od srca do srca

Anne-Dauphine Julliand: Dva koraka po mokri mivki


Zgodba, ki se nas globoko dotakne s svojo resničnostjo, ganljivostjo in velikim spoštovanjem življenja – takega, kot je.

Zgodba se začne nekega dne (eden od možnih začetkov) na morski obali, ko mlada mama ugotavlja, kako je njej lepo, njej in njeni družini. Z možem imata dva majhna otroka, skoraj 4-letnega Gasparda in leto in pol staro Thais in pričakujeta tretjega, imata se rada … nič jim ne manjka. Tedaj opazi, da dveletna Thais pri hoji  nekako spodvije in povleče nogico. To zmoti trenutek popolnosti. Dolgo časa noben zdravnik ne misli, da je to kaj zaskrbljujočega, potem pa odkrijejo, da ima Thais redko gensko bolezen, ki je zelo težka degenerativna in da ima mala tako živahna in vesela deklica pred seboj pravzaprav le še nekaj mesecev življenja.

Metakromatska levkodistrofija je ta grozna bolezen, ki kmalu že vidno požira malo deklico. Najprej so opazili »majhno napakico« pri hoji in da se ji nekoliko tresejo rokice. Ko je bolezen napredovala, postopoma sploh ni mogla več hoditi, ni mogla več prijemati, ni mogla več govoriti, ni videla, ni mogla požirati hrane, ni slišala … Poleg vsega tega bolezen spremljajo grozne bolečine, ki jih specialisti za bolečino komaj za silo »urejajo«. Bolečine pridejo kar naenkrat, pogosto med vožnjo in pri premikanju, tudi minejo lahko nepredvidoma, ampak včasih trajajo ure in ure.

A kljub vsemu temu Thaisini dragi jasno vidijo, kako iz male trpinke žari veselje do življenja! Ko Thais ne vidi in ne sliši več in čeprav lahko samo leži, se še vedno igra »skrivalnice«, svojo najljubšo igro. In ko kdo vstopi v njeno sobico, Thais obrne glavico k človeku – čeprav ga ne vidi, ne sliši … Ona enostavno ve!

Ko Thaisina starša izvesta hčerkino diagnozo, jima povedo, da je to silno redka bolezen, marsikakšen zdravnik zanjo niti ne ve. Ko se rodi njun tretji otrok, deklica Azylis, naredijo preiskave – in potrjeno je, da ima tudi Azylis metakromatsko levkodistrofijo, kar pomeni, da v telesu ne nastaja encim arilsulfataza, brez katerega se uniči mielin. Upanje je, da bodo mogli dojenčici pomagati, če bo možno zdravljenje z vsadkom popkovnične krvi primernega dajalca.

Mlado družino čaka veliko preizkušenj, iz Pariza, kjer so doma, se za dolge mesece selijo v 1000 km oddaljeno mesto Marseille, zaradi zdravljenja Azylis, tako postane njihovo življenje tako, da cele mesece hodita starša od ene deklice do druge, ena preživi precej časa v aseptični sobi in tudi potem doma morata biti dolgo strogo ločeni. Na srečo jim stojijo ob strani njuni starši in drugi sorodniki in prijatelji.

Ljubezen je največ, kar imamo ... in kar moremo dati ...

 ---


 

Nekaj citatov iz knjige:

Nenavadno je imeti dve hčeri, vsako v svoji sobi, med njima pa nepremostljiv hodnik. Še bolj pa je pretresljivo videti njuno prihodnost, ki ubira dve popolnoma nasprotni smeri. Čez nekaj tednov bo Azyilis končno lahko prestopila prag in začela raziskovati svet, ki se skriva za vrati njene sobe. Ubira pozitivno smer.

Medtem pa se Thais postopoma umika. /…/ Ničesar od tega ne bo več zmogla. Poznala bo samo to, kar ji bomo o življenju z druge strani štirih sten in njene pravokotne blazine prinesli mi. /…/

Več kot očitno je, da je negibnost posledica velikih telesnih in duševnih muk. Kar zadeva razpoloženje, Thais ne kaže nobenega znamenja žalosti. Mirno leži, posluša zgodbe, uživa ob obiskih in dela kraval z Gaspardom.  /…/ … iščeva fizioterapevta, ki bi bil pripravljen opravljati tovrstno delo na domu, za pacienta s tako redko diagnozo. Skoraj že obupava, ko vendarle najdeva neverjeten biser.Jerome brez obotavljanja sprejme najino ponudbo. Ko se pojavi pred Thais, ga ta v prvem trenutku posvoji, ne da bi ga videla. Nagonsko. Ko vstopi v njeno sobo, vzdihuje od sreče in se mu s polnim zaupanjem prepusti. Ganljivo je videti. Saj zdaj vem, da se kljub velikemu zmanjšanju sposobnosti njeno srce še vedno lahko napolni z ljubeznijo.

---

»Je kdo tukaj?« Medicinska sestra vstopi v Thaisino sobo in se čudi, da jo vidi samo na postelji, s široko odprtimi očmi, z nasmehom na obrazu, ko obrača glavo na vse strani. Nenadoma se odpre omara. Caroline previdno pokuka ven. »Pst, s Thais se igrava skrivalnice. Ne povejte ji, da ste me videli; v tej sobi se je težko dobro skriti. Pod posteljo me takoj najde.«

---

Globoko vdihnem, zaprem oči in stisnem pesti. Da zberem pogum. In začnem:

»Gaspard, slabo novico imam. Ticola je poginil.« (Morski prašiček, ki ga je imel pri starih starših.)

»Kaj to pomeni, poginil?«

»To pomeni, da je … Hmm … Da nas je zapustil, odšel je.«

»Ali je ušel? Kje je zdaj? Kdaj se bo vrnil?«

»Ne bo se vrnil, Gaspard. Pravzaprav je … No … Umrl je.«

»Ticola je umrl? Umrl za vedno? O, ne mami, to je preveč žalostno.« /…/ Gaspard objokuje pogin svojega zvestega tovariša. /…/

S hrbtom rokava si obriše oči in me pogleda z namrščenimi očmi.

»Mami, zakaj mi nisi takoj rekla, da je Ticola umrl?«

»Saj sem ti, Gaspard, takoj, ko sem zvedela.«

»Ne, zakaj si rekla, da je odšel? To je čudno. Vedela si, da ni odšel /…/ Pa si vseeno rekla.«

»To je res, toda bala sem se ti reči, da je umrl. To besedo je tako težko izreči, vsaj nam, odraslim ljudem.«

»Jaz bi raje slišal: 'Umrl je.' Jaz se ne bojim smrti. Vsi bomo umrli. Je nekaj zelo žalostnega, a nič strašnega.« /…/

Naša družina se bo kmalu soočila s smrtjo, ki jo bo še bolj boleče in težko oznaniti. /…/ Zdaj vem, kaj mu bom rekla, ko bo Thais odšla … Oprostite, na dan, ko bo Thais umrla.

---

Nekega dne sem v posvetovalnici v bolnišnici obljubila svoji bolni hčerki, da ji bom predala vse, kar vem o tem čustvu, zaradi katerega se vrti svet. /…/ Nisem razumela, da je bila ona moja učiteljica ljubezni.

Kako ona ve? Kako je to mogoče? Thais je prikrajšana za vse. Se ne premika, ne govori, ne sliši, ne poje, se ne smeje, ne vidi. Celo joka ne. Toda ona ljubi. Samo to počne, z vsemi svojimi močmi. /…/

Thaisina ljubezen se ne vsiljuje, temveč izkazuje. /…/

Na splošno velja, da je življenje, ki je okrnjeno in polno trpljenja, težko sprejemljivo. To nedvomno drži. Če nimamo ljubezni. Če pa ljubimo in smo ljubljeni, prenesemo vse. /…/ … se zavem, da nikoli nisem trpela zaradi Thais. Nikoli. Trpela sem z njo. Zelo. Preveč. Ves čas. Vedno skupaj z njo.

Danes zvečer si upam reči: Thaisino življenje je zaklad.

Anne-Dauphine Julliand: Dva koraka po mokri mivki, izdala založba Družina 2012

http://www.***********.si/solzemlje/post/129243/nikoli-ne-bos-pogresala-ljubezni-pogovor-z-avtorico-knjige-dva-koraka-po-mokri-mivki






Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Zbudi me za 1. maj

Imela sem namen, da za 1. maj objavim posnetek Zbudi me za 1. maj :)

Ampak te čase sem preživljala pri delu na vrtu, kopala, sadila in še kaj, skratka bila sem tako delavna, da sem enostavno pozabila - da je tukaj 1. maj. :)

Pa vseeno se mi zdi škoda, da moj dober namen čisto izpuhti, bo pa z zamudo :)

Bolje pozno kot nikoli! :)

Praznik dela pa itak še kar traja :)

Sploh pa je praznik, če človek med delom lahko vidi tako lepe prizore, kot so tile:













Kaj ni nebeško?







Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

Trenutno stanje duha: :)

Hudič babji - le kako se je naj znebim?

14:50, 12. 03. 2016 .. Objavljeno v Modre zgodbe .. 1 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu




Ko grem domov, mimogrede opazim blizu moje poti nekega moškega. Zdi se mi zelo nemiren, prestopa se, nekaj mu ni prav. Ozrem se vanj in mu dam priložnost, da pristopi. In res: stopi do mene in kar vsujejo se besede ...

Opazim, da stalno gleda nekam preko mene. Ja, res je nemiren.

Ker se meni ne mudi, počakam tam, se mu posvetim.

Začne pripovedovati svojo zgodbo. Opisuje svoje življenje, svoja veselja, svoje odgovornosti, pove o svoji nekdanji službi. Imel je ženo, s katero sta se imela zelo rada. Žal je umrla. Na njegovem obrazu opazim žalosten izraz. Bila je preprosta, delavna. Tako bi si človek samo želel lahko, pravi. In njegova je bila taka.

Zdaj, na starost, ko bi lahko mirno preživel svoja leta do konca, pa ...

Vedno znova pogleduje nekam preko mene.

"Bil sem sam. Po ženini smrti. Pa sem spoznal eno, tudi samo. Lepo žensko. Ja, kako lepo. Pa sem mislil, da bi se družila, obema bi bilo lepo. A kako sem se zmotil. Kaj sem si naložil. Kako bi se je znebil - hudiča babjega ...!?"

"Kaj pa je narobe?" Pripoveduje. Ne daje mu dihati. Popolnoma ga omejuje. Rad bi, da se več ne dobivata.

"Ste poskusili, ste ji povedali, kako vam je?"

"Sem. Pa noče iti. Ljubosumna je ... če bi zdajle videla, da se pogovarjam z vami ... joooj."

Aha. Tisti pogledi čez mene in naprej po ulici.

"Noče iti stran. Noče, da se ne dobivava. Rekla je, da me bo sicer ubila ... Res ne vem, kaj naj naredim. Lahko bi zdaj na starost živel v miru, pa je tako ..." Zdrzne se. Opazim njegov pogled, strah v njem ...

"Prihaja. Pojdite zdaj ..."

"A počakam in jo pozdravim?"

"Ne, pojdite, ne sme videti, da sem se pogovarjal z vami."

"Držite se!" mu rečem in grem naprej, kot da se nisva pogovarjala.

Ko pridem do križišča, se malo obrnem, da vidim to "lepo" žensko, ki poganja mojemu sogovorniku tak strah v kosti.

Oja, videti ni ravno ljubezniva. Ampak to je samo hipni občutek.

Kaj vse se dogaja v odnosih med nami.

Ne gre mi v glavo, da kdo za vsako ceno ohranja odnose, ki jih pravzaprav ni ... Ali pa jih celo vsiljuje, izsiljuje.





Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.





Ne smeš javno moliti - kršiš ustavo! Ja?


40 dni za življenje

Pred ljubljansko porodnišnico se dan za dnem, tokrat že tretjič določeno dobo (tokrat od 10. 2. do 20. 3.), vedno po 40 dni (tudi jeseni), zbirajo ljudje, ki sestavljajo skupino (skupinico) molivcev, ki molijo v podporo nosečnicam v stiski, da bi se le-te zmogle odločiti za življenje. Molijo tudi za nerojene otroke, tudi za splavljene. Tudi za dekleta in žene, ki niso sprejele otroka. Pa tudi za zdravstvene delavce, ki opravljajo splave. In za partnerje nosečnic ... Žal mnogi pustijo svojo žensko, naj se odloča sama ... 

Pišem v 3. osebi, saj v tem zadnjem terminu, letošnjem postu, sama sploh še nisem bila tam. Rekla sem celo, da se ne najdem v tem načinu delovanja, molitve. Da je moj način dela (tudi dejavnega spoštovanja življenja) drugačen.

Kar pa ne pomeni, da ne bom šla v bližnji prihodnosti spet pred porodnišnico. Z namenom, da svoj čas prav na tak način posvetim nosečim mamicam in njihovim otrokom. Tudi tistim, ki so bile noseče, pa niso več.

Ne bom šla tja, da bi sodila ... ne, samo želela bi, da bi te punce in žene čutile, da v svoji stiski niso same. Da smo tudi ljudje, ki čutimo z njimi. Ja, odločitev je njihova, ne bomo jih sodili in ne bomo jim sodili, če ne bodo sprejele otroka .... toda srčno upamo, da bo v njih rasel prostor, namenjem resničnemu življenju. Dejstvo je, da mnoge ženske nosijo hude posledice po splavu, še po spontanem splavu so stiske, po hotenem so pa še hujše (če si ženske pustijo čutiti). Mislim, da smo žene ustvarjene zato, da nosimo življenje, ga dajemo, rojevamo ... In da same sebe osrečimo predvsem s tem, če življenje sprejmemo .... in ne, če ga zavrnemo, zavržemo.

Ob tem moram povedati tudi, da me zaboli, kadar so ljudje, ki so proti splavu, grobi do tistih, ki splavljajo.

Če je do mene kdo grob in napadalen, me bo odbil - in ne prepričal v svoj prav. Čisto mogoče, da ne bom hotela niti razmišljati o njegovem pogledu, če ni znal povedati kulturno in vljudno, seveda pa tudi jasno.

Borci za življenje in borci proti molivcem

No, in ob "borcih za življenje" (ja, tudi jaz sem borka za življenje!) so se pojavili tudi borci proti molivcem pred porodnišnico. Zbirali so podpise in jih poslali na razne naslove, no, na "državo".

Prepričana sem, da to ni prav, da ne dovolijo moliti, pa četudi javno.

Mislim, da je prav, da molijo ljudje, ki so pripravljeni moliti ... gre za njihov dar drugim ljudem. Gre za njihov prosti čas, s katerim razpolagajo sami. Gre za njihovo dobro voljo, za njihovo naklonjenost življenju, gre za spoštovanje življenja od malega.

Podpisniki proti molitvi trdijo (piše v Mladini):

 

»Ti shodi, namenoma organizirani pred ginekološko kliniko, grobo kršijo pravice ljudi do izbire in pravice žensk ter neposredno kršijo 55. člen Ustave RS o svobodnem odločanju o rojstvih otrok, ki pravi: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok,« so zapisali pobudniki.

Nihče nikogar ne prepričuje, nihče nobene nosečnice ne sili v to, da mora otroka donositi. Samo tam so ljudje, samo fizično so tam .... in molijo zanje, za nosečnice in otročke, za žive in mrtve.

Če nekdo stoji tam, samo je tam ... in ja, jasno je, da moli ... morda le potiho ... ali res tako moti? Pritiska na vest "ubogih" žensk? Ali niso bolj uboge, če sploh ne vejo, kaj jih v resnici v splavu in po njem čaka?

Meni je reklo eno mladoletno dekle, da ji je zdravnica kar napotnico za splav dala ... in ker je bilo dekle noseče več, kot bi smelo biti za "normalen" splav (brez komisije), je zdravnica samoiniciativno napisala napačno starost ploda ... da bi dekle "lahko" splavilo "brez komplikacij".

Torej molivci motijo, pritiskajo na vest .... tisti, ki pa ponujajo splav in ponujajo to, kako je "moje telo moje telo", tisti pa naj? Ponujajo "trenutno" rešitev, zasilno rešitev ... zakaj ne bi iskali celostne rešitve, take, da človek samega sebe more spoštovati? Se biti vesel? Sprejeti življenje samo?

Člen 17: Življenje je nedotakljivo

Če molivci kršijo 55. člen ustave (o, kako se spomnim, da smo se v zvezi s tem členom veliko ukvarjali že pred 25 leti, ob ustvarjanju naše ustave!), potem je kršen še kakšen člen ... saj je življenje nedotakljivo (člen 17). Molivci skušajo pomagati ljudem, da bi se veselili življenja, ga sprejemali takega, kot je.

Če molivci kršijo kakšen člen ustave - ker ima ženska absolutno pravico do samoodločitve (ki na nek način ni samoodločitev, ker jo na nek način družba sili, da splavi, če ugotavlja, da otroka pač ne bi imela ...), potem vsi ponujalci splava kršijo člen, ki pravi, da je življenje nedotakljivo.

Kulturno sporočanje

Pozorna sem na to, da govorim kolikor je mogoče objektivno in hkrati osebno. Trudim se za nežaljivost. Gre seveda tudi za to, da spoštujem ljudi, ki jim želim nekaj sporočiti. In tudi svojih "nasprotnikov" nočem napadati, žaliti.

Mirno lahko povem svoje mnenje, tolikokrat sem že razmišljala o nekaterih stvareh, da kar dobro vem, kaj mislim ... kaj čutim!

Sem proti splavu, nisem pa proti ljudem, ki imajo izkušnjo splava. Žalostno je, ker se mnogi ljudje sploh ne srečajo na pravi način s splavom. Če bi res tisti "skupek celic", tisto tkivo, tisti kupček krvi, ne bilo več kot samo to, kot nekateri pravijo, bi ljudje, ki naredijo splav, lažje šli skozi to. Z manj bolečine ali brez nje. Žal mnogi ne vejo, da ni samo skupek celic - ker jih sodobna družba uči, da splav ni nič takega .... da se samo znebiš "nebodigatreba", ker sodobna družba uči, da je življenje le eno in ga je potrebno uživati ... hkrati pa ne pomisli tale družba, da človek resnično uživa samo, če jemlje življenje scelega, vlaga vanj sebe samega ... sebe celega.

Moram povedati pa še, da me zabolijo kakšne besede, kakšni zapisi, izjave ... ker so pristranski, ker so polovični, ker so zavajajoči.

Tak je tudi kakšen prispevek na strani 24KUL.si.

Zaboli me, kadar pišejo v stilu čustvenega pritiskanja, zgražanja, poenostavljanja. Zato včasih kar ne morem predstaviti kakšne teme, ki je objavljena na strani 24KUL.si. Ker se mi upira način sporočanja. Nekateri zapisi enostavno niso verodostojni, kot recimo tale, ki vsebuje tudi podpise "abortivnega lobija", ker abortivni lobij pa res ni kar vsak, ki sicer misli, da mora biti splav zagotovljena pravica vsake ženske.

Bodimo ljudje, bodimo pozorni drug do drugega! 

 



Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

Vera se kaže v delih in kaj o islamu pravi ugleden musliman


Ob tem, ko se najdem večkrat nekje vmes ... nekako v precepu glede gledanja na sodobno dogajanje v svetu in tudi pri nas, predvsem s stališča odnosa muslimanov do kristjanov ali morda kar do vseh - po njihovo - nevernikov (pa tudi glede naših odnosov do muslimanov), vedno znova prihajam do spoznanj:

- da ne smemo poenostavljati;

- da po tem, ka(ko)r vidimo, moremo sklepati za naprej, vendar nikoli ne zajamemo vseh vidikov;

- da so vsepovsod dobri in slabi ljudje;

- da nas je imigrantov upravičeno tudi strah, tako zaradi tega, ker prihajajo iz drugačnih krajev, kot so naši, iz drugačne kulture, pa tudi zato, ker je med nami marsikdo zelo reven in res ni prav, da bi "država" skrbela za druge, za svoje pa ne ... - kljub vsemu naj ne izgubimo sočutja do njih, ne zaprimo src pred človeško stisko.

Ne čutim zadržkov do drugih ver, veroizpovedi, zame je merilo, da je nekaj dobro, npr. da je neka vera dobra, to, kar se vidi v delih ... v dobrih delih.

Fanatizem, v kar preide včasih miselnost posameznika, ni to! Ekstremizem ni to.

Torej tisti, ki v imenu nekega boga ubijajo, Boga samega zlorabljajo. Tisti, ki so nasilni do žensk, tudi nedoraslih, so navadni nasilneži, vzgojeni (komaj morem reči, da so vzgojeni) v neki posebni patriarhalni kulturi, kjer je moški večvreden. Je pa jasno, da to, v čemer nekdo raste, oblikuje človeka ... in če je nekdo vedno poslušal, da je več kot drug, bo to v njem in ne bo lahko postal drugačen ...

Tisti, ki ljubi Boga, ljubi tudi svoje bližnje (in to niso samo člani družine, pač pa tudi sosedje, morda novi sosedje ...) in samega sebe .... Ljubi vse v nekem ravnovesju .... ne ljubi le samega sebe (ampak tudi sebe!), ni sebičen, ne skrbi predvsem za lastno rit.

Mislim, da bi se z mojimi besedami strinjala moja bližnja, ki je katoličanka, poročena z muslimanom; mož jo ima rad in svoji ženi daje tudi versko svobodo.

Ljudje, ki imajo svoj "eksodus" v obljubljeno deželo Evropo, pričakujejo tukaj marsikaj, vsekakor pa, da bo bolje, kot je tam, kjer so njihovi domovi ... ali kjer so bili nekoč njihovi domovi. Razumljivo je, da prihaja na tem težkem "romanju" tudi do različnih napetosti. To je razumljivo, sem pa prepričana, da vsak civiliziran gost sprejme pravila dežele, v katero prihaja. Glede na to, da se število prebivalcev evropskih dežel komaj še kaj dviga ali pa upada, je razumljivo tudi, da na nek način je prostor za nove prebivalce. Če sami nimamo dovolj otrok, bodo prišli od drugje. Tudi voda teče tja, kjer je prostor ...

Tako kot je marsikaj narobe med nami, kristjani, je marsikaj narobe tudi med pripadniki islama. Me pa plaši to, kar se čuti kot nekakšna divja koleričnost ...

---

Zasledila sem zanimivo "izpoved" islamskega učenjaka, 67-letnega Abdelfattaha Mouroua, ki je v Tuniziji zelo vpliven človek. Je odvetnik, je soustanovitelj “islamistične partije Ennahdha” in podpredsednik parlamenta. Januarja letos je bil gost v mošeji v New Jerseyu in tam je imel pridigo, zelo odkrito in kritično do sodobnega islama.

Ameriške muslimane je pozval, naj služijo kot zgled za moderni islam in religiji vcepijo “novo upanje”.
V svoji pridigi se je skliceval na “zlate čase” islama v zgodnjem srednjem veku, v katerem so pod vladavino kalifov cvetele znanosti. “Kje je danes ostala znanost in znanje muslimanov?” se je vprašal Mourou.
“Smo narod, ki niti ne bere niti ne piše.” Dodal je še, da je kar 30 odstotkov muslimanov nepismenih. Rekel je tudi, da nobena islamska univerza ne daje učenjakov, ki bi znali varovati svet.
“Danes muslimani živimo v času, ko so vse, kar imamo oblečeno od prstov na nogah do glave, naredili drugi. Moja kapa je bila narejena na Novi Zelandiji, očala v Avstriji, mikrofon, ki ga uporabljam, v Ameriki, ura v Švici in čevlji v Italiji. Volna mojega oblačila je iz Britanije. Zakaj pri molitvi dvigate roke in prosite Alaha, naj bo porok za zmago islama in muslimanov? Koga hočete premagati? Zakaj bi bili prav vi zmagovalci?” (Abdelfattah Mourou)

Neznanje je greh!
V islamskem svetu napredek ne igra nobene vloge in Abdelfattah Mourou pravi, da je to greh. Mourou pravi, da muslimani zato ne bi smeli skušati premagati Zahoda, ampak bi ga morali imeti za inspiracijo, za navdih.
Pravi, da Arabec prebere povprečno manj kot eno knjigo (0,79) na leto, medtem ko Japonec prebere na leto 40 knjig.


“Kako lahko torej pričakujemo, da bomo kot Japonci ali Američani, ki berejo in skrbno načrtujejo svoja življenja? Medtem ko vi živite kar tako v en dan, kot da je vaše življenje stvar naključja in se ravnate po svojih čustvenih vzgibih in kapricah.” (Abdelfattah Mourou)


“Bodite Američani, državljani dežele, v kateri živite.”
Želim si, da bi tudi vi navdajali druge z novim upanjem. Da bi bili svetilnik in vzor vsem tistim muslimanom, ki dremajo,” je skušal spodbuditi in opogumiti vernike.

http://nova24tv.si/svet/video-muslimanski-pridigar-islamski-svet-zivi-v-grehu/







Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.








Rojeni za večno življenje


Kot mlada žena sem se večkrat soočila z izgubo svojega otroka. Mislim, da se bom vedno spominjala posameznih točk iz svojega življenja, strahov, žalosti, samospraševanja, kaj, zakaj, kako ... in ali sploh bom kdaj mama. Ob tolažbi ljudi, da bom imela še veliko otrok, sem čutila, da žalujem za konkretnim otrokom, toda - upam, da bodo še otroci, vendar mi je bilo jasno, da nov otrok ni nadomestilo izgubljenega ...

Pred kratkim sem prebrala pretresljivo zgodbo mlade mame - Italijanke Chiare Corbella Petrillo.

Njena mlada odrasla leta so tesno povezana s fantom Enricom, njun odnos fant - dekle se je močno izčistil v letih hoje skupaj in tudi razhodov in ponovne povezanosti. V času skupne hoje sta drug drugemu zadala tudi hude rane, slednjič sta spoznala, da Bog ničesar ne jemlje, pač pa le daje. Z/mogla sta iti po poti odpuščanja in tako začeti svoj zakon.





Kmalu po poroki je Chiara zanosila, bila sta presrečna. Vendar sta že kmalu izvedela, da z njunim otrokom ni vse v redu, manjkal mu večji del lobanje. Zdravniki so jima predlagali splav. Ko je Chiara v tej stiski začutila, da Enrico čuti z njo in da oba spoštujeta in ljubita svojega otroka, je postala teža nosečnosti mnogo manjša. Jasno jima je bilo, da bosta čakala na otrokov naravni porod. Malo novorojenko Mario Grazio Letizio sta dobila v naročje, njun prijatelj duhovnik jo je krstil ... Že prvi dan je umrla. Oba sta čutila, da sta svojega ljubljenega otroka pospremila v nebesa.



Kmalu je Chiara spet zanosila. Srečna sta zvedela, da drugi otrok, fantek, ima lepo glavico. Na to so bili seveda posebej pozorni. Toda - čez nekaj časa so ugotovili, da njun otrok nima - nog! Soočala sta se s sprejemanjem tega, da bosta imela otroka brez nog. Da bosta imela otroka, ki bo potreboval še več ljubezni ... In sta otroka odprtih src spreje/ma/la. Toda - nadaljne preiskave tekom nosečnosti so pokazale, da otrok nima ledvic .... Kar je pomenilo, da tudi ta otrok po rojstvu ne bo več mogel živeti ... Spet sta sprejela dejstva ... spet sta čakala na normalen porod in pospremila potem že drugega otročka v nebesa .... Njun prijatelj p. Vito je prihitel, da umirajočega novorojenčka krsti. Davide Giovanni je živel 38 minut.

Jasno je bilo, da ne gre za dedne stvari in tudi obe prizadetosti njunih otrok nista bili med seboj povezani.

Pogumno, odprto in veselo sta sprejela tretjo nosečnost. Vse preiskave so pokazale, da je ta fantek, ki ga je Cgiara sedaj nosila, popolnoma zdrav.

Toda! Sredi te nosečnosti so odkrili, da ima Chiara tumor na jeziku, izkazalo se je, da ima raka. Sprva ni kazalo, da je bolezen tako agresivna. Zaradi nevarnosti, ki bi ogrozile razvijajočega se otroka, je Chiara odklonila kemoterapijo ... splav pa seveda tudi.

Po porodu je dobila svojega sinka Francesca v naročje, ga podojila, tako da mu je dala vsaj še nekaj telesno materinskega. Že prej je prosila dve svoji prijateljici, ki sta tedaj dojili, da dojita tudi njenega otroka. Tako se je postopoma odrekala vsemu,  enemu za drugim ... In potem je praktično takoj po porodu podvrgla zdravljenju raka. Bolezen je bila zelo agresivna. Kljub vsemu prizadevanju z zdravljenjem in kljub molitvam mnogih za njeno ozdravitev je umrla, stara 28 let (2012), sinko pa je imel tedaj eno leto.

Chiara in Enrico sta pravi zgled zaupanja Življenju samemu. Zaupanju, da Bog človeka nikoli ne zapusti. Sta zgled resnično žive vere, ki pomaga živeti ta trenutek.

Enrico je svojo trpečo ženo vprašal: "Je ta križ resnično sladek?" In ona je pritrdila: "Da, Enrico, zelo sladek."

Njene besede spominjajo na Jezusove: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko."

Knjigo sem že vrnila v knjižnico, tako da nisem uspela izpisati več citatov, ki jih bi rada, nekaj pa sem jih.





Nekateri od teh, ki se (mene) še posebej dotaknejo, so:

- Vsem, ki so kdaj izgubile otroka, bi rada povedala tole: postale smo matere, kar je velik dar. Za koliko časa – mesec, dva ali nekaj ur – ni pomembno. Najpomembnejše je, da smo to milost prejele ... in tega ni mogoče izbrisati.

- Življenje je božji dar, ki ga je treba sprejeti takšnega, kakršen je. Ljudje nismo to zaradi zdravja, premoženja in ugleda, ampak zaradi ljubezni. Samo ta je potrebna.

- Molitev: 'Mama je za otroka nepogrešljiva prvih devet mesecev nosečnosti, nujno potrebna v prvih mesecih življenja, močno zaželena v prvih desetih letih. Upam, da bom to doživela, vendar mi pomagaj, da se čim bolje odrežem vsaj danes.'

- Rada bi normalno živela. ... Najbrž sem se v slepi ulici res znašla samo zaradi te presnete želje po normalnosti. Rada bi bila neodvisna kakor drugi, pa še lastnega sina ne morem držati v naročju. Le zakaj moram po tej poti? ... Nisem se še pošteno razjezila na Boga, čeprav ga že sprašujem, kaj bi še rad od mene.

- Midva sva v trpljenju videla ples, po katerem te Bog vabi, da zaplešeš z njim. Če povabilo sprejmeš, najdeš v njem tudi mir in veselje.

- ... ne trudim se več razumeti, drugače bi znorela. Zdaj sem mirna. Živim vsak dan sproti. On ve, kaj počne, in me še nikoli ni razočaral. Razumela bom kasneje.

- Prosila sta ga za milost, da bi živela samo tisti trenutek. Drugače bi se jima zmešalo. Če sta se spominjala preteklosti, ju je prevzemala melanholija, če pa sta mislila na prihodnost, ju je hromil strah pred neznanim.

- Preteklost prepuščava Božjemu usmiljenju, sedanjost njegovi milosti, prihodnost pa previdnosti. ... Gospoda prosiva za dar milosti in on najino molitev uslišuje, zato naju križ ne zlomi. Milost nama omogoča, da ga vsako jutro vzameva in neseva do večera.

- Zdravnik je za Chiarino stanje povedal Enricu, le-ta pa potem svoji ženi, takole je bilo potem: Za roko jo je pospremil v bolniško kapelo in ji tam povedal vse, ne da bi izrekel besede. Objela sta se pred Gospodom in si obnovila poročne zaobljube. 'Samo tega mi ne povej, koliko časa mi je še ostalo, ker želim živeti le za ta trenutek.'

- Zanju je bilo najpomembnejše ostati v Božji bližini in živeti svojo preizkušnjo skupaj z Gospodom.

---

Še nekaj misli iz knjige o zakonu:

V zakonu velja logika križa: do konca se darovati: do konca se darovati ljubljenemu, ne da bi karkoli pričakovali v zameno. Ljubezen je zahtevna. Zakon je zahteven. Če ne zmorem zadostiti tem pogojem, ni več poklic, ampak le medsebojno prenašanje do smrti.

V zakonski duhovnosti, ki ni nekaj drugorazrednega, ampak pristno poslanstvo, smo poklicani k svetosti, od katere sta odvisna naša sreča in osebna uresničitev. ...

Če se počutiš ljubljenega, zmoreš vse. Če si izkusil Njegovo ljubezen, greš lahko tudi skozi ogenj. Vse zmoreva zato, ker naju ta ljubezen ni nikoli razočarala, ampak naju je vedno znova presenečala.

Ljubezen ni prilaščanje ... namen zakona je osrečiti drugega.

Če bo mogoče, bom izpisala enkrat še njene humoristične izjave, dejansko je presunljivo, ko se človek smeje kljub temu, da je v nesreči in trpeč in umirajoč ...


http://www.chiaracorbellapetrillo.it/


Simone Troisi in Cristiana Paccini: Rojeni za večno življenje












Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Trenutno stanje duha: Da bi imeli življenje in to v izobilju!

Ob Simoninem slovesu ...


Včasih se naše poti prepletejo na zelo zanimiv način ... in na en tak poseben način sem se "srečala" tudi s Simono Weiss. Ne osebno, ne čisto neposredno, pač pa preko najinih bližnjih. Potem, ko je mojo hčerko obiskal v bolnišnici misijonar Pedro Opeka, na hodniku bolnišnice je pa bil Simonin mož in Pedru Opeki povedal, da tam leži njegova žena ... In Pedro je rekel: "Greva k njej!" in sta šla. Ta dogodek je silno polepšal dan obema bolnicama, njunim svojcem (tudi meni je še vedno silno toplo ob spominu na to!) in tudi sobolnicam v sobi. 

(Fotografiji s spleta.)

.

Tako smo mi zvedeli, da je v bolnišnici za enimi od vrat gospa, ki je večkrat pela na koncertih v Tivoliju in le-te tudi organizirala - ne le poslušala druge peti!

Potem smo čutili tako tiho povezanost ...!

Bila je nežna in hkrati močna, vztrajna, trmasta ... in vendar se je zaključila njena življenjska pot ...

Posebej so se me dotaknile besede Mance Košir. Govorila je o svetlobi, o tem, da je Simona svetila ... To svetlobo sem čutila vsepovsod, sijala je z žalostnih obrazov njenih dragih ... "Blagor čistim v srcu ..."



Zakaj pišem javni zapis o njej?

Zato, ker sem danes zvedela (iz pogrebnih govorov), da je čutila dobrodelnost kot svoje posebno poslanstvo. Pomagala je predvsem otrokom s posebnimi potrebami, predvsem avtističnim, in to brez vsakih medijev!

"Ker tako čutim! In ker je prav tako!" je rekla, ko so jo vprašali, zakaj tako.

Ko so bile l. 94 v Avstriji pisemske bombe, je prihitela na pomoč - s pesmijo pregnati strah! S pesmijo o ljubezni!

Kasneje se je lotila študija psihologije - prav z namenom pomagati avtističnim otrokom. Kot je rekla Manca Košir, ni njena magistrska naloga izšla v knjigi, ker ni bila komolčarka.

Pravijo, da ničesar, razen dobrih del, ne moremo po smrti odnesti s seboj ... Simona ni "odšla" praznih rok ...

...

Poslušam njene pesmi in razmišljam o njej ... o njenem delu, o njeni ljubezni, o njenem poslanstvu ...

Pa o minljivosti. O krhkosti našega bivanja ... O tem, da ljubezen ostane ... vse mine, a ljubezen ostane, živi ...

... in mislim na njene drage domače ... na moža, sinova, starše in druge ...

---

Življenje ...




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

Trenutno stanje duha: Naj počiva v miru in naj bodo deležni tolažbe njeni bližnji! <3

Kaj bi rekel moj prijatelj homoseksualec?


To misel večkrat začutim, ko se srečujem z današnjimi družbenimi problemi ...

Ko bi bil še živ, bi ga vprašala, kaj si misli. Bi se z njim pogovarjala o vsem tem. Glede na to, da sva se pogovarjala precej na globoko, bi mi gotovo povedal, kaj misli.

Ni bil srečen človek ... vsaj ne potem, ko se je nadenj zgrnila resnično velika teža življenja ... bil pa je pogumen in dober. Midva sva bila v stikih predvsem potem, ko se je soočal z velikimi stiskami. Morda je bila največja in najbrž izvorna ta, da starši niso sprejeli, da je homoseksualec. Potem se je pa nadenj zgrnilo še veliko hudega, na srečo je imel nekaj ljudi, ki so ga imeli radi. ... ki smo ga imeli radi. Imel je zelo malo ljudi ...

Pa ga ni več tukaj. Kot je rekel, je odšel tja, kjer je lepo ...

Ne morem ga vprašati, kaj misli o referendumu ... pa ne samo o referendumu, pač pa o dogajanjih v naši družbi.

Ob vsem tem, kar sva se pogovarjala, pa dvomim, da bi želel, da se to dogaja, kar nekateri hočejo. Dvomim, da bi uzakonjal to, kar hoče družinski zakonik uzakoniti.

Do življenja je čutil odgovornost. Ni mu bilo vseeno, kakšna je družba, kakšno je vzdušje.

Želel si je biti sprejet ... predvsem pri starših ... težave, ki jih je imel, so bile človeške, so bile težave človeka in ne v prvi vrsti homoseksualca. Čeprav je pač bil gej ... in čeprav je poskusil ne biti gej, je bil - človek!

Ko zdaj berem po spletu razna zgražanja ljudi, ki trdijo, da smo jaz in meni podobni homofobi, ko berem ljudi, ki navijajo za nevemkakšne izenačitve vseh "pravic", se spominjam, da so prav ti ljudje tega mojega prijatelja prizadeli, ko so tako zviška ignorirali njegove ČLOVEŠKE stiske. Niso ga sprejeli kot človeka! Ko berem zdaj izjave posameznih piscev na spletu, se mi zdi tako dvolično. Vsem bi vse dali, po drugi strani so pa tega konkretnega človeka omalovaževali!

Danes neizmerni človekoljubi, tedaj, ko je bil konkreten ČLOVEK (ja, gej) v stiski, so ga pa ignorirali, bili do njega žaljivi.

No, mene je imel za prijateljico, mi zaupal, čeprav je vedel, da nisem strpna na tak način, da bi vsem vse dala in dovolila. Če je strpnost to ... (Pa ni, sem prepričana.)

Razni človekoljubi, ki so vedno vse "ljubili", so njega odklanjali.

V bistvu se pokažemo, koliko smo ljudje, v konkretnih situacijah ... ne da mahamo s parolami: "Sem za enakost!" itd.

Sicer pa ... enakost ... enakovrednost - to je to!

Ljudje smo enakovredni. Pravice in dolžnosti, ki jih imamo, izhajajo iz tega, kaj smo, kakšni smo, koliko zmoremo ...

V vsakem primeru sem za to, da podpiramo naravo. Naravno.

Jaz čutim veliko zadržanost do oplojevanja izven materinega telesa. Sploh do oplojevanja nadomestnih mater. Zadržana do tega, da "ustvarjajo v laboratorijih" ljudi, da se ljudje grejo stvarnike. Sploh pa, da zmešajo spolne celice različnih dajalcev in naredijo človeka, za katerega potem sploh ni znano, kdo so njegovi biološki starši. To lahko zelo otežuje situacijo kasneje otrokom, ki se "iz tega" rodijo ... morda kot odrasli iščejo svoje korenine, čutijo v sebi velik nemir, velik manjko ... Morda v bolezni iščejo pomoč, potrebujejo dajalca kakšnega organa, kostnega mozga - ponavadi so najbolj ustrezni dajalci znotraj družine, ta človek pa biološke družine sploh nima in nikakor ni sledljiva ...

No, in če pomislim, da bi se s svojim pokojnim prijateljem pogovarjala o tem, dvomim, da midva ne bi enako čutila.

Potem, kaj bi rekel o teoriji spola, ki jo naša družba vse bolj vsiljuje in jo na nek način napol skrivaj vnaša v vrtce in šole? Kaj bi rekel on, ki je kot mladostnik ugotovil, da je gej?

Dvomim, da bi bil za to, da se otroke od malega uči, da niso ne fantki ne punčke, pač pa "ono" (kot učijo v eni od držav na Severu, bi morala pogledati, v kateri)  - in da se bodo že postopoma odločili, kaj so, kdo so.

On je pač v najstniških letih ugotovil, da je gej, ampak dvomim, da bi želel, da bi nam vladala gender teorija. Dvomim, da bi privoščil vsem cincanje celo glede tega, katerega spola so.

Bil je vse preveč resničen, da bi se mu zdelo to normalno ...

Pogrešam te, prijatelj!

Škoda, da mi ne moreš zdaj povedati, kaj misliš!

.

Nobenih zadržkov nimam do vseh vrst drugačnih ljudi, nočem pa, da se v družbo uvajajo razne čudne stvari, ki resnično ne govorijo o ljubezni do človeštva ... Ni ljubezen to, da imaš človeka za bitje srednjega spola. Ker to ni. Četudi kdo kasneje ugotovi, da se ne počuti dobro v svojem biološkem spolu, to vseeno ne pomeni, da bi morala vsa družba tako čutiti, tako živeti - biti zmedena od malega ...

Sprejeti človeka ne pomeni sprejeti vseh vrst nenaravnosti in jih celo uzakonjati.

.

Čeprav imam ljudi rada, in prav zato, ker jih imam rada, res ne morem sprejeti, da bi bila za predlagani zakonik.

Praksa v tujini (v Ameriki, v skandinavskih deželah, v Veliki Britaniji ...) je pokazala marsikakšno pomanjkljivost tovrstnih dogajanj. Ali moramo res slediti tako imenovani napredni družbi tudi mi ...?

https://iskreni.net/druzba/druzina-v-druzbi/166216-velika-britanija-ko-drzava-pomaga-istospolnim-snovati-druzino.html








Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

Kaj starši z imenom svojega otroka povedo?

Kako bo otroku ime?

Verjetno vsi starši veliko misli posvetimo temu, kako bo našemu otroku ime.

Eni izbirajo predvsem moderna imena, sodobna.

Eni gledajo predvsem, da so kratka, posebna, unikatna.

Da lepo zvenijo. Da imajo oz. nimajo določenih glasov, npr. črke r ali šumnikov.

Da so mednarodna ... da ko gre otrok po svetu, je njegovo ime povsod domače.

Da nihče nima takega. Nekaterim je pomemben zapis, da ni čisto običajen.

Nekaterim je pomemben pomen imena.

Nekateri izberejo otroku ime šele po rojstvu - da vidijo, katero ime mu "pristaja".

Eni gledajo na to, kdo bo otrokov godovni zavetnik (svetnik). Da mu bo vzor, zgled.

Včasih so - vsaj v našem okolju - zelo gledali na to, da je otrok godoval kmalu po rojstvu. Nemalokdo je dobil ime svetnika, ki je bil tisti dan ali v res bližnji prihodnosti v koledarju.

Marsikdo je dal ime po starših, starih starših, drugih sorodnikih.

Ponekod so dali isto ime drugemu otroku, če je eden s tem imenom že umrl ... ponekod so se pa tega zelo izogibali.

Tako kot nekateri dajejo ime po svetniku, dajejo drugi po drugačnih vzornikih, igralcih, športnikih in podobno. Celo po reklamah. Vsaj tako mi je rekla ena deklica, da je dobila ime po "reklami za neko kremo".

Meni se zdi zelo zanimivo to, kako ljudje izbirajo! Rada se spominjam tudi izbiranj imen svojih, najinih otrok ... Na kaj vse sva mislila. Koliko tudi prebrala!

Včasih pomislim, da morda z imenom otroka na nek način določimo ... Včasih namreč imamo ob kom občutek, da ima res pravo, primerno ime - in da je mogoče tak tudi zaradi imena - in ne kljub imenu!



---

Mi pa v zvezi s poimenovanjem otroka nekaj ni všeč!

To, da hočejo nekateri starši spol otroka skriti. Kot da spol nič ne pomeni.

Imela sem sicer nekoč sodelavko, ki je dvakrat rodila in obakrat sta z možem izbrala ime, ki je bilo lahko v enaki obliki za deklico ali za dečka. Taka imena so npr. Vanja, Saša, Ivica ... Bilo je tako, kot da si želi dajanje imena poenostaviti. Da se ne bodo "mučili" z izbiranjem zaman.

V sodobnem času pa večkrat gre za to, da starši poudarijo lastno izvirnost, pa tudi za to, da bi spol otroka skrili, tako dajo nekakšna uniseks imena. Zato dajejo nekateri starši recimo v angleško govorečih okoljih imena naravnih pojavov in podobna, imena pojmov, ki so v angleščini srednjega spola. Taka imena so npr.: Ireland, Paris, Storm, Apple.

Meni se zdi krasno, kadar tudi z imenom otroka samega poudarimo, ne pa, da skrijemo del njega, del, ki je gotovo pomemben, četudi v sodobnem času ponekod ni več mam in očetov, pač pa so le še starši 1 in 2, A ali B ... in morda se tudi ne rodijo več dečki ali deklice, pač pa samo otroci ...

Upam, da imamo v Sloveniji še dečke in deklice, vsaj tako pravi tudi statistika pri nas najbolj priljubljenih imen, tako sta na prvem mestu Luka (že 11 let!) in Lana (že 3 leta!), sledijo pa Nik, Žan, Jakob, Nejc, Žiga, Jan, Aljaž, Jaka, Matic ter Eva, Sara, Nika, Zala, Lara, Ana, Neža, Hana in Julija.


Od tu:

Statistike v Združenih državah Amerike kažejo, da ima 80 odstotkov otrok, ki so se rodili v zadnjih dveh letih, skrajno nenavadna imena, kot so Hanibal, Osama, Ray-Charles, Una, Tuba, Hula, Pula, Whiskey, Airplane ali Birthday.

 ---

Ameriški sociolog Gabriel Rodriguez pravi, da se je trend modernih imen razširil zaradi individualizacije, ki je značilna za moderno družbo, in pretirane želje staršev, da bi bili izvirni.

 ---

V Sloveniji je že enajsto leto zapored najpopularnejše ime Luka, Lana pa med dekliškimi imeni kraljuje že tretje leto.

Za Lukom so v Sloveniji najbolj priljubljena imena še Nik, Žan, Jakob, Nejc, Žiga, Jan, Aljaž, Jaka in Matic. Za deklice pa so za Lano popularna še imena Eva, Sara, Nika, Zala, Lara, Ana, Neža, Hana in Julija.


---

http://www.zurnal24.si/najbolj-modna-imena-clanek-96441

http://www.***********.si/solzemlje/post/89974/tako-nelepa-imena-oz-o-pomenih-imen

http://www.***********.si/solzemlje/post/90417/spol-katerega-spola-vrste-si-bi-bila-pa-ti

http://www.***********.si/solzemlje/post/119865/teorija-spola-lahko-si-fantek-ali-puncka-kar-zelis-

http://www.***********.si/solzemlje/post/123951/ko-fantek-izve-da-je-morda-puncka







Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

Trenutno stanje duha: Morda je ime več kot samo ime! ;)

Na zdravje našemu atu!

09:30, 28. 07. 2015 .. Objavljeno v Modre zgodbe .. 17 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu


Naš ata se je vrnil iz bolnišnice ... bolje rečeno: pripeljal ga je rešilni avto ... Reševalci so ga prinesli v njegov dom. Položili v njegovo posteljo.

Takoj smo posteljo priredili zanj, brat je dodal ograjico, da ata ne bi padel s postelje ... Pripravili smo vse, kar bomo potrebovali za nego ...

Upali smo, da se počasi povrne stanje izpred bolnišnice. Tisto duševno stanje. Tisti mir, ki ga je ponavadi izžareval. Tista dobrovoljnost, prizanesljivost, potrpežljivost. Ko smo prihajali na obiske, je bil vedno tako vesel ... in res nikoli ni pojamral, da nas kdaj že dolgo ni bilo ... Enostavno: obraz mu je zažarel, ko je kdo prišel. Brez obtožbe, da bi morda lahko prišli že prej ali ostali dlje.

Toda ne ... Bolnišnica je pustila težke posledice. Morda pa padec, zaradi katerega je bil prepeljan v bolnišnico. Celo pot je prosil, da naj reševalec vozi lepše. Kako je za glavo človeka s pretresom, ko se vozi prisilno privezan na ozkih nosilih v položaju, ki mu ponavadi ni ustrezal?

Kako je človeku, ki mu v spomin, ki malo nagaja, poseže še padec, udarec v glavo, in potem se lovi v tem, kje je, kdo je ob njem ... Ve, kdo je sploh on sam? "Eno staro revše sem," je potožil ...

Sprejet je na oddelek, kjer je številka. Nimajo časa, da bi on uspel razumeti, zakaj infuzija, zakaj sploh je tam itd. Njegova glava ne zmore razumeti, da ga nekaj komandirajo, ko pa bi rad samo, da ga pustijo pri miru. On bi tako rad samo počival.

"Trebuh me boli," potoži na vsake toliko. Toda rentgen tega ne pokaže. Kaže, da so po padcu vse kosti cele. Torej je za domov. "Že rihtate dom?" sprašujejo v bolnišnici. Mi nočemo doma starih. To ni rešitev. Poleti morem biti tudi jaz veliko ob atu.

Tega, da gre domov, smo veseli, saj vemo, koliko mu dom pomeni. Meni se zdi, da je to edino upanje, da bo bolje ... Bolnišnica je zanj strah in groza, ne olajšanje ...

Nas pa tudi skrbi. Kako bomo poskrbeli zanj v slabih pogojih doma? Izposodili si bomo bolniško posteljo. Izposodili si bomo sobno stranišče. Ja, tako bomo začeli. Še dobro, da so počitnice, da lahko jaz ostajam pri njem, drugi so doma bližje atu.

Končno bom lahko zelo konkretno pomagala svojemu atu.

Srčno upam, da se bo vrnilo tisto njegovo dobrodušno stanje od prej. Da bo sprejemal ljubeznivosti in da se ne bo čutil ogroženega ob vseh premikih njegovega telesa, kot je bilo sedaj v bolnišnici ...

Rešilni avto naju potem prepelje spet domov ... 30 km daleč. Atu celo pot pripovedujem, da gre domov. Mirnejši je, kot je bil pred par dnevi v drugo smer. Upam, da razume, kaj to pomeni. V avtu se vse gunca, ata se z roko lovi, kam bi se prijel, da ne pade. Ni gotov, da ne pade z nosil. Držim ga za roko in mu dajem trdnost. "Vse bo v redu. Ne boj se, ata."



Doma. Zdi se nam, da počasi, počasi začuti, da je res doma.

Ko ga premikamo, se trudimo, da ga ne bi bolelo. Vedno jamra, ko ga posedimo. "Trebuh me boli." Vsaj enkrat na dan noge dol, zaradi prekrvavitve. Posedem ga na sobno stranišče, ampak ata ne ugotovi, kaj je to. Čemu služi.

Sprašujem se, če bi bilo bolje, če ne bi šel po padcu v bolnišnico ... Če bi preprosto ostal doma ... Doma!

Oči skoraj ne odpre. Ne želi videti sveta? Je že daleč "tam"? Je to zaradi bolnišnice, kjer se je moral skriti pred neprijaznostjo bolnišnice? Le včasih gleda, ampak, zdi se, da ne vidi ...

Ne je. Poje le par žličk jogurta ali česa podobnega. Ne more požirati. Zato dajem čaj z medom, med je hrana. A tudi čaja ne more veliko. Komaj kaj. Sprva dajem zdravila, drobim tablete ... ampak ko vidim, da ostajajo potem sledovi tablet v ustih še več ur, ugotavljamo, da je morda najbolje nehati. O, kako sem upala, da si ata doma opomore. Da mu omogočimo lepa zadnja leta življenja. Da bo vedel, kako ga imamo radi.

Kaj ga boli? Kaj je tisto v trebuhu? Ima zvezo s padcem? Ga bolj boli telo ali pa morda predvsem želi, da "odide"? Kdo bi vedel?

O, kako bi bila vesela, če bi prišel zdravnik in morda lahko ocenil, kaj je tisto, kar ga muči v trebuhu. Toda kaže, da to ni mogoče. Nočemo, da ga reševalec še kdaj odpelje. Doma bo!

Patronažna sestra pristopa resnično človeško, jasno in obzirno nam pove, da je ata odhajajoč ... Oja, saj sem videla nekatere znake ...  Vedela sem ... Saj sem rekla vsem svojim: "Zelo slab je ..." Ampak besede "umirajoč" pa rajši ne bi še izgovorila. Je preveč določna, preveč dokončna ... kot bi ata obsodila na smrt ...

Potem se domači zmenimo med seboj, da tablet ne bomo več dajali. Dobival bo samo čisto tekočino, kolikor je bo mogel. In močili mu bomo usta.

"Pa dajmo mu še malo piva ali vina," se spomnim. "Tega bo vesel."

Patronažna sestra se strinja.

In zvečer ko je ata že "zrihtan" za noč, ob njem smo pa zbrani vsi odrasli najožji sorodniki, otroci, snaha in zet, nalijemo vino v kozarce, za ata imamo v kozarčku nekaj žličk vina.

"Na zdravje našemu atu!" rečemo, trčimo s kozarci.

Za ata pomočim gobico v vino in mu počasi stisnem par kapljic v usta. Oči ima zaprte, vendar po izrazu obraza vemo, da ve, da "pije" vino.

Na zdravje atu!

Ata, srečno.








Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Trenutno stanje duha: .....

Moj položaj je najboljši! Z nikomer ga ne zamenjam!

20:40, 22. 07. 2015 .. Objavljeno v Modre zgodbe .. 2 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu

Bolnica je večno mirna in prijazna in zadovoljna. Vedno je dobre volje, le včasih malo bolj zamišljena in razmišljajoča. Ena sama stvar jo iztiri – če ni ob določeni uri časopisa, da ga prebere.

Hana razmišlja, če je mogoče, da je res tako dobrovoljna. Je res mirna v globini srca … ali je mirna le na videz? Je mogoče, da je človek z za večino ljudi najtežjo možno diagnozo miren … morda celo srečen?

Ko je prišla, je vprašala, če je dosegljiv internet. Hana ji je pojasnila, da ponekod v hiši še kar dela, ponekod pa ne … Da pa ne ve veliko o tem.

»Seveda,« pravi bolnica, »saj ni čudno, navsezadnje pridemo sem – umret.«

Hano kar strese ob bolničini prostodušnosti. A še kako prav ima!

»Ja, pravzaprav res … večina prebivalcev te hiše interneta res interneta ne potrebuje …«

Kaže, da je gospa zadovoljna tudi tako. Ima televizijo, ima knjige, revije, je družabna. Lahko še hodi okrog … no, ne lahko, ampak zmore …

Nekateri bolniki se srečajo vsako jutro pri zajtrku in se pogovarjajo in tudi smejejo skupaj. Nekatere združi skupno kosilo ali večerja. Gotovo si lahko bolniki izmenjujejo mnoge izkušnje, si jih zaupajo, sodoživljajo posamezne etape težke bolezni … odhajanja od tukaj … poslavljanja od zemeljskega …

Postopoma gospa iz sobe na vogalu izgubi del družbe, več ljudi, s katerimi se je družila, ni več tu, na tem svetu.  Sosednja soba se je izpraznila. V jedilnici skoraj nihče več ne je. Kakšen dan prav nihče. Življenje teče dalje, vse se spreminja.

Gospa potrebuje vse več pomoči … Noga vedno bolj nagaja. Vendar skuša ohranjati samostojnost, hkrati pa prijazno sprejema pomoč.

Pomoči je potrebno vedno več. Gospa še vedno sprejema vse, ki vstopajo, s širokim nasmehom in rada pove, da je vse v redu. Le časopis mora biti ob uri pri njej … in ko je le še v postelji, je zadovoljna, če je daljinec za televizijo na dosegu roke, ki še »dela«.

Nekega dne ji Hana pomaga zjutraj pri negi. Pravzaprav gospa komaj kaj še zmore sama. Recimo, zmore pritisniti na daljinca, da tako vključi televizijo.

Vidno slabotnejša je, kot je bila pred nekaj dnevi, ko je bila Hana nazadnje pri njej. Hana jo umije, preobleče in na koncu jo namešča v položaj, ki bo za gospo udoben. Gospa natančno ve, kako želi imeti nameščeno bolečo nogo.

Ko je noga lepo naslonjena na blazino, se gospa veselo nasmehne in reče: »V najboljšem položaju sem! Z nikomer ga ne zamenjam!«

Hana je ganjena.

Res, v najboljšem položaju je. Dve uri bo brala ali gledala televizijo, le kaj ji manjka! Nič! Zadovoljna je!

To je tisto, ko je lahko resnično zadovoljen in celo srečen človek, ki nima skorajda ničesar, pa vendar diha s »polnimi« pljuči, kolikor mu je sploh dano … pa četudi so morda prav pljuča najbolj bolna ...

Diha. Živi. Morda brez misli na to, kaj bo jutri. Dovolj je danes …








Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

Bolnik je nemiren, privežimo ga!

08:30, 18. 07. 2015 .. Objavljeno v Modre zgodbe .. 6 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Hana vstopi v bolniško sobo. Pozdravi jo nekaj parov oči.

»Dober dan!« reče ona.

»Dober dan!« odzdravi fant na prvi postelji. Drugi molči, zdi se ji zelo resen, resen in tih. Bolj kot ponavadi.

Hana gre k tretji postelji, tam je »njen« bolnik. Sam zase, v svojem svetu, trpečega videza.

Privezan! Res: privezan za obe roki in za eno nogo. Jamra, kako ga boli hrbet, kako bi se rad obrnil na bok, nikoli ni rad ležal na hrbtu, pravil je, da ga boli, toda ne, priveze mu branijo, ne more se izmotati, ne more se obrniti.

In tako prisilno leži na hrbtu, pa to ni dovolj, pod tazadnjo ima kahlo. Hrbtenica je v še slabšem položaju, kot bi bila sicer. Človeka privežejo, prisilijo v položaj, ki mu ni všeč, ki mu ne ustreza, in ga pustijo. »Naredi zdaj svoje, posri se, da bo potem mir. Da bomo naredili kljukico, aha, je odvajal.«

Kdo je sploh človek? Kaj je človeško?

Bolnika privežejo in potem ga pustijo. Hana sede k njemu in ga miri. Pogovarja se z njim. On ne razume kaj dosti. Na postelji visi list fizičnega prisilnega izvajanja. Hana pomisli, aha, to je to, privezati bolnika. Zakaj pravzaprav? Ker si je izpulil infuzijo, iztaknil kanale?

Ni bilo nikogar, ki bi mu uspel pojasniti, da naj da mir? Da mora imeti infuzijo?

On sproti pozabi, da jo ima. Pozabi, da je v roko zapičeno nekaj, kar potrebuje. Ve le, da je nekaj, kar ga moti.

No, tega dne, ko pride ona k njemu, bolnik infuzijo ima, ampak opazi, da je »precvikana« cevka, v cevki je kri, sicer je pa vsa tekočina že pred časom stekla. Gospoda toliko premakne, da reši cevko izpod njega, ovita je okrog njega, speljana pod njim. Pa kako so vendar to naredili? Saj se ni mogel sam »naviti«, ko je pa vendar privezan! Potem gre Hana potrkat na »sestrsko« sobo, nič ni, nikogar ni k vratom … Ponovno potrka in prikaže se obraz, ki ji da vedeti, da ni ravno zaželena.

»Gospodu R. v sobi 6 je stekla infuzija,« pove.

»Bomo prišli, zdaj imamo predajo službe.« Predaja službe? Sredi popoldneva? No ja.

Kar precej časa mine, preden pride kdo v sobo. Ko končno odstranijo infuzijo, misli Hana, da bodo bolnika odvezali. Toda ne.

»Gospod je nemiren, hotel je čez ograjo,« pravi sestra.

»Zdajle sem jaz tukaj, ga bom varovala.« Čez ograjo je hotel? Potem pa človeka privežejo kot telička in cele ure nihče ne pride pogledat, kako je z njim. Res nimajo časa za človeški stik? Res niso ta bitja v posteljah ljudje?

Njen bolnik se umiri, Hana sedi ob njem … Postane pozorna na bolnika na drugi strani sobe. Že ko je prišla, se ji je zdel drugačen kot prejšnje dni. Nemiren, nekaj ga muči. Opazuje ga in premišljuje, če mu lahko pomaga. Tudi on je privezan. Za obe roki. Rad bi sedel, pa ne more, privezan je preveč na kratko.

Stopi do njega.

»Ste žejni?«

»Ja,« prikima.

Ponudi mu čaj.

Bolnik je privezan, nima obiska, nikogar ni k njemu. Bil je nemiren, pa so ga privezali … Nikogar ni v sobo. Žejen je in ne more si vzeti pijače … Tudi pozvoniti ne more, da bi prišla sestra.

Povpraša ga še, zakaj je v bolnišnici, s skopimi besedami bolnik pove o svojih težavah.

Potem se Hana vrne k svojemu bolniku. Opazuje bolnika tam čez, ki se spet trudi osvoboditi se iz priveze. V sobo pride sestra in bolniku reče: »Bodi priden!« Bolnik molči. Hana pomisli: Kar tikajo ga? Zakaj? Četudi ni star možakar, bi ga morali vikati, pa četudi je morda na oddelku že dolgo …

Hana reče: »Kaj pa če ga odvežete … jaz sem tukaj, takoj vas lahko pokličem …« Sestra jo pogleda, češ nemiren je, ne gre drugače. Hana potem "bedi" nad njim, kaj pa če je samomorilen … Res ni miren. Kaj ga muči?

Ko sestra odide, bolnik tam nasproti spet skuša na vse načine osvoboditi roko …

Hana pospravlja stvari »svojega« bolnika, ki zdaj spi, saj bo ta dan odšel iz bolnišnice …

Ko se spet vsede k postelji, se veselo nasmehne, saj ugotovi, da je bolnik na drugi postelji uspel izvleči roko iz priveze. Vesela je zanj, da mu je uspelo, dolgo časa se je trudil! Pozorno ga opazuje, saj jo malo skrbi, da ne bi bilo kaj narobe. Kaj pa če bi si hotel kaj narediti, to, da je nemiren, je pač zelo splošna oznaka. Morda je nemiren samo zato, ker ni prost, morda je nemir globlji ... tisti v duši ...

Bolnik jo pogleda z zmagovalnim nasmehom in potem se obrne na bok, saj mu ena odvezana roka to dovoli. Rešeno roko si da pod glavo … in zaspi!

»Dobro spi!« mu v mislih zaželi Hana. In potem spet bedi nad sobo. Mir je v sobi, spokojno vzdušje.

Ko pride sestra spet v sobo, ne opazi, da bolnik ni privezan.

»Ne bom te zatožila,« si reče Hana. »Pazila bom, da bo vse v redu.«

Potem pride čas, da njen bolnik odide z oddelka, ponj pridejo reševalci, Hana ga bo pospremila. Stopi še do vseh bolnikov in jim zaželi »srečno«. Čuti, da je v nekaj dneh nastala vez med njimi. Tudi bolnik z eno privezano roko ji iz srca odzdravi, čuti to. Zažarele so mu oči, ko je pristopila k njemu!
Potem ona reče sestri, da si je ta bolnik osvobodil roko in da je že dolgo neprivezan … da je bila pozorna nanj in da je bilo vse v redu. To pove v upanju, da bodo pozorni nanj in na njegove potrebe, da ne bo le nekdo, ki ga je potrebno privezati, da bo mir … Če bi hotel čez ograjico, bi bil z eno privezano roko pravzaprav bolj nevaren, kot če bi bil neprivezan! Kaj bi bilo, če bi obvisel na eni roki ...?




Še dolgo potem razmišlja o odnosih osebja do bolnikov, predvsem osebja, ki je z bolniki podnevi in ponoči. So z veseljem v tem poklicu?

Ali se jim zdi normalno, da opravijo svoje delo, delijo hrano, zdravila, merijo vitalne funkcije, dihanje, pulz, temperaturo, naredijo na temperaturni list kljukico, ko je kaj narejeno … ali pa bi vendar lahko bili več z bolniki … več in na bolj človeški način?

Če je bolnik nemiren, tečen, nezadovoljen, godrnjav … ali pomislijo, kaj mu je … zakaj je tak … ali pa ga želijo vkalupiti v neka pravila obnašanja, v »lepo vedenje bolnikov«.

Tile, ki mirno privežejo bolnika in ga pustijo na kahli v slabem položaju celo uro ali več, ali sploh kdaj pomislijo, da bodo morda sami kdaj na istem? Jim bo všeč, se jim bo zdelo normalno tako?

Hana ima veliko izkušenj, da bolniki mnogokrat veliko ali vse razumejo in mnogo sprejmejo, da »tako mora biti«, samo potrebno je pristopiti do bolnika sočutno in razumno, prisluhniti mu v njegovem nemiru in strahovih … In naj bi osebju ne bilo škoda časa za minuto ali dve ali celih pet več kdaj za kakšnega bolnika ...
Kako rada se Hana spomni svoje profesorice etike, ki jih je učila, da je bolnik človek in ne številka. Da je potrebno pristopati do bolnika kot posameznika, ki sebe, svojo bolezen in stiske čuti in doživlja po svoje.







Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Trenutno stanje duha: Je bolnik samo predmet? :(

Angelček z mokro srajčko


Berem zgodbo o tem, kako dušo nekega otroka v nebesih zebe. Zakaj jo zebe? Zato, ker otrokova mama preveč joka za svojim otrokom - in malo dušico tušira s svojimi solzami.

Mene zmrazi ob tej zgodbi. Nočem sprejeti, da bi potem duša še "v nebesih" trpela. Potem nebesa niso nebesa. Če to drži, smo neznansko bolj povezani s pokojnimi, kot sem si mislila. Predvsem pa so potemtakem "nebeščani", tisti "tam čez", mnogo bolj povezani z nami, kot sem si kdajkoli mislila. Celo odvisni od nas.

Oja, saj prižigamo svečke pokojnim, molimo zanje, hodimo k maši zanje, pa vendar se meni bolj ali manj zdi, da oni so že "v svojem miru", mi "tukaj" se pa še kar "matramo", "hodimo", iščemo, ljubimo - kakor najbolje vemo in znamo ...

Kako neki je "potem"? Kaj je "tam"? Je kaj?

Kaj sploh so nebesa? Stanje duha, stanje, ko čutimo v srcu mir? Tako nekako jaz definiram nebesa.

Pa res so?

Ena bolnica, s katero sva se pogovarjali o nebesih (in ona uradno ni verna), je rekla: "Noben se še ni vrnil od "tam". Kar pomeni, da je "tam" lepo! Če ne bi bilo, bi se pač vrnil!" In se je široko nasmehnila. Jaz pa tudi.

Vse bolj in bolj se mi zdi nujno napolniti dni tukaj, dni z življenjem, tukaj, sedaj.

Kaj bo "potem"? Kaj dosti ne vem. Niti razmišljam ne več, kaj dosti ne, zaenkrat ne. Zdi se mi pomembno, da zares živimo zdaj. Si pomagamo, se imamo radi. Naredimo kakšnemu bližnjemu in tudi kakšnemu manj bližnjemu uslugo. Trudimo se biti prizanesljivi. Sočutiti z bližnjim. In vendar imeti jasne misli. Ohranjati etičnost. Spoštovati ljudi, vsa živa bitja. Stvarstvo.

Tako in podobno razmišljam vse pogosteje. Morda tudi pod vplivom tega, da sem pogosto ob umirajočih in se od blizu srečujem s sestro Smrtjo. Vedno bolj čutim poudarek na gojiti odnose, pustiti si čutiti, izraziti čustva, živeti, zares živeti - da ne bo prepozno. Na nek način mi je vseeno, kaj in kako je (bo) potem. Pomembno je, da sem sedaj "na mestu"!




Tako razmišljam, potem mi pa "dušni mir" zruši ena moja bližnja, ki mi pove zgodbo, resnično zgodbo:

Moji mami je umrl otroček. Zelo je žalovala za njim, veliko prejokala.

Potem je pa neke noči sanjala o angelčkih. Bilo jih je veliko. In imeli so lepe bele srajčke. Vsem so se bleščale v svetlobi, samo eden je imel pa čisto mokro.

Pa je mama vprašala, zakaj ima en angelček mokro srajčko.

"Zato, ker ti stalno jokaš in s svojimi solzami močiš njegovo srajčko."

Mamo je seveda ta izjava močno pretresla. Zgodba je resnična, sanje so bile resnične, mama je ob teh sanjah nehala jokati za izgubljenim otrokom.





Sveti Frančišek Asiški je imel rad tudi sestro Smrt ... Brat Sonce, sestra Luna.

Zgodba o angelčku z mokro srajčko me je prav pretresla. Če je tako, potem smo veliko bolj povezani tukajšnji in tamkajšnji.

Oni tam potem sploh ne počivajo v miru, če jih skrbi za nas, če čutijo z nami, ne morejo uživati nebes?

Kaj pa je potem dušni mir, tisti, ki ga tako želimo pokojnim?

Vsakemu človeku želim, da v miru "odide", da je spokojen, ko pride čas ... in želim mu spokojnost tudi tam, kjer je potem.

Žalovanje za pokojnimi dragimi je razumljivo in nujno, po moje tudi ni pravil, kaj je pravilno pri žalovanju. Je pa dobro vključiti tudi razum. (Ampak o tem jaz le razmišljam in se ne grem svetovalca.)















Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

Sol zemlje - film o fotografu Sebastiãu Salgadu


Kako lep naslov filma - kot ime mojega drugega bloga!

Fotograf Sebastião Salgado pravi, da smo ljudje sol zemlje!

Rezultat iskanja slik za sebastiao salgado

Rojen je bil v Braziliji l. 1944. Pot ga je nesla po vsem svetu, s fotoaparatom je raziskoval in shranjeval mnogokaj, kar ga je fasciniralo, pretreslo, zelo prizadelo, bolelo ... tako rudnik zlata in človekov trud in upanje na boljši danes in jutri,




domorodce: prebivalce Papue Nove Gvineje, pa črnce, Indijce, Indijance, za katere so mislili, da so si ob naseljevanju Amerike jezuiti izmislili pravljico - da jih v resnici sploh ni, saj jih po tistem nihče ni več videl ... na, pa jih je Salgado ujel v svoj fotoaparat!




(Kakšna ponosna drža!)

Videl je mnogo smrti, zločine, lakoto ... mnogo žalosti ...



 




(Mrtev otrok z odprtimi očmi ... da bo videl najti pot v onstranstvu ...)

Krajina, Hrvaška, 1994



Videl je vojno, genocid ... Npr. v Ruandi je bila več kot sto kilometrov dolga pot polna mrličev. Videl je vojno v Jugoslaviji ...
Toliko hudega je videl, da je bil presunjen globoko v srce. Potem je začel fotografirati naravo, živali ...







Njegova žena, ki mu je ves čas stala ob strani in s katero imata dva sinova (eden sodeluje v filmu, drugi ima Downov sindrom), je imela idejo, kako rešiti ogromno domačo kmetijo, ki je počasi postala puščava ... začeli so namerno pogozdovati.


G. Salgado pravi, da je upanje za Zemljo!
Je upanje, da se da vendar Zemlji pomagati, jo rešiti!
---

Kratek filmček, film vrtijo te čase v kinu Kinodvor (glej spored):

Po premieri:



https://www.ted.com/talks/sebastiao_salgado_the_silent_drama_of_photography

http://en.wikipedia.org/wiki/Sebasti%C3%A3o_Salgado

Fotografije so s spleta.









Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Хайтарма - Hajtarma - Vrnitev - film o izgonu Tatarov s Krima maja 1944


Dobila sem prijazno vabilo v treh jezikih, vabilo Ukrajincev, ki se zbirajo v Ljubljani enkrat mesečno ob filmih:

Вітаємо! Pozdravljeni! Hello!
 
V vabilu opis filma, ki so ga v njihovi skupnosti pokazali v nedeljo, 19. aprila:
 
»Hajtarma« je prvi dolgometražni krimsko tatarski film. Zgodba temelji na realnih dogodkih. Naslov filma pomeni »Vrnitev«. Govori o stalinski deportaciji krimsko tatarskega naroda maja 1944. Jezik - krimsko tatarski in ruski, podnapisi - angleščina.


In še: "Prosimo, da posredujete informacijo o dogodku svojim prijateljom in znancem, tistim, ki jih lahko zanima. Čakamo vas!"

 

Še kratek filmček:

Kopirano z Youtube:

HAYTARMA - A story about a tragic date in the history of the Crimean Tatar nation - 18 of may 1944 -Stalin's deportation of the Crimean Tatars. Main character of the film - a pilot, twice Hero of the Soviet Union, Amehtan Sultan - goes on furlough to his native town Alupka in May of 1944 and witnesses the deportation.

Filmska zgodba se me je zelo dotaknila, spet delček, ki pokaže, kam vse peljejo poti, ko se človek povzdigne nad druge ... Narod nad druge narode ... Stalin l. 1944 v nekaj majskih dneh "izseli" milijon Tatarov s Krima - prepeljejo jih tja za Ural, mnogi umrejo - Stalin jim podtakne, da so izdajalci in da sodelujejo s Hitlerjem. Kakšna groteska, saj tatarska skupnost nazdravlja Stalinu in Sovjetski zvezi prav tedaj, ko Stalin izda povelje, da začnejo z deportacijo Tatarov.

Strašno je, kadar se človek povzdigne nad druge. Ko zlorablja moči, ki jih ima ... ko zlorablja oblast, ki jo ima ...

Pa naj je to Hitler, Stalin ... ali kdorkoli pač ...

Ob tem imam v mislih tudi to, kar sem opazila pri Dajani:

Hitler se je zgodil tudi zato, ker nihče ni poskusil kaznovati Stalina.

Iz Wikipedije:

Holodomor ali slovensko gladomor (ukrajinsko голодомор, dobesedno pomor od lakote) je bila velika, množična, s strani vodstva KPSZ in vlade SZ namenoma organizirana lakota v letih 1932–1933, ki je terjala življenja več milijonov prebivalcev Ukrajinske socialistične sovjetske republike /.../. Holodomor so povzročili zavestni in namenski ukrepi višjega vodstva SZ in Ukrajinske SSR na čelu s Stalinom, čigar cilj je bila zadušitev ukrajinskega narodoosvobodilnega gibanja in fizično uničenje dela prebivalcev ukrajinskega podeželja.

Načrtna zaplemba celotnega pridelka žit in vseh drugih živilskih izdelkov s strani predstavnikov sovjetskih oblasti v letih 1932–1933 je neposredno privedla k smrti od lakote milijonov kmetov. Pri tem so v času gladomora sovjetske oblasti razpolagale z znatnimi zalogami žit in so nadaljevale njihov izvoz v velikih količinah v tujino, prepovedale in onemogočile pa so odhod stradajočih ljudi iz Ukrajine in odklonile pomoč, ki so jo prizadetim nudile tuje države. /.../ vzroki tega množičnega zločina niso bili v SZ nikoli raziskani in nihče od odgovornih vladajočih ni bil nikoli kaznovan.

Sovjetska vlada skozi desetletja ni samo zamolčevala genocida, ampak ga je tudi prepovedala kjer koli sploh omenjati.

Brezmejni sta verjetno dve stvari: vesolje in človeška neumnost. In za človeško neumnost je gotovo ...


http://razom.si/






Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

Molitev za spočeto življenje (sporočilo za javnost)


Sporočilo za javnost

25. marec 2015



MOLITEV ZA SPOČETO ŽIVLJENJE


V organizacijski ekipi pobude 40 dni za življenje Slovenija nas žalosti in smo začudeni nad neresničimi navedbami ge. Nataše Pirc Musar, ko je na odprti debati z naslovom Sem tudi jaz Charlie? (www.youtube.com/watch?v=_gFrN1GZGr8&feature=youtu.be&t=1h5m52s) med drugim izjavila: "...to kar se je zgodilo v tem gibanju, ko so šli ljudje pred ginekološko kliniko in ženske, ki so šle na abortus zaradi kakršnihkoli razlogov že, zmerjali z morilkami in s transparenti,...".


Dejstvo je, da vsak udeleženec pobude (molivec) podpiše t.i. IZJAVO MIRU, s katero se zaveže k izkazovanju blagosti in sočutja do vseh mimoidočih, k miroljubnemu bdenju v molitvi, brez vsakršnega obsojanja, političnega ali drugega opredeljevanja in ob upoštevanju navodil oblasti. Bdenje je tudi ustrezno prijavljeno kot shod. Ob nespoštovanju vsebine izjave miru in navodil vodij izmen pobude, je udeleženec nemudoma izključen iz pobude.

Kar pa se tiče vsebine transparentov, menimo, da so oblikovani informativno in v spoštljivem tonu ter v nobenem primeru ne vsebujejo grobosti ali izražajo sovražnega govora. Pravzaprav je en transparent v celoti namenjen obveščanju o tem, kam se lahko nosečnica v stiski obrne po pomoč, v kolikor bi to pretehtalo njeno odločitev glede abortusa.

Želimo še posebej poudariti, da naša prisotnost pred porodnišnico ni "protest proti splavu", temveč molitev za prenehanje splava; prosimo torej Boga, da bi se obudilo spoštovanje človeškega življenja od spočetja, da bi se razrešile stiske žensk, ipd.

Zakaj molimo ravno pred porodnišnico in ne doma?
Prepričani smo, da z molitvijo po naši ljubezni prihaja Bog na kraj žalosti in bolečine, s svojo prisotnostjo želimo biti opora in znamenje upanja ženskam, ki so v stiski zaradi nosečnosti; usmerimo jih na organizacije, ki ponujajo pomoč. Želimo biti tudi opora vsem, ki so na poti ozdravljenja in spreobrnjenja, hkrati pa naši lokalni skupnosti posredujemo sporočilo o stvarnosti abortusa.

Pobuda je v svetovnem okviru uspešna prav zaradi dejstva, da temelji na ljubezni, ki jo Bog po udeležencih posreduje v posamezne lokalne skupnosti. Tekom te kampanje, je bila od leta 2007, odkar se spremljajo podatki, presežena številka 10.000 otrok, katerih mamice so se v zadnjem trenutku odločile za življenje (trenutno 10.037). Kakšne sadove je naša molitev obrodila v ljubljanski ginekološki kliniki še ne vemo, vendar... zaupamo Bogu, da izpolnjuje načrt sreče za naš kraj.


Domnevamo, da ga. Nataša Pirc Musar ni dobro seznanjena z naravo pobude, zato jo v tem tednu, ko še traja "40 dni za življenje" vabimo, da se nam pridruži in se o napisanem prepriča.


Ekipa 40 dni za življenje

In še naši transparenti:
























Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Trenutno stanje duha: Da bi imeli mir v srcu!

Deklica, ki bi bila rada lepa


Končala sem svoje delo z najmlajšimi otroki. Otroci odhajajo s svojimi starši.

Pospravljam svoje stvari, preden odidem.

Prihajajo večji otroci, naslednja skupina. Pozdravljamo drug drugega. Pred leti so bili tudi ti otroci "moji"!

Vstopi deklica, ki je že dolgo nisem videla. Alja. O, kako je  zrasla! Pravzaprav je prvi trenutek ne prepoznam ... ampak ne samo zaradi višine in sprememb, ki jih prinese začetek najstništva, pač pa, ker je tako živo rdeče našminkana, da je res močno opazna.



O, lepa bi bila rada, pomislim. Se ji nasmehnem. Jo toplo pozdravim.

Ampak šminka je razmazana.

Pa rečem Alji: "Veš, malo je šlo čez ustnice ... stopi do stranišča in vzemi malo papirja, pa se obriši! Poglej se v ogledalo, malo se ti je spacalo."

Deklica me hvaležno pogleda ... morda že samo zato, ker sem jo ogovorila ... ubogljivo se takoj obrne in gre ... čez nekaj časa se vrne. Čisto si je zbrisala šminko ...

Stopi do mene in se stisne k meni. Tesno jo objamem!

"Brez skrbi, Alja, lepa si! Tudi brez šminke!" ji rečem.

Kako je že velika. In kako si želi biti lepa. Kako normalna in vsakdanja želja večine mladostnikov in tudi ostalih. Manjših in tudi čisto odraslih ...

Pa ko vendar vsi vemo, da je najpomembnejša lepota srca!






Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Trenutno stanje duha: Vsem ljubezni v srce!

Pika Nogavička






O močna deklica!

Čisto lahko je dvignila 

z jezdecem konja :)

Resnična moč izhaja

iz pogumnega srca.


...

P.S.: Ko sem ravno našla slikce izpred nekaj let!

Ta deklica je še vedno močna deklica!











Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Post: 40 dni za življenje!

Danes je pustni torek. Nisem se vajena maškarati, enkrat sem se pa res na pustno soboto oblekla v porodnico in enkrat na pustni torek tudi. Enkrat pa sem šla čez rok in čez pustni torek vse do prvega postnega petka ...

Ob vsem tem imam ta trenutek zelo v mislih - in v srcu - jutrišnji dan, ko tudi praznuje ena moja hčerka ...

To so tako lepi dogodki! Rojstva!




A koliko je nosečnic, ki se svoje nosečnosti ne razveselijo ... ne veselijo ... so zaradi nje žalostne, obupane ...

In ne vidijo drugega izhoda kot ...

Ampak mnogokrat ne potrebujejo drugega kot oporo od zunaj ... Potrebujejo to, da vedo, da so sprejete ... dragocene ... ljubljene ... pa četudi se podira ves svet, kakršnega so poznale in gradile na njem ...

Včasih je potreben le prijazen pogled, dobra beseda ... včasih tišina, v katerem govorijo srca ...

Sama se pogosto spomnim nekega fanta - ki je zdaj že velik fant, ki je morda na svetu res prav zato, ker sem bila jaz nekje orodje v božjih rokah! (Otrok, zapisan smrti)

...

Pa smo na začetku postnega časa.

Mnogi dobro poznajo akcijo 40 dni brez alkohola. Vsekakor je to zelo dobra akcija, sploh če pusti v človeku še kakšno dobro spremembo.

Letos se nam ponuja še neka drugačna akcija ...

Slovenija namreč pridružuje svetovnemu gibanju, ki se dogaja že dobrih 10 let: 40 dni za življenje!

Kar pomeni, da bi (bomo) letošnji post posvetili temu, da bi bilo v vseh nas več veselja in poguma za življenje.

Da bi nosečnice upale roditi - četudi so morda v stiski.

Da bi ginekologi upali uveljavljati ugovor vesti - če ne želijo opravljati splavov.

Da bi vsa naša družba bila naklonjena življenju. Da bi vladala družbena klima, kjer bi se veselili življenja.



Ta letošnja postna akcija se bo začela danes, na pustni torek, ob 13.30 pred ljubljansko porodnišnico - s kratkim programom, poleg drugega (pesem Tkalec življenja Nade Žgur) bo pričevala mlada mamica, ki je rodila svojo hčerko še kot srednješolka ...

Jutri, na pepelnico, se pa začne post na poseben način tudi pred samo ljubljansko porodnišnico - z molitvijo. Res, z molitvijo. Ne z debatami, ne s prepričevanjem, samo z molitvijo. V želji prinašati veselje do življenja. V želji biti snežinka na veji ... tista, ki pomaga morda prevesiti tehtnico, da bi življenje bilo! Da ne bi bila smrt tista, ki nam vlada.

Tako bodo dežurstva na ulici - na pločniku pred porodnišnico, na Šlajmerjevi ulici, 40 dni - vsak dan od jutri naprej pa vse do cvetne nedelje, torej od 18. februarja pa do 29. marca - od 6 zjutraj do 6h popoldne - do 18. ure.

Vedno bo tam vsaj en molivec.
Kdor se čuti poklicanega (v srcu), vabljen, da se molitvi pridruži - tam, na ulici ... ali pa kjerkoli že je - pomembno je tisto v tihem kotičku srca!

Z veseljem do življenja želimo rojevati veselje do življenja!

"Kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših ..., ste meni storili!"











http://40dnizazivljenje.wix.com/40dnizazivljenje#!vkljuceni-kraji/ckud





Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

Trenutno stanje duha: Da bi imeli življenje! :)

Danes je dan spominjanja na žrtve holokavsta

27. januar je mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta.

27. januar 2015 je sicer tudi datum osvoboditve zloglasnega nacističnega koncentracijskega taborišča Auschwitz. 

Torej je prav danes 70 let od tedaj.




(Fotografijo sem naredila v muzeju blizu Birkenaua, prikazuje sliko Mariana Kolodzieja, preživelega taboriščnika.)


Gledala sem pretresljivo dokumentarno oddajo Spustila se bo noč. Na spletu zaenkrat nisem našla nobenega delčka tega filma. 

V oddaji so posnetki vojakov snemalcev, ki so bili leta 1945 med osvoboditelji taborišč smrti, intervjuji z bivšimi vojaki, z Leonardom Berneyem, enim prvih Britancev, ki so stopili v Bergen-Belsen ter z Anito Lasker-Wallfisch, ki je preživela Auschwitz. To je zgodba o zgodovinskih grozotah, pa tudi o cenzuri. Leta 1945 filma niso končali zaradi povojne diplomacije.

Najdejo se ljudje, ki trdijo, da holokavsta sploh ni bilo ...

Najdejo se ljudje, ki bi zgodovino skrili, še raje zbrisali ...

Ampak zbrisati resnice ne bi smeli ... to je tako, kot bi izpodkopavali lastne temelje in jih ne utrdili z dobrimi materiali.

Med najlepšimi darili zadnjih let meni je bil obisk Auschwitza in Birkenaua, podružnice Auschwitza, pretresljivo žalostno in lepo hkrati. Človek, ki se ga nekaj globoko dotakne, ne sme biti (več) površinski človek.

Še kako zares je bil Auschwitz. Zame je bila pretresljiva noč v bližnji okolici taborišča, kjer smo v samostanu prespali ... Zvečer pred tem smo pa bili še v muzeju pod cerkvijo, v muzeju, polnem slik preživelega taboriščnika Mariana Kolodzieja ...


Vrtnica na pogradu ...
Tako me je presunil pogled nanjo.


... in vrtnica med tiri v taborišču Birkenau.




Naj bo v spomin na žrtve holokavsta ... žrtvam vseh vrst holokavsta po vsem svetu ...


...

Slonim na oknu - v Auschwitzu
V taborišču Birkenau, podružnici Auschwitza
Dokumentarni filmi o Auschwitzu
Filmček iz muzeja s slikami Mariana Kolodzieja



Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


{ Novejše modrosti } { Stran 1 od 144 } { Starejše modrosti }

Dragoceno mi je, da potujejo dobre stvari med nami, mnogo mnogo lepega je že prišlo skozi moje dlani in srce ... toda kot jaz spoštujem zapise drugih tudi s stališča avtorstva, prosim, da spoštujete tudi vi moje prispevke, tako zapisano kot "pofotkano"! Torej: prosim, ne objavljajte mojih zapisov brez mojega imena oz. linka! Copyright-Odsrcadosrca Mir in vse dobro!
odsrcadosrca.eDnevnik.si

«  september 2016  »
pontorsrepetsobned
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930 


Predali modrosti

Da bi rasli v vednosti in modrosti
Dobra volja je najbolja
Domovinske in družbene modrosti
Drobne modre zgodbe
Drobne modrosti
Drobne rime
Drobtinice, ki so ostale
Drugi so zapisali modrost ...
Duša mi je žalostna do smrti
K tebi želim, moj Bog
Kdor poje, dvakrat moli ...
Kjer mi zibka tekla je
Ko mladost išče modrost ...
Kot slavček rada bi pela ...
Ljubil te bom vse dni
Ljubljena slovenska hiša
Šola odpuščanja
Majhna sem bila
Mavrične modrosti
Mizica, pogrni se!
Modre zgodbe
Modri pogovori
Modri SPISI
Modrost kot vsakdanji kruh
Modrost malih
Modrost od zgoraj
Modrosti izročila
Modrosti modrih knjig
Modrosti za našo Zemljo
Ringa ringa raja
Stkal sem te v globočinah
Svet od pogumnih s srcem
Tja vleče me srce
Utrinki modrosti
Virtualne modrosti
Visoka pesem
Začutiti modrost narave


Frišne modrosti

Anne-Dauphine Julliand: Dva koraka po mokri mivki
Zbudi me za 1. maj
Hudič babji - le kako se je naj znebim?
Ne smeš javno moliti - kršiš ustavo! Ja?
Vera se kaže v delih in kaj o islamu pravi ugleden musliman
Rojeni za večno življenje
Ob Simoninem slovesu ...
Kaj bi rekel moj prijatelj homoseksualec?
Kaj starši z imenom svojega otroka povedo?
Na zdravje našemu atu!
Moj položaj je najboljši! Z nikomer ga ne zamenjam!
Bolnik je nemiren, privežimo ga!
Angelček z mokro srajčko
Sol zemlje - film o fotografu Sebastiãu Salgadu
Хайтарма - Hajtarma - Vrnitev - film o izgonu Tatarov s Krima maja 1944
Molitev za spočeto življenje (sporočilo za javnost)
Deklica, ki bi bila rada lepa
Pika Nogavička
Post: 40 dni za življenje!
Danes je dan spominjanja na žrtve holokavsta

(Zvok lahko izključiš!)

Edivas

rudimark
drugacemisleci
petruska
chiara
alja
miiiska
schizophrenia
mojeblodnje
Babica
morskadeklica
jasmy
klotilda
mezicar007
malteski
sandra
sabyy
lusi
kajtije
jasmin01
BelaBrada
tritogeneja
Santos
vvooodnarka
mislice
brjav8
chefek
mojles
psychoXL
caillou
Arzen
primoz69
menelida
karmenca
ubiamordeusibiest
RazbOjniK
Rimljancek
speljur
sandrca
osem
kojotka
alea
virtus
tedi
metuljc
poli
SamotnaDusa
ZavestnaSamost
lucille95
pumpkin
skalaprava
minca
zuzzu68
bobek
pollmatej
laana
NooNeeLse
lea199
sailor565
ggmitja
tekabaka
inside
drsalka
alter
svetloba
kokfajn
ocka
OdseviNeba
osi
okop
piko
Pikabu1
zogca
Mozakar
sime
GorgonzolaDcheee
tempera
TheMoon
merimax
andrejm
bibica
knjige
sviloprejka
abuu
ferdo
aljazek
mazy15
ZB
Emilija
sheehs
networking
skupinaextrem
pajo
bambam
Lurovke
vesel
sandman
kaplja
nebodigatreba
Kayelina
pravljicna
PikePoke
tadam
Irenca88
silvestra
Kleopatra
mastadzoni
copatek
MavricniSkrat
eja
sokol
prizma
deprofundis
Vidomisla
agapetos
debi76
TrixieML
racionalnaFunkcija
marios
roomeo
darja1
pravakala
marika
salamandrina
mathea
elenah
anabell
Chantal
jurson
sajnovicBrajdic
Ramus
Untamle
timba
thepeopleof
larakazanovski
milina
denver09
modrival
masreya
butalkindnevnik
luninsij
ink164
modrina
nervuska
rozinca
radost
jagoda1
kunigunda
karliturk
Samarijanka
Urrska
najinapot
trojka
izposojakombija
franc
liberta
barvnasmetana
jazsemto
3141593
Gordana
DaniKa00
DarkBloodAngel
enea
myoffice
modrebesede
eora
trimegistus
mehanikaleban
puncaizkaira
babica3
marjana
LaVida
Razocarana2
deklicamorska
Danika01
lorelaj
DiZ
rabarbara
ton
Ustvarjalnost
III
Poezijainproza
RisanjeSlikanje
ArtGrafika
ZavestnaSamostNova
DrustvoPlus5akcije
kolos
turist
neza123
scarlet
Sapfo
cebelicamaja29
dajana
odpadki
fee
saci

Druge vasi






Število zadetkov: 22587568
Statistika od 4.06.2009:

Statistika obiskovalcev
Avtor vsebine tega eDnevnika je odsrcadosrca.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik