od srca do srca

Čas za srečo užiti ...

Ljudje pogrešajo svoj košček sreče,

pa ne zato, ker je nikoli ne bi našli,

ampak zato,

ker se niso ustavili,

da bi jo užili.


(William Feather)

Imeti čas biti srečen ...
Imeti čas za to, biti hvaležen za to, kar se nam podarja.
Dajati sebe.

Stara legenda o človekovih božanskih močeh

Stara hindujska legenda pravi, da so bili pred davnimi časi tudi ljudje bogovi. Toda zlorabili so svoje božanske moči in vrhovni bog Brahma se je odločil, da jim moči vzame ter skrije nekam, kjer jih bo nemogoče najti. Potrebno je bilo samo še najti tak kraj.
Tudi nižji bogovi so bili poklicani na zbor, kjer so razpravljali o tej temi. Predlagali so naslednje: ''Zakaj ne bi zakopali teh moči v zemljo ?''
Na to je Brahma odvrnil: ''Ne, to ni dobro, kajti ljudje bi globoko kopali in našli svoje moči.''
Pa so bogovi rekli: ''Če je tako, bomo skrili njihovo božanskost na dnu najbolj globokega morja.''
Toda Brahma se zopet ni strinjal: ''Slej ko prej bi človek raziskal tudi globine morij in gotovo bi jih našel in prinesel nazaj na površje.''
Nižji bogovi so predlagali: ''Če niti kopno niti morje nista varni skrivališči, potem res ne vemo, kam bi skrili človekove božanske moči.''
Takrat je Brahma vzkliknil: ''Vem, kam jih bomo skrili! Globoko v človeka samega, kajti to je edino mesto, kamor se ne bo spomnil pogledati.''
Od takrat naprej, tako pravi legenda, je človek preiskal cel svet; raziskoval je, plezal, se potapljal, kopal v iskanju tega, kar je že ves čas skrito v njem samem.

(Eric Butterworth, Odkrij moč v sebi)

Sveto je doma tukaj na zemlji

Sveto ni nekaj, kar je na nebu,

ni nekaj onostranskega, abstraktnega,

ampak je doma tukaj na zemlji

v običajnih bivališčih našega življenja,

na vrtovih, v kuhinjah in spalnicah.

Oskar in gospa v rožnatem

Tokratno knjigo predstavljam predvsem zato, ker razmišljam o tem, kako se počuti zelo bolan otrok. Kako mu bližnji moremo olajšati njegove strahove ... Čeprav smo morda tudi sami polni strahov.

Oskar je 10-letni fant, ki ima levkemijo in se zdravi v bolnišnici. Pravi, da je bolnišnica mega simpatičen kraj, je zakon, če si tak bolnik, da si drugim v veselje.
On pa, žal, drugim ni več v veselje. Od kar so mu presadili kostni mozeg, opaža, da je zdravnika Düsseldorfa razočaral. Na viziti zdravnik Oskarja opazuje molče in Oskarju se zdi, kot da je naredil kaj narobe.
Spoznal sem, da sem postal slab bolnik, tak, ki ljudem ne da verjeti, da je medicina nekaj krasnega. Vse osebje se zdaj ob Oskarju kislo drži.
Na srečo pa k Oskarju prihaja mamka Roza, ona je edina, ki je do njega enaka, kot je bila pred operacijo. Mamka Roza je prostovoljka, ki obiskuje otroke v bolnišnici, Oskarju pripoveduje rokoborske zgodbice, kar je Oskarju zelo všeč. Oskar jo izzove, hoče vedeti, če se ne bo tudi ona sprenevedala:
"Mamka Roza, kot kaže, mi nihče noče povedati, da bom umrl."
"Zakaj bi rad, da ti povejo, če že sam veš, Oskar?"
"Zdi se mi, mamka Roza, da so si tu izmislili drugačno bolnišnico, kot je v resnici. Delajo se, kot da prideš sem samo zato, da bi ozdravel. Ampak ljudje prihajajo v bolnišnico tudi umret."
Mamka Roza Oskarja povabi, da bi pisal Bogu.

"Joj, ne, ne še vi, mamka Roza! /.../ Sem mislil, da vsaj vi ne lažete!"
"Saj ti ne lažem!"
"Zakaj pa mi potem govorite o Bogu? Že z Božičkom so me naplahtali. Enkrat je bilo dovolj."
"Oskar, Bog nima nikakršne zveze z Božičkom."
"Pač. Ista stvar. Pranje glav in podobno!"
"Mar misliš, da bi jaz, stara rokoborka, sto šestdeset zmag v sto petinšestdesetih dvobojih /.../ lahko za sekundo verjela v Božička?"
"Ne!"
"No vidiš, v Božička ne verjamem, v Boga pa. Tako."
"In čemu naj bi pisal Bogu?"
"Da bi se počutil manj samega."
"Manj samega z nekom, ki ga sploh ni?"
"Naredi, da bo. /.../ Vsakokrat, ko boš verjel vanj, ga bo nekoliko več. Če boš vztrajal, bo obstajal v celoti. ..."

Oskarjeva starša sta živela daleč stran, zato sta ga lahko obiskala le redko. Nekega dne, ko ni bil dan za obisk, ju je zalotil, ko sta bila na pogovoru pri zdravniku. Oskar je prisluškoval pogovoru za zaprtimi vrati zdravnikove sobe. Slišal je mamin jok in očetove besede, da je prepričan, da so za Oskarja naredili vse, kar so lahko.
Potem je zdravnik vprašal, če želijo iti Oskarja objet.
"Saj ne bom zbrala poguma," je rekla moja mama.
"Ne sme naju videti takih," je dodal moj oče.
Takrat sem zaznal, da sta moja starša strahopetca. Še huje: strahopetca, ki me štejeta za strahopetca!

Kasneje je rekel mamki Rozi: "Sovražim svoja starša."
"Torej ju sovraži na vso moč."
"Maš prav slišim, mamka Roza?"
"Ja. Sovraži ju iz vsega srca. Tako boš imel kost za glodanje. Ko jo boš oglodal, boš videl, da ni bilo vredno. Vse povej Bogu in v svojem pismu ga prosi, naj te vendar pride obiskat."
"Ali hodi naokrog?"
"Po svoje. Ne pogosto. Celo zelo poredko, bi rekla."
"Zakaj? Je tudi on bolan?"
Iz vzdiha mamke Roze sem razbral, da mi noče priznati, kako si tudi ti, Bog, v slabem stanju. /.../
"Ne. Obišče te na prav poseben način. Obišče te v mislih. V tvojem duhu."
To mi je bilo pa všeč. Zdelo se mi je silno prebrisano.

Vsakodnevni odkriti pogovori z mamko Rozo so Oskarju pomagali, da je lažje prenašal in sprejemal svojo težko bolezen. Mamka Roza mu je pomagala odkriti mnogo resnic življenja, tudi tiste glede odnosov in odraščanja, saj sta se šla igro, da v enem dnevu preživi 10 let.
Z mamko Rozo se pogovarjata spet o njegovih starših:
"Če sta res taka bedaka, da mislita, da ju bom imel rad ... /.../"
"Kaj natanko jima očitaš?"
"Bojita se me. Ne drzneta si pogovarjati se z mano. In manj ko si upata, bolj dobivam vtis, da sem pošast. Zakaj ju navdajam z grozo? Mar sem res tako grd? Mar smrdim? Sem postal idiot, ne da bi se tega zavedal?"
"Ne bojita se tebe, Oskar, ampak tvoje bolezni."
"Moja bolezen je del mene. Samo zato, ker sem bolan, jima ne bi bilo treba spremeniti svojega obnašanja. Potemtakem imata lahko Oskarja rada samo, če je zdrav?"
"Ljubita te, Oskar. /.../ Zelo mi zavidata, ker se tako dobro razumeva. Ne, nista ljubosumna, žalostna sta. Žalostna, ker se njima to ne posreči. /.../ Veš, Oskar, nekega dne boš umrl. Ampak tudi tvoja starša bosta umrla."
/.../ Nikoli prej nisem pomislil na to. "Ja, tudi onadva bosta umrla. Popolnoma sama. S strahotnimi očitki vesti, ker se jima ni posrečilo spraviti se z njunim edinim otrokom, Oskarjem, ki sta ga oboževala."
"Nikar ne govorite tako, mamka Roza, srat me prime."
"Pomisli nanju, Oskar. Spoznal si, da boš umrl, ker si zelo pameten fant. Nisi pa doumel, da ne boš umrl le ti. Vsi ljudje umrejo. Nekega dne bosta umrla tvoja starša. In jaz."
"Ja. Ampak jaz bom vendarle prvi."
"To drži. Ti boš prvi. Pa imaš zato, ker boš prvi, več pravic kot drugi? In pravico, da pozabljaš na druge?"
"Saj razumem, mamka Roza. Pokličite ju."
/.../ Ko sta prišla, sem jima rekel: "Oprostita, pozabil sem, da bosta enkrat tudi vidva umrla."
Ne vem, zakaj ju je ta stavek sprostil, ampak potem sta se mi zdela taka kot prej ...

Eric - Emmanuel Schmitt: Oskar in gospa v rožnatem, Vale-Novak 2005

Grintavec (2558 m n.m.)

Prejšnja sobota.
Ne, nisem bila jaz tam gor (žal), bila pa sta Turdus in naš enajstletnik. In naš pes. Ki je toliko preteke(a)l, da je (vsaj po kilometrih poti) najvišji vrh Kamniških alp osvojil več kot samo enkrat ...
In imeli so dobro žensko družbo, našo prijateljico.
Pravijo, da je bilo krasno (to povejo tudi fotografije), le strašno mrzlo da je bilo (zato tudi manj fotk) in pihalo je.
Tako da si je Maks grel svoje tačke na ljudeh. Na vsake toliko se je pa vkopal kar v sneg, pameten pes, a ne.

Jaz pa tedaj še nisem imela planinskih čevljev (stari so žal razpadli), tako da ... sva z Malim tisti dan osvojila samo Rožnik. Ampak zdaj pa imam nove planinske čevlje ... in tudi meni bo kakšen malo višji "hrib", upam, spet dosegljiv.
Tudi izkušenj s hojo po gorskem snegu nimam, enkrat samkrat v življenju sem uporabljala cepin (ali morda bajlo) - v druge namene, kot se ga uporablja recimo v gozdu pri podiranju dreves ... Pa še tedaj, ko sem edinkrat "plezala" po nekem ozebniku in se "zabivala" v trd sneg, sem se nesmrtno zaljubila (kar je vidno še danes!).
Zdaj pa čakam, čevlji so pripravljeni ...

Pričevanje Gianne Jessen, ki je preživela svoj lastni splav

V tem prispevku sem skrajšala in malo priredila (da je bolj berljivo) pričevanje Gianne Jessen (njene fotke), ki je 8. septembra 2008 nagovorila avstralsko javnost v parlamentu v Melbournu. Njen originalni govor je v dveh linkih spodaj. 

Posvojena sem. Moja biološka mati je imela 17 let, moj biološki oče prav tako. Noseča je bila 7 mesecev in pol, ko je odšla na kliniko Planned Parenthood, ki opravi največ splavov na svetu. Svetovali so ji splav s solno raztopino, ki jo uporabljajo za izvršitev splava v poznih mesecih nosečnosti. Solno raztopino vbrizgajo v materino telo; otrok pije to raztopino (pije plodovnico), ki ga razžira odznotraj in odzunaj, mati pa potem v 24 urah rodi mrtvega otroka. Toda na ogromno in šokantno presenečenje vseh se nisem rodila mrtva, ampak živa, in sicer 6. aprila 1977 v kliniki za opravljanje splavov v okrožju Los Angelesa. V "popolnem načrtovanju" je fantastično prav dejstvo, da izvršitelj splava še ni prišel v službo, tako da ni imel možnosti, da bi nadaljeval s svojim načrtom glede mojega življenja, ki je bil - moja smrt.
Zavedam se, da sem v zelo lepi zgradbi Vlade in ljubim vašo domovino kot svojo lastno. Toda vem, da v času, v katerem živimo, nikakor ni politično modro izgovarjati imena Jezusa Kristusa na takem mestu in Ga povabiti na taka srečanja, kajti Njegovo ime lahko povzroči, da se ljudje počutijo grozno nelagodno. Toda jaz nisem preživela zato, da bi pripomogla k temu, da bi se vsi ljudje počutili prijetno. Preživela sem, da bi malo razpihala stvari.
Kot sem že povedala, sem se rodila živa po 18 urah. Morala bi biti slepa, morala bi biti izžgana, morala bi biti mrtva. Toda nisem bila!
Veste, kaj je fantastično? Dejstvo, da je izvršitelj splava moral podpisati moj rojstni list! Zato vem, kdo je. In za vse skeptike, ki me poslušajo: v mojem kartonu piše: "Rojena v času abortusa s solno raztopino." Ha! Niso zmagali. Pozanimala sem se, kdo je človek, ki je opravljal moj splav. Njegove klinike so del največje verige klinik v ZDA in letno zaslužijo 70 milijonov dolarjev. Prebrala sem neki njegov citat izpred nekaj let: "Abortiral sem več kot milijon otrok ..."
To vam govorim zato, ker se, dame in gospodje, nahajamo v zanimivi bitki v tem svetu, pa če to dojamemo ali ne. To je bitka med življenjem in smrtjo. Na kateri strani ste?
Medicinska sestra je poklicala nujno medicinsko pomoč, prepeljali so me v bolnišnico, kar je resnično čudež. Kajti v tem času pa vse do leta 2002 je bila v moji domovini navada, da so tistemu, ki je preživel splav, končali življenje, pa najsi je bilo to z davljenjem, dušenjem ali s tem, da so ga pustili umreti ali da so ga odvrgli. Toda 5. avgusta 2002 je predsednik Bush uzakonil akt o zaščiti živorojenih otrok, da bi to preprečil.
In pravim vam: "Tihi holokavst me ni premagal!"
Po vsem tem sem bila nameščena v dom za nezaželene nujne primere, kjer so se odločili, da me ne marajo. Ob tem rada rečem: "Ne vem, kako me niste mogli vzljubiti že vse od začetka?! Kaj ni v redu s temi ljudmi?" Pa me niso marali. Vidite, jaz sem osovražena že od spočetja. Od mnogih. In ljubljena od še več drugih, posebno od Boga. Jaz sem Njegova deklica. In božji deklici se ne smete zameriti. Na mojem čelu piše: "Bolje zate, da si dober do mene, ker moj Oče vlada svetu!" Torej po tem, ko sem bila v slabem domu, so me namestili v drugi dom, v prekrasni dom, v Pennyjin dom. Penny mi je povedala, da sem imela 17 mesecev, 14 kg in diagnozo cerebralne paralize (smatram jo za dar), ki je bila posledica pomanjkanja kisika v možganih, ko sem se borila za življenje.
Moram vam reči naslednje: če je splav pravica ženske, vas sprašujem, katere so pa moje pravice? Tistega dne ni bilo niti ene radikalne feministke, ki bi vstala in kričala, kako teptajo moje pravice. Pravzaprav je moje življenje ugašalo v imenu pravic žensk.
In, dame in gospodje, jaz ne bi imela cerebralne paralize, če ne bi preživela vsega tega. Zato, kadar slišim grozljiv, odvraten argument, kako potrebujemo pravico do splava, ker bi bil otrok lahko invalid ... ah ... občutim grozo, ki mi napolnjuje srce! Dame in gospodje, obstajajo stvari, ki se jih morete naučiti samo od najslabotnejših med nami. In kadar najslabotnejše ubijete, ste vi tisti, ki izgubljate!
Gospod skrbi zanje, toda vi ste tisti, ki boste večno trpeli! In kakšna aroganca, kakšna absolutna aroganca - to je bil argument v tem mestu, kjer živimo -, da morajo močnejši dominirati nad šibkimi, da morajo odločiti, kdo bo živel in kdo bo umrl! Kakšna aroganca. Mar ne razumete, da ne morete povzročiti niti tega, da vaše srce bije? Mar ne razumete, da v resnici moči, za katero mislite, da jo imate, ni, da v resnici pravzaprav ne posedujete ničesar! Božje usmiljenje je tisto, ki vas ohranja - tudi takrat, ko Boga sovražite!
Pogledali so mojo drago Penny in rekli: "Iz Gianne nikoli nič ne bo." Toda ona se je odločila, da jih bo ignorirala, in je veliko delala z menoj. Začela sem držati glavo pokonci, oni pa so govorili: "Gianna nikoli ne bo zmogla tega in onega ..." Da skrajšam zgodbo: s tremi leti in pol sem hodila s pomagalom in protezami za noge. Danes stojim tukaj rahlo šepajoča, brez pomagala in protez za noge.
Vidite, dame in gospodje, slabotnejša sem kot večina od vas ... Kako majhna je cena, ki jo plačujem za to, da sem lahko luč v svetu in mu ponujam upanje. Mislim, da v našem napačnem razmišljanju ne razumemo, kako lepo je lahko trpljenje! Ne javljam se zanj prostovoljno ... Toda ko pride, žal pozabljamo, da je Bog tisti, ki vse vodi, in da je On tisti, ki lahko najbolj nesrečne stvari naredi prečudovite!
Na neki moji prireditvi sem spoznala tudi svojo biološko mamo. Odpustila sem ji. Kristjanka sem.

Samo na kratko bi se želela v svojem govoru neposredno obrniti na moške v tem prostoru in storiti nekaj, kar še ni nihče storil. Možje, ustvarjeni ste za velike stvari! Ustvarjeni ste, da vstanete in da ste resnično možje. Ustvarjeni ste, da branite žene in otroke, ne pa da stojite ob strani in obračate glavo stran ter da ne napravite nič v zvezi s tem vprašanjem. Niste ustvarjeni zato, da izkoristite ženske in da nas pustite same. Ustvarjeni ste, da ste plemeniti in čudoviti, usmiljeni in močni. Ker, poslušajte me, možje, preveč sem utrujena, da bi še naprej namesto vas opravljala vaše delo.
Žene, niste ustvarjene za to, da bi z vami grdo delali. Niste ustvarjene za to, da bi sedele in ne bi vedele, koliko ste vredne.
Sedaj je vaš trenutek. Kakšni ljudje boste? Verjamem, možje, da se boste soočili z izzivom. Vsem politikom, ki me poslušajo, posebno moškim, bi rekla naslednje: "Ustvarjeni ste za velike stvari, ustvarjeni ste, da branite to, kar je pravično in dobro."
Nekatere izmed vas morda moti, ker ves čas govorim o Bogu, o Jezusu. Toda kako bi sploh mogla hoditi okrog, 'šepati' po tem svetu in ne dati vsega svojega srca in pameti in duše in moči Kristusu, ki mi je podaril življenje!?
Vse to je enostavno prišlo iz mojega srca. Naj vas Bog blagoslovi in varuje.

Gianna Jessen Abortion Survivor in Australia Part 1 (slov. podnapisi)
Gianna Jessen Abortion Survivor in Australia Part 2 (slov. podnapisi)

Ogrlica (Rajnova zgodba)

Rajna mi je tukaj v komentarju zapisal čudovito zgodbo (za Kalo in zame!).
Vesela bom, če bo dala misliti še komu, zato jo objavljam kot prispevek, da bo bolj vidna:

V prelepi deželi pod Alpami sta živela kralj in kraljica. Tako, kot vsako jutro, je tudi ta dan kraljica odšla k bistremu potočku, da se umije in osveži.
Na bližnjo skalo je položila obleko in svojo dragoceno ogrlico. Ko se je umila in osvežila, je opazila, da je njena ogrlica izginila. Preiskala je okolico, toda ogrlice ni bilo nikjer. Neutolažljivo žalostna in obupana se je vrnila v grad in možu povedala, da je izgubila ogrlico.
Vsa grajska služinčad se je odpravila k tolmunu in podrobno preiskala okolico, toda ogrlice niso našli. Kralj je ljubil svojo ženo in ker nikakor ni mogla preboleti dragocene izgube, je razpisal veliko nagrado za najditelja dragocene ogrlice.
Nekega dne sta dva potepuha v bližini vasi pešačila vzdolž umazanega kanala. Naenkrat je eden od njiju v tej umazani vodi zagledal nekaj svetlikajočega se. Drugi se je spomnil, da je kraljica izgubila diamantno ogrlico in da je za najditelja kralj razpisal zelo veliko nagrado. Misleč, da bo postal bogat in slaven, je skočil v kanal, toda ogrlice ni našel. Oba sta izmenično skakala v umazano vodo, a ogrlice nista potegnila iz vode.
Naenkrat se je ob kanalu zbrala in prerivala že množica ljudi. Skakali so v kanal, toda nihče ni uspel iz vode potegniti ogrlice.
Ko je za najdbo izvedel tudi kralj, se je odpravil h kanalu in si mislil: »Če skočim v to vodo sam, mi ne bo treba plačati nagrade.« Z velikim štrbunkom je kralj skočil v kanal, vendar tudi on ni našel ogrlice.

Tedaj se je množici počasi približal moder mož. Povprašal je, kaj se dogaja, nato pa je splezal na bližnje drevo ter z veje nad kanalom vzel ogrlico, ki jo je tja iz svojega kljuna spustila štorklja.
Množica je ostrmela in onemela, ko je videla odhajajočega moža s polno mošnjo zlatnikov.

Prva knjiga našega najmlajšega

Naš Mali, 7-letni radovednež, je moral napisati knjigo, tako kot njegovi sošolci in sošolke.
Ker mi je všeč njegova knjiga, sva se zmenila, da jo dam na blog.
Zanimiva mi je seveda tudi fantova tematika, nisem si mislila, na katero področje bo segel z vsebino. 

Knjiga je taka, kot jo je "ustvaril". Bravo, Mali! :-)
(Glede napak sem mu povedala le, kadar je vprašal.)

Psalm 142 - ti si moje zavetje

Včasih je tako pusto in prazno.
Včasih še kako potrebujem zavetje.

S svojim glasom vpijem h Gospodu,
s svojim glasom prosim Gospoda za milost.
Pred njim izlivam svojo tožbo,
pred njim sporočam svojo stisko.
Ko moj duh omaguje v meni,
ti poznaš mojo stezo.
Na poti, ki po njej hodim,
so nastavili zanko zame.
K tebi vpijem, o Gospod;
dejal sem: »Ti si moje zavetje,
moje vse v deželi živih.«
Prisluhni mojemu ječanju!
Zakaj postal sem zelo slaboten.
Reši me pred mojimi preganjalci!
Zakaj močnejši so od mene.
Izpelji iz zapora mojo dušo,
da se bom zahvaljeval tvojemu imenu.

(Iz psalma 142)

Pesmi:
Trafficking Psalm 142
Psalm 142 from Kibera Slum in Kenya
Psalm 142 vers 1, 2, 5 en 7 - 'k Riep tot den Heer' met luider stem
Nathaniel Adams, Tenor, sings Psalm 142 by Ned Rorem
Fioretti - Psalm 142.wmv
Psalms 142

Bela kot mleko, rdeča kot kri 2

Ko sem napisala svoj prispevek o knjigi Bela kot mleko, rdeča kot kri, sem ga pač nekako zaključila - z mislijo, da je Leo našel pot. ... ljubezen ne obstaja zato, da nas osreči, temveč zato, da nam pokaže, koliko smo sposobni prenašati bolečino. ... Motiš se, Leo, zrelost se ne kaže v tem, da nekdo hoče umreti za plemenito stvar, temveč v tem, da hoče ponižno živeti zanjo. Osreči jo.

Zdaj je Leo približno vedel, kaj narediti. In bralca sem tukaj pustila, da sam vidi to pot ...
A vendar to zgodbo tako čutim v sebi, da želim zapisati še nekaj misli iz "drugega" dela knjige ... od tam, ko je Leo prišel do neke prelomnice.
Leo šprica šolo, da obišče bolno Beatrice, zato doma dobi kazen, da nima več izhodov od doma, izprosi si le obiske Beatrice. Starši mu dovolijo.
Kasneje mu oče pove, da je tudi on enkrat šprical šolo ... In: "Če bi jaz tisti dan šel v šolo, Leo, danes ne bi bil moški, kakršen sem. In odgovore, ki sem jih potreboval, sem prejel na dan, ko nisem šel v šolo. Dan, ko sem prvič sam iskal tisto, kar sem hotel, čeprav za ceno kazni ... /.../ Ne vem, zakaj danes nisi šel v šolo, in zato si zaslužiš kazen, ki je del igre, da si vzameš lastno odgovornost. ..."
Leo se uči ob Beatrice:
"Ni te treba biti strah besed. Tega sem se naučila med boleznijo. Stvari je treba poimenovati z njihovimi imeni, brez strahu. /.../ Tudi če je ta beseda smrt. Mene ni več strah besed, ker me ni več strah resnice. Ko je v igri tvoje življenje, se ne greš več besednih igric."
Beatrice pove Leu, da umira.
Leo: "Ni pravično."
"To ni vprašanje pravičnosti, Leo. Žal je dejstvo in to dejstvo se je zgodilo meni. Vprašanje je, ali sem jaz pripravljena ali ne. In najprej nisem bila. Zdaj, mogoče, sem. /.../ Vsa ljubezen, ki sem jo v teh mesecih čutila okoli sebe, me je spremenila, po njej sem se dotaknila Boga. Počasi, počasi me je manj strah, ne jokam, ker verjamem, da bom zaprla oči in se spet zbudila blizu njega. In ne bom več trpela."
Leo potem obiskuje Beatrice. Se uči ljubezni, življenja. Trenutek, preden v izčrpanosti zapre oči, se hvaležna zazre vame, jaz pa ... spoznam, da imam jaz vse tisto, kar ona izgublja: lase, šolo, ples, prijateljstvo, družino, ljubezen, upanje, prihodnost, življenje ... vendar jaz z vsemi temi stvarmi ne vem, kaj bi počel.
Beatrice prosi Lea, da on piše namesto nje njen dnevnik, ona ne zmore več ... Leo piše: "Dragi Bog!" Leu to kar ne gre, on ne verjame v Boga. Vendar piše: "Danes sem zelo utrujena. Zelo težko ti pišem. Čeprav bi ti imela povedati toliko stvari, a tolaži me dejstvo, da jih že vse poznaš. Kljub temu se o njih rada pogovarjam s tabo, pomaga mi, da jih bolje razumem. Sprašujem se, ali bom v nebesih lahko spet imela svoje rdeče lase ... če si mi ustvaril rdeče, je to zato, ker so ti bili všeč taki, polni življenja."
Če mu Beatrice piše, potem Bog gotovo obstaja.
Leo ima zelo rad tako Beatrice kot tudi Silvijo. A zdi se mu, da je Betrice tista prava (rdeča), Silvia je pa modra, kot so modri prijatelji. Z mamo se pogovarja o ljubezni. Mama o svojih spoznanjih: "... ljubezen noče imeti, ljubezen hoče samo ljubiti."
Leo čaka, da gresta z Nikom na zelo pomembno tekmo, kjer morajo nujno premagati nasprotnike. Tedaj dobi sporočilo. Beatrice: "Strah me je ... utrujena sem, nadvse utrujena. Sama sem ... Beatrice."
Leo ne pomišlja, pusti tekmo (se s tem zameri Niku ... zvok prijatelja, ki odhaja za vedno, saj so potem tekmo izgubili), ki ga čaka, pohiti k Beatrice.
"Hvala, danes sama ne bi zmogla ... /.../ Strah me je. - Česa? - Da bi izgubila vse, da bi končala v niču, v tišini, da bi izginila in konec, da ne bi nikoli več imela ljudi, ki jih imam rada."
Beatrice mu še zadnjič narekuje, da piše njen dnevnik. "Vzemi ga," mu potem reče. "Podarim ti ga." Poljubim jo na rdeče lase in v trenutku se moje življenje napolni z njeno krvjo.
Če obstaja raj, me bo vanj popeljala Beatrice.
Naslednjega srečanja z Beatrice ni.  Ko pride Leo iz šole domov, ga mama objame in joka. Leo razume. Beatrice je umrla. Leo ne mara nepravih besed: se je poslovila, je odšla. Čenče. Umrla je.
Življenje je spraševanje, narejeno zato, da iztisne iz tebe resnico, ki je ne poznaš ...
Bog, zvezde ne koristijo več: ugasni jih drugo za drugo.
Razdri sonce in recikliraj luno.
Izprazni ocean, izkorenini rastline.
Zdaj ni nič več pomembno.
Predvsem pa me pusti pri miru!
Pogreb. Gandalf vodi mašo. Govori o nekem Jobu, kateremu je Bog vzel vse, pa mu je Job kljub temu ostal zvest, čeprav si mu je upal v obraz očitati njegovo krutost.
"In medtem ko Job kriči v svojih solzah, mu Bog reče: 'Kje si bil, ko sem postavljal temelje zemlji? Kdo je zaprl morje med dvoje vrat? Ali si kdaj, od kar živiš, zapovedal jutru, pokazal zori njeno mesto? Ali ima dež očeta? Kdo rodi rosne kaplje? Ali ti držiš skupaj Plejade, ali ti rahljaš vezi Oriona? Kdo pripravlja krokarju plen? Ali sokol po tvoji pameti postane goden in razpenja peruti proti jugu? Povej to, če si dovolj pameten!'"
Tišina.
"Mi danes, kot Job, kričimo Bogu naše nestrinjanje: ne strinjamo se s tem, za kar se je odločil, da naredi, tega ne sprejemamo in to je človeško. Toda Bog nas prosi, da zaupamo vanj. To je edina rešitev pred skrivnostjo bolečine in smrti: zaupanje v njegovo ljubezen. To pa je božje, božji dar. In ni nas treba biti strah, če nam to zdaj ne uspe. Še več, Bogu moramo jasno povedati: ne strinjamo se!"
Same čenče. Jaz Boga sovražim, zaupanje, pa kaj še!
"A mi imamo rešitev, ki je Job ni imel. Ali veste, kaj naredi pelikan, ko so njegovi mladiči lačni, on pa nima hrane, ki jim bi jo dal? S svojim dolgim kljunom si rani prsi in tako privre hranilna kri za male, ki se odžejajo na njegovi rani, kot pri izviru. Kot je naredil Kristus za nas ... /.../"
Potem duhovnik povabi, če želi kdo kaj povedati.
Leo odpre Beatricin dnevnik in prebere zadnji zapis:
"Dragi Bog, danes ti piše Leo, ker jaz ne zmorem. A tudi če se počutim še tako šibko, bi ti rada povedala, da me ni strah, ker vem, da me boš vzel v svoje roke in me boš zazibal kakor novorojeno deklico. Zdravila me niso pozdravila, a jaz sem srečna. Srečna sem, ker imam s tabo neko skrivnost: skrivnost, da te gledam, skrivnost, da se te dotikam. Dragi Bog, če me držiš objeto, me ni strah smrti."
Dvignem pogled, cerkev se mi zdi preplavljena z Mrtvim morjem mojih solz ...
Tudi Bog preliva svojo kri: neskončen dež krvavo rdeče ljubezni se vsak dan zliva na svet in nas poskuša oživeti, a mi ostajamo bolj mrtvi od mrtvih. Vedno sem se spraševal, zakaj sta ljubezen in kri iste barve: zdaj vem. Vsega je kriv Bog!
Počitnice. Daleč stran od vsega. Tokrat Leu ustrezajo počitnice v samoti hribov. Ne želi biti med ljudmi.
Pod zvezdnim nebom pogovor z mamo ... O ljubezni. Leo veliko misli tudi na Silvio ...
"... ljubezen je dejanje."
"Tudi če je to ljubezen do nekoga, ki te je ranil?"
"Saj to je normalno ... Obstajata dve kategoriji oseb, ki te ranijo, Leo, tisti, ki nas sovražijo, in tisti, ki nas ljubijo ... /.../ Pogosto sami sebe varamo, Leo. Mislimo, da je ljubezen v krizi, nasprotno pa ravno ljubezen zahteva od nas, da zrastemo."
Po počitnicah končno Leo prebere Silviino staro pismo (prej ga ni hotel prebrati, ker ga je z nečim prizadela): ... Tvoj hrbet zame ne bo nikoli podoben hrbtu koga drugega. Ko mi ti obrneš hrbet, mi hrbet obrne življenje. ... Če zmoreš, me sprejmi nazaj z mojimi napakami. Tako me objemi. Kot bom naredila jaz s tabo. Najini objemi naju bodo spremenili. /.../" Komaj čaka, da se s Silvio dobita. Na rdeči klopci ni veliko prostora za dva, a če se stisneva, bo šlo, zelo skupaj, z obrazom, obrnjenim v nebo. Ljubezen je tudi to: da si skupaj narediva prostor, kjer ga primanjkuje.
Vse življenje pravzaprav zate ne dela drugega, kot da ti šiva večbarvno obleko (misel ob Harlekinu), za ceno mnogih neprespanih noči, noči iz skupaj sešitih ostankov drugih življenj.
Ravno takrat, ko se počutimo najrevnejše, nam življenje, kot mati, sešije najlepše oblačilo.

Bela kot mleko, rdeča kot kri 1

Nekje globoko v meni

Nekje globoko v meni je prostorček,

kjer živim čisto sama,

in tam obnavljam svoje izvire,

ki nikoli ne usahnejo.

(Pearl S. Buck)

Le včasih skoraj usahnejo ... Ko je huda suša ... Včasih je potres, zruši starodavne stene iz trdnih neprepustnih skal ... in voda izgine ...
A če vztrajno iščemo, ponovno najdemo svoj Izvir.

Dodatek: Suša. Nanjo smo približno pripravljeni, vsako poletje se lahko zgodi. Ali tudi kdaj izven. In si precej znamo pomagati.
A potres ... Na potres zlepa nismo pripravljeni. Ponavadi pride nepričakovano, škoda je nepredvidljiva. A če bi stalno mislili na nevarnost potresa, bi morda težje en toliko mirno živeli ...
Kdo bi vedel ...

Ni več moči

ni več moči
izpile so jih laži
nič več ne utriplje srce
uklenil ga je led
in življenja je le
še grenka sled

vsemu umreti?

je mogoče
samo tako živeti?

sem še?

paradoks svetega?

iz smrti živeti?

morda življenje spet vzklije ...
vzkali kot drobna bilka pomladi
ko se po dolgi zimi ukleto v večni led
v črni zemlji in v živem semenu odpočije ---

Daj mi piti!

Žejna sem!
Napotim se do pipe in včasih grem lahko celo do studenca*! Kolikokrat me je že hladen gozd sprejel v svoj skrivnostni prostor!
* Misel na Malega princa, ki bi se prav počasi napotil do vodnjaka ...

Pa vendar ... ostaja hrepenenje!
Nobena voda me ne odžeja dokončno ... tolikokrat čutim hrepenenje ...
Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu ...
In ko mi je enkrat tetka napisala, da si žejo lahko potešim, sem začutila neko posebno vzdušje in potem so mi privrele besede "živa voda ... nikoli ne bi bila žejna!" in začutila sem odlomek iz Janezovega evangelija:
Moral je iti skozi Samarijo. Prišel je torej v samarijsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure.

Psalm 63 - hrepenenje

Hrepenenje po Čistem ... Dobrem ... Svetem ...
Moja duša je žejna.

Za božanje ušes in duše: malo "steklene" glasbe

Bela kot mleko, rdeča kot kri 1

Pred letom ali dvema sem brala nekakšno rusko zgodovinsko pravljico Rdeča kot kri, bela kot sneg, bila mi je zelo všeč.
In ko me je prijateljica pred kratkim vprašala, če poznam knjigo Bela kot mleko, rdeča kot kri, sem pritrdila (saj sem mislila, da gre za "mojo" knjigo), a ko sva se začeli pogovarjati o vsebini, sem ugotovila, da gre za dve različni knjigi, ena ima naslov Bela kot mleko, rdeča kot kri, druga pa Rdeča kot kri, bela kot sneg!
No, in potem sem vzela v roke tudi roman Bela kot mleko, rdeča kot kri (avtor: Alessandro D'Avenia).

Že prva stran me pritegne - pritegne z enim stavkom: Če me katera pogleda, potem obstajam.
Nehote pomislim na nedavno prebrano knjigo Metafizika cevi. Na malo deklico, ki zavestno prvič pokliče svoje starše: "Mama! Ata!" in ugotovi, da onadva ne vesta, da sta to, mama in ata, če jima ona tega ne pove.
16-letni gimnazijec Leo ve, da obstaja, če ga katero dekle pogleda, zato se vozi mimo njih s svojim petdesetkubičnikom. Posebno si želi, da ga opazi leto starejša rdečelasa Beatrice (rdeča kot kri; Ustvarjena sva drug za drugega. Jaz vem. Ona ne. Ne ve, da me ljubi. Ne še.), zaradi nje si je pripravljen postriči tudi svojo levjo pričesko, samo zaradi nje, če bo ona želela. Čeprav se mu zdi, da lev brez grive ni pravi lev - in da mu ni brez veze ime Leo.
S svojim imenom se dobro počuti, ne more razumeti, kako je dobila ime npr. sošolka Elektra.
Lea je strah bele barve - tišina je bela, je nič, brez besed, brez glasbe. Sošolka Silvia, zelo dobra prijateljica, je modra barva, kot vsi dobri prijatelji. Beatrice je rdeča, z enim samim pogledom Lea prestavi v sanje.
Potem je novi profesor - Leo ga poimenuje Sanjač -, samo majhen črn madež v nepopravljivo belem dnevu. Mlad profesor, ki uči z žarečimi očmi ... Zgodovina je velik lonec, napolnjen z uresničenimi načrti ljudi, ki sop postali veliki, ker so imeli pogum, da so spremenili sanje v resničnost, filozofija pa je tišina, kjer se te sanje rodijo. /.../ Kadar sanje ne izvirajo iz tišine, postanejo moreče.
Leo noče, da ga profesorjeve besede zanimajo. "Profesor, meni se vse skupaj zdi čvekanje."
"Česa te je strah?"
Mene ni ničesar strah. Vendar profesor Lea vznemirja, zato gre na internet in poišče profesorjev blog. Profesorji zunaj šole ne obstajajo. Zato sem hotel pogledati, o čem govori nekdo, ki ne more govoriti o ničemer. Profesor Sanjač na svojem blogu piše o filmu Društvo mrtvih pesnikov. In nadaljuje: "Da izkopljem lepoto, kjerkoli se nahaja, in jo podarim tistemu, ki je ob meni. Za to sem na svetu."
Lea se profesorjevi stavki dotaknejo. Ugotavlja, da je bil profesor Sanjač star 16 let, ko so dozorele njegove sanje. Leo posebnih sanj nima. Sošolka Erika-s-k-jem trdi, da so sanje odvisne od reinkarnacije, od tega, kaj smo bili v prejšnjem življenju. Erika-s-k-jem je bila v prejšnjem življenju jasminov grm, zato je vedno odišavljena. Zase Leo ne verjame, da se je kdaj reinkarniral. A Beatrice je gotovo bila zvezda! Zvezde so namreč obkrožene s sijajem, ki te slepi.
Leovo življenje postane čisto belo, primanjkuje mu črnila, ko Beatrice že dva tedna ni v šolo.
Leo se je v šoli učil tudi grščino.
Leukos - belina.
Aima - kri.
Če ti dve strašni besedi postaviš skupaj, dobiš še eno še bolj grozno: levkemija. Pomeni "bela kri".
Silvia Leu v solzah pove: "Beatrice ima levkemijo." In njene solze so postale moje.

Leo hoče pomagati Beatrice. Gre v bolnišnico, da bi dal kri zanjo. A ker ni polnoleten, zahtevajo v bolnišnici dovoljenje staršev.
Potem Leu vzamejo kri, res ima pravo kri za Beatrice. Oče: "Ponosen sem nate, Leo, zaradi tega, kar si naredil. ... Verjamem, da si danes začel biti moški: naredil si nekaj, kar ti ni nihče priporočil ali sklenil namesto tebe. Ti sam si izbral."
Po prometni nesreči leži Leo v bolnišnici, v isti, kot leži Beatrice, in ko končno sme on spet vstajati, jo v bolnišnici kar sam podjetno poišče, najde utrujeno (ima kemoterapijo) in spečo in jo tiho opazuje.
Ob svojem sosedu v sobi, ki ima ženo in dva otroka, Leo razmišlja, kako dobro je imeti družino: ... so mi jasno pokazali, ko bom velik, si želim tako enotno družino, kot je njihova. Zato, da tudi če ti gre slabo, ostaneš miren, saj je to smisel lepega življenja: nekdo, ki te ljubi, tudi ko ti gre slabo. Nekdo, ki prenaša tvoj smrad. Samo kdor ljubi tvoj smrad, te zares ljubi. Daje ti moč, daje ti vedrino. In to se mi zdi lep način, da zgradiš obrambo proti bolečinam., ki te doletijo v življenju.
Silvia obišče Lea in mu pripoveduje, kako je 50-letna profesorica prišla v šolo v takem minikrilu, da so fantje ponoreli in so jo fotografirali z mobilniki.
"Ne! In jaz sem to zamudil ..."
Silvia se ustavi: "Pujs!"
"Ne, lev ... /.../ A tebi ni všeč, če te gledajo?"
Silvia se za trenutek obotavlja:
"Ja ... zelo ... a nočem nikogar siliti v to, da me gleda, ženska pa ve, kako nekoga prisiliti. Kakšne druge pa imajo, nasprotno, raje, da čakajo na nekoga, ki bo tam samo zanje in jih bo hotel odkriti korak za korakom, kot je to s sanjami ..."
To je še ena stvar, o kateri moram razmisliti. Sanje so kot zvezde: šele ko ugasnejo umetne luči, jih vidiš vse, kako se svetijo, čeprav so bile tam tudi že prej. /.../"
Leo se potem vrne v šolo, a Beatrice je ponovno v bolnišnici. Leo jo gre spet obiskat in ko končno najde malo zatemnjeno sobo, v kateri naj bi ležala Beatice, ugotovi, da ga je sestra napotila narobe, kajti v tisti sobi počiva drobna krhka deklica brez las na glavi in z infuzijo v roki, roka ob igli je vsa vijoličasta. Deklica mirno spi. Lea je groza, ko vidi tako bolno deklico. Na nočni omarici opazi fotografijo te deklice v maminem objemu - in na fotografiji piše: "Vedno sem s tabo, nič naj te ne bo strah, moja mala Beatrice." Ta deklica ima rdeče lase! Ta deklica je Beatrice!
Leo zbeži. Začne sovražiti resničnost. Končno sem našel način, da se branim pred tem strupenim škorpijonom, pred resničnostjo. Sovraštvo je edini način, da si še bolj strupen kot škorpijon.
Leo ne vidi več smisla. V šoli postane tako moteč, da ga za en dan celo izključijo. Pred tem protestira celo profesorju Sanjaču: Profesor bere pismo člana  italijanskega odporniškega gibanja: "4. avgust 1944 - Očka in mami, umiram, premagan od mračne vihre sovraštva, jaz, ki nisem hotel živeti za drugo kot za ljubezen. Bog je ljubezen in Bog ne umre. Ljubezen ne umre ..."
Leo vskoči: "Bedarije!"
Profesor molči celo minuto, nakar ga z mirnim glasom vpraša: "Kdo si ti, da sodiš življenje tega človeka?" Vprašanje je bilo kot bencin na Leov ogenj.
"Vse to so iluzije. Življenje je prazna škatla, ki jo polnimo z bedarijami, da nam postane všeč, potem pa zadošča nič in puf ... Znajdeš se brez vsega. Ta moški si je utvarjal, da bo njegovo življenje dobilo smisel, če bo umrl za nekaj, za kar je verjel, da je dobro. Srečen on. A to je samo prevleka, ki naredi tabletko manj grenko. Škatla ostane prazna."
Profesor nekaj časa molči, potem mirno reče: "Bedarije!" Leo se razjezi in enostavno odide iz razreda. Podoba deklice brez las, Beatricine blede sence, pa mi podžiga željo, da preklinjam. Kolnem večkrat, vseskozi, močno. In spoznam, da Bog obstaja, drugače se ne bi počutil bolje. Če se spopadeš z božičkom, ti ne gre bolje.
Profesorju Sanjaču ni vseeno za Lea in ga čisto preprosto - obišče na domu. "... mogoče bi rad zaključil včerajšnji pogovor."
Saj sem vedel. Prfoksi so prfoksi do smrti, morajo te poučevati, tudi pri tebi doma.
Leo se profesorju odpre: "Kaj bi naredili vi, profesor, če bi umirala vaša punca? /.../ Ni zares moje dekle, a je, kot bi to bila. /.../ Ona je zdaj bleda. Zgubila je svoje rdeče lase, lase, zaradi katerih sem se zaljubil vanjo. Jaz pa si nisem upal niti govoriti z njo, ji pomagati, jo vprašati, kako ji gre. Ko sem jo videl tako, sem pobegnil. Pobegnil sem, ker sem strahopetnež. /.../ Pobegnem kot bojazljivec. /.../ Ogaben sem."
Neutolažljivo jokam ... /.../ Sanjač hodi molče poleg mene, njegova močna roka na mojem ramenu. Počutim se kot kreten. Šestnajtletni moški sem, pa jokam. Jokam pred profesorjem za zgodovino in filozofijo. /.../
"Vsi imamo nekaj, česar se sramujemo. Vsi smo zbežali, Leo. A to nas dela ljudi. /.../
Normalno je, da nas je strah. Kot je normalno, da jokamo. To ne pomeni, da smo strahopetci. Strahopetci so tisti, ki se delajo, da ni nič, in se obrnejo stran. /.../ Verjamem, da si pošizil - rekel je pošizil - na vse in nase. Toda s tem, da pošiziš, ne rešiš ničesar. Lahko pošiziš do skrajnosti, a to ne bo ozdravilo Beatrice. Nekoč sem bral v eni knjigi, da ljubezen ne obstaja zato, da nas osreči, temveč zato, da nam pokaže, koliko smo sposobni prenašati bolečino."
"A jaz sem pobegnil! Jaz, ki bi moral biti sposoben umreti zanjo, samo da bi jo ozdravil!"
"Motiš se, Leo, zrelost se ne kaže v tem, da nekdo hoče umreti za plemenito stvar, temveč v tem, da hoče ponižno živeti zanjo. Osreči jo."
Profesor se Leu zahvali za družbo in za to, kar mu je podaril. "Hvala za današnjo uro, Leo. Danes si bil ti učitelj."
Od joka imam rdeče oči, brez moči sem, izpraznjen, in kljub temu najsrečnejši šestnajstletnik na zemlji, ker imam upanje.
In Leo potem spet vidi pot ...

Alessandro D'Avenia, roman, izdala Družina  2011
Bela kot mleko, rdeča kot kri 2

Psalm 40 - zaupanje

Trdno sem upal v Gospoda;
sklonil se je k meni, uslišal moje vpitje.
V usta mi je položil novo pesem,
hvalno pesem našemu Bogu.
Mnogi bodo to videli in se bali;
upali bodo v Gospoda.
Klavnih in jedilnih daritev nisi hotel,
ali ušesa si mi odprl.
Žgalnih žrtev in daritev za greh nisi terjal;
tedaj sem dejal: »Glej, prihajam;
v zvitku knjige je o meni pisano:
Spolnjevati tvojo voljo, moj Bog, me veseli
in tvoja postava je v mojem srcu.«

Ps 40, 2.4-9

Kaj Bog želi od mene?
Služiti mu z mirnim srcem.
Z veselim srcem.
Če se obrnem Nanj, izgubijo svojo ostrino čisto zemeljske težave. Vidim več. Začutim upanje. Zaupanje.
Vidim (včasih, vsaj včasih) pomen (vsem) preizkušnjam.
Prosim, da bi preizkušnje po človeško prestala.
In da bi se v mojem srcu rojevalo čisto veselje.

SPIS: Mmm, kako diši ...

prostrana poljana
rjave grude dihajo svežino
in dišijo jutro

sklonim se
rahlo pobožam živo zemljo
globoko vdihnem
v pljuča mi veje mili vonj
daritve
spustim se na kolena
v globokem spoštovanju
matere
ki rojeva

iz nje diši
življenje
mmm kako
diši

iz nič
se rojeva živo
kali
brsti
koprni
diši
zeleni
rumeni

rodi
in diši

o kako
bila bi rodovitna zemlja
bogata in vlažna in plodna
polnih rok zoreče miline
in dišeča po zakladih srca
rojevajoča smisel

Spis vodi Eja.

Poletela bi kot ptica

sanje ...
nekaj izven mene ...
nekaj nedosegljivega?
pa vendar nove in nove sanje,
polne upanja,
da poletim kot ptica
v vsej svobodi prostranega neba
in potem odhrepenim
ti na ramo,
ti milo zaščebetam v uho
najtoplejšo ljubezensko pesem
in ostanem
v tvojem gnezdu
v mavričnih oblakih,
kjer se stikata zemlja in nebo,
v gnezdu, kjer varno je in toplo.
samo sanje?

Ali je dober umetnik lahko "slab" človek?

In ali je "slab" človek sploh lahko res dober umetnik?
Večkrat se je v krogih ljudi, kjer sem bila tudi sama, vnela razprava o tem, če je razpuščen, "slab", nemoralen itd. človek lahko v resnici sploh dober umetnik.
In nikoli se nismo zedinili.

Nekaterim nam se zdi nemogoče, da bi bil resnično dober umetnik lahko slab človek. Oz. dvomimo v dobro umetniškost, če so njegova dejanja razpuščena, če npr. vara svojega sozakonca, če je grob z otroki, če laže, če krade (magari družbeno blago), če ne zmore solidnih odnosov z bližnjimi.
Oja, seveda morem sprejeti tisto človeško (v dobrem pomenu človeško), ko človek pač ni popoln, ko je postavljen v vsakršne in tudi nepredvidljive situacije, včasih v zelo težke, ko se mora odločati med samimi slabimi stvarmi. Morem sprejeti to, da človek v nemoči ne zmore biti vedno dober, plemenit. Sprejmem, da vsak človek dela napake.
A če naredi napako, da jo prizna in skuša popraviti. Da mu ni vseeno, kaj dela. Da mu ni vseeno, kakšen je.
Umetnik biti ne pomeni biti razpuščen. Ne pomeni, da lahko dela, kar hoče. Da mu je vse dopuščeno. Da je lahko trd, neizprosen do drugih, obsojajoč.
(Kot dober filozof ne pomeni biti razpuščen, kot kakšen človek "šlampasto" ocenjuje, temveč zvest svojim iskanjem resnice, modrosti.)
Velik človek se sooča s svojimi napakami in se ne pomiri z njimi. Po moje.
Kaj je tisto, kar nam umetnik daje?
Resnične umetnine zrastejo, se rodijo iz trpljenja.
Po moje iz tega, ko človek kljub vsemu hoče dobro, hoče nekaj narediti ... in ne iz tega, da ostaja v svoji ječi sovraštva, zamer, sodb, nestrpnosti. In morda rojeva iz svoje nemoči in strahu, v katerem hote ostaja?
Ne, ne morem razumeti, da umetnik reče: "Po mojem mnenju je katoliška Cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti. Jaz to čutim kot svojo državljansko dolžnost."
To je le eden od stavkov, ki mi da misliti.
A lahko bi bilo v njem karkoli, namesto katoliške Cerkve bi lahko pisalo: istospolne, desnico, levico, Rome, domobrance, partizane, otroke, nasprotnike družinskega zakonika ...
Po moje se vsi kdaj znajdemo v tem, da smo na robu sovraštva, strašne jeze, besa ..., toda če gojimo sovraštvo, bo samo to zraslo ...
Kot bi človek v svoj vrt posejal namerno osat, posadil razno trnje ...

P.S.: Nisem imela namena govoriti o konkretni osebi, Svetlani Makarovič, ki je avtorica zgoraj omenjenega citata, a ker je govora o njej v komentarjih, dodajam link intervjuja z njo.
Tukaj.
Vendar nisem imela v mislih samo nje. Mislila sem tudi na druge umetnike. Tako npr. nekoga, ki je bil na sodišču zaradi suma pedofilije. Ali je lahko pedofil lahko umetnik?

2. P.S. (12. 1. ob 10h ): Ker mi ne gre zato, da bi se dajali glede Cerkve, dodajam še nekaj linkov v zvezi z Vitanom Malom (....):
o njegovi knjigi: Napačne odločitve (Mladina)
ob filmu Sreča na vrvici, katere prelogo je napisal Vitan Mal, od tukaj skopirano to:
"... pri dokazani pedofiliji mladinskega pisatelja Vitana Mala pa se je dokazano kaznivo dejanje pometlo pod preprogo. Podobno so storili mnogi drugi slovenski mediji.
»Vitan Mal je le eden od primerov, ki jih je Slovenija žal polna...
Besede K. Bašič v Delu, 2001"
(Nekajkrat sem poslušala predavanja kriminalistke Katje Bašič.)
In še kakšen link na to temo se najde ...

3. P.S. - po komentarju o vprašanju umetniškosti in človeškosti Prešerna - Nezakonska mati

Drugi svet