Srečen na svoj žalosten način

V tokratni epizodi svetlolasa novinarka RTV Slovenija ...

...

V vaši najbližji knjigarni ...

Vedno te bom imel rad ...

Takole je bilo pa včeraj na fotosešnu z Borutom Peterlinom, mojstrom fotografije ...

Prvič sem mi je zgodilo na neki meditacijski delavnici. Po nenavadnem prvinskem obredu, pri katerem smo v krogu klečali na tleh in ponavljali mantro OM, se mi je odpeljalo. Vstal sem, odprl oči in bebavo pogledoval po bližnjih obrazih. Nisem vedel kje sem, nisem vedel kdo so ti ljudje. Delal sem se da je vse v redu. Ko sem stopil ven, sem ugotovil, da ne vem, kateri je moj avto. Edini bel polo na jebenem parkiriču, jaz pa ga ne najdem. Ko se končno privlečem do njega, ugotovim, da ne znam voziti avtomobila! Jebemti! Nekako mi le uspe, a avto nagaja, ne vžge. Počasi se cjazim do ceste, kjer ubogi polo izdihne in obstane sredi ceste. Ugasnem avto in obsedim kot kamen. Nives - moja takratna punca - me useka okoli ušes in začne kričati. Zdramim se, jo zmedeno pogledam in stopim iz avta. V roke vzamem mobitel in hočem poklicati fotra. Gledam v ekran ko brskam po imeniku, a ne vem, katero ime poklicati. Končno iz zakotnega dela možganov privlečem spomin, da je shranjen kot “Padre” in ga pokličem. Poslušam ga, a ne vem kaj govori. Prekinem zvezo in kličem avtovleko. Pride v kakih 15 minutah in odvleče moj avtomobil do najbližjega servisa. Ko sedim poleg voznik, sem tiho. Bebavo zrem skozi vetrobransko steklo in se sprašujem, kaj za vraga se dogaja.  

Ko se pripeljemo do servisa AC Kondor na Letališki v Ljubljani, je tam že Nivesina mama, ki naju čaka, ne vedoč, kaj se z mano dogaja. Prisedem v avtomobil in nadaljujem s svojim  bebavim početjem. Prideva domov, slečem se in se uležem v posteljo. Nives me nekaj sprašuje, a ne odgovarjam. Okamenel sem, totalno otopel, mrtev. Grozen občutek, a ni kaj storiti. Tisti trenutek si in te ni.

V službi je bilo malo bolje, a vseeno je prihajalo do manjših epizod, med katerimi nisem videl, kaj piše na ekranu, ali pa si nisem mogel zapomniti enostavnega navodila. Bil sem prestrašen, moje komunikacijske sposobnosti so bile na dnu.

Zadeva je trajala nekaj dni in Elena, vodja meditacijske skupine, se je končno odločila, da je treba nekaj storiti. Poslala me je k bioenergetičarki Pini, ki deluje v ljubljanskih Murglah. Moram priznati, da mi je pomagala, čeprav me je tudi pošteno oskubila, saj sem odšel kar z nekaj pripomočki, ki naj bi pomagali odganjati negativne energije. Kakorkoli, počutil sem se bolje, zato se s tem nisem obremenjeval.

Bolje? Ha! Počutil sem se odlično. Obrat za 180 stopinj. Od pekla do nebes. Naenkrat se mi je zdelo da lebdim, da ni nerešljivih nalog. Čutil sem povezanost z vsemi in ljubezen do vseh. Govoril sem počasi in modro, kot da prihaja nekje iz notranjosti. Slišal in videl sem več, čutil sem stvari, za katere prej sploh nisem vedel, da obstajajo. Počutil sem se kot bog. In bil sem. Vsak dokler je trajalo ...

(odlomek iz knjige v nastajanju Življenje maničnega depresivca)

Avtor: Manični poet

V prvi epizodi zaposlitvenega kotička boste izvedeli, kako hitreje najdete novo službo.

Šesta epizoda informativne oddaje Vse je res ...

Tokrat vam predstavljamo najbolj vročo epizodo najbolj sproščene informativne oddaje ...

Četrta epizoda informativne oddaje Vse je res ...

Tretja epizoda najbolj sproščene informativne oddaje v Sloveniji ...

Najbolj zabavna slovenska informativna oddaja. Brez cenzure in brez nakladanja!

Prva od mnogih ...

Že v srednji šoli sem se pri sociologiji naučil, da je človek po naravi destruktivno bitje. Takrat gre to noter in ven, v glavi je polno drugih, bolj veselih stvari. Leta tečejo in besede učiteljice spet začnejo odzvanjati v ušesih. Sivi obrisi postajajo vedno bolj jasni in naenkrat se zaveš, da bi lahko bilo res.

Pa saj ni res, bodo rekli skeptiki. Človek je vendar kulturno in duhovno bitje, ki sobiva z naravo in nikomur noče nič žalega. Res? Še pomnite dan, ko nekje na svetu ne bi divjala vojna? Še pomnite dan, ko se ne bi zgodil niti en umor? Ko bi kak politik nekje dejal, da bo odpravil revščino? Ko v Afriki ne bi umrl niti en otrok zaradi lakote?

Pravijo, da je človek najbolj razvita žival na planetu. Z eno temeljno razliko. Nobena žival ne ubija iz užitka. Človek naj bi bil edino živo bitje, ki se zaveda samega sebe in svojega obstoja. Mar nas ravno to zavedanje žene v propad? Ali zavedanje naše minljivosti in ranljivosti v nas ustvarja jezo in bes, ki jo sproščamo na najbolj neprimerne načine?

Darwin je opozarjal že več sto let nazaj. Preživetje najmočnejših. Kako priročna teorija za politike in kapitaliste, kako nezaželena med deprivilegiranimi sloji.

Sprašujem se, kaj bi bilo, če bi obrnili ploščo. Če bi se odločili, da močnejši ne bodo več izkoriščali šibkejših, ampak jih bodo ščitili in jim pomagali. Mar ne bi bilo to človeško? What a wonderful world this could be ... 

No, pa se je začelo. Pandemija nove gripe, ki je povzročila pravo paniko po vsem planetu, naj bi bila potegavščina stoletja, ki bi se lahko primerjala le še s prodajo Eifflovega stolpa, kar je leta 1925 uspelo Victorju Lustigu.

Že na začetku se je govorilo, da so gripo sprožile farmacevtske korporacije, katerih želja po vedno večjem dobičku ne pozna več mej dobrega okusa. Ovir ni več. Za vsako ceno je potrebno prodati čim več zdravil ljudem, ki teh zdravil sploh ne potrebujejo.

Od majhnih lekarn, ki forsirajo zdravila upokojencem in si s pomočjo jabolčkov zagotavljajo stalen obisk, pa do razglasitev pandemij. Samo spomnimo se. Od antraksa do sarsa, ptičje in prašičje gripe. A to še ni vse. Prihaja baje kozja gripa in - bog ne daj - mutirane sorte, za katere bo treba razviti draga zdravila.

Da je človek največja grožnja samemu sebi, je že zdavnaj jasno. Zakaj bi drugače razvijali vedno močnejše orožje, skrbeli za ohranjanje socialnih razlik in v laboratorijih hranili smrtonosne bolezni? Pohlep je ena od ključnih lastnosti sodobnega homo sapiensa, ki ga bo peljal v propad. Želja po bogastvu in moči je uničila še vsako civilizacijo in naša ne bo nobena izjema.

Farmacija je povzročila razmah moderne civilizacije in poskrbela bo za njen propad. In takrat bomo lahko rekli: "Kako fantastičen dan!"

Kdo je odvisen od koga in kdo gre komu na živce? Novinarji o politikih in njih PR-ovci o nadležnih novinarjih ...