Prelestno

*1

Da bi dobil morsko bolezen, ti ni treba na jadrnico ali na katamaran  – najemi avtodom.

*2

Občutek prostornosti avtodoma in udobnosti bivanja v njem v prvi polovici počitnikovanja raste premo sorazmerno s številom dni. Potem ta občutek nevarno pada in se 2 dni pred koncem počitnic nevarno približa dnu, se spet dvigne za nekaj ur vožnje proti domu in popolnoma splahni, ko parkiraš na domačem dvorišču.

*3

Oblačil, ki jih odneseš s seboj na počitnice, je vedno - vsaj tretjina - preveč.

Najbolj nepotreben kos garderobe, ki ga lahko neseš s seboj, je spodnja majica.

(Tudi otroške, ki jih je treba »nujno vzeti s seboj«, ker je tako rekla babi.)

*4

Natikačev, japonk in patikam podobnih izpeljank je en par premalo.

Ker se jim bo do konca počitnikovanja 100% odtrgal kakšen trakec, gumbek ali pa bo odpadel kar cel podplat.

*5

Na počitnicah ob morju otroke zanima samo »kdaj bomo šli spet v vodo«.

(In ne razgledi z dalmacijske magistralke.)

*6

Smisel peščenega gradu je v tem, da ga po tem, ko se podere, spet zgradiš.

(Zakaj tega smisla v vsakdanjem življenju včasih ne vidim?)

*7

Očala in maske za potapljanje so obvezna oprema. Zlasti, če  hočeš kot starš (ali žena/partnerica) 5 minut miru na plaži. (Knjiga tudi, da izkoristiš tistih 5 minut.)

*8

Preoblačenje kopalk na plaži je izguba časa – je pa zdravju priporočljivo.

Ker gremo spet v vodo že po 5-10 minutah. (A ne, otroc'?)

*9

Morskih zakladov – školjk in kamenčkov - ni nikoli preveč.

Mivke je vedno preveč – še posebej takšne, ki jo po plavanju najdeš tudi v ušesih.

*10

Plinska bombica se vedno izprazni v najbolj neprimernem trenutku.

(Polna rezervna bombica je nepotrebna teža, ki jo voziš s seboj, je rekel možek. Punci pa v jok oz. v vodo. In jaz na drevo oz. pod palmo. Ni problema.)

*11

Raje kot pakirane sardelice Ledo iz trgovine jej polnjeno papriko, ki jo imaš od doma za hude dni. (Orada ali brancin iz mreže lokalnega ribiča je izbira št. 1, seveda. Ampak za to moraš imeti plin iz prejšnje točke.)

*12

Kamp na hrvaški obali, ki ima po ADAC-u  oceno »super«, je čist, urejen –  pa tudi ogromen in v vsakem pogledu – »precenjen«.

*13

Lepe divje plaže, kjer vidiš kamenčke v nekajmetrski globini, so del najbolj osončenih kampov brez trave in s parcelami kot v konzervi Eva sardin, kamor pelje najožja cesta, po kateri se komaj prebiješ s počitniško prikolico ali z avtodomom.

*14

S kolesom se ne pride daleč.

Brez kolesa ne prideš nikamor.

*15

Nikoli ne sprašuj policaja, kje je dovoljeno parkirati z avtodomom.

Ker si prečkal Dragonjo s slovensko registracijo in ker ima policaj vedno slab dan.

*16

Ne verjemi, da boš imel enako srečo kot kateri od blogerjev, ki mu je uspelo brez kazni in lisic parkirati sredi mesta (Dubrovnika). (Mi ne, mi.)

*17

Najlepše se je kopati na samem, v kakšnem malem kraju, ki ima 20 hiš, pomolček in nobene trgovine. To odtehta vse. Tudi dejstvo, da se lahko najde kdo, kateremu si na razdalji 20 kvadratov sicer praznega prostora zasedel parkirni prostor.

*18

Na počitnicah je vse drugače, samo ljudje smo isti.

*19

Službo se da »odklopiti«, če to hočeš.

(In če izklopiš mobilni telefon.)

*20

Najlepše je doma.

Nekje v neki zeleni dolini, v nekem mestu je nekoč stala kockasta bela hiša.

Bila je preprosta: dvonadstropna, s položno štirikapno streho in balkončkom. Stopniščno okno so krasila barvasta stekelca – vitraž. Zelenica je bila samo zelenica, brez okrasnih grmičkov in dreves. Mogoče je bilo za hišo majhen zelenjavni vrt, ne spomnim se več. Od ceste jo je ločila ograja iz pletene srebrne žice in pot do nekaj položnih stopnic pred težkimi temno rjavimi vhodnimi vrati z zaokroženimi linami je bila posuta z drobnimi kamenčki. Nikoli nikogar nisem videla vstopiti ali hoditi okoli nje, pa sem velikokrat naskrivaj pogledovala tja, ko sem po službi hitela med zelenje in dalje do cerkvice na vrhu hribčka. Nisem hodila prav mimo hiše, le po cesti, ki je prečila ulico, ob kateri je stala, zato sem jo videla vedno enako oddaljeno in skrivnostno, in - zaradi moje popoldanske rekreacijske vneme, ki jo je zbudilo le sonce - vedno svetlo in prijazno.

Neko popoldne pa sem pri zabojniku za smeti na koncu omenjene ulice srečala starejšo gospo. Pokazala sem proti kockasti hiši in ji povedala, da jo občudujem vsakič, ko grem mimo. Bila je njena.

Prvemu srečanju je sledilo vabilo na čaj, drobni pogovori o njeni ukaželjnosti in mojih malih težavah… nikoli, prav nikoli pa me ni spustila dlje kot do svoje preproste bele kuhinje, jaz pa zaradi spoštovanja njene zasebnosti in zaupanja, ki mi ga je izkazala kot neznanki, nisem zaprosila, da bi se smela razgledati po njenem domu, čeprav sem vsakič, ko sem prestopila njen prag, zajela sapo in jo za hip zadržala.

Kakšno leto ali dve kasneje sem se odločila, da svojo srečo iščem bliže družini. Nove obveznosti v življenju so mi vzele toliko časa in pozornosti, da sem se v mesto vračala le še poredkoma kar tako, na izlet ali obisk… Minilo je petnajst let... Hiša ima menda sedaj drugačno fasado. Na zelenici so verjetno postavljena igrala. Ker gospa NN že dolgo ne živi več sama. K sebi je povabila novo družino. Da bo nekoč nekdo poskrbel zanjo.

Še se slišiva po telefonu. Tako, pred prazniki in kdaj vmes. Na obiske me pa ne vabi, čeprav je po hitri cesti le slaba ura vožnje do tja.

Še vedno živi v meni, tista lepa kockasta bela hiša z barvnim oknom.

Skrivnostna in tiha.

Sredi zelenja, le nekaj ulic stran od mestnega vrveža.