Moje jesensko razmišljanje, ko že nestrpno pričakujem prve snežinke

Po dolgem času, ki je bil kar pester (ovnom se vedno nekaj dogaja), sem sklenila, da spet napišem in podelim par vrstic. Že po besedah našega mentorja, slavista in novinarja Marjana Pungartnika, bi naj pisali vsaki dan. Ampak, halo? Pri vseh mojih dogodivščinah, ko sem na kocu dneva tako utrujena, da kar padem v posteljo je to seveda neizvedljivo.

Imam veselo novico.  Pred kratkim smo s kolegoma managarjem Francijem Čeč in pisateljem-aforistom Bojanom Schwentner ustanovili Društvo aforistov Slovenije. Sprejeli smo kar pester program. Temelji na pisanju aforizmov in vsak nov član naj ima izdano zbirko aforizmov. To bo še heca, fantje!

Sicer pa v denarnici nič novega. Delam že celo jesen, urejam zadevščine takšne in drugače, a denarja od nikoder. Tako, da na srečo božjo sem in tja prodam kakšno knjigico, da je za zdržat. Sicer pa niso rožnati časi za te reči, pozna se, da je recesija, da zelo malo ljudi bere in v splošnem, da je v našem mestu popolna gospodarska katastrofa, vsak dan beremo in slišimo o odpuščanju in stečajih firm. Gromska strela, kdaj bo tega konec?!

Sicer pa se imava s Sončkom zelo, zelo rada, polepšava si kakšen skupen trenutek, med vikendi boljše jeva, greva na kakšen manjši sprehod, sicer pa veliko počivava, ker sva med tednom oba precej aktivna. Sonček skrbi za svoje gospodinjstvo, standard in vsakodnevno obiskuje DC Ozara, jaz pa tudi po svoje. Mimogrede kaj pojem, v mestu uredim kakšen opravek, opravim kakšen klic in včasih (tudi) poklepetam z mojo Family. Mlajšega brata hecam, da govori z Božičkom, ko spremenim glas in mali full verjame in obljublja, da se bo poboljšal,…

Občasno vzdržujem tudi prijateljstvo z našo Ičo, ki je tudi polno zaposlena babica ob vikendih. Takrat pride z dela tudi njen mlajši sin in bivši mož, tako, da se ob ponedeljkih samo slišiva ali jo obiščem doma, na kavici. Včeraj je bila na obisku pri meni, mi pomila vso posodo (ni me več sram to priznati, ko jaz ne utegnem) in napravili sva uvod za njeno bližnjo izdajo pesmi. Predstavitev bo imela v DC Ozara, 17. dec., za uro pa se še ne ve.

Večkrat se tudi spomnim na slikarko mojih Pravljic/Fairy tales in v mislih poklepetam z njo. Imava bolj kratke kontakte, večkrat niti ne vem, kaj bi ji napisala pa ji pošiljam telepatska sporočila. Metka, upam, da jih razumeš.

00:23 - 26. 11. 2010 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Kako smo preživljali oddih ob obali?

Na mojem literarnem večeru sem obvestila prijatelje, s katerimi smo se odpravljali na morje, da se pri meni dobimo ob 5:00 uri zjutraj na dan odhoda.

Z Ičo nisva zadnjo noč skoraj nič spali, ona nekaj malega, jaz pa čisto nič zaradi potovalnega nemira. Zvečer sva se večkrat slišali, ko sva se zgodaj zjutraj dogovorili, ura je bila nekje med 1:00 in 2:00, da se dobiva pri meni doma. Iča je popekla piščančje meso, ko sem imela še zadnje upanje, da bom malo zaspala pred odhodom, vendar mi to ni uspelo. Preveč sem bila vznemirjena, da že zjutraj odpotujemo na zaslužen oddih.

Vlak je sopihal celih pet ur, čas smo si krajšali s pogovori in pogledi skozi okno. S seboj smo imeli nekaj malega za prigriznit, vendar je bilo prevroče, da bi jedli. Gogica je občutljiva na veter, tako, da smo prispeli na morje »mehko kuhani« in se takoj polegli vsak v svojo posteljo. Nastanjeni smo bili pri Ičini sestri, ki nam je odstopila stanovanje za dopust. Hvala, Ksenija!

Po kosilu je večina »mafije«, kakor nas je imenovala rožica, zaspala, ko sem se odločila, da grem v bližnjo trgovino po najnujnejše stvari. Ko sem se vrnila, so vsi spali in ni mi preostalo drugega kot da se še jaz uležem in takoj sem zaspala. Po treh urah me je zbudil Senad, da bi šla skupaj na sprehod v bližnje mesto, česar nisem takoj potrdila. Popila sva kavico in premislila sem se. Zanimala me je obala, kje se bomo kopali in sončili ter stojnice in bližnje trgovinice. Presneti kapitalizem, še na dopustu nam ni dal miru. S postajo na kavici je sprehod trajal kakšni dve uri. Tako sva se sprehajala po večerji kakšnih pet dni. Senad ne bi bil Senad, če se ne bi spotaknil na leseni deski, ki je ležala ob zidu. Sigurna sem bila, da jo vidi, zato ga nanjo nisem opozorila. Zakrilil je z rokami, se opotekaje ujel v zraku in se nasmejal sam sebi srečen, da ni padel. Zadnji večer sprehajanja sva iskala dobro in poceni restavracijo in prepešačila mesto po dolgem in počez in naslednji dan me je začelo boleti koleno.

Gogica nam je kuhala dobrote, rožica je bila vsak dan na plaži, vendar se ni kopala, mi z Ičo in Senadom smo večinoma do kosila spali, potem malo pokramljali ob kavici ter se zadnje dni odpravili v mesto na sprehod ob obali ter posedeli v kakšnem lokalu na pijači.

Z Gogico sva trikrat plavali in se pogovarjali. Ker jo čez leto boli desni gleženj, sem ji ga v morju zdravila s polaganjem rok in na mojo žalost spet pozabila, da se mi ne spe smilit, tako, da sem odnehala, ko sem začutila bolečino v mojem desnem gležnju, saj sem sprejela njeno. Sicer sva v morju uživali sto na uro, preplavali sva polovico obale, tako, da so se nama meduze in ježi kar izogibali.. sva bili prehitri za njih.

Z rožico sva klepetali polovico noči in komentirali najino mladost v srednji šoli, ko sva bili sošolki. Pogovor je nanesel celo tako daleč, da so mi po licu začele polzeti solze spomina…

Iča in Senad sta bila vedno dobre volje in smejali smo se »do nezavesti« njunim šalam.

En dan smo se z Ičo in Senadom dogovorili, da gremo v mesto, ker je bilo oblačno vreme, ki ni bilo primerno za na plažo. V mestu smo obiskali par trgovinic in si kupili vsak nekaj malega. Iča poletne dolge, modre hlače in dve majčki v isti barvni kombinaciji, Senad belo majico, jaz pa par drobnarij zase in moje bližnje. Nakar smo obsedeli v slaščičarni ob luki.

Iča je te dni praznovala obletnico rojstva in nas počastila v ribji restavraciji na enodnevnem izletu v Piranu. Najprej smo se odpravili sami trije, ko sta se nam pridružili še Gogica in rožica čez kakšne dve uri. Med tem časom smo pojedli lignje, se sprehodili ob obali na ledeno kavo in se vračali na Tartinijev trg po ozkih ulicah. Ob prihodu prijateljic smo malo posedeli, naletela sem na lepo, modro brisačo z delfinčki, ki sem si jo kupila. Senad je kupil češnje, ki smo jih rade volje pozobali v stanovanju naslednji dan, ko so bile primerno ohlajene.

Dva večera sem prevedrila ob pisanju razglednic, saj jih je bilo kar precej. Z njimi rada polepšam kakšen trenutek drugim, ki lahko tako vidijo, da sem se spomnila na njih.

Gogica nam je večino dni letovanja kuhala, nabirala je kapre, ki jih vlaga in zdravilne rože v bližnji okolici. Uživala je v morju.

Zadnji dan pred odhodom v domači kraj nas je po telefonu zbudil Sonček in skupaj smo popili kavico. Odšla sem na pošto in v trgovino, da sem kupila par drobnarij za zajtrk in pot. Obesila sem perilo in skupaj smo počistili stanovanje, da smo ga zapustili, kakršnega smo dobili. Odpravili smo se na zadnje kosilo ob obali, ki je bilo odlično in najedli smo se do sitega, kakor je to v naši navadi. Dogovorili smo se, da naročimo prevoz ob 13:30, vendar to ni bilo mogoče, zato smo odpotovali iz Jagodja šele ob 14:13. Vlak iz Kopra je krenil za Maribor ob 14:45. Peljali smo se po bližnjicah, po obvozu, ko se je Senad kregal, da ne bomo ujeli vlaka, nakar mu je Iča odgovorila, da se bomo vračali pač naslednji dan. Ko smo končno stopili s prtljago na vlak, so se zaprla vrata in ob prihodu v kupe je vlak krenil proti domu.

20:30 - 22. 06. 2010 - Komentarji {3} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 38 z dne 29. maja, 2010

Ogromno časa je minilo, da se nisem oglasila, kar »poniknila« sem v zatišje. Dogajalo se mi je polno zadevščin… Nisem objavljala prav nikjer, malo sem igrala igrice na Facebooku, malo pa sem bila v pričakovanju svoje tretje knjigice Pravljice/fairy tales, ki so končno izšle 27. maja letos. Res sem vesela, da je do tega prišlo, saj sem bila že dobesedno utrujena od vseh prigovarjanj, prošenj za donatorstvo, a dočakali smo. Našla sem založbo, ki me je podprla in ne mara reklame z drugega konca naše kokoške. Ob strani sta mi najbolj stala moja najboljša prijateljica Iča in moj Sonček, s katerim se res krasno dopolnjujeva. Včasih me je masiral, poslušal vse moje muhe in skrbi, me tolažil in opogumljal. V tem času sem prejela sem in tja kakšen mail, kako to, da več ne objavljam na blogu. Z Ičo sva tedensko obiskovali tečaj računalništva preko Zlatih let, kjer smo bili sami invalidi. Poudarek snovi je bil na izdelavi spletne strani, ampak fantje in dekleta, te zadeve ne razumem čisto nič. Funkcij, da ni konca, ki ne razumem, kaj vsaka posamezno pomeni. Tečaj se izteka, s klapo pa se odpravljamo počasi na dopust na morje, kjer si bomo nabrali novih moči za jesensko sezono nastopov..

Je pa še ena zanimivost. Pozimi, oz. v vseh preteklih mesecih sem se ogromno zredila. Obzirni ljudje me tolažijo, da ni sile, jaz sem pa vedno bolj v skrbeh, saj so me začela boleti kolena, križ in kolk, ki je najverjetneje obrabljen. Dr. Zemljič bo vse pozdravil, se šalim.

Bom še poskušala naložiti kakšno fotografijo, če bo uspelo, sicer pa lahko naročite mojo najnovejšo knjigico po povzetju, le naslov potrebujem. S poštnino znaša =28, 00 eur. Na levih straneh je angleško besedilo, na desnih slovensko, vmes pa barvne ilustracije. Trda vezava, 71 strani formata A5. Bom zelo vesela vsakega naročila!

02:14 - 30. 05. 2010 - Komentarji {5} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 37 z dne 6. feb., 2010

Najprej prejmite mojo zakasnelo novoletno čestitko. Upam, da bo sprejeta, saj čas tako hitro mineva in nikoli ne uporablja zavor.

Hkrati s tem prvič javno objavljam dve veseli novici. Prva je izdaja pravljic, kar se mi že počasi vleče in bodo izšle predvidoma ta mesec, če ne bo zastojev na cesti. Druga pa je tudi izdaja knjige, Zbornik slovenskega aforizma, kar je tudi obljubljeno za ta mesec, če le ne bo prekratek. Navijam za oba urednika in sponzorje, da bodo uspešno pripomogli k temu, pri čemer bi bila zelo zadovoljna, srečna in izpopolnjena po ustvarjalni plati. Pa tudi kakšen cekinček bi nama s Sončkom olajšal delovanje. 3x hura za oba urednika!   

No, da preidem k dnevniškemu zapisu, kar mi pomeni sprostitev uma in tekočega kar stresnega življenja.

Zbudila sem se ob Sončku, ki mi je nežno prišepnil, da ura kaže že toliko, da bo potrebno vstati. Vendar sem se na žalost le obrnila v postelji in prespala še dve uri, ki sta minili kot bi pihnil. Na uho: sinoči sem pozno zaspala, saj sem urejala še neke formalnosti za izdajo pravljic, ko je Sonček že spal. Potem sva le skupaj popila kavico, se malo pomenila, ko me je klicala Deklica, s katero sem bila zmenjena, da greva skupaj v nakup. Deklica je menjala avto, ki je veliko lepši, udobnejši in najbrž tudi varnejši. Vsaka čast Deklici, si veliko prizadeva za udobno življenje in je prejšnji mesec pokrila stanovanjsko posojilo. Pri njej pa res ni, da ni. Sem resnično vesela, da imam prijateljico kot je ona.

Dobili sva se na naši avtobusni postaji, kjer me je že pričakovala Deklica, ki je govorila po mobiju, jaz sem pa izkoristila ta čas in ji nastavila Valentinovo darilce (knjigico Hvala, ker si!), česar ni opazila. Šele, ko sva parkirali, je postala radovedna, od kot ji ta zavitek, če sem ji ga jaz dala, pa nisem priznala, le rekla sem ji, naj ga odpre. In potem sem videla velik nasmešek na njenem presenečenem obrazu. Tako sva parkirali v trgovinskem centru, podrobno pregledali aktualne gospodinjske izdelke, primerjali cene, vse plačali in odpeljali. Dobili sva še nekaj ugodnosti za v bodoče, saj pravi trgovci vedno poskrbijo za to. In na veselje kupcev, ki se radi vračamo v takšne trgovine.

Odpeljali sva hrano, kozmetiko in pralna sredstva do mene, ko sem doma vsako stvar postavila na svoje mesto in nama s Sončkom pristavila hrano za kosilo na štedilnik. Med tem časom me je klicala sosedina hčerka in imela je sporočilo za sosedo, kar sem spotoma uredila. In glej ga, zlomka, opazila sem, da del nakupa manjka, zgledalo je celo stvari za celo vrečko in postala sem nemirna, kar je opazil tudi moj Sonček. Po posvetu sem poklicala Deklico, da sva skupaj ugotovili, da v njenem avtu ni nobenih stvari. Poklicala sem še v trgovino, kjer so za vrečko že vedeli in mi jo bo Deklica jutri dostavila. Kaj bi jaz brez Deklice? Ja, hudirja, ženski kot ženski sva se zaklepetali in bila sem nepazljiva do kupljenih stvari. Grrrr.

Za kosilo sem pripravila pražen krompir, pečeni hrenovki in zeleno glavo solate z novim sklepom, da pripravljam manjše porcije v posvetu s Sončkom. Tako je bilo vsega dovolj ravno še za eno porcijo, ki sem jo ponudila oblikovalcu mojih pravljic, ki je potem že večerjo, pohvalil.  

Držal se je točnega časa dogovora in takoj je začel z delom pri nama s Sončkom. Vse datoteke je strnil v eno, si jo shranil na ključek, presnel fotografijo in me želel še fotografirati, a ni dobil mojega dovoljenja. Po dveh urah dela je odšel s podatki moje nove knjigice, da jo bo oblikoval, saj ima doma ta program in čez en teden bo vse gotovo, kar se še da prilagajat.

Potem sem nama s Sončkom skuhala zelenjavno juhico po navdihu, ki jo ima Sonček najraje od vseh juhic, ki jih znam napraviti. Verjetno zato, ker se ne poje nobena juha tako vroča kot se skuha…

Utrujena sva za 10 min. poležala na postelji, ko sem si natočila skodelico mleka, kar je najboljše zdravilo proti zgagi.

Sončkova mami, ki začasno dela v Avstriji, se bo tokrat vrnila v četrtek, tako, da se bomo najbrž med naslednjim vikendom srečali. Takrat bom pri Sončku in za Valentinovo kosilo si bova naročila pizzo in šobsko salato. Njami!

22:21 - 6. 02. 2010 - Komentarji {1} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 36 z dne 13. dec., 2009

Ja, je že sobota, nebodigatreba, kako čas mineva. Da je kaj!

Tokrat bom opisala, kako je potekal včerajšnji petek, je bil kar pester in razgiban. Najprej sta me po telefonu budila Iča in Sonček, vendar sem se še malo skrila pod toplo odejo in podaljšala spanec za uro in pol. In, če me ne bi Iča ponovno klicala, bi prav gotovo prespala vse današnje načrte. Popila sem jutranjo turško kavico, se oblekla in poskušala odpreti računalnik, a vrabec je še »spal«. Zgleda, da ga je ponoči zeblo, ko sem imela odprti okni. Tako se je začel dan.

Pohitela sem proti avtobusni postaji, si prižgala cigareto in včasih pogledovala, če komu v moji okolici »v nos« cigaretni dim, a na srečo je bilo vse v redu. Na moje presenečenje je kadila še ena ženska, tako, da sem se ji samo pridružila. Sončni žarki so prav toplo pripekali in ugotovila sem, da sem se pretoplo oblekla, a zdaj že je, kar je. Avtobus je končno prispel izza ovinka in spet ni prijela avtobusna kartica, tako, da mi je mogel voznik napisati, koliko voženj je še ostalo. Počasi bom začela dvomiti v dandanašnjo tehnologijo.. Skratka. Med vožnjo ni bilo večjih posebnosti in izstopila sem na pokopališču, kjer sem kupila zimski aranžma za grob Eme Starc po naročilu in plačilu Tatjane Malec, ki jo je zelo dobro poznala, celo eno svojih knjig ji je namenila. Vsaka čast! Z aranžmajem sem prejela tudi brezplačen CD z Božično glasbo. Mene res nekaj čuva in skrbi zame, saj sem si tovrstno glasbo želela že kakšnih dvajset let nazaj, a je nisem nikoli kupila. Madonca, kako čas hitro teče… Tako sem obiskala grob Eme Starc, prižgala svečko in postavila buket ali aranžma na primerno mesto ter vse skupaj fotografirala.

Mudilo se mi je že grozno, ko sem prisopihala v tiskarno, da bi dobila naročene kode za mojo drugo knjižico, da jih pošljem v prestolnico. In kaj slišim? Da šefa ni, da je pa sicer nekaj znanega o kodi s ceno, itd. Skoraj me je kap! Vendar sem se obvladala, zajela sapo, tiho preštela do deset in delavcu v tiskarni podala mojo vizitko. Obljubil mi je, da bo vse urejeno in spet sem nasedla golim obljubam ter zapustila prizorišče. Oddrobencljala sem še obiskat grobova mojih starih staršev in moje ljube tete Majde, ki je bila tudi moja krstna botrca in jo zelo pogrešam. Zlasti zdaj, v teh decembrskih dnevih, ko me je brez izjeme že iz otroštva zmeraj obdarila pa tudi sicer, če me je le videla. Teta Majda, počivaj v miru!

Ob prihodu na avtobusno postajo smo čakali potniki še kakšne pol ure, preden smo dočakali avtobus, ki me je na cilj pripeljal nekje v desetih minutah, čez celo mesto, na kolodvor. Tam sem nabavila novi avtobusni kartici in v meni je tlela želja po novem, belem polpuliju. In sem ga našla! "Papa ima vas rad!" Pot proti domu sem nadaljevala po levi strani ceste, po pešpoti. Seveda me je radovednost pripeljala še v eno, cenovno dostopnih trgovinic v totem mestu, kjer sem našla debele hlačne nogavice in citron, zimsko pižamo. Ciljna trgovina je bila Kitajska, vendar sem imela v glavnem vse, kar sem si želela, po nizkih cenah. V kitajski trgovini sem kupila še kozarčke, ki jih bom še ta mesec poslikala z barvami za steklo, kar bodo moja spominska in unikatna darilca za najbližje. Aha. Našla sem še vložke za čevlje, ki imajo izbokline za masažo stopal preko akupunkturnih točk. Zelo poceni. Kaj drugega se ni splačalo pa še sestrična Suzana me je zadnjič opomnila, da kozmetika v kitajskih trgovinah ni ok.

Seveda sem mogla nabaviti še nekaj malenkosti za čez vikend, ki ga bom preživela samostojno, tokrat brez Sončkove družbe (bova pa drugič vse nadoknadila).

Ko sem končno pojedla kosilo, me je poklicala Iča in dogovorili sva se, da pride čez dve uri k meni na obisk in, naj se tačas spočijem. Od tega je že dvanajst ur pa še te priložnosti ni bilo. Kdor čaka, dočaka. Ob najini kavici, sva klepetali in se spet presmejali do nezavesti, ko se je Iča spomnila, da mora domov, da sinovoma speče palačinke. 3x hura za Ičo! Pa ne zato, ker je odšla, ampak zato, da me je razveselila in razvedrila z njenim obiskom.

Sledilo je moje sproščanje na internetnih igricah, ki so kot nalašč v teh predprazničnih dnevih za sproščanje in razbremenjevanje duha. Telo bi pa mogla malo premaknit v gibanje, ampak sem za letos malo pozna, kajne?

Sledila je juhica za večerjo in potrpežljivost z računalnikom, ko mi ni uspelo presnemavanje CD-ja na drug CD. Bom jutri povprašala mojstra Sončka, ki se na te reči bolj spozna od mene.

Za jutri imam kar nekaj načrtov, tako, da bežim v posteljo. Lahko noč!

02:00 - 13. 12. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 35 z dne 6. dec. 2009

Spet sem tukaj, z vami in vesela sem, da se je vse skupaj tako izšlo.

Namreč, ta konec tedna sem se že precaj bala, da se nad najino zvezo s Sončkom zgrinjajo temni oblaki, temu pa je kriva pomanjkljiva medsebojna komunikacija. Že res, da ne nameravava izgubiti drug drugega, kar bi bilo za oba zelo pogubno, vendar dvom je kljuval in kljuval. Po zadnjih telefonskih pogovorih sva se že pošteno pogrešala in v obeh je gorela želja po zbližanju, kar pa je ob srečanju skoraj zbledelo. Gromska strela, kaj se dogaja, ni mi bilo jasno. Sonček mi ob zadnjem prihodu ni prispeval denarja za hrano, kakor pretekle mesece, rekoč, da bo njegova mami kupovala hrano in je bo dovolj tudi za vikende, ko bova skupaj. Tu pa se je začelo. Hudirja, sem si mislila. Tuhtala sem in tuhtala do nocojšnjega večera, ko sem le stopila do Sončka in ga direktno vprašala, če bo njegova mami poskrbela za plačilo položnic in hrane, mu skuhala in oprala in odgovor je bil komaj slišen, da ja. Zdaj vsaj vem, pri čem sem, šmentana muha. Hkrati s tem sem vesela, da bom s tega vidika precej razbremenjena, ker me čaka na mojem področju ustvarjalnosti še kup novih nalog in skrbi. Ampak! To so predvsem naloge, ki jih z veseljem opravljam in tudi tovrstne skrbi mi ne delajo preveč preglavic. Sonček, Rtm!

Naj ob tej priložnosti zapišem, da imam dogovor z založbo, ki bo izdala moje dvojezične pravljice, ki so že ilustrirane, prevedene v angleščino ter v postopku lektoriranja iz angleščine, kar bo kmalu gotovo. Pričakujem naslednji teden. Potem je na vrsti oblikovanje in kmalu po novem letu gredo pravljice končno v tisk. Aha. Še CIP številko morem uredit v knjižnici. Tako, da se toplo priporočam vsem, ki ste mi obljubili donacijo za stroške tiska, da je še malo časa za nakazilo sredstev na moj gotovinski račun pri A banki:

05100-7023453268.

Naj povem, da so prevodi pokriti, kakor tudi ilustracije, gre še samo za stroške tiska, kar pa je največji zalogaj. Prosim, če prispevate!

Skratka. Pravljice bodo, Zbornik slovenskega aforizma najbrž po Božiču, kakor mi je omenil Tomaž Švagelj, katerega izjava kandidira za izjavo Bobu bob pri Večeru. Naj tokrat izjemoma naredim malo reklame, saj sicer to ni v moji navadi. Resnično upam, da bo zbornik kar se da kmalu zunaj, saj sem »imela spet prste zraven,« ko sem zbirala gradivo in javno dala svoje podatke, da so se aforisti lahko prijavljali z življenjepisom, fotografijo in seveda aforizmi. Končen besede od urednika, lektorja in sponzorja še nisem prejela, vsi sodelujoči pa živimo v goreči želji, da kmalu uzremo Antologijo (oz. zbornik) slovenskega aforizma.

Ne moreš verjeti, kaj vse lahko človek doživi. Bila sem že doma v svoji obnovljeni sobici (ki je glavni vzrok, da se nisem nič oglasila na blogu), ko sem ravno prisopihala s pohoda po bližnji okolici mesta. Nič hudega sluteč se napotim v kopalnico pod tuš, ko pozvoni na domofonu. Oglasila sem se in po stopnicah sta pricapljala Ema Zahlmann z možem Dietrom. Ja, seveda. Ilustratorka mojih pravljic in ena »taboljših« kolegic, ki sicer živi v Hamburgu. Menda sta dostavila avto in pot v Hamburg sta nadaljevala z vlakom. Nameščena sta bila v hotelu v totem mestu. »Če je pa tako, pa stopita naprej in se razkomotita,« sem ju povabila v mojo skromno rezidenco. Sledila je kavica in kratek pogovor, ko se jima je že mudilo naprej. Želja mi je, da bi se srečali in spoznali z Ičo, vendar tudi tokrat ni uspelo, žal. Metka! KbTbM – KbJbT?

Ure, dnevi, tedni in leta minevajo kot bi pihnil. In že se z neznansko hitrostju približujemo novemu letu, ko spet ne bomo skoparili z dobrimi željami in  novoletnimi obljubami. Pa kaj. Čas celi rane...

Tokrat bom zaključila pisanje z željo, da sprmljate moj blog tudi v prihodnjem letu ter me podprete na nadlajni poti. Ni lahka, ampak mi daje zadovoljstvo. Stisk roke velja. 

23:31 - 6. 12. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 34 z dne 19. nov. 2009

 Bože daj, mi nocojšnje pisanje uspe, saj sem imela čudovit dan, kakor bo zaslediti. Sicer mi je nocoj pregorela žarnica, tako, da, neodgovarjam za lektorske »cvetke«.

Za dobro jutro me je prebudila Iča, ki me je klicala na mobi, saj bi sicer spala najbrž še kakšne 4 ure, kakor je pri meni v navadi. Po obvezni kavici in prebiranju pošte ter igranju nekaj igric na Facebooku (so res posrečene), sem se odpravila »novim zmagam naproti«. Sonce je čudovito sijalo, saj v jeseni ne morem reči, da je pripekalo in že nekaj časa sem si želela, da grem na daljši sprehod. Kakor za koga, za mene takšen sprehod še dolgo pušča dobro razpoloženje. Po odhodu od doma sem obiskala posredovalnico za odkup in prodajo rabljenih mobijev in naletela na neugodno ponudbo, ki je nisem sprejela. Poklicala sem svojega operaterja in ta mi je posredoval nekaj tel. številk iz našega mesta, na katere se lahko obrnem. Hvala mojemu operaterju, reklame pa ne delam.

Skratka. Odpravila sem se proti občini, ker sem oddala nekaj papirjev…

In končno. S hitrimi in dolgimi koraki (so super za nožne mišice) sem se napotila proti bližnjemu hribu tik ob ribnikih. »To je to,« sem pomislila in se kontrolirala, da sem vso pot navzgor po hribu dihala skozi nos, saj sem imela še do nedavnega tovrstne težave in neizbežen bronhitis in vneto žrelo. Pa kaj bi to. Na poti sem srečala delavce, ki so se, predvidevam, bolj skrivali, saj ni bilo videti, da bi kaj posebnega delali na poti na hrib, le vozili so se in tam uživali sproščen pogovor in štose. Vendar se to mene nič ne tiče, je že prav, da se znajdejo, vendar ni prav, da vlečejo plačo in ničesar ne počnejo. Recesija je, ali ne? ;o))) To v stari Jugoslaviji ni bilo mogoče – so nam presneto gledali pod prste v službi…

Jao, ura je že pozna, mene pa še čaka pomivanje posode, a bo že nekako. Spanje še ni na vrsti.

Na vrhu hriba je bilo zelo prijetno, uživala sem samoto in naredila nekaj telovadnih vaj ter pokramljala po telefonu. Saj ni skrivnost. Tomaž Švagelj se je oglasil preko sms-a z Vršiča in govorila sem z Ičo. Klicala sem tudi Lidijo, a je imela zasedeno omrežje. Več sreče prihodnjič!

Odličnega razpoloženja sem se vrnila domov in se predhodno oglasila še na banki ter tam uredila nekaj formalnosti…

Doma sem najprej pokadila cigareto in odjadrala proti kopalnici, da bi se stuširala, ko je pozvonilo na domofonu. Oglasila sem se in na moje veliko presenečenje sta me prišla obiskat Ema Zahlmann in njen mož Dieter. Ema-Metka je slikarka, živi in ustvarja v Hamburgu, po rodu pa domačinka in kar je najvažnejše ilustratorka mojih pravljic, ki bodo izšle po novem letu. 3x hura za založbo!!! Popili smo kavico, se presmejali do nezavesti v pričakovanju Iče, da bi se končno spoznale. Žal ta podvig ni bil uspešen pa drugič.

Z Ičo sva poklepetali, ura je bila že pozna in dogovorjeni sva bili, da obiščeva literarni večer tujejezičnih avtorjev, ki sem jih že srečala in vedno smo dobre volje in tudi tokrat je bilo tako. Od štirih nastopajočih sem poznala Senado Smajić in Željkota Perović, oba pozitivca in odlična sogovornika. Z Ičo sva kakšno minutko zamudili, čeprav sva bili v neposredni bližini lokacije nastopa. Nisva bili krivi, kriv je čas, ki tako neusmiljeno teče…  

Po nastopu smo izmenjali par besed, se od srca nasmejali in pošalili, Marjan Pungartnik pa nas je pogostil s prigrizkom in pijačo. 3x hura za Marjana! Od vsega mi je najbolj ostalo v spominu to, da sem ponudila roko Senadi, ji rekla, da jo imam rada, ona pa me je dobesedno potegnila v naročje in na glas rekla: »Ljubim te,« kar je v meni vzbudilo močan krohot in privabil vse ostale poglede. Senada, dobrodošla v skupini mojih prijateljev! Rtm!

Z Ičo sva odpeketali, saj ne pozna literarne družbe tako dobro kot jaz, le iz mojega pripovedovanja. Pridružila se mi je samo za družbo in vesela sem, da si z Ičo res lahko stojiva druga drugi ob strani (da ne padeva).

Stopili sva še v bližnji lokal, ko sem Iči posodila svojo budno in srčno upam, da se ne bom zaradi tega spet prehladila…

Prišla sem domov, pogledala pošto in poslala sms mojemu Sončku, ki me je takoj poklical, da sva poklepetala. In, ker sem mu na dolgo in široko razlagala o današnjem dnevu, je minila slaba ura, ko sva se poslovila v želji, da se jutri vidiva. :o)))

Mene pred tem čaka še nekaj opravil, zato se za nocoj poslavljam in lahko noč!   

23:24 - 19. 11. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 33 z dne 27. okt., 2009

Nedelja se mi je začela sila zgodaj pa še urne kazalce smo prestavili eno uro nazaj. In tu se je začelo nesoglasje z nama z Deklico, saj nisva bili enotni, koliko je ura. Poklicala me je že zjutraj, saj sva bili dogovorjeni, da se dobiva na najini jutranji kavici, ki se za nedeljsko jutro spodobi. Dobili sva se eno uro bolj zgodaj kot bi to bilo po novem času. Se pravi, da je odpadlo jutranje spanje eno uro kasneje kar lepo v vodo. Omenila sem ji, da se dobimo zvečer s Senadom in mu voščimo za njegov rojstni dan, ki ga je imel v soboto. Pogovarjali sva se tudi, da bi lahko šli po kosilu na bioenergetske točke in seveda je bila Deklica takoj zato. Nekaj ji nagaja kolk, pravi, da se ji nalagala kalcij. Menim, da bi ga lahko posodila meni, saj ga imam premalo. Vendar tukaj ni šale, zelo jo je bolela desna noga, saj je šepala. Potem sem odšla v bližnjo trgovino, nabavila nekaj malenkosti za moje domače in zimske zokne za mene. Moj oče je bil kar malo razburjen, da sem prišla na obisk, saj mi je najprej rekel, da mama ne bo kuhala kosila, saj je bila v petek operirana na popkovni kili, vendar se je umiril, ko sem mu pojasnila, da sem prišla pomagat, če bodo kaj potrebovali. Aja, ne smem pisati o družini. Seveda smo se z Deklico in njeno mamico dobile neposredno pred ograjo mojih staršev in krenile na zdravljenje z bioenergijo. Nazaj grede smo odložile Marijo, Dekličino mamico in prispele na praznovanje kakšne dobre pol ure prezgodaj. Tako sva z Deklico še poklepetali do prihoda ostale klape. Pridružila se nam je tudi Pipica, s katero se zadnje čase še posebno razumeva. In tako je bila nedelja kmalu pri koncu. Na stričevem vrtu sem si nabrala vrečko zelene solate in skupaj z nahrbtnikom me je Deklica odpeljala do Sončka, kjer začasno bivam.

Za v ponedeljek sem bila dogovorjena z mojim očetom, da bom pomagala pri njih pokositi travo, prede zapade sneg, saj je bila okrog vrta že prav velika. In je pristal, čeprav mama ni bila najbolj soglasna. Vendar je akcija uspela »v nulo«. Oče se je pripeljal po mene in brata ter doma pojedel kosilo, ki ga je bilo dovolj tudi za mene, a sem predhodno kuhala za naju s Sončkom, tako, da je ostalo za večerjo. Skratka. Čeprav ne smem pisati o družini, o kosilnici morda lahko. Lahko bi pokosila vso travo, če bi bila izpravna kot je treba. Po mojem mišljenju bo potrebno nabrusiti rezila, saj mi je ugašala kot zastavo; da mi je šlo v nič več živcev kot je bilo vse skupaj vredno. Ampak delo je delo in pomoč je uspela. Nazaj grede do Sončka sva z očetom stopila še v bližnjo trgovino in nabavila par malenkosi, da bova s Sončkom preživela do plačilnega dne.

Prišla sem zelo utrujena, da sem vzela protibolečinsko tableto, se stuširala in kar hitro zaspala.

Naslednje jutro sem imela bolečine v mišicah, kar pri meni ni nič novega, saj mi to povzročajo tudi zdravila, ki jih imam predpisana. Glede na to, je treba dovajati v telo več soli kot običajno, da bolečine ponehajo. Vsako dobro pa je za drugo tudi slabo. Obesila sem perilo, ki sem ga prejšnji dan oprala v pralnem stroju in nama s Sončkom skuhala kosilo iz piščančje-zelenjavne rižote in zelene solate in pričakala očeta, ki je prišel po mene na drugo stran našega mesta.

Danes sva si s Sončkokm privoščila špinačo, ki jo imava oba zelo rada, pire krompir in pečeno jajčko. Kaj pa je sledilo po kosilu pa nisem prepričana, če bi podelila. Začutila sem neznansko utrujenost še od preteklega dne in sem se pridružila Sončku v njegovi spalnici, da malo zadremuckam. Sončni žarki so prijetno pripekali in me greli, ko mi je Sonček lajšal bolečine v hrbtenici in križu z masažo. Obrnila sem se sončnim žarkom naproti in odprla okno v spalnici na stežaj. S Sončkom sva se slekla in on je nastavil svojo brazgotino soncu, da mu hitreje celi kožo po operaciji. Vmes sva odhajala kadit na balkon, kjer je bilo zelo hladno. Nenadoma sem postala tako zaspana, da sem zaspala za dve polni uri, ki mi jih je Sonček omogočil po prigovarjanju. Namreč imam zelo rahel spanec in navajena sem biti sama v prostoru, saj sicer sama stanujem. Tako, da se je Sonček vlegel v dnevni sobi in me bil zelo vesel, ko sem se vrnila k njemu.

Tako. Jutri bo sreda in s Sončkom sva povabila njegovo mami na kosilo, saj ga potem pelje do zdravnika in po nakupu pa še kakšno bomo rekli, preden se razidemo. Moja malenkost gre po pošto na svoj dom in prezračit »rezidenco«; morda celo k Iči na obisk v bolnico.

21:11 - 27. 10. 2009 - Komentarji {3} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 32 z dne 22. okt., 2009

Jao, kako čas mineva, da bom mogla malo »pospravit podstrešje«, da bo štimalo.

V torek sva bila s Sončkom doma pri njemu, oprala sem perilo in se sprehodila do trgovine ter nabavila par malenkosti za gospodinjstvo. Skuhala sem nama kosilo, ki nama je teknilo. Sonček ima tako lepo navadao, da vsako hrano posebej pohvali, pripravljenemu mesu pa želi, da gredo v višjo zavest. Zvečer sem si napravila kamilično paro za obraz in dihala, se stuširala in legla k počitku, ko me je bolel zob, da sem vzela zadnjo Sončkovo tableto Lekadol, da sem lahko zaspala, vendar problem ni bil rešen.

V sredo sem ob kavici dobila od Sončka najlepši komplimet te sezone: »Danes pa si še posebno lepa,« da sem kar obnemela in se mu pozabila zahvalit. Sonček pa res zna. Od poslušanja, dogovarjanja, pa vse tja do komlimentov, tolažbe in svobode, ki jo potrebujem. Ima pa še eno majhno značilnost, da govori ravno toliko kot riba. No, včasih tudi malo več, če ga kaj vprašam. Mučačo.

Tako sem se po boloneze špagetih in rdeči pesi odpravila z avtobusom v mesto, ker sem pokukala, kako napreduje obnova mojega domeka. In imela sem kaj videti. Strop in stena v sobici so prenovljeni, prav tako pa tudi kopalnica. Kjer je bil kondenz (pelsen), ga zdaj ni več in na moje veliko presenečenje je že vse potrebno zakrpano in obnovljeno. V velikih škatlah, kjer imam shranjene drobne stvari, sem poiskala torbico s položnicami in jih takoj plačala ter poslala na center dokazila. Poiskala sem še zimske nogavice in spodnjice ter protibolečinske tablete, da si olajšam kakšen večer, preden bi lahko obiskala mojega zobozdravnika. Kasneje smo bili s Pipico, Senadom in Danico dogovorjeni, da obiščemo Ičo v bolnišnici. Uredila sem vse potrebno, od obiska na pošti, stopila sem do našega društva, vendar se je ravno zapiralo, tako, da sem sklenila, da se tokrat sama »pocartam« s kavico, kjer sem razmislila o vsem mogočem. Posedela sem še malo ob fontani v bližnjem parkecu in se naposled le podala do Iče v bolnico, ki nas je bila zelo vesela in dobre volje. Pripravila sem ji turško kavico, ki jo je deloma delila z novim prijateljem – pacientom. Simona je bila v naši družbi, vendar nas je zapustila, da gre počivat v sobo. Po obisku smo se s Pipico, Danico in Sendadom odpeljali na pijačko v bližnji lokal, kjer je že bilo nekaj borcev. Presmejali smo se »v nulo«, da je kaj. Dragec je sipal vice v nedogled in prodala sem štiri svoje knjigice. Senadu se je mudilo v kino, tako, da smo bili tam le kakšno uro. V trgovini sem kupila sladkor in banane in Pipica me je dostavila v bližino Sončkovega doma. V dvigalu sem se že obremenjevala, koliko umazane posode me čaka za pomit in potrkala na Sončkova vrata, saj sem vedela, da je pri Sončku njegova mami. Vsa presenečena sem opazila, da je pomila vso posodo, ploščice in štedilnik. Skoraj me je »kap« od presenečenja.

Danes je četrtek in zbudila sem se občajno kot zadnje dni, okrog 10:00 ure. Pristavila sem nama s Sončkom vodo za kavico, telefonirala na urade, vendar nič kaj konkretnega uredila. Timijevo mamico sem prosila, če bi me lahko peljala popoldan do zobozdravnika. Takoj je pristala, vendar časovno ni vedela, kdaj se ji bo izšlo. Dala sem prati pisano perilo in zložila posušeno ter se stuširala. Potem sva s Sončkom pojedla piščančjo-zelenjavno rižoto in domačo, biološko pridelano endivjo solato s krompirčkom. Njami – oba sva se najedla do sitega. Sonček je predlagal, da bi po kosilu popila kavico, vendar sem opazila, da je utrujen, zato sva kavico prestavila na kasnejši čas. V sobi se je vlegel, ko sem si jaz uredila moje dolge lase, da se posušijo in v miru pokadila kakšno cigareto. Pregleda sem maile, ki mi jih je danes poslala Deklica in malo poležala pri Sončku, v sobi. Zazvonil je moj mobi. Izvedela sem, da bo moje stanovanje gotovo do srede, prihodnji teden. Ko sem končala pogovor, sem pogledala Sončka in veselo zapela: »I feel good!« Simpatično me je pogledal z njegovimi čokoladnimi očkami in srečna sem opazila, da mi privošči zadovoljstvo. Kapo dol! Kmalu za tem je poklicala mami Marjetka, da je že v bližini in ima dve uri časa. Res je držala obljubo in dogovor, da me pelje do zobozdravnika, ki ni tako blizu. Ne bi se veliko zlagala, če bi rekla kakšnih 20km iz mesta, če ne več.

Zobozdravnik mi je malo pobrusil dva zoba, šestico in sedmico zgoraj levo in poslal na slikanje. Že po tem posegu me zoba ne bolita več in upam, da sta zdrava, edino plomba je bila prevelika. Bomo videli, kaj bo pokazala slika. Mogoče bo za v okvir.

Marjetka naju je srečno pripeljala do Sončkkovega bloka, ko sva s Sončkom pregledala njegove položnice in začela vzpostavljati red med njimi. Nekaj malega so mu že pomagali plačati, odločbo s centra pa še pričakuje. Tako, da sva razčistila tekoče zadeve in pisala mail na kabelsko, kjer je trenutno največji problem. Upava, da bodo razumeli nastalo situacijo. Bogu hvala, amen.

Potem sem umila Sončka, napravila narezek in mu objasnila, da ga imam rada in ga cenim takšnega kot je, saj je bil malo v dvomu. Rekel mi je, naj ne poslušam drugih ljudi, ki namigujejo, da nisva za skupaj. Midva se odlično razumeva in dopolnjujeva, tako, da nama govorice niso mar. To sva si nocoj tudi izkazala...   

22:00 - 22. 10. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 30 z dne 19. okt., 2009

Zdaj sem že nekako en teden pri Sončku in ni, da ni. Prve dni sem preživela super aktivno, podala sem se čistit njegovo stanovanje, ki niti ni tako malo in na srečo mi je pri tem pomagala tudi njegova mami, da sva vse uredili, »v nulo«.

V četrtek smo bili na kostanjevem pikniku s Pipico in Senadom, manjkala je le Deklica, ki pa je upravičeno izostala. Pojedli smo nekaj pečenih kostanjev, zaplesali v jedilnici bolnišnice, kjer je trenutno nastanjena naša Iča, ob glasbi v živo. Potem smo jo mahnili peš proti mojemu domeku, kjer sem bila zelo pozitivno presenečena, saj so se v njem že pričela obnovitvena dela; odpla sem le okno, da se je stenska obloga lažje sušila. 3x hura za obnovitvena dela!!!

V bližnjem lokalu smo popili vsak eno pijačko, ko je Senad krenil na avtobus, midve s Pipico pa sva se napitili do družine njenega sina, ki nas je bila precej vesela. Malo smo poklepetali na njihovem blakončku in s Pipico sva odšli proti parkirišču, kjer je imela postavljen njen avto in me odpeljala nazaj do Sončka.

V petek sem si vzela več časa za začasno bivanje pri Sončku. Skuhala sem nama kosilo z ribami. Po kosilu je Sonček zaspal, jaz sem pa imela ravno dovolj energije, da sem dala prati perilo in počistila kopalnico, kar je bilo že potrebno. Za soboto sva imeli s Sončkovo mami dogovorjeno, da nama pride pomagat počistit kuhinjo. In res. Skuhala sem nam njoke z gorgonzolo in domačo, biološko pridelano solato, ki je uspeh mojega strica s kuhanim krompirčkom in bučnim oljem. Mmmm, uživam v kulinariki, če je kakšen recept za okusno hrano, si ga prav rada zapomnim, da ga ne iščem pri vseh možnih zapiskih zadnjih časov. Sonček in njegova mami sta pohvalila kosilo, ki je sicer bilo že malo hladno, a še vedno užitno in najedli smo se do sitega. Sonček se je vlegel in zadremal, njegova mami se je lotila elementov, jaz sem ponovno dala prat perilo in pobrisala prah v spalnici ter pomila vsa okna, ki so bila tega potrebna. Knjige sem pospravila v dnevno sobo v vetrino, da se ne prašijo na polici, saj gledam na to, da se ohranijo, ker so tako in tako bile vredne »svojga d'narja«, to je naložba, ki se ne obrestuje. Kasneje sem še preoblekla postelji in bila vsa »happy«, da nama z Marjetko gre delo od rok tako složno.

V nedeljo sem bila dogovorjena z Deklico, da se že ob 9:00 dobiva pred Sončkovim blokom. Za vsak slučaj sem jo pol ure pred tem poklicala, da preverim, če dogovor drži in sem jo zbudila. Pred tem sem se stuširala, saj sem bila prejšnji večer preveč utrujena za to. Tako sem bila »fit« in seveda ob 9:00 pred blokom. Deklica je predlagala, da se zapeljeva do prijetnega lokala, kjer pražijo domačo kavo in posedeli sva dobro uro in pol v čebljanju vsakodnevnih dogodivščin. Zaupala sem ji, da me malo vznemirja Sončkova hoja z berghljami po celem stanovanju za mano, kar sem pšovedala tudi moji mami, ki je bila mišljenja, da se razume, da hodi fant za dekletom in ne obratno. Omanila mi je tudi, kako mojo mami »osvaja« moj brat, ki je v letih, ko bi naj imel punco, čeprav to ne gre. Aja, ne smem pisati o družini. Tako sem prostila Deklico, da me odloži pri Trgovinskem centru v bližini mojih staršev, kjer sem dvignila denar z bankomata in odšla v trgovino ter kupila par malenkosti za na obisk ter domovanje pri Sončku. Gospidinje pač vedno najdemo kaj v trgovini, četudi nimamo v načrtu kupovanja; ni res? :o))) Pri starših sem po kosilu zaspala za eno uro, potem so mi pa pokazali grob tete Majde, ki jo na čase zelo pogrešam.

Skratka. Po vrnitvi k Sonku sem bila prijetno presenečena, ko sem videla, da je že večina kuhinje počiščena, saj se je Marjetka zelo izkazala in se potrudila nama priskočiti na pomoč. Po Sončkovih besedah sta imela tudi kosilo pa še najin prijatelj Jure ga je obiskal. Moje počutje je bilo bolj slabo, primanjkovalo mi je energije, vendar po par besedah, izmanjanih s Sončkom, sem bila že boljše volje in dala sem prat perilo ter pomagala s kakšno malenkostjo.

Danes je ponedeljek in zadnjih par dni obiskuje Sončka partonažna sestra. Jutri mu bo pobrala klamfice, ki jih ima namesto šivov na nogi. Me je kar malo strah, da Sončka ne bo preveč bolelo; sicer pa je pa glede tega pravi koranjak, glede na mene. Skuhala sem nama kosilo, ki je vsebovalo zrezek svinjske ribice, zelenjavni riž in solato iz vložene fižole, paradižnika in čebule. Po kosilu sva oba s Sončkom zaspala. Vstala sem čez eno uro, pregledovala moja poštna predala in reševala križanke. Po treh urah je pricopatal Sonček in pričakala ga je kavica, s katero sem ga presenetila.

Tako. Jutri bo torek, ko bom šla v trgovino po par malenkosti, ki so zmanjkale, skuhala kosilo, pregledala pošto in popila kavico s Sončkom. Napovedujejo hladno vreme in s Sončkom nameravava dan preživeti doma pri njemu.

Marjetka prične jutri z novo službo, ki je je izredno vesela in s Sončkom ji ob tej priložnosti želiva veliko delovnega elana in složno sodelovanje.  

14:44 - 20. 10. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 30 z dne 14. okt. 2009

Zečetek tega tedna je bil kar zanimiv, po svoje. Po tem, ko sem po telefonu uredila najnujnejše in uspela, sem si po hodniku našega blokeca po tiho prepevala popevko, ki mi je zvenela še od radija v ušesih. Ne vem, katera bi to lahko bila, pač pa, če me je kdo slišal, je mogoče mislil, da sem malo prismuknjena. Počutila sem se perfektno in srečno (vsaj za trenutek). Potem sem šla na tržnico, na naše društvo, v knjižnico in na pošto. To so moje redne postaje, ko grem zdoma, po opravkih. Na banko hodim samo ponoči, ko ni gužve in si vzamem, kolikor rabim, kakor naš kolega SCHW. Vsaj upam, da bo to v redu prenesel...

Sledil je torek, ki sem ga preživela kar stresno. Marjetiki sem javila, da mi bodo jutri začeli obnavljati stanovanje in bom pri Sončku, ki je bil tega dne tudi odpuščen s travmatologije. Prijetno smo povezali s koristnim in spet sem odsotna od tekočih obveznosti in dogajanja v mestu, kjer me zasipavajo klici, skrbmi in obveznsotmi. Včasih res več ne vem, kaj bi se kdaj izgovorila in si goreče prizadevam za svoj prosti čas, opa, čas samote in miru, ki ga imam občasno nadvse rada. Pa če tudi ga potrošim za kakšno »neumno« pisarijo, dopisovanje, reševanje križank ali sprehod (po trgovinah)...

Tako sem mogla imeti včeraj spakirane stvari in domek posprevljen v velikih, kartonskih škatlah, kjer so zložene drobnarije, saj so po zadnji informaciji, začeli bojda danes obnavljati moj prečudovit domek, ki me obvaruje pred vsemi tegobami tustranstva. Saj človek ne more verjeti, da ti lahko štiri stene toliko pomenijo kot meni. Pa tako skromen domek, pa ga ne menjam za celo kraljevino. Čik pauza. Brrrrr, na balkonu slabo kurijo, v tem letnem času.

Skratka. Danes sem že prespala pri Sončku in imava se super. Ko sem se prebudila po več kot odličnem spancu »do sitega«, mi je na vsakem koraku sledil Sonček in dorekla sva, kako bo najboljše, da bova oba ok. Omenil je, da mi da popolno svobodo (midva vema, kaj to pomeni) in počutim se sprejeta in zaželjana v njegovem domu. Ob prvi kavici me je zečel hud glavobol, saj sem se obremenjevala, kako bova shajala nadaljne dni. S tem mislim delovne obveznosti. Mislila sem, da ne bom zmogla, a je pogovor pomagal, da sem si »pospravila podstrešje«. Sonček bo pretežno počival, skoraj tako kot v bolnici, ne sme se naprezat in obremenjevad desne noge, ki so mu jo operirali. Po besedah njegove mami ga ne smem razvajat, a veliko pripomore že k temu, da gre sam na WC. S pomivanjem posode bom zaenkrat jaz razpolagala. Danes sva imela odlično kosilo, rižoto z gobicami in piščančjim mesekom ter zeleno solato. Njami, da si prste poližeš. (lastna hvala, cena mala, saj vem). Potem sem prejela par klicev, če se dobimo pri Iči v bolnišnici in ultra hitela na avtobus, da sem ga dohitela pravočasno. Uš, zunaj pa takšen mraz, da ti kosti zašklepetajo! Kaj šele bo? Pri Sončku vredu kurijo in se ni bati, da bi pogrešala kakšen pulover, so majčke s kratkimi rokavi kar v redu. Zunaj pa »Mrzel veter, tebe žene, drobna ptičica od nas,...« sem se ob tem spomila pesmi, ki jo je moj oče večkrat zapel nama z bratom in naši mami. Aja, ne smem pisati o družini. Potem sem se vozila z avtobusom kakšnih par minut in ob železniški progi me je že pričakovala Pipica, s katero smo navezale stike preko Iče. Zdaj imam celo njeno mobi št., mi jo je zaupala. Na obisku pri Iči smo se dobili z Deklico, Senadom, Pipico pa tudi Simona je bila v naši družbi s svojo klapo. Ičo smo obdarili »v nulo« z malenkostmi, ki nam veliko pomenijo. Od turške kavice, soka, peciva, sadja in spreščujočega smeha, ki razbremeni vsako celico organizma!

Po čik pauvzi ob »Kakavovem in mlečnem namazu,« kakor piše na lončku, nadaljujem s podjanjem informacij javnega značaja. »Ni, da ni,« v vsakodnevnem življenju, čeprav sem omejena največkrat časovno, sicer pa več ali manj tudi finančno; vendar toliko, da gre s pomočjo mojih najbližjih.

3x hura za nas! Z Marjetko sem dogovorjena, da bova s skupnimi močmi počistili Sončkovo stanovanje, saj je zame kar prevelik zalogaj pa še hrbtenica me ne uboga kot ji naročim. Da me včasih vseka tudi v križu, piku in asu, bi rekel tudi naš prijatelj, sodelavec Totega lista. Aha. Danes je bila prvič pri Sončku patronažna sestra, ni mu menjala obliža pač pa ga je naučila, kako si bo dajal injekcije proti strjevanju krvi. Jao, boljše, da tega niti ne gledam zraven (da ne bom postala v breme). Prišla bo še štirikrat prevezat rano Sončku, tako je določeno na napotnici. Pozanimala se je tudi za socialni položaj in je vse na tekočem. Omenila je Karitas in RK pa Center za socialno delo, preko katerih organov midva že uveljavljava določene pravice, tako, da ni, da ni, kakor temu reče Deklica.

Previdno, ker bo kmalu sneg!

23:04 - 14. 10. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 29 z dne 10. okt. 2009 (svetovni dan duševneg zdravja!)

Po minulem tednu se počutim ne odlično, ampak perfektno, da je večina zadevščin mimo, da sem vse uredila kot je bilo v moji moči, da je mesec stresnih priprav na našo prireditev mimo in seveda, kar vključuje tudi zaslužen počitek po vseh dogodkih. Pa poglejmo s pomočjo mojega namiznega koledarčka, ki mi ga je Lidija podarila za novoletno darilce.

V ponedeljek tega tedna sem morala najprej plačati telefon, saj mi ga bi zagotovo izklopili, če bi se hecala z odlogom. Plačujem v hranilnici, kjer ni takšne provizije. Teden se je začel že zarana glede na moj bioritem. Z upraviteljem moje garsonierce sem bila zmenjena, da bi naj prišel od 14:00 do 15:00 ure njihov pogodbenik, ki mi bo uredil »moje kraljestvo«, v nulo. Čakala sem ga še pet minut, potem pa sem mogla nujno po opravkih v bližnji okolici. Naslednji dan sem izvedela, da me je iskal deset minut kasneje, tako, da se je vrnil v torek. Bila sem na uradu in pripomogla Sončku, da so mu pomagali pri plačilu položnic. Revček je bil tega dne operiran in je pogumno prestal kar zahtevno operacijo. Izgubil je veliko krvi in na prvem obisku sem opazila, da je bil zelo bled v obraz, nemočen in zelo utrujen. Imel je pritrjen kateter in plastično cevko iz desne noge. Hotel se je dvigniti s postelje, a sem bila pri njem in opazil je moj zaskrbljen obraz, ki je bil posledica vseh obveznosti in skrbi tega tedna. Naj mu ob tej priliki izpolnim obljubo, da bom objavila povezavo na njegovo spletno stran:

http://sites.google.com/site/timilovrincom/home, ki jo je sam postavil.

Po opravljenem obisku pri Sončku sem pohitela do Gogice, modne kreatorke, ki mi je popravila nekaj malenkosti in sešila bluzico za nastop. Seveda je bila to šele »proba«. Kar precej sva se pogovarjali; Gogica je krasna oseba, poduhovljena, čuteča, mila, vendar pozorna in poštena. Rada jo imam.

Stopila sem še v našo trgovino in nabavila nekaj drobnarij, pred tem pa pustila vrečko s prevlekami za posteljnino pri blagajni kot običajno. Zvečer me je obiskala Danica in mi omenila, naj ji pokažem nove prevleke in sem se takoj spomnila, da bi mogle ostati v trgovini in tako je tudi bilo. Da pa je bila zmeda še večja, sem naslednji dan bila spet pri Gogici, tokrat mi je zašila zadrge na vetrovko in bluzica je bila gotova, ko sem spet hitela in pri njej pozabila sončna očala. Niso veliko stala, vendar ni lušno, če mi sonce sije v oči; tudi ni preveč zdravo, če smo že pri tem. Tako, da sem mogla v sredo spet h Gogici, seveda po očala. Seveda sem mogla spet v trgovino še po prevleke, da sem precej izgubila na času, ki bi ga lahko bolj koristno porabila. Saj vsi vemo: kdor nima v glavi, ima v petah…

V sredo sem bila doma, imela sem precej za postorit, da se mi vse ne nakopiči po prireditvi, ki sem jo organizirala in povezovala že desetič zapovrstjo. Poklicala sem novinarja, če je možno, da bi prišli s časopisne hiše fotografirat in napisat članek, a sem bila žal prepozna in imamo za prihodnji nastop to v dobrem prihodnje leto. Že od preteklega vikenda sem bila dogovorjena, da pridem k staršem kosit travo pa je vse padlo v vodo v tem smislu, da ne bi bilo dobro, da se zadnji dan pred nastopom še kje prehladim. Saj ni res pa je. Aja, ne smem pisati o družini.

V četrtek pa je napočil velik dan te jeseni, vsaj za nas, nastopajoče iz treh društev, ki jih povezujem in dveh organizacij. Glede tega imam kar vedno precej  priprav, tokrat sem izjemoma uredila tudi interno glasilo društva, ki je na izposojo v knjižnici. Bilo je sicer nekaj hude krvi glede vabila, saj sem do teh zadev precej občutljiva in kar se da natančna. Pač pa pri celem projektu se nehote pojavijo neželeni spodrsljaji, ko mi kaj »zleti iz glave«, ko ne bi bilo treba. Želim si vse prej kot to. Prireditev je v končni fazi uspela »v nulo«, sem bila kar zadovoljna z izvedbo, do takrat je bilo že vse pripravljeno pa še vaje smo imeli pred nastopom in ni imel nihče treme. Sodelovalo je tudi dekle z glasbilom, ki sprošča duševne napetosti, skrbi in stres ter odpravlja tesnobo. Kar v redu zadevščina. Od nje sem prejela namig, če sva s Sončkom v tesnejšem stiku, da sem menda ljubeče prebrala njegovo pesem. Sledila je večerja v restavraciji v centru, saj smo si jo v naj ožjem krogu menda zaslužili. Stregel nas je Ičin mlajši sin, ki je bil vidno presenečen nad našim obiskom.

Do Sončka par dni nisem uspela priti na obisk, vendar sva bili z njegovo mami povezani po telefonu, da sem bila s vsem na tekočem. Obiskala sem ga lahko komaj včeraj in mu izpolnila vse drobne želje, ki jih je imel. Prav rada. Zdaj je od ponedeljka že veliko boljšega počutja, dobil je transfuzijo in odstranili so mu kateter. Junaški kot je, se je predčasno odpovedal protibolečinskim injekcijam (mene bi prvo sekundo pobralo v njegovi koži), vendar še občasno zaprosi zanje. Po malem hodi z berglami, vendar seveda ne sme obremenjevati nogo, ki je imel operirano. Sončkova mami me je zapeljala do društva, kjer smo se malo nasmejali in zaplesala sem s Slavkotom.

Danes sem se zbudila malo kasneje, da sem se v redu naspala. Z ičo in Senadom smo bili dogovorjeni, da obiščemo Ičo, ki je tudi v bolnici. Je že veliko boljšega počutja, bistra, razsodna, le mi trije smo bili utrujeni kot le kaj. Iča je nalepila na steno odlomek iz mojega dnevnika, da ga lahko pacientke berejo. Nastavila si je zvezek, v katerega ji nove prijateljice zapisujejo želje in verze. Lepo.

Jutri pa bo končno nedelja, ko se bom urejala od »pete do glave« kar sama.

22:58 - 10. 10. 2009 - Komentarji {2} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 28 z dne 2. oktobra, 2009

Evo, mene.

Po pošteni, polurni kopeli v moji mali bani in spočita »do sitega« od včeraj na danes, sem spet »osvežena kakor PC«, da lahko podelim opis tega tedna. Juhuhu!  

Teden se je začel seveda s ponedeljkom, ko sem obiskala Ičo v bolnišnici, saj me je prejšnji večer klicala iz oddelka. Tako in tako sem mogla do nje po papirje za mojega očeta; aja, ne smem pisati o družini. Ičo sem obdarila s skoraj dvemi kilami belega grozdja, saj v bolnišnici je običajno tako, da je na oddelku, kjer Iča leži, ponavadi »Kar je tvoje, je moje, kar pa je moje, te nič ne briga.« Seveda je bila vesela mojega prihoda, a žal ji nisem mogla izpolniti želje, da ji prinesem kavo iz avtomata. Bila je precej utrujena in zelo tiho je govorila, tako, da bo še potreben čas, da bo prišla k sebi takšna kot je. Vsekakor ji želim veliko zdravja in zadovoljstva, vendar brez posredovanja njenih svojcev, bo to precej komplicirano...

V času preteklega tedna sem poslala mojo prvo knjižico najemojemalki in jo v torek poklicala, kako in kaj napreduje obnova mojega domeka. Takoj se mi je zahvalila za zbirko, saj je bila presenečena, da pišem, ker do zdaj tega ni vedela. Menda je od lastnika že potrjeno izvajanje del in se bova prihodnji teden slišali bolj podrobno, da uskladiva datum za obnovo stanovanja, saj bo potrebno premazati stene proti plesni, na moje stroške pa pleskati. Oboje je po enem letu le v postopku.

V torek je bil plačilni dan, tako, da sem urejala vse od »A do Ž«. Seveda sem premalo spala, kar se mi je vleklo čez cel teden, a bila sem psiho-fizično prisotna do potankosti. Ni, da ni bilo! Najprej sem odšla do bankomata, dvignila mojo revščino, nekaj malega pa pustila na računu za prihodnje dni in ček za hladilnik. Plačala sem položnice, kupila v lekarni vitamine, ki jih moram jemati, odšla na tržnico, pokukala, kaj imajo vse v ponudbi in doživela štos stoletja. Po pregledu ponudbe vseh branjevk, sem nazadnje odšla do ene izmed njih, da nabavim gobice, saj sem si jih precej zaželela. V rižoti. Prihajala sem do stojnice, ko sem bežno pozdravila njenega soseda. Slučajno sem ga vprašala, če ima gobice za prodajo. Ponudil mi je zavezano vrečkico in v njej par jurčkov, z besedami: »Tole so, za =5,00 evrov,« nakar sem mu odgovorila: »Tam čez jih ponujajo kilogram za =12,00 evrov, dam ti =3,00 pa roka.« Nakar on meni: »Pojdi nama s kolegom po dve kavici z mlekom, pa te stane samo =1,60.« Jaz pa nazaj: »Tako drago kavo imate?« No, v končni fazi sem plačala dve kavi in zato dobila gobice. Izkazalo se je, da stane ena kava 0,80 evra. Pred tem se nabavila še cigarete in se oglasila na našem društvu, bolj informativno in družabno. Naša vodja enote je bila sama v službi brez sodelavk, ki sta bili na dopustu. Vendar kljub pripravam na našo bližajočo prireditev in ureditev biltena, ki sem ga urejala čez pretekli vikend, se je vse v redu in pravočasno izšlo do potankosti. Potem sem odšla do urada, kjer nama s sončkom včasih pomagajo pri položnicah, pač pa samo enkrat na leto.

Sončkove položnice so sprejeli z daljšo obrazložitvijo, kako in kaj, saj je bil sprejet v bolnico, stroški pa so ostali. Razgovor je stekel v Sončkovo korist in zadovoljna sem odpeketala proti Sončku na obisk v park pred bolnico, kamor je prišla tudi njegova mami in mi prinesla Sončkov odrezek, ki ga je potrebno predložiti v uradu. Na pol mrtva od utrujenosti sem »pricopatala« do doma, del poti mi je olajšala Marjetka, ki me je peljala z avtom. Takšna je bila sreda.

V četrtek pa ni bilo, da ni bilo. Seveda sem bila vsa neprespana po manj kot štirih urah počitka, ko me je prebudila telefonska budila, saj sem imela dogovor z založnikom in distributerjem in sem MORALA biti prisotna, če sem se hotela kaj dogovoriti. Ker vem, kako tempiran čas ima, sem bila že pred njegovim prihodom v bližnjem lokalu. Beseda je stekla v obojestransko korist in že se veselim, da bodo drugo leto izšle moje pravljice, ker trenutno ni dovolj denarja za tisk, sem vse potrošila za prevode in ilustracije, čeprav oboje ni bilo drago, saj sta mi pomagali prijateljici. Ilustracije so perfektne, kakor tudi odlični prevodi, v nulo. So na pregledu v Angliji pri Mariji, da bodo še boljši. Ha, se že veselim izzida, vendar bom še počakala na dva razpisa sredstev prihodnje leto, da bo lažje. Danes sem že govorila z mojim bratrancem in ga obvestila, kako in kaj. Pa tudi, da mi je na nek način žal, da nisem mogla držati obljube njegovemu sinu Roku, da bodo pravljice izšle to jesen. Takrat bom zmagala in kaže, da se bo tudi finančno kaj malega splačalo. Ne bodi ga lena, sem uredila tudi to, da bo moja druga knjigica aforizmov na polici trgovin. No, sem le dočakala, čeprav sem si to prizadevala zadnjih sedem let, ampak se je splačalo. Poslala sem paket z dobavnico, zdaj pa čakam na milost in nemilost. Kar bo pa bo. Želim si le najboljše. Poklicala sem tudi distributerja za darilca in zapakirala svoja izvoda knjigic z vizitko, da me obvesti, kako in kaj, pogodbeno.

Danes pa je petek in po prespanih dvnajstih urah spanja »v eno«, sem se po včerajšnji kopeli zbudila kot prerojena. Skuhala sem si turško kavico, poslala sms Sončku, kdaj bo operiran in sem izvedela, da že v ponedeljek ter, da pride k meni za dva dni, na izhod. Ko je prispel, sva se vsa srečna objela, spila kavico in pojedla okusno kosilo z zelenjavnim rižem, piščančjimi ražnjiči in zeleno solato. Mmmm! Kaj pa je lepega sledilo potem, ni za javnost.. ;o))))))))

Ravnokar pa me je klicala Iča, naj predem jutri k njej na obisk v bolnico, ampak sem ji dogovorila, da jutri prideta deklica in Senad in nima posebnih želja, kaj ji naj prineseta. Standardno: kakšno čokoladico in sadje. Banan pa ne. Je že slišati bolj zbrana, urejeno se je pogovarjala in ni več tako zaspana, zdravila so ji nižali. Danes naj bi imelo naše društvo kostanjev piknik, ampak je zaradi slabega vremena prestavljen na ponedeljek. Prihodnji teden bo zame veliko bolj znosen od preteklih dveh; Sončku pa želim po operaciji čim boljše okrevanje in mirovanje. Je pravi junak in se operacije niti malo ne boji. Vsaka čast!

Zaželjeni so prostovoljni prispevki za tisk mojih pravljic, na gotovinski račun pri A banki:  

17:08 - 2. 10. 2009 - Komentarji {2} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 27 z dne 27. sept. 2009

Pozdravljeni vsi, ki ljubite!!!!!!

Zadnje čase se nisem uspela javit z novostmi na blog, je bilo kar pestro in priznam, utrujajoče vsaj zame.

Po vrnitvi z morja je bil prvi teden znosen. Imela sem nekaj opravkov, priprave na bolj realne čase kot so dopustniški in uredila sem vse »v nulo,« kakor temu reče Deklica. Ona, kakor tudi Iča smo bile toliko zaposlene, da nismo uspele niti prav »dihati«, vendar je šlo vse po planih. Deklico je pričakala gora dela v službi, Ičo doma in tudi mene, prav tako. Ni, da ni.

Drugi teden pa se je začelo, kar ne morem verjeti, kaj vse. Timijeva mami se je vrnila z Grčije, kjer je bila na dopustu in po nekaj besedah, je kar hitro odšla od naju, ki sva bila pri meni. Da ne bi zakomplicirala, ker bi rada nocoj podala »Vse v eni sapi«.

V ponedeljek tega tedna (moram pošpegati na namizni koledarček), sem šla do Gogice, modne kreatorke, da mi popravi novo prevleko za posteljnino, za vzglavnik in odejo, sešije čipkasto bluzico, ki jo bom imela na nastopu predstavitve glasil in popravi, oz. menja zadrge na moji jesenski jaknci, ki je v originalu zgornji del trenerke.

V torek sem doma telovadila, kar po novem počnem dvakrat tedensko, saj sem totalno nerazgibana in prihajam v stres, ko telo prav kliče po gibanju. Ne glede na to, kar mi svetujejo zdravniki, se zavzemam za mišljenje, da so najboljši trije zdravniki: sonce, zrak in dobra volja! Pa cigareti sodijo zraven, se razume.

V sredo sva bili z Ičo na pokopališču, obiskali sva vse grobove, razen grob tete Majde, ki ga nikakor nisva našli. Dogovorjena sem bila z družino, da mi pripeljejo prispevek k gospodinjstvu, saj mi zadnje čase kar škripa. Niso vedeli, da sva skupaj z Ičo. Ko sva prisedli v avto mojih staršev, aja, ne smem pisati o družini, je moja mami predlagala, da bi šli na pizzo in seveda smo bili vsi zato. Sploh midve z Ičo, ki sva bili že lačni od prehodnega celega pokopališča. Obiskali sva grob mojih dveh dedkov in babic, grob Eme Starc in grob Ičinih staršev. Ni, da ni. Svečko za teto Majdo sem dala moji mami, da jo prižge, ko bodo obiskali grob. Morda bom obiskala grobove še pred 1. nov.

Odjavila sem se s spiska, kjer smo bili vpisani člani našega društva za obisk v Ptuju, saj sem potrebovala nekaj počitka in časa zase.

Tako sem se v četrtek naspala »do sitega,« Iča in Senad ter ostali člani pa so bili povabljeni gostje desete obletnice.

Pretekli teden je bila Iča precej aktivna, prebedeli sva celo eno noč, kar za mene ni nič posebnega, če se prihodnje dni naspim. Vendar je Iča spala cel teden le po eno uro. Njena družina je opazila, da se ji psihično zdravje slabša, čeprav se to na zunaj ne opazi. Tako je po obisku v Ptuju sama odšla po napotnico za bolnico in bila tam tudi sprejeta. To sem izvedela naslednji dan od njene sestre in menda je boljše za Ičo, ki je bila kar boga. Rada bi ji pomagala, a tudi jaz nisem imela več moči za to.

V četrtek je prišel do mene moj Sonček in bila sva skupaj kar štiri dni. Podnevi sem skrbela, da sva bila sita in oprana, ponoči pa je nastajala novo števila biltena, ki izzide 8. okt., čez en teden, ko organiziram in vodim predstavitev glasil dveh društev. Pridite pogledat in prinesite prostovoljne prispevke!   Nastop bo v čet,. 8. okt. 09 ob 17:00 uri v Literarni hiši Maribor, Vojašniški trg 12, v Mb.

Čas nama s Sončkom vedno hitro mineva, od tega, da se pogovarjava, poslušava glasbo, kaj malega postoriva pa do …  .

Prehitro sem mu obljubila, da bom z njim, ko pride iz bolnice, kamor gre drugi teden na operacijo stegnjenice, komolca in gležnja, saj sem ugotovila, da pri vseh vsakodnevnih obveznostih tega ne bom zmogla. Sonček je predlagal, da naj bom doma in poskrbim za vse potrebno. Ja, obiskovala pa ga bom, se razume!

Klical me je tudi zastopnik založbe, da bi se dobila, ko se pripelje iz Tržiča do nas, a tega nisem uspela zaradi utrujenosti. Zdaj sva že dvakrat prestavila srečanje in upam, da bo prihodnji teden le uspelo. Pogledal bo moj material za pravljice in prinesel aneks k obstoječi pogodbi. Želim si vse najboljše!

Tako, ostajam sama. Najboljše prijateljice in prijatelja ni na svobodi. Malo pogrešam njuno bližino, so se pa nakopičile zadeve, ki jih moram v tem času urediti, saj nam v družbi čas zelo hitro mine in se imamo vedno v redu, tako, da kar nehote pozabim na čas.

Nocoj sem po odhodu Sončka pomila posodo in kuhinjske elemente, »v nulo«. Ni, da ni. Po tuširanju sem zdaj tudi jaz pripravljena na nov, delovni teden.

Vsem bralcem bloga pošiljam pozdravčke!

23:10 - 27. 09. 2009 - Komentarji {2} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 26 z dne 11. sept. 2009

Evo, spet je dan pri svojem koncu in seveda sem ga več kot odlično preživela, vsaj tako menim.

Prebudila sem se, ko mi je zadišalo odlično kosilo, ki sta ga pripravili Iča in Deklica. Sicer mi je malo manjkala kavica, a sem jo še z večjim užitkom spila po kosilu. Danes smo jedle govejo juhico od včeraj z ribano kašo, pečen krompirček in mešano solato iz sezonske zelenjave. Njami! Mmmmmm! Pa da ne pozabim na pečenega petelina, kralja vseh kokoši in dežurnega krivca za nastanek novih jajc in piščancev. Ha! Mene sicer ni preveč mikal, a sem opazila, da sta ga Deklica in Iča prav pridno pospravili s krožnikov. Za mene sta rezervirali kuhano govedino in najedla sem se, da mi je popek ven stal. Po kosilu sem popila kavico, vzela vitamine in Actimel ter se šla stuširat, med tem, ko je bila Deklica že na plaži, Iča pa kot običajno pred TV ekranom.

In potem se je začelo. Odločila sem se, da stopim do bližnje trgovine z oblačili, pregledala ponudbo, se presmejala s šefico in strankami in izbrala črne tričetrt hlače črne barve z žepki (!) in dve majčki. Bila je izredno dobre volje in mi je na vse troje dala kar 4 eur popusta. Kapo dol! Potem sem se prijazno zahvalila, stisk rok je potrjeval, da se težko poslavljamo, ampak z obljubo, da se nekje v začetku junija spet vidimo. In resnično upam, da res. Pohitela sem na plažo, si privoščila kepico sladoleda in se malo sprehajala po plaži, če kje opazim Deklico, ki je dremala na soncu in se je menda ravnokar zbudila in me poklicala na mobi. Za las, da sva se zgrešili, mobija nisem slišala, predala sem se pogledu proti odprtemu morju, galebom in nekaterim redkim, pogumnim kopalcem, ki so vztrajali kljub nizkim stopinjam morja. Malo sem posedela na klopci ob obali, poslušala piš jesenske burje, opazovala ljudi in bila čisto predana temu trenutku in zadnjim vtisom morja, ki ga imam že iz otroštva neznansko rada.

Zamislila sem si, da nadaljujem pot do druge tekstilne trgovine »Od 5 do 10 eur«. Prišla sem tja, študentski prodajalki sta me že prepoznali in mi namenili velik nasmešek. Rekla sem, da so menda dobili novo pošiljko tekstila, ampak le za otroško konfekcijo, kar sem seveda tudi preverila. Par stvari mi je bilo sicer všeč, pomerila sem pa samo črne kavbojke z leastanom, ki se prilagodijo naknadno. Res, da so mi ozke, pač pa so raztegljive  in frajerske in seveda so postale moje za 10 eur. Na WC me je že pošteno tiščalo, ampak ni kazalo, da bi se mi spotoma ponudila kakšna priložnost za -2 dl, zato sem pridno zadrževala. Nadaljevala sem pot po cesti, ki vodi do bloka, kjer trenutno domujemo z Deklico in Ičo po njeni zaslugi. Začelo je rahlo škropit in zbirali so se temni oblaki, kar pa še ne pomeni, da je moje male avanture mimo. Ob pločniku sem zagledala starejšega moškega na svoji parceli in vprašala sem ga, kje bi bilo možno, da grem malo na internet in razložil mi je, da v bližnjem hotelu. Ko sem prišla v bližino križišča, kamor me je napotil, sem opazila, da je ta hotel nasproti »našega« bloka, ha! Slučajno sem zasledila »morskega ježa« (op. p. Primorca), da ogovorila, vrnil mi je nasmešek in me napotil do bližnjega hotela, ki ga poznam že iz otroštva, kjer sem bila s starši na dopustu. Odhitela sem tja, se olajšala in sprejela dokaj pozitivne novice s strani poslovnih stikov, oz. bussinesa. Med tem časom me je klicala Iča, saj sta me z Deklico že pogrešali. Narazen smo bile reci in piši kar tri ure in pol. Vreme ni bilo nič kaj obetavno, pihala je burja, dežek je narahlo pikal in stopila sem še v trgovino z živili, da sem nabavila še nekaj drobnarij za klapo punc. Ob prihodu sem razdelila čokoladne pudinge in fige, ki sem jih pomotoma  prala in jim tako odvzela sladek, naravni okus. Če bi bila vedež, ne bi bila revež.

Veselim se vaših denarnih prispevkov za mojo tretjo knjigico, na gotovinski račun pri A banki:  05100-7023453268. Prisrčna hvala!

22:54 - 19. 09. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 25 z dne 9. sept. 2009

Včeraj sem se zbudila v toplo, poletno jutro in po okusni pizzi izpod rok naše Deklice, smo tri rožice krenile na plažo; tokrat res vse tri in največji podvig včerajšnjega dneva je bil, da sva bili z Ičo skupaj v morju. Malo se je ohladilo tako vreme, kakor morje, saj so bili prejšnji dan kar veliki valovi. Samo, da ni morskih psov, te imam vseeno najrajši samo na krožniku.

Saj ni res pa je, da sem se danes spet zbudila na morju, ko sem slišala Ičo, ki je rekla Deklici, da bosta morali zbuditi Majo. Takoj sem zregistrirala, da z njima ni češenj zobati, zato sem iznenada odprla oči. Sinoči sem zaspala zadnja od nas in najprej se mi je sanjalo, da sem padla po stopnicah, česar se včasih bojim. Tako sem dobesedno skočila pokoncu v sedeč položaj, ko sem zbudila tudi Deklico in ji mirno razložila moje nočne pripetljaje. Po wc-ju in pokajenem cigaretu obvezno na balkonu, je kmalu bilo v dnevni sobi spet vse mirno kot v rovu.

Deklico je klical Karlek, mož od Gabrijele, ki sta oba prijatelja od Deklice in njihove družine. Seveda pa ne živita sama, kratkočasi ju štirinožni »Lucky«, ki je res pravi srečko. Imajo veliko hišo, ki jo sicer imenujeta vikend in sta nam jo razkazala. Najbolj mi je bila všeč velika, lesena, črna miza umetniško narezljana. Prava umetnina. Na ostalo nisem bila tako pozorna; razen na stene, ki jih je Karlek sam pobarval. Vsako steno svoje barve. Posrečena ideja.

Nadalje smo se s Karlekom odpravile proti mestu ob morju, kjer je imel fizioterapijo in nam pokazal brezplačno parkirišče, da smo si lahko mirno ogledale kraj in nabavile nekaj malenkosti za naše družine. Ni bilo pretirane gneče na cesti, niti v trgovinah, niti na stojnicah, tako, da smo lahko vse hitro uredile. Zaželele smo si pijačko in malo posedele ob obali. Ko smo se vračale proti avtu, smo srečale Gabrijelo, ki se je s kolesom in »Lucky-jem« peljala naproti Karleku. Pozdravile smo se in nadaljevale pot proti Dekličinem avteku ter nadaljevale pot naprej do drugega mesta ob obali, kjer sem večkrat preživela najlepši del počitnic na morju. V lekarni sem si kupila tabletke proti alergiji (zaradi čebele, šmenta) in mazilo za nos. Malo smo se sprehodile ob obali, Deklica je imela nekaj telefonskih pogovorov, z Ičo pa sva opazovali okolico in uživali ob pogledu na ladje v luki in mirni gladi morja. Če bi v tem trenutku imela na sebi kopalke, bi šla preštevat ribe, če bi me katra opazila ali spoznala še iz otroštva. Prebujali so se mi čudoviti spomini, Iča pa je predlagala, da bi se usedle na lignje, da povabi. Skratka. Lignji na žaru so bili več kot odlični, za dodatek sva imeli pečen krompirček, Deklici pa niso tako pri srcu, zato je ostala samo pri pijački. Ne bodi ga lena, sem malo poklepetala s šefom, ki pozna mojo družino po mamini strani in mu ponudila moji dve zbirki aforizmov. Sva takoj sklenila kupčijo. Dve knjigici za dve porciji lignjov. Pošteno?

Dalje. Bil je res topel in sončen dan in kar malo utrujene smo se napotile proti avtu do naše rezidence. Med obiskom pri Karleku me je klical Sonček pa tudi proti večeru, ko sva z Ičo nakupovali v trgovini. Končno sva si okrog osmih zvečer vzela več časa za pogovor in povedal mi je, da njegova mama odpotuje jutri z letalom z novo prijateljico.

Za večerjo smo imele z Deklico polento in domače jetrce, Iči pa so se bolj prielgli arašidi in čokolada. Njami, bi jih tudi jaz namesto večerje, samo kdo bo potem spravljal kilograme dol namesto mene?

Po nakupu v trgovini sva se Ičo vsedle na Cocti in kavici ter malo počebljali, ko se je Deklica tuširala in neobhodno gledala Mehiško nadaljevanko. Spomnila sem se, da sem na internetu zasledila, da bo v kratkem začela izhajati nova humorna revija »Humornik,« za katero bova z Ičo odšteli kar =5,50 eur in jo imam že nagledano. Jutri bosta dva izvoda najina, če prej ne poide. Lahko noč!

22:47 - 19. 09. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 24 z dne 6. sept. 2009

Evo, dekleta in fantje, danes je bilo precej toplo, sicer vetrovno, ampak sončno vreme, tako, da se še do večera ne morem umiriti, zato pa nastaja spodnje, dopustniško javljanje.

Iča in Deklica sta mi zjutraj prigovarjali, da me čaka kavica in, da je limona, za katero sem sinoči prosila, že doma. In res. Vstala sem, popila kavico na balkonu, si prižgala cigareto in še eno. Ugotovila sem, da sem še utrujena, zato sem se še malo vlegla v posteljo in zaspala reci in piši direktno do kosila. Danes je bila nedelja in tekom mojega počitka je po stanovanju prav prijetno dišalo, prav po nedeljskem kosilu. Jedle smo pražen krompirček,  ocvrtega piščanca in ogromno skledo zelene solate, ki je bila sestavljena iz dveh vrst radiča in kuhanega krompirčka. Njami, mi je teknilo. Ker sem bila zadnje dni pretežno z Ičo v stanovanju, sem dobila občutek, da mi bo škoda vseh sončnih dni, če jih preživim v stanovanju, saj lahko to počnem celo leto; zato sem se pridružila Deklici, ko je odšla na plažo. Tam sva preživeli dobršen del popoldneva, prav do sončnega večera. Pretežno sva klepetali, bila sem tudi v morju, se tako osvežila, vendar nisem plavala, ker so bili precej veliki valovi. Ko sem prišla mokra na plažo, me je sprva kar zeblo. Čutila sem hladno sapico, ki je pojenjala, ko so se mi posušile kopalke pa tudi toplo je bilo ravno prav in uživala sem na blazini kot že dolgo ne. Deklica je malo zadremala, kar zelo rada počne na soncu, ampak po nekaj minutah sem jo prebudila, da se je obrnila na drugo stran. Nenadoma sem zakričala, da je Deklico dvignilo z ležala za pol metra od straha. Zapeklo me je na levem stegnu in Deklica mi je takoj odstranila čebelje želo, ko me je še vedno peklo in skelelo vse do naslednjega dne, ko mi je lajšala oteklino z aspirinom, zalepljenim z obližem. Ob sončnem zahodu sva zapustili plažo, napravili nekaj posnetkov s fotoaparatom in se odpravili proti stanovanju, ker je bila Iča in nama že predhodno javila, da ji je slabo in se nama zato ni pridružila...

Z Deklico sva se po večerji odločili, da bi šli na sprehod ob obali, kar sva tudi uresničili. Malo me je pogrelo, ker mi ni delal vžigalnik, ko sem si hotela prižgati cigareto, zato sva bili najprej »na lovu« za drug vžigalnik. Iča nama je naročila, naj ji spotoma kupiva razglednice in znamke. Ker so na stojnici imeli samo znamke »B«, z Deklico nisva kupili znamk, saj za razglednice zadoščajo znamke »A«, ki so cenejše. Dandanes je treba biti bolj pretkan od prodajalcev, sicer obubožaš.

Malo sva krenili še po mestu, pregledali nekaj izložb in zavili v majhne uličice na sprehod ter si kupili pražene mandlje, ki jih imam zelo rada ter tako odmaširali proti stanovanju, kjer naju čakala Iča izpred televizorja. Skupaj z Deklico smo si pogledale drugi del filma »Dnevnik Bridget Jones«, čeprav sem predhodno brala knjigi z istoimenskim naslovom.

Tako. Ura kaže že toliko, da vsi mali otroci že spijo, vključno z našo Deklico, s katero sva se pomenili in nasmejali na plaži in na sprehodu.  

22:42 - 19. 09. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 23 z dne 5, sept. 2009

Malo sem prišla v zamudo, vendar samo za en dan, zato nadaljujem z opisovanjem dopustovanja ob obali.

Včeraj je Deklica vstala že zelo zgodaj in pripravila musako in, ko sem uspela piti prvo kavico in poklepetati z Ičo, je že prav lepo dišalo iz kuhinje, kjer je bila še vedno Deklica kot »šefica kuhinje«.  Odmaširala je na plažo, midve z Ičo pa sva povedrili na balkonu in ob gledanju filmov v stanovanju. Tudi sva proučevali vremensko napoved za naslednje dni in Sonček se mi je dvakrat javil po telefonu. Z Deklico sva napravili načrt, da drugi teden odmaširava po kosilu do prvega bližnjega kraja, ki niti ni ne vem kako blizu, a bo že. Se prav veselim športnega podviga, sem Deklici že napovedala, da se bova vrnili z avtobusom in za tem stojim!

Danes ponoči sem se zbudila, časovno, kakor doma. Morala sem na WC, pojedla tri čokoladne napolitanke in pokadila cigareto ter v naslednjem hipu zaspala. Grozno mi je bilo vroče, saj sem priprla balkonsko okno, ker je zunaj sinoči precej bliskalo, ampak nevihte ni bilo. Vstala sem, ko so petelini že zdavnaj odkikirikali svojo budnico, Deklica je bila že na plaži in domislila sem se, da nama z Ičo skuham pravo, domačo, turško kavico, ki nama veliko pomeni. Ne vem, če tudi Iči, ampak meni pomeni gorivo za funkcioniranje. Stročja fižola je že vrela, solata je bila otrebljena in krompirček se je kuhal, ko sem pomolila svoj nosek v kuhinjo. Z Deklico sva bili sklepčni, da obiščeva bližnjo trgovino in tako je tudi bilo. Nabavili sva nekaj drobnarij in jih odnesli proti stanovanju, kjer trenutno bivamo vse tri rožice. Z Ičo sva obljubili Deklici, da se ji po kosilu in popoldanski turški kavici pridruživa na plaži, vendar sva si premislili in popoldan preživeli pred televizorjem in krajšim klepetom na balkonu ob cigaretih v času reklam. Izkazalo se je, da je Deklica na plaži zaspala, prekritizirala je vse komarje tega poletja in se vrnila z brisačo, na kateri je menda bil pravi pokol komarjev, ki so jo nervirali na plaži, siroto. Tako, da se je vrnila od sonca opečena po trebuhu in dekolteju, da je kaj. Alergična je namreč na sonce in dobila je nekaj izpuščajev, ampak jutri bomo skupaj v družbi na soncu in jo bova z Ičo »obračali« (op.prev. jo opominjali, da se obrne) na blazini kakor čevapčič.

Ičina obljuba glede praznovanja njenega preteklega rojstnega dneva se je izkazala za resnično in zvečer smo se vse tri rožice uredile ter odšle v bližnjo restavracijo na lignje, pečen krompirček in solato. Sem se tako najedla, da mi popek ven stoji, če kdo verjame. Mmmmm!

Ni bilo dobro, ampak odlično! Okusno, ravno prav začinjeno in postreženo po bontonu kot se spodobi. Cena ni bila ravno skromna, ampak na morju so povsod podobne cene, čeprav ni več sezona. Važno pa je predvsem to, da nam niso zaračunali še datuma na računu!

22:37 - 19. 09. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 22 z dne 4. sept. 2009

Ker me je snoči premagala utrujenost, nadaljujem nocoj s svežimi novicami od včeraj...  

Najprej me je prebudila radijska budilka, ki jo je prižgala Iča, da vstanem kot zadnja od treh rožic tega jutra. Deklica je bila pred tem že v trgovini, Iča pa pri prvi kavici, ko sem se ji pridružila na balkonu. Deklica je bila pred nama z Ičo na plaži, ko sva se ji okrog poldneva pridružili z Ičo. Sposodili sva si ležalnik in se »zasidrali« v zalivu. Takoj sem seveda šla preizkusit morje in malo brbotala, plavala po vodi in opazovala ljudi – kopalce in turiste. Nenadoma sem se obrnila proti obali, če bi kje opazila Deklico, saj je nosila svetlo moder klobuček, po katerem bi jo zagotovo spoznala, glede na to, da sicer slabo vidim od daleč. Pomahala mi je z obale, saj me je opazovala že ves čas, ko sem se kopala. Bila je prepričana, da sem jaz, ker sem imela lase zvezane v čopek z razliko od drugih kopalk. Tako sem se ji pridružila na obali, od koder sva se napotili do Iče. Popile smo nekaj ohlajenega soka in skupaj odšle na lokacijo, kjer se je sončila Deklica. Pripekalo je skoraj že jesensko sonce; ravno prav toplo, ne prevroče s sapico, ki je naše trenutke še polepšala in moje misli so bile fokusirane samo na »tukaj in zdaj«. Tako se mi je zdelo edino pravilno, da ujamem ta trenutek, da se spomnim nanj, ko bom spet v stresu priprav za nastope in izdaje knjigic.

Ko sem že pri svojih knjigicah. Sponzorskega denarja je premalo, da bi jeseni izdala pravljice, tako, da bo v najslabšem slučaju potrebno počakati na pomlad, ko se deli denar, namenjen za kulturo. Pa dovolj o tem, zdaj sem na zasluženem dopustu, čeprav mi misli odhitijo v naše mesto, kjer je moj Sonček, s katerim se vsak dan slišiva po telefonu in me sprašuje, kdaj se nameravamo vrnit. Vendar se nam niti malo ne mudi.

Ko smo se tako včeraj vrnile s plaže v stanovanje, smo si pripravile pozno kosilo s huhico z domačem piščancem in zdrobovimi cmoki, praženim krompirčkom in endivjo solato. Vse tri rožice smo se najedle do sitega.

Z Deklico sva se domenile, da si greva po obroku malo razgledovat okolico. In res. Najprej sva zavili proč od mesta, na drugo stran. Vendar sva kmalu opazili, da je tam običajno naselje, nekaj hišic, ko so prišli mimo učiteljice z otroci, ki so bili najbrž v šoli v naravi po Dekličinem mišljenju. Tako kratek sprehod za naju z Deklico seveda ni bil dovolj, zato sva se napotili proti obali, mimo luke z jadrnicami in ostalimi plovili, mimo stojnic do konca obale v bližini centra. Deklica me je povabila na sladoled po tem, ko sva si ogledali vso bižuterijo in jaz sem pokritizirala ceno školjke, ki si jo želim za spomin. Vse kar je prav, zanjo nisem pripravljena odšteti reci in piši celih =4,00 eur. To je pa občutno preveč in pika.

Z Deklico sva se spustili v zanimiv pogovor na trgu, v prijetnem lokalu. Nazdravili sva s pivom in vinčkom, ko je začel pršiti dežek in vrt se je v trenutku spraznil. S hitrimi koraki sva stopili nazaj proti domu, kjer naju je že pričakovala Iča, ki ni bila zagreta za večerni sprehod in naju je poklicala po mobiju.

Vsa utrujena od poletnih dogodivščin sem kaj hitro zaspala. Danes sva z Ičo pretežno počivali v stanovanju, srknili kakšno kavico in gledali televizijo, čeprav ni bilo dežja, tega napoveduje Trontelj za jutri popoldan in pojutrišnjem, ko bom na vrsti za pripravo kosila.

22:26 - 19. 09. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 21 z dne 2. sept. 2009

Začenjam s trenutki nove odločitve, da si kljub vsem mogoče-nemogočim dejavnikom le privoščim letošnji dopust, ki ga za letos zares nisem načrtovala. Pred nedavnim sem od najboljše prijateljice Iče dobila nenadno vprašanje, če bi šla na morje in sem v istem trenutku tudi pristala, saj v tem nisem niti razmišljala, da misli čisto resno. Iča je pač Iča in iznenada rada preseneča, kar je od nje zelo prikupno. Dvojčica po horoskopu.

In res. Z moje strani so potekale psiho-fizične priprave, zbiranje prostovoljnih prispevkov in nisem niti malo podvomila, da bi lahko kaj prišlo vmes med najine načrte.

Pred dvema letoma  smo bili v tem kraju skupaj s prijateljem in smo se imeli nadvse lepo, pestro in zanimivo. Uživali smo, da je kaj, vendar podrobnosti so mi precej »zbledele« na žalost. Tokrat je bilo popolnoma drugače.

Teden se je hitro iztekal in z Ičo in Deklico smo čakale na odločitev njene sestre in njenega moža, če bosta zato, da nam odstopita njuno stanovanje za letovanje ob morju. Po naših dogovorih z Ičo in Milanko je kazalo, da se bližamo dopustu, vendar prepričane še nismo bile do nedavnega. Tako daleč, da sem se premislila, da grem zraven in nazadnje me je prepričala moja mami, aja, ne smem pisati o svoji družini, ki je odvezala mošnjiček in nam zaželela lepo dopustovanje in prijeten oddih, saj si moji starši letos niso privoščili letovanja, rekoč: »Naj vsaj hčera uživa, namesto nas.« Aja, ne smem pisati o družni.

Končno smo dobile ključe, ko še vedno nisem mogla verjeti, da se peljemo z Dekličinim avtom proti obali. In res. Zadnjo -noč skoraj nisem imela časa, da bi se v redu naspala, čeprav so bili dani pogoji. Predzadnji večer sem spala tri ure, zadnji pa samo eno uro pa še to napol. Zbudila me je deklica, s vprašanjem, koliko časa potrebujem, da se uredim, da naj ne kuham jutranje kave (!), saj jo bo njena mamica, pri kateri se bomo še oglasile, preden krenemo. Deklica in njena mamica sta se res izkazali in nam zorganizirali domače hrane za bivanje na dopustu (!) .

V glavnem. Kočno je napočil naš čas odhoda in sicer ob šesti uri zjutraj in v treh urah zares lepe, mirne in varne vožnje smo prispele na cilj. Bil je 1. sept. – prvi šolski dan. Ustavile smo se enkrat, kar je vsem trem hkrati odgovarjalo. Spile smo kavico, jaz sem si pa privoščila sendvič s polnozrnato štručko in pršutom. Njami! Napotile smo se novim dogodivščinam naproti. 3x hura za našo novo klapo!

Včeraj smo prispele ob 9:00 uri na cilj, ko se me je začela lotevati grozna utrujenost od zadnjih slabo prespanih noči doma. Malo smo poklepetale, popile kavico in prigriznile narezek. Za Ičo in Deklico je bil to zajtrk, za mene dopoldanska malica. Iča si je izbrala posteljo ob balkonu, jaz na postelji ob nočni omarici in Deklici je ostalo ležišče ob steni in ob meni ;o) Nenadoma sem postala tako utrujena, da sem rekla, da se bom samo »malo ulegla« in zaspala za kar tri ure. Pred tem sem preoblekla posteljo, Iča pa je obrisala prah s polic. Kaj je počela Deklica med tem časom, nisem zasledila. Ko sem se zbudila, smo spile na balkonu kavico in malo poklepetale. Deklica je pripravila kosilo; jedle smo odlično gobovo rižoto in veliko skledo endivje solate s krompirčkom. Njami! 

22:20 - 19. 09. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 20 z dne 23. avg. 2009

Končno smo spet skupaj! Dnevi mi kar hitro minevajo, kar seveda pomeni, da ne trpim pretirano in privoščim tudi drugim, da živijo, kakor jim je všeč.

Tako. Ponedeljek tega tedna je bil dan, ko je Sonček odšel domov in preživiva delovne dni vsak po svoje. On obiskuje ta mesec svojo zobozdravnico in po prvem obisku sem mu zapela Šifrerjevo znano: »Zaljubil sem se v svojo zobozdravnico, kako naj zdaj to ji povem?...« Ker je ne pozna, je sledilo besedilo tako: »…Vedno si izmišljam nove bolečine, le, da vidim jo, da k njej spet grem… a ona ne razume velike ljubezni in vrta po zobeh sem ter tja. Ko najbolj boli, stisnem pesti in pogledam v nebeške oči...« 

Tako sem po skupnem kosilu krenila do mestnega parka, da se malo prezračim, saj sva bila s Sončkom tri dni doma. S hitrimi koraki sem skupno prepešačila dobro uro. Poklicala sem Ičo in privolila je, da se pri njej oglasim na kavici. Da bi jo pripravila za krajši sprehod zunaj, mi nikakor ni uspelo. Vedno več njenih prijateljev nas skrbi zadnje čase za njo, predvidevem pa, da ima težave. Ničesar nam ne pove. Pojutrišnjem se bom zagotovo dobila z njo. Če ne gre Mohamed k gori, mora gora k Mohamedu, kajne?

Ob povratku proti domu sem se ustavila še pri »mojstru« za zelenjavo in sadje, ki ima stojnico ob reki. Nabavila sem tri nektarine in njami (!) kos lubenice, ki je bila zelo sladka. Pojedla sem jo v dveh dnevih, tako je bila velika...

V torek sva se na moje veliko presenečenje dobili z Mileno. Zaposlena je v Bruslju. Ja, tam, kjer se pogajajo o novih zakonih in predpisih za Evropo. Vendar Milena dela na kadrovskem oddelku, kjer vodi razgovore za službo, še več pa se ukvarja z delavci, ki prihajajo v spor z nadrejenimi, oz. težko zmagujejo svoje delo. Če je možno, jih premestijo na lažje delovno mesto. Milena se ni prav veliko spremenila, morda je bolj samozavestna, kakor me je opomnila že Marija, s katero smo vse tri obiskovale Srednjo ekonomsko šolo in jo uspešno zaključile. Vse tri smo se odločile za študij, a le Milena uspela na področju ekonomije in ji na obrazu piše, da je ta poklic za njo in menda nima drugih ambicij. Razen magisterija, če se bi kdaj odločila.

Z Mileno sva se dobili na kavici, kateri je sledila pizza in kasneje moj predlog za sprehod v bližnji zaliv. Takoj je pristala rekoč, da se rada sprehaja. Oj, bi bilo v redu, ko bi vsak drugi dan tako drobenzljali po bližnji okolici, če bi živela bližje. Lokal v zalivu je bil zaprt, šmentana muha! Ravno so imeli kolektivni dopust. Tako je ravnokar poklicala deklica, kako sem kaj in stekel je pogovor bolj na kratko. Z Mileno sva se napotili nazaj prosti mestu, kjer sem se mogla preobut, ker so me natikači malo ožulili, saj zadnje čase nisem prav veliko hodila. Obiskali sva Hišo stare trte in se fotografirali s kartonsko podlago, na kateri je bila naslikana ženska z luknjo namesto obraza, kamor sva dali svoja, seveda vsaka posebej. Na drugi strani je bil naslikan moški brez obraza.

Potem sva krenili še na sladoled in sok, nato proti mestnemu parku, naši naravni lepoti. Ure so nama hitro minevale, Milena je bila za to, da se dobimo tudi z deklico, ki je tudi z nami opravila ekonomsko in šla potem študirat. Vendar je bila deklica malo utrujena od službe, ko je povečerjala in drugi dan je imela spet službo. Tako smo se okvirno dogovorile, da bi se naj dobile v soboto, če Milena ne bo odpotovala v Srbijo s prijatelji, vendar se to ni zgodilo...

V sredo se je oglasil Sonček na kavici in prišel je ravno ob pravem času, da sem nama privoščila nekaj toplega za pojest. Malo je še ostal, potem pa je prišel po njega Boko z avtom in sta šla na pijačko.

V četrtek sem bila dogovorjena z Ičino kolegico, da bi ji naj pomagala pri selitvi dediščine, vendar je sprva slabo kazalo. Aktivirala sem tudi najinega prijatelja Jureta, da bi pomagal nosit, vendar je Ičina kolegica pristala le, da se oglasiva na kavi, če sva si že tako planirala. Kolegica je pripravila narezek, kavo in sok in poklepetali smo v prijetnem vzdušju. Nakar je Jure odšel domov, s kolegico pa sva počistili omare, saj so bile malo zaprašene. Kolegici nisem računala nič, vendar mi je rade volje podarila cigarete, saj ve, da kadim pa tudi ona kadi in to razume. Pozno zvečer, ko je bila v našem mestu nogometna tekma, me je njen sin zapeljal z avtom domov, kjer sem še dolgo v noč bedela. Drugo jutro pa sem se do sitega naspala.

Sonček je prišel v petek dopoldan in po stari gospodinjski navadi sem nama skuhala kosilo. Dala sem prat perilo, ki se mi je nabralo čez teden in pobrala suho ter ga zložila v omaro. Malo sva poklepetala o tem, kaj sta se pogovarjala z zdravnikom, pri katerem je Sonček bil prvič. Svetovala sem mu, naj mu zaupa vse, kaj ga bremeni, le tako mu zdravnik lahko pomaga, svetuje in določa zdravila. Takšna je moja izkušnja.

Včeraj je bil po kosilu na obisku pri nama Jure in nasmejali smo se, da je kaj. Nekaj časa je bil Jure malo utrujen, ker zgodaj vstaja pa še na obisku je bil pri naši kolegici iz društva, ki je v bolnici. Tako, da je v začetku zelo tiho govoril in sva s Sončkom napenjala ušesa, da smo se razumeli. Ampak po kavici mu je bilo boljše, se je prebudil in štosi so padali drug za drugim. Proti večeru naju je zapustil in upam, da ga ni dobila nevihta, ki se je prikadila ravno v tem času.

Pozdravček do naslednjič, hkrati pa hvala za vaše prispevke za mojo tretjo knjigico!

02:44 - 23. 08. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 19 z dne 15.8.2009

Z besedo na plan, so včasih rekli. Res je spet minilo nekaj dni, morda celo teden od mojega (ne)rednega javljanja o vsakodnevnih dogodivščinah...

Tokrat bom začela s sredo tega tedna, saj je bila precej zanimiva in pestra. Dan se mi je začel okrog 10:00 ure in dogovor z Marijo je bil, da se dobimo z njenima otrokoma v mestu. Seveda sem se dogodka pošteno veselila, saj sva bili z Marijo nerazdružljivi sošolki zadnje tri letnike na Srednji ekonomski šoli in največji zaupnici. Sicer je Marija vedno bila in je še danes precej skrivnostna, ampak ji to prav posrečeno pristaja. Tako, da sem bila pred srečanjem na banki, kjer sem omi plačala položnice, skočila še na pošto in v knjižnico in tako sem bila na dogovorjenem mestu 15 minut pred »druščino«, saj sem bila povsod takoj na vrsti, ni bilo neke gneče. Tako, da sem že na daleč videla Marijin velik nasmešek ob srečanju in padel je velik objem, saj se nisva videli eno leto. Marija ima družino v Londonu, kjer študira za socialno delavko. In takoj po srečanju sem izvedela, da je uspešno opravila prvi letnik. Čestitka!

Ker je bilo zelo lepo vreme, smo se napotili mimo občine v mestni park, kjer  Marijin sinko Patrick zelo rad pleza po igralih, za naju s Katarino, ki je 12 let starejša od Patricka pa je to bil čas, da sva se kaj pogovorili. Jaz sem se trudila z mojo »ubogo« angleščino, Katarina pa zelo lepo govori slovensko in mi je omenila, naj govorim tudi jaz, čeprav sem vztrajala, da povem kakšen angleški stavek in na moje veliko presenečenje smo se razumeli. Naj omenim tudi to, da naše roke niso bile preveč utrujene. Sledilo je Marijino presenečenje, ki mi ga obvezno vedno pripravi v obliki darilca. Lani je to bil podstavek za svečko in nekaj dišečih svečk, letos pa album za fotografije in jabolčni zavitek. Ker moja malenkost vedno na to pozabi (se bom za ušesa!), sem se zahvalila in rekla, da imam tudi jaz za njih presenečenje. Pred tem so padala namigovanja, če gremo v McDonald's ali na pizzo in sem omenila, da bo moje presenečenje sladko. In res. Napotili smo se naprej v park, kjer smo se vsedli za mizo v senci. Naročili smo nekaj za popit in Pohorsko omleto. Seveda nam je teknila, le dočakali smo jo bolj težko, saj traja peka omlete kakšne pol ure, za tri-letnika je pa to cela večnost. Med časom čakanja sem videla, da Patrick šteje od 1 do 10 v slovenščini in angleščini, kar je vsekakor za pozdravit. Oj, današnja mladina je tako napredna kot smo bili mi nekje pri štirih, petih letih. Med tem časom, ko sta Marija in Patrick bila na WC-ju, sva s Katarino debatirali o filmu Mamma mia, seveda v slovenščini. Zanimalo jo je, kako to, da mama v filmu ni vedela, kateri od treh je oče njeni hčerki, ki se je pripravljala na poroko. Malo sem zastala z odgovorom in pogledom v njene radovedne oči in odgovorila samo to, da vsi ljudje niso pošteni.

Potem smo vsi štirje krenili še malo v mesto in nekaj trgovin ter na sladoled. Imeli smo res krasno vreme in čas nam je zelo hitro minil. Pa tudi McDonald'su in pizzi smo se z veseljem odrekli. Skupaj smo šli do železniške postaje, kjer sva se z Marijo spet objeli v dogovoru, da bi z deklico prišli drugo leto k njim na obisk. We'll see!

Marija, čestitka za tvoj god, ki ga praznuješ ob vsaki »Mariji« na koledarju! (Tudi jaz).

Vročina je bila kar solidna in po vrnitvi proti domu sem zavila še v papirnico, kupila nekaj žalnih vizitk in oddrobencljala proti domu. Preden sem prišla domov, sem se ustavila še pri omi, mami mojih znank, s katero se zadnje čase dobro razumeva in precej druživa. Namreč, zadnjič sem srečala njeno od dveh sester na hodniku v bloku in povedala mi je, da gre na morje. Moj odgovor je bil, da lahko grem za omo kdaj v trgovino, če bo kaj potrebovala in tako se je zgodba začela. V trgovino ni treba, saj to postori njen vnuk Aleš, imam pa rada, dva tu in tam (nekako vsak drugi dan) skupaj spijeva kavico in malo podebatirava, se nasmejiva. Nada pride z dopusta nekako do srede in jutri grem po vsej verjetnosti spet na obisk. Na kavico in klepet.

Tako sem utrujena prišla domov šele proti večeru, ko sem pregledala in odgovarjala na pošto, tudi nekaj malega prebrala. Menda je potrebno več brati, kakor pisati, smo se učili na literarnih delavnicah. In tega se poskušam držati, čeprav sem vedno v pomanjkanju obojega, saj to zelo rada počnem. Tako, da izbiram literaturo, ki si jo sposojam, kupujem pa načeloma nič, razen križank za sprostitev. To je bila sreda.

V četrtek sem se naspala »do sitega«, skuhala kosilo iz zelenjavnega riža, trdo-kuhanih jajčk in zelene solate, se stuširala in začela sem pogrešati Ičo. Poklicala sem jo, če bo deževalo in zatrdila mi je, da ne. Omenila sem ji, da bi me veselilo, če bi šli na sprehod ob Dravi, ampak nisem imela te sreče. Kasneje sem jo spet poklicala in jo vprašala, če lahko pridem k njej na obisk in je pristala. Nekako me več ne moti, če se pije kavica »ob domačem ognjišču« ali v lokalih, kjer je ogromno dražja, če preračunamo material. Včasih se pa prav prileže oboje. Tako sem se napotila do Iče ob Dravi, ko je ravno začelo bliskati in grmeti. »Ne bo dežja,« sem naivno verjela Ičinim besedam, ko je začelo škropiti. Odprla sem dežnik in pomislila na to, da sem včasih hodila v šolo v vsakem vremenu in, da to sploh nič ni nenavadnega (zadnje čase sem se izogibala deževnim dnevom) in nadaljevala pot. Razmišljala sem tudi o tem, kako sem si želela v novinarsko šolo, a mi je družina nasprotovala, ko sem rekla, da bi poročala tudi iz fronte in bila pripravljena zato žrtvovati svoje življenje. Kaj takega! Aja, ne smem pisati o družini.

Do Iče sem kljub dežniku prispela premočena do zoknov in prosila sem jo, če mi posodi kakšen spodnji del trenerke, majčko in zokne. Seveda mi je stvari Iča nemudoma prinesla, kar za naju z Ičo ni nič nenavadnega. Pri oblačilih si vedno obojestransko pomagava. Mislim, da je to sestavni del dobrega prijateljstva.

Sonček me je popoldan poklical, da me pogreša in povedala sem mu, da moram v petek še zjutraj na banko in na tržnico in se vidiva naslednji dan. Spotoma od Iče sem neplanirano zavila še v trgovino in nabavila nekaj malenkosti za vikend, ki ga s Sončkom po novem preživljava pri meni. Ob Dravi sem na stojnici kupila še nekaj sadja in zelenjave, saj je brez obojega življenje pravi dolgčas. Lepo sva se s sončkom navadila med počitnicami na sveže sadje in zelenjavo. Imava ga raje, kakor sladkarije.

In tako sem le »prisopihala« do petka. Danes, pardon, včeraj, je bil Sonček naročen zgodaj pri zobozdravnici, ki mu danes ni nič delala, ker se mu je vnela rana, kjer mu je v sredo izdrla zob. Je pa korenjak v pravem pomenu besede kar se prenašanja bolečin tiče, glede na mene. Tako me je klical iz našega društva, kjer je bil na malici in me na srečo zbudil, saj nisem slišala budilke, kar pri meni ni nič novega. Tako sem ga prosila, če mi spotoma dvigne cigarete na tržnici, preden pride do mene. Jaz sem med tem časom nekako pristavila vodo za kavico, se počesala in dvignila roleto. Ko je prišel, je kavica ravno zavrela, jaz sem pa bila še čisto včerajšnja in grozno mi je manjkal počitek, čeprav je bilo sonce že visoko na nebu. Na Sončkov predlog sem se še malo vlegla in seveda zaspala. Ko sem se končno prebudila, je bil že čas za kosilo. Tako sva si privoščila lepinji s pleskavico in kajmakom. Toplo priporočam. Samo manj mastno kakor običajno. Po lepinji je sledila obvezna turška kavica in zaželela sem si bane s toplo vodo in milnimi mehurčki. In tako sem se resnično osvežila in napolnila svoje »baterije« do maksimuma. Sonček je šel pomivati posodo in se tuširat, jaz sem pa med tem časom čebljala z deklico v bližnjem lokalu. Tema najinega nocojšnjega pogovora je bila krivica, ki se nama je dogajala v preteklosti, ko sva še odraščali. Tako. Sonček že par ur spi, jaz pa še vedno »nadlegujem« ubogo ljudstvo. Pa-pa do naslednjič!

P.s.: ne bom prav nič huda, če mi lahko kdo prispeva kakšen evrček za izdajo mojih Pravljičnih zgodb za Roka. To bo moja tretja knjižna izdaja. Ilustrirala jo je Ema Zahlmann, v angleščino pa jo prevaja pa jo Nataša Drofenik. Vsak donator bo vpisan v knjigo in se mu bom javno zahvalila na prvi, javni predstavitvi knjige. Zbirko nameravam izdati to jesen in mi bo prav v veselje, če zberem dovolj denarja za tisk, kar znaša =3.000,00 eur. Denar lahko nakažete na moj gotovinski račun, izdan pri A banki: 

                                                  05100-7023453268.

Račun je namenjen izključno zbiranju denarja za knjigo. Prisrčna hvala, vnaprej!

02:45 - 15. 08. 2009 - Komentarji {2} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 18 z dne 7.8.2009

Po krajšem premoru sem spet z vami, ki klikate na moj blog, nad čem sem še posebno presenečena. To je znak, da vse skupaj le ni »za staro šaro«.

Počitnic je konec, poletja pa še ne, kar pomeni, da sva s Sončkom spet vsak na svojem, čeprav bi še rada ostala pri njem zagotovo cel mesec, a je že moglo tako bit. Šele danes sem to ugotovila, da me čaka kup domačih obveznosti (in pravic). Prepeljala me je deklica s svojo limuzino in ob najinem prihodu domov, sva s skupnimi močmi počistili moj domek, da je zdaj bolj svež in prikupen.

Začela bom s včerajšnjim dnem, ki je bil kar pester. Sreda je dan uradnih ur in dogajalo se mi je od jutra pa do večera.

Predsnočnim sem govorila z mojo mamo, aja, ne smem pisati o družini in omenila sem ji, da bi se lahko kaj dobili. Tako me je naslednji dan poklicala in dobili smo se že dopoldan. Z družino so se pripeljali po mene in zavili smo na kosilo (ne smem delat reklame, ampak mi je prav teknilo). Po obisku bližnje trgovine z živili so me dostavili pri moji zdravnici, kamor sem šla na kontrolo. Vse skupaj brez posebnosti, ampak zame je bila posebnost ta, da sem svojo zdravnico videla po več kot pol leta, odkar sem si jo izbrala, prvič. Bila je na bolniški. Tako, da sva zdaj obe zdravi in sva se lahko videli.

Potem sem s polnim nahrbtnikom živil in manjšo vrečko odšla domov peš, da sem odložila stvari. Na poti domov me je klicala Iča, naj pridem po hrano, da je dobila obvestilo po pošti. Seveda sem se ji pridružila, ne glede na to, kakšen bo izzid. In res sem proti velikemu pričakovanju dobila karton mleka, tri kg sladkorja in moke ter štiri zavitke makaronov. Nekaj je. Lakote ne bo. Pa nisem tako uboga, pač pa pravice so pravice. In zakaj jih ne bi izkoristila?

Z Ičo sva nato naloženi odšli v bližnji lokal na najino kavico, ki je bila v mirovanju nič več in nič manj kot kakšna dva meseca. Malo sva poklepetali, poklicali prevoz in morala sem kar hitro domov, da dostavim hrano. Le-ta pa je bila za mojo hrbtenico kar težka, a je nekako šlo. Pojedla sem polnozrnato bombetko z margarino in spila pol litra sadnega jogurta. Mogla sem se preobleči. Čakala me je pot do Kolodvora, kamor sem nujno mogla, da sem prekinila mirovanje interneta, kar ni šlo niti po telefonu, niti pismeno po desetih dnevih dogovarjanja. Da me je že zelo zanimala pošta! Obljubljeno mi je bilo, da je povezava od mojega odhoda iz njihove pisarne ponovno priključena. No, pozabimo manjše komplikacije, ki sem jih še imela doma, da je vse v redu steklo. Čakalo me je kar nekaj mailov, natančno 49 brez reklam in vsiljene pošte, na vsa še danes nisem uspela odgovoriti. Ne teče voda v grlo!

Danes je prišel Sonček za vikend, ki bo tokrat podaljšan, saj sva se že kar pogrešala, ampak obveznosti so obveznosti. Ta mesec ga čaka zobozdravnica trikrat tedensko, odstranitev ploščic iz gležnja in komolca ter kontrola pri novem zdravniku. Tako, da sva malo zamenjala življenjski stil, spet se približuje jesen in tovrstne skrbi, povezane z njo.

Tako sem nama skuhala kosilo, ki je danes vsebovalo le krompirjevo solato z jajčki, čebulo in domačim(!) bučnim oljem potem, ko sem se stuširala. Po kosilu je Sonček pomil posodo, ki se mi je že kar nabrala v preteklih dneh, jaz sem pa našla na internetu javni razpis za dodelitev sredstev za kulturo. Hopla, in že je tukaj rok za oddajo, saj imam močno željo po izdaji svojih pravljic, ki že kar nekaj let samevajo v predalu in so dozorele, da se tudi berejo. Želim si vso srečo!

Tako je napočil večer, ko je bilo treba napisati nekaj novega za časopisno satirično prilogo z željo, da končno napišem tudi tale blog, kar mi je zgodaj zjutraj le uspelo.

01:25 - 7. 08. 2009 - Komentarji {10} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 17 z dne 14. jul. 2009

Evo, pa smo spet skupaj! Zadnjih par dni mi je minilo kot bi pihnil, tako, da sem običajno ob tem času že dva metra pod odejo, namesto, da bi malo podelila tekoče zadeve. Zmanjka bencina, po domače povedano...

V soboto smo se s Sončkom in Bokotom zorganizirali in izpeljali majhen plan. Obiskali smo bljižni vrt (brez reklame, prosim), ker rase polno grmovnic, cvetja in zelišč. Malo sva z Bokotom pofotkala, kar je bilo vrednega, potem smo pa vsi trije posedeli še ob kavici in razpredali o načrtih za jesen. Bože mili, kar glava me je začela bolet od silnega napora napenjanja malih sivih celic in, ko me je začelo še zebst, je bil pravi čas, da se razidemo. Morda bom kdaj priložila fotke, nič ne obljubim vnaprej. ( )

Včeraj sva bila s Sončkom kar lepo doma, za pečjo, kakor bi to stanje imenoval Martin Krpan. Zunaj je bilo precej vroče in razmišljala sem o preteklem dnevu, načrtih in predlogih. Zvečer naju je s Sončkom obiskala še njegova mami in sva »eno rekli« in tako skoraj priklicali dež. Začebljali sva se kakšni dve uri in prav prijetno je izpadlo.

Danes sem vstala relativno zgodaj, saj sem morala nujno po en recept do zdravnice in nanj čakala, reci in piši točno uro in pol. Ampak dočakala! Potem sem se napotila proti našemu društvu, malo pokramljala in spila kavico. S Senadom sva kar hitro odhitela v bližnji kafič, da kakšno v miru rečava, potem se je pa njemu mudilo na avtobus, jaz sem pa bila dogovorjena z Ičo čez eno uro, ker je morala še skuhati kosilo. Malo sem še čakala, ko sem si nenadoma domislia, da bi lahko med tem časom v lekarni dvignila zdravilo in se spotoma oglasila še pri meni doma, da vidim, če ura še ni obstala... Takrat pa je poklicala Iča, da me že čaka v lokalu; časovno se mi je ravno prav izšlo. A-ha. Spotoma sem si kupila tudi nova sončna očala, saj so se mi prejšnja zlomila in za njih ni bilo več pomoči.

Tako sem stopila po cesti, si spotoma privoščila masleno žemljico z zapečeno hrenovko, prekrito s sirom (neka noviteta na področju Fast-food-a) in, ko sem jo pojedla, sem razočarana ugotovila, da bi jih pojedla še najmanj tri takšne »sendviče«, saj me en niti približno ni nasitil. Ampak! Pri vnosu kalorij je treba biti pazljiv, kajne? Skratka. Z Ičo sva na kratko pokramljali ob zasluženi kavici in se podali še do mesnice. Potem sva se kmalu razšli, vsaka svojemu cilju naproti. Na poti do avtobusne postaje, sem gredoč zavila še v trgovino z meterskim blagom, kjer sem našla 40% znižano, lušno, črno, čipkasto, raztegljivo blago za bluzico s kratkimi rokavi. Sicer bi stal nekje =25,00 eur, plačala pa sem =15,00 eur. Doba kupčija! Pa šivilja je v bližini in bom tekom časa stopila kaj do nje.

Sonček me je klical po telefonu, saj sem bila kar dolgo odsotna, ampak klica nisem registrirala, tako, da sem ga poklicala nazaj. Rekel je, da me že pogreša, da je doma in zanimalo ga je, kdaj se vrnem k njemu. Pohitela sem na avtobus, ki je pripeljal čez nekje 10 min in izstopila v bližnini Sončkovega bloka. Spotoma sem kupila še ražnjiče in marelice in komaj čakala, da se malo spočijem od aktivnega dneva in vročinskega vala. Vendar mi to do zdaj še ni uspelo.

01:09 - 14. 07. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 16 z dne 9. jul. 2009

Saj ni res pa je. Zadnjih par dni sva s sončkom »manjkala« na blogu. Razlog žal ne tiči v tem, da sva bila nerazdružljiva v tem času, pač pa v moji slabosti. Začelo se je takrat, ko me je ponoči bolel vrat z leve in desne strani. Ob 03:00 sem poklicala dežurno službo, kaj naj napravim, da se mi dozdeva, da mi zateka vrat. Prijazna gospa na drugi strani linije mi je odgovorila, da bolje, da grem v dežurno ambulanto kot pa, da se ne bi več zbudila od zadušitve. Ta pa je bila močna! Prebudila sem sončka in skupaj sva jo mahnila v dežurno ambulanto, kjer se je na srečo izkazalo, da je diagnoza nična. Tako sva lahko v miru zaspala. Drugi dan sem zvečer brala eno zanimivo knjižico (smo rekli nič reklame) in ob njej grizljala medene kekse, ki so bili na soncu dokaj posončeni in že kar mehki od bombonov, ki so se na njih raztopili. Nič hudega sluteč, sem jih nekaj časa pridno grizljala in se potem umila in pridružila sončku v sanjskem svetu. Ob 05:00 uri me je prebudila nenandna slabost in bila sem »dežurna« do 07:30, ko se je prebudil tudi sonček. Tako sva zvečer pojedla samo zelenjavno juhico, ki jo imava oba zelo rada in šla spat. Tako sva prespala dve noči in en dan, kar za naju ni nič nenavadnega, saj se mi te reči kar rade dogajajo.

Danes pa je spet nov začetek, vendar kako dolgo. S sončkom sva bila zato, da si porazdeliva gospodinjsko delo. On je pomival posodo, ko sem nama jaz skuhala, mmmmm, zelo dobro kosilo. To pomeni, da sva se danes »mastila« z mladim, pečenim krompirčkom, svinjsko ribico in paradižnikovo-kumarično-paprikino solato. Pravo poletno kosilo! Tako, da sva se najedla kot je treba in tako sem nadomestila pridelan primanjkljaj. Sonček me je pred tem vprašal, če mi skuha čaj, ampak sem mu odvrnila, da nisem tako bolna, da bi ga mogla piti. Popoldan sem dala prati svetlo perilo, izvedela pa sva, da se mamica vrača domov in se bomo videli jutri zvečer. Med tem časom, ko se je sonček srečal z Bokotom na njuni pijački, sem se stuširala, kar je pa sledilo ob sončkovem povratku pa ni za javnost...   

19:57 - 9. 07. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Sobota je dan za poletni piknik

S sončkom sva se prebudila v lep, sončno razpoložen dan in po našem dogovoru s prijateljem Bokotom smo izvedli luškan, poletni piknik ob reki.

Seveda sem sončnica nabavila vso hrano in pijačo pri zadnjem nakupu, tako, da je bilo vse in še več kot smo zmogli pojesti. Tako je bilo dovolj še za dve osebi, Bokotovo mamo in Ičo, ki je posebej pohvalila hrano. Boko se je izkazal za »moža besedo«, piskrbel roštilj, mm, turško kavico, plastičen pribor, krožničke, servijete in brikete. Ker sem izvedela, da se žar poliva s pivom, je bilo tudi to, vendar v minimalni količini. Seveda, voznik čim manj, midva s sončkom pa tokrat samo sokove iin kavico. Kot že omenjeno, je bilo vsega res preveč: od čevapčičev, puranje pečenice, perutničk, polnozrnatega kruha, paradižnik, kumaric, zelene paprike, majoneze in za konec še sveža limonada. Tudi vreme smo s kupnimi močmi »zorganizirali«, da se je držalo, čeprav nas je mimogrede malo poškropilo, potem pa je spet posijalo sonce, da je bilo kar prevroče. Vsaj meni, ki sem z razliko od Bokota v slabši gibalni kondiciji in sem le polnila kozarčke, da naša grla niso bila preveč suha, nalomila nekaj vejic za podkurit in se slikala, kako razpihujem žerjavico. V resnici jo je pretežno Boko, med tem časom, ko sva si s sončkom ogledala gozdno okolico in poslušala petje ptic. Ne bodi ga lena, je ura bežala kot zmešana in tri urce robinzonskega življenja nam je minilo kot bi pihnil.

Iča je bila seznanjena z začetkom piknika in nas povabila potem k njej na kavico, ampak se je izvršni svet odločil, da bomo izkoristili bonus kavice kdaj drugič, saj smo bili vsi kar utrujeni. Ja, se pozna, da le živimo v mestu, se žal premalo gibamo (verjetno nam vsem trem računalnik malo škodi) in radi dobro jemo. Vse to pa pusti posledice, da je joj.

Javila se je tudi sončkova mami iz Nemčije, kjer menda kuha same dobrote in čutim, da ji ni hudo, sicer že tega ne bi počela, po mojem. Sem vesela, da je srečna in zadovoljna. Da bo izkoristila svoj dopust v nekaj, kar jo veseli in rada počne. Že sama menjava lokacije za nekaj časa zelo dobro dene (kar vprašajte naju s sončkom).

Po pikniku sva se s sončkom stuširala in spočila. Sončnica z nekaj telesnimi vajami za hrbtenico, ki so mi kar dobro dele; prav škrcnilo mi je vretence, kar je dober znak, ki olajša predhodno bolečino. Ne bom nikogar obremenjevala s podrobnostmi, v glavnem, potem mi je odleglo in sem bila spet »kot nova«. Refresh, v računalniškem jeziku. Sonček je še malo poležal in potem pojedel še dve perutnički, ko sta se mu zaluštali. Zelo rad obere kosi čisto do konca. Ogloda tudi hrustanec, če je in pusti kosti takšne, da jih še pes ne bi več povohal. Zadnjič sem ga opazovala in ugotovila, da v tem neizmerno uživa. Bo še potrebno nabaviti piščančja prsa, ki jih doma sfiliram, iz kosti pa skuham njami, dobro juhico, v katero je dobro zakuhati zdrobove cmoke ali krompirček z zelenjavo. Dodatek tekočih začimb v tem slučaju odpadejo.

23:50 - 4. 07. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 13 z dne 3. jul. 2009

Spet med vami, sončnica, kakor me imenuje moj sonček že od vseh začetkov. Sem pa včeraj postala mucika, kar mi je tudi prijetno. Nasmeji se mi, če začnem oponašati muco, ki mijavka, zavija ali je ravno opravila »ono stvar«. Zanimivo je tudi, če originalno oponašam račke ali psa. Sonček me poskuša oponašati in z veseljem ga pohvalim, če mu uspe. Vendar to ni stvar debate.

Včeraj sem porihtala tekoče zadeve, kar se gospodinjstva tiče z izjemo kosila, na katerega me je povabil sonček, kar je bilo že zdavnaj dogovorjeno. Ne ravno za včeraj, za kaj že, se trenutno ne spomnim pač pa mi je zelo dobro dela pizza v bližnjem lokalu. Sakramensko dobra je bila in sklenila sva, da bova poleti še tja zavila, morda kdaj tudi brez posebnega razloga. Vse za shujševalno kuro!

Potem se je sonček dogovoril z Bokotom, ki naju je zapeljal v bližino Iče, kjer smo posedeli ob pijački in potem je začelo pršiti. Ker ni bilo jasno razvidno, kaj se bo iz teh par kapljic izcimilo, sem pobrala šila in kopita in odpeketala do Iče. Ker ni mogla prej od doma, sva poklic, pri Iči doma. Sklenili smo, da se bomo napotili v mesto in Senad je spotoma »maznil« dva bureka. Rekel je: »Vrag, pa shujševalna, lačen ne bom pri polni skledi.« Res je v zadnjem času shujšal nekje 10 kg, kar se mu lepo pozna, za večerjo ima običajno svežo solato, začel se je več gibati, s skuterjem se ne vozi tako pogosto kot predhodno, tako, da ni, da ni.

Skratka. Spotoma smo si privoščili izjemno dober sladoled, vsak od nas z Ičo s sladkim kornetom in vsak je dobil ogromno kepico sladoleda kot redne stranke.

Potem smo zavili preko malega parka s fontano in z Ičo sva pregovorili Senada, da smo malo posedeli na klopci, med tem časom, ko smo jedli sladoled. Pridružili so se nam prav simpatični, vendar po besedah njihove lastnice »nevzgojeni« kužki, ki bi prav radi jedli sladoled z nami, ampak jim lastnica tega ni odobrila. Bilo pa je posebno doživetje, saj so meni skakali na krilo in se stegovali po sladoledu. Sreča je bila, da so imeli postrižene krempeljčke, saj ne vem, kaj bi bilo, če bi kateri od njih strgal novo krilo, ki sem ga imela prvič na sebi.

Tako smo mi trije nadaljevali pot proti centru mesta, kjer smo se osvežili z brezkofeinskimi kavicami, obvezno vsak s po tri deci mrzle vode in koščkom limone. Malo smo se presmejali, počebljali, kakor temu reče moj sonček in kar hitro odrinili proti mojemu domeku, kjer smo se razšli. Potem sta si Iča in Senad privoščila vsak eno palačinko na Lent festivalu, tako, da je bilo Iči danes zjutraj slabo, da je bruhala. Najverjetneje od zelenjavne palačinke. Kako pa je bilo s Senadom pa še ni znano. Jaz sem šla samo do poštnega nabiralnika in se takoj znebila odvečnih reklam ter ostalo pošto in prijazna obvestila spakirala v vrečkok iz blaga, ki sem jo dobila na literarnem maratonu, skupaj z litrom vina, ki je romal k Danici in žepno knjižico v dar za nastop.

Sledil je povratek do sončka, ki je na srečo še bil buden, da sva malo počebljala, preden je zaspal.

Danes ni bilo prav veliko dogodivščin. Obesila sem včeraj oprano svetlo perilo, ocvrla polnozrnat kruh z jačko in nama pripravila skledo zelene, glavnate solate. Oba s sončkom sva se najedla res do sitega in popoldan nama je minil v znamenju masaže in ostalih zasebnih dogodivščin. Za večerjo je bil samo polliterski sadni jogurt. Zvečer sem se dobila z bivšo sošolko in »ovčko« (t.j. ženska, rojana v znamenju ovna) in sva rekordno kratko počebljali o tekočih zadevščinah, ko se nama je že mudilo vsaki na svojo stran ceste. Ona namreč stanuje na oni strani, sonček pa na tej strani glavne ceste, za katero še ne vem, pri Krščenduš, kako se imenuje. Bom verjetno jutri izvedela. Sonček mi je posodil njegov ključ, če bi se nama z deklico zaveleklo, vendar sem bila hitro nazaj pri njemu s tremi kepicami sladoleda. Vanilijevim, višnjevim in cimetovim. Mmmmmm!     

23:07 - 3. 07. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 12 z dne 1. jul. 2009

Evo. Pozdravljeni vsi, ki ljubite in seveda tudi ostali! 

Nocoj bom začela s štosom med nama s sončkom. Naj v začetku omenim, da je dala danes ena trgovina z živili 10% popusta na vse izdelke. Ne bodi ga lena, sva nemudoma odšla s sončkom v shoping in našla večino artiklov, ki jih uporabljava cel mesec. Dobrote takšne in drugačne, ni, da ni. Ko sva prispela do sončkovega doma, sem mu razlagala, kako uživam v nakupovanju, preučujem izdelke, da ne dam napačnega v voziček. Tudi to se mi je že kdaj pa kdaj zgodilo, ko konkurenca uporabi enako embalažo, s katero zavije izdelek slabše kakovosti, kar me večkrat precej razjezi in drugič bolj pazim pri nakupu. Tokrat sem napolnila hladilnik »do daske«. Skratka. Po obširni razlagi, kako se predam nakupovanju in ob tem izgubljam baje veliko kalorij, me je sonček pustil, da povem vse, kar mi je ležalo na duši, šele potem je rekel: »No, bova pa mogla avgusta kupiti še en hladilnik.«

Pa ne samo to. Prebudila sem se v dopoldanskem času, ko sicer še rada poležim, ampak sem se zbudila spočita in sveža, med tem časom, ko je sonček še dremuckal v postelji. Resnici na ljubo sem bila že takoj fit, kolikor pa še ne, me je prebudila mmmmm turška kavica, ki sem nama jo postregla na balkonu. Potem sem preverila, če bo sonček kmalu vstal, pa sem zaznala, da še ne. Imel je bolečine v desni golenici, kjer je imel spiralni zlom noge. Ker začuda nič ne jamra, potrpi še najhujše bolečine, poskuša živeti čisto normalno, je bilo to jutro zanj preveč. Tako, da sem pomila posodo, dala prat perilo in pripravila kosilo, ki je danes vsebovalo maslen krompirček z brstičnim ohrotom in korenčkom, pečena piščančja bederca z zgornim delom in kumarično – paradižnikova solata z bučnim oljem. Vrag, pa vsi odvečni kilogrami, če je dobro kosilo.

Skratka. Sledil je počitek po kosilu z moje strani, ko se je sonček dobil z Bokotom na pijački in zelo kmalu prišel domov. Sledil je še počitek s kramljanjem ob kavici in cigaretu, ko je sonček poležal na postelji in molil.

Pozno popoldan sem slišala po radiu novico za 10% popust v meni naljubši trgovini vseh trgovin in sledilo je to, kar sem napisala na začetku...

Mesečni nakup sem pospravila v hladilnik in shrambo, ko si je sonček že umil zobe in odstranil kontaktne leče za oči. Nisva še prav stara, rosno mlada pa tudi več ne. Komaj se bova okrog obrnila, že bova imela tudi zobno protezo v kozarcu na nočni omarici...

02:04 - 2. 07. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 11. z dne 30. jun. 2009

Evo, bom poskušala začeti na začetku kot se spodobi. Včerajšnji dan je minil v totem mestu v znamenju sedmih(!) poletnih neviht, ki sva jih s sončkom preživela na suhem, v njegovem kraljestvu. Vstala sva, ko je bilo sonce najvišje na nebu. Seveda so takrat bili pravzaprav oblaki najvišje na nebu. Pojedla sva kosilo, ki je vsebovalo bučkiho omako s kuhanim krompirjem in pečenimi jajci. Njami! Od cele mlade bučke sem zvečer jedla omako še iz sklede. Pri hudirju, ne vem zagotovo, kako bo z mojo zadano shujševalno dieto. Hkrati z njo imam še žolčno in holesterolno dieto, kuham in jem pa različno hrano. Da me zdaj zdravnica čuje...

S sočnkom sva včeraj pretežno bila pridna v njegovem stanovanju. Res sem imela delodiš in lotila sem se čiščenja bane z umivalnikom v kopalnici in štedilnika, med tem, ko je sonček pomil posodo od kosila. Potem sva se malo predala romantičnemu vzdušju in se posvetila drug drugemu.. ;o) Zvečer sva delala sončkovo finančno bilanca stanja, moja pa je sledila drugo jutro, ker nisem imela pri sebi položnic. Na misel mi je prišlo, da danes za oba uredim vse tekoče zadeve, ki so značilne za plačilni dan. Sonček je pristal na moj predlog in danes sem ga tudi uresničila. Zvečer sva kar hitro zaspala, zjutraj pa me je že ob 7:00 uri zbudila budilka, kar je zelo nenavadno za najin bioritem.

Sonček je še zjutraj spal, ko sem nama skuhala mmmmm turško kavico in nama jo postregla na balkonu. Mokro perilo je kar klicalo po tem, da ga obesim in nisem dolgo odlašala. Snoči sem po izračunih skuhala koruzni zdrob ali polento po neše, čeprav sem na sončkovem obrazu opazila, da to ni bog ve kaj kosilo. Namreč polenta s praženo jajčko na olju in rdeča pesa. Tako sem ga še malo pustila v gnezdecu, ko sem za spremembo sama popila kavo, obesla perilo in pojedla malico. Sonček se je kmalu zbudil z malimi očkami in rekel, da bo še spal, v kar pa nisem bila ravno prepričana po moji pravi, turški kavi. Mmmmm!

Tako sem kmalu odhitela na avtobusno postajo v bližini sončkovega doma, ko mi je avtobus pred nosom pobegnil in tudi, če bi tekla, ga ne bi mogla ujeti, zato sem krenila na drugo avtobusno postajo, ko sem že začutila, da so danes zakurili kot zmešani. Ja, one zgoraj mislim.

V mestu sem uredila vse potrebno in finance so se nama izšle, vendar je treba s tem gospodariti še en mesec, ni pa prav veliko.

Z Ičo sva bili dogovorjeni, da se dobiva na najini kavici in urca nama je zbežala med prste, ko sva lepo prevedrili v senčki ob rahlem vetriču. Namenjena sem bila še v mesnico, da kupim stvari za naš piknik s sončkom in Bokotom, ki bo predvidoma v soboto, če ne pride kaj vmes. Dež namreč...

Krenila sem z dokaj težkimi stvarmi nazaj do sončka domov, ko je še vedno pripekalo kot zastavo, začenjala pa se mi je rahla utrujenost, ki je prišla za menoj od včeraj. Bog si ga vedi, zakaj neki..

Večer sva s sončkom preživela ob gledanju filma, ki je doživel že toliko in toliko pozitivnih kritik, da ga ne bom ponovno hvalila, vendar sem drugič opazila v filmu več detajlov, kakor prvič. Res fajn.

Trenutno je sonček že v spalnici, jaz pa sicer utrujena, vendar ne zaspana med vami. Sprašujem se, zakaj se mi pri takšni branosti bloga pri hudirju oglaša vedno manj ljudi na komentarjih?    

21:51 - 30. 06. 2009 - Komentarji {2} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 10 z dne 28. jun. 2009

Danes nisem prav dobro razpoložena, dan je bil kar zahteven za moje zmogljivosti, dogajale pa so se mi kar zanimive reči...

Bivša sošolka me je poklicala ob 9:00, saj sva bili dogovorjeni, da me prebudi. Na hitro, ampak res hitro sem popila pravo, turško, sladko kavico in obesila perilo. Vreme je bilo zelo kilavo, ampak sem zbrala pogum in oblekla novo, tigrasto krilo, ki sem jo imela prvič oblečeno, rjavo vzorčasto majčko in nove bež natikače. Čez dobre pol ure me je deklica že čakala z njenim avtom pred sončkovim zelenim blokom, od koder sva se zapeljali na domačo kavico. Tam sva začeli razpredati o njihovi včerajšnji zabavi, praznovanju rojstnega dne njene sestrične s skeči in raznimi zanimivimi igrami ter o tem, kako se imava s sončkom. Zanimalo jo je pretežno, kako se razumeva in seveda, če se tako dobro počutim. Seveda je sledil moj obširnejši odgovor na to, v bistvu pa, da se zelo ujemava in dopolnjujeva v vseh pogledih. V bifeju sem kupila še doma pripravljen vanilijev sladoled za mojo mami, tri kepice. Potem sva imeli obe telefonski klic od najinih mam in deklica je prejela željo svoje mame, da naj spotoma kupi kekse za njeno vnukinjo. Tako sva odjadrali v bližnjo trgovino in še po poti razpredali o vsakodnevnih zadevščinah samskih optimistk. Čas nama je z deklico vedno prekratek, saj se včasih prav radi vsedeva ob pijački, ki je načeloma najskromnejša, saj deklica ne pije ne alkohola (ker vozi), niti gaziranih pijač in tako nama lahko mine cel večer ob dl juicea in trem dl navadne, točene vode ali kavici, če ni prepozna ura.

Dalje. Razšli sva se pred hišo mojih staršev, na pločniku, kjer me je odložila in nadaljevala pot do njene družine, naprej od naše.

Moja mami me je že predhodno klicala, da ima že kuhano kosilo, aja, ne smem pisati o družini. Edino to, da je bilo kosilo zelo okusno, piščančja juhica z rezanci, v njo pa sva dobila z atijem tudi en kuhan krompir in zeleno, a la card. Sledil je restan krompirček z mesno omako in rdeča pesa. Tako, da sem se spet do sitega najedla. Skuhala sem obvezno turško kavico, atiju sem dodala zmrznjeno sladko smetano, sebi pa sem dodala sladkor in mrzlo vodo. Mama kave ne pije zaradi visokega pritiska, aja, ne smem pisati o svoji družni. Z bratom sva si privoščila majhno, Švicarsko čokoladico, ki sem jo nabavila skupaj z zmrznjeno sladko smetano v trgovini z deklico.

Po kosilu sem večkrat hodila kadit na zrak, saj se doma ne sme. Sledil je pogovor z mojo family, začela pa sem že načrtovat čas odhoda nazaj k sončku. Mami je bila precej utrujena, klju temu, da tudi jemlje Q10, saj že zgodaj vstaja in je pridna pri kuhanju kosila, likanju, pranju in še čem. Aja, ne smem pisati od družini.

Tako je IZ (izvršni svet) sprejel sklep, da bo šla mami počivat, z atijem in bratom pa se skupaj peljemo proti mestu. Aja, ne smem pisati o družini. Spotoma sem poklicala Ičo, ki jo edino tukaj smem poimenovati in sledila je kavica za Ičo in atija, sok za brata in kavica s svežo limonado za mene, na moj račun. Vreme je bilo še vedno nič kaj hvale vredno, bila sem v kratkih rokavih in krilu z natikači, zato sem po našem srečanju z veseljem prisedla v avto in ati je je odpeljal do sončkovega bloka, kjer sem prispela na »cilj«. Iča je bila za to, da sva še skupaj, ampak bi to za mene bilo preveč naporno, saj bi mogla potem s težko vrečko na avtobus, zato sem izkoristila »gužvo«, da me je peljal ata z avtom. Malo sem pa že tudi bila utrujena in želela sem si spet videti sončka, ki je res 1A fant od fare, da je kaj.

Med tem čsom, ko se je meni dogajalo zgoraj opisano, je bil sonček pri njegovi mamici na kosilu, od koder je šel z Bokotom na pijačko.

Tako sva ob srečanju skupaj s sončkom pokadila kakšni dve cigareti na balkonu, pripravila sem nama večerjo, ki je bila tokrat džuveč. Nisva prav veliko govorila, spila sva le kapučino in prešla na vsak svoje delo. Jaz za računalnik, sonček pa k pomivanju posode. Tako je volk cel in koza sita...

19:57 - 28. 06. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 9 z dne 27. jun. 2009

Dan se nama je s sončkom začel ob sladki, turški kavici in naspala sva se »do sitega«. Vzela sva vsak svoja zdravila in moja malenkost je dala prat pisano perilo, ker se je prejšnje že posušilo. Res si želim, da enkrat pridem na čisto s tem perilom, ki ga nikakor ne zmanjka in vedno prihaja novo...

Potem sem nama pripravila okusno kosilo, masleni krompirček s pečenimi piščančjimi fileji in fižolovo solato s paradižnikom in čebulo. Njami! Luščeno fižolo sem kupila, ker jo imava s sončkom zelo rada, kaj se dogaja potem, pa raje ne bi razpredala....

Sledil je sončkov počitek v spalnici po kosilu, jaz pa sem prevedrila manjše deževje na zaprtem balkonu pod streho ob svečki, kavici in cigaretom. Sonček je bil dogovorjen za pijačko z Bokotom, jaz pa sem med tem časom posesala tepih prostovoljno, popila pol litra navadnega, probiotičnega, z 1,5% maščobe jogurta in se stuširala.  Sonček je prišel nazaj domov čez kakšni dve uri, prosila sem ga tudi, naj z Bokotom nabavita deset kg krompirja in tri litre borovničevega soka. Sklenila sem, da nocoj ne bom pripravljala večerje, saj zvečer nisva bila lačna. V hladilniku je vse potrebno, če bi se nama ta občutek spremenil, lahko nemudoma pripravim kaj malega za pod zob. Pač pa jem zadnje čase Q10, ki daje energijo, krepi imunski sistem in odganja apetit. Bravo, naši. So se končno domislili nekaj dobrega. Energijo imam čudovito, da lahko super funkcioniram, imunski sistem tudi, hkrati pa še lakote ne čutim. Enkratno. 3 v 1!

Med popoldanskim počitkom sem si zaslužila masažo in med njo skoraj zaspala. Večer sva nadaljevala vsak s svjojo zaposlitvijo, jaz s pisanjem, sonček pa s pomivanjem posode.

Veselim se že nedelje. Upam, edino, da ne bo kakšnih pretiranih poletnih neviht ali neurja, saj bova s sončkom tekom popoldneva vsaksebi. Že nekaj časa nisem obiskala svoje family, o kateri ne smem pisat, do tja pa se bova peljali z bivšo sošolko, ki se pelje še naprej do svoje družine in me spotoma odloži. Po najini navadi greva predhodno na skupno kavico in dekliški klepet, morda tudi v trgovino, da najdeva kakšno malenkost za najini družini. Končno brez njih tudi naju ne bi bilo. Z bivšo sošolko imava marsikaj skupnega. Obe imava vozniški izpit, obe sva rojeni v znamenju ovna in obema veliko pomeni sproščen klepet na pijački. Obe sva več ali manj samostojni, ne nameravava se poročit, niti imeti otrok. Sošolki sva bili na ekoknomski in uspešno opravili zaključne izpite med vojno za Slovenijo. Ha! Obe sva tudi poskušali s študijem na pravni, vendar je nobena ni dokončala. Pa kaj!

No obiskala bom mojo družinico, o kateri ne smem pisati. Lahko le to, da so me dobro vzgojili, me podpirali pri svojih ustvarjalnih muhah, reševali marsikateri moj problemček in me zasipavali z nasveti, na katere sem pa postala sčasoma imuna. Ja, Q10 pomaga!

20:13 - 27. 06. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 8 z dne 26. jun. 2009

Dan se nama je s sončkom začel nenavadno zgodaj. Snoči nisem mogla zaspati do 02:30 ure, zbudila sem se ob 04:30, ob 9:30 pa sem prespala budilko, ki je oznanjala, da je treba pripraviti obrok, da ne rečem dopoldansko kosilo, ker je sledila redna kontrola pri mojem specialistu. Po običajni turški kavici, mi je sonček oznanil, da pride njegova mami na kavo. Nekaj mi je reklo, da bo šlo drugače kot sem načrtovala, a se je vse izšlo v pravo smer. Po njeni molitvi in polaganju rok na sončkovo bolečo nogo, je rekla, da se ji mudi, ker je imela opravke po mestu. Povabila sem jo na kosilo, ki je danes vsebovalo zelenjavno rižoto z paniranimi ribjimi palčkami in rdečo peso, ki je sicer prekisla, zato jo sperem pod tekočo vodo, da ima ravno pravi okus. Sprejela je povabilo, pred tem pa preverila, če bo urad, na katerega je bila namenjena, še odprt. In je bil. Ko je odšla, sem obesila perilo, ugotovila, da mi k novemu, modernemu krilu ne pristaja nobena ustrezna majčka, zato sem izbrala črne kavbojke, tigrasto majčko in balerinke. Slišala sem, da je za danes bila napovedana poletna nevihta, ampak optimizem mi je narekoval drugače in na avtobus sem odšla brez dežnika. Bila sem prvič sama na avtobusu, odkar sem imela fobije, strahove in stiske glede vožnje, stopnic, dvigal, višino in hitrostjo. Pač pa imam že nekaj časa ustrezno zdravilo, ki mi pomaga premagovati nevšečnosti in sem uspešno prestala pot z avtobusom v mesto in nazaj do sonkovega doma.

Izstopila sem na Starem peronu, kakor so ga poimenovali starejši občani mojega mesta in krenila po pločniku do semaforja in tam prečkala cesto. Zakaj? Ker je bolj varno. Pot me je vodila mimo garažne hiše do podhodne garaže po treh stopničkah navzdol, kjer sem prižgala cigareto in jo pred naslednjim križiščem ugasnila. Prišla sem v ambulanto in uradnici ponudila kartonček in zdravstveno izkaznico. Na srečo je bila potrjena. Tako sem se malo pogovorila z uradnico, nakar sem še dvakrat šla na ulico na cigareto. Pred menoj je bila na vrsti še ena pacijentka, ko sem na vhodnih vratih nenadoma zagledala Ičo. Obraz mi je zažarel od sreče, saj je s svojo energijo kar razsvetlila prostor s svojim prihodom. Na kratko sva poklepetali, preden sem prišla na vrsto. Z zdravnikom sva se pogovarjala o tekočih zadevah, o meni in o sončku. Med nama z zdravnikom je pristen, odkrit odnos in lahko mu zaupam. Vedno mi svetuje po svojih najboljših močeh ali pa skupaj prideva do boljše rešitve, če je potrebno. Spoštujem ga kot najboljšega specialista daleč naokoli. Res nikoli, ampak nikoli me z mojimi težavami ne pusti na suhem.

Z Ičo sva odšli na čokoladni saldoled in ledeno kavo, ko je predlagala, da greva še na eno kavo. Spotoma sem v lekarni dvignila zdravila na recept, ki so mi bila predpisana. Farmacevtka je bila tam videti precej, če ne preveč v stresu in obračunavala je z računalnikom na svojstven način.

Z Ičo sva še malo predebatirali o najinih načrtih s sončkom za prihodnost, o najinem načinu življenja in njeni družini. Sproščeno sva se nasmejali in izmenjali svoje poglede na ta svet. Nakar je Iča odšla domov, kakor tudi jaz do najemniške sobice v mestu.

Doma sem odprla pipo za vodo, priklopila in prižgala računalnik ter odprla okno. Predvidevam, da je bilo perilo že suho, ampak tega nisem preverjala. Zanimivo, da sem spet dobila ponudbo iz časopisne hiše, da lahko brezplačno prejemam njihov časopis dva tedna. Prejšnje izkušnje so mi pokazale, da si naročim brezplačne izvode, po tem datumu pa me pokliče prijazen glas, ki mi omogoči naročilo časopisa pod izredno ugodnimi pogoji. Nakar sledi, da osebi potrpežljivo razložim, da sicer rada berem vse, kar izhaja, vendar pod najugodnejšimi pogoji, ki sicer veljajo samo prva dva tedna. Žal.

Napisala sem tudi pismo stricu, ki nima interneta, ampak je sicer precej inteligenten in se me spominja še od takrat, ko sem bila še deklica. Leta so pretekla od takrat, ko smo se nazadnje videli, zdaj pa spet na pogrebu moje tete, ki pa ni bila hkrati tudi njegova žena. V prejšnjem pismu me je povabil v njihov kraj, kar bom z veseljem sprejela, pač pa najverjetneje v jeseni, če bo mogoče.

Po telefonu sem poklicala moje domače in govorila s vsemi po vrsti. Mamino zdravje je na srečo boljše, ata je preokupiran, brat pa mi bo najverjetneje narisal rožico s srčkom in njegovim podpisom za spomin. Vidimo se v nedeljo. Tako sem med pogovorom izvedela, da ne bo pričakovane nevihte ali neurja, zato sem lahko mirno zaprla pismo v pisemsko ovojnico, prilepila znamko in to je to. Zaprla in zagrnila sem okno, iz katerega se vidi le sosednji blok, par metrov vstran od mojega. Izklopila sem računalnik, izključila iz vtičnice hladilnik, ki je sicer širom odprt in še prazen, zaprla ventil za vodo, ugasnila luč in pregledala štedilnik. Vse je bilo urejeno kot je treba in krenila sem navzdol po stopnicah iz drugega nadstropja. Tik pred prvim križiščem sem srečala prijatelja – kantavtorja, izmenjala par stavkov, da ne rečem besed in moral je domov počivat. Občudujem ga, ker ima grozno močno energijo, da ob redni službi pogosto nastopa s svojimi komadi, vsepovsod.

Tako sem oddala pismo stricu v poštni nabiralnik in odšla do avtobusne postaje, kjer sem pokadila dva cigareta, preden je pripeljal pravi avtobus in se vsedla na dober sedež, da sem bila med potjo seveda na varnem. Iztopila sem v bližini trgovine, vendar eno postajo prezgodaj, zato sem seveda razliko prehodila. V trgovini sem nabavila vsa potrebna živila za gospodinjstvo s sončkom. Skrbelo me je edino na blagajni, koliko bo za plačat, vendar se je kljub temu vredu izšlo.

Sonček me je pričakal spočit in dobre volje, ko sem pribentačla do njega s težo celega dneva. Opazila sem, da ni reagiral, pač pa narezal kruh na kose, da jih shraniva v zmrzovalnik. Zložila sem hrano v hladilnik in se zamislila nad svojim obnašanjem, da je neupravičeno. Pogledala sem ga in ga vprašala, zakaj nič ne govori, pa mi je odvrnil: »Če pa me kregaš.« »Ne kregam te, pač pa ti razlagam, kako sem urejala po mestu, kjer je res pravi kaos v primerjavi z najinim načinom življenja.« Objela sva se in si dala nežen poljubček in v njegovi bližni sem spet bila to, kar sem. Skuhal mi je mojo najljubšo jed – njoke z gorgonzolo – in jaz sem mu odstopila dva grižljaja, več pa ni hotel, češ, da ni lačen. Potem je sonček pomil posodo, ko sem jaz odhitela napisat ta dnevnik. Med tem časom si je že opral zobe, dal leče v posodico in me pričakuje v spalnici...

21:52 - 26. 06. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 7 z dne 25. jun. 2009

Spet smo tam, kjer ni muh, smo včasih rekli, če je nastal problem. Ampak o tem kasneje.

Dan sva s sončkom preživela kar se da razgibano. Sonček je še sanjal, ko sem nama skuhala pravo, mmmm, turško kavico. Obvezno sončku z mlekom, meni pa več sladkano z dodano mrzlo vodo. Vključila sem pralni stroj za pisano perilo in pripravila kosilo. Ker nisem našla svežih kuhinjskih krp, sem sončku razgrnila debelo-tkano, oranžno zaveso v spalnici in počasi se je prebudil. Ura je bila ravno prava za kosilo, ki je bilo kmalu gotovo. Danes sva si privoščila masleni krompirček s kuhano zelenjavo s puranjo pečenico in kumarično solato s paradižnikom. Njami! 

Ko je pralni stroj že opral perilo, da sem ga zložila v plastično banjico in malo poklepetala s sončkom ob kavici na balkonu. Dogovorila sva se, da bova krenila proti bližnjemu gozdičku, ki nama pričara nasmeh na lička in razvedri najini dušici. Preden sva prišla tja, sem pofotkala nekaj rožic pred bližnjim blokom. Sonček se je med tem časom odpočil na bližnji klopci v senci. Takoj, ko sva stopila v gozd, sva oba vdihnila prijetno svežino, saj je zadnjih par dni deževalo in osvežilo zelenje. Tako sva globlje vdihovala gozdni zrak vse do prve klopce, ki je stala ob športem parku v gozdu. Stopila sem do stojala s krogi in napravila vajo za raztezanje hrbtenice. Z nogami sem stala na tleh in se držala visečih krogov. Z boki sem krožila v vsako smer po pet-krat, kar je bilo ravno prav. Potem sva odšla do hišice z informacijami in WC-jem.  

Malo sva spet sedla na klop, ko sva opazila, da se je nabrala gneča ljudi v bližnji oklici, kar nama ni preveč odgovarjalo, zato sva razmišljala, da bi odšla na bližnjo jaso, da se bi sončila. To idejo sva prihranila za drugič. Stopala sva po gozdni poti, po tleh je bilo polno izbočenih korenin, prisluhnila sva ptičjemu petju in si občasno potiho zapela kakšno pesem, ki jo oba znava. Če se nama je zatikalo pri besedilu, sva ostala samo pri refrenu. Tako sva z roko v roki nadaljevala pot do bližnje klopce ob polju, kjer sem spet napravila novi fotografiji narave. Tako sta nama minili dve uri. Med tem časom je poklical Boko sončka, da bi se dobila na kavici...

Na klopi ob gozdičku z ene strani in poljem z druge, sva prepredala najin domišlijski svet in se veselila sončnega dneva, dokler se ni začelo oblačiti nebo in pohitela sva do glavne gozdne poti. Zadala sem si nalogo, da med počitnicami pri sončku shujšam, kolikor se bo pač dalo in razvijem mišično maslo. Tako sva odpelketala do začetne točke, ob kateri je klopca in sonček je pripravil štoparico, s katero je izmeril čas mojega tekanja. Trebalo je premakniti moj skelet in podala sem se z lahnim tekom po klolovozni poti, dokler so me noge nesle in nazaj do sončka. Čas tekanja je pokazal 00:05:25 in bila sem brez sape. Tako, da sem se še kašnih deset minut umirjala in globoko vdihovala gozdni zrak, preden sva se dogovorila, da greva na kavico.

Tam pa se je začelo. Nebo so prekrili temni oblaki in nastal je nizek pritisk, na kar sem še posebno občutljiva. Sonček me je opazoval in spraševal, kaj mi je, vendar sem mu komaj po tuširanju lahko povedala, da mi ne more pomagati, če mi še zdravila ne morejo. Ob takšni priliki čutim tesnobo v duši tako močno, da se moram v najslabšem slučaju od sile zjokati, vendar danes na srečo ni bilo tako hudo. Popila sva kavici, dobila sva tudi vsak tri dl mlačne vode s koščkom limone in odžejala sem se tako rekoč s šest dl vode z limono, saj sem bila že grozno žejna. Kmalu sva se napotila v sončkovo domovanje, ko stiska še vedno ni minila, postajala je vse hujša. Ko sva prišla domov, sem se kar tresla. Sonček je šel z Bokotom na pijačko, jaz pa sem pobrala suho perilo in pripravila novo v pralni stroj. Ponagajala mi je tudi balkonska roleta, ki sem jo pred najinim odhodom povlekla preveč navzgor, zdaj pa sem jo le s težavo spravila nazaj do polovice okna. Sreča, da so me doma dovolj vlekli za ušesa, da sem dovolj visoka, da sem zadeva izpeljala, kakor je treba. Izključila sem mobi, ko sem dobila občutek, da me bo mogoče sonček klical ravno med tem časom, ko se bom tuširala. In res. Zavila sem v kopalnico, si najprej umila obraz in se slekla. Stopila sem v bano in se začela tuširati, ko sem slišala odklepanje stanovanja.

Presenečena sem opazila, da je sonček že doma. Skrbelo ga je za mene. Počakal me je na balkonu, med tem, ko sem se urejala v kopalnici. Ženske zato potrebujemo nekaj časa več od moških, vsaj pri nama s sončkokm je tako. Ko sem bila gotova, sva se pomenila, kako sem preživela krizico in kmalu mi je bilo veliko boljše, saj je tudi veter razpodil oblake in spet je posijalo sonce. Tudi ozračje je postalo precej bolj sveže.

21:58 - 25. 06. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Dnevniški zapis št. 6, z dne 24. jun. 2009

Nič ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše, imam navedeno ob robu bloga.

Danes sva s sončkom preživela dokaj aktivno in pestro. Med tem, ko je bil sonček na kavici z Bokotom, sem skuhala prvo, turško kavico, obesla včerajšnje pisano perilo in dala kuhat kosilo. Danes je to bila krompirjeva solata s trdo kuhanimi jajci in čebulo. Po sončkovi vrnitvi domov, sva pojedla kosilo. Sončku sem predlagala, da pobriše pralni stroj in WC (kakor pri vojakih) in ni se upiral. Hvalabogu, da sprejema moje predloge glede vsakodnevnih obveznosti, da si malo porazdeliva. Moja malenkost je med tem časom preoblekla postelji, nakar je zavila na balkon pokadit cigaret in razgreta ugotovila, da je žejna.

Naslednje popoldanske ure so nama prav tako hitro minile. Sonček jih je preživel pred monitorjem ob gledanju nekega akcijskega filma, jaz pa sem se stuširala in uredila nohte na nogah in rokah. Seveda sem jih najprej ostrigla in nato na novo polakirala. Nege celega telesa sem se navadila, ko sem bila pred leti v finančni krizi (še veliko bolj kot danes). Tako zelo, da sem se navadila sama barvati in striči lase, negovati mastno kožo, pedikirati in manikirati ter telo pripraviti, da služi svojemu namenu. S tem mislim na razgibavanje vseh mišic.

Po narezku salame, sveže paprike, kumarice, kruha, toplenega sira, margarine in kakava, ki so bili za večerjo, je sonček pomil posodo, jaz sem pa med tem časom telovadila, kar sem omenila že zgoraj. Malo je treba okrepiti mišice. Po opravljenih nalogah sva si s sončkom privoščila cedevito in kapučino ob cigaretih na balkonu ob veselem kramljanju. Ugotovila sva, da nama čas zelo hitro mineva in zelo kmalu bo tukaj konec skupnih poletnih počitnic.

Z Bokotom smo dogovorjeni, da bomo pripravili poletni piknik v naravi po 1. juliju, ko bo lepše vreme. Oba s sočkom se tega že prav veseliva.

Z Ičo sva se danes slišali kar nekajkrat, vendar vsakič zelo na kratko, obe sva zaposleni gospodinji in ne zmajnka nama vsakodnevnih opravil. Ko opraviš eno, že čaka na vrsto drugo in tretje, itd. Kaj šele drugi, ki imajo otroke...

V petek imam zdravnika in upam, da se bova spet pametno pogovorila kot običajno. Zaupam mu in povem, če so težave, on mi pa svetuje z njegovim znanjem in prakso in to prav učinkovito in strokovno.

Naslednji teden bo menda spet deževje, bomo se pa počasi vozili s čolni po mestu, namesto z avtobusi...

22:21 - 24. 06. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Dnevniški zapi št. 4 z dne 20. jun. 2009

Včeraj sva s sončkom pričakovala najino skupno prijateljico, vendar naju žal ni mogla obiskati, saj je bila zaposlena z domačimi opravili. Škoda. Kljub temu sva imela vse urejeno in pospravljeno. Roko na srce, oba si prizadevava, da je domek urejen in snažen, kolikor le gre, seveda pa ni ne sonček, niti jaz obseden s čistočo in urejenostjo stanovanja. Kljub temu je bilo urejeno vse v nulo, ko je sonček počival na postelji, jaz pa sem pila sok na balkonu in kadila cigarete. Ravno v tem momentu je sončka poklicala njegova mama, da pride k nama na obisk. Seveda ni minilo niti 15 minut in je prišla je kar dobre volje. Proti pričakovanju nama je prinesla za darilo nove prevleke in rjuho za sončkovo poseljo, v modrih barvah, kar se nama zelo dopade. Sonček ni bil več dolgo buden, ko sva z njegovo mami čebljali na balkonu, da se je »blok tresel«. Skoraj sva ob tem pozabili, da sosedje že verjetno spijo, saj je odbila ura že 22., ko sva še razpredali o tem in onem. Pretežna tema najinega pogovora je bil seveda sonček. Med drugim naju je prišla obvestit, da odpotuje za tri tedne, kakor sončkov brat z družnino in sončkov stric z ženo. »No, bova pa tukaj za vzorec,« sem dodala. Vesela sem tudi, da si je uredila dodatno delo, da bo lažje premagovala tekoče obveznosti. S sočkom letos ne nameravava na dopust, jaz sem za spremembo pri njemu na počitnicah. Vsaj prvi teden nama je minil zelo hitro, dogaja se nama vse živo, niti sekunde nama ni dolgčas...

Danes sem se prebudila v običajnem času, pristavila vodo za kavico in odhitela na balkon kadit, preden je voda v džezvi zavrela. Soček je bolj zgoden od mene in meditira ali moli ob meni, ko še spim. Malo imava različna bioritma, ampak nama to odgovarja. Spomnila sem se, da ima danes rojstni dan najina prijateljica, ki bi naj naju včeraj obiskala in poklicala sem jo po telefonu. Glas je imela bolj tih in zaskrbelo me je, da ni kaj v redu, a kasneje se je izkazalo, da se na srečo motim. Pristavila sem kuhati kosilo in otrebila solato. Mesno-zelenjavni riž se je počasi dinstal, čeprav sem med tem časom že popila kavo in pokadila kakšne tri cigarete. Poklicala je prijateljica in mi rekla samo: »Pridem.« Ostala sem brez besed in nadaljevala je: »Si v šoku?« Jaz pa na tej strani: »Skoraj, ja... včeraj sva te pričakovala. Čez koliko časa prideš?« »Čez kakšne pol ure.« »Super, da se vidimo. Pridi,« sem še rekla, preden sva se poslovili. S sončkom sva med tem časom pojedla kosilo, solato sem pred tem že zabelila. Minila je ena ura od prijateljičinega klica, kavo sva s sončkom že popila, ko me je že zaskrbelo, kje hodi prijateljica in sem jo poklicala. Izkazalo se je, da je že v bližini sončkovega bloka. Prišla je dobre volje kot običajno, prinesla novice, kaj se dogaja na drugi strani Drave, nakar se je sonček zmenil z njegovim prijateljem, jaz pa s prijateljico, ki naju je obiskala in ima danes rojstni dan. Zavili sva v Evropark in nakupili nekaj gospodinjskih malenkosti, ki sva jih potrebovali. Nakar je sledila poslastica v slaščičarni. To razvado sva si umislili pred nedavnim, da se malo odpočijeva od nakupa. Mimogrede: z nakupi izgubljamo kalorije in denar. V mestu sem počakala sončka in njegovega prijatelja, ki sta se pripeljala po mene. Sledila je vožnja do sončkovega doma, na poti do tja pa smo se ustavili še na kavici in malo pokramljali. Pri sončku sva povečerjala, potem pa je on pomil posodo, jaz pa sem bila malo pridna v kopalnici. Zato pa dobim nagrado – pizzo.

01:16 - 21. 06. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Dnevniški zapis III., 18. jun. 2009

»Pokorno javljam, da nimam kaj javit,« so besede dobrega vojaka Švejka. O, pa se najde. Danes je minil kot bi pihnil. Po mmm, okusnem in obilnem kosilu z mojm ljubim, sva se odločila, da kreneva v bližnji gozdiček. Oba sva bila pripravljena za ta »podvig«, vreme nama je bilo naklonjeno, nazaj grede pa sem morala nabaviti še nekaj sveže zelenjave in sadja za pod zob. A sem že povedala, da mi bo to poletje minilo v zamenju shujševalne kure, zdravega načina življenja (če izvzamem kajenje) z gibanjem? Za začetek mi gre kar solidno. V prvih dveh dnevnih sem skurila 3 kg, kar je vzpodbudno za bodoče poletje v družbi s sončkom.

V gozdičku je bila prava svežina, mislim na rahel vetrič, sapico, ki nama je kuštrala lase in hladila telesi. Vdihovala sem vonj po gozdu in pozitivni energiji. Srkala sem vase vso dobrobit narave in se skoraj spojila z njo, ko mi je šinilo na misel, da malo potelovadim nekaj osnovnih vaj in se raztezam na postavljenih krogih, za kar mi je hrbtenica zelo hvaležna. Skoraj sva že odpeketala, saj je bil sonček dogovorjen s svojim prijateljem, da jo mahneta na pijačko, ko sem se spomnila, da ne bi bilo slabo, če bi malo tekala po gozdni poti. Upam, da nisem v ničemer pretiravala, to bomo pa videli šele jutri. Potem je šel sonček domov, jaz pa sem krenila do bližnje branjevke po omenjeno zelenjavo in sadje. Ni bilo ravno poceni, pač pa se splača žrtvovati za zdravje. V kolikor lahko tem rečem seveda zaupamo.

Po mojem prihodu do sončkovega doma, me je čakala kiiiiisla limonada, prav takšno sem si zaželela, saj nedvomono pripomore k shujševalni kuri. Posladkala sem se s svežimi, Goriškimi češnjami in kavico, ko je sonček odšel s prijateljem in se kmalu vrnil. Med tem časom sem ob kajenju poslušala glasbo iz filma Mamma mia v želji, da si ta film pogledava ponovno. Krenila sem v kopalnico pod tuš in sortirala perilo za pranje v pralni stroj.

Po prijetnem dnevu sem prebrala dve reviji ob grizljanju oreščkov za energijo.

Morda sem prezdravo preživela dan?

23:06 - 18. 06. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Dnevniški zapis II. 16. junij, 2009

Spodnji zapis bo ponovno dnevniški zapis, saj se mi je dan zdel zelo primeren za to, kar se je vse pripetilo. Seveda, nenavadno za moj vsakodnevni ritem življenja. Pa presodite sami.

Po včerajšnjem začetku poletnih počitnic v bližini mojega kraljestva, malo iz centra mesta, sem se prebudila v sončen dopoldan. Seveda sem takoj opazila mojega ljubega, ki se je prebudil že precej pred menoj. Naj mi bog oprosti, da zjutraj rada poležim, glede na to, da sem večerni tip človeka in zasipm pozno ponoči. Pritegne me nočni mir, ko lahko več ali manj rešim kakšno križanko ali preberem kakšno »dobro« knjigo. Le-teh sem si na počitnice prinesla kar pet.

Današnje sanje so bile resnično nekaj prečudovitega po zadnjih stresnih trenutkih poslavljanja od doma,vseh domačih popravilih in dogodkih....

Torej. Sledila je mmmmm, dobra, turška kavica in po njej sproščen pogovor z mojim ljubim na temo duhovnosti in prebujanju sivih celic v nov dan. Po kramljanju sem nama skuhala kosilo, nakar je sledila obvezna kavica in popoldanski počitek ob cigaretih. Nenadoma sem se spomnila, da moram domov, ker sem tam pozabila nekaj nujnih malenkosti in želela sem si, da me tja spremlja moj ljubi. Poklical je svojega prijatelja, če naju lahko zapelje z avtom, a glede na to, da so napovedovali točo, predlog ni naletel na plodna tla. Odločila sem se, da se bova peljala z avtobusom. Od postaje v mestu sem odšla do doma, vzela vse potrebno in se sestala z mojim ljubim v bližnjem bifeju, kjer me je čakal med tem časom. Počasi sva krenila na avtobus, ampak, ker je en izostal, sva čakala pol ure več kot bi sicer. Ne vem, kje sem zasledila, da se trgovina zapre že ob 18:00 uri, zato se nama je že hudo mudilo, da prideva do nje pravočasno. Sonček je predlagal, da se peljeva tja s taksijem, jaz sem ga pa nežno prijela za roko in rekla: »Ne bova nič hitela, naj se zgodi kot nama je namenjeno.« Poiskala sva tel. št. od trgovine, poklicala tja in izvedela, da je odprto do 20:00 ure. Tako se nama ni več mudilo, čeprav je med tem časom že pripeljal avtobus in naju zapeljal na cilj. Sonček je pristal na to, da bi posedel na vrtu ob kavici. Ja vem, oba obožujeva kavico in tovrstno razvajanje, se pravi klepete ob pijačkah na vrtovih; saj kajenje sicer pri nas žal ni možno. Jaz sem se odpravila v nakup hrane za 14 dni, saj ni dovolj cvenka za večkraten obiske v trgovinah.. Tako sem nakupovala, ko sem med tem časom zaslišala, da je začelo močno deževati. Nenadoma je prišel v trgovino moj sonček z nahrbtnikom in mi takoj povedal, da je padala kot oreh debela toča. Tako sva nakupila vse potrebno in izkoristila 10% popusta, ki je veljal še samo do danes.

Svaka čast,« prihranila sva nekaj centov več kot 6 eur, to je pa že nekaj. Tako sva čakala pod streho na prevoz, ko sem zagledala nekje meter široko in pol metra visoko plišasto srce in moj ljubi sonček me je presenetil z idejo, da mi ga kupi za darilo. Sprva sva oba pogledala, če je kje nalepljena cena, nakar je vztrajal, odšel do trgovke, ki se je menda posvetovala pri šefici, kolikšna bi bila cena plišastega srčka. Srček je bil malo zaprašen, ampak brez ovrednotene cene v denarju, saj je bil postavljen v okras trgovini. Vendar je bila gesta mojega sončka zelo prikupna in pogostila sem ga s konzervo slanikov, ki jo ima zelo rad. Tako je bil popoldan za nama. Sledilo je spravilo hrane v hladilnik, pospravljanje posode in mize ter nočno šepetanje. Doker se mi ni utrnila ideja, da ustvarim ta zapis.

23:10 - 16. 06. 2009 - Komentarji {4} - Napiši komentar

Dnevniški zapis

Naj bo tokrat oblika dnevniškega zapisa, ker je vredno, boste videli.

Danes sem se zbudila leto dni starejša, ne vem, če tudi pametnejša. Skratka. Prebudila sem se v sončen dan v želji, da ga preživim z mojim najdražjim, kakor sem si iz srca želela že lani, a to ni bilo mogoče. Po obvezni kavici in oblačenju, sem najprej pokukala v poštni nabiralnik, kjer me je na moje veliko zadovoljstvo čakala pozitivno rešena odločba, položnica, čestitka in obvestilo. Tako, da je bila moja sreča še večja. Tako sva z ljubim stopila do bančnega avtomata in krenila v Kitajsko restavracijo, peš. Privoščila sva si sojine kalčke z arašidi, piščančjim mesom in sok. Po presenetljivo nizki ceni, oz. dostopni za najin proračun. Njami, toplo priporočam!

Potem je poklicala najina prijateljica in skupaj smo se sprehodili na ledeno kavo v bližnji lokal, kjer smo malo posedeli in poklepetali o tekočih zadevah. Kaj kmalu sva se od nje poslovila in odhitela na otvoritev 12. dnevov knjige v UK, kjer je moj ljubi našel dva stola, da sva se malo odpočila. Program je bil zanimiv in vzpodbuden s strani organizatorjev. Po končanem dogodku je k nama pristopil literat, kipar in fotograf v eni osebi s vprašanjem, če greva na drug lit. večer in sva pristala. Trajal je uro in pol, tako, da sva se kar hitro poslovila. Zaželela sem si prvih jagod, ki so jih kar zasolili in moj ljubi mi jih je kupil. Saj res. Pri teh letih bi že zdavnaj morala biti bolj zahtevna, a kaj si morem proti moji skromnosti, že more tako biti. Nabavila sem še bučno olje, solato in paradižnik, »mojster« s stojnice pa mi je podaril pomarančo. Ni ugotovil, koliko jih že štejem. No, ni tako veliko, če računamo, da čas mineva zelo hitro. Tako sva se odpravila proti mojemu domu in se posladkala z jagodami, ko je spet poklicala najina prijateljica. Razlagala je o svojih tekočih zadevah, ko sem ji rekla: »Prej sem mojega ljubega vprašala, če bo nocoj kaj »lalala« s slušalko na ušesu (čakala sem prijateljico, da se mi oglasi), pa me je vprašal, s kom se to pogovarjam.«

Tako, da nama je dan zelo hitro minil, z nekaj presenečenji in voščili. Ob tej priložnosti želim bralcem Edija vesele in razigrane pomladne dni, polne navihanosti in norčij!

01:16 - 18. 04. 2009 - Komentarji {0} - Napiši komentar

Zbor pritožb Maribor na 43. Borštnikovem srečanju

V okviru 43. Borštnikovega srečanja je nastal nov Zbor pritožb, ki prepeva o težavah in napakah štajerske prestolnice. Danes, 26. oktobra, 2008  se je namreč pred mariborskim gledališčem predstavil Zbor pritožb Maribor pod umetniškim vodstvom Marka Vezoviška in Jureta Ivanušiča, ki sta pritožbe Mariborčanov tudi uglasbila. Gre za enega od številnih priložnostno sestavljenih zborov po svetu, ki pritožbe povsem navadnih ljudi spreminja v zborovsko pesem.

Ideja za Zbor pritožb se je porodila Oliverju Kochti Kalleinenu in Tellervu Kalleinenu iz Helsinkov. Umetnika sta ugotavljala, koliko energije ljudje vlagamo v pritoževanje in razmišljala, kako bi lahko to energijo spremenili v nekaj pozitivnega in kreativnega. V finščini "zbor pritožb" pregovorno pomeni skupino ljudi, ki nergajo o številnih neprijetnostih, ki jih tarejo, v umetnostnem žargonu pa lahko projekt označimo kot intervencijo v javnem prostoru.

Avtorja sta Zbor pritožb prvič organizirala leta 2005 v Birminghamu. Ideja se je razširila tudi po celem svetu in doslej je bilo realiziranih 15 zborov od Avstralije do Aljaske. Omenjeni projekt so v Sloveniji prvič izvedli 24. aprila letos na Prešernovem trgu v Ljubljani, danes pa so tudi Mariborčani dobili priložnost, da na glas izrazijo svoje nezadovoljstvo.

Na pobudo Lučke Gruden, pri projektu sodelujeva tudi midve s prijateljico.

Podatki so sneti iz interneta:

http://www.youtube.com/watch?v=oky-sZ5FXss&feature=channel_page

Pa veliko zabave! ;o))))))))))))

23:23 - 11. 01. 2009 - Komentarji {2} - Napiši komentar

Hvaležnost

Hvaležnost je zaklad, na katerega večkrat nehote pozabljamo. Ker čas hitro teče, ti prednovoletni dnevi so precej kratki, morda je to zato. Morda se kdaj ozrem vase in si prisluhnem, če utegnem. Tudi tokrat je tako. Kaj imamo v sebi? Veliko ljudi piše o tem, da so v nas bogastvo, mir, sreča in kar je še pozitivnih človeških lastnosti. Zato me vsakodnevno presenečajo dogodki s stani kriminala, ki ne ozavestijo dobrih vrlin in jih ne gojijo, pač pa zanemarjajo. Žal.

Po moje bi morali dobre vrline gojiti, jih krepiti in udejanjati, če le gre. Če pa ne gre, pa pomaga avtosugestija, da si ponavljam: »Sem lepa, zadovoljna, srečna, bogata, uspešna, kreativna, pogumna, zdrava, močna, zapeljiva, romantična,… itd. To spreminja miselni tok težav, skrbi in nemoči pred novimi življenjskimi izzivi. Zagotovo pomaga. In tako se razširi pozitiva, ki krepi samozavest in daje moč, elan in dobro voljo, vsak dan. In tako izničim prostor, ki je škodljiv in degradira mojo podzavest. Ko se vsakodnevno srečujem z dogodki, vanje vpletam vso energijo in moč, da korak po koraku uspevam v malenkostih. In glej! Po petih letih truda, se mi ponuja boljša priložnost od dosedanjih. Zavedam se, da imam v sebi edinstveno moč, potrpljenje in zavedanje, da sem, kar sem.

Torej o hvaležnosti. Da živim v miru, blaginji, imam streho nad glavo in kaj hrane za v lonec. Da sem oblečena, čista in urejena. Da po več letih več ne dolgujem, ne živim v strahu ali izkoriščanju. Da sem, kar sem. Edinstvena in mi je to dopuščeno. Da živim, delujem in razmišljam svobodno. Da verujem v kar želim in se o tem samostojno odločam. Da ni nič tako hudo, da ne bi moglo biti še huje. Da sem večkrat vremensko razpoložena, kar ni vedno v redu. Da me podpirajo iskreni in dobri prijatelji in razumejo moje življenje. Da imam družino in sem pismena. In, da hodim v korak s časom, ampak moram menjavati obutev. ;o))))

21:56 - 20. 12. 2008 - Komentarji {2} - Napiši komentar

Razmišljanje o življenju

Danes živimo v miru in svobodi. Ne, ne, ne maram modrovati, le poskušala bom podeliti svoj pogled na življenje, ki je dar in si ga zato nimamo pravice vzeti. Po neki teoriji smo si sami izbrali svoja starša, ki bosta za nas dobro poskrbela. Morda res. Morda pa… ni res. Nam bosta podarila culico, s katero bomo odvandrali v svoj način življenja, si ustvarili gnezdece in učili svoje potomce nekih navad, ki smo jih dobili z vzgojo. Ali pa morda ne. Morda jim bomo ponudili čisto drugačno vzgojo, jih pustili, da se opečejo, preden izvejo, da je plošča na štedilniku vroča.

Življenje je uganka pa tudi zanka. Vsak dan dobivam nove preizkušnje, nova spoznanja, pišem zgodbo življenja na nepopisan list papirja. Ugibam, če ravnam prav in kaj bi bilo v tem hipu najbolje zame. Stojim na križišču in včasih ne vem, katera pot je prava in kdaj lahko krenem. Pretirano se ne oziram na mimoidoče, ki samozavestno stopajo naprej. Niti ne hitim preveč. Tu in tam odstopim prednost drugim, ki so bolj prepričani v svojo smer. Tudi se ne ustavljam in če se le da, ne razmišljam o svojin napakicah, niti preteklosti. Le tu in tam, kar rada podelim s prijatelji.

Misel: »Prijatelji so kot zvezde ne vidiš jih vedno, ampak veš, da so tam,« mi je zelo pri srcu. Ko začutim, da nekdo misli name, me podpira in vliva zaupanje. Ko vem, da mi nekdo iz srca privošči srečo in uspeh (ter goro denarja).  

Ljubezen je najlepši cvet v šopku življenja. Do nje imam prav poseben odnos. Cenim povezavo med partnerjema, iskrenost, dobroto in zaupanje. Sreča pa je v tem pogledu dvojna. Se strinjam z nasvetom starejših, da če ljubezni ne zalivaš, uvene. Zelo je pomembno spoštovanje in zaupanje. To dvoje daje kompost zvezi.

Življenje je uganka z veliko vprašaji. Ne glede na stolpce zahtev in kolone prepovedi, ga je treba (tudi) znati živeti. Dekleta znamo včasih biti zahtevna do sebe. Želim si lepšo frizuro, postavo, kondicijo, želimo okusno kuhati, pospravljati in nenazadnje biti dobre v postelji. Vendar nam življenje prinese ravno to, na čemer delamo. Če želim biti dobra plesalka, se bom vpisala v plesno šolo. Če želim doštudirati, v šolo. Če bi rada idealno postavo, bom zavračala pomfri in sladoled. Vendar življenje je prekratko, da bi bila idealna v več pogledih. Že misel na to, da sem ženska, me na nek način osrečuje. Da sem ljubeča in ljubljena, še bolj. Da pa sem zvesta sama sebi, je pa nadgradnja, ki me radosti in daje pokončnost.

23:21 - 30. 05. 2008 - Komentarji {2} - Napiši komentar

Dragulj v tebi II.

Posebna roža za posebne ljudi (foto: MajChi)

je res odlična knjiga. Gelde na to, da imam knjige zelo rada, sem se po zelo dolgem času odzvala na prijateljičin nasvet, naj jo vzamem v roke. In tudi nocoj me je presenečala in izpopolnjevala. 

Torej. Piše, naj pozabimo vso preteklost, ker ni pomembna in naj živimo tukaj in zdaj, v tem trenutku. Naj ujamemo hipec "v dlan",  ga zadržimo, se ustavimo in predamo višjemu jazu, če gre. Trudim se, da bi mi čimvečkrat to uspelo. Začutiti božjo prisotnost in celovitost in postati "mi". Ja, kakor tukaj na blogih. "Mi."  

Spomin na poletje (foto: MajChi)

Naj bi se izogibali besedne zveze "jaz sem", kar zanika božansko teorijo, ki povdarja "jaz sem". Tudi, ko sem se srečevala z avtosugestijo, ki ozdralja vse napačne miselnosti, predstave, vso vzgojo in prepovedmi. Čimveč in čimbolj pomagati drugim, najprej svojim domačim. Poskrbeti, da jim bo dobro, jih razveseliti in ugoditi njihovi volji. Marija sveta, to utruja...  

Potem navaja, ali so naklučja? Avtor pravi, da jih ni. Da vsi pretekli dogodki posledično privedejo do cilja, čemur so bili namenjeni. Vem, komplicirano...

Kaj vse nam narava da, tega človek (včasih) ne zazna

(foto: MajChi)

Osvoboditi se vseh vcepljenih vzorcev, norm in se zavedati svobode in jo krepiti, ozavestiti. Delam na tem. 

Snoči sem tudi brala o plasteh zavesti na spletni strani dr. Borisa Turka. Je kar nekaj stopenj. Kar se da realno doseči največ v naši civilizaciji je stopnja (kakor razumem), ko si človek neprestano želi uspeh za uspehom. Ampak iz lastne izkušnje lahko dodam, da to zelo, zelo in še enkrat zelo izčrpa človeka, dušo, ki si želi miru, oropa do skrajnosti. To bi lahko bila neke vrste zasvojenost. Ampak prazni dušni akumulator.   

Torej. Najbolje je živeti danes. Spontano, sproščeno, samozavestno in svobodno. Ne glede na to, kaj je bilo in kaj bo (uf, če to dosežem...).

01:37 - 11. 01. 2008 - Komentarji {8} - Napiši komentar

Dragulj v tebi I.

Ravnokar sem brala prvo poglavje knjige Dragulj v tebi. Božanska knjiga, ravno v trenutku mojih razmišljanj, osvobajanj in zavedanja "Jaz sem"! 

Po dolgem času vsebina, ki me do zdaj še izpopolnjuje, nadgrajuje in se mi dobesedno daje. Osvobaja me olesenelih miselnih vzorcev, osredotočanja nase in navezanosti na stvari. Naj bi imeli čimmanj stvari, na katere smo navezani, sodelovali z višjim jazom in se osredotočali na druge ljudi, jim brezpogojno pomagali in tako čimbolj pozabljali nase...  

Zdaj se mi pa odpirajo nova vprašanja. Koliko plastno zavedanje imamo? Poznam zavest - trenutne misli in podzavest. Nisem prepričana, da je to vse, kar je.

Potem poglavje razlaga, naj mislimo (itak) pozitivno in si naj neprestano ne želimo stvari, oz. naj se jih poskušamo čimveč znebiti, naj bomo čimmanj navezani nanje ter se tako osvobajamo. Tukaj se naj malo pohvalim, da si (več) ne želim stvari, ampak stanje duha.

Danes sem tudi slišala, naj se preveč ne poglabljam v duhovnost, a omogoča mi pomirjen duh, širjenje obzorja in znanje, ki ga srkam kot med!

Morda pa prav silnice, ki ta hip delujejo iz Vesolja na Zemljo pripomorejo k temu, da o tem razmišljam. To se mi dogaja vsako leto ob tem času in preverjeno je, da je to res tako.

Naj povem, da pri meni funkcionira telepatija 100%. Če razmišljam o določeni osebi, me ta zagotovo pokliče. Glede na intenzivnost misli o njej, je obdobje časa od misli do klica. Enkrat me je skoraj "kap" od presenečenja!

Tudi o angelih je bilo zadnjič govora na Večerovem blogu. Ko dopustimo, da nas vodijo in dojemamo, da so vedno z nami, da nam pomagajo in nas varujejo, nam tudi podzavestno (ali kako naj imenujem) sporočajo, kako ravnati v določeni situaciji. Tudi 100% deluje.  Ko si npr. želim točno določeno pesem (imam zelo rada glasbo) in prižgem radio, jo točno takrat vrtijo. To se mi je že večkrat zgodilo..  

Ali lahko pokomentiraš zgornji sestavek? Zanima me tvoje mnenje.   

21:47 - 9. 01. 2008 - Komentarji {14} - Napiši komentar

Dragi moji, novi prijatelji!

Najprej prav lep pozdrav (tako zdolgočaseno pa že dolgo ne). Naj zaupam, da so se mi na prejšnjem blogu dogajale nevšečnosti, a o podrobnostih ne bi razkladala. Zdaj sem tukaj, da podelim kakšno dogodivšino, poklepečem ali si domislim (spet) kaj novega in morda zanimivega. Še ne vem, kaj bo to, pustimo času čas. Sem pa tokrat anonimna, kljub temu, da se nimam namena skrivati - ožji prijatelji pa me že tako poznate...

Torej: 3x hura za moj novi blog, ki je sicer brez imena; si ga mora še ustvariti. Upam in si srčno želim vašega mnenja, komentarjev, predlogov. Saj verjamem v načelo: več glav, več ve, kar še kako drži.

Res se veselim nove družbe, novih namigov, domislic in še kaj. Upam, da nam bo druženje v prijetno zabavo..

Na kratko o sebi. Ko me prime, rada berem, predvsem duhovne tematike, ne preobširne, takšne za dušo. Po predlogu prijateljice berem trenutno Življenje kot igra in (že) čutim, da se mi dogajajo spremembe v miselnih vzorcih... Pretežno (če gre), sem optimistka, miroljubnica, družabna punca, ki včasih rabim tudi malo miru, da si "pospravim podstrešje". Poleg branja, rada tudi pišem, če se mi utrne kakšna kreativna domislica. Tudi pojem rada, najraje v družbi. No, ne vem, če je to na blogih dovoljeno..

Sem vremensko občuljiva in to zelo, zelo. Torej, ko sije sonček, sijejo tudi moje očke in srečno gledajo v svet, da o deževnih dnevih ne bi razlagala...

Tako, to sem jaz. Kdo pa si ti?

20:13 - 7. 01. 2008 - Komentarji {31} - Napiši komentar