Moj eDnevnik

Nekaj črnega

 V enem od svojih zadnjih spisov sem omenil, da hodimo vsak večer na 12 kilometrov dolg sprehod. Tu moram takoj povedati dve stvari. Prvič, da je zame treba dodati pred vsak večer besedico skoraj, ker sem pa tja manjkam, drugič pa je omembe vredna dolžina. Če je zaprta gostilna v eni vasi, kamor hodimo samo na čaj,  zavijemo na drugo gozdno cesto in v drugo gostilno v drugi vasi, kamor pa vodi samo 9 kilometrov gozdne noči. V obeh nas željno pričakujejo.

 Število brcalcev in zatikalcev palic po makadamu močno skače, od dveh do devetih pohodnih hlačmanov različnih spolov. Ker nihče ne nosi s seboj radia in slušalk, se praznina za uhlji zapolni s pogovarjanjem in pripovedovanjem. Lahko pohvalim sopraharje, da se zelo malo ali skoraj nič ne opravlja drugih ljudi, se pa sliši ogromno smešnih zgodbic, ki so se  dogodile nam ali nam poznanim ljudem včeraj ali daleč nazaj. Smeha je ogromno in včasih se prav tekmuje, kdo bo povedal bolj zabavno zgodbico. Zvezda enega od večerov je bil možakar, ki smo ga vsi poznali, nismo pa poznali vseh njegovih izjav.

 Ta možakar je bil pravi vaški posebnež, tako po podobi kot po obnašanju, ki se je najbolj odražalo pri njegovi odrezavosti. Imenovali so ga kralj podzemlja in to zaradi njegovega poklica. Bil je namreč grobar, tisti stari, s krampom in lopato za kopanje jam za krste. To orodje ni zaupan nikomer in tudi, ko se je peljal domov z avtobusom, ga je imel pri sebi. Naj je bil avtobus še tako poln, je bil sedež ob njem vedno prazen, saj ljudje niso hoteli sedeti ob njem.

 Ker je rad kaj popil, je čedalje več časa porabil za steklenico in čedalje manj za lopato. To se je poznalo tudi pri globini grobov in ljudje so se začeli pritoževati, da so preplitvi. Občinski možje so ukrepali in k njemu poslali dva miličnika, ki sta mu razložila, zakaj sta pri njem. Pa ga ni mnogo ganilo, odvrnil jima je, naj se raje brigata za svoje posle, saj je njim pobegnilo že mnogo ljudi, njemu pa še nihče.
 

Moja pravica

Že večkrat sem videla, da se Možakar postavi na stran zatiranih in spregledanih. Odločila sem se, da se mu zaupam, on pa bo mojo zgodbo ponesel v svet. Če so pri nas varuhi pravic potrošnikov, pacientov, običajnih ljudi in še koga, zakaj ne bi bil on varuh naših pravic? Mimogrede, politiki ne rabijo varuha pravic, si jih kar sami vzamejo.

 Pisca teh vrstic sem spoznala pri nas. Nisem vedela, na kakšen način naj ga opozorim nase, potem pa sem se v trenutku, ko je šel mimo mene, odločila in ga pocukala za hlačni žep. Začudeno je pogledal, kdo ga vleče in tako sem pritegnila njegovo pozornost, ob kateri sem mu zaupala svojo zgodbo.

 V hišo sem prišla, še preden so se domači preselili vanjo. To je za take stvari normalno, saj je treba nekatere stvari postoriti pred vselitvijo. Tako je bila hiša bolj pripravljena in funkcionalna. A za svoje delo nisem nikoli dobila pohvale. Nikoli. Saj veste, dokler se dela, dokler je vse v redu, te nihče niti ne opazi, dokler ni kaj narobe. Po drugi strani pa se hočejo vsak dan rokovati z menoj, čeprav se včasih najraje ne bi. Kaj vse za eni ljudje ne grabijo po meni in s kakšnimi rokami. Umazane imajo od hrane, dela ali sladkarij.

 Zadnjič je gospodinja kričala na svojega moža, ker ni potegnil vode za seboj v stranišču, ko je opravil malo potrebo. Sploh ni vedela, kakšno napako dela. Pa se ne gre za varčevanje vode. Menda so odkrili, da je najbolj umazana stvar v stanovanju prav gumb za splakovanje stranišča. Saj ni čudno. Moški gre na stranišče, kjer se prime za svoje orodje, ki niti ni tako čisto in z njim poskuša čim bolj zadeti tarčo v školjki, ki si jo je zamislil. Ko si ga otrese, se zgodi lahko še marsikaj in potem s tako roko pritisne na splakovalnik. Pa ženske, zahvalite se vsem bogovom, če vaš moški ne splakuje stranišča, ne pa se zadirati nanj, ker skrbi za čistočo doma!

 Naj se sliši še tako nečloveško, a ne pustim, da se me dotikajo dojenčki in otročad do nekako tretjega leta. Red je red. Saj so prisrčni, sladki, a me ne ganejo preveč. Nima vsak ključa do mojega srca! Nekateri, ki so me ob srečanju opazili, so ugotavljali, da sem bolj trde sorte, nekateri pa se kar naprej obešajo name. Jaz tega ne prenašam preveč dobro. Prav tako me moti, ko se začnejo družinski prepiri. Posebno pubertetniki me ob glasnem soočanju s starši vlečejo na svojo stran. Prav pogosto se zgodi, da potem poči. Še huje je, ko se prepirajo otroci in takrat me hoče vsak zase.

 Ne bi rada odšla. V normalnih okoliščinah rada služim družini, tudi takrat, ko jih ni doma in jih kdo išče, a rada bi spoštljiv odnos in nežno dotikanje. Naslednjič naj to storijo z občutkom in čistimi rokami.

 Tako, po spominu sem napisal, kar mi je bilo zaupano. Morda sem kaj pozabil, a bistvo sem zadel.

 Vaš Možakar

P.s.; Jaz sem se podpisal, pozabil pa sem podpisati gospodično, ki mi je to zgodbo zaupala. Podpišite jo vi.

Še nikoli

 Včasih je naše igranje z besedami prav zanimivo. Nekateri znajo iz dolge smešne zgodbe, v stilu laboratorija, pobrati najbistvenejše in vse skupaj strniti v tri vrstice šale. Hvala vesolju zanje. Sam bom danes naredil obratno. Po elektronski pošti sem dobil šalo in sedaj bom iz ene žličke, v stilu prave kave, napravil kolikor toliko pitno stvar s tem, da jo bom razredčil - dolil ji bom vode, ji dodal še ostale stvari, jo premešal in jo  prekuhal tako, da vam bo " pijača " všeč. Srkajte polahko.

 Danes sem šel po nakupih. Zmanjkalo nam je nekaj stvari in če je njihovo število pod pet, naša pošlje mene. To število je meja, do katere si jaz zapomnim stvari za v trgovino brez listka, čeprav pogosto pravim, da če grem po dve stvari v trgovino, tri pozabim. Pa še ceneje je. Ženske greste samo po eno ali dve stvari, pa se to hitro pomnoži z deset, eno moško trgovino pa s tri. Saj nič ne rečem, saj kupite vse, kar je potrebno in še več, najpomembnejše pa je, da si kupite, kar rabite zase in ravno to " zase " me je danes najbolj zaposlilo.

 Danes v trgovino ni problem iti. So na vsakem koraku in v našem mestecu jih je toliko, kot jih je bilo nekaj let nazaj v celi občini. Ker nisem tip, da bi zaradi dveh centov razlike v ceni pri nekem artiklu zamenjal vsaj tri trgovine in pri tem prevozil par kilometrov, sem se zasidral med police ene in tam nabral, kar sem imel namen kupiti. Razen seveda ene stvari - ženskega " zase ".

 Kako enostavno se je nekoč živelo. Moški smo bili moški, ženske pa ženske, z vsem, kar nam je dala ali pustila evolucija. A ni vranč, da je to sedaj postalo zaostalo. Kar naenkrat si ljudje, takšni kot smo, nismo več všeč. To, da se radi krasimo od nog pa do zgornjega nadstropja zelo razumem, da pa nam niso všeč stvari na nas, kot so recimo dlake, mi je pa malo čudno. Pa kako so se ljudje nekoč sploh lahko razmnoževali, če so bili kosmati? Kako, da jih ni motila poraščenost, kot to moti današnje polizance. Ko si žensko pogledal med noge, te ni najmanj motilo, če je bilo tam tako, kot mora biti po genskem zapisu. Morda sem pa jaz stara šola s svojim razmišljanjem... In moški. Kaj je moški brez ljubezenskega » tepiha »? Kot bi ostrigli ovco in jo položili na žensko. Sedaj mora biti drugače, da je naravno. Obrvi, prsi, pazduha, med nogami in te presnete noge, po katerih v reklamah blago drsi kot po steklu.

 Verjetno ste uganili, da sem šel kupit britvice za britje ženskega puha. Ampak, ne kakršne koli. Ne, naša mi je s seboj dala " plonkceglc ", prazno embalažo s slikami in modelom. V tej trgovini tega niso imeli. V drugi tudi ne. Tudi ne v tretji in četrti, pa tudi v zadnji ne. Preiskali smo vse skrite kotičke, odklenili vse vitrine, pogledali vse, kar je bingljalo in viselo. Nič. Dokler mi ni v zadnji trgovini trgovka razložila, da je s temi britvicami isto, kot da bi kupoval Fička. Sem pa tja je še kakšen, prodajajo ga pa ne več. Očitno se tudi tu namembnost menja, kot pri vseh stvareh, povezanih z modo. Nova oblika pričeske med nogami pomeni nov model britvic. Res, če pogledate, kakšne mednožne pričeske se je že dalo videti. Od popolne pleše do raznih variacij geometrijskih likov. Sam pa sumim, da tega umetniškega podgatnega izražanja še ni konec, ker se vedno najde kdo, ki iznajde kaj novega. Razmišljal sem, zakaj v tem razvoju mednožnih Figarov še nihče ni naredil pričeske pod kotom 45 stopinj ali kaj podobnega. Verjetno ne zaradi tega, ker bi bile ženske netehnični tipi, ampak zato, ker je težko oblikovati pričesko s trikotnikom med nogami.

 Ko sem že ravno omenil Fička. Pri nakupu avtomobila smo vsi nekako drugačni pri kot pri nakupu kruh. Končno gre za nekaj evrov večjo vrednost, zato ni čudno, če jih pazimo bolj kot sebe. Pri nas se razica zarase, tam pa ne. Ampak, še vedno se najdejo tipi, tudi tipke niso nič boljše, ki jim je za avto kaj malo mar, sploh takrat, ko so pijani. A jaz sem drugačen. Ne samo, da lahko takrat razbijem avto, zavedam se, da lahko v vinjenem ali pivnjenem stanju ubijem sebe ali druge. Zato sem zadnjič, ko sem šel z neko družbo, ravnal zelo odgovorno. Bilo je veselo, bilo je vsega. Dobro smo jedli, še bolje pili. Ja, kar preveč promilotvorne tekočine za moje telo. A možgani so se uprli in naredil sem nekaj, kar še nikoli nisem. Domov sem se odpeljal z avtobusom, kamor sem prispel varno in brez vseh nezgod. To me je razveselilo, saj še nikoli prej nisem vozil avtobusa.

 

Ko me le ne bi

 Kmalu, ko sem začel pisati blog, sem dobil " slovnično " opozorilo, da se besedica nebi piše narazen. Seveda sem ga upošteval. Kmalu zatem, ko so ljudje ugotovili, da nimam najbolj resnih tem pri svojem pisanju, so me prosili, če lahko pišem daljše zapise. Tudi tu sem bil mehkega srca, zato pišem malo daljše zapise, tudi če od začetka tega ne nameravam. Ko pa me kdo prosi, da naj pišem bolj pogosto, mu zadnje čase to prošnjo ne izpolnim. Pa ne, da bi bil žleht, pač pa sem začel računalnik jemati po manjših žličkah. Ugotovil sem, da se svet še naprej vrti, če ne napišem vsaj tri bloge na teden in če ne komentiram vsaj pri tridesetih zapisih na dan. Tudi počutje doma je mnogo boljše zaradi tega. Ljudje nekako raje gledajo v moje oči kot pa v moj hrbet pred računalnikom.

 Ko me le ne bi po nožnem palcu!
 
 Zadnjih nekaj dni sem postal zelo telesno aktiven. Napočil je čas zamenjave obremenitve organov. Čez praznike so bili obremenjeni želodec, jetra in žolč, sedaj pa so na vrsti mišice. Skoraj vsak večer se dobimo pri žlahtniku in zakoračimo mater Zemljo za nekaj ur. Da kolovratijo okoli nisem vedel do tistega večera, ko smo  se  srečali na gozdni cesti, katere krog znese okoli 12 kilometrov. Jaz v eno smer, oni v drugo in to v taki temi, da se nismo poznali, dokler se nismo pozdravili. Takoj sem se obrnil in šel z njimi, pa ne zato, ker bi me bilo strah, pač pa zaradi družbe.

 Ko me le ne bi po nožnem palcu!

 Nekega večera pa so me vprašali, če bi šel na krompirjeve žgance. Kot da bi psu ponudili salamo. Takoj! A ti žganci so bili na višini 1200 metrov, mi pa smo nanje krenili nekako 550 metrov nižje. Malo pred pol šesto zvečer smo zagrizli v strmino po gozdnih vlakah, svetili pa smo si z vedno polno baterijo - polno luno. Vsi prepoteni smo dobili v koči najprej pekočo vodo, nato pa polno skledo žgancev in še nekaj. Tisto nekaj ne bom napisal kaj je bilo, saj je za nekatere preveč že to, da so bili žganci zabeljeni z ocvirki in da smo vsi, enajst ljudi in ena ženska, jedli z žlicami iz ene velike sklede. Tako smo se najedli, da smo se bolj valili kot hodili po strmini navzdol . Naslednje jutro me je kar nekaj pohodnikov v službi spraševalo, če je tudi mene ponoči pekla zgaga, kot je njih. Odvrnil sem jim, da mene ni, " pozabil " pa sem jim povedati, da sem takoj ob prihodu domov popil vodo s sodo bikarbono.

 Ko me le ne bi po nožnem palcu!

 A ste kdaj ugotovili, da lahko o nečem pišete takoj in ogromno, o čem drugem pa ne? Meni se je to zgodilo čez praznike. Povabljeni smo bili na praznovanje Abrahama in ker prijatelji vedo, da pišem bloge, so me določili za pisatelja. Ljubi moji ljudje, kot da bi moral napisati svojo smrtno obsodbo. Pisati sem moral tisto, kar meni ne gre. Več kot štirinajst dni sem si razbijal glavo, dokler mi naša ni zagrozila, da bo to storila ona, če takoj kaj ne napišem. Sploh nisem imel navdiha, morda samo nadih, saj sem takoj, ko sem se spomnil na to, začel vzdihovati. Končno sem nekako spacal eno stran in še malo in si sveto obljubil, da me na to finto ne dobijo nikoli več.

 Ko me le ne bi po nožnem palcu!

 Drugače pa je bilo praznovanje Abrahama v redu. Bilo je v ožjem krogu, samo osemdeset ljudi. Naša miza je bila takoj pri kuhinji in prvi smo videli, kaj prihaja na mize, a zadnji, ki smo tisto tudi dobili. " Tisto " je bilo odlične kakovosti in bogatih količin, edini spodrsljaj cele večerje je bil ta, da sem dobil samo en kos torte. Ampak, bile so tudi družabne igre, skeči in vici, vmes pa dobra glasba. Kot sem že povedal, jo imam strašno rad in ob njej uživam tudi s petjem, kar se pozna na mojem glasu naslednji dan. Vsa sreča je, da imam veliko veselje do posluha, saj moje pevske kvalitete ne oglašam na veliki zvon, sploh pa ne na mikrofon.

 Ko me le ne bi po nožnem palcu!

 Podobno kvaliteti mojega glasu so tudi moje plesne sposobnosti. Pravijo, hinavke, da sem mehak za plesat, a to velja bolj za trebuh, na katerega se občasno naslonijo. Ko so mi delali kolena, jim je zmanjkalo mehkega materiala, pa so jih naredili menda iz mavca. V brezprazničnem življenju so kar moje noge kar hitre, sploh pri športu in o tem sem pisal tule. Tako najraje plešem z našo, ki moje piruete najbolje prenaša, potem pa se ti gredo sredi " runde " izmisliti ples z metlo. Metla poči, čas je za menjati korake in razdaljo do plesalke. Staro mamo ponavadi držiš na varnostni razdalji, njeno vnukinjo zelo blizu trčenja. Vse še gre, dokler metle ne dobi kdo, ki ga bolj zanima, katere plesalke so okoli njega kot pa to, kje so naše noge.

 Ko me le ne bi po nožnem palcu!

Povezava

Pozdrav novim članom

Rezultati PS ja

Opravičilo

Pred Novim letom se delajo razne inventure, poglede se meče čez ramo na preteklo leto in na podlagi še nekaterih metod se delajo razni načrti za naprej in poskušajo se popraviti napake za nazaj. Tudi pri meni je tako, a le tisto zadnje. Napake.

Kot veste sem sedaj doma. Povabil, ki bi mi dišala nisem dobil, zato se vsake toliko odpravim ven na sprehod. Danes zjutraj je bilo še minus devet stopinj, ko sem se zapodil v snežno prostranstvo. Ni problema, red je red. Saj bi šel kasneje, a kaj ko sem imel danes dopoldan na sporedu zobozdravnika. Tako se je bilo treba odpraviti bolj zgodaj. Samo oblečeš se malo bolj, pa gre. Bunda, kapo na glavo in pa seveda moje črne dolge gate. In zaradi njih danes pišem svoj blog. Zaradi mene me lahko kdo zaradi tega proglasi za neprištevnega, a jaz moram popraviti svojo napako.
Morda se še kdo spomni nanje, ko sem lansko leto pisal o njih, da sem jih dobil za Miklavža. Še enkrat mu hvala. A ves čas smo zaradi njih živeli v zmoti. Sedaj ne vem ali je krivo to, da sem še iz prejšnjega tisočletja ali to, da sem se vedno oblačil z zlepljenimi očmi. V glavnem, slovesno priznavam - zmotil sem se. Gate niso črne, ampak temno plave. Ampak, grejejo me pa kot da bi bile.

Spodaj prilagam sliko, ki sem jo naredil med sprehodom. Dve energiji v enem. Ker nisem ravno foto izobražen se opravičujem vsem, ki jih bo zaradi tega bolelo srce ali oko.