od srca do srca

Mrtva ptica

Ptička je umrla
in z njo
umrla je
pesem njena.

Umrla je mala ptica,
veter mrši njena peresa,
osamela leži sredi polja,
nihče za njo ne narica ...

Ptice so poletele pod nebo,
za njimi strmi
mrtve ptičice oko ...

Je ostalo kaj semena

njenih melodij,
bodo vzlila semena
njenih mladih sanjarij?

Bo ostalo zemlji
kaj njenega srca?

Jata njenih sestric
se mirno spreletava
pod svodom neba.

SPIS: Moj najljubši mozaik

                  

Sončno mrzlo ... brrr

Sončno in brrr kako mrzlo!
V bundi pomivam posodo, v noge se mi zanohta.
V bundah greva z Malim v posteljo - brat Milenine pravljice.
Jeseni sva nekaj malega prebrala in knjiga je ostala na polici nad mojo posteljo. In Mali ve, kje sva tedaj končala z branjem! Pa več mesecev nisva bila tam!
Kako je napeto, ko Blaž pobegne ... in potem tisti čudežni beli kamen - kako vznemirja Malega ... a na srečo  po več zgodbah le zaspi, da lahko nekaj časa še jaz berem svojo knjigo.
A v roke me tako zebe, da skušam držati knjigo skozi kovter ...
Ponoči iti na stranišče? Uf, to je pravi podvig! Turdus mi čestita, ko se končno ojunačim!
Zjutraj Malemu prinesem jest v posteljo, v kuhinji je ledenica. Pa še miši so gospodarile čez zimo, čeprav niso bile povabljene. Ne morem odkriti, kje so prišle noter. Grrr!
Potem Mali vpije, mora na stranišče. Spal je v žabah, a brez hlač ne bo šel na stranišče! Zagrozi mi, da če ne pohitim s hlačami - ki jih sam ne uspe najti, ko je na postelji in okrog toliko kovtrov - da mu lahko uide v mojo posteljo!
No, potem pa sonček kljub mrzlemu vetru uspe poslati tudi nekaj toplejših žarkov in Mali zašiba s kolesom po vasici.

Ogledujem si vrt in zelo vesela sem, ko najdem motovilec, radič in regrat! Ponosna sem nase, da sem se spomnila jeseni posejati motovilec!
Celo zimo me ni bilo na vrtu, toda motovilec je zrasel! Kako sem vesela!
Veselim se mlade rasti, popki forzicije se napenjajo, hortenzija tudi napihuje popke, zvončki, trobetice! Mali piska s trobeticami, oba jih jeva! Njami!

Obrezujem nekatere rastline, srečna sem, ko vidim žive rastline ... Srčno upam, da zima ni naredila preveč škode s svojim mrazom ...

Javno intimno

Vožnja z vlakom. Z Malim vso pot opazujeva okolico, občasno se preseliva na drugo stran, če pričakujeva na drugi strani kaj imenitnega.
A kar naenkrat ujamem neke besede z drugega konca vagona ... Nisem jih lovila, seveda ne, toda naenkrat sem dojela pomen besed ...
" ... je šla z njim (pove kraj) v apartma pa sta tam uživala ..."
Malemu povem, kateri kraj vidiva.
" ... ji ga je namakal ..."
Ne da bi hotela slišati, enostavno slišalo se je gotovo čez pol vagona.
Pomislila sem, kako glasno in prostodušno pripoveduje eno zgodbo moški, ponavadi velja, da smo ženske "klapedre".
Vmes se kdaj pa kdaj oglasi ženski glas, tišje in kratko, je bolj ali manj le poslušalka. Po vsebini govorjenja sklepam, da ni njegova žena ali punca.
"... in potem ... mi je povedala (ime), sva se pogovorila, ni imela zaščite, peljal sem jo po tiste tabletke ... a veš, 48 ur je še čas ... ne bom jaz kriv zdaj ..."
Potem se oglasi otrok ... Glas otroka, starega kakšnih pet let.

Ojej, vpričo otroka to pripoveduje.
"Ja," moški nadaljuje, zdaj govori otroku: "Ja, zdaj greš k mamici, boš pri njej za vikend, saj veš."
Ojej, kaj pa če je pripovedoval neki sopotnici prav o mami tega otroka?

...
Intimno? Občutek za intimno?
Ali danes ne poznamo pojma "intimno"?
Ali je normalno o prav vsem govoriti javno - in pred otrokom?
Po mojem mnenju taki pogovori ne spadajo niti v javnost niti pred otroke, sploh pa ne pred lastne otroke ...

Svet bo boljši

Alberto Hurtado

Verjamem. Svet bo boljši, če bomo živeli po vesti znotraj v sebi in ne le na zunaj - za pokazati ...

Svet bo dober po delih vseh, ne le kristajnov seveda, po življenju po vesti.

Mislim, da mora vsak od nas iti v globino, globoko vase in biti iskren do sebe. Moramo si priznati tudi svoje napake ... Včasih je težko iti vase, saj najdemo lahko stvari, ki jih skrivamo pred vsemi, tudi pred seboj.

In mislim, da bi bilo potrebno iskati tisto skupno, kar nas povezuje, kar vsi cenimo, spoštujemo.

Naše Poti so različne, toda gotovo je marsikaj, kar vsi cenimo.

In mislim, da bi se morali truditi za prizanesljivost.

Še malo in bo v Ljubljani ...

Še malo in bo v Ljubljani

v novi rasti drevje zašumelo!

Še malo in bo v Ljubljani

spet vse opojno zacvetelo!

Še malo in bodo otroci tekali

po potkah in svežih zelenicah,

Jona in odgovornost

Mali gradi stolp iz lego kock in razmišlja. Naenkrat pravi: "Le kako je lahko Jona mislil, da more pobegniti Bogu!? Saj je vendar Bog prevelik, da bi mu lahko kdo pobegnil!"
Nisem si mislila, da se ga je zgodba tako dotaknila!
Prejšnji dan sem mu jo namreč prebrala, pa ne samo zanj, temveč tudi zato, da naredim več hkrati, zgodbo sem potrebovala za svoje učenčke pri verouku.
Otrokom je všeč svetopisemska zgodba o preroku Joni, saj je zelo slikovita in močna.

Bog Joni naroči, naj gre v mesto Ninive ob reki Tigris, kjer prebivalci živijo zelo grešno, gre naj jih opozorit, da se poboljšajo.
Toda Jona noče iti! Le zakaj bi šel v tisto grozno grešno mesto?!
Toda Božji glas mu ponovno govori ...
Navsezadnje se odpravi in se naenkrat odloči, da gre drugam, kot je poslan: čim dlje od Niniv - odpravi se z ladjo v Taršiš (v Španijo). Tam ga pač Bog ne bo našel!
Kmalu izbruhne strašen vihar, tako strašen, kot ga pomorščaki še niso doživeli. Začnejo razmišljati, da je gotovo nekdo od njih na ladji kriv, da je tak strašen vihar. Posumijo, da je kriv Jona in le-ta spozna: Moj poskus, da bi pobegnil pred Bogom, je zaman ..., potem prizna: "Jaz sem kriv, vrzite me čez krov v morje - in rešeni boste!"
Res so ga vrgli ...
(Mali, ki posluša branje knjig in sedaj recimo posluša Belega očnjaka in mirno posluša, brez besed, brez vzdihov, le vpraša, če česa ne razume, ja, Mali ob tem, da Jona vržejo v morje, globoko vzdihne ...)
Morje se je umirilo.
Jona se znajde v trebuhu ogromne ribe.
Zahlipal je: "Bog, moj Bog! Poklical si me, nisem te hotel poslušati ... Nisem te hotel ubogati. In zdaj ... Ti me lahko rešiš, tako kot želiš rešiti Ninive!"
Riba je Jono izpljunila na obrežju. Zahvaljeval se je Bogu za rešitev in pohitel proti Ninivam, da prebivalcem sporoči Božje naročilo.
Prebivalci Niniv so bili odprtih src, sprejeli so Božjo besedo, poboljšali so se - in mesto je bilo rešeno.
Zgodba do tukaj mi je vedno zelo odmevala, toda na nadaljevanje nikoli nisem bila pozorna.
Presenečena sem bila, ko sem videla, kako se je otrok dotaknilo tudi nadaljevanje!
Vsak bi pričakoval, da je bil Jona sedaj zelo srečen! A zgodba pravi, da ni bil! Godrnjal je v ljubosumnosti na srečo drugih, mislil je, koliko hudega je moral on prestati za srečo Ninivljanov.
Jezen je šel pred mesto in obsedel zunaj na prostem. Grm mu je dajal senco. A potem se je grm posušil in Jona se je pritožil Bogu, češ da to ni pravično.
Bog pa mu je rekel: "Kaj te ni sram? Žaluješ za grmom, ki je odmrl. Vso množico ljudi v Ninivah pa bi pustil brez usmiljenja umreti."

Presenetili so me odzivi sedemletnih otrok.
Bistveno se mi zdi, da se zavemo, da se odgovornosti ne moremo izmuzniti, ne moremo se skriti pred njo.
Zanimiva je misel, če bi bili na Jonovem mestu in bi bili nekam poslani, ali bi upali ... Ali bi se upali iti v "volčji brlog"? Bi upali tvegati celo svoje življenje zato, da izpolnimo neko naročilo, ki naj bi rešilo neke ljudi?
In ko bi se potem vse srečno končalo, ali bi bili srečni s srečnimi?
Kar ne gre mi v glavo, da Jona ni bil srečen.
Morda je pričakoval še kaj drugega zase?

Filmček na FB

Zvoni telefon.
Mina gre in dvigne.
"Halo, tukaj Sabina, mama sošolca vašega Luka."
"Dober dan. Aha, Janijeva mama," pravi Mina in pomisli: "A je spet kaj narobe!"
"A ste videli na face booku?"
"Kaj pa?"
"Ja, filmček!"
"Kakšen filmček?"
"Ja, ko je vaš snemal mojega Janija. Sošolci so mu nagajali. In ko je on skakal, so vpili, da je na ekstaziju - in snemali - in dali na face book."
"Aja? Nisem videla ..."
"Recite mu, naj umakne."
"Bom govorila s svojim sinom."
"Le dajte. Filmček je strašno žaljiv."
Ko je prišel Luka domov, mu je rekla: "Kakšne neumnosti pa ti snemaš!?"
"Kakšne?" se je Luka čudil.
"No, pokaži mi na FB tisto z Janijem!"
"Katerega pa?"
"A jih je več?"
"Ja ... Pa saj Jani ve in je bil za to, da dam na FB."
Filmček se začne.
Jani skače po celi učilnici. Dober plesalec je fant. Smeh tistih blizu mobija, ki snema.
V ozadju razlaga učitelja ... Joj, saj se to dogaja med poukom!
"Pa kaj vam je! Med poukom snemate, namesto da bi poslušali učiteljico! Kaj misliš, da ne motite učiteljice! Tako učiteljico kot sošolce, ki želijo poslušati!"
"Jani vedno nori in skače, nekateri učitelji ga kar pustijo ..."
"Med poukom skače?"
"Ja ..."
"Četudi Jani nori in skače med poukom, ti ne smeš! In ne smeš snemati takihle stvari - med poukom sploh ne ... Nimaš zato mobija. Sploh ga med poukom ne potrebuješ. In daj tole dol s FB. Ni vredno, da je gor ..."
Luka zbriše filmček.
Mu naj reče, naj se opraviči sošolcu? Ne. Ni potrebno, pomisli.
Ne more si pa misliti, da je bilo Janijevi mami bistveno, da filmčka na FB ni več - kaj pa misli o tem, kaj dela njen sin med poukom?
No ja, saj ne ve, kako pa sicer izgleda pogovor med njima ...

Zasebna sporočila, etika in še kaj

Spodnji prispevek sem napisala pred časom (še pred Simetom in Nervuško), ga pustila v osnutku ... Potem sem še precej časa pustila le osnutek, po malem obklesala, toda nekaj le želim povedati javno:

Razmišljala sem, koliko zasebnih sporočil sem že poslala Edijevcem. In koliko mailov sem že napisala Edijevcem in drugim. Po moje ogromno.
Napisala in dobila sem morda 2000, 3000, 4000 zasebnih sporočil (preko bloga).
Koliko lepega je bilo v teh sporočilih, s koliko ljudmi sem navezala stik, koliko lepih besed je potovalo na obe strani, krožila pa so tudi čisto običajna obvestila, elektronski naslovi, telefonske številke ...
Razmišljam, če je bila kdaj zelo neprijetna vsebina. Mislim, da ne. Bilo pa je tudi nekaj malega razčiščevanja. (Oz. vsebina ni bila boleča v zvezi z menoj, sem pa "poslušala" zelo žalostne ljudi, ki so jih boleli odnosi na blogu!)
Mislim, da naj bi tako tudi bilo. Zakaj pa potem so zasebna sporočila, če ne zato, da ne bi vsi "poslušali", če kaj urejamo, a ne? (Res je, da če je moja ZS kdo bral in jih obsodil, da celo dvomim, da je videl izvirna. Navsezadnje pa so neke vrste zasebna sporočila vse, kar počnemo zasebno, tudi telefonski pogovori in še kaj.)
Etika narekuje, da zasebna pošta ostaja zasebna. Razen morda izjemoma (morda ob kakšnih zlorabah). A o izjemah zdajle ne bi. Tudi omenjati je ni potrebno, sploh pa ne z grožnjo, da bo objavljena! To je izsiljevanje. -
Glede na to, da je nekdo omenil moja zasebna sporočila in maile kot nekaj slabega ... nimam pravega izraza ... vsaj zanj slabega - me je poimenoval in potem se je pridružil še nekdo v podobnem tonu - in s ponudbo, da objavita ta zasebna sporočila -, me je zamikalo, da bi objavila to svojo strašno pošto, ki sem jo jaz poslala njima!
Obtožiti je zelo lahko. (No, kakor komu.) In namigovati.
Sploh pa, če druga stran nima možnosti povedati svoje plati.
Dejstvo je, da je v zasebni pošti na splošno kaj res zasebnega. Samo zelo grd človek bi kršil zaupnost.
Mnogo je pa bolj splošnega. Kar ni tako zasebno.
Ker sem na e-Dnevniku že večkrat zasledila, kako jaz prosim za komentarje, bi rada pojasnila zasebna sporočila, mislim, da dve sporočili (ki imata najbrž zvezo s prosjačenjem, česar me nekateri obtožujejo), dvema blogerjema:
Bilo je tam nekje maja ali junija 08. A ni to že nekam daleč? (Kdo torej pogreva stare stvari?)

Izhajala sem iz tega, da sem slišala zelo veliko o prijazni edijevski skupnosti in sem verjela, da je tako - in se "naselila" tu - sicer bi se lahko kje drugje. Počasi sem sicer videla marsikaj, kar ni ravno zagovarjalo te lepe ocene, pa vendar sem dolgo delala za to, da bi bili odnosi med nami blogerji lepi.
In prve blogerje, ki so me prišli pozdravit, sem zvesto spremljala. Ja, naivna pač.
A počasi sem videla, da se eden od dveh skoraj nikoli ne oglasi pri meni, drugi me pa spregleda tudi na svojem blogu, ko sem komentirala - pa sem razmišljala, ali je kaj narobe. In zato sem oba zasebno to vprašala. In od obeh dobila odgovor, da ni nič narobe. Meni je bilo to lepo slišati, poslej sem si mislila, da smo si pač različni, sem potem tudi sama manj hodila k njima. Oz. sem hodila, če me je potegnila tema. (No, to je o tistih zloglasnih ZS!)
Potem so tukaj spisi, kjer sem jaz delala tako, kot delajo tudi nekateri drugi: oglašala sem se pri vseh piscih. Ker sem doživljala spis kot nekaj skupnega - in kot tak se mi je zdel posebno lep. Velikokrat sem doživela, kako so spisi krasna celota - polno stvari smo napisali, ki so nudile nekaj lepega.
No, (tudi) jaz ne komentiram več vsem. Medčloveški odnosi zahtevajo več kot to, kar je tukaj. Težko se poslavljam od misli, da na Ediju nasplošno ni lepo. A vsak od nas lahko vpliva na lepe odnose. Jih gradi ... pa uničuje.
Vedno se mi je zdelo grozno, če je kdo želel biti kje del skupnosti, pa so ga ljudje izločili. Tega sem kar dosti videla. Na sebi doživela pa ne prav veliko.  Verjetno tudi zato, ker sem dostikrat sama prišla naproti. (Kar mi pa nekateri očitajo.)
Tako, tista zasebna sporočila so pomenila to, da sem pač mnogokrat skušala urediti odnose - velikokrat sem videla, da gre za malenkosti, ki nas ločujejo. Ki bi jih lahko prebrodili, če bi ljudje želeli.
Počasi sem prišla do tega, da sem določene ljudi pustila pri miru.
Zakaj mi bi torej očitali ena stara zasebna sporočila? V njih ni nič prav posebnega. Le želja, da bi uredili, če je kaj potrebno.
In za prav to je šlo v zadnjih zasebnih sporočilih oz. mailih - torej v teh, ki niso stara. Nekateri blogerji so sami pisali: Urejajte zasebno. Pisala sem, bila odklonjena - in to je to.

A če ljudje tega tako ne vidijo, potem pač ne vidijo.

Ne razumem pa, zakaj očitajo mojo pošto (izpred recimo meseca dni) s poskusi sprave za nekaj slabega ...
Nekateri ljudje ne marajo sprave.
Zase vem, da ne sovražim (čeprav je bilo precej grdega do mene) ...

Naj se megle razkadijo ...
P.S.: Moram dodati, da tista številka ne more držati, vsaj kar se tiče samih ZS. Hvala, Ines in Tedi! Sicer pa so zasebna pošta tudi maili.

Mali junak

mali junak 

pesek nalaga

na tovornjak

koplje rove

dela ceste

zida gradove

a fantek

hitro rase

zdaj zdaj bo

prerasel

samega

igranja

čase

še malo

in bo mali junak

v šolo odkorakal

a njegov tovornjak

ga bo v pesku čakal

Zlati učenci?

KJE SEM? (668 - Stična)

Kje sem?

(Žal slikca ni prav zelo lepa, moj fotko ne zmore. Ali pa jaz ne.)

Pravila igre pri Morski deklici.

Dodajam:

Križev pot - sojenje (na smrt)

Jasno je bilo, da je Jezus nekaj posebnega. Naredil je mnogo dobrega. Ozdravljal je bolne, celo mrtve je oživljal, tolažil je žalostne, opogumljal potrte, ni obsojal grešnikov ...
Toda ... čeprav je izkazoval svojo dobroto mnogim, ga vendar nekateri niso marali. Predvsem tisti, ki so se bali za kakšne svoje privilegije. Morda so se ga bali tisti, ki so bili zadovoljni v posesti svoje vere, ki so odobravali življenje strogo po raznih predpisih in ki niso imeli smisla za prilagajanje drugim in za življenje v ljubezni do vseh, celo do sovražnikov.
Jezus ni prišel, da kritizira stare čase, prišel je pa, da to, kar je veljalo v starih časih, prevetri in napolni z ljubeznijo. Prišel je, da bi ljudje imeli možnost zaživeti na novo - v vsej polnosti ...
Mnogo ljudi ga je oboževalo, drli so za njim, sploh je predstavljal človeka, ki jim lahko olajša trdi vsakdan.
Ko je šel Jezus slovesno v Jeruzalem, so mu ljudje vzklikali in mahali. Pred njim, ki je jahal na osličku, so polagali celo plašče, kot bi jih polagali pred kraljem.
Želeli so, da postane njihov kralj.
Toda Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta. Tega niso še vedeli, ne bi mogli še razumeti ...
Jezus je slutil, kaj ga čaka.

Pripravil je zadnjo večerjo za svoje najožje prijatelje. A še v najožji skupini je bil prijatelj, ki je imel vsaj nek trenutek rajši denar kot prijatelja ...
Za denar je izdal Jezusa judovskim oblastem. Ga poljubil - kot bi poljubil prijatelja. O kako je mogoče, da je poljub izdaja.

Zgrabili so ga ... odpeljali k rimskemu upravitelju Ponciju Pilatu. A ta ni našel krivde na njem. Tudi razne stvari, ki so jih Jezusu podtikali, in to, da naj bi govoril, da je Mesija, vse to Pilata ni prepričalo, da je Jezus kriv.

Potem je Jezusa poslal k Herodu, ki se je norčeval iz Jezusa in ga dal obleči v škrlatno haljo, da bo kot kralj. Nataknili so Jezusu še trnjevo krono - v posmeh kralju ...
Potem je poslal Jezusa nazaj k Pilatu.
Pilat se je bal tega, kar je videl v Jezusovih sovražnikih. Pritiskala je množica, ki je zahtevala Jezusovo smrt.
Kako je mogoče, da se tako hitro obrnejo stvari?
Ne dolgo nazaj so Jezusu pogrinjali tla s plašči in mu vpili: "Hozana!" A zdaj ...
Vpliv medijev? Ja, prav tako kaže ... vpliv tistih na vrhu, ki so bili glasni in so tulili svoje ... in vplivali na množico ...
Morda so prav tisti, ki so se Jezusu še malo nazaj klanjali, sedaj vpili, da zasluži smrt ... "Križaj ga! Križaj ga!" je hrumelo ...
Pilat je ostrmel. "Ne najdem krivde," je ponovno rekel.
"Križaj ga!"
"Vašega kralja naj križam?"
"Nimamo kralja! Križaj ga!"
Pilat ni vedel, kaj bi. Jasno je videl, da Jezus ni kriv.
Poskusil je še zadnje:
Za praznike so imeli navado, da je rimski upravitelj spustil enega jetnika, izbirala je množica.
Tokrat je pred ljudi dal privesti jetnika po imenu Baraba. Bil je morilec.
Dal bo ljudem na izbiro, da enemu od obeh jetnikov izberejo prostost. Gotov je bil, da bodo ljudje osvobodili Jezusa.
Toda ljudje so izbrali drugače.
"Koga naj izpustim: Jezusa ali Barabo?"
"Barabo!"
Pilat je ostrmel.
"In kaj naj naredim z Jezusom?"
"Križaj ga!" so vpili.
In Pilat ni mogel več, ni se mogel več upirati ljudskim množicam.
Ni pa hotel sprejeti krivde za Jezusovo smrt, v znak tega si je umil roke. "Ne bom nosil krivde za Jezusovo smrt, nič nimam s tem!"
In potem je izročil Jezusa rimskim vojakom, da ga križajo.
Ne morem razumeti, da ljudi lahko popolnoma zapusti vsaka razsodnost, ves razum, ves spomin, vsa ljubezen.
Kako je mogoče, da so včeraj uživali dobroto iz Jezusovih rok, danes pa vpijejo: "Križaj ga!"

In - žal - taki prizori niso samo del daljne preteklosti. Podobne stvari se dogajajo v vseh časih.
In čisto vsak od nas je odgovoren za svet, v katerem živimo ...

Se morda oklepamo veje?

Nekdo je imel sokole, skrbel je za gnezdo sokolov. In vsi mladiči so poleteli, razen enega. Ta pa ni in ni poletel. Oklepal in oklepal se je svoje veje.
Nihče ni znal pomagati.
Potem se je ponudil nek kmet, češ da bo on naučil sokolčka, da bo poletel.
Gospodar mu je dovolil.
Kmet pa ... je odžagal vejo in sokolček je zgubil vejo pod seboj in - poletel!

Morda se tudi mi oklepamo vej in zato ne moremo poleteti!
Morda tudi mi ne upamo zapustiti varne veje znanega ... in zato ne morem živeti svobodno.
Kako se me je dotaknila zgodba! (Zgodba je bila del včerajšnje pridige.)
Po maši smo se ljudje še pogovarjali pred cerkvijo ... Ko je prišel do mene moj 9-letni Skakalec, mi je rekel: "Mama, odsekaj mi noge, da bom lahko poletel!" Pomislila sem, kako je zgodba slikovita za mojega sina! On, ki stalno pleše, skače, pleza, visi kje visoko ... pomislil je, da bi lahko letel - pa ga morda ovirajo noge - ne veja ...
Potem smo se še doma pogovarjali o tem, kaj pomeni opustiti neko navado, ki nas oklepa in zaradi nje ne moremo biti svobodni.
Včasih se oklepamo tega, kar znamo, kar poznamo, ne upamo zapustiti varnosti vsakdana, a morda nas čaka kaj zelo velikega, če se opogumimo - in z zaupanjem poletimo ...
Post je dober čas za premislek o naših navadah ... in tudi za nove začetke!
Morda zmoremo narediti kakšen nov pogumen korak, morda k opustitvi kakšnih stvari, ki nas obremenjujejo, nam jemljejo preveč časa, moči, zdravje ... morda korak k temu, da bi si vzeli čas za svoje notranje življenje, za pogovore s samim seboj (prečiščevanje, ali res živimo po vesti), za družino ...

Še malo

Še malo in bo
vsepovsod zabučalo
od življenja,
še malo in bomo
priče tega,
da
življenje vedno zmaguje!
Vsako ped vedno znova oživi,
jo napolnjuje.

Še malo in bodo
vrtovi v barvah in dišavah zacveteli,
še malo in bodo
zeleni gozdovi z listi
spet bogato šumeli.

Še malo in bodo
spet otroci po bregovih
in travnikih skakali in veselo noreli.

Še malo in bomo
ljudje lahko zunaj
na klopci posedeli!

Hvala, življenje!

Živa zažgana

Prebrala sem knjigo avtorice Souad Živa zažgana. Knjigo ji je pomagala napisati Marie-Therese Cuny, saj Souad ne bi zmogla, do odrasle dobe ni ne brala ne pisala.
Rodila se je na vasi v Jordaniji, kjer velja kot glavno vodilo dosledno spoštovanje tradicije. Žal je ta tradicija strašno kruta do žensk, zelo prizanesljiva pa do moških.
Ženske so od malega vzgajane v to, da ubogajo, tako da pravzaprav niti ne vedo, da bi bilo lahko drugače.
V preprostih vaseh deklice živijo odrezane od vsega življenja, le doma delajo. Ne hodijo v šolo. Ne berejo, saj ne znajo. Ne pišejo. Niti v vasi se ne družijo z vrstnicami, ne poznajo se med seboj. Tudi v trgovino ne smejo. Oblečene morajo biti tako, kot hoče oče.
Njihov edini cilj je priti nedolžna v zakon, kar morajo po poroki dokazati z rjuho s krvavim madežem. Ja, in potem seveda roditi sinove. In služiti možu.
Souad se je rodila pred približno 50 leti. Poleg nekaj deklic je bil v njihovi družini en sin. Videla je svojo mamo, ki je rodila deklico in jo zadušila.  Pa ne samo enkrat. Deklice so pomenile le breme.

Ne vem, kaj se je zgodilo z dojenčicami, potem ko jih je mama zadušila. So jih kje pokopali? So jih dali psom? ... Mama se je oblekla v črno, oče tudi. Vsako rojstvo hčerke je bilo kakor pogreb. Zmeraj je mati kriva, če rodi samo hčerke. Tako je mislil oče in vsi v vasi.
Če je moral v naši vasi moški izbirati med hčerko in kravo, je izbral kravo. Oče je kar naprej ponavljal, kako nismo za nobeno rabo: "Krava daje mleko in teleta. Kaj naredimo z mlekom in teleti? Prodamo jih. Dobimo denar, se pravi, da je krava koristna. Kaj pa hčerka? Ima družina kakšno korist od nje? Nobene. /.../ Krava ali ovca je boljša od hčerke."
Prepričal nas je. Sploh pa je precej lepše ravnal s kravami, ovcami, kozami. Krav in ovac ni nikoli tepel!
Souad je bila tretja hči in po vseh pravilih so se morala dekleta poročiti okrog 15. let, stara 20 let je bila že stara in so se ji posmehovali. Veljala je za staro devico.
Poleg tega so se morale poročiti po vrsti.
Prva sestra se je poročila, a za drugo nihče ni vprašal. Tako je Souad imela malo možnosti, da se poroči. Vedela pa je, da je nekdo po njej povprašal. In ker se je nadvse želela znebiti doma, saj je bila kljub pridnemu delu skoraj vsak dan grobo tepena od očeta, je živela od upanja, da se čimprej poroči s tistim sosedom, ki je po njej povprašal.
Tako se je zgodilo, da temu sosedu ničesar ni upala odreči, ko sta se našla na polju - vse je bilo skrivaj in se ne bi smelo dogajati, saj večinoma celo neveste svojega bodočega moža še niso poznale. Tako je upala in verjela fantovim obljubam, da se kmalu poročita.
Groza jo je bilo sploh potem, ko je zanosila, sosed se je pa umaknil.
Vedela je, da je njeno življenje v rokah domačih, predvsem moških članov družine. Če je dekle čarmuta ("kurba"), jo mirno ubijejo in s tem rešijo čast družine.  In tako ohranijo svoj položaj v vasi. Sicer bi ne mogli več enako živeti kot prej., sosedje bi jih izločili. Ubije jo domači moški in temu rečejo zločin iz časti, jarimat al šaraf - in zanje zločin iz časti ni zločin ... Tako ubijejo kakšno dekle celo brez dokazov, da je res "grešila". Lahko samo zato, ker ni hodila dovolj ponižno skozi vas in ni imela pogleda uprtega v tla ali ni bila v družbi matere, starejše sestre, tete.
Souad je bilo strašno strah, saj je doživela že ogromno nasilja (pretepena je, bila npr., ker je med obiranjem paradižnika - zaradi hitenja - odtrgala zelen paradižnik).
Imela je nekoč mlajšo sestro, ki je morala narediti kaj narobe, morda je bila le prepočasna pri delu. In so starši naročili bratu, da jo ubije.
In jo je.
Kam so dali truplo? To v tistih krajih ne prestavlja problemov. Enostavno sestre ni bilo več.
Ženska je morala le odgovarjati, če je bila vprašana, vprašati pa ni smela. Čaj je morala postreči s pogledom uprtim v tla in molče ...
Kaj čaka Souad?
Oče je posumil in vrtal vanjo, toda ona je trdila, da ni noseča. A ko so bili gotovi, da je, so imeli posvet, seveda brez nje, prisotni so bili moški družine in mama. Zmenili so se, da jo svak, sestrin mož ubije.
Ko je prala na dvorišču, je prišel svak in jo polil z bencinom ter zažgal, goreča je uspela pobegniti čez ograjo, tam so bila dvorišča strogo zaprta, da dekleta niso mogla ven, a tedaj je zbežala goreča na cesto. Peljali so jo v bolnišnico, kjer je bila brez nege, saj so čakali le, da umre.
V strašnih mukah zaradi opeklin je rodila fantka, ki so ga odnesli in ga dali v sirotišnico.
Tedaj je to ubogo dekle našla Jacqueline, ki je delala na Bližnjem vzhodu pri človekoljubni organizaciji Svet ljudi (Terre des hommes). Po bolnišnicah je iskala uboge in zapuščene otroke. Sodelovala je z mednarodnim Rdečim križem.
Za umorjena dekleta zaradi časti družine je slišala prvič po sedmih letih bivanja na Bližnjem vzhodu. Ko je tedaj prišla v bolnišnico, je v sobi našla dve zažgani dekleti , obe brez vsake nege ...

Z veliko spretnosti in ljubezni uspe Jacqueline Souad rešiti ... in uspe rešiti tudi malega fantka ... a Souad je le ena od mnogih deklet, ki jih družine obsodijo na smrt, da rešijo njihovo čast.
Tako pri njih enostavno je. A nima nobene zveze s Koranom niti s Svetim pismom.
Souad danes pričuje s svojo knjigo, živi nekje v Evropi, toda še vedno, po kakšnih 30 letih, se boji maščevanja svoje nekdanje družine - čeprav so jo pred tremi desetletji polno opeklin in pravzaprav umirajočo prepeljali v drugo bolnišnico umret in so tedaj rekli družini, da tako družina ne bo imela nobenih težav s pogrebom ... Le tako so uspeli ubogo dekle s strašnimi opklinami rešiti - najprej jo je bilo potrebno sploh dobiti iz družine same. Še vedno se skriva za drugim imenom ...
Še en citat iz knjige, gre za njeno predavanje:
" ... ženska tam nima življenja. Dekleta pretepajo, trpinčijo, davijo, zažigajo, ubijajo. Za nas je to čisto nekaj vsakdanjega. Mama me je hotela zastrupiti, da bi "dokončala" delo mojega svaka, zanjo je bilo to normalno, spadalo je k življenju. Za ženske je to normalno življenje. Pretepejo te, normalno. Zažgejo te, normalno, zadavijo te, normalno, trpinčijo te, normalno. Krave in ovce so vredne več od žensk, kakor je rekel moj oče. Če nočeš umreti, moraš molčati, ubogati, se plaziti, se poročiti nedolžna in roditi sinove. Če ne bi na cesti srečala moškega, bi imela tako življenje. Moji otroci bi živeli tako kot jaz, moji  pravnuki tako kot moji otroci. Če bi tam živela, bi postala normalna kakor mama, ki je zadušila svoje otroke. Morda bi ubila hčerko. Morda bi pustila, da jo zažgejo. Zdaj se mi zdi to grozljivo! Če pa bi ostala tam, bi ravnala enako! Še ko sem umirala v bolnišnici, sem mislila, da je to normalno. Ko pa sem prišla v Evropo, sem pri petindvajsetih ugotovila, ker sem slišala ljudi okrog sebe, da v nekaterih državah ne zažigajo žensk, da so dekleta vredna toliko kot fantje. Zame se je svet ustavil v naši vasi. /.../
Dekleta niso smela hoditi v šolo. /.../ ... da se ne bi naučile brati in pisati, za dekle ni dobro, če je preveč inteligentno. /.../ Moj brat je bil edini med dekleti, oblečen je bil, kakor so fantje tukaj (v Evropi, moja opomba), kakor v velikem mestu, hodil je k frizerju, v šolo, v kino, lahko je hodil ven. Zakaj? Ker je imel tiča med nogami! Srečo ima, dobil je dva fantka, vendar navsezadnje nima on sreče, temveč njegove hčerke. Neznansko srečo imajo, da se niso rodile!
Ustanova Surgir in Jacqueline se trudita, da bi rešili ta dekleta. /.../ Zato pričam za Surgir o zločinih iz časti, ker se še zmeraj dogajajo."
Informacije o švicarski ustanovi Surgir, ki po vsem svetu skrbi za ženske, ki trpijo zaradi zločinskih tradicij, bori se proti krivicam, ki jih tradicionalne navade povzročajo ženskam: 
http://www.surgir.ch/
V knjigi je naveden tudi elektronski naslov: office@surgir.ch

Knjigo je nekje v Evropi napisala Souad konec l. 2002, v slovenščini so jo izdala Učila Tržič 2004

KJE SEM? (665 - Triglav iz Radovljice)

Jožef in njegova sanjsko pisana obleka

Malo predstav gledam večkrat, Jožefa in njegovo sanjsko pisano obleko pa sem.
O muziklu kopiram: Jožef in njegova sanjsko pisana obleka je zabaven muzikal, ki temelji na zgodbi o Jožefu iz Prve Mojzesove knjige v Svetem pismu. Med drugim igra na londonskem West Endu, na Broadwayu v New Yorku pa so uprizorili že več kot 700 predstav. Je eden prvih in najbolj priljubljenih muzikalov Andrewa Lloyda Webbra. V slovenski predstavi bo nastopalo 85 igralcev, odraslih in otrok. Odlikujejo jo živahne plesne točke in najrazličnejši glasbeni slogi, med drugim country, rock in karibska glasba. Jožef se je prvič pojavil kot 15-minutna kantata v šoli v Angliji leta 1968. Na londonskem West Endu je bil prvič uprizorjen leta 1972, na Broadwayu v New Yorku pa leta 1982, kjer so ga uprizarjali vrsto let. Filmsko verzijo so posneli leta 1999, s pevcem Donnyjem Osmondom v glavni vlogi.

Besedilo je napisal Tim Rice, ki je znan po besedilih za filma Levji kralj, Aladin in priljubljena muzikala (glasbo je napisal Lloyd Webber) Jesus Christ Superstar in Evita.  Andrew Lloyd Webber je med drugim napisal še nagrajene muzikale Fantom iz opere, Mačke in Sunset Boulevard, zaradi česar se uvršča med najplodnejše gledališke producente vseh časov. 

Režiral je Richard Montez, ameriški režiser in igralec.
Prvič sem se zahvaljevala za tako mogočno darilo, kot je biti gledalec in poslušalec, konec januarja, drugič danes. Nenazadnje tudi zato, ker sta med otroci, ki pojejo in plešejo, tudi dva moja otroka.
Kot botra sem danes povabila svojo krščenko - za rojstni dan sem jo povabila na predstavo.
Rada bi javno izrekla pohvalo vsem igralcem in pevcem in drugim sodelavcem in izrazila navdušenje nad režiserjem Richardom Montezom, ki je tako zavzeto in z ljubeznijo z našimi pevci, igralci in plesalci v treh tednih učenja "naredil" tako lepo predstavo.

Jožef, ki ga pogosto zaradi razpoznavnosti imenujemo kar "egiptovski", je zame velik lik.

Njegova zgodba je pretresljiva. Dogaja se v 16. in 15. stoletju pred Kristusovim rojstvom.

Njegov oče Jakob se je želel poročiti z Rahelo, toda bodoči tast mu je podtaknil najprej njeno starejšo sestro Lijo. Šele potem mu je dal za ženo še Rahelo. Lija je rodila10 sinov, Rahela pa je bila dolgo brez otrok. Slednjič je le rodila Jožefa. Kasneje pa še Benjamina, a ob njegovem rojstvu je umrla.
Jakob je imel Jožefa kot sina ljubljene Rahele posebno rad.
Tako zelo je bila ta naklonjenost vidna, da so bili bratje ljubosumni. Jezila jih je prelepa suknja, ki jo je oče podaril Jožefu. Posmehovali so se mu, ko je pripovedoval svoje sanje.

Ko so nekoč bratje pasli svojo drobnico in se jim je Jožef približal, so ga sklenili ubiti. A potem so se odločili, da ga prodajo za sužnja v Egipt.
Očetu so prinesli okrvavljeno suknjo, češ da ga je ubila zver.
Jožef je bil v Egiptu Putifarjev služabnik.

Jožef je bil všeč Putifarjevi ženi, toda ker jo je Jožef odklanjal - zaradi zvestobe Božjemu nauku - se je razjezila in ga je zatožila svojemu možu, češ da jo je nadlegoval.

Zato so ga vrgli v ječo. Tam je pravilno razložil sanje dvema sojetnikoma, obema so se uresničile. Faraon je sanjal o težkih žitnih klasih in potem o sedmih osmojenih praznih klasih - in ti drobni klasi so požrli debele, polne klase - in je sanjal o sedmih debelih kravah, ki so jih potem požrle suhe krave ...
Faraona so sanje vznemirjale, toda nihče mu jih ni znal razložiti.
Tedaj se je točaj, ki je bil nekoč zaprt v ječi, pa mu je Jožef napovedal, da bo postal točaj, spomnil na Jožefa. Faraon je poklical Jožefa k sebi in Jožef je napovedal sedem obilnih let pridelkov in vsega izobilja in tem sedmim letom blagostanja bo sledilo sedem let hude revščine in lakote.
Faraon je postavil Jožefa na mesto takoj za seboj, da bo poskrbel, da bodo skrbno spravljali pridelek še za leta lakote.
In v letih lakote je lakota pripeljala v Egipt Jožefove brate, da kupijo hrano.
Jožef je svoje brate takoj spoznal, oni pa njega ne.

Odločil se je jih preizkusiti. Najprej je zahteval, da naslednjič pridejo tudi z najmlajšim bratom. In potem je skrivaj Benjaminu podtaknil svojo čašo in ga potem obdolžil kraje.
Bratje so prosili za tega najmlajšega brata, češ da bo očetu počilo srce, če ga ne pripeljejo nazaj. Iz njihovih besed je vela skrb za ubogega očeta, če izgubi še enega sina.
Potem se jim je Jožef dal spoznati. Poslal je še po očeta ... in tako se je začelo bivanje Izraelcev v Egiptu.
Zgodba je sicer tukaj.
Posebej tukaj: 1Mz 37 - 50

Zgodba je pretresljiva. Ko so prišli bratje v Egipt in jih je Jožef spoznal, se je zgodilo prav tisto, čemur so se smejali v njihovi mladosti: oni so se klanjali njemu ...
Za strašno krivico, ki se mu je zgodila po bratih, bi se jim v Egiptu lahko kruto maščeval - a se jim ni ... Odpustil je ...

Kakšen zgled.
Bil je zvest svojemu Bogu!
Dodajam še delček o sanjah. Jožef je že kot deček imel sanje, ki jih je razlagal svojim bratom, toda oni so se mu le smejali. Sanjal je, da so vezali snope žita sredi polja in njegov snop se je postavil pokonci, snopi ostalih so se mu pa klanjali. In prav to se je zgodilo v Egiptu, ko so se bratje v resnici klanjali Jožefu ...
Sama nisem nikoli kaj dosti dala na sanje, je pa res, da so me včasih kakšne vznemirjale. In da so se nekatere sanje ponavljale cela leta.

Poleg tega - poznamo tudi sanje v budnem stanju.
Prav je, da nismo trdi realisti, temveč upamo tudi sanjati. In kaj narediti za dosego svojih najlepših in najčistejših sanj.
Jožef pretresa s svojo zvestobo spoznanemu. Tudi s svojo časovno zelo dolgo zvestobo. Več desetletij je trajalo od začetka do takrat, ko so bratje prišli v Egipt kupit hrano. Tudi v ječi je bil dolgo. Več desetletij je trajalo, da je končno lahko spet objel svojega očeta.

Zvestoba Bogu ga je ohranjala na pravi poti.

Ob Dovskinem komentarju sem pomislila, da poiščem še kaj glasbe:
Tole so v tej predstavi peli Jožef in otroci - v slovenščini!
Mmm, tale.
Pa tale.
In tole so žvižgali in peli bratje ...
In tole tudi ...
Pa tale.
In šeee ...
O koliko lepega se najde!

Post - je čas milosti

Komaj čakam tulipanov cvet

komaj čakam
da sonce segreje spet svet
komaj čakam
da odpre se tulipanov cvet

kako rada bi
da bi v naših očeh žarelo
kako rada bi
da srce bi ljubiti
znalo in smelo