Prelestno

Danes sem spet pustila speljati na led. Po kakšnih 6 ali 7 letih. Z novimi drsalkami. Ki imajo rezilo zadaj nevarno zaobljeno, zato sem se v počasnem posnetku sesedla na zadnjo plat... bilo je nekako tako: v enem trenutku sem se še držala za ograjo in nekaj rekla, v naslednjem pa sem izginila... zdaj me vidiš in potem me ne vidiš več... Ampak naša najmlajša je bila pa zares prvič na ledu. Z atijem vsak na eni strani in gremo naši...! Sama še ne stopiclja, še manj drsa, ampak nogici pa tudi ne gresta več čisto po svoje...!

*

Iščem pekač v obliki srninega hrbta. Ki ga nimajo.

Imajo pa okrasek za drevesce v obliki ptička, vijoličnega.

Spomni me na ptičke, ki smo jih imeli na božičnem drevescu pri stari mami.

*

Čokoladni kolač za mojo mamo. Ena punčka preseje moko s kakavom in pecilnim, druga stepe sneg. Jaz se držim za glavo, ker je ura že pozna in moramo pred spanjem vse skupaj še speči, ohladiti, obliti in okrasiti... Ne bi bil tako lep kolaček, če ga ne bi naredile skupaj.

*

Nikjer nikogar, vse razmetano, jaz pa dremam na kavču ob prižganem televizorju in podaljšujem dan, kot da bi ne bil že dovolj dolg.

Trenutno stanje duha: Navihan čaj: šipek, koščki manga, hibiskus, cimet, koščki jabolka, ananasa, maline, pesa in kardamom

Nekje v neki zeleni dolini, v nekem mestu je nekoč stala kockasta bela hiša.

 

Bila je preprosta: dvonadstropna, s položno štirikapno streho in balkončkom. Stopniščno okno so krasila barvasta stekelca – vitraž. Zelenica je bila samo zelenica, brez okrasnih grmičkov in dreves. Mogoče je bilo za hišo majhen zelenjavni vrt, ne spomnim se več. Od ceste jo je ločila ograja iz pletene srebrne žice in pot do nekaj položnih stopnic pred težkimi temno rjavimi vhodnimi vrati z zaokroženimi linami je bila posuta z drobnimi kamenčki. Nikoli nikogar nisem videla vstopiti ali hoditi okoli nje, pa sem velikokrat naskrivaj pogledovala tja, ko sem po službi hitela med zelenje in dalje do cerkvice na vrhu hribčka. Nisem hodila prav mimo hiše, le po cesti, ki je prečila ulico, ob kateri je stala, zato sem jo videla vedno enako oddaljeno in skrivnostno, in - zaradi moje popoldanske rekreacijske vneme, ki jo je zbudilo le sonce - vedno svetlo in prijazno.

 

Neko popoldne pa sem pri zabojniku za smeti na koncu omenjene ulice srečala starejšo gospo. Pokazala sem proti kockasti hiši in ji povedala, da jo občudujem vsakič, ko grem mimo. Bila je njena.

 

Prvemu srečanju je sledilo vabilo na čaj, drobni pogovori o njeni ukaželjnosti in mojih malih težavah… nikoli, prav nikoli pa me ni spustila dlje kot do svoje preproste bele kuhinje, jaz pa zaradi spoštovanja njene zasebnosti in zaupanja, ki mi ga je izkazala kot neznanki, nisem zaprosila, da bi se smela razgledati po njenem domu, čeprav sem vsakič, ko sem prestopila njen prag, zajela sapo in jo za hip zadržala.

 

Kakšno leto ali dve kasneje sem se odločila, da svojo srečo iščem bliže družini. Nove obveznosti v življenju so mi vzele toliko časa in pozornosti, da sem se v mesto vračala le še poredkoma kar tako, na izlet ali obisk… Minilo je petnajst let... Hiša ima menda sedaj drugačno fasado. Na zelenici so verjetno postavljena igrala. Ker gospa NN že dolgo ne živi več sama. K sebi je povabila novo družino. Da bo nekoč nekdo poskrbel zanjo.

 

Še se slišiva po telefonu. Tako, pred prazniki in kdaj vmes. Na obiske me pa ne vabi, čeprav je po hitri cesti le slaba ura vožnje do tja.

 

Še vedno živi v meni, tista lepa kockasta bela hiša z barvnim oknom.

Skrivnostna in tiha.

Sredi zelenja, le nekaj ulic stran od mestnega vrveža. 

*

Petka pri slovenščini.

Očke se ji smejijo, ko mi kaže vse tiste pravilno napisane velike začetnice.

*

Otroci v poltemi sedijo v krogu in prepevajo pesmice.

Električnega toka je zmanjkalo, zato imajo glasbeno urico ob svečkah.

Saj so kot taborniki!

*

Malo mi je nerodno, ko postavim skledo na mizo:

"Upam, da jeste takšno fižolovo solato - z veliko čebule!"

"Več je čebule, boljš' je!" se odreže fantič.

Trenutno stanje duha: Zeliščni čaj za sprostitev: melisa, žajbelj, sivka, peteršilj, komarček, cvetovi ognjiča

*

Gor in dol po rifniških hribčkih, proti Resevni in spet nazaj proti Rifniku.

Poslušam svoje zasoplo dihanje in stiskam mišice, za katere še vedela nisem, da jih imam.

*

Nasmeh do ušes, ko jo dvignejo na islandca.

*

Nešplje. Tako sladke!

*

Prebujam se v gozdu, na jutranjem sprehodu.

Kako lepo je imeti soboto - prosto soboto!

*

Punce v knjižnico, jaz pa muz'ko naglas. Rainy day people.

*

Polnjeni jajčevci. Navdušenje otrok je zelo pritlehno, nam pa so zelo dobri.  

*

Vzhod razliva svoje jutranje pastele vse bolj proti jugu.

*

Odvzem krvi pri sistematskem pregledu je bil nepričakovan, da je otrpnila in le nemo opazovala, kaj vendar medicinska sestra počne z njenim malim prstkom.

*

Pomagam rezati, lepiti... Zraven priganjam kot znajo tečne mame... In potem se ustavim v trenutku in ju vidim, moji princeski, kako uživata v svojem ustvarjanju.

“Jaz tudi rabim škarje,” pravi mlajša, “zdej smo tri, ko neki delamo!”

Trenutno stanje duha: Zeliščni čaj za dobro voljo: listi maline, jabolčna meta, listi jagode, cvetovi ognjiča, plavice in cvetni listi sončnice.

*

Lahko bi ji povedala, pa že dolgo nisva prijateljici kot sva bili v osnovnošolskih klopeh, ampak le še znanki, ki se pozdravita v trgovini ali na šolskem dvorišču… Res lep črn plašč z vzorci ima.

*

Začetek prestave me spravlja v obup... spominja me na avtističnega Rainmana, jaz pa imam za sabo postan delovni dan in si želim nekaj lahkega... Potem se se prepustim toku in na koncu že razmišljam, da bi lahko postala underground pesnica kisle repe (ne kradite ideje!)

*

V temi se pripeljeva domov in skozi vhodna vrata vidim samo topli odsev solne lučke s hodnika.

Napolni me občutek globokega zadovoljstva, da ne onesnažujemo okolja.

Trenutno stanje duha: Sadni čaj z gozdnimi jagodami: šipek, hibiskus, košči pomaranče, jabolka, gozdna jagoda in naravna bio jagodova aroma.

*

Na poti na Vimperk tu in tam utrgamo kakšno rožico, da jo poduhamo in ponovimo njeno ime - materina dušica, rman, zlatica, rdeča detelja, marjetica, mrtva kopriva... Zmočimo ročice v mrzli studenčnici in potem počasi korakamo dalje po suhem listju vse do vrha, kjer nam veselje naredijo še prazne gugalnice.

*

Na krožniku ostanejo samo koščki mesa v omaki.

“Kaj si pojedla vse testenine? Jih boš še?” vprašam najmlajšo.

“Ja, bom,“ reče in polglasno doda še nekaj sama zase.

„Kaj praviš... nisem te slišala...”

“Rekla sem: tako je življenje.“

 

Vsi se nasmejimo, jaz pa si mislim: ja, nečesa je vedno preveč, in nečesa vedno zmanjka, v tem našem življenju. Včasih so to testenine.

*

V predalu nočne omarice najdem tanko žepno izdajo.

Za nekaj minut postanem nekdo drug, nekoč, nekje.

*

Cvetličarka vešče poveže cvetove in zelenje, ki sem jih izbrala.

*

Sončni zahod nekaj kilometrov nad zemeljskimi tlemi je rožnato nebo nad kipečimi temnimi oblaki.

*

Štiri majhne punčke, zbrane okoli škatle kock sredi dnevne sobe, napol gluha babica odsotno gleda predse in pestuje svoje roke v naročju.

*

Danes je en krasen dan.

Že dolgo nisem začela dneva tako vesela.

Mogoče zato, ker sem sanjala, da sem skočila s padalom in pristala v parku sredi New York-a.

*

Tudi najmlajša se zbudi ob zgodnji uri, slabe volje je, pa se potem pomiri, ko jo držim v naročju in gledava skozi okno proti gozdu. Zlato listje se lahno vrtinči v severnem vetru, da srnice preplašeno pogledujejo okoli sebe, kaj se dogaja. Tri so.

*

Hitim v avto, ker zamujam v službo, pa se presenečeno ustavim pred našo še-ne-zelenico. Jutranja svetloba je pozlatila zeleni poprh.

Trenutno stanje duha: Čaj iz dišavnic in sadja »Hildegardin angel varuh«: koščki jabolk, koriander, komarček, šipek, kodrasta meta, janež, melisa in cvetovi plavice.

*

Sedim za domačo jedilno mizo in pogledam skozi okno.

Tam je Mrzlica v zadnjem objemu sonca.

*

Domov se peljeva skozi vasi in naselja namesto po avtocesti. Obnovljene stare hiše, nove hiše, kako zanimivo!

*

V dveh urah opravim vse: se udeležim roditeljskega sestanka, na pošti dvignem priporočeno pošto, na bankomatu gotovino, kupim najnujnejše v trgovini, napolnim gorivo na najbližjem servisu, ki je še vedno nekaj kilometrov stran, in nazadnje stopim še na pokopališče, čeprav je že črno črna tema.

Jaz sem superženska.  

Trenutno stanje duha: Čaj iz ginkga za koncentracijo!

*

»… sva bila z možem še oktobra na Sardiniji… junija smo bila pa cela družina…«, mi vsa nasmejana pripoveduje znanka pred trgovino.

*

Tak vrišč, da ušesa zabolijo, zato pošljem eno punčko k šolskem delu, drugi pa nataknem predpasnik, ker bo mamici pomagala delat mafine.

Uh, koliko dela mi 'mamo!

*

Po tem, ko se že dogovorimo s serviserjem, da pride naslednji dan, možek ugotovi, da se je obrnil gumb na štedilniku, s katerim se nastavi čas za peko.

Pečica dela!

(Ampak za danes prepozno, ker se mafini pečejo pri babi, 2 km stran.)

Trenutno stanje duha: Zeliščni čaj za srečo!

Upam, da imaš tudi ti rad ptice.

To je ekonomično. Prihrani ti pot v nebesa.

 

- Emily Dickinson

Trenutno stanje duha: Rooibos čaj s kakavovo lupino

*

Nekdo je na svojih čevljih prinesel listje breze.

Zlatorumeni listki na umazani sivi preprogi.

Narava na tleh naše hladne pisarne.

*

Možek je oblečen v novo vijolično srajco z belimi črtami in nov brezrokavnik v vijolično-roza-modri barvi. V soboto zjutraj sta bila še zložena na policah neke trgovine... On obleče najnovejše – takoj!

*

Najmlajši strižem nohtke pred spanjem.

Privzdigne pižamico in pravi:

"Glej, kake lepe kolene ‘mam!”

Glasno se zasmejem, ona pa nadaljuje:

"Glej, kake lepe učke ‘mam!

Glej, kake lepe ušese ‘mam!

Glej, kake lepe uste ’mam!...”

 

Upravičena nečimrnost.

Res je sladka.

Trenutno stanje duha: Čaj iz poprove mete

*

Brskam za servietami.

Hm, samo bele...

Potem privzdignem pogrinjke iz blaga in globoko na dnu predala zagledam zavitek lepo pisanih. Pozabila sem že nanje.

Nisem za dekoracije, toda nedeljsko kosilo je okusnejše, če ga pojemo na lepo pogrnjeni in pripravljeni mizi.

*

Iz kuhinje diši po praženi čebuli in vinskih hlapih.

*

Pismo za Miklavža je narisano in napisano.

*

Ura pol osmih, jaz pa sem še vsa krmežljava pod odejo.

Mala pravi: “A danes ne gre’ta v sluzbo?”

“Ne lubi, ne grema.”

*

Široko razpirava oči, ko poslušava navodila učiteljice plesa... Potem zapleševa v paru in nama je vse jasno… Saj je samo foxtrot, ki ga pleševa “od vedno“.

*

Luna je lena in leži zleknjena na desnem boku.

*

Še zadnja potrditev prisotnosti po elektronski pošti. Srečanje sedanjih in nekdanjih sodelavk bo! Čez en teden!

*

Pridem domov iz službe in na mizi me čaka kosilo – sveže kuhan krompir in kisla repa.

Kmečka hrana, njami!

*

Po pošti dobim pismo.

Kopija dopisa nekemu organu obeta, zato si oddahnem.

Priloženo privatno sporočilo me preseneti in potre.

Pošiljatelj tega pisma je še prejšnji večer prestopil prag našega doma… z nasmeškom na ustih vabil na družinski obisk… V mislih in na papirju pa me obtožuje nečednih namenov in pričakovanih dejanj, sebi pa nadene svetniški sij.

Je boleče, toda lepa hvala – kako bi sicer izvedela za tvoje misli in spoznala tvojo pravo naravo.

 

Trenutno stanje duha: Ingverjev čaj

*
V najlepšem delu dneva imam celih 30 minut časa za občudovanje čudovito modrega neba...
Ampak sem jih porabila 38, zato naprava za registracijo moje prisotnosti glasno protestira.
Požvižgam se.
*
"Mami, a veš, kako sem si jaz zapomnila, da je Hrvaška na jugu?
Predstavljala sem si, da kura je, in da je hrenovko - a veš, h- hrenovko - in ko je hrenovko, je obrnjena navzdol."
Kurja logika, prav zares...
*
Vse tri navijamo za tekmovalce (v edinem resničnostnem šovu, ki smo ga kdaj gledali v naši hiši), ki plezajo za vrečico, nato se vržejo v vodo... ko najmlajša razočarano vpraša:
"A ne bo noben utonil?"
"Ne, lubi, noben."
"Oh, nooo."
Edina, ki ni padla na finto. Ma kakšen resničnostni šov neki - TV, kaj drugega... Ampak me spominja na igre brez meja iz moje mladosti, zato - zakaj ne?
*
Tudi vi kdaj gledate survivorja?


Trenutno stanje duha: Zeleni čaj za srečo!

*
Postrigli smo akacije.
Zdaj imajo punk frizuro.
Z ledenim želejem.
*
Med gledanjem koncerta na TV zagledam muzikantarja s klarinetom, ki je hudo podoben možeku. Ko to pokažem puncama, se glasno smejimo in kričimo: "Glej atija na televiziji, kako se ziblje čez cel TV ekran!"
*
"Objemima se, mami."
In potem zaspiva.

Trenutno stanje duha: Pozdrav soncu: šipek, melisa, limonska trava, kodrasta meta, koščki pomaranče, hibiskus, koščki cimeta, cvetovi vrtnice in sivka.