od srca do srca

Sadežki za lačne otroke :-)

Na vrtu sadeži zorijo,
maline pa robidnice

in vmes še kakšna figa.

Trni, koprive, mravlje -
vse to otrok nič ne briga,
ko se okrog grmičkov podijo
in s sladkimi rokami
sladke sadežke
v lačna usteca tiščijo.

Ročice segajo
po dišečih plodovih,
iz lačnih ustec
pa se cedijo sline,
vse dokler
lakota ne mine.

Potem pa kakšna jagoda
še v skledico poroma
in tam veselo diši,
kasneje pa v kuhinji se
vse pravično razdeli.

Zate ena, zame ena, zanjo ena ...
Ti si dobil večjo, o, to ni prav.
Tvoja je rdeča, moja je rumena.
Jaz ne bi te, je malo še zelena.

Njami, njami, kako je dobro!
Vitaminčki iz sadežkov kričijo,
otroci pa sitih trebuščkov se veselijo.

Smeh je pol zdravja! :-)

Po vsakem letu pilot izpolni obrazec, v katerem mehanikom opiše probleme, ki so se med letom pojavili in jih je potrebno odpraviti.
Mehaniki preberejo obrazec in po odpravitvi problema na spodnji polovici obrazca napišejo, kaj so postorili glede problema. Pilot nato pred naslednjim letom prebere obrazec.
Naj še kdo reče, da inženirji nimajo smisla za humor.
To so dejanski izpisi iz takšnih obrazcev pri letalski družbi Quantas. Quantas je edina velika letalska družba, ki še ni imela hujše letalske nesreče.

P: Leva notranja guma skoraj potrebna menjave.
M: Leva notranja guma skoraj menjana.

P: Testni polet OK, razen avtomatsko pristajanje zelo grobo.
M: Avtomatsko pristajanje ni vgrajeno v tem letalu.

P: Nekaj razrahljano v kabini.
M: Nekaj zategnjeno v kabini.

P: Mrtve muhe na steklu.
M: Naročil žive muhe.

P: Avtopilot nastavljen, da drži višino, se spušča 200m/min.
M: Na tleh ne morem poustvariti problema.

P: Sledi puščanja na desnem glavnem podvozju.
M: Sledi odpravljene.

P: Glasnost DME je neverjetno visoka.
M: Glasnost DME ponastavljena na bolj verjetno višino.

P: Zaradi zapor se ročice za plin zatikajo.
M: Za to pa so tam.

P: IFF ne deluje.
M: IFF nikoli ne deluje, ko je nastavljen na OFF.

P: Sumim na razpoko v vetrobranskem steklu.
M: Sumim, da imate prav.

P: Manjka motor št. 3.
M: Po kratkem iskanju našel motor št. 3 na desnem krilu.

P: Letalo se obnaša čudno.
M: Letalo opozorjeno, naj se zravna, leti ravno in se zresni.

P: Radar mrmra.
M: Radar reprogramiran, da pozna besedilo.

P: Miš v kabini.
M: Inštalirali mačko.

P: Izpod instrumentne plošče se sliši zvok, kot da bi nek pritlikavec tolkel po nečem s kladivom.
M: Odvzel kladivo pritlikavcu.

Iz elektronske pošte z nekaj slovničnimi popravki.

KJE SEM? (744)

Štafeto sem si prigarala pri Klotildi, nekaj časa sem tacala okrog, preden sem le pogruntala pravo!

Sonček sije in zdajle nam, koliko je ura, lahko pokaže - sončna ura!

Kje sem jaz videla tole uro?

Pravila igre pri Morski deklici!

Najbolj nevarna žival naših gozdov

Naš Veliki je bil na taboru ŽVN - življenje v naravi.
Pogovarjamo se potem o tem, kako je bilo.
Seveda je bilo kul. Take stvari imajo nekateri naši nadvse radi!
Potem je Veliki povedal o hajku, kar pomeni, da so po skupinah šli po napotkih, kam morajo iti. In prenočili so zunaj.
Pa sem pomislila:
Tabor je bil na območju, kjer je kakšen medved več kot kje drugje v Sloveniji.

Hm, pa je to varno - spati zunaj v gozdu, kjer si narediš bivak in  kjer more pritacati mimo kakšen medved, ki ni ravno medvedek Pu?
Vprašam Velikega, če je to varno ...
Nasmehne se: "Ja, je. Saj medved je čisto navadna žival. Je mrhovinar."
Se posmejem: "Torej so v nevarnosti le mrhovine?"
Veliki se tudi nasmehne.
Potem pravi: "Kaj misliš, katera žival je najbolj nevarna v tistih gozdovih?"

Takoj izstrelim (jasno, če ni medved - in pred nekaj mesecih sem slišala par besed na to temo!): "Ris!"
Pravi: "Ne!"
"Potem pa volk?"
"Ne."
"Kakšna strupena kača?" Pomislim, katere kače bi bile v hladnejših gozdovih. Ali niso hudo strupene v gozdovih le v hudo vročih krajih?
"Ne!"
"Kakšen strupen pajek?"
"Ne. No, pravzaprav ja, je pajkovec!"
Debelo gledam, katera žival je to - pajkovec.
Veliki pove pravilni odgovor: "Klop!"

Pravzaprav drži, kar pravi Veliki, da zaradi posledic "soočenja" s klopi veliko ljudi zboli, zaradi posledic bližnjega srečanja z medvedom pa ne veliko ...
Pa vendar ...vesela sem, ko otroci grejo, a posebno vesela, ko pridejo spet domov - živi in zdravi!

Sončni zahod

Prisrčne iz družinskega dnevnika 32

Mali: Glej, mama, pokopal sem mrtvo rastlino!
Vidim, da je zakopal vejo v pesek.
"Oj, to pa ne bo v redu, ta pesek je za betoniranje, potrebujemo ga, ko zidamo. Rastline ne smejo biti v betonu."
"Kam pa naj pokopljem mrtvo rastlino?"
"Lahko jo daš v kompostnik!"
"Ne, tam je preveč slab zrak! Ne bo se dobro počutila!"

V National Geografic vidiva naslov o lovilcih CO2.

Kasneje pride Mali k meni na njivo in pravi: "Komaj čakam, da bodo izumili tiste lovilce ogljikovega dioksida! Da ne bo onesnažen zrak!"

"A ne, mama, da je Kitajska zelo varna država!" pravi Mali.
"Aja?" sem presenečena.
"Ja, ker ima kitajski zid!"

Mali (star 6 let) lista star učbenik za matematiko. Opazi slike tolarskih bankovcev!
Kar razširi oči in pravi: "A tudi tako veliki bankovci so!? Za 1000 pa za 5000 pa za 10.000! Oooo!"
"Ja, tedaj so bili še tolarji, Mali! Evrski bankovci pa niso tako veliki, te pa poznaš po 5, 10, 20, kajne, večjih pa že ne ..."

Mali: "A je tukaj kje kakšen most?"
Midva s Turdusom se spredaj v avtu pogovarjava in sprva sploh ne razumeva, zakaj gre. Zakaj sprašuje po mostu.
Pa pojasni: "Malo prej je bil znak, da tukaj ne smejo voziti tovornjaki, težji od 6 ton!"
S Turdusom se samo spogledava! Kaj vse opazi mali 6-letnik!
In pohvaliva, seveda!

Po gremo skozi podhod, vidim, da ni tekočih stopnic (morda jih popravljajo?), pa se posmejem Skakalcu in Malemu: "Kdo gre na tekoče stopnice?"
Oba fanta hitro stečeta na navadne stopnice in tečeta po njih navzgor.
Jaz se smejem za njima: "Vidva imata tekoče spotnice, ko tečeta, moje so pa hodeče!"
Ob nas hodi gospod, ki se nam smeje in pravi, da je zdravo hoditi peš po stopnicah in da je nek njegov prijatelj rekel, da je najbolje stanovati v 4. nadstropju - da se človek res nahodi po stopnicah.
Potem se z gospodom pogovarjava še del poti.
Našla sva nekaj zanimivih skupnih tem.
Ko se poslovimo, me Mali vpraša:
"Zakaj ga ti nisi vprašala, kako mu je ime?"
"Zakaj bi ga pa vprašala?" vprašam.
"Zato, da mu ne bi govorila samo: gospod!"

Krn z belo glavo

Krn z belo glavo.
Piha hladen veter.
Je konec poletja?

Fotografija z dne 30. avgusta 2010

Zaklad iz gozda

V pisanem gozdu
dva vesela fantička
najdeta zaklad!

Sem našla pravo ime?

Ve kdo, kako se imenuje tale "pošast"?
Glede na to, da je kar zelo dlakava, sprva nisem pomislila, da je nočni metulj, vešča ...

Najprej sem mislila celo, da je netopirček, saj je bilo takoj očitno, da je nočna žival. Kam se je spravila spat? V mojo majico, ki je čez noč ostala pozabljena na balkonski ograji! In ko sem zjutraj šla po majico, ko je začelo deževati, se je tale živalca nebogljeno skotalila iz majice ...
Nočna žival torej, a netopir je seveda drugačen. Velikost tele živalce - dolžina od glave do "pet" kakšne 6 ali 7 cm. In ko zapre krila, je videti vse bolj ali manj sivo. Svoje lepe vzorčke "spodnega perila" kar lepo skrije!

Se mi zdi, da sem našla pravo ime! Tole: Kalinov veščec!

Še malo pa bo šola!

Zadnje dni pred šolo.
Mali, ki bo šel v 1. razred, pravi:
"Sem tak car. Ko bom prišel v šolo, bom odložil torbo in očala in potem bodo sošolke omedlele."
"Zakaj pa omedlele?"
"Ko bom odložil očala!"
"Kje pa imaš očala?"
"Nimam jih še! Jih bom kupil!"
"Kje imaš pa denar za očala?"
"Jaaa, imam 9 centov! ... No, saj ne bom kupil očal! Zaenkrat."
...
Mali nosi svojo torbo okrog, pregleduje svoje šolske stvari, večkrat lista delovne zvezke za matematiko.
Skakalec se veseli šole, saj bo spet videl svoje sošolce!
Prav tako Tekabaka. Tudi ona se veseli srečanja s svojim razredom. In srčno upa, da bo ostala na šoli njena ljuba učiteljica, ki je lani nadomeščala eno drugo učiteljico, a ta učiteljica je res naši Tekabaki pri srcu.
Menda je Tekabakin razred najhujši na šoli, a ta učiteljica jih je imela rada - to se je videlo.
Tudi jaz bom vesela, če bo učiteljica U. ostala na šoli! Sploh pa, če bo učila našo Tekabako!
Drugi naši otroci pa niso več osnovnošolci ...
Delno imamo pripravljene stvari, vsega ne, sedaj so ja počitnice in 1. septembra se še kaj da narediti, čeprav je tedaj tudi razdelitev urnikov v glasbeni šoli  - in to je precej naporna stvar, saj se je potrebno postaviti v precej vrst in - čakati, da pride človek na vrsto - in potem še polno usklajevanja in prilagajanja urnikov! - in ima en otrok zobozdravnika ...
Ko bodo vsi delovni zvezki doma, pa poštejem evre, ki so morali oz. bodo morali iti pri nas za delovne zvezke.
So res potrebni?
Večkrat sem se jezila, ko so delovni zvezki morali biti, a smo vedno znova konec leta opažali, da so nekateri skoraj nedotaknjeni. Grrr! Pa niso nedotaknjeni zaradi učencev, ki ne delajo, temveč sploh!
Večkrat sem v šoli povedala svoje mnenje, dobila sem različne odgovore, posebno "prepričljiv" pa je tale od neke učiteljice: "Ja, tudi meni tale delovni zvezek sploh ni všeč! Ja, kot vi pravite, ni v redu! A moramo ga imeti, ker tako predpisuje ... za šolstvo)" (Ne spomnim se več, kako natančno je rekla učiteljica, morda Zavod za šolstvo?)
Druga stvar v zvezi s knjigami in delovnimi zvezki je pa tale: Za isti predmet v istem razredu obstajajo različne možnosti. Učitelji se odločajo po svoji presoji, mislim vsaj. In tako so delovni zvezki za isti predmet za isti razred lahko zelo različno dragi. Dvomim, da so dražji boljši!
Druga stvar, ki zna biti zelo neprijetna, je tudi ta, da za nek predmet obstaja več delovnih zvezkov z enakim naslovom - potem pa naj človek ve, da je zagotovo kupil pravega! Večkrat še po nekaj dneh pouka nismo gotovi, če ima otrok pravi delovni zvezek. In če je podpisan, pa ni pravi, ga pač ne moremo zamenjati v knjigarni za pravega, če pa ni podpisan, se pa lahko zgodi, da se v šoli izgubi ...
O tej težavi z delovnimi zvezki z enakimi naslovi sem pisala lani. Tukaj: Gradim slovenski jezik.

Meni najljubša šola je - šola v naravi! In to pristna šola v naravi, ne tista z ne vem kakšno ponudbo, recimo, da gredo otroci na tabor pa imajo po sobah televizorje!

Vsem šolarjem in staršem in učiteljem
želim veliko lepih trenutkov,
tudi tistih, ki so povezani s šolo!

Mali gre v šolo

Nerazložljivo? Klic na pomoč

Tema spisa (Nadnaravno ...) me je spomnila še na tole zgodbo - je resnična:

V večernem mraku sedi na obali.
V njej se rodi nek spomin iz nekega drugega časa.
Misli nanj, na svojega Dragega.
Začne se pogovarjati z njim.

Se spomniš, Dragi, morja pred nekaj leti? Se spomniš tistega vročega poletnega dne, ko so te reševalci potegnili iz vode?
Jaz sem bila z otrokoma v množici vseh tistih "trupel" na plaži, z Majdo sva sedeli skupaj na nekem zidu in se pogovarjali … Naenkrat sem zaslišala, da me kličeš! Nemogoče je bilo, da bi slišala v tistem vrvežu koga, ki bi bil malo bolj daleč. Nemogoče je bilo, da bi slišala tvoje klice, saj te nikjer ni bilo! Šel si plavat!

Toda jaz SEM slišala klice!!! Tvoje klice: Mojcaaa!

Vedela sem, da me zares kličeš! Začutila sem velik stik s teboj, prosila sem za božjo pomoč, vedela sem, da je nekaj zelo narobe s teboj, nekaj hudega! Molila sem …

Potem je prišel v vsej tisti množici na plaži nekdo do mene, nekdo, ki je tam zaposlen, in me vprašal: "Zdi se mi, da ste prišli skupaj z enim moškim, kajne … Mislim, da je vaš mož …"
Stisnilo me je od groze … Oja, res si me klical, vedela sem, slišala sem te …
"Potegnili smo ga iz vode, zdaj prihaja reševalec …"

Tekla sva tja, kjer si bil ti. Rešilni avto je že bil tam, nalagali so te vanj.

Mooož, nočem te izgubiti!

Bog, prosim te, pomagaj mi! Če si, me ne moreš pustiti same s tako majhnima otrokoma!

Spominjam se svojih molitev, svoje stiske v bolnišnici, ko so te pregledovali.
In spominjam se velike hvaležnosti, ko so ugotovili, da kaj hujšega s teboj ni.

Misli se pletejo dalje … v sedanji čas …

Dragi, meni si dragocen … in bi rada, da te ne izgubim …
Kako me je včasih strah … Pač ne vemo ne ure ne dneva …
Prosim, živimo, koliko je mogoče lepo, napolnjujmo dni z naklonjenostjo drug drugemu. Dajmo si toliko lepega, da nam bo toplo tudi, ko se morda tukaj ne bomo več imeli.

Psalm 51

Izkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti,

in moja usta bodo oznanjala tvojo hvalo.



(del psalma 51)

SPIS: Nadnaravno

Nadnaravno je več kot naravno in veliko več kot nenaravno. Vsekakor ni isto kot nenaravno.
Gre za to, da se nekaj zgodi drugače, kot je praviloma po naravnih zakonih. Torej nekaj se je zgodilo drugače, kot je običajno.
Ponavadi rečemo tem stvarem "čudež". Čudež marsikdaj rečemo nečemu, kar nas je prijetno presenetilo, ker se je zgodilo, pa pravzaprav nismo čisto verjeli, da je to sploh mogoče.
Npr. dobiti petico, dobiti dobro službo, dobiti tako zaželjen obisk, dobiti neko nagrado ...
Čudež v pravem pomenu besede je tisto, ko se je zgodilo nekaj, česar z naravnimi zakoni ne moremo razložiti.
Včeraj smo se ustavili ob kapelici, ki jo je ravno prenavljal nek gospod in on nam je povedal, da je njemu nekdo povedal tole: Bil je tik pred operacijo ledvic. Imel je že datum za operacijo in opravljenih večino preiskav. Tedaj je šel po vodo v izvir, ki je nekaj minut višje nad to kapelico - in za to vodo pravijo, da je zdravilna. Ko je potem šel na operacijo, so pred posegom zdravniki ugotovili, da operacije ne potrebuje - gospod je verjel, da ga je ozdravila voda iz izvira! Tukaj o tem izviru: link.
...

Rada se spominjam neke deklice iz bolnišnice, njena mama mi je pripovedovala tole zgodbo:
Hčerka se je rodila s srčno napako. Morala je živeti na aparatih in čakati, da bo dovolj velika za operacijo. Mislim, da je morala čakati do kakšnega tretjega meseca. (Tako sem jaz pred mnogimi leti skrbela za enega takega fantka, ki je zaradi zamenjanih žil moral živeti na aparatih, dokler ni bil dovolj velik in močan. Še vedno vem ime fantka in še vedno ga čutim v svojem naročju, ko sem ga pestovala, priklenjenega na aparate s cevkami! Bilo je pred 27 leti!)
V strahu za hčerko (nevarna op.) sta šla starša do bolniškega duhovnika in prosila za krst njune hčerke.
Deklica je bila krščena.
In potem je prišla sama neposredna priprava na operacijo. Pri čemer pa so ugotovili, da je dekličino srce popolnoma zdravo! Bilo je enostavno nerazložljivo, nerazložljivo in veličastno!
Kot čudež sem doživela tudi krst moje hčerke.
Kot čudež doživljam tudi Jezusovo prisotnost v posvečeni hostiji.
Posebno mi daje misliti tudi dejstvo, da satanisti skušajo dobiti posvečene hostije - le zakaj bi jih, če ne bi verjeli v to, da je s posvečenimi hostijami nekaj posebnega?
Zdi se mi, da je v naših življenjih veliko čudežev v pomenu, da se čudimo, veselimo, spoštujemo, večina je naravnih (najdenje izvoljenca/ke, spočetje in rojstvo otrok, pa dojenje tudi, dobri družinski in sosedski odnosi, dobri odnosi v službi), so pa tudi tisti pravi - nadnaravni, kot npr. ozdravljenje ali preživetje, ko po logiki sploh ni mogoče.
Včasih so stvari enostavno nerazložljive - vsaj ne na običajen način. Razložljive so lahko samo s sprejetjem, da je bil poseben Božji poseg!

Spis vodi Tedi.

Zdravljenje z delom

Ob naslovu lahko pomislimo na delaholike, toda jaz imam v mislih ljudi, ki "se jim ne da delati". Prav tem je delo lahko v veliko pomoč, pravo zdravljenje, pot ozdravljanja in ozdravitve, medtem ko je delaholikom lahko ravno nasprotno. (Morda.)

...

Moja znanka je doživela zlorabo in posledično je padla v depresijo. To, da človek nima volje, je po mnenju psihiatrinje, med pomembnimi znaki depresije. Rekla je, da jo bo zdravila z deloterapijo. Če bo "pridna" in vztrajna, se bo morda le uspela izogniti zdravilom.

     

Deloterapija:

To pomeni, da mora biti vztrajna pri tem, da bo stvari, ki jih mora narediti, vseeno naredila, čeprav se ji nič ne da. Zjutraj se bo morala potruditi in vstati, ko je potrebno, ne vleči in poležavati ... Potem mora narediti, kar je njena dolžnost, čeprav ima lahko deset ali sto izgovorov, da tisti dan pač ne more.  Tudi na sprehod, recimo, mora iti, čeprav se ji ne da.

Psihiatrinja je rekla, da je lahko in enostavno delati, kadar se nam da. Lahko je iti na sprehod ali početi ljube stvari, ko imamo voljo. Takrat nas samo nosi ... Kot ko je človek zaljubljen, mu je lažje biti dober, prijazen, vesel ... Toda kot človek, ki ljubi, se izkaže, ko je težko, ko ima težave, ko mu ljubljeni človek morda ne dela veselja ...

Zdravljenje depresije je prav v tem, da sami krepimo svojo voljo z rednim izpolnjevanjem svojih dožnosti.

Pogosto sicer naredimo tako: danes se mi ne da iti na sprehod, sem brez volje. Toda vseeno MORAM iti, delam zase! In posledično postajam močnejši/a. Postopoma celo postanejo v veselje stvari, ki so bile prej le muka!

Ko sem na tleh, je težko biti pogumen/na, a morda se prav tedaj najbolj krepi človekova moč!

Mali in čistoča

Jezim se, ker se hoče Mali preobleči takoj, ko se umaže, npr. pri prvem grižljaju pri zajtrku. To se dogaja dostikrat. Samo da mu pade par kapljic na majčko, jo že sleče.
Pravim: "Preoblečeš se potem, ko nehaš jesti. Sicer umažeš še kakšno majčko in še tisto vržeš v pranje."
Mali potem je. In razmišlja.
"A ne, mama, nogometaši na igrišču med tekmo se tudi ne morejo kar naprej preoblačiti!"
"Seveda ne!" me veseli, da končno razume, da ni nič hudega, če ima na sebi nekaj časa umazano majčko, toda Mali nadaljuje: "... zato se ne smejo sleči, ker imajo številko! In potem ne bi več vedeli, kdo je kdo!"
"Pa saj ni nič hudega, če je človek nekaj časa umazan. Sploh če je to med delom, igro, če si doma. Ko pa nekam greš, se pa preoblečeš, da si čist."
"A ne, če gremo na poroko."
"Pa ne samo poroko." Spomnim se, da ima Mali jutri zobozdravnico. "Tudi če greš k zobozdravniku ..."
Mali se začudi: "Zakaj bi pa moral biti za k zobozdravniku čist?"
Pa res, le zakaj? se smejem!
Pa ne da je kar naenkrat tako znižal svoja stroga merila, da ko ima eno umazano pikico, se že sleče - zdaj bo pa šel k zobozdravnici umazan?

V medenem cvetu

pridna čebela -
čebelica marljiva -
v medenem cvetu

Bi lahko preživela v naravi?

S Skakalcem, ki je 9-leten živahen deček, ki vse obleze in ima mnogo moči in spretnosti, se odpraviva v gozd. To je za naju vedno zelo lep čas, oba imava rada gozdove, oba rada lezeva skozi grme, ni naju preveč strah trnja, rada opazujeva drevesa v njihovi naravni rasti, razmišljava ob njih.

Seveda imava ta dan v mislih tudi upe, tihe in glasne, da najdeva kaj gob.
Ob strmi poti opozorim Skakalca, da sem tu lani videla marelo.
Skleneva malo bolj raziskati tam okrog.
"Marela!" vpije Skakalec ves vesel!
Kaj ne bi bil! Našel je gobo!

In potem ubereva drugo pot, opaziva v bližino še eno stezico. Vem, da bo nekje zgoraj pripeljala do poti, po kateri sicer hodiva. A če je bo vmes zmanjkalo, nič hudega, gor bova vseeno prišla, smer je jasna: navzgor!
Skakalec pojamra, da je žejen.
Pa res, vode nimava.
Pa kaj, pomislim, ko sem bila otrok, sem mnogo lazila okrog, pa nismo imeli nikoli vode s seboj, plastenk itak še ni bilo - najbrž. Le ko smo šli kosit ali grabit, smo nesli s seboj kanglo vode, čaja ali sadjeve vode (danes bi kuhanemu suhemu sadju verjetno rekli kar - kompot, a pri nas je bila to sadjeva voda! In ker mama takih stvari ni sladkala, sploh je zelo malo sladkala hrano, je bilo tako lepo ugrizniti v suh krhelj ali hruško, kar je pač plavalo v sadjevi vodi).
Nihče ni stalno ponavljal, kako moramo veliko piti. Hodili smo cele ure in ne pili. Ali pa smo zlezli v potok ali našli kakšen studenček in pili. Včasih sem izrebla jamico v strugici, da se je nateklo malo več vode. Počakala potem, da se je voda zbistrila. Se vlegla na trebuh in pila!
In zdaj, ko Skakalec pojamra, da je žejen, si mislim, nič hudega, bova že preživela! V tem hribu, mislim, ni izvirov. A saj voda ni le iz studenca ali pipe ali plastenke, a ne, voda je tudi v rastlinah!
Ko se dvigneva še precej visoko po pobočju, opazim zoreči bezeg. Evo jo, vodo, rečem. V kobulu poiščem najzrelejše jagode in jih pojeva.

Sicer velja, da se menda surovega bezgovega jagodičja ne je - ker je v njem kaj vem katera snov, ki pa pri toplotni obdelavi izgine, toda ... kaj hujšega menda ja ne bo. Saj tudi ptički jejo bezgove jagode!
Morda bova pa postala podobna ptičkom?
Skakalcu bezeg ni posebno všeč, a nič hudega.
"Na, požveči tole!" mu ponudim listke melise. Zanimiv okus.

Naberem šopek. Za čaj! Kako bo dober.
Potem naletiva na robidnice, zdaj pa se Skakalcu razlezejo usta v nasmeh. Iščeva zrele robidnice, trnje res ovira in vsega ne moreva doseči, a nič hudega, bo še kaj za ptičke ostalo.

Zdaj sva že na vrhu hriba in vsa vesela opaziva nekaj marel! Stečeva do njih. Jih hvaležno gledava, občudujeva. Spoštljivo odtrgava.
"Pecelj ni užiten," pravim.
Ob robu hriba je malo redkejše drevje in se ustaviva v občudovanju hribov okoli naju, reke v dolini ... Gledava hišice tam dol ... Ja, visoko sva prišla!
Potem mene, gobarko, potegne spet v gozd.
Oba videvava mnogo gob, ki jih ne poznava. Morda so užitne, toda ne veva.
"Ojej, res bi morala vzeti s seboj knjigo o gobah," spet ugotavljam.
Za ene sem kar gotova, da so užitne, a nisem gotova.
S Skakalcem se smejeva, da če je goba dobra za polža, da je potem ja tudi za človeka. Seveda pa to ni pomenilo, da bova odtrgala gobo, ki je ne poznava!
(A kasneje sem našla na internetu (link spodaj) tole sporočilo:
Ljudje in nekatere vrste živali so za strupe zelene mušnice različno občutljivi. Poskusi so pokazali, da znašajo smrtne količine amatoksinov za človeka 0,1 mg/kg telesne teže, za miš 0,1 mg, za psa 0,15 mg, za podgano 1,0 mg, za krastačo 1,5 mg in za polža več kot 100,0 mg/kg teže.)
Potem opazim jurčka!

"Skakalec, glej!" ga navdušeno pokličem!
Malo ga je nekdo že pojedel, morda stric polž, a nekaj ga bo tudi za naju!
Potem slediva občutku in greva dalje v gozd ...
"Lisičke!" vzkliknem, "lisičke!"

Malo stran se oglasi Skakalec: "Lisičke! Vidim jih!"
Hvaležno se sklonim. Pozorno jih nabereva, ta velike.
O, kako bi bilo lepo, ko bi gobe lahko posejala! Pa vem, da so gobe tudi samo podarjene.

Koliko je gob, ki jih videvam, pa ne vem, da so užitne?

     
Lepotičke, kako vam je ime?

Razmišljam, če bi lahko preživela v gozdu. Oz. samo s presno hrano, seveda velja tudi tista z vrta. Koliko časa?
Ravno sem prebrala knjigo Družina presnojedcev (napisala jo je družina Boutenko), kar mi je poseben izziv.
Bi zmogla živeti le ob sveži in toplotno neobdelani veganski hrani?
Ne vem.
Morda bi neko dobo, a za vse življenje?
Nič mleka, nič kruha, nič krompirja, nič stročnic?
Morda pa poskusim? Hm?

Najin gobji zaklad

Pozor: zelene mušnice in druge strupene gobe!

Zelene mušnice - slikce - ampak na slikcah niso samo zelene mušnice!
Zelena mušnica - opis zastrupitve
Mislim, da je torej tale lepotica zelena mušnica (Amanita phalloides) - torej je strupena lepotica:

Ko so otroci na šolski ekskurziji vprašali učitelja za neke gobe, če so dobre, si jih je učitelj dobro ogledal in potem rekel: "Za crknt dobre!"
Pazimo se za crknt dobrih gob!

Metuljček frfotavček

na konjski grivi
metuljček frfotavček -
sladek počitek

O zakonu

Skupaj ste bili rojeni in za vselej boste ostali skupaj.
Ostali boste skupaj, ko bodo bela krila smrti razsejala vaše dni.
Da, skupaj boste ostali celo v tihem božjem spominu.
Toda naj bo v vašem sožitju dovolj prostora
in naj med vami zaplešejo vetrovi neba.



Ljubite drug drugega, toda iz ljubezni ne delajte spon;
naj med obalami vaših duš raje valuje morje.
Vsak naj napolni čašo drugega, toda ne pijte vsi iz iste čaše.
Delite si kruh, toda ne jejte od istega hleba.
Pojte in plešite skupaj in veselite se, toda vsak naj ostane sam,
podobno, kot je vsaka struna na lutnji sama,
pa vendar skupaj odzvanjajo isti napev.

Podarite si srca, toda ne izročajte jih drug drugemu v posest.
Kajti le roka Življenja zmore obvladati vaša srca.
In bodite skupaj, pa le ne pretesno,
kajti vsaksebi stoje stebri v svetišču
in hrast in cipresa me moreta rasti v senci drug drugega.

Roža svetogorska kraljica

v pobočjih gore
svetogorska kraljica
cveti in diši

skromna in lepa,
modra in veličastna,
privablja oči

Svetogorska kraljica je verjetno le narečno ime. Morda je tale sorodnica "moje" občudovanke: kraljica planin.
Iščem dalje, s Turdusom najdeva tole:
eryngium.
Morda je tale moja rožica Eryngium bourgatii ali Eryngium 'Blue Glitter' ali Eryngium culzean ... ali pa ...
Če kdo ve pravo botanično ime in če kdo pozna kakšno slovensko ime, bom pa vesela!

Svetogorsko kraljico sem spoznala na tej poti.