Pisali smo Božičku - vsi trije, moj sin, moja hči in jaz. Sin je hotel PSP ali helikopter, hči Hello Kitty zadevice, jaz pa parfumček.

In sem Božičku pod smreko nastavila prazno stekleničko parfuma, da bo vedel.

Čez nekaj dni sva z možem nakupovala božična darila in ker sva se v trgovini zgubila, sem ga čez eno uro zagledala pri polici s parfumi. Nekaj je vneto razlagal svetovalki, in ko sem prišla bližje sem slišala kako je rekla: "Ne, gospod, tega parfuma, pa ne boste nikjer več dobili, ker je bil posebna poletna kolekcija" In takrat sem ugotovila, da Božiček še obstaja, pogledala sem ga, prijela za roko in rekla, "Saj ga ne rabim, prosim, a greva na cigareto?"

Ko sem ujela njegovo roko v svojo sem bila pomirjena in samo to sem hotela, da me prime za roko.

Spoštovani,

Pišem vam zaradi Nataše, moje prijateljice. Vedno je bila malo posebna, zato dolgo nisem opazila, ko je postala še malo bolj posebna. Streznila sem se takrat, ko je v piceriji pobruhala stopnice, ker ji ni uspelo priti do stranišča. Pogledala sem stran, ker nisem hotela imeti take prijateljice, ki bruha na stopnicah. Heroin.
Po nekaj mesecih me je spet našla.
Drogirala se je, da bi pozabila na zlorabe, ki so se ji dogajale v mestu v naročju planin.
Zdaj je stara petintrideset let in je ozdravljena narkomanka.

Vaš vlak stoji na postaji in že piska! Na njem sedi "Koroška deklica", na vlaku piše Slovenj Gradec.
Vi pa gledate stran!
Vstopite na vlak ali pa odstopite.

Lep pozdrav

Margareta Sever

Na Igu včasih štopa en tak prelep fant. Visok, z razmršanimi lasmi, prijeten pa tako, da bi ga pojedla za zajtrk. Vedno mu ustavim in zdaj se je že tako udomačil, da me tika. In ko se smeji, se prime za tisti čop las spredaj in si jih nekako poravna nazaj. Vedno čakam na ta trenutek, na smeh in popravljanje las.

Zadnjič pa, je bil tako redkobeseden in zamišljen in čakala sem na popravljanje las, pa je rekel: "A bi šla midva kdaj na kavo?" Uf, ne vem kam mi je bilo, ampak rekla sem mu: "Pozabi na kavo, mene zanima samo sex". Še zdaj ne vem, od kje sem potegnila to laž.

Potem je bil pa čisto tiho do Ljubljane.

V petek, po končani službi, ko sem pred očmi videla samo še ogromno pico in pivo, mi je sodelavka, ki prisega na zdravo življenje, na mizo fliknila cel kup nekih zapiskov o knjigi Psi. Psi sem jo vprašala? Bojim se psov, sploh pa (to sem si mislila, rekla ji nisem - se mi fučka za tvoje zapiske o neki trapasti knjigi).

"Lahko si pogledaš na spletu" Ja,ja sem si mislila.
Ampak potem so me v želodčku strašno tiščali tisti ogromni kosi pice in nekaj piv. In sem jo najdla. Knjigo.

In potem se je začelo potovanje po svetovih. Potovanje po mojem življenju, po bolečinah in radostih. Potovanje, po resnicah, ki sem jih vedela kot otrok, pa pozneje pozabila. Izbrisala. Nove poti, po katerih težko hodim v visokih petah.

Potovanje k tebi, ki si knjigo ogleduješ in se mi smejiš. To potovanje traja že štirinajst dni. In naj prosim še traja.

Vem, da bom. Ona pa ni.

Zaenkrat je še brez imena, ker ga ne morem zapisati.

Se te pa spominjam.

Ko se zjutraj pogledam v ogledalo, imam v mislih še vedno podobo sebe sredi dvajsetih let. Ne vem zakaj, sem si to podobo zamrznila za vse večne čase -  ne otroštva, ne obdobja, ko sem bila najbolj zaljubljena. Zaljubljena tako, da sem se šla sredi noči kopati v kriški bajer. In on seveda.
Mene sredi dvajsetih, z napetimi trebušnimi mišicami, enakomerno poltjo iz solarija, hot hlačkami in sandali z visoko peto.

Še zdaj se vidim, kako se nikoli ne ozrem nazaj. Še zdaj se vidim, kako sem v svojem skoraj popolnem telesu nesrečna. Vsak dan 300 trebušnjakov. Kdo bi zdržal to tlako? Jaz sem jo, nekaj let :D

In potem pride dan, kot je današnji. Saj pravim, stara sem 39 let, zjutraj se zbudim, se oprham, ne nog si danes ne bom obrila, ker bom itak imela debele nogavica, spodnje hlačke ki stisnejo trebuh, veliko pudra in veliko šminke. Preden oddidem se še zadnjič pogledam v ogledalo.
39 let, si rečem.

Igraj je tale komad: http://www.youtube.com/watch?v=mERqD8QvoNs

Stala je samo še nekaj korakov od njega. On je še sedel, ona je že odhajala. Naslednji trenutek je stala ob njemu, on je trmasto gledal stran. Vem, da je vedel, da stoji poleg. Izdajal ga je napeti hrbet.
Potem ga je pogledala. On je še vedno gledal stran. Nato mu je nekaj rekla, beseda je zarezala po zraku. Pogledal jo je in se zasmejal, oblila jo je rdečica. Zasmilila se mi je. Gneča jo je odnesla stran od njega.
Ljubimca. Bivša ljubimca, ki so ju dobili "na delu"

V tistem trenutku sem začutila eno samo radost - trenutek, ki pride tako poredko in ga ne moreš zadržati, ne podaljšati. Začelo se je v hrbtu kot popadek in se mi razlilo prav do srca.

Tisti trenutek sem spoznala, da tega ne bom storila. Ne še.

Ne zanimajo me povprečneži. Ne zanima me, da te je mož počakal pred službo in sta se potem odpravila v Interspar, kjer so imeli znižane copate, ne zanima me kaj je rekla tvoja mama na to, da ne likaš brisač, ne zanimajo me Janković, Virant, Pahor. Mogoče Hanžek.
Govori mi o rožah, o čevljih in o svojih seksualnih fantazijah.
Zanima me tista ženska iz IKE-e, ki mi je zadnjič hotela povedati, vse o svojem bivšem možu. Tako, mimogrede, medtem, ko sem kadila na izhodni terasi. "Ne najdem več Outleta od Adidasa, prej me je vozil mož, pa nisem bila pozorna" "Zdaj sem ločena in ga ne najdem več". (Outleta)

Na piki me ima Sonja -. mamica, ene od deklic s katero moja hči obiskuje vrtec. Govori mi o klekanju, o štrikanju, o levih in desnih, o tem, kako smo mame preveč v službah, ko bi pa večina od nas lahko delala od doma.
"Jebi se", ji rečem, vedno, ko se peljem mimo nje v varnem zavetju avtomobila. Ona mi pa pomaha.

Tisti trenutek, ko sem jo zagledala me je spreletel srh - dlake so se mi postavile pokonci in dobila sem vročino. Poskušala sem se ji elegantno izogniti, tako, da sem se obrnila na petki in tisti trenutek, ko bi lahko naredila korak naprej, me je nekaj zadržalo - prijela me je za pas in rekla: "Dober dan, saj ste Mojca?" "Ja" sem rekla in stopila korak nazaj. Bila je moja bivša, moja čisto taprva šefica.
Bile smo samo mlade punce, ona pa - žleht baburina, srednjih let. Danes temu rečejo mobing, takrat pa ...

Stala je tam, s črno bradavico na nosu, jaz pa, ženska srednjih let in ne več punca. Gledali sva se in ona je rekla: Vas pa nikoli ne bom pozabila", in jaz njej: "Hvala lepa".
Ko je odhajala in ko je bila samo črna pika na koncu ulice, sem zavrtela torbico okoli zapestja. Od same radosti, brez strahu.  Hvala Bojana, za tole lekcijo.

P.S. Za črno bradavico nisem prepričana, če jo je imela. Mislim, da sem si jo izmislila.

Običajno sobotno jutro je. Zunaj sije sonček. Pijem prvo kavico.
Sin gleda risanke, mala se igra z vložki -tistimi največjimi, nočnimi.
Enega je nalepila na svoj piano, drugega pa na svoj copatek.

Tihožitje.

Danes popoldne, ko sem se vračala iz službe, se mi je zgodilo nekaj nenavadnega.

Vozila sem počasi, tako v mojem stilu.  Zasanjana, z opranimi lasmi  - vsake toliko časa sem si z roko potegnila čez lase, ker so bili tako mehki in dišeči - na radiu je igral tale komad  http://www.youtube.com/watch?v=Jne9t8sHpUc&feature=fvst in v enem trenutku se mi je zazdelo, da se avto ne dotika ceste in da letim in lebdim po Ižanki. Bilo je mirno, spokojno popoldne, sonce je zahajalo in kot sem rekla, igral je tale komad. In v tistem trenutku se mi je zazdelo, da se peljem v nebesa. Čisto zares.
In po dolgem času, sem začutila kako močno sem živa in kako mi smrt ni bila še nikoli bližje.

Ko sem pred semaforjem ustavila in prijela za telefon, da bi ga poklicala, je ta zazvonil. In bil je on. Čisto zares, tako je bilo.

V bistvu sem hotela napisati nekaj o Angelci Likovič - pa je ratalo tole.

Ravno eno leto je minilo, kar smo se preselili, iz Kamnika v Podgozd. Včasih se mi je zdelo, da ljudje preveč komplicirajo okrog selitve - pač spokaš tistih par gat in piskrov in se preseliš.
Ma ja. Zadnjič sem pogledala skozi okno in zagledala Kamniško sedlo, precej so se mi orosile oči. In v vrtcu sem srečala nekoga, ki ga poznam iz Kamnika - takoj sem ga ogovorila. Sem mislila, da bova rekla kakšno o Kamniku, kako ga pogrešava, pa o skupnih znancih,  pa tako naprej, pa se je skoraj delalal, da me ne pozna. Danes me je pa pozdravil z : "Dober dan". Brezveznik :)
Pogrešam Kamnik, vse tiste, ki jih poznam in še celo tiste, ki jih nisem spoznala in celo tiste, ki mi grejo malo na živce.
Predvsem pa kavico, v nedeljo zjutraj Pod gradom. Po prežurani noči. Na primer.

P.S. V soboto sva se srečali s kolegico, ki že par let živi v Londonu. Na moje vprašanje, če se bo kdaj vrnila v Kamnik je rekla, da sigurno ne, ker ji je v Kamniku dolgčas. Brezveznica :)

Izdajalo jo je rahlo podrhtavanje v glasu. Nič drugega. Vse drugo je izgledalo pristno - nasmeh, poljub, rojstnodnevna torta. "Dragi, a boš še eno pivo?" Vse to. Ampak tisto tiho drhtenje. Ihtenje. Nekje sem ga že slišala. V glavi so se mi sprožili vsi zvonci in vse rdeče luči.

Čez dva meseca sta se ločila, speljala naj bi ga (ne goljufiva kača!), pač pa brhka petindvajsetletnica z velikimi joški in paževsko frizuro.Tako je to. Tako so mi rekli.

Op.p. Tist o medvedki iz Podgozda ni res. To, sem bila jaz. Nisem več nevarna - pred desetimi minutami, sem si obrila noge.

Bila je glas iz preteklosti. Ne tako davne.
Poklicala sem jo, ker sem vedela kaj dela. Sedi na vrtu kakšnega lokala, kadi in pije pivo.
Točno to, kar sem si tisti hip (danes ob 18.10), želela tudi sama početi. Namesto tega sem drvajsala voziček naprej in nazaj, da bi mala zaspala.
Pivo in cigareta, pa debata o modi. Samo to me še lahko reši. Tako, malo za hec.