Moj eDnevnik

Pravi prijatelji

Vsi imamo prijatelje. Brez njih enostavno ne gre. Tukaj bi lahko vsak dodal vsaj en pregovor o njih, pa bi bil potem blog predolg, zato se prilagodimo našim bralnim razmeram. Pravih prijateljev imamo bolj malo, vsi ostali so bolj znanci in ljudje, s katerimi si pokimamo v pozdrav, rečemo kako besedo.  Pridobivamo si jih celo življenje, od otroštva pa skoraj do smrti. Nekateri pridejo, drugi odidejo, samo nekaj je " večnih ". K sezonskim prijateljem bi lahko prištel tudi nekatere med vami, ker kot vidim, je blog zelo živa stvar v prihajanju in odhajanju piscev, za katere bi nekoč dali roko v ogenj, da jih ne bomo nikoli pozabili. Do dveh mesecev po prenehanju pisanja. Torej, ste vi moji prijatelji?

 Prijatelj prijatelju tudi priskoči na pomoč. Jaz vas ne mislim gnjaviti s tem, da bi mi prišli pomagati pri kaki stvari, ker če se le da, naredimo vse v lastni režiji. Moj arhitekt " stuhta " kako in kje bomo, jaz sem potem pa večinoma glavni izvajalec ob moralni, večinoma pa tudi fizični pomoči le tega. Tako je bilo tudi danes celo popoldne v prijetni senčki po hrbtu in kladivom ter " pajserjem  " v rokah. Razkrila sva manjšo streho, zložila strešnike, ki bodo šli nazaj, jaz pa sem potem še pulil letve in žeblje, na koncu pa sem odbil še nekaj pokonci pribitih desk in podrl nekaj podpornih tramov.

 Čeprav sem Notranjec, sem, kot sem že večkrat povedal, rojen Ljubljančan. Če bi se rodil v kaki drugi porodnišnici, bi se rodil morda pod kako drugo nesrečno zvezdo. Vedno mi je dano, da jo staknem pri delu, da me potem kje boli. Tudi danes ni bilo nič drugače in tako sedaj to tipkam delno " načet ".

 Vsi, ki ste razkrivali streho in podirali staro leseno stavbo veste, kako nevaren je ta posel. Če že ne stopiš na žebelj ali se ne udariš s kladivom, te doleti kaj drugega. Kot sem že omenil, sem od stebrov pulil deske in to z ene strani, pobiral sem jih pa z druge. A ker so pri Možakarjevih vedno posebni pogoji dela, se je ena deska ta čas, ko sem šel ponjo okoli stebra, sprožila in začela drseti po stebru naravnost proti meni, ko sem šel okoli stebra ...

 Sedaj gledam v ekran in si predstavljam vas, moje prijatelje. Kako si me predstavljate kako in kje sem jih dobil. Kako sedaj izgledam. Vi niti približno ne veste, kako. Boli me prst, v katerega me je pičila osa, ki je bila skrita v gnezdu pod strešniki, vi pa mi v mislih privoščite, da bi me deska usekala po glavi in mi jo prebila in se me predstavljate tukaj vsega ovitega s povoji. Ja, res ste mi vi eni prijatelji!

Nova služba

Raziskava

Kako ste kaj, ljudje moji? A kaj seksate? Bolj malo, a ne da? Saj mi ni treba praviti, jaz to vidim vsak dan, ko se oziram okoli.

 Zadnjič sem napisal blog s pločevinko piva v roki. Je bil bolj kisle sorte. Pri tem mislim na blog. Se je videlo tudi po vašem odzivu. Bomo videli, kakšen bo današnji, ko imam dva piva že v sebi. Če se bo tako nadaljevalo, bom presegel svoj lasten rekord, to je en plato piva čez poletje. Pa ni bilo samo pivo. Tudi ribice iz našega jezera so se mu pridružile. Smo bili danes zelo pridni. 25 ljudi je na dveh njivah pobralo okoli 100 gajb krompirja. Vam povem, velik napor. Tako hudo je bilo, da smo morali zvečer imeti obilno večerjo, da smo prinesli vse porabljene kalorije " notri ". Ampak po pojedenem in popitem se mi zdi, da bi lahko naslednja " trgatev " krompirja minila brez vseh malic.

 Poletje je čas za delo, ampak vmes se zgodi kakšna minuta, ko človek tudi kaj poučnega prebere, kaj posname s kotičkom očesa. Tako sem zasledil tudi nekaj novic o raznih raziskavah, ki ponesejo razne inštitute v samo orbito svetovnih dognanj. Ker pa imamo včasih ljudje za nekoga tudi to neprijetno lastnost, da se spomnimo nečesa iz preteklosti, se mi zdi, da bi tudi moja glava lahko postala nekakšen inštitut za raziskave in dognanja. Saj to je itak, le da tega ne objavljam v znanstvenih revijah, pač pa samo na blogu. Te raziskave so koristne, sploh če so plod raziskovalne svobode in ne plačanih smeri. Nekoč so namreč poslali na nek inštitut prašek za molje. V tovarniškem laboratoriju se je odlično izkazal, v odgovoru od tam pa so dobili zelo negativno mnenje. Ko so jih iz tovarne vprašali, kaj točno mislijo s tem, so jim odgovorili, da njihov prašek za molje le te odganja in jih celo mori, zato ni primeren za njihovo hranjenje. Na koncu so s kupnimi močmi ugotovili, da bi morali v tovarni napisati na prašek, da je namenjen proti moljem ne pa za njih. Kot tisto, kaj je najboljše za prehlad. Najprej se moraš dobro preznojit, nato pa se postaviš na prepih.

 Mnogokrat se iz inštituta, ko sem zgoraj omenil spomin, oglasijo s popolnoma spremenjenim mnenjem, kot so ga imeli o isti stvari pred nekaj leti. Stvar, ki je bila nekoč oh in sploh, je danes rakotvorna in skoraj obratno. Ne mine teden, da nam ne bi servirali nekih na novo odkritih napak, ki so nam znane iz preteklosti, kot so recimo strup DDT in ozonožeri plini. Vmes se pojavijo tudi dognanja, ki so nam splošno znana, a jih nekateri uporabijo v reklamne namene, kot je bilo tisto milo, ki naj bi nas varovalo pred bacili. To dela v bistvu vsako milo, a če ti to še posebej reklamiraš ...

 Jaz bi danes poudaril še tretji vidik, ko o isti stvari govorijo na dveh frontah. Kar nekaj med vami vas ve, kaj vse lahko prinese spolnost. Od dojenčkov, porabljenih kalorij, spolnih bolezni, prazne denarnice, ločitev... do uživanja in zdravja. Posebno o tem zdravju se je nekaj časa nazaj ogromno pisalo, saj naj bi ljubezenska telovadba lepšala kožo, širila pljuča, poganjala kri po žilah in še nekaj stvari. Med temi drugimi stvarmi je tudi čuvanje zob, saj nam naj bi slinjenje, pa ne ob pogledu na nedosegljiv lep telešček, čistilo zobe. Prav ta slap sline izpira ostanke hrane in zobarskega dobička, to so bakterije kariesa, iz šestke zgoraj levo.

 Ampak prav to so odkrili tudi proizvajalci žvečilnega gumija. Ko ga žvečimo, sproščamo slino in s tem uravnavamo tisto dobitno kombinacijo PH vrednosti. Po vsakem obroku, seveda. In za to zapravljamo denar. Saj ne stane dosti tisti zavojček žvečilk, a se nabere. Vidite, sedaj pa mene zanima tisto od začetka. A ne bi bilo bolje, če bi namesto žvečilk raje seksali po vsakem obroku? Ljudi za to ni težko najti. Rezultat v zobeh bi bil isti. Bilo bi lepo, pa še prihranili bi. Aha, ne da se vam trikrat na dan? Pa dajte samo dvakrat, boste poleg tega še shujšali.

 Kot kaže sedaj, se sedaj zelo malo seksa, a ogromno žveči. Po mnenju in zgornjem razmišljanju mojega naglavnega inštituta, se po opazovanem vzorcu žvečenja seksa takole: mladi skoraj nič, starejši ogromno. Sploh tisti z zobnimi protezami.

  In kje ste vi?

Sužnja

Ljudje moji, a smo ali nismo v enaindvajsetem stoletju? Pogled na koledar mi pove da smo, početje nekaterih ljudi pa kaže, da nismo. V človeških glavah se dosega moralni razvoj in o tem radi poročajo na TV in radiu. A pri vsej zavesti, pri vsej pameti in razvoju človeštva, se še vedno dogajajo nizkotne stvari. Eno od takih sem doživela tudi jaz. Pristala sem v rokah trgovca z belim blagom.

Kako sem prišla v njegove roke ne bom opisovala, saj je bila moja pot do tam polna nasilja in voženj, ko sem bila skrita pod ponjavami tovornjakov. Cariniki so pregledovali naš tovornjak, a niso našli nič sumljivega. Na končnih postajah pa so nas na silo pretovorili v naslednje vozilo in spet smo se vozili, v temi in tiho.

 Kupil me je, kot navadno blago, nek na zunaj uglajen gospod. Očitno sem mu bila všeč na prvi pogled, saj me je samo malo obrnil okoli in me odpeljal s seboj domov. Šele pri njem doma sem zvedela, da me je v bistvu kupil za služkinjo, za njegovo ženo. Kako me je bila vesela. No, saj so me bili vsi. Bili so kar nekam preveč prijazni z menoj. Takoj sem vedela, da nekaj ne bo v redu. In res ni bilo. Hinavci. Takoj so se začeli pritiski name in ko gospe ni bilo doma, se je name spravil sam gospod in čez čas tudi njegov sin. Koliko sem morala že na začetku prenesti.

 Najbolj pa me je razočarala gospodarica. Tudi ona je začela po začetni prijaznosti pritiskati name, naj ji povem kaj si mislim o njej in to večkrat na dan. To sem tudi vedno storila. Povedala sem ji po resnici in pravici. Od začetka ji je bilo to všeč, a čez čas je bila jezna, ker se nisem začela lagati o njej kot si je to želela ona. Začela je govoriti grde stvari o meni, da lažem, v službi pa celo, da sem pokvarjena. Vse to samo zaradi tega, ker ni uspešno reševala svojih problemov in je poskušala vso krivdo zvaliti name.

 Po dveh mesecih se je zaradi moje resnicoljubnosti naveličala ukvarjati z menoj. Najprej je postala groba, začela je kričati name vedno, ko sem ji povedala, kar ji je šlo, potem pa me je začela iz same svete jeze brcati in pehati po stanovanju sem in tja. Zatožila me je tudi možu in rekla, naj me spravi izpred njenih oči, a ta se ji je le smejal, saj je vedel, da jo bo jeza minila, občasno pa se je še vedno spravil name in očitno mu je to ustrezalo, ker sem ga pohvalila. Res se je dobro odrezal.

P.s.;  Po dolgem, dolgem času sem spet napisal eno skrivalnico. Verjetno vam jo bo uspelo kmalu rešiti, če pa ne, je rešitev ...

Moja pesem

Današnji blog vam pišem s pivom v roki. Sem si ga resnično zaslužil, a ker sem ga popil že skoraj celo pločevinko, mi ne zamerite, če bom kaj čudnega napisal, ker se me pijača hitro prime. V pijači sem prav tako brez kondicije, kot če bi me sedaj podili, da naj pretečem 1000 metrov. Popil sem ga brez večerje, tako da je odšlo naravnost tja, kjer je praznina - v glavo.

 Danes sem bil res priden. Na nogah sem že od jutra in delam kot črviček. Ko sem končal z delom, sem si res z veseljem odprl pivo in se odločil, da se malo pohvalim pred vami. A ko sem še malo razmišljal, sem ugotovil, da ta moja pridnost ni ravno navdušujoča za našo družino. Veste, zadnja dva meseca res migam. To se pozna najbolj na tehtnici, saj poleg dela prakticiram tudi zvečer nič jesti. Shujšal sem za skoraj osem kilogramov, tako da sem si moral omisliti pas na hlačah, ker jih imam drugače takoj okoli kolen. A kaj to pomaga, če po drugi strani hujša tudi denarnica, saj cementa, peska in ostalih stvari ne dobim na dobrososedske odnose s prodajalcem v trgovini. Hoče evre, ne pa vprašanj o zdravju njegove družine.

 Se moram pa vseeno nekaj pohvaliti. Če se le da, če le vem, kupim blago proizvedeno v Sloveniji. Če kupim naše blago, podprem naše delavce, da imajo delo. Če imajo delo, dobijo plačo in spet lahko kupujejo. Če kupujejo, ima še več ljudi delo. Tako se plačuje DDV in naša država je bogatejša. Tako ni treba odpustiti ali zmanjšati plače državnim uradnikom za 11% in naši politiki imajo spet denar za guncanje afen... Poveča se kupna moč in stanovanja se dražijo v nebo... Čakaj, hm... Če malo premislim... A se splača kupovati domače blago? A veste, da ne razumem ravno te matematike?

 Ko plačuješ tiste račune po trgovinah, ki so krepko višji od dveh evrov, si zaželiš, da bi imel nekaj več denarja pod palcem. Če se spomnite, sem pravi izvir za podjetniške ideje in prijeme, ki pa se žal ne primejo, ali pogorijo še pred zapisom na blog. Ugotovil sem, da nimam s svojimi originalnimi zamislimi veliko uspeha, še manj pa več denarja, torej se moram začeti ozirati za drugimi ljudmi, ki jim je uspelo. Na vrsti je posnemanje. Premislil sem, kje človeka sedaj najbolj hitro opazijo in se takoj odločil za YouTube. Tam sem našel človeka, ki mi je vzor pri prodoru na svetovno sceno.

 Verjetno ste že vsi slišali za Ekrema, človeka, ki je zaslovel s hitom Hiša, služba. Rekel sem si, če je uspelo njemu, bi lahko tudi meni. Ampak, ne slovim ravno kot človek, ki bi vse kopiral v nulo, zato bi naredil nekaj sprememb. Najprej bi se prilagodil domačim razmeram, tipično slovenskim, in podaljšal bi naslov pesmi. Prva pesem, ki bi jo spravil v orbito, bi imela naslov " V službi slaba plača, med dopustom betonaža ".  Besedilo imam že na pol napisano. Pel bi po slovensko, lahko v narečju, saj kot je očitno pri njem, je ravno nerazumljivost za ostali svet pogoj za uspeh. Razume ga samo cela Juga in pol Nemčije. A vseeno ne bi mogel vsega sam. K sodelovanju bi povabil še nekoga, ki se spozna na denarno uvajanje mojega hita med kupce in nekoga, ki se spozna na skladanje melodij.

 Ne bi pa ponovil napake, ki jo je zagrešil on. Sedaj snema novo pesem v povezavi z nekim nemškim pevcem in ravno to, da bo pesem sedaj razumelo veliko več ljudi, ga bo pokopalo. Jaz bi stvar zastavil drugače in se poglobil v obe smeri - v razumevanje in nerazumevanje besedila. Povezal bi se s Kitajci in pel po njihovo ali z njimi. V Evropi in drugod po svetu me ne bi nihče razumel, na Kitajskem pa vsi. Kar pomislite, koliko ljudi je tam. Imam tudi že naslov pesmi, ki bi se glasila " Že spet riž, oči imam postrani ", ki bi govorila, kot že naslov sam pove, o otroškem negodovanju in njihovem opiranju obraza na roke, kar povzroči dvigovanje kotičkov očes. Jezik naj ne bi bil problem, saj imamo v našem kraju njihovo restavracijo, tako da s prevodom in izgovorjavo ne bi bilo težav.

 Nekaj me je nekaj časa skrbelo, a sem našel rešitev. Vsi, ki sta ga videli in slišali, ste opazili, da človek ni ravno velik ljubitelj posluha. Vse ostale njegove lastnosti bi lahko kopiral, celo zob bi si izpulil, le pel bi težko tako slabo. Iskal sem možnosti, kje bi se lahko naučil tako " fušati ", pa se mi je takoj utrnilo. Poiskati bom moral katero od naših misic, pa sem rešen.

Bom končno uslišan?

Prišel sem domov. Malo sem se namakal v topli vodi po nekih čudno oblikovanih bazenih. V naših časih tega ni bilo, je bilo vse štirioglato. Si se lahko s kakšno tiščal po vogalih, sedaj pa to delajo vsem na očeh. Vsaj mojih, ker takoj " prodajam zijala ". Iz same nevoščljivosti. Kako je bilo tam vam ne bom opisoval, saj se ni dogajalo nič takega. Bukev se je med neurjem podrla na tri avtomobile, pred vhodom na bazene so se mi pod noge zakotalili trije tamponi, pa ne vem od katere gostje, ker se ni nobena sklonila, da bi jih pobrala, gledali smo, kako sta si reševalec iz vode in neka gostja kradla dežnik ... Skratka, dolgčas.

  Ja, je treba zapolniti kolektivni dopust z delom in uživanjem. V dvoje, vsaj dopust. Delali smo pred, delali bomo po. Seveda smo se šli tudi malo vandalizma. Upam, da nas ne bo nihče prijavil, če tu napišem, kaj smo podrli na črno. Poklicali smo fante s stroji, zagrabili smo delo z obema rokama, prašilo se je kot noro v tej vročini in v dveh urah smo jo sesuli. Mačjo porodnišnico. Od nekdanje kmetije nam je ostalo še nekaj sena in tega smo zbalirali, da smo pospravili in očistili leseno poslopje. To poslopje sedaj prenavljamo in najbolj zagnana pri tem početju je tašča. Stara je 76 let, pa ji lopata v rokah " poje " bolj pri kakem sodobnem mladcu. Če se predolgo mudimo na kavi po kosilu, je že vsa živčna, kje hodimo. Res, da je potem en dan čisto " preč ", dokler spet ne zasliši krampa ali motorke. Res je korenina in ni čudno, da imam raje ženino taščo kot svojo.

 Poslopje, ki ga sedaj prenavljamo, je iz lesa in nosi častitljivo letnico 1914. Ko prenavljaš kaj takega, moraš biti zelo pazljiv. Delo s tako črvivo starostjo je enako, kot da bi šel z enoslojnim papirjem na stranišče. Samo malo preveč pritisneš, pa si v..., saj veste kje, kajne? Zato sem upošteval vse mere previdnosti. Še dobro, da sem bil dva meseca nazaj na tečaju iz Varstva pri delu. Tako sem ves čas delal v kratkih hlačah, v mikici, v natikačih in brez rokavic. Ni čudno, da sem prišel v toplice kot na okrevanje po prometni nesreči. Za take poškodbe so toplice res v redu. Vse kraste so se mi osule že prvi dan, le po dnu bazena je še dva dni hrstelo  pod našimi nogami.

 A veste, da imava z našo željo, da bi šla še na morje za en dan. Da okusiva razliko. Ampak, rabil bi vašo pomoč. To prošnjo " oddajam " na blogih že štiri leta, pa se me do sedaj ni še nobena ženska usmilila.

 Za to prošnjo je krivo vreme. Gledam in poslušam te napovedi, pa so vse čedalje bolj mokre in mrzle. Če še kdo misli, da bo to leto najtopleje do sedaj, naj pride k meni in naj napiha naš termometer na današnji dan, 5. 8. 2010, čez 20 stopinj. E, če ni sonca, če ni vročine, je tudi morje mrzlo. Mene že od nekdaj zebe v mrzli vodi, da o mojem jajčnem podaljšku sploh ne govorimo, kopal pa bi se vseeno rad. Po moje so še najboljša rešitev " štrikane " kopalke, za katere upam, da se bo po vseh teh letih prošenj le našla ženska, ki še obvlada pletenje z volno in mi jih naredila. Velikost naj bo bolj velika, ker se v vodi menda skrčijo, barva niti ni toliko pomembna, samo roza naj ne bodo, spredaj pa naj bo vzorec pingvinčka. Ki naj bo tudi velik. Če se skrči, bom slišal še kakšno primerjalno opazko...

Freskina zgodba

To, koliko časa sem poročen, čivkajo že vrabci na strehi. Malo jih je težko razumeti, a če se potrudite, vam bo šlo. Zato tega ne bom pisal, če pa vseeno ne razumete vrabcev in ne veste, ker ste to pozabili od zadnjega pisanja, nič hudega. Pri nas je važno samo to, da jaz nisem pozabil.

 V teh letih se nama je z našo zgodilo marsikaj. Ne bi sedaj na tem mestu začel naštevati razne dogodke, ker bi predolgo trajalo, pa tudi moj spomin se nekaterih dogodkov noče spomniti. Tako ne bi dobili pravo sliko dogajanja, zato bom daljno preteklost najinega zakona spustil in se bom osredotočil le na včerajšnji večer. Naša me je včeraj namreč silila, naj se prepustim drugi ženski. Vsi svetniki in še kakšen komunist zraven! Saj mnogo prenesem, a nekatere stvari imajo svojo mejo!

 Ljudje imamo za različne stvari različna merila. A pri nekaterih se vse ustavi. Poglejte besedico relativno. Človek je lahko relativno hiter, relativno natančen... , a ne more biti relativno zvest. Če si zvest, si, če nisi, nisi. Ni tu relativno. A vseeno se dobijo ljudje, ki jih to ne prepriča. Tu se pokaže naš karakter, naše pojmovanje, naša razlika med ljudmi. Poglejte samo en primer v različnosti ravnanja. Ste že kdaj opazovali ljudi, ki si v čaj natrosijo sladkorja in ga z žličko mešajo? Ste morda opazili, da ga nekateri mešajo v smeri urinega kazalca, drugi pa ravno obratno? A veste, zakaj to delajo? Seveda zato, da ga raztopijo v čaju.

 Globalizacija nam je prinesla nekaj dobrega, pa tudi mnogo slabega. Postali smo malo večja vas, poznamo vse običaje po svetu in čez 5 minut vsi vemo, kaj se je zgodilo na drugi strani sveta. Tako vemo tudi to, da v Rusiji moški radi pijejo Vodko, ženske pa si na razne načine pomagajo, da preživijo sebe in družino. Prav ta del Rusije je že nekaj časa prisoten tudi pri nas. Fantje pijejo razne " sokove ", ženske pa letajo tudi od hiše do hiše in so pripravljene za preživetje res storiti marsikaj. Tak obisk sva dobila včeraj zvečer tudi midva z našo. Ni se dala odgnati. Bil sem popolnoma hladen za njene čare, ni me ganila tožba, ki mi jo je šepetala na uho. Odganjal sem jo od sebe, naša jo je tudi imela kmalu poln " kufer ". Ko sem malo znorel, da naj mi da mir, da me ne zanima, da bi rad samo spal, mi je naša dejala, da naj se pustim pičiti komarici, da bo potem dala mir.

 Freska na steni govori drugačno zgodbo.

Plastično strašilo

Prav prijeten hlad je nastopil po tem deževju. Sonce sicer spet pridobiva na moči, a vsaj kak dan bo milostno z nami. Lažje se živi, lažje se spi in nenazadnje, lažje se dela. V soboto, ko je bilo najbolj vroče, sem nekaj " cimpral " pod streho, pod razbeljenimi strešniki. V dveh urah sem popil tri litre tekočine, pa me sploh ni tiščalo na stranišče. Vse je pokapljalo na deske pod menoj. To pomnožite vsaj s tri, saj sem bil na delu od devetih dopoldan do šestih zvečer. Tukaj govorim v ednini, a nisem bil ves čas sam. Nekaj časa mi je pomagal sin. Tako sta se teti, ki mi običajno pomagati, vsaj malce odpočili, kajti njuno pomoč rabim čedalje bolj pogosto. Njuni imeni sta Skleroza Murphy in Demenca Alzheimer.

 Je pa pri potenju dobro vsaj nekaj, če odštejemo pekoče oči, slan okus v ustih in moker zemljevid na mikici. Prvi pokazatelj so bile kratke hlače, ki so mi čedalje bolj lezle na kolena. Tako je, v enem dnevu sem shujšal za skoraj 4 kilograme. Ampak, pred tehtanjem, kjer sem to ugotovil, sem se stuširal in dobro obril, tako da sem imel na sebi čim manj stvari. Tudi obrisal sem se temeljito, saj vsaka kapljica šteje. To sem se navadil od mam, ki so pomagale prašiču pri ljubezenskem sestanku s svinjo. Kar je ušlo ven, so s prstom popravile in govorile, da vsaka kapljica šteje, da je vsaka kapljica pujsek. Sedaj vemo, da to ne drži, ker bi drugače imel vsak moški, ki že dolgo ni seksal, vsaj četvorčke.

 Pa nisem samo "cimpral ". K naši hiši so prav iz Ljubljane prispele ciprese. So zato še enkrat bolj gosposke. Samo da pripomnim, od zadnjič, številk za hišno številko nismo naročili, smo kar staro tablico dali nazaj. Seveda je bilo treba to zelenjad takoj potakniti v zemljo. Pa ne v vsako, gosposke ciprese smo obmetali z gnojem. Smo pač na vasi in noblese ne spoštujemo najbolj. Naša je zanje začela kopati strelski jarek, vsaj po dolžini se mi je zdel tak, končala sva ga pa skupaj. Odpeljal sem vsaj pet tovornjakov peska, da so šle vse ciprese s pravilnimi razmaki v jarek. Če sem pošten, niso bili ravno tovornjaki, a v petkovi popoldanski sparini je bila vsaka samokolnica težja od tovornjaka. Navozil sem gnoja in zemlje, naša je posadila pokopališčnice, ki jih je potem poskušala utopiti s cevjo za zalivanje. In naslednji dan se je pojavil voluhar.

 Sobota je bila moja, nedelja je bila najina, ponedeljek pa je bil skupen z voluharjem. Verjetno vam je poznano vseh 382 načinov, kako se znebimo voluharja. Mi smo do sedaj preizkusili okoli 167 načinov, a ne vem, če niso bili voluharji slepi, gluhi ali pa neumni, ker se niso odzvali na naša prizadevanja. Vse je bilo namreč zaman. Kar koli smo poskusili, vedno se je voluhar preselil za nekaj metrov desno ali levo. Do danes. Danes pa nam je uspelo. Uspeh res ni izostal.

 Pred nekaj dnevi je k nam prišel našin stric. Na vrtu je zagledal solarni odganjevalec voluharjev, ki naj bi jih odganjal z vibracijami, nekaj metrov naprej pa vkopan top, ki ga postaviš pred njegovo luknjo. Vibracije ga ne motijo, morda se hodi celo masirat z njimi, saj nenazadnje živi v vlažni zemlji in ga morda trga po mišicah in sklepih, pri pištoli pa hodi vedno zamašit drugo luknjo in jo tako ne sproži. Če pa jo že, je morda kako uro gluh zaradi poka, a drugače živ. Takoj je naredil iz plastenke vetrnico in jo postavil na vrt. Ko sem prišel domov, sem naredil nekaj izboljšanih modelov, ki se odlično vrtijo, dokler jih ne postaviš tja, kjer je voluharjeva pot. Mir in tišina.  A naše ciprese rasejo na prepihu.

 Vzel sem eno od teh strašilnih naprav in jo zapičil med ciprese. Takoj se je začela divje vrteti in ropotati, saj sem zadaj, pri dnu plastenke, žico zavil, da se drgne ob grbine dna. Z našo sva poteptala vse krtine in dvignjeno zeljo ter odšla, saj bo stroj naredil svoje. In je. Kot sem že omenil, so druge naprave dosegle samo to, da se je voluhar premaknil za malo sem ali tja. Tu pa ne. Ko sva prišla pogledat, sva videla da uspeh tokrat ni izostal. Voluhar ni šel malo levo ali desno, voluhar je naredil krtino točno pod plastenko!

Za vzgled so nam

Komur v teh dneh ni vsaj toplo, če že ne vroče, ni normalen. Lahko bi rekli, da malo pušča pri strani. Skrivamo se po senci ali s klimo hlajenih prostorih. Seveda, klima mora biti naravnana vsaj na 18 stopinj, kot je morda v nekaterih prostorih ali trgovinah. Ko stopiš vanje, te prav zaboli od mraza. Ker nimam te sreče s klimo, se hladim kjer se morem, med drugim tudi v senci češnje na našem vrtu. Spati na ležalniku ne morem v tej vročini, brati in reševati križank kar tja v eno tudi ne, pa se ti oko zapne ob prvo premikajočo se stvar v tvoji bližini. Ne, to ni naša, ker naša leži čisto pri miru v ležalniku in vse kapljice na njej, ki jih človek najde, so rosa od tajanja.

 Vzel sem si čas in opazoval mravlje. Kljub tej neznosni vročini neomajno hitijo okoli. S seboj nosijo razne palčke, ki so nekajkrat težje od njih, kose hrane, ki jo najdejo okoli ali kako drugo, za mravljišče potrebno stvar. Pri tem jih vodi neverjeten vonj, saj najdejo čisto vse, kar se da uporabiti po terenu okoli mravljišča. Res jih občudujem. Pa ne samo jaz. V človeški zgodovini so si pridobile veliko spoštovanje, saj če nekomu rečeš, da je" priden kot mravlja ", zanj to pomeni velik poklon. O njej pojejo tudi razne pesmice, saj poskušamo starejši otrokom skozi njih pokazati pridnost mravlje in jim jo dati za vzgled. Ko sem bil jaz otrok, ni bilo večjega zločina nad naravo, kot če je nekdo razkopal mravljišče. Vsi smo ga gledali grdo in nesrečnežu ni več prišlo na pamet ponoviti tako " junaško " dejanje. Edino, kar smo si privoščili pri njih, je bila bilka, s katero smo jih nežno dražili. Mravlje so jo divje napadle in vso pogrizle, mi pa smo potem to kislino polizali z nje. Mravlje smo seveda prej otresli.

 Vsem je znano njihovo življenje v mravljišču, rodnost matice, skrb za zarod in njihova slepa podrejenost skupnosti. Tega zadnjega je pri človeštvu čedalje manj, saj nas briga predvsem za lasten uspeh, našo deželo pa pri tem lahko vranč vzame. Morda nam je ostalo še nekaj tiste pregovorne pridnosti, ko so nas enačili z njimi, drugače pa so nam mravlje res lahko za vzgled.

 Preklete mravlje! Pravkar sem prišel nazaj iz kuhinje, kamor me je poklicala naša. A veste, da so se na pultu ob štedilniku pojavile mravlje? Očitno so zavohale nekaj zrnc sladkorja, ki so mi padla z žličke, ko sem kuhal kavo. To se namreč dogaja samo meni, pa še to tako, da največkrat sladkor pade na vročo ploščo in se prav lepo zasmodi. Tokrat sem očitno zgrešil in so ga našle. Hudičeva zalega mravljinska. Ko to končam, moram iti po kak strup in ga jim nastaviti. Ne bodo te kur... mravlje lazile po našem stanovanju. Le kako je ta črna golazen zavohala sladkor? Raziskat  in poiskat bo treba kako in kje so prišle v kuhinjo, preiskati okolico hiše in ko jih najdem, bando sladkosnedo, jim razkopljem mravljišče!

Pesek na lopati, lopata med prsti - PS

Moje občudovanje Amerike se je sesulo v prah že pred davnimi leti. Saj se morda še spomnite filma Top gun? Samopoveličevanje Amerike, njihove moči, predvsem pa posameznika. In to nakladanje mi je odprlo oči, da njihovi filmi po ostalem svetu predvsem reklamirajo njihov edino pravilen način življenja. Po njihovo, seveda. Ampak, nekako ne gre skupaj tisto, kar ponujajo v filmih in kar potem pokažejo v resničnem življenju. Njihova velespoštovana demokracija mi je postala še bolj sumljiva ob prvi izvolitvi Jurija Grma in ob njenem vsiljevanju po arabskih državah. Pravi obraz njihove vojaške moči se kaže sedaj po Arabskem svetu, njihova organizacija samopomoči pa ob orkanu Katarinci.

In kje so mi stopili na žulj? Pred časom sem se za nekaj časa usedel pred TV in zijal vanj. Par minut sem gledal nek film, ki bi moral imeti posebno oznako. Saj poznate tiste rdeče trikotnike, ki opozarjajo gledajoče, da ta film ni za otroke zaradi nasilja ali seksualnih prizorov. Ta bi moral zaradi svoje sladkobe imeti oznako, da ni primeren za diabetike. V prizoru, ki sem ga gledal, sta se večer pred neko poroko zunaj na pogovoru » slučajno » dobila oče in hči in na koncu pogovora je po 36 ih letih v tem mestu začelo snežiti. Za zjokat. In naslednji dan sta se dva fanta ponudila, da bosta tistih deset metrov dolgo potko, po kateri bo odšla nevesta od doma in na kateri je bilo tri centimetre snega, očistila brezplačno! Blagor Ameriki, ki ima tako dobro mladino! Ki dela neverjetne brezplačne usluge.

Si mislim sam pri sebi, kako bi se nekdaj pri nas toliko pozidalo, če ne bi hodili ljudje drug drugemu pomagat in to samo za par piv in malico - kruh, kakšna leva salama in nekaj sira. Pa se ni nihče hvalil s tem, še radi smo šli pomagat. Mimogrede, a veste kakšna razlika je med Slovenijo in jugom? Pri nas so se za praznike vrteli mešalci, na jugu pa odojki. Jaz, ki sem še Titov model, se spomnim, kako so še vse premešali na roke z lopatami na tleh. Na tla so nasuli toliko in toliko lopat peska, pesek so posuli s cementom in oboje prevrteli dvakrat ali trikrat z lopatami na suho. Na vrhu kupa so nato  naredili velik graben, v katerega so zlili vodo. In spet so pele lopate. Ko je bilo vse dobro zmešano, so to naložili na nosila, ki sta jih nosila dva moška, ki sta vse to stresla na ploščo v prvem ali drugem nadstropju. Kakšna dvigala, samokolnice ali mešalci, da o sodobnih hruškah in črpalkah ne govorimo. Zakaj pa mislite, da so bili nekoč možakarji tako vitki in mišičasti? Zaradi posedanja v avtu, pisarni ali doma gotovo ne.

Prava revolucija je bila, ko so se pojavile samokolnice z zračnico, še bolj pa, ko so prišli na sceno mešalci. Najprej so bili tisti z bencinskim motorjem, nato pa še tisti na elektriko. Vsak od nas, ki smo kdaj pomagali pri betonaži, bi lahko povedal kako zgodbo o zgodah in nezgodah, ki so spremljale betonske veselice. Prevrnjeni mešalci, strjen beton v bobnu, lopata, ki je pretepla marsikoga, ki jo je vtaknil v mešalec in mu jo je le ta iztrgal iz rok in še in še. Jaz vam bom opisal samo eno, ki so mi jo povedali tisti, ki ” naj bi ” bili poleg.

Električni mešalci so bili od začetka v redu, samo kaj ko se je z uporabo zgodilo marsikaj, Najbolj od vsega je bil občutljiv kabel, ki je bil čez čas tako povit z izolirnim trakom, da se ni več videlo originalne barve. Pri približno takem mešalcu, ki obvezno ni smel imeti pokritega motorja, sta delala dva moška. Ker pa nesreča nikoli ne počiva, je enemu v škorenj padlo nekaj peska. Ta čas, ko se mora beton premešati, da je prave gostote, da gospod zidar ni imel preglasnih pripomb, si je vzel čas, da zadevo reši. V eni roki je imel lopato, z drugo se je prijel za mešalec in tako dvignil nogo, ki jo začel tresti, da bi mu tisti nadležni pesek padel izza škornja. Njegov sotrpin pri mešalcu ga zagleda kako se trese, prime lopato in ga z vso močjo vseka po roki in mu jo pri tem zlomi. Ob glasnem kričanju se je nekako razjasnilo, da je možakar mislil, da nesrečneža trese elektrika in da se ne more rešiti ročice mešalca. Ker ga je hotel rešiti kar najhitreje in ob tem ne nastradati tudi sam, je pač uporabil lopato. Ob tem si je mislil da namen posvečuje sredstva, zato pri tem ni bil čisto nič nežen.

Pavel

Danes popoldan nisem skoraj nič počel. Nisem delal, nikamor nisem šel, samo sem in tja sem mešal okoli hiše. Nič kaj dosti se mi ni dalo, Ne, nisem bolan, niti nisem padel v depresijo. A ste morda opazili, da ta beseda ni več v modi ? Morda sem bil še najbližje definiciji, ki jo je pred mnogimi leti postavil neki sokrajan - nisem utrujen, samo počitka sem potreben. Sem pa zato ogromno premišljeval. Seveda po Možakarjevo.

 Letos smo tudi mi v družinskem proračunu naredili nekaj rebalansov. Odpadlo naj bi nekaj projektov, nekaj resorjev naj bi dobilo nekaj manj denarja, trošarino v obliki regresa pa smo zaplanirano porabili že pred prihodom v proračun. V smislu varčevanja in nezadolževanja so v vodo, in to ne slano, padla tudi nekatera potovanja v tuje dežele. V poštev naj bi prišli le kratki neprotokolarni obiski brez prisotnosti medijev, zato o njih ne boste brali v časopisih, ki ne bodo obremenjevali proračuna. Torej, za letos naj bi morje odpadlo. Pa ne bo!!!

 Če sem se zgoraj malo primerjal z vlado, se bom pa še tu. Kot oni najamejo razne kredite, jih bom tudi jaz, le da bo pri meni na koncu zneska napisanih nekaj ničel manj. Šel bom na morje, tam kjer je čista in globoka voda in mnogo morskih živali. Kupil ali sposodil si bom potapljaško opremo, malo je le treba pokazati dobro voljo pri varčevanju, naredil pa bom tudi potapljaški tečaj. S kreditom bom plačal tudi postavitev morskega akvarija pri nas doma, saj morajo potem morske živali, ko jih bom enkrat nalovil, tudi nekje živeti. Ne, jaz jih ne bom lovil in ubijal za hrano. Jaz nisem tak.

 Če bi sedaj videli mojo mizo, bi videli, da na njej ni samo tipkovnica in monitor. Na njej je še nekaj knjig, v katerih so opisane življenjske navade morskih živali, okolje kjer živijo, vrsta hrane, ki jo jedo, kar je najpomembnejše ... Kar precej stvari je treba vedeti. Od pred nekaj dni nazaj, ko mi je ta ideja padla v glavo, spremljam tudi program Discovery po TV in še nekaj drugih programov, kjer v eni uri zveš in vidiš več kot v parih urah branja, pa še nazorno ti pokažejo kaj in kako. Veste, je treba misliti za naprej.

 Sedaj je poletje. A za poletjem pride jesen. Takrat se začne nogometna sezona, Liga prvakov ter domača in tuja prvenstva. Pa sem razmišljal v tej smeri, da če so bili v preteklosti slovenski delavci prav tako dobri kot nemški, bi bila lahko tudi slovenska hobotnica prav tako dobra v napovedovanju rezultatov kot njihov Paul.

 

Odpadniki

Dodatni zaslužek

Ne me čudno gledat, ko se sedajle presedam pred računalnikom, ko vam tole pišem. Najedel sem se domačih češenj in kar pokam po šivih. Češenj nimamo toliko kot lansko leto, niti niso take oblike kot so bile, vzrok pa je seveda Reks, ki ga ni več. Zakaj niso take? Preberite tule. Tam boste tudi prebrali, zakaj se nisem jaz potrudil namesto njega. So pa zrele, jemo jih dan na dan in vabimo vse vrste škorcev na dveh nogah, naj jih pridejo zobati. Če bo kdo od vas v bližini, preden jih pomlatimo ...

 Danes pa je bilo vroče, kajne? Ko je kolegica iz službe prišla notri , je dejala, da je zunaj vroče kot tajfl. Za pojasnilo - tajfl je isto kot vranč. Upam, da ste bili vsi tisti, ki ste si pozimi in v deževni pomladi zaželeli sonca in vročine, danes zunaj in se nastavljali žarkom in njihovi toploti. A da je bilo prevroče za kaj takega? Ja, prav vam je, kaj pa v željah nimate prave mere. Kaj vam je bilo treba z željami po vročini v tistem mrazu navijati števec s stopinjami krepko preko trideset? Kar trpite. Sedaj je prepozno za popravo, saj bo ta hlad, ki si ga želite v tej vročini, prišel na vrsto šele septembra. In glejte, da ne boste spet pretiravali! Sedaj uživajte v toploti, oziroma, v lastnem soku, ki ste si ga sami skuhali.

 Pri vsej tej vročini človek popije res ogromno ene tekočine, saj kar teče od njega. Niti jaz, ki sem malo drugačen kot vi, nisem nobena izjema. Kakšen užitek je sleči cunje, ki imajo različne mokre vzorčke po žulju. Tudi prejle je bilo tako, da pa ne govorimo o hladni vodi, ki ovije telo in odstrani umazanijo. Namilil sem si vse dele telesa in vse priveske, na katerih se menja guma. Tukaj mislim na prste, s katerimi sem menjal gume pri traktorju, pokvarjenci. Obe prednji sta prepareli, ker pa nočem, da bi bila katera noseča ravno tam, kjer je najmanj treba, je bolje uporabiti kontracepcijo ob pravem času.

 Prejle sem nekaj omenil službo. Ja, recesija je zarezala globoko med nas. Dela je zelo malo, tako da je začel direktor odpuščati tudi najboljše vizionarje. To so delavci z vizo. Ima jih rajši kot nas, saj ga stanejo manj kot mi, nimajo dopusta, bolniške, regresa, ko jih ne rabi, jim samo reče jutri ni treba priti ..., a tokrat je res hudo. Plačo bo dvignil v dveh delih, regres bo tudi v dveh delih, samo mi smo še v enem delu, čeprav bi najraje videl, da bi se pretrgali pri delu. Zato človek išče okoli kakšno drobtinico, da bi postrani še kaj zaslužil. Jaz imam dve ideji, vi pa povejte, kaj se vam zdi, če bo šlo skozi.

 Med pavzo smo se pri kavomatu dobili ena sodelavka in midva s sodelavcem. Začeli smo pogovor o vaši naročeni vročini, bog vas nima rad, hudič vas pa ne mara, in tako sem jaz predlagal, da se gremo popoldan hladit na jezero. Še preden je sodelavka, ki je malo sramežljiva, a po drugi strani precej " sprejme " , kar koli odgovorila, ji je sodelavec dejal, da mora priti na jezero v tangicah. Takoj je prišla do besede in dejala, da jih nima. Tu se je takoj pokazala moja podjetniška žilica. Rekel sem ji, naj nič ne skrbi, saj bom s seboj prinesel " olfa " nož in ji odrezal odvečno blago na kopalkah. Do tu je bilo vse v redu z njeno rdečico. Nato pa sem ji dejal, da kolikor jaz poznam krojaštvo, si bo morala kopalke pomeriti takoj po obdelavi vpričo mene, krojača, da ji bom takoj popravil model, če ne bo kaj prav in ona si jih bo spet pomerila. Kolega, ki je videl, da je punci že kar malo nerodno, me je vprašal, kako bom to rezal, da ji bo res prav. Jaz pa čisto mirno, da vsakič po 1 cm, ona bo pa pomerjala.

 Druga moja tržna niša je para nenormalnost. Že nekajkrat sem napisal, da jaz v horoskope ne verjamem. Ko mi bo kdo dokazal, da napisano velja za dojenčka in za 90 let starega človeka, za Kitajca in Avstralca, bom verjel. Še najbolj od vsega sem do sedaj  verjel svojima staršema, ko sta mi žugala, da bom že videl. In ponavadi sem. Seveda, bolj čutil. Sicer me je z leskovo mastjo mazala bolj mama, a sem ji vseeno hvaležen za vsako " žlico ".  Danes se namesto otrok raje kaznujejo starši sami in to čez kake deset do petnajst let s " povratnimi  informacijami ". Ampak, jaz govorim o drugem. A veste, kaj se mi je primerilo zadnjič? Šel sem po nekih uradnih poteh v Beljano in prvič v življenju sem videl tri ljudi in pri dveh sem takoj, ko sem ju zagledal, vedel, kako ima je ime. Kar tako mi je prišlo v glavo. Puf! Sedaj mislim razvijati ta dar naprej, da bom lahko nastopal okoli in pobiral vstopnino in honorarje na televiziji. Obetam si kar nekaj denarja od tega posla, skrbi me le nekaj. A mislite, da bo pri moji karieri vidca kaj težav, ker je imelo 66, 67% varnostnikov na prsih pripeto vizitko?


 

Končano

Kaj hočemo, ne more biti vedno vse kot si zamislimo. Nogometaši potujejo domov. Kot že stokrat povedano, vse čestitke fantom, domov gredo lahko z dvignjeno glavo, sploh če pomislimo, koliko jim je sedaj zrasla cena. Da potujejo domov so si krivi največ sami, ostali delček pa Američani, ki so v današnji tekmi premagali svoje nasprotnike. To jim je uspelo čisto po njihovo. V vsakem njihovem filmu se rešijo v zadnji minuti.

 Ampak, jaz zaradi tega nisem nič potrt. Poleg nogometa obstaja tudi vzporeden, realen svet. V tem svetu se mi je danes zgodilo nekaj lepega. Po dolgem čakanju je stvar prišla do konca. Ves ta čas sem bil zelo potrpežljiv, kar se mi sedaj zelo obrestuje. Ne vem, kako bi vam to sedaj povedal, ker jaz ne maram stvari o dogajanju okoli mene obešati na veliki zvon. Poznate me, da sem bolj skromen, da se ne hvalim preveč, da se ne poveličujem, zato vam bom to poskušal povedati čim bolj skromno, čim bolj potiho. Torej: MI IMAMO PA NOVO FASADO; VI PA NE !!!!!!!!!!!!!!

 Ja, danes so bili mojstri zadnjič pri nas in dokončali spodnji del fasade - " cokl ". Pa so bili pridni, moram priznati. Začeli so delati vsaj mesec dni prej, kot smo mislili, da bodo začeli. Najprej so pripeljali oder in ga naslednji dan sestavili. Res so bili pridni. Nato jih nekaj dni ni bilo. Kar naenkrat, ko sem prišel iz službe, je bilo okoli naše hiše skladišče stiropora. Res so bili pridni. Nato jih spet ni bilo nekaj dni. Stiropor so lepili kar nekaj dni, tudi med deževjem, zato so, da niso bili mokri, okoli odra napeli razne prozorne ponjave. Te ponjave so nama ponoči dajale občutek morske plaže, saj ko si zaprl oči, si zaslišal tisto znano ropotanje senčnika na plaži, ki ga povzroča veter. Ko še niso končali vseh starni s stiroporom, so že začeli nanašati prvič lepilo in mrežico. Res so bili pridni. In spet jih ni bilo nekaj, ne par, dni. Poličke so bile vzidane tik tak, prav tako položena druga plast lepila. Res so bili hitri in pridni. Po štirinajstih dneh so prišli vprašati za barvo, da jo bodo naročili. Res so bili skrbni. In spet se nismo videli nekaj dni. Ko so končno dobili material za bele črte, so ga prišli nanesti. V parih urah so odšli, ker so res pohiteli. Za nekaj dni. Končno je prišla barva, ki so jo začeli nanašati še isti dan in ta dan tudi končali. Res so bili enkratni in nato jih ni bilo nekaj dni. No, danes je vse končano, hiša pa je čudovita, saj ima barvo in obliko, ki sva jo želela.

 Ne mislite, da se je odločiti za barvo tako lahko. Če bi ti dali barvno lestvico s tremi barvami, bi se lahko odločil takoj. Tu pa ti dajo skoraj 100 odtenkov, ti se pa praskaj, katerega bi izbral. Koliko sva se prevozila okoli in si ogledovala fasade, zvonila na vratih, jemala številke barv ... Vmes je padla tudi pripomba, da bi morali barvo fasade izbrati v bistvu sosedje, saj jo bodo gledali več časa kot lastniki hiše. Ko sva jo končno izbrala in bila zadovoljna z izgledom hiše, so se pojavile vaške vuvuzele, ki so ugotovile, da je barva preživa. Naša jim je odgovorila, da mora biti za živahne ljudi, ki stanujejo v taki hiši, tudi barva fasade taka. Jaz jim bom pa dejal, če mi bo kdo to serviral, da če jim barva ni všeč, naj zbere vsak po 1000 evrov, pa naj financirajo novo, svojo barvo.

 Ta čas, ko so mojstri počivali med fazami obnove fasade, so se izvajala razna dela in delali plani za naprej. Prestaviti je bilo treba meteorne cevi, položiti ploščice, montirati luči ... Med drugim je padel tudi predlog, da bi namesto rdeče tablice s hišno številko namestili na fasado kako drugo obliko številk. Ker se je naša menila nekaj tudi okoli cipres, sem predlagal, da greva številke iskati kar k tistemu, ki jih montira na nagrobne spomenike, da bo vse v istem stilu.

 Sedaj, ko je vse končano, čaka naju samo še finalni šok z računom, bova organizirala piknik. Z ostalo jedačo in pijačo ni problema, problem je dobiti samo dovolj kvalitetno in dovolj črno vino. Veste, čeprav sva pri znancih deklarirana kot zmerna alkoholika, se na vino ne spoznava ravno najboljše. Zato vas prosim za pomoč, za informacijo. Saj bi lahko uporabila tudi belo vino ali šampanjec, ampak, midva hočeva ravno črno vino. Ko se zgradi ladjo, se jo krsti, isto misliva to storiti s hišo. Belo vino ali šampanjec na živi barvi nima kakega posebnega učinka. Kdo nama bi pa verjel, da sva jo?

 

Tistih deset minut

Komaj rojenemu jutru budilka prav grobo prereže popkovino. Postelja te vrže pokonci, roka išče izvor morilskega zvoka in tla se dvigajo proti napačni nogi. Še pred desetimi minutami si bil popolnoma buden in pogled na električne kazalce ti je povedal, da imaš na voljo še deset minut. Deset smrtnih minut, v katerih so zbrane najbolj moraste sanje iz holivudarjev. Komaj čakaš, da greš v kopalnico in si jih izmiješ iz oči. Poleg tega odstraniš rezultate nočne čistilne akcije v obliki krmežljavčkov in se zazreš v čuden obraz pred seboj, katerega krasi tornado pričeska, ki naj bi bil tvoj, čeprav si prepričan, da so ti ga podtaknili neki šaljivci. Roka ti nekako najde zobno krtačko, s katero si naneseš kremo proti porjavitvi zob in preprečiš marljivim delavcem, da bi iz tvojih zob delali melišča in gradove iz peska. Po kemični obdelavi obraza se preleviš v obešalnik in obleka te pelje pokazat se širnemu svetu. Ko letiš po stopnicah, za teboj odmeva njen " ne pozabi ", ki se odbija in skače po možganih in ti skoraj pade ven pri ušesih.

 Avto, ki je tako zarosen, kot da bi ti ga pred pol ure pripeljali iz zmrzovalnika, te zvesto čaka. Z njim se boš peljal po kmečkem dvorišču polnem volov in kur, krav in bikov, oslov in koz, kjer je sredinec večkrat uporabljen kot smerni kazalec. Vsake toliko časa imaš okoli sebe ogromno znancev, ki ti veselo mahajo in bliskajo vate z lučmi, dokler ti ne potegne, da nikogar ne poznaš in da verjetno nimaš prižganih luči. Sem pa tja ob cesti so na drogovih postavljeni barvni obeski s tremi barvami, ki služijo za izsiljevanje prednosti, v edinem nesamoforiziranem križišču pa ti nasproti pelje nepregledna opozicijska kolona, ki ti preprečuje zavijanje v levo. Ko se končno prebiješ in ko je služba nevarno blizu začetku, se pred teboj pojavi nekdo, ki nežno boža pedal za plin in je obseden z zavoro in na vsakem ravnem delu ceste, kjer bi lahko prehitel, nekdo pripelje nasproti.

 Parkirni prostor te čaka na začetku, na najbolj oddaljenem delu, a to ugotoviš šele po dveh krogih. V diru iščeš kartico, ki si jo pozabil v avtu, da se boš prijavil nekaj minut prepozno. Čeprav je šef včeraj govoril drugače, te delavno mesto še čaka in če se še tako rad igraš skrivalnice, te delo s pomočjo šefa vedno najde. Z njim dvigaš zeleno plansko črto nad rdečo in ko dobiš plačo, se sprašuješ, če bi to še počel. Pa počneš. Čeprav ti nekaj logičnih stvari ni jasnih. Direktorja ena ničla nič ne stane, pa ti jo noče napisati na koncu plačilnega zneska. Ker če se spomnite, nekoč smo bili milijonarji, danes nas odpravljajo z decimalkami. Drugo stvar pa bi jaz poslal na tekmovanje iz logike. Pred leti je bilo ogromno naročil, ogromno dela, ogromno denarja, minimalna plača pa je sedaj v krizi večja kot prej, ko je bilo " vsega dovolj ". Bi kdo rešil to vprašanje?

 V tistih urah se pride tudi do odmora za malico. Mi Slovenci obožujemo hrano. Seveda ne svojo. V menzi so golaži z osmimi eksotičnimi imeni ali pa imajo na koncu kaj mehkega, meso in zelenjava prav tako. A najbolje se " prodaja " hitra smrt v obliki bureka, kebaba in hamburgerjev in ostalega mastnega carstva pomfrija z majonezo, lepinje in paradižnikasto krvave pice. Če bi holesterol bolel...
 
 Na poti domov ponoviš vožnjo čez dvorišče, le da ti tisti jutranji " ne pozabi " postaja iz nežnih spominčic čedalje bolj podoben pekočim koprivam. Če je vse prav, te doma čaka pogled poln srca, preplet prstov in dotik z govorno napravo. Jedrska centrala pomaga kuhati kosilo, prav tako moške lačne oči. Kosilo brez dimnih signalov se pospravi v skladišče, ki se ga zalije s podolgovato popoldansko kavo, popito pred računalnikom. Klik sem, klik tja, dvignjene obrvi nad napisanim in komentiranim, ko se milni mehurčki osebne svobode dotikajo in pokajo. Tako dojemam virtualo.

 Zunaj čaka sonce z delom. Čeprav si ne priznamo, nismo več mladi. To ne pokaže delo samo, koliko dvigneš in kam lahko splezaš, pač pa tudi otroci. Kako so veliki in koliko so stari. In koliko nas spoštujejo. Tako ti sin čez dvajset odgovori, ko ga vprašaš za barvno usklajenost tkane kože, ki bi si jo rad nedeljsko nadel, da nam starim itak vse paše.

 Večer konča dan. Kar izbereš za zaključek, ti pomaga v sanje. Če je to stražar v postelji in odprta vrata v raj, je še toliko bolje. Pogled na uro, stisk v kolonco in globoko dihanje, ki kliče pogrinjalca oči. Do tistih desetih jutranjih minut.

 

Pravi, pravcati

Ne bi rekel, da sem te dni priden za pretrgat. Čeprav se mi je danes zjutraj zdelo, da bi se spodnji del telesa " rad " odpravil na delo, zgornji bi pa štrajkal. A je vseeno popustil, saj ni zaposlen v takem podjetju, da bi bil zvečer zaradi štrajka po dnevniku. Pripada firmi Možakar, ki pa je zvečer na blogu. Moja pridnost se je ta čas, ko smo čakali na končanje skoraj tako velikih gradbenih del okoli naše hiše kot pri Darsu ( a ima kdo za posodit nekaj evrov? Krije država, to smo mi ), zaposlovala z okolihišnimi malenkostmi, ki so mi ravnale križ in raztegovale sklepe. In to bolj na lahko. Veste, jaz nisem tako priden kot tisti, ki delajo dve deli na enkrat - likajo kavč po kosilu in nalagajo špeh na špeh. Sem se pa vsake toliko časa usedel za računalnik in si v tej sušni dobi na YouTube zavrtel pesem Afrika, ki jo izvaja Perpetuum Jazzile in užival predvsem v njenem začetku. Vsa čast.

 Ta čas sem tudi bolj malo na blogih. Svet se vrti bliskovito, kar naenkrat je večer in po tuširanju me postelja vabi v našo, oprostite, ravno obratno, naša me vabi v posteljo za spanje. Tako zmanjka časa za računalnik, glava pa se tudi ne spomni nič pametnega za napisat, da bi se vsaj zaradi tega znesel nad tipkovnico. Saj vam tudi danes ne bom napisal nič pametnega, morda vam sploh ne bi, če ne bi doživel nekaj posebnega. Pot mi je prekrižal duh. Pravi, pravcati človeški duh.

 Ne vem, kako je kaj z vami na tem področju, ko beseda nanese na duhove. Nekateri ste skeptični, drugi verjamete brez trohice dvoma. Na TV, na neki tuji postaji, obstaja celo nadaljevanka, ko jih raziskovalci paranormalnih pojavov poskušajo posneti ali samo zaznati. Tam so tudi pričevanja ljudi, ki opisujejo svoja srečanja z duhovi, kot vam ga bom potem jaz. Ljudje so prepričani, da so jih videli, znanstveniki pa skeptični, da jih niso, da je to samo utvara. Ko gledaš tako oddajo, ne veš, na katero stran bi se postavil. Na koncu se pojavijo izganjevalci, ki govorijo razne odkletve in tako vedno uspešno " izženejo " duha iz hiše. Ena proti nič za ameriško televizijo.

  A s strahom se da služiti. Dokaz je že ta oddaja, dokaz so predvsem škotski gradovi, kjer se ta videnja kar naprej dogajajo. Sedaj mi je padlo na pamet. Zakaj predvsem škotski gradovi? Potem bi morali tudi na Gorenjskem imeti precej duhov? Morda jih ni, ker je premalo gradov ali pa so Gorenjci še bolj škrti kot Škoti, da so jim ti ušli in sedaj ponujajo samo vodo na Bledu? Še en dokaz o služenju je tudi duhek Kaspar, o katerem je bilo posnetih nekaj risank, film, poleg tega pa je bilo prodanih tudi precej stvari povezanih z njim.

 Nisem gledal mnogo filmov o duhovih, a katere sem, so bili duhovi večinoma prijazni. Takih se ljudje ne bojijo, ker jim skušajo pomagati. A človek si ne more pomagati in se jih ustraši, da je še bolj bel od duha samega. Ta duh, ki sem ga srečal danes, je bil povsem drugačen, ni bil prijazen, ni bil dober. Lahko bi rekel, da je bil malo peklenski. Ni bil niti bel, prej malo zeleno skoncentriran, tako da sem ga dodobra zaznal. Ob srečanju z njim mi je zaprlo sapo, od presenečenja sem zastal sredi koraka, saj kaj takega na z ljudmi obljudenem kraju ne pričakuješ. Napadel me je z vso silo, a se mu nisem pustil, kljub elementu presenečenja. Ni bilo treba zaklinjanja, da bi se ga otresel, le korak, dva sem se odmaknil od njega, pogledal v stran in nad menoj ni imel nobene moči več. Čeprav je bil pravi, pravcati človeški duh. Očitno je možakar pred menoj pojedel preveč fižola ali pa je imel samo slabo prebavo.

Vzdrževanje

Pozdravljeni. Kar nekaj časa je že minilo od mojega zadnjega packanja po ekranu. Kaj morem, če nimam časa za to. Če imate nekaj minut časa, vam prav rade volje opišem, zakaj vas zanemarjam. Če se bo komu opisovanje zdelo suhoparno, lahko vmes prebere kak vic, da se mu bodo usta vsaj malo raztegnila.

 Te dni sem bil med drugim tudi v Ljubljani. To je posebej za poudarit, ker grem jaz tja tolikokrat, kot so hodili v starih časih. Čim manjkrat. A sedaj sem moral iti, ker sem bil naročen. Imel sem seanso z ultrazvokarjem. Saj veste, to je tisti, ki te vsega napaca z neko mažo po telesu, da porabiš na koncu pol role toaletnega papirja za brisanje kože, pa še med vožnjo domov v avtu čutiš nekaj mastnega povsem drugje, kjer te je pregledoval. Vse to zaradi nekaj minut likanja in pritiskanja po telesu s tisto napravo, ki kaže neke koničaste slike, ki jih razume samo on. Če dobro pomisliš, saj se ti lahko zlaže kakor koli hoče. Ne vem, če se je meni tudi, a rekel je, da sem še kar v redu. K njemu sem šel zaradi pregleda prostate, ki naj bi ga moški opravil vsake dve leti, a jaz imam drugačen razpored in hodim tja na vsakih šest let. Pregledal mi je še ledvice, če imam kaj notri in imam. Imam majhen kamenček, na katerega moram paziti, da se mu ne bo kaj zgodilo. Ali morda obratno? Pred leti sem že imel napad ledvičnih kamnov, ko me je naša peljala ob treh ponoči v zdravstveni dom, vsega premočenega, dihal sem pa po 1 centimeter globoko, tako hitro kot pes, ki mu je pošteno vroče. Tam so me položili na voziček in pokrili, izpod odeje je gledala samo moja zadnjica, kateri je sestra v razmaku ene ure poklonila tri injekcije proti bolečinam. Vse je bilo pozabljeno naslednji dan, ko mi je moja zdravnica dejala, da so te bolečine hujše od rojevanja. Torej ženske, ko boste naslednjič kaj o porodnih bolečinah ...

 Če je kdo mislil, da mi je zmanjkalo navdiha in da zato nič ne napišem, se moti. Navdih je še, a ta čas sem zaplul v drugo umetnost. Na odrske deske. In zaradi njih sem zadnjič dal po dvajsetih letih roko nekomu, ki ga videvam skoraj vsak dan, a se z njim ves ta čas nisva srečala tako na blizu. Res da je to bolj, kako bi rekel, vaški oder, je pa. Imamo tudi zavese in vse ostalo, le gledalcev je bolj malo. Sem pa tja pride kak firbec, drugače pa ni zanimanja. Sama postavitev odra in ostalega je kar velik finančni zalogaj in ne vemo, kdaj se nam bo vse to povrnilo. Morda nam bo uspelo zagotoviti sredstva od države, saj imajo za to urejen sklad in razpise. Če kaj dobimo, vas obvestim.

 Prva investicija je bil nakup čopiča in zaščitnega premaza. Ker so zidarji postavili oder zase, ga je bilo treba izkoristiti in po dvajsetih letih pobarvati fabjon. Ker poznam pleskarja, ki se ukvarja tudi s tem poslom, sem ga prosil za nasvet. Kupil sem točno tak čopič, ga pomakal po navodilih in barval. Res ni nič kapljalo. Do pol ure. Potem je bil rjav ročaj, moja rokavica, fasada, moji lasje so se pomladili, iz rokava bi lahko zlil kakšen deciliter, s cunjo in razredčilom sem skakal okoli okenskih polic, po ploščicah okoli hiše ... Čisto nič ni bilo varno pred menoj in čopičem. Tudi moje gate ne, saj sem se očitno usedel na odru na malo packo barve, ki se je pretihotapila vse do snežne beline. Da se te gate oblečem za k zdravniku ... Le kaj bi si mislili, če bi prišel tja z rjavo črto po sredini? Rjav sem bil celo po obrazu, saj sem moral navzgor gledati, kje vlečem tiste namočene kocine. Zaščitni premaz nima ne vem kako dobrega okusa, sem neprostovoljno poskusil, o razredčilu pa sploh ni vredno izgubljati besed.

 Je pa ena stvar zanimiva. Ko koga gledaš na zidarskem odru s tal, zgleda vse tako preprosto. Ko pa se nanj vzpneš ti, postane to čisto druga zgodba. Plohi pod teboj se nevarno upogibajo skoraj do spodnje vrste, ograja je neverjetno podobna mehki gumi, dva metra višine pa je vsaj na začetku nekje v rangu ljubljanskega nebotičnika. Zato ni čudno, da sem bil na začetku pod streho ves trd, tako da sem bil bolj podaljšek čopiča kot pa njegov premikar. Glava je rekla nogam, da ni nič hudega, naj se sprostijo, a kaj ko je bila povezava z njimi prekinjena v predelu grla, ki ni prepuščalo drugega kot pojemajoče dihanje. Glava je hotela biti pogumna, noge pa so nosile telo k zidu in se ga hotele dotikati. Cmok je popustil čez čas, takrat so začele sodelovati tudi noge, ko jim je glava končno dopovedala, da ograja ni zato, da bi tla skočila na oder. Malo je pomagala tudi ponjava, ki je preprečevala dežju, da bi prišel do mojstrov, tako da sem začel potem neovirano špricati z premazom po svetu.

 Sem pa malo razmišljal danes o vsem tem. Seveda na malo zloben način. Prišel sem do ugotovitve, da je vzdrževanje hiše na dvajset let cenejše kot vzdrževanje ženske. Za fabjon sem porabil samo 8 litrov premaza....



Tako je, če se pretirava s solarijem in pudrom!

Statist

Kako lepo je bilo na tista dva sončna dneva. Prava pomlad, končno malo toplote in suhega vremena. Vse je bibalo od radosti, da nas sonce ni pozabilo. Ptice so žvrgolele, čebelice so se zapodile v cvetje, ljudje v vrtove in njive, skratka, sonce nam je dalo upanje, da prihajajo toplejši dnevi in za njimi poletna vročina. Takrat je vsakemu od nas vsaj malo vroče, če mu že zaradi dela ni nikoli. A meni je bilo do sedaj v življenju najbolj vroče zaradi kulture, če smo bolj natančni, zaradi umetnosti.

Ko nanese beseda na vojsko, se zgodijo zanimive reči. Moški kar zaživijo in so polni zgodbic in prigod, saj so bili tam po leto in nekaj mesecev in ko jih poslušaš, imaš vtis, da nas takrat ne bi premaknila niti atomska bomba. Pri ženskah je stvar precej drugačna. Začnejo zavijati z očmi, se dolgočasiti, polahko se združijo v svojo družbo in vse moško hvalisanje ostane brez občudovalk. Saj sem tudi jaz včasih rad povedal kakšno svojo zgodbico, dokler nisem opazil reakcijo naših deklet. Prav obratno od pričakovanega se je zgodilo. Namesto vtisa smo naredili bedake iz sebe. Zato, drage dame, ne bom vam težil z vojnimi izkušnjami, pač pa z umetniškimi.

Skoraj vsi partizanski filmi v nekdanji Jugoslaviji so rabili ogromno statistov. In kje jih lažje dobiš, kot če prosiš vojsko za pomoč? Dobiš ljudi kolikor rabiš in za kolikor časa se ti pač zdi potrebno. Tako smo mi imeli to srečo, da se je nek makedonski film, ki je prikazoval dneve pred drugo svetovno vojno in med njo, snemal par kilometrov od naše kasarne. Nabasali so nas v tovornjake in odpeljali na prizorišče. Filmarji so nam povedali kaj bomo delali in nam dali obleke. V prvem prizoru smo se oblekli, kaj lepšega, v civiliste in vzklikali pred neko tovarno. Nato smo se po govoru nekega igralca obrnili proti kameri in peli pesem, za katero, tudi če me tepete, ne vem besedila in ne melodije. Po vsej verjetnosti ni bila cerkvena. Dobro se pa spomnim, da sem bil vedno bolj od zadaj, ko je bilo treba kaj prostovoljno narediti in tudi med tem dogajanjem sem bil v zadnji vrsti. A ko smo se obrnili, sem bil pa prvi, prav pred kamero. Ja, kar nekajkrat smo morali ponoviti prizor odhajanja, preden nas je režiser odvadil bolščanja v kamero. Njega je bolela glava,nas pa glasilke od 15 kratnega petja ene in iste pesmi. A ko smo gledali film - nadaljevanko ob nedeljah zvečer v kasarni, sploh nismo slišali ali videli kaj se dogaja, ker je vedno kdo od nas tulil, da je na televiziji in po ekranu kazal kje je.

Spomnim se še enega prizora, ki so ga na snemanju morda največkrat ponavljali. Nekateri moji sobojevniki so se oblekli v starojugoslovanske uniforme, maskerji pa so jih porisali z rdečo barvo, kot da so postreljeni. Poleg njih so čepele in klečale ženske, domačinke, ki so jih za statistke, kot nas, pripeljali iz neke vasi. Sklanjale so se nad ” mrtvece ” in pri tem neutolažljivo jokale. A kaj ko je to jokanje začelo tresti vojake, ki so se začeli smejati, za njimi ženske, potem pa še vsi firbci. Režiser je tulil na nas, na vojake, na ženske, a kaj ko se je po dveh vzdihljajih zgodba ponovila. Šele po nekaj ponovitvah in krajšem odmoru si je revež oddahnil z nekaj metri posnetega materiala.

Sedaj pa k bistvu. Kot veste je bil napad izveden aprila in kot vidite sedaj po vremenu, Nemci niso prišli v kratkih irhovkah, s puško v eni roki in sladoledom v drugi. Ne, kar dobro so bili oblečeni, na glavi pa so imeli čelade. In ves ta nemški vranč so nam pripeljali s kamioni, da se bomo našemili v vojake. Si predstavljate vojaško obleko, ki je ležala v skladišču 35 let? Njen duh, trdoto? Usnjeni jermeni so bili vseh barv, še najbolj pa beli od plesni. A ni bilo druge, pograbili smo vsak svojo in se v tisti poletni popoldanski vročini našemili v Nemce. Uboge kreature. Dali so nam orožje in nas postavili v vrsto, kjer nam je režiser povedal kaj bomo delali. Snemali naj bi napad tankov čez jarke proti nasprotnim vojakom. Ti so bili oblečeni po jugoslovansko in so se nam, Nemcem, prav sladko smejali. Do naslednjega prizora, ko so jih poslali plaziti se v z vodo dodobra namočeno blato. Vloga nekega igralca je zahtevala tudi to, da je stopil na nekoga in ga še dodatno do ušes potunkal v blato. Režiser je prav poudaril, da se bo ta napad s tanki snemalo samo enkrat in da mora uspeti, ker se terena po prehodu tankov ne bo dalo več popraviti za še eno snemanje.

In smo šli. Na povelje v tek. Brez kakršne koli vaje smo tekli ob tankih in skakali čez rove. A jaz ne dolgo. Kot sem že omenil, sem bil pri prostovoljcih bolj pri zadnjih, tako sem bil pri zadnjih tudi, ko se je delilo čelade. Vsi so pobrali tiste z zaščitnimi jermeni za teme, le jaz in še par drugih, ki smo upali, da jih bo zmanjkalo, smo dobili čiste kahle za na glavo. Sedaj pa pomislite in seštevajte. Najmanj 30 stopinj makedonskega poletja, nemšlo zimsko obleko, pritisk snemanja, da ne bomo kaj zašuštrali in na glavi čelada, ki je imela že, ko sem jo pokril, 50 stopinj. Ko smo se postavili, je trajalo par minut za namestitev tankov, potem so morali filmarji doseči prave pogoje za snemanje in še preden smo začeli, je od mene vse teklo, tako da so se mi možgani pekli v bučnem olju.

Akcija! Pognali smo se med tanki, za katere niti približno ne vem kje so bili. Pa nisem bil edini, saj sem slišal nekega oficirja po končanem snemanju, ki je rekel drugemu, da je prav malo manjkalo, da ni nekoga povozil tank. Po kakih petdesetih metrih mi je začelo postajati pred očmi kar malo preveč mavričasto, zato sem se vrgel v jarek, kot da sem mrtev. Čez dve, tri sekunde je čezme pripeljal tank in od šoka sem se skoraj zaril v zemljo. Odpel sem si čelado in jo zagnal daleč od sebe in prav za en moški spolni organ me je brigalo, če se bo zaradi tega pokvaril ves posnetek.

Energetska telovadba

Mnogim fizično delo pomeni tudi rekreacijo. Tudi meni. Človek se pregiba, malo mu hitrejši pretok krvi spere holesterol z žil, pljuča zajamejo malo več zraka in pot, ki pride na čelo ali hrbet, ti prečisti pore brez ne vem katere maže. Pri tem početju ne smeš pretiravati, ker lahko pokuriš preveč kalorij, vsi pa vemo, kako je hrana danes draga. Varčevati je treba, pa naj stane kolikor hoče.

 Ampak, kadar dela neko delo Možakar, je to vsaj v eni stvari nekaj posebnega. Jaz sem poleg tega, da sem delal, tudi telovadil. S pomočjo elektrike, ki mi jo krepko zaračunajo, sedaj mi celo ponujajo paket, da bi  bil " njihov " za tri leta, kot pri telefonih. To s paketom ne razumem najbolje, saj ne vem, kako se bi dala elektrika zapakirat. Da pa ne boste mislili, s to telovadbo ne mislim tistega okolipopkovnega tresalca, o katerem sem pisal zadnjič. Naši sem naročil, naj ga kar lepo vrne lastnikom. Čisto nobenega rezultata ni, razen tega, da se moraš za 20 minut usesti in biti pri miru, medtem, ko ti trebuh stresa potres z močjo 9,8 po Možakarjevi lestvici. Ni kvadratkov, ni manj kilogramov. Če hočete shujšati, ni druge kot migati in manj jesti. Več porabiti kot pridobiti. Kar naredite v plastenko luknjo in začnite vanjo točiti vodo. Če priteče več vode, kot jo odteka, gredo kile gor, obratno pa dol.
 
 Prav tako mi ni jasen namen hujšanja ob polni luni. Verjetno sem po duši včasih malo preveč matematika. Vsaj po pogledu sodelavke sodeč, ki mi ga je namenila zadnjič. To hujšanje je kar precej pogosta tema, tako da so jo punce v službi spet prinesle na dan. Ena od njih se je pritoževala, da tehta preveč, tam okoli 70 kg, da pa vsako polno luno vseeno izgubi 1 kilogram in da to prakticira že pet let. Čisto nedolžno sem jo vprašal, če je pred petimi leti tehtala 130 kg. Vam opišem njen pogled? Bolje da ne. Sem ji pa pomagal razumeti, kaj sem s tem mislil. Če shujšaš vsako polno luno 1 kilogram, se jih na leto nabere najmanj 12. To pomnožiš s 5 in dobiš 60kg, ki jih prišteješ trenutnim sedemdesetim. Potem sem bil samo še baraba, ki ženskam uničujem veselje do hujšanja, pogledi pa niso več ubijali.

 To s tem trebušnim potresnikom ni edini nateg. Te dni je ogromno reklame o nekih jogurtih, ki naj bi uravnavali obisk predmeta, ki povzroča ogromno prepirov med moškim in žensko, to je straniščna školjka. Naša jih je nekaj kupila, pa ni kaj prida zaleglo in jih je nehala jesti. Tako sem zadnjič našel v hladilniku tri s kar precej pretečenim rokom, ker pa tudi jaz takrat nisem bil ravno sralno razpoložen in ker niso bili pokrovčki dvignjeni, sem pojedel vse tri naenkrat. Ti jogurti imajo več različnih okusov in jaz sem jedel okus po nerazrajcani ženski, to je okus suha češplja. Ne vem za kakšno kemično reakcijo je šlo, morda so se celo med seboj izključevale, a sama " naprej poženi " formula, pretečen rok in okus suha sliva na moj izločevalni organ niso imeli posebnega vpliva. Verjetno so jih konzervansi čisto zadrogirali, tako da se je tudi sam, seveda rahlo predelan, jogurt uskladiščil in konzerviral v moje telo še za kakšen dan ali dva več.

 Kako me zanese. Sedaj pa k glavnemu. Te dni smo začeli z deli okoli hiše. Med drugim sem moral narediti nekaj popravil na elektriki, med drugim sem plezal tudi po lestvi in odvijal in privijal žice. Elektriko vedno izklopim, saj sem že imel incidente z njo. Veste, elektrika je edina dama, ki se ne pusti šlatat! Izučilo me je pred leti, ko sem menjal stropno luč. Ko sem vse odstranil, me je prišel nekdo gledat in se pri tem naslonil na stikalo. Ko sem stopil nazaj na stol in prijel žice, da jih bom privil na novo luč, sem naredil kratek stik. Par centimetrov pred očmi se je zabliskalo kot ob nevihti, jaz pa sem od samega presenečenja skoraj padel s stola. Ko sem to pripovedoval v družbi, me je prijateljica vsa zaprepadena vprašala, če me ni pri tem ubilo.

  Te dni sem bil bolj previden, sploh ker nikoli ne delam sam. Vedno mi pomaga Murphy, ki se je tudi tokrat izkazal. Pred kosilom sem šel samo preverit žice, katere bom moral prevezati, tako da elektrike nisem izklopil. Ravno, ko sem bil na vrhu lestve, so mi padle na tla izolirane klešče. Malo sem se sprehodil, sem pa tja izgovoril kakšen tihi urok, ker mi Murphy ni hotel podati klešč, nato pa sem z njimi zagrabili žico, ki sem jo moral prevezati. Takrat pa se je začela telovadba. Streslo me je kot vranč in moja roka je v trenutku skupaj s kleščami poletela po zraku v vesolje. Še dobro, da je na telo privezana z mišicami, drugače bi spet poročali o neznanem letečem predmetu v obliki roke s kombinirkami med prsti. Ob stiku me je zagrabil tak krč, da sem stisnil klešče tako močno, da se je pocedila voda iz njih, občutek v roki pa je bil precej podoben trenutku, ko se tako močno udariš v komolec, da se tresoči mezinček počuti kot najdebelejša vibrajoča struna na kitari. Ko sem prišel k sebi, sem pregledal klešče in ugotovil, da se je ob padcu presekala izolacija na njih in železo se je ljubeče stisnilo k moji kožici... Sedaj bi lahko napisal, da naj tisti ljudje, ki jim ne diši običajna, počasna telovadba, vtaknejo dva žeblja.... Pa ne bom. Na internetu imaš polno bedakov in če bi kdo preživel to telovadbo, bi lahko rekel, da sem jim to priporočil jaz.

 Začetek samih okolihišnih del pa ni bil po godu našim podnajemnikom. Nekajkrat sem zamahnil s krampom, pa so že skočili vame. Tudi vi bi, če bi vam odkril streho. Naletel sem na mravljišče in nekaj mravelj se je zapletlo v moje kocine na nogi. Če so slučajno dosegle tudi kaj kože, so me popikale, jaz pa sem začel plesati mravljinčji ples, ko sem se jih skušal otresti. Nato sem začel prepričevati eno po eno naj nehajo, ko pa so prebile consko obrambo kolena, se je situacija zaostrila. Nad koleni imam  področje, na katerega ni dobro spustiti mravlje, to so družinski dragulji z njihovim odvodom. S tem odvodom se dela, to veste tudi tisti, ki jim matematika ni ljuba, računske operacije. Sploh, če je v igri enačba z eno neznanko.

Obletnica

Ljudje, današnji dan je dan spomina, dan obletnice, ki jo vsi poznamo. Še čez leta se bomo lahko hvalili s tem, da smo živeli v tem času. Nekaterim bo to všeč še čez toliko in toliko let, nekateri bodo ta čas sovražili… Saj veste, kakšni smo Slovenci. Pri nobeni stvari ne moremo biti enotni, nikomur ne privoščimo. Ampak, dajte, danes naredite izjemo. Stopite skupaj, pozabite na vse razprtije, pozabite zgodovino in mi iz srca voščite za četrto obletnico pisanja blogov.