Na prvo stran eDnevnika
Striptiz v tolmunu sredi dolenjskega gozda
8. 02. 2010
Takole je bilo pa včeraj na fotosešnu z Borutom Peterlinom, mojstrom fotografije ...
Stanje zamaknjenosti
26. 01. 2010
Prvič sem mi je zgodilo na neki meditacijski delavnici. Po nenavadnem prvinskem obredu, pri katerem smo v krogu klečali na tleh in ponavljali mantro OM, se mi je odpeljalo. Vstal sem, odprl oči in bebavo pogledoval po bližnjih obrazih. Nisem vedel kje sem, nisem vedel kdo so ti ljudje. Delal sem se da je vse v redu. Ko sem stopil ven, sem ugotovil, da ne vem, kateri je moj avto. Edini bel polo na jebenem parkiriču, jaz pa ga ne najdem. Ko se končno privlečem do njega, ugotovim, da ne znam voziti avtomobila! Jebemti! Nekako mi le uspe, a avto nagaja, ne vžge. Počasi se cjazim do ceste, kjer ubogi polo izdihne in obstane sredi ceste. Ugasnem avto in obsedim kot kamen. Nives - moja takratna punca - me useka okoli ušes in začne kričati. Zdramim se, jo zmedeno pogledam in stopim iz avta. V roke vzamem mobitel in hočem poklicati fotra. Gledam v ekran ko brskam po imeniku, a ne vem, katero ime poklicati. Končno iz zakotnega dela možganov privlečem spomin, da je shranjen kot “Padre” in ga pokličem. Poslušam ga, a ne vem kaj govori. Prekinem zvezo in kličem avtovleko. Pride v kakih 15 minutah in odvleče moj avtomobil do najbližjega servisa. Ko sedim poleg voznik, sem tiho. Bebavo zrem skozi vetrobransko steklo in se sprašujem, kaj za vraga se dogaja.
Ko se pripeljemo do servisa AC Kondor na Letališki v Ljubljani, je tam že Nivesina mama, ki naju čaka, ne vedoč, kaj se z mano dogaja. Prisedem v avtomobil in nadaljujem s svojim bebavim početjem. Prideva domov, slečem se in se uležem v posteljo. Nives me nekaj sprašuje, a ne odgovarjam. Okamenel sem, totalno otopel, mrtev. Grozen občutek, a ni kaj storiti. Tisti trenutek si in te ni.
V službi je bilo malo bolje, a vseeno je prihajalo do manjših epizod, med katerimi nisem videl, kaj piše na ekranu, ali pa si nisem mogel zapomniti enostavnega navodila. Bil sem prestrašen, moje komunikacijske sposobnosti so bile na dnu.
Zadeva je trajala nekaj dni in Elena, vodja meditacijske skupine, se je končno odločila, da je treba nekaj storiti. Poslala me je k bioenergetičarki Pini, ki deluje v ljubljanskih Murglah. Moram priznati, da mi je pomagala, čeprav me je tudi pošteno oskubila, saj sem odšel kar z nekaj pripomočki, ki naj bi pomagali odganjati negativne energije. Kakorkoli, počutil sem se bolje, zato se s tem nisem obremenjeval.
Bolje? Ha! Počutil sem se odlično. Obrat za 180 stopinj. Od pekla do nebes. Naenkrat se mi je zdelo da lebdim, da ni nerešljivih nalog. Čutil sem povezanost z vsemi in ljubezen do vseh. Govoril sem počasi in modro, kot da prihaja nekje iz notranjosti. Slišal in videl sem več, čutil sem stvari, za katere prej sploh nisem vedel, da obstajajo. Počutil sem se kot bog. In bil sem. Vsak dokler je trajalo ...
(odlomek iz knjige v nastajanju Življenje maničnega depresivca)
Avtor: Manični poet
Moja resnica (vzeto iz knjige Življenje maničnega depresivca)
25. 01. 2010
Najprej začneš videti več. Potem slišiš več. In nazadnje čutiš več. Posledično se začneš čudno obnašati. Izgubiš stik z realnostjo in ko se vse skupaj pomeša z domišljijo, nastane kaos. Ne moreš več normalno funkcionirati na nobenem področju. Govoriš nerazumljive stvari, zdi se ti, da si del nekega višjega načrta. Božjega plana.
Najprej se ljudem sicer zdiš rahlo čuden, a ker imajo dovolj svojih problemov, se ne ukvarjajo preveč s tem. Ko vidijo, da stanje zamaknjenosti traja, se ti začnejo izogibati. To je prvinska človeška reakcija. Na probleme drugih, na njihovo negativno energijo, reagirajo tako, da se odmaknejo. S tem ni nič narobe, to je človeško. Nato se najde peščica, ki ti vendarle hoče pomagati. Najprej ti svetujejo, da manj pij, pa da manj delaj, pa da nekah kaditi travo, pa da manj žuraj, pa da manj zapravljaj and on and on and on … Poslušaš jih, a ker je tvoj svet tako daleč od njih, se ne moreš vrniti. Poskušaš, a se ne moreš.
Preteče še nekaj časa in pojavijo se prvi pozivi k strokovni pomoči. Nekdo pozna nekega psihiatra in ti greš tja, da vidiš če lahko pomaga. Vrta in vrta vate, ti spotoma omeni, da imaš verjetno disleksijo in ko pride do otroštva, zablokiraš. Ne gre več naprej, hard disk se izklopi in nastopi moreča tišina. Prideš drugič, tretjič, petič. Omeni ti možnost tablet. Nehaš z obiski in se odločiš, da si boš pomagal sam. Pa ne moreš.
Ko tvoji najbližji vidijo, da propadaš, se poslužijo zadnje možnosti. Verjamem, da je zadnja stvar, ki bi jo želel svojemu otroku, da se znajde za rešetkami psihiatrične bolnišnice. A ko ne vedo več kam, se odločijo za skrajno možnost. S solznimi očmi opazuješ, kako se za teboj zapirajo vrata, medtem ko te dva silaka vlečeta proti sobi, ki bo tvoj dom naslednjih nekaj dni. Niti posloviti se ne moreš.
Začnejo te filati z zdravili. Najprej s konkretnimi. Haldol je zelo priljubljen. Se spomnite kakega filma, v katerem prikazujejo norišnico in v njej polno zombijem podobnih pacientov, ki se slinijo, spuščajo nenavadne glasove in vlečejo eno nogo za sabo. To ti naredi haldol. Tako močno pomirjevalo bi morali prepovedati. Nato začnejo z blažjimi. Antipsihotiki, pomirjevala, stabilizatorji in da ne bi padel v depresijo še antidepresivi. Telo baje potrebuje nekaj mesecev, da si opomore od enormne količine zdravil, ki jih je sprejelo vase. A ker poskrbijo, da jih jemlješ tudi, ko prideš na prostost, se nikoli zares ne očisti sranja.
Pravi prijatelji se počasi vrnejo, a te gledajo drugače. Vidi se v očeh. Ko si enkrat noter si zaznamovan. Samo čakajo, da se boš spet začel obnašati nekonvencionalno, da ti bodo lahko rekli nekaj kot: “Bi šel spet rad noter?” Strašijo te. Ne želijo te, a te. Kolektivna zavest je usmerjena v idejo, da spet propadaš. Strah jih je in njihov strah izkrivlja realnost in jo pelje v smer pogube. Skušaš jim dopovedati, a so gluhi. Skušaš jim pokazati, a ne vidijo. Zdaj se odmakneš ti. V samoto in tišino. Če si srečen, začneš ustvarjati. Če nimaš te sreče, se ubiješ. Srednje poti ni.
(odlomek iz knjige Življenje maničnega depresivca)
Zaposlitveni kotiček: Kako do službe?
23. 01. 2010
V prvi epizodi zaposlitvenega kotička boste izvedeli, kako hitreje najdete novo službo.
Vse je res 006 - Operacija Zokijev anus
21. 01. 2010
Šesta epizoda informativne oddaje Vse je res ...
Vse je res 005 - Lepotica dneva
20. 01. 2010
Tokrat vam predstavljamo najbolj vročo epizodo najbolj sproščene informativne oddaje ...
Vse je res 004 - Ulični trubadurji
19. 01. 2010
Četrta epizoda informativne oddaje Vse je res ...
Ponovno prebujen
18. 01. 2010
z odprtimi očmi
z nasmehom na ustih
z razprtimi dlanmi
s pesmijo v srcu.
Z odprtimi očmi
polnimi idej
takih in drugačnih
smešnih in resnih
za vsakega nekaj.
Z nasmehom na ustih
ki ga širi naokoli
nalezljiv je kot gripa
a precej lepši
in toplejši.
Z razprtimi dlanmi
več daje kot jemlje
posluša ljudi
in jih razume
in sliši njihove želje.
S pesmijo v srcu
veselo za spremembo
in deli jo z vsemi
z dobrimi in slabimi
in tistimi vmes.
Ponovno prebujen
nič več zaspan
v pričakovanju novega jutra
in vseh prigod ki ga čakajo
in ljudi ki jih ima rad.
Vse je res 003 - Vrnitev Tihija
18. 01. 2010
Tretja epizoda najbolj sproščene informativne oddaje v Sloveniji ...
Vse je res 002
15. 01. 2010
Najbolj zabavna slovenska informativna oddaja. Brez cenzure in brez nakladanja!
Vse je res - najbolj kul informativna oddaja
14. 01. 2010
Prva od mnogih ...
Zver imenovana Človek
14. 01. 2010
Že v srednji šoli sem se pri sociologiji naučil, da je človek po naravi destruktivno bitje. Takrat gre to noter in ven, v glavi je polno drugih, bolj veselih stvari. Leta tečejo in besede učiteljice spet začnejo odzvanjati v ušesih. Sivi obrisi postajajo vedno bolj jasni in naenkrat se zaveš, da bi lahko bilo res.
Pa saj ni res, bodo rekli skeptiki. Človek je vendar kulturno in duhovno bitje, ki sobiva z naravo in nikomur noče nič žalega. Res? Še pomnite dan, ko nekje na svetu ne bi divjala vojna? Še pomnite dan, ko se ne bi zgodil niti en umor? Ko bi kak politik nekje dejal, da bo odpravil revščino? Ko v Afriki ne bi umrl niti en otrok zaradi lakote?
Pravijo, da je človek najbolj razvita žival na planetu. Z eno temeljno razliko. Nobena žival ne ubija iz užitka. Človek naj bi bil edino živo bitje, ki se zaveda samega sebe in svojega obstoja. Mar nas ravno to zavedanje žene v propad? Ali zavedanje naše minljivosti in ranljivosti v nas ustvarja jezo in bes, ki jo sproščamo na najbolj neprimerne načine?
Darwin je opozarjal že več sto let nazaj. Preživetje najmočnejših. Kako priročna teorija za politike in kapitaliste, kako nezaželena med deprivilegiranimi sloji.
Sprašujem se, kaj bi bilo, če bi obrnili ploščo. Če bi se odločili, da močnejši ne bodo več izkoriščali šibkejših, ampak jih bodo ščitili in jim pomagali. Mar ne bi bilo to človeško? What a wonderful world this could be ...
Pandemija farmacije
12. 01. 2010
No, pa se je začelo. Pandemija nove gripe, ki je povzročila pravo paniko po vsem planetu, naj bi bila potegavščina stoletja, ki bi se lahko primerjala le še s prodajo Eifflovega stolpa, kar je leta 1925 uspelo Victorju Lustigu.
Že na začetku se je govorilo, da so gripo sprožile farmacevtske korporacije, katerih želja po vedno večjem dobičku ne pozna več mej dobrega okusa. Ovir ni več. Za vsako ceno je potrebno prodati čim več zdravil ljudem, ki teh zdravil sploh ne potrebujejo.
Od majhnih lekarn, ki forsirajo zdravila upokojencem in si s pomočjo jabolčkov zagotavljajo stalen obisk, pa do razglasitev pandemij. Samo spomnimo se. Od antraksa do sarsa, ptičje in prašičje gripe. A to še ni vse. Prihaja baje kozja gripa in - bog ne daj - mutirane sorte, za katere bo treba razviti draga zdravila.
Da je človek največja grožnja samemu sebi, je že zdavnaj jasno. Zakaj bi drugače razvijali vedno močnejše orožje, skrbeli za ohranjanje socialnih razlik in v laboratorijih hranili smrtonosne bolezni? Pohlep je ena od ključnih lastnosti sodobnega homo sapiensa, ki ga bo peljal v propad. Želja po bogastvu in moči je uničila še vsako civilizacijo in naša ne bo nobena izjema.
Farmacija je povzročila razmah moderne civilizacije in poskrbela bo za njen propad. In takrat bomo lahko rekli: "Kako fantastičen dan!"
Recesija, recesija ... joj joj
11. 01. 2010
Kdo je povzročil krizo, kaj se je nalezemo in kako znebimo in kdo nas lahko reši iz objema recesije? Vse to in še več v spodnjem prispevku!
Simbioza med novinarji in politiki ali kdo živcira koga ...
8. 01. 2010
Kdo je odvisen od koga in kdo gre komu na živce? Novinarji o politikih in njih PR-ovci o nadležnih novinarjih ...
Juhuhuuuu, razprodaje so tu!
4. 01. 2010
Pa se je spet začelo ... Razprodaje so tu! In spet se bodo trume zapodile med police trgovin s cunjami in zadovoljno nosile polne roke vrečk iz njih. Jeah!
Hvala bogu pa je zadnja leta folk prišel malo k pameti in ni več vrst pred trgovinami od polnoči in histeričnega puljenja za kose oblačil. Baje so krivi celoletni popusti, pa vseeno idealistično verjamem, da so ljudje spoznali, kako bebavo je njihovo početje.
No, razprodaje pa imajo tudi svoja pravila. Na kaj moramo paziti in kakšne so obveznosti trgovcev pa v spodnjem prispevku:
Hrvaška izbrisala Slovenijo z zemljevida!
2. 01. 2010
Na srečo samo v spletni igri eRepublik ...
Ko ti pred vrata postavijo stranišče ...
30. 12. 2009
Prebivalci Ribjega trga 7 so dobili prav posebno božično darilo. Dobesedno pred vhodna vrata so jim namreč namestili cel kup montažnih stranišč - dixijev.
Novo mestno stranišče so domiselno skrili na Ribji trg, da ne bi kazilo podobe praznične stare Ljubljane, a žalostno je, da so jih postavili brez vednosti ali soglasja prebivalcev hiše, ki stoji nad njimi. A le kdo bo pomislil na to, ko se bo po nekaj kozarčkih kuhanega vina sproščeno olajšal na enem od desetih plastičnih lepotcev …
Božična retrospektiva
25. 12. 2009
Konec leta je idealen čas za retrospektivo. Pogled nazaj. Na vse slabe in dobre stvari, ki so se zgodile, pametne in malo manj pametne odločitve, nove izkušnje in nova spoznanja. Nikakor ne morem reči, da je bilo iztekajoče se leto dolgočasno ... au contraire.
Bili so vzponi in padci, visoki in globoki. Bila je ljubezen in bilo je razočaranje. Bilo je obdobje ustvarjanja in obdobje rušenja ustvarjenega. Trenutki norosti in čas streznitve ...
Če bi moral nadeti ime letu 2009, bi ga poimenoval Leto iskanja. Iskanja samega sebe, iskanja poti, po kateri naj bi hodil, in iskanja globjega pomena vsega skupaj. Sem se našel? Je bilo vredno? Sem boljši človek kot leto prej? Definitivno sem drugačen. Boljši ... slabši? Ne vem. To naj ocenjujejo drugi.
Življenje je prekratko, da bi ga metali stran. Ukvarjanje s preteklostjo, napihovanje problemov, neosnovani strahovi in plavanje v negativnih čustveno-mentalnih stanjih počasi, a zanesljivo vodijo v propad. Težko, če ne nemogoče, je na vsako situacijo gledati pozitivno, a prevečkrat si pustimo, da nam stvari pridejo do živega in potem spregledamo lepe stvari, ki jih prinaša življenje.
Naj vam leto 2010 prinese čim več lepega in dobrega!
Knjiga dneva: Arthur C. Clarke - Konec otroštva
Video dneva: