od srca do srca

Imej svoj vodnjak in svojo ženo

Vrla žena

Tekočina proti klopom

Skrivnost sreče

Skrivnost sreče je v tem,

da seštevate svoje blagoslove,

medtem ko drugi seštevajo svoje težave.

William Penn

Aviva in Kala sta objavili isto misel, ki je sorodna z mojo: "Pesimist vidi težavo v vsaki priložnosti, optimist pa vidi priložnost v vsaki težavi."
Gledam fotografijo, ki sem jo posnela v Soški dolini in zaradi Soče sem obarvala še misel o blagoslovih in težavah z barvo Soče. In mislim na to, kako rada imam Sočo, kako mi veliko pomeni biti ob njej, hoditi, jo poslušati, čutiti ...
Ja, štejem jo za blagoslov ...
A ko kdaj prestopi bregove?
No, skoraj vedno moremo videti tako ali drugače.

Res je tudi, da ne more vsak človek gledati tako, kot gledajo drugi. Moremo pa po malem sami nase vplivati, da vidimo jasneje in svetleje - in bolj dobronamerno - da ne vzamemo vsega (neprijetnega) za hudo.

Za svojega otroka bom naredila vse!

Mimoidoč sem na šolskem hodniku ujela nekaj hudih besed, ki so bile namenjene učiteljici.
"Za svojega otroka bom naredila vse!" je povzdignila glas neka mama. Glas je bil razburjen, kaj neki je čutila ta mama ...?
Učiteljica je ohranila običajen izraz, kot da ni nič takega.
(Kolikokrat doživijo učitelji razburjenja staršev?)

Naj bi bili naši otroci "ovčke"?
Ali pa zaletavi "ovni" ali taglavni "petelini"?

A koliko mi je dala misliti s povzdignjenim glasom izrečena izjava razburjene mame!
"Za svojega otroka bom naredila vse!"
Kaj je to: vse?
Se je potrebno vedno potegniti za otroka, ne glede na to, kaj je naredil oz. česa ni naredil - pa bi moral?

Starši smo večkrat v dilemi, kaj in koliko narediti za otroka.
Koliko je ravno prav?
Je bilo dobro včasih, ko se v glavnem starši niso nikoli ali vsaj zlepa ne potegnili za svoje otroke pri učiteljih? No, kakšen se je, večina pa gotovo ne.
Koliko je ostalo travm od tedaj ... koliko tega smo pritovorili v odraslo dobo?
Kakšni starši zdaj preveč pestujejo svoje otroke zaradi svojih travm?
Koliko je ravno prav?
Meni se zdi prav, da so starši in učitelj(i) povezani, sploh kadar so kakšne težave. Mislim, da pogovori marsikaj rešijo, skoraj vse ...
Ampak pogovor ni to, da nekdo drugemu vbije v glavo, kaj in kako, temveč, da si prisluhnemo.
Naši otroci so vseh vrst, in če pristopamo do njih in jih vsaj en toliko skušamo razumeti, ne le vkalupiti v "normalno" šolsko obnašanje, je veliko lažje in bolje za vse nas. Potem lahko posameznik postaja vedno bolj on in ne le nekdo, ki je morda na zunaj videti čisto drugačen, kot je znotraj - pa morda niti sam ne ve zase, kakšen je v resnici.
Seveda je učiteljem na nek način najlažje imeti "pridne", poslušne in vodljive učence ... Gotovo je za vsakega učitelja poseben izziv, če se uspe približati tudi kakšnemu posebnemu učencu in najti v njem (in pomagati tudi njemu tisto videti) tisto najboljše, tisto unikatno in dragoceno, kar ima vsak človek.
Če starši pretiravajo s svojo skrbjo in zaščitništvom svojih otrok (sploh pa, če že vnaprej vedno dajo prav samo svojemu otroku), sem pa gotova, da to ni resnično prava usluga otrokom ...

V kakšnih težkih primerih včasih pogrešam, da bi bili učitelji bolj človeško zavzeti za svoje učence.
Stisnilo me je, ko mi je ena mama povedala, da so njenega otroka za kazen, ker je ob odhodu staršev jokal, vzgojiteljice zapirale v stranišče ... In kot sem zvedela kasneje, to sploh ni (bil) osamljen primer.
In v enem primeru je otrok imel odločbo otroka s posebnimi potrebami, a vzgojiteljica je vztrajala pri svoji trditvi, da je otrok le razvajen.

In tako se včasih sama kot mama in malo tudi kot "učiteljica" znajdem na obeh straneh - in se sprašujem, v katerih primerih je res potrebno, da bi mama rekla: "Za svojega otroka bom naredila vse!"
In seveda se takoj ustavim pri tem, kaj je "vse"!
Če pomeni to zagovarjati razvajenega otroka za vsako ceno, potem se to res ne bi smelo dogajati.
A če je "vse" to, da bi učitelj vedel za otrokove težave in ga potem bolj razumel in tudi lažje in uspešneje delal z njim, ja, to pa ja!

Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.
Samo umakniti jih ne znam.

Blagor vašemu možu, če ga imate

"Komaj čakam, da se pozdravim in da grem domov!" reče Hani.
"Vse življenje sem bil priden, z ženo sva vse ustvarila iz nič, zdaj bi lahko živela kot v pravljici ... pa je prišla bolezen ..."
"Pridejo stvari, na katere ne moremo vplivati, " reče Hana in umiva bolnika.
"In tako sem sedaj tu in se ne morem sam niti umiti." Hana čuti, da mu je neprijetno. Sploh, ker potrebuje plenico.
"Vidite, zdaj je pa prišel čas, da vam kdo pomaga. In zdaj sem prav zato jaz tukaj. Mimogrede boste v suhem in čistem. Nič ne skrbite zaradi tega. Morda bo tudi mene kdaj kdo umival. Pride čas, ko človek ne more vsega sam. Sploh pa vi veliko pomagate, tako da se lahko urediva sama."
"Sestra," se naenkrat oglasi bolni mož, "blagor vašemu možu, če ga imate!" Toliko toplote je v bolnikovih očeh, toliko hvaležnosti.
Hana objame bolnikovo glavo in jo stisne k sebi. "Imam ga, imam, ampak on včasih misli, da sem zmaj!" Potem se oba veselo smejeta - in bolniško sobo zajame val miru, morda so skrbi vsaj malo izginile ... in hrepenenje se je vsaj malo umirilo.
"Zdaj pa lepo počivajte!" mu Hana zaželi.
Bolnik leži - kot šolarček je, ki uboga učiteljico. Zapre oči.
Hana ga pokrije in potiho odide.
Morda bo pa sanjal o svoji pravljični hiški in spokojnem družinskem življenju v njej?

Vse si prikličemo sami - je to res?

Poenostavljam? Morda.
Misli izhajajo iz pogovorov preteklih časov. Kot odziv.
Meni je logično, da na prav vse pa vendar ne znamo odgovoriti, kot da smo vsestranski strokovnjaki.

Pripadati nečemu večjemu in trajnejšemu ...

Človek ne more živeti

res odličnega življenja

brez občutka,

da pripada nečemu večjemu

in trajnejšemu od njega samega.


Mihaly Csikszentmihaly

Pametni in nespametni zakoni in predpisi (pri nas in drugje)

Na tej strani piše:
Menjavo žarnice je treba odslej prijaviti kot nevarno delo.
Država se utaplja v morju predpisov. Eden od takšnih primerov je denimo, da mora po novem vsak obrtnik, ki želi splezati na lestev, izpolniti poseben obrazec (in kaj vse mora narediti s tistim obrazcem, sicer so lahko visoke kazni - tja do 40.000 €) in prijaviti nevarna dela. Podobnih zakonskih nesmislov je še veliko, pravijo na obrtni zbornici. V filmčku je še par čudnosti, npr. o bukovih drvih, ki jih nekateri (navadni državljani) smejo kuriti, ne pa vsi (mizarji, torej obrtniki, ne smejo kuriti ostankov tega lesa) - ker bukov les vsebuje preveč klora.

Soča

Marsikaj čudnega je v zakonih pri nas in po svetu.

Naš najmlajši mi je pred par dnevi bral iz knjige Naj knjiga na svetu in oba sva se čudila in se marsičemu nasmejala.
Pa poglejmo, kaj vse je uzakonjeno po svetu, del povzemam iz knjige - napisano je vse v sedanjiku, tako da ne vem, kaj vse od tega danes velja in kaj je morda veljalo včasih. Ampak glede na to, da dejansko imamo razne "neumne" zakone tudi v sedanjem času, se najbrž ni potrebno čuditi, če kaj od tega velja tudi danes:
- V Ohiu v ZDA je protizakonito opijaniti ribo. - Hmmm? Najbrž je kdaj kdo to naredil!
- V Veliki Britaniji velja za izdajstvo, če nalepiš poštno znamko s podobo kralja ali kraljice na glavo.
- V avstralski zvezni državi Viktorija se v nedeljo popoldne ne sme nositi rožnatih kratkih hlač.
- Na Floridi neporočene ženske ne smejo ob nedeljah skakati s padalom.
- V Angliji mora voznik črnega taksija vprašati potnika, če ima črne koze ali kugo.
- Na Kitajskem je prepovedano rešiti človeka, ki se utaplja - saj bi se s tem vmešavali v njegovo usodo. - Uf.
- V Švici moški po 22. uri ne smejo urinirati stoje!
- V Kaliforniji moraš imeti dovoljenje za lov, če želiš v mišolovko ujeti miš!
- V Joiletu v Illinoisu lahko aretirajo žensko, ki je v eni trgovini pomerila več kot šest oblek!
- V Veliki Britaniji se ne sme načeti kuhanega jajca na ožjem koncu - sicer kršitelja predpisa lahko zaprejo za 24 ur v vaške klade.
- V Franciji je prepovedano prašiču dati ime Napoleon!
- V Milanu se moraš vedno smehljati, razen na pogrebu in na obisku v bolnišnici.
- V Kentuckyju (ZDA) je prepovedano nositi skrito orožje, daljše od 1, 8 m! - Le kako bi skrila lahko tako dolgo orožje?
- Na francoskih vlakih se ni dovoljeno poljubljati. V Grčiji je bil lahko na smrt obsojen moški, ki so ga našli poljubiti žensko. - A moškega pa lahko?
- V Angliji deček, mlajši od 10 let, ne sme pogledati gole izložbene lutke.
- V Pekingu je lahko kaznovan voznik, ki ustavi pred prehodom za pešče, da pešce spusti čez cesto! - Ojej.
- V Alabami (ZDA) ne smeš pihniti smrklja v veter! - Sploh če piha proti človeku!
- Prav tako v Alabami je nezakonito voziti vozilo z zavezanimi očmi. - Hmmm?
- V Vermontu (ZDA) morajo ženske dobiti moževo privolitev, če želijo dobiti umetne zobe. - No ...?

Sicer pa ena zgodba pripoveduje nekako takole, kako je vedno na nekem določenem mestu stala častna straža, enkrat pa je nekoga zanimalo, zakaj, saj ni videl tam ničesar posebnega. In potem se je počasi odkrilo, da je več generacij nazaj tam stal nek pomemben kip, spomenik - in ob njem je bila častna straža. Kipa tam že zdavnaj ni bilo več, straža je pa ostala.
Tako se verjetno zgodi tudi s kakšnim zakonom ali predpisom - je sam sebi namen. Oz. nihče več ne ve, čemu je namenjem.

Jan Payne: Naj knjiga na svetu

Deminerke (iz knjige Vse moje vojne)

Še vedno se ustavljam z mislimi pri knjigi Vse moje vojne (tukaj sem izpisala sem več citatov iz nje).
Posebej razmišljam o deminerkah. Dejansko doslej še nisem slišala za deminerke.
Zdaj pa mi kar uhajajo misli k njim in pri njih ostajajo. Zdijo se mi - nekatere - celo nekakšne "lepe Vide".

Citiram iz knjige Vse moje vojne:
"Počasi, počasi," je mirila Violeta, vodja deminerske skupine, svoje delavce, ko ji je protipehotna mina odtrgala nogo.  /.../
"Violeta nam je najprej po prenosni radijski postaji sporočila, da se je v njeni skupini zgodila nesreča, šele potem se je zgrudila, ampak še vedno je imela dovolj moči, da je usmerjala svoje sodelavce. Ko sem jo prvič obiskal v bolnišnici, ko so ji amputirali nogo, se je nekoliko omotična opravičevala, ker so pod njenim vodstvom naredili napako." /.../
... Ko mi je opisala svoje družinske razmere, sem ji predlagal, naj naredi tečaj za deminerje. Ena najboljših je. Zasluži štiristo šestdeset evrov na mesec. /.../ Mina je nevarna stvar. V zemlji čaka dvajset, petdeset ali pa tudi osemdeset let. Kosovske ženske gledajo na to kot na pustolovščino. /.../ Deminerstvo je mačističen posel in one ga opravljajo mogoče še bolje kot njihovi kolegi. /.../
Ko so čistili Kosovo od min, niso očistili tudi Albanije. Ko so prišli deminerci do albanske meeje, so se morali ustaviti, ker v Albaniji uradno ni bilo min. Združeni narodi so dejali, da nimajo mandata za Albanijo. Rdeči križ in balkanski poznavalci so ves čas opozarjali na minska polja v Albaniji. Pred bombardiranjem Jugoslavije l. 1999 je Nato zaprosil albansko vojsko, naj se vzdolž cele meje med Kosovom in Albanijo umakne za deset kilometrov v notranjost. Z vojsko so se umaknili tudi prebivalci in tako je imela jugoslovanska vojska znotraj albanskega področja proste roke in je to tudi pošteno izkoristila. Na področju severne Albanije so nastavili petindvajset so trideset tisoč min. Le sam bog ve, in tisti, ki so jih postavljali, zakaj. Mediji so o tem molčali, Združeni narodi prav tako, albanska vlada tudi. Govoriti o minah v Albaniji ni bilo politično korektno. Dandanes brez "promocije" ni denarja za deminiranje. Albancem pa ne grozijo le mine jugoslovanske vojske, temveč tudi kasetne bombe, ki niso le zapuščina jugoslovanske vojske, temveč tudi zračnih napadov Nata.
"Za nas je dragoceno, da so v deminerskih skupinah ženske. Njihova intuicija. Moške skrbi živina, premoženje, ženske hodijo po vodo, gledajo, kje se igrajo otroci," pravi vodja danske deminerske skupine. Pozimi odhajajo v Sudan. In z njimi dvajset kosovskih deminerk, zato da bi njihove družine preživele.
Vidite, zato vidim deminerke kot "lepe Vide".
In cene deminiranja?
Ko so se ob koncu vojne lotili razminiranja, je stalo "čiščenje" kvadratnega metra dvajset do trideset mark, danes (knjiga je izšla 2009) stane le dve do tri marke.
Še en citat:
V Azerbajdžanu, nedaleč od meje z Gruzijo in tik ob meji z Iranom, so vojaki Sovjetske zveze skladiščili neznaske količine eksplozivnih sredstev. Ko so zapuščali državo, so skladišča enostavno razstrelili. Eksplozija je bila tako močna, da je razstrelivo razneslo po prostoru s premerom štirideset kilometrov. Od stavb ni ostala cela niti ena opeka, žal pa so eksplozivni predmeti veliko bolj odporni. Tako še sedaj ležijo kosi tankovskega, topovskega in minometnega, tudi neeksplodiranega, streliva vsenaokrog po poljih, travnikih in pašnikih ter vabijo odrasle in otroke, da jih poberejo in prodajo za staro železo. Cela vas šteje petsto prebivalcev; žrtev so do sedaj (knjiga izšla 2009) imeli triinosemdeset.
Koliko je vredno človeško življenje?

Potrebuje kdo sadike?

Moj vrt je tak kot jaz, razgiban (no ja ) in zmešan in vsega poln. Tako tudi raste vse mogoče, in jaz dobro vem, da je vse dragoceno, tudi tisto, kar "uradno" velja za plevel. V mojih očeh pač ne.
Rada imam vse to, te dragocene rastlince. (No ja, ne bi bila nič jezna, če bi robidovje ne hotelo več rasti, od tega imam kar razbolele roke.)
No, v vrtu marsikaj raste - in marsičesa je več, kot potrebujem. In zelo rada komu ponudim kakšno sadiko, če jo imam viška. So vseh vrst, nekatere mini, nekatere večje.
Tako imam te čase marsikakšno rastlinco, ki jo z veseljem dam v druge skrbne roke.
Te so:
- vinska rutica (zapis o njej)

- meta

- poprova meta

Slikca.

- citronska melisa

Slikca s spleta.

- pelin

Slikca.

- vinogradniške breskve (no, na razpolago niso velika drevesa!)

- maline
in morda še kaj.

Če kdo od mojih bralcev ali mimoidočih želi kaj od tega, naj pove, z veseljem dam - seveda pa nisem pripravljena voziti ali nositi kam daleč. Nekako mogoče je na relaciji Most na Soči - Ljubljana, najraje imamo pot skozi Železnike in čez Petrovo Brdo (oz. obratno, zdajle sem pač v Lj., sadike so pa tam), je pa mogoče tudi ubrati kakšno drugo pot. Če je komu do, naj mi pove.
Ponudba velja, dokler imam več, kot potrebujem.
In še: ni vse na razpolago prvi trenutek, včasih je potrebno kaj počakati (ker nisem vedno "tam" ...

18. 5.:
Dodajam:
Imam tudi krizaneteme (cvetijo pozno jeseni):

in forzicije.
Če kdo želi ...

Preproste prvomajske počitnice - take imam rada

Bilo je polno vsega, polno drobnih stvari.
Kmetovali smo le štirje ljudje in en pes. Ostali naši so imeli počitnice drugje.
Bilo je prelepo! Res je, da je letošnja pomlad prišla tako naenkrat, da še zdaj nimam prekopanega vsega vrta.
No ja, bo pa drugič ...
Naša fanta sta pobegnila od dela, če jima je le uspelo. Naredila sta si loke, sosed je svetoval, da bo dober lok iz jesenove veje. Potem sta iskala les za puščice in jih naredila kar nekaj. In kakšno sta zapravila, ker je pristala na strehi ali kje v grmovju in je nista uspela več najti.
Meni je bilo všeč, ko sta bila tako ustvarjalna, iskala sta nove rešitve, prav njune. Ko puščica ni dobro poletela, sta razmišljala in poskušala različne stvari. Potem so jima puščice letele vse dlje, celo v mojo roko (zadela me je po nesreči, jasno - ko nekaj ciljaš in zadeneš nekaj drugega)! Pa ko sem cunje obešala, je poletela k meni na balkon, naj bi pa nekam drugam, in potem sem jo zaplenila. Dokler nista pograbila trave. Ki naj bi jo, pa sta vedno znova imela tooooliko drugega nujnejšega.
Osemletnik si je pri izdelavi puščice zarezal precej globoko v prstek, toda take poškodbe vendar spadajo k podjetnim fantom in odraščanju!
In ko sta nekega dne izginila, ko bi morala pomiti posodo, sem zaklicala za njima, da ne dobita večerje, dokler ne bo pomita posoda.
In potem sta morala iti spat brez večerje. Zanimivo, tako zelo sta bila lačna, toda naslednje jutro sta oba dolgo brala v postelji (Vinetouja, vsak svoj del), preden sta se pojavila v kuhinji ... in potem sta morala še embalažo odnesti v kontejner, preden sta smela napolniti svoja lačna želodčka!
Večkrat sta šla dol do reke Idrijce in se v njej tudi tunkala, B. je tudi skakal vanjo. Mislim, da se aprila in prve dni maja ne kopa kaj dosti ljudi v Idrijci. Naši otroci pa se.

(En tak dokaz je tukaj, pred dvema letoma okrog 20. maja, reka Bača, blizu izliva v Idrijco.
Letos nisem nič fotkala. Morda ju pa kdaj drugič ujamem vsaj z lokoma!)

No, zadnjega aprila smo si majhen prijazen kresek naredili kar pred hišo, mil in nežen večer nas je objemal. In lepe melodije iz harmonike, seveda, naš. B. je harmoniko imel s seboj.
No, največ zgage nam je delal pa dež. Sploh s tem, ko se je pojavljal iznenada.
Jaz sem si seveda postlala na balkonu. In k meni paše mož, a ne.
Najmlajši je šel spat na klopco pred hišo. B. pa je šel lepo v sobo.
No, in potem noč ... In mlajši je v spanju kašljal, zato je oče sinka lepo prenesel v posteljo.
Kasneje sem ugotovila, da škropi po meni, ojej, vsul se je dež. Ampak jaz nisem tako mehkužna in nekaj trme tudi imam v sebi. Odločim se, da me dež ne bo pregnal. Vztrajno ležim na svojem ležišču, jaz pri ograji, mož pri zidu in on še ne ve, kaj se dogaja, lepo mirno spi spanje pravičnega.
Ležim in spremljam dežne kaplje. Na vsake toliko kaže, da le ne bo neslo s strani, na naju. Ampak čez čas je postranidež vse bolj vztrajen, zato se le preseliva v sobo.
Drug dan je na srečo sonce in lepo presušim "posteljo".
Seveda grem zvečer spet spat na balkon.
Tokrat sta pred hišo oba naša najmlajša fanta, osemletni spi na klopci pod nastreškom, B. na nekakšnih nosilih pod milim nebom. Zraven imata pripetega psa. Tokrat bom mirneje spala, saj imata psa, si mislim.
Mož zaspi v banji, jaz se pa odpravim na balkon spat.
Ravno za silo se ogrejem, medtem ko gledam posamezne zvezde na nebu, nekam malo jih je, pomislim - in potem se čisto zamotam v odejo - in tako lepo toplo mi postane. In potem se mi zazdi, da tole, kar slišim, ni samo veter ... Res: dežuje! In vendar vidim tudi nekaj zvezd!
Skočim pokonci. V spalni srajci do tal (tako imam rada, da lahko zavijem noge vanjo!) tečem dol, pes rine k vhodnim vratom, po B.-ju na nosilih lije dež, jaz sem v trenutku premočena (pa ravno dobro posušeno na frišno oprano srajco imam, ojej). B. si je odejo potegnil čez glavo, ampak je tudi skozi odejo že čutil mokroto. Zbudim ga in mu pomagam pobrati stvari, da gre gor in v posteljo.
Potem si natovorim osemletnika, ki leži skorajda pod kapjo, in ga onesem s spalno vrečo vred po stopnicah gor, oja, to je kar zalogaj. Odložim ga na njegovo posteljo. Pes se veselo vleže poleg postelje na tla, na svojo deko.
Ko vse pospravim in se preoblečem, se odpravim spet na balkon, v upanju, da moje postelje vendar ni zalilo. Ni je! Spravim se pod odejo. In ne dežuje več.
In kasneje ... kasneje se spet vlije dež. Tokrat nosi na balkon. Ojej. Spomnim se na polivinilast prt, stečem ponj in naju pokrijem še s prtom. Uživam, ko kaplja po prtu, midva pa sva na suhem spodaj! Ampak dež je bil vztrajen! Vedno bolj je kapljalo in glave tudi ne morem spraviti pod prt. Zbudim moža in hitro pospraviva "posteljo".
In danes zvečer?
Fanta sva zvečer poslala z vlakom v Ljubljano, ponosno je Mali sporočil ob prihodu v Ljubljano. In midva imava seveda ležišče na balkonu. Vreme pa? No ja, bliskalo se je, toda to še ne pomeni, da bo zagotovo dež ...

Napol prazen kozarec ....

Ko si mlad, imaš nad sabo starše, pol pa moža, pol pa otroke, pol si pa že itak prestar in poln bolezni, da bi polno zaživel tisto, kar si želiš. Kar si ti.
Jst sm, zgleda, polna pesimizma - kozarc ni nikol napol poln.
Kaj naj spremenim v svojih možganih, da bodo videli svetlobo namesto teme?
Opimistka z izkušnjami - pesimistka za vse življenje? Vidim sence - tudi če sije sonce.
Premočna svetloba mi ubija oči, dež pa vedno kritiziram. Zima mi je odveč. Jeseni pa se vrnem v šolo z otroki in ko je konec počitnic, zbolim prej kot otroci. Kdo sem jaz?

Ljubezen in spoštovanje - ljubezen navdihuje njo, spoštovanje motivira njega

Vsi mi "taveliki", ki smo v "zvezah" ali smo kdaj bili, vemo, da nobena zveza ni kar tako enostavna in lahka ... Verjetno vsi vemo, da se brez muje še čevelj ne obuje (razen če imamo "čolne", ampak take pa lahko izgubimo z nog, če tečemo) - in kako bi bilo mogoče, da bi za dober zakon (za odnose) ne bilo potrebno tudi česa narediti!
Včasih sama ugotavljam, da kaj skušam razložiti svojemu možu, pa on kar ne uspe razumeti, mislim si pa, da vsaka ženska to razume!
Svoj čas sem se čutila celo manjvredna kot ženska, ko sem tolikokrat slišala pripombe čez "babe"- sedaj pa dobro vem, kako bi bil svet osiromašen, če ne bi bilo obojih.
In dobro vem, da sem kot ženska lahko ponosna nase - vem, da nekatere stvari dobro naredim. Morda še posebej dobro, ker sem ženska?

Med moškim in žensko je kar nekaj razlik, ne le vidnih, temveč tudi tistih "notranjih". Oboje olepšujejo vsakdan, včasih ga pa tudi otežujejo. Dobro je videti več ... ne le, da je npr. moj mož zatežen, temveč da je v določenih stvareh večino moških podobnih. Kot recimo pove filmček z naslovom Te ženske sploh ne poznam. In včasih eden ali drugi ali oba tarnata čez svojega sozakonca (partnerja), češ: "Ah ti moški." Ali pa: "Vse so glih."
Včasih kdo razmišlja, da ima neskončno "težkega" sozakonca, vendar ni to vsa resnica. Resnica je predvsem ta, da sta različna - že samo zato, ker sta različnega spola!

V bližnji prihodnosti bomo v Sloveniji gostili dva izjemno priljubljena Američana, dr. Emersona in Sarah Eggerichs, ki bosta v nekaterih slovenskih mestih imela "predavanja" oz. seminarje pod geslom Ljubezen navdihuje njo, spoštovanje motivira njega. Njuni pogledi na zdrave odnose, o katerih poučujeta, so lahko prav revolucionarni za vsakega posameznika, ki želi razumeti pomembnost medsebojnih odnosov.
Dr. Emerson in Sarah Eggerichs sta tudi mednarodno priznana avtorja svetovne uspešnice – knjige Ljubezen in spoštovanje, ki je dosegla ogromno naklado in naziv knjige leta, saj je bila prodana v več kot 1,6 milijonski nakladi. (Taka naklada pove, da je vendar ogromno ljudi, ki čutijo, da je za odnose potrebno delati.) S svojimi seminarji, delavnicami in več kot 30-letnim učenjem ter raziskovanjem sta mnogim pripomogla k izboljšanju medsebojnih odnosov - med partnerji, možem in ženo, starši in otroki, ločenimi starši itd.

In kaj se bo dogajalo v Sloveniji, kjer bosta od 8. do 18. maja 2013?
Kopiram - in malo krajšam - iz svoje pošte:
Seminarji (vstopnina je €10 - EVENTIM):
- 11.5. 2013 - Maribor ob 16. uri (dvorana Tabor) - odprt dogodek za splošno javnost
- 18.5. 2013 - Ljubljana ob 16. uri (dvorana Kodeljevo) - odprt dogodek za splošno javnost
Spremljevalni dogodki (vstop prost):
- 8.5. 2013 - Velenje ob 12.30 (za dijake) in ob 17.30 (za odrasle) (Mestna občina)
- 9.5. 2013 - Lendava ob 18. uri (Sinagoga Lendava)
- 10.5. 2013 - Ljubljana ob 19. uri (Zavod st. Stanislava)
- 14.5. 2013 - Radovljica ob 18. uri (Linhartova dvorana)
- 15.5. 2013 - Koper ob 19. uri (Osnovna šola Koper)
- 16.5. 2013 - Murska Sobota ob 18. uri (Evangeličanska Cerkev)
- 17.5. 2013 - Kočevje ob 18. uri (Šeškov dom)
Namen nas organizatorjev je ljudem pomagati, jih ozavestiti o pomembnosti dobrih medsebojnih odnosov in vse to na zabaven način.
http://www.youtube.com/watch?v=uMfBvOybA6s.
Poglejte enega izmed video clip-ov in boste videli, zakaj govorim "na zabaven način".
Več informacij je na spletni strani: www.ljubezeninspostovanje.si
Lahko nas tudi spremljajte na facebook: https://www.facebook.com/LjubezenInSpostovanje
Naj pa še omenim, da gre za neprofitne dogodke (vstopnina bo simbolična le v Ljubljani in Mariboru, da pokrijemo stroške organizacije).
Verjamem, da je tema zelo zanimiva tudi za vas in vaše prijatelje, znance, sodelavce, sorodnike.
Povejte še komu, če se vam zdi, da bi ga zanimalo in mu mu prišlo prav!

Filmčki:
Vabilo na seminar
Te ženske sploh ne poznam
Pajčenje
Peta obletnica
Najhujši obrok
Rožnata in modra očala

Dvorana je pokala po šivih

Domisleki - za dobro voljo!

Ptički so poleteli

Pred kratkim sem se razveselila gnezda na kupu vej. Upala sem, da ne bo gnezda oropal kakšen maček. Prva stvar naslednjič, ko sem prišla spet na svoj vrt, je bila, da pogledam, kako je z gnezdom. Ojej, prazno je ...
Potem mi je rekel naš osemletnik, da ko je tam okrog "kosil" travo, da so ga prestrašili mladi ptički, ki so poleteli čezenj. Torej gnezdo ni prazno zaradi lačnih mačkov, temveč, ker je mladi rod že zrasel! Kako zelo lepo je to! Mladi rod je zrasel in odletel!
In ker nimam tukaj možnosti "dol dati" slikc, dogodek ponazorujem s slikco, ki sem jo posnela na trgatvi pred dobrim letom in pol.



Gnezdo je prazno.
Odletel je mladi rod.
Življenje teče.

... bom trte sadil ...

Da vsega ne zamudim, naj zapišem, kako sem popraznovala letošnji "pif" (27. april)! Delovno! Letošnje prve skorajžulje sem pridelala v vinogradu, sadili smo trte. To sem delala prvič v življenju, kar mi je vzbujalo prav poseben občutek! Prav ponosna sem bila.
V prijetnem vzdušju, ko nas je del kopal luknje za sadike, del je pa sadil, sem kar naenkrat tako močno zaslišala v sebi Slomškovo pesem:

En hribček bom kupil,
bom trte sadil,
prijatle bom vabil,
še sam ga bom pil.

Sladko vince piti, to me veseli
dobre volje biti svoje žive dni,
svoje žive dni brez vseh skrbi
to me srčno veseli.

Ilovnata zemlja je bila suha, trda, potrebno je bilo prebiti trdo skorjo ... Čutila sem vse telo, kako sodeluje, da dvignem motiko in zamahnem z vso silo, da odkrhnem skorjo. Uživala sem v tem, ko sem čutila, kako moje telo dela.
Res, tako lepo je bilo. Sploh, ker nas je delalo več.
Gospodar je skrbel, da so bile na vrsti prave sadike.
Posebno lepo je tudi zato, ker gospodarju ni vseeno, kako bo pridelal svoje grozdje. Priskrbel si je sadike, ki so odporne na določene bolezni in tako trte ne bo šprical, tal v svojem vinogradu in prav tako ne pridelka ne bo zastrupljal z raznimi kemikalijami.
Imeli smo oddih, ko je gospodinja prinesla kosilo, tako kot v starih časih - posedli smo pred zidanico in z veseljem pojedli kmečko hrano.
Ko smo posadili vse trte, je počasi začelo kapljati izpod neba. Ravno pravi čas! Počasi je vse bolj deževalo, mi smo pa uživali v dežju: delo je bilo dokončano, zdaj pa naj dežek le pridno zalije ... mi pa upamo na božji blagoslov, da bo trta lepo rasla in obilno rodila.

Ob "vhodu" v Dolino miru

Kako me vedno znova gane tale prizor, ob Brebovščici, potoku, ki potem teče navzdol mimo rudnika urana Žirovski vrh in naprej proti Gorenji vasi in tam nekje se izlije v Poljansko Soro ...
Tale voda nas odžeja, ko se ustavimo - doživljam jo kot živo vodo. Vedno je živa, vedno teče, vedno je polna, še po mahu teče, curlja.
Celo šprica, pravi naravni vodomet ...
In v bližini je znak, smerokaz. Dolina miru, piše.
To me znova in znova navduši.
Dolina miru. (Tam so posneli del filma z istim imenom, 1956.)
Malo nižje pa rudnik urana. "Slavni" atomski vek.

Mi se napijemo vode, hvaležni za te dragocene kapljice, ki privre naravnost iz zemlje, in odpotujemo dalje ...

Enkrat sem že malo pisala o tem: Lepo in tako blizu hudo

V našem vrtu

Hruška. Meni se zdijo tako lepi ti cvetovi s pikicami!



Breskev. Upam, da bomo uspešno premagali kravžljavost listov.



Nektarina. Prav tako jo napada kravžljavost, smo pa lani dali - zdi se mi, da po Abramovem nasvetu - nekaj bakrenih žičk okrog debelca.



Jablana.



Japonska kutina.



Breskev.



Češnja. Morda pa letos bo kaj na njej?



Zimzelen. Posadila sem lani in tako vesela sem, ker je to trdo zimo preživel! Ko bo zimzelen malo prepredel škarpo - kako bo to lepo! In drugi mali grmički!









Martinček se greje!



Ko sem nesla veje in jih vrgla na kup, sem splašila ptico - in ugotovila, da ima gnezdo na vrhu kupa suhih vej! Upam, da ne bo kakšen podjeten maček plezal na kup ... (Tukaj je bilo gnezdo lani. Enkrat prej pa tukaj.)





To je delček lepot in skrivnosti mojega vrta. Narcise se razraščajo. Forzicije cvetijo na vseh koncih. Grmički, ki sem jih posadila za živo mejo, rastejo. Vrtnice so pognale. Vrtne vijolice polno cvetijo.
Čemaž je lepo pognal! Ročno sem ga kopala nekega poletja, ko sem bila na vrhu Senice, kar s prsti sem ga izkopala in preselila nekaj čebulic v svoj vrt - in zdaj raste!
V vrtu je zdaj veliko zelenih užitnih rastlin, četudi nisem letos še nič posadila ali posejala (aja, pa sem, korenje sem sejala med česen in čebulo, ki sem ju posadila jeseni, aha, in grah sem posadila). Rastejo regačica, koprive, melisa, meta, kurja čevca, boreč ... (O nekaterih rastlinah sem se razpisala tukaj.)
Kako lepo bi bilo, ko bi bila lahko tam doma!

Obljube in daj mi mir

Na Gorah nad Idrijo je nekaj posebno posebnega! Skavti imajo "obljube" (oni so tam gor ves vikend, ostali pridemo le v nedeljo). Tudi skavti iz naše družine so tam gor. Nekaj skavtov izreče svojo prvo obljubo, tisto prvo tazaresno.
Med njimi je tudi naš B. Vesel je, zelo vesel!
Gledam ga, ko naštevajo skavtske zakone, med glasovi jasno slišim njegovega! Ves je tam! Le naj jih jemlje zares, te zakone! Vsem skavtom to želim!

Skavtski zakoni
1. Skavt-inja si šteje v čast, da si pridobi zaupanje!
2. Skavt-inja je zvest-a Bogu in domovini!
3. Skavt-inja pomaga bližnjemu in naredi vsak dan vsaj eno dobro delo!
4. Skavt-inja je prijatelj-ica vsakomur in skavtom brat-sestra!
5. Skavt-inja je plemenit-a!
6. Skavt-inja spoštuje naravo in v njej vidi božje delo!
7. Skavt-inja uboga svoje starše in predstojnike in vestno izpolnjuje svoje dolžnosti!
8. Skavt-inja si žvižga v težavah!
9. Skavt-inja je delaven-na in varčen-na!
10. Skavt-inja je čist-a v mislih, besedah in dejanjih!

Vzkliki - nekateri res zelo posrečeni! - in pesem popestrijo in polepšajo bogoslužje.

Riki Tiki - Tavi Tavi!
Ovčice! - Že dišijo pice!
Panterji! - Radi nas imajo vsi!
Lame! - Vem, da misliš name!
Levi! - Sir!
Nabrite Lisice in Ovca! - Bicikelj!!!
Ježi! - Vedno na preži!
Ponosne žabe! - Varujmo mlake za žabje krake!
Zeleni zmaji! - Varujmo gozdove za bodoče rodove!
Sveti Jurij! - Slovenija, Slovenija, Slovenija!

Posebej se me dotakne obred miru in sprave, ko skavt, ki pove uvod, reče nekaj takega kot: "Največkrat rečemo: Dej mi mir! Želimo, da nam dajo mir drugi. A podarimo tudi mi mir drugim."

Tam dol spodaj je Idrija. In seveda pomislim na blogerko, ki je tam doma.