Protagonist romana Umirajoča žival (The Dying Animal) je ostareli profesor David Kepesh, ki pri svojih 62 letih še vedno hrepeni po mladih ženskih spremljevalkah. In ravno njegov poklic mu omogoča, da to hrepenenje nahrani. In tako ljubimka s svojimi študentkami, dekleti sredi dvajsetih let svojega življenja.
Dokler ne spozna Consuelle Castillo, 24-letnega kubanskega dekleta, katere velike čvrste prsi postanejo Davidova obsesija. Odkar jih prvič vidi v učilnici, pod tenko svileno bluzo, jih želi gnesti, ljubkovati, ležati na njih ali jih samo gledati. Obsesija počasi preraste v razmerje, v katerem imajo Consuelline prsi še vedno osrednjo vlogo.
Kljub temu, da David, kot eden od glasnih zagovornikov seksualne revolucije v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, nima predsodkov v spolnosti, ga na koncu ravno ta obsesija, ta močna želja po mladem, živem mesu, to freudovsko čaščenje Consuellinih prsi žene v propad. Prav to, kar ga je ohranjalo živega, mladostnega, ga pripelje do spoznanja, da je pravzaprav starec, ki ga njegova mlada Šeherezada lahko v vsakem trenutku zamenja za enega od mladih, bogatih konkurentov. Njegova obsedenost preraste v strah, njegov strah v blaznost.
David nas skozi svoja dejanja, še bolj pa skozi razmišljanja popelje skozi začetke ameriške seksualne revolucije, skozi rušenje tabujev in iskanje izpopolnitve. Popelje nas v čas osvobojenja človeške duše od ozkoglednih cerkvenih naukov, ki človeka omejujejo in mu ne dovolijo izraziti svojega bistva in doseči razsvetljenja skozi seksualno eksperimentiranje. Človeka prikaže kot čuteče, hrepeneče bitje in ne kot ovco, ki slepo sledi samooklicanim pastirjem.
Fotošuting ali noro potovanje po duši nekega pisatelja
Nikoli si ne bi mislil, da je fotošuting za naslovko knjige lahko tako močna zadeva. Da se lahko že naslednje jutro počutiš prerojen. Da daš lahko noter toliko čustev, ki so se nabrala v tebi v zadnjih letih.
Začelo se je okoli pol devetih zvečer, v prostorih KoTV v Kamniku. S čikom in idejami, kaj bi naredili ... ki so v nekaj urah prerasle v fantastično popotovanje po duši nekega umetnika ...
Osnovna ideja je bila da se prikaže bipolarnost manične depresije. Človek se gleda v ogledalo, miren, v ogledalu pa nora podoba maničnega jaza ... Pa smo začeli, z raznimi propsi, umetno meglo in fake dežjem. Ideje so kar padale, predvsem po zaslugi Davida Boleta, fotografa, režiserja, igralca, komedianta in water-boya. Fotograf Matic Zorman je užival kot že dolgo ne, medtem ko smo ustvarjali nove podobe in dobivali sveže ideje na vsakih nekaj posnetkov.
Scena je res oživela in preselili smo se v sobo depresivca, ki si bo ravnokar pognal kroglo čez možgane, pa trenutek za tem v kolibo norega poveljnika, z agonijo na obrazu, pa potem mirnega revolucionarja in nazaj v sobo depresivca, katerega možgani so že krasili strop. In končno, okoli polnoči, smo se strinjali - we have a winner! Skratka, da ne bom dolgovezil, ker mora ostati nekaj pridiha skrivnostnosti ... Hvala ekipi KoTV, predvsem Andreju Podbevšku, ki nas je prenašal do zgodnjih jutranjih ur. Hvala Boletu, ki je bil fantastičen asistent. Predvsem pa hvala Maticu Zormanu, ki je še enkrat pokazal, da je eden najbolj perspektivnih fotografov v Sloveniji, čeprav izgleda kot šestnajstletni Kurt Kobain na metadonu :) Dobili smo po kar smo pršli ... in samo to šteje!
Roman Johna Steinbecka se dogaja v 20. letih prejšnjega stoletja v Kaliforniji. Protagonista zgodbe sta Lennie Small in George Milton, ki s trebuhom za kruhom potujeta med ranči in iščeta delo. George je inteligenten, ciničen tip, medtem ko je Lenny omejen, rahlo bebav, a sila priden in prijazen kot mucek. Z eno samo pomanjklivostjo … rad se dotika mehkih stvari. In ravno njegovo prijemanje, božanje in gnetenje mehkih stvari, takšnih in drugačnih, ju pripelje v težave, zaradi katerih se morata večkrat seliti in bežati pred roko pravice.
Knjiga fantastično opiše stanje duha v tistem času, odnos med ljudmi, predvsem različnih družbenih skupin in ras. In vse to skozi dialoge med junaki zgodbe: Liki so perfektni in dobro izbrani, prav vsak odigra svoje del v mojstrovini, ki jo je spisal Steinbeck. Čeprav branje ob kavbojski angleščini - če se seveda knjige lotite v izvirniku, kar toplo priporočam - ni najbolj enostavno, se knjiga bere lahkotno in hitro. Zgodba vas bo pritegnila in z vsako končano stranjo boste želeli vedeti, kaj se zgodi naprej. Tragičen konec se napoveduje skozi celo knjigo in če boste, ko boste končno odložili knjigo, spustili nekaj solz, vam ne bo nihče zameril. Knjige ne uvrščajo zaman med klasike svetovne literature, Steinbecka pa ne med velikane ameriške književnosti, povsem pravilno nagrajenega z Nobelovo nagrado za književnost.
Svoje predloge lahko pošljete na manicni.poet@gmail.com
Praviš da ne znaš živeti da ti je življenje neznanka neznosna zmes neznosnega kaotičen skupek zmedenosti ki ga gledaš če svoje zelene oči.
Zato se skrivaš pred njim odrivaš ga in se mu izogibaš vedno po drugi poti da te ne more ujeti hitrejša od vetra.
Tvoj oklep je srebrno sijoč meč nabrušen in pospravljen pripravljen na uporabo proti tistemu ki bi se spozabil gorje skrunitelju tvojega templja.
Primi me za roko zelenooko dekle odloži meč in odvrzi oklep pojdi z mano čez rumene poljane čez modrosive gore do jezera na koncu sveta.
Tam bova pila bistro vodo ležala na neskončnih travnikih opazovala puhaste bele oblake in takrat boš spoznala da je neznosna zmes neznosnega kaotičen skupek zmedenosti le plod tvojih bolnih misli.
Dolgo časa sem samo opazoval debato o družinskem zakonu, ki je prerasla v vsesplošno obračunavanje v dobro znanem slogu našega ljubega nekdanjega voditelja svobodnega sveta Georga Walkerja Busha. Če nisi z nami, si proti nam. Če nisi proti družinskem zakoniku, si za pedre in lezbijke. Še več. Če nisi proti, si peder. In pedri morajo umreti, goreti na grmadi, kastrirati jih je treba in poslati v psihiatrične ustanove, da jim vbijejo pamet v glavo in izbijejo neumnosti. Da ne bodo še kdaj pomislili, da bi ga vtikali tja, kamor sonce ne posije.
Čeprav ostro obsojam napade na gejevske in lezbične aktiviste, udeležence parade ponosa in svobodonosne lokale, kjer se dotični ljudje zbirajo, se še zmeraj ne morem otresti občutka, da provokacije prihajajo tudi z druge strani. Vsak nov napad s strani bedakov, ozkomiselnežev in zavrtežev pripelje do ostrejše retorike. Parada ponosa je vedno bolj ponosna, vedno bolj eksplicitna in vsakič zahteva več. A če dobro pomislimo, so vse zahteve odveč. Mar ne piše v ustavi, da smo vsi enakopravni, ne glede na versko pripadnost, spolno usmerjenost, raso in ostalo? Torej je vsa razprava o tem, kake pravice si zaslužijo manjšine, zaman. Trošenje energije. Izzivanje ljudstva, ki ni doraslo svoji človeški vlogi. Ustavno sodišče naj enkrat za vselej pojasni, da je ustava zakon, ki je nad ostalimi zakoni. In kot taka se mora spoštovati, njeno kršenje pa najostreje obsoditi in sankcionirati.
Napadi na aktiviste so torej obsodbe vredna dejanja, a po drugi strani jim gredo na roke. Vodo speljejo na njihov mlin. Pogajalsko izhodišče se dvigne. Kar je Tiananmen naredil za Kitajce, ki jih imamo še vedno za komunistične barbare, to so posnetki gorečih otrok v Vietnamu naredili za Američane. Miro Petek je po fizičnem napadu postal poslanec, branilec pravic in svobode, glasnik ljudstva. Da Vincijeva šifra je po obsodbi cerkve postala svetovni hit, tako kot Scorsesejeva Zadnja Kristusova skušnjava. Vsak napad na aktiviste doseže nesluteno medijsko pozornost, obisk ministrov, podporo najvišjega političnega vrha. Vsaka buška doseže stokrat več ljudi, kot jih bo parada ponosa. Vsak kovanec ima dve plati.
Razprava o družinskem zakoniku se je sprevrgla v razpravo, ki je tako patetična, tako rasistična in homofobna, tako ponižujoča za določene ljudi, da bi se sam najraje vrgel v kanto za smeti in ostal tam. Desnica je videla priložnost in jo izkoristila. 400 homoseksualnih partnerstev proti 400.000 družinam. In to ne kakršnimkoli družinam. O ne, prijatelji, govorijo o krščanskih družinah. Govorijo o moškem, ženski in otrokih. Vzgojeni v strogem krščanskem duhu, bogaboječi, z molitvijo na ustnicah in Jezusom Kristusom v srcu. Niti pomislijo ne na analni seks, bog ne daj na fafanje, lizanje, grizenje ali kakršnokoli drugo sprevrženo obliko spolnosti. Seks mora biti karseda dolgočasen in seme se ne sme trošiti v prazno. Kondom?! Moj bog, raje še peti otrok, tudi če ne bo imel za jesti, kot da bi šlo seme v prazno. Kontrola rojstev je vendar tako Hitlerjanska.
Da, tudi naš dragi führer se je spet znašel v centru pozornosti. Desničarji, potomci tistih, ki so še ne tako dolgo nazaj prisegali pred njim in ki so se borili na strani okupatorja, danes rohnijo, da levica nadaljuje Hitlerjevo delo. Da so nacisti. Da želijo prati možgane ljudem. Želijo jih prepričati, da so pedri in lezbijke normalni. Da bi Kristus vstal s križa, če bi vedel, kaj se dogaja v deželici pod alpami, in se takoj ulegel nazaj v grob.
Komunajzarska ideja je oživela in svet gre z njo v večni pekel. In saj veste, podgane prve zapustijo potapljajočo se ladjo. In ker desničarji slabo plavajo v razburkanih vodah, se na vse kriplje trudijo preprečiti, da bi se ladja sploh začela potapljati. Z vedno bolj krščansko retoriko. Z molitvijo. S pozivi v cerkvah. S prošnjami papežu. Za katerega je samo še vprašanje časa, kdaj se bo izkazalo, da ga je tudi sam vtaknil v kak nezreli cvet.
Obrnem nov list knjige
ugasnem pogorel cigaret
naredim oblaček
ga poskrkam nazaj vase
in se nasmehnem lepoti življenja.
A ti ne kadiš
in ne razumeš malih užitkov
ki jih prinaša prižiganje in ugašanje
vlečenje in pihanje
dim v pljučih ti je tuj
tako kot jaz.
Pristavim đezvo
nalijem vodo in jo sladkam
dve žlici kave in pomešam
opojne vonjave prepojijo kuhinjo
ko se smejim lepoti življenja.
A ti ne piješ kave
in ne razumeš malih užitkov
ki jih prinaša ta opojni napitek
grenak ali sladek, z mlekom ali smetano
vonj kavnih zrn ti je tuj
tako kot jaz.
Vzamem kozarec iz omare
natočim za debel palec viskija
poduham in srknem
se rahlo zdrznem in stresem
in se nasmehnem lepoti življenja.
A ti ne piješ
in ne razumeš malih užitkov
ki jih prinaša vonjanje in srkanje
in tista blaga tresavica
pekoč občutek v grlu ti je tuj
tako kot jaz.
Prižgem štedilnik in zlijem olje v ponev
najdebelejši zrezek zacvrči
premetava se od užitkov
in slina mi teče po bradi
ko se nasmehnem lepoti življenja.
A ti ne ješ mesa
in ne razumeš malih užitkov
ki jih prinaša cvrčanje
božanske dišave in slina na bradi
žilav kos mesa v ustih ti je tuj
tako kot jaz.
Zvečer si zvijem joint
se usedem na balkon
pobožam zajca in prižgem.
Zazrem se v daljavo
in se nasmehnem lepoti življenja.
A ti se ne drogiraš
in ne razumeš malih užitkov
ki jih prinašajo prepovedane substance
grešnih misli in halucinacij
ekstatična mešanica občutkov ti je tuja
tako kot jaz.
Smejim se lepoti življenja
medtem ko ti molčiš
to veselje ti je tuje
tako kot jaz.