Iz bunkerja pod Cankarjevim domom, na bazen Ilirije

V teh dneh se vsi, še posebej pa tisti, ki smo aktivno sodelovali v vojni za Slovenijo, z zanosom in ponosom spominjamo dogodkov  izpred 20 let.

Spominjam se vročega julijskega dne pred 20 leti, ko sem  moje miličnike iz posebne enote milice,  po 4 neprespanih dneh,    namestil na dvorišču uprave za notranje zadeve Ljubljana. Fantje so popadali po tleh in v trenutku zaspali. Kar v bojni opremi, z oblečenimi neprebojnimi jopiči. To so bili dnevi  akcij, na meji med življenjem in smrtjo, dnevi  junaštva in brezkompromisnih izvrševanj ukazov. To so bili dnevi, ko smo izgubili svojega tovariša. Ob stalnem menjavanju lokacij, saj se nismo na nobenem mestu zadrževali za več kot 1 uro, je bil to prvi »brezskrben počitek«, tokrat so nas varovali drugi so tovariši.

Komaj sem zaprl oči, že sem zaslišal glas »zbudi se«. Oči se kar niso mogle odpreti, glas pa je  vztrajal in vztrajal. Odprem oči in ob sebi vidim poveljnika čete. Bil je zelo kratek: »Izberi  5 najboljših fantov. Ti vodiš akcijo. Čez pet minut morate biti pripravljeni«. Hitro se zberem, pokličem poveljnika oddelka in mu povem imena fantov. V manj kot petih minutah smo bili pripravljeni in zbrani čakali na novo nalogo.

Bila je vroča soparna noč, znoj  nam je neprebojne jopiče kar zlepil s telesom, tako, da jih po nekaj dnevih nošenja, kljub 20 kg, sploh nismo več čutili. Po Ljubljani je bilo mirno, tudi prenosne UKW zveze so imele počitek.

V mislih premlevam, kakšna naloga nas čaka? Na dvorišče pride poveljnik čete z jasnim ukazom: «Potrebno je zavarovati nekatere sekretarje (ministre tedanje vlade), ki se bodo iz Cankarjevega  doma pripeljali na letni bazen Ilirija. Tudi muha ne sme priti do bazena«. Prejel sem ključe vrat bazena in se s svojimi fanti odpravil na nalogo. Temeljito smo pregledali bazen in okolico in ga zavarovali. Ukaz je bil jasen, kdor se približa, streljaj!  

V parku Tivoli in okolici bazena je vladala spokojna tišina. To je bila noč za počitek, prva noč od začetka vojne. Čez nekaj minut se pred kompleks bazena Ilirija pripelje nekaj terenskih vozil, iz njih izstopijo nekateri sekretarji (ministri tedanje vlade) in se napotijo skozi vrata v notranjost. Napeti kot tetiva smo oprezali in čakali kdaj se bodo odpravili. Upal sem, da ja ne bo kdo ubral bližnjice iz Tivolija čez železniško progo proti Delavskemu domu.  Spremljam vsak mimo vozeči avto, da vsaj nebi zavil pred kompleks bazena. Ukaz je bil jasen, streljaj. Minute so se vlekle, zdrznili smo se ob vsakem šumu. Po približno pol ure so se odprla vrata objekta, ministri so vstopili v avtomobile in se v tišini odpeljali.

Del mojih fantov pred akcijo, za Delavskim domom v Ljubljani, 01. julij 1991 Vir: TV Slovenija

Ostali smo sami. Zberem fante. Vstopimo v objekt in ga za seboj zaklenemo. Na levi strani vidimo gostinski lokal, v njem je bila prižgana luč. Na točilnem pultu prazni kozarci. Sklepamo, da so se gostje okrepčali. Povprašam fante: »Ali je kdo žejen? Postrezite si. Vse je na razpolago«.  Nihče ni kazal pretirane želje po pijači. Vsi  naši pogledi so bili usmerjeni proti bazenu, kjer se je v gladini vode videl odsev lune. Vedel sem na kaj čakajo, pa nihče ni upal to na glas povedati.

Določil sem stražo pri vratih, ostalim pa prenesel kratko povelje: »Odloži opremo, sleci se in v bazen. V popolni tišini, tudi šuma ne sme biti«.

Drug za drugim smo počasi v tišini stopali v bazen in plavali in plavali. Občutek je bil božanski. V mislih sem si govoril, če so si to lahko privoščili nekateri sekretarji (ministri), zakaj se nebi še mi. Pa čeprav sredi vojne. Počasi se oblečemo v preznojena oblačila. Lahkotnost, ki smo jo občutili s kratkotrajno osvežitvijo, je bila neizmerna. Utrujenost je izginila, nihče več ni pomislil na spanje. Pijača v gostinskem lokalu je ostala nedotaknjena. Zaklenili smo glavna vrata in se odpravili nazaj na izhodiščno lokacijo.

                     Križišče Prešernove in Šubišičeve, zadaj sedanje ministrstvo za zunanje zadeve

Na obzorju se je že videla zora.

Zbudim ostale fante. Nihče ni ostalim govoril o naši nalogi. Še opazili niso, da smo manjkali. Odpravimo se na nove naloge, na nove skrite lokacije. Oglasile so se UKW zveze.

Začel se je nov dan. 

Spet je prišel čas, za ljudske kuhinje ali jo potrebujemo tudi v Medvodah

Kvalitetna prehrana in ustrezna oskrba z varno hrano sta bistvenega pomena za spodbujanje zdravega načina življenja in blaginje. Zdravo in uravnoteženo prehranjevanje čez celo življenje pozitivno vpliva na ustrezno rast in razvoj otrok, za katere si želimo, da dosežejo vse svoje potenciale. Vpliva na kakovost življenja, še posebej na delovno zmožnost v odrasli dobi, ter na zdravje, dobro prehranjenost in neodvisnost v starosti. Nasprotno pa neustrezna prehrana vodi v slabšo odpornost organizma, povečano dovzetnost za bolezni, slabši telesni in duševni razvoj ter slabšo produktivnost.

Toda ali si bomo zaradi zadnjih in še napovedanih  podražitev hrane sploh še lahko privoščili kvalitetno in zdravo hrano in prehranjevanje?

Podražitve hrane, ki smo jim priča v zadnjih dneh bo veliko ljudi, ki so si že do sedaj lahko privoščili le skromno prehrano, pahnila v še večje odrekanje. Govoriti o zdravem prehranjevanju, ki si ga že do sedaj velika večina ljudi ni mogla privoščiti, je  s strani  (IVZ) inštituta za varovanje zdravja RS, za čas v katerem živimo, za mnoge državljane celo žaljivo. 

Ali nemara nebi bilo bolje, če bi ljudem priporočili: Ker že sedaj jeste malo, naj bo tisto malo  kvalitetno  in zdravo.

Postavlja se vprašanje, zakaj je prav  tista hrana, ki jo priporočajo kot zdravo, najdražja.  Za zadnje podražitve hrane vsi po vrsti kažejo na pohlepnost trgovcev. Ni prav, da se za primerjave vedno uporablja cena kruha.  Cene kruha, peciva in slaščic so čez noč poskočile, v povprečju za pet do deset odstotkov.  Žitarji in peki to utemeljujejo z nenehno dražitvijo surovin: pšenice, masla, olja in sladkorja. Torej vseh tistih dobrin, ki nam jih  (IVZ) ne priporoča kot kvalitetno in zdravo prehrano. Že res, da je kruh v preteklosti predstavljal osnovno živilo, kaj pa danes?

V časih Avstroogrske, je veljalo ekonomsko pravilo, da večja žemlja ali miniaturni otroški hlebček kruha stane enako kot kilogram pšenice.  V tistih časih je cesarica Marija Terezija  reševala lakoto, tako, da je ukazala, da morajo okrog domačij vsi po vrsti nasaditi sadna drevesa. Od tod torej ponekod še ohranjeni stari, visokodebelni sadovnjaki tepk, starih sort jablan. Žemlja za kilogram pšenice je bilo po mnenju strokovnjakov briljantno zamišljena ekonomija. Med drugim je vzdržala tudi obe svetovni vojni. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja smo  začeli opuščati male kmetije, kjer smo redili  dva pujsa in kravo za mleko, nič več se ni splačalo. Priletne domače gospodinje so le še ob praznikih zakurile v krušni peči in spekle velike kolače kruha, za posladek kakšno potico. Prizor, ki je danes prava filmska dragocenost. Začela se je globalizacija in prav nič se ni več splačalo.

Prav v tistih časih so se po večjih mestih razširile tudi t.i. »Ljudske kuhinje«, kjer so  prebivalci brezplačno, dobili topel obrok hrane. Poskrbeli so še zlasti za brezdomce. V zadnjem času ni tedna, da časopisi nebi objavili novice, da so odprli novo ljudsko kuhinjo. Ljudske kuhinje so že v vseh večjih slovenskih mestih. Za razliko od starih časov, sedaj v ljudskih kuhinjah skrbijo ob brezdomcih,  predvsem za socialno ogrožene.

Zaradi recesije, večanja števila brezposelnih, so potrebe po ljudski kuhinji iz dneva v dan večje. Vse več družin ostaja brez prihodkov, ogromno ljudi vsak dan prihaja na Karitas in Rdeči križ po pomoč v obliki hrane in živil, po osnovne stvari za vsakdanje preživetje.

Iz zgodovine je poznano, da je za vsako vojno prišla revščina, lakota in kriza. Iz  katere vojne smo se znašli v sedanji krizi, da so spet potrebne ljudske kuhinje. Ali smo »bili« bitko v tihi vojni za družbeno ureditev? V vseh dosedanjih družbenih ureditvah je bila potrebna ljudska kuhinja.

Kapitalistični sistem je resno načet in definitivno potrebujemo alternativo.

Alternativo, ki bo na prvem mestu videla ljudi in njihove potrebe ter dostojanstvene pogoje življenja, pogoje za ustvarjalno življenje in delo, sodelovanje in solidarnost ter delitev ustvarjenega v skupnosti, ki so sposobni videti še kaj več kot samo gospodarsko rast. Alternativo, ko ljudskih kuhinj ne bomo več potrebovali.

Ceste praznujejo

Ceste praznujejo

Ob vseh javnih cestah na območju občine Medvode  predvsem pa v »Polhograjcih« so se pojavili nenavadni okraski, ki naznanjajo zimo. Kot novoletne jelke so posejani na levi in desni strani cest. Z rumeno rdečimi količki so si namreč izvajalci zimske službe označili ceste.

Sprašujem se o upravičenosti takšnega načina označevanja cest. Razumljivo je, da je potrebno označiti cesto in ovire na cesti in ob njej, saj ko zapade sneg pod seboj skrije med drugim tudi slabo vzdrževano cesto, kot tudi kanale in propuste, skale, ovire na in ob cesti, pa vendarle menim, da je izvajalec v letošnji jeseni s temi količki malce pretiraval. Že sam pogled na neko javno cesto v »Polhograjcih«  močno omejujoče vpliva na voznike in vse ostale udeležence, tudi pohodnike, ki  cesto uporabljajo, saj imajo občutek, da se vozijo ali hodijo v labirintu količkov.

Za popravilo cest ni denarja- za količke pa očitno je

Upravičeno se sprašujem, zakaj je izvajalec ceste tako bogato okrasil. Kdo je predpisal količino in način postavitve? Ali je morebiti izvajalca k takšni postavitvi vodila cena? V občinskem ceniku za izvajanje zimske službe za sezono 2009/2010 je namreč določena cena dobave, postavitve, spomladanske odstranitve in hrambe, ki  znaša 5,54 € na količek. Predvidevam, da je za okrasitev izvajalec porabil cca. 2500 količkov. Strošek t.i. okrasitve javnih cest za prihajajočo zimo tako znaša 13.850,00 €.

V sedanjih časih - času recesije je to kar priročen zaslužek in nepotreben strošek.

Upam, da vsi uporabniki javnih cest z asociacijo v mislih veselo prepevajo znano pesem« Včasih smučah hit, včasih pa počas », ali pa pohodniki ob hoji med cestnimi količki pojejo » Včasih hodim hit, včasih pa počas«, tisti, ki pa sedaj veste za ceno pa ob hoji lahko preštevate količke in množite……..

Gradnja v recesiji

Poti in stran poti ali komunala po medvoško

Že dolgo sem premišljeval ali bi kaj napisal na to temo.

Kot dolgoletni odbornik v odboru za komunalne dejavnosti ( v tem odboru sem že tretji mandat ) sem si nabral že kar nekaj izkušenj in kilometrine, da imam kar dober vpogled kako se izvajajo gospodarske javne službe v občini Medvode. V vseh teh letih sem na sejah odbora za komunalne dejavnosti podal veliko predlogov, vedno sem  skušal biti konstruktiven, vedno sem deloval v javnem interesu.

Žal pa po vseh teh letih ugotavljam, da se je vedno uresničil star pregovor » psi lajajo, karavana gre dalje ». Ob vsem tem sem prepričan, da bi morali medvoški javnosti poleg sej občinskega sveta, dati možnost predstavitve mnenj in pogledov tudi iz vsebine in razprave sej posameznih odborov. No vsaj zapisniki teh sej bi morali biti redno objavljeni na spletni strani občine Medvode. Ob vsem tem me veseli le to, da na sejah odbora za komunalne zadeve potekajo strokovne razprave, politika je tu prisotna v manjši meri.

Na vsaki seji odbora je po temeljiti, strokovni in bogati vsebiski razpravi potrebno oblikovati sklepe, katere predsednik odbora kasneje na seji občinskega sveta predlaga občinskemu svetu, da se o njih opredeli in o njih glasuje.

Odbor kot posvetovalni organ občinskega sveta bi moral imeti s strani svetnikov občinskega sveta popolno zaupanje, da so bili sklepi, ki so bili sprejeti na seji odbora premišljeni, strokovni in v javnem interesu.

Občinski svetniki pa se v glavnem  ne morejo opredeliti ali pa glasujejo na seji občinskega sveta drugače kot so na seji komunalnega odbora. Pred sejo skoraj nikoli ne dobijo zapisnika sej odborov, če pa jih že dobijo, pa jih ga velika večina sploh ne prebere, razen tistih, ki so člani odbora in v njem posamezniki iščejo napake ( kaj je kdo rekel ) na seji odbora.

***

Lokalne gospodarske javne službe varstva okolja zadovoljujejo nekatere temeljne materialne potrebe dela in bivanja v naseljih. To med drugim pomeni, da imajo te službe svojstvene značilnosti, ki deloma izhajajo iz dejstva, da so vezane na naselja oziroma poselitev. Prostorske, naravne in siceršnje raznolikosti naselij in njihova frekvenčna distribucija ter druge značilnosti poselitve v Sloveniji močno vplivajo na obseg in strukturo izvajanja lokalnih javnih služb varstva okolja in tudi na organizacijo dejavnosti. Tako so te razmeroma heterogene v več pogledih: po številu javnih služb, ki jih izvaja posamezno podjetje, po obsegu proizvodov in storitev, po koncentraciji in razpršenosti omrežij, objektov in naprav, po oblikah organiziranosti javnih služb in ne tudi po virih in obsegu financiranja.

Zakon o varstvu okolja (uradno prečiščeno besedilo) (ZVO-1-UPB1) v svojem 149. členu določa obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja, ki so:

1.oskrba s pitno vodo,
2. odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode,
3. zbiranje in prevoz komunalnih odpadkov,
4. odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov in
5. urejanje in čiščenje javnih površin.

Občina je dolžna zagotoviti izvajanje obveznih javnih služb skladno s predpisi, ki urejajo gospodarske javne službe.

Pravnoformalna obveznost izvajanja lokalnih javnih služb varstva okolja ne pomeni, da občine tudi dejansko same izvajajo te službe. Izvajanje lahko zagotavljajo v petih organizacijskih oblikah, ki jih opredeljuje zakon o gospodarskih javnih službah, in sicer:

·        režijski obrat,

·        javni zavod,

·        javno podjetje,

·        koncesija,

·        vlaganje javnega kapitala v dejavnost oseb zasebnega prava.

Zakon o gospodarskih javnih službah pravno urejuje tudi odnose med občino, izvajalcem javne službe v vsaki od možnih organizacijskih oblik in deloma odnose obeh do uporabnikov storitev in proizvodov javnih služb.

Pred reformo lokalne samouprave v letu 1994 je v večini slovenskih občin eno podjetje izvajalo vse lokalne javne službe varstva okolja. V Ljubljani  in tudi takratni občini Ljubljana Šiška je bilo takrat ustanovljenih več  specializiranih podjetij za posamezne javne službe. Poleg tega so bile v organizacijskem in funkcijskem pomenu v občini Ljubljana Šiška še druge posebnosti. Del območja današnje občine Medvode se je namreč takrat oskrbovalo s pitno vodo iz vodovodnih sistemov bivše občine Kranj, za vodovodni sistem pa je skrbelo podjetje vodovod Kranj. Po nastanku novih občin se je v Medvodah uveljavilo izvajanje javnih služb z obstoječimi izvajalci.

Občina Medvode se vse od njene ustanovitve v letu 1995 ni uspela organizirati na komunalnem področju. Kljub temu, da je bil v času  ustanovitve občine Medvode že v veljavi Zakon o gospodarskih javnih službah, je občinska uprava  v letu 1996 na občinski svet v sprejem  naslovila  Odlok o gospodarskih javnih službah v Občini Medvode, in Odlok o izvajanju gospodarskih javnih služb s podelitvijo koncesije .

Občina Medvode je v 2. členu Odloka o izvajanju gospodarskih javnih služb s podelitvijo koncesije določila tudi javne službe, ki jim občina Medvode s podelitvijo koncesije zagotavlja izvajanje gospodarskih javnih služb.

Te so:
– oskrba s pitno in tehnološko vodo,
– odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda,
– ravnanje s komunalnimi odpadki,
– odlaganje ostankov komunalnih odpadkov,
– javna snaga in čiščenje javnih površin,
– urejanje javnih poti, površin za pešce in zelenih površin,
– pregledovanje, nadzorovanje in čiščenje kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov   zaradi varstva zraka,
– gasilstvo,
– oskrba s plinom ter upravljanje in vzdrževanje plinovodne infrastrukture,
– upravljanje s pokopališči ter pogrebna dejavnost,
– javna razsvetljava,
– urejanje ulic, trgov in cest, za katere skrbi občina.

Občina Medvode bi morala na podlagi odloka o gospodarskih javnih službah v občini Medvode in na podlagi odloka o izvajanju gospodarskih javnih služb s podelitvijo koncesije za izvajanje gospodarskih javni služb, izbrati koncesionarje.

Koncesionarja se izbere na podlagi javnega razpisa, ki se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Javni razpis izvede komisija, ki jo imenuje župan. Po končanem postopku pripravi komisija iz drugega odstavka tega člena predlog za izbor koncesionarja, ki ga posreduje občinskemu svetu, ta pa odloči s sklepom.
Z izbranim koncesionarjem sklene koncesijsko pogodbo župan občine v imenu in za račun občine.

Izbira koncesionarja se lahko opravi brez javnega razpisa, če gre za družbo, v kateri je občina kapitalsko udeležena.

Določila o pogojih, ki jih mora izpolnjevati koncesionar in o izboru koncesionarja se smiselno uporabljajo tudi v primerih iz 8. člena odloka o gospodarskih javnih službah v Občini Medvode.

V 8. členu odloka o gospodarskih javnih službah v Občini Medvode je določeno, da posamezno gospodarsko javno službo lahko občina z odlokom neposredno prenese v upravljanje krajevnim skupnostim, zasebnim, zadružnim ali drugim organizacijskim oblikam uporabnikov javnih dobrin, kadar to narekuje lokacijska pogojenost ali če to narekujejo potrebe lokalnega prebivalstva.

Gospodarsko javno službo iz prejšnjega odstavka lahko opravlja organizacijska oblika iz prejšnjega odstavka sama ali druga pravna ali fizična oseba, če so izpolnjeni vsi predpisani tehnični, sanitarni ali drugi standardi in normativi.

***

Občina opravlja obvezno javno službo z javnim podjetjem komunala Kranj kot družbenik tega javnega podjetja za obvezno javno službo oskrbe s pitno vodo, z javnim podjetjem Vodovod – Kanalizacija d.o.o., ki je del javnega Holdinga Ljubljana d.o.o., kjer je občina Medvode kot družbenik tega javnega podjetja za obvezno javno službo odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode,  za zbiranje in prevoz komunalnih odpadkov, ter odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov pa ima urejeno obvezno javno službo z javnim podjetjem Snaga javno podjetje d.o.o., ki je del javnega Holdinga Ljubljana d.o.o., kjer je občina Medvode kot družbenik tega javnega podjetja.

Občina Medvode je poleg obveznih javnih služb uredila tudi javno službo oskrbe s plinom ter upravljanje in vzdrževanje plinovodne infrastrukture z javnim podjetjem Energetika Ljubljana d.o.o., ki je del javnega Holdinga Ljubljana d.o.o., kjer je občina Medvode kot družbenik o čemer je na podlagi 3. in 7. člena zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 in 30/98), 30. člena energetskega zakona (Uradni list RS, št. 79/99, 52/02 – ZJA, 110/02 – ZGO-1, 50/03 – odl. US in 51/04) in 11. in 66. člena Statuta Občine Medvode (Uradni list RS, št. 34/95, 47/95, 82/98, 69/04), Občinski svet občine Medvode na 20. seji dne 15. 2. 2005 sprejel odlok o načinu izvajanja javne službe oskrbe s plinom v Občini Medvode.

Občinski svet občine Medvode je na podlagi zakona o javnih gospodarskih službah (Uradni list RS, št. 32/93) in 2. člena odloka o gospodarskih javnih službah v Občini Medvode (Uradni list RS, št. 55/96) na 8. redni seji, ki je bila dne 17. 6. 2003 sprejel sklep o pooblastilu za izvajanje obvezne gospodarske javne službe katerim je pooblastil Javno podjetje Vodovod Kanalizacija d.o.o., Vodovodna c. 90, Ljubljana, za izvajanje obvezne gospodarske službe odvajanja in čiščenja odpadnih in padavinskih voda na celotnem območju Občine Medvode.

Občinski svet občine Medvode je na podlagi drugega odstavka 3. člena in 7. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 in 30/98), Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) (Uradni list RS, št. 41/04) ter 11. in 65. člena Statuta Občine Medvode (Uradni list RS, št. 34/95) je Občinski svet občine Medvode na 18. seji dne 30. 11. 2004 sprejel odlok o javni službi zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov, kjer je v 4. členu tega odloka določeno, da to javno službo zagotavlja Občina Medvode v obliki javnega podjetja.
Javno službo opravlja na celotnem območju Občine Medvode Javno podjetje Snaga d.o.o.  v obsegu in pod pogoji, določenimi s tem odlokom.

Pri pregledu dostopnih sklepov občinskega sveta občine Medvode, ki so bili objavljeni v uradnem listu RS, ob tem bi pa pričakoval, da bi bili vsi sklepi, ki so bili sprejeti na sejah občinskega sveta objavljeni na spletni strani občine Medvode, vključno s poročili o izvrševanju sklepov,  pa nisem zasledil sklepa o pooblastilu za izvajanje obvezne gospodarske javne službe za oskrbo s pitno vodo z javnim podjetjem komunala Kranj, zato upravičeno sklepam, da občinski svet tega sklepa še ni sprejel.

V letu 2003 se je na sejah odbora za komunalne zadeve in na sejah občinskega sveta veliko govorilo o oskrbi s pitno vodo ( občani se bodo spomnili seje ko je takratni občinski svetnik Boštjan Štrukelj na sejo občinskega sveta prinesel velik narisan znak o vodi ), ki je med večina svetniki sprožil posmeh in norčevanje. Veliko se je govorilo, bistvenega rezultata tega neplodnega » nakladanja » pa še do danes ni. Odbor za komunalne dejavnosti je županu predlagal ustanovitev komisije, ki bo urejala zadeve na področju vodooskrbe, katero je župan dne 16.12.2003 tudi potrdil. V tej tričlanski komisiji sem bil tudi jaz, komisija se je sestala samo enkrat, informacij s strani občinske uprave ni dobila, pa tudi za naše predloge niso bili najbolj navdušeni, zato se je še enkrat več potrdilo tisto » če zadeve nočeš rešiti ustanovi komisijo ».

V letu 2003 sem s pomočjo naše takratne       » nestrankarske liste neodvisnih » v skladu s statutom občine in poslovnikom občinskega sveta, preko našega občinskega svetnika Dragana Djukića, občinski upravi predlagal v obravnavo osnutek odloka  o oskrbi s pitno vodo ter odvodnjavanju in čiščenju komunalnih odpadnih voda na območju občine Medvode, ki sem ga sam pripravil. Pričakoval sem vsaj razpravo o tem predlogu na odborih občinskega sveta. Te razprave ni bilo saj občinska uprava osnutka odloka ni posredovala delovnim telesom občinskega sveta, je pa naslovila na občinski svet in samo na odbor za komunalne dejavnosti dopis, da je potrebno odlok razdeliti na oskrbo s pitno vodo in na odvodnjavanje in čiščenje komunalnih odpadnih voda na območju občine Medvode, oba pa bo pripravila občinska uprava v prvem trimesečju leta 2004.

Občinski svet je na svoji 23. seji, dne 31.5.2005 obravnaval osnutek odloka o oskrbi s pitno vodo v občini Medvode. Kot je razvidno iz zapisnika seje  na strani 6, je občinski svet na tej seji sprejel sklep, da občinski svet sprejema osnutek odloka o oskrbi s pitno vodo, pripombe članov občinskega sveta, članov vodovodnih odborov in zainteresirane javnosti naj predlagatelj upošteva pri pripravi predloga odloka. Hkrati naj predloži občinskemu svetu zapisnike sej, ki so se opravili s člani vodovodnih odborov in zainteresirano javnostjo. Tiste pripombe, ki jih pri pripravi predloga odloka ne bo upošteval, naj obrazloži.

Ugotavljam, da je izvrševanje tega sklepa občinska uprava vzela skrajno resno, saj je očitno prejela veliko pripomb članov občinskega sveta in vodovodnih odborov, da do danes še ni uspela pripraviti predloga odloka in ga predlagati na dnevni red seje občinskega sveta.

Kot je namreč razvidno iz zapisnika seje citiram: »Vanja Debeljak je podala uvodno obrazložitev. Zaradi hitrice pri pripravi, osnutek odloka ni bil dan vaškim vodovodom v obravnavo. Namen pa ni bil nespoštovanje drugačnih mnenj in rešitev. Vsa mnenja so dobrodošla. Povedala je, da je bilo na odlok danih veliko pripomb« konec citata je več kot očitno, da je nekomu iz občinske uprave iz omare padel okostnjak, ki se ga je moral čim prej rešiti.

Prav na tej seji občinskega sveta so svetniki obravnavali tudi osnutek odloka o ustanovitvi zavoda za šport in prireditve, ki je bil zelo hitro ustanovljen in že nekaj let pridno opravlja svojo dejavnost . Ob vsem tem mi v mislih venomer kroži znameniti rek » kruha in iger nam dajte », ob tem, da imamo v Medvodah iger vsak dan več, kruha pa vsak dan manj. Do danes namreč občinski svet ni dobil v obravnavo predlog odloka o oskrbi s pitno vodo v občini Medvode. Že kar nekaj časa smo tudi edina občina izmed občin kjer je upravljalec vodovodnih sistemov javno podjetje vodovod Kranj, ki nimamo sprejetega odloka o oskrbi s pitno vodo.

V obdobju od časa ustanovitve občine Medvode  pa do danes po dostopnih podatkih nisem zasledil, da bi občinski svet sprejel katerikoli sklep o izboru koncesionarja na podlagi  javnega razpisa.

Javni razpis bi morala občina Medvode že zdavnaj objaviti za naslednje gospodarske javne službe:

– javna snaga in čiščenje javnih površin,
– urejanje javnih poti, površin za pešce in zelenih površin,
– gasilstvo,
– upravljanje s pokopališči ter pogrebna dejavnost,
– javna razsvetljava,
– urejanje ulic, trgov in cest, za katere skrbi občina.

Javna snaga in čiščenje javnih površin se na območju Medvod, ne izvaja, na območju centra in Preske, se koši za smeti  praznijo takrat ko s krajevne skupnosti pokličejo občana, ki za plačilo to tudi opravi. Metle in čiščenja pločnikov in zelenih površin v Medvodah še nismo videli. Po ostalih krajevnih skupnosti pa to opravljajo prostovoljci, predvsem aktivisti v posameznih društvih in upokojenci, ki jim ni mar kako je urejeno naše okolje.

V občini Medvode upravljajo s pokopališči krajevne skupnosti, razen upravljanja pokopališča pri Sv. Katarini, ki ga upravlja župnija Sv. Katarina. Prav tako mi ni znano na kakšen način se opravlja pogrebna dejavnost. Tudi tukaj občinski svet še ni odločal o sklepu o koncesiji, mogoče pa se je občinska uprava odločila, da za to dejavnost ustanovi  »režijski obrat », pa tudi o tem bi moral sprejeti sklep občinski svet.

Pred dnevi sem z zanimanjem spremljal kako so v Ljubljani mestni svetniki sprejeli odlok o odvzemu koncesije javni razsvetljavi. Ljubljanski mestni svet je odvzel koncesijo Javni razsvetljavi in izvajanje javne službe dodelil javnemu podjetju Ljubljanska parkirišča in tržnice, v medvoškem svetu pa do danes sploh še niso razpravljali o podelitvi koncesije in se zato upravičeno sprašujem kako je s koncesijo v Medvodah. Glede na to, da imamo v Medvodah in okolici kar precej luči javne razsvetljave, ki bi sodile že v muzej in bi jih morali zamenjati z varčnimi lučmi  ter glede na, da je sedaj veseli december, ko bodo Medvode okrašene in osvetljene na vsakem drevesu, se sprašujem na kakšni podlagi podjetje Javna razsvetljava, ki ni javno podjetje in nima koncesije za občino Medvode lahko sploh izvaja gospodarsko javno službo, kamor decembrskega okraševanja sploh nebi smeli šteti.

Občinska uprava je šele v letu 2002 predlagala v sprejem občinskemu svetu  odlok o financiranju komunalnih dejavnosti v krajevnih in vaških skupnostih,  s katerim je bilo preneseno na posamezne krajevne skupnosti urejanje in vzdrževanje nekaterih javnih površin in cest, kar pa ne pomeni prenos obveznih občinskih javnih služb na krajevne in vaške skupnosti. Krajevne in vaške skupnosti tudi ne morejo biti režijski obrati, saj so vsaj krajevne skupnosti samostojne osebe javnega prava.

Občinski svet prav tako še vse do danes ni imenoval sveta za varstvo uporabnikov, ki ga določa odlok o gospodarskih javnih službah, da se za varstvo uporabnikov javnih dobrin oblikuje svet uporabnikov javnih dobrin, katerega naloge in pooblastila se natančneje opredelijo s posebnim aktom.

Predlagatelj bi v tem primeru morala biti občinska uprava. Vprašanje pa je če je to bilo do sedaj v njenem interesu, saj svet za varstvo uporabnikov  varuje interese uporabnikov in daje organom občine predloge s področja javnih služb. Zastopa tudi interese uporabnikov v zvezi z načrtovanjem in financiranjem javnih služb in s tem povezanih objektov in naprav, v razmerju do organov občine, zastopa interese uporabnikov v razmerju do izvajalcev storitev, opozarja na pomanjkljivosti in predlaga izboljšave in opravlja druge naloge v skladu s svojimi pravili ali drugimi akti o delu in poslovanju. Materialne in finančne pogoje za delo sveta uporabnikov zagotavlja občinski svet.

Pristojni organ občine, tega med drugim imamo ( komisija za pobude in pritožbe ), je dolžan obravnavati pripombe in predloge sveta uporabnikov in ga o svojih stališčih in ukrepih obvestiti najkasneje v roku 30 dni od dneva, ko je prejel njegovo pripombo ali predlog.

Lahko, da je v tem grmu skrit zajec. Mogoče se kdo boji preveliko število pripomb in predlogov ali pa se boji 30 dnevnega roka.

Glede na dosedanje razprave na odboru za komunalne dejavnosti ter glede na poznavanje komunalne problematike po krajevnih skupnostih lahko trdim, da občani niso zadovoljivo obveščeni o komunalni problematiki na območju občine Medvode. Na to kaže tudi dejstvo, da za vsako jesenjo, ko zapade prvi sneg in skozi celotno zimsko obdobje ko je potrebno izvajati zimsko službo, na občino Medvode in krajevne skupnosti po telefonu kliče ogromno občanov, ki izraža svojo nejevoljo nad opravljanjem zimske službe. V izogib vsakoletni nejevolji občanov bi pričakoval, da se občane pred vsako zimsko sezono seznani preko medijev obveščanja, če že nimamo sprejetega odloka o izvajanju zimske službe,   o načinu izvajanja zimske službe.   

Smo pred sprejemanjem občinskih proračunov za leti 2009 in 2010 v katerih je predviden kar zajeten del proračunskih sredstev za izvajanje obveznih gospodarskih javnih služb. 

V predlaganem proračunu  bo samo npr. na cestni dejavnosti namenjenih kar 623.600,00 €, kar znaša 36 % vseh sredstev namenjenih v cestni dejavnosti za redno vzdrževanje in zimsko službo. Vsa navedena dela bi se morala opravljati v okviru obvezne gospodarske javne službe urejanja in čiščenje javnih površin in urejanja ulic, trgov in cest, za katere skrbi občina. Ta znesek predstavlja 4,9 % celotnega občinskega proračuna, pa naj še kdo trdi, da je takšen način izvajanja obvezne gospodarske javne službe kot ga imamo sedaj zakonit.

Ne dvomim v to, da se bodo »nekateri« svetniki namerno ali nenamerno, na seji občinskega sveta ure in ure  »zapletali« v proračunske zneske, ki so namenjeni delovanju kakšnega zavoda ali društveni dejavnosti  ter s tem preusmerili glave ostalih svetnikov od bistvenih problemov, ki sem jih navedel zgoraj. Ne dvomim tudi v to, da se bo osnutek proračuna znašel na seji občinskega sveta v prazničnem času s še kakšno pomembno točko dnevnega reda. Seveda saj je potrebno proračun čim prej spraviti » pod streho » za »narodov blagor«, drugače se nam lahko zgodi, da bomo pristali na dvanajstinah….

Kdaj so bili že ti časi ko sem to poslušal ?

Na Dunaj ja, v Benetke pa ne

V Medvodah še zlasti na občinskem svetu zadnje čase poteka polemika v zvezi s tako imenovanimi "Ekskurzijami " na občinske stroške, pa tudi v zvezi z izletom, ki ga je organiziral župan v letu 2008, v Benetke.

Polhograjski dolomiti v primežu med razvojem in ohranjanja narave

Krajinski park Polhograjski dolomiti (KPPD) po površini spada med večje krajinske parke v Sloveniji. Lepota narave in odprtost ljudi privlačita mnoge iskalce lepot. A tu lepota ni samo navidezna. Resnično živi v prepletanju z življenjem ljudi. Le če bi hoteli meje parka natančno določiti, imamo lahko kakšno težavo več. Ampak narava ne določa in ne pozna meja: meje pozna, postavlja in določa ter jih celo prestopa samo človek. Narava pozna samo prehajanja v novo odprtost, v drugačne podobe, v nove zakonitosti.

Razgibano območje predalpskega sveta, zahodno od glavnega mesta Slovenije, s skupnim imenom imenujemo Polhograjsko hribovje. Starejši viri navajajo tudi druga imena: Polhograjski dolomiti, Polhograjci ali celo Pograjci.

V občini Medvode leži cca. 40 % območja t.i. » Krajinskega parka Polhograjski dolomiti ». To je območje tvorijo naselja: Seničica, Golo Brdo, Žlebe, Studenčice, Tehovec, Brezovica pri Medvodah, Topol pri Medvodah, Belo, del Setnice, Trnovec, Osolnik, del Sore, del Rakovnika, del Goričan, del Vaš in del naselja Preska.

Gre za območje izjemne biotske pestrosti, kjer so nahajališča nekaterih endemičnih rastlin, prav tako pa tudi klasična nahajališča kranjskega petoprstnika in Blagajevega volčina.

Območja razglašenih in bodočih parkov so zaradi bližine mesta in potrebe meščanov po sprostitvi v naravi pod velikim pritiskom obiskovalcev. S primernim izvajanjem režima varovanja bi bilo kljub velikim pritiskom možno ohranjati in revitalizirati naravne vrednote. Zato bi bilo v okviru regije smiselno ustanoviti regijski zavod za upravljanje zavarovanih območij. Tudi nadzor v sedanjih in bodočih parkih bi morala opravljati regijska inšpekcijska služba.

Tedanja pravna podlaga, da se Polhograjske dolomite zavaruje kot krajinski park je Zakon o varstvu narave iz leta 1970, ki v 8. členu opredeljuje krajinski park kot večje, naravno zaključeno pokrajinsko območje, s prvobitno in kultivirano naravo, ki jo odlikujejo znamenitosti ali krajinske lepote, kulturni spomeniki ter imajo rekreacijski pomen.

Zakon je določal, da se mora za krajinske parke in ostala zavarovana območja, rastlinske in živalske vrste, izdati akt o zavarovanju na državni ali občinski ravni. Območja, ki niso zavarovana z aktom o zavarovanju, so se lahko upravljala med drugim tudi v skladu z urbanističnimi načrti in zazidalnimi načrti, ki predpisujejo določene varstvene ukrepe. Vendar če urbanističnega načrta in kasneje potrditve krajinskega parka 3. reda oz. akta o zavarovanju ne sprejmejo vse občine, katerih ozemlje je del predlaganega zavarovanega območja, park ne more biti razglašen. Leta 1981 je s začetkom veljave novega zakona o naravni in kulturni dediščini, prenehal veljati zakon o varstvu narave iz leta 1970 in zakon o varstvu kulturnih spomenikov iz leta 1965. Akti o razglasitvi na podlagi teh zakonov so ostali v veljavi, vendar bi se morali uskladiti z določbami novega zakona v obdobju dveh let po njegovi uveljavitvi. To v primeru KPPD ni bilo nikoli realizirano.

Menim, da je bil tovrstni odlok v tistem času primeren akt, saj je ustavil nenačrtovano in nedovoljeno črno gradnjo- predvsem počitniških hiš na tem območju. S samim sprejetim odlokom pa se v nadaljevanju vse do danes ni nihče več ukvarjal.

Pravnoformalno  krajinski park Polhograjski dolomiti do danes še ni bil razglašen. Služba za varstvo narave ( ARSO ) vodi  ( KPPD ) na podlagi urbanističnega načrta sprejetega leta 1974 in ne na danes veljavnih predpisih s področja varstva narave.

Širša in ožja  zavarovana območja se ustanovi z aktom o zavarovanju. Po zakonu o ohranjanju narave iz leta 2004, akt o zavarovanju lahko sprejme država  ali pristojni organ lokalne skupnosti ( občina ), ki tudi zagotovi upravljanje zavarovanih območij in finančna sredstva za ta namen. Zakon prav tako ureja možnost soustanoviteljstva zavarovanega območja, zavarovano območje lahko ustanovita skupaj občina in država  ali več občin.

Krajinski park Polhograjski dolomiti ni zaščiten na ravni države, upravlja se preko prostorskega načrtovanja, zato pri pripravi občinskih prostorskih aktov občine upoštevajo smernice oziroma strokovne podlaga sektorja za varstvo narave in kulturne dediščine.

Polhograjsko hribovje je območje s pričevalnimi in estetskimi kvalitetami, ki naj bi z leti postalo rekreacijsko zaledje Ljubljane in Škofje Loke.

Ljudje se vedno bolj zavedajo pomena rekreacije in oddiha, kar se odraža tudi na številu obiskovalcev. Bližina glavnega mesta, razgiban teren, zanimiva krajina in dokaj ohranjeno naravno okolje, so dejavniki, ki vplivajo na vedno večji obisk rekreativcev  in izletnikov.

Če je bila leta 1969, ko so se zbrali predstavniki takratnih krajevnih skupnosti, lokalnih turističnih in drugih društev in lovske družine Medvode ter podali » javni poziv za  zaščito zelenih površin », javnost so opozorili na nesmotrno izrabo zemljišč izven mestnega zelenega prostora in na pomanjkljivo zaščito narave, rdeča nit  nenadzorovana gradnja vikendov  v praznem prostoru med značilnimi podeželskimi vasmi, je danes rdeča nit v prekomernem obremenjevanju narave in naravnega okolja s prevoznimi sredstvi.

Območje Polhograjskega hribovja, predvsem pa na območje » Katarine » je ob lepih sončnih sobotah in nedeljah eno samo veliko parkirišče vseh vrst avtomobilov, ki se kot kače vzpenjajo v hrib, iz vseh strani, po malo boljših in malo slabših javnih , gozdnih pa tudi zasebnih cestah.

Občina Medvode bi že zdavnaj morala sprejeti občinski odlok o zavarovanju dela Polhograjskih dolomitov, ki leži na območju občine Medvode, pred nenadzorovanim parkiranjem, prekomerno vožnjo z motornimi vozili v tem naravnem zavarovanem območju ter istočasno v OPN zagotoviti primerna zemljišča za gradnjo parkirišč. Parkirišča bi morala biti ob vseh vstopnih javnih cestah. Problem, ki se pri tem nakazuje je, da javne ceste na to območje vodijo tudi iz MOL, občine Dobrova-Polhov Gradec in občine Škofja Loka za kar bi morale tudi te občine v svojih OPN predvideti parkirišča ob teh javnih cestah. Občinska uprava je vse predloge KS Katarina v smislu rešitve tega perečega problema zavrnila.

Razvoj Polhograjskega hribovja, ki leži na območju občine Medvode bi moral temeljiti na turizmu pohodništva, kolesarjenja in izletništva. Danes pa  temelji na avtomobilskem turizmu, ko posamezniki tekmujejo kdo ima bolj zmogljiv in večji avto, da v njem peljejo družino in psa,  do kam in na kateri vrh hriba se da z njim pripeljati, tam otroke opremiti s planinskimi žigi ( da izpolnijo domačo nalogo in v ponedeljek v šoli pokažejo, kje so bili ), spustijo psa, da opravi svojo potrebo, ter vesel, napravi  nekaj krogov in z glasnim lajanjem opozarja, de je končno na svežem in čistem zraku, s tem pa ustrahuje in prepodi še tistih nekaj živali, ki vsaj med tednom živijo v blaženem miru.

Kdaj bodo odgovorni na občini Medvode ugotovili, da  je » akcija proti črnograditeljem« že zdavnaj končana ?

Morda bi bila pobuda, ki bi prišla s strani » vikendašev », kot je prišla tudi leta 1971, na podlagi katere  je bil sprejet v letu 1974, Odlok o sprejetju urbanističnega načrta za območje krajinskega parka » Pohograjski Dolomiti »,  s katerim so si uredili nemoteče bivanje in uživanje v svojih » vikendih » dobrodošla tudi sedaj, z razliko, da bi sedaj urejali vprašanje preobremenjenosti z motornimi vozili.

Pobud takšnih in drugačnih je bilo že veliko, samo, da  kdo ne bo predlagal pobude za ustanovitev komisije, saj vemo, če nočeš rešiti problema, ustanovi komisijo. Občinska uprava, pa bi le lahko naredila določen korak v smeri MOL , občine Dobrova Polhov Gradec, občine Škofja Loka in občine Gorenja vas - Poljane, da končno že skupaj predlagajo ustanovitev regijskega zavoda za upravljanje zavarovanih območij, ki pa bi jih morale vse občine poprej tudi sprejeti.

Medvode kmalu brez pitne vode ?

Voda je naravno bogastvo – osnovna surovina in živilo, ki je človeku nujno potrebna za življenje.

Da ne prihaja do škodljivih vplivov na človekovo zdravje, mora biti voda zdravstveno neoporečna in mora je biti dovolj. Zato je nujno, da je zagotovljena varna oskrba s kvalitetno pitno vodo, brez mikrobioloških in kemičnih onesnaževalcev.

Združeni narodi so na Svetovnih dnevih okolja  predstavili zastrašujoča dejstva:

- na planetu Zemlja je užitne le še 0,008% vode;

- brez čiste vode živi več kot 70% človeštva;

- zaradi zastrupitev z vodo dnevno umre približno 25.000 ljudi.

Oskrba s pitno vodo v Sloveniji je urejena s Pravilnikom o oskrbi s pitno vodo ( Ur. List RS, št. 35/2006 in 41/2008 ) in Pravilnikom o pitni vodi (Ur. list RS, št. 19/2004,  35/2004, 26/2006 in 92/2006 ).

Kljub temu, da je voda najpomembnejše živilo in da je zagotavljanje oskrbe z zdravo, neoporečno pitno vodo ena najpomembnejših gospodarskih javnih služb, pa je to področje izjemno slabo, nepopolno in nedosledno urejeno.

Mnogi vodovodi, predvsem tisti, ki so grajeni z lastnimi sredstvi občanov, ponavadi nimajo niti urejene dokumentacije, še manj pa urejeno upravljanje in odgovornost za oskrbo s kvalitetno pitno vodo.

Inšpekcija nalaga občini, čeprav ni lastnik, še manj upravljavec, da poskrbi za reden odvzem vzorcev in plačilo stroškov pregledov.

Kljub številnim poskusom do sedaj ni bilo možno prenesti lastnine na občino in upravljanja na javna podjetja, niti ni bilo možno določiti drugega upravljavca.

Prebivalci  Medvod, Pirnič, Zavrha, Vikrč,  Senice, Zbilj, Smlednika in Dragočajne se s pitno vodo oskrbujejo iz javnih vodovodnih sistemov, ki jih upravlja javno podjetje Komunala Kranj d.o.o. Ostala Manjša in večja  naselja na obrobju občine Medvode pa se oskrbujejo iz lokalnih sistemov oskrbe z vodo, ki so v  zasebni lasti, kjer nimajo urejenega upravljanja ( cca. 2000 občanov ).

Lokalni sistemi oskrbe s pitno vodo so nastali pretežno  v začetku druge polovice preteklega stoletja, njihova gradnja pa je bila pogosto prepuščena znanju in iznajdljivosti vaških prebivalcev. Sistemi so bili v nadaljnjih desetletjih uporabe tudi pomanjkljivo vzdrževani, zaradi česar so izgube na teh vodovodnih sistemih velike. Na omenjenih območjih je bila dopuščena razpršena gradnja, priključevanje novih uporabnikov pa je bilo nemalokrat prepuščeno njim samim, zato zmogljivost prvotnih vodnih virov ne zadošča več potrebam in smo prisiljeni v iskanje novih, a dražjih rešitev.

Nadzor nad zdravstveno ustreznostjo pitne vode na lokalnih sistemih se opravlja izključno po skrbi občine Medvode, saj ti sistemi nimajo upravljavca.

Upravljanje vodovoda postaja vse bolj zahtevno opravilo, zlasti pri zagotavljanju kakovosti pitne vode, ki ga ni več mogoče prepuščati vaškim oz. krajevnim skupnostim in vodovodnim odborom, ki ne izpolnjujejo pogojev, ki jih določajo predpisi.

Istočasno pa je potrebno zagotoviti tudi odvajanje in čiščenje odpadne vode, ki na teh območjih večinoma ni urejena. Zaradi tega pogosto ogroža varno oskrbo s pitno vodo, zato je tu nujno načrtovanje, ki ga lahko zagotovi le strokovna organizacija.

Glede na to, da na delu območja občine Medvode na območju t.i. » krajinskega parka Polhograjski dolomiti » in ob obrobju le tega živi 3235 prebivalcev ( podatki statističnega urada popis prebivalstva 2002 ), kar predstavlja 23 % prebivalstva v občini Medvode, ter glede na to, da je na tem območju gradnja vodovodnih in še bolj kanalizacijskih sistemov izjemno draga, si moramo zastaviti nekaj vprašanj:

1. Kdo bo plačal pravo ceno ?
2. Ali je prav, da jo solidarno pokrivajo ostali prebivalci občine Medvode ?
3. Avtohtonim prebivalcem tega območja je potrebno zagotoviti pogoje, da bodo lahko in radi ostali na svojih domovih, toda ali so tudi lastniki vikendov upravičeni do solidarnosti ?
4. Ali so upravičeni tisti, ki se izselijo iz mesta zato, da si na cenen način ( in včasih tudi » na črno ») zagotovijo višji standard bivanja in se izognejo vsem tistim nevšečnostim, ki tarejo prebivalce v mestih.

To so vprašanja na  katere bo potrebno najti odgovore, odgovore pa bomo morali najti sami v naši občini.

Županov diktat

Javna pobuda za izboljšanje (spletne) obveščenosti medvoške javnosti je že bila dana s strani stranke Zares-nova politika.

Ugotavljam, da se razen tega, kot da je bila pobuda dana, ni kaj dosti spremenilo.

Ali jo bomo uporabili kot orodje, za zagotavljanje obveščenosti medvoške javnosti ?

Moje prepričanje se iz dneva v dan potrjuje, da to moramo storiti na bolj odmeven in prepričljiv način, saj je očitno ta, ki smo jo poslali romala v dno županovega predala.

Prav žalosti me ko prejemam vabila za delovna  telesa in seje občinskega sveta in ugotovim, da se teh sej udeležujejo ali pa tudi ne , le njihovi člani, javnosti pa ni. Zakaj ?  Saj imamo vendar " medvoško ustavo " statut občine Medvode in poslovnik, kjer je v 4. členu določeno, da je delo sveta in njegovih teles javno. Način zagotavljanja javnosti dela in način omejitve javnosti dela sveta in njegovih delovnih teles določa poslovnik.

Tako je zapisano !

Pa kljub temu, da je tako zapisano, v poslovniku nisem našel določbe, ki bi določala način obveščanja javnosti. Na spletnih straneh občine pod rubriko novic in aktualno nisem našel vabila na sejo občinskega sveta, kakor tudi ne dosedanjih, prav tako pa tudi ne vabil za seje posameznih delovnih teles.

To pa je ignoranca javnosti !

Katarina nad Ljubljano