Če je človek debel..pa sploh ni več človek. Postaneš cirkuška, spaka? Grem po drevoredu in za mano gre mamica z prvošolčkom. Takrat zaslišim..glej jo kak je bajjsasta. To človek še razume, to je vendar otrok..ampak komentar mame me je šokiral. To se ti zgodi če se preveč nažiraš... In si mislim..ja kaj zdaj me pa ta ženska pozna? In takole starši vzgajajo svoje otroke strpnosti. dostikrat se mi je že zgodilo podobno in velikokrat razmišljam..to je en starš..ne pomeni nič... Osebno ..sem že zdavnaj prebolela zbadanje. Gre enostavno napad na moj ego. Jaz sem več kot le moj ego...In jaz takšnih napadov ne sprejmem...In kar ne sprejmem se vrne pošiljatelju. Pa te stereotipi o debelih ljudeh... Da ne delajo..in so leni...Verjetno me ne vidijo ko delam doma na kmetiji, potem grem v službo...in zvečer se učim ..torej je to po novem lenoba. Daleč je prišla ta lenoba... Sem diplomirala in grem študirat dalje. Nisem najslabše sorte človek. Ne sodim ljudi...pa je vseno več vreden moj ego, moja zunanja podoba, kot jaz.. pa čeprav je ves svet iz istih stvari.

Trenutno stanje duha: V duhu Deppak Chopra.

10. Ljubezen je v mojem življenju vedno pomenila določeno enoto bolečine. 9. Ljubezen ne vpraša. Pride, vzame in ti stre srce. 8. Postanem pasivno- agresivna na ljudi, ki si javno "izkazujejo" ljubezen.. 7. Neumne prodajalne metode..za neumnosti.. 6. Vlečenje na dan hinavske sladkobnosti mojih "prijateljev". 5. Srčki vsepovsod. 4. Rezanje rož, ki so lepše v zemlji. 3. Poljubi. 2. Objemi...imam alergijo, na to da se me ljudje dotikajo.. 1. Poslabšanje moje depre za 48 ur in potem vsaj mesec okrevanja.

Trenutno stanje duha: Življenje je. Jst moram z njim nimam izbire..

Včasih mal sanjam... Drugič se jih želim lovit... Včasih so dobra znamenja.. Mogoče mi pa le uspe na sprejemnih izpitih? Vem, da je konkurenca huda. A moja glava se ne vda..niti srce upam da se le roka ne vda.

I start to feel like I can’t maintain the facade any longer, that I may just start to show through. And I wish I knew what was wrong. Maybe something about how stupid my whole life is. I don’t know. Why does the rest of the world put up with the hypocrisy, the need to put a happy face on sorrow, the need to keep on keeping on?... I don’t know the answer, I know only that I can’t. I don't want any more vicissitudes, I don't want any more of this try, try again stuff. I just want out. I’ve had it. I am so tired. I am twenty and I am already exhausted. I guess there comes a point where you just have to stop trying because it hurts to much to hold on anymore. It's the loneliest feeling in the world - to find yourself standing up when everyone else is sitting down. To have everybody look at you and say "what's the matter with her?" I know what it feels like. Walking down an empty street, listening to the sound of your own footsteps. Shutters closed, blinds drawn, doors locked against you. And you aren't sure whether you're walking toward something, or if you're just walking away. If you can't solve it, it isn't a problem - it's reality. And sometimes reality is the hardest thing to understand and the thing that takes the longest to realize. But once it hits you in the face you'll never forget it. It will always be there in your memories and sometimes that is the best way to look at it.

Trenutno stanje duha: Guess

S tem vprašanjem mislim na to..zakaj bljižna okolica noče odkritega pogovora, z nekom, ki si je skoraj končal življenje... Zakaj starši ne razložijo otrokom dejstev o smrti... Zakaj je smrt v naši družbi stereotipno nekaj ekstremno slabega? Ker statistika v samomorilnosti pri nas nevzdržno raste se sprašujem, zakaj se ljudje nismo sposobni odprto pogovoriti o tej temi. Smo tako čustveno zavrti, da nas je sram? Ali je to posledica sledenja enemu miselnemu vzorcu naše civilizacije? Smo egoistično usmerjeni nase in nas ne zanima stiska drugih? Ali nas je strah odziva? Jaz se s svojim spodletelim poskusom nebi hvalila. Rada bi le povedala, kako zelo je pomembno, da se ljudje med seboj pogovarjamo. Da znamo postaviti tud intimna vprašanja o čustvih. Včasih je potrebno podrezat v osje gnezdo, če hočemo zmanjšat to negativno statistiko. Vrednote so odrazi človekove družbe, socialne vklopljen-osti. Če bi znali ocenit življenje kot veliko vrednoto, bi vedeli, da so čustva zelo pomembna. Včeraj sem gledala krasen film Reign over me.. http://www.youtube.com/watch?v=AkMwuPpLpz8

Po knjigi Alice Miller:UPOR TELESA James Joyce piše v pismu Harriet Shaw Weaver: "Moj oče mi je bil nenavadno naklonjen . Bil je najbolj smešno bedast človek, kar sem jih kdaj, poznal, pa vendar zelo ostroumen. Do zadnjega trenutka je mislil name in govoril o meni. Vedno sem ga imel zelo rad, ker sem tudi sam grešnik, in sem ljubil celo njegove napake. Njemu dolgujem več sto stvari in ducate oseb iz svojih knjig. Ob njegovi pikri šegavosti in izrazu njegovega obraza sem se pogosto lomil od smeha." Njegova idealna podoba očeta pa se spremenila, ko je ženi po materini smrti napisal to pismo. " Kako naj bi bila misel na rodni dom vesela...? Zdi se mi, da sta mater počasi v dolgih letih skrbi ubila očetovo trpinčenje in cinična odkritost mojega vedenja. Ko je ležala v krsti in sem videl njen obraz-siv obraz, ki ga je razdejal rak-sem spoznal, da zrem v obraz žrtve, in preklel sistem, ki je iz nje naredil žrtev. (sistem patriarharstva) James je popolnoma odcepil svoj izrojen odnos do očeta. Pozabil je na mnoge pretepene dni in pijančevanje svojega očeta. Oče je bil idol, ki mu je bil vedno bolj podoben tudi James. Depresija iz veliko ljudi napravi mojstre čustvenih mask. Knjiga , ki jo trenutno prebiram pokaže primere zatajevanja, ki so ga konzumirali mnogi svtovno znani geniji pisanja. Dostojevski,Kafka, Virgina Wolf,Čehov, Proust, Nietzsche.. Pomaga, nam da znamo lažje pokazati na lastne napake, ki jih ponavljamo. Krasna knjiga, za tisti, ki radi študirate raznovrstno literaturo.

Trenutno stanje duha: Padla v dve knjige naenkrat. Mislim da bo dolga noč...želja po branju je ogromna :)

Z rokama objela bi ta svet, da le odtalil bi ta led, ki mi srce od nekdaj kali, dušo in telo k tlom drži. Jaz upam a verjamem ne, kako sama iz srca napravim prostor zate še...prazno je. Zvezde bi objela, da le en lep trenutek, bi imela..in žalost utopila. Vse grdo bi ji vrnila.

Ali obstaja življenje , po težkih stvareh. Ali obstaja novo rojstvo. Ali obstaja novo upanje v družbo. V prijatelje. V življenje po življenju. Težko je govoriti o neutolažljivi žalosti, ki nas obišče med depresijo. Ni nujno da človek joče, da se počuti žalostnega. In na žalost za vse nas depresivne ni zdravila za to žalost. Tisto praznino in žalost lahko zapolnimo le z besedami, ki prihajajo naravnost iz srca. Nikoli ne zamerite kakšne grde besede od takšnih kot smo mi. Včasih je lažje odriniti ljudi od sebe, kot pa z njimi deliti svoje težave. Kopičenje neizrečenih besed je gorivo za jezo in maščevalnost. Naenkrat postane ves svet tvoj sovražnik. Počutiš se bolj samega od samote in zato so krivi drugi. Počutiš se nezaželenega in nevrednega. To je praktično dno depresije. Na tej stopnji začnemo razmišljati, kako končati to mizerijo. Včasih so odločitve dobre. Drugi se odločijo za preveč ostre odločitve. Tretji preprosto končajo vse. Tudi jaz sem hotela končati vse. Zapreti vrata in končati to življenje. Vendar mi ni uspelo. Tisti čas sem bila hospitalizirana in sem imela ogromno časa, da se pogovorim sama s sabo. Da se soočim z svojo žalostjo. Prišla sem do spoznanja, da za vse slabe stvari niso krivi zgolj drugi. Očitala sem jim, da me odrivajo od sebe. Da so krivični. Da od mene pričakujejo več kot sem sposobna. Da me spreminjajo v nekaj kar nisem. A ni bilo tako. Ljudem okoli sebe sem velikokrat lagala, ker sem se bala, da me ne bodo sprejeli takšno kakršna sem bila. In za mojimi mislimi je vedno stala nizka samozavest. Kazala je na moje pomanjkljivosti. Mi neprestano prišepetavala, da kdo na tem svetu bi pogledal za mano. In psihološke napake so se spreminjale v fizične napake. Začela sem se rediti. Ne-nadzorovanim hranjenjem se je pridružila agresija. Najprej pasivna, včasih tudi aktivna. In ta velik zid, ki sem si ga zgradila je postal zatočišče za samo-destruktivnost. Samo-poškodovanje. Rezanje. Opekline. Namerno poškodovanje. Momenti ko sem hotela čutit nekaj, karkoli nekaj. Prevevajoča žalost je utopila vse normalne odzive na življenje. Obstaja življenje po življenju? Obstaja.

The following is an actual question given on a University of Washington engineering mid-term. The answer was so "profound" that the Professor shared it with colleagues, and the sharing obviously hasn't ceased... Bonus Question: Is Hell exothermic (gives off heat) or Endothermic (absorbs heat)? Most of the students wrote Proofs of their beliefs using Boyle's Law, (gas cools off when it expands and heats when it is compressed) or some variant. One student, however, wrote the following: "First, we need to know how the mass of Hell is changing in time. So we need to know the rate that souls are moving into Hell and the rate they are leaving. I think that we can safely assume that once a soul gets to Hell, it will not leave. Therefore, no souls are leaving. As for how many souls are entering Hell, let us look at the different religions that exist in the world today. Some of these religions state that if you are not a member of their religion, you will go to Hell. Since there are more than one of these religions and since people do not belong to more than one religion, we can project that all souls go to Hell. With birth and death rates as they are, we can expect the number of souls in Hell to increase exponentially. Now, we look at the rate of change of the volume in Hell because Boyle's Law states that in order for the temperature and pressure in Hell to stay the same, the volume of Hell has to expand as souls are added. This gives two possibilities: 1. If Hell is expanding at a slower rate than the rate at which souls enter Hell, then the temperature and pressure in Hell will increase until all Hell breaks loose. 2. Of course, if Hell is expanding at a rate faster than the increase of souls in Hell, then the temperature and pressure will drop until Hell freezes over. So which is it? If we accept the postulate given to me by Teresa Banyan during my Freshman year, "...that it will be a cold day in Hell before I sleep with you.", and take into account the fact that I still have not succeeded in having sexual relations with her, then, #2 cannot be true, and thus I am sure that Hell is exothermic and will not freeze." This student received the only A.

Kričiš, pa se nihče ne oglasi.. Jokaš, pa nihče ne sliši.. Govoriš, pa te nihče... ne posluša, noče slišati, noče videti, noče vedeti. "When you don't want to feel, death seem like a dream. But seeing death, really seeing it, makes dreaming about it fucking ridiculous. Maybe, there's a moment growing up when something peels back... Maybe, maybe, we look for secrets because we can't believe our minds... "

Štirje tedni v psihiatrični bolnici Polje...en teden v zaprtem oddelku. 16 šivov.In vračanje v tok družbe. Vsak dan tisoče obrazov, ki strmijo vate..si kot nov izdelek v izložbi. Prvi dan po spodletelem samomoru. Otečena roka in migrena..praznina. Dan dva..napadi panike..pomirjevala...pomirjevala.. In potem greš spet na tisti avtobus št.20 nazaj med ljudi. Mal te pošravfajo in si dober..mgmm..

OKM je kratica za duševo motnjo z imenom obsesivno kompulzivna motnja.Skrbi, dvomi in vraževerje so precej pogosti v vsakdanjem življenju. Ko pa postanejo te vsakdanje skrbi pretirane, se razvijejo v ure umivanja rok ali ponavljanja nesmiselnih ritualov, takrat se postavi diagnoza obsesivno-kompulzivne motnje. Pri OKM se zdi, kakor da se možgani zataknejo pri neki posebni misli ali potrebi in se ne morejo premakniti. Ljudje z OKM svoje simptome velikokrat opišejo kot miselno kolcanje, ki se ga ne morejo znebiti. V znanosti je OKM znana kot možganska motnja, ki povzroča probleme pri predelavi informacij. Moja OKM se izraža kot obsedenost z nenehnim preverjanjem stvari in obsesijo s števili. Povsem navadne stvari kot so npr...zapiranje vrat postanejo hud stres. Zgodi se mi da zaklenem vrata doma in grem sem že na pol poti do cilja, pa se obrnem in grem nazaj domov preverit če sem zaklenila. Problem nastane tud pr osnovnih človekovih potrebah..npr hrana...Vedno imam na krožniku ali 3,7 ali 10 koščkov hrane. Vedno se počešem v vsako smer 3 krat in zapiranje vrat postane ritual.3x zaprem in odprem in 7x zaklenem. Zame je to neke vrste ritual. Popotnica za dober dan...

Nikakor si ne upam, začet tečt, ker se bojim odziva ljudi okol sebe...(čeprav si tega želim (zelo)) ker sem zelo debela in mam zelo slabo samopodobo.. Vendar vem, da bi mi vsak korak pomagal tako pri depresiji kot pri moji teži( ne nisem ena tistih, ki samo pretiravam, moj index telesne mase se prebližuje cifri 40) in to ni dobr). Ker se moje misli ne morejo odločt in ker to postaja mala stiska v meni..bom vprašala, tiste, ki ponavad kažejo s prstom name... Kaj bi ljudje, kot ste vi naredili na mojem mestu??? ?

Shannon Noll Lift I know you're hurting Feels like you're learning 'Bout life the hard way And it ain't working Seems like forever That you've been falling It's time to move on You're life is calling, yeah This was never meant to be the end Close the book and start again [CHORUS] Cause I know how hard it can get But you gotta lift You gotta lift And sometimes that's how it is But I know you're stronger Stronger than this You gotta lift You gotta lift When you can feel your Whole body's aching What's left of your heart It won't stop breaking You gotta let go You took a hit Time to pick up now Move on from this This was never meant to be the end Close the book and start again [CHORUS] Cause I know how hard it can get But you gotta lift You gotta lift And sometimes that's how it is But I know you're stronger Stronger than this You gotta Lift yourself up above all the hurt Don't give it Wipe your eyes and remember You're better than this Let them know That they took their best shot And missed C'mon and lift This was never meant to be the end Close the book and start again [CHORUS] Cause I know how hard it can get But you gotta lift You gotta lift And sometimes that's how it is But I know you're stronger Stronger than this You gotta lift You gotta lift Pick up now... Pick up now... Shannon Noll Lift I know you're hurting Feels like you're learning 'Bout life the hard way And it ain't working Seems like forever That you've been falling It's time to move on You're life is calling, yeah This was never meant to be the end Close the book and start again [CHORUS] Cause I know how hard it can get But you gotta lift You gotta lift And sometimes that's how it is But I know you're stronger Stronger than this You gotta lift You gotta lift When you can feel your Whole body's aching What's left of your heart It won't stop breaking You gotta let go You took a hit Time to pick up now Move on from this This was never meant to be the end Close the book and start again [CHORUS] Cause I know how hard it can get But you gotta lift You gotta lift And sometimes that's how it is But I know you're stronger Stronger than this You gotta Lift yourself up above all the hurt Don't give it Wipe your eyes and remember You're better than this Let them know That they took their best shot And missed C'mon and lift This was never meant to be the end Close the book and start again [CHORUS] Cause I know how hard it can get But you gotta lift You gotta lift And sometimes that's how it is But I know you're stronger Stronger than this You gotta lift You gotta lift Pick up now... Pick up now... http://www.youtube.com/watch?v=ZG4nRHJs43M

Trenutno stanje duha: Bilo je bolje..

umreti. Strah me je živeti še naprej kot napol mrtva oseba. Mogoče se bo,kdo,ki se s temi mislimi sooča premislil. Ko sem začela s samopoškodovanjem sem si prerezala desno zapestje. Takrat nisem razmišljala o ničemer. Lahko pa povem nekaj kar sem občutila po tem dejanju. Neskončno mi je blo žal. Pekoča bolečina je bla neznosna,namenoma nisem šla pregloboko..da sem se malo bremzala. Potem je zatem prišel še občutek krivde in sramu. Toliko stvari odkrivam iz kript ki sem jih ustvarla sama. Pokopala sem jih z namenom,da ljudem pokažem da sem brezčustev. In da me ne morejo raniti. In vedno znova,ko sem na robu,da bi komu zaupala,zamrznem. In si nadanem masko. In si rečem..tako ali tako ne bo nihče verjel.Prav tako sem se počutila takrat,stisnjene med stene svojega telesa,nisem mogla dihat. Zato je bila najlažja pot..a vendar,ne želim nikomur posledice takšnih poskusov.

Trenutno stanje duha: Življenje bi lahko bilo lepše aje..in že to je dovolj.

So we cut the basic exsistence that we are... ....before you make that first cut remember: You will enjoy this. You will find the blood and pain release addictive. Even though you think you can make a few tiny cuts that aren't deep, And will heal easily ... They will get deeper. They will scar. They will sometimes take months to heal. And years for the scars to fade. If you think you can limit the cutting to one area of your body, Think again... It will spread when you run out of skin. Be prepared to withdraw from others and live in a constant state of shame. Even if you are the most honest person ever to live .... You will find yourself lying to the people you love. You will jerk back from your friends when they touch you as if their hands were dipped in poison. You will be terrified that they will feel something under the cloth of your shirt, or because it just plain hurts so much to be touched. Be prepared to get so out of control you fear your next cut because you don't know how bad it will be. Just wait for 10 cuts to turn into 100....Be prepared for your entire life to revolve around thinking about cutting ..cutting and covering up cutting. And just wait till that first time you cut "too deep." And you freak out because the blood won't stop... And you are gasping.... And you feel yourself shaking all over. You are having a panic attack and you are terrified but you can't tell anyone. So you sit there alone... Praying it will be ok swearing you'll never let it go this far again... But you will, and further. Don't worry, you will learn how to take care of your cuts so that you can go deeper and deeper and avoid the ER. And the better you get at treating your cuts the deeper they get. You will lie to yourself and justify it when you find youself spending 20, 30 or 50 dollars every time you go the pharmacy. You will feel the flutter of your heartbeat everytime you go to the counter to ring up your order. Butterfly strips... 3 or four different kinds of dressings... Betadine.... Antibiotic cream.. Medical tape.. Scar reducers..... You will tap your foot impatiently hoping the line will just move and no one will stare at you or wonder why you need all these things. And at the same time secretly hope someone will notice... Someone who is standing in line with an armful of the same supplies... Someone who understands but of course that never happens. Medical supplies won't be the only thing you spend all your money on. Be prepared to buy a new wardrobe... Longsleeve shirts in summer colors, bracelets, wristbands, boots... gloves.. the list goes on and on. You will start looking at everyone in a different way... Scanning their bodies for any signs of SI... Just hoping that you might meet someone like you so you don't feel so terribly alone. You wont even think about it .. As your eyes scan their wrists + arms... Hoping just hoping they will be like you.... But they are not. You will see their clean arms and feel terribly ashamed and alone. You will start doing a lot of things alone. You will always have to wash your laundry in private so know one sees the blood stains on your clothes and towels. You will always be cleaning up the blood.. Scrubbing your bathroom floor... Wiping the blood of your keyboard... You won't be able to make it through a day without cutting.... Next thing you know you are in a public bathroom somewhere breaking open a scab with a sewing needle that you keep in your wallet for emergencies. When you get really desperate anything will be a cutting tool ...scissors...a car key...a needle ... a paperclip..even a pen. Doesn't matter what it is if you need to cut bad enough you will find something. Say goodbye to things you took for granted. Like wearing shorts or sandals...pedicures...sleeveless tops. A normal summer day at the beach or in a swimming pool will become a far off memory for you. Get ready to itch. Because you will itch and itch ..."so much you will look like you have fleas or a skin disease." You will become an expert on your body as you destroy it carefully.. You will dream about cutting... you will dream about being exposed. It will haunt you day and night and take over your life. You will wish you never made that first cut because while you absolutely hate cutting... At the same time, you love it and can't live with out it...

Torej,živim življenjee..prijazna ustrežljiva ..itd. Nikoli se nisem posebno pritoževala. A sem spoznala da v meni vre. Anksijoznost se je malce pretopila v jezo. Vsakdanji napori se zadnje čase stopijo v hud psihični pritisk in v izpade jeze. Kričanje na domače...velikokrat nepojasneni izpadi jeze. Vse to se je začelo ko sem se parkrat postavla za svoja čustva in zase. Ugotavljam da domači velikokrat projecirajo svoje neizpolnjene želje name. Zatirajo pa mene. In včasih..je jeza vse hujša ko imam občutek da nihče ne ceni mojega dela. Vse kar naredim ni dovolj dobro...Tako olajšala sem svojo dušo. Take stvari me še bolj dušijo in slabšajo mojo depresijo

Giving up doesn't always mean you are weak … sometimes it means that you are strong enough to let go. Nihče, ki me pozna ne bi verjel, kaj se je dogajalo v mojem privat življenju. Na videz marljiva in pridna sem skrivala pred svetom svoje lastno nezadovoljstvo nad sabo. Bila sem odlična dijakinja, odlična študentka, zlata maturantka, zdaj diplomirana un. tehnologinja. Pri 21. A od nekdaj sem nosila skrivnost. Od 11 leta sem bolehala za depresijo..dolgo je trajalo, da sem našla pomoč. Med tem sem do sebe razvila destruktiven odnos. Prepričana sem bila, da nisem vredna človeške ljubezni, dotika in toplina... Poenostavljeno sovražila sem se. Iz jeze in prikrite agresije se je razvila motnja hranjenja. Kompulzivno prenajedanje. Bila sem hud čustven jedec in pri tem me ni ustavilo prav nič niti fizična bolečina. Dokler se ni tehtnica ustavila pri 120kg. Bila sem izžeta in prazna, in težko sem iz sebe spravila, kakršno koli čustvo. A ne glede na to sem pred zunanjim svetom delovala povsem zdrava, razen jasno rastoče teže.. Doma tega niso opazili, ker sem s kmetije se je vsem zdelo...logično. Pa ni bilo. In ni. Ko je mama prvič odkrila, da jemljem antidepresive nisem bila več normalna. Nič je ni več prepričalo, da sem bolna in da rabim pomoč. Zanje je bilo samo simuliranje in iskanje pozornosti. Prišel je moment ko nisem vedela, kaj in kako..prvič sem poskusila s samomorom in ni mi uspelo. Ostaql je plehek okus v ustih in razočaranje. Ker se je vse skupaj nabiralo globoko v meni sem posegla še po zadnji rešitvi. Začela sem z rezanjem. Najprej malo in le po skritih mestih. Počasi je zmanjkovalo skritih mest in rezala sem se kjer koli sem se lahko. Bilo je grozno. Telo sem uničevala na vse možne načine... A veste kaj? Nečesa nisem zmogla. Jokati se, pokazati, da sem zgolj človek..in da me boli, bolijo me besede, žaljivke..čustveno izsiljevanje. V določenem momentu sem spoznala, da si lahko pomagam le če si priznam in odpustim to, da si ne pustim jokati..da nočem bit šibka. Ljudje velikokrat ne vedo, kaj se skriva za obrazi, ki "niso ustrezni lepotnim merilom"...ali"ki niso inn"..nesmiselno je obsojati ne da bi pogledali dlje od kože. Dekleta in fantje, ne uničujete si vaših prelepih teles in zdravja. Imate samo enega in samo to je pomembno. Vi ste pomembni. Spoštujte vaše življenje edinstveno je, vi ste edinstveni. Niste ustvarjeni, da bi se vklopili ali zlili s celoto. Ustvarjeni ste, da svetu daste tisto, kar najbolje znate. In naj vas ostre besede ne ustavijo na poti do vaših sanj in želja.

»Kdor tekmuje s pošastmi, se mu lahko zgodi, da tudi sam postane pošast; saj kadar dolgo gledaš v brezno, te gleda tudi brezno.« F. Nietzsche Motnja, ki najbolje izrazi zasvojenost s hrano. Pri tej motnji do izraza prideta dve obdobji, ki se izmenjujeta. Obdobje prenažiranja s hrano in obdobja kontroliranja telesne teže in poskušanja hujšanja. Za to motnjo je značilna faza manije. Ko bolnik približno v dveh urah poje ogromne količine hrane v nenavadnih kombinacijah . Zdravniki motnjo potrdijo ko se takšna manija pojavi vsaj dvakrat na teden, torej ko se bolnik vsaj dvakrat na teden kompulzivno prenajeda. Posledica takega uživanja hrane se pogosto manifestira kot debelost. In če smo v prejšnjih dveh motnjah govorili, da prevladujejo ženske je tokrat razmerje bolnikov uravnovešeno na polovico moškega spola in polovico ženskega spola. Hrana je v tej motnji element odvisnosti in ob enem tudi mašilo. In prav to dejstvo prispeva k težavnosti okrevanja od te motnje. Pri običajnih odvisnostih (droge,alkohol,nikotin,kofein) se okrevanje začne ko bolnik sam pri sebi reče: »To je zadnjič!« In nato popolnoma neha uživati substanco. Pri odvisnosti od hrane pa je vse skupaj mnogo teže. Zakaj? Bolnik se namreč ne more popolnoma odpovedati hrani. Zato se poslužuje stresnih diet. Ki pa roko na srce velikokrat nimajo želenega uspeha, ampak še bolj prispevajo k nabiranju kilogramov. V momentu neuspeha človek pade v začarani krog. Obdajajo ga negativni občutki razočaranja, sramu, krivda. Te ljudje si namreč želijo biti močni in vredni zaupanja. Zato razočaranja v življenju in preobremenjujoča negativna čustva tlačijo v sebe in se tolažijo s hrano. Prav tako jih je veliko že v startu z gensko predpostavko za debelost in si želijo doseči lepotne ideale pri tem pa jim velikokrat ne uspe in se zato tolažijo s hrano. Pravijo, da so debeli ljudje veseli ljudje. Da a z skrivnostjo, saj pogosto zbijajo šale na svoj račun in tako ščitijo svoj ranljiv jaz. Droga v tem primeru hrana jim daje občutek neizmerne moči in jih privzdiguje-jim boljša počutje. A sami pri sebi vedo, da so neprivlačni. To jim po drugi strani spet gódi, ker se počutijo neranljive in nezanimive za spolnost. In pri vsem tem pridobivanju kilogramov najbolj služijo veje industrije, ki služi na račun hujšanja. Simptomi te motnje so izraziti: Debelost in z njim povezano prekomerno potenje. Motnje in bolezni prebavnega trakta. Bolezni srca in ožilja. Sklepne okvare in bolezni. Sladkorna bolezen. Apneja in ostale respitorne težave. Migrene in glavoboli. Težave z zbranostjo. Depresija. Motnje spanja. Vrste raka povezanega z debelostjo. Moja zgodba o boju z kompulzivnim prenajedanjem. Kot otrok sem bila debelušna. Moja mama je debelušna. Moja sestra je debelušna. Da tudi jaz sem debela. Preden sem si priznala, da imam težavo sem svojo nemoč polnila s hrano. Povečini je bila moja droga kruh. Nikoli ga ni zmanjkalo vedno je bil na razpolago. In ko sem bila kot otrok žalostna sem ga lahko žvečila več kot dve uri skupaj v neomejenih količinah. Ko sem zaslužila svoj prvi denar se je želja razcvetela in polovico svojega zaslužka sem namenila za skrivne požrtije. Ponoči. Zmeraj manj sem jedla skupaj z družino, skupaj s prijatelji, skupaj s sošolci. S časom sem se še bolj zaprla sama vase in nisem pustila, da mi kdo pride blizu. Kar je združevalo mojo družino je mene vleklo na kosce. S hrano sem polnila svoj ego. Lačna zares lačna nisem bila skoraj nikoli. Dokler se ni zgodilo nekaj drastičnega. Prvič sem omedlela. In po obisku zdravnika sem ugotovila, da sem zares bolna. Takrat sem se zlomila. Dnevi med bolniškimi stenami so mi dali misliti. In tisti vonj, vonj po smrti me je prepričal, da se moram potegnit ven iz luknje v katero sem se zakopala. Spomnim se kaj mi je rekla moja psihiatrinja. Če hočem ven iz te luknje moram najprej nehati kopati. Počasi a vztrajno sem plezala ven iz te luknje zasvojenosti z grižljaji. Vem da, še nisem čisto zunaj . A zdaj vem, da lahko na 20 let mojega življenja gledam iz drugega zornega kota. Hrana nima mene in tudi jaz nimam nje. Zgolj jem da živim in nič več živim, da jem. Po mojem kesanju, sem se lotila še depresije in samo-poškodovanja. In z avtogenim treningom, antidepresivi in delanju na svojem samospoštovanju sem ugotovila, da sem tudi brez hrane lahko dovolj močna da zmorem mimo preprek v mojem življenju. Predvsem pa sem ugotovila, da solze niso nič slabega in ljudje ponižujejo, žalijo ; ker se sami ne počutijo dobro.