
Na prvo stran eDnevnika \| Slovenski blogerski časopis

... med lesketanjem vodnih kapljic ...

RECESIJA DEMOKRACIJE

{ 21:05, 15. 03. 2010 } { Posted in moje pesmi, moje misli } { 12 komentarji } { Stalna povezava } { Obvesti prijatelja o tem sporočilu }

Recesija obstaja že dolgo. Zelo zelo dolgo. Najbrž nam jo je narava podarila, ko smo se vzravnali v homo erectusa. Ali pa je ta rožica takrat šele začela kliti, razcvetati pa se je začela šele nekje vmes, sredi dobe homo sapiensa. Dar narave za protiutež pač. Da to misleče bitje ne bi pozabilo, kdo je taglavni.
Pa se je ravno tam zakompliciralo. Saj veste, ane, kaj pravijo za mislece in filozofe. Ful fajnih pogruntavščin, ampak kruha od le-teh pa glih ni. Smo ljudje tako ornk razmišljali, kot nobenemu drugemu bitju ni bilo dano, da smo pozabili, da nismo zakon in red. Smo pa tako razmišljujoči, da se znamo pretvarjati, da smo.

Prvi sledovi človeške receije?
Morda kdo pomisli na meddržavne vojne. Njet, heh, predaleč v sedanjost je šel. To, da se ista vrsta živali kolje zaradi teritorija, obstaja tudi pri levih in hijenah in ptičih.
Morda kdo pomisli na boje moči znotraj države. Njet, spet je šel narobe in predaleč v sedanjost. Tudi to obstaja že pri volkovih in opicah in slonih. Tudi v tem nismo nič posebnega, tudi v tem so le sredstva druga. Nič odnosno tako visoko razumskega, kar bi bilo značilno samo za nas.
Morda kdo pomisli na zasužnjevanje živali. Hm, kaj pa vem. Tudi krokodili imajo svoje ptičje zobarje. Pač sobivanje z medsebojnimi koristmi, kjer je lahko poškodovan ali eden ali drug. Bojda se takim pojavom reče simbioza. Tako kot je ptiček zadovoljen s svojim obrokom izmed krokodiljih zob, tako je tudi krava zadovoljna s pašo in senom. Če imata smolo, ju pač dobrotnež potem pohrusta. Do takrat pa mislita, kako sta se dobro uštimala. Tudi tukaj nismo pogruntali nič evolucijsko novega.
Morda kdo pomisli na uničevanje svojega okolja. Hi, no, to je pomoje že delna recesija človeštva. Lisica tudi pošteno posračka svoj dom in potem zapleni drugega. V tem smo si enaki z njo. Ona potem opreza za lepo ohranjenim bivališčem jazbeca, mi pa - mislečemu bitju primerno - kar za drugimi planeti. Ali pa vsaj v domišljiji za tistimi bivališči, ki nam po naravnih sposobnostih ne pripadajo - pod zemlji ali nad njo. Se tudi lisica začne utapljati na kopnem od lastne umazanije, ampak njena vsaj ni ekološko sporna. Kar vprašajte pomagalce humusa, žuželke in rastlince. Torej tu delno izstopamo, ker so naša sredstva pač bistven element.

V čem je potem recesija človeštva, o kateri govorim? Recimo v tem, da civilizacija diktira kulturno obnašanje tudi, ko si na smrt sestradan. Ko se moč uma in volje tako poveličuje, da lahko narekuje škodo telesu. Lepo vas prosim, tako neumne še mravlje niso.
In v čem še je recesija modernega človeka? Kako naj to povem ... Ma ne znam drugače, kot direkt. Pri katerihkoli (kao manj brihtnih) družabnih živalih, pa recimo jelenih, je vodja tisti, ki prvi nastrada. Napačna ocena pač, jebi ga, važno je, da vsaj ostali preživijo in se nekaj naučijo. Pri nas pa ne. Pri nas pred njim, vodjem, nastradajo vsi ostali. Ker se vodja pač nikoli tako ne izpostavi, da bi nevarnost preživetja planila nanj. In takšno početje se celo pozdravlja s ploskanjem. Da lahko potem še naprej nalaga sledečim človečkom napačne-odločitve-jebi-ga, najbrž.
In v zvezi s tem se še v nečem razlikujemo od, recimo, bizonov. Bizoni ob nevarnosti vejo, da je treba, in znajo, stopiti skupaj, da preživijo. Jim je jasno, da je še nekje smisel, če se že greš družabno bitje, poleg gneče na wc-ju.

In ne, nisem za faraonski sistem, heh.

Trenutno stanje duha: navihano

{ Prejšnja stran } { Stran 1 od 505 } { Naslednja stran }