od srca do srca

Nasmehni se!

Nasmehni se, glej ptička!
Sredi zavzete igre sta
dva mala vesela fantička!

Če se lepo boš držal
in mule ne boš kuhal,
lep spominček ti bo ostal!

Čigav je komentar?

to je to. simpl ko pasulj :)"

Pa sem se še kar ustavljala pri tem, kaj meni pomeni komentar.
Zakaj pišem komentarje?

Zanimivo, meni pomeni napisati nekomu komentar v prvi vrsti darilo tistemu človeku!
Po dveh letih bloganja in skoraj treh pisanja komentarjev še vedno tako vidim.
Lahko gre predvsem za pozdrav. Pri spisih gre tudi za glas človeku. (Zadnje čase nisem več komentirala vsem, dolgo časa sem pa čisto vsem.) Predvsem zato, ker sem verjela, da je človek vesel komentarja ... Nekateri pišejo komentarje pri spisu vsem, nekateri izbrancem, nekateri samo enemu ... To je zanimivo. Je res, da ne izbiramo najboljšega spisa v pravem pomenu "najboljši". Dostikrat gre za čisto neko drugo vsebino, za pogled posameznega komentatorja.
Komentar je pravzaprav darilo tudi, če si pomagamo z informacijami, če povemo, kaj o nečem vemo, tako si pomagamo razjasnjevati zadeve, širiti znanje.
Darilo ni vedno božanje, pritrjevanje.
Komentarji omogočajo, da se učimo.
Vedno sem bila vesela dobronamernih komentarjev, ni pa šlo za višanje števila komentarjev, čeprav mi je bilo pakrat to vrženo pod nos.
Torej: čigav je komentar, ki ga napišem jaz - tistega, ki ga mu namenim ali moj, saj sem jaz avtorica?
Je razlika v tem, ali gre za moj komentar na mojem blogu ali za mojega na tujem blogu?

No, meni ni vseeno, če kdo briše ... Že zato, ker se jaz ponavadi grem neke teme, ki me žulijo, le na svojem blogu (ponavadi na tujih blogih ne težim čisto nič!) Če nimam drugega reči, pozdravim, marsikdaj pa sem poiskala kaj lepega v tistem zapisu, saj se skoraj v vsakem da najti kaj lepega - torej ne brskam po tistem, s čimer se ne strinjam!) - in če nekdo briše ali spreminja, povzroči, da ene stvari nekako oblebdijo v zraku ... postanejo neverodostojne. Brezvezne.
A tudi ko sem napisala nek komentar nekje drugje - jaz sem gotova, da je bil lep, zagotovo nisem nikogar žalila, povedala sem nekaj iz srca - , potem pa je nekdo drug tisto zbrisal ... Le zakaj? No, saj si mislim, zakaj! Je bilo neko ozadje.
Prav! Torej - če je moj komentar darilo, so zavrgli moje darilo.
Torej ne bom več pisala komentarjev, kjer sem nezaželena - enostavno škoda mojega časa in truda za to, da spišem komentar!

Rumeni cvetki

Rumeni cvetki
zaljšajo vrt prostran.
Čakam poletje!

Kot žive očke
kukajo v beli dan.
Čakam poletje!

Bela rožica v laseh

Nasmešek v očeh,
bela rožica v laseh,

sončece v dlaneh.
"Mona Liza" se smehlja,
sonček gleda jo z neba.





Po Leini predlogi: poskus tanke.

Kultura sprejemanja - nezakonska mati

Neizmerno je zaupala v njuno ljubezen!
Kako tudi ne bi!
Bila je nasmejano in prijazno dekle, verjela je ljudem, verjela je, da so dobri.
In potem sta se nekega dne opazila z Nacetom. Njuna srečanja so bila nežna in vroča ...

Ljubice pod okno dragi
pride marsiktero noč,
z deklico se pogovarjat,
dokler ne napoči zor.
(Hčeri svet)

A potem ga nenadoma ni bilo ... Moral je v vojsko.

Pet čevljov merim, palcov pet;
adijo, ljubca, starši,
in zbogom vi,tovarši!
(Soldaška)

V temnih nočeh, polnih žalosti in obupa, je samevala ob oknu ... in čakala ... in upala ...

Luna sije,
kladvo bije
trudne, pozne ure že;
pred neznane
srčne rane
meni spati ne puste.
(Pod oknam)

Dekletovo lice je bledelo. Pod očmi so rasli črni podočnjaki. Deklica je postajala tiha, zamišljena. Pridno je delala, hitela je povsod, vse je bilo narejeno ... A vendar se materi ni zdelo vse v redu s hčerko ...
"Si bolna?" jo je zaskrbljena spraševala.
Deklica je odkimavala.
Potem pa je nekega dne mati vsa prestrašena opazila, da je hči postala oblejša.
"Kaj se je zgodilo?" jo je ostro zaslišala in namignila na trebuh ...
Hčerki so se vlile solze ...
Mama je vzdihnila ...
"Kaj bodo rekli ljudje? Kako nas bodo obirali! Kaj ti je bilo tega treba!" je mama tarnala.
"Kaj nista mogla počakati, da se vrne, kaj nista mogla počakati na poroko?"
Deklica je nemočno hlipala.
"Le kaj bo rekel oče?" je zaskrbelo mamo.
"Kaj bodo rekli v vasi?"
A kljub zaskrbljenosti in pomislekom je v mami zmagala ljubezen.
Pogledala je objokano hčer: "Bo že kako!"
Tako se je deklici odvalilo težko breme z ramen. Bo že kako, je ponovila mamine besede.
In kmalu je prišel dan, ko je dete hotelo priti na svet.
Po mnogih urah je dobila v roke dete ...
Najlepše dete, kar jih je kdaj videla!

Kaj pa je tebe treba bilo,
dete ljubó, dete lepó!
meni mladi deklici,
neporočeni materi? –

Kaj pa je tebe treba bilo;
dete ljubó, dete lepó!
Al te je treba bilo, al ne,
vender presrčno ljúbim te.

Meni nebo odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči,
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala, pozabljeno je.

On, ki ptíce pod nebam živi,
naj ti dá srečne, vesele dni!
Al te je treba bilo, al ne,
vedno bom srčno ljubila te.

(Nezakonska mati)

Ljudje na vasi so imeli mnogo pripomb. Mnogo je bilo pikrih, hudobnih. Varovala je svoje dete in ga opogumljala, da preživi v tem krutem svetu. Da se nauči biti pogumen, močan človek. In čakala, da se njen ljubi vrne.
Prav tako je opogumljala svoje otroke mati, literarna junakinja iz Samorastnikov ... Učila jih je biti ponosni, čeprav so "posebni", čeprav so "pankrti".
Tudi taki posebni ljudje, ki naj bi jih po merilih nekega časa in družbe sploh ne bilo, so naredili v svetu marsikaj velikega ...
P.S.: Želela sem napisati zgodbo, ki vsebuje nekaj Prešernove poezije. Le-ta se vpleta v samo zgodbo. Tako krute zgodbe, kot jo pesem Nezakonska mati nosi

...

Oča so kleli, tepli me,
mati nad mano jokáli se;
moji se mene sram'váli so,
tuji za mano kazali so.

On, ki je sam bil ljubi moj,
on, ki je pravi oča tvoj;
šel je po svéti, Bóg ve kam;
tebe in mene ga je sram!

...

pa enostavno ne morem napisati ...
Moja je človeško razumna ...
Želim si, da vsi rastemo v razumu in modrosti ... in ljubezni ... in sprejemamo ljudi tudi, ko se kaj ne izide po merilih družbe ...
To je kultura medsebojnega sprejemanja.

Vsakdanja zgodba

Bil je plah deček. Majhen, droben. Njegova torbica je bila majhna in ob robovih je že malo cvetela.

"Klošar!" je zaklical Miha, velik in močan fant.
Matej je otrpnil.
"Klošar, klošar, klošar!" so začeli vzklikati še drugi otroci ... Smejali so se in se zvijali v smehu.
Tudi Beni, s katerim sta bila vedno prijatelja, je stal v krogu tistih, ki so vpili ...  In se smejal. Ni se potegnil za Mateja. Matej je tako verjel, da sta prijatelja ...
"Klošar!" je še enkrat zavpil veliki sošolec in brcnil v Matejevo torbo. Prevrnila se je in iz nje so se vsuli zvezki, puščica ... Sredi hodnika so ležale barvice, radirka, nalivnik ... Nekdo je skočil na raztreseno vsebino.
Matej je zajokal.
"Cmera!" so se smejali sošolci.
"Učiteljica!" je nekdo zavpil.
Otroci so tekli v razred. Matej je čepel na tleh in pobiral stvari s tal ...
"Kaj delaš tukaj, kaj je to?" je učiteljica vprašala Mateja.
"Rekli so mi, da sem klošar. Brcali so mojo torbo."
"Kdo?"
"Začel je Miha ..."
Učiteljica je stopila v učilnico in poklicala Miha ven.
"Opraviči se!" je ukazala.

Miha je stopil do Mateja in mu siknil: "Sori no!"
Matej je pobral svoje stvari in prišel v učilnico na svoje mesto.
Ni mogel slediti pouku, mislil je na to, kaj se je zgodilo ... Še vedno mu je odmevala beseda "klošar" ...
Tedaj ga je zdramil učiteljičin glas: "Matej! A spiš?"
Učenci so se smejali.
"Sodeluj, poslušaj vendar! Vprašala sem te nekaj, ti pa ... spiš!"
Matej ni nič odgovoril, seveda - saj učiteljičinega vprašanja niti slišal ni ...
"Kaj zdaj kuhaš mulo, Matej! Kar je bilo prej, je pač bilo! Je že mimo! In Miha se ti je opravičil."

Prisrčne iz družinskega dnevnika 24

Mali: "Zakaj je Slovenija najlepša država na celem svetu? A zato, ker je v obliki kure, kura je pa lepa žival?"

"Dejmo, Majda!" vpije mali, ko tekmuje Petra Majdič, ime ga je zapeljalo, saj imamo med bližnjimi gospo Majdo. "Joj," se čudi, "jaz sem pa mislil, da je bolj stara! A veš, Majda." (Seveda, naša bližnja je starejša gospa Majda.)

Ura je 23, ko pridem domov, Mali priteče: "Lačen!"
Joj, Mali, kako da ne spiš, pomislim.
Rečem pa: "Ob 11h zvečer ti ne dam nič jesti!"
"Pol bom pa umrl," reče.
Potem se najbrž domisli, da je pred kratkim rekel nekaj podobnega, namreč da bo umrl, in tako zdaj dopolni: "Pol bom pa spet umrl!"
(Za Malega je smrt res nekaj enostavnega!)

Po krivici obsojen ...

Pred nekaj leti je prišel do svoje "pravice" nek mož, M. U., po menda 30 letih je končno bilo dokazano, da ni ubil nekega sovaščana. 30 let je nad njim visela pravna (ob)sodba, čeprav so že na samem začetku poti kazale tudi drugam.
Kdo more začutiti trpljenje nedolžnega, obsojen na dolgo zaporno kazen, in trpljenje njegovih bližnjih, žene, ki je potem kmalu umrla - in dveh otrok , starih blizu 9, 10 let, ki sta ostala brez mame, ki je umrla, in brez očeta, ki je bil v zaporu ...
A po mnogih letih je le prišla prava resnica na dan ... (Zgodba iz Slovenije.)

Prav tako se me je močno dotaknila tale novica, ki pa ni iz naše domovine: Na Floridi so izpustili iz zapora po 35 letih moškega, ki so ga pri njegovih 19 letih zaprli zaradi obsodbe ugrabitve in poslistva otroka. Toda moški je bil nedolžen, kar je tudi sam trdil.
Obsojen je bil brez trdnih dokazov.
Po vseh letih krivične obsodbe James Bain ni zagrenjen ali jezen, "ker verjame v Boga".

Včeraj sem ujela en konec filma na TV: Govoril je o moškem, ki je obsojen zaradi posilstva in poskusa umora mlade ženske ... toda obsojen je bil brez trdnih dokazov ... Odvetnik je slabo opravil svoje delo, niti prič ni poiskal in zaslišal. Rekel je: Če si nedolžen, samo to povej in bo v redu!
Našla se je ženska, prostovoljka, črnka, poročena z belcem, mama dveh  odraščajočih hčera, ki je potem zavzeto in predano delala za to, da obsojenemu črncu pomaga dokazati nedolžnost.
Uspelo jima je po dolgem času. Ona je tedaj že umirala za rakom ... (Film je bil posnet po resničnih dogodkih.)

Te tri zgodbe so se po mnogo trpljenja "srečno" končale - srečno, če je "srečno" to, da po morda več letih ali celo desetletjih končno napišejo: Nedolžen je!

Take in podobne zgodbe se dogajajo vsak dan ...
Ne pridejo vse na sodišče in tudi ne gre vedno za (velike) zločine.
Večina ljudi živi srečno in mirno življenje - da le njih nič ne doleti ...

Mali gre v šolo

Letos je začel hoditi v šolo bratranček našega Malega. (Mu bom dala ime Klemen.) In že od prvega šolskega dne dalje Mali večkrat pride k meni z vprašanjem: "Ali je sedajle Klemen v šoli? ... Ali je že dolgo? ... Ali zdajle gre? ..."
In odgovarjam, kakor približno vem ...
In potem: "Ali bi tudi šel v šolo?"
Mali se nasmehne: "Ja, saj bom šel drugo leto!"
"A bi šel sedaj v vrtec?"
Hitro odkima. Ne, to pa ne! Vrtca ne mara!
Eden od razlogov je hrana, tam je potrebno jesti.
Drugi je pa ta, da je predlanskim tam bil nekaj časa, vpisan je bil dva meseca, toda ni maral hoditi. Vsak dan smo se pregovarjali. Res je, da smo imeli tisti čas enega otroka v bolnišnici in smo težko kombinirali še vrtec z otrokom, ki tam sploh ni maral biti.  Mali je raje hodil vsak dan z menoj v bolnišnico.
Vzgojiteljica nekako ni mogla razumeti stiske vseh nas ob bolnem otroku in potem je rekla, da jaz ne spustim otroka iz rok in zato noče hoditi v vrtec.
No, meni se je ta pripomba zdela kar nekaj ... Zdelo se mi je, da če bi sprejeli, da jaz dlje časa ostajam z njim še v vrtcu, da bi verjetno prebrodil krizo. A v vrtcu nisem dobila občutka, da bi me hoteli "sprejeti v ekipo" (ampak meni je bilo zelo všeč biti v vrtcu, se z otroki igrati, hoditi na sprehode, jih poganjati na gugalnicah ...).
In tako smo prišli do zaključka, da otroka po dveh mesecih, v katerih je bil tam kakšna dva tedna, izpišemo. Naslednje leto ni hotel niti slišati, da ga vpišemo. Ja, to prednost imajo otroci, ki imajo katerega od staršev ali drugih bližnjih doma.
Sploh je pa bilo jasno, da je v Ljubljani ostalo veliko otrok brez prostora v vrtcu.
No, tako je naš Mali še vedno doma.
Včasih sem pomislila, kdaj pride čas zanj, da gre od doma. Vedno se me je divje oklepal in ni hotel biti nikjer, kjer mene ni. Zdaj kdaj gre s kom kam brez mene, in včasih zdaj celo raje ostane doma, ko jaz kam grem ... Oja, fant raste!
Vedno večji je!
No, ko rečem, da je velik dober meter, me popravi na natančno višino: "105 cm!"

Pred kratkim je dobil vabilo v šolo - na dan odprtih vrat za bodoče prvošolčke. Kako je čakal! Tako sva šla včeraj popoldne v šolo!
Luštno je bilo priti tudi meni spet med učiteljice, ki učijo najmlajše, koliko spominov se je zbudilo!
Po skupnem začetku sta vzgojiteljici, ki skupaj z učiteljicama poučujeta otroke  1. razredov, poklicali bodoče prvošolčke s seboj v učilnico k igri. Opozorila sem vzgojitelje, da Mali ni vrtčevski otrok.
Potem sem ga gledala, prvi trenutek se ni mogel odločiti, da gre z njimi, potem se je spremenil izraz na njegovem obrazku in pohitel je z njimi.
Ko so nam staršem učiteljice "vse" razložile, smo šli v razred k otrokom. Poiskala sem Malega med otroki, sedel je za mizo, delali so maske.
Otroci so vstajali, odhajali, Mali pa je vztrajno sedel. Pa smo le ugotovili, da želi imeti nalepljeno še eno srebrno črto (trakec) in da ne namerava oditi, dokler se to ne zgodi. Vzgojiteljica mu je nalepila in potem je Mali zadovoljen vstal in vzel svojo masko.
Domov grede sva se pogovarjala o šoli.
"Ti je všeč v šoli?"
"Mi je, a ni mi všeč, ker nam niso pokazali več učilnic," je po premisleku rekel.
"In veš, kaj mi sploh ni všeč?" je potem dodal.
"Kaj?"
"To, da so otroci toliko kričali! Tako glasni so bili! Jaz sploh nisem dobro slišal učiteljice!"
Drugi teden so vpisi ...

Na nežnem cvetu

Na nežnem cvetu
čebelica popiva
sladko medico.

Pravi čas za otroka

Otrok! Ko bi imela otroka!
To so bile največje želje, tihe in glasne, mlade žene.
A kljub želji in kljub veliki ljubezni med njo in možem otroka ni bilo.

Imela sta že 10-letnico poroke. Nekega večera sta bila v gledališču ... Tedaj se je zgodilo nekaj posebnega. Ona je ... nekako začutila - nekaj posebnega! Začela je moža priganjati, da gresta takoj domov. Samo domov! Čeprav predstave sploh še ni bilo konec.
Tedaj je zaživelo malo bitje! Sad njune ljubezni in dolgega čakanja!
Začelo se je sladko pričakovanje rojstva malega otroka!
In rodilo se je dete. Sin.
Starša sta bila presrečna! Komaj sta verjela, da se jima je izpolnila ta velika želja - imeti otroka.
Otrok je rastel v njuno veliko veselje in srečo, obdan z ljubeznijo.

Deset let zatem se jima je zgodil še en tak podoben dogodek. Bila sta na neki prireditvi ... in ona je spet začutila nekaj posebnega ... začela je priganjati, naj hitro gresta domov.
Bil je - pravi čas - za še enega otroka.
Pravi čas, ki ga nista narekovala onadva - zgodilo se je v prepuščanju naravi ...
Rodila se je deklica ...
Deklica, ki mi je kasneje pripovedovala zgodbo svojih staršev ...

Narave ne moremo izsiljevati ... Lahko ji prisluhnemo, živimo z njo ... Smo le del nje ...

Droben cvet

popek

najprej je
droben
nežen

življenje
ga nabije
z močjo

in cvet
se razpre



se zaupljivo odpre
na vse strani ponudi
svoje srce

otrok sedi ob njem
in se smeje
pogovarja se z njim

pride mimo
človek z mrazom v srcu
in cvet pohodi

otrok zajoka

človek zamahne
z roko:
saj ni nič
saj je le cvet

otrok
joče
za drobnim
cvetom

Noč

noč je
črna črna tema
ne vidim poti
le kam
sem zašla

ljubila sem
noč
rada sem tipala
z nogo
po ozki stezi
gredoč
rada sem šla
skozi temo
z veselo dušo 
pojoč
rada
sem blodila
skozi noč
in se metala
v naročje
boga
kljub temi
mi je v srcu
gorel
plamen
vroč

a zdaj
ta tema
je polna
tega sveta
kamen pri kamnu
ne znajdem se več
le kam sem
zašla

Zgodba o (ne)strpnosti

Le kako bi 12-letnim učencem predstavila ta problem? je razmišljala učiteljica. Družino, take in take družine. Homoseksualne zveze, ali imajo pravico do otroka ...
Na začetku ure je prebrala zgodbico o vrtčevskem otroku, ki je imel dve mami - in zaradi tega nobenih težav z vrstniki. Otroci so razumeli, da ima pač on dve mami in nobenega očeta.
"In veste," je učiteljica povedala, "da obstajajo homoseksualni pari, ki nimajo otrok, radi bi jih posvojili otroke. Enim ljudem se to zdi prav, drugim narobe. Kaj pa vi mislite o tem? Razmislite in se odločite!"
Učenci so razmišljali, vsak zase.
"Želim vedeti, kako se vam zdi prav. Tisti, ste za to, da homoseksualni pari lahko posvajajo otroke, stopite na to stran," je nakazala z roko, "tiste, ki ste proti temu, pa stopite na drugo stran!"
Učenci so vstali in se začeli razvrščati. Počasi se je pokazalo, da je bila za  to, da homoseksualni pari lahko posvajajo otroke, večina učencev.
Na nasprotni strani učilnice so stali le trije učenci.
Učiteljica je rekla: "Zdaj se pa soočite. Povejte drug drugemu, zakaj tako mislite! Prepričajte nasprotno stran, da imate prav!"
Obe strani sta iskali "dokaze" za svoj prav.
"Zakaj vi nočete? Ali ne privoščite, da imajo otroke tisti, ki si jih želijo?" je rekel fant iz večinske skupine.
"Jaz želim, da bi bilo otrokom lepo, da bi jih nihče ne zafrkaval. Tako kot mene zafrkavate, ker sem majhna," je rekla deklica v manjši skupini.
"Ja, kdo bo otroke zafrkaval, ti, vi?" so začeli večinski.
"Ne, ne mi," so se zagovarjali manjšinci.
Tako so se nekaj časa pregovarjali.
"Mi smo strpni, vi pa niste!" je ugotovila večja skupina.
Učiteljica je sedaj posegla vmes: "Zdaj pa spet premislite, ali se vam zdi prav, da homoseksualni pari posvajajo otroke, ali ne - in se postavite ponovno v skupino, ki je "za", ali v skupino, ki je "proti"."
Zgodil se je en sam premik. En učenec iz manjše skupine je zapustil svoje mesto in se pridružil večji skupini. V manjši sta ostala le dva učenca.
Potem je bilo šolske ure kmalu konec ...
Učenci so odhajali. Učiteljica je gledala za njimi.
Ali sem jih česa naučila? se je vprašala. Ali bodo zdaj bolj strpni? Bodo sprejemali drugačne?
Pred seboj je videla manjšo deklico, ki je bila večno deležna opazk.
In slišala je smeh nekaterih iz večje skupine: "Mi smo strpni, vi pa niste strpni!" Bolel jo je ta smeh ...

Samo stene

spregovorila sem
vpila sem svojo bolečino
mislila sem
da so ljudje pred menoj

vpila sem
kričala
čakala
na odmev
vsaj enega
srca

a bile so le stene
hladne stene

Razmišljanje na svečnico

Danes je svečnica.
Pregovor pravi, da kolikor dolge ledene sveče visijo od streh, toliko snega bo napadlo ...
A kaj je svečnica?
Krščanski praznik. Katoliški vsekakor. Zaključek božičnega časa. Do danes so marsikje postavljene jaslice. Vsaj tako je bilo včasih. Tudi pri nas doma so še.
Je spomin na dan, ko sta Marija in Jožef nesla v tempelj malega Jezusa, starega 40 dni, tak je bil pri njih običaj. Starši so nesli prvorojene sinove darovat v tempelj. Danes se morda čudno sliši, da koga darujemo - ta beseda najbrž mnogim pomeni nekaj čudnega (morda koga spominja na žgalne daritve, vsekakor pa na nič sodobnega) ...
A meni je zelo blizu to, kar pomeni ...
Otroci, ki se nam rodijo, so velik dar. Nihče ne more kar "narediti" otroka, na nek način nihče ni zaslužen za to, da otroke ima. Otroci so podarjeni.
Res je, da mnogi starši ogromno žrtvujejo(mo) tudi zato, da sploh zanosijo in da se otroci rodijo. A vendar - verjamem - otrok pač ne moremo kar narediti (sicer mnogi napol v hecu uporabljajo radi ta izraz za samo ljubljenje).
Novorojenček v mojih rokah! Kakšen zaklad!
Še kako vem, da ni kar enostavno MOJ. Mi je dan, posojen, zaupan, da smem ob njem rasti kot mama, zoreti kot človek ... A vendar je samo začasno moj! Toliko, da mu pomagam odpreti, razpreti peruti, da potem sam odleti ...
Tako darovanje v templju pomeni prav nekaj takega ... Zavedanje, da nismo lastniki otrok.
V hvaležnosti za dar Božjega zaupanja meni, da lahko del življenja preživim z lastnim otrokom, s sadom lastnega telesa, s sadom ljubezni mojega moža in mene, stojim pred svojim Bogom. V upanju in zaupanju, da bo moj otrok živel srečno življenje ... po Božji volji.

Kaj piše v Svetem pismu? V Lukovem evangeliju je to:
Ko so se dopolnili dnevi njenega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu, in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva golobčka.

Sonce komaj še kuka

Poslednji žarki

Poslednje žarke
sonce podarja ljudem,
naravi, nam vsem.

Strah? Ne, kje pa!

SPIS: Tudi to je ... življenje!

Želvino osupljivo potovanje.
Film Želvino osupljivo potovanje je več kot le zgodba o morski želvi, glavati kareti, ki se izleže na floridski obali ter se z zalivskim tokom odpravi na več let trajajoče potovanje, na katerem obkroži severni Atlantik in se naposled odrasla vrne na rodno obalo, da bi nadaljevala svojo vrsto. Čeprav ne gre za klasičen dokumentarni film, gledalcu ponuja mnoga znanstvena dognanja o življenju glavate karete in njenih migracijah. Objektivno, brez pretiranega antropocentričnega dramatiziranja in cenenega populizma nas vodi skozi napeto zgodbo, polno nevarnosti in izzivov, kakršno je tudi resnično življenje morskih želv. Ob tem spoznavamo tudi druge prebivalce morskih globin.
Izjemni posnetki živali in narave, ki jo film prikazuje v vsej njeni veličastnosti, se gledalca čustveno močno dotaknejo. Zato je film Želvino osupljivo potovanjetudi zgodba o življenju, o nenehnem boju za preživetje, o prepletanju naravnih mehanizmov in soodvisnosti živih bitij ter o neverjetni moči narave, zaradi katere se je življenje na našem nemirnem planetu razvilo v številne raznolike oblike in se ohranilo skoraj 4 milijarde let. Predvsem pa film opozarja na vpliv človeka, ki s svojo dejavnostjo povzroča pogin mnogih želv in nepopravljivo spreminja okolje, nujno za njihovo razmnoževanje in obstoj vrste. Tako se ti starodavni plazilci, ki so v preteklosti preživeli mnoge kataklizme, spopadajo s povsem novo grožnjo. Postavlja se vprašanje: Jim bo uspelo tudi tokrat?
Še zanimivost o filmu: Navdih za film je želva kareta z imenom FeeBee. Biloginja Janette Wyneken jo je našla l. 2002 na Floridi in dolgo opazovala, nato pa spustila v morje. Namestili so ji napravo, da ji lahko satelitsko sledijo. Potovanje male želvice v filmu sta sledila dva potapljača.
Še en zapis o filmu.