Osveščen dec kategorizira dame okoli sebe po večih lastnostih. Situacije iz zadnjih nekaj tednov so me pripeljale zanimivih ugotovitev.

Glavni kriterij za stopnjo urejenosti dame nismo dedci ampak konkurenčnost z ostalimi »tekmovalkami na trgu«. Pri pomembnem družabnem dogodku si nobena ne bo privoščila neurejenosti in to v prvi vrsti zaradi pričakovane visoke stopnje urejenosti ostalih udeleženk. Uživam v pogledih in vonjih ko opazujem »tiho vojno« med obiskovalkami dogodkov a hkrati slutim njihovo nesproščenost. Takšna situacija je stresna za človeški organizem. In zrel dec to nezabavnost zazna. Dostikrat se na takšnih prireditvah počutim kot v muzeju lutk, kjer je vse vizualno perfektno, sproščenega ljubečega zabavanja pa bore malo.

Spoznavam, da se mi z osebnostno rastjo spreminja tudi tip dame, ki me vzburi. Bolj ko sem srečen in nagajiv, bolj me očarajo očem nevidna bistva. Imel sem priložnost potovati z damo srednjih let, ki navkljub svoji preprostosti še vedno buri domišljijo vaščanom in blizu živečim (zakaj se nisem 15 let prej rodil..?). Povedala je, da pudra nima v hiši že 5 let, da je osnova za njen izgled zdrav način življenja in pozitiven in deloven ženstven odnos do življenja. Ima ljubeč odnos do vseh generacij s katerimi živi v hiši in ljubi svojega moža in mu daje podporo in občutek, da je šef v hiši. Zadnje tedne hecam dekle, ki po gostilniških standardih dosega vizualno oceno 7-8 a vztrajam pri draženju, ker sem začutil da ji je jasno kaj pomeni ljubiti ljudi okoli sebe.

Sklepam: če se dama brezhibno uredi in v družbi ni sproščena, jo bo ta prav dec preskočil, fasala pa bo fanta ki prav tako ni sproščen in bo ob prvi nevarnosti dal rep med noge. V kolikor svojo estetiko prilagodi karakterju in se v družbi ne ukvarja toliko z umetno vizualno nečimrnostjo, bo njeno magnetno polje močneje pritegnilo moške satelite. Tudi takšne, ki smo pripravljeni na jutri.

Prejšnji teden sem imel opravka s predstavnikom ene od državnih ustanov, ki pod nobenim pogojem ni hotel podpisati soglasja, da premakne izvedbo projekta k zaključitvi dokler nima od vseh vpletenih pisnih soglasij. Kot razloge za takšno dejanje (ki v naravi pomeni finančni polom projekta) je navedel zakone, ki se jih kot uradna oseba mora držati.

O slabih zakonih in še slabših spoštovanjih zakonov odmeva iz vseh gostiln in cest. Opazil pa sem še nekaj. Iz tistega uradnika je seval strah. Pojasnil je svoje zavedanje, da se bo v naslednjih mesecih našel nekdo, ki bo vzel pod drobnogled celoten postopek izvajanja projekta in iskal napake ter da bo pojasnjevanje okoliščin sprejemanja odločitve naletelo na gluha ušesa.

Takih situacij srečujem veliko. In jim še vedno ne morem verjeti. Iz strahu do kaznovanja ljudje počno čedalje večje neumnosti ki niso prav nič v korist družbe, Kompliciranje situacije do takšne mere, da nihče ne more biti direktno obtožen odgovornosti je postal prav popularen možganski šport, ki ga igrajo na veliko nivojih.

Je to pravilno? Ali takšno delovanje sistema daje dobre rezultate na dolgi rok? Ne vem. Vem pa, da bi v njegovem kolesju hitro na čem obolel. Moje telo v takšnih okoliščinah ne obdrži svojega telesnega zdravja prav dolgo. Uporaba strategije, da se k cilju bližamo z šofiranjem med ovirami in isčemo vrzeli med oblački odgovornosti  med mojimi možganskimi nevroni utripa kot strahopetnost

K svojim ciljem se bližam z vero, pogumom in trdnostjo, ki jih črpam iz veselja do (še ne) doseženega rezultata. Aktivnostim v delu rečem stopnice in ne ovire. Kontrolorje dela sprejemam kot človeške prijatelje in ne kot delovodske sovražnike.

Nasprotje strahopetnosti je pogum. In ta je notranja vrlina. Torej takšna, ki jo razvije posameznik sam. Razvoj posameznika pa je dolgotrajna in garaška aktivnost. Nagrada zanjo je sreča in zdravje. Jaz sem se odločil. Pa vi?

Sporočam navdih in želim, da bi še na koga daljnoročno vplival na poti k sreči. Če pa ne, " pa tud' vredi, fredi..."

Ponoči sem drgnil svoj penis po njeni vagini, dopoldne pozabil kaj sem čutil.
V ustih ga lep čas je imela, ne vem več kako je bilo.
V rokah ga na hitro božala, nič se ne spomnim po nekaj urah službe.

Sijala sva si v oči, nežno poljubil ta usta, ne morem pozabit.
Igral se s sramnimi dlakami in spremljal njene nasmehe, ne da se pozabit.
Sledil njenim stokom ko na točko G sem igral. Tečejo dnevi, ne morem pozabit.

Zdrav človek ima tisoč želja, bolan le eno.

Klišeju »zdravje je naše največje bogastvo« čedalje bolj verjamem. Pridobivanje in ohranjanje čilosti telesa, volja do spremljanja vsakodnevnih ciklusov sonca in lune z veseljem, mirnim pričakovanjem in neštetimi trenutki presenetljivega smeha, ki ga delim z ostalimi bitji je nekaj, kar si resnično želim ohraniti do konca svojih dni. In to zdravje ima zame dve komponenti – telesno in umsko.

Telesno zdravje je dandanes razloženo že šolarčku. Vsak dan si je potrebno razmigati vse ude, sklepe, se raztegniti, skrbeti za higieno telesa, se pravilno prehranjevati itn. Če odrasli na te ukrepe sčasoma pozabimo, zbolimo. Za ohranitev učinkovitosti imunskega sistema si je pač potrebno vzeti vsak dan nekaj minut in se kot bebček razmetavati s telesom, da si le-to vzpostavi svoje biokemično ravnovesje.

Ko zbolimo gremo k dohtarju. Ta nam da tablete in reče – vzami ter počivaj. Večina nas tablete vzame, namensko pa počivamo bolj malo. Tu se proces ozdravljenja zaplete. Trdim, da je počivanje telesa prav tako pomembno kot jemanje samega zdravila. V praksi to pomeni – v času bolezni skočiti v pižamo in zlesti pod odejo za vsaj nekaj uric dnevno kljub temu, da telo še ne deluje popolnoma sesuto. Odkar sem to enkrat probal, zadevo resno prakticiram. Pomaga. Pika.

Druga komponenta zdravja pa je umska. Včasih imam občutek, da živim med samimi psihičnimi bolniki. Na vsakem koraku srečujem ljudi z nerešenimi travmami, čustevno nedoraslostjo, škodoželjnostjo in otroško zavistnosjo. Ljudje ki se borijo z življenjem na tem planetu več desetletij uporabljajo tehnike otrok in pubertetnikov ter nosijo s sabo stare težke kovčke obžalovanj in krivde namesto da bi k svoje življenjske izzive obvladovali z zrelim in odraslim pristopom.

Večina teh ljudi je le rahlo psihološko obolela. Ne potrebujejo težkih terapij in zdravljenja. Le nekaj osnovnih vaj, ki jih je potrebno početi ravno tako kot razgibavanje udov. Za hec sem v iskalnik napisal »psihiater« in kliknil na prvega profesionalca, ki se je izpisal. Ta ima kmalu pri vrhu že spisano katere vaje lahko vsak sam izvaja (za »ta lene« je povezava tule). V Sloveniji je baje res premalo psihiatrov na prebivalce, vendar to dejstvo niti ne bi bilo tako dramatično, če bi osnove vaje izvajal naprej vsak sam.

- »Hvaljen Jezus.«
- »Bok.«

Včeraj je na mojih vratih pozvonil gospod. Župnik. Slučajno, ker se je zmotil pri hišni številki. Najin kratek klepet je potekal na surovem prijateljskem spoštljivem odnosu. Brez farizejskih olepševanj. In odšel je vidno zadovoljen, da ima takega farana. Morda ga bom šel še kdaj za kak praznik v cerkev poslušat.

Še pred letom ali dveh ne bi bil sposoben na hitro vzpostaviti z moje strani pristen odnos do nove osebe. Zdi se mi, kot da je čedalje manj ovir med mojo osnovnim bitom in sliko, ki jo drugim rišem pred oči. Moj mir in sporočanje sta čedalje bolj eno. Berem, da v takih pogojih uspeva rastlina, ki se ji reče sreča.

Redno vlagam energijo, da pogoje za uspevanje rastlince ohranjam. V praksi to pomeni, da imam jutranji ritual telovadbe, zdravega zajtrka in higiene, od katerega ne odstopam. V komunikaciji z vsemi osebami držim sliko, da so moji krvni bratje ali sestre, pri čemer avtomatično zapiha veter spoštovanja in ljubezni v verbalni in neverbalni govorici. Berem razne knjige, pišem dnevnike in umetniško ustvarjam na dnevni bazi, da dobijo notranji glasovi svojo veljavo in niso utišani.

Ko zbolimo, gremo k dohtarju. Ta nam da tablete in reče naj si odpočijemo. Torej smo dobili dve nalogi: da vzpostavimo obred jemanja tablete in obred počivanja. Drugi obred je prav tako pomemben kot prvi. In marsikdo ga ne izvaja. Vzeti tableto in ne spremeniti vsaj malo svojega vsakdana in stila življenja ne pelje k boljšemu počutju. Bo-lezen = boš-legel, si odpočil, se sprostil. Bo-lan = boš-lahen, sproščen.

In to je prvi korak v smer v katero se koraka, da se začne vrteti kolo sreče. Potem ga pa s koraki vrteti redno.

V šoli sem imel »kampanjsko« taktiko učenja. Domače naloge sem redno pisal le pri predmetih z načelnimi učitelji, ki so jih redno pregledovali in ocenjevali. Znanje sem konkretno začel vlivati v glavo šele nekaj dni ali celo ur pred glavnim testom. Proti koncu šolskega leta sem naredil kalkulacijo ocen in se javil zadnjo ali predzadnjo uro, da je bil zastavljen rezultat dosežen.

Včasih se je pojavil predmet ali snov kjer takšno delo ni bilo potrebno. Samovoljno sem srkal informacije iz raznih virov, jih dopolnjeval k učni snovi in se za preizkuse znanja sploh nisem pripravljal ter dosegal najvišje možne rezultate.

Pri razlagi nove snovi sem se torej odzval v grobem na dva različna načina:

1. Če sem delal »kampanjsko«, me je pouk navdal s strahom. Prihodnost pri takem predmetu je postala negotova. Že samo sodelovanje v šolski klopi je name delovalo stresno.

2. Če je bil predmet »moj«, je bil vsak trenutek sproščujoč. V mislih sem prehiteval pisanje po tabli, potiho snov razlagal sošolcu, ki je klel učitelja zaradi površnosti razlage. O končnih rezultatih pri predmetu sploh nisem razmišljal.

To pišem, ker se podobno počutim še danes. So situacije v službi, osebnem življenju, na katere nisem pripravljen in mi povzročajo stres. Po drugi strani pa se z vztrajnim samostojnim delom utrjujem in postavljam v pozicije, kjer mi je ves potek dogodkov in odzivov vnaprej jasen. Tam stresa ni, je le notranje veselje, dobra volja, nasmeh na obrazu in sijaj v očeh.

Z vsakodnevnim discipliniranim pristopom k dobrim navadam in tehnikam se razmerje med številom »mojih« in »nemojih« situacij veča v korist »mojim«. Pripravljenost na celoten spekter možnih dnevnih situacij je na čedalje višjem nivoju, neprijetnosti je vse manj.

Gre za unikatne občutke. Našel sem si jih sam. Ves čas so me opozarjali, da si jih moram poiskati sam. Tudi vi si jih morate poiskati sami. Ni bližnjic. Odrekanje slabim navadam in vpeljava dobrih je nasvet za na pot.

Morda se srečamo kje.

Prvi vtis je močna slika, ki se ustvari v naših možganih. Sestavljen je iz podatkov, ki so jih zbrala čutila ter rezultatov obdelave teh podatkov skozi možganske procese, ki so nam vcepljeni ali priučeni. Pri sebi sem našel proces, ki brezpogojno združuje veliko dobrih lastnosti na podlagi le peščice zaznanih. Po domače: če je oseba npr. fizično urejena, daje znake šolanosti, zna hitro misliti in je pozorna na čustva soljudi, sklepam, da je tudi duhovno na visoki ravni, da ima življenje urejeno na podlagi discipline, da v kritičnih situacijah ne popušča itn. In življenje me uči, da ni vedno tako.

Sedaj ugotavljam, da mi ta možganski proces čedalje bolj škodi. Posledica je, da od nekaterih ljudi pričakujem preveč, da sem neupravičeno razočaran nad njimi, da podcenjujem in ne spoštujem njihovih lastnosti, ki so temelj njihovega karakterja. Spoznavam, da nismo ustvarjeni kot bitja, ki bi rasla v smeri k popolnosti v enakih linijah. Besede ali dejanja, ki enemu človeku dvignejo moralo do življenja v nekem težkem trenutku ne bodo nujno pomagale drugemu človeku, ki se nahaja v težkem trenutku podobnega tipa. Primer: če je meni pomagala pri premostitvi finančnih težav neka knjiga, to ne pomeni, da bo tudi mojemu prijatelju ta knjiga pomagala pri reševanju njegovega finančnega problema. Morda bo, morda ne.

Opažam, da je to starejšim ljudem bolj jasno kot mlajšim. Da ljudje nismo roboti, ki bi ponavljali enake procese znova in znova. ampak nosi vsak od nas svoj karakter, ki po naravi deluje nepredvidljivo in predvidljivce vedno znova preseneča. Slutim, da redna uporaba računalnikov (kot predvidljivih naprav) daljnoročno zmanjšuje našo občutljivost do soljudi in njihovih odzivnosti na dražljaje. In starejši ljudje se manj sekirajo za "izpade" soljudi kot mlajši.

Spomnim se knjigce "How to fall out of love", ki govori ravno o tem možganskem procesu, ki precenjuje ustvarjeno sliko atraktivne osebe in tehnike kako zmanjšati boleče učinke tega procesa ter kako ga zamenjati z duhovno in čustveno bolj zrelim in karakterju primernim pristopom. Po novem ne bom trdil, da jo priporočam, ampak le opozarjam, da obstaja.

Aja, pa za žogco je spet vprašala. Zdej mam pa muskelfiber.

Skrila si žogco
In mi ustavila nalet s pogledom
Ustreljenim iz črnih zrkel na snežni podlagi
In krotkim nasmehom

Usedla se nanjo in čakala
Ustavila svoj čas, bila
Slutila kaj bom storil
V kaj se bom spremenil.

In jaz obstanem
V tvojem pogledu ustavim svoj čas
Rahlo razširim nasmeh, svobodno
Tvoj rep jegulje zamrznem.

Napeto si rišeš
Da planil bom po tvojem zakladu
Mene pa tvoj pogled le podžge nagajivo
»Kaj boš pa sedaj«? ti šepnem.

Potiho vstaneš, me držiš v pogledu
Slutiš da žogca je za v gol
Pripreš svoje veke in napneš ustnice
Igra zleti in trenutka več ni.

A še vedno pričakaš črna in bela
Igriva in skrita
Resna in jezna
In vprašaš za žogco.

Spoznavam, da na moje sprejemanje okolja in dogajanja vplivajo ljudje precej močneje kot sem si do sedaj bil pripravljen priznati. Zdelo se mi je, da je empatija le trenutni proces, ki nastaja in izginja, opažam pa, da ima tudi daljnoročne posledice.

Odkar sem prevzel svoj pristop do življenja v organiziranih sklopih sem nadpovprečno imun na zunanje strestne dražljaje. Ob tem se je zgodilo to, da sem se družbeno samodejno in neplanirano zbližal z ljudmi, ki imajo podoben pristop tudi sami. Ugotovil sem, da me ti ljudje utrjujejo. In priznali so, da tudi jaz njih. S tem se nam volja do obvladovanja stresa ohranja in povečuje.

Gre za pristop do življenja, ki mu nekateri rečejo "pozitiven". Zame to pomeni, da vsak problem, s katerim se srečam, obravnavam kot rešljiv. In dalje - večina problemov se reši sama od sebe. Potreben je le čas (včasih le spanec). Problemi, za katere slutim, da niso sami rešljivi, pa dobijo naziv "izziv". Le-teh pa se lotim dosledno, odgovorno in s srčno vztrajnostjo. Rezulati se prej kot pričakovano prikažejo in vnašajo novo veselje v sistem.

Tudi v obratnem smislu empatija pušča daljnoročne posledice. V zadnjem času imam naprimer več opravka z ljudmi iz pravnih sfer v naši prestolnici. Ogromno časa preživijo z ljudmi, ki razmišljajo o pravdanju, izsiljevanjem škod, prelisičenjem zakonov, pravilnikov in soljudi. To pušča na njih vidne posledice, ki že pri preprostih vsakodnevnih pogovorih hitro priplavajo na površje (praktično nenehno prisotna ciničnost, iskanje pomanjkljivosti v vseh spontano predstavljenih barvitih idejah, skrivanje rahlo bolehnega videza z izrazito dizajniranimi oblekami...).

Nekje sem bral, da so stvari vredne življenja skrite v besedi "čeprav" in ne "če". Ni štos v tem: "če bo moj rodni brat pomagal meni, bom tudi jaz njemu", ali pa "če mi bo ponudila roko, jo bom še enkrat poljubil". Štos je: "Čeprav mi brat ne pomaga, mu jaz pomagam" in "čeprav mi ni ponudila roke, jo bom stisnil k sebi". In na konceptu "čeprav" slonijo pravo prijateljstvo, družinska in partnerska ljubezen.

Danes poteka informativni dan na naših šolah. Kandidati (in njihovi) se odločajo o nadaljevanju izobraževanja. Vsak s svojim pristopom.

Ko pobrskam po svojih spominih mi tisti dnevi niso bistveno prispevali k odločitvam. Pri sebi sem jih pač opravil že prej in jih prišel le še potrditi (in se imeti fajn na šole prost petek). Bolje se iz tistih časov spomnim mnenj učiteljev, staršev, tet in stricev, kaj se mi splača študirati, zakaj, koliko časa ipd. Dandanes imam opravka z ljudmi različnih strok in stopenj izobrazbe ter poslovne oz. življenjske uspešnosti.

Vsak produktiven človek ki si služi kruh, uporablja svoje znanje, da z njim ustvarja dodano vrednost. Prvi del znanja si je pridobil v šoli, drugi del pa na delovnem mestu. Večinoma se v šoli pridobiva teoretično znanje, na delovnem mestu pa praktično. Z vztrajnim ponavljanjem situacij v katerih je potrebno najti pravo razmerje med teorijo in prakso se rojeva poklicno izkušen človek, katerega nasveti za razmerje med natančnostjo in nenatančnostjo so uporabni in koristni.

Pridobljeno znanje vidim v dveh predalih - naravoslovno in družboslovno. V naravoslovnega štejem poznavanje matematike, fizike, biologije, kemije ipd, v družboslovnega pa jezike, psihologijo, sociologijo, filozofijo, zgodovino, pravo ipd. Zavedam se, da je ta delitev subjektivna in pogosto vidim ta področja znanosti ravno obratno, a pustimo to. Poklicno izkušen človek jemlje znanje za reševanje problemov iz obeh predalov.

Študij je del vseživljenskega učenja. Le en kos sestavljanke. V življenju opažam, da so ljudje z pridobljenim šolskim znanjem naravoslovne vede in praktično pridobljenim znanjem družboslovne vede bolj poslovno uspešni in srečni kot ljudje z obratnim procesom pridobivanja znanja. Trdim, da se maturantu, ki niha med družboslovnim in naravoslovnim študijem bolj splača iti v naravoslovno šolo ter si družboslovno znanje, ki ga zanima, pridobi kasneje. Za hec pojdite čez cesto v gostilno za šank in se z naključnim človekom zaklepetajte. Veliko lažje mu boste razložili (in on razumel) razliko med zakonom in pravilnikom kot pa med realnimi in racionalnimi števili. Če pa ima maturant jasno vizijo za družbosloven študij je oporekanje nesmiselno.

K odločitvi prispeva tudi klima v družbi. Večina tiskanega in elektronskega medijskega poročanja je družboslovno naravnana. To nedvomno prispeva k strukturi izobraženega kadra v naši deželi. Vlada že desetletje povdarja, da se veliko dela na oglaševanju naravoslovnih študijev. Menim, da še vedno premalo. Droben dokaz za to so poročila na vseh TV dnevnikih v zadnjih desetih letih, ko so prispevki na temo informativnih dnevov vedno iz družboslovnih fakultet. Najbrž danes zvečer ne bo nič drugače.

Ko smo dedci stisnjeni v kot, se strahovi poenotijo le še v dve skupini: finančni in reprodukcijski.

V teh dveh skupinah se giblje tako naša sreča kot naši strahovi. Ko speljem posel, v katerem imam profit (in so hkrati tudi vsi udeleženi zadovoljni), je to zame zmaga v borbi za obstanek. Z dobičkom lahko oskrbim svoje bližnje, da ostanejo živi in zdravi, kar čutim kot najglobjo vrednoto. Če obrnem polariteto - posel speljan z izgubo mi povzroči nemir. Čeprav v praksi ne bom čutil resnih finančnih posledic, me takšna situacija spravlja vsaj v slabo voljo in daleč za pogledom se mi riše črnobela slika revščine. Ena od mojih glavnih gonilnih življenskih sil je torej zmagovanje v borbi za obstanek.

Kot centralno življensko silo pa čutim tudi reprodukcijsko poslanstvo. Prisotnost ženstvene naklonjenosti v sproščenih pogovorih v meni sproži pohod genskih vojakov, ki družno korakajo po žilah in kričijo "najdimo nov dom!". Uspešna izpolnitev njihovega povelja mi da ponoven zagon do premagovanja izzivov in doseganje ciljev. In zopet obratno: neuspešnost v bitki za razplod me spravi v apatičnost in mi zbija nivo empatije.

Opažam, da se z discipliniranim utrjevanjem duha in telesa življenska sila hitreje obnavlja in giblje v smeri povečanja kreativnosti na vseh področjih. Ohranjanje fizičnega zdravja telesa v kombinaciji z širjenjem osveščenosti in poglabljanjem v podzavestne procese prinaša rezultate, ki so na meji mogočega. In samoumevno postane, da so daljnoročne rešitve vedno bolj smiselne  in prinašajo več zadovoljstva kot kratkoročne. Investiranje v tečaj francoskega jezika namesto v nadstandardno električno opremo pri nakupu avtomobila kar naenkrat sploh ni več predmet notranjega dialoga. In poglabljanje odnosa s tistim dekletom s tesno majčko, bogato urejenimi lasmi in mačjimi očmi izgubi ves smisel ko ta zopet načne rasistično temo.

Zdi se mi, da se v vsakem izmed nas skriva glas, ki daje prednost daljnoročnosti pred kratkoročnim. Pravijo, da se privlačnost med žensko in moškim ustvari in razvije v prvih nekaj sekundah interakcije. Ženska v prvih nekaj sekundah z moških zavoha ali ji je zanimiv ali ne. V nekem smislu išče razmerje med daljnoročno in kratkoročno osveščenostjo njegove zavesti. In daljnoročno usmerjeni dedci bojo (pri iskrenih ženskah vrednih zveze) med njenimi nogami imeli prednost.

V zadnjih dneh mi je poglobila zavest misel, da se je potrebno za vse, kar mi je dano v življenju zahvaliti. Ideja je, da si nisem uspeha ustvaril sam s svojim delom in požrtvovalnostjo, ampak da mi je osnova za kreativnost in zdravje ter volja za razvoj sebe in moje okolice dana. Od koga in iz kje, ne vem. Ne upam si reči.

Navdih se je porodil v božični maši in nadaljeval v branju naključnega dela iz stare zaveze, za kar sem si vzel pol urce časa med novoletnim počitnikovanjem. Odprli so se zapisi o preroku Danielu in njegovih dogodivščinah na dvoru Babilonskega kralja Nebukadnezarja. Daniel je bil zaradi svojih videnj in modrosti v milosti pri vseh vladarjih tistega dvora in ena od njegov navad je postala, da se je trikrat na dan zahvalil svojemu Bogu za vse, kar mu je dano.
Spominjam se tudi pogovora med dvema starejšima bolnicama. Pogovarjali sta se o molitvi in obe priznali, da zvečer pred spanjem molita. Ena je povdarila, da se za vse tudi zahvali, medtem ko se je drugi to zdelo precej nenavadno. S časom sem opazil, da so simptomi starostnega obolevanja pri prvi ženski veliko manj boleči in redkejši kot pri drugi.

V praksi sem na koncu pogovora začel še bolj pogosto izgovarjati besedo hvala in pogledati za oko sogovornika, tudi ko situacija za to morda ni najbolj primerna. Rezultat je ta, da mi je spomin na pogovor toplejši in ob naslednjih interakcijah se pojavi več volje do sodelovanja in iskanja skupnih rešitev. Zahvala znotraj moje notranje tišine pa mi ustvari še toplejši ščit pred streljanjem z nejevoljo mojih sozemljanov.

Kot prejšnja leta (lani, predlani) nama tudi letos s fotrom ni ušlo okraševanje hiše in okolice z novoletnimi lučkami. Tokrat je bil prizor naslednji:

Nekaj tednov nazaj si je ata nabavil nov radio, ki je poleg cd-playerja moral imeti tudi kasetofon - da bo lahko poslušal tudi katero od svojih starih kaset, ki jih ima v omari. In tako sva se lotila obešanja lučk po oknih, ko je ata vstavil eno od svojih starih kaset. Bila je tista, kjer sem kot dveletni otrok na morju prepeval, on pa zraven igral na kitaro.

Poleg simpatičnosti ujetih trenutkov sem postal pozoren še na nekaj stvari. Večina fraz, ki so specifične za najine dialoge, se ni spremenila. Prav tako ne dinamika dialoga (ata veliko govori, jaz zelo malo, a presenetim z vsako besedo, ki jo izgovorim). Tudi karakter, ki ga vsak od naju izžareva na posnetku se krasno ujema z odnosom, ki ga imava dandanes. Na kaseti so še posnetki pesmi, ki so jih prepevali zvečer na plaži ostali prijatelji iz tistega časa. Večino od njih fotr ni slišal že desetletja in se mu je le še smejalo.

Zdi se mi, da bodo držale tiste teorije, da karakter prineseš s sabo že ob rojstvu, da te definira in ga skozi življenje zelo težko spremeniš. Čeprav se mi zdi, da vsak dan rastem in bolj poglobljeno spoznavam svet, nekatere parametre svojega obstoja nisem spreminjal, odkar se zavedam. Čutim jih kot del sebe in jih v bližnji prihodnosti ne slutim kot naravno spremembo. Prav tako znova ugotavljam, kako pomembna je družina oziroma kako globoke informacije o lastnem obstoju vsebuje družinska komunikacija. Ni prvič, da se mi je vložen trud v skupen čas z mojim sorodnikom tako bogato obrestoval.

Nikoli se ne ve; lahko da koga od mojih jutri ne bo več. Splača se mi vzeti čas za njih. Grem pogledat, če je v kuhinji ostalo še kaj kuhanega vina za porazdeliti. Po tistem skupinskem odmetavanju snega se je zelo prilegel...

Le zaspi, ko jutro te zbudi,
to bo ljubezni dan.


Priznam, da mi je ta pesem, vsakič ko sem jo slišal, dvignila pritisk. "Osladnost" slovenskih popevk iz 60h enostavno ni šla z roko v roki z mojo življensko filozofijo. V pesmih iz tistega časa sem se bolj našel v ameriškem motownu ali britanskih beatlih in ne v popevkah Sanrema in evrovizije.

Pa vendar se danes zbudim s to pesmijo v mislih. Morda zato, ker sem jo včeraj dvakrat slišal? Zagotovo ne le samo zato; takšni simptomi imajo jedro globje, ne le v "kratkoročnem" spominu. Med umivanjem zob razmislim o melodiji in besedilu, med vožnjo v avtu analizo nadaljujem in sedaj prihajam do naslednje ugotovitve.

Ugotovljeno je, da sta možganski hemisferi pri ženski med seboj nekajkrat močneje povezani kot pri moškem. Rezultat tega je, da se ženskam misli intenzivneje pretakajo kot pri moškem. Veliko intenzivneje. Če hodim po pločniku iz lokacije A do B, za katero potrebujem 10 minut, bom za opazovanje in ocenjevanje okolice ter o tem povezane misli porabil vsega skupaj 3-4 minute. Preostali čas bodo moje misli tihe, brez vsakršnega dela. Ženski bo v enakem sprehodu celoten čas vrelo po glavi precej večje število misli. Praktično ena za drugo, brez premora.

V praksi opažam potrditve mnenj, da je največje darilo, ki ga moški lahko podari ženski, uporaba njegove sposobnosti umirjanja okolice. Ko je dec iskreno sproščen ob svoji ženski in v vsakršni situaciji deluje nanjo duhovno pomirjajoče, je izpolnjen eden od osnovnih pogojev za rastočo in cvetočo partnersko zvezo.

In kaj ima to zveze s tistim od Pepela in kri? Ko se ženska zbudi, se proces njenih misli v glavi prične in se nadaljuje praktično neprekinjeno do spanca. Ko pa se zbudi ob svojem kralju, ob katerem je vse vključno z njo varno in spokojno, se lahko zanjo začne dan ljubezni. In taki trenutki so zanjo najbolj dragoceni. Zanje bi dala več, kot bi dal dec za doživetje orgazma v riti Jennifer Lopez na Bahamih.

Opažam, kako nemirna postane večina ljudi, ko stojijo v vrsti, ki se premika počasi ali pa sploh ne. Kako se nasmešek na obrazu spreminja v mrkost, telo izraža nemir, razdražljivost...

Kaj botruje takemu nespametnemu početju, ki obremeni celotno telo? Zakaj povzročamo, da se telo v časi mirovanja (čakanja) začne samo uničevati in nato še mir okoli sebe? Razlog tiči v tem, da se v trenutku, ko se aktivno delovanje misli ustavi (ni konkretne delovne aktivnosti, torej le čakanje), privrejo na plano ideje iz podzavesti - temnega dela podstrešja. In kdor poseduje velika nerazčiščena področja pod svojo streho, mu privrete ideje biokemično ustvarijo neugodje v telesu. Nekateri ljudje si pomagajo z nenehnim vključevanjem aktivnega dela možganov in se s tem izogibajo neugodju (štejejo predmete okoli sebe, si mrmrajo pesmi, preusmerjajo svojo pozornost na dinamične elemente v bližnji okolici...).

Rešitev, ki je dolgoročna in prinaša s seboj tudi ogromno sreče pa je, da redno pospravljamo svoje podstrešje. Da prisluhnemo norim idejam, ki se rojevajo, jih spravimo na papir, jih analiziramo, poiščemo povezave med njimi, ičemo skupna izhodišča idej itn. Z redno vajo poslušanja in organiziranega kreiranja notranjega nabijanja se le-to počasi stiša. In prične se ustvarjati notranja tišina. Takrat se prične meditacija, proces, ko s svojim celotnim podstrešjem postaneš eno. Z redno in disciplinirano vajo tega procesa (npr. zjutraj in zvečer) se mir ohranja. Opuščanje te navade pelje v nazaj k začetnemu nemirnemu stanju.

Z organiziranjem notranjih misli se pojavi nasmešek na obrazu, ki ne izgine, vse dokler se nabrana navlaka ne sčisti. Potem pa tudi nasmeh ni več pomemben. Obraz se sam umiri ne glede na barvo situacije. Spomim se izjave enega od inštruktorjev borilnih veščin, da mojstri vaje v Aziji pogosto delajo v najbolj prometnih delih mest, da utrjujejo svoj notranji mir.
 
In potem samo skomignem z rameni, ko se mi cel teden zaporedoma zgodi, da od vseh petih semaforjev na poti domov vedno naletim na zeleno in v čakalni vrsti skoraj vedno stojim za luštno mladenko, ki mi na trenutke nameni sramežljive poglede.

Vsak dan v sproščenem pogovoru z znancem ali prijateljem sogovornik načne eno od aktualnih tem, s katero si mediji služijo kruh. In zelo hitro se napetost pogovora dvigne. Brez mojega posredovanja se znanec vznemiri, dvigne se mu pritisk, oči se močneje odpro, povzdigne moč glasu itn. Če mi ne prisluhne, da vseeno ni tako črno, konča pogovor s še bolj krušeno postavo telesa, kot na začetku pogovora.

Spremljanje novic po Tv-ju, radiu, internetnih straneh je stresno. Predvsem zato, ker sporočila, ki jih sprejemamo v glavnem opozarjajo na temno plat naše družbe. Izpostavljenost takšnih tem pa naj bi vodila k odpravi problemov. Pa je golo sporočanje po TV studijih in terenih ter sprejemanje poročil preko zaslonov dovolj za odpravo sence družbe? Trdim, da ne.

Osnova za spremembo je verjetje, da je možna. Da obstaja alternativa in da jo ni težko doseči. Zdi se mi, da moj povprečen sosed ne verjame v boljšo prihodnost. Zakaj? Ker mu TV tega upanje ne daje. Zato bom za hec obrnil okoli splošne miselne vzorce, v katere so moje soprebivalce dežele močno prepričale TV postaje.

1. Imamo čudovite avtoceste. Ko se peljem. imam pred seboj čudovite razglede po pokrajini, imam pregled nad stanjem na vozišču. Počutim se varno. Vem, da za te ceste požrtvovalno skrbi mnogo ljudi, ki jim je mar za ohranitev varnega prometa.
2. Gospodarstvo vodijo sposobni managerji. Ljudje, ki vedo, kako se vodi posel, kakšne so zakonitosti trgovanja, razumejo poštenost poslovnega odnosa in imajo empatijo do vseh zaposlenih.
3. Vsak prebivalec dežele ima na razpolago učinkovito in ekonomično infrastrukturo (pitno vodo, elektriko, telefon, internet...). Stroški vzdrževanja infrastrukture so relativno na dohodek zelo nizki.
4. Imamo veliko zdravstvenih ustanov, kjer mnogi požrtvovalno skrbijo za vse tiste, ki so medicinske pomoči potrebni. Vsak prebivalec ima na voljo nujno zdravstveno oskrbo.
5. Imamo čedalje bolj učinkovite kriminaliste. Rešujejo zapletene primere tihotapljenja ljudi, orožja in drog. V deželi se vsak počuti varen. Stopnja kriminala močno upada.
6. Na vodilnih političnih položajih so ljudje, ki s svojimi čuti slutijo, česa si otroci države želimo in ne popuščajo predlogom rešitev, ki ne temeljijo na dolgoročnosti.
7. Ponosni smo na dosežke naših šol. Otroci so neprekosljivo brihtni pri spoznavanju sveta, so zgled odraslim za mirno sobivanje, intuitivno obvladajo sociološko dinamiko in psihologijo svojih bližnjih.

Morda se bo bralcu zdel tekst podoben starim poročilom vlad, ko se hvalijo, kaj so dosegli od časa volitev. Ne gre za to. Ne gre za ignoriranje dejanskega stanja oz. zatiskanja oči pred realnostjo.

Gre za miselni koncept, ki se mora ustvariti in se vzdrževati znova in znova v naših glavah, da obstaja takšno stanje naše dežele in da se za to ni nikoli težko in nesmiselno boriti.

Razdvojen sem med sledečimi razmišljanji o davkih in patriotizmu:

1. Bral sem intervju z direktorjem davčnega urada ene izmed zahodnih držav. Dec trdi, da je plačevanje davkov državi ekvivalentno patriotizmu. Če služiš denar, ga daj določen delež državi. Le-ta ima razdelan sistem, kako porazdeliti vsote pobranega denarja na najbolj potrebne institucije. Noben človek ne more sam določiti kateri del javnega sektorja najbolj krvavo potrebuje sredstva. Za to delo imamo institucije. Pobran davek je gonilo družbe in pravi patriotski ljudje bi morali prostovoljno velikodušno prispevati v skupno blagajno.

2. Drugačno razmišljanje sem zasledil v knjigi, ki jo je o svojem življenju spisal židovski imigrant v ZDA. Trdi, da denar prinaša srečo. Z njim lahko kupiš streho nad glavo in hrano sebi in svojim bližnjim; brez njega pa bo tvoja mati lačna na vetru in dežju. Najraje ima denar na roko, čisti keš, neobdavčen. Njegov moto je nekaj takega: »če bi šlo za svobodo sočloveka, se grem zanj boriti ta trenutek, na smrt. Da pa bi mu kar dal denar, to pa nikoli!«

Sam si patriotizem predstavljam kot boj skupaj s krajani z ramo ob rami, s kraljem na čelu, ki se prvi postavi sovražniku v bran in izpostavljeno ščiti svoja jetra z mečem. Takemu kralju je vsak vitez plačal zahtevani davek brez vprašanj.

Ko se pa moji vladarji bojijo že TV kamer in reakcij gledalcev, v dobrobit prihodnjim generacijam pa si ne upajo tvegati niti svojega stolčka, se vprašam, ali je pred Bogom pošteno, da jim plačam vse davke?

V zadnjem času se mi vsi dogodki v medosebnih odnosih pokrivajo z prispodobo, da je ženska ocean, moški pa ladja.

Njun odnos je dinamičen. Ves čas se spreminja. Ženska vedno znova spravlja moškega v nove situacije, ta pa spoštuje njene zakonitosti gibanja a hkrati ohranja svojo začrtano smer na poti proti cilju. Če podcenjuje njeno moč ali če izgubi svoj cilj, je ljubeč odnos na poti k propadu.

Ženska je v osnovi nemirna. V vsakem trenutku je polna čustev, idej, misli, pričakovanj, želja. Na vsak dražljaj se nemudoma odzove in odziv bo vedno emocionalen. Glede na cikluse ki jih mora nositi v življenju se odraža tudi intenziteta odziva. Spominjam se pripovedi delavca v živalskem vrtu, ki je skrbel za opice. Ko so ga vprašali, če so samice med menstruacijo bolj razdražljive kot sicer, je le pokimal in dvignil desno roko, na kateri je imel le pol kazalca (ki mu ga je ena od samic odgriznila).

Najmočnejša sila v moškem življenju je svoboda. Želja po odpravi vseh ovir na poti proti svojemu cilju. Dokler ima dec pred očmi rezultate, ki si jih želi doseči in vidi poti, da jih doseže, je srečen. Ko mu zmanjka ciljev ali pa obupa pred prevelikimi ovirami, začne smisel njegovega življenja bledeti. Globoko v sebi pa je moški tog in miren. Potrebuje ženske dražljaje gibanja.

Ko moški zamenja doseganje svojih ciljev za potešitev ženske nemirnosti, je to porušitev temeljev skupne zveze. Ženska globoko v sebi želi, da se moški bori za svoje zastavljene cilje. Vsak dan. Korak za korakom. Ona pa bo hkrati nemirna in s tem inspiracija za skupno kreativnost.

Torej: Moški, smejte se ženskim izjavam in nelogičnostim. To je tisto kar jih definira in zaradi česar jih imate globoke v sebi radi. Ne trudite se jih v detajle razumeti. Ne poskušajte jim pripovedovati zgodb z logiko in miselnostjo. Pred očmi imejte, da so reakcije ženske po naravi nekaj velikostnih razredov močnejše od moških. Zajahajte val, ki ga ocean požene proti vaši ladji in ne dajte si spremeniti poti. Iz vsakega vala pa se lahko kaj novega naučite.

Ženske: Zaznajte katere so stvari, ki vašemu dragemu zasvetlikajo oči. Spodbujajte ga, da bo redno garal za cilje, ki si jih je sam zastavil in jih v sebi čuti. Testirajte ga, če je iskren na svoji poti. In če bo med vašimi izbruh stisnil rep med noge ali še huje - se spremenil, da bi vam ugajal, ga spomnite na trenutke, ko vas je osvajal, ko je po moško odpravil svojo največjo oviro - svoj strah - in vas ravno s tem osvojil.

Gene Simmons: Sex, Money, Kiss (2006)


The perfect day for her

8:15am   Wake up to hugs and kisses.
8:30am   Weight in five pounds lighter than yesterday.
8:45am   Breakfast in bed: freshly squeezed orange juice and croissants. Open presents: expensive jewelry chosen by thoughtful partner.
9:15am   Soothing hot bath with frangipani bath oil.
10:00am Light workout in club with handsome, funny personal trainer.
10:30am Facial, manicure, shampoo, blow-dry.
12noon   Lunch with best friend at fashionable outdoor cafe.
12:45pm Catch sight of husband's/boyfriend's ex and notice she has gained twenty pounds.
1:00pm   Shopping with friends, unlimited credit.
3:00pm   Nap.
4:00pm   Three dozen roses delivered by florist: card is from secret admirer.
4:15pm   Light workout at club, followed by massage from strong but gentle hunk who says he rarely gets to work on such a perfect body.
5:30pm   Choose outfit from expensive designer wardrobe: parade before full length mirror.
7:30pm   Candlelit dinner for two followed by dancing, with compliments received by another dancers.
10:00pm  Hot shower (alone).
10:50pm  Carried to bed (freshly ironed, new, crisp white linen).
11:00pm  Pillow talk, light touching and cuddling.
11:15pm  Fall asleep in his big strong arms.


The perfect day for him

6:00am   Alarm.
6:15am   Blow job.
6:30am   Massive satisfying dump while reading sports section.
7:00am   Breakfast: steak and eggs, coffee and toast, cooked and served by naked buxom wench who bends over a lot showing her growler.
7:30am   Limo arrives.
7:45am   Several beers en route to airport.
9:15am   Flight in personal Learjet.
9:30am   Limo to Mirage Resort Golf Club (blow job enroute).
9:45am   Play front nine, two under.
11:45am Lunch: hamburger, fries and coke, three beers and a bottle of Don Perignon.
12:15pm Blow job.
12:30pm Play back nine holes of golf course, four under.
2:15pm   Limo back to airport (several bourbons).
2:30pm   Fly do deserted fishing hole.
3:30pm   Late afternoon fishing expedition with all female crew, all nude, who frequently bend over a lot displaying growlers.
4:30pm   Catch world record Marlin (1.234 pounds) in light tackle.
5:00pm   Fly home; massage and handjob by naked Elle McPherson (bending over…naturally).
6:45pm  Shit, shower and shave.
7:00pm  Watch news: Michael Jackson assasinated; porn legalized.
7:30pm  Dinner: lobster appetizers, Don Perignon (1953), big juicy steak followed by ice-cream served on a big pair of tits.
9:00pm  Napoleon Brandy and Cuban cigar in front of wall-size TV as you watch your favorite football team win decisive victory.
9:30pm  Sex with three women, all with lesbian tendencies…some bendind over.
11:00pm Massage and jacuzzi with tasty pizza snack and cleansing ale.
11:30pm Nightcap blow job.
11.45pm In bed alone.
11:50pm A twenty-two-second fart that changes note four times and forces dog to leave room.

"Baš se mi sviđa ovaj restoran..."

"Znate li kdje u ovom gradu ima..."

"Ja baš ne znam da govorim slovenski ali razumete me...

Precej opravka imam z ljudmi, ki prihajajo iz družin onstran naše južne meje. In preseneča me, kako nekateri moji kolegi usmerjajo v svoj možganski center jezikovno razliko s takšnimi sogovorniki. In na to razliko še vežejo velike količine emocionalne energije, ki jo zadržujejo v sebi.

Kar pa je dejanje bedaka. V statistiki je "bedak" tisti, ki z dejanjem povzroči škodo tako sebi kot drugim. Izvajanje dejanj, ki jim družba potem reče "nestrpnost" škodi vsem. Verjamem, da narava ne omogoča niti fizičnemu niti verbalnemu nasilnežu, da bo živel dolgo, zadovoljno in zdravo življenje.

Če se že greš "predalčkanje" sozemljanov, potem je to veliko bolj zdravo početi na podlagi iskrenosti jedra sporočila, ki ga sprejemaš in ne glede na izgled oz. barvo zavitka, skozi katerega se sporočilo pretaka. Osredotočiti se na dinamiko govora, govorico telesa, čas dneva, letni čas, Luno... Korak v tej smeri sociološke osveščenosti spreminja življenja.

Naslednji korak pa je prenehanje predalčkanja. Sprejemanje ljudi brez zadržkov, brez sodb, enakopravno in vedno v pozitivnem smislu. Takrat se mirno smejiš podnevi ko si pokonci in ponoči, ko sanjaš.