od srca do srca

Pika Nogavička






O močna deklica!

Čisto lahko je dvignila 

z jezdecem konja :)

Resnična moč izhaja

iz pogumnega srca.


...

P.S.: Ko sem ravno našla slikce izpred nekaj let!

Ta deklica je še vedno močna deklica!











Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Post: 40 dni za življenje!

Danes je pustni torek. Nisem se vajena maškarati, enkrat sem se pa res na pustno soboto oblekla v porodnico in enkrat na pustni torek tudi. Enkrat pa sem šla čez rok in čez pustni torek vse do prvega postnega petka ...

Ob vsem tem imam ta trenutek zelo v mislih - in v srcu - jutrišnji dan, ko tudi praznuje ena moja hčerka ...

To so tako lepi dogodki! Rojstva!




A koliko je nosečnic, ki se svoje nosečnosti ne razveselijo ... ne veselijo ... so zaradi nje žalostne, obupane ...

In ne vidijo drugega izhoda kot ...

Ampak mnogokrat ne potrebujejo drugega kot oporo od zunaj ... Potrebujejo to, da vedo, da so sprejete ... dragocene ... ljubljene ... pa četudi se podira ves svet, kakršnega so poznale in gradile na njem ...

Včasih je potreben le prijazen pogled, dobra beseda ... včasih tišina, v katerem govorijo srca ...

Sama se pogosto spomnim nekega fanta - ki je zdaj že velik fant, ki je morda na svetu res prav zato, ker sem bila jaz nekje orodje v božjih rokah! (Otrok, zapisan smrti)

...

Pa smo na začetku postnega časa.

Mnogi dobro poznajo akcijo 40 dni brez alkohola. Vsekakor je to zelo dobra akcija, sploh če pusti v človeku še kakšno dobro spremembo.

Letos se nam ponuja še neka drugačna akcija ...

Slovenija namreč pridružuje svetovnemu gibanju, ki se dogaja že dobrih 10 let: 40 dni za življenje!

Kar pomeni, da bi (bomo) letošnji post posvetili temu, da bi bilo v vseh nas več veselja in poguma za življenje.

Da bi nosečnice upale roditi - četudi so morda v stiski.

Da bi ginekologi upali uveljavljati ugovor vesti - če ne želijo opravljati splavov.

Da bi vsa naša družba bila naklonjena življenju. Da bi vladala družbena klima, kjer bi se veselili življenja.



Ta letošnja postna akcija se bo začela danes, na pustni torek, ob 13.30 pred ljubljansko porodnišnico - s kratkim programom, poleg drugega (pesem Tkalec življenja Nade Žgur) bo pričevala mlada mamica, ki je rodila svojo hčerko še kot srednješolka ...

Jutri, na pepelnico, se pa začne post na poseben način tudi pred samo ljubljansko porodnišnico - z molitvijo. Res, z molitvijo. Ne z debatami, ne s prepričevanjem, samo z molitvijo. V želji prinašati veselje do življenja. V želji biti snežinka na veji ... tista, ki pomaga morda prevesiti tehtnico, da bi življenje bilo! Da ne bi bila smrt tista, ki nam vlada.

Tako bodo dežurstva na ulici - na pločniku pred porodnišnico, na Šlajmerjevi ulici, 40 dni - vsak dan od jutri naprej pa vse do cvetne nedelje, torej od 18. februarja pa do 29. marca - od 6 zjutraj do 6h popoldne - do 18. ure.

Vedno bo tam vsaj en molivec.
Kdor se čuti poklicanega (v srcu), vabljen, da se molitvi pridruži - tam, na ulici ... ali pa kjerkoli že je - pomembno je tisto v tihem kotičku srca!

Z veseljem do življenja želimo rojevati veselje do življenja!

"Kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših ..., ste meni storili!"











http://40dnizazivljenje.wix.com/40dnizazivljenje#!vkljuceni-kraji/ckud





Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

Trenutno stanje duha: Da bi imeli življenje! :)

Danes je dan spominjanja na žrtve holokavsta

27. januar je mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta.

27. januar 2015 je sicer tudi datum osvoboditve zloglasnega nacističnega koncentracijskega taborišča Auschwitz. 

Torej je prav danes 70 let od tedaj.




(Fotografijo sem naredila v muzeju blizu Birkenaua, prikazuje sliko Mariana Kolodzieja, preživelega taboriščnika.)


Gledala sem pretresljivo dokumentarno oddajo Spustila se bo noč. Na spletu zaenkrat nisem našla nobenega delčka tega filma. 

V oddaji so posnetki vojakov snemalcev, ki so bili leta 1945 med osvoboditelji taborišč smrti, intervjuji z bivšimi vojaki, z Leonardom Berneyem, enim prvih Britancev, ki so stopili v Bergen-Belsen ter z Anito Lasker-Wallfisch, ki je preživela Auschwitz. To je zgodba o zgodovinskih grozotah, pa tudi o cenzuri. Leta 1945 filma niso končali zaradi povojne diplomacije.

Najdejo se ljudje, ki trdijo, da holokavsta sploh ni bilo ...

Najdejo se ljudje, ki bi zgodovino skrili, še raje zbrisali ...

Ampak zbrisati resnice ne bi smeli ... to je tako, kot bi izpodkopavali lastne temelje in jih ne utrdili z dobrimi materiali.

Med najlepšimi darili zadnjih let meni je bil obisk Auschwitza in Birkenaua, podružnice Auschwitza, pretresljivo žalostno in lepo hkrati. Človek, ki se ga nekaj globoko dotakne, ne sme biti (več) površinski človek.

Še kako zares je bil Auschwitz. Zame je bila pretresljiva noč v bližnji okolici taborišča, kjer smo v samostanu prespali ... Zvečer pred tem smo pa bili še v muzeju pod cerkvijo, v muzeju, polnem slik preživelega taboriščnika Mariana Kolodzieja ...


Vrtnica na pogradu ...
Tako me je presunil pogled nanjo.


... in vrtnica med tiri v taborišču Birkenau.




Naj bo v spomin na žrtve holokavsta ... žrtvam vseh vrst holokavsta po vsem svetu ...


...

Slonim na oknu - v Auschwitzu
V taborišču Birkenau, podružnici Auschwitza
Dokumentarni filmi o Auschwitzu
Filmček iz muzeja s slikami Mariana Kolodzieja



Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

Homoseksualna partnerja spolno zlorabljala svojega posvojenca

Ob pripravljanju družinskega zakonika (pred kakšnimi tremi leti) in ob pogovorih o njem na vseh možnih mestih sem bila jaz deležna kar veliko grdih besed ... da sem homofob in še marsikaj, mnogo hujšega.

Pa nisem govorila čez homoseksualce (lahko rečem, da imam tudi kakšnega prijatelja homoseksualca, tukaj je ena zgodba o mojem prijatelju), le izrazila sem svoja razmišljanja in tudi pomisleke do posvajanja otrok s strani homoseksualcev.

In vedno znova sem bila res žalostna, ko so kar naprej zagovorniki predlaganega družinskega zakonika govorili na tak način, kot da je v vseh "normalnih" (klasičnih) družinah polno nasilnežev, pedofilov (poleg tistih v duhovniških vrstah), alkoholikov itd ...

No, pa sem prebrala novico, kako sta homoseksualna partnerja iz ZDA posvojila fantka in ga spolno zlorabljala. Fantka je rodila nadomestna mama iz Rusije.




Slikca s spleta.

Enega od posvojiteljev so v ZDA zdaj obsodili na 40 let zapora, njegovemu partnerju pa bodo sodili v njegovi domovini, na Novi Zelandiji.

Rusija je sprejela kar dva zakona, ki bosta ščitila otroke, ki so namenjeni posvojitvi.

Eden prepoveduje dati otroka v ZDA, drugi pa prepoveduje posvojitev njihovega otroka v države, kjer smejo homoseksualni pari posvajati otroke.

Rusija je v zadnjih dveh letih sprejela dva zakona za zaščito posvojenih ruskih otrok. Tako so decembra 2012 sprejeli ‘Dima Yakovlev zakon’, ki Američanom prepoveduje posvojitev ruskih otrok. Junija 2013 pa je državna Duma sprejela zakon, po katerem je prepovedana posvojitev ruskega otroka v države, kjer je uzakonjena homoseksualna posvojitev otrok.

Mislim, da je potrebno vedeti za takele dogodke (čeprav bi raje poslušali lepe zgodbe), saj se le tako moremo odločati pošteno in pravično ... in res v dobro otrok.

Žal je res tudi v klasičnih družinah marsikaj narobe, vendar kljub vsemu lažje zagotavljajo otroku življenje, ki mu more omogočiti zdrav razvoj, kot bi mu mogle homoseksualne. Če bi lahko zajeli vse družine v procente, po moje ne bi nihče dvomil v resničnost mojih besed.

Poleg tega, kot je znano, redke homoseksualne družine dolgo trajajo ... otrok pa potrebuje stalnost in varnost .... ponudimo mu jo, če je le mogoče ... gotovo ni srečen, če se njegova družina razide in ima potem starša ali starše na različnih koncih, otrok pa potuje od enega do drugega ...


S spleta, delčki:

Člana zloglasne pedofilske in pornografske zveze z imenom »Boy Lovers« sta bila tudi 42 let star Mark J. Newton in njegov 36 let star partner Peter Truong. Leta 2011 sta bila oba obtožena, da sta spolno zlorabljala svojega posvojenega sina, ki ga je leta 2005 rodila mama v Rusiji. Sodnik v Indianapolisu (ZDA) je Marku J. Newtonu določil najdaljšo kazen  ker je spolno zlorabljal posvojenega sina in ker je sodeloval pri izdelovanju otroške pornografije. Prav tako pa mora plačati 400,000 USD na otrokov račun. /.../

/.../ Grozljiva zgodba o »Adamu« Zaradi varovanja osebnih podatkov  v tujih medijih govorijo o zlorabljenem Adamu. Leta 2002 sta homoseksualni par Newton in Truong iskala otroka, da ga posvojita in potem šla v Rusijo, kjer sta najela žensko - nadomestno mamo. Ženski sta plačala 8.000 USD za rojstvo otroka. Mama pa jima je dostavila 5 dni starega otroka.

Pri 22 mesecih sta začela spolno zlorabljati posvojenega Adama. Vsako spolno zlorabo sta tudi posnela, tako je to tudi prišlo v javnost. Kasneje sta svojega otroka dala na voljo tudi ostalim članom pedofilske mreže v Avstraliji, Franciji, Nemčiji in ZDA. Preiskovalci so ugotovili, da je imelo v omenjenih državah vsaj osem moških kontakte z Adamom, ko je bil ta star med dvema in šestimi leti.

....

Vir:

http://24kul.si/homoseksualna-partnerja-sta-se-spolno-izzivljala-nad-6-let-starim-posvojenim-sinom


O tej tematiki še:

Zgodba o (ne)strpnosti

Živi in pusti živeti ali ko ljudje hočejo biti več kot bogovi

Moj prijatelj je naredil samomor






Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

Evtanazija - je to res milostna smrt?

Ko sem hodila v srednjo šolo, smo v 4. letniku na široko in zelo poglobljeno obravnavali Hipokratovo prisego, Kodeks etike zdravstvenih delavcev Jugoslavije, mednarodne deklaracije glede etike v zvezi z bolniki ...
O, kako se spominjam člena iz Kodeksa etike:
Spoštoval bom življenje od spočetja do naravne smrti! (Upam, da enkrat najdem tisto malo knjižico, ki jo je vsaka dijakinja, bodoča medicinska sestra, dobila!)
Kako jasno je bilo, da je življenje od spočetja do naravne smrti!
In da nismo mi tisti, ki bi smeli odločati o življenju in smrti. Vsaj jaz sem tako razmišljala in tako čutila ob tem, ko smo se pogovarjali o tej problematiki. Naša profesorica etike, s. Dina Urbančič (verjamem, da počiva v miru!), je bila izredna ženska! Zelo smo jo spoštovale!
A tedaj je že bil splav uzakonjen ... Ne spominjam se tega, da bi se kaj pogovarjali v šoli glede tega zakona, ampak dejstvo je, da zakon, ki dopušča splav in ga omogoči praktično vsaki nosečnici, če le pride dovolj kmalu glede na tedne nosečnosti, ni v skladu s kodeksi etike zdravstvenih delavcev, ni v skladu s Hipokratovo prisego, ki je - kolikor vem - še vedno temeljni kamen tudi zdravnikom ...
Delček iz Hipokratove prisege: obljubim, "... da ne bom nikoli nikomur - tudi ko bi me prosil - zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel; prav tako ne bom nobeni ženski dal pripomočka za uničenje telesnega ploda ..."
Človek, žal, hoče vse preveč gospodariti ... hoče odločati o stvareh, o katerih ne bi smel. Tako dela škodo v naravi, dela škodo živalim ... dela škodo ljudem ... tudi sam sebi ...

Ob dogodku, ki je bil pred kratkim v medijih, da je zdravnik iz UKC osumljen, da je naredil evtanazijo nekemu bolniku, pa spet razmišljam o krajšanju življenja ... o tem, kako človek posega na ta način v človeško življenje, da ga skrajša ..... ker oceni, da ni vredno življenja.
A kdaj je življenje resnično vredno? Le tedaj, ko so vidni uspehi, zdravje, denar ...?




Sama sem v zadnjih letih bila večkrat ob umirajočih ljudeh ... zadnje tedne, zadnje dni, zadnje ure, zadnje minute ... Bila sem ob zelo bolnih ljudeh, ki so "dotrpeli" "naravno".
Dotrpeli sem dala v navednice, ker nočem poudarjati trpljenja. Kaj pomeni trpeti, je zelo relativno.
Nekaterim pomeni, verjetno večini, izredno hudo bolečino. Predvsem telesno, a tudi duševno.
Nekaterim pomeni trpeti že, ko ne dosežejo izpolnitve raznih želja. Četudi so te zelo visoke. Ali pa ko nimajo veliko denarja in recimo ne morejo kupiti boljšega avta. Ali da niso čisto zdravi.
Marsikdo pa zna biti vesel, zadovoljen, miren, četudi se komaj preživlja in četudi ni čisto zdrav.
Tudi na to, kdaj je življenje vredno življenja, gledamo zelo različno. Enim se hitro izgubi smisel življenja, če ne gre vse gladko.
Poznala sem človeka, ki se je že odloča/il za evtanazijo zase (v tujini), a potem se je odločil, da umre "naravno". Brez posredovanja drugih ljudi pri zaključku življenja ... Tako je preležal kar precej časa in gotovo resnično dozorel. In iz svoje zakladnice modrosti delil darove vsem, ki so prihajali do njega. Tudi v zadnjih mesecih življenja je "rastel", zorel .... In dozorel.


Je torej evtanazija resnično lahko milostna smrt - kakor prevajamo tujko evtanazija?
Ali pa je nasilen poseg v življenje, ki se sicer še ne bi zaključilo in v resnici ni zaključeno ... oz. je nasilno zaključeno?
Vem, zelo težko je včasih ob kakšnih bolnikih, ki - vsaj z našega stališča gledano - le vegetirajo ... Ampak - ali VIDIMO? Ali vidimo v človeka? Ali ni kljub vsemu človek skrivnost in njegovo življenje tudi?
V primeru hudih bolečin pa današnja medicina lahko veliko pomaga.
Bolečina je dobra kot simptom, ki pove, da je nekaj narobe.
Potem, ko/če je pa bolezen ena sama velika bolečina, je pa prav, da pomagamo, da lajšamo ... da človek lahko zori v duši ... sicer ga bolečina lahko preveč obvladuje .... To pa, mislim, ni potrebno ...


...

Še kopirano iz Wikipedije:

Razlikovanje med aktivno in pasivno evtanazijo je postalo pomembno pri opredeljevanju in tudi pri opravičevanju. Gre za razliko med »dopustiti« in »storiti«.

a) Aktivna evtanazija: pod aktivno evtanazijo razumemo nekakšno izrecno dejanje, namenjeno usmrtitvi bolnika; na primer s tem, da mu damo smrtonosno injekcijo kalijevega klorida

b) Pasivna evtanazija: pasivna evtanazija pomeni, da se odrečemo vsaki dejavnosti, ki bi bolnika obdržala pri življenju. Pri pasivni evtanaziji zadržimo zdravljenje ali druge življenje ohranjujoče terapije oz. zavrnemo operacijo in tako naprej, ter pustimo bolnika umreti »naravno«, za posledicami bolezni, ki jih ima.


O evtanaziji, od tu:

1. Na Nizozemskem in v Belgiji že med 2-3% ljudi umre zaradi evtanazije.
2. Leta 2010 so na Nizozemskem ubili preko evtanazije že 4.500 bolnikov.
3. Na Nizozemskem je bilo leta 2010 preko 300 evtanazij narejeno brez soglasja bolnika.
4. 23% opravljenih evtanazij zdravniki na Nizozemskem ne sporočijo pristojnemu državnemu organu (ni podatkov o tem, ali so dali bolniki soglasje).
5. V 10 letih se je število ubitih bolnikov potrojilo.
6. Uvedli so mobilno evtanazijsko enoto (kombi), ki ubija bolnike na domovih.
7. V Belgiji so leta 2013 uvedli evtanazijo za novorojenčke in otroke.
8. V Belgiji so uvedli "prostovoljno smrtno kazen" za zapornike, ki zahtevajo evtanazijo. V nedeljo 11.1.2015 bi tako že morali evtanazirati  Frank Van den Bleeken, serijskega morilca, ki pa se je pred dnevi "premislil" in trenutno več ne zahteva izvršitve "smrtne kazni".


http://www.siol.net/novice/zdravje/2015/01/zdravnik_ukc_ljubljana_osumljen_evtanazije.aspx

http://24kul.si/mediji-zlorabili-sum-storitve-evtanazije-v-ukc-za-promocijo-evtanazije



Sorodno na mojem blogu:

Samomor in evtanazija

Napredna Belgija ima milostno smrt za zelo bolne otroke

Mož, ki beži pred evtanazijo

Obljube in prisege, tudi Hipokratova






Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.






Trenutno stanje duha: Za življenje!

Pirotehnika? Neee! Peticija proti uporabi pirotehničnih sredstev!



Kako lepo je, ko v teh časih, med božičem in novim letom, ne grmi zunaj kar naprej od pirotehničnih sredstev! Kakšna razlika med tem, kako je bilo pred leti, in tem sedaj. Ne iščem vzrokov, najbrž so finačni? Morda so pa ljudje vendar začutili v srcih, da za praznovanje ne potrebujejo ropotanja, pokanja, eksplozij ...? Morda pa vendar ljudje zorimo?

Spomnim se, kako sem pred kakšnimi 10 leti tekla na silvestrovo nekaj pred polnočjo domov, 10 minut daleč, in kakšen občutek sem imela ... kot bi bila na fronti.

Nikoli nisem marala vsega tega, kar povzroča pokanje in bliskanje, tudi ognjemetov ne maram.

Kako se je opolnoči tresla stara pediatrija, ko sem nek božič preživela tam s trimesečnim sinom. Ognjemeti so tresli staro zgradbo.

V zadnjih letih vidim tudi, v kakšen strah spravlja pokanje našega sicer pogumnega psa. Lani na silvestrski večer sem ga komaj zvlekla ven iz bloka in le do prvega drevesa sva uspela, da je dvognil tačko in na hitro označil le eno točko ...

Morda res nekatere ljudi veseli vse to, morda se jim zdi, da tako pokažejo svojo možatost? Ali si tako ustvarjajo adrenalin - kajti brez adrenalina, ki nabija v žilah, morda ne čutijo, da so sploh živi?

Toda ali pomislijo na druge ...?

Ali pomislijo na bolne, na otroke, na živali ... pa tudi na rastline? Sin pravi, da je bral v neki reviji, mislim, da v reviji National Geographic, o tem, kako škodljivo vplivajo pirotehnična sredstva na naravo.

Prepričana sem, da ni vse to samo zvočna in optična nesnaga, pač pa tudi ekološka ... enih se pa seveda dotakne samo to, če gre za to denar iz njihovih žepov.



Takile prizori, ki so se slikali pred očmi zadnje dni, so meni neskončno bolj všeč od vseh teh umetnih pokov in izbruhov barv ...



---------------------------------------------

Zasledila sem peticijo proti uporabi vseh pirotehničnih sredstev brez izjem. Seveda sem jaz tudi proti.

Ni mi sicer všeč predstavitev peticije na začetku ... Mislim, da bi bilo bolje zapisati nevtralneje, tako, kot je zapisano, je žaljivo do vseh vrst "pok-manov".

Takole piše:

Petarde mečejo 1. retardirani, 2. šleve, 3. eksibicionisti.
ad 1. petarde navdihujejo otroke in nezrele ljudi, ki niso presegli osebnostnega razvoja otroka do 10 leta starosti.
ad 2. petarde so za šleve nadomestilo za celoletno držanje jezika za zobmi in repa med nogami. 
ad 3. petarde služijo eksibicionistom, da še dodatno opozorijo na svojo prepotentnost, v bistvu pa opozarjajo na svoje komplekse.

Približno eden od 1000 ljudi s petardami moti vse ostale, otroke, ostarele in bolne ter plaši vse živali, domače in tiste na svobodi. Petarde postajajo vse glasnejše in nevarnejše, samo pokanje petard pa nima nikakršnih logičnih in smiselnih razlogov.

...

Tukaj lahko peticijo podpišemo:

http://www.pravapeticija.com/prepoved_uporabe_vseh_pirotehninih_sredstev_brez_izjem


https://www.facebook.com/BORUJ/posts/10152725600659442?comment_id=10152725931934442&notif_t=like


http://www.***********.si/solzemlje/post/92854/bozic-v-bolnisnici




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

Poroka v hospicu


Poroka na smrtni postelji! Parkrat sem slišala za te dogodke ali pa videla zapise.

Meni je hospic zelo blizu in sama večkrat pravim, da je bil zame med največjimi blagoslovi zadnjih let, morda največji, da sem smela vstopiti v hišo hospica in sodelovati v delu hiše. Z bolniki sem (bila) posebno rada, neposredno z njimi.

Zelo močno sem doživela mnoge zgodbe, ob njih tudi napisala nekaj zgodb (v glavnem sem jih dala v predalček Kapljice ljubezni), nekakšno kombinacijo več različnih resničnih, a na tak način, da bi ne bili posamezniki prepozna(v)ni ... morda komu ne bi bilo všeč. Gre vsekakor za to, da spoštljivo hranimo svete zgodbe posameznikov, zgodbe življenja in smrti ...

In hkrati, da se zavedamo, kako sta življenje in smrt skupaj. Da ne bežimo pred njo, da je ne skrivamo pred ljudmi ... da ni smrt tabu ...

In da bi sprejeli, da je smrt življenje.

Večkrat sem rekla, koliko življenja sem srečala v hiši hospica.

Tudi ob tem, ko sem poskrbela za osnovne potrebe bolnika. Umirajočega. Ali ko sem umivala ali preoblačila že pokojnega. Mu prižgala svečko. Dala rožico v roke ... Ko sem skušala pristopiti do svojcev, kolikor in kakor sem čutila, da potrebujejo ...

Koliko zgodb živi v meni. Koliko obrazov hranim ... Koliko ljudi sem objela.

.........................

Na spletu sem našla konkretno svežo zgodbo iz Velike Britanije.

Zgodbo življenja in smrti. Zgodbo ljubezni.

Mlada ženska, mamica, 28-letna Emma Gilhespy iz Lancastra, se je poročila prav pred kratkim - v hiši hospica. S fantom in očetom njenega 5 let starega sina sta načrtovala poroko že prej (naj bi se poročila decembra), a odkritje raka in zdravljenje na več načinov (operacija, kemo- in radioterapija ...) sta marsikaj spremenila, nista pa njunih načrtov in hrepenenj povsem uničila, le na medeni teden nista mogla v Benetke ... Bolezen je zelo napredovala. Tako sta, ko sta v začetku novembra zvedela za slabo prognozo Emmine bolezni, sklenila, da se poročita prej ... konec novembra. Pa še novembra sta prestavila datum ... na še prej ... Tako sta se poročila 20. novembra ... in Emma je umrla le 12 ur kasneje ...

Takole pravi Emmin mož Michael: "Bil je 20. november in “da” sta dahnila v hospicu. Ko je 12 ur kasneje preminila, sem bil z njo. Tega ne bom nikoli pozabil. Niti kako močna je bila ves čas bolezni, kako pozitivna je ostala vse do konca."





http://vizita.si//clanek/novice/preminila-je-samo-12-ur-po-poroki.html

Kakšen človek bi si morda mislil, da je brez veze se poročiti na smrtni postelji, vendar ni res. Gotovo je ona tako dosegla v svojem življenju nekaj, po čemer je hrepenela. Mož prav gotovo ve, da ji je omogočil nekaj, kar ji je res veliko pomenilo ...

Poročitit se za vse življenje je ponavadi nekaj tako daljnega ... a tukaj ne ... in vendar: ljubezen je večna ... ljubezen živi tudi potem ... Michael bo gotovo živel mirneje tudi zato, ker je pomagal svoji izbranki uresničiti skupne sanje.

...

Koliko lepega sem že srečala tudi sama v hiši hospica.

Ob tej zgodbi iz Velike Britanije naj omenim le nek prizor, ki mi večkrat priplava pred oči. Pri bolni mami je prenočil osnovnošolski sin. Ko sem zjutraj prišla v sobo, da pomagam gospe pri negi, sta oba tako spokojno spala. Pustila sem ju še nekaj časa! Naj spita! Tisti prizor, ko sta spokojno spala v svetlobi svetlega jutra, mi kar ostaja pred očmi. Bilo je tako milo, tako spokojno. Tako polno!

To je to.

Dati življenje dnem, ki so ...






Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Nasilje v šoli - kaj moremo narediti?

Ob primeru nasilja v šoli v Desklah (link spodaj) se še kako spominjam, kako je bil pretepen eden od mojih otrok.

Klicali so nas iz šole, kaj se je zgodilo. Dobro so bili vidni nekateri zunanji znaki nasilja, mislim pa, da bi konkretna učiteljica telefonirala tudi, če bi bilo na zunaj le malo videti.

Potem smo hodili v šolo na pogovore. Samo mi ... druge strani ni bilo. Starši pretepača se niso oglasili, nobena pošta jih ni dosegla. Sicer je pa imel fant na naši šoli že debelo mapo.

Policiji nismo prijavili tistega otroka, saj po mojem mnenju fant niti njegova družina s tem ne bi nič pridobila. Prosila sem, da se midva z možem  pogovoriva s fantom, toda v šoli so rekli, da ne.

Potem sem šoli predlagala, da fanta pošljejo na kakšne delavnice, konkretno sem predlagala Bogdana Žorža (o, kako sem zaupala v njegovo vzgojo, sploh tisto, ko je razne "težavne" otroke imel v svojem domu v Čepovanu!).

V šoli so to vzeli na znanje; če bi se to pa tudi zgodilo, ne vem, dejstvo je, da so starši potem vendar reagirali in sicer tako, da so sina prešolali na drugo šolo; tedaj so ga lahko, saj so se nekaj prej preselili na drug konec mesta, ta otrok je pa dotlej ostajal na prejšnji šoli.

Zavedala sem se, da fant lahko še komu kaj stori (najbrž se ga niso kar tako otroci bolj ali manj bali), vendar meni ni bilo do tega, da otroka prešolajo, nujno se mi je pa zdelo, da se na nek način pride do fanta, tako, da se ga dejansko nekdo človeško dotakne. Z avtoriteto odraslega človeka, ki ve, kaj je prav in ki ne popušča kar tako ... Zato bi se mi zdel Žorž s svojo doslednostjo krasen ... Kakšne delavnice - ali kaj podobnega - bi gotovo fantu lahko zelo koristile ...

No, šola nam ni dala možnosti soočenja, vendar sem fanta že od prej precej dobro poznala. Potem enkrat sem naletela nanj pred šolo, sedel je v gruči prijateljev na robu zelenice.

Opazil me je in čutila sem, da je nekoliko v zadregi.

Poklicala sem ga.

Obrnil se je k prijateljem in rekel: "Počakajte malo, kliče me tainta mamica!"

Prišel je do mene.

Vprašala sem ga, zakaj je pretepel mojega sina.

Naj tukaj povem, da se je tisti pretep začel v učilnici mojega otroka, prišla sta dva starejša in eden od njiju se je spravil na nekega učenca iz sinovega razreda. No, in že prej omenjeni fant je pretep opazoval in se smejal. Moj sin si je dovolil vprašanje: "Zakaj se pa smeješ, saj ni nič smešnega!?" Vsi ostali so onemeli ... nihče ni nič upal narediti.

No, in fant je pobesnel: "Kdo je to rekel?!"

"Jaz."

In potem se je začelo. ... Na srečo je prišla učiteljica ...

Zdaj, nekaj dni po dogodku, pred šolo, mi je fant pojasnil, zakaj je to naredil.

"Meni nihče ne bo rekel, kaj smem ...!" mi je rekel.

"Hmmm. Veš, lahko se ti bo velikokrat zgodilo, da te bo kaj razjezilo. Celo zelo razjezilo. Pa se boš moral naučiti obvladati svojo jezo, sicer se lahko zgodi, da boš kdaj koga ubil ... Po nesreči, pa vendar ... Ali pa za vedno poškodoval. Glej, tudi jaz sem jezna nate, ker si grdo pretepel mojega sina. Kaj če bi zdaj v jezi tebe zgrabila in vrgla v tele grme? Bi bila to rešitev? Ne!"

Mislim, da je razumel. Mislim, da je še kdaj potem pomislil na najin pogovor.

Potem sva se razšla ... in malo zatem je bil prešolan.

Večkrat sem ga kasneje videla pred našo šolo, rad je hodil nazaj v to okolje ... vedno me je prijazno pozdravil.

Potem sem pa enkrat slišala, da je v nekem prevzgojnem domu ali morda celo zaporu ...

Bi bilo za fanta bolje, če bi tedaj klicali policijo?

Ne, ne verjamem.

Le morali bi stopiti skupaj, šola, starši in še kdo in fantu jasneje pokazati pot ...





http://www.***********.si/solzemlje/post/96479/otrok-in-starsi-med-pravicami-in-dolznostmi


http://www.radio1.si/strani/Oddaje.aspx?ID=28841






Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

Vseposvojitev.si ... posvojila sem komunista in antifašista Nikolaja


Že nekaj mesecev je minilo, odkar sem zvedela za vseposvojitev - za osebno posvojitev žrtev zla med drugo svetovno vojno in po njej. To je možna resnična pot sprave med nami.

Res je, hudodelci so bili na vseh straneh, vedno, ko ne delamo v ljubezni, se lahko kaj pokvari in to zelo pokvari. Trma včasih žene ljudi naprej, da bi za vsako ceno dosegli, kar so si zadali ..... ne glede na nedolžne žrtve.

Nekajkrat sem na blogu omenjala moje korenine, moje prednike, ki so utrpeli hude stvari med 2. svetovno vojno in po njej. Tako zelo od blizu doživljam že precej desetletij krivico in odpuščanje. Vem, kako je nujno odpuščanje.



Vidite mavrico na fotografiji? Posneta je bila 21. julija letos, videti je pa čisto jesenska! Naj mavrica tam zadaj pomeni spravo ...


No, in stran Vseposvojitev.si nam pokaže eno od poti k doseganju sprave in odpuščanja v naši državi.

Pot med Zagrebom in Ljubljano 7. februarja 1986. Marko Godina, 43-letni znani mikrokirurg, se vrača iz tujine z ženo Vesno domov. V njun avto se zaleti mlad voznik, ki je prehiteval v megli. Nesrečo preživi nepoškodovan, ker ga je obvaroval velik in varen avtomobil. Zakonca Godina v miniaturnem P-126 sta na mestu mrtva. Na glavni obravnavi, kjer sodijo povzročitelju, oče pokojnega zdravnika, pisatelj in partizan Ferdo Godina, prosi sodišče, naj storilcu izreče blago kazen

 

Posvojiti pomeni vzeti nekaj tako za svoje, kot je le mogoče. Pomeni tiho prisluškovati potrebam nemočnega bitja, mu popihati rano, ga nahraniti z ljubeznijo in okrepiti življenje v njem. Pomeni razširiti meje srca.

V zamisli o vseposvojitvi žrtev zla iz druge svetovne vojne in po njej se skrivajo različni pomenski odtenki.

...

Ne glede na to, da so moji sorodniki žrtve partizanov med in po vojni, sem se odločila, da si izberem svojega človeka "naključno", torej, da prepustim računalniku, da mi ga izbere.

In tako sem dobila svojega posvojenca!

To je Nikolaj Vatovec, ki je bil rojen 10.01.1906, umrl pa je 02.10.1943 (Sveti Anton). Doma je bil iz Čežarjev. O njem vem komaj kaj (bil je kmet), na spletu sem našla tole:


Iz knjige Vlaste Beltram: POBEGI - ČEŽARJI
ZA VEČNO ZAPISANI V KRAJEVNO ZGODOVINO
Predvojni komunisti in antifašisti: Med najbolj aktivnimi so bili: iz Čežarjev: bratje Vatovec (Flinkovi): Albert, Ernest, Nadal, Nazarij-Lalo, Nikolaj; bratje Primožič (Gabrčani): Ivan, Peter, Nazarij in Avgust; dalje  Nazarij Vatovec (Kovačev), Ivan Vatovec (Stotolić), Nadal Vatovec (Zavajane), Jordan Vatovec, Rihard Vatovec-Riko, Peter Valentič (Lukov), Angel Peharc (Kantačiro), Narciz Vatovec, Benedikt in Danijel Bertok;

.........................

POSVOJITVENI LIST

Osebna posvojitev žrtve zla med drugo svetovno vojno in po njej

Jaz, Ana, sprejmem v posvojitev žrtev z imenom Nikolaj Vatovec in bom varuh blagega spomina nanj-o.

Naše žalostne dlani
kot najmehkejše trave
nežno so objele
vaše trudne glave
z zaprtimi očmi …

(Anton Vodnik)


Tudi moj mož je posvojil žrtev zla 2. svetovne vojne, to je Ivan Lojen, nemški vojak, Obsotelje, umrl je še ne 19 let star pred Berlinom 1945.

Vsako nedeljo opoldne se skušava spomniti v molitvi najinih dveh mož in tudi drugih žrtev ... z namenom, da se naš narod spravi med seboj ... Avtorica pravi:

Ko bomo enkrat slovenske Abele in Kajne ugledali predvsem kot vsega našega usmiljenja potrebne otroke tistega nesrečnega časa, bomo spet celi in pomirjeni. In kljub vsemu hudemu se bomo čudili veličini življenja.




http://vseposvojitev.si/







Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

Trenutno stanje duha: Za spravo med nami ...

Rovte in Mussomeli - mnoge je vzela svoboda ...

"Jezus ni govoril veliko o pravičnosti, pač pa o ljubezni ..." je včeraj v Rovtah rekel Joseph A Mussomeli. Tako nekako.
Prav je, da smo pravični, verjetno si vsi tega želimo. A nad tem je ljubezen. Da bo res dobro. Pravičnost včasih uniči kaj lepega ... lahko se celo izrodi v pravičniškost ... žal ...

Morda je bila prav ljubezen - več kot samo pravičnost - tista, ki je vodila vaščane Rovt, Rovtarje, že l. 1944, pred 70 leti (ja, že med vojno!), da so postavili spravno kapelico vsem vojnim žrtvam, domačinom iz Rovt in njihovega okoliša.
To je nekaj edinstvenega v slovenskem prostoru! Bila je prva tovrstna kapelica. V njej so zapisali imena vseh do novembra 1944 umrlih v vojni. Kapelico so postavili, tudi financirali domobranci. V Rovtah so "nastali" prav tako kot drugje, kot odziv na nevarnosti, ki so grozile domači vasi.
V Rovtah je bilo po 2. svetovni vojni trikrat več žrtev kot med vojno. Vzela jih ni vojna, pač pa svoboda.
To frazo sem jaz poznala že kot otrok ... tudi pri nas so ljudje pripovedovali razne zgodbe in rekli, da je marsikoga vzela "svoboda" ali da se je nekaj zgodilo po svobodi. Ne v svobodi, pač pa po svobodi. Svoboda je bila le 8. ali 9. maj 1945, potem je za mnoge ni bilo več.
In ker je bila ta svoboda "edina zveličavna, edina dopustna", mnogi cela desetletja niso poznali resnice ... in marsikdo je ne pozna niti sedaj ... ali pa zdaj enostavno zahteva odpuščanje, ne da bi za spravo resnično kaj naredil ...

...

Dež nas je proti koncu maše pregnal v cerkev, kjer se je potem po maši odvijal lep kulturni program, poleg glavne govornice gospe Valič Zver so govorili tudi logaški župan, Peter Sušnik kot predsednik Nove slovenske zaveze, ameriški veleposlanik Mussomeli, poleg povezovalke so res lepo peli domači zbor (morda zbor z malo večjega območja?), Marko Fink (med mašo psalm - Čisto srce, o Bog, mi ustvari) in dva avstroogrska vojaka (dve pesmi) - v uniformi, kakršno je nosil tudi Rudolf Maister, eden je igral na harmoniko, drugi pel.

...

LINK pesmi Moja domovina (ne znam dati "gor" videa).
Škoda, ker ne najdem kakšne druge objave te pesmi (lepa je, zelo, kako smo jo peli!) ... da bi bila z navadno slovensko zastavo ...


Del povzemam po zapisu Vilija Kovačiča (da mi ni potrebno preverjati vseh podatkov, s pripombo, da mi je nekdo rekel, domačin iz Rovt, da glede na okoliščine ocenjuje, da je bilo okrog 1000 ljudi):

Okrog 600 - 700 ljudi je bilo na spravni slovesnosti ob 70 letnici postavitve kapelice žrtvam 3 vojn in 4 udeleženih strani. Slovesnost se je pričela z mašo pred kapelico. Ljudi je bilo približno toliko kot jih je bilo leta 1944 ob otvoritvi kapele. Gre za spravno kapelo, ki so jeseni leta 1944 postavili domobranci. Spravna kapela je imenovana zato, ker  so v njej na istem mestu  vpisane skupaj z vaškimi stražarji in domobranci tudi žrtve partizanov. To je edinstven primer spravnega obnašanja že med vojno, kar pa je bilo vseskozi zamolčano.

Skupno s povojnimi poboji je bilo v Rovtah in okolici pobitih okrog 300 ljudi, kar je bil ogromen krvni davek, ki so ga plačali prebivalci za ohranitev svojih domov in cele vasi.  Spravna kapelica je bila v povojnem obdobju že dvakrat pred tem da jo porušijo, a se je na srečo  ohranila, zanamcem v spomin in opomin. /.../

S slovesnosti je bila poslana posebna poslanica poslancem Evropskega parlamenta, v sklopu prizadevanj za odpravo posledic totalitarnih režimov. Kot vemo odpravo teh posledic tudi Sloveniji s posebno resolucijo nalaga Svet Evrope.


http://www.***********.si/vili.kovacic/post/108909/v-rovtah-pri-logatcu-je-bil-tudi-ameriski-veleposlanik-mussomeli

-------

Fotografij ne morem dati, napiše mi, da ta tip datotek ni dovoljen. Pa nič ...
Dodajam še en link, tukaj so tudi posnetki govorov:


http://radio.ognjisce.si/sl/157/slovenija/14604/



Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

G. Troha ... odslej bom skrbela za lastno rit :)

V tem ne morem več sodelovati.

Tako močno sem to začutila. Spet.

Intuicija. Včasih kakšne stvari močno čutim.

A včasih delam proti svoji intuiciji ... Včasih sem si skušala kaj dopovedati z razumom. Proti lastnemu občutku. Tudi zdaj. V zadnjih tednih.

Pred nekaj tedni sem šla na Gregorčičevo, da se v živo seznanim z gladovno stavko Ladislava Trohe. Potem sem se čutila razdvojeno ... Pomisleki ...

Ampak o tem ne bom zdaj.

Vsekakor me je stisnilo tisto, kot da bom kriva ... bomo krivi vsi, če bo moral umreti. (Moral?) Pa ko dobro vem, da ne bom jaz kriva. Ampak učinkovale so besede.

Mora res umreti? Zakaj? Za kaj?

Distancirala sem se. Ohranjala svoje misli zase. Ker nisem vedela, kaj naj si mislim o vsem skupaj.

Dokler me ni neke noči začelo moriti tisto, kar sem verjetno prejšnji dan nekje prebrala: "Umiram ..."

To me je tako močno žrlo, da sem zjutraj enostavno MORALA iti ... Pomagat. Tisti dan, prejšnjo nedeljo, sem potem šla tja tudi z mislijo, da Trohi rečem: "Država ni vredna, da umrete zanjo. In dokler živite, lahko kaj naredite, potem pa ne boste mogli ..." To sem tudi rekla. Vsekakor me je bil vesel, ko sem prišla, in vsekakor mojih besed ni sprejel, kot bi bile rešitev.

Ostala sem tam in se pogovarjala z gladovno stavkajočimi, njihovimi svojci in drugimi ...

Potem so prišli reševalci. Zdravnica je prijazno pristopila. Ne vem, zakaj človek vpije, če se ne strinja ... Strašen odpor dobim ob ljudeh, ki vpijejo. Zdravnica je hotela pomagati. Jasno je povedala, da ne ve, zakaj on stavka, ampak da je ona zato tam, da pomaga.

Jaz sem se ponovno in ponovno spraševala o vrednosti življenja ... kdaj človek sme umreti. Kdaj življenje ni vredno, da človek vztraja za vsako ceno v njem. Tako jaz vidim npr., če je človek zelo bolan in sklene, da se ne bo več zdravil, saj ozdravel itak ne bi ...

Je mogoče, da sme človek umreti zaradi države? Prostovoljno?

Je to resnično življenje v svobodni volji? Ali je mimo svobodne volje?

Res komu koristi, če človek umre ...?

"Pa vaši otroci?" sem vprašala gladovno stavkajočega. Morda kot vojak ne vidi tako močno vrednosti življenja kot drugi? Morda preveč poenostavljeno gleda in razmišlja?

Jaz sem marsikdaj rekla, da kakšen človek ne bi smel imeti svobode - ker je ne zna živeti. Ker hodi po svobodi drugih. Ampak ob g. Trohi sem razmišljala bolj v smer, če morda resnično človek sploh ne more več živeti ...ker ...Enostavno ne more.

Angela Vode, ki jo zelo cenim, je - kolikor je meni znano - prenehala jesti in posledično umrla.

Res je, da je ona to naredila sama zase, ni šla nikomur pred oči ... želela je umreti zato, da ne bi več obremenjevala svoje sestre, ki je morala skrbeti zase, za sina in za sestro Angelo - saj je politična oblast Angeli onemogočila vsako službo. Ampak njeno življenje je bilo resnično onemogočeno. Država ji ni pustila dihati.

No, vse to sem razmišljala.

Znani so tudi ljudje, ki so umrli za vero. Kakšna dekleta so raje umrla, kot dovolila spolni odnos nasilnežu.

Bila sem zelo zelo razdvojena ... Čutila tako in drugače.

Vsekakor pa sem šla večkrat na Gregorčičevo ulico - kot človek. Da sem na razpolago kot človek. In v upanju, da bo vendar prekinil stavko.

Kaj je mož storiti dolžan?

Vem za človeka, ki je pred leti naredil samomor - ker menda ni imel denarja, da bi družino peljal na počitnice. Ampak koliko ljudi ne more peljat svojih družin na počitnice ... Je torej življenje vredno samo, če pelješ družino na počlitnice ...?

Kaj je mož dolžan svoji družini? Državi?

Take in drugačne misli so se rojevale v mojih mislih ... Ali v srcu? In včasih me je kaj zelo špiknilo ... Kakšna bodica, ki se je zarila vame ... In tako se je zdaj zgodilo tisto, kar je prevesilo mojo tehtnico.

Ne podpiram več gladovno stavkajočega Trohe.

Stavke same tudi prej nisem ... Samo zraven sem bila večkrat ... kot človek.

Zdaj pa ...

....

Ponavadi hitro verjamem in malokrat dvomim, če s konkretnim človekom sicer nimam slabih izkušenj. Ponavadi govorim naravnost oz. včasih ne povem vsega, namerno pa nikoli ne govorim drugače, kot je res. Tudi pišem to, kar je res oz. kakor jaz vidim resnico. In se trudim, da bi poznala resnico.

Ampak zdaj moram nekaj povedati. Težko mi je zaradi tega. Pred nekaj dnevi sem napisala misel, ki ne drži, z njo sem začela svoj zapis.

Zaenkrat zapisa nisem popravila, saj ni prav, da bi zdaj umikala svojo izjavo ... bom jo pa morala dopolniti. Zaradi resnice.

Napisala sem namreč: "Kako me je streslo, ko sem slišala namige, da se bo Troha zažgal. Nemogoče, sem takoj vedela. Kaj vse ljudje govorijo."

Kajti to je res rekel. Ampak jaz sem slišala, ko so ljudje to govorili in nisem verjela! Kdo bi verjel tako grozno izjavo. Rekla sem, da ne verjamem. Da mu gotovo podtikajo. Takih stvari menda človek ne govori kar tako.

Take stvari sme govoriti samo človek, ki to resno misli.

Taka izjava je izsiljujoča.

Naj je človek še tako na tleh, nima pravice - mislim - izsiljevati, zavajati ...

Kako me je to prizadelo. Sveto sem verjela v njegovo trezno misel ... res ... kljub vsemu.

In potem sem slišala tisto, da govori, da odklanja zdravnike - ker ga hočejo ubiti.

Jaz sem seveda spet rekla: "Ne verjamem! Ni mogoče. On le noče prekiniti stavke." Vztrajala sem pri svoji trditvi. Toda ne ... Res je bilo.

Takih stvari pa jaz ne sprejmem. Ne morem več. Šla sem kot človek zraven, ampak takih stvari ne morem (več) podpirati.

Spoštujem odkrito besedo, samo na odkriti besedi se lahko gradijo dobre stvari. Če ni odkritosti, kako naj potem verjamem?

...

Težko mi je, posebej za gospo Mileno (upam, da pride do svoje pravice!), vendar ne morem podpirati stvari, kjer kdorkoli grozi (da se bo zažgal) ali pretirava z izjavami (da ga bodo ubili) in pritiska na čustva (samo za svojo rit skrbite, kakšni ste) ...

Ne vem, če sem pametna, da tole objavljam, vendar mislim, da moram ... zaradi mojih prejšnjih vpisov o tej tematiki.

P.S.: Ker sem pisala o tem prej - v podporo človeku, sem dolžna tudi zdaj ...




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Obujte Trohove čevlje in od drugih gladovno stavkajočih tudi


Kako me je streslo, ko sem slišala namige, da se bo Troha zažgal. Nemogoče, sem takoj vedela. Kaj vse ljudje govorijo.

In potem sem prebrala tole: "Sem že prve dneve njegovega štrajkanja ravno tako komentirala na PW, kar so mi moje stranke povedale na Gregorčičevi. In sicer, da zjutraj komaj dočaka, da natakarica odpre lokal, da dobi rogljičke. Sicer, to je rekla-kazala, ampak zna biti kaj na tem, sicer ne vem kako bi preživel 55 dni."

Ljudje, ste bili pri njem, ste govorili z njim, ste govorili z njegovo ženo, ste kaj vprašali druga dva še skoraj mesec dni stavkajoča človeka; Gospo Mileno In gospoda Janeza?

Pa kaj vam je!

Sedite za računalniki in rešujete ves svet, objavljate lepe slikce, komentirate politiko, vse o vseh veste ...

Jaz sem bila večkrat pri teh ljudeh na Gregorčičevi, tudi danes sem bila z njimi. Pogovarjala sem se z njimi. Kdo od vas je obul čevlje družine Troha? Veliko let čutijo in doživljajo hude reči.

Kako lahko sodite Ladovo ženo.

Gospa Milena gladovno stavka zaradi strašne ignorance zdravstva do nje. Res, zloraba nje s strani zobozdravstva.

Oja, večina je lepo tiho - ko se jim nič takega ni zgodilo. Morda tudi zato, da jih ne bi slučajno kdo opazil in bi se še njim kaj zgodilo. Bolje biti tiho, neopažen ... Oja, in pisati in govoriti po spletu in v gostilnah ... Se iti medijsko svobodo ... ki kot da dopušča govoriti karkoli, četudi laži ... samo da se piše, samo da se govori ... samo da je zanimivo ... samo da imamo o čem govoriti. Pa da se morda ni potrebno ukvarjati sam s seboj ...


Ko so nacisti prišli po komuniste,
sem ostal tiho;
nisem bil komunist.

Ko so zaprli socialne demokrate,
sem ostal tiho;
nisem bil socialni demokrat.

Ko so prišli po sindikaliste,
nisem spregovoril;
nisem bil član sindikalistov.

Ko so prišli po jude,
sem ostal tiho;
nisem bil jud.

Ko so prišli po mene,
ni bilo nikogar več ki bi spregovoril.

Martin Niemoeller 1976








Jaz osebno ne morem reči, da čisto razumem Troho (bom zdajle predvsem pri njem, čeprav sta druga dva prav tako gladovno stavkajoča). Pa čeprav sem se osebno z njim večkrat srečala. Tudi ne morem reči, da ga absolutno podpiram.

Ampak toliko sem obula njegove čevlje, da ga ne sodim. Toliko, da čutim tisto jedro v njem, njegovo ranljivost ... to, kar ga žene, da vztraja.

Presunljivo je, ko človek ne vidi več nobene možnosti za spodobno življenje, vsaj v domovini ne.In koliko takih Troh, takih Milen, takih Janezov, takih hlapcev Jernejev je v naši domovini.

O, jaz bi si želela, da sprejme po malem hrano, da spet začne jesti ... ampak on vidi svojo pot samo tako ... Vse ali nič. Ne more več živeti od praznih besed oz. od nič.

Nekajkrat sem bila zelo prizadeta zaradi samomora bližnjih, toda počasi sem spoznala, kako ima vsak človek svojo pot. Še vedno večkrat pomislim, kaj bi bilo, če bi jaz v nekem trenutku poklicala nekega človeka ... Bi ga morda rešila za 5 minut ali bi mu zares rešila življenje?

Ampak nekateri samomori niso klic na pomoč. Gladovne stavke so klic na pomoč.

Jaz mislim, da je naša človeškost v tem, da nam ni vseeno za človeka, pa četudi dela kakšne stvari, ki jih nam - v naših športnih čevljih ali tevicah - ni mogoče razumeti.




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

Trenutno stanje duha: :(

Glejte, človek! Glejte, Troha in njegova pravica ...

Tiščalo me je pri srcu. Zbujala sem se ponoči. Troha. 55 dni gladovne stavke. Danes že 56. dan. (Naj se ne obregne kdo, da ni, ker je menda enkrat pil sok in enkrat menda neko čebulno juho.)

Šla sem nekajkrat na Gregorčičevo, kjer on preživlja ves svoj čas že skoraj dva meseca. Ampak naredila nisem pravzaprav nič. Objavila sem en zapis na blogu in nekaj malega sodelovala na Facebooku.

Kaj vendar je mogoče narediti!

Danes mi je bilo popolnoma jasno, da moram spet na Gregorčičevo. Gre vendar za človeka!

Ko sem se peljala s kolesom tja, sem razmišljala, kaj mu bom rekla. Oblikovale so se mi misli: "Razumem vas ... ampak naša država ni vredna, da umrete zanjo. Dokler ste živi, boste še vedno lahko kaj naredili, če umrete, pa ne boste mogli."

Tako nekako bom rekla. In hkrati bom skušala začutiti človeka. Biti tam. Biti z njim.

In - čutila sem grozo ... Kaj pa če ... če ...

Na Gregorčičevi je bilo sredi dopoldneva čisto mirno. Tisti trenutek je bilo videti prav zapuščeno. Sostavkajočih dveh tisti trenutek ni bilo tam.

Bivak Ladislava Trohe je bil zagrnjen z rjuho. Zavesa.

Je notri? Stisnilo me je spet ... kaj pa če ga ni ...

Potem sem pokukala skozi špranjo ... Človek z zaprtimi očmi. Glejte - človek!

Polglasno sem pozdravila: "Dober dan!"

Lado Troha je odprl oči in odzdravil. Takoj me je spoznal.

Izrekla sva par besed in jaz sem tudi potem povedala približno tako, kot sem prej razmišljala, da bom.

Mislim, da sva se človeško čutila, toda on čuti svoje dostojanstvo morda prav v tem, da vztraja v začrtani poti. On vidi rešitev za svojo družino in našo državo v tem, da je potrebno iti naprej. Četudi umre.

Presneto dobro vem, kaj je svoboda. Bi ga smel kdo prisiliti v to, da ne bi gladovno stavkal?  Bi bilo to človeško?


Ob tem, ko sem večkrat zasledila kje kakšno opazko, da je potreben psihiatričnega zdravljenja, bi rekla, da je bistrega duha in da je človeško močan. Po tem, kolikor smo kontaktirali v zadnjih tednih, ne bi nikoli pomislila, da je morda psihiatrični bolnik. Ali pa jih je mnogo v naši državi?

Če je v nekem trenutku spoznal, da je to edino možna pot do rešitve njegovega velikega problema, je dejansko potrebno to spoštovati.

Potem sem mu rekla, da ga ne bom utrujala s svojimi mislimi, ki so malo drugačne od njegovih. Pa da bom še ostala v bližini. Prikimal je.

Potem sem se pogovarjala z gospo, ki tudi gladovno stavka. Kaj vse je doživela v zvezi z zdravljenjem zob, človek komaj uporabi za to besedo "zdravljenje", to je pravzaprav posmeh zdravljenju, posmeh človeku. Prišlo je še nekaj ljudi.

Potem naenkrat opazimo dva rešilca, kombija, pripeljeta na drugo stran ceste, pred vladno palačo. Misel: so prišli po gladovno stavkajoče?

Čez nekaj časa pripelje marica. In potem pripelje še en rešilni avtomobil, na našo stran ceste.

Potem se odpravi skupina ljudi čez cesto do bivaka g. Trohe. Zdravnica odgrne zaveso in začne pogovor z g. Ladom. On odkloni to, da ga pogledajo, da ga odpeljejo.


Tip fotografij, ki sem jih posnela, ni menda dovoljen, tako da slikc ne morem dati sem, tukaj pa je filmček s spleta. (Ne znam ga objaviti drugače.)


Zdravnica skuša opraviti to, kar ji narekujeta njena strokovnost in človeškost. G. Troha odkloni.

Morda je v tem trenutku zdravniška pomoč dati lačnemu ribo. Ampak ta lačni bi rad sam lovil, pa nima možnosti. Ker nima dostopa do reke. Človek bi rad ohranil svoje dostojanstvo.

Kaj naša država res mirno gleda vse to? Kaj je našim res vseeno, kaj se dogaja? Včasih niti ni tako pomembno, zakaj natančno gre, pač pa zato, da smo ljudje ... Ali gredo res kar tako stavkat ljudje, za hec, za prazen nič?

Koliko ljudi samo jamra in stoka in se pritožuje ... in vendar bi najraje, da jim drugi ne le prinesejo ribe, temveč še spečejo ...


Glejte: Človek!









Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Ko država ne dovoli pokopati otroka

Prebrala sem pretresljivo zgodbo mame, ki je rodila mrtvo deklico. Država ji ne pusti otročka pokopati.

Po porodu so mrtvo deklico takoj odnesli.

"... Jok in sklep, da bi jo tudi jaz rada videla. Ko sem jo videla ležati v umivalniku, se mi je zdelo, da mirno spi, tisti prelepi obrazek s čudovitimi ušesci, z drobnimi ročicami, kot narejenimi za prvi objem in nožicami, ki bi jo enkrat ponesle v svet. Vedela sem, da je to Elizabeta. Pokrižala sem jo, še poljubiti in dotakniti se je nisem upala, te krhke lepote. Bolelo je še bolj v petek, ko sem brez otroka zapuščala bolnišnico in brez resnega upanja, da jo bova dobila. Predstojnik oddelka nama je sporočil, da njihovi ustanovi grozi 30 tisoč evrov kazni, če bi nama jo izročili. Ob prisotnosti zastopnika pacientovih pravic smo se dogovorili za prenos na UKC Maribor, kjer Elizabeta čaka na obdukcijo. Danes, v ponedeljek, je moja bolečina še večja. Moja lepa hčerka leži v Bogve kakšnem hladilniku in grozi ji, da jo bodo vrgli med biološki odpad. Vse v meni se upira temu, kajti jaz sem jo v bolnišnico prinesla v trebuhu in jo cel dan rojevala, sedaj pa mi Republika Slovenija ne dovoli, da bi jo z možem pokopala v družinski grob. Kot ženska bi od te iste države lahko zahtevala, da mi otroka na državne stroške ubijejo, moja domovina pa mi ne dovoli, da bi svojo Elizabeto na lastne stroške pokopala.

Upanje nam sicer vliva nedavna, junijska sodba Evropskega sodišča za človekove pravice, ki nakazuje, da tozadevna zakonodaja, kot jo imamo v Sloveniji, krši 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah o spoštovanju zasebnega in družinskega življenja (Marić v. Croatia, no. 50132/12, § 66, ECHR 2014-I).

Če lahko, prosim pomagajte."




Popolnoma nerazumljivo je, da je tako.

Posebno gre do srca človeka - poleg čutenja s konkretno družino, ki je izgubila ljubljenega otroka - to, kako je v naši državi marsikaj, kar se izključuje s pravicami, s spoštovanjem življenja, s človečnostjo. "Kot ženska bi od te iste države lahko zahtevala, da mi otroka na državne stroške ubijejo, moja domovina pa mi ne dovoli, da bi svojo Elizabeto na lastne stroške pokopala."

To, da odnesejo otroka, ne da bi ga mama videla, je grozljivka ... trdim, da je to kršenje človekovih pravic. In vse naprej v zgornjem primeru tudi.

Je kakšen poseben razlog, da je tako?

Osebno poznam zgodbo, ko je mama splavila sredi nosečnosti, vendar je lahko svojega otroka dostojno pokopala. V porodni sobi so njej in možu dali možnost, da sta se poslovila od otročka. Imeli so pogreb in otrokovo ime je zapisano na pokopališču.

Kakšen je torej razlog, da bi ta deklica iz zgornje zgodbe ne mogla biti pokopana kot človek?

Mislim, da ga v človeški državi ne bi smelo biti ...



http://www.casnik.si/index.php/2014/07/15/vrnite-nam-elizabeto/




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Trenutno stanje duha: .................

Ali je v primeru splava kršena ustavna pravica?

Zame je odločilno, koga bom volila, to, kakšen je njegov odnos do življenja in smrti.

Kajti po besedah so vsi dobri gospodarji itd. Vsi imajo radi Slovenijo, vsi bodo delali pošteno ... Ampak niso dovolj besede!

Verjamem, da kdor zares spoštuje življenje, tudi dobro gospodari. Ker je pozorem na življenje. Na življenje od spočetja dalje ... in vse do naravne smrti. Do smrti, ko pride čas. Gre za to, da ne bi nategovali življenje/a vnedogled, ne gre za to, da bi človek moral živeti ... pač pa zato, da bi živel človeka vredno in polno življenje ... in da bi dni napolnjeval z življenjem - in ne življenju dodajal prazne dni ...

Torej: zame je na volitvah odločitev, koga bom volila, povezana s tem, ali tisti človek oz. tudi stranka spoštuje življenje ali ga ne .... Ali spoštuje življenje od začetka pa vse do naravnega konca.

Tukaj pridemo seveda do razkorakov v gledanju na isto tematiko, problematiko.

Pogledi na to, kdaj se življenje sploh začne ... In konča?

Pred leti sem se seznanila z nosečnico, ki je trdila, da je njen otrok zaživel tedaj, ko je začutila njegove gibe. Bila sem zgrožena. Dejstvo je, da sem poznala tudi nekaj žensk, ki so ugotovile, da so noseče, šele pri 6 ali celo več mesecih. Torej bi  v kakšnih primerih otrok še ne bil živ. Torej je individualna odločitev ženske, kdaj je otrok živ.

Obstajajo tudi trditve, da je otrok živ šele po rojstvu ... šele potem, ko zadiha.

Seveda si jaz ne morem misliti, da posamezniki tako gledajo. In to danes.

Potem so tukaj ljudje, ki trdijo, da je splav človekova pravica - oz. sme ženska sama razpolagati s svojim telesom.

Pritrdim temu, da sme razpolagati s SVOJIM telesom ... ne pa z otrokovim - v to sem prepričana.

Sme tudi delati tako, da ne bi zanosila. Obstaja kar nekaj dosti dobrih načinov, kako ne zanositi ... najlepši način je pa zagotovo živeti v zvestobi in ljubezni s svojim izbrancem in skupaj z njim odkrivati najlepše poti, ki niso vedno gladke in brez težav in včasih zahtevajo tudi odpovedi - potem je pa še lepše.


------------

Tekst od tu naprej je skopiran s te strani:

Bralcem Dela.si smo ponudili možnost, da vsem strankam, ki bodo sodelovale na predčasnih parlamentarnih volitvah, postavijo vprašanje, ki jih najbolj žuli. Odgovorov niso posredovali le Zeleni Slovenije. Na volitvah bo sicer skupaj kandidiralo petnajst strank. Odgovore objavljamo v celoti.

Bralka Valentina je postavila vprašanje:

Ali naša zakonodaja v primeru splava krši 17. člen ustave, kjer piše: »Človekovo življenje je nedotakljivo.«

Državljanska lista (DL): Ne.

Piratska stranka Slovenije (PSS): Ne.

Koalicija Združena levica: Ne, ker nedotakljivost človeškega življenja iz 17. člena ustave RS za zarodek ne velja. Po našem pravnem redu je zarodek, dokler ni sposoben za življenje zunaj maternice (prvi dve trimesečji nosečnosti), odvisen od telesa ženske, ki ga nosi. Nasciturus oziroma zarodek nima pravne osebnosti, torej ni sposoben biti nosilec pravic in obveznosti (med drugim tudi pravice do življenja iz 17. člena Ustave RS), ampak pravno sposobnost pridobi šele z rojstvom. Edini predpis, ki v Sloveniji ureja status zarodka, je zakon o dedovanju. Tudi mednarodnopravni akti se pravnega statusa zarodka lotevajo previdno in ga nikjer izrecno ne opredeljujejo, ker gre za etično vprašanje. Ustava RS v 55. členu omogoča ženski in moškemu, da se svobodno odločata o rojstvu svojih otrok, vendar je ta odločitev individualna pravica, in ne skupna pravica obeh partnerjev. Iz te pravice pravni red izvaja strogo osebno pravico ženske do umetne prekinitve nosečnosti.

Vsaka ženska ima namreč vso pravico razpolagati s svojim telesom, saj ji ustava v 35. členu zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Siljenje ženske k donositvi in skrbi za otroka pomeni grob poseg v njeno svobodno odločanje o tem, ali si želi ustvariti razmerje z otrokom, hkrati pa bi lahko otrok zanjo predstavljal veliko življenjsko breme.

Država je v primeru tehtanja dveh vrednot, zaščite potencialnega življenja in integritete ženske, dala prednost slednji (do desetega tedna nosečnosti, kasneje le izjemoma). Slovenija namreč dovoljuje umetno prekinitev nosečnosti pod pogojem, da to zahteva nosečnica do desetega tedna njene nosečnosti. Kasneje pa le s soglasjem posebne komisije.

Slovenska demokratska stranka (SDS): O kršitvah oziroma ugotavljanju neustavnosti zakonskih določb odloča Ustavno sodišče RS, in ne politične stranke.

Nova Slovenija (NSi): Današnja razvita družba je v obravnavanju nerojenega človeškega življenja nedosledna. Krščanski demokrati se zavzemamo za spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti.

Zavezništvo Alenke Bratušek (Zaab): Ne.

Stranka Mira Cerarja (SMC): Odobritev splava seveda nasprotuje ustavnemu načelu nedotakljivosti človekovega življenja, a je na njegovi strani drugo ustavno varovano načelo, to je svobodno odločanje o rojstvu otrok. V prvih tednih nosečnosti torej pravo daje prednost materi, da odloča o vprašanjih, povezanih s svojim telesom kot odraz pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Ko se zarodek okrepi, pa zakonodaja splava več ne dovoljuje. Sama izvedba splava je zakonsko urejena in vsaka odločitev zanj strokovno spremljana, kar pomeni, da se poskuša presoditi, ali bi lahko življenje vendarle ohranili. Vsekakor je treba dati prednost informiranju o načrtovanem rojstvu otrok, nosečnicam, ki nenačrtovano zanosijo, pa svetovati o prednostih rojstva otroka, a ko otrok zares ni zaželen, je bolje dovoliti splav. V EU najbolj strogo nasprotuje splavu Irska, ki ustavno varuje pravico do življenja še nerojenega, a to obenem sproža številne težave, samomore mladih mater, ki so prisiljene donositi nezaželenega otroka, do množičnih odhodov na splavitev v Veliko Britanijo.

Socialni demokrati (SD): Ne.

Slovenska ljudska stranka (SLS): V primeru pravice do splava v SLS izhajamo iz načela dostojanstva človeka od spočetja do smrti z izjemo, kjer je ogroženo tudi življenje matere. S tega vidika smo tudi podporniki 17. člena Ustave RS, zato so naše aktivnosti usmerjene v zagotavljanje pogojev, da nikomur zaradi socialnih razlogov ne bi bilo treba razmišljati ali se odločati za splav. Kajti vemo, da zakonska prepoved splava teh problemov ne rešuje, temveč kvečjemu povzroči še kakšno dodatno katastrofo zunaj zakonskih okvirov. Splav prekine življenje nerojenega otroka in pušča trajne posledice na materah, zato se v SLS zavzemamo za obvezno osveščanje o vseh posledicah splava in predhodno izčrpanje vseh alternativnih možnosti, ki bi omogočile rojstvo otroka.

Pozitivna Slovenija (PS): Ne. Po slovenskem pravu in mojem osebnem prepričanju (Zoran Janković, op. a.) se življenje začne z rojstvom.

Naprej Slovenija (NPS): Država premalo skrbi in se zanima za preprečitev izumiranja slovenskega naroda. Katastrofa!

Slovenska nacionalna stranka (SNS): Kot farmacevt se zavzemam za svobodno odločitev o splavu, medicinska znanost pa je določila časovno mejo, po kateri splav ni več mogoč oziroma dovoljen, razen v primerih izrednih medicinskih ukrepov.

Desus: Ne.

Verjamem: V stranki Verjamem smo prepričani, da noben člen Ustave RS ni v nasprotju s katerim drugim.





Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

Siamska dvojčka z enim srčkom - sme človek odločati v življenju in smrti?


Aprila letos sta se rodila dva mala fantka z enim samim srčkom in z enimi samimi pljuči.

Po rojstvu sta živela še 76 dni. Bila sta ljubljena in sprejeta od svojih staršev.


Starša Michelle in Kody se nista mogla odločiti, da bi poskusili zdravniki dvojčka ločiti in tako dati možnost življenja enemu samemu. Tako sta doumela življenje in tako sta izrazila svoje spoštovanje obeh malih dečkov ...

...


Mala fantka, fotografija s spleta.


Garrett in Andrew Stancombe sta se rodila 10. aprila letos. 

Ginekologi so bili glede na vse, kar so v nosečnosti ugotovili, vse prej kot optimistični. Ker sta bila malčka zraščena na res neugodnem mestu, je bilo tako rekoč nemogoče, da bi ju kirurgi ločili ter oba ohranili pri življenju. Še več, veliko jih je bilo prepričanih, da se ne bosta rodila živa, zato so Michelle svetovali, naj splavi, a se je tej možnosti takoj uprla.


Siamski dvojčki se rodijo na vsakih 200 tisoč rojstev. Približno 60 odstotkov se jih rodi mrtvih, 35 odstotkov pa preživi samo en dan. Sicer je možna operacija, s pomočjo katere jih večkrat morejo ločiti, tveganje za preživetje pa je odvisno od tega, kje sta dvojčka zraščena in ali ter koliko organov si delita.




Čeprav sta bila fantka rojena v 36. tednu nosečnosti s pomočjo carskega reza, je bilo z njima vse v najlepšem redu. Nista potrebovala ne inkubatorja ne intenzivne nege. Zdravniki so malčkoma sicer dali 25-odstotno možnost, da preživita več kot en dan, a fantka sta se izkazala za prava mala borca. Zdravniki so sicer predlagali operacijo, pri kateri bi fantka ločili, a ker sta si delila srce, bi lahko preživel le eden. Starša sta se odločila, da ne bosta tvegala operacije in ne bosta umorila enega izmed bratcev.

Zraščena dvojčka sta po vsega štirih dneh zdravniške oskrbe lahko zapustila bolnišnico. Ob odpustu je zdravnik staršema dejal, naj skupaj uživajo v vsakem trenutku, ki jim je podarjen, saj teh najverjetneje ne bo ravno veliko. Starša sta njegove besede vzela resno in priredila veliko družinsko slavje ob drugem rojstnem dnevu njunega prvega sina Rileya ter ob materinskem in očetovskem dnevu.

"Verjamem, da se ne smemo predati, če vidimo, da se otroka ne razvijata tako, kot večina ostalih. /.../ Borila se bosta, dokler ne bo prišel njun čas," je bila jasna pogumna mama. "Z očetom ju bova imela rada in ju bova cenila do trenutka, ko se bosta morala posloviti, pa tudi potem."


Dobra dva meseca po njunem rojstvu se je mama Michelle morala vrniti na delovno mesto. (Smo hvaležni za naš enoletni porodniški dopust?)

Ne piše, ampak nehote razmišljam o tem, če sta umrla, ko mame ni bilo več stalno z njima ... sta mala dva pogrešala mamo ...? Koliko zgodb sem že slišala in nekaj tudi doživela, ko je reakcija malega, lahko celo otročka v maminem trebuhu, jasno pokazala, kako že tak majhen človek čuti in močno doživlja.

Skratka: mož je poklicala svojo Michelle v službo, češ da malčka vse težje dihata in da njuno srce hitro peša. Fantkoma žal ni bilo več pomoči. Mlada starša sta potem preživela še zadnje ure z umirajočima sinovoma.

Naredila sta vse, kar sta mogla, za svoja dva mala sinova do zadnjega diha ...



Naslov prispevka na spletu, Umrla, ker ju starša nista želela ločiti, je pravzaprav zavajajoč.

Umrla, ker ju starša nista ločila oz. dala operirati, tvegala operacije? Taka operacija bi gotovo bila zelo tvegana in vprašanje je, če bi bilo potem vse dobro z enim od obeh ... in kako se odločiti za enega ... samo eden je imel nekaj možnosti. Za katerega? Se da izbirati med otroki?

Ja, vem, nekateri ljudje prebirajo, izbirajo ... hočejo npr. otroka določenega spola, kakšen bi izbral tistega, ki mu kaže več možnosti za preživetje. Ampak vse to so človeške odločitve. Morda je pa življenje vendar neskončno več kot le skupek nekih človeških odločitev?

Eni ljudje obsojajo odločitev staršev malih dečkov, da bosta omogočila življenje obema ... kolikor jima bo dano. Po mojem mnenju sta starša ravnala etično. Bila sta odprta življenju, sprejela sta ga in negovala ...





Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič. Samo umakniti jih ne znam.




Ptički, dost je blo


Zadnje čase sem ugotavljala, koliko enih ptičkov je okrog mene. Kar frfolijo in ščebetajo čisto blizu. Pridem v kuhinjo in jih najdem na sprehodu po mizi. V sobi se ptiček zaletava v šipo, ko ne zna ven. Noter je priletel pri samo na zgoraj odprtem oknu.

Pred kratkim sem zjutraj, ko se je danilo, začela še napol v spanju razmišljati, da so ptički nekako preglasni ... Kot da so del mene, tako močno se je slišalo. Potem sem pomislila, da imajo gnezdo morda v policah ob postelji. In potem sem vstala in zlezla na mizo pri oknu in - našla gnezdo - "prilepljeno" na zgornji zunanji del okna. Okno je bilo zvrha odprto in zato so ptički tako glasni, da imam občutek, da mi pojejo skorajda na "povštru".

Ampak smola za ptičke, z možem nisva vedela, da imajo gnezdo tam gor na oknu, pa sva nekajkrat odprla okno scelega - in tedaj se je gnezdo poškodovalo. Na srečo ni bilo v gnezdu videti jajčec. Sicer bi gnezdo pustila pri miru, odprto tako, kot je tedaj bilo, ko so ptički začeli "zidati" svoj domek ... in upala, da ne bi kakšen nebogljenček padel k nama v sobo ...

Ko pridem na balkon, jih je spet polno. V mojih rožah se dobro počutijo, včasih pa najdejo tudi kaj za "pod zob", znajo dovolj dobro brskati ...

Ko sem na "svoji farmi", spim zunaj, če le preveč ne dežuje ... in že navsezgodaj mi pojejo ptički. Kako mi je to všeč! Zdi se mi, da je ptičkov res veliko. Več kot včasih. To mi je ljubo, še posebej ob tem, ko toliko ljudi pove, da so v njihovem okolju vrane pregnale manjše ptice. Pregnale, uničile, pobile njih in njihov zarod. Pomislim, da so morda množice ptičkov prišle kar k nam. Dobrodošli!

To mi je všeč. Zelo. Počutim se precej "frančiškovsko".

Ko pridem na vrt, mi je kar takoj jasno, da je pticam pri nas lepo, iz malinovja se jih vsuje cela "tolpa", maline jedo ptice pa polži pa še vedno jih je kaj tudi za ljudi!

A ko pridem do hruške, junijske lepotice, lani je imela prve tri sadeže, letos pa je svoje malo mlado naročje izdatno obložila s sadeži - ugotovim, da so vsi zrelejši sadeži načeti ... Ose? Nemogoče? Sršeni. Ma ne. Ptički, ptički so imeli svojo gostijo tudi na naši hruški! Hruške so čisto skljuvane, pol sadeža, tričetrt ga manjka ... 

Joj, zdaj je pa dost, ptički!

Najdite si kaj za v svoje lačne kljunčke še kje drugje!

Tisto malo, kar je ostalo, oberemo ... in uživamo slastne domače hruške!




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

Trenutno stanje duha: Še kaj malo "lažjega" ... da ne bo sama "politika" :)))

Utrinek ob gladovni stavki Ladislava Trohe

Nesem Ladislavu Trohi malico. Potem me preblisne, da on vendar ne je ... da gladovno stavka. On ne potrebuje take hrane ... Kakšno hrano pa potrebuje ...?

Ugotovim, da sem sanjala.

Morda odsev ob tem, ko je L. Troha povedal, kako so objavili fotografije, kako on pije ... kot nekakšno diskreditacijo gladovnega štrajka?

...

Vsekakor mi je včerajšnje pozno popoldne pustilo močan vtis ...

Z mojim možem sva obiskala Ladislava Troho, ki gladovno stavka pred vladno palačo.

Med potjo tja sem razmišljala, kako čudni smo ljudje, prebivalci naše države (ali pa je vsepovsod tako?). Smo brezčutni? Lahko pustimo nekoga, da umre? Saj se je odločil sam?

Kako je mogoče, da lahko mirno dihamo naprej, jemo, pijemo, jamramo, kako težko je v državi, hodimo mirno na počitnice, če nam družinski proračun to omogoči .... hkrati pa morda le vemo, da se je nekdo, ki mu ni vseeno za Slovenijo, odločil zanjo trpeti, morda celo umreti ...?

Je svobodna domovina samo po sebi umevna, imamo pravico do nje ... pravico brez dolžnosti?

Kje so tisti, ki se že cela desetletja hvalijo, kako so se borili zanjo? Pa kako bi bili brez nje, če njih ne bi bilo? Kako so zadovoljni s svojimi privilegiji, s svojimi stolčki ... joj, mene je vedno sram, kadar imam morda kaj več kot kdo drug ... kadar imam občutek, da mi je bilo dano nekaj, česar morda nisem zaslužila. Tako težko razumem, da kakšni ljudje mirno poberejo vse, kar je mogoče ... kaže, da brez slabe vesti - čeprav o vesti veliko govorijo ...

Če bi v resnici tedaj živeli bratstvo, o katerem mnogi pojejo na ves glas še danes in jokajo za Jugoslavijo in si jo želijo nazaj, potem bi tedaj, pred nekaj desetletji, sploh ne hrepeneli po svoji domovini, po Sloveniji .... Ampak to našo ljubo Slovenijo, ki smo jo vendar izglasovali in jo dobili, so začeli voditi "demokrati", ki so vedno vladali. Ki niso znali sprejeti drugačnosti. Tiste drugačnosti, ki se je cela desetletja morala skrivati. Ker je bila nezaželena, prepovedana.

Drugorazredni državljani ... Ki so bili in so še ... Drugorazredne teme ...

Tisti pomladniki, ki so prišli "gor", se mi zdi, so bili preponižni (in taka ponižnost ni dobra, medtem ko je ponižnost sicer zdrava, dobra, potrebna), preprijazni s prejšnjimi voditelji, niso znali presekati nenujne vezi pred "prej" in "zdaj".

Poleg tega najbrž nihče ni bil naučen voditi ...

No, v naši državi je mnogo nezadovoljnih ljudi ... ki pa v glavnem potrpežljivo čakajo ... morda predvsem z občutkom nemoči ... Vendar ... živimo, dokler upamo. Ko ne upamo nič več .... morda nismo več živi ...

Pa kako bi človek dopovedal Državi, da misli resno?

Večina ljudi - kot se meni zdi, ki seveda nisem povsod zraven in tudi medijem ne prisluhnem kaj dosti, slišim predvsem neposredno  - ima ogromno pritožb čez državo, čez vse politike, (vendar, se zdi, niso pripravljeni narediti ničesar drugega, kot govoriti čez državo in vse politike), hkrati jih je vse več, ki ne verjamejo, da se splača iti na volitve. In so ljudje, ki imajo zaradi govoric, ki so jih slišali, slabo mnenje o določenih politikih, ne da bi se kaj dosti sploh zanimali, za kaj gre v resnici. In nekaterim politikom vedno verjamejo, ne glede na vse.

Sicer ... res je, marsičesa tudi sama ne poznam ... vsaj ne do dna.

Tako sem razmišljala med potjo na Gregorčičevo (kako pomensko: na Gregorčičevo - seveda ob tem mislim na Gregorčičevo pesnitev Soči), kjer bivakira (ne, ni mu bivaka postavil župan Janković, kot so nekateri rekli) in gladovno stavka Ladislav Troha. Ob pisanju so se mi prepletle z mislimi od prej tudi misli od "tam" in od "potem".

Tudi sama večkrat pomislim, koga sploh voliti, kaj se sploh da narediti, soočam se s kakšnimi stvarmi v naši državi, ki me zelo bolijo ...

A vendar na nek način vendar Upanje je. Tudi nikakor ni vseeno, kako imamo pospravljeno našo preteklost. Na čistih temeljih se gradi močna zgradba. Sprava je več kot "sori" in objem na hitro. Ali pa celo Judežev poljub. Koliko Judovih poljubov se ponuja dan za dnem v naši Sloveniji ...

Mislim, da sem razumela! Gre za mnogo več kot "samo za enega človeka", ki "trmasto" vztraja pri postu. Gre vendar za vse nas, za našo domovino, da bo res naš dom ...



http://www.gibanje-ops.com/

Filmček: Gladovna stavka

Medijska blokada




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

Tudi jaz sem pospremila Janeza Janšo


Čeprav nimam rada množic in se redko udeležujem množičnih srečanj, sem se tokrat odločila in šla tudi jaz pospremit Janeza Janšo v zapor.

Sicer o politiki skoraj ne pišem, ker se zavedam, da marsičesa ne vem, poleg tega me zanima življenje in odnosi med nami in do narave nasploh in pišem, kolikor zmorem, o tem.

Tokrat se oglašam, ker verjamem, da Janez Janša ne bi smel biti zaprt.

Kolikokrat sem razmišljala o krivičnih sodbah in vem za nekaj krivičnih, tudi pri nas. Pred leti so obsodili nekega gospoda (nočem zapisati njegovega imena in priimka, ker se mi zdi, da če ga, kot bi ponovno vanj zabila žebelj krivice, kot bi ponovno zlorabila njegovo pošteno ime), sem pa pisala o njem, ko so javno priznali, da je bil obsojen po krivici. Koliko je pretrpela njegova družina, kakšno sramoto sta doživljala njegova šolska otroka, ki sta veljala za otroka zločinca. Jasno je bilo, da ni ubijal on, jasno so kazale sledi drugam, a vendar so obsodili njega.

Dobil je čez mnogo let odškodnino, ampak žena je umrla že zdavnaj ... Krivica nikoli ne bo res popravljena.

V mislih imam še nekaj drugih sodb.

Baje je tako, da če te obsodijo, si kriv. In dokler človek ni obsojen na sodišču, je nedolžen. Tako je marsikakšen človek nedolžen po tem, kako ga obravnavajo sodišča ... nedolžen, ker ga pač niso prijeli in mu sodili ... ali pa so mu na sodišču našli olajševalne okoliščine, če so že kaj našli.

Bolj kot to, da koga ne bi obsodili, čeprav je kriv, se mi zdi pomembno, da ne bi obsodili ljudi po krivici.

Če si dovoli država obsoditi človeka ob tem, da ni jasnih dokazov, da je kriv, potem nas res lahko skrbi ... težko, vse težje je verjeti v pravno državo.

Zelo zgovorno je geslo: Danes Janša, jutri ti.

Dejstvo je, da gre za političen konstrukt, za montiran proces. (Sem mislila, da tega v Sloveniji vendar ne bo, ne bo več.)

Janez Janša: "Skoraj natančno pred 25. leti sem bil na tem istem, žalostnem kraju. Takrat so me obsodili zato, ker naj bi svoje intelektualne sposobnosti napačno usmeril. In tudi takrat so režimski mediji trobili vsak dan, da je treba takšno sodbo spoštovati."

Na spletu sem pred dnevi opazila to, da zakaj bi Janša ne šel v zapor, saj so morali mariborski protestniki tudi.

Dejstvo je, da nikoli ne bi smeli dopuščati, da se dogajajo krivice. Ne bi smeli dovoliti takih stvari.

Zdaj smo odkrito protestirali, ko so zaprli Jaaneza Janšo, in ne smemo odnehati. Če se komu dogaja krivica, ne smemo molčati. Ne več. Dost' je tega, preveč. Nedopustno je, da se dogajajo krivice. In to v imenu države.

Janez Janša je rekel:

"V teh žalostnih prostorih, kamor odhajam, bom našel več takšnih, ki vedo, kaj je čast, kot včeraj v studiu na POP TV."

Verjamem! Včeraj sem gledala soočenja ... Ob tem, kar je včeraj rekla Bratuškova, si prav lahko predstavljam, kako pišejo (tudi ona, je povedala včeraj) zakone, ki naj bi odrezali od politike Janeza Janša ........ a zakaj takih zakonov ne napišejo recimo za tiste, ki so itak bili proti samostojni Sloveniji in še zdaj - nekateri - jokajo za Jugoslavijo? Ne morem razumeti, kaj delajo v slovenski politiki ljudje, ki Slovenije ne marajo in so svoj čas tudi odkrito bili proti..

Vem, nekateri ljudje razmišljajo, če sem jaz doživel krivico, jo naj pa še kdo drug. Če je nastradal moj otrok, naj nastrada še kakšen drug.

A če ne bomo delali za to, da bi krivic ne bilo, bo hudo.

Mojemu otroku, ki se mu je zgodila krivica, ne bo nič lažje, če bosta zdaj trpela še Janševa mala sinova. Po kakšni pravici trpi Janševa žena? Bo imela kakšna žena zadoščenje, če bo trpela Urška Bačovnik Janša?

Urška B. Janša svojemu možu: "Dragi Janez. Črtomir je bil star le nekaj dni, ko se je začel cirkus na sodišču. Ukraden je bil skoraj vsak naš skupni prosti čas. Potem se je rodil Jakob. Tik preden je prišel na svet, so te obsodili. /.../ In če kdo danes povsem zagovoto ve, da se ti dogaja nepopravljiva krivica, sem to jaz. Najino skupno pot je ta afera kruto kaznovala. Nikoli ne bom sprejela te sramotne, primitivne, žaljive in krivične obsodbe. Nihče nima pravice, da otrokoma s prevaro in lažjo jemlje očeta. /.../ Lahko te fizično ločijo od nas, ne morejo pa zatreti naše ljubezni in ubiti resnice."

"Krvna osveta" se širi kot plamen ... če ne skušamo delati pravičnega sveta ...

Kaj ne želimo res boljšega sveta? Za vse boljšega?

Kaj se mora dogajati "živalska farma"?




...

Bila sem del množice, menda nas je bilo kakšnih 4.000. In še kako sem čutila s Človekom. S Človekom in njegovo družino.

In z nami vsemi ... če ne bomo delali za to, da bi živeli res v pravni državi, bo žalostno ... vedno bolj žalostno ...

...

http://www.dnevnik.si/slovenija/pred-zaporom-pripravljajo-oder-vrhovno-sodisce-ne-more-predvideti-dinamike-odlocanja-o-jansevi-zahtevi

http://www.24ur.com/novice/slovenija/jansa-danes-odhaja-v-zapor.html










Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

Mož, ki beži pred evtanazijo



Takole je včeraj pripovedoval en bližnji duhovnik:

Pred vrati je našel moškega s kovčki, ki ni imel kam iti. Brez denarja, samo s prtljago.

Osiveli možakar je bil tujec; če se ne motim, z Nizozemske ali iz Belgije. Povedal mu je:

"Žena mi je umrla in mi je zelo težko. Otroci so jo dali evtanazirati."

Odtlej se je možakar bal, da dajo otroci evtanazirat še njega, pa je spakiral svoje kovčke in odtlej potuje okrog po Evropi. Živi od pokojnine, spi po hotelih, ko mu zmanjka, postane "klošar". In tako naprej.

Duhovnik, ki je to zgodbo povedal, je pomagal poiskati možakarjevo sorodstvo v neki drugi državi in ne v njegovi rodni. Tja se ne upa vrniti.

...

Kam smo prišli s tako imenovano pravico do milostne smrti, evtanazije?

Res nikoli ni ta "pravica" zlorabljena?

Pred časom sem že omenila zgodbo človeka, ki se je odločil za evtanazijo, a se kasneje premislil (tukaj). Še pravočasno. Sprejel je umiranje v vsem dostojanstvu ... In res je potem živel in umrl dostojanstveno. Mislim, da je napolnil svoje dni z življenjem in da je nekatera dela res dobro dokončal. Le drugače marsikaj postane, ko je človek zelo bolan, drugače, vendar to ne pomeni, da ni vredno življenja ... da se ne splača ...


P.S.: Žal link ne dela.

Poskušam drugače:

Samomor in evtanazija

Kaj mi pomeni: spoštuj življenje


(Nekaj je, nekaterih "stvari" z bloga Sol zemlje pa ne morem pokazati tukaj. Je že prav tako ...)






Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.




Trenutno stanje duha: Človek izgublja, če en spoštuje naravnih danosti ...


{ Novejše modrosti } { Stran 1 od 143 } { Starejše modrosti }

Dragoceno mi je, da potujejo dobre stvari med nami, mnogo mnogo lepega je že prišlo skozi moje dlani in srce ... toda kot jaz spoštujem zapise drugih tudi s stališča avtorstva, prosim, da spoštujete tudi vi moje prispevke, tako zapisano kot "pofotkano"! Torej: prosim, ne objavljajte mojih zapisov brez mojega imena oz. linka! Copyright-Odsrcadosrca Mir in vse dobro!
odsrcadosrca.eDnevnik.si

«  februar 2015  »
pontorsrepetsobned
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
232425262728 


Predali modrosti

Da bi rasli v vednosti in modrosti
Dobra volja je najbolja
Domovinske in družbene modrosti
Drobne modre zgodbe
Drobne modrosti
Drobne rime
Drobtinice, ki so ostale
Drugi so zapisali modrost ...
Duša mi je žalostna do smrti
K tebi želim, moj Bog
Kdor poje, dvakrat moli ...
Kjer mi zibka tekla je
Ko mladost išče modrost ...
Kot slavček rada bi pela ...
Ljubil te bom vse dni
Ljubljena slovenska hiša
Šola odpuščanja
Majhna sem bila
Mavrične modrosti
Mizica, pogrni se!
Modre zgodbe
Modri pogovori
Modri SPISI
Modrost kot vsakdanji kruh
Modrost malih
Modrost od zgoraj
Modrosti izročila
Modrosti modrih knjig
Modrosti za našo Zemljo
Ringa ringa raja
Stkal sem te v globočinah
Svet od pogumnih s srcem
Tja vleče me srce
Utrinki modrosti
Virtualne modrosti
Visoka pesem
Začutiti modrost narave


Frišne modrosti

Pika Nogavička
Post: 40 dni za življenje!
Danes je dan spominjanja na žrtve holokavsta
Homoseksualna partnerja spolno zlorabljala svojega posvojenca
Evtanazija - je to res milostna smrt?
Pirotehnika? Neee! Peticija proti uporabi pirotehničnih sredstev!
Poroka v hospicu
Nasilje v šoli - kaj moremo narediti?
Vseposvojitev.si ... posvojila sem komunista in antifašista Nikolaja
Rovte in Mussomeli - mnoge je vzela svoboda ...
G. Troha ... odslej bom skrbela za lastno rit :)
Obujte Trohove čevlje in od drugih gladovno stavkajočih tudi
Glejte, človek! Glejte, Troha in njegova pravica ...
Ko država ne dovoli pokopati otroka
Ali je v primeru splava kršena ustavna pravica?
Siamska dvojčka z enim srčkom - sme človek odločati v življenju in smrti?
Ptički, dost je blo
Utrinek ob gladovni stavki Ladislava Trohe
Tudi jaz sem pospremila Janeza Janšo
Mož, ki beži pred evtanazijo

(Zvok lahko izključiš!)

Edivas

rudimark
drugacemisleci
petruska
chiara
alja
miiiska
schizophrenia
mojeblodnje
Babica
morskadeklica
jasmy
klotilda
mezicar007
malteski
sandra
sabyy
lusi
kajtije
jasmin01
BelaBrada
tritogeneja
Santos
vvooodnarka
mislice
brjav8
chefek
mojles
psychoXL
caillou
Arzen
primoz69
menelida
karmenca
ubiamordeusibiest
RazbOjniK
Rimljancek
speljur
sandrca
osem
kojotka
alea
virtus
tedi
metuljc
poli
SamotnaDusa
ZavestnaSamost
lucille95
pumpkin
skalaprava
minca
zuzzu68
bobek
pollmatej
laana
NooNeeLse
lea199
sailor565
ggmitja
tekabaka
inside
drsalka
alter
svetloba
kokfajn
ocka
OdseviNeba
osi
okop
piko
Pikabu1
zogca
Mozakar
sime
GorgonzolaDcheee
tempera
TheMoon
merimax
andrejm
bibica
knjige
sviloprejka
abuu
ferdo
aljazek
mazy15
ZB
Emilija
sheehs
networking
skupinaextrem
pajo
bambam
Lurovke
vesel
sandman
kaplja
nebodigatreba
Kayelina
pravljicna
PikePoke
tadam
Irenca88
silvestra
Kleopatra
mastadzoni
copatek
MavricniSkrat
eja
sokol
prizma
deprofundis
Vidomisla
agapetos
debi76
TrixieML
racionalnaFunkcija
marios
roomeo
darja1
pravakala
marika
salamandrina
mathea
elenah
anabell
Chantal
jurson
sajnovicBrajdic
Ramus
Untamle
timba
thepeopleof
larakazanovski
milina
denver09
modrival
masreya
butalkindnevnik
luninsij
ink164
modrina
nervuska
rozinca
radost
jagoda1
kunigunda
karliturk
Samarijanka
Urrska
najinapot
trojka
izposojakombija
franc
liberta
barvnasmetana
jazsemto
3141593
Gordana
DaniKa00
DarkBloodAngel
enea
myoffice
modrebesede
eora
trimegistus
mehanikaleban
puncaizkaira
babica3
marjana
LaVida
Razocarana2
deklicamorska
Danika01
lorelaj
DiZ
rabarbara
ton
Ustvarjalnost
III
Poezijainproza
RisanjeSlikanje
ArtGrafika
ZavestnaSamostNova
DrustvoPlus5akcije
kolos
turist
neza123
scarlet
Sapfo
cebelicamaja29
dajana
odpadki
fee
saci

Druge vasi






Število zadetkov: 13869345
Statistika od 4.06.2009:

Statistika obiskovalcev
Avtor vsebine tega eDnevnika je odsrcadosrca.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik