Moj eDnevnik

Na spletni strani dnevnika Slovenske novice sem našel v priponki članka: Njen oče Jankovića poziva, naj odstopi od kandidature tole odprto pismo. Pisatelj Anej Sam Jankovićev življenjski nazor opisuje kot tragičen za prihodnost slovenskega naroda.

Po prihodu v Maribor je Slomšek razvil kar nekaj dejavnosti. Že kot nadžupnik v Vuzenci je želel usta­noviti Mohorjevo družbo, vendar takrat ni dobil dovoljenja. Kar mu ni uspelo kot nadžupniku, mu je us­pelo kot škofu. Leta 1851 je ustanovil Mohorjevo družbo, da bi dal slovenskemu človeku enakovreden po­­ložaj na področju kulture in izobrazbe, podobno kot so ga ime­li drugi evropski narodi. S slovensko knji­go je želel priti v vsako slovensko družino. To je bila prva taka založba, zato ni čudno, da je imela velik pomen. Celo v časih totalitarizma, ko so jo hoteli zatreti in ukiniti, se je oglasil Prežihov Voranc in jasno povedal, da je Mohorjeva družba slovenskega človeka naučila brati in pisati. Slomšek si je prizadeval za pestro paleto in nabor knjig, ki so zajemale in se dotikale celega človeka. Tako med knjigami najdemo ne le leposlovne, ampak tudi knjige s čisto uporabnimi, korist­nimi vsebinami. Zajele so vse razsež­nosti človekovega življenja, da bi mu bile v pomoč.

Učbenik Blaže in Nežica, ki ga je izdal leta 1842 kot nadžupnik v Vuzenici, je prvi slovenski učbenik. S tem učbenikom je želel priti med slovensko mladino in v slovenske družine. Lahko bi ga celo poimenovali prva mala slovenska enciklopedija. V njem je zajeto vse; od otroštva do starosti, od poštevanke do zemljepisa in zgodovine. Zanimivo je, da je prva izdaja leta 1842 izšla v štiri tisoč izvodih. Po treh letih je bila popolnoma razprodana. 
Če ob tem omenimo še Trubarja, ki je začel s tiskanjem knjig v slovenskem jeziku, so vsi trije imeli izredno pomembno vlogo pri razvijanju in širjenju slovenskega jezika … Slomšek je zelo cenil Trubarja. Ob neki priložnosti je omenil, kaj vse so naredili Trubar, Dalmatin, Bohorič in nekateri drugi protestantski pisci, ki so potem zašli, vendar jim Bog tega ni štel v slabo, saj je njihovo delo obrnil v dobro slovenskega naroda. Tako nekako jih je zagovarjal.
Slomšek je posebno pozornost namenil tudi izobraževanju in vzgoji bogoslovcev … Bogoslovje je primerjal s punčico svojega očesa ali trsnico za mariborsko škofijo. To je Slomšek pokazal že v bogoslovju v Celovcu, ko je bogoslovce začel učiti slovenski jezik. Držal se je načela, naj k slovenskemu verniku pride slovenski duhovnik s slovensko besedo, da mu ne bi bilo krščanstvo nekaj tujega in vsiljenega. To je zahteval tudi v svoji bogoslovni šoli. Ko so bile drugod visoke bogoslovne šole v latinščini, je bila tukaj v bogoslovni šoli poleg latinščine že slovenščina

Slomšek je sodobnemu Slovencu lahko Vzor tako v uresničevanju moralnih in duhovnih vrednot, kakor tudi v ljubezni do naroda in jezika. V stavku Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike je Slomšek povzel osebni in narodni program tudi za današnji čas.

S Slomškovim letom se želimo oddolžiti velikanu, blaženemu Antonu Martinu Slomšku. Želimo, da bi na tak način prišel bolj do izraza Slomškov duh. Da bi Slomšek prišel v zavest mladih in vseh vernikov. Slomškovo leto naj bi bilo leto spoznavanja Slomška in oživljanja njegovega duha v osebnem in občestvenem življenju. Povod je 150. obletnica Slomškovega prihoda v Maribor in tudi 150. obletnica začetka visokošolskega študija v Mariboru, saj je Slomšek takoj po prihodu ustanovil Visoko bogoslovno šolo. Ta je bila predhodnica mariborske univerze. Zato je predviden tudi simpozij o visokošolskem teološkem študiju v povezavi s teološko fakulteto in mariborsko univerzo.
                   
Prenos škofijskega sedeža v Maribor je bilo veliko zgodovinsko dejanje. Središče škofije je bilo takrat v Št. Andražu, čisto na severu, na obrobju škofije. Stiki s škofom so bili ob takratnih prevoznih sredstvih zelo redki. Tudi drugi razlogi so narekovali, da bi premaknili škofijski sedež bolj v središče škofije. Takrat je bil na obrobju, in sicer nemškem obrobju. Če bi prišel bolj v središče, bi prišel sedež v središče slovenskega dela škofije. Tako je bilo mišljeno prvotno, že leta 1804, da bi prestavili središče škofije v Celje, vendar lavantinski škofje niso bili za to. Misli na prestavitev kljub temu niso opustili. Z delom so nadaljevali še naprej. Leta 1822 je takratni škof Firmian predložil predlog za razmejitev škofije in za prenos škofijskega sedeža. Šlo je za dve različni stvari. Potem ko je bil imenovan za dunajskega nadškofa, se je prizadevanje nekoliko ustavilo. Pozneje so se prizadevanja znova okrepila. Celo sam cesar je sprožil vprašanje za časa škofa Zimermanna. Takrat se je tehtnica nagibala, da bi sedež premaknili v Slovensko Bistrico, ker pa je bil škof Zimermann iz Slovenske Bistrice, je preselitev z razlogom, da nihče ni pre­rok v domačem kraju, odklonil. Takrat je cesar nejevoljno odvrnil: »Enkrat za vselej prekinjam vse debate in ves proces o premestitvi in do tega naj ne pride. Naj ostane status quo.«

Bližalo se je leto 1848. Revolucionarno leto je povzročilo vretje po vsej Evropi. Nacionalno vprašanje je spet prišlo v ospredje. Ko je bil Slomšek že dve leti škof, so se slovenski verniki, ki so bili pod sekavsko (nemško) škofijo, obrnili nanj. Prosili so ga, naj jih sprejme v svojo škofijo. Slomšek je takrat uvidel zgodovinski trenutek, kairos. Zdaj ali nikoli več, si je rekel in se odločil. Stopil je v stik s salzburškim škofom in metropolitom Tarnoczyjem, ki mu je pomagal pri premestitvi škofijskega sedeža. Leta 1854 je najprej dobil privolitev deželne vlade za začetek postopka, leta 1856 pa še privolitev državne vlade.
Tudi cesar je tokrat pristal. O tem je ohranjen zajeten sveženj korespondence. Leta 1857 je dobil še dovoljenje iz Rima. Potem se je začelo uresničevati. Za izvršitelja je bil najprej imenovan dunajski nuncij. Ta je celotno zadevo poveril salzburškemu škofu Tarnoczyju, ki si je osebno zelo prizadeval za uresničenje tega, kar je papež Pij IX. podpisal 20. maja 1857.
Slomšek je imel veliko zaslombo pri salzburškem nadškofu Tarnoczy­ju. To je bilo odločilno. Najprej je bil v Salzburgu kardinal Friderik Schwarzenberg. Ko je odšel v Prago, je na nje­govo mesto prišel Tarnoczy. S Slom­škom sta bila zelo dobra prijatelja, saj ga je Tarnoczy prosil, naj mu pridiga na posvečenju. Zato so prenos škofijskega sedeža in razmejitev škofije lahko izvedli precej gladko.

Maribor jo je sprejel z velikim aplavzom. Takratni mariborski župan in župnik pri Sv. Petru v Mariboru sta z veliko množico na mariborskem ­kolodvoru pričakala nadškofa Tarnoczyja, ki se je vračal z dokumenti iz Rima. Ta je, potem ko je stopil iz vagona, dejal: »Pozdravljam škofijsko mesto Maribor!« S tem je povedal vse. Sledilo je nepopisno veselje, ne samo za Maribor, ampak za celotni slovenski živelj levo od Drave, pa tudi za precej župnij na desni strani. Vedeli so, da prihajajo izpod nemške, sekovske škofije­ v Slomškovo škofijo. Meja sicer v celoti ne teče tako, kot si je zamislil Slomšek. Prizadeval si je, da bi vsi Slovenci na Štajerskem, tudi na zgornjem Štajerskem prišli pod eno slovensko škofijo, toda v Gradcu na to niso pristali. Zato je enajst župnij ostalo pod sekovsko škofijo.
Kot kanonik je bil v Št. Andražu poznan kot izreden poznavalec, pastoralni delavec, kot dober šolski nadzornik, kot znameniti govornik in pridigar. Kot oznanjevalca božje besede ga je pohvalil njegov predhodnik na sedežu lavantinske škofije. Bil je zelo zavzet za slovensko narodno prebujanje, zato pri nekaterih nemških škofih ni bil najbolje sprejet.                     (Iz intervjuja dr. Franca Krambergerja)

Danes začenjamo Slomškovo leto. 24. septembra 2012 bomo obeležili 150. obletnico smrti bl. škofa Antona Martina Slomška. Slomšek je bil velik slovenec, ki je deloval na raznih področjih življenja. Bil je dušni pastir, kulturni delavec, vzgojitelj, ekumenski delavec in škof. Poleg tega je bil velik domoljub in narodni buditelj. Materni jezik mu je bil svetinja, zato je še posebej skrbel za lep jezik in se boril proti nemškim vplivom. Ljubil je Boga in Slovenski narod. Njegovo življenje je izgorevalo v ljubezni in trudu v Božjem vinogradu. Živel je v času, ko je bilo versko življenje zelo borno, zato je moral vložiti veliko truda, da se je le-to izboljšalo. Zato si je za škofovsko geslo izbral stavek: »Vse v večjo Božjo slavo in zveličanje duš.« Temu geslu je ostal zvest do smrti.

Letošnja Slomškova nedelja je povezana s 160-letnico dveh s Slomškovih ustanov; z ustanovitvijo Mohorjeve družbe ter bratovščine Apostolstva sv. Cirila in Metoda. Mohorjeva družba in bratovščina sta povezani s Celjem: prva ima tam sedaj svoj sedež, slednja pa ga je v preteklosti imela Sv. Jožefu nad Celjem. To je obenem tudi razlog za letošnje praznovanje Slomškove nedelje v Celju. 
Mohorjeva družba je ustanova, s katero je Slomšek Slovencem želel dati dobre in poceni knjige. Mohorjeva družba je prva in najstarejša še vedno delujoča knjižna založba na Slovenskem.
Apostolstvo Cirila in Metoda je Slomškova ustanova, s katero je Slomšek močno posegel v življenje Cerkve ne le na Slovenskem, temveč v celotni Evropi, saj se je z njo začelo prvo sistematično delo za ekumenizem, torej zbliževanje krščanskih Cerkva na evropskih tleh. 

Jutro je kazalo, da bo pred nami še en vroč dan. Po okrepčilnem zajtrku smo se namenili obiskati kompleks bazilik ob trgu Esplanada. Esplanada je namreč velik trg med bazilikami in sega do votline prikazovanj. Obiskali pa smo najprej baziliko Brezmadežnega spočetja, ki je nad votlino. Je čisto običajna cerkev, ki sprejme okoli 600 ljudi, ima barvana okna, zgrajena pa je bila l. 1867. Nato smo se spustili do srednje cerkve, imenovane kripta. To je prvotna cerkev, ki jo je leta 1866 dal zgraditi škof Laurence na Marijino željo, kakor je naročila Bernardki. Je majhna cerkev za nekaj več kot 100 ljudi, do nje pa vodi 25 m dolg hodnik. Nazadnje smo obiskali še najveličastnejšo baziliko svetega rožnega venca, ki je grajena v bizantinskem slogu v obliki grškega križa. Zgrajena je bila 1889, razširjena pa 1901. Ima 15 kapel, kot je število skrivnosti rožnega venca. Upodobljene so kot veliki mozaiki. Sprejme okoli 2.500 ljudi. Na velikem pročelju je p. Ivan Rupnik upodobil svetli del rožnega venca, ki ga je uvedel papež Janez Pavel II. Nekateri smo obiskali tudi votlino.

Tokrat nismo imeli svoje – slovenske maše, ampak smo se udeležili maše narodov čisto polni velikanski Pijevi baziliki. Ko bogoslužje skupaj obhaja preko 20.000 vernikov je to nepopisno doživetje. Bogoslužje je bilo v latinščini, berila, prošnje, evangelij, homilija in razni uvodi pa so bili v francoščini angleščini, nemščini italijanščini in španščini. Somaševalo je verjetno nekaj sto duhovnikov in nekaj škofov. Tudi obhajilo je delilo tako veliko število duhovnikov, da je v dobrih 10 minutah prejela obhajilo vsa ta množica ljudi. Kako lep občutek, ko smo vsi ljudje, raznih narodov in barv kože združeni v istem dejanju – slavljenju Boga in zahvali za milosti, ki nam jih daje po svoji in naši materi Mariji. Mnogi so tudi ta dan prejeli posebne milosti, bodisi notranje ozdravljenje, mogoče pa nekateri tudi olajšanje ali celo ozdravljenje telesnih bolezni.

Po kosilu smo imeli prosto popoldne, da si nakupimo spominke, natočimo vode iz Bernardkinega studenca, možnost je bila tudi obiskati kopališča za kopanje romarjev (Piscine), kjer je bila tako velika gneča, da je zelo težko priti na vrsto in se dotakniti votline oziroma skale. Prišel je tudi čas za pakiranje kovčkov, kajti zjutraj po zajtrku je maša in odhod proti domu. Po večerji smo se zopet udeležili procesije z lučkami. Tokrat sem jo gledal z vrha bazilike rožnega venca s svečo v rokah. Pogled s skoraj 30 metrov višine, daje veličasten pogled na reko lučk, ki se je vila po trgu Esplanada. S tem smo zaključili drugi dan našega bivanja v Lurdu.

Prebudili smo se v lepo poletno jutro in že v zgodnjih jutranjih imeli sveto mašo pri votlini, ker je tam izredno težko dobiti termin za mašo. Polni pričakovanja smo se prvič napotili k votlini. Tam je bilo že veliko ljudi, ki so molili na tem kraju milosti. Zadonela je slovenska pesem: »Zvonovi zvonijo, premilo pojo …« Poseben občutek je, ko to pesem pojemo pred votlino. Sledile so še mnoge »lučkarske« pesmi. Pri maši so se nam pridružili še romarji kolesarji iz Slovenije. Po maši smo Mariji prinesli še svoje osebne prošnje. Seveda smo se tudi malo fotografirali in se odpravili na mesto, kjer teče lurška voda ter jo pili in se z njo umili. Nato smo se odpravili na dober zajtrk v naš hotel Vatikan, kjer so nas dobro in prijazno gostili.

Po zajtrku smo se odpravili v mesto in obiskali Bernardkino rojstno hišo in nekoč mestno ječo »cachot«, v kateri je prebivala družina Soubirous potem, ko je njihov mlin propadel in so ostali brez domovanja. Tam smo videli nekaj razstavnih eksponatov ohranjenih iz tistih časov. Bernardka se je namreč rodila 7. Januarja 1844. Po desetletju srečnega

Življenja je družina obubožala in pristala v majhnem vlažnem prostoru takratne lurške ječe. Tu je stanovala Bernardka v času prikazovanj, tu je doživljala telesne in duševne muke zaradi zvestobe Mariji. Obiskali smo tudi domačijo Soubirous – Maison paternelle, kjer je tudi mlin, katerega je oče upravljal. Bernardka v tej hiši ni nikoli živela, ampak je prihajala dvakrat tedensko na obisk k družini. Tudi to je muzej s pohištvom in predmeti iz tistih časov.

Po dobrem in obilnem kosilu smo imeli križev pot v eni izmed dvoran nad Pijevo baziliko. Bilo je namreč zelo vroče in nismo mogli na križev pot na hrib. Udeležili smo se evharistične procesije z molitvami in prepevanjem v raznih jezikih v podzemni Pijevi baziliko, ki sprejme 25.000 ljudi. Človek si skoraj ne more predstavljat kako velika množica romarjev iz vsega sveta se zbere na enem mestu. Okoli 21. ure smo se udeležili procesije z lučkami, ob molitvi rožnega venca v raznih jezikih in prepevanju »Ave, ave, ave Marija …« Eno kitico so zapeli tudi v slovenščini. Precej nam je nagajal veter in lučke so neprestano ugašale, a vzdušje zato ni bilo nič slabše. Utrujeni smo se napotili v hotel in se odpravili k počitku.

Pred dvema letoma sem se vključil v gibanje Vera in luč, ki je namenjeno osebam s posebnimi potrebami in njihovim staršem. Sem v vlogi prijatelja, ki pomaga pri srečanjih, se druži z »lučkami« in starši. Lučke je skrajšan izraz za te preproste in prisrčne »otroke« s posebnimi potrebami. Letos praznujemo 40 – letnico gibanja in ob tej priložnosti smo romali v Lurd, kjer je takrat nastala Vera in luč. Odhod je bil v zgodnjih jutranjih urah, za nas Mariborčane kar ob 4.15. Nato smo pobirali romarje do Šentruperta. Na Lomu je bila prva postaja, kjer smo lahko zapustili avtobus in si privoščili malo svežega zraka, kavico in uredili vse, kar je bilo potrebno. Tu se nam je pridružil tudi naš duhovni vodja p. France Kejžar, ki se je pripeljal z romarji z Gorenjskega in Ljubljanskega konca. Tako smo skupaj z dvema avtobusoma potovali proti Fernetičem.

Ustavili smo se v Sežani, kjer smo imeli prvo skupno romarsko mašo. Maševal je duhovni vodja iz drugega avtobusa p. Marko Novak. Pri maši v čast Marijinemu vnebovzetju, katerega praznik smo pred nekaj dnevi praznovali, nas je nagovoril, da se polni zaupanja, kakor Marija podamo na pot v milostni kraj, kjer se je zgodilo tako veliko čudežev in znamenj. Na župnijskem dvorišču smo se okrepčali in se odpeljali proti severni Italiji mimo Trsta, Benetk, Brescie in naprej skozi številne predore do Ligurskega zaliva ter po italijanski Rivieri di Ponente na slovito Azurno obalo. Zvečer smo prispeli v Nico, enega izmed najbolj mondenih letoviških mest v Franciji. Vožnja po znameniti »angleški promenadi« in naprej do hotela, kjer smo večerjali in prenočili.

Drugi dan po zajtrku smo nadaljevali pot po ozemlju nekoč slavne rimske Galije, ki so jo krasila cvetoča mesta: Narbonne, Avignon, Nimes, … Zapeljali smo se v osrčje čarobne dežele Provanse, v delto reke Rone, ki se tukaj izliva v dveh glavnih rokavih v »Levji zaliv«. V trikotniku med Malo in Veliko Rono je NARODNI PARK CAMARQUE, ki se deli na poljedeljski in močvirni del, na peščine z živim peskom in vinograde, kjer pridelujejo »peščeno vino«. Obiskali smo slikovito »romsko romarsko mestece«, turistično središče Camarqua SAINTES MARIES-DE-LA MER. Mašo smo imeli v starodavni baziliki, v kateri se nahaja grob sv. Sare, zavetnice Romov. V narodnem parku smo videli kamarške konje, bike, plamence in množico zaščitenih močvirnih ptic, ki dajejo poseben pečat temu edinstvenemu predelu Provanse. Popoldan smo se peljali po razgibani pokrajini Languedoca mimo "rdečega mesta" Toulousa do LURDA, kamor smo prispeli v pozno zvečer, ko nas v prijaznem hotelu v središču mesta pričaka prava francoska večerja. Po slastni večerji smo se odpravili spat, saj se nam je po dolgi vožnji zares prileglo.

      Oh ti problemi. Vedno se pojavijo ravno takrat, ko jih najmanj potrebujemo. Pa kako nam otežujejo življenje. Včasih se nam zdijo nerešljive uganke. Pa so res tako nerešljivi? Pred kratkim sem prebral zelo zanimivo zadevo, ki se nanaša na reševanje problemov. Ta sestavek nam zelo veliko pove o pravilnem pristopu k problemom.

      Na predavanju z naslovom Obvladovanje stresa je predavatelj dvignil kozarec poln vode in vprašal zbrano občinstvo: Kaj mislite, kako težak je ta kozarec? Odgovori so bili različni, od 20 gr do 500 gr.
   Absolutna teža ni pomembna, jim je odgovoril učitelj. Pomembno je, kako dolgo držim ta kozarec v roki. Če ga držim eno minuto, bo vse v redu. Če ga držim eno uro, me bo bolela roka. Če ga bom držal cel dan, boste morali poklicati zdravnika. Dlje časa kot ga držimo v roki, težji postaja kozarec, pa čeprav je teža ves čas enaka.

   Podobno je z našimi skrbmi. Če jih boste nenehno držali v sebi, bodo postajale vedno težje in težje in zdelo se vam bo, da ne morete naprej. Zato odložite kozarec, počivajte nekaj trenutkov in ga nato ponovno dvignite.

     Naučimo se odložiti bremena, ki nas tarejo, saj lahko edino na tak način učinkovito delujemo. Prav je, da odložimo delovna bremena, ko se popoldne vrnemo domov z dela. Ne nosimo jih v domačo hišo. Zelo pomemben je predah, saj lahko le tako naberemo novih moči za trezen razmislek. Včasih se nam po prespani noči kar sama od sebe pojavi rešitev.

      Enim bolj, drugim manj znan pojem. Za nekatere je to že zdavnaj pozabljena lastnost, ki v današnjem svetu nima prave teže. Zavedamo se, da je današnji svet krut in neizprosen, saj nas sili v neko tekmovalnost, ki nas žene više in više. V službah od nas zahtevajo, da ne le dosegamo, ampak tudi presegamo zadane cilje. Ti cilji so vedno višji in mnogokrat težko dosegljivi. Takšno življenje (tekmovalnost) nas razčlovečuje, saj se zaradi tega ne moremo sprostiti in gojiti čustev ljubezni in topline. Odnosi v službah se poslabšujejo in prihaja do napetosti… Samo topla, pozitivna čustva lahko rešijo človeštvo. Prebral sem zanimivo zgodbo, ki marsikaj pove.

      Sonce in veter sta se prepirala med seboj, kdo bo močnejši. Veter je rekel: »Dokazal ti bom, da sem jaz močnejši. Poglej tistega starčka, ki si oblači suknjo. Stavim, da mu jo bom hitreje slekel kot ti.« Sonce se je skrilo za oblake in veter je zapihal z vso močjo, a  bolj ko je pihal, bolj se je starček zavijal  v plašč. Končno je veter obupal, omagal in odnehal. Nato je posijalo sonce izza oblakov in se ljubeznivo nasmehnilo starčku. Kmalu si je starček otrl potno celo in slekel plašč, sonce pa se je obrnilo k vetru in mu tako prijazno pokazalo, da se s toplino doseže več kakor s silo in besnenjem.

      Samo topla in prijazna beseda ogreje in odpre človekovo srce. Sila vedno rodi silo. Zato je na svetu toliko gorja. Toplina je v tem, da sprejmemo človeka takšnega kakršen je in si ne prizadevamo, da bi bil takšen kot mi mislimo, da bi moral biti. Prijazna beseda, topel pogled in nasmeh so ključi do srca sočloveka.

      "Mladost ni eno od življenjskih obdobij, temveč stanje duha. Mladost je izraz volje, zmožnost spoznavanja in moč občutkov. Predstavlja zmago poguma nad strahopetnostjo, zmago želje po avanturi nad udobnim življenjem.

      Človek ne postane star, ko doseže določeno število let. Človek postane star, ko izgubi svoje ideale. Leta sicer puščajo sledi na obrazu, izguba idealov pa pušča sledi na duši. Predsodki, neodločnost, strah in brezup so naši sovražniki, ki nas pritiskajo k zemlji in ki nas bodo še pred smrtjo spremenili v prah.

     Mlad je tisti, ki se lahko še vedno čudi in navdušuje, tisti, ki kot otrok neutrudljivo sprašuje: 'In potem?' Tisti, ki izziva dogodke in se radosti nad igro življenja. Mladi ste toliko kot vaša vera. Stari ste toliko kot vaši dvomi. Mladi ste kot vaše samozaupanje in vaši upi. Stari kot vaša potrtost. Mladi boste ostali, vse dokler boste dojemljivi za Lepo, Dobro in Veliko, dojemljivi za glasove narave, svojih bližnjih, tistega nepojmljivega. Če bo vaše srce nekega dne posušeno zaradi brezupa in razžrto od cinizma, naj se Bog usmili vaše duše – duše starca."

      Po dolgih letih je Bog ponovno pregledal Zemljo. Ljudje  so postali pokvarjeni in nasilni. Zaradi tega je Bog sklenil, da jih bo  uničil, tako kot jih je že nekoč, pred veliko leti, tako da bo ponovno  izvedel vesoljni potop.

   In tako reče Bog Noetu: »Noe, izdelaj  ladjo iz cedrovine tako kot takrat: 300 komolcev dolgo, 50 komolcev široko in  30 komolcev visoko. Ker se ljudje iz prejšnjih izkušenj niso ničesar naučili,  želim Zemljo uničiti z vesoljnim potopom. V to barko vzemi s seboj tvojo  ženo,

tvoje sinove in njihove žene in od vsake živalske vrste po  dva, moškega in ženskega spola. Čez pol leta ti bom poslal veliki  dež.«

   Noetu to ni bilo pogodu: kaj že spet? Ponovno bo 40 dni  padal dež in 150 dni bo neprijetnih dni na vodi, skupaj z vsemi živalmi in  brez televizije. Toda Noe je bil ubogljiv in je obljubil, da bo  ubogal ukaz.

     Po šestih mesecih so se nad Zemljo dvignili črni oblaki  in je pričelo deževati. Noe je sedel na svojem vrtu in jokal, ker še ni  izgradil barke.

»Noe«, je zavpil Bog, »Noe kje  imaš barko?« Noe ga pogleda v nebo in pravi: »Gospod, bodi  usmiljen!« Bog ga vpraša: »Kje je barka Noe?«

   Noe si  obriše solze in pravi: »Gospod, zakaj si mi to naredil? Najprej sem  šel v občino in zaprosil za gradbeno dovoljenje. Na občini so  bili prepričani, da želim zgraditi nekakšen hlev za ovce. Niso  razumeli načrta in oblike projekta, absolutno pa niso verjeli, da bo to  barka. Zaradi tvojih izmer so bili zmedeni, saj nihče ni vedel kako dolg  je komolec, pa je moj arhitekt moral pripraviti nov načrt. Zato so prošnjo  za gradbeno dovoljenje prvotno odklonili, ker ladjedelništvo v naselju ni  dovoljeno. Ko sem končno našel pravi kraj, so nastali  novi problemi.

Zdaj je najbolj pereč problem, ali barka potrebuje  varnostna vrata, napravo za gašenje požarov in cisterno za vodo. Toda, ko sem  jim obrazložil, da bo priteklo veliko vode in da za gašenje požarov ne  bo potrebna cisterna, so me odpeljali k psihiatru.

   Zatem so mi iz  mestne uprave sporočili po telefonu, da sicer lahko zgradim barko, da pa je  moj problem kako jo bom transportiral do najbližje reke. To ni njihov  problem, saj so zamenjali župana. Poklical me je še drugi državni  uslužbenec iz iste mestne uprave, ki je poudaril, da so zelo orientirani na  stranke, ter jim želijo ugoditi in me obenem opozoril, da lahko v EU in  Bruslju zaprosim za stimulativna sredstva za ladjedelnico; tako sem moral  vložiti prošnjo

v osmih izvodih in v treh jezikih EU.

   Prenehal sem z  iskanjem cedrovine. Libanonska cedrovina se ne sme uvažati. Ko sem zatem v  gozdu hotel kupiti steblo, so mi povedali, da je prepovedano podiranje  dreves, saj tako predpisuje zakon. Menda to škoduje podnebju. Poleg  tega bi moral dokazati, da sem posadil enako število dreves, kot sem jih  želel posekati. Ko sem jim razložil, da nikoli več ne bo takšne narave in da  je neumestno posaditi nove rastline in drevesa, me je ponovno obiskal  psihiater.

   Tesarji, ki sem jih angažiral za graditev, so mi obrazložili,  da bodo oni poskrbeli za drevesa. Toda oni so prvo apelirali na  sindikat, le-ti pa so hoteli pripraviti tarifni dogovor. Ker pa se  nismo zedinili, so začeli s stavko. Bog, če bi ti vedel kako so  današnji mojstri dragi. S čim naj jim to plačam? Glede na kratek čas,  sem pričel s zbiranjem živali. V začetku ni bilo težko, vsaj dve mravlji sta  še živi. Ko pa sem hotel prepričati dva tigra in dve ovci, da morajo zaradi  višjih interesov nekaj časa živeti  v miru, so poklicali iz Društva za zaščito  živali in mi takoj povedali, da so proti takšnemu načinu čuvanja  živali. Bog, ali sploh veš, da potrebujem dovoljenje za transport živali  po zakonih EU? Mi je že uspelo izpolniti 22. stran formularja,  vendar trenutno ne vem kaj na navedem kot cilj transporta. Ali si  vedel, da se npr. rogate živali v času parjenja ne smejo transportirati? Veš  pa, da so jeleni stalno v tem obdobju, pa tudi bik ne razmišlja o ničemer  drugem kot o parjenju. Upam, da ti je jasno, da moram biti za transport  zajcev pozoren na 43 različnih predpisov. Moj odvetnik pravkar preverja kako  je z divjimi zajci. Sicer pa te prosim, da mi pomagaš urediti, da  lahko barka pluje pod tujo zastavo, saj bi plula po Jadranu, potem bi to zelo  poenostavilo celoten postopek pri pridobivanju dovoljenja.

   Nek  zagovornik Greenpeace-ja mi je razložil, da urin, blato in smeti iz hleva ne  smemo zlivati v vodo. Kako si ti to sploh predstavljaš? Prvič je bilo zelo  preprosto.

   Tako, Gospod, jaz ne zmorem več, čisto sem obupal! Ali ne bi  bilo bolje, če bi s seboj na barko vzel tudi odvetnika?«

   In Noe  pade v jok. Preneha deževati, nebo se je zvedrilo, sonce zasijalo. Na nebu se  pričara prečudovita mavrica. Noe pogleda v nebo in se nasmeji:  »Gospod, ne boš uničil Zemlje?«

   Nato mu Bog odgovori:  »Ne razmišljam več o tem, ker bo to naredila vaša državna  uprava.«

      Zanimiva zgodba, ki veliko pove o današnji družbi in o tem, kako smo se sami s pomočjo zakonov in predpisov omejili tako da nam niti Bog »ne more pomagati«. Včasih smo kar preveč »pametni« in vidimo le kratkoročno, dolgoročno pa so lahko neprijetne posledice. To se kaže na vseh ravneh tako v odnosu do planeta Zemlja, kot tudi v medčloveških odnosih. Dejstvo je, da se nekatere (sistemske) napake človeštva vlečejo od pradavnine in nam jih niti v tako opevanem 3. tisočletju verjetno ne bo uspelo odpraviti.

      Vsi se zavedamo, da je prijateljstvo eden najdragocenejših darov, ki so dani človeku. Morda imamo včasih težave, ker se naš ego ne zna upreti skušnjavi po prevladi. Zato mnogokrat koga užalimo ali mu naredimo krivico. Imeti prijatelja ni nekaj samoumevnega ampak se moramo za prijateljstvo truditi. Vsi ljudje imamo napake, tako tudi naši prijatelji. Prijatelj je lahko le tisti, ki mu lahko spregledamo njegove napake in on naše. Našel sem zanimivo molitev, ki pove vse.

Bodite blagoslovljeni z dobrimi prijatelji.
Naučite se biti dober prijatelj sami sebi.
Bodite sposobni oditi v tisti del svoje duše,
kjer domujejo velika ljubezen, toplina,
čustva in odpuščanje.
Naj vas to spremeni.
naj preobrazi v vas tisto, kar je negativno,
oholo ali hladno.
Dosezite resnično strast, sorodnost
in ljubezen do pripadanja.
Cenite svoje prijatelje.
Bodite dobri do njih in bodite jim na voljo,
naj vam prinesejo vse blagoslove, vse izzive,
vso resnico in vso svetlobo,
ker jih potrebujete za svoje potovanje.
Da nikoli ne bi bili ločeni od drugih.
Da bi vedno bivali v nežnem gnezdu pripadanja,
s prijateljem svoje duše.

                     (Keltska molitev)

     Imeti dobrega prijatelja je pravi blagoslov. Je človek, ki te razume in je pripravljen za pomoč v vsaki uri. Kdor je našel prijatelja, je našel zaklad.

      To je zdaj vprašanje! Izpostavljeni smo obojemu. Z vseh strani čutimo pritiske, pa naj bo to blagohotno opozarjanje, da je nekaj narobe bodisi v naših dejanjih ali v naši naravnanosti, morda celo v naših mislih ali čutenjih; po drugi strani nas bombardirajo z raznimi vsebinami, ki nimajo pozitivne naravnanosti, tržnimi zvijačami, javnim mnenjem… Tako se v nas vedno bije boj med dobrim in zlim.  O tem nam lepo pripoveduje stara zgodba

      Stari mož je učil svoje vnuke o življenju. 
   Rekel jim je: "V nas se bije boj, strašen boj med dvema volkovoma. En volk predstavlja strah, jezo, zavist, žalost, obžalovanje, lakomnost, aroganco, samopomilovanje, krivdo, zamero, podrejenost, laž, ponos, tekmovalnost, superiornost in ego. Drugi predstavlja veselje, mir, ljubezen, upanje, vedrino, umirjenost, skromnost, prijaznost, prijateljstvo, dobroto, resnico, sočutje in zaupanje. Takšen boj se dogaja v vsakem od nas." 
   Zamislili so se za trenutek in potem je eden izmed otrok vprašal dedka: 
"Kateri volk bo zmagal?" 
   Stari mož je odgovoril: "Tisti, ki ga hraniš." 

     Na nas je, da zaznamo to kar človeka pomirja, kar ga dela boljšega, da se upremo volku grabežljivcu, ki ne prinaša nič dobrega. To je možno le tako, da v svojih mislih in dejanjih gojimo tista dobra čustva, ki nas plemenitijo. Le tako bomo našli notranji mir in pravo srečo in  odkrili lepšo plat življenja.

      Živela je ženska, pametna in dobrosrčna. Imela je hčer, ki jo je nadvse ljubila. Nekega dne je prišla domov z dela, vsa utrujena in notranje napeta in še s strahotnim glavobolom povrhu. Želela si je miru in tišine, toda njena hči je neugnano prepevala in veselo poskakovala.

 Ni namreč vedela, kako se mama počuti; bila je pač v svojem svetu, v svojih lastnih sanjah. Bila je razigrana, in čedalje glasneje je skakala in prepevala ter tako izražala svoje veselje in ljubezen. Pela je tako na glas, da je mamo glava samo še bolj bolela, in v nekem trenutku ji je prekipelo. Z besnim pogledom je ošinila svojo prelepo hčerkico in kriknila: "Utihni že! Grdo poješ. Ali ne bi bila raje tiho?"

      V resnici seveda ni bilo krivo hčerino petje; šlo je samo za to, da mama v tistem trenutku pač ni mogla prenašati nobenega hrupa. Toda hči je verjela njenim besedam, in je pri priči sklenila dogovor s sabo. Odtlej nikdar več ni zapela, kajti prepričana je bila, da grdo poje in da bo šla s svojim glasom na živce vsakomur, ki bi jo slišal.

   V šoli je postala plašna, in če so ji rekli, naj kaj zapoje, ni odprla ust. Celo pogovori z drugimi so ji šli čedalje težje z jezika. Skratka, po tem notranjem dogovoru se je ta mala deklica povsem spremenila: prepričana je bila, da mora zatirati svoja občutja, da bi jo drugi sprejeli in ljubili.

   Kadarkoli slišimo kako mnenje in mu verjamemo, sklenemo dogovor s sabo, in ta dogovor postane del našega celotnega nadziranja.

   Deklica je počasi odraščala, in čeprav je imela prelep glas, nikdar ni več zapela. Iz enega samega "uroka" je razvila cel "kompleks". In uročil jo je prav tisti človek, ki ga je najbolj ljubila: mama. Ta takrat niti ni opazila, kaj je storila s svojo besedo. Ni se zavedala, da je uporabila črno magijo in uročila hčerkico. Ni vedela, kakšno moč ima beseda, zato je tudi ne gre obsojati. Storila je pač samo to, kar so ji, tako ali drugače, storili njen oče, mati in drugi. Kakor so besedo zlorabili oni, tako jo je zdaj ona.

      Kolikokrat to storimo svojim otrokom! Izrečemo jim kako podobno svoje  mnenje, potem pa še leta in leta prenašajo urok te črne magije. Z nami se gredo črno magijo tudi ljudje, ki nas imajo radi, vendar to počnejo nehote in nevede. Zato jim moramo odpustiti; saj niso vedeli, kaj počno.

      Srečanje med moškim in žensko pogosto izžareva ljubezensko privlačnost. Med njima se nekaj dogaja. Prav čutimo lahko iskrice privlačnosti ob srečanju Jezusa in grešnice. Evangelist Luka nam mojstrsko opiše, kako si neka grešnica upa brez povabila vstopiti v farizejevo hišo in se približati Jezusu. S svojimi solzami umije Jezusu noge, posuši jih  s svojimi lasmi in jih namaže z dragocenim oljem. Jezus se ne upira dotikom ženske. V njej zazna ljubezen in hrepenenje po tem, da ne bi bila obsojena, temveč popolnoma sprejeta. In pove ji, da je brezpogojno ljubljena.

   Če v ljubezenskem srečanju drugega ne osvajamo, temveč ga spoštujemo in cenimo, potem nastane intenzivna bližina in zaupnost, in hkrati nas to srečanje odpre za čisto ljubezen, ki počiva na dnu naše duše.

      Najgloblje srečanje, ki ga lahko doživimo je srečanje z Bogom. Boga lahko izkusimo v tišini in molitvi. Lahko ga srečamo v lepotah stvarstva. Včasih pa ga lahko vidimo, ko se pojavi celo na obličju našega sočloveka. Kar naenkrat začne obraz drugega človeka sijati. Vidimo nekaj, česar do tistega trenutka nismo opazili. Naenkrat postane vse jasno, vse do globin.

   In čutimo: iz našega človeka nam sije nekaj božanske lepote. Takrat srečamo Boga samega. V takšnem srečanju bi se najraje ustavili. Kot Peter, si želimo zgraditi tri šotore, da bi lahko živeli v izkušnji tega trenutka. Toda moramo nazaj v vsakdanje življenje.

      Srečanje uspe, če si vzamem čas in prisluhnem drugemu. Potem lahko postanem tudi del drugega. Srečanje lahko naredi čudeže. Kajti iz drugega privablja dobro jedro in ga osvobaja. (A. Grün)

      Že dober teden je v Mariboru zelo živahno, saj se odvija zelo znana prireditev, ki raja kar pol meseca - Festival Lent. Veliko zanimivih predstav, koncertov in drugih zadev se odvija v teh dneh. Za vsakega se najde kaj zanimivega, samo dež nam rad nagaja, a to je že nekajletna praksa. Če je prej lepo vreme, v času Lenta zagotovo večkrat pada dež.. Vso pestrost dogajanja lahko vidite na spletni strani Festivala Lent: http://lent.slovenija.net zato ne bom na dolgo razlagal, kaj vse smo že videli.

      Osebno se bom omejil na Folkart, ki je meni zelo pri srcu. Letos je bil 21. Fokart  4. julija je bil zaključek z ognjemetom. Nastopile so naslednje plesne skupine:

   FRANCIJA: Kendalc’h Morbihan (Elven) Keltska skupina plesalcev in glasbenikov je bila ustanovljena leta 1990. Z ljubeznijo in posebno predanostjo predstavljajo plese različnih predelov Bretanije. Izjemno zanimive noše odlično ponazarjajo nekdanje ljudske običaje, s katerimi so si preprosti ljudje po njihovem prepričanju in verovanju zagotavljali naklonjenost narave ter nadnaravnih sil, ki si jih niso znali razlagati.

   INDIJA: Milón Méla (West Bengal, Bolupur) Projekt Sources’ Research – Milón Méla je bil ustanovljen že leta 1986, s posebnim poudarkom na podrobnem raziskovanju tradicionalnih umetnosti z namenom, da bi svetu dostojno in kvalitetno predstavili bogato in večplastno indijsko kulturo, kjer barvitost noš ter posebna govorica telesa pričarajo svojstven pridih eksotike in tako pomenijo posebno doživetje za gledalce.
   KOLUMBIJA: Carmen Lopez, Universidad del Valle (Cali)
Kolumbija je dežela bogate kulture, predvsem tradicionalnih ljudskih umetnosti, ter polna legend o življenju v tem delu sveta, opazen pa je izjemno močan vpliv ameriških staroselcev, z elementi Afrike in španske kulture.
   SRBIJA: AKUD Branko Krsmanović (Beograd) Eden najbolj znanih akademskih folklornih ansamblov v Srbiji je bil ustanovljen leta 1945. Ogromno bogastvo srbskih narodnih pesmi, plesov in ljudskih noš je pripomoglo k uresničevanju njihovega poslanstva.
   TURČIJA: Yesilköy Halk Danslaeri Dernegi (Istanbul) Nalogo, da mladim rodovom približajo lepote ljudskega izročila ter plesa in glasbe, ki je del turške kulture, si je vodstvo te izvrstne folklorne skupine iz Istanbula zadalo davnega leta 1970. Čar in skrivnostno podobo nekdanjega otomanskega cesarstva prinašajo na svetovne odre.
   ZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE: Clog America (South Jordan City, Utah) Vse od leta 1991 plesalci in glasbeniki te skupine predstavljajo ljudske plese svoje dežele širom sveta. So uspešni ambasadorji prijateljstva. So skupina, ki z zanosom predstavlja kulturo svoje dežele. Njihovi nastopi so eno samo čustveno doživetje.

      Akademska folklorna skupina Študent (Maribor) Ena najboljših folklornih skupin v Sloveniji praznuje letos 45 let delovanja. Skoraj pol stoletja znanja, upov, raziskovalnega dela, uspehov, nastopanja, odrekanja in veselja ter ponosa bodo strnili v svojem nastopu na Glavnem odru Festivala Lent oziroma njihovega festivala Folkart, ki mu vsako leto kot izjemno sposobni gostitelji skupin z vsega sveta pridajo čisto poseben značaj.
   FS KUD Milke Zorec (Hotinja vas) Folklorna skupina je bila ustanovljena leta 1981. Plešejo plese pretežno s štajerskega področja, a tudi iz Prekmurja, Goričkega, Koroške, Gorenjske in Dolenjske. Poleg plesa in petja obujajo tudi stare običaje in navade. Njihova posebnost so stare noše, ki predstavljajo kmečki oblačilni videz okraja gradu Slivnica pri Mariboru iz obdobja 1811 do 1845.
   FS Tine Rožanc (Ljubljana) Folklorna skupina Tine Rožanc deluje že več kot pol stoletja, in sicer vse od leta 1949. Slovensko narodno izročilo so predstavljali po vsej Sloveniji, nekdanji Jugoslaviji, Evropi ter po svetu. Posvečajo se odkrivanju velikega bogastva slovenskih običajev, plesov, glasbe in oblačil.

      Ob srečanju ugotovim, kdo dejansko sem. Šele tako odkrijem delčke sebe, ki jih do takrat nisem videl. Srečanje vzbudi v nas novo življenje. Že grška filozofija in umetnost sta se ukvarjala s skrivnostjo srečanja. Grki so bili narod prijateljstva in k prijateljstvu sodi srečanje.

   Srečanje je vedno ustvarjalno. V meni povzroči nekakšno gibanje. Odkrije moj pravi jaz. V meni ustvari nekaj novega, kar bi v meni rado rastlo. Srečanje vedno vzbudi veselje, živost, resničnost. Pri srečanju z drugim človekom lahko odkrijem vire, ki so do sedaj bili skriti. Nekaj v meni se premakne, ganjen sem… K srečanju sodijo besede, ki ogovorijo dobroto v človeku. Besede blagoslova privabijo na dan  dobroto v človeku. Komur je podarjena dobrota, ta postane zmožen tudi sam verjeti v dobroto v sebi.

      Če srečanje uspe, potem sledi celjenje naših ran. Čutimo se neizmerno ljubljeni. Rane ne bolijo več, naše srce postane svetlo in toplo. Najdemo notranji mir in tiho radost, ki je globlja od vsake žalosti, ki nas obdaja. Kakšne čudeže lahko povzroči srečanje, doživimo, ko se srečamo z otrokom. S svojo pristno radostjo in živahnostjo se posveti staremu človeku in mu spet privabi nasmeh na obraz.

   Srečanje vedno preseže dva človeka, ki se srečata. Odpre nam obzorje. Omogoči, da celotno življenje vidimo z drugimi očmi. Svet postane svetlejši, če se dva človeka resnično srečata. Takšno srečanje v nas pusti globok vtis. Poveže nas s samim seboj.

     Ob nekaterih srečanjih vidimo prepad svoje duše. Čutimo, kako blizu smo robu. Tako nas srečanje s temo opomni, da moramo lastno temo postaviti v Božjo luč. Srečanja lahko včasih tudi spodletijo. Srečanje je včasih tudi boj. Na začetku se srečata popolni nasprotji. Toda če smo se pripravljeni drug drugemu prepustiti, lahko pride do novega sobivanja in do celjenja notranjih ran. Pravo srečanje z drugim mi odpre nov začetek   (tekst povzet po A. Grünu)

      O Malteški pomoči sem pisal že na prvi strani mojega dnevnika. Tukaj bi rad nekatere s zadeve le obnovil, oziroma spomnil nanje.

   Malteška pomoč Slovenija je slovenska humanitarna organizacija, ki je kot naslednica SMBP (Slovenska malteška bolniška pomoč) ustanovljene 19. marca 1995 v Komendi, sestavni del Ustanove Malteški križ. Sprejeti med člane Malteške pomoči Slovenija, dajo svojo obljubo, da se bodo borili proti osmerim stiskam in slabostim tega sveta. Te stiske so:

BOLEZEN, ZAPUŠČENOST,

BREZDOMSTVO, LAKOTA,

POMANJKANJE LJUBEZNI, KRIVICA,

RAVNODUŠNOST, NEVERA.

      Delo članov, ki delujejo prostovoljno, zajema pomoči potrebne, bolne, invalide, revne in vse v najrazličnejših stiskah. Za njihovo delo jim je zagotovljena tako duhovna oskrba kot potrebno strokovno znanje. 

      Dolžnosti članov Malteške pomoči so:

1.  življenje v duhu Evangelija

2.   neposredno, požrtvovalno in nesebično uresničevanje namena Ustanove z osebnim delom  z bolnimi, ubogimi, pomoči potrebnimi, brezdomci,begunci in zavrženimi otroki

3.    izobraževanje za neposredno uresničevanje namena Ustanove

4.   nošenje uniforme in oznak po navodilih Uprave,  

5.   identifikacija z izkaznico, če je to potrebno

 6.   udeležba na srečanjih v okviru Malteške pomoči

 7.  letna udeležba na duhovnih vajah ali duhovni obnovi

      Pravice članov Malteške pomoči:

1. brezplačno izobraževanje za neposredno uresničevanje namena Ustanove

2. nošenje brezplačne uniforme in pridobitev identifikacijske izkaznice

3. duhovna pomoč duhovnega asistenta pri aktivnostih Malteške pomoči

       4. oprostitev od rednih finančnih obveznosti pri aktivnostih malteške pomoči