Moj mozaik

SOLZE . . . OD PRIJETNEGA VZNEMIRJENJA DO PANIKE

Zocalo je trg, ki predstavlja srce Mexico Cityja. Nahaja se na Plaza de la Constitución. V 19.  stoletju so nameravali tu postaviti glavni spomenik neodvisnosti, a se to ni nikoli zgodilo. Ostal je temelj tega spomenika, kar pomeni zocalo. Leta 1520 je Cortés tlakoval trg z razvalinami Teocallija in ostalih Azteških stavb. Do zgodnjega 20.  stoletja je bil trg bolj labirint prodajnih stojnic kot odprta tržnica. Z merami več kot 220m x  240m sodi med največje svetovne trge.

Trg danes predstavlja resnično enega najpomembnejših predelov mesta. Na vzhodni strani je po celi dolžini predsedniška palača. Ne gre za spomenik ampak dejansko služi svojemu namenu. Z balkona te palače vsako leto 15. septembra  predsednik izvede slavni El grito - ko vodi krike množice 100.000 Mehičanov zbranih na  trgu s tradicionalnimi besedami :

´ Viva Mexico! Viva independencia! Viva Mexico! …´  Gre za tradicionalno protakolarno besedilo v čast mehiške 199-letne  neodvisnosti in množica ponavlja krike za predsednikom.

Na severni strani trga se nahaja Catedral Metropolitana, ki so jo začeli graditi leta 1573 pod nadzorom arhitekta Claudia de Arciniega. Zgradba se neenakomerno poseda še od časa gradnje zaradi lomljenja zgradbe same. Ob nedeljah ob 7h zvečer je maša ob spremljavi Mariachijev.

Na južni strani trga pa se nahajajo pisarne vlade Distrita Federal – vlade Mexico Cityja.

Sprva je bil trg namenjen stojnicam, kasneje političnim protestom, v zadnjem času pa je na trgu veliko brezplačnih prireditev. Poleg tradicionalnega, že omenjenega praznovanja Dneva neodvisnosti, vsakega 15. septembra, se tekom leta zvrsti veliko število brezplačnih koncertov in ostalih prireditev.

Midva s Fernandom greva velikokrat v ta del mesta, kajti vedno se kaj dogaja. Lani, 14. februarja, sva sodelovala pri dogodku s katerim smo dosegli svetovni rekord v največjem številu ljudi, ki se hkrati poljubljajo. Zbralo se nas je 40.226 in rekord je bil dosežen.

Na Facebooku se je pojavila ideja, da bi se na dan 51(29.08) rojstnega dne Michaela Jacksona zbrali plesalci na Zocalu in plesali na glasbo Thriller.Zbralo se ja kar 13.597 plesalcev in Zocalo se je spet vpisal v Guinessovo knjigo rekordov.

Letos Mehika praznuje 200 let neodvisnosti.Kljub temu, da vem, da so mehičani mojstri praznovanja, si težko predstavljam, kako spektakularno bo vse skupaj potekalo! Slavnostni dogodki so se začeli že  prve dneve 200. leta neodvisnosti. Na Zocalu so pripravili prireditev Spektakel luči in zvoka. Gre za svetlobno in zvokovno zgodbo Mehike skozi čas, ki povezuje tradicionalno glasbo Mariachijev s sodobno glasbo in mojstrsko delo luči, ki Predsedniško palačo preoblači v zgradbo kosti, zgradbo kot je bila stoletja nazaj, v cvetje, napise Viva Mexico in v podvodni svet.

Na trgu se nas je ob 20.30 zvecer zbralo po uradnih ocenah 95.000, neuradne ocene pa pravijo, da nas je bilo približno 200.000 na Zocalu in na vseh bližnjih ulicah. Midva sva prišla v gnečo, smo se pa brez težav premikali. Spektakel sva si ogledala skupaj z družinami z majhnimi otroci, starejšimi ljudmi in nekateri so si prinesli stolčke, da bi udobno uživali v tej res fascinnantni predstavi. Spektakel se je začel točno, kar je precej neobičajno za Mehiko! Neizmerno sem uživala ob popotovanju skozi čas in se čudila nad dejstvom, kaj vse tehnologija zmore, kako lahko gromozansko predsedniško palačo preoblačijo v toliko prekrasnih zgodovinskih in domišljijskih oblek, res neverjetno. Čutil se je močan duh pripadnosti Mehičanov in iskren in globok nacionalen ponos. V momentu, ko se je zaslišala glasba Mariachijev se mi je od vseh silnih vtisov in čustev utrnilo nekaj solz.

Po dobrih dvajsetih minutah spektakla je bil čas, da zapustimo Zocalo, kajti nova predstava je bila pripravljena za ob 21.30 za novo množico obiskovalcev. Bila sva bolj v sredini trga, tako da sva se ozirala, kam greva in vse, kar sva lahko videla, je bila nepregledna množica ljudi, kamorkoli je segel pogled. V meni se je zbudil neprijeten občutek ukleščenosti in  priznam, oživel je spomin na tragedijo pred diskoteko Lipa v dosti manjši množici. Vedela sem, da ni trenutek za paniko, da nekako morava priti iz te mase. Potrpežljivo sva se skupaj z drugimi obiskovalci pomikala proti obrobju trga in upala, da čim prej in varno prideva do metroja in domov. Sprva smo se premikali počasi in pazili drug na drugega. Okoli naju so bile družine z otroci, nekatere so starši nosili na ramah, druge so imeli pred seboj, prav tako sem opazila starejše ljudi, ki so si prav tako ogledovali prekrasno predstavo. Majhno število policistov je občasno kričalo, naj se pomikamo proti Pino Suarez metro postaji, kamor sva bila namenjena tudi midva. Po kakšnih dvajsetih minutah sva dosegla rob trga in se zlila z množico ljudi, ki so bili namenjeni proti metroju. Ko sva stopala po stopnicah z Zocala na ulico, je zakon mase ljudi stiskal naju in ljudi okoli naju in ljudje so prosili, naj se pomikamo počasi, naj ne porivamo ljudi pred seboj, na smrt prestrašene mame so kričale, naj ne porivamo, da so z nami otroci in starejši ljudje. Komaj sem dušila svojo lastno paniko, kajti prav nič me ni mikalo zgubiti ravnotežja in biti pohojena do smrti od mase ljudi. Med arkadami sva se ustavila za nekaj minut, bilo je malo manj ljudi tam, in premišljevala, kaj naj storiva. Ljudje so drli na Zocalo na novo predstavo in druga množica ljudi je želela zapustiti prireditveni prostor. Jaz se med arkadami nisem počutila varno, kajti prepričana sem bila, da se bo tudi ta prostor prej ali slej zapolnil z ljudmi in spet bova samo del nenadzorovane množice. Skozi še eno množicoljudi sva se poskusila prebiti proti metroju in takrat me je zgrabil resničen strah. Fernandu sem povedala, da me je groza, tako da me je miril, kolikor me je lahko v tej blazni noriji. Ko sva se rešila ukleščenosti sem padla v neutoložljiv jok. Hromečega strahu se še lep čas nisem znebila. Zadnja faza relaksacije je bila Corona  (znano mehiško pivo) v lokalu blizu najinega doma.

V dnevnem časopisju naslednjega dne sem lahko prebrala, da je bil spektakel ob 21.30 odpovedan. Kakšna je bila situacija, ko si je jezna množica utirala pot domov, si raje ne predstavljam.

GLASBENI VAKUM

Zdajle brskam po mulci in razmisljam, kaksno glasbo naj si nalozim na svoj MP4. Zacela sva namrec hodit v sportni klub, kjer hodiva in teceva notri, kadar dezuje, kar je zelo pogosto v zdajsnjem dezevnem obdobju.

Projekt ni tako enostaven, kot se zdi. Sem se kar priklopila na tukajsnjo pop glasbo, ki jo zjutraj poslusam, preden grem v solo, problem je, ker ne poznam izvajalcev ali pa ne naslovov, tako da tule rabim veliko pomoci.

Potem sem se pa sprasevala, katero slovensko glasbo bi rada poslusala. Sem prepricana,da je kombinacija mojih zelja strasansko nenavadna - od Saske Lendero, Rebeke Dremelj, Omaraja Nabra, Magnifica, Karmen Stavec, Bepop, Mirana Rudana, pa se brskam po podstresju, kaj poskocnega bi nasla iz nasih krajev.

Zadnje case me daje huda Jugonostalgija, tako da je tule lista prakticno neskoncna, od Plavega Orkestra, Bajage, Tajci, Daniela, Gibonnija, Grase, Bjelo Dugme, ....

Razmisljam pa, da sem v nekaksnem glasbenem vakumu zdajle, tretje leto sem tule in pocasi so mi zacele iz glave zacele uhajati slovenske pesmi, ki so mi bile vsec, novih nekako tule ne vrtijo, isto se je zgodilo z bivso jugoslovansko glasbo, od mehiske mi pa manjka podlage.

Zakaj pravzaprav tole skljocam, ker si zelim, da me malo poinformirate, kaj se zdajle trenutno poslusa v Sloveniji, da se malo poupdatam.

OCETOVSKI DAN

HOY TENGO QUE DECIRTE PAPA

Hoy tengo que decirte papa
el tiempo nada cambiara
estaremos siempre juntos
todo el tiempo sin parar.

Hoy tengo que decirte papa
te quiero mas que a nadie
y cuando estoy a tu lado
todo el miedo ya se va.

Y a veces cuando llegas de noche
y el sueo ya me vencio
estas junto a mi, y me miras dormir
y me siento tan feliz.

Voy a crecer a tu gran tamao
y el mundo vere como tu
te comprendere mucho mas y mejor
y la vida vencere

Danes ti moram povedati oce,

cas ne bo nic spremenil,

vedno bova skupaj,

ves cas brez premora.

Danes ti moram povedati oce,

rad te imam bolj kot kogarkoli,

in kadar sem ob tebi,

ves strah izgine.

Vcasih, ko prides ponoci,

in me spanec ze premaga,

si poleg mene in me gledas ko spim,

in sem tako srecen.

Zrastel bom tako velik kot ti,

in bom videl svet kot ti,

razumel te bom bolj,

in zmagal v zivljenju .

Takle priblizen je prevod znane pesmi Timbiriche, ki so jo danes otroci peli svojim ocetom.

Potem ko so zapeli se anglesko pesem in Mañanitas, so vsi otroci objeli svoje ocete:

Druzina je tule strasansko pomembna vrednota, tako da so materinski, ocetovski in dan otroka strasansko pomembni in se jih tudi praznuje, z vecjo ali manjso prireditvijo v soli, potem pa se gre skoraj obvezno na kosilo.

PALACINKANJE

Moram priznati, da od gospodinjskih del najmanj maram kuhanje. Od lakote sicer ne bi umrla, ampak kaksne blazno uspesne restavracije mi pa zagotovo ne bi uspelo odpreti. Moja mami mi je rekla, da naj se porocim z nekom, ki mi bo kuhal, kajti z menoj na to temo ocitno ne bo kaj dosti.

Moje kuharske umetnosti se koncajo kmalu po caju, kavi, rizoti, zelenjavni juhi, testeninah in solati. Saj, ce bi imela majckeno drugacen odnos in bi malo pobrskala po netu in poskusila, bi zagotovo imela malo bolj pester repertuar, ampak jaz sem raje ubagala mati in se porocila s Fernandom, ki obozuje hrano in kuhanje. Takoj ko sva zacela ziveti skupaj, sva soglasno, v obojestransko zadovoljstvo sklenila, da jaz pospravljam, on pa kuha. Oba se na vse konce hvaliva, kaksen uspesen biznis sva sklenila. On zna pripraviti veliko mehiske in perujske hrane, poleg tega pa sam ustvarja, tako da idej nikoli ne zmanjka. Jaz pa uzivam v pripravljanju papaje, manga, melone in ovsenih kosmicev. Rada tudi cistim in rezem solato, vse ostalo pa postori Fernando.

Palacinkanje se je zacelo pri Ireni in Mauriciu. Povabila sta naju, Nino in Barbaro na vecerjo, na kateri so bile postrezene palacinke. Variant je bilo veliko : Nutella, marmelada, lechera - bela krema, podobna Eurokremu, samo bolj tekoca , narezan mango, jagode, breskve v kompotu, orehi in sladka smetana. Fernando je rekel, da je okus orgazmicen. Pripravil si je vec razlicic in Nutella mu je sicer vsec, ni pa zmagovalka, lechera z mlekom in orehi!

Tradicija se je nadaljevala pri Bozi

 in ta ponedeljek z Nino, ki je pripotovala spet v nase kraje in tu tudi namerava en cas ostati. Vse zgoraj nastete sestavine smo pripravili in se napokali, da smo iskali cimbolj ugoden polozaj, kjer bi palacinke uspesno pocivale v zelodcu.

Danes se je pojavilo vprasanje, kdaj bodo spet kaksne palacinke, tako da trenutno palacinkam. Se dve, pa se bova mastila z njimi!

PRVA MEHISKA ZMAGA NA MUNDIALU

Jasno, da je sledilo nadaljevanje prve tekme Mehike. Danes so igrali s Francozi. Fernando se je vceraj pogovarjal po telefonu s prijateljema in oba sta bila prepricana, da je zmaga proti Francozom prakticno nemogoca. No jaz sem  oba okrcala, kaksen odnos je to, kje je optimizem in da bo Mehika zagotovo zmagala. Vljudno sta se nasmehnila, ces da kaj bo zenska vedela o nogometu, onadva sta v teh vodah ze od malega.

V soli smo ta in prihodnji teden v obdobju izpitov, ta teden je na sporedu Spanscina, prihodnji pa Anglescina, ker zakljucujemo solsko leto, ampak ta situacija ni bila ovira za ogled tekme. Le ta je bila na sporedu ob 1.30 popoldan po nasem casu, pouk pa traja do 2h. Otroci so lahko sli domov ob 1h, da bi ujeli tekmo.

Neodgovorno? Kaj pa vem, meni se ne zdi. Mehicani so naceloma precej bolj patriotski, kot Slovenci. Zastave visijo v Mexico Cityju vsak dan v letu, ne samo za praznike. Trgovine in lokali okrasujejo v rdece belo zelenih barvah in to od prtov, zelatine, torte v obliki in barvah zastave so na razpolago za obicajne smrtnike ob ne nujno drzavnih praznikih, papirnatih dekoracijah,... seznam je neskoncen. In zakaj bi bilo domoljubje pridobljeno z ucenjem zgodovinskih podatkov na pamet? Vsi taksni, ´nacionalni dogodki´  krepijo domoljubje, tako da se meni osebno zdi poleg tega, da si ogledas nogomet tudi zabaven nacin krepitve narodne zavesti.

Po koncani tekmi sem se vracala iz sole domov in glavne avenije so bile v taksnem stanju, kot v casu prasicje gripe. Prazne, brez prometa kajti ljudje so uzivali v proslavljanju zmage. Hodila sem mimo male trgovinice, kjer so imeli na ves glas salso in zaposlena trgovca sta zareca plesala salso, soferji hupajo na cesti  navijaskem ritmu . Danes je definitivno fiesta  po celi drzavi.

Jasno, da se tudi moja druzina v Sloveniji veseli z nami, tako kot je bila moja mehiska druzina navdusena nad zmago slovenske reprezentance. Poleg tega tudi vsi moji ucenci vedo, kdaj igra Slovenija, vedo rezultat tekme in ce je le mogoce, tekmo tudi gledajo. Mogoce pa imamo Slovenci ziveci v tujini vsaj nekaj malega moznosti dodati kaksen kamencek v mozaik prepoznavnosti Slovenije. Mimogrede, sprasujejo me, zakaj so dresi slovenske reprezentance zeleni, ce imamo pa zastavo v rdece modro beli barvi, pa nikjer zelene. Nisem jim znala tocno odgovoriti, sem pa ugibala, da se zeli pokazati, da je dezela zelo zelena ali pa da je enostavno posvojeno od Olimpije. Kaksna ideja, zakaj taksna barva?

DIVJE Z NINO V MEXICO CITYJU

Eno od srečanj Slovencev v Mehiki je bilo organizirano v kavarni Pendulo v Condesi, ki je eden od prijetnejših predelov mesta. Bili smo seveda mešana družba, kajti s seboj smo pripeljali svoje mehiške polovice. Sedela sem ob Barbari in se pogovarjala o tem, kaj je njo prineslo v Mehiko, kako ji je kaj všeč tule, kakšne načrte ima in podobno.Obe naenkrat sva se zazrli v dekle na drugi strani mize. Omenila sem Barbari, da je zelo podobno Nini iz Tabujev. Primož je najin pogovor slišal in nama povedal, da to je Nina iz Tabujev! Neverjetno, ko sem bila v Sloveniji, me je povsem prevzela s svojo energijo, petjem in glasom. Žal je nikoli nisem imela priložnosti srečati v živo.

Nič hudega sluteča grem na kavo s Slovenci v Mehiki in se znajdem v njeni družbi. Moram priznati, da sem bila izjemno šokirana. Tudi v Mehiki me je navdušila, kajti vsem se je predstavila samo kot Nina.  Ker je prišla iz Slovenije tik pred srečanjem, je prinesla Gorenjka čokolade za celo družbo. Všeč mi je bilo tudi, da je v Mehiko sledila svojim sanjam in ljubezni. Prišla je, vstopila v neznano, pripravljena, da se spoprime z vsemi težavami.

Takoj, ko sva s Fernandom prišla domov, sva na You tube preposlušala celo vrsto njenih pesmi. Moja najljubša je še vedno Divje. Zdi se mi, da Nino zelo dobro opiše, ker ima neverjetno količino energije in je nepokvarjeno navihana.

Simpatija je bila obojestranska, zato sva se večkrat srečali. Včasih sva se sprehajali po Condesi z njenim kužkom Tuba, se ustavili v lokalu Frutos Prohibidos, kjer sva si privoščili 100% jagodni, grozdni ali pa mamey sok (žal ne najdem prevoda v Slovenščino). Sokovi so slastni in ne dragi. Stanejo namreč od 20-25 pesov in edina sestavina je izbrano sadje in v kakšnem od njih malo vode. Srečali sva se tudi na zabavi. Tam smo jo shecali, da je odpela Divje, ki je všeč tudi Mehičanom.  Jasno, da je ob tem plesala in bilo jo je užitek gledati in poslušati, saj se je popolnoma predala svoji glasbi.

Pri Ireni doma smo skupaj z Barbaro preživeli večer ob palačinkah. Fernando se ni mogel načuditi našim palačinkam. Najbolj ga je začudilo to, da kar vsako slovensko dekle zna pripraviti palačinke. Tule so namreč precej draga sladica in doma jih na naš tradicionalni način ne zna praktično nihče pripraviti.

Ker sem sladkosneda in ker so Fernandu palačinkarska srečanja zelo všeč, smo zadevo ponovili z Božo in zdaj načrtujemo nov večer z Ireno in njenim Mauriciem.

MUNDIAL PO MEHISKO

Pa se je zacelo! Svetovno nogometno prvenstvo namrec. Tako kot se je vecina moskih po celem svetu veselilo tega dogodka, se ga veselijo tudi Mehicani.

Jasno, da smo se tudi v soli tega dogodka lotili nadvse resno. Imamo racunalnike s Sony monitorjem v vsakem razredu, tako da je ucenec iz 6. razreda, ki se najbolje spozna na racunalnike, cel teden prej tehnicno pripravljal razrede. Testirali smo razlicne antene in ugotavljali kompatibilnost in na koncu nasli varianto. Na redni tedenski ceremoniji v pondeljek je direktorica sole naznanila, da bomo v peteek gledali nogometno prvenstvo in da se lahko temu primerno opremijo.

Dovoljene so bile majice, spodnji del pa je moral biti uniforma. Vecino otrok se je kakorkoli mehisko opremilo, najmanj, kar so imeli, so imeli rdece, bele in zelene crte zastave na obrazu. Nekaj jih je imelo ze nove, crne drese, ostali pa smo bili v zelenih majicah.

Najprej so se seveda morali dogovoriti za to, kje bo kdo sedel, pa vse kokice so morali pripraviti v mikrovalovki nadstropje nizje in ze smo slisali mehisko himno.

V celi soli je donelo, vsi otroci so ponosno kricali himno. Tekmo so spremljali in navijali za Mehiko iz vseh grl in se tudi cisto po odraslo jezili.

Med drugim sem slisala naslednje zakricane slogane:

Si se puede                (Ja, se da)

Si se pudo                  (po tem, ko so Mehicani zadeli gol - Ja, se je dalo)

Queremos otro gol      (Hocemo se en gol)

Mexico, Mexico, Mexico se je pa slisalo cel dan po soli.

Jasno, da smo kljub temu, da smo bili popolnoma zaposleni z nogometom imeli pavzo z malico. Otroci so na hitro vase zmetali hrano, potem pa so tudi sami igrali nogomet. Odmora je bilo konec, medtem so pa Juznoafricani zadeli gol. Otroci so bili strasansko razocarani in potrti, nekateri so nogomet nehali gledati (telenovele niso izmisljene). Jaz sem jih spodbujala, naj spodbujajo svojo ekipo, da imamo se dovoj casa in na vso sreco sem imela prav, tekma se je koncala z 1:1.

Glede na to, da so se otroci tako zelo vziveli v nogomet, si lahko predstavljate, kaksno razseznost ima med odraslimi. Moski se jasno prvenstva zelo veselijo ze mesece vnaprej. Da si tega nisem izmislila, zelo dobro ilustrura tudi podatek, da so Mehicani poslali svoje reporterje v JAR ze pred dvema letoma in od tam so se tudi oglasali s taksnimi in drugacnimi novicami.

Nic nenavadnega tudi ni bilo, da je veliko moskih prislo v sluzbo kasneje. Med srcekoti je bil tudi Fernando, ki si je tekmo ogledal v sportnem klubu, kjer zdaj pridno zganjava vse sorte fiziko. V ta namen je prestavil svoje poucevanje s petka zjutraj po nasem casu na cetrtek zjutraj.

Kljub temu, da je potovanje iz Mehike na mesto zlocina precej drago, zdaj priblizno 10.000 Mehicanov spremlja prvenstvo kar v zivo, na kraju dogodka. Opremljeni so z opravo Mariachijev, maskami znanih wrestlerjev in ostalimi tipicnimi mehiskimi opravami. S seboj so vzeli celo maketo kipa Angela neodvisnosti, ki je v originalu v prestolnici. Le zakaj bi to storili? Ker je to mesto v Mehiki, kjer se proslavljajo vse zmage reprezentance in upam, da se bo veliko proslavljalo.

POSEBEN PONEDELJEK

Ponedeljki so definitivno najmanj priljubljen dan v tednu, ta trend začnemo že, ko smo šolarji in ga uspešno nadaljujemo, ko hodimo v službo. Razlogi so večinoma v tem, da nas kot šolarje čakajo kontrolke in nova snov, zaposlene ženske pa poskušamo med vikendom najti čas za gospodinjska opravila, katerih povečini ne uspemo stlačiti v prenatrpane urnike med tednom in si ukrasti kakšen pirueteen trenutrek z najdražjimi.

Moj definitivno zelo težak ponedeljek je bil ponedeljek po vrnitvi iz Slovenije. Po mesecu in pol sem namreč šla v službo in da bi bil ponedeljek še malo bolj adrenalinski, sem šla v novo službo. Poučevanje odraslih sem zamenjala za poučevanje otrok, tako se je glavna problematika iz jezikovne preselila v problematiko obvladovanja skupine in disciplinsko problematiko. Jasno, da sem si te spremembe želela in si zato tudi našla drugo službo, ampak prehod je bil pa sila naporen.

Ker sem praktično iz letala šla v službo (samo 1 dan je bil vmes),  sem bila vsa še polna raznoraznih vtisov iz Slovenije in moj lonec vtisov je kipel in ni imel niti malo prostora za nove. Komaj sem v sebi dojela, da sem nazaj v Mehiki, dejstvo, da grem ponovno v službo in da bom poučevala otroke se jasno niti približno ni moglo usidrati vame. Prvi dan še celo nisem bila čisto prepričana, da bom našla šolo. Po vožnji z dvema metrojema in pešačenju sem se srečno narisala v nov kolektiv. Hecni občutki, moja ne preveč dobra Španščina v Sloveniji ni bila preveč uporabljana in je bila tako še zakrnela. Znašla sem se v zelo uigranem kolektivu in pred skupino 25 otrok, ki so razdeljeni v 2 oddelka in so me radovedno opazovali. S Suzano sva namreč edini tujki tule in obe sva letos začeli z delom v tej šoli. Suzano, ja, slovenska sodelavka, katere sem nadvse vesela, ne samo da je krasna ženska, ampak obema je bilo lažje začeti z delom tule, ker so naju podobne zadeve čudile.

Za začetek se je pojavilo 25 novih imen, nekaterih doslej kljub dvema letoma življenja v Mehiki še nisem slišala, kot npr. Okelani in Arantza. Okelani baje izhaja iz staroselskih tradicionalnih imen, Arantza pa pravijo, da je povsem običajno ime, tako da mogoče samo nisem prišla v stik z njim. Vsi ti otroci so v uniformah, kar se mi zdi odlično, kajti ne bi mogla ugotoviti, katera družina je bolj premožna.

V razredu pa so se začeli problemi, kajti jaz nisem imela časa za uvajanje, nihče ni imel časa pojasniti vseh detajlov poučevanja v šoli in četudi bi ga imeli, ne vem, če bi lahko pojasnili vse, kar je bilo zame novega. Pouk traja lahko tudi do 3 ure, brez prestanka in to z mojimi 8-letniki.Moj urnik je praktično poučevanje od 8-14h. Vmes je med 10.00 in 10.30 odmor za malico, ki ga prav tako preživiš z otroci, tako da sem razmišljala, če so stranišča samo za okras, kajti ni nobenih pavz in kako urediš s svojimi mesečnimi zadevami? Larissa se je do solz nasmejala, ko sem ji zaupala svoje skrbi in ko sem ji povedala, da Suzana prvi dan ni spila niti kapljice vode. Greš na stranišče kadarkoli pač moraš in enega od otrok prosiš, da medtem poskrbi za disciplino.

Poleg tega, da imajo načeloma otroci vsak dan po 3 ure Angleščine in po 3 ure Španščine, imajo vsak teden 1 uro telovadbe, 1 uro glasbe, 1 uro Francoščine in 1,5 ure račnalništva. Zanimiv urnik, za moje pojme, premalo telovadbe, nič likovne vzgoje, ostali predmeti so pa poskriti v Španščini in Angleščini. Jaz na primer učim biologijo in geografijo deloma med svojim poukom in Rogelio matematiko, zgodovino, geografijo in biologijo v svojem času.

Prva dva tedna sem imela svoj osebni urnik nadvse enostaven. Služba, priprave in spanje. Poučevanje me je namreč nadvse uničilo. Nisem poznala otrok, nisem poznala pravil šole in nismo imeli knjig, tako da sem potrebovala energijo iz čisto vsake celice in mi je za doma ni ostalo za več kot za pripravo aktivnosti novega dne.

Otroci dobijo svinčnike, barvice in zvezke v šoli, tako da ni razlik in da staršem prihranijo skakanje po knjigarnah. Poskušamo jih tudi vzgojiti, da pripomočkov ne izgubljajo ali uničujejo, tako da puščice s potrebščinami puščajo kar v šoli. Prvi teden mislim da je bil razpisan natečaj za svetovni rekord v šiljenju v mojem razredu. Neredko je bila pred tablo četica otrok, ki je potrpežljivo čakala na šilček in medtem zabavala vse čakajoče in preostale sošolce. Odločila sem se, da zaključim ta natečaj in da bom jaz po potrebi šilila, tako da so se zastoji v momentu zmanjšali. Zakaj? Otroci so ensotavno bili naveličani dolgih ur sedenja in želeli kaj ušpičiti, pa je šiljenje dober izgovor.

Približno na vsaki 2 sekundi in pol pade na tla kakšen svinčnik ali barvica. Malo je razlog v tem, da imajo mize naklon in resnično padajo zadeve z miz, malo so pa otroci pomagali z istim razlogom, da so lahko vstali.

Stranišče je spet eden od zelo upravičenih razlogov, da zapustiš razred. Situacija je bila v prvem tednu takšna, kot da bi vsi otroci prebolevali kronično vnetje mehurja v kombinaciji z najhujšo drisko po zastrupitvi s hrano. 3 fantovska in 3 dekliška stranišča so komaj zadostovala za potrebe našega razreda, kam so v tem času hodili ostali razredi, mi ni jasno. No mogoče so pa imeli srečo in so se izognili temu krutemu virusu. Kljub temu, da je stranišče za moje pojme povsem intimen prostor, sem si dovolila po trkanju na vrata večkrat vstopiti v oba. Potem, ko sem ugotovila, da imajo debate in zabavo, sem omejila uporabo stranišč, jasno pa, da je treba vseeno biti jasnovidec in pogruntati, kdaj je resnično fizična potreba, kdaj pa potreba iti iz razreda.

V začetku sem bila bolj opazovalka situacije, kot učiteljica, kajti te zadeve so bile zame nove, presenečenje, morala sem razumeti, kaj se dogaja, kakšen motiv imajo otroci, da sem lahko potem ustrezno reagirala. Po teh začetnih straniščnih problemih, natečaju šiljenja in gravitacijskem zakonu, pa potem ko sem vse te otroke vsaj malo spoznala, so se ponedeljki definitivno spremenili. Jasno, da so mi ljubši vikendi s Fernandom, ampak ponedeljkov se zaradi vseh teh malih navihancev vsaj malo veselim.

GUADALAJARA, PACHUCA IN OSTALE DROBNARIJE

No pa je spet en mesec naokoli, pravijo, da cas bezi, ko si srecen in se imas lepo. Maj je bil razgiban, da je kaj, kar preces vsega se je zgodilo.

Cisto na zacetku meseca smo imeli 5-dnevni most, kot to imenujejo tule in sva se odlocila, da jo mahneva v Guadalajaro. Tja se namrec nameravava preselit cez nekaj let, tako da sva izkoristila nekajdnevno pavzo, da sva se malo razgledala tam. Ideja je bila, da bi sla z avtobusom v Sahuayo , Michoacán, kjer sem zacela svoje mehisko zivljenje. Zanimalo me je, kako  Azuayo izgleda zdaj in zelela sem si pogledati vse tiste koticke, kjer sem se potepala, ko sem bila tam, nostalgija pac, pa malo filanja baterij je bilo na sporedu, pa jasno da sem hotela to zadevo delito s Fernandom. Sahuayo ni ravno najbolj turisticno ali enano mesto, tako da sva bila prepricana, da bova brez tezav lahko sla v Sahuayo. Spakirala sva mala nahrbtnika in sla na avtobusni terminal, kjer je bilo toliko ljudi, kot da bi kaj delili zastonj. Kart za Sahuayo nisva dobila, tako da sva upala, da jih dobiva vsaj za Guadalajara. No dobila sva zadnji dve mesti v avtobustu okoli polnoci. Naslednji dan zgodaj zjutraj sva se zbudila ze v Guadalajari. Nasla sva hotel v knjigi Lonely planet, ki je najina potovalna biblija. Pustila sva nahrbtnika tam in se odpravila na potep po mestu. Prva dva dneva sva oba imela mesane obcutke. Za potep je cisto krasno mestece, ampak za ziveti pa, sva imela oba res mesane obcutke in ker sva to zadevo imela teoreticno v planu, nisva nic omenila drug drugemu. Center mesta je prekrasen, polno malih trgcov s kipci, hecnimi skulpturami v obliki stolov, polno zivljenja, kar je pa nenavadno, je pa to, da ni prav veliko majhnih lokalckov, kjer bi se usedel, opazoval mimoidoce ljudi, ali pa bral knjigo. Nujno sem morala na trg Mariachijev, kajti izvor Mariachijev je v blizini Guadalajare:

MOJA MEHISKA POROKA

Aciiiiiiiiiiiiiiiiih, zaprasen blogec, da je kaj, ampak imam dobro opravicilo. Porocila sem se in to v Mehiki.

Pa kaj potem? Jah, tule smo vse na mañana sistemu bolj ali kdor caka, caka se malo, se malo in se malo bolj, potem se pa se malo pocaka. Poroka je resna zadeva, zavedam se, da je vsa papirologija v primeru, da si tujec se 16x bolj. Iz vseh teh razlogov in zato, ker sta se najavila tudi oce z Majdo in mami s prijateljico Marcelo, sva hotela vse pravocasno urediti, da se ja ne bi kaj zastrikalo. Nekako si ne predstavljam, da bi jima rekla, ko sta pripotovala semle, da se je zal s papirji nekaj zapletlo, ce se lahko prosim vrneta enkrat avgusta nazaj. Najprej sem zelela najti odvetnika, ki bi opravil vse potrebne vija vaje. Odvetnica, ki mi je odlicno uredila menjavo delodajalca se ni oglasala na telefone ali maile. Zadeva se je vedno bolj blizala, nje pa nikjer na spregled. Ker smo se vedno dobili v kavarni, nisva imela kam je iti nadlegovat v pisarno. Na sreco ureja vse transakcije za tujce, ki delajo v veliki jezikovni soli Interliungua. Kaj ima to veze? Fernandov brat Pancho je direktor ene od njih in se ji nikakor ne bi splacalo totalno zasustrat zadeve. Z veliko poskusi sva jo uspela priklicat in nama je nazaj izrocila papir, da sem srecno locena in da se smem porociti. Potem pa na lov za novim... Umetnost, tule se ne pogleda v imenik, pa gre tja, ker nikoli ne ves, kaj bos narajmal, ampak se dela te zadeve po poznanstvih. Ko sva si ze skoraj popolnoma razbila glavo, koga naj se vprasava, sva vprasala eno Francozinjo, ki jo uci Fernando in nama je priporocila odvetnika. Dovoljenje za poroko je bilo porocno darilo nama, podaljsanje delovnega dovoljenja nama pa tudi ni prevec zaracunal. Da se zadeva ne bi preenostavno izsla, je bil problem timing in dodatni papirji. Delovno dovoljenje mi je poteklo 7.4., po zakonu se ga ne sme podaljasti vec kot 1 mesec prej, torej smo cakali do 7.3., podaljsali so nam ga v 2 delovnih dneh, potem smo pa zaprosili za dovoljenje za poroko. Ker sva v Oaxaco letela 27.3. sem se obracala z molitvijo k vsem svetnikom, ki jih poznam, tako slovenskim kot mehiskim, da bi zadeva prisla pravi cas iz procedure. In ja, LAST MINUTE! 26.3. ob 12h je Fernando poslal SMS, da vse kaze, da se bova porocila J.

Za poroko se jasno potrebuje tudi porocna obleka ali dve. Jaz sem si omislila 2 in sicer eno belo, dolgo, za po polnoci, ko stopis v novo zivljenje pa tipicno mehisko in sicer iz Oaxace. Ne samo, da obozujem Oaxaco, tudi ta obleka mi je do zdaj dalec najbolj vsec od vseh, kar sem jih videla.

S to mehisko sva se hecala decembra, ko sva sla na bozicne pocitnice v Oaxaco, prav s tem namenom in z namenom, da najdeva nekoga, ki bi nama organiziral poroko. Po hudih mukah in po klicanju po rumenih straneh sva nasla Magdo, za katero ne vem, ali naj bom vesela, da se je lotila tega ali ne.

Cel cas ko smo se pregovarjali in usklajevali, kaj midva bi, je bila kot nocna mora. Kaj vse se je zenski dogajalo v stirih mesecih. Pravi, da je imela prometno nesreco, operirali so ji hrbtenico, za cel teden je sla v Huatulco, na dan pred najino poroko ji je pa umrl oce. No za to zadnjo zadevo ne dvomim, vse ostalo pa, kdo bi vedel, kaj je res in kaj ne. Skratka mutila je, da je bilo veselje in se zdaj muti, ker ji po skoraj dveh mesecih se vedno ni uspelo poslati niti slik, videa in niti porocnega certifikata. Zdajle sestavljava bojni plan, kako se je lotiti. Saj ni res, pa je varianta. No ko smo se po hudih mukah uspeli dogovoriti za vse, ji je dan pred najino poroko umrl oce.

Bela porocna obleka je pa spet zgodba zase.

Najprej sem si zelela obleko sposodit, pa je to za mehicanke povsem nesprejemljivo. Vse jo imajo spravljeno v omari, tako da je ta zadeva odpadla. Potem sem jo hotela dati delat v centru mesta. Sva placala nekaj malega, gospa naju je narocila, da pridem obleko pomerit 2 tedna za tem, prideva tja, pa je vprasala, ce bomo zaceli delat. Me je pogrelo za znoret, ce bi rekla, da je bila prevec zaposlena, bi bila ena zadeva, ampak da se pa obnasa, kot da sem usla iz umobolnice, ker na dan, ko naju je narocila za pomerjanje obleke pricakujem, da jo bom lahko pomerila, me je pa res razkurila. Jasno, da sva se odlocila, da tam ne bova nic pocela. Sodelavka mi je dala stevilko sivilje, ki je zares odlicna in zanesljiva, pa so nama rekli, da oblek zal ne delajo vec, da je gospa mrtva. No koncno sva jo dala delat k gospe, ki je naredila obleke Fernandovi mami in sestram za zlato poroko starsev. Ce odmislimo detajl, da je moral Fernando na dan pred letom cakat 1,5 ure, da je gospa obleko dokoncala, ke bila precej zanesljiva.

MEHIKA IN PRASICJA GRIPA

METROJI V MEXICO CITYJU

Metro je moje najljubse prevozno sredstvo tule iz vecih razlogov.

Uporaba je poceni (2 pesa, kar je 0.15 EUR) in enostavna. Povsod je viden zemljevid z vsemi postajami in z vsemi metro krizisci. Vse kar moras vedeti je, na katero metro postajo se odpravljas in na kateri liniji je, ter katera smer linije. Npr. ce grem od doma ucit popoldan, grem na postajo San Pedro de los Pinos, ki je na oranzni liniji. Grem prav tako na oranzno linijo, moja izstopna postaja je pa Auditorio, 3. po vrsti v smeri Rosario.

Odvisna od linije in dela dneva je obremenjenost metroja. Vcasih se gremo sardinice in se tudi obrnit ne moremo, vcasih je pa prostora vec kot dovolj. V primeru,da ni sardinski moment, nas obisce potujoca trgovina. Lahko kupis prakticno vse, od piratskih cdjev s 120 in vec temami za 0.60 EURa, do papirnatih robckov, svincnikov, ucbenik za Anglescino, barvank, krizank, Hals bonbonov, zvecilnih gumijev, zepnih svetilk, scipalcev za nohte, .....

Metro je tudi relativno varen, saj se vecinoma razen kraj ne dogaja kaj posebnega. Nisem se slisala za ugrabitev v metroju, medtem ko je to za taxije s ceste kar pogost sport. Se pa gredo razna macisticna merjenja moci. Obicajno ti dajo vedet, da se jim mudi in te vcasih ne ravno vljudno odrinejo. Ni fizicno problematicna zadeva, ker ni grobo, ampak so pa mladci uzaljeni in obcasno odrinejo nazaj, tako sem 2x doslej videla fizicen pogovor na temo, kdo ima prednost. No krasno, da so se mudili s pretepom, ko se jim je malo prej tako blazno mudilo.

No danes me je pa razjezila oranzna linija metroja. Fernando je sel dovolj zgodaj na simultano prevajanje, pa je obtical na metroju brez elektrike kaksnih 20 minut. Zoprno, ker je cel projekt cakal. No zamudil je sicer 5 minut, ampak je bila zoprna zadeva. Jaz sem pa 40 minut cakala v Tacubayi, ker so nas 2 x poslali ven iz metroja.

Danes ni dan za oranzno ....

DNEVNIK

21.10.2008

Zivjo,

se kar sem v mojem vrtincastem stilu zivljenja, ko ne vem, kdaj se bom nekje srecala. Na nek nacin se je zdaj zadeva vtoliko spremenila, da me je Fernando malo umiril. Mogoce je kje kaksen  prahec v stanovanju (ga je za izvoz) pa Mt. Everesti perila za zlikat so, ampak mislim, da bo stanovanje prezivelo.

Najvec energije in zivcev mi se vedno zre ICELT – certifikat pod okrilñjem Cambridga, ki ga delam ze od aprila. Gre za strokovno izobrazevanje in sicer je treba v vsega skupaj 9 mesecih napisat 9 akademskih esejev s podrocja metodologije in jezika, 4x te pride profesor opazovat, ko poucujes in 8x opazujes ti ostale prfokse vsakic z drugacno nalogo. Blazno koristna zadeva, je pa problema v tem, da sem po cele dneve leteca, s tem da imam vmes pavzo za kosilo. Moji dnevi izgledajo tako, da ucim zjutraj, potem grem v International House pomagat koordinirat tecaje do 2h popoldan, potem imam pa pavzo. V ponedeljek in sredo imam Anglescino od 7-9h, v torek in cetrtek pa Nemscino od 5-7h. Ob petkih pa slastna 5 urna ICELT predavanja. V pavzi za kosilo greva s Fernandom jest ven, cene so dokaj dostopne, za 6 EUR dobiva oba kompletno kosilo z juho, rizem ali testeninami in glavno jedjo ter sladico, zraven je se obvezen vrc “vode”. Tule se vsemu rece “voda” , je voda z zmiksanim sadjem ali zelenjavo, tako sem npr.  pila melonino vodo, oranzado, guajavino, jagodno vodo, horciato, mangovo vodo,… Ravno vceraj me je pa Fernando naucil pripravit doma limonado, malo drugace, kot sem jaz vajena. Taksno pripravlja njegova mama in ne vem, ali se je tega naucila v Peruju ali Mehiki. V mikser das vodo in nekaj zlic sladkorja ali fruktoze J, prestejes do 30, ko se to miksa, potrem pa dodas 2 limoni razrezani na 4 dele vsaka (z lupino vred), das na najvisjo hitrost in prestejes samo do 3 (sicer postane limonada grenka) in na koncu dodas mineralno vodo do vrha. Super zadeva, pazit je treba samo na to, da se lupina dobro ocisti. Kot vedno sem spet pozna z enim esejem, ki ga moram oddati do petka, predtem ga mora se Fernando polektorirat, nekako je boljsi v Anglescini, kot jaz J, v ponedeljek bom pa poucevala mojo vecerno skupino in me pride moj prfoksek Arturo opazovat. Pojma nimam se niti kaj niti kako bom ucila, moram pa imeti uro v stilu TBL. (task based lesson). To pomeni, da moram prinesti neko branje, cd ali video, kjer bodo uporabljene zadeve, ki jih zelim ucit, na podlagi tega naj bi dala ucencem neko nalogo, kjer bi te ciljne strukture uporabljali, ce jih pa ne bodo, jih moram pa usmerjat, da skapirajo to zadevo. Vcerja bi morala imeti 8 studentov, sta prisli samo 2, novi, pa se ti 15 minut kasneje. Ce zelim opravit tole opazovanje, morajo biti najmanj trije. Skratka, prijeten vikend bo.

Na tem tecaju sem spoznala Larisso, ki je ena mojih prijateljic tule. Zivi sama z dvema sinovoma in je na sveze zaljubljena. Sicer j opa obcudujem. Pred malo manj kot 2 letoma se je locila, ker jo je moz varal in takoj za tem imela mozganski tumor. Imela je tezko operacijo, ko je slo za zivljenje in smrt in se potem kasneje pocasi rehabilitirala. Ima pa se vedno tezave, ene noge namrec ne cuti, kot bi morala, zato malo cudno hodi, ampak z bajo se pocai tole izboljsuje. Obcudujem  jo pa, ker je nasmejana , zna ziveti zivljenje in se ne smili sama sebi. No tole obdobje se z njo nic kaj ne videvam razen ob petkih, na predavanjih, ker je prevec vsega. Takoj, ko se pa tale tecaj konca, bova pa zagotovo nasli cas za kaksen klepet.

Vcasih se vidim tudi z Nino (bivso pevko iz Tabujev). Trenutno hodi na Spanscino tule v naso solo, moram pa reci, da je zelo navihana in polna energije. Vceraj je sla v Avstralijo iz Mehike Boza, se ena Slovenka, ki je bila skoraj 3 leta tule. Zakljucila se je njena zveza z enim Mehicanom, tako, da se je odlocila iti v Avstralijo, tako da je zdajle po mojem nekje na poti s strtim srckom.

Sicer so pa Slovenci tule nekaj blazno zagnani, da bi odprli drustvo. Po nakljucjih se srecujemo, tako da nas je zdajle po mojem kaksnih 20 tule ali nekaj malega vec. Problem se imamo ze 1x mesecno dobiti na pijaci, zdaj bip a oni drustvo ustanavljali in se sli papirno vojno. No jim bom jaz kar prepustila tole zadovoljstvo. Meni bodo tele konzularne zadeve cisto dovolj poleg vsakodnevne norije, ko se bo konzulat koncno aktiviral (se vedno cakamo na Mehicane, da potrdijo konzula).

Konec tedna sva prezivela v mestu. To niti slucajno ne pomeni, da sva se dolgocasila.

V soboto sva sla k Mariu. Mario je 58 letni gospod, ki je pomemben clan drustva Hash v Mexico Cityju. Hash je mednarodna organizacija, katere ideja je, da v primeru, da se preselis v tujino, pomagajo z osnovnimi in manj osnovnimi informacijami, poleg tega se v razlicnih drzavah bolj ali manj intenzivno druzijo. Tule v Mehiki se kar intenzivno in vedno kaksno navihano uspicijo. No s Pacom (Fernandovim prijateljem) smo sli k njemu domov in igrali ping pong, prisla sta se 2 hash para, pa Nina se nam je pridruzila. On je pripravil kosilo, mi pa smo prinesli s seboj vsak svojo pijaco, kar je tule precej obicajna in moram reci nadvse prakticna zadeva. Zvecer sva pod oddejo pogledala nekaj epizod Friendsov. Tule pocasi postaja hladneje, pa nimajo ogrevanja, tako da so razne gripe in prehladi blazno moderni in oba slediva modnim trendom.

V nedeljo sva sla pa na knjizni sejem na Zocalo (glavni trg tule), pa z Benkino Pocestnico in novim fotkicem naredit nekaj slikc. Optimisticno sem si kupila 3 knjige v Spanscini, 2 o barvah in en romancek J, bomo videli, koliko casa bom jaz tole zvecila.

Ravnokar so mi povedali, da je konzulat potrjen! Zdaj pa akcija, bogve kaj me vse caka J

1 MESEC SLOVENIJE POLETI

Pozdravcek vsem skupaj,

tokrat tole ne bo zapis, pac pa bi vas prosila za pomoc. Konec julija pridem s svojim dragim za 1 mesec v Slovenijo. Ker je Mehican, Slovenije se ne pozna in verjetno ne bo spet kmalu priloznost, da prideva na obisk, zato bi vas prosila za mnenja in ideje, kaj vse MORA videt in katero hrano definitivno mora poskusit.

Najlepsa hvala za pomoc!

VSE JE V GLAVI - KAKO ZAMENJATI KONTINENT 2. del

V Sahuayo sem prispela malo po 4i zjutraj. Nad kvaliteto avtobusnega prevoza sem bila definitivno presenecena, kajti ni bilo niti malo podobno moji filmski predstavi Mehike. Konforten avtobus z veliko razmika med sedezi, tako da sem se se celo jaz s svojimi 182cm brez tezav pretegovala. Na avtobusni postaji v Mexico Cityju so nam dali blazino, pijaco, sendvic, piskote, na avtobusu si si pa lahko pripravil tudi kavo. WC je tudi jasno bil vkljucen in televizija z raznimi filmi. Jaz sem bila od vsega novega tako utrujena, da sem precej na zacetku mrknila in se zbudila v Sahuayu.

Takoj ko sem stopila iz avtobusa, so me ogovorili taksisti. Nisem govorila niti besedice spansko, v bistvu mi je bila Spanscina spanska vas, tako da sem odkimavala. Koordinatorka Ana je namrec obljubila, da me pride pocakat in odpeljat v stanovanje. No jaz sem dejansko tako zaupala celi zadevi, da nisem imela niti naslova s seboj. Ana me je resnicno prisla pricakat s svojo sestro in vlacile smo 2 nabito polna kovcka v 3. nadstropje. Pokazale so mi mojo sobo, kjer sem se takoj zacela razpakiravat. Bil je poseben obcutek, vstopit v svoje sanje. Prav na hitro sem vse pokupckala in spoznala svojo kolegico Lauren. Je Kanadcanka in to tipicna z veliko odvecne teze, obcasno je bila tudi muhasta. Rekla sem, da grem malo ven, na sprehod. Od nekdaj rada hodim, tule je bilo pa se posebej zanimivo, ker je bil popolnoma nov svet. Stanovanja so bila povsod v prvem in visjih nadstropjih, v pritlicju pa trgovina pri trgovini, prodajali so vse, cevlje, obleke, sladkarije, bile so restavracije, nakit, denarnice, pasovi, knjigarne, skratka celo mini mestece je bilo trgovina pri trgovini. Ko sem se utrudila, sem se seveda zelela vrniti v stanovanje. Vse se mi je zdelo znano in povsod sem bila, tako da sem kmalu ugotovila, da sem se izgubila. Ha, pridem cez ocean in najdem to malo mestece brez problema, potem se ti grem pa v mestecu zgubit, neverjetno. No tule je ogromno internetnih caffeejev, tako da sem sla v enega in prepisala naslov stanovanja. Don Bosco 244. Hodim s tem naslovom po ulici in sprasujem mimoidoce, ki so jasno pogruntali, da sem se izgubila, kje je ulica Don Bosco. Kmalu sem jo z njihovo pomocjo nasla, ampak stevilke so sle samo do 60, manjkalo jih je vec kot 180. Hm, kaj pa zdaj. Ja nic, poklicala sem taksi. Taksisti ja poznajo mesta. Povem naslov in mi povedo, da ta stevilka ne obstaja, da se je verjetno ravnateljica v mailu zmotila in da stanujem na Don Basco 244. No to smo se nekako zmenili v Spanscini, moja Anglescina mi je pomagala marsikaj razumeti. Najdeva Don Basco, taksist ustavi in se me hoce znebit. Jaz sem medtem ugotovila, da tole ne bo prava stavba. Prepricujem ga, da nisva pred pravo stavbo, pa se sploh ni dal motit. Na naslovu je pisalo, da je stanovanje st. 3, tako da se je on odlocil misijo zakljucit. Sledila sem mu,  mu se enkrat povedala, da ni prava stavba, ampak on je kljub temu pozvonil. Odprla je gospa in povedala, da ne zivim tule.

No potem je pa postal obupan. Zmenila sva se lahko le to, da rada poslusam Erosa in Rickyja in spomnila sem se na vic z Mujom , kako nekomu 4 jeziki niso prav nic pomagali zmenit se. Slovenscino, Hrvascino, Nemscino, Anglescino in Italjanscino sem si lahko za klobuk zataknila. Taksist je znal samo spansko. Umirala sem od smeha, ko je klical po radijski postaji sodelavce, da prevaza tujko, ki govori vse zive jezike, samo Spanscine ne, pa da ne vem, kam moram it - kje sem doma in kaj naj naredi. Vprasal me je, ce lahko koga pokliceva. Spomnila sem se, da koordinatorko, da imam njeno stevilko. V parih minutah sva bila pri njej doma in koncno se me je znebil. Enourna tura po mestecu je stala 80 centov, v ceno pa je bilo vkljuceno veliko smeha in zabave.

VSE JE V GLAVI - KAKO ZAMENJAT KONTINENT 1. DEL

Imam sreco, da mi je ze kot dojencku bilo polozenih v zibko nekaj neverjetnih daril, ki jih s pridom uporabljam ze celo zivljenje. Ena od zadev je optimizem in zaupanje v zivljenje, druga pa je trma. No trma je bila dolocena obdobja moteca, ne samo zame, si predstavljam, da je trpela cela okolica . No scasoma sem to lastnost uspela koristno transformirati v zdravo trmo, vsaj jaz upam, da je tako, kar pomeni, da poskusam kar nekaj casa preden se vdam.

Edinokrat, ko sem se res vdala, je bilo, ko sem po nekaj letih obupala nad zakonom. Enostavno nama ni slo, ne glede na vse, kar sva oba poskusala, da bi se zadeva uredila. Meni je tudi ta situacija dala izjemna darila. Knjige sem ze od nekdaj ljubila. Ker sva imela tezave, sem zacela prebirati knjige o odnosih in butaste knjige so pisale, kako se moram lotiti sama sebe, da imam tudi jaz probleme s seboj. Jasno da sem bila najprej jezna, ker jaz sem bila ona ta dobra, on pa ta slab, jaz pa res nisem imela nobenih problemov s seboj. No potem sem le poskusila in pokukala v knjige, ki se nanasajo na odnos do sebe, zivlejnja, ... in ugotovila, da pa le imam tudi jaz prtljago iz otrostva s seboj, nerazreseno in da bi bilo treba pospravit zadeve v sebi. Vmes sem mimogrede prebirala razne zivljenjske modrosti, Med drugim tudi, da te zivljenje podpira, ce das vse od sebe in ti dostavi zeljeno zadevo, ce pa to ni najbojsa opcija zate, pa tisto, ki je boljsa. No to sem itak ze prej vedela, res pa nisem bila tako zelo drasticna.

Po locitvi sem se odpravila na obisk v Mehiko k bratu najboljse prijateljice. 1 teden je bil dovolj , da sem se zaljubila v dezelo. Vrnila sem se domov odlocena, da se preselim v Mehiko. Jasno je vse moje prijatelje kap. Kaj bom jaz v Mehiki, kjer so kaktusi, sombreri in Tequila. Sprasevali so me, zakaj grem tja, zakaj ne kam v Evropo, pa kako bom uredila zavarovanje, pa delovno dobo, pa kje bom stanovala, pa kaj pa ce, kaj pa ce, kaj pa ce.... Vse kar sem jim znala odgovorit je bilo samo, da cutim, da moram tja in da grem tja. Kam, kdaj in kako, nisem vedela.

Zaposlila sem se kot dispecerka v hitri hrani Halo Pinki. http://www.halopinki.si/main.php?showpage=gallery_plus&language=si&category_id=524&page_c=1#524. Vsi sefi so cudoviti in moram reci, da je bil simpaticen kolektiv in da smo preziveli kar nekaj zabavnih trenutkov. Kljub temu, da sem ekonomistka in da sem 10 let delala v racunalniskem podjetju kot produktni vodja in skrbela za narocilo iz tujine 6 proizvajalcev, delala v distribuciji in izterjavi, sem zelela nekaj neobvezujocega, da lahko kadarkoli pac uredim vse potrebno grem in ne povzrocim kaksne hude skode.

Nisem vedela natancno, kako naj se lotrim zadeve, sem enostavno sledila intuiciji. Najprej sem se po razlicnih internetnih straneh lotila iskat Mehicane, s katerimi bi imela stike in jih povprasala vse kar bi me zanimalo. Nasla sem 4 prijatelje moskega spola (zakon narave), ki so mi z nasveti ogromno pomagali, eden od njih mi je tudi grozno pomagal na mojih zacetkih tule. Skratka navezala sem stike in jih poglabljala, vprasala vse kar me je zanimalo. Potem sem bila pa pred naslednjim projektom, najti sluzbo. Najti sluzbo z drugega kontinenta je podvig. Kljub temu, da sem ekonomistka z 10 leti izkusenj, da govorim 6 jezikov, nekako delodajalec rad v zivo vidi, s kom ima opravka. Da bi na vsak razgovor letela je malo drag sport , tako da sem razmisljala o drugacnih moznostih. Slovenskih podjetij, ki bi imele izpostavo v Mehiko nisem nasla, da bi sla pa kar na slepo in iskala tule mi pa tudi ni disalo. Bi pa v skrajni sili storila tudi to. Iskala sem po straneh mehiskega zavoda za zaposlovanje in videla, da bi lahko ucila Anglescino. Da bi s placo prezivela in da bi me zaposlili kar iz Slovenije. Samo... jaz sem ekonomistka, nobenega certifikata nisem imela, ni moj materin jezik in nobenih delovnih izkusenj kot uciteljica nisem imela. Nekako sem domnevala, da srednja pedagoska sola in da je moja mami uciteljica verjetno ne bi naredilo dovolj dobrega vtisa na delodajalce . Po internetu sem nasla amerisko agencijo, ki nudi pedagoske tecaje prek interneta in z doplacilom jamcijo, da ti v 3 mesecih najdejo sluzbo v zeljeni drzavi. Jasno, da nisem 100% zaupala zadevi, ampak pot ni bila mozna brez rizikov. Vplacala sem tecaj in posredovanje dela (1000 USD) in se lotila tecaja. Delala sem v Pinkiju in ko sem imela cas, sem studirala. V 3 tednih sem z 92% zakljucila tecaj in tako bila kvalificirana za splosno Anglescino, poucevanje otrok in poslovno Anglescino. Potem sem cakala na sluzbo.Glede na moje kvalifikacije je bilo tezko, vendar se je nasla sluzba v Michoacanu, v majhnem mestecu Sahuayo. Kupila sem si letalsko karto, zadeve, ki sem jih potrebovala, spokala 2 kovcka in zadnje trenutke prezivela z vsemi, ki so mi blizu.

Na letaliscu v Mexico Cityju me je pricakal eden tukajsnjih prijateljev. Vzel si je 3 dni dopusta in mi razkazal mesto in vse najlepse stvari. Ni mi dovolil potrositi niti 1 pesa. Rekel je, da me obcuduje, da sem tako pogumna in da mi zeli pomagat in pokazat njegovo drzavo. Moram povedati,da so Mehicani izredno gostoljubni, prav tako pa smo tujci blazno dobrodosli, tako so Mehicani se bolj zainteresirani za stike z Evropejci. No po 3 dneh sem z vso prtljago sla na avtobus do Sahuaya. 7 ur je trajala voznja in tja sem prispela v zgodnjih jutranjih urah.

ZOBOZDRAVNIK

Eden carov selitve v drugo drzavo, verjetno se toliko bolj intenziven je menjava sistema, tradicije in kulture, nacina zivljenja. Vsak dan se srecujem z drugacnostmi, postavljena sem pred enostavno sestevanje 1 in 1 je zame 2, tule je pa vcasih 1 ali 3. Vprasali so me, kaj svetujem Slovencem, ki se zelijo preseliti v tujino in moje iskreno mnenje je, da cetudi je motiv blazna financna vsota, je lahko vsakdan nocna mora, ce ne zmores razumeti, sprejeti razlik in se jim prilagoditi. No jaz s tem nimam tezav, se zlasti ker ljubim Mehiko, sem pa se vedno sokirana nad razlikami.

Da lahko najdes zobozdravnika na vsakem vogalu sem se ze navadila. Pri svoji prvi obdelavi sem s komentarjem, da je bil zobozdravnik v Michoacanu cenejsi nehote spoznala, da se da pogajati za ceno. Na dopustu v Oaxaci sem opazila prospekt, na katerem je pisalo. Jaz poznam tole zensko, ona je kupila diplomo in v resnici sploh ni zdravnica. In zenska na prospektu je trdila, da pozna tega fanta in da ni zobozdravnik, da je diplomo kupil. Jasno sem Fernanda vprasala, kaj je s to zadevo in mi je pojasnil, da tule brez tezave kupis diplome in pricnes s svojo prakso.

No nekaj zadev moram pogledat in vsaj dva zoba popravit, tako da sem sla danes na pregled k zobozdravniku. Fernando je sel z menoj za prevajalca. Po enem letu jasno da razumem precej vsakdanje Spanscine, ampak ne bi zelela, da pride do kaksnih nesporazumov. Vstopila sva v stavbo, ki so jo urejali, zunaj so lakirali vhodna kovinska vrata. Ordinacije so bile po tleh relativno umazane, brez vrat, vticnice so strlele iz sten, zobozdravnik se je dolgocasil na telefonu. Takoj sem dobila asociacijo kupljene diplome, fant je namrec mlad, razlagal je vsaj 5 minut, kako bi saniral moj zob, v koledarju sva videla, da sem bila ena dveh pacientov danes in instrumenti niso bili laboratorijsko cisti.

Odlocila sem se, da grem k Fernandovi zobozdravnici, ki dela na kliniki, imajo jasno visje cene, ampak Fernando pravi, da je zadeva popolnoma drugacna. No moram priznat, da je ordinacija moje prejsnje zobozdravnice izgledala precej bolj podobno zobni ordinaciji.

Naucila sem se, da ni samo razlika v ceni tule ogromna med enim in drugim zobozdravnikom, ampak je lahko razlika tudi v tem, da te zdravi "strokovnjak" ali strokovnjak. 

QUERETARO, OAXACA

Zivjo,

pa je konec pocitnic in dopusta, lenarjenja in uzivanja. Moram priznati, da je letos bilo bolj “normalno” zame, da sem okoli skakljala v kratkih rokavih in uporabljala kremo za soncenje, kot lani, ko me je cudilo, da ni snega, da ni treba kuhat in da kuhano vino nekak ni najboljsa ideja.

Najprej sva se odpravila v Queretaro, kjer se je zbrala cela fernandova druzina – ozja zasedba, da se razumemo, pa vseeno je slo za kvoto mehiske telenovela. Zbrali so se pri njegovih starsih in sicer 5 bratov in sester z druzino in nekaj njihovih otrok ima ze svojo druzino, tako da nas je bilo kar veliko. Zadeva ni predstavljala kaksnega hujsega problema, ker smo se preselili kar ven, ni bilo namrec kaksne hude zmrzali.

Bozic je tule pomemben. Obdarujejo se malo drugace, kot se obdarujemo mi. Ob polnoci na Bozicni vecer se odprejo darila, na katerih pise npr. od Fernanda za Matejo. Glede na to, da nas je bilo ogroooooooooomno, je bilo daril tudi ogroooooooomno, se nikoli v zivljenju nisem videla na druzinskem praznovanju toliko daril na kupu. No naslednje jutro pa pride Bozicek in se spet dobi darila. Obicajno Bozicek obisce samo otroke. Taka je ta stvar tule.

Jaz dobila svoje svinjske copatke :

Jedo pa tradicionalno purana, pire krompir in specificno omako, Fernandova mama vsako leto spece jugoslovanski kruh. Jaz sem ga jedla in moram priznati, da se v zivljenju nisem slisala zanj. Recept zanj je pa dobila, ko so ziveli v Peruju in so se zenske dobivale in izmenjevale recepte. No, da sem naredila vtis na druzno :-D, sem pomivala posodo (jaz res uzivam v tem in sem  ob tej priloznosti prisla bogato na svoj racun), je bilo vsem nerodno in so me na vsak nacin hoteli spravit stran od korita, samo jaz se nisem dala. Pa pripravila sem karamelno mleko za otroke in za odrasle kuhano vino, jim je bilo vsec in se niso mogli nacudit zadevama.

(Fernandova sestra Maria, kuhano vino in jaz )

Zaradi blazne guzve sva se odlocila, da prespiva v hostlu. Sva imela mir, sla kadar sva hotela, prisla, kadar sva hotela,…. Zadeva je bila kar zabavna. Najprej, takoj ko sva prisla, ni bilo nikogar. Klicala sva na stevilko ki je bila nalepljena na vratih in nama je gospa rekla, da je v guzvi na poti in da se lahko medtem kar razpakirava in da je najina soba itak odprta. No potem se je le prikazala in rekla, da nimajo kljucev najine sobe, ampak da ga bo dala jutri in naj nic ne skrbiva. Prvi dve noci sva spala pri starsih, ker ni bilo se nikogar od ostalih. Tretjo noc sva hotela v hostel, pa nisva mogla notri, kljub temu, da sva imela kljuc od vhodnih vrat. Sosedje, ki so bili zunaj so nama poskusali pomagati, ampak ni slo. Zbudili smo goste, ki so nama odprli od znotraj. No to je bila samo se pika na I, da res zamenjava hostel, kajti najinega kljuca sobe se vedno ni bilo J. Nasla sva eno drugo varianto, kjer sva imela WC in kopalnico v sobi, kljuc od najine sobe in vhodnih vrat J. Fernando je receptorja vprasal, ce dobiva kljuce od sobe in receptor je podvomil v svoje znanje Spanscine J. Kljub temu, da sva bila vecinoma z njegovo druzino, sva prezivela nekaj casa tudi sama in se potepala po Queretaru. Med drugim sva jedla gordite – to so kot malo bolj debele tortilje, polnjene z razlicnimi zadevami, jaz sem jedla polnjeno s sirom. Potem sva sla v nekaj lokalckov. Kljub temu, da nisem kaksen pivec piva, je ob vrocini pasalo pivo, zvecer sva pa parkrat sla v en lokal, kjer je Fernando pil Quemade – rum, potem dodas stisnjen sok limone, potem v rokah obracas kozarec levo in desno, na koncu dodas Coca colo in moram reci, da je bil zanimiv okus. Tule imajo navado prinesti majcken prigrizek v lokalu, tudi ce gres samo na pijaco. Postregli so nama povsod s posodico z arasidi, zacinjenimi s cilejem in jaz sem se pogovarjala in grickala araside in enkrat sem pojedla en mikro cili, jokala sem od zganja v ustih, pojedla sem nekaj soli, ki je zadevo malo ublazila in prepricana sem, da bi lahko prizgala najmanj 536 svec z ognjem v ustih.

Po Bozicu sva se pa odpravila v Oaxaco J. Moja najljubsa mehiska drzavica doslej. Moram priznat, da nama je Lonely planet knjiga resnicno ogromno pomagala. Vse ti pove, kje spat (razen o kljucih J ), kje jest, kaj videt,…. Pricakal naju je soncni dan in ze prvi dan sva se potepala naokoli. Jaz sem si morala takoj kupit tipicno rocno delo od tam. Platneno bluzo, jasno rdeco :

In tudi pivo je obvezno bilo na jedilniku. Vroce, da sem celo jaz en dan priznala, da je vroce J. No tam v Lonely planetu sva tudi videla, da je v Oaxaci Centro Esperanza, ki je namenjen otrokom z ulice. Bila je ideja enega Americana. In sicer “botri” placajo vsako leto 100EUR priblizno za enega otroka – vprasajo te, ce zelis biti boter decka ali deklice, mlajsega ali starejsega in s tem denarjem poskrbijo za stroske solanja otroka. Za knjige in ostale zadeve. Vsako leto ti poslejo seznam stroskov, ki so jih pokrili s tvojim prispevkom, posljejo ti pismo s fotografijami otroka in lahko imas stike s tem otrokom. V tem centru pa otroci pridejo pozajtrkovat, umit zobe , potem gredo v solo in se vrnejo kasneje, da napisejo naloge. Imajo tudi Anglescino in racunalnistvo. Prostovoljci poskrbijo za vse v zvezi s tem in ne dobijo nic podpore drzave. Midva sva se odlocila, da prav tako “sponzorirava” solanje enega otrok. Zagotovo vsaj toliko denarja tekom celega leta dava ljudem ki prosijo, na ta nacin je pa poskrbljeno, da se resnicno zadeva porabi koristno. Prebrala sem novice teh otrok, nekateri so ze dostudirali z izjemnimi rezultati in vsi po vrsti zelijo pomagati ostalim revnim.

Naslednji dan sva se odpravila s kombijem na Monte Alban, kraj, kjer so nasli ostanke piramid:

Mene fascinira tule, koliko takih zadev je mozno videti v Mehiki, kako bogata je bila kultura in tradicija pred spansko “osvojitvijo” Mehike.

Ker je bilo blazno vroce, sva si oba zelela sandal – Huarache:

.

Z veseljem sva zamenjala superge za tele sandale, ki so mimogrede tudi obutev folklornih plesalcev Oaxace. Ocitno jim ni bilo do tlacenja v cevlje v tej izjemni vrocini.

Jedla sva tipicno hrano Oaxace, to so Tlayude (ogromne tortilje v velikosti velikega plitkega kroznika polnjenega z razlicnimi stvarmi. Sirom, gobami, masi podobni za neke vrste klobase), Mole (temna omaka s cokolado in zacimbami, obicajno servirana s piscancem in rizem), Tamales (v koruzne liste zavita kuhana masa, meni to se najbolj deluje kot koruzna moka z razlicnimi okusi), Mezcal (tipicna alkoholna pijaca Oaxace, prideluje se iz iste rastline kot Tequila) in pa cokolada je prav tako znacilna za Oaxaco. V lokalih si lahko narocis vroco cokolado z mlekom ali vodo. Mayordom je eden od lokalnih monopolistov, cokolado pa pripravljajo takole:

Je pa manj kompaktna kot nasa vroca cokolada, meni je vse skupaj delovalo bolj kot kakav. 2x sva pa jedla tudi Botanma Oaxaqueña, kar bi po mojem pomenilo Oaxacanski prigrizek J. Tam je bila pa kombinacija guacamoleja (zelena avokadova omaka) s tortiljami, gorditami, klobaso in veliko sira (to je tudi znan predel po siru).

Mestece je bilo zelo zivahno. Ogromno razlicnih trznic s tipicnimi izdelki. Veliko trgovinic z izdelki srebra, z lesenimi pisanimi igracami, tipicno crno ali zeleno keramiko, vezenimi oblekami,….

Ulice so prav tako zelo zivahne. Veliko je ulicnih prodajalcev, ki imajo zadeve postavljene po tleh in te opozarjajo na krasne izdelke vsakic, k ogres mimo, ce se ti pa ne ljubi hodit naokoli, prav nic ne zamudis. Ce sedis v lokalcku na glavnem trgu Zocalo, se sprehodi mimo nesteto prodajalcev nakita – sem si kupila nakit iz turkiza, ki je prav tako tipicen , lesenimi “zobotrebci” s katerimi lahko jes prigrizke ali ostale zadeve, oznacevalce knjig, vezene obleke, preproge in torbice. Hit tega obdobja so pa plasticne “napihljive klobase”, ki jih otroci mecejo v zrak, kolikor le zmorejo. Na trgu imas tudi tipicno glasbo – ko moski igrajo na ogromne ksilofone:

In malo kasneje naredijo krog in poracunajo za glasbo J, nek moski je igral saksofon, veliko so igrali tudi harmoniko in deklice hodijo naokoli in pojejo.  En vecer sva sla v lokal, kjer so igrali in plesali salso in moram reci, da je bilo kar zanimivo opazovati dogajanje.

Sla sva tudi v Mitlo, s filmskim avtobusom. Zadaj so prevazali mandarine in cutili smo prav vsako luknjo. Tam so tudi bile razvaline verskih objektov. Zadnji dan preden sva sla, sva si pa ogledala gromozansko drevo El tule, ki je staro 2000 let in je resnicno ogromno. Si ne predstavljam, koliko vode potrebuje, da prezivi, pa blazo pametno sem si zazelela ogledat se malo manj znane razvaline v kraju Dainzu. V Tule sva spila vso vodo, ker itak povsod prodajajo vodo in glej ga zlomka, v Dainzuju je pa niso. Pes sva sla med kaktusi do teh razvalin, sonce je nabijalo z vso mocjo in celo jaz sem rekla, da je svinsjko vroce. Fernando je kar izbuljil oci, ker ve, kako zelo ljubim vrocino, tako da prevroce v mojem besednjaku nikoli ni obstajalo. Po soncu sva se privlekla nazaj do avtobusne postaje in potem cakala lep cas sredi nicesar, da sva se odpravila nazaj v Oaxaco.

Novo leto sva prezivela kar na Zocalu – na glavnem trgu mesta. Tule ni kaksen big deal. Novo leto pac in bila sva glavni atrakciji, ko sva odpirala darili. Nobenemu namrec nic jasno, kaj se greva midva, po mojem so se sprasevali, ce sva v drugem casovnem pasu in praznujeva Bozic. No zame je se vedno Novo leto tisti praznik in Dedek mraz, se vedno sem cistokrvni otrok socializma. Fernando je dobil knjigo Pelikanovo porocilo, ki si jo je tako zelel, jaz pa Erosov cd in to v Italjanscini. Se je revez namatral, da je nasel cd, v Spanscini bi se slo, ampak vedel  je, da si jaz zelim italjanskega.  Fernando pravi, da je to njegovo prvo novoletno darilo v zivljenju J.

Pocitnice so sem koncale in polna sva energije in idej, tako da prav z uzitkom zacenjava novo leto.