od srca do srca

Kako sem lani rešila višnjo pred voluharjem

O voluharju sem že večkrat kaj napisala, predvsem o možnih načinih, kako voluharju pokazati, da je res zelo nezaželen v mojem vrtu.

No, in lani sem en dan stala v vrtu in ravno opazovala radič ... ki ga je neznana sila prav tedaj vlekla v luknjo, iz katere je rasel! Ja, česa takega še nisem videla. Voluhar, seveda, kdo pa drug! Prav tako je spodsekal melancane in še kaj.
No ja.
Ampak ko se loti voluhar drevesa, tedaj pa še bolj zaškripljem z zobmi!

In ko sem stala ob gredi, kjer smo ob robu posadili višnjo (to drevo je od našega najmlajšega! Nekatera naša drevesa imajo lastnika, niso kar skupna last, vendar so sadeži potem naši, skupni!), sem ostrmela, višnja je bila še majhna, visoka komaj kaj več kot meter (na slikci), a se je takooo tresla, ja, prav majala se je ... Neverjetno. Še nikoli nisem videla česa takega. Posumim, da je pod njo voluhar. Skočim do nje in hitro odgrebem zemljo tik ob debelcu. Tik pod njim je bila - jama, ja, prava jama. In korenina drevesa? Neprepoznavna. Izgledala je kot koren, čisto gola. En dolg štuc in čisto nič korenin! Groza! Kaj naredim? Ne, ne, voluharčki, ne dam se vam! Višnja je naša, ne vaša!
Najprej sem odprla rov ... potem sem vanj nalila veliko vode (zdaj sicer vem, da voluharji znajo dobro plavati in da lahko jedo tudi pod vodo, vendar imeti poplavo v stanovanju najbrž tudi njim najbrž ni ravno prijetno!) ... Potem sem noter nasula kavin prah ... in še "brikete" (organsko gnojilo). Zraven sem posadila zeleno in bob.
Naj je bilo karkoli od tega najbolj zaslužno, da je višnja preživela, je dejstvo, da je preživela (po moje je prispevalo vse po malem) ... in letos je na drevescu nekaj višenj!
...
Pred kratkim sem brala knjigo Ivana Esenka Vrt, učilnica življenja (2010)... Avtor Esenko pravi, da imajo voluharji (veliki voluhar = Arvicola terrestris) izredno dolge rove, splet rovov lahko obsega tudi 80 metrov in več. Voluharjevi rovi so malo bolj široki kot visoki, medtem ko so krtovi na preseku okrogli. Notranjost rova je gladka, saj voluhar vse koreninice požre, medtem ko jih žužkojedi krt ne. Voluharjevi bivalni prostori so še globlje pod zemljo kot ostali. So čiste živalce, tako da imajo stranišče posebej in najbolj globoko pod zemljo (najnižji deli stanovanja). V možganih imajo voluharji razvit center za prepih - in ta jih opozori na nevarnost sovražnika ali pa, da je rov posut in ga je potrebno popraviti. Njihov najbolj uspešen plenilec je podlasica. Avtor knjige priporoča, da ima vrtnar kup grobega kamenja in vej ... in to je dobro bivališče za podlasice ... In če ima človek v vrtu podlasico, potem le-ta gre v vsako voluharsko luknjo.
Če je luknja odprta, potem je to za voluharja alarm, da je sovražnik blizu ... Aha, pred leti sem dobila nasvet, da vtaknem v rov pivovsko steklenico - prav zato, ker veter potem žvižga voluharjem na njihova nežna ušesca.

Menda le zmorem obvladati voluharje s svojimi skromnimi močmi in iznajdljivostjo - in seveda brez vsakih strupov. Morda mi pa bo v pomoč še kakšen gož, letos ga sicer še nisem videla v svojem vrtu, videla pa sem slepce, prvič doslej v vseh teh letih, kar vrt imamo. V našem vrtu so bili zadnja leta tudi modrasi, vendar jaz nisem videla nobenega.
Pravzaprav me voluharji kot živalce ne motijo, samo v svojem vrtu jih ne maram imeti. Vsaj ne toliko, da bi mi povzročali resno škodo. Avtor knjige svetuje, da vrtnar (ki je ljubitelj živali) neprijetnega soseda ujame v past z dvema loputkama in ga prenese v naravo, kjer ne bo motil.
Dobro vem, da nisem absolutni gospodar narave. Vem, da vse najlepše raste, če je v sožitju med seboj. Tako imam rada na vse načine živ vrt, tudi s kakšnimi požeruhi moje zelenjave vred.  Le da ostaja vse skupaj v nekih mejah ...

O bobu - Da bomo rekli bobu bob
Na pomoč, biovrtnarji!
Spoznanje biovrtnarke
Povej mi, kakšen vrt imaš!
Tukaj na slikci cvetoča preobjeda, ki je tudi preganjalec voluharja

Ovca

Nekatere svetopisemske zgodbe so mi zelo zelo blizu. "Oljsko goro" npr. doživljam zelo močno. Tisto, ko sam Bog trpi tako močno, da mu teče krvavi pot zaradi borbe v njem, zaradi borbe med strahom in pogumom, med strahom in voljo narediti najbolj  dobro. Tisto, ko se sam Bog čuti popolnoma zapuščenega ... in tudi je ... še njegovi prijatelji pospijo ... pa kako bi videli Bogu v dušo?
In potem tisto, ko prijatelj Peter zataji Jezusa. Tako ga je strah zase, za svoje življenje, da v trenutku zataji Jezusa ... trikrat ga zataji ... In šele, ko petelin zapoje, se spomni ... in ga postane sram.
Sram ga je svojega zaklinjanja prej nekoč, ko je Jezusu zatrjeval, da ga on pa res NIKOLI ne bo izdal. Pa ga je ... Trikrat ga je zatajil.
In potem je Jezus umrl.
In potem je vstal od mrtvih.
In potem se je večkrat prikazal svojim učencem.
In se je nekega dne prikazal tudi na obali Genezareškega jezera, kjer so njegovi prijatelji lovili robe - kot nekoč prej.
In potem je Jezus stopil do Petra in ga vprašal - meni nič tebi nič-: "Peter, ali me ljubiš?"
Petru je bilo gotovo neprijetno ... saj je nemogoče, da bi pozabil tisto, kako se je tresel zase, ko so sodili Jezusu, in je zanikal, da Jezusa sploh pozna ... Pa vendar je odgovoril: "Ljubim te!"
A Jezus kot da ni bilo dovolj. Ponovno mu je postavil isto vprašanje: "Peter, ali me ljubiš?"
Peter je ponovno odgovoril isto: "Ja, ljubim te!"
A Jezus je vprašal še enkrat, spet isto. Petru je bilo gotovo zelo težko ... Odgovoril pa je vendar iz srca: "Ti vse veš, ti veš, da te imam rad!"
Jezus je Petru verjetno dal trikratno možnost, da se more rehabilitirati ... da si more odpustiti svoje izdajstvo prijatelja, da začuti, kako ga ima Jezus kljub vsemu neizmerno rad ...
In Jezus mu je vedno znova naročal: "Pasi moje ovce! Pasi moja jagnjeta!"
S tem je Jezus Petra določil za "pastirja". Jezus ga je izbral.

Ko pripovedujem zgodbo otrokom, vem, da moram nekaj narediti s temi ovcami. Jezus je govoril tudi v podobah. Če je Jezus pastir, potem smo mi ovce ...
Ampak v današnjem času je veliko posmehovanja na račun ovc.
Le zakaj? Zato, ker so miroljubne živali? Ker grejo ponavadi kar ubogljivo tja, kamor jim je pokazano?
Vprašam otroke, če vedo, kaj je zmerljivka.
"Jaaaa!"
Naštevajo: "Koza! Osel! Prasica! ..."
Pomenimo se o zmerljivkah, tako o tistih, ki so zmerljivke vedno (tudi grde besede), in tistih, ki so zmerljivke šele, če so izgovorjene z določenim tonom, z določenim namenom, sicer pa niso.
"'Vi ste ovce, vi imate oprane možgane, vi sploh ne razmišljate sami!' Tako nekateri govorijo. In kristjane zmerjajo z ovcami. Vendar biti Jezusova ovčka ni slabo. To pomeni, da poslušamo njegov nauk. Da poslušamo, kaj nas on uči. Da ga imamo za učitelja."

Beeeeeeeeee!

Kava ja, kava ne?

Že nekaj časa ne pijem več kave.
Zakaj ne? Med drugim zato:
- ker ne raste v Sloveniji oz. vsaj v bližnjih državah
- ker sem si z njo si skušala pomagati proti glavobolu in zaspanosti, pa nisem imela občutka, da bi mi kava bistveno pomagala
- zaradi izkoriščanja delavcev (tudi otrok) na plantažah kave
- po dobičku je kava na drugem mestu, takoj za nafto, zaradi pridelovanja kave (ki je po dobičku takoj za nafto!) izsekavajo pragozdove - v Braziliji so izsekali že ves vzhodni del, priobalni del. Z izsekavanjem so uničili veliko rastlinskih in živalskih vrst, levje opice pa živijo le še v živalskih vrtovih.
Črno zlato izkorišča, uničuje in ubija

Posel s kavo, ki prinaša dobiček manjši eliti in revščino večini, ne uničuje samo okolja. Ustvarja tudi nekaj, o čemer malokdo javno govori in se v reklamah seveda ne omenja, da ne bi škodovali blagovnim znamkam in vsem, ki se igrajo igro s črnim zlatom. Govorimo o ilegalnem izkoriščanju otrok, o modernem suženjstvu. Na kavnih plantažah se namreč izkorišča na milijone otrok, ki so poceni delovna sila.

No, tako je padla odločitev, da kave ne pijem več. A ko sem jo še, sem kavin "zoc" zdevala v luknje voluharjem, da bi jim bilo manj všeč na mojem vrtu. Zdaj sem pa prebrala (v mailu) še nekaj nasvetov, kako vse kava pride prav:
- Preden v zemljo posejete rastline, njihova semena zmešajte s kavno usedlino. Rastline bodo tako bolje uspevale, sestavine kave pa bodo uničile vse škodljive snovi v zemlji!
- Proti mravljam. Mravlje ne marajo kave. Če boste kavno usedlino zlili na mesto, kjer domujejo na vašem vrtu, jih boste tako pregnali. V pomoč pa vam je lahko tudi v kuhinji: na mesta, kje ste v stanovanju opazili mravlje, potresite nekaj zrn kave!
- Proti neprijetnemu vonju v hladilniku. Če se želite znebiti neprijetnih vonjav iz hladilnika, vanj postavite skodelico kavnih zrn. Po nekaj dneh bo neprijetni vonj izginil.
- Za sveža oblačila. Oblačila bodo zadržala svežino, če boste v omaro postavili nekaj zrn pražene kave.

No, za kavopivce pa še nekaj:
- Pri ženskah preprečuje depresijo Ena novejših raziskav, ki so jo izvedli na univerzi Harvard, je dokazala, da je pri ženskah, ki redno pijejo kavo, možnost za pojav depresije kar 20 odstotkov manjša kot pri ostalih.
- Pri moških zmanjšuje verjetnost raka na prostati Na podlagi rezultatov še ene raziskave s Harvarda znanstveniki zatrjujejo, da se pri moških, ki dnevno zaužijejo vsaj pet skodelic kave, zmanjša verjetnost nastanka raka na prostati kar za 60 odstotkov, hkrati pa je pri njih za 20 odstotkov manjša verjetnost, da bodo zboleli za katero koli obliko raka na tej žlezi. Pri tem sicer ne povedo, kolikšna je možnost infarkta ob rednem uživanju tolikšne količine tega poživila - mogoče pa se bodo s tem ukvarjali v naslednji  raziskavi ...
- Ščiti pred različnimi oblikami raka glave in vratu. Raziskava, izvedena na univerzi Utah, dokazuje, da je pri osebah, ki na dan zaužijejo štiri skodelice kave, 39 odstotkov manjša verjetnost razvoja raka ustne votline in grla v primerjavi s tistimi, ki kave ne pijejo. Redno uživanje kave povezujejo tudi z manjšo možnostjo pojava raka na črevesju, raka jeter in ciroze.
- Lahko varuje pred alzheimerjevo boleznijo. Kar nekaj raziskav je proučevalo učinek kofeina na možgane. Poskusi na miših so dokazali, da občutno zmanjšuje kopičenje strupenih proteinov, povezanih z alzheimerjevo boleznijo, ki počasi uničujejo možganske celice. Pri miškah, ki so že pokazale simptome te bolezni, je kofein upočasnil propadanje in pospešil obnavljanje možganskih celic, so povedali znanstveniki s centra za raziskovanje te bolezni na Floridi.
- Ščiti pred diabetesom. Številne raziskave dokazujejo, da kava ščiti pred nastankom diabetesa tipa 2: pri ljudeh, ki popijejo tri do štiri skodelice kave vsak dan, je možnost za nastanek diabetesa tipa 2 kar za 25 odstotkov manjša v primerjavi s tistimi, ki si privoščijo manj kot dve skodelici dnevno.
No, kakorkoli, jaz ostajam nekofetarica, morda pa komu pride kakšen podatek prav.

Drugi svet

Mali in splav

"Veš, mama, da je eni teti zdravnik rekel, da naj naredi splav, sicer bo rodila zelo bolnega otroka. Pa je ona rekla, da bo sprejela otroka takega, kot je, četudi je bolan. In potem je bil otrok čisto zdrav," mi pripoveduje Mali.
Jaz zgodbo poznam, preseneti me pa, da jo pozna tudi Mali in to, kako omenja splav, me tudi preseneti. Jaz mu nisem nikoli omenjala splava ... no ja, o spontanem sem gotovo kdaj kaj povedala. Ampak vseeno me beseda "splav" preseneti. Kajti jaz se ne spominjam, da bi govorila tako konkretno. Bolj verjetno sem rekla le, da je dojenček v meni umrl ...
Po moje je slovenska beseda "splav" res prava samo za tisti naravni splav, ki se zgodi ženskam s premalo močnim vratom maternice (z insuficienco cervixa uteri), take ženske plod morejo res skorajda izgubiti, saj kar "splava" ven.
No, in zdaj poslušam svojega otroka.
"Pa ti veš, kaj je splav?" ga povprašam.
"Ja ... ja, to, da nekaj naredijo, da potem dojenčka ni. ... Ampak kako to naredijo ...?" glasno razmišlja. "Kako pa to naredijo?"
Postane mi tesno pri srcu, kako naj 7 let staremu otroku razložim hoten splav? Spontanega lahko pojasnim, ampak namernega?
Spontanega, ki se zgodi sam od sebe. Ampak namernega, ko gre za človekovo odločitev? Naj razlagam, kako naredijo poseg?
Odločim se, da ne bom omenjala fizičnih posegov v maternico. Tistih, ko iz maternice posesajo embrio ...  ali kaj naredijo z večjimi zarodki, fetusi ... uf, saj ne morem govoriti sploh o tem ...
"Včasih dajo kakšna zdravila ... in potem dojenček ne more več živeti ..."
Mali reče: "Ubijejo ga ... Pa to je umor!" Zgrozi se. Težko mi je. "Pravzaprav ja," tiho pritrdim.
"Pa zakaj to naredijo?"
"Kdo bi vedel ..." rečem bolj sebi kot otroku.
Res, kdo bi vedel, kaj vse je v človeku, da se odloča/i za splav. Kdo bi videl v človekovo srce?

O spovedi

Sv. Leopold Mandić: Duhovnik mora umreti od apostolskih naporov

"Duhovnik mora umreti od apostolskih naporov;
ni druge smrti, ki bi bila vredna duhovnika."

To je rekel sv. Leopold Mandić, ki goduje danes, 12. maja.
(Leopold Mandić se je rodil v Hercegnovem pri Boki Kotorski 12. maja 1866. Pri krstu je dobil ime Bogdan, bil je najmlajši od 12 otrok. Oče je izhajal iz stare bosanske plemiške katoliške družine, ki pa je ohranil le plemenitost duha, drugače pa je bil obubožal. Umrl je 30. julija 1942 v Padovi.)
Zgornja misel se me zelo dotakne! Takih duhovnikov se človek ne bi bal, temveč se jih veselil! Leopold Mandić je bil izreden spovednik.
Poskusila bom naknadno napisati malo več o tem daru (ja, daru!, daru spovedovanja) in sploh o spovedi. To sem ponovno začutila zadnjič enkrat, ko sem opazila na Ediju en kao šaljiv filmček o spovedi, zelo rada bi predstavila "zadevo" malo bolj zares ...

Adam je kriv!

"Veš, mama, to ni pravično, da imajo eni prijazne babice, drugi pa ne!"
"A? O čem ti to? Kaj razmišljaš?"
"Ja, nič," pravi, ne pove, zakaj o tem razmišlja.
Nekaj časa tiho razmišlja in potem pravi: "Abraham je kriv!"

"Zakaj pa Abraham?"
Se mi je zdelo, da je zamešal imena ... res: "Ker je bil prvi človek!"
"Misliš Adama?"
"Pa res, Adam je kriv ... Ker on in Eva nista lepo vzgojila svojih otrok, potem pa njuni otroci niso lepo vzgojili svojih otrok in njihovi otroci niso lepo vzgojili svojih otrok in njihovi otroci niso vzgojili svojih otrok ... in njihovi tudi ne ... in zato ene babice niso prijazne ..."
"Se spomniš none?"
"Se," žalostno reče. Leto in pol je, kar je umrla. Potem vesel pripoveduje, kako so se skupaj sprehajali in kako so počasi hodili, ker je nona težko hodila.
"Moje mame se pa ne spominjaš."
"Ja, nisem se še rodil, ko je umrla."
Le od kod so njegove misli, pomislim. Ampak pomembno je, da vemo, kdo je kriv!

Mali in čebele

Delam na vrtu, Mali je pa povsod, malo tukaj malo tam. Pripoveduje, sprašuje, si ogleduje ...
Naenkrat zavpije: "Čebela!" in steče stran.
Potem zakliče z drugega konca: "Ne maram čebel ... od blizu."
Vrne se k meni: "Bojim se čebel. Čebela me lahko piči."
"Oh, saj niso tako nevarne! Samo če jih prestrašiš ... Če si za čebelico nevaren, ko si tako blizu, da jo skoraj pohodiš ... Potem piči, ker se brani."
Mali razmišlja ... Potem pove: "Mama, joj, kako so ene živali neumne! ... Ja, prav neumne so. Zakaj raje napadejo, če se bojijo, namesto da bi zbežale? Kadar se jaz bojim, zbežim. Če bi videl tiranozavra, bi zbežal!"

Zakladnica

"Zakladek moj!" rečem Malemu.
"Ti si pa ... aaa ... ti si pa zakladnica!" in se stisne k meni.
Starejši brat doda: "Ja, ti si zakladnica, v njej je pa deset zakladov!"
Toplo mi je pri srcu ...

Tale zakladnica zgoraj je v Salzburgu.

Kako sem hodila "pod Titom" v šolo?

Moji (prvi) spomini na Tita?
Najbrž so pravi zaresni iz šole. Vem, da so nam govorili o njem, na steni je visela slika - in ko je nekdo rekel, kako bi rad v živo videl tovariša Tita, sem rekla: "Saj ga vidimo vsak dan!" in sem pokazala na ravnatelja. Meni se je zdel naš ravnatelj enak tovarišu Titu! Še zdaj si ne znam pojasniti tega, da sem ju videla enaka.
V prvem berilu smo imeli zgodbico o Titu, ki je bil že kot otrok bistra glavica. Kar je v meni zbudilo silno domišljijo - in videla sem ga z lepo kravjo glavo - kajti v našem hlevu je "stanovala" krava z imenom Bistra! Bila je res bistra in imela je zelo lepe oči! Tako da bi po moje to bil kompliment za Tita!
Sicer sem že kot otrok poznala Tita tudi z druge plati, s tiste tanesončne. S tiste, o kateri so govorili bolj ali manj naskrivaj odrasli ljudje in nikoli v šoli, tisti, o katerem so govorile knjige, ki so bile prepovedane - in smo otroci vedeli, da jih ne sme nihče videti.
Tako je meni Tito pomenil strah. Poznala sem ljudi, ki so se bali ovadb, ki so bili zasledovani ... Spomnim se, kako se je profesorica na šolskem hodniku stresla, ko smo ji zavpili: "Včeraj smo vas pa videli na Brezjah!" Uboga učiteljica! Bilo jo je strah ...
Ne dolgo nazaj sem srečala eno svojo profesorico iz srednje šole, pripovedovala mi je, da so bili nekateri učitelji (profesorji) zasledovani. Res: zasledovani. Kdaj? Tudi v letih moje srednje šole, torej še tam okrog l. 1980.
Vera je bila preganjana. Pisala sem že o tem, da so na profesorskem zboru razpravljali o tem, ali vržejo iz šole eno dijakinjo (mojo prijateljico) - njen greh? - stanovala je pri nunah.
Kako se spominjam predmeta zdravstvena vzgoja. Kako nam je profesorica razlagala veliko noč ... Da so naredili veliko noč pomladi zato, da so takrat pojedli meso, saj ga ljudje niso imeli veliko ... in do tedaj je ravno prav dolgo zorelo, da je bilo najboljše.
"In da ne boste mislili, da je vera samo nekaj slabega! Ne, ni. Zato, da so šli ljudje v nedeljo k maši, so se umili in preoblekli, ja, tako so se vsaj enkrat na teden res umili in preoblekli ..." Ja, to smo se mi učili v šoli.
Ko je umrl Kardelj, sem bila tudi jaz med tistimi s torbico prve pomoči, da pomagam, če bo komu slabo, ko je bil mimohod mimo pokojnega.
Ko sem bila v 4. letniku, je Tito ležal bolan v Kliničnem centru.
Eden mojih profesorjev je bil njegov zdravnik. Spominjam se, kako je profesor prihajal v šolo bled in utrujen. Spominjam se našega razgrajaškega razreda, kako je bilo težko v njem delati - in kako je bil profesor utrujen ...
No, in ko sem bila v 4. letniku srednje šole, je Tito umrl.
Torej: po tem, kako pišejo nekateri, kako je Tito omogočil šolanje vsem, ki so bili sposobni, bom povedala še jaz nekaj o svojem šolanju.
Kot kmečki otrok sem veljala za bogatega človeka. V srednji šoli mi je rekla profesorica, s katero sem imela pogovor, ko sem zaradi težav z denarjem želela iti iz internata: "Vi ste kmetje. Vi ste bogati! Vsi kmetje so bogati! Vi ste pretentali svoje starše, da so vam podpisali tole prošnjo, da zapustite internat ..." Verjetno ne bom nikoli pozabila, kako globoko sem se čutila ponižano ... Objokana sem se zaklenila v stranišče, da me nihče ne bi videl ... Težko mi je bilo povedati, da ne morem plačati internata, pa vendar sem povedala ... in ker sem bila preponosna, da bi prosila za pomoč (če bi bila kakšna možna ...??? dejansko me je bilo sram povedati, da sem revna, da nimam), sem našla svojo rešitev (tako, da naredim to, kar je pač v mojih pogojih možno): najprej sem prosila eno vodjo prakse v KC, če mi lahko najde delo, da bi za vikende delala kot čistilka (strežnica), a je rekla: Ne, vi ne smete delati, vi morate imeti čas za učenje! - in drugo: da se odpovem internatu in njegovim ugodnostim (meni je bilo zelo lepo v internatu) in postanem vozač - kar sem v 4. letniku tudi postala.
V 2. letniku mi niso pustili sredi leta, ko sem dokončno videla, da ne bo šlo z denarjem, da grem iz internata. V 3. letniku sem šla stanovat privat. Stanarino sem pokrila s štependijo, imela sem kadrovsko (do te je imel pravico vsak, potem je pač bil vezan na službo v tej in tej bolnišnici), ki je bila odvisna od uspeha (tako sem se zelo učila zaradi več razlogov: predvsem zaradi večje štipendije in zaradi tega, da bom popolna medicinska sestra, hotela sem vse znati, saj se mi je zdelo, da bom šele potem lahko res dobra sestra), dosti več denarja pa ni bilo, tako da mi je za hrano velikokrat zmanjkalo. In tudi za avtobus, pešačila sem po Ljubljani, recimo iz Šiške ali pa z Ježice v šolo v Centru ipd. Plačala sem karto na avtobusu za domov do postaje, do kjer sem še imela denar, naprej pa pešačila ...
Socialne štipendije nisem dobila, nisem imela pravico do nje - ker smo bili kmetje prebogati. Nikoli ne pozabim tega, kako sem se počutila na zavodu za zaposlovanje, ko so mi rekli, da nimam pravice do štipendije ... Koliko sem gradila na njej, sanjala o njej.
In potem nič.
Kdo bi vedel, kaj sem čutila, ko se je ena sošolka afnala z malico, ni se ji zdela dovolj dobra, pa jo je vrgla v koš ... jaz pa ... kako bi bila hvaležna, če bi jo lahko dobila jaz!
Kako bogati smo bili?
Jaz sem vedela predvsem to, da denarja nimam. Kaj potem, če so naši bregovi veliki, in kaj potem, če smo celo poletje kosili, da smo bregove enkrat obdelali ročno s koso in grabljami?

V 3. letniku torej sem stanovala privat, zimo sem preživela v nezakurjeni sobi, saj drv nisem imela. Le kako bi jih lahko spravila v Ljubljano? V naročju ali potovalki? Prišel je sicer en znan fant s ponudbo, da mi pripelje drva, toda meni se je zdelo, da je bila njegova ponudba "širša" in sem ga zavrnila kar pri vratih.
Kako je bilo preživeti zimo tam? Ob misli na Marijo Curie, ki je preživela dan v šoli in knjižnici, kjer je bilo svetlo in toplo, noč pa v podstrešni sobici in kadar je bilo res premrzlo, se je pokrila še s stolom, ki je bil težak, da je imela občutek težke odeje .... no, ob misli nanjo se spominjam predvsem, kako sem šla v bundi pod odejo in se učila ... Včasih je bila postelja tako ledena, da sem si jo enkrat celo s fenom grela. Tudi samo mrzel tuš me ni prestrašil.
Imela sem cilj. Velik cilj. Za vsako ceno narediti šolo! Priti do svojega poklica.
V 4. letniku sem se vozila od doma, kilometrov ni bilo veliko, samo 30 v eno smer, toda do (od) avtobusa sta bili dve možnosti: ena ali dve uri pešačenja, odvisno od tega, na kateri avtobus sem šla.
Tako sem imela urnik v 4. letniku tak: Vstajala sem ob 3.30. Pešačila eno uro do avtobusa, prišla v Lj. približno ob 5.40. Šla v bolnišnico, kjer sem imela prakso (vsake tri tedne v drugo), včasih do začetka prakse spala na klopi v garderobi, kasneje so me zbudile sošolke, da smo šle skupaj na oddelek. Po 4 urah dela sem šla v šolo. Do pouka se učila in/ali spala na kakšni klopci v šolskem hodniku. Potem je bil popoldne pouk. Razen ob petkih - tedaj smo imeli samo dopoldansko prakso.
Zvečer sem šla na avtobus in potem pešačila do doma, doma sem bila ob 21.30 - in potem sem se redno učila, ponavadi po dve uri. Včasih sem kakšen dnevnik prakse pisala do tedaj, ko sem morala vstati ... Spominjam se opombe ene od inštruktoric na praksi: Zaradi slabe pisave ena ocena nižja. Ampak vem, da ste zraven spali. Pred očmi še vidim svoje zapiske, tudi kasneje s predavanj, ko je besed enostavno zmanjkalo ... ko sem vlekla v spanju le še kakšno črto. (Spominjam se profesorja na akademiji, ki mi je dobrohotno rekel, ko je videl, da spim med njegovim predavanjem - v šolo sem prišla iz noočne službe: Kajne, Ana, vi pa ne boste pustili svojim otrokom študirati ob delu?)
Na avtobusu sem ali se učila ali spala. Tudi stoje. Enkrat sem spala naslonjena na vrata ... ki so se odprla ... in jaz sem zgrmela dol ...
Kakorkoli: srednjo šolo sem zaključila z odličnim uspehom in bila zato oproščena mature.
Morala sem v službo - kot štipendistka Kliničnega centra, vendar sem si silno želela v šolo. Bila sem lačna znanja in želela sem biti popolna v poklicu.
Kasneje sem se pa ob delu vpisala v šolo - vendar ne več v smeri zdravstva, saj sem sklenila študirati še nekaj drugega, kar mi je bilo tudi zelo pri srcu ... svoja najljubša predmeta iz osnovne šole ...

To je delček o mojem šolanju.  Lahko bi napisala veliko več.
Dolgo o tem nisem govorila, saj so mi bile ene stvari silno boleče ... krivične ... A ko sem spregovorila, sem ugotovila, da sploh nisem bila tako zelo osamljena s svojimi izkušnjami ... Torej ni bilo vsem kar lepo postlano, tudi tedaj ne. 

Kdo pride v nebesa?

"Učiteljica, jaz sem pa zdaj spoznal, zakaj grejo lahko v nebesa samo verni," mi med mojo razlago reče deček.
"O, aja? Povej!" mu rečem. Preseneti me izraz, da je spoznal. 7 let star otrok je.
"Ja, ker imajo čisto srce."
"Se bomo malo več pogovorili o vsem tem! V nebesa more priti vsak ... če ima čisto srce. Poudarek je na čistem srcu. Tisti, ki nima čistega srca, ne more v nebesa ... je tako, kot bi šel mimo njih. Ker jih ne vidi.
Človek, ki dela veliko narobe, ki npr. namerno krade, ne more biti srečen.
Tudi če ga ne najdejo, ne more biti srečen."
Otroci protestirajo: "Oja, tisti, ki imajo veliko denarja, so srečni!"
"Ne verjamem, da so lahko zelo srečni tisti, ki imajo veliko denarja. Lahko so videti srečni, a globoko v srcu niso, če ni njihov denar pošteno prislužen.  Poleg tega tisti, ki ima veliko, bi bil težko srečen, četudi denar zasluži, če vidi okrog sebe zelo uboge."
Zala se oglasi: "Veliki lumpi so vseeno srečni!"
"Ne verjamem, da so zares srečni. Taki ljudje včasih potem ne morejo mirno spati, ker jih žre to, kar delajo narobe. Ali kar so naredil narobe. Če npr. nekdo povzroči prometno nesrečo in potem pobegne, ni srečen, četudi ga morda policija ni dobila in ni kaznovan. Srce ga kaznuje, njegova vest.
Prav tako če npr. nekdo v šoli namerno spotakne svojega sošolca, ta pa potem grdo pade, tisti, ki ga je spotaknil, ne more biti srečen, četudi nihče ne ve, da je bil on kriv.- In ti, Marko, praviš, da si spoznal, zakaj verni grejo v nebesa. Povedala vam bom zgodbo o eni gospe, hmmm, dajte, povejte mi eno ime zanjo ... izmislimo si eno ime!"
"Tjaša!" zakliče Tjaša, "a veste, da je moja mamica mislila, da sem fantek, ko me je nosila in je božala svoj trebuh in mi govorila: Moj Jon! Potem je pa zvedela, da sem punčka pa se je spomnila novo ime ... Je rekla očku, da je Tjaša najlepše ime za deklico!"
"Seveda, tvoja mamica je dala najlepše ime za svojo deklico! In tvoja, Katarina, je dala najlepše za svojo deklico. In tvoja, Gabrijel, je dala najlepše ime za dečka. Vsaki starši dajo svojemu otroku najlepše ime! - Ampak zdaj poiščimo ime za eno staro gospo, zato, da bo zgodba lepše tekla!"
"Francka!" zavpije eden od dečkov.
"Krasno, naj bo Francka. Gospa Francka je živela v lepi hiši in bila je zelo radovedna."
Tjaša zakliče: "Tudi jaz sem zelo radovedna!"
"Oja, seveda si!" se posmejem. "Gospo Francko je vedno zanimalo, kaj se dogaja drugje, sploh pri sosedovih. Pa je takole ..." stopim do zaves in kukam izza njih, "gledala k sosedovim. Posebno so jo zanimali novi sosedje, ki so se vselili v sosednjo hišo. In potem je butnila svojega moža ... dajmo mu ime ..."
"Lojze!" zavpijejo otroci.
"Prav, naj bo Lojze. No, gospa je butnila svojega moža: Lojze, glej, glej, nova soseda obeša perilo ... joj, jooooj, kakšne umazane cunje obeša! Njene rjuhe sploh niso bele in plenice so zapacane ..."
"Saj plenic ne peremo," se oglasi Florijan.
"Oja, lahko se tudi perejo, če niso za enkratno uporabo. Zdaj jih ljudje spet več perejo kot včasih, da varujejo naravo. ... Ampak ali je kaj hudega, če je na opranih cunjah kakšen flek, kakšen madež?"
"Ja .... ne ..." Otroci so različnih mnenj.
"Ali imate doma kakšen servet zapacan?"
"Ja, pri nas so vsi!"
"Nič hudega, kakšna stvar se težko spere, npr. paradižnik, sadje, čokolada, ampak servet je čist vseeno, četudi ostane madež od sadja ali paradižnika ... No, če bi bil pa na očkovi srajci madež, pa mu ne bi bilo najbolj prijetno, če bi šel na koncert ..."
Zala pripomni: "Razen če je lepe oblike!"
"No, kakorkoli, čist servet je vseeno čist, če je opran, četudi ostane kakšen madež od sadja na njem. No, in tale naša gospa Francka je vsak dan gledala skozi okno in godrnjala proti svojemu možu: Glej, glej, tale naša soseda je pa prav packa, glej, kakšne zapackane cunje obeša! Da jo ni sram! Tako se je zgražala gospa Francka.
Gospod Lojze je pa bral svoj časopis in ga perilo novih sosedov ni prav nič zanimalo.
Potem je pa en dan gospa Francka rekla, da je čas, da umije okna. In jih je. In potem ko je seveda spet pogledala proti sosedovim, je presenečena ugotovila: O, Lojze, danes imajo pa čisto perilo! Morda imajo nov prašek!
Gospod Lojze se je pa nasmehnil: O, Francka, ti si umila naša okna! Naša okna so bila prej umazana, zato nisi videla, da imajo sosedje čisto perilo!"
Otroci razumejo nauk zgodbe.
"Mislim, da je podobno tudi z nebesi. Če nimamo čistih oken, če nimamo čistih oči, čistih pogledov, potem tudi lepih stvari ne vidimo čistih. Zato gremo mogoče mimo nebes, ne da bi jih sploh videli. Samo človek s čistim srcem pride v nebesa."

SPIS: Prvomajska zgodba

Ogenj! Mogočen ogenj, ki je osvetljeval okolico.
Ob ognju so se zbrali vaščani in še kakšni posamezniki. Liza je strmela v ogenj in si želela, da bi lahko v njem zgorele vse neprijetnosti, ki so jo doletele ... in želela si je, da jo ogenj ogreje, pregreje, tudi od znotraj.
"Kaj tam delaš, saj boš zgorela?" jo je ogovoril Janez.
"Lepo mi je tukaj, rada imam ogenj!" je rekla.
"Ti ni do družbe? Toliko vicev je že bilo, ti pa sama tukaj nekaj razmišljaš!"
"Tako mi je najlepše!" se mu je nasmehnila. "Včasih je lepo biti sam, v miru, s svojimi mislimi ... Tako premislim lahko vse mogoče ..."
Janez je prisedel v travo poleg ... Tiho sta sedela in gledala v ogenj.

Ogenj je počasi pojemal. V dolini je šumela reka. Bleščala se je v svitu lune.

"Kako lepo je tu," je rekel Janez. "Tako tiho in mirno in prostrano ... človek ima prostor, da lahko sploh diha ..."

"Veš, kako lepi sprehodi so tukaj okrog. Rada grem okoli, posebno zjutraj, ko se dani."
"Kaj pa če bi šli zdajle malo okrog, dol do reke? Kres dogoreva, ljudje se počasi razhajajo."
"Vprašajva še druge, če bi šli. - Oj, ljudje, gremo še malo hodit? Malo miganja nikomur ne bi škodovalo!" je Liza zaklicala proti ljudem, ki so se pomenkovali malo stran.
"Kar pojdita sama! Noč je čas za počitek!" se je posmejal Lizin mož, ki je bil sredi globoke debate.
"Greva?" je Liza pogledala Janeza, "greva kar sama?"
"Pejva!"
Spustila sta se po stezi navzdol. Steza je bil polna kamenja in je zahtevala oprezen korak. 'Upam, da za Janeza ne bo prenaporno," je pomislila Liza. Janez je bil po bolezni, rekonvalescent.
Stopila sta v gozdiček, kjer je zavladala popolna tema. V previdni hoji navzdol sta se nehote dotaknila drug drugegaa. 'Ojej.' Dotik je švignil skoznjo, bil je kot ogenj ... hitro se je odmaknila.
Začutila je, kako je lahko kdaj meja čisto ozka. Nevarna.
Potem je držala večjo razdaljo. Iz glave pa kar ni hotel uiti tisti občutek ob dotiku.
V trenutku jo je preplavila tudi misel, da je slišala, da je on nesrečno poročen. In zelo je bil bolan. Nehote se ji je razširilo srce zanj.
Pravijo: 'Noč ima svojo moč. A dotik ima tudi svojo moč,' je pomislila.
Stezica je postala tako ozka, da sta hodila drug za drugim, potrebno je bilo biti previden, tako da nista govorila.
V tišini sta prispela do reke in hodila nekaj časa ob njej.
Vsa temna in rahlo bleščeča je spokojno šumela skozi dolino.
V Lizi pa ni bilo miru.
Misel na tisti dotik jo je spremljala.
Naj bo hvaležna zanj? Kaj je on čutil tedaj - če je kaj? Morda pa le njo zdaj stalno vznemirja misel. Zakaj? Je kaj narobe z njo?
Mirna reka jima je prinašala mir.
"Kako lepo je!" je rekel Janez.
"Ja."
"Rad bi živel v takem miru! Pil bi moči ... kot v takile noči."
"Čudovito je. Pravi dar. Podarjeno nam je. Zastonj."
Počasi sta se odpravila nazaj gor. Ozka stezica ju je sprejela in popeljala skozi gozdiček.
Ob vroči žerjavici je posedalo še nekaj ljudi. Pridružila sta se jim.

...

V spokojni noči je potem slonela ob oknu in strmela v črno nebo, polno zvezd. Luna je že zašla.
Misel na dotik jo je grela in vznemirjala. Zakaj? Je kaj narobe z njo? Se pozna, samo sebe? Kje je meja? Ima dovolj rada svojega moža, da dobro ve, kje so meje? Je bil ta dotik čez mejo? Pa saj je bil ponesreči!
Morda je pa najbolje, da spravi ta droben spomin v predalček, kjer hrani kamenčke hvaležnosti. Hvaležnost za to, ker jo je tisti nočni sprehod spomnil na to, kaj je v življenju potrebno ... Biti zvesta svojim obljubam. Biti pozorna na meje, ki so pogoste tudi v vsakdanjem življenju. Biti pozorna na odločitve, tudi v majhnih stvareh. Na zvestobo svoji vesti.
Ko je zlezla v posteljo in se stisnila k spečemu možu, ji je bilo popolnoma jasno, kje je njeno mesto ... Ob njem.
"V malem si mi bil zvest ..."

Spis vodi Turist.

Pod nastreškom

pod nastrešek sva se stisnila
toplo nama je bilo
nad nama sivo nebo
z njega kaplje dežja so pršile

sedela sva in se tiščala
drug k drugemu
sedela na lesenem pragu
tvoja roka me mehko je obdala

ničesar nisva potrebovala
imela sva vse
ko je dež okrog naju
ustvarjal mehke melodije

Vic o frizerki in papežu - posebej za Kloti! :-))

Vic, ki mi ga je enkrat poslal Ivo:
Gospa je šla k frizerki in si hotela urediti frizuro pred odhodom na počitnice v Rim. To je omenila frizerki, ki je odvrnila: "Rim? Zakaj bi kdorkoli sploh šel na počitnice v Rim? Rim je umazan, prenatrpan. Vi ste zmešani, ker si želite iti tja. No, in kako pa boste potovali tja?"
"Rezervirane imam karte z letalsko družbo Continental."
"Continental?" se je začudila frizerka. "To je najbolj grozna letalska družba, kar si lahko zamislite, njihova letala so stara, stevardese nesramne in leti vedno zamujajo. Ja, in kje boste bivali v Rimu?"
"V hotelu Teste, takoj čez reko Tibero."
"Oh, prosim vas, ne govorite več. Poznam ta hotel. Vsak misli, da bo to odličen hotel, ko pa pride tja, vidi da je navadna luknja."
"Če bomo imeli čas, bomo šli v Vatikan in videli papeža," pripomni gospa.
"Ta je pa dobra," odgovori frizerka. "Vi in še milijon drugih ga bo poskušalo videti in če boste srečni, ga boste videli tako od daleč, da bo videti kot ena mravljica! ... A kaj naj rečem, srečno na vašem potovanju, pa še kako boste potrebovali srečo!"
Mesec kasneje pride gospa nazaj k frizerki in ta jo vpraša, kako je bilo na potovanju.
"Bilo je čudovito,"' pravi gospa, 'ne samo, da smo potovali s popolnoma novim Continental letalom, bil je prezaseden in so nas zato premestili v prvi razred. Hrana je bila odlična. Postregel pa jo je prijazen in postaven stevard. Da o hotelu niti ne govorim. Pravkar so končali 5 milijonov vredno renovacijo in je postal najboljši hotel v mestu. Tudi ta je bil prezaseden in so nam, brez dodatnih stroškov, ponudili hotelski apartma."
"Ali ste videli papeža?" vpraša frizerka.
"Seveda, to je šele zgodba. Šli smo v Vatikan in švicarski vodnik me je potrepljal po rami ter dejal, da bi papež rad segel v roko nekaj naključnim popotnikom in to v njegovem privatnem apartmaju. In res: v nekaj minutah je prikorakal papež in nas osebno pozdravil ter spregovoril nekaj besed z nami."
"A res, je vam tudi kaj rekel?" vpraša frizerka.
"Ja, je, rekel je: Ljubi Bog, kdo vas je pa sfriziral?"

(Slovnično sem vic malo obdelala.)

Biti kmet - poslanstvo? Ja!

Soba 13 in spominčice

O brezmejnih darovih

Tvoje brezmejne darove pretresam

samo s temi drobnimi dlanmi.

Tisočletja minevajo,

in vendar mi še zmeraj nalivaš

in še zmeraj niso polne.

(Rabindranath Tagore)

(Zdravo) mleko - in embalaža!

Ko sem v Tolminu šla kupit mleko, sem ostrmela! Imeli so mleko v steklenici! Res, tudi mleko v steklenici in ne samo v plastenki! Zaenkrat res steklenice niso povratne (A jaz jih bom uporabila za sokove), a vseeno ... bila sem navdušena!
In to mleko je nehomogenizirano. Homogenizirano je manj zdravo ... Pri homogenizaciji mlečno maščobo razbijejo, da je enakomerno razporejena po vsem mleku, sicer se smetana nabira na vrhu ... je vrhnja plast. Za človeka je mleko najbolj zdravo - morda celo samo tako res zdravo - če je mleko res čimbolj iz(pod) krave - torej čim manj predelano.
Spominjam se enega primera, ki sem ga prebrala že pred dolgimi leti in se ne spominjam avtorja - o tem, kako so nekemu dojenčku dajali piti surovo kravje mleko, potem pa ugotovili, da ima krava tuberkulozo. Bali so se za dojenčkovo zdravje. Toda - otrok ni zbolel! Kasnejše raziskave so ugotovile, da se surovo mleko tako dobro prebavi in spresnovi, da ni nobenega balasta.
Predelano mleko, tako homogenizirano kot sterilizirano (morda tudi pasterizirano) pa se ne predela tako dobro ... in v organizmu ostaja - v tkivih - balast, ki ga telo ne zmore porabiti, razgraditi, pospraviti ... In na teh "usedlinah" se potem nabirajo bakterije in delajo škodo v telesu.
Prav tako je seveda že z marsičim, z drugo hrano.

Poleg tega: o plastenkah slišimo, da v resnici (v glavnem zagotovo) niso "zdrava" embalaža.
Svoj čas sem dostikrat uporabila plastenko še za enkrat, dvakrat ... zakaj pa ne, sem si mislila, saj se ne uniči tako hitro - in še občutek, da ne svinjam narave, je bil dober.

Potem sem slišala o tem, kako se izplavljajo iz plastenke snovi, ki jih mi potem popijemo - in te snovi so za organizem strupene. Niso vse plastenke enake, enega naslednjih postov bom (predvidoma) posvetila platenkam. Dejstvo je, da ene lahko ogrožajo zdravje.

Mini oddaja NA KRaTKO: MLEKO – koristno ali škodljivo?

Trta

kaplja za kapljo -
kot bi kri tekla iz rane -
trta joče

Marie Curie

Kdo je ta žena?
O. J. Tauszinski se v svojem delu sprašuje o nenavadni deklici, dekletu, ženi, mami, znanstvenici ... in ob tem pripoveduje o tej izjemni osebi, Marie Currie.
Bila je nadvse vedoželjna in vestna že kot deklica. Bila je tudi izredno razumna.
Odraščala je v revščini s še dvema sestrama in bratom ob skrbnem, a zgodaj ovdovelem očetu. Ob veliki lakoti po znanju pa je v njej raslo tudi sočutno srce.
Tako je potem, ko je postala učiteljica na gradu, zastonj poučevala tudi revne vaške otroke - v svojih na dan dveh prostih urah.
Živela je izredno skromno, da je lahko pomagala študirati svoji sestri Bronji, ki je bila v Parizu na Sorboni. Obenem pa je tako hrepenela po tem, da bi tudi sama študirala. Vsako prosto minuto je izkoristila za branje, za učenje.
Potem se ji je nasmehnila sreča, ko je doštudirala in se poročila njena sestra, povabila jo je k sebi v Pariz (Manja je bila tedaj stara 23 let). Sprva je stanovala pri njej, toda tudi Bronja in njen mož sta bila le revna zdravnika, ki sta pogosto zdravila ljudi, ki niso mogli zdravljenja plačati.
In Marija, ki nikoli ni hotela narediti kakršnekoli krivice, še več, bila je nadvse obzirna in sočutna, se je preselila v neko podstrešno sobico. Učenje jo je tako zaposlovalo, da včasih ni utegnila niti jesti. Da ji ni bilo potrebno kuriti sobice, je ves dan preživela v šoli in v knjižnici.
Njena stanodajalka (1892): "Februarja, ko je bilo tako mrzlo, jo vprašam: Kaj vas ne zebe, gospodična, pod tanko pernico v nezakurjeni sobi? - Me, reče čisto preprosto, ampak tu se ne da nič napraviti. In če mi je le premrzlo, položim še stol na pernico. Ta je prav težak, in tako si domišljam, da mi postaja topleje ..."
Ko so jo našli nezavestno na stopnicah, je zdravnik za ubožne prišel k njej in ugotovil, da tisti dan sploh ni jedla, prejšnji dan pa le nekaj redkvic in češenj ... Obenem pa mu je Marija povedala, kako je srečna, da se ji godi dobro, saj je zdaj dobila štipendijo od svojega rodnega mesta. Šeststo rubljev na leto.
Ko je zdravnika potem hišnica vprašala, kaj manjka študentki, je on pokazal na kozice na štedilniku in rekel: "Nič drugega, samo tole." In hišnica je dobila materinske poteze in pohitela z vročo juho na podstrešje k podnajemnici.
Pri skupnih prijateljih se je Marija seznanila s svojim bodočim možem, Pierrom Curieem. Sestra Bronja, ki se je še vedno otepala z revščino, je svoji dragi sestrici Manji za poročno darilo (1895) dala narediti poročno obleko. Ampak Marija je imela samo eno obleko sploh in si je za poročno obleko želela rjav kostim in svetlo modro bluzo, s čimer je v grozo spravila šiviljo.
Štipendije, ki jo je dobila od mesta Varšave, ni nikoli imela za svojo, sprejela jo je kot posojilo, takoj ko je mogla, jo je vrnila (1896) in s tem presenetila uradnike, ki so skrbeli za Aleksandrove štipendije.
Noseči ženi je Pierre dejal (1897), da se bo kot mati morda odvrnila od fizike, toda ona je rekla, da jo je kot otroka vprašala teta, če želi za rojstni dan iti v gledališče ali jahati ponija. In Marija ji je rekla: Hočem na poniju jahati v gledališče. Hočem oboje! Zakaj ali - ali? Taka je ostala tudi kasneje.

1898 - Marija je prosila profesorja Becquerela, če sme ona za doktorsko dizertacijo raziskati uranove žarke, ki jih je on odkril.
Marija je ponoči med nošenjem jokajočega otroka (Irene) začela razmišljati, da poleg urana in torija žari (žarenje sta skupaj s Pierrom poimenovala radioaktivnost) še kakšen drug element, kakšen, ki ga še niso odkrili, se pa nahaja skupaj z uranom. Da bi to lahko dokazala, bi potrebovala velike količine surovega materiala, uran je pa zelo drag. Pierre je pomislil, da bi onadva morda lahko dobila odpadke, ki ostanejo pri predelovanju urana in svinčeve svetlice.
Tako so potem na prošnjo zakoncev Curie poslali tono odpada s Češke (z Jachymovske doline) z vlakom v Pariz. Mož in žena Curie sta sama spraznila voz, vrečo za vrečo znosila čez šolsko dvorišče v staro šupo. In potem je (po opazovanju šolske postrežnice, ki si nikakor ni predstavljala, da je to lahko življenje neke gospe) drobna in majhna madame Curie nosila težka vedra z nekakšno kadečo se brozgo ven, da se ohladijo. V šupo je vlačila nove vreče. Včasih je "kuhala" kar zunaj na odprtem ognjišču, z dolgim železnim drogom je mešala v mogočnem topilniku.
Tako sta Curiejeva iskala radij, za katerega sta ugotovila, da se nahaja skupaj z uranom.
Delček zgodbe, ki mi posebno ostaja v spominu že od prvič, ko sem brala o gospe Curie (1900): Henri Becquerel pride h gospe Curie v njeno revno šupo, v njen laboratorij. Šipe so mnoge počene in polepljene, streha pušča.
Ko pride, je ravno ni, vendar Becquerel ugotavlja, da gotovo ni daleč, saj sta dva gorilnika prižgana. Nad enim gorilnikom visi retorta s kot steklo svetlikajočo se tekočino, ki počasi izpareva. Nad drugim se pa kuha kislo zelje, kosilo zakoncev Curie.
Radovedni obiskovalec se razgleduje po prostoru in na klopi opazi začeto pletenje - otroško jopico. Na mizi opazi Marijin zvezek, v njem je zapisano o 0,0002 % raztopini polonija, ki pri temperaturi 85 stopinj C ... Toda naenkrat se začne recept za marmelado ... Obiskovalec se je čudil, kaj vse hkrati dela madame Curie.
1902: Dva radovedna dečka ponoči skrivaj hočeta videti čudežni žareči element. Bo žlahtni kamen v mraku viden? Da. Videti ga je in ni samo eden. /.../ V popolnoma temni šupi žarijo sami od sebe v plavkastem meglenem sijaju. To je videti kot nočno nebo s svojimi zvezdami.
Pariz 1903: Minister za prosveto je bil zelo slabe volje, saj je šele iz časopisov izvedel za dva velika učenjaka, zakonca Curie, ki ju na Švedskem častijo (Nobelova nagrada Švedske Akademije), v Angliji občudujejo (Davyjevo odlikovanje angleške Royal Society), pri nas sta pa neznana. Bila sta sicer oba zelo cenjena v strokovnih krogih, vendar je bil on le profesor na strokovni šoli (čeprav je prosil za mesto na Sorboni) in laboratorija ni dobil (čeprav je prosil zanj), ampak ... zdaj se bo pa svet smejal Franciji, češ kako so nepozorni do svojih velikih ljudi.
Zakonca Curie sta že med delom za odkritje radija vedela, da radij ne le žari, temveč tudi, da povzroča opekline. Pierre si je opeklino zavestno povzročil, da jo je potem opazoval. Čez nekaj tednov se je rana pocelila in zrasla nova, zdrava. Tako je postalo verjetno, da bodo radijevi žarki postali v zdravstvu prav tako pomembni, kot so že bili rentgenski.
Ko je gospod Curie postal profesor na Sorboni, si je smel sam izbrati svojega asistenta - in izbral je svojo ženo. Tako sta zdaj lahko delala v "poštenem" laboratoriju.
L. 1905 sta zakonca dobila pismo skupine ameriških inženirjev in znanstvenikov, ki bi radi zgradili tovarno za radij. Prvo tako podjetje na svetu. Prosili so ju za pomoč.
Marija je rekla možu: "Piši jim, naj pošljejo enega svojih strokovnjakov; temu bova potem vse natančno razložila."
Profesor ljubeče pogleda "svojega asistenta".
"Poslušaj, Marie, način pridobivanja radija je tvoj izum. /.../ Izum je mogoče patentirati. Potem je zaščiten in kdor bi se rad z njim okoristil, mora lastniku patenta - torej tebi - plačati določeno odškodnino ..."
Marija je bila odločena, da si ne sme lastiti nečesa, kar je last vsega človeštva.
1906 - Madame Curie je ovdovela - moža je povozila konjska vprega. Marie je tako ostala sama z dvema malima hčerkama, z Ireno in Evo, na srečo je še vedno veliko pomagal dedek, Pierrov oče. Potem je prevzela mesto svojega ljubljenega moža in postala prva profesorica na Sorboni. S predavanjem je nadaljevala natančno tam, kjer je njen mož pred pol leta obstal ...
1911 - Marie Curie je dobila že drugič Nobelovo nagrado, prvič skupaj z možem in kolegom za fiziko, zdaj pa sama - za kemijo. Prišla je okrevajoča po težki operaciji v spremstvu zdravnice in tedaj 14-letne hčerke Irene. V svojem govoru je madam Curie poudarila, da je vse njeno delo povezano s pokojnim možem in njeni sestri se je zdelo: Taki ste genialni ljudje. Samo vaše delo vam je važno. Svojo slavo občutite kot siten privesek.
1913 - Dvoje mest je tekmovalo za čast, katero bo smelo ustanoviti prvi radijski inštitut na svetu. Pariz in Varšava. Marie se je težko odločila, a slednjič se je odločila za Pariz, saj je bila to domovina njenega moža in hčerk. Tam naj bi novi inštitut obsegal znanstveni in medicinski oddelek, tako bi iztočasno preizkušali novi nauk in praktično uporabnost.
Medtem so v Varšavi dokončali gradnjo inštituta in Marija je po 22 letih potovala v svojo domovino na slovesno otvoritev. Marija je v starki, ki je blaženo upirala svoj pogled vanjo, prepoznala svojo učiteljico izpred 37 let! Prisrčno jo je objela in poljubila na obe lici. Stara žena je ganjena rekla: "Kaj naj bi bilo za nas učitelje lepšega kot to, da po toliko letih srečamo gojenca, ki opravičuje naše življenjsko delo?!"
1916 - Mlad armadni šofer s povezano glavo in obliži po obrazu je sedel v gostilni blizu fronte in pripovedoval, kako je moral neko starejšo ženo prepeljati z njenimi aparati vred iz ene bolnišnice v drugo.
"Naložil sem torej prtljago; velike, težke zaboje, vam pravim ... In stara, mislim, se bo zdaj usedla poleg mene. Pa ne, raje hoče sedeti zadaj in ostati pri svojih aparatih. Tudi tako mi je prav. No, se pač voziva takole po poledeneli cesti. Sneži, da ne vidiš roke pred nosom. Od časa do časa zakličem: "Še niste zmrznili, madame?" - "Ne, ne, le vozite. Mudi se." ... In na pol pota ... začne voz drseti. ... zapelje še iz drevoreda topolov volovska vprega proti nam. No, kaj vam zdaj pravim, vse je šlo tako hitro. ... nenadoma smo ležali v jarku. Vsa sreča, da je zdaj toliko snega."
"Se je stari kaj zgodilo?"
"No, vsekakor ne dosti. Nekaj praks je odnsela in malo šepa. Ko sem splezal iz svoje škatle, sem bil tako zmešan, da sem najprej zaklical: "Ste mrtvi, milostljiva gospa?" Ampak prav takrat s eje izkopala iz snega in se mi smejala v obraz. ..."Ravno sem hotela pogledati, če me kaj potrebujete."
"In kaj je bilo potem?"
"No, nič. Ustavila sva naslednji tovornjak, zaboje preložila, gospa je spet potelovadila nanje in se odpeljala dalje. Jaz pa sem moral ostati pri svojem vozu. No - še prej me je takole obvezala."
"In se ni nič zadirala nate in vreščala kot vse stare ženske?"
"Sploh ne, bila je samo vesela, da se njenim aparatom ni nič zgodilo in se mi je prav zares zahvalila, da sem tako previdno prevrnil. ... Videti je tako stroga, ampak še nikdar nisem videl tako ljube in pametne osebe. To mora biti gotovo kakšna zdravnica ali kdo od Rdečega križa, drugače vendar ne bi potovala iz lazareta v lazaret."
Mlad zdravnik, ki je vstopil v gostilno in že nekaj časa poslušal pogovor, je rekel: "Kot prvi človek v Franciji se je spomnila, da bi bilo potrebno frontnim lazaretom, ki nimajo lastnih rentgenskih naprav, preskrbeti prevozne aparature. Od kar je danes zjutraj prispela k nam in pričela z rentgeneziranjem, nam je uspelo že šestim hudo ranjenim pešcem s takojšnjo operacijo rešiti življenje; šest dečkov smo rešili, ki bi sicer gotovo umrli! O lažjih primerih, ki bi obdržali trdo nogo ali neuporabno roko in bodo sedaj povsem okrevali, sploh ne bom govoril. In jutri bo ta žena v drugi bolnici nadaljevala s svojim delom in pojutrišnjim spet v drugi."
1920: Ameriška novinarka Meloney je obiskala znanstvenico v njenem inštitutu v Parizu in izvedela, da madame Curie, ki je svoj čas žrtvovala 4 leta svojega življenja, da je z lastnimi rokami pridobila en gram radija, zdaj sama pogreša to snov. Celo ta edini gram radija, ki ga je pridobila, je darovala Inštitutu v študijske in znanstvene namene.
Kako je to mogoče? Po vsem svetu se je tedaj (1920) radij pridobival v tovarnah, gram je stal 100 000 dolarjev. Kako bogata bi bila tale dama, če ne bi svojega grama radija, sadu štiriletnega dela, kar podarila, kot človek podari cvet?
"Kaj svojega odkritja niste patentirali? Za sam patent bi vam morali današnji proizvajalci vendar že izplačati milijone."
"Nisem trgovka."
"Toda vaš radij je vendar danes eno najvažnejših sredstev za zdravljenje raka. Vse človeštvo ste s svojo iznajdbo obdarovali. Ali ne bi bilo samo ob sebi umevno, da bi tudi vi imeli kakšne koristi od tega?"
"Ravno zato, ker je radij tako važno zdravilo, se nisva mogla z njim okoristiti ..." Ona in njen Pierre.
"Toda tovarnarji z radijem vendar bogatijo! /.../ In danes se ne kesate, da ste bili tako nesebični?"
"Ne. Ne potrebujem denarja. Edino, kar mi manjka, je nekaj radija za nadaljne delo."
In potem je novinarka Meloney v Ameriki med ženskami organizirala zbiranje denarja, da kupijo gram radija za Marie Curie, da bo lahko nadaljevala s svojim znanstvenim delom.
Čez pol leta je madam Curie odpotovala s svojim hčerkama v Ameriko po svoj podarjeni zaklad!
Pariz 1920: Madame Curie, ki jo prestreže neka ženska, ki se hoče zahvaliti za svojo ozdravitev: "Ko sem našla radij, nisem niti slutila, da bo zdravilen. Bilo mi je kot materi, ki tudi ne more vedeti, če bo otrok, ki ga je rodila, postal plemenit človek ali zločinec."
Potem je gledala Marie Curie svoje trzajoče prste ... "Radij pa lahko tudi uniči zdravje." Marijina hčerka Irena, njena asistentka, je kasneje mamo vprašala, zakaj je s svojim govorjenjem  tako zmedla tisto ubogo žensko, ki se ji je prišla zahvalit za zdravje.
"Oh, otrok moj, večkrat sem zaskrbljena. - Glej, ti si bila še majhna deklica, ko sta oba Wrighta zgradila prvo letalo. Kako smo se tedaj vsi veselili! Mislili smo, da je sedaj uresničen prastari sen človeštva o letenju. No, in deset let kasneje so že padale prve bombe iz tega "uresničenega sna" na nezaščitene vasi in mesta."
"Kako prideš od mlekarice na letala in bombe?"
Stara dama odgovarja bolj sebi kot svoji asistentki:
"Kaj vem, če že jutri ne pride kdo na zamisel, da vrže morilske radioaktivne snovi iz letal? Oh, Irene, večkrat mi je prav tesno. - Kdo bo moj zdravilno močni radij obvaroval pred zlorabo, ko bom nekoč mrtva? - O, ko bi vam mladim raziskovalcem mogla dati še nekaj več kot samo svoje znanje in svoje izkušnje ... Zavest odgovornosti!"
Tai-Yan-Fu 1932: V častitljivem starem templju je kitajski svečenik rekel mlademu Evropejcu: "Običajno mi ne kažemo tujcem svetinj naših pagod. Toda mi Kitajci že pet tisočletij pospešujemo razvoj učenosti in umetnosti. In ker ste videti učen tujec s smislom za umetnost, vas bom peljal v galerijo našega templja, kjer visijo slike največjih dobrotnikov človeštva."
In potem ga je svečenik popeljal pokazat slike in gledala sta eno za drugo. Nenadoma je Evropejec obstal, svečenik pa mu je pojasnil, kdo je žena na sliki pred njima: "Mi Kitajci častimo to ženo kot eno največjih dobrotnic človeškega rodu, čeprav so nebesa v svoji nepojmljivi previdnosti tako ukrenila, da ni bila rojena v Državi sredine, temveč na koncu sveta, v vaši mračni deželi. Samo njeno ime je ime prave Kitajke. Imenuje se Ma-Ri-Kü-Ri."
1934, Švica: Marie Curie sta pripeljali hčerki v sanatorij, imela je levkemijo. Tam je umrla.

Citati so prepisani iz zgoraj omenjene knjige Kdo je ta žena.