od srca do srca

Vseposvojitev.si ... posvojila sem komunista in antifašista Nikolaja


Že nekaj mesecev je minilo, odkar sem zvedela za vseposvojitev - za osebno posvojitev žrtev zla med drugo svetovno vojno in po njej. To je možna resnična pot sprave med nami.

Res je, hudodelci so bili na vseh straneh, vedno, ko ne delamo v ljubezni, se lahko kaj pokvari in to zelo pokvari. Trma včasih žene ljudi naprej, da bi za vsako ceno dosegli, kar so si zadali ..... ne glede na nedolžne žrtve.

Nekajkrat sem na blogu omenjala moje korenine, moje prednike, ki so utrpeli hude stvari med 2. svetovno vojno in po njej. Tako zelo od blizu doživljam že precej desetletij krivico in odpuščanje. Vem, kako je nujno odpuščanje.



Vidite mavrico na fotografiji? Posneta je bila 21. julija letos, videti je pa čisto jesenska! Naj mavrica tam zadaj pomeni spravo ...


No, in stran Vseposvojitev.si nam pokaže eno od poti k doseganju sprave in odpuščanja v naši državi.

Pot med Zagrebom in Ljubljano 7. februarja 1986. Marko Godina, 43-letni znani mikrokirurg, se vrača iz tujine z ženo Vesno domov. V njun avto se zaleti mlad voznik, ki je prehiteval v megli. Nesrečo preživi nepoškodovan, ker ga je obvaroval velik in varen avtomobil. Zakonca Godina v miniaturnem P-126 sta na mestu mrtva. Na glavni obravnavi, kjer sodijo povzročitelju, oče pokojnega zdravnika, pisatelj in partizan Ferdo Godina, prosi sodišče, naj storilcu izreče blago kazen

 

Posvojiti pomeni vzeti nekaj tako za svoje, kot je le mogoče. Pomeni tiho prisluškovati potrebam nemočnega bitja, mu popihati rano, ga nahraniti z ljubeznijo in okrepiti življenje v njem. Pomeni razširiti meje srca.

V zamisli o vseposvojitvi žrtev zla iz druge svetovne vojne in po njej se skrivajo različni pomenski odtenki.

...

Ne glede na to, da so moji sorodniki žrtve partizanov med in po vojni, sem se odločila, da si izberem svojega človeka "naključno", torej, da prepustim računalniku, da mi ga izbere.

In tako sem dobila svojega posvojenca!

To je Nikolaj Vatovec, ki je bil rojen 10.01.1906, umrl pa je 02.10.1943 (Sveti Anton). Doma je bil iz Čežarjev. O njem vem komaj kaj (bil je kmet), na spletu sem našla tole:


Iz knjige Vlaste Beltram: POBEGI - ČEŽARJI
ZA VEČNO ZAPISANI V KRAJEVNO ZGODOVINO
Predvojni komunisti in antifašisti: Med najbolj aktivnimi so bili: iz Čežarjev: bratje Vatovec (Flinkovi): Albert, Ernest, Nadal, Nazarij-Lalo, Nikolaj; bratje Primožič (Gabrčani): Ivan, Peter, Nazarij in Avgust; dalje  Nazarij Vatovec (Kovačev), Ivan Vatovec (Stotolić), Nadal Vatovec (Zavajane), Jordan Vatovec, Rihard Vatovec-Riko, Peter Valentič (Lukov), Angel Peharc (Kantačiro), Narciz Vatovec, Benedikt in Danijel Bertok;

.........................

POSVOJITVENI LIST

Osebna posvojitev žrtve zla med drugo svetovno vojno in po njej

Jaz, Ana, sprejmem v posvojitev žrtev z imenom Nikolaj Vatovec in bom varuh blagega spomina nanj-o.

Naše žalostne dlani
kot najmehkejše trave
nežno so objele
vaše trudne glave
z zaprtimi očmi …

(Anton Vodnik)


Tudi moj mož je posvojil žrtev zla 2. svetovne vojne, to je Ivan Lojen, nemški vojak, Obsotelje, umrl je še ne 19 let star pred Berlinom 1945.

Vsako nedeljo opoldne se skušava spomniti v molitvi najinih dveh mož in tudi drugih žrtev ... z namenom, da se naš narod spravi med seboj ... Avtorica pravi:

Ko bomo enkrat slovenske Abele in Kajne ugledali predvsem kot vsega našega usmiljenja potrebne otroke tistega nesrečnega časa, bomo spet celi in pomirjeni. In kljub vsemu hudemu se bomo čudili veličini življenja.




http://vseposvojitev.si/







Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Trenutno stanje duha: Za spravo med nami ...

Rovte in Mussomeli - mnoge je vzela svoboda ...

"Jezus ni govoril veliko o pravičnosti, pač pa o ljubezni ..." je včeraj v Rovtah rekel Joseph A Mussomeli. Tako nekako.
Prav je, da smo pravični, verjetno si vsi tega želimo. A nad tem je ljubezen. Da bo res dobro. Pravičnost včasih uniči kaj lepega ... lahko se celo izrodi v pravičniškost ... žal ...

Morda je bila prav ljubezen - več kot samo pravičnost - tista, ki je vodila vaščane Rovt, Rovtarje, že l. 1944, pred 70 leti (ja, že med vojno!), da so postavili spravno kapelico vsem vojnim žrtvam, domačinom iz Rovt in njihovega okoliša.
To je nekaj edinstvenega v slovenskem prostoru! Bila je prva tovrstna kapelica. V njej so zapisali imena vseh do novembra 1944 umrlih v vojni. Kapelico so postavili, tudi financirali domobranci. V Rovtah so "nastali" prav tako kot drugje, kot odziv na nevarnosti, ki so grozile domači vasi.
V Rovtah je bilo po 2. svetovni vojni trikrat več žrtev kot med vojno. Vzela jih ni vojna, pač pa svoboda.
To frazo sem jaz poznala že kot otrok ... tudi pri nas so ljudje pripovedovali razne zgodbe in rekli, da je marsikoga vzela "svoboda" ali da se je nekaj zgodilo po svobodi. Ne v svobodi, pač pa po svobodi. Svoboda je bila le 8. ali 9. maj 1945, potem je za mnoge ni bilo več.
In ker je bila ta svoboda "edina zveličavna, edina dopustna", mnogi cela desetletja niso poznali resnice ... in marsikdo je ne pozna niti sedaj ... ali pa zdaj enostavno zahteva odpuščanje, ne da bi za spravo resnično kaj naredil ...

...

Dež nas je proti koncu maše pregnal v cerkev, kjer se je potem po maši odvijal lep kulturni program, poleg glavne govornice gospe Valič Zver so govorili tudi logaški župan, Peter Sušnik kot predsednik Nove slovenske zaveze, ameriški veleposlanik Mussomeli, poleg povezovalke so res lepo peli domači zbor (morda zbor z malo večjega območja?), Marko Fink (med mašo psalm - Čisto srce, o Bog, mi ustvari) in dva avstroogrska vojaka (dve pesmi) - v uniformi, kakršno je nosil tudi Rudolf Maister, eden je igral na harmoniko, drugi pel.

...

LINK pesmi Moja domovina (ne znam dati "gor" videa).
Škoda, ker ne najdem kakšne druge objave te pesmi (lepa je, zelo, kako smo jo peli!) ... da bi bila z navadno slovensko zastavo ...


Del povzemam po zapisu Vilija Kovačiča (da mi ni potrebno preverjati vseh podatkov, s pripombo, da mi je nekdo rekel, domačin iz Rovt, da glede na okoliščine ocenjuje, da je bilo okrog 1000 ljudi):

Okrog 600 - 700 ljudi je bilo na spravni slovesnosti ob 70 letnici postavitve kapelice žrtvam 3 vojn in 4 udeleženih strani. Slovesnost se je pričela z mašo pred kapelico. Ljudi je bilo približno toliko kot jih je bilo leta 1944 ob otvoritvi kapele. Gre za spravno kapelo, ki so jeseni leta 1944 postavili domobranci. Spravna kapela je imenovana zato, ker  so v njej na istem mestu  vpisane skupaj z vaškimi stražarji in domobranci tudi žrtve partizanov. To je edinstven primer spravnega obnašanja že med vojno, kar pa je bilo vseskozi zamolčano.

Skupno s povojnimi poboji je bilo v Rovtah in okolici pobitih okrog 300 ljudi, kar je bil ogromen krvni davek, ki so ga plačali prebivalci za ohranitev svojih domov in cele vasi.  Spravna kapelica je bila v povojnem obdobju že dvakrat pred tem da jo porušijo, a se je na srečo  ohranila, zanamcem v spomin in opomin. /.../

S slovesnosti je bila poslana posebna poslanica poslancem Evropskega parlamenta, v sklopu prizadevanj za odpravo posledic totalitarnih režimov. Kot vemo odpravo teh posledic tudi Sloveniji s posebno resolucijo nalaga Svet Evrope.


http://www.***********.si/vili.kovacic/post/108909/v-rovtah-pri-logatcu-je-bil-tudi-ameriski-veleposlanik-mussomeli

-------

Fotografij ne morem dati, napiše mi, da ta tip datotek ni dovoljen. Pa nič ...
Dodajam še en link, tukaj so tudi posnetki govorov:


http://radio.ognjisce.si/sl/157/slovenija/14604/



Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

G. Troha ... odslej bom skrbela za lastno rit :)

V tem ne morem več sodelovati.

Tako močno sem to začutila. Spet.

Intuicija. Včasih kakšne stvari močno čutim.

A včasih delam proti svoji intuiciji ... Včasih sem si skušala kaj dopovedati z razumom. Proti lastnemu občutku. Tudi zdaj. V zadnjih tednih.

Pred nekaj tedni sem šla na Gregorčičevo, da se v živo seznanim z gladovno stavko Ladislava Trohe. Potem sem se čutila razdvojeno ... Pomisleki ...

Ampak o tem ne bom zdaj.

Vsekakor me je stisnilo tisto, kot da bom kriva ... bomo krivi vsi, če bo moral umreti. (Moral?) Pa ko dobro vem, da ne bom jaz kriva. Ampak učinkovale so besede.

Mora res umreti? Zakaj? Za kaj?

Distancirala sem se. Ohranjala svoje misli zase. Ker nisem vedela, kaj naj si mislim o vsem skupaj.

Dokler me ni neke noči začelo moriti tisto, kar sem verjetno prejšnji dan nekje prebrala: "Umiram ..."

To me je tako močno žrlo, da sem zjutraj enostavno MORALA iti ... Pomagat. Tisti dan, prejšnjo nedeljo, sem potem šla tja tudi z mislijo, da Trohi rečem: "Država ni vredna, da umrete zanjo. In dokler živite, lahko kaj naredite, potem pa ne boste mogli ..." To sem tudi rekla. Vsekakor me je bil vesel, ko sem prišla, in vsekakor mojih besed ni sprejel, kot bi bile rešitev.

Ostala sem tam in se pogovarjala z gladovno stavkajočimi, njihovimi svojci in drugimi ...

Potem so prišli reševalci. Zdravnica je prijazno pristopila. Ne vem, zakaj človek vpije, če se ne strinja ... Strašen odpor dobim ob ljudeh, ki vpijejo. Zdravnica je hotela pomagati. Jasno je povedala, da ne ve, zakaj on stavka, ampak da je ona zato tam, da pomaga.

Jaz sem se ponovno in ponovno spraševala o vrednosti življenja ... kdaj človek sme umreti. Kdaj življenje ni vredno, da človek vztraja za vsako ceno v njem. Tako jaz vidim npr., če je človek zelo bolan in sklene, da se ne bo več zdravil, saj ozdravel itak ne bi ...

Je mogoče, da sme človek umreti zaradi države? Prostovoljno?

Je to resnično življenje v svobodni volji? Ali je mimo svobodne volje?

Res komu koristi, če človek umre ...?

"Pa vaši otroci?" sem vprašala gladovno stavkajočega. Morda kot vojak ne vidi tako močno vrednosti življenja kot drugi? Morda preveč poenostavljeno gleda in razmišlja?

Jaz sem marsikdaj rekla, da kakšen človek ne bi smel imeti svobode - ker je ne zna živeti. Ker hodi po svobodi drugih. Ampak ob g. Trohi sem razmišljala bolj v smer, če morda resnično človek sploh ne more več živeti ...ker ...Enostavno ne more.

Angela Vode, ki jo zelo cenim, je - kolikor je meni znano - prenehala jesti in posledično umrla.

Res je, da je ona to naredila sama zase, ni šla nikomur pred oči ... želela je umreti zato, da ne bi več obremenjevala svoje sestre, ki je morala skrbeti zase, za sina in za sestro Angelo - saj je politična oblast Angeli onemogočila vsako službo. Ampak njeno življenje je bilo resnično onemogočeno. Država ji ni pustila dihati.

No, vse to sem razmišljala.

Znani so tudi ljudje, ki so umrli za vero. Kakšna dekleta so raje umrla, kot dovolila spolni odnos nasilnežu.

Bila sem zelo zelo razdvojena ... Čutila tako in drugače.

Vsekakor pa sem šla večkrat na Gregorčičevo ulico - kot človek. Da sem na razpolago kot človek. In v upanju, da bo vendar prekinil stavko.

Kaj je mož storiti dolžan?

Vem za človeka, ki je pred leti naredil samomor - ker menda ni imel denarja, da bi družino peljal na počitnice. Ampak koliko ljudi ne more peljat svojih družin na počitnice ... Je torej življenje vredno samo, če pelješ družino na počlitnice ...?

Kaj je mož dolžan svoji družini? Državi?

Take in drugačne misli so se rojevale v mojih mislih ... Ali v srcu? In včasih me je kaj zelo špiknilo ... Kakšna bodica, ki se je zarila vame ... In tako se je zdaj zgodilo tisto, kar je prevesilo mojo tehtnico.

Ne podpiram več gladovno stavkajočega Trohe.

Stavke same tudi prej nisem ... Samo zraven sem bila večkrat ... kot človek.

Zdaj pa ...

....

Ponavadi hitro verjamem in malokrat dvomim, če s konkretnim človekom sicer nimam slabih izkušenj. Ponavadi govorim naravnost oz. včasih ne povem vsega, namerno pa nikoli ne govorim drugače, kot je res. Tudi pišem to, kar je res oz. kakor jaz vidim resnico. In se trudim, da bi poznala resnico.

Ampak zdaj moram nekaj povedati. Težko mi je zaradi tega. Pred nekaj dnevi sem napisala misel, ki ne drži, z njo sem začela svoj zapis.

Zaenkrat zapisa nisem popravila, saj ni prav, da bi zdaj umikala svojo izjavo ... bom jo pa morala dopolniti. Zaradi resnice.

Napisala sem namreč: "Kako me je streslo, ko sem slišala namige, da se bo Troha zažgal. Nemogoče, sem takoj vedela. Kaj vse ljudje govorijo."

Kajti to je res rekel. Ampak jaz sem slišala, ko so ljudje to govorili in nisem verjela! Kdo bi verjel tako grozno izjavo. Rekla sem, da ne verjamem. Da mu gotovo podtikajo. Takih stvari menda človek ne govori kar tako.

Take stvari sme govoriti samo človek, ki to resno misli.

Taka izjava je izsiljujoča.

Naj je človek še tako na tleh, nima pravice - mislim - izsiljevati, zavajati ...

Kako me je to prizadelo. Sveto sem verjela v njegovo trezno misel ... res ... kljub vsemu.

In potem sem slišala tisto, da govori, da odklanja zdravnike - ker ga hočejo ubiti.

Jaz sem seveda spet rekla: "Ne verjamem! Ni mogoče. On le noče prekiniti stavke." Vztrajala sem pri svoji trditvi. Toda ne ... Res je bilo.

Takih stvari pa jaz ne sprejmem. Ne morem več. Šla sem kot človek zraven, ampak takih stvari ne morem (več) podpirati.

Spoštujem odkrito besedo, samo na odkriti besedi se lahko gradijo dobre stvari. Če ni odkritosti, kako naj potem verjamem?

...

Težko mi je, posebej za gospo Mileno (upam, da pride do svoje pravice!), vendar ne morem podpirati stvari, kjer kdorkoli grozi (da se bo zažgal) ali pretirava z izjavami (da ga bodo ubili) in pritiska na čustva (samo za svojo rit skrbite, kakšni ste) ...

Ne vem, če sem pametna, da tole objavljam, vendar mislim, da moram ... zaradi mojih prejšnjih vpisov o tej tematiki.

P.S.: Ker sem pisala o tem prej - v podporo človeku, sem dolžna tudi zdaj ...




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Obujte Trohove čevlje in od drugih gladovno stavkajočih tudi


Kako me je streslo, ko sem slišala namige, da se bo Troha zažgal. Nemogoče, sem takoj vedela. Kaj vse ljudje govorijo.

In potem sem prebrala tole: "Sem že prve dneve njegovega štrajkanja ravno tako komentirala na PW, kar so mi moje stranke povedale na Gregorčičevi. In sicer, da zjutraj komaj dočaka, da natakarica odpre lokal, da dobi rogljičke. Sicer, to je rekla-kazala, ampak zna biti kaj na tem, sicer ne vem kako bi preživel 55 dni."

Ljudje, ste bili pri njem, ste govorili z njim, ste govorili z njegovo ženo, ste kaj vprašali druga dva še skoraj mesec dni stavkajoča človeka; Gospo Mileno In gospoda Janeza?

Pa kaj vam je!

Sedite za računalniki in rešujete ves svet, objavljate lepe slikce, komentirate politiko, vse o vseh veste ...

Jaz sem bila večkrat pri teh ljudeh na Gregorčičevi, tudi danes sem bila z njimi. Pogovarjala sem se z njimi. Kdo od vas je obul čevlje družine Troha? Veliko let čutijo in doživljajo hude reči.

Kako lahko sodite Ladovo ženo.

Gospa Milena gladovno stavka zaradi strašne ignorance zdravstva do nje. Res, zloraba nje s strani zobozdravstva.

Oja, večina je lepo tiho - ko se jim nič takega ni zgodilo. Morda tudi zato, da jih ne bi slučajno kdo opazil in bi se še njim kaj zgodilo. Bolje biti tiho, neopažen ... Oja, in pisati in govoriti po spletu in v gostilnah ... Se iti medijsko svobodo ... ki kot da dopušča govoriti karkoli, četudi laži ... samo da se piše, samo da se govori ... samo da je zanimivo ... samo da imamo o čem govoriti. Pa da se morda ni potrebno ukvarjati sam s seboj ...


Ko so nacisti prišli po komuniste,
sem ostal tiho;
nisem bil komunist.

Ko so zaprli socialne demokrate,
sem ostal tiho;
nisem bil socialni demokrat.

Ko so prišli po sindikaliste,
nisem spregovoril;
nisem bil član sindikalistov.

Ko so prišli po jude,
sem ostal tiho;
nisem bil jud.

Ko so prišli po mene,
ni bilo nikogar več ki bi spregovoril.

Martin Niemoeller 1976








Jaz osebno ne morem reči, da čisto razumem Troho (bom zdajle predvsem pri njem, čeprav sta druga dva prav tako gladovno stavkajoča). Pa čeprav sem se osebno z njim večkrat srečala. Tudi ne morem reči, da ga absolutno podpiram.

Ampak toliko sem obula njegove čevlje, da ga ne sodim. Toliko, da čutim tisto jedro v njem, njegovo ranljivost ... to, kar ga žene, da vztraja.

Presunljivo je, ko človek ne vidi več nobene možnosti za spodobno življenje, vsaj v domovini ne.In koliko takih Troh, takih Milen, takih Janezov, takih hlapcev Jernejev je v naši domovini.

O, jaz bi si želela, da sprejme po malem hrano, da spet začne jesti ... ampak on vidi svojo pot samo tako ... Vse ali nič. Ne more več živeti od praznih besed oz. od nič.

Nekajkrat sem bila zelo prizadeta zaradi samomora bližnjih, toda počasi sem spoznala, kako ima vsak človek svojo pot. Še vedno večkrat pomislim, kaj bi bilo, če bi jaz v nekem trenutku poklicala nekega človeka ... Bi ga morda rešila za 5 minut ali bi mu zares rešila življenje?

Ampak nekateri samomori niso klic na pomoč. Gladovne stavke so klic na pomoč.

Jaz mislim, da je naša človeškost v tem, da nam ni vseeno za človeka, pa četudi dela kakšne stvari, ki jih nam - v naših športnih čevljih ali tevicah - ni mogoče razumeti.




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

Trenutno stanje duha: :(

Glejte, človek! Glejte, Troha in njegova pravica ...

Tiščalo me je pri srcu. Zbujala sem se ponoči. Troha. 55 dni gladovne stavke. Danes že 56. dan. (Naj se ne obregne kdo, da ni, ker je menda enkrat pil sok in enkrat menda neko čebulno juho.)

Šla sem nekajkrat na Gregorčičevo, kjer on preživlja ves svoj čas že skoraj dva meseca. Ampak naredila nisem pravzaprav nič. Objavila sem en zapis na blogu in nekaj malega sodelovala na Facebooku.

Kaj vendar je mogoče narediti!

Danes mi je bilo popolnoma jasno, da moram spet na Gregorčičevo. Gre vendar za človeka!

Ko sem se peljala s kolesom tja, sem razmišljala, kaj mu bom rekla. Oblikovale so se mi misli: "Razumem vas ... ampak naša država ni vredna, da umrete zanjo. Dokler ste živi, boste še vedno lahko kaj naredili, če umrete, pa ne boste mogli."

Tako nekako bom rekla. In hkrati bom skušala začutiti človeka. Biti tam. Biti z njim.

In - čutila sem grozo ... Kaj pa če ... če ...

Na Gregorčičevi je bilo sredi dopoldneva čisto mirno. Tisti trenutek je bilo videti prav zapuščeno. Sostavkajočih dveh tisti trenutek ni bilo tam.

Bivak Ladislava Trohe je bil zagrnjen z rjuho. Zavesa.

Je notri? Stisnilo me je spet ... kaj pa če ga ni ...

Potem sem pokukala skozi špranjo ... Človek z zaprtimi očmi. Glejte - človek!

Polglasno sem pozdravila: "Dober dan!"

Lado Troha je odprl oči in odzdravil. Takoj me je spoznal.

Izrekla sva par besed in jaz sem tudi potem povedala približno tako, kot sem prej razmišljala, da bom.

Mislim, da sva se človeško čutila, toda on čuti svoje dostojanstvo morda prav v tem, da vztraja v začrtani poti. On vidi rešitev za svojo družino in našo državo v tem, da je potrebno iti naprej. Četudi umre.

Presneto dobro vem, kaj je svoboda. Bi ga smel kdo prisiliti v to, da ne bi gladovno stavkal?  Bi bilo to človeško?


Ob tem, ko sem večkrat zasledila kje kakšno opazko, da je potreben psihiatričnega zdravljenja, bi rekla, da je bistrega duha in da je človeško močan. Po tem, kolikor smo kontaktirali v zadnjih tednih, ne bi nikoli pomislila, da je morda psihiatrični bolnik. Ali pa jih je mnogo v naši državi?

Če je v nekem trenutku spoznal, da je to edino možna pot do rešitve njegovega velikega problema, je dejansko potrebno to spoštovati.

Potem sem mu rekla, da ga ne bom utrujala s svojimi mislimi, ki so malo drugačne od njegovih. Pa da bom še ostala v bližini. Prikimal je.

Potem sem se pogovarjala z gospo, ki tudi gladovno stavka. Kaj vse je doživela v zvezi z zdravljenjem zob, človek komaj uporabi za to besedo "zdravljenje", to je pravzaprav posmeh zdravljenju, posmeh človeku. Prišlo je še nekaj ljudi.

Potem naenkrat opazimo dva rešilca, kombija, pripeljeta na drugo stran ceste, pred vladno palačo. Misel: so prišli po gladovno stavkajoče?

Čez nekaj časa pripelje marica. In potem pripelje še en rešilni avtomobil, na našo stran ceste.

Potem se odpravi skupina ljudi čez cesto do bivaka g. Trohe. Zdravnica odgrne zaveso in začne pogovor z g. Ladom. On odkloni to, da ga pogledajo, da ga odpeljejo.


Tip fotografij, ki sem jih posnela, ni menda dovoljen, tako da slikc ne morem dati sem, tukaj pa je filmček s spleta. (Ne znam ga objaviti drugače.)


Zdravnica skuša opraviti to, kar ji narekujeta njena strokovnost in človeškost. G. Troha odkloni.

Morda je v tem trenutku zdravniška pomoč dati lačnemu ribo. Ampak ta lačni bi rad sam lovil, pa nima možnosti. Ker nima dostopa do reke. Človek bi rad ohranil svoje dostojanstvo.

Kaj naša država res mirno gleda vse to? Kaj je našim res vseeno, kaj se dogaja? Včasih niti ni tako pomembno, zakaj natančno gre, pač pa zato, da smo ljudje ... Ali gredo res kar tako stavkat ljudje, za hec, za prazen nič?

Koliko ljudi samo jamra in stoka in se pritožuje ... in vendar bi najraje, da jim drugi ne le prinesejo ribe, temveč še spečejo ...


Glejte: Človek!









Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Ko država ne dovoli pokopati otroka

Prebrala sem pretresljivo zgodbo mame, ki je rodila mrtvo deklico. Država ji ne pusti otročka pokopati.

Po porodu so mrtvo deklico takoj odnesli.

"... Jok in sklep, da bi jo tudi jaz rada videla. Ko sem jo videla ležati v umivalniku, se mi je zdelo, da mirno spi, tisti prelepi obrazek s čudovitimi ušesci, z drobnimi ročicami, kot narejenimi za prvi objem in nožicami, ki bi jo enkrat ponesle v svet. Vedela sem, da je to Elizabeta. Pokrižala sem jo, še poljubiti in dotakniti se je nisem upala, te krhke lepote. Bolelo je še bolj v petek, ko sem brez otroka zapuščala bolnišnico in brez resnega upanja, da jo bova dobila. Predstojnik oddelka nama je sporočil, da njihovi ustanovi grozi 30 tisoč evrov kazni, če bi nama jo izročili. Ob prisotnosti zastopnika pacientovih pravic smo se dogovorili za prenos na UKC Maribor, kjer Elizabeta čaka na obdukcijo. Danes, v ponedeljek, je moja bolečina še večja. Moja lepa hčerka leži v Bogve kakšnem hladilniku in grozi ji, da jo bodo vrgli med biološki odpad. Vse v meni se upira temu, kajti jaz sem jo v bolnišnico prinesla v trebuhu in jo cel dan rojevala, sedaj pa mi Republika Slovenija ne dovoli, da bi jo z možem pokopala v družinski grob. Kot ženska bi od te iste države lahko zahtevala, da mi otroka na državne stroške ubijejo, moja domovina pa mi ne dovoli, da bi svojo Elizabeto na lastne stroške pokopala.

Upanje nam sicer vliva nedavna, junijska sodba Evropskega sodišča za človekove pravice, ki nakazuje, da tozadevna zakonodaja, kot jo imamo v Sloveniji, krši 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah o spoštovanju zasebnega in družinskega življenja (Marić v. Croatia, no. 50132/12, § 66, ECHR 2014-I).

Če lahko, prosim pomagajte."




Popolnoma nerazumljivo je, da je tako.

Posebno gre do srca človeka - poleg čutenja s konkretno družino, ki je izgubila ljubljenega otroka - to, kako je v naši državi marsikaj, kar se izključuje s pravicami, s spoštovanjem življenja, s človečnostjo. "Kot ženska bi od te iste države lahko zahtevala, da mi otroka na državne stroške ubijejo, moja domovina pa mi ne dovoli, da bi svojo Elizabeto na lastne stroške pokopala."

To, da odnesejo otroka, ne da bi ga mama videla, je grozljivka ... trdim, da je to kršenje človekovih pravic. In vse naprej v zgornjem primeru tudi.

Je kakšen poseben razlog, da je tako?

Osebno poznam zgodbo, ko je mama splavila sredi nosečnosti, vendar je lahko svojega otroka dostojno pokopala. V porodni sobi so njej in možu dali možnost, da sta se poslovila od otročka. Imeli so pogreb in otrokovo ime je zapisano na pokopališču.

Kakšen je torej razlog, da bi ta deklica iz zgornje zgodbe ne mogla biti pokopana kot človek?

Mislim, da ga v človeški državi ne bi smelo biti ...



http://www.casnik.si/index.php/2014/07/15/vrnite-nam-elizabeto/




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Trenutno stanje duha: .................

Ali je v primeru splava kršena ustavna pravica?

Zame je odločilno, koga bom volila, to, kakšen je njegov odnos do življenja in smrti.

Kajti po besedah so vsi dobri gospodarji itd. Vsi imajo radi Slovenijo, vsi bodo delali pošteno ... Ampak niso dovolj besede!

Verjamem, da kdor zares spoštuje življenje, tudi dobro gospodari. Ker je pozorem na življenje. Na življenje od spočetja dalje ... in vse do naravne smrti. Do smrti, ko pride čas. Gre za to, da ne bi nategovali življenje/a vnedogled, ne gre za to, da bi človek moral živeti ... pač pa zato, da bi živel človeka vredno in polno življenje ... in da bi dni napolnjeval z življenjem - in ne življenju dodajal prazne dni ...

Torej: zame je na volitvah odločitev, koga bom volila, povezana s tem, ali tisti človek oz. tudi stranka spoštuje življenje ali ga ne .... Ali spoštuje življenje od začetka pa vse do naravnega konca.

Tukaj pridemo seveda do razkorakov v gledanju na isto tematiko, problematiko.

Pogledi na to, kdaj se življenje sploh začne ... In konča?

Pred leti sem se seznanila z nosečnico, ki je trdila, da je njen otrok zaživel tedaj, ko je začutila njegove gibe. Bila sem zgrožena. Dejstvo je, da sem poznala tudi nekaj žensk, ki so ugotovile, da so noseče, šele pri 6 ali celo več mesecih. Torej bi  v kakšnih primerih otrok še ne bil živ. Torej je individualna odločitev ženske, kdaj je otrok živ.

Obstajajo tudi trditve, da je otrok živ šele po rojstvu ... šele potem, ko zadiha.

Seveda si jaz ne morem misliti, da posamezniki tako gledajo. In to danes.

Potem so tukaj ljudje, ki trdijo, da je splav človekova pravica - oz. sme ženska sama razpolagati s svojim telesom.

Pritrdim temu, da sme razpolagati s SVOJIM telesom ... ne pa z otrokovim - v to sem prepričana.

Sme tudi delati tako, da ne bi zanosila. Obstaja kar nekaj dosti dobrih načinov, kako ne zanositi ... najlepši način je pa zagotovo živeti v zvestobi in ljubezni s svojim izbrancem in skupaj z njim odkrivati najlepše poti, ki niso vedno gladke in brez težav in včasih zahtevajo tudi odpovedi - potem je pa še lepše.


------------

Tekst od tu naprej je skopiran s te strani:

Bralcem Dela.si smo ponudili možnost, da vsem strankam, ki bodo sodelovale na predčasnih parlamentarnih volitvah, postavijo vprašanje, ki jih najbolj žuli. Odgovorov niso posredovali le Zeleni Slovenije. Na volitvah bo sicer skupaj kandidiralo petnajst strank. Odgovore objavljamo v celoti.

Bralka Valentina je postavila vprašanje:

Ali naša zakonodaja v primeru splava krši 17. člen ustave, kjer piše: »Človekovo življenje je nedotakljivo.«

Državljanska lista (DL): Ne.

Piratska stranka Slovenije (PSS): Ne.

Koalicija Združena levica: Ne, ker nedotakljivost človeškega življenja iz 17. člena ustave RS za zarodek ne velja. Po našem pravnem redu je zarodek, dokler ni sposoben za življenje zunaj maternice (prvi dve trimesečji nosečnosti), odvisen od telesa ženske, ki ga nosi. Nasciturus oziroma zarodek nima pravne osebnosti, torej ni sposoben biti nosilec pravic in obveznosti (med drugim tudi pravice do življenja iz 17. člena Ustave RS), ampak pravno sposobnost pridobi šele z rojstvom. Edini predpis, ki v Sloveniji ureja status zarodka, je zakon o dedovanju. Tudi mednarodnopravni akti se pravnega statusa zarodka lotevajo previdno in ga nikjer izrecno ne opredeljujejo, ker gre za etično vprašanje. Ustava RS v 55. členu omogoča ženski in moškemu, da se svobodno odločata o rojstvu svojih otrok, vendar je ta odločitev individualna pravica, in ne skupna pravica obeh partnerjev. Iz te pravice pravni red izvaja strogo osebno pravico ženske do umetne prekinitve nosečnosti.

Vsaka ženska ima namreč vso pravico razpolagati s svojim telesom, saj ji ustava v 35. členu zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Siljenje ženske k donositvi in skrbi za otroka pomeni grob poseg v njeno svobodno odločanje o tem, ali si želi ustvariti razmerje z otrokom, hkrati pa bi lahko otrok zanjo predstavljal veliko življenjsko breme.

Država je v primeru tehtanja dveh vrednot, zaščite potencialnega življenja in integritete ženske, dala prednost slednji (do desetega tedna nosečnosti, kasneje le izjemoma). Slovenija namreč dovoljuje umetno prekinitev nosečnosti pod pogojem, da to zahteva nosečnica do desetega tedna njene nosečnosti. Kasneje pa le s soglasjem posebne komisije.

Slovenska demokratska stranka (SDS): O kršitvah oziroma ugotavljanju neustavnosti zakonskih določb odloča Ustavno sodišče RS, in ne politične stranke.

Nova Slovenija (NSi): Današnja razvita družba je v obravnavanju nerojenega človeškega življenja nedosledna. Krščanski demokrati se zavzemamo za spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti.

Zavezništvo Alenke Bratušek (Zaab): Ne.

Stranka Mira Cerarja (SMC): Odobritev splava seveda nasprotuje ustavnemu načelu nedotakljivosti človekovega življenja, a je na njegovi strani drugo ustavno varovano načelo, to je svobodno odločanje o rojstvu otrok. V prvih tednih nosečnosti torej pravo daje prednost materi, da odloča o vprašanjih, povezanih s svojim telesom kot odraz pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Ko se zarodek okrepi, pa zakonodaja splava več ne dovoljuje. Sama izvedba splava je zakonsko urejena in vsaka odločitev zanj strokovno spremljana, kar pomeni, da se poskuša presoditi, ali bi lahko življenje vendarle ohranili. Vsekakor je treba dati prednost informiranju o načrtovanem rojstvu otrok, nosečnicam, ki nenačrtovano zanosijo, pa svetovati o prednostih rojstva otroka, a ko otrok zares ni zaželen, je bolje dovoliti splav. V EU najbolj strogo nasprotuje splavu Irska, ki ustavno varuje pravico do življenja še nerojenega, a to obenem sproža številne težave, samomore mladih mater, ki so prisiljene donositi nezaželenega otroka, do množičnih odhodov na splavitev v Veliko Britanijo.

Socialni demokrati (SD): Ne.

Slovenska ljudska stranka (SLS): V primeru pravice do splava v SLS izhajamo iz načela dostojanstva človeka od spočetja do smrti z izjemo, kjer je ogroženo tudi življenje matere. S tega vidika smo tudi podporniki 17. člena Ustave RS, zato so naše aktivnosti usmerjene v zagotavljanje pogojev, da nikomur zaradi socialnih razlogov ne bi bilo treba razmišljati ali se odločati za splav. Kajti vemo, da zakonska prepoved splava teh problemov ne rešuje, temveč kvečjemu povzroči še kakšno dodatno katastrofo zunaj zakonskih okvirov. Splav prekine življenje nerojenega otroka in pušča trajne posledice na materah, zato se v SLS zavzemamo za obvezno osveščanje o vseh posledicah splava in predhodno izčrpanje vseh alternativnih možnosti, ki bi omogočile rojstvo otroka.

Pozitivna Slovenija (PS): Ne. Po slovenskem pravu in mojem osebnem prepričanju (Zoran Janković, op. a.) se življenje začne z rojstvom.

Naprej Slovenija (NPS): Država premalo skrbi in se zanima za preprečitev izumiranja slovenskega naroda. Katastrofa!

Slovenska nacionalna stranka (SNS): Kot farmacevt se zavzemam za svobodno odločitev o splavu, medicinska znanost pa je določila časovno mejo, po kateri splav ni več mogoč oziroma dovoljen, razen v primerih izrednih medicinskih ukrepov.

Desus: Ne.

Verjamem: V stranki Verjamem smo prepričani, da noben člen Ustave RS ni v nasprotju s katerim drugim.





Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

Siamska dvojčka z enim srčkom - sme človek odločati v življenju in smrti?


Aprila letos sta se rodila dva mala fantka z enim samim srčkom in z enimi samimi pljuči.

Po rojstvu sta živela še 76 dni. Bila sta ljubljena in sprejeta od svojih staršev.


Starša Michelle in Kody se nista mogla odločiti, da bi poskusili zdravniki dvojčka ločiti in tako dati možnost življenja enemu samemu. Tako sta doumela življenje in tako sta izrazila svoje spoštovanje obeh malih dečkov ...

...


Mala fantka, fotografija s spleta.


Garrett in Andrew Stancombe sta se rodila 10. aprila letos. 

Ginekologi so bili glede na vse, kar so v nosečnosti ugotovili, vse prej kot optimistični. Ker sta bila malčka zraščena na res neugodnem mestu, je bilo tako rekoč nemogoče, da bi ju kirurgi ločili ter oba ohranili pri življenju. Še več, veliko jih je bilo prepričanih, da se ne bosta rodila živa, zato so Michelle svetovali, naj splavi, a se je tej možnosti takoj uprla.


Siamski dvojčki se rodijo na vsakih 200 tisoč rojstev. Približno 60 odstotkov se jih rodi mrtvih, 35 odstotkov pa preživi samo en dan. Sicer je možna operacija, s pomočjo katere jih večkrat morejo ločiti, tveganje za preživetje pa je odvisno od tega, kje sta dvojčka zraščena in ali ter koliko organov si delita.




Čeprav sta bila fantka rojena v 36. tednu nosečnosti s pomočjo carskega reza, je bilo z njima vse v najlepšem redu. Nista potrebovala ne inkubatorja ne intenzivne nege. Zdravniki so malčkoma sicer dali 25-odstotno možnost, da preživita več kot en dan, a fantka sta se izkazala za prava mala borca. Zdravniki so sicer predlagali operacijo, pri kateri bi fantka ločili, a ker sta si delila srce, bi lahko preživel le eden. Starša sta se odločila, da ne bosta tvegala operacije in ne bosta umorila enega izmed bratcev.

Zraščena dvojčka sta po vsega štirih dneh zdravniške oskrbe lahko zapustila bolnišnico. Ob odpustu je zdravnik staršema dejal, naj skupaj uživajo v vsakem trenutku, ki jim je podarjen, saj teh najverjetneje ne bo ravno veliko. Starša sta njegove besede vzela resno in priredila veliko družinsko slavje ob drugem rojstnem dnevu njunega prvega sina Rileya ter ob materinskem in očetovskem dnevu.

"Verjamem, da se ne smemo predati, če vidimo, da se otroka ne razvijata tako, kot večina ostalih. /.../ Borila se bosta, dokler ne bo prišel njun čas," je bila jasna pogumna mama. "Z očetom ju bova imela rada in ju bova cenila do trenutka, ko se bosta morala posloviti, pa tudi potem."


Dobra dva meseca po njunem rojstvu se je mama Michelle morala vrniti na delovno mesto. (Smo hvaležni za naš enoletni porodniški dopust?)

Ne piše, ampak nehote razmišljam o tem, če sta umrla, ko mame ni bilo več stalno z njima ... sta mala dva pogrešala mamo ...? Koliko zgodb sem že slišala in nekaj tudi doživela, ko je reakcija malega, lahko celo otročka v maminem trebuhu, jasno pokazala, kako že tak majhen človek čuti in močno doživlja.

Skratka: mož je poklicala svojo Michelle v službo, češ da malčka vse težje dihata in da njuno srce hitro peša. Fantkoma žal ni bilo več pomoči. Mlada starša sta potem preživela še zadnje ure z umirajočima sinovoma.

Naredila sta vse, kar sta mogla, za svoja dva mala sinova do zadnjega diha ...



Naslov prispevka na spletu, Umrla, ker ju starša nista želela ločiti, je pravzaprav zavajajoč.

Umrla, ker ju starša nista ločila oz. dala operirati, tvegala operacije? Taka operacija bi gotovo bila zelo tvegana in vprašanje je, če bi bilo potem vse dobro z enim od obeh ... in kako se odločiti za enega ... samo eden je imel nekaj možnosti. Za katerega? Se da izbirati med otroki?

Ja, vem, nekateri ljudje prebirajo, izbirajo ... hočejo npr. otroka določenega spola, kakšen bi izbral tistega, ki mu kaže več možnosti za preživetje. Ampak vse to so človeške odločitve. Morda je pa življenje vendar neskončno več kot le skupek nekih človeških odločitev?

Eni ljudje obsojajo odločitev staršev malih dečkov, da bosta omogočila življenje obema ... kolikor jima bo dano. Po mojem mnenju sta starša ravnala etično. Bila sta odprta življenju, sprejela sta ga in negovala ...





Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič. Samo umakniti jih ne znam.




Ptički, dost je blo


Zadnje čase sem ugotavljala, koliko enih ptičkov je okrog mene. Kar frfolijo in ščebetajo čisto blizu. Pridem v kuhinjo in jih najdem na sprehodu po mizi. V sobi se ptiček zaletava v šipo, ko ne zna ven. Noter je priletel pri samo na zgoraj odprtem oknu.

Pred kratkim sem zjutraj, ko se je danilo, začela še napol v spanju razmišljati, da so ptički nekako preglasni ... Kot da so del mene, tako močno se je slišalo. Potem sem pomislila, da imajo gnezdo morda v policah ob postelji. In potem sem vstala in zlezla na mizo pri oknu in - našla gnezdo - "prilepljeno" na zgornji zunanji del okna. Okno je bilo zvrha odprto in zato so ptički tako glasni, da imam občutek, da mi pojejo skorajda na "povštru".

Ampak smola za ptičke, z možem nisva vedela, da imajo gnezdo tam gor na oknu, pa sva nekajkrat odprla okno scelega - in tedaj se je gnezdo poškodovalo. Na srečo ni bilo v gnezdu videti jajčec. Sicer bi gnezdo pustila pri miru, odprto tako, kot je tedaj bilo, ko so ptički začeli "zidati" svoj domek ... in upala, da ne bi kakšen nebogljenček padel k nama v sobo ...

Ko pridem na balkon, jih je spet polno. V mojih rožah se dobro počutijo, včasih pa najdejo tudi kaj za "pod zob", znajo dovolj dobro brskati ...

Ko sem na "svoji farmi", spim zunaj, če le preveč ne dežuje ... in že navsezgodaj mi pojejo ptički. Kako mi je to všeč! Zdi se mi, da je ptičkov res veliko. Več kot včasih. To mi je ljubo, še posebej ob tem, ko toliko ljudi pove, da so v njihovem okolju vrane pregnale manjše ptice. Pregnale, uničile, pobile njih in njihov zarod. Pomislim, da so morda množice ptičkov prišle kar k nam. Dobrodošli!

To mi je všeč. Zelo. Počutim se precej "frančiškovsko".

Ko pridem na vrt, mi je kar takoj jasno, da je pticam pri nas lepo, iz malinovja se jih vsuje cela "tolpa", maline jedo ptice pa polži pa še vedno jih je kaj tudi za ljudi!

A ko pridem do hruške, junijske lepotice, lani je imela prve tri sadeže, letos pa je svoje malo mlado naročje izdatno obložila s sadeži - ugotovim, da so vsi zrelejši sadeži načeti ... Ose? Nemogoče? Sršeni. Ma ne. Ptički, ptički so imeli svojo gostijo tudi na naši hruški! Hruške so čisto skljuvane, pol sadeža, tričetrt ga manjka ... 

Joj, zdaj je pa dost, ptički!

Najdite si kaj za v svoje lačne kljunčke še kje drugje!

Tisto malo, kar je ostalo, oberemo ... in uživamo slastne domače hruške!




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

Trenutno stanje duha: Še kaj malo "lažjega" ... da ne bo sama "politika" :)))

Utrinek ob gladovni stavki Ladislava Trohe

Nesem Ladislavu Trohi malico. Potem me preblisne, da on vendar ne je ... da gladovno stavka. On ne potrebuje take hrane ... Kakšno hrano pa potrebuje ...?

Ugotovim, da sem sanjala.

Morda odsev ob tem, ko je L. Troha povedal, kako so objavili fotografije, kako on pije ... kot nekakšno diskreditacijo gladovnega štrajka?

...

Vsekakor mi je včerajšnje pozno popoldne pustilo močan vtis ...

Z mojim možem sva obiskala Ladislava Troho, ki gladovno stavka pred vladno palačo.

Med potjo tja sem razmišljala, kako čudni smo ljudje, prebivalci naše države (ali pa je vsepovsod tako?). Smo brezčutni? Lahko pustimo nekoga, da umre? Saj se je odločil sam?

Kako je mogoče, da lahko mirno dihamo naprej, jemo, pijemo, jamramo, kako težko je v državi, hodimo mirno na počitnice, če nam družinski proračun to omogoči .... hkrati pa morda le vemo, da se je nekdo, ki mu ni vseeno za Slovenijo, odločil zanjo trpeti, morda celo umreti ...?

Je svobodna domovina samo po sebi umevna, imamo pravico do nje ... pravico brez dolžnosti?

Kje so tisti, ki se že cela desetletja hvalijo, kako so se borili zanjo? Pa kako bi bili brez nje, če njih ne bi bilo? Kako so zadovoljni s svojimi privilegiji, s svojimi stolčki ... joj, mene je vedno sram, kadar imam morda kaj več kot kdo drug ... kadar imam občutek, da mi je bilo dano nekaj, česar morda nisem zaslužila. Tako težko razumem, da kakšni ljudje mirno poberejo vse, kar je mogoče ... kaže, da brez slabe vesti - čeprav o vesti veliko govorijo ...

Če bi v resnici tedaj živeli bratstvo, o katerem mnogi pojejo na ves glas še danes in jokajo za Jugoslavijo in si jo želijo nazaj, potem bi tedaj, pred nekaj desetletji, sploh ne hrepeneli po svoji domovini, po Sloveniji .... Ampak to našo ljubo Slovenijo, ki smo jo vendar izglasovali in jo dobili, so začeli voditi "demokrati", ki so vedno vladali. Ki niso znali sprejeti drugačnosti. Tiste drugačnosti, ki se je cela desetletja morala skrivati. Ker je bila nezaželena, prepovedana.

Drugorazredni državljani ... Ki so bili in so še ... Drugorazredne teme ...

Tisti pomladniki, ki so prišli "gor", se mi zdi, so bili preponižni (in taka ponižnost ni dobra, medtem ko je ponižnost sicer zdrava, dobra, potrebna), preprijazni s prejšnjimi voditelji, niso znali presekati nenujne vezi pred "prej" in "zdaj".

Poleg tega najbrž nihče ni bil naučen voditi ...

No, v naši državi je mnogo nezadovoljnih ljudi ... ki pa v glavnem potrpežljivo čakajo ... morda predvsem z občutkom nemoči ... Vendar ... živimo, dokler upamo. Ko ne upamo nič več .... morda nismo več živi ...

Pa kako bi človek dopovedal Državi, da misli resno?

Večina ljudi - kot se meni zdi, ki seveda nisem povsod zraven in tudi medijem ne prisluhnem kaj dosti, slišim predvsem neposredno  - ima ogromno pritožb čez državo, čez vse politike, (vendar, se zdi, niso pripravljeni narediti ničesar drugega, kot govoriti čez državo in vse politike), hkrati jih je vse več, ki ne verjamejo, da se splača iti na volitve. In so ljudje, ki imajo zaradi govoric, ki so jih slišali, slabo mnenje o določenih politikih, ne da bi se kaj dosti sploh zanimali, za kaj gre v resnici. In nekaterim politikom vedno verjamejo, ne glede na vse.

Sicer ... res je, marsičesa tudi sama ne poznam ... vsaj ne do dna.

Tako sem razmišljala med potjo na Gregorčičevo (kako pomensko: na Gregorčičevo - seveda ob tem mislim na Gregorčičevo pesnitev Soči), kjer bivakira (ne, ni mu bivaka postavil župan Janković, kot so nekateri rekli) in gladovno stavka Ladislav Troha. Ob pisanju so se mi prepletle z mislimi od prej tudi misli od "tam" in od "potem".

Tudi sama večkrat pomislim, koga sploh voliti, kaj se sploh da narediti, soočam se s kakšnimi stvarmi v naši državi, ki me zelo bolijo ...

A vendar na nek način vendar Upanje je. Tudi nikakor ni vseeno, kako imamo pospravljeno našo preteklost. Na čistih temeljih se gradi močna zgradba. Sprava je več kot "sori" in objem na hitro. Ali pa celo Judežev poljub. Koliko Judovih poljubov se ponuja dan za dnem v naši Sloveniji ...

Mislim, da sem razumela! Gre za mnogo več kot "samo za enega človeka", ki "trmasto" vztraja pri postu. Gre vendar za vse nas, za našo domovino, da bo res naš dom ...



http://www.gibanje-ops.com/

Filmček: Gladovna stavka

Medijska blokada




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

Tudi jaz sem pospremila Janeza Janšo


Čeprav nimam rada množic in se redko udeležujem množičnih srečanj, sem se tokrat odločila in šla tudi jaz pospremit Janeza Janšo v zapor.

Sicer o politiki skoraj ne pišem, ker se zavedam, da marsičesa ne vem, poleg tega me zanima življenje in odnosi med nami in do narave nasploh in pišem, kolikor zmorem, o tem.

Tokrat se oglašam, ker verjamem, da Janez Janša ne bi smel biti zaprt.

Kolikokrat sem razmišljala o krivičnih sodbah in vem za nekaj krivičnih, tudi pri nas. Pred leti so obsodili nekega gospoda (nočem zapisati njegovega imena in priimka, ker se mi zdi, da če ga, kot bi ponovno vanj zabila žebelj krivice, kot bi ponovno zlorabila njegovo pošteno ime), sem pa pisala o njem, ko so javno priznali, da je bil obsojen po krivici. Koliko je pretrpela njegova družina, kakšno sramoto sta doživljala njegova šolska otroka, ki sta veljala za otroka zločinca. Jasno je bilo, da ni ubijal on, jasno so kazale sledi drugam, a vendar so obsodili njega.

Dobil je čez mnogo let odškodnino, ampak žena je umrla že zdavnaj ... Krivica nikoli ne bo res popravljena.

V mislih imam še nekaj drugih sodb.

Baje je tako, da če te obsodijo, si kriv. In dokler človek ni obsojen na sodišču, je nedolžen. Tako je marsikakšen človek nedolžen po tem, kako ga obravnavajo sodišča ... nedolžen, ker ga pač niso prijeli in mu sodili ... ali pa so mu na sodišču našli olajševalne okoliščine, če so že kaj našli.

Bolj kot to, da koga ne bi obsodili, čeprav je kriv, se mi zdi pomembno, da ne bi obsodili ljudi po krivici.

Če si dovoli država obsoditi človeka ob tem, da ni jasnih dokazov, da je kriv, potem nas res lahko skrbi ... težko, vse težje je verjeti v pravno državo.

Zelo zgovorno je geslo: Danes Janša, jutri ti.

Dejstvo je, da gre za političen konstrukt, za montiran proces. (Sem mislila, da tega v Sloveniji vendar ne bo, ne bo več.)

Janez Janša: "Skoraj natančno pred 25. leti sem bil na tem istem, žalostnem kraju. Takrat so me obsodili zato, ker naj bi svoje intelektualne sposobnosti napačno usmeril. In tudi takrat so režimski mediji trobili vsak dan, da je treba takšno sodbo spoštovati."

Na spletu sem pred dnevi opazila to, da zakaj bi Janša ne šel v zapor, saj so morali mariborski protestniki tudi.

Dejstvo je, da nikoli ne bi smeli dopuščati, da se dogajajo krivice. Ne bi smeli dovoliti takih stvari.

Zdaj smo odkrito protestirali, ko so zaprli Jaaneza Janšo, in ne smemo odnehati. Če se komu dogaja krivica, ne smemo molčati. Ne več. Dost' je tega, preveč. Nedopustno je, da se dogajajo krivice. In to v imenu države.

Janez Janša je rekel:

"V teh žalostnih prostorih, kamor odhajam, bom našel več takšnih, ki vedo, kaj je čast, kot včeraj v studiu na POP TV."

Verjamem! Včeraj sem gledala soočenja ... Ob tem, kar je včeraj rekla Bratuškova, si prav lahko predstavljam, kako pišejo (tudi ona, je povedala včeraj) zakone, ki naj bi odrezali od politike Janeza Janša ........ a zakaj takih zakonov ne napišejo recimo za tiste, ki so itak bili proti samostojni Sloveniji in še zdaj - nekateri - jokajo za Jugoslavijo? Ne morem razumeti, kaj delajo v slovenski politiki ljudje, ki Slovenije ne marajo in so svoj čas tudi odkrito bili proti..

Vem, nekateri ljudje razmišljajo, če sem jaz doživel krivico, jo naj pa še kdo drug. Če je nastradal moj otrok, naj nastrada še kakšen drug.

A če ne bomo delali za to, da bi krivic ne bilo, bo hudo.

Mojemu otroku, ki se mu je zgodila krivica, ne bo nič lažje, če bosta zdaj trpela še Janševa mala sinova. Po kakšni pravici trpi Janševa žena? Bo imela kakšna žena zadoščenje, če bo trpela Urška Bačovnik Janša?

Urška B. Janša svojemu možu: "Dragi Janez. Črtomir je bil star le nekaj dni, ko se je začel cirkus na sodišču. Ukraden je bil skoraj vsak naš skupni prosti čas. Potem se je rodil Jakob. Tik preden je prišel na svet, so te obsodili. /.../ In če kdo danes povsem zagovoto ve, da se ti dogaja nepopravljiva krivica, sem to jaz. Najino skupno pot je ta afera kruto kaznovala. Nikoli ne bom sprejela te sramotne, primitivne, žaljive in krivične obsodbe. Nihče nima pravice, da otrokoma s prevaro in lažjo jemlje očeta. /.../ Lahko te fizično ločijo od nas, ne morejo pa zatreti naše ljubezni in ubiti resnice."

"Krvna osveta" se širi kot plamen ... če ne skušamo delati pravičnega sveta ...

Kaj ne želimo res boljšega sveta? Za vse boljšega?

Kaj se mora dogajati "živalska farma"?




...

Bila sem del množice, menda nas je bilo kakšnih 4.000. In še kako sem čutila s Človekom. S Človekom in njegovo družino.

In z nami vsemi ... če ne bomo delali za to, da bi živeli res v pravni državi, bo žalostno ... vedno bolj žalostno ...

...

http://www.dnevnik.si/slovenija/pred-zaporom-pripravljajo-oder-vrhovno-sodisce-ne-more-predvideti-dinamike-odlocanja-o-jansevi-zahtevi

http://www.24ur.com/novice/slovenija/jansa-danes-odhaja-v-zapor.html










Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.

Mož, ki beži pred evtanazijo



Takole je včeraj pripovedoval en bližnji duhovnik:

Pred vrati je našel moškega s kovčki, ki ni imel kam iti. Brez denarja, samo s prtljago.

Osiveli možakar je bil tujec; če se ne motim, z Nizozemske ali iz Belgije. Povedal mu je:

"Žena mi je umrla in mi je zelo težko. Otroci so jo dali evtanazirati."

Odtlej se je možakar bal, da dajo otroci evtanazirat še njega, pa je spakiral svoje kovčke in odtlej potuje okrog po Evropi. Živi od pokojnine, spi po hotelih, ko mu zmanjka, postane "klošar". In tako naprej.

Duhovnik, ki je to zgodbo povedal, je pomagal poiskati možakarjevo sorodstvo v neki drugi državi in ne v njegovi rodni. Tja se ne upa vrniti.

...

Kam smo prišli s tako imenovano pravico do milostne smrti, evtanazije?

Res nikoli ni ta "pravica" zlorabljena?

Pred časom sem že omenila zgodbo človeka, ki se je odločil za evtanazijo, a se kasneje premislil (tukaj). Še pravočasno. Sprejel je umiranje v vsem dostojanstvu ... In res je potem živel in umrl dostojanstveno. Mislim, da je napolnil svoje dni z življenjem in da je nekatera dela res dobro dokončal. Le drugače marsikaj postane, ko je človek zelo bolan, drugače, vendar to ne pomeni, da ni vredno življenja ... da se ne splača ...


P.S.: Žal link ne dela.

Poskušam drugače:

Samomor in evtanazija

Kaj mi pomeni: spoštuj življenje


(Nekaj je, nekaterih "stvari" z bloga Sol zemlje pa ne morem pokazati tukaj. Je že prav tako ...)






Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.




Trenutno stanje duha: Človek izgublja, če en spoštuje naravnih danosti ...

O spravi - ob obletnici konca 2. svet. vojne na naših tleh

Natančno pred enim mesecem sem napisala delček misli, ki naj bi nadaljevale razmišljanje ob odkritju spomenika domobrancem v Grahovem, a nisem utegnila nadaljevati in prispevka dokončati. (Link ne dela, prispevek je na PUBLISHWALLU. Tudi drugi linki ne delajo, zaenkrat nimam energije, da bi jih na novo urejala).

Pa želim to narediti zdaj, ob obletnici konca 2. svetovne vojne na naših tleh. Kmalu po koncu vojne, ko naj bi vendar zavladal mir, se je dogajalo še prava maščevalna vojna nad neoboroženimi in nad razoroženimi ljudmi.

Ki jih eni označujejo še vedno kot izdajalce. Tako so izdajalci tudi mnogi popolnoma nedolžni ljudje, tudi otroci s Petrička in tisti, tudi dojenčki, iz ormoškega "Petrička". Pa nekatere žrtve v Barbarinem rovu so imele kitke ... zagotovo niso bile izdajalci ... ali je otrok izdajalec ...?

In nadaljevanje te zgodbe je Verdreng in razna druga taborišča in zapori. In razlastitve "kapitalistov" še mnogo kasneje - Cavazza v svoji knjigi: "Leta 1963 se je pred hišo pripeljal policijski kombi, gruča policistov. Brez opozorila. Nasilno so jih izselili, ker si je nekdo od veljakov, bivših prvoborcev, zaželel njihovo hišo.
Izgnali so jih kar tako, čez noč.  Kot pse. Nič niso smeli vzeti s sabo, vse, kar je bilo v hiši, fotografije, knjige, spomini, vse je ostalo tam. /.../
Mara je bila močna ženska, ni se vdala. Hodila je od Poncija do Pilata /.../ Pisala je Titu. Večkrat. Brez odgovora." Po številnih vezah ji je uspelo priti do Mačka, naslonil se je na mizo, jo poslušal ... in rekel: "Gospa, revolucija zahteva svoje žrtve."
Cavazza pravi še: "Bil sem levičar od glave do pete. Moj oče je bil zaveden komunist. Cela moja familija je bila komunistična. A skozi svojo ženo sem dojel, kaj je bila vojna, kakšne svinjarije so se dogajale pod pretvezo vsi enaki, vsi enakopravni."

Potrebno je bilo odstraniti vse, kar je motilo, da bi bila zmaga popolna.

Tako je ostajalo v naši deželi mnogo bolečine, skrite, prikrivane ... Mnogim nevidne. Ker če o nečem ne govoriš, potem po mnenju nekaterih tistega ni.

Govoriti pa ni bilo varno ... če si govoril, si tvegal, da si kaznovan. Ja, zaradi izjave proti državi ali proti Titu je šel človek v zapor. Če so ga slišali taki, ki so šli naznanit.
Kako me je pred kratkim (po odkritju plošče proti vsem totilatarizmom) zabolela trditev, da je zmagovalna stran spravo izvedla že l. 1945. To je laž. Razen če je sprava to, da rečeš: Oprosti, potem pa z užitkom spet udariš!
Če je sprava to, kar marsikdo očita katoliški spovedi. Da se spoveš, da lahko spet grešiš, ker ti bo itak odpuščeno. Kar je v resnici razvrednotenje spovedi.
A vendar ... brez resnične sprave ne moremo živeti skupaj kot ljudje. Sreča je v sprejemanju drug drugega, v medsebojni ljubezni.
V Svetem pismu piše takole:
"... Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. " (Mt 5, 21 - 26)

Če hoče kdo darovat, pa sovraži, naj pusti svoj dar in se najprej spravi z bratom.

Velja za vse nas, ne le za kristjane.

Verjetno so vsa praznovanja s sovraštvom v srcu slaba ...

Zelo dobro razumem ljudi, ki se divje oklepajo svojih vseh vrst "privilegijev", svojih misli, ki so jim jih posadili v srca že kot dojenčkom. Lahko si predstavljam, kako je zvedeti, da je npr. tvoj sorodnik, vedno tako opevani heroj, v resnici morda ... zločinec ....

Zato se ljudje raje oklepajo tega, kar "od vedno" vedo. Ne upajo pogledati "noter".

Ne vem, če si lahko predstavljajo, kako so živeli ljudje, ki so desetletja živeli z bolečino v srcu - zaradi krute izgube svojih dragih - in označeni kot izdajalci. Čeprav mnogi to niso bili. Tudi sorodniki izdajalcev ne.



Lipa sprave na ljubljanskih Žalah


Koliko nevrednega torej počnemo - ker nismo resnično spravljeni med seboj.

Večno ponavljanje, da so pač le pobili izdajalce, ni sprava.

Dejstvo je, da so bolečine na obeh straneh.

Dejstvo je, da je prav, da so žrtve pokopane (groza to, kar je še danes v Barbarinem rovu ...), to spada k pieteti - in pokojne so spoštljivo pokopavali že v pradavnini. Smo mi manj kot naši pradedje? Smo v človeškosti zdrseli navzdol?

Koliko ljudi po 2. svetovni vojni je bilo izbrisanih ... ni jih bilo, preprosto so izginili ...Koliko ljudi je potihem žalovalo, na glas pa niso smeli ...

Ko pove Memedalija Alić svojo zgodbo, se nas silovito dotakne ... in prav je tako ... in on natančno ve več ... vidi vzporednice zgodb:

"Zame so žrtve pobojev v Hudi jami ljudje, ki so bili pogubljeni zaradi idealov nekoga drugega. Če pa so bili med njimi res vojni zločinci, zakaj so jih potem pobili brez kakršnegakoli sodnega procesa? Zakaj so bili skriti več kot šestdeset let? Zakaj je bil ta zločin tako skrivnostno zabetoniran in zaprt s stometrskim zamaškom? Kaj se je dogajalo v Titovem sistemu in kaj se je dogajalo z njegovimi izvrševalci teh krutih dejanj? Ali nam v vrtcih in šolah niso govorili o partizanskem junaštvu, zaradi katerega so dobivali pokojnine, ki so jih z žuljavimi rokami prislužili reveži?! Ko slišim nepremišljene sodbe, kot na primer "pa kaj potem, saj so bili ti ljudje tako ali drugače zločinci", se ne morem upreti misli na svojega gluhonemega brata, ki ga še vedno nismo našli. Ga bodo, če ga bodo sploh kdaj našli, oklicali za zločinca?
Partizanskega "junaka" iz leta 1945, ki je v rudniku Huda jama svoje roke umazal s krvjo, lahko primerjam s "krutim junakom" iz leta 1995, ki je sodeloval v srebrniškem genocidu in danes za svoje zločine prav tako prejema pokojnino. /.../

Če je zgodovina učiteljica življenja, zakaj se nismo od nje ničesar naučili? Ali je pisana pošteno in pravilno? Ali pa smo mi le zelo slabi učenci? ... resnica in pravica, ki bosta veljali za vse enako? O resnici moramo govoriti, naj bo še tako boleča: in to zaradi vseh žrtev, zaradi nas, ki smo še vedno živi, zaradi naših otrok in naše prihodnosti. /.../ Vse zločince in krivce moramo privesti pred človeško in božje sodišče ..., ne da bi jim pred imena postavljali svojilne pridevnike naš, vaš, moj in tvoj ... Izgubljenih življenj ne moremo vrniti, krivce pa lahko ožigosamo in s tem povrnemo upanje v boljšo prihodnost.
Zločin in zločinci so osebe z imeni in priimki. Moramo jim soditi. Če tega ne storimo, so posledice enake, kot da bi namesto pijanega voznika obsodili povoženega otroka ..."




Za spravo je potrebno sodelovanje ... Če nekdo drugega ponižuje, to ni sprava, niti korak k njej.


...

Pa sem pri spomeniku v Grahovem. Bila sem tam ob blagoslovu spomenika. Ne samo zaradi slovesnosti same, temveč tudi zato, da sama vidim spomenik, ki je tako buril (jih še?) duhove na Slovenskem.

Zdajle ta prispevek zaključujem, o spomeniku in tistem pred desetletji, da danes spomenik je, bom pisala pa v drugem prispevku, ker je vsebine preveč.





Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Trenutno stanje duha: Že dolgo nisem bila tukaj ... Pozdravček vsem bralcem.

Sveta Neža kuram rit odveže


No, pri nas doma, v mojem otroštvu je bila rima res lepa, saj je v našem narečju reklo takole: Sveta Neže kuram ret odveže. In to se zgodi 21. januarja.



Sveto Nežo slikajo ponavadi z ovčko  (jagnje - agnes - čista)


Ja, to je datum, ko je v koledarju zapisana sveta Neža, mučenka.

O njej je znana legenda, da jo je zasnubil sin cesarskega namestnika Semfronija, toda Neža (Agnes, iz ugledne rimske družine) ga je zavrnila, češ da je že zaročena.

Snubec je potem zvedel, da je zaročena s samim Jezusom, zaradi česar so potem 12-letno deklico odvlekli k sodniku.

Niti prošnje niti grožnje niso omajale njene zvestobe do Kristusa. Slekli so jo, a dolgi lasje so jo vso zakrili, angel iz nebes pa ji je prinesel svetlo oblačilo, od katerega se je razsvetlila vsa hiša. Niso je uspeli prisiliti v prostitucijo.

Potem so jo hoteli vreči na grmado v Domicijanovem koloseju, a je tudi plameni niso mogli poškodovati.

Slednjič so jo usmrtili z mečem - kot jagnje - njeno ime Agnes je v povezavi z jagnjetom.

No, in sem spet pri začetnem reklu o sveti Neži in kurah. Imajo kakšno zvezo kure s sveto Nežo?

Menda nobene druge kot samo sovpadanje godu svete Neže z dnevi, ko je spet več svetlobe. Dnevi z več svetlobe pa imajo nekaj s kurami!

Kure so živali, ki so zelo povezane z naravo, sploh s svetlobo.

Vedno je veljalo, da človek, ki gre zgodaj spat, gre spat s kurami. Človek, ki ima težave z vidom v mraku, ima diagnozo, ki zares obstaja: kurja slepota.

Kure, ki živijo naravno, ki niso sforsirane samo zato, da nesejo jajca, čez zimo ne nesejo jajc, imajo nekajmesečni premor. Tako pozimi ni veliko jajc (oja, v naravnih okoljih!), če pa jajca so, imajo pa seveda daljši rok trajanja - saj je pozimi hladno - tudi če človek nima hladilnika (ja, tako je bilo včasih!).

V temnih mesecih imajo kokoši zaslužen dopust. No, in sveta Neža jim "rit odveže", zdaj spet začenjajo nesti jajca.

S tem v zvezi so tudi pirhi za veliko noč, tedaj je praviloma spet dovolj jajc. Jajce pomeni življenje - pirhi predstavljajo med drugim tudi Jezusov grob - Jezus je premagal smrt, premagal grob - kot si piščanček sam skljuva pot iz lupine.

O jajcih




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.





Res je bil prizadet!


Ležala sem v porodnišnici kot rizična nosečnica.

Na oddelku nas je bilo kar nekaj takih, ki smo bile tam cele tedne, nekatere cele mesece. Z menoj v sobi je bila ena, ki je šla ležat v porodnišnico prvi dan, ko je ugotovila, da je noseča, in je preležala čisto vse dni do samega poroda. Vstajala je samo za na stranišče in za obroke.

Tiste, ki smo bile tam veliko, smo se precej povezale. Bile smo nekako sestre v skupnem upanju: da srečno donosimo otroka. Jaz sem imela pred tem že tri spontane splave. Moja soseda je imela za seboj že sedem nosečnosti, a še nobenega živega otroka.

Potem je bila en dan sprejeta nova nosečnica. Seveda smo jo povprašale, kako in kaj. In zvedele, da je prišla na hoten splav. Ker so preiskave (amniocenteza) pokazale, da z otrokom ni vse v redu.

Nosečnica je pripovedovala, koliko je pretrpela, ko je delala preiskave v zvezi s svojo rodnostjo, veliko let se je zdravila ... in potem je zanosila. Ampak ... logično - po njenem  mnenju in mnenju družbe ... ker je amniocenteza pokazala, da je otrok prizadet, je potem šla otroka splavit.

In tako je bila ob nas, ki smo vsa svoja upanja vložile v to, da bi se otrok vendarle srečno rodil, nosečnica, katere otrok ni bil primeren in je moral umreti.

Zdravniki so tej nosečnici nekaj dali, da se je potem začel splav. Na polovici nosečnosti. Nekako pri 20. tednih.

Jaz sem tiste čase veliko risala, slikala, pletla in kvačkala copatke, jopice, kapice. V porodnišnici sem bila kar precej tednov.

Sedela sem potem v svoji postelji pri oknu in pletla. Tako tesno mi je bilo pri srcu.

Po sobi se je razlegal glas iz radia, bila je oddaja o Hitlerju in genocidu. O tem, kako določeni ljudje po njegovem niso bili primerni za življenje.

Nek človek, Hitler, si je prilastil pravico odločati o tem, kdo sme živeti in kdo ne sme.

Judje so nezaželeni, Slovani tudi, Romi tudi, pa nezaželeni so vseh vrst prizadeti ljudje, npr. gluhi.

Bilo mi je tako tesno pri srcu ...

Ena od nosečnic je začela komentirat grozodejstvo, ki ga je počel Hitler.

Še nekaj se jih je pridružilo razpravi, kako je bil Hitler krut.

Jaz sem prisluškovala nosečnici, ki je stokala. Videla sem, da jo boli. Me okrog nje smo upale, da bodo naši otroci donošeni. Njen mora ven. Tako je bilo odločeno.

Se ne dogaja genocid med nami? Nekdo bo umrl, ker ni primeren za našo družbo.

Potem so nosečnico s hudimi popadki odpeljali v porodno sobo.

Za njo je ostala tišina. Mislim, da smo bile vse globoko prizadete.

Kasneje so jo pripeljali nazaj na oddelek.

Jaz sem čutila tako globoko žalost, da se nisem udeleževala pogovorov. Ampak tako silno sem čutila, kako si upajo ljudje odločati o življenju in smrti. Kako je pogosto merilo, ali človek sme biti ali ne sme biti, to, kaj misli močnejši. Zdelo se mi je, da smo soudeležene v genocidu.

Drugi dan je prišel zdravnik na vizito, pristopil je do postelje ženske, ki je prejšnji dan splavila, in rekel: "Prav je bilo, da ste splavili. Otrok je bil res prizadet!"

Res je bil prizadet! Ta stavek meni še vedno odmeva! Še vedno ga slišim! Koliko let je že od tedaj.

Gotovo je zdravnik hotel žensko potolažiti, češ naredili smo tako, da bo za vse najbolje.

Ampak meni odmeva sam stavek: Res je bil prizadet.

... Res je bil prizadet!

Da misliti ... kaj pa če ...

Ne dvomim, da niso prav ocenili, toda stavek podaja možnost dvoma ... Ali se kdaj zmotijo? Ali vejo dokončno šele, ko je otrok zunaj? Sliši se tako.

Pa je bil verjetno le neroden stavek. Dovolj neroden, da sem si ga zapomnila.

Znane so zgodbe, ko so rekli, da z otrokom ni vse v redu - in nosečnici predlagali splav.

Pa marsikatera mama ni splavila. In vsi tisti otroci, ki naj bi bili prizadeti, v resnici niso (bili) prizadeti. Tudi Bocellijeva mama ni splavila. Je Bocelli prizadet? Rodil se je z očesno boleznijo, z glavkomom. Oslepel je pri 12. letih. Večina ljudi se rodi zdravih - ampak kakšen zboli kasneje ... ali pa postane prizadet kasneje. A potem pa sme živeti?

... a če nosečnica splavi otroka, ki naj bi bil prizadet ... ali potem zares vemo, kako in kaj je bilo (bi bilo) z njim? Mnogokrat ne vemo! Mnogokrat ne vemo, kaj bi bilo, če bi bilo drugače.

Lahko ostajamo v prepričanju, da je bilo prav, ker je bil otrok splavljen. Ker bi bil (oz. je bil) otrok prizadet. Nismo pa počakali, da bi se prepričali ... In nismo dali možnosti naravi, da ona uredi ...

Zdravniki ne vedo vedno vsega.

Sicer pa - biti prizadet ni nekaj absolutno jasnega. Prizadeti smo vsi po vrsti, vsak po svoje.

Je res človek tisti, ki je gospodar življenja?

In ko bo ta človek star ali bolan ali morda nič od tega, se bo morda našel nekdo drug, ki bo vzel v roke njegovo življenje in pravico odločati o vrednosti njegovega življenja ...?







Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Trenutno stanje duha: ............

Bocellijeva mama zavrnila splav

Mama je zavrnila splav, ki so ji ga predlagali zdravniki.

Je z njenim otrokom kot človekom kaj res narobe?


Andrea Bocelli's talent is world class, and he will be in concert February 14th at BB&T CenterFoto


Andrea Bocelli pravi, da je morda pristranski, a ...

Na videu je

njegova osebna zgodba


Iz opisa videa:

Andrea Bocelli je eden najuspešnejših moških solo pevcev, ki je prodal več kot 20 milijonov plošč, a za njegovim uspehom se skriva zgodba o ogromnem pogumu in osebni zmagi.
Slepi »četrti tenorist« je svetu razkril, da je eden tistih otrok, ki po zdravniških priporočilih ne bi smel živeti. Za življenje se lahko zahvali le svoji pogumni mami.
Kakšen bi bil svet brez Bocellija, priznanega italijanskega opernega, pop in klasičnega pevca, slepega multi-instrumentalista in skladatelja?
Bocelli se je rodil leta 1958 očetu Aleksandru in mami Edi Bocelli. Ob rojstvu so mu diagnosticirali glavkom, zaradi česar je pri 12 letih, po nesreči med nogometno igro, popolnoma oslepel. Kljub slepoti pa je Andrea razvijal in gojil ljubezen do glasbe. Glasbeni talent ga je popeljal do uspešne kariere. V preteklih letih je izdal številne svetovno znane uspešnice.
Priznani italijanski pevec je v intervjuju za italijanski časopis Il Foglio povedal, da je posnetek nastal z namenom, da bi pomagal prijatelju, misijonarju na Haitiju, zbirati sredstva za gradnjo novega doma za otroke. Prijatelj »me je prosil, naj povem nekaj besed upanja za matere, ki se nahajajo v težavah, in odločil sem se, da povem zgodbo o svojem rojstvu.« Čeprav je to storil brez materine privolitve, ga ni oštela. »Nisem pa bil pripravljen na takšno razburjenje in zapoznelo "eksplozijo",« je izrazil svoje presenečenje. Klicalo ga je namreč veliko ljudi, ki so želeli izvedeti več o njegovi življenjski zgodbi.
Bocelli upa, da bo zgodba o njegovi mami opogumila številne matere po svetu, ki se v težkih in zapletenih situacijah trudijo odločiti za življenje svojih otrok.


Songs of Praise Andrea Bocelli Amazing Grace


To Find My Way (Main OST of My Way)


Sempre Sempre


Panis Angelicus


Kdo je tisti, ki ima v rokah pravico razsojati o vrednosti in nevrednosti življenja?



Wikipedija


Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.




Trenutno stanje duha: Ponuditi možnost ...

Deček z lučko - morda je to slovo ...

Nihče ni vedel, kako in od kje se je pojavil majcen droben deček, a ljudem se je zdelo, da ga je rodilo samo Sonce. Imel je zlate lase. V drobnih ročicah je imel srebrno lučko z majhnim plamenčkom. Ko je bilo svetlo in sončno, plamenčka skoraj ni bilo opaziti.



A kadar se je pooblačilo, stemnilo, ko so otroci jokali in je tudi kakšni mami stekla solza po licu, je tisti drobni plamenček ogrel srca, saj je razsvetlil temne poti ... in tudi kakšna jeza se je razblinila, ko je prišel drobni deček s svojo srebrno lučko in velikim nasmehom.
Toda niso vsi marali malega dečka.
Nekateri so imeli rajši temo.
Preganjali so ga: "Pojdi stran!"
Deček je jokal in šel malo stran, toda vedno znova se je vrnil, ker je ljudi čisto preprosto imel rad. Verjel je v vse ljudi. Želel je, da bi znali živeti lepo in veselo življenje.
Želel jim je polepšati njihova življenja.
Njegova lučka bi jim lahko razsvetlila njihove poti.
Bil je žalosten in bistre solze so mu polzele po ličkih. Upal je, da joka tudi za tiste hude ljudi, ki ga ne marajo. Da njegove solze pomagajo tudi drugim, da splaknejo vso umazanijo sveta ...
Ko je nek človek s temnim pogledom nastavil svoji stari sosedi babanin olupek na potko pred njeno hišo, je drobni deček v soju svoje lučke videl olupek, tekel je in ga odstranil.
Ko je poledenelo stopnišče pred vrati, ga je deček posul z drobnim srebrnim peskom, da ni drselo.
Ko je padla deklica in ni mogla vstati, je nekdo pozvonil pri njej doma in zaklical na pomoč.



Toda nekateri ljudje dečka niso marali. Predvsem pa niso marali njegove lučke. Lučka je odkrila preveč stvari, ki so jih želeli skriti.
"Nisi zaželen!" mu je grobo rekel nek mož z očali.
"Umakni Luč!" se je jezila fina dama.
"Ne potrebujemo tvoje lučke!" so se jezili ljudje. "Pusti nas v miru. Vsak od nas ima pravico živeti svobodno."
In nekdo mu je šepnil na uho: "A ti nisem rekel, da ne smeš govoriti s tisto grozno žensko tam, ti si ji pa celo čez cesto pomagal!? Nočem te več videti!"
Z druge strani mu je nekdo rekel: "Govoriš stvari, ki niso res! Potvarjaš resnice! Ljubezni sploh ni. Podkupljen si, gotovo si podkupljen! In plačan za to, da nam tukaj težiš s svojo lučjo!"
"Kdo si ti, da smeš sploh kaj reči!? Kdo ti je dal to, da sodiš!" se je oglasila ženska.
Dečku so igrali biseri v očeh, ko jih je gledal.
"Izgini!" je zavpil nekdo.
Deček je stal, ves droben in plah, toda s sijem v očeh.
"Razbijmo mu lučko!"
Nekdo je dvignil kamen in ga vrgel ... Sledila mu je množica. Drug za drugim so zahrumeli: "Nočemo ga! Nočemo luči!"
Pridrsala je stara gospa in vpila: "Pustite ga! Pustite dečka. On ima Luč!"
Tema je zagrnila svet. Dečkova lučka je ugasnila.



Zaslišal se je nizek glas: "Kar je želel, to je dobil. Sam je iskal nesrečo."
In potem se je oglasil še en samoopravičujoč glas: "Nič se ti ne zgodi, če ne dovoliš."
Ljudje so iskali vžigalice, nekdo je prižgal neko svetilko ...
Sredi množice je ležala le razbita lučka, dečka pa niso nikoli več videli. Kot bi ga vzelo vesolje.
Stara gospa je klečala ob razbiti lučki in jokala za drobnim dečkom. Zahvalila se je nebu zanj, ki ji je polepšal stare dni.

Copyright © 2009 Odsrcadosrca


Tole zgodbo še enkrat podarjam ...
Morda pa kdo razume ...

Morda je pa to slovo ...




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Trenutno stanje duha: Morda je pa to slovo ...

Prevara vedno prizadene

Nekdo mi je povedal o svoji ločitvi na stara leta, pa jaz kar nisem mogla verjeti ... Še manj pa razumeti.
Dolga leta živita zakonca skupaj, na stara leta se pa ločita. Po 70. letu starosti. Le zakaj? Kaj človek pričakuje od življenja? Če je doslej nekako šlo, kaj lahko človek na starost pridobi, če se ločita, če se razideta?
Res, tista zgodba mi kar ni dala miru. No, podrobnosti ne poznam, vem pa, da je šlo tudi za varanje. Le kaj išče človek, da še na stara leta ne najde miru pri svojem "partnerju"? Večkrat sem slišala reči, da se kdo na stara leta loči, ker bi rad imel še kaj od življenja!
In sem se spraševala, kaj je to - imeti še kaj od življenja! Kaj imeti!?


Pred kratkim sem opazila še eno tako zgodbo ...
Mož in žena se ločujeta po 77 letih zakona!
Poročila sta se l. 1934 in rodilo se jima je 5 otrok, imata tudi vnuke in pravnuka.
Tako sta "mirno" živela do pred desetimi leti, recimo do l. 2000, ko je mož odkril stara ženina pisma ljubimcu - pisma iz 40. let prejšnjega stoletja.
Žena je priznala svoj greh (natančnega o grehu ne vem) in pričakovala, da je že dovolj časa "pridna", da ji bo odpuščeno, toda moža je prevara tako prizadela, da se je za več tednov odselil k sinu. Potem se je vrnil k ženi, vendar so se začeli prepiri, ki so trajali 10 let - in tako se ločujeta 99-letni mož in 96-letna žena ...
Zgodba je morda nenavadna, vendar jasno pove o tem, da nezvestoba ni nekaj lahkotnega in da zelo prizadene. Najbrž vedno zelo prizadene.
Morda manj prizadene, če varajoči ne pove, ne prizna?
Ne vem pravzaprav, vendar mislim, da varajoči ne more razviti globokega odnosa v zakonu, če ni s sozakoncem iskren. Potem sam izgublja. Če ne upa priznati tega, kar dela, dela sam sebi škodo. Sam sebi in sozakoncu.

Zgodba o skoraj sto let starem paru iz Italije pove, kako zelo rani nezvestoba ... sploh v zvezi z njo laži, sprenevedanja, hinavščina.
Prikrivanje in omalovaževanje težkih stvari in pometanje pod preprogo lahko strašno rani in povzroča še dodatno bolečino.
Za srečen zakon je potrebno biti iskren. Splača se. Splača se tvegati. (Torej počni samo to, kar sme vedati tudi sozakonec!) Brez tveganja (z zaupanjem) marsikdaj ni mogoče napredovati v odnosu mož-žena.
V življenju je nujno tudi odpuščanje. Tudi med zakoncema.

Za zakon se je potrebno po/truditi vse življenje.
Krize so normalen del življenja, ni pa vseeno, kako jih rešujemo. Če kdaj vznemiri čustva enega ali drugega kdo izven njunega zakona, samo na sebi ni nič hudega ... hudo pa je, če potem tisti ne gre vase in če ne premisli svojega zakona in če ne išče pri njiju ... najprej pri njiju ... ne pa izven njiju. Ni hudo, če je kdo izven njune zveze komu od njiju všeč, hudo pa je, če tisti potem prestopi meje in išče srečo tam, kjer je v resnici ne more najti ...
Kolikokrat ljudje po neumnem izgubljajo dušni mir ...
Se splača?
Za "pet minut sreče"?

Vir zgodbe:
http://www.iskreni.net/druzina/zakon/17-zakon-v-krizi/1125-locitev-po-77-letih-zakona.html

Drugi svet



Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Trenutno stanje duha: Biti najprej zvest samemu sebi ...

Gre za to, da bi bilo otrokom dobro, ali za dokazovanje moči?

Nisem dovolj pametna, da bi razumela, da sme policija oz. celo da mora policija ugrabiti otroka staršem, ki niso agresivni ... Še pri agresivnih starših je po moje nujno najti dober način, kako otroka rešiti - če gre res za rešitev. Če je kakšen način lahko sploh dober. Način, ki ne bi prizadel najšibkejših bitij, otrok ... Način, ki ne bi morda predvsem pomenil izkazati, dokazati moč. Moč, ki jo ima država, ki jo imajo institucije, policija, CSD-ji ...
Kar ne morem se znebiti občutka, da včasih gre bolj za oblast kot za samo reševanje ogroženega otroka.
Ob škofjeloški zgodbi še kar premišljujem o vsem tem, kar se je zgodilo.
Je kakšen razlog, da v resnici smejo otroka dobesedno iztrgati iz rok staršem?
Kaj pa travme, ki jih zagotovo doživi otrok, ko ga izpulijo iz rok staršev ali drugih bližnjih?
Kako lahko sprejme, kar se je zgodilo, 2 leti star otrok ... ali pa 15-mesečni? Kako je tako majhnemu otroku, ko izgubi starše in je celo še dojen, tako izgubi še nekaj, kar pomeni veliko vez z mamo?


Včasih sem delala v bolnišnici na otroškem oddelku. V tistih časih še ni bilo zelo dobro poskrbljeno za otroke, da bi imeli čim manj travm ob tem, ko so morali ostati v bolnišnici brez staršev in ob pred časom zelo skromno dovoljenimi obiski.
Starši so vedeli, da otrok mora ostati v bolnišnici, osebje je bilo pripravljeno na to, da bo otroku težko ... Pa vendar je marsikateri otrok zelo jokal ...
A v primerih, ko obe strani nista istega mnenja - da mora otrok drugam, ko bi ena stran otroka za vsako ceno obdržala, druga ga pa za vsako ceno vzame, izpuli, ugrab ...?
... v primerih, ko "država" ve, da "morajo" otroka vzeti, ga pač vzamejo ... ja, še policijo pokličejo zraven ...

Tako se je zgodilo tudi v začetku decembra v Radovljici.
15-mesečnega fantka so iztrgali iz rok otrokove babice ...
"Vnuka nisem hotela dati iz rok. Dve socialni delavki sta mi ga dobesedno iztrgali. Iz stavbe centra nisem mogla pobegniti z vnukom v naročju, saj je policija blokirala izhod. Meni in mojemu vnuku so odvzeli prostost, ne da bi bila kaj kriva." Mamica tega fantka je bila v tem času, ko so babici jemali vnuka iz rok, v sobi za razgovore: "Fizično so mi preprečili pot do otroka. Niti videla ga nisem več, ko so ga moji mami iztrgali iz rok ..."
Mamica tega fantka, tudi še dojenega (kot je najmlajša deklica iz Škofje Loke dojena) naj bi uživala opiate, vendar so izvidi negativni. Otrok je zdaj pri neki rejniški družini ... In kdaj ga bo videla mama?
Ko bo zadostila "predpisom": "Rekli so mi, da moram najprej k psihologu, in to za več dni. Ne vem, zakaj naj bi šla v psihiatrično bolnišnico? Zato, da bom zadostila nekim predpisom? Rekli so mi, da brez tega, da grem na psihiatrijo, nikoli več ne bom videla svojega sina."
Njen novi partner pravi: "Moral sem garantirati, da bom vse dneve ob njej, zato da ne bo storila samomora, potem ko so ji vzeli otroka. So sploh normalni? Mati, ki se je pripravljena boriti za svojega otroka, ne bo dvignila roke nase. Pred ministrstvo, ki je pristojno za socialo, bom šel razobesit plakat, da kradejo otroke." Mamica pravi: "Kot da je otrok pes ali mačka? Kot da je žival, ki se jo podaja iz rok v roke, kadar se nekomu, ki ima za seboj zakon, zazdi? To ni mogoče. Tako se ne dela. To ni človeško!"

Še živali si ne smemo podajati iz rok v roke ...

Zgodba o Salomonu in njegovi modrosti se mi zdi strašna.
Kaj bi kralj Salomon rekel danes?

Drugi svet




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.




Trenutno stanje duha: Vsem vse dobro!

Gre CSD res za otroke?? Ali pa gre za zaroto?

Gre Centru za socialno delo Škofja Loka res za otroke? Za pravice otrok? Ustavljam se ob tem, kar se je zgodilo - Noseči Barbari in Marjanu odvzeli sedem otrok - razmišljam o družini, ki jo malo poznam, pred leti smo skupaj obirali fige v nekem sadovnjaku na Vipavskem, kdaj pa kdaj smo se srečali v naslednjih letih in kakšno rekli.

Je versko prepričanje staršev res tako "izkrivljeno in patološko", da "nista sposobna zagotavljati ustreznega psihofizičnega razvoja in čustvene opore, ponujeno strokovno pomoč pa da sta vztrajno zavračala?" To je menda ugotovil Center za socialno delo Škofja Loka - menda na precej listih, kjer so popisali njuna grozodejstva. Namen akcije CSD in policije je baje zaščititi "pravice in koristi otrok" ...

Otroci so praviloma najraje doma, razen če je res hudo. Idealnih družin ni. Otroci se v svojih družinah brusijo, rastejo. Otroci v tej družini so res hodili okrog še oktobra menda napol bosi ... aha, jaz sem še decembra v tevicah ... ampak kakor vem, so otroci zdravi! Ali je merilo starševske skrbi za otroke zdravje otrok ali to, kako in koliko so oblečeni? CSD morda tega ne ve.

Otroke so vzeli staršem in jih DELILI, res, delili so jih! Dva otroka sta ločena od ostalih petih! V imenu kakšne pravice so si dovolili ločiti otroke?

V imenu kakšne pravice so vzeli mami Barbari otroka, ki je bil še dojen???

Katera pravica je dovolila vzeti otroke iz šole, v katero so zdaj hodili? Otroci te družine se niso šolali v redni šoli vse do letošnjega šolskega leta, do konca lanskega šolskega leta jih je učila mama doma, vse po učnih načrtih - in potem so v šoli delali izpite. Letos so bili končno vpisani v šolo - in katera pravica - zagotovo je to krivica do otrok in nikakršna pravica - je dovolila CSD, da so otroke iztrgali iz šole v Škofji Loki, kjer so se baje čutili sprejete? In zdaj, po 3 mesecih šole naj gredo v neko novo šolo, v Radovljici ali nekje tam? In v imenu čigave pravice sta dva otroka daleč stran od petih šolarjev, v čisto drugem kraju?

Če že so kakšni starši tako nemogoči, da jim morajo vzeti otroke, jih vendar ne smejo deliti.

Začasno so jih vzeli? Samo začasno? Tudi začasno je nekaj groznega. Kako bo dveletna deklica razumela, zakaj jo je policija odpeljala iz domače hiše? So starši zločinci?

Kako bodo razumeli vse to tudi večji otroci? Le kako? CSD jih ne bo rešila "štemplja", katerega naj bi dobili doma od staršev, pač pa jim pritiska novega, hujšega.

Ne bom rekla, da sta starša Barbara in Marjan popolna, toda popolnih staršev ni!

Ali so starši, ki razvajajo otroke, popolni? So popolni starši, katerih otroci delajo v šoli kraval, otroci, ki se jih učitelji bojijo? Starši, ki za vsako ceno svoje otroke zagovarjajo ...?

Ko sem zvedela za neko potezo očeta Marjana, za njegovo reakcijo, sem le začutila, kako je zares pošten. Koliko ljudi pa skrije, če kaj ni zanje ugodno.

Za kaj gre v resnici CSD? Da kaznujejo nepokorne starše, ki niso "pridni" državljani?

Zdi se mi, da - žal - ko človeka zgrabi socialna služba, je lahko hudo. Ali ne služi socialna služba ljudem? Težko mi je ob spominu na eno bližnjo, katere otroci so bili v reji, domov so jo pa hodile nadzorovat socialne delavke, če ima pomito posodo, če kuha dovolj bogato kosilo itd. Kako se je presekirala ta moja bližnja, preden je otroke dobila nazaj. Pa ni bila ona nič problematična, razen tega, da ji je zmanjkalo vseh moči zaradi bolezni. Ni dobila človeške podpore v pravem pomenu besede, le strahove so ji vbijali v glavo, kako ne bo dobila nazaj otrok ... če ne bo dovolj pridna ...

Socialna služba - komu služi? Sama sebi?

Je v škofjeloškem primeru naredila res vse, da bi bilo za družino najbolje?

Pozna zares družino, v dobrem in slabem, ali pa je socialna služba le prežala na to, kdaj bo družina Šavli dobila dovolj črnih pik, da jo "pohopsajo"?



Barbara o šolanju doma

Noseči Barbari in Marjanu odvzeli sedem otrok.

Zakoncema Šavli začasno vzeli vseh sedem otrok

V nekaj letih porabili le nekaj evrov


Drugi svet



Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.




Trenutno stanje duha: Vsem vse dobro!


{ Novejše modrosti } { Stran 1 od 143 } { Starejše modrosti }

Dragoceno mi je, da potujejo dobre stvari med nami, mnogo mnogo lepega je že prišlo skozi moje dlani in srce ... toda kot jaz spoštujem zapise drugih tudi s stališča avtorstva, prosim, da spoštujete tudi vi moje prispevke, tako zapisano kot "pofotkano"! Torej: prosim, ne objavljajte mojih zapisov brez mojega imena oz. linka! Copyright-Odsrcadosrca Mir in vse dobro!
odsrcadosrca.eDnevnik.si

«  oktober 2014  »
pontorsrečetpetsobned
 12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031 


Predali modrosti

Da bi rasli v vednosti in modrosti
Dobra volja je najbolja
Domovinske in družbene modrosti
Drobne modre zgodbe
Drobne modrosti
Drobne rime
Drobtinice, ki so ostale
Drugi so zapisali modrost ...
Duša mi je žalostna do smrti
K tebi želim, moj Bog
Kdor poje, dvakrat moli ...
Kjer mi zibka tekla je
Ko mladost išče modrost ...
Kot slavček rada bi pela ...
Ljubil te bom vse dni
Ljubljena slovenska hiša
Majhna sem bila
Mavrične modrosti
Mizica, pogrni se!
Modre zgodbe
Modri pogovori
Modri SPISI
Modrost kot vsakdanji kruh
Modrost malih
Modrost od zgoraj
Modrosti izročila
Modrosti modrih knjig
Modrosti za našo Zemljo
Ringa ringa raja
Stkal sem te v globočinah
Svet od pogumnih s srcem
Šola odpuščanja
Tja vleče me srce
Utrinki modrosti
Virtualne modrosti
Visoka pesem
Začutiti modrost narave


Frišne modrosti

Vseposvojitev.si ... posvojila sem komunista in antifašista Nikolaja
Rovte in Mussomeli - mnoge je vzela svoboda ...
G. Troha ... odslej bom skrbela za lastno rit :)
Obujte Trohove čevlje in od drugih gladovno stavkajočih tudi
Glejte, človek! Glejte, Troha in njegova pravica ...
Ko država ne dovoli pokopati otroka
Ali je v primeru splava kršena ustavna pravica?
Siamska dvojčka z enim srčkom - sme človek odločati v življenju in smrti?
Ptički, dost je blo
Utrinek ob gladovni stavki Ladislava Trohe
Tudi jaz sem pospremila Janeza Janšo
Mož, ki beži pred evtanazijo
O spravi - ob obletnici konca 2. svet. vojne na naših tleh
Sveta Neža kuram rit odveže
Res je bil prizadet!
Bocellijeva mama zavrnila splav
Deček z lučko - morda je to slovo ...
Prevara vedno prizadene
Gre za to, da bi bilo otrokom dobro, ali za dokazovanje moči?
Gre CSD res za otroke?? Ali pa gre za zaroto?

(Zvok lahko izključiš!)

Edivas

rudimark
drugacemisleci
petruska
chiara
alja
miiiska
schizophrenia
mojeblodnje
Babica
morskadeklica
jasmy
klotilda
mezicar007
malteski
sandra
sabyy
lusi
kajtije
jasmin01
BelaBrada
tritogeneja
Santos
vvooodnarka
mislice
brjav8
chefek
mojles
psychoXL
caillou
Arzen
primoz69
menelida
karmenca
ubiamordeusibiest
RazbOjniK
Rimljancek
speljur
sandrca
osem
kojotka
alea
virtus
tedi
metuljc
poli
SamotnaDusa
ZavestnaSamost
lucille95
pumpkin
skalaprava
minca
zuzzu68
bobek
pollmatej
laana
NooNeeLse
lea199
sailor565
ggmitja
tekabaka
inside
drsalka
alter
svetloba
kokfajn
ocka
OdseviNeba
osi
okop
piko
Pikabu1
zogca
Mozakar
sime
GorgonzolaDcheee
tempera
TheMoon
merimax
andrejm
bibica
knjige
sviloprejka
abuu
ferdo
aljazek
mazy15
ZB
Emilija
sheehs
networking
skupinaextrem
pajo
bambam
Lurovke
vesel
sandman
kaplja
nebodigatreba
Kayelina
pravljicna
PikePoke
tadam
Irenca88
silvestra
Kleopatra
mastadzoni
copatek
MavricniSkrat
eja
sokol
prizma
deprofundis
Vidomisla
agapetos
debi76
TrixieML
racionalnaFunkcija
marios
roomeo
darja1
pravakala
marika
salamandrina
mathea
elenah
anabell
Chantal
jurson
sajnovicBrajdic
Ramus
Untamle
timba
thepeopleof
larakazanovski
milina
denver09
modrival
masreya
butalkindnevnik
luninsij
ink164
modrina
nervuska
rozinca
radost
jagoda1
kunigunda
karliturk
Samarijanka
Urrska
najinapot
trojka
izposojakombija
franc
liberta
barvnasmetana
jazsemto
3141593
Gordana
DaniKa00
DarkBloodAngel
enea
myoffice
modrebesede
eora
trimegistus
mehanikaleban
puncaizkaira
babica3
marjana
LaVida
Razocarana2
deklicamorska
Danika01
lorelaj
DiZ
rabarbara
ton
Ustvarjalnost
III
Poezijainproza
RisanjeSlikanje
ArtGrafika
ZavestnaSamostNova
DrustvoPlus5akcije
kolos
turist
neza123
scarlet
Sapfo
cebelicamaja29
dajana
odpadki
fee
saci

Druge vasi






Število zadetkov: 11981233
Statistika od 4.06.2009:

Statistika obiskovalcev
Avtor vsebine tega eDnevnika je odsrcadosrca.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-13 eDnevnik