Mai Li

val~o~lom

"A lahko vidita moj občutek?"

Črička je tako zelo zanimalo, kaj pravzaprav občuti nekje v sebi, da se je obrnil odznotraj navzven, da bi to ugotovil. Bilo je zgodaj zjutraj na robu gozda. Drozg se je ravno prebudil in ni prav dobro vedel, ali še sanja, škrjanček pa je skoraj padel z veje od začudenja, kajti tam, v rosni travi, v milem jutranjem soncu, se je čriček z veliko sopihanja in cvrčanja obrnil odznotraj navzven, medtem ko je njegova zunanjost izginila navznoter.

Drozg je poletel navzdol in kmalu zatem se je izza grmovja prikazala tudi mravlja, ki je iskala sladki koren.

»Kako je to mogoče!« se je začudila mravlja.

»Živjo!« sta kar naenkrat zaslišala pritajen glas iz notranjosti odznotraj navzven obrnjenega črička.

»Si to ti, čriček?« je vprašala mravlja.

»Ja, je rekel glas.

»Kaj pa počneš tam?«

»A lahko vidita moj občutek?«

»Tvoj občutek?«

»Ja, saj menda vesta, kaj je občutek? Tam nekje mora biti.«

»Ali ti kaj vidiš?« je mravlja vprašala drozga.

»Ne,« je odkimal drozg, »na kaj pa moram biti pozoren?«

»Kaj pa moje misli?« je vprašal pridušen glas.

Mravlja in drozg sta si spet ogledala odznotraj navzven obrnjenega črička, skomignila z rameni in odvrnila: »Ne.«

»O,« je rekel glas. »Kaj pa potem vidita?«

»Ja,« je začela mravlja, »kako naj rečem. Ničemur ni podobno.«

»Mogoče pa je prav to moj občutek!« je zavpil glas.

»Zelo čuden je videti,« je priznal drozg.

»Saj takšen sploh ne moreš jesti, čriček,« je zaskrbelo mravljo. »Tvojih ust nikjer ni.«

»Res je,« se je zaslišal glas, »moja usta so tu.«

»Ali nisi lačen?« je vprašala mravlja.

Za trenutek je vse utihnilo. Potem se je zaslišal glas: »Kaj pa vem. Vidva poglejta.«

Mravlja in drozg sta še enkrat pregledala čričkovo notranjost in mravlji se je zazdelo, da vidi, da je čriček lačen.

»Ja, lačen si,« je rekla.

»O,« se je zaslišalo. »Kaj pa zdaj?«

»Mislim,« je rekla mravlja, »da se moraš spet obrniti odzunaj navznoter, čriček. Nič drugega ti ne preostane.«

»Tudi jaz tako mislim,« je pristavil drozg.

Čriček ju je prosil, naj še enkrat zelo dobro pogledata, ali vidita njegov občutek in tudi določene misli, ki ga včasih obidejo proti njegovi volji. Toda ničesar nista videla. Potem se je čriček škripaje in hreščeče spet obrnil odzunaj navznoter. Mravlja in drozg sta mu pomagala pri vlečenju in porivanju.

»Pa vseeno,« je rekel čriček, ko je spet stal v travi, s svojo notranjo stranjo navznoter in zunanjo navzven, »vseeno bi bila morala videti moj občutek. Ker je zdaj spet tule.« Potrkal se je po prsih. »Tukajle.«

Drozg ju je oba pozdravil in odletel, mravlja pa je črička vzela s sabo k skrivnemu mestu pod hrastom, kjer je stal kozarec mehkega smolnatega medu, ki ga je tja skrila za čisto posebno priložnost.

»Ali ni čudno, mravlja,« je rekel čriček, medtem ko je pogumno zagrizel v med. »Vedno se mi zdi, da imam rdeč občutek,« je nadaljeval čriček, »svetlo rdeč. Tako vsaj mislim. A to bi rad zagotovo vedel. Škoda, da ga nista mogla najti.«

Mravlja je prikimala in vzela še malo medu ...

(Toon Tellegen, Mala nočna torta s plameni)

----------------------------

Način, kako zlaga besede, kaj pripoveduje in kako prvinsko in nevsiljivo uspe 'igrati po meni' ... nemogoče, da me ne bi ukradel, nemogoče ...

Lahko noč in drzne sanje vsem,

daydreamerMai Li

Zazibajo mi dih

(Pismo.)

http://www.youtube.com/watch?v=jCSe66pWNmc&feature=related

Nekega ... dne je veverica napisala mravlji pismo:

 

Draga mravlja!
Mravlja mravlja mravlja mravlja mravlja
mravlja mravlja mravlja mravlja
draga mravlja
mravlja mravlja mravlja mravlja
draga mravlja
draga mravlja
mravlja.

Veverica


(Toon Tellegen, Mala nočna torta s plameni)

.. nedokončan pogled.

(drobno glasbo .. slišiš?)