekako v podzavesti že vem, da bo treba vstat in ji dati jesti ali pa jo ven spustit. Sicer bo ta igrica, ki je njej verjetno všeč, trajala do trenutka, ko bom morala vstati za službo. Neverjetno, kako ta mačka prede naglas - včasih razmišljam, da ima garant kak rotorček v želodčku, ki se rola gor in dol, ali pa cca 50 hrčkov, ki gonijo bicikel kot zmešani. In še bolj neverjetno, kako je lahko nadležna okoli pol šeste zjutraj, ko ravno loviš tiste zadnje minute.

Skratka, če ne reagiraš, si v težavah. Tiste risanke (You Tube posnetki), kjer se maček začne malodane daviti in odpirati gobček pred lastnikovim nosom, dokler ta ne vstane in mu ustreže, niso čisto nič izmišljene. Dejansko ti maca, če reagiraš kot mrtev konj, začne konkretno klofati po licih (ehm, ali me ne vidiš in pacek, zakaj ne reagiraš????) in potem odpira gobček in konkretno diha vate, da ti je nekako jasno, ali je kaj že jedla in če je, kaj je natančno jedla. Če pa ni, pa kaj je jedla včeraj. Skratka, to ni tisti vonj, ki si ga strašansko zaželiš za dobro jutro. In definitivno face slapping tudi ni idealen. Če si res mrtev, ti začne po glavi hoditi. Resno.

Mukoma se odvlečem do omarice s prehrano, mačja dama je jasno zadovoljna in se buta v moja meča kot zmešana, porinem polno skledico pred njo in marš nazaj v posteljo. Relativno hitro zadremam in že je nova serija klofanja pred mano - tokrat po oknu. Jedli smo, sedaj pa ven na sprehod. Hmmmmm. Mačke. You need to understand them to like them. Še raje bi jih razumela kako uro kasneje. Bioritem ima tamala vedno namreč naravnan na peto do pol šesto zjutraj.  

Se mi zdi, da je Davis (avtor Garfielda) čisto prav zadel, kako res naporno in komplicirano je življenje teh malih lepotcev. Edino fore z lazanjo še nisem poskusila. Po moje je ne bi sprejela preveč dobro. Ali pa.. no, škoda res dobre lazanje za dummy test.

Malo enlightenmenta o tem, kako se godi bogataškim mačkam . Medijski mogotci včasih res pretiravajo pri razvajanju svojih malih ljubljenčkov. Eno od večjih podjetij je The Purr Company. Kdove, če njihove domače mace tudi tako bogato predejo kot moja Liza

Čisto off topic - zadnjič sem bila skrajno navdušena nad simpatično trgovinico na Gosposvetski, kjer imajo perle, ogrlice, zapestnice (chick store, v glavnem), pa obeske, ipd - naziv trgovinice je pa Liza Perle Niza. Bom svojo tamalo Lizo kdaj na obisk peljala. Imajo tudi mačje obarvane artikle . Nanje sem pa čisto usekana.

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Čuden dan včasih, ko nekaj ne paše v kontekst ali je koža pretesna pa samo lajaš na mimoidoče. Kasneje se kdaj na isti moment v dnevu najdeš v najbolj bizarni šali dneva, ki te na normalno razpoloženje niti ne gane ali pa ne povzroči malega premika huronsko smejoče razpoloženih trebušnih mišic. In se kar ne moreš nehati smejati. In ti kljub sivemu začetku dneva, naredi jutro, vredno življenja, to pa samo zato, ker ti je dano, da se smejiš sebi, človeški neumnosti ali pa res dobro začinjenemu humorju.

Danes je napade smeha povzročil zabavni e-mail, ki ga je naklofal nekdo, ki išče sponzorstvo. Na tak način, da bi do solz smeha spravil še tako negodno in smehaodporno publiko. Sponzoriranje izleta v ZDA, ki prinaša ugodnosti samo zanj, za podjetje jasno ne. Kot bi si jaz izmislila nek "raziskovalni tour" Francije, ker mi je pač všeč pokrajina, in sedaj iščem sponzorje, namesto da bi šla v banko po kredit za počitnice kot vsak normalno situiran človek. Ob strani pustimo dejstvo, da je bilo samo pismo za sponzorstvo eno največjih skropucal, kar sem jih kdaj videla, z oblikovalskega in vsebinskega vidika. Pa jih vidim kar nekaj vsak teden. Pogumno hkrati, da se spraviš na tak način prositi za denar, pa tudi zelo zabavno, če zadevo pogledaš s perspektive podjetja. Taka mala stvar, da ti tako popestri jutro. Nekaj, kar res z veseljem pošlješ na firmino jokes listo, da padajo stene od smeha :) Revež se sploh ne zaveda, koliko veselja nam je povzročil. Mogoče se mu še zahvalim.

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/

Obožujem vonj sveže pokošene trave, še posebej tiste visoke, iz katere kasneje nastane bala sena. Če ni nekaj najlepšega in tudi nekako otročje zabavnega, teči skozi visoko travo, pred tabo skače malo morje kobilic in ostalih malih skakalcev, za tabo se riše sled poletja. Vržeš se v mehkobo zelenja okoli sebe, nad tabo pa brezmejno modro nebo, nekaj belih oblačkov, ki se podijo po njem in visoke ivanjščice, rmani, poljske pleve in male rožice v najrazličnejših barvah.

In če je to sveže pokošena trava, še ta omamni vonj, da se ti kar nobel zdi biti tam v tistem trenutku in užiti poletje v vsej lepoti.

Izgubiš smisel za čas in vse ostalo je nepomembno. Samo vonj, ščegetanje travic in brusenje nog škržatov. Kakšna nora glasba za lepo sončno popoldne! Včasih si je treba napolniti baterije tudi na tak način. In na poti nazaj utrgati sončnico, da malo te energije preneseš še v domače okolje.

Kaj sem že zadnjič igrala doma zvečer?.. Predin je car za take simpatične trenutke..

Se spomniš, kako je, ležati v dvoje,

Na kupu sena v družbi lune in zvezd,

Se spomniš čigave, so b'le tiste krave,

zjutraj so tebi pojedle klobuk?

my other perspective side: http://the-movie-perspective.blogspot.com/