... med lesketanjem vodnih kapljic ...

SLABE IZKUŠNJE - za Drsalko

Spet bomo govorili o psih. Tokrat celo ne zaradi mene. Res, prisežem, je možno. Mi je ravno zmanjkalo za pametovat o psih – ko sem prejela zs.

Pa vam ga kar pokažem. Je avtorica za to. Se mi zdi fajn ta pojav objaviti v postu. Morda obravnavana tema še komu pride prav in morda kdo lahko pove kaj, kar jaz ne vem in ne znam. Ja, tokrat vas pozivam in vabim na pomoč.

Zs:

Dober večer,

ful so mi všeč ti tvoji posti o pasjji vzgoji in lepo prosim, če mi lahko pomagaš, ker ne vem kako bi se lotila Modrega dirkača :)

Ko je bil še zelo majhen Modri dirkač, ga je enkrat naskočil en labradorec in potem imajo še pri enem izmed sosedov enega nemškega ovčarja, ki ga je tudi zagrabil in od takrat naprej smo kar končali z vsemi črnimi psi in nemškimi ovčarji in vedno, ko se srečamo imam "kažin", ker Modri dirkač nori, ona dva psa pa tudi in potem vlečemo vsak svojega narazen. Enkrat je mami popustil povodec in sta se s tistim nemškim ovčarjem konkretno zagrabila ...

Zdaj vem, da sem takrat že v štartu naredila napako, ko sta ga prvič zagrabila, a sem se tudi jaz ful prestrašila in zdaj ga poskušam mirit, ko se srečamo, pa mi uspe toliko kot nič. A si mogoče kdaj imela kakšno podobno izkušnjo?

Res oprosti, ker ti težim, ampak tvoji posti so res dobri tako, da sem morala vprašati ... :)

Lahko noč, Drsalka

Hm, ja. Sem imela podobno izkušnjo. Pri obeh svojih kužkih, o katerima kdaj pišem.

Prvič se je zgodilo, ko je bila Katka (pritlikavi pinč) stara 6 mesecev, jaz pa 15 let. Med bloki relativno blizu doma jo je napadla odrasla psica pasme koker španjel. Njenega skrbnika ni bilo nikjer, so mi pa mimoidoči povedali, da je tam nekje doma. Takrat sem bila tako neizkušena, šokirana in prestrašena, da nisem naredila ničesar. No, skoraj ničesar. Ko sem grizečo psico zbrcala stran od Katke, je moja kužika, takrat velika za pol muce, že krvavela. Ni bila glih ranjena za na veterino, ampak ranjena pa. In v šoku še bolj, kot jaz. Proti tisti psici tako mlada in majhna sploh ni imela šans. Ni se še znala braniti, ni še vedela, da se je kdaj treba, in tako ali tako jo je kot peresce premetavala po zraku in po tleh. Tako se je prestrašila, da se je polula, zato sem jo hitro vzela v naročje in med pobegom domov tolažila.

Danes mislim, da je bila slednja gesta napaka. Predvsem tisti del s tako ihtavim tolaženjem. Iz moje 'ranjenosti' in solz je spoznala, da ima močno prav, ko jo je strah. No, to je sicer upravičeno, ane, ampak če bi ji jaz dala možnost, da se taka stvar (po možnosti ne tako huda, valda, če znaš že prej reagirat) pač zgodi, ni prijetna, je pač del življenja ... Potem si vsega skupaj morda, verjetno, ne bi vcepila vase kot hudo travmo.

Takrat sem se potem spet vrgla v knjige. Ker sem dojela, da nisem znala pravočasno opaziti napadalnih namenov tiste psice (danes vem, da je razdraženo prigalopirala v napad, sploh ni bilo preklopa).

Naslednjič se je zgodilo, ko je bila Katka stara 7 mesecev. Spet brezskrbna, igriva hoja, spet odrasla koker španjelka. A drug kraj in drug pes. In skrbnik, ki je planil sočasno z mano. Katka je takrat še zaupljivo prišla k psu te pasme, se hotela igrati, ko je fasala iz čiste ponovno, nikoli več. Čeprav se v drugem dogodku dejansko ni zgodilo tako grozno (pravočasen ukrep in to dveh ljudi).

Sem se pa naučila, da imam dejansko vpliv samo na svojega psa. Kar v praksi pomeni, da ji lahko in da ji moram diktirati, kako lahko reagira in kako ne. In da je ob tem ne bom posiljevala s pričakovanji sebe ali drugih. Konkretno: kadar sva srečali psa, ki ji ni bil všeč (v 99-ih % je bil to koker španjel), sva bili za naju važni samo midve. Ni bila grda niti ona niti midve, ker ji ni bilo do prijateljskega druženja z njim. Ni smela napasti, bilo pa ji je dovoljeno, da ji ni všeč. To poudarim zato, ker sva ogromnokrat naleteli na skrbnike, ki so bili zgroženi nad najinim odmikom – ko bi se pa njihov kuža samo igral in mu je všeč. Pa in? Morda so pričakovali, da bomo mi ljudje pa stopili skupaj proti njej in prisilili pse, da si bodo všeč, al ne vem. Če ni, ni. Če bi jo jaz silila v to, se ne bi samo kulturno umaknila, temveč bi se tepla. Valda. In bi sčasoma napadala že po defoltu.

Na tak način je dojela, da psi, ki ji niso všeč, pač živijo, a lahko so neškodljivi. Ko je bila stara 3 leta (travme terjajo dolgo časa, ja), sva šli komot na sprehod z neko skrbnico in njenim koker španjelom. Sicer ji ni bil všeč, a se ni zaganjala – on pa jo je tudi upošteval in ni rinil vanjo. Sprehod mogoč. Ljubezniva nista bila, a sta se pustila pri miru. Če ta pes ne bi bil vzgojen in bi ali on ali njegova skrbnca ignorirala njene signale, pa ne bi šlo.

Kako dosežeš pravilno reagiranje? Ko tvoj pes renči na osovraženega psa – izklopiš ostalo. Tvojemu psu je nelagodno, potrebuje te. Pusti tistega psa in njegovega skrbnika, ker nimata z vajino vzgojo in vajinim odnosom nobene veze ali pravo glasanja. In ne miri ga v vzdušju 'jaaaaaa, sej veeeeeem'. Ne. Tvoj pes ne sme biti napadalen. V nobenem počutju. Ne kratiš mu volje, temveč reakcije. Psi, bitja kretenj, dejanj in reakcij, to hitro poštekajo. To je njihov svet.

Kregaš ga. Njegovo ravnanje je napačno in nesprejemljivo. Na vsak zagon in vsak 'g' od 'grrrrr-ja' umirjeno, odločno, a ne pretirano glasno rečeš 'ne!', cukneš (ne vlečeš, cukneš, kolikokrat je potrebno) povodec, ga karajoče streseš za kožo, kot pasja mamica (pri nama s Katko je bilo slednje sila komično, ker sem se ob tem skoraj postavila na glavo) ... kakor ti pač situacija dopušča (sčasoma ti vsakič več). Vztrajaš, kregaš. Da imaš mir pred drugim skrbnikom, pomaga, če pred tem razložiš: 'potrpljenje, prosim, vzgajam' ali kaj podobnega, ker vsi ljudje pač nimajo daru opaziti, da se ne ukvarjaš z njimi ter z njihovimi trenutnimi željami in pričakovanji.

Pomembna je tudi dostojanstvenost odhoda (ja, tudi psi imajo dostojanstvo). Ker zatem valda ne kaznuješ psa z druženjem in spoznavanjem, ki ga ne želi (če se mu izneveriš težko ohrani zaupanje v vaju kot tim). Odkorakata umirjeno, na isti način kot prej, kregaš zagone, repenčenje in renčanje. Tudi če se zdi, da tvoje početje nima efekta, to počneš. Vživiš se v to, da vama nič ne škodijo, ker vama ne morejo, in da ne bežita. Pes je bitje dejanj, a tvoje razpoloženje zelo dobro čuti (zato je važno, da se tako počutiš, vživiš ko gresta). Prvič (prvič lahko traja dolgo) se bo sicer verjetno zdelo, da ga ne (zaznava počutja) in bo tudi odhod poln nestrinjanja z njegovim ravnjanjem, a sčasoma bo sledil. Če ne pali 20x, ne poskušaj drugače, ker drugače pomoje ne obstaja. Delaj z njim, dokler ne bo dojel.

Predlagam, da na začetku dolgo tako vzgajaš ob soočenjih na daleč, brez direktnega kontakta.

Tako. Je pa res, da sem bila pri Katki v veliki prednosti. Lažje in hitreje ji je bilo to vcepiti, ker je bila mladič. Ampak ravno te stvari so eden izmed razlogov, da vedno trdim, da je postala zanesljiva šele pri treh letih.

Še to: vzljubila koker španjelov ni nikoli. Želela njihove bližine si ni nikoli. Ampak ker sem jaz spoštovala njo, je spoštovala tudi ona mene in moja pričakovanja (ker se ji nisem izneverila niti potem - moje pravilo: nikoli si prijaznosti in sodelovanja ne razlagaj kot uradno dovoljenje za izigravanje ali skakanje po glavi). Predvsem je pa zaupala v naju kot tim in zato neprepirljivo prenesla druženje, kadar je tako naneslo. (No, recimo da delno, na nek način, je sčasoma – pri 7-ih letih -  celo sprejela in se z veseljem družila (ampak še vedno brez igre) tega kužka, ki je velik kot koker španjel in mu tudi podoben. Se ga je navadila, ker smo se družili).

Ampak zaradi delikatnosti tega, je bilo to možno samo, če sta bila korektna tudi ta drugi koker španjel in njegov skrbnik.

No, toliko znam povedat. Uh, sem že kilometrska. Raje neham. Mislim, da sem že s tem povedala dovolj in Rikove prigode sploh ni treba. Omenim le to: Rik kljub podobnim izkušnjam nima osovraženih psov (ni bilo zraven s strani nobenega skrbnika delanja scene). Mislim, da zato, ker nisva diplomirala v tragičnosti dogodka (nisem izgubila glave) in travme zato ni. Pomoje zato. Ker ob njem sem imela že mnogo več izkušenj. Kar pomeni tudi, da ni bil krvav. In da sva tudi takoj zatem odkorakala z dvignjeno glavo.

Več svetovati zdele ne znam. Morda, če kje nisem bila jasna, tekom komentarjev.

Pa da še nagovorim zvezdo večera bolj na direkt. Drsalka upam, da ti moje izkušnje pridejo prav. In hvala .