Župnik v Mariboru bo moral plačati 5000 evrov kazni za vsako prezgodnje in preglasno jutranje zvonjenje. Zaradi pritožb občanov so mestne oblasti v očeta Hermana Šilderja že mesece opozarjale, naj preneha zvoniti vsako jutro ob 7.15 oziroma naj zvonjenje ne bo tako glasno. Ker se župnik na opozorila ni odzval, so ga mestne oblasti opozorile, da ga bodo od 16. avgusta naprej kaznovale za vsako zgodnje jutranje zvonjenje. Vendar pa so kljub grožnji v četrtek in petek zvonovi znova zadoneli.

"Občinski svet se v to noče vpletati, saj gre vendar za hišo molitve. Vsekakor pa moramo upoštevati tudi mnenje občanov," je izjavil predstavnik mestnega sveta. Pojasnil je še, da bodo, če duhovnik ne bo hotel poravnati plačila, v cerkev poslali sodne izvršitelje.

Tudi mariborska škofija, pod katero spada cerkev, je na svoji spletni strani pozvala Šilderja, ki je duhovnik šele slabo leto, naj preneha z zvonjenjem ali pa naj zvoni vsaj malce bolj potiho.

Zdaj pa še nekaj popravkov:

 To se niti slučajno ni zgodilo v Mariboru ampak v nizozemskem mestu Tilburgu, 115 kilometrov južno od Amsterdama. Župnik se ne piše Herman Šilder ampak Harm Schilder, škofija pa ni mariborska ampak Den Bosch na Nizozemskem.

Predlagam, da se naša oblast tudi pri zvočnem onesnaževanju zgleduje po razvitem severu in ne samo pri cigaretah.

 Ko pa pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva.  In zbrali se bodo pred njim vsi narodi in ločil jih bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od ovnov;  in bo ovce postavil na svojo desnico, ovne pa na levico.
Tedaj poreče kralj tistim, ki bodo na njegovi desnici: ‚Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Zakaj lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti; popotnik sem bil in ste me sprejeli;  nag sem bil in ste me oblekli;bolan sem bil in ste me obiskali; v ječi sem bil in ste prišli k meni.‘  Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ‚Gospod, kdaj smo te videli lačnega in smo te nasitili ali žejnega in smo ti dali piti?  Kdaj smo te videli popotnega in smo te sprejeli ali nagega in te oblekli?  Ali kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo k tebi prišli?‘ In kralj jim bo odgovoril: ‚Resnično, povem vam:Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‘ 

Takrat poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ‚Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom. Zakaj lačen sem bil in mi niste dali jesti; žejen sem bil in mi niste dali piti; popoten sem bil in me niste sprejeli; nag sem bil in me niste oblekli; bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‘ Tedaj mu bodo odgovorili tudi ti: ‚Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali popotnega ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‘ Tedaj jim bo odgovoril: ‚Resnično, povem vam: Česar niste storili kateremu izmed teh najmanjših, tudi meni niste storili.‘ In ti pojdejo v večno trpljenje, pravični pa v večno življenje.«

Torej je razdelila politiko na levo in desno pravzaprav»Božja beseda«. Tisti, ki v Kristusa verjamejo in mu na božji oltar darujejo, so v poslednji sodbi na desni in tisti, ki vanj ne verjamejo so na levi.

V prvobitni obliki torej leva in desna politična stran ni vezana na odnos do kapitala temveč na verne in neverne v Rimskokatoliške dogme.

O.K. ! Če že preimenovanje letališča Brnik v letališče Jožeta Pučnika tej vladi nekako odpustim, kljub njeni vehementni oz. ignorantski politiki do nekega splošnega državljanskega konsenza, pa je razglasitev ZAPORNIŠKIH CELIC nekdanje tajne službe za KULTURNI SPOMENIK državnega pomena najbolj primitivno in debilno dejanje kar jih je možno sploh narediti, ko imaš oblast. Kako lahko v tako protipravno in  grozljivo početje sploh vneseš besedico KULTURA? Je bilo to početje morda nek stalni žrtveni ritual nekih slovenskih plemen, ki so imela to za legitimno ali celo za legalno početje katerega je odobravala takratna večina podalpskega slovenskega življa? So morda ta dejanja bila plod neke takratne kulturne stopnje naših prednikov? Spada to gnusno početje morda med nekakšno folkloro - poleg ljudskih plesov in pustovanja? Ali je bila potemtakem to KULTURA slovenskega naroda v obdobju od leta 1945 do 1966?

Prav gotovo NE !

Zato bi bilo možno te zaporniške celice eventualno razglasiti EDINO za ZGODOVINSKI SPOMENIK državnega pomena. Kajti zgodovina je bila takšna, kot je pač bila in tu ni kaj prikrivati. Nič nimam proti temu, da se takšna dejanja obelodanijo in »restavrirajo« kot nekakšen spomin na »stranpoti« nekega POLpreteklega totalitarnega režima in kot OPOMNIK sedanji in bodočim generacijam, da zločini ne zastarajo in da je zločin pač zločin ne glede na to, v imenu katerega ideala je bil storjen.

Toda, če okosteneli birokratski aparat v svoji nomenklaturi oziroma šifrantu nima termina ZGODOVINSKI SPOMENIK, si ga naj pa izmisli. V nasprotnem se lahko zgodi, da bodo nekoč bodoče generacije oblastnikov razglasile železniški prehod v Cirkovcah za KULTURNI spomenik državnega pomena.

CESTNINARJI so, poleg vlačug in roparjev, že od nekdaj veljali za poden od človeškega podna. Kristus je tiste, ki niso verovali vanj, z njimi celo strašil z besedami:

 »Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo!«

Slovenski cestninarji so se danes stlačili v DARS in so še hujši od tistih, ki jih je Kristus dajal za zgled lopovščine in izkoriščanja. Ko je pri nas avtocesta enkrat končana, natlačijo v »stražarnice« poceni študente in invalide ter lupijo narod kot suhe salame.

Niti na pamet jim ne pride, da bi poskusili dobiti denar še na kak bolj prefrigan način in s tem pocenili to, kar smo državljani itak že enkrat drago plačali. Nobenega sodelovanja ni med njimi in  slovenskim turizmom ali ostalim gospodarstvom.

Pa poglejmo kak suhoparen tranzitni sistem je postala Slovenija.

Na relaciji od Kopra do Šentilja mislim, da so na celotni relaciji po štiri postajališča, ki imajo v sklopu parkirišč še restavracije. Tu zraven ne spadajo Trojane, ki so ravno zaradi takšne politike še zmeraj nabito polne in v konicah tedna je tam folka kot v Gardalandu- pa še ni turistične sezone! Kljub nedvomno velikemu interesu naših slovenskih gostincev in trgovcev, da bi ob tej avtocesti s svojim denarjem popestrili gostinsko in trgovsko ponudbo - verjetno tudi s kvalitetnimi slovenskimi proizvodi in spominčki- ostaja ta pot bedna tranzitna puščoba.

Trume domačih in tujih tovornjakarjev, turistov in popotnikov kar tekmuje kdo bo čim prej zapustil to cestninarsko meko ne da bi jim pobrali še kakšen evro na pošten in prikupen način.

Za DARS in državo  je očitno dovolj peščica dragih koncesij bednim tujim gostincem; za razvoj turizma in gospodarstva v celoti, pa jim dol visi.

Če ste se kdaj ustavili v katerem od Marchejev, ste gotovo opazili najbolj zjebano logistiko, ki jo lahko spravi skupaj kak gostinec. Ne veš kdo streže, kdo kasira in kdo po tej zmedi čisti.

Za usrano kavo čakaš kot taboriščnik v isti vrsti kot tisti, ki so si nadevali hrane za pet dni naprej. Pijačo kobajagi »hladijo« na nekem razsutem ledu in je malo hladnejša kot vroč čaj.

Še odpreti si jo moraš sam.

In ko po vsej kalvariji odneseš pijačo ali hrano k mizi, te čakajo kupi nepospravljenih in posvinjanih miz. Kajti tisti, ki običajno čisti mize, trenutno kuha kavo. S tako ubobožano ekipo si seveda lahko nejboljši ponudnik koncesijskih dajatev. Kaj pa kvaliteta oz kakovost?!

 Jebe se jim, Darsu in državi namreč. Važno je da žvenketa cestnina in kakšna koncesijska dajatev.

Kje so kakšni jumbo plakati, ki bi opozarjali na slovensko kakovost ali posebnost. Pa ne da jih slučajno ni zaradi varnosti, če pa so lahko v vsaki slovenski vasi, kjer se vijugajo samo domačini.

Kje so slike naših znamenitosti, kje so trgovinice z Idrijskimi čipkami, pa recimo izvirnimi lončarskimi ali kovaškimi izdelki. Kje lahko kupiš slovenski med ali sveže rože itd,itd.

Kje je ob cesti kakšna folklorna skupina, ki bi popestrila popotnikom dan in zraven prodala še nekaj šopkov cvetja. Zakaj ni na kakšnem postajališču videti kdaj nekaj lipicancev, ki bi lahko mimogrede zvabili nekaj dirkačev proti hrvaški - še malo v Lipico.

Mislim, da je enih poln gobec turizma in razvoja gospodarstva pa ne znajo ali nočejo izkoristiti tistih nekaj kilometrov najbolj frekventnih in najdražjih slovenskih avtocest.

Pravzaprav sem kar precej zmeden. Dogodki okoli SOVA, ki nam jih v pravi medijski evforiji servirajo novinarji, vlada, parlamentarna komisija in ne vem kdo še vse, so preprosto povedano- konfuzni.

Na eni strani je pozicija, ki po več kot dveh letih vladanja tudi tej slovenski »zunanji« vohunski organizaciji, odpira omare z okostnjaki in skoraj že z DNK analizo dokazuje čigav je kateri okostnjak in na drugi strani, del opozicije, ki se je kar sama zapletla v advokaturo sicer vladne službe.

Pri nenehnem medijskem obravnavanju t.i. afere SOVA pa se mi kot bralcu ali gledalcu iz kavča, nenehno pojavlja dilema; komu verjeti?

Če pustim ob strani dejstvo, da je glede na bagatelno vrednost letalske karte v aferi, v ozadju zagotovo želeno nabiranje političnih točk desnice in se osredotočim samo na dejstva, se sprašujem in razmišljam takole:

1. Kako to, da je Janša, takoj po prevzemu oblasti zamenjal skoraj že kolesa na vseh mestnih avtobusih, le direktorja SOVA ne. Zato je potreboval več kot dve leti !? To bi bila vendar ena najbolj upravičenih kadrovskih menjav v začetku mandata, ki mu je nebi mogla očitati nobena opozicija.

 2. Janša zatrjuje, da za črni fond ni vedel. Recimo, da mu verjamem ravno toliko, kot on Drnovšku okrog vedenja za potne stroške njegovega zdravilca. Saj vendar sam (verjetno) najbolj ve, kako se da nabaviti kakšen kalašnikov v imenu slovenske suverenosti ali v  pomoč bivši prijateljski sosednji državi. Kot, da takrat niso operirali s črnimi fondi vojaške obveščevalne službe.

3. Kako to, da Podbregar, preden je zapustil sovo, ni odstranil tako kočljivih dokumentov iz trezorja o katerem še baje Janša ni nič vedel. Za koga je pa potem Podbregal podpisoval in celo hranil te dokumente, če ni imel, kot pravi Janša, nobene kontrole nad sabo. Potemtakem bi lahko mirno papirje sežgal in za sporne odlive zmanjšal t.i.črne prihodke. In če so v sovi, kot trdi Lovro Šturm, uničili kar zajeten kup spornih dokumentov, bi lahko še te. Torej je le nekdo kontroliral tudi njega. Hmmm...čudno?!
   
4. Po drugi strani pa se Drnovšek obnaša kot Jelinčič takrat, ko je videl »belega golfa«.

 Vse je kar naenkrat političen konstrukt, »podmetanje« in obrekovanje. Le tega ne pove; ali ga je indijski zdravilec »zdravil«  ali ne in če ga je, kdo je plačal celotne stroške ?! Ko pravi Drnovšek, da se je z njim sicer večkrat sestal, da pa ne ve ali je prišel zdravilec v Slovenijo še po katerih drugih opravkih, ga jaz razumem takole: »Ja, zdravil me je, vendar je prišel v Slovenijo kot  zunanji sodelavec sove še po drugih opravkih. Tisto z mano pa je bilo takole-mimogrede. Tega pa ne smem povedati naravnost, ker bi sicer odkril tajnega sodelavca sove.«

 Hmmm? Morda pa res? Morda je bil tip sodelavec sove in je izdajal našim podatke o zdravstvenem stanju kakšnih tujih državnikov pa je ravno takrat osebno prinesel kakšno kartoteko od Putina ?

 5. Sprašujem se naprej; Pa saj vendar Drnovšek res ni bedak, da bi se dal takole poceni kompromitirati z nakupom ene razmeroma poceni letalske karte iz nekega tajnega vladnega fonda. In takole zasebno je dokaj skromen ter varčen, tako da ima pri svoji plači in za svoje zdravje gotovo dovolj svojega denarja. Čemu torej? Nekaj tu ne štima?! Hmmm... čudno?!

 Na koncu tega razmišljanja pa sem se odločil.

 Vse kar je do sedaj vlada prinesla na plan je res. Karta je za Sardeshmukhuja  plačana iz črnega fonda sove, za katerega je vedel tudi Janša. Drnovšek pa je samo naivna žrtev » neprevidnih ritolizniških kabinetarjev«, ki so mu želeli s to karto pokazati, kako sposobni so vse »zrihtati« in kako radi ga imajo.

No končno smo izvedeli zakaj se v Izoli kvarijo ta nove operacijske mize. Direktor SOČA oprema g. Bokalič nam je nocoj na odmevih izdal skrivnost, da se Izolski kirurgi, oziroma potrebno osebje, niso udeleževali dovolj njihovega STROKOVNEGA usposabljanja in, da je narava napak v tej bolnišnici ravno take vrste. In že sem videl sebe v črni Alfi, kako pri 130 km/h prestavim v »rikverc«. Madonca, saj res, kako da sem pozabil prebrati navodila ob nakupu in se mi enkrat res zgodi kaj takega? Ali ni to narejeno tako, da se to ne da storiti? Hmmm..kaj pa vem, moram enkrat preveriti, pomislim. In spet prisluhnem »izvijačem«…

 Za ostale bolnišnice pravi g. Bokalič pa jim sicer še ni ravno jasno od kod okvare, čeprav po njegovih besedah, dve od teh miz na njihovi firmi že cela dva (2) dni delata brezhibno.

Še posebej pa se je nad temi okvarami potem čudil g.Bručan saj ima on podatke, da v vsaj 130 lokacijah v tujini delajo te mize brezhibno.

 Ahaaa! SABOTAŽA TOREJ! Se mi je kar zdelo. Takoj sem v mislih že videl kako se ponoči, ob podpori osebja vseh bolnišnic po Sloveniji, pod vrhunskimi mizami plazijo serviserji konkurenčnih ponudnikov in pritajeno, s filigransko natančnostjo, kvarijo gumijaste »dihtunge«. Eden je bil verjetno celo tako predrzen, da se je preoblekel v kirurga, nadel masko inrokavice iz lateksa, ter se med trajanjem operacije splazil pod mizo, kjer je z nevidnim žebljičkom »zaštekal« pomik mize. Tako primitivno enostavno. In ti tipi bodo verjetno dobili  odlično plačane tudi vse sabotažne nadure, ki jih še čakajo v bodoče.

Preden sem šel še malo na računalnik pa sem pomislil na nakupovalni rek nekega mojega prijatelja, ki mi vedno pravi: 

»Veš, kar je drago še ni nujno da je kakovostno, če pa je poceni je zanesljivo zanič!«

BOLNICA FRANJA:        Bručana na EKSKURZIJO !

Po ogledu današnjih Odmevov nikakor ne morem zaspati. V glavi mi nenehno žvenketajo kristalčki groze. Ali sem prav slišal? Naš premier je ob boku s svojim gostom iz Moldavije izjavil v kamero nekaj stavkov, ki sem jih jaz razumel takole:

Toplo priporočam našim podjetnikom, da preselijo ali investirajo svoj naložbeni kapital  iz slovenskih tovarn v prijateljsko Moldavijo, ki ima prav tako dobre in pridne delavce, vendar so ti dosti cenejši kot naši Slovenci.

Seveda tega Janša ni rekel dobesedno, tako kot sem to jaz napisal, ampak v nekoliko bolj »diplomatskem« jeziku in všečno predvsem tistemu, ki nam je za dobro poslovno sodelovanje in ta izvirni EPP pripravljen ponuditi tudi kakšen liter cenejše nafte.

Res, da naši podjetniki desetkrat bolj vedo, kje je dobra in cenejša delovna sila kot Janša in jim s tem ni izdal neke poslovne skrivnosti, vendar si takšnega govora predsednik katerekoli vlade nebi smel privoščiti. Je žal predsednik tiste vlade, ki je neposredno odgovorna za, po njegovem, predrago delovno silo v Sloveniji. Ne delovna sila, predragi so davki, spoštovani gospod predsednik in z njimi ves ta silni aparat in protokolarni cirkus, ki ga zganjate v državi, kjer nas je državljanov komaj za en Munchen.

En star rek pravi : »Ob takem prijatelju ne rabiš sovražnika !«

Petek je in ura je 8 in 30 minut. V kletno etažo parkirišča se tiho spusti limuzina in nekaj trenutkov za tem  se sliši… ščljaakk. Nekdo je ravno izstopil iz avta in z daljincem zaklenil jeklenega konjička. Kratki koraki, s pošvedranim zvokom podrsavanja čevljev, ki se bližajo izhodu, zamolklo odmevajo po »katakombi«. Tik preden je majhna postava, s sivo glavo in zavihanim ovratnikom površnika hotela zaviti na stopnišče,  se iz temačnega kota parkirišča zasliši tih, a rezek zvok:

» Kkssss, ksssss,… gospod POSLANAC!« 

Globoko zamišljeni poslanec instinktivno in sunkovito trzne, ter si z obema rokama tesno zakrije sivo glavo. Dlani sta trdno stisnjeni v pest in njegova postava je krčevito zvita v negiben kipec. Iz temačne sence se izlušči bleda postava in tiho, še bolj prestrašeno, ZADIHA  ZA OVRATNIK:

» Jaz sem, Fata…,saj me poznate gospod POSLANAC. Fata… čistiljka, ko sam nekaj časa na te-ve pucala, pol su pa z oddajo nehali, ko je več ni nobeden gledo.«

Krčeviti samoobjem rok počasi in previdno popusti in telo se premakne za dva koraka stran od drobne postave . Poslanec se končno zravna in njegova bleda lica spet dobijo rahlo rožnato barvo.

» Fata, katera Fata ?« , vpraša P. z rahlo tresočim glasom.

» Ma sej vam pravim gospod POSLANAC , Fata , ČISTILJKA Fata.«

» Aaa, …Fataa ! Ja kje pa imate ruto ? Saj vas sploh ni mogoče prepoznati.«

» Saj u tome je štos,« mu zarotniško in z obrnjeno dlanjo pred usti tiho šepne Fata in nadaljuje: » Ko imam ruto gore na glavi, me svi takoj prepoznaju, jaz pa sam danas tu inkoritno . Nekaj vam moram namreč povedati, takole zaupno.«

» Ahaaa !« vzklikne poslanec, »Hočete reči inkognito… takole, na skrivaj?«

» Ja, ja, tako, tako. Veste danas imajo še parking automati ušesa, pa je treba pazit, še posebej če imaš kaj takega za povedat.«

» Ja, razumem,« pravi poslanec. »Ampak meni se danes zelo mudi. Danes imam namreč zelo važno preiskavo v okviru komisije za nadzor varnostnih služb.«

» Vem, vem, zato sem pa tu. Imam nekaj zelo važnega vam za povedat. Od tega je odvisna boduča usoda Slovenije, če ne kar celega sveta.«

» Ajaaa? No pa povejte,« jo spodbudi P. ves na trnih.

» Ne bi jaz tu, nego u autu, kjer bo bolj varno, saj razumete ?«

» Prav,« reče P, »Pa greva v avto.«

 … Ščljaakk …, tup…in še en  tup. Trenutek za tem poslancu nabreknejo ušesa, brada mu pade naprej in od vznemirjenja mu trepetajo obrvi. Cela glava  postane eno samo veliko uho.

» Veste,« prične Fata, »U toj SOVI, al kako ji že rečete, se dogajaju veliki skandali i to u samem centru mesta. Svaki teden, u sredama, takole na VEČER , se zgoraj u sejnoj sobi dogaju prave sexualne orgije. Mi rečemo temu kurbarije. Pridu dvoje u temi po prstima in pol sa baterijom greju u to veliku sobu. Pol pa je nekaj časa malo tiho in pol se čuje ono od buteljke- šljak. I zravno skroz neki hii…,hii…,hii. Potem pa se čujejo stoli kako se nekaj prestavljaju, pa mize in tako. Pol pa je spet malo tiho razen nekaj čudnih zvokov, kot da se pere ovaj prljavo suđe u pomivalni mašini. Ono veste, kdaj se izpira sa vodom.

In pol naenkrat se prične vse tako tresti, kot da je spet zemljotres u Ljubljani. In umes vedno pade ona buteljka dol. Enkrat se je celo razbila, pa se je pol na kraju čulo, kako su pometali ono kaj je od nje ostalo. In tako delaju to svaku sredu zvečer in to u samem centru Ljubljane vam rečem.«

P, ki si vse to, ob bledi garažni svetlobi, mrzlično stenografira v svojo pošvedrano beležko, globoko vzdihne in na dolgo izdihne: »HHHfffuuuu ! Pa saj to ni mogoče !?…in to kar v sejni sobi - c..c..c..c..c. ( 5 X c). Pa ste prepričani, da je bila zraven tudi buteljka?«, jo vpraša v stilu Sherlocka Holmesa in se zraven rahlo nagne proti njej.

» Sto posto, šefe ! Valjda vem kako to gre.«

»Hmmmm…, še nekaj pikantnega - za Bručana. Alkohol na delovnem mestu…c..c..c..c..c ?,si tiho zabrunda P.,zabeleži v svojo pošvedrano beležko in se obrne proti Fati:

» Imena !? Povejte prosim imena teh škandalistov ,« se s pogledom prekaljenega raziskovalca P. srepo zazre Fati naravnost v oči.

» Eeee, … naj bi bil    BAJE  ovaj gospod ČUK i ena gospa UHARICA.«

» Kaaaj !? ! …UHARICA?! Saj to je vendar njegova DESNA roka!«

» Ne, ne, …ni on to delo sa desno roko, ampak je on takole UHARICU od zadaj.«

» Razumem, razumem, ampak vi ste rekli – BAJE. Kaj niste videli zraven ali vsaj slišali?«

» Ne, nisam jaz videla zravno, ampak mi je to moja prijateljica Safeta povedala, da je poslušala zravno, kako su  se pogovarjale Jožica in Marija, kako je od Marijinog muža setstra, ki dela tam, vse čula in malo nekaj tudi videla - svaku  Sredu, razumete?«

» Ahhaa! Torej je sestra od Marijinega moža, ki je prijateljica od Jožice in sta se pred Safeto o tem pogovarjale, vse to slišala in malo tudi videla. Safeta pa vam je to potem NATANČNO tako tudi povedala, če prav razumem?«

» E, ee, točno takole kot ste reko. Pravilno ste to razumeli. Niste vi zastonj POSLANAC.«

» Dobro gospa Fata, pa imate mogoče kake fotke ali kako kaseto z zvoki, saj veste kaj mislim?, vpraša P. Fato.

» Eeeee…nemam jaz to ampak vam rečem, da je to resnica i da mi moja prijateljica Fata nikol ne laže. Tako kot čuje, tako mi friško sve pove naprej.«

» Pa imate mogoče še kaj, gospa Fata ?«  Vpraša zvedavo P. Fato.

» Ne, to je vse g. POSLANAC. In to je čista resnica, vam rečem. Samo bi še nekaj vas uprašala. Glejte, prejšnji mesec je moj Fatmir dao eno prošnju za malo veči stan, ker taj sedaj ko ga mamo malo fajhta, pa me zanima gospod POSLANAC, če bi mogli malo uprašat kako je sedaj s tem?

» Ja, ja , bom pogledal, ja. Samo morate malo počakati, da bomo videli kako se bo sedaj iztekla ta zadeva z IZBRISANIMI. Saj veste, ustavni zakon pa to. Pol bomo pa videli.«

» Hvala gospod POSLANAC, a zdaj moram hitro doma, da nebo Fatmir kaj narobe pomislio. Sretno, gospod POSLANAC,Sretno.«

Fata še nekaj časa zbegano išče kljuko za odpiranje vrat, nakar se P. stegne čez njo, jo nedolžno poboža po stegnih in ji z rutinirano kretnjo odpre vrata. Fata tiho in neslišno, kot je prišla, počasi izgine proti izhodu.

P. se sproščeno in poln zmagoslavja zlekne v svoj  naslonjač in po dolgem času mu je žal, da ne kadi. Tako z veseljem si bi sedaj  prižgal debelo havanko in počasi z andahtjo pripravil slavnostni govor. Po dolgem tavanju v temi in nenehnem izmikanju svojim nekdanjim kolegom novinarjem v slogu velikega molčečega vseveda ima končno pripravljeno pravo resnico o SOVI. V izmišljeni opojnosti debele cigare že sliši svoj odmevni govor: »Govori se, da so imeli določeni ljudje na SOVI zelo pestro seksualno življenje…..«

Danes se je na TV Dnevniku g.Franc Rode  pokazal v svoji pravi luči. Končno mu je direktno ušlo, kaj si misli o narodu iz katerega izhaja. Izjavil je, da ima za delati toliko lepih stvari, da se ne misli ukvarjati še s to PREKLETO SLOVENSKO POLITIKO. Kaj slišim??? Kardinal Franc Rode preklinja. In to koga? Slovensko politiko in s tem njene nosilce in narod, ki jih je izvolil. No, no, no, gospod Rode, pa ja niste pozabili od kod prihajate? Ste mogoče pozabili, da ste bili kar nekaj časa glavni »trobentač« v Rimsko katoliškem orkestru, ki je nenehno igral skladbo: »Vrnitev premoženja Cerkvi«.
Da ste bili s tem predvsem aktivni udeleženec te, po vašem, preklete slovenske politike. Da ste iz prižnice dajali predvsem politične napotke in skoraj pozabili na vernike in njihovo željo po veri v nekaj, čigar del so tudi sami. In taka izjava je prišla iz vaših ust, ravno na Veliki petek. Mene sicer to ne preseneča, bi pa verjetno vsak vernik pričakoval na ta dan od kardinala predvsem voščilo za ta največji katoliški praznik. Bog se usmili verujočih!