od srca do srca

Sveta Neža kuram rit odveže


No, pri nas doma, v mojem otroštvu je bila rima res lepa, saj je v našem narečju reklo takole: Sveta Neže kuram ret odveže. In to se zgodi 21. januarja.



Sveto Nežo slikajo ponavadi z ovčko  (jagnje - agnes - čista)


Ja, to je datum, ko je v koledarju zapisana sveta Neža, mučenka.

O njej je znana legenda, da jo je zasnubil sin cesarskega namestnika Semfronija, toda Neža (Agnes, iz ugledne rimske družine) ga je zavrnila, češ da je že zaročena.

Snubec je potem zvedel, da je zaročena s samim Jezusom, zaradi česar so potem 12-letno deklico odvlekli k sodniku.

Niti prošnje niti grožnje niso omajale njene zvestobe do Kristusa. Slekli so jo, a dolgi lasje so jo vso zakrili, angel iz nebes pa ji je prinesel svetlo oblačilo, od katerega se je razsvetlila vsa hiša. Niso je uspeli prisiliti v prostitucijo.

Potem so jo hoteli vreči na grmado v Domicijanovem koloseju, a je tudi plameni niso mogli poškodovati.

Slednjič so jo usmrtili z mečem - kot jagnje - njeno ime Agnes je v povezavi z jagnjetom.

No, in sem spet pri začetnem reklu o sveti Neži in kurah. Imajo kakšno zvezo kure s sveto Nežo?

Menda nobene druge kot samo sovpadanje godu svete Neže z dnevi, ko je spet več svetlobe. Dnevi z več svetlobe pa imajo nekaj s kurami!

Kure so živali, ki so zelo povezane z naravo, sploh s svetlobo.

Vedno je veljalo, da človek, ki gre zgodaj spat, gre spat s kurami. Človek, ki ima težave z vidom v mraku, ima diagnozo, ki zares obstaja: kurja slepota.

Kure, ki živijo naravno, ki niso sforsirane samo zato, da nesejo jajca, čez zimo ne nesejo jajc, imajo nekajmesečni premor. Tako pozimi ni veliko jajc (oja, v naravnih okoljih!), če pa jajca so, imajo pa seveda daljši rok trajanja - saj je pozimi hladno - tudi če človek nima hladilnika (ja, tako je bilo včasih!).

V temnih mesecih imajo kokoši zaslužen dopust. No, in sveta Neža jim "rit odveže", zdaj spet začenjajo nesti jajca.

S tem v zvezi so tudi pirhi za veliko noč, tedaj je praviloma spet dovolj jajc. Jajce pomeni življenje - pirhi predstavljajo med drugim tudi Jezusov grob - Jezus je premagal smrt, premagal grob - kot si piščanček sam skljuva pot iz lupine.

O jajcih




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.





Res je bil prizadet!


Ležala sem v porodnišnici kot rizična nosečnica.

Na oddelku nas je bilo kar nekaj takih, ki smo bile tam cele tedne, nekatere cele mesece. Z menoj v sobi je bila ena, ki je šla ležat v porodnišnico prvi dan, ko je ugotovila, da je noseča, in je preležala čisto vse dni do samega poroda. Vstajala je samo za na stranišče in za obroke.

Tiste, ki smo bile tam veliko, smo se precej povezale. Bile smo nekako sestre v skupnem upanju: da srečno donosimo otroka. Jaz sem imela pred tem že tri spontane splave. Moja soseda je imela za seboj že sedem nosečnosti, a še nobenega živega otroka.

Potem je bila en dan sprejeta nova nosečnica. Seveda smo jo povprašale, kako in kaj. In zvedele, da je prišla na hoten splav. Ker so preiskave (amniocenteza) pokazale, da z otrokom ni vse v redu.

Nosečnica je pripovedovala, koliko je pretrpela, ko je delala preiskave v zvezi s svojo rodnostjo, veliko let se je zdravila ... in potem je zanosila. Ampak ... logično - po njenem  mnenju in mnenju družbe ... ker je amniocenteza pokazala, da je otrok prizadet, je potem šla otroka splavit.

In tako je bila ob nas, ki smo vsa svoja upanja vložile v to, da bi se otrok vendarle srečno rodil, nosečnica, katere otrok ni bil primeren in je moral umreti.

Zdravniki so tej nosečnici nekaj dali, da se je potem začel splav. Na polovici nosečnosti. Nekako pri 20. tednih.

Jaz sem tiste čase veliko risala, slikala, pletla in kvačkala copatke, jopice, kapice. V porodnišnici sem bila kar precej tednov.

Sedela sem potem v svoji postelji pri oknu in pletla. Tako tesno mi je bilo pri srcu.

Po sobi se je razlegal glas iz radia, bila je oddaja o Hitlerju in genocidu. O tem, kako določeni ljudje po njegovem niso bili primerni za življenje.

Nek človek, Hitler, si je prilastil pravico odločati o tem, kdo sme živeti in kdo ne sme.

Judje so nezaželeni, Slovani tudi, Romi tudi, pa nezaželeni so vseh vrst prizadeti ljudje, npr. gluhi.

Bilo mi je tako tesno pri srcu ...

Ena od nosečnic je začela komentirat grozodejstvo, ki ga je počel Hitler.

Še nekaj se jih je pridružilo razpravi, kako je bil Hitler krut.

Jaz sem prisluškovala nosečnici, ki je stokala. Videla sem, da jo boli. Me okrog nje smo upale, da bodo naši otroci donošeni. Njen mora ven. Tako je bilo odločeno.

Se ne dogaja genocid med nami? Nekdo bo umrl, ker ni primeren za našo družbo.

Potem so nosečnico s hudimi popadki odpeljali v porodno sobo.

Za njo je ostala tišina. Mislim, da smo bile vse globoko prizadete.

Kasneje so jo pripeljali nazaj na oddelek.

Jaz sem čutila tako globoko žalost, da se nisem udeleževala pogovorov. Ampak tako silno sem čutila, kako si upajo ljudje odločati o življenju in smrti. Kako je pogosto merilo, ali človek sme biti ali ne sme biti, to, kaj misli močnejši. Zdelo se mi je, da smo soudeležene v genocidu.

Drugi dan je prišel zdravnik na vizito, pristopil je do postelje ženske, ki je prejšnji dan splavila, in rekel: "Prav je bilo, da ste splavili. Otrok je bil res prizadet!"

Res je bil prizadet! Ta stavek meni še vedno odmeva! Še vedno ga slišim! Koliko let je že od tedaj.

Gotovo je zdravnik hotel žensko potolažiti, češ naredili smo tako, da bo za vse najbolje.

Ampak meni odmeva sam stavek: Res je bil prizadet.

... Res je bil prizadet!

Da misliti ... kaj pa če ...

Ne dvomim, da niso prav ocenili, toda stavek podaja možnost dvoma ... Ali se kdaj zmotijo? Ali vejo dokončno šele, ko je otrok zunaj? Sliši se tako.

Pa je bil verjetno le neroden stavek. Dovolj neroden, da sem si ga zapomnila.

Znane so zgodbe, ko so rekli, da z otrokom ni vse v redu - in nosečnici predlagali splav.

Pa marsikatera mama ni splavila. In vsi tisti otroci, ki naj bi bili prizadeti, v resnici niso (bili) prizadeti. Tudi Bocellijeva mama ni splavila. Je Bocelli prizadet? Rodil se je z očesno boleznijo, z glavkomom. Oslepel je pri 12. letih. Večina ljudi se rodi zdravih - ampak kakšen zboli kasneje ... ali pa postane prizadet kasneje. A potem pa sme živeti?

... a če nosečnica splavi otroka, ki naj bi bil prizadet ... ali potem zares vemo, kako in kaj je bilo (bi bilo) z njim? Mnogokrat ne vemo! Mnogokrat ne vemo, kaj bi bilo, če bi bilo drugače.

Lahko ostajamo v prepričanju, da je bilo prav, ker je bil otrok splavljen. Ker bi bil (oz. je bil) otrok prizadet. Nismo pa počakali, da bi se prepričali ... In nismo dali možnosti naravi, da ona uredi ...

Zdravniki ne vedo vedno vsega.

Sicer pa - biti prizadet ni nekaj absolutno jasnega. Prizadeti smo vsi po vrsti, vsak po svoje.

Je res človek tisti, ki je gospodar življenja?

In ko bo ta človek star ali bolan ali morda nič od tega, se bo morda našel nekdo drug, ki bo vzel v roke njegovo življenje in pravico odločati o vrednosti njegovega življenja ...?







Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Trenutno stanje duha: ............

Bocellijeva mama zavrnila splav

Mama je zavrnila splav, ki so ji ga predlagali zdravniki.

Je z njenim otrokom kot človekom kaj res narobe?


Andrea Bocelli's talent is world class, and he will be in concert February 14th at BB&T CenterFoto


Andrea Bocelli pravi, da je morda pristranski, a ...

Na videu je

njegova osebna zgodba


Iz opisa videa:

Andrea Bocelli je eden najuspešnejših moških solo pevcev, ki je prodal več kot 20 milijonov plošč, a za njegovim uspehom se skriva zgodba o ogromnem pogumu in osebni zmagi.
Slepi »četrti tenorist« je svetu razkril, da je eden tistih otrok, ki po zdravniških priporočilih ne bi smel živeti. Za življenje se lahko zahvali le svoji pogumni mami.
Kakšen bi bil svet brez Bocellija, priznanega italijanskega opernega, pop in klasičnega pevca, slepega multi-instrumentalista in skladatelja?
Bocelli se je rodil leta 1958 očetu Aleksandru in mami Edi Bocelli. Ob rojstvu so mu diagnosticirali glavkom, zaradi česar je pri 12 letih, po nesreči med nogometno igro, popolnoma oslepel. Kljub slepoti pa je Andrea razvijal in gojil ljubezen do glasbe. Glasbeni talent ga je popeljal do uspešne kariere. V preteklih letih je izdal številne svetovno znane uspešnice.
Priznani italijanski pevec je v intervjuju za italijanski časopis Il Foglio povedal, da je posnetek nastal z namenom, da bi pomagal prijatelju, misijonarju na Haitiju, zbirati sredstva za gradnjo novega doma za otroke. Prijatelj »me je prosil, naj povem nekaj besed upanja za matere, ki se nahajajo v težavah, in odločil sem se, da povem zgodbo o svojem rojstvu.« Čeprav je to storil brez materine privolitve, ga ni oštela. »Nisem pa bil pripravljen na takšno razburjenje in zapoznelo "eksplozijo",« je izrazil svoje presenečenje. Klicalo ga je namreč veliko ljudi, ki so želeli izvedeti več o njegovi življenjski zgodbi.
Bocelli upa, da bo zgodba o njegovi mami opogumila številne matere po svetu, ki se v težkih in zapletenih situacijah trudijo odločiti za življenje svojih otrok.


Songs of Praise Andrea Bocelli Amazing Grace


To Find My Way (Main OST of My Way)


Sempre Sempre


Panis Angelicus


Kdo je tisti, ki ima v rokah pravico razsojati o vrednosti in nevrednosti življenja?



Wikipedija


Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.




Trenutno stanje duha: Ponuditi možnost ...

Deček z lučko - morda je to slovo ...

Nihče ni vedel, kako in od kje se je pojavil majcen droben deček, a ljudem se je zdelo, da ga je rodilo samo Sonce. Imel je zlate lase. V drobnih ročicah je imel srebrno lučko z majhnim plamenčkom. Ko je bilo svetlo in sončno, plamenčka skoraj ni bilo opaziti.



A kadar se je pooblačilo, stemnilo, ko so otroci jokali in je tudi kakšni mami stekla solza po licu, je tisti drobni plamenček ogrel srca, saj je razsvetlil temne poti ... in tudi kakšna jeza se je razblinila, ko je prišel drobni deček s svojo srebrno lučko in velikim nasmehom.
Toda niso vsi marali malega dečka.
Nekateri so imeli rajši temo.
Preganjali so ga: "Pojdi stran!"
Deček je jokal in šel malo stran, toda vedno znova se je vrnil, ker je ljudi čisto preprosto imel rad. Verjel je v vse ljudi. Želel je, da bi znali živeti lepo in veselo življenje.
Želel jim je polepšati njihova življenja.
Njegova lučka bi jim lahko razsvetlila njihove poti.
Bil je žalosten in bistre solze so mu polzele po ličkih. Upal je, da joka tudi za tiste hude ljudi, ki ga ne marajo. Da njegove solze pomagajo tudi drugim, da splaknejo vso umazanijo sveta ...
Ko je nek človek s temnim pogledom nastavil svoji stari sosedi babanin olupek na potko pred njeno hišo, je drobni deček v soju svoje lučke videl olupek, tekel je in ga odstranil.
Ko je poledenelo stopnišče pred vrati, ga je deček posul z drobnim srebrnim peskom, da ni drselo.
Ko je padla deklica in ni mogla vstati, je nekdo pozvonil pri njej doma in zaklical na pomoč.



Toda nekateri ljudje dečka niso marali. Predvsem pa niso marali njegove lučke. Lučka je odkrila preveč stvari, ki so jih želeli skriti.
"Nisi zaželen!" mu je grobo rekel nek mož z očali.
"Umakni Luč!" se je jezila fina dama.
"Ne potrebujemo tvoje lučke!" so se jezili ljudje. "Pusti nas v miru. Vsak od nas ima pravico živeti svobodno."
In nekdo mu je šepnil na uho: "A ti nisem rekel, da ne smeš govoriti s tisto grozno žensko tam, ti si ji pa celo čez cesto pomagal!? Nočem te več videti!"
Z druge strani mu je nekdo rekel: "Govoriš stvari, ki niso res! Potvarjaš resnice! Ljubezni sploh ni. Podkupljen si, gotovo si podkupljen! In plačan za to, da nam tukaj težiš s svojo lučjo!"
"Kdo si ti, da smeš sploh kaj reči!? Kdo ti je dal to, da sodiš!" se je oglasila ženska.
Dečku so igrali biseri v očeh, ko jih je gledal.
"Izgini!" je zavpil nekdo.
Deček je stal, ves droben in plah, toda s sijem v očeh.
"Razbijmo mu lučko!"
Nekdo je dvignil kamen in ga vrgel ... Sledila mu je množica. Drug za drugim so zahrumeli: "Nočemo ga! Nočemo luči!"
Pridrsala je stara gospa in vpila: "Pustite ga! Pustite dečka. On ima Luč!"
Tema je zagrnila svet. Dečkova lučka je ugasnila.



Zaslišal se je nizek glas: "Kar je želel, to je dobil. Sam je iskal nesrečo."
In potem se je oglasil še en samoopravičujoč glas: "Nič se ti ne zgodi, če ne dovoliš."
Ljudje so iskali vžigalice, nekdo je prižgal neko svetilko ...
Sredi množice je ležala le razbita lučka, dečka pa niso nikoli več videli. Kot bi ga vzelo vesolje.
Stara gospa je klečala ob razbiti lučki in jokala za drobnim dečkom. Zahvalila se je nebu zanj, ki ji je polepšal stare dni.

Copyright © 2009 Odsrcadosrca


Tole zgodbo še enkrat podarjam ...
Morda pa kdo razume ...

Morda je pa to slovo ...




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Trenutno stanje duha: Morda je pa to slovo ...

Prevara vedno prizadene

Nekdo mi je povedal o svoji ločitvi na stara leta, pa jaz kar nisem mogla verjeti ... Še manj pa razumeti.
Dolga leta živita zakonca skupaj, na stara leta se pa ločita. Po 70. letu starosti. Le zakaj? Kaj človek pričakuje od življenja? Če je doslej nekako šlo, kaj lahko človek na starost pridobi, če se ločita, če se razideta?
Res, tista zgodba mi kar ni dala miru. No, podrobnosti ne poznam, vem pa, da je šlo tudi za varanje. Le kaj išče človek, da še na stara leta ne najde miru pri svojem "partnerju"? Večkrat sem slišala reči, da se kdo na stara leta loči, ker bi rad imel še kaj od življenja!
In sem se spraševala, kaj je to - imeti še kaj od življenja! Kaj imeti!?


Pred kratkim sem opazila še eno tako zgodbo ...
Mož in žena se ločujeta po 77 letih zakona!
Poročila sta se l. 1934 in rodilo se jima je 5 otrok, imata tudi vnuke in pravnuka.
Tako sta "mirno" živela do pred desetimi leti, recimo do l. 2000, ko je mož odkril stara ženina pisma ljubimcu - pisma iz 40. let prejšnjega stoletja.
Žena je priznala svoj greh (natančnega o grehu ne vem) in pričakovala, da je že dovolj časa "pridna", da ji bo odpuščeno, toda moža je prevara tako prizadela, da se je za več tednov odselil k sinu. Potem se je vrnil k ženi, vendar so se začeli prepiri, ki so trajali 10 let - in tako se ločujeta 99-letni mož in 96-letna žena ...
Zgodba je morda nenavadna, vendar jasno pove o tem, da nezvestoba ni nekaj lahkotnega in da zelo prizadene. Najbrž vedno zelo prizadene.
Morda manj prizadene, če varajoči ne pove, ne prizna?
Ne vem pravzaprav, vendar mislim, da varajoči ne more razviti globokega odnosa v zakonu, če ni s sozakoncem iskren. Potem sam izgublja. Če ne upa priznati tega, kar dela, dela sam sebi škodo. Sam sebi in sozakoncu.

Zgodba o skoraj sto let starem paru iz Italije pove, kako zelo rani nezvestoba ... sploh v zvezi z njo laži, sprenevedanja, hinavščina.
Prikrivanje in omalovaževanje težkih stvari in pometanje pod preprogo lahko strašno rani in povzroča še dodatno bolečino.
Za srečen zakon je potrebno biti iskren. Splača se. Splača se tvegati. (Torej počni samo to, kar sme vedati tudi sozakonec!) Brez tveganja (z zaupanjem) marsikdaj ni mogoče napredovati v odnosu mož-žena.
V življenju je nujno tudi odpuščanje. Tudi med zakoncema.

Za zakon se je potrebno po/truditi vse življenje.
Krize so normalen del življenja, ni pa vseeno, kako jih rešujemo. Če kdaj vznemiri čustva enega ali drugega kdo izven njunega zakona, samo na sebi ni nič hudega ... hudo pa je, če potem tisti ne gre vase in če ne premisli svojega zakona in če ne išče pri njiju ... najprej pri njiju ... ne pa izven njiju. Ni hudo, če je kdo izven njune zveze komu od njiju všeč, hudo pa je, če tisti potem prestopi meje in išče srečo tam, kjer je v resnici ne more najti ...
Kolikokrat ljudje po neumnem izgubljajo dušni mir ...
Se splača?
Za "pet minut sreče"?

Vir zgodbe:
http://www.iskreni.net/druzina/zakon/17-zakon-v-krizi/1125-locitev-po-77-letih-zakona.html

Drugi svet



Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Trenutno stanje duha: Biti najprej zvest samemu sebi ...

Gre za to, da bi bilo otrokom dobro, ali za dokazovanje moči?

Nisem dovolj pametna, da bi razumela, da sme policija oz. celo da mora policija ugrabiti otroka staršem, ki niso agresivni ... Še pri agresivnih starših je po moje nujno najti dober način, kako otroka rešiti - če gre res za rešitev. Če je kakšen način lahko sploh dober. Način, ki ne bi prizadel najšibkejših bitij, otrok ... Način, ki ne bi morda predvsem pomenil izkazati, dokazati moč. Moč, ki jo ima država, ki jo imajo institucije, policija, CSD-ji ...
Kar ne morem se znebiti občutka, da včasih gre bolj za oblast kot za samo reševanje ogroženega otroka.
Ob škofjeloški zgodbi še kar premišljujem o vsem tem, kar se je zgodilo.
Je kakšen razlog, da v resnici smejo otroka dobesedno iztrgati iz rok staršem?
Kaj pa travme, ki jih zagotovo doživi otrok, ko ga izpulijo iz rok staršev ali drugih bližnjih?
Kako lahko sprejme, kar se je zgodilo, 2 leti star otrok ... ali pa 15-mesečni? Kako je tako majhnemu otroku, ko izgubi starše in je celo še dojen, tako izgubi še nekaj, kar pomeni veliko vez z mamo?


Včasih sem delala v bolnišnici na otroškem oddelku. V tistih časih še ni bilo zelo dobro poskrbljeno za otroke, da bi imeli čim manj travm ob tem, ko so morali ostati v bolnišnici brez staršev in ob pred časom zelo skromno dovoljenimi obiski.
Starši so vedeli, da otrok mora ostati v bolnišnici, osebje je bilo pripravljeno na to, da bo otroku težko ... Pa vendar je marsikateri otrok zelo jokal ...
A v primerih, ko obe strani nista istega mnenja - da mora otrok drugam, ko bi ena stran otroka za vsako ceno obdržala, druga ga pa za vsako ceno vzame, izpuli, ugrab ...?
... v primerih, ko "država" ve, da "morajo" otroka vzeti, ga pač vzamejo ... ja, še policijo pokličejo zraven ...

Tako se je zgodilo tudi v začetku decembra v Radovljici.
15-mesečnega fantka so iztrgali iz rok otrokove babice ...
"Vnuka nisem hotela dati iz rok. Dve socialni delavki sta mi ga dobesedno iztrgali. Iz stavbe centra nisem mogla pobegniti z vnukom v naročju, saj je policija blokirala izhod. Meni in mojemu vnuku so odvzeli prostost, ne da bi bila kaj kriva." Mamica tega fantka je bila v tem času, ko so babici jemali vnuka iz rok, v sobi za razgovore: "Fizično so mi preprečili pot do otroka. Niti videla ga nisem več, ko so ga moji mami iztrgali iz rok ..."
Mamica tega fantka, tudi še dojenega (kot je najmlajša deklica iz Škofje Loke dojena) naj bi uživala opiate, vendar so izvidi negativni. Otrok je zdaj pri neki rejniški družini ... In kdaj ga bo videla mama?
Ko bo zadostila "predpisom": "Rekli so mi, da moram najprej k psihologu, in to za več dni. Ne vem, zakaj naj bi šla v psihiatrično bolnišnico? Zato, da bom zadostila nekim predpisom? Rekli so mi, da brez tega, da grem na psihiatrijo, nikoli več ne bom videla svojega sina."
Njen novi partner pravi: "Moral sem garantirati, da bom vse dneve ob njej, zato da ne bo storila samomora, potem ko so ji vzeli otroka. So sploh normalni? Mati, ki se je pripravljena boriti za svojega otroka, ne bo dvignila roke nase. Pred ministrstvo, ki je pristojno za socialo, bom šel razobesit plakat, da kradejo otroke." Mamica pravi: "Kot da je otrok pes ali mačka? Kot da je žival, ki se jo podaja iz rok v roke, kadar se nekomu, ki ima za seboj zakon, zazdi? To ni mogoče. Tako se ne dela. To ni človeško!"

Še živali si ne smemo podajati iz rok v roke ...

Zgodba o Salomonu in njegovi modrosti se mi zdi strašna.
Kaj bi kralj Salomon rekel danes?

Drugi svet




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.




Trenutno stanje duha: Vsem vse dobro!

Gre CSD res za otroke?? Ali pa gre za zaroto?

Gre Centru za socialno delo Škofja Loka res za otroke? Za pravice otrok? Ustavljam se ob tem, kar se je zgodilo - Noseči Barbari in Marjanu odvzeli sedem otrok - razmišljam o družini, ki jo malo poznam, pred leti smo skupaj obirali fige v nekem sadovnjaku na Vipavskem, kdaj pa kdaj smo se srečali v naslednjih letih in kakšno rekli.

Je versko prepričanje staršev res tako "izkrivljeno in patološko", da "nista sposobna zagotavljati ustreznega psihofizičnega razvoja in čustvene opore, ponujeno strokovno pomoč pa da sta vztrajno zavračala?" To je menda ugotovil Center za socialno delo Škofja Loka - menda na precej listih, kjer so popisali njuna grozodejstva. Namen akcije CSD in policije je baje zaščititi "pravice in koristi otrok" ...

Otroci so praviloma najraje doma, razen če je res hudo. Idealnih družin ni. Otroci se v svojih družinah brusijo, rastejo. Otroci v tej družini so res hodili okrog še oktobra menda napol bosi ... aha, jaz sem še decembra v tevicah ... ampak kakor vem, so otroci zdravi! Ali je merilo starševske skrbi za otroke zdravje otrok ali to, kako in koliko so oblečeni? CSD morda tega ne ve.

Otroke so vzeli staršem in jih DELILI, res, delili so jih! Dva otroka sta ločena od ostalih petih! V imenu kakšne pravice so si dovolili ločiti otroke?

V imenu kakšne pravice so vzeli mami Barbari otroka, ki je bil še dojen???

Katera pravica je dovolila vzeti otroke iz šole, v katero so zdaj hodili? Otroci te družine se niso šolali v redni šoli vse do letošnjega šolskega leta, do konca lanskega šolskega leta jih je učila mama doma, vse po učnih načrtih - in potem so v šoli delali izpite. Letos so bili končno vpisani v šolo - in katera pravica - zagotovo je to krivica do otrok in nikakršna pravica - je dovolila CSD, da so otroke iztrgali iz šole v Škofji Loki, kjer so se baje čutili sprejete? In zdaj, po 3 mesecih šole naj gredo v neko novo šolo, v Radovljici ali nekje tam? In v imenu čigave pravice sta dva otroka daleč stran od petih šolarjev, v čisto drugem kraju?

Če že so kakšni starši tako nemogoči, da jim morajo vzeti otroke, jih vendar ne smejo deliti.

Začasno so jih vzeli? Samo začasno? Tudi začasno je nekaj groznega. Kako bo dveletna deklica razumela, zakaj jo je policija odpeljala iz domače hiše? So starši zločinci?

Kako bodo razumeli vse to tudi večji otroci? Le kako? CSD jih ne bo rešila "štemplja", katerega naj bi dobili doma od staršev, pač pa jim pritiska novega, hujšega.

Ne bom rekla, da sta starša Barbara in Marjan popolna, toda popolnih staršev ni!

Ali so starši, ki razvajajo otroke, popolni? So popolni starši, katerih otroci delajo v šoli kraval, otroci, ki se jih učitelji bojijo? Starši, ki za vsako ceno svoje otroke zagovarjajo ...?

Ko sem zvedela za neko potezo očeta Marjana, za njegovo reakcijo, sem le začutila, kako je zares pošten. Koliko ljudi pa skrije, če kaj ni zanje ugodno.

Za kaj gre v resnici CSD? Da kaznujejo nepokorne starše, ki niso "pridni" državljani?

Zdi se mi, da - žal - ko človeka zgrabi socialna služba, je lahko hudo. Ali ne služi socialna služba ljudem? Težko mi je ob spominu na eno bližnjo, katere otroci so bili v reji, domov so jo pa hodile nadzorovat socialne delavke, če ima pomito posodo, če kuha dovolj bogato kosilo itd. Kako se je presekirala ta moja bližnja, preden je otroke dobila nazaj. Pa ni bila ona nič problematična, razen tega, da ji je zmanjkalo vseh moči zaradi bolezni. Ni dobila človeške podpore v pravem pomenu besede, le strahove so ji vbijali v glavo, kako ne bo dobila nazaj otrok ... če ne bo dovolj pridna ...

Socialna služba - komu služi? Sama sebi?

Je v škofjeloškem primeru naredila res vse, da bi bilo za družino najbolje?

Pozna zares družino, v dobrem in slabem, ali pa je socialna služba le prežala na to, kdaj bo družina Šavli dobila dovolj črnih pik, da jo "pohopsajo"?



Barbara o šolanju doma

Noseči Barbari in Marjanu odvzeli sedem otrok.

Zakoncema Šavli začasno vzeli vseh sedem otrok

V nekaj letih porabili le nekaj evrov


Drugi svet



Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.




Trenutno stanje duha: Vsem vse dobro!

Sovraštvo zastruplja




Sovraštvo je podobno,

kot če bi pili strup in upali,

da bo ubil sovražnika.

Nelson Mandela

Res: s sovraštvom naredimo le škodo, nikomur dobrega.
Škodo sebi in drugim. Ja, morda predvsem sebi.
Ni vedno lahko odpustiti, včasih je neizmerno težko, zameriti in sovražiti pa vseeno ni rešitev.

Šola odpuščanja




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.




Trenutno stanje duha: Vsem lepo soboto!

Pismo slovenskim poslancem v evropskem parlamentu


Predstavniki nas Slovencev, prosim, preberite! Splav - pravica človeka?

Ana Kos <gospamilostljiva@gmail.com>
02:28 (Pred 0 min)

Za milan.zver, ivo.vajgl, alojz.peterle, zofija.mazejku., mojca.klevakek., jelko.kacin, romana.jordan, tanja.fajon
Spoštovani!

Zelo veliko razmišljam o življenju in zadnji dve leti večkrat delam z zelo bolnimi in umirajočimi.
In vse bolj čutim, kako je življenje vredno. In ob umirajočih čutim, koliko življenja je v njih. In vem, da je življenje vredno do zadnjega diha. In sem prepričana, da ni človeka, ki bi imel pravico drugim ljudem krajšati življenje.
Sama večkrat rečem, da je v hiši hospica največ življenja.
In vse bolj zares vem, globoko čutim, da je življenje vredno od spočetja do smrti, do naravne smrti. Ne do splava ali do evtanazije.

Mislim, da je zdrava družba samo tista, ki podpira življenje. Ki ustvarja vzdušje, da imajo ljudje lahko pogum za življenje.
Jaz malokrat jamram zaradi materianih ugodnosti, ki jih nimam. Sem pa zelo žalostna, kadar vidim, kako ni pravega veselja za življenje. Kako počasi polzi ljudem upanje iz src kot mivka med prsti rok.
Prepričana sem, da če boste vi, ki ste izbrani iz ljudstva, res delali za nas, se bo veselje vrnilo med ljudi ... v deželo. Bo upanje.
Ampak upanje bo, če boste podprli življenje ... in ne smrti.
Kdo je tisti, ki sme odločati, kdo sme živeti?
Kdo je gospodar življenja?
Je gospodar svojega otroka ženska, ki je zanosila?
Je njen trebuh res samo njen trebuh?
Zakaj ne reče ženska "ne" (svojemu) moškemu, preden je otrok?
Ko otrok je, je trebuh seveda še vedno trebuh ženske, vendar je tudi posojen domek za dete.
Njen trebuh je njen, vendar je njena osnovna pravica in dolžnost, da poskrbi za dete.
In otrok ni del nje. Otrok je drugo bitje.
Upam, da spoštujete življenje!

O življenju in smrti veliko pišem na svojem blogu Od srca do srca oz. zdaj tudi na drugem blogu Sol življenja.

Prosim, prisluhnite življenju!

Ana Kos Plestenjak

P.S.: Kot vidim, linki PW ne delajo v Edivasi, zato sem poiskala sedaj dva edivaška linka (zapisa na Ediju morda nista čisto enaka zapisom na PW, saj vsak tekst ponovno pregledam in spremenim, če se mi zdi potrebno) :
Samomor in evtanazija
Kdo sme odločati o vrednosti življenja?



Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.



Trenutno stanje duha: Da bi imeli življenje - in ga imeli v izobilju!

Sveti Miklavž z zamudo



Sv. Miklavž nas je prehitel. No, ne sv. Miklavž, pač pa njegov praznik. Toliko dela sem imela v tednu z drugimi stvarmi in z drugimi otroki, ki nimajo našega priimka, da ni šlo. Pa še ... "domači" Miklavž se je malo postaral, idej včasih ni prav izvirnih, pismo, ki so ga otroci pisali, se je nedokončano izgubilo ... in kako naj potem sv. Miklavž sploh ve, kakšne želje so bile zapisane.
Nekdo od otrok se je spomnil, da naj k nam pride Miklavž šele za konec tedna, da bomo lažje vsi doma in da se ne bo mudilo v šolo. To je bilo gotovo Miklavžu čisto v redu, včasih je lažje priti kam na obisk dan kasneje kot pravi dan ali celo prej ...
Ampak Miklavžu je vendar potrebno pomagati. Sam ne zmore vsega.
Tako sem mu seveda jaz desna roka. V naši družini.
Ampak jaz si tudi želim pomoči. Sem torej desna roka, ki potrebuje pomoč.
Žal so vsi moji takooo zaposleni!
Sklenila sem, da bo na naši mizi predvsem veliko sadja. Ampak ga je potrebno še kupiti. Pritovoriti domov.
Pa rečem Najmlajšemu, staremu 9 let, da gre z menoj. V resnici ne vem, kaj mu pomeni Miklavževa skrivnost. Vse otroke sem vedno znova opozarjala, da je vsak človek lahko zelo podoben svetemu Miklavžu, če rad daje in če daje skrivaj in če se ne hvali s tem, kar je dal. In to seveda ve tudi moj Mali.
Ko sva zunaj, mu rečem, da midva pomagava sv. Miklavžu. Da bova kupila skrivaj in pazila, da potem doma nihče ne bo videl. Fant se namuzne in seveda igro takoj sprejme.
Kupiva jabolka, pomaranče, mandarine, no, pa še par drugih stvari. In seveda imava zlat čas za pogovor.
Mali, ki ni več čisto "mali", samo novega imena še nisem iznašla, ima tako rad lego kocke. Kaj vse je že naredil iz njih. Zelo zelo je ustvarjalen.
Ko sliši, da bo na mizi v glavnem samo sadje, pravi: "Ampak jaz bi tako rad lego kocke." O, ga razumem, seveda ga.
"Imaš jih pa veliko, kajne? Iz njih toliko zanimivih stvari lahko narediš, četudi ne bi nobene kocke več dobil."
"Ja. Človek, ki ima vse, mu ni nič več zanimivo."
"Prav imaš. In vse več in več bi rad," pravim.
"Potem pa ne vidi nobenega smisla. Jaz bi marsikaj rad, ampak če bi imel vse, bi nič ne imelo smisla."
"Kaj pa je smisel, smisel tvojega življenja?"
Mali razmišlja.
"Ne vem."
"Kajne, zate bi bil zanimiv poklic, če bi delal lego kocke!"
"Še bolj, če bi delal načrte ... tisto, ko narišejo, kaj se lahko sestavi."
"Pravzaprav ni potrebno nobenih kock in nobenih načrtov več izumljati, vsega je toooliko. Po moje je prav, da odrasli pustijo otrokom, da otroci ustvarjajo. Ne odrasli za otroke, pač pa otroci sami."
Tako prideva do doma.
Zelo paziva, da nihče ne vidi, kaj sva privlekla. Po stopnicah do vrha je kar daleč.
No, zdaj smo pa tudi pri nas pripravljeni!


Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.



Trenutno stanje duha: Vsem vse dobro!

Da bom lepa umrla ...




Večer. Bolnici večerja ne tekne, ne počuti se prav dobro.
Po večerji pride Hana, da bolnici pomaga se urediti za čez noč.
Umivanje, preoblačenje, namestitev v dober položaj ...
"Gospa, pa sva!" reče Hana in hoče oditi. "Pridem kasneje nazaj, pogledat, če še kaj potrebujete. Tako kot vsak večer."
"Sestra, samo malo ..." Hana je videla že popoldne, da je danes bolnica nemirna.
"Ja, kaj bi radi?" Hana je malo nestrpna, bolniki čakajo. "Povejte!"
"Dajte mi nazaj zobe!"
"Zobe? Zobje so umiti, spravljeni, do jutra jih ne potrebujete!" pravi Hana.
"Prosim," zaprosi bolnica.
"Dobro," pristane Hana ... A kaj neki razmišlja bolnica? No, bo že tako prav. "Ampak kasneje jih pa spet spraviva v posodico, kaj? No, se bom kasneje vrnila."
"Molit!" poprosi gospa.
"Ja, seveda, potem ko bodo vsi bolniki urejeni za čez noč. Obljubim. Morda vam lahko še kaj preberem. Če bo dovolj časa. Prav?"
Gospa se toplo nasmehne, zdaj z zobmi v ustih.
"Najlepša hvala, čakala bom. Pa preberite kaj svetega."
Hana se nasmehne. Hani se zdi sveto vse, kar je dobrega.
...
Kasneje pride Hana spet v sobo.
V hiši je spokojno in prav z veseljem bo z gospo še nekaj časa. Če ne bodo zvonili drugi bolniki.
"Mi poveste, gospa, zakaj ste želeli, da vam dam nazaj zobe?"
"Da bom lepa ..."
"... lepa umrla?"
"Ja. Ker bom umrla! Jutri me ne bo več!"
Aha! Zdaj Hana razume! Ker je bil popoldne nek zaplet, je gospa ocenila situacijo, da bo kmalu umrla in ona želi umreti z zobmi ... da pride lepa v nebesa. "In da pridete lepi pred Boga?"
"Ja."
Hana jo drži za roko, počasi jo poboža po licu.
Gleda jo v oči. Skuša videti v njeno dušo.
Ne, ne vidi še smrti v njenih očeh.
"Gospa, jaz pa mislim, da še ne boste umrli. Zdaj še ne."
"Res ne?"
"Mislim, da ne. Mislim, da se bova še videli. Se še pogovarjali."
"Pa molili skupaj!"
"Seveda, tudi to."
"Torej še ne bom umrla?"
"Ne morem biti čisto gotova, vendar mislim, da ne."
Gospa se sprosti.
"Pa tudi če bi ... za Boga ste lepi, tudi če ste brez zob, on vendar vidi v srce, on vidi dušo!"
"A bova še zmolili?"
"Bova."
Gospejine roke so že malo betežne, pa ji Hana pomaga narediti križ.
Hana rada moli z gospo. Ve, koliko ji to pomeni.
Poleg tega so to trenutki, ko se gospa ne čuti sama ... kaže, da jo je kljub vsemu strah biti sama pred Bogom ... ob smrti. Ne vemo ne ure ne dneva ... In končne korake mora narediti vsak človek sam.
Kdaj smo dovolj pripravljeni? Dovolj pripravljeni, da nas ni strah?
Ali pa je vsakega človeka strah ...?
Kot plemenitega konja pred tekmo?
Ko skupaj odmolita večerno molitev, gospa reče: " Boste zdaj brali?"
Hana vzame Sveto pismo. Razmišljala je, kateri odlomek bi bil pravi, a naenkrat pomisli, kaj pa če bi gospa sama izbrala!
Prime gospo za roko in reče: "Bova skupaj prosili Boga, da najdeva najbolj prave besede za vas, tiste, po katerih vam zdajle govori Bog!"
Gospa sprejme Hanine besede kot učenček besede svoje učiteljice, ki jo ima rad.
"Gospod, prosim, vodi roke gospe Bože, da najde besede, ki jih ti prav ta trenutek govoriš njej." Hana ponudi gospe Sveto pismo. Gospa z zaprtimi očmi odpre Sveto pismo in pokaže s prstom določen odstavek.
Hana bere.
Bere o suženjstvu v Babilonu (odlomek iz Kroniške knjige). In potem, kako je Menase rešen.
"Sestra, a mi razložite, mislim, da nisem razumela."
Hano mika, da bi rekla gospe, da še enkrat odpreta Sveto pismo, a vendar si misli: Nekaj mora biti tukaj za tole mojo bolnico! V tišini se držita z gospo za roke.
Potem Hana reče: "Vi ste v Babilonu, v suženjstvu. Ujeti ste v svoje bolno telo. V tole posteljo. Ne morete ven iz nje. A v vašem bolnem telesu je duša ... hrepeni po Bogu. Bog je svoboda. Vaša duša gre k Bogu. Duša je večna. Rešeni ste ... v svojem srcu ste svobodni tudi zdaj, čeprav sami ne morete niti jesti. Bog ve za vas in vas varuje. Tudi zdaj. Vaša duša pa neskončno hrepeni po njem."
Gospa leži z zaprtimi očmi ... in potem stisne Hanino roko. Hana ji naredi križek na čelo, na usta, na prsi, tako kot ima gospa rada. Potiho odide od nje.




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Trenutno stanje duha: Življenje ...

Ob začetku adventa - bodimo čuječi




Teme je vse več. Dnevi se krajšajo. Ko je že tako rekoč noč, nas pogosto čaka še veliko opravkov zunaj domov.
Verjetno na nas precej vpliva tema, mrak, marsikateri človek postane v mračnih časih bolj občutljiv, sentimentalen, utrujen, žalosten, melanholičen.
Najbolj pomembno je, da v srcu uspemo ohranjati svetlobo, lučko ... da vemo, kod, kam. Da vemo, kako.
Sicer je pa tema nujen del življenja. Navsezadnje smo bili spočeti "na skrivnem" (psalm 139), v temi. V temi začne rasti seme. V temi požene prve kali ...
Mislim, da je prav, da tudi ljudje rastemo "na skrivaj", v srcih ... in potem v delih pokažemo svojo rast, zorenje.
Skrbimo za lučko v srcu, bodimo čuječi - da nas ne premagajo skušnjave, da nas ne premaga sila zla, da nas ne premami tisti, ki obljublja zaklade, ki jih v resnici sploh ni.

"Čujte torej, ker ne veste, katero uro pride vaš Gospod. To pa vedite, da bi hišni gospodar, ko bi vedel, ob kateri uri pride tat, čul in bi ne pustil spodkopati svoje hiše. Zato bodite tudi vi pripravljeni ..."


Kakor pa je bilo v Noetovih dneh, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Kakor so namreč v dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in (hčere) možili do dne, ko je Noe šel v ladjo, in niso opazili, dokler ni prišel potop in uničil vseh: tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen; dve bosta na kamnu mleli: ena bo sprejeta, druga puščena. Čujte torej, ker ne veste, katero uro pride vaš Gospod. To pa vedite, da bi hišni gospodar, ko bi vedel, ob kateri uri pride tat, čul in bi ne pustil spodkopati svoje hiše. Zato bodite tudi vi pripravljeni; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov.

(Matejev evangelij 24,37-44)


Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Trenutno stanje duha: Vsem vse dobro! :-)

Posebej za Azro - ampak o kontracepciji in "zadnji postaji" sme brat vsak :-)

Azra me je izzvala pri mojem prispevku o dobrotnikih, ki to niso ...  Jaz namreč trdim, da pomoč "razvitega" sveta "tretjemu" svetu marsikdaj v resnici ni dobrodošla. Prepričana sem, da razviti svet nerazvitim marsikdaj meče stvari, ki jih sam ne potrebuje ali so celo odpadki, in mu velikokrat sploh ne gre tako zelo za dobrobit ljudi, ki živijo v nekih daljnih krajih na skrajnem robu dostojanstva, preživetja ..., kot govori.
Trdim, da hormonske kontracepcijske tablete in sploh vsa hormonska kontracepcija prinaša tem deželam več hudega kot dobrega. (To so mi kasneje potrdili še nekateri ljudje osebno in zasebno - tudi ljudje, ki so Afriko doživeli na živo in ne turistično, temveč res od blizu -, na žalost ne tukaj javno, pa tudi če bi, itak sliši samo tisti, ki hoče slišati!)
No, in potem je pogovor med nama z Azro izgledal takole, ja, zelo nazorno (del pogovora):
Azra: ... In kaj je narobe z obročkom? Jaz sem ga imela 25 let in vedno s partnerjem uživala v sexu. Pa ti? Ti si bila v skrbeh, da boš zanosila, tvoj mož je moral izstopiti na zadnji postaji, razen če sta si pri vsakem odnosu želela otroka. ...
Ana: Azra, po vsakem spolnem odnosu pa zanosi lahko samo tista, ki ga ima prav ob ovulaciji, torej določenega dne v mesecu, morda določeno uro, saj jajčece zelo malo časa ostane spočetja sposobno - in poleg tega mora biti še z bodočim očetom vse v redu.
Tista, ki ima spolni odnos vsak dan v mesecu, lahko zanosi samo ob enem spolnem odnosu! :-)))
Torej, če ne želiš zanositi, moraš predvsem natančno vedeti, kdaj ovulacija JE, da se ji pač izogneš! :-)
To pomeni zelo malo časa v mesecu, zaradi večje gotovosti nekaj dni.
Oja, meni ni bilo vedno lahko reči "ne", ampak zaradi "ne"-ja nisem izgubljala (samo)spoštovanja, pač pa ga dobivala.
Je pa dejstvo, da imamo mnogokrat lahko spolne odnose - brez tveganja za nezaželeno nosečnost. Samo poznati je potrebno svoje telo in slediti zakonitostim!
(No, to je dejstvo. Je pa res, da se je moj pogled postopoma še malo drugače oblikoval, a o tem mi zdajle ni potrebno govoriti.)
Obroček? Obroček - dokazano, povzroča lahko precej nevšečnosti uporabnici, poleg tega je ena od posledic tudi ta, da lahko povzroči splav - ker nekateri maternični vložki (eden od teh je obroček) sploh ne preprečijo spočetja, pač pa zanositev. Torej povzročijo splav v zelo zgodnji nosečnosti. Ženska lahko misli, da ima le zamudo pri menstruaciji.
Pisala sem tudi o mireni, to je intrauterini vložek, ki ima poleg fizičnega "telesa" tudi hormone, ki imajo tudi vpliv na telo.
Sicer dvomim, da boš brala, možnost ti pa vendar dam:
http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=178938
Kaj praviš, Azra, da je moral moj mož "izstopiti" pri zadnji postaji? ;-) :-))))
Ni (bilo) prehudo. Kar skupaj hodiva do zadnje postaje! :-)
Morda pa napišem en post na to temo! Prav? ;-)

Azra: A daj no, Ana. No, napiši tale post, ga bom z veseljem prebrala (o tej zadnji postaji).
In jaz sem pred cca 35 leti sexsala v najbolj varnih dnevih (ko menda sploh ni možno zanositi) in verjemi, da imam iz teh varnih dnevov danes sina starega 34 let.
In napisala sem ti že koliko let sem imela obroček, pa nisem imela popolnoma nobene težave. Najhuje od vsega je bilo, ko so mi ga dajali ven, je malce bolelo. To pa je tudi vse. Verjamem tudi, da je kakšna ženska imela težave, ampak ta procent je tako majhen, da škoda izgubljati besede.
Bom počakala tvoj post.


 

No, in jaz sem pozabila na to ... oz. imam v pripravi en post na temo "ljubljenja" ... oz. sem ga imela ... Čas mi ni dopuščal, da bi napisala, kar bi rada ... in potem sem dobila krizo glede pomena pisanja in ... in čutila sem se neskončno zmatrano ...
A Azra me je zdaj spomnila in ... obljubo moram izpolniti.

Torej: ne vem, kdaj bom napisala tisto, kar sem nameravala, mislim, da bom zdaj predvsem napisala Azri ... posebej zate, Azra.

Če te prav razumem, Azra, omenjaš coitus interruptus (prekinjeni spolni odnos), ki da sva se ga šla midva z mojim možem (predvidevaš; zelo dvomim, da sem jaz kdaj kaj takega kje zapisala), če nisva želela ob vsakem ljubljenju zanositi. Sem razumela prav tvojo "zadnjo postajo, ko je potrebno izstopiti"?
Ampak pri tej metodi je potrebno "izstopiti" prej, kot na zadnji postaji, menda ni niti zanesljiva niti prijetna.

Seveda vem, kako je potrebno ravnati paru, ki jo uporablja (če jo še sploh kdo). Pravijo, da se na tak način zgodijo spočetja, ker lahko kaj spermijev uide tja, kjer jim najbolj "diši" - seveda so uspešni le, če je tedaj ovulacija. In še to en sam spermij. Če ovulacije ni, otrok ne more biti spočet.
Ovulacija se dogaja zelo malo časa v enem ciklusu!
Torej če ovulacija je, je vsak spolni odnos "nevaren", "tvegan" - pa četudi ženska uporablja tablete (tablete naj bi ovulacijo preprečile, a če je ne ...) ali ima vstavljen maternični vložek itd. Tudi ob uporabi najbolj zanesljive umetne kontracepcije je spočetje možno, če je združitev moškega in ženske prav v (ob) času ovulacije.
Nobena metoda ni 100 % zanesljiva ... no, "naravna" oz. simptotermalna metoda je zanesljiva - če jo oba poznata in zvesto poslušata vse znake, ki jih kaže telo - kar seveda pomeni, da je ta metoda zanesljiva le, če prepoznata ovulacijo in se ji izogneta.

Tako veljajo simptotermalna metoda (ki se poslužuje samoopazovanja in na podlagi teh določi "varne" dneve in je torej absolutno naravna in brez vse "kemije"), intrauterini vložek (mater. vlož.) in tablete pa tudi kondom za kar zanesljive metode s stališča želje, da ne bo nosečnosti. A samo simptotermalna je tista, ki zares sodeluje s samim seboj. Tablete in vložek lahko spočetja ne preprečita, pač pa npr. preprečita, da bi se oplojeno jajčece potem usidralo v maternično steno. Lahko pa tableta res prepreči že samo ovulacijo (in potem seveda nosečnost ni možna), kar pomeni, da zmeša hormone, kar pa za žensko gotovo ni optimalno.
Kondom - po moje - tudi ni optimum. A je le nekakšna ovira, fizična stena, ni nevaren sam na sebi.
Kontracepcijske tablete in maternični vložek pa dejansko so "kemija", hormoni, maternični vložek tudi fizičen tujek. Te stvari ne prinašajo ljubezni.

Kaže, da več ljubezni prinašajo stvari, za katere se moramo potruditi, se zanje odpovedovati, kot tiste talahke, taenostavne.
Morda tudi več užitkov! Jaz že tako mislim!

Azra, midva z možem sva šla praviloma do končne postaje.  No, včasih je zmotil kakšen otrok in .......! :
Pri polni zavesti in v zavesti, da sva rada skupaj in da jemljeva otroke kot blagoslov. Kot najino največje bogastvo. Seveda sva upoštevala tudi "varne" dni, včasih je bilo potrebno "stisniti zobe" ... hi hi ... in kolena  - a povem ti, da je človek, ki se premaga, zadovoljen sam s seboj. Samo da vidi smisel v tem, da se premaga.
Mislim, da sva z najinim pristopom do tega področja veliko pridobila za naju, za najino rast.
Omenjaš besedo "užitek". Ne bova merili svojih "užitkov", kaj? In jih primerjali. Jaz itak nisem nikoli mislila, da bom o tem kaj pisala javno. A naj bo. Saj smo na nek način vendar bratje in sestre, kajne? In smo si dani, da rastemo drug ob drugem.
Vedno bolj gotova sem, da največje veselje, ja, tudi užitek (v kakršnemkoli pomenu besede, no, govorim o lepih, "čistih" užitkih) dosežemo, ko smo v skladu s samim seboj. (Kaj pomaga tisoč gromozanskih "užitkov", ki mnogokrat niso pristni, niso zares, včasih so tudi izsiljeni in ponujani ...?)

Prepričana sem, da je največji užitek ta, ki ga doživimo v gotovosti, da je vse dobro ... da ničesar ne izsiljujemo, da smo zvesti sebi in izbrancu - in ko je tesno povezano telesno z dušo.
Mislim, da se tega počasi učimo, ni nam dano takoj ... prepričana sem, da je to zelo velik dar, ki ga moremo prejemati v polni predanosti svojemu najdražjemu človeku in v polnem zaupanju Stvarniku.


Mirena, maternični vložek
Kontracepcijske tablete - kako delujejo + stranski učinki
Kontracepcijske tablete zastrupljajo (okolje)
Simptotermalna metoda urejanja rojstev
O zanesljivosti simptotermalne metode


29. 12. 2013:
Sem našla še tole:
Strup po kapljicah - ob tem, ko sem javno obdolževana, kaj vse pišem npr. o kondomih:

* Še to: Hormonska kontracepcija ne varuje pred aidsom. Če že kaj varuje pred to hudo boleznijo, so to kondomi (pa niso enotna mnenja, ene trditve govorijo tudi o porah v kondomih, ki so večje od velikosti virusa HIV). Najbolj zanesljivo varovalo pa je zagotovo vzdržnost oz. zvestoba v zakonu.




Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.





Trenutno stanje duha: Precej možnosti je, Azra, da ne boš zadovoljna z mojim odgovorom. Morda ne zato, ker se z njim ne boš strinjala, morda zato, ker mogoče nisem razumela vprašanja? :-) Če je potrebno, reci! :-)

Na Kitajskem jedo otroke, boljši so fantki

Kolikokrat sem že govorila in pisala o spoštovanju človeškega življenja od spočetja naprej.
Kdo je tisti zakonodajalec, ki sme določiti mejo, do katere smejo ženske abortirati?
Zakaj je meja dovoljenih splavov tako različno visoka?
Je v eni državi zarodek prej tako razvit, da je "že" človek kot v drugi?
Od kdaj naprej sploh je človek človek?
Meni je logično, da je človek človek od spočetja dalje, od tedaj, ko se združita jajčece in semenčica.
Mnogi pa meje premikajo.
In če ljudje premikajo meje na tako občutljivem področju kot je pravica do življenja ali ne imeti pravice do življenja - v imenu pravic mame, ki je lastnica svojega trebuha (ni pa lastnica zarodka!) in zaradi zelo različnih vzrokov -, se tukaj lahko zgodi veliko zlorab. Zlorab pravic otroka.
Kam vse lahko pelje to, ko se ima človek za "gospodarja" življenja (morda je to drevo spoznanja dobrega in hudega, zaradi katerega je človek izgubil "raj"?), govorijo tudi novice iz Kitajske (iz province Guangdong).
Če človeku življenje ni sveto .........
Povzetek prispevka (s tako grozljivimi fotografijami, da me je groza):
Na Kitajskem velja, da smejo imeti le po enega otroka. In kaj, če ženska zanosi drugič, tretjič?
V kitajski provinci Guangdong je vse več primerov kanibalizma. Prebivalci lahko celo v bolnišnici kupijo različne dele človeških plodov in nedonošenčkov, manj "kvalitetne" dele si lahko privoščijo tudi najbolj revni, "kvalitetnejši" so pa za bogatejše. Vrednost plod pridobiva, če je zrelejši, bolj razvit, posebej cenjeni so moški plodovi. Fetuse in nedonošenčke ljudje pojedo - verjamejo, da bodo potem zdravi in lepi.
Kopirano s  spletne strani:
Na vprašanje, kako je lahko človek sploh zmožen storiti kaj takega, pa (gospa Liu) odgovarja, da po njenem mnenju k temu pripomore zakonodaja. "Odkar je obveljal zakon, da naj ima vsaka družina samo 1 otroka, se je povečalo število prisilnih splavov, s tem pa tudi nevarnost za takšne grozote," pravi ter doda, da je na Kitajskem po kulturni revoluciji v letu 1966 zavladalo veliko pomanjkanje morale in spoštovanja do človekovega življenja, zaradi česar prihaja do vse več hudih kršitev človekovih pravic, med drugim očitno tudi kanibalizma.

http://vizita.si/clanek/novice/sokantna-fotografija-ki-je-zgrozila-svet.html

kitajska, politika enega otroka - 1

Fotografije na prej omenjeni spletni strani so tako strašne, da sem šla iskat kakšno "normalno" fotografijo kitajskega otroka. In našla tole idilično družino ... Fotografija je ilustracija prispevka z naslovom Kitajska dilema: edinec ali več otrok. Opisana je grozljiva zgodba mlade Kitajke, ki drugič zanosi, pa mora na splav, ker ne more plačati 30.000 evrov kazni (če hoče obdržati otroka). Tast je pripravljen plačati kazen, če snaha spet zanosi. Snaha zanosi, toda inšpektorji zvlečejo njo in moža iz hiše, njega brutalno pretepejo, njej nasilno naredijo splav, pri katerem ji poškodujejo tudi maternico ... Ječing je svojo žalostno zgodbo razkrila svetu in kitajsko oblast prisilila, da kaj naredi s področjem načrtovanja družine ...


Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.




Trenutno stanje duha: Če se ima človek za gospodarja ...

"Ne morem več ..." - razmišljanje o(b) mojem bloganju



Ko sem napisala zadnji prispevek - Ne morem več -, si niti slučajno nisem mislila, kako globoko bo zaodmeval v meni. Že z naslovom. Res je tudi, da sem globoko globoko doživela vsebino tega prispevka in da sem se nekako ustavila. In tisto - ne morem več - je dobilo odmev v meni.

Ustavljala sem se v razmišljanju o življenju, vrednosti življenja, o pomenu trpljenja, smrti. Veste, da je srečevanje z minljivostjo postalo meni zelo blizu - kar pa ne pomeni, da mi ni težko ob smrti.
Mi je.
Včasih zelo.
Pa četudi umrejo "le" bolniki, torej ljudje, ki sem jih spoznala šele tukaj, v naši hiši, in ne prej.

Tisti, ki ste me brali, ste kdaj pa kdaj opazili, da sem večkrat naredila premor. Pri pisanju. Da sem na novo zajela sapo. Da sem na novo ovrednotila svoje pisanje.

In tokrat je bilo pravzaprav podobno.
Čutila sem tisti "ne morem več". In spet skušala videti smisel svojemu pisanju. Vsaj tovrstnemu.
Ob tem, da ste nekateri imeli pripombe čez moje pisanje, češ da posiljujem z RKC ipd., mi res ni bilo prijetno. Ne, ne iščem trpljenja. Raje se mu umaknem, če je mogoče.
In ob vsem tem sem razmišljala,
- ali naj preprosto nekam pošljem pisanje
- ali naj grem drugam ... ampak kam ...
In če se odločim za drugam, sem si želela iti za počitek, za oddih, zato, da naredim nekaj na novo, na novih temeljih, in zelo tudi zato, ker se želim nekomu umakniti .... Si vi nikoli ne želite izginiti iz življenja kakšnih ljudi? (Pa ni potrebno razmišljati, koga tukaj mislim, nikogar od vas ne, ki ste se v glavnem tukaj oglašali.)
Zato tudi nisem želela govoriti, da kam grem, če kam grem. In zato sem imela namen o tem govoriti le osebno po zasebni pošti. Če bi kdo želel. (Moj mail je itak na moji osebni strani, je dosegljiv.)
Hkrati vem, da sem v srcu svobodna, četudi me sledijo "sovražniki".

Po razmisleku teh dni, ko tukaj nisem pisala, izjemoma le nekaj komentarjev, napišem še nekaj besed:
Nisem rekla, da me tukaj nikoli več ne bo.
Skušala pa bom omejevati pisanje oz. pisala bom tako, kot bom čutila.
In ne bom si postavljala posebnih ciljev.
No, morda, da bom bolj pozorna na to, da bom objavljala le kvalitetne stvari. Stvari srca.

Vsem želim vse dobro!

P.S.: Nekaj, kar mi na Ediju ni všeč: zmanjkovalo mi je prostora za slikce ... Zato sem mnogokrat ponovno objavila kakšno od prej.






Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.


Ne morem več

Hana potiho vstopi v sobo ... Vidi, da ima bolnica odprte oči, strmi nekam predse ... Kam? Kaj vidi?
Hana čuti.
Prišel je čas.
Bolnica se zastrmi vanjo. Strah je v njenih očeh.
"Kaj bo z menoj? Tako švoh sem. Le kaj bo z menoj? Kaj JE z menoj?"
"Zelo ste bolni ..."
"Bo še kdaj bolje?"
"Ne vem ... jaz ne morem tega reči ... zdravnik ve več glede bolezni ... ampak vi veste, da ste zelo bolni ..."
"Ampak kaj je z menoj? Slabo se počutim."
"Vas kaj boli?"
"Ne."
"Vas je strah?" Hana vidi strah v bolničinih očeh.
"Ne. Nič me ni strah."
"Nič vas ne boli ... ampak duša ... duša vas boli ..."
"Ja ..." Kot bi se bolnica oddahnila, kot bi besede ujele in poimenovale njeno stisko.
Hana pomisli, kaj vse je tisto, kar gospo veže na "tukaj", na ta svet.
Morda sluti glavno stisko. Sme poimenovati stvari, kot jih vidi sama?
Bo gospa mogla urediti vse v svojem srcu?
Bo lahko odložila svoja bremena ... morda občutek krivice, da že umira ...? Je "premlada za umreti"? Kdaj je pravi čas? Kdaj je človek zrel?
Hana je gospo vedno čutila kot zelo močno osebo. A zdaj je en ubog prestrašen človek. Ki pa se še zelo oklepa tega sveta. A ta se - verjetno - izmika.
Kako bi bilo njej, če bi bila na bolničinem mestu?

Bolnica zastoka: "Kaj je z menoj? Tako čudno se počutim ..."
"Mogoče ste pa blizu nebesom ..." Hana ve, da je gospa verna.
Gospa molči ... strmi spet predse ...
"Naj grem ali naj še ostanem?"
"Ostanem." Gospa ne zmore besede pravilno povedati. Hana čuti bolničino stisko.
"Ne morem več ..."
"Ni treba več ..."
"Ne morem več ..."
"Ni treba več ... Samo prepustite se ... Zaupajte. Vse bo dobro. Bog je tukaj, je z vami ..."
"Hvala ..."
Hana pomisli: Še umirajoča je vljudna ... Ko bi se smela osredotočiti nase ... Bi se morala osredočiti nase ...? Ali pa potrebuje prav te besede?
"Verjemite, gospa, Bog je tukaj, je z vami, je v vas, je okrog vas ... Pozna vas, pozna vaše misli, vaše stiske, vaš strah. Na vas polaga svojo roko. Objema vas. Verjemite. Zaupajte."
"Hvala," šepne gospa.
"On ve, da ste naredili vse, kar ste mogli, naredili tako, kot ste mogli. Morda kaj ni bilo dobro, a On vse to ve. On odpušča. Zaupajte. Vse bo dobro."
"Ne morem več."
"Ni treba ..."
Ampak gospa ne more, toda hoče. Ne bi še odšla.
Hana razmišlja o njeni osebni zgodbi, kolikor jo pozna ... tisto, kar ona zapušča, tisto, kar pušča tukaj ... ali je sama zadovoljna s tem ... čutiti je bila tako trda, trdna, močna, stabilna ... ampak ... je mirna glede tega, kar ostaja za njo ...?
Hana ne ve.
Sama mora dobojevati svoj boj, pomisli Hana.
"Grem zdaj k drugim bolnikom, potem se vrnem, prav?"
"Prav."
"Dam vam še malo vode. Gotovo ste žejni." Gospa je že ves dan odklanjala vse, hrano, pijačo, da jo umijejo, preoblečejo, vse ljudi ... le njo je zdaj sprejela. Hani se zdi, da je gospa tako zelo samosvoja oseba in tako močnega značaja, da bo lahko odšla od tu šele, ko se bo zmogla odpovedati temu, kar jo še veže na tukaj.
V usta ji rahlo potisne slamico. "Pijte! Voda je. Dobro vam bo dela. Boste videli."
Gospa pa kot da ne ve, kaj bi s slamico. Nima moči, da naredi požirek?
Potem Hana namoči palčko z gobico in jo rahlo potisne gospe v usta.
"Voda je to, poskusite popiti!" Gospa oživi, zmogla je, požirek vode je stekel po grlu. Pa še eden. In še eden. Hana pomisli na Kristusa na križu, ko mu vojaki dajo piti "vina z žolčem mešanega" - po gobi, nataknjeni na sulico. "Kot Kristus!" jo spreleti ob bolnici.
"Boste videli, zdaj bo bolje! Jaz zdaj grem, ampak spet pridem. Če le želite."
"Želite." Aha, z jezika ne pride več prava oblika ...
Hana je te besede zelo vesela, saj ne želi biti vsiljiva.
Gospo poboža po licu ... zazdi se ji, da ni tega vajena ... a da ji dobro dene.
Tista moč, ostrina, odločnost se počasi rušijo, blažijo ... počasi sprejema pomoč v najbolj osebnem, najbolj človeškem ...
Ne zmore vsega sama ...
Hana pusti priprta vrata.
S sestro Vido imata veliko dela.

Kasneje gre Hana spet k tej gospe. V hodnik se slišijo besede ... "... ki si v nebesih ... zgodi se tvoja volja ..." Hano spreleti: Kot Jezus na Oljski gori! Kliče Očeta. Pa ga ni ... Samo se čuti, tako samo ...
Bolnica strmi. Strmi v prazno. Ne ... ne v prazno.
Ne bo več dolgo, ve Hana. Narahlo jo poboža, da začuti odziv, ji z gobico navlaži usta, obriše obraz ... požirek vode gospa popije ...
Potem Hana sede h gospe, drži jo za roko. Samo to.
"Ne morem več ..."
"Ni treba več ... Samo bodite. Bodite to, kar ste. Prepustite se. Vse je dobro ..."
"Ne morem več ... Kaj JE z menoj? Kaj se dogaja? Ne morem več ..."
"Tudi Jezus na Oljski gori je tako čutil. Tudi njega je bilo strah. Strah ga je bilo tega, kar ga je čakalo. Natančno ni vedel, kaj ga čaka. Nihče ne ve, kaj ga čaka ... In tam je bil sam, učence je prosil, da bedijo z njim, a so vsi pospali ... Jezus se je čutil čisto zapuščenega, osamljenega ... Tudi Boga Očeta ni čutil ... Ampak ... ampak potem je iztrpel to svojo stisko ... in rekel: Oče, naj se zgodi tako, kot je prav. Bog ve, kako je prav. ... Naj moliva skupaj?"
"Ne morem ... Oče naš ... ki si v nebesih ... "
Hana pritegne. Vnaša besede, ki jih bolnica ni zmogla izreči ... Popelje molitev naprej, kadar gospe besed zmanjka. Obrazci včasih tako pomirjajo ... Pomagajo moliti ...
"Ne morem več ..."
"Ni treba ... Molim lahko jaz ... Molim namesto vas ... Tako bova skupaj molili. Moja usta bodo vaša usta. Sveta Marija ... prosi za nas grešnike ... zdaj in ob naši smrtni uri ... O Jezus, blagoslovi me, odpusti grehe moje, po svoji ljubi Materi me sprejmi v varstvo svoje ..." Hana upa, da more bolnica svoje življenje predajati v božje roke. Da se v srcu umiri. Da se ne oklepa za vsako ceno tega, da ostane tukaj.
"Ne morem več ..."
"Ni treba več ... Vse ste naredili ..."
Hana čuti gospejin boj.
Tisti notranji boj.
Prišel je njen čas ...



Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.



Trenutno stanje duha: Da bi znali ta trenutek živeti čim polneje ...

Mehmedalija Alić: Nihče 2 - od Srebrenice do Hude jame

Kadar berem dobro knjigo, pa če imam še tako dober namen jo predstaviti na kratko, se mi rado zgodi, da je vendar ne morem.
Sploh če želim izpisati dobre misli in teh kar ne zmanjka.
Dobrih, živih, življenjskih .... Rojenih v človeku, ki je trpel.

Tako sedaj nadaljujem s knjigo Nihče.
V 1. delu sem se dotaknila Mehmedalijevega otroštva in odhoda v "tujino" (no, tedaj je bila tukaj še Jugoslavija) v šolo, njegovega težkega življenja ob osamosvojitvi Slovenije in strašnih dogodkov v Srebrenici, kjer je bilo v genocidu pobitih veliko članov njegove družine (ampak saj on ne žaluje samo za svojimi dragimi, temveč čuti s človeštvom!). In s tem Mehmedaliji ni lahko živeti. To niso stvari, ki kar zastarajo. Spomin ne zbledi. Zločini ostajajo in bolijo.
Zločinca ne morete nikoli dovolj kaznovati, da bi zadostili pravici, če žrtvam hkrati ne povrnete minimuma časti.

Potem pa se je Mehmedaliji Aliću zgodilo, da so mu naložili projekt z imenom Huda jama. Naj gre v rudnik Laško in pregleda zapuščen rudarski rov. Ko si je ogledal star zemljevid, ki so mu ga dali, je videl, da ga pošiljajo v Barbarin rov, ki je del Hude jame. Pravi, da ga je zmrazilo ob tej nalogi.
Iti tja, za kjer obstaja utemeljen sum za povojne poboje - on, ki še preboleva bolečino, ki se je pravzaprav ne da preboleti, bolečino ob na zverinski način ubitih bratih in drugih sorodnikih ...
Ob raziskovanju svoje nove naloge in pripravljanju nanjo je naletel "na besedila, ob branju katerih sem dobil kurjo polt in strah pred neznanim."
31. januarja 2008 je Mehemadilija Alić prvič stopil v Hudo jamo. ... In potem skozi pocinkana vrata, narejena najbrž po zaprtju rudnika Laško.
Vame so zrli neskončna tema rova in vlažni zidovi. Po nekaj korakih sem začutil vlažen in lepljiv vonj, ki je udarjal naravnost v obraz. Le kdo so bili zvezani ljudje, ki so morali korakati po tem temnem hodniku in kako so se takrat počutli? Kdo je izdal ukaz za likvidacijo brez sojenja? Kdo so bili tisti, ki so likvidacije izvajali?, sem se spraševal. Odgovor, ki se je ponujal, je bil podoben tistemu iz Srebrenice. Če so bile žrtve res odpeljane po tem rovu v rudnik, v katerem so kopali premog, potem je to resničen zločin, ne glede na to, kdo so ti ljudje bili. /.../
Od izhoda sva bila oddaljena tristo dvajset metrov. Pred nama je pod pravim kotom levo od Barbarinega rova odprtina vodila v nepodprt apnenčast rov.
... po štiridesetih metrih sta naletela na blokado. To je bila zloglasna pregrada ... Zid, ometan z malto, star okoli šestdeset let. Od Barbarinega rova do pregradnega zidu so bila tla posuta s finim peskom, na katerega ni smel nihče stopiti. Do pregrade je bil prehod strogo prepovedan, to so morali spoštovati tudi najbolj pogumni, saj bi jih odtisi v finem pesku lahko hitro izdali.
Javnost /.../ ni vedela skoraj ničesar. /.../ Vsi tisti, ki so živeli na tem območju /.../ o pobojih niso upali govoriti.

Huda jama
Foto: Mehmedalija Alič

M. Alić je izdelal načrt, kako opraviti to nalogo. 25. avgusta so začeli čistiti rov. Po 370 metrih so zagledali opečnati zid in mislili, da je to zadnja pregrada. Pa ni bila ... Bila potem še ena pregrada pa še ena pa še ena pa še ena ... Ter meseci in meseci predanega dela ...
Le kaj je potrebno skriti za toliko pregrad?
Bil sem prepričan, da se za tako veliko barikado skriva nekaj strašnega. /.../
Odločil sem se osrečiti vse žive mučenike, ki so želeli izvedeti resnico o Hudi jami, in razočarati vse žive zločince, ki so izvršili te gnusne poboje.
/.../ Po nekaj mesecih dela v Hudi jami in vsakodnevnem razmišljanju ter analiziranju dogajanj v Barbarinem rovu junija 1945 in v Srebrenici julija 1995 sem spoznal, da med njima ni bistvene razlike. Vse, kar se je zgodilo, se je dogajalo po istem kopitu; le odvijalo se je v drugem času. Dogajanje petdeset let pozneje je bilo videti kot nekakšno kolektivno diplomsko delo sinov ideoloških učiteljev iz prvega dogodka. Prej in potem so glavni krivci "kulturnega" Zahoda v lastni režiji nadgradili bolne zločince Vzhoda. Manj znano je, kdo so žrtve v Hudi jami, vendar je še kako znan krut in gnusen način, kako so jih pobili.
/.../
/.../ Po nekaj korakih proti jašku je moj pogled obstal na razsutih čevljih. V ušesih sem zaslišal šumenje. Postajalo me je strah, vendar me je tisto, kar sem čutil že ves čas prebijanja skozi pregarde, kakor živo blato vleklo vase. V glavi se mi je usidrala misel, da me duše žrtev iztegnjenih rok prosijo, naj jih osvobodim rudniške tesnobe, v katero so jih krvniki zasuli in zabetonirali. /.../
Okoli mene so se začeli odvijati prizori iz pekla. Vsepovsod je ležalo ogromno čevljev, pasov in rdeče žice, ki so jo uporabljali za vezanje žrtev. ... sem opazil okostje človeka ... sem se ustrašil ... zaradi čeljusti, ki je v lobanji ostala na stežaj razprta; kot bi nakazovala človekov krik. Ponazarjala je vso bolečino in trpljenje. To je bil strašen, smrtonosen krik. ... Bilo je kot v najbolj mračnih sanjah ... sem kot okamenel obstal, saj sem pod svojo nogo zagledal nogo zasutega okostja, pred sabo pa črno luknjo ... kot žrelo pekla.
...

To je bilo 2. marca 2009 ...


Naslednjega dne je v jamo vstopila skupina ljudi, tudi snemalec ... Ne spominjam se vseh izgovorjenih besed, vendar sem jih v istem času še kako dobro slišal iz grl vseh, ki so bili prisotni. To so bili refleksni kriki, ki so jih povzročile šokantne podobe. Mumificirana človeška telesa, zložena drugo čez drugega, in to po celotni širini in dolžini rova ... Zdaj ... smo zrli naravnost v posledice človeškega zla. Gola telesa so bila bela, kot da bi jih prekrili s praškastim apnom. ... Lesene noge (proteze) nekega telesa se je čvrsto oprijemala roka drugega telesa. ... so nekatere izmed žrtev poboja druga na drugi umirale. /.../
Zakaj si človek jemlje pravico, da lahko ubije sočloveka?
Prevevala me je bolečina zaradi toliko umorjenih ljudi, ki jim ni bila odvzeta le pravica do življenja, ampak tudi osnovna človeška pravica do pokopa. Zame so žrtve pobojev v Hudi jami ljudje, ki so bili pogubljeni zaradi idealov nekoga drugega. Če pa so bili med njimi res vojni zločinci, zakaj so jih potem pobili brez kakršnegakoli sodnega procesa? Zakaj so bili skriti več kot šestdeset let? Zakaj je bil ta zločin tako skrivnostno zabetoniran in zaprt s stometrskim zamaškom? Kaj se je dogajalo v Titovem sistemu in kaj se je dogajalo z njegovimi izvrševalci teh krutih dejanj? Ali nam v vrtcih in šolah niso govorili o partizanskem junaštvu, zaradi katerega so dobivali pokojnine, ki so jih z žuljavimi rokami prislužili reveži?! Ko slišim nepremišljene sodbe, kot na primer "pa kaj potem, saj so bili ti ljudje tako ali drugače zločinci", se ne morem upreti misli na svojega gluhonemega brata, ki ga še vedno nismo našli. Ga bodo, če ga bodo sploh kdaj našli, oklicali za zločinca?
Partizanskega "junaka" iz leta 1945, ki je v rudniku Huda jama svoje roke umazal s krvjo, lahko primerjam s "krutim junakom" iz leta 1995, ki je sodeloval v srebrniškem genocidu in danes za svoje zločine prav tako prejema pokojnino.

/.../ Če je zgodovina učiteljica življenja, zakaj se nismo od nje ničesar naučili? Ali je pisana pošteno in pravilno? Ali pa smo mi le zelo slabi učenci? ... resnica in pravica, ki bosta veljali za vse enako? O resnici moramo govoriti, naj bo še tako boleča: in to zaradi vseh žrtev, zaradi nas, ki smo še vedno živi, zaradi naših otrok in naše prihodnosti. /.../ Vse zločince in krivce moramo privesti pred človeško in božje sodišče ..., ne da bi jim pred imena postavljali svojilne pridevnike naš, vaš, moj in tvoj ... Izgubljenih življenj ne moremo vrniti, krivce pa lahko ožigosamo in s tem povrnemo upanje v boljšo prihodnost.
Zločin in zločinci so osebe z imeni in priimki. Moramo jim soditi. Če tega ne storimo, so posledice enake, kot da bi namesto pijanega voznika obsodili povoženega otroka ... Ne smemo dovoliti, da bi laž premagala resnico. Da bi zlo premagalo dobro. Da bi zločinci pisali zgodovino. ... S Hudo jamo je treba podpreti trditev, da zločin nikoli ne zastara.


Huda jama
Foto: Jože Jagrič

Zaboje s posmrtnimi ostanki so začeli zlagati na železne police ... Mehmedalija se je spraševal o moralnosti del patologov ... ali mi vsi skupaj te ljudi ponovno ubijamo. ... Kaj če smo jih vznemirili in izrabili ...? Če bo šlo kaj po zlu in če žrtev ne bomo mogli dostojanstveno pokopati, bo moj strah utemeljen.
To bi bilo enakovredno ponovnemu ubijanju mrtvih.
/.../
... Če bomo mirno gledali, kako tisti, ki smo zanje glasovali na volitvah, tisti, ki predstavljajo našo državo, odvračajo poglede od Hude jame, potem smo pri tem neetičnem početju soudeleženi. Huda jama je rakasta rana naše države. ... Čeprav je vsem neljuba, je resnična. Potrebuje diagnozo in zdravljenje. Takoj.
Ob vsem tem seveda Mehmedalija ni neobčutljiv ... v sanjah začeli prikazovati mučni prizori ... pogledi na mrtve človeške kosti. ... V preteklih rudarskih letih sem prah, ki se je nabral na meni, spral z vodo. Ta prah, ki ga ustvarjajo nočne more, pa se je zažrl v mojo kožo in hoče ostati v njej do konca življenja.
Najprej so iz jame odnesli 476 žrtev. S strelnimi ranami v lobanji ali pa z ranami s topimi predmeti.
Potem so bile pred njimi nove ruševine.
Ko sem prišel na drugo stran, sem na eni izmed lesenih podpor opazil šop las, ki so bili zelo dolgi. /.../
Dobrih sedem metrov globoko smo zagledali prvo človeško lobanjo. ... Kak meter nižje smo naleteli na množico človeških okostij, ki so bila prepletena kot padle veje s spodrezanega drevja. ... le nekaj lobanj, ki so bile poškodovane s strelnim orožjem. Druge žrtve so v črni, peklenski in kamniti utrdbi umrle zaradi padca. In umirale dolgo. ... Našel sem še en šop dolgih las in žensko sandalo. In še eno. ...
Delali so v zelo težkih in nevarnih pogojih: Na krvavem terenu je tekmo z naravo igrala le moja mala rudarska ekipa. ... Nasprotnika smo obvladali le zato, ker smo ga spoštovali. /.../ Človeške kosti niso in nikoli ne bodo pripadale rudniku. Če tega nihče ne razume, mi rudarji to najbolje vemo. /.../
Pri poglabljanju jaška smo naleteli na mnogo dolgih spletenih ženskih las, debelih kit, na las podobnih tistim, ki so jih nosile moje sestre, mati in druge ženske in dekleta v času mojega otroštva. Z roko sem jih umikal z lobanj. Moje srce je jokalo. To so bile sestre, dekleta, večina izmed njih še sploh ni izpolnila svojih sanj o materinstvu. /.../
... Zakaj?!
Ker sem nepomemben človek, je za pomembne ljudi moje mnenje nepomembno. Nekateri "pomembneži" so se poigravali z menoj in me pomilovali, dokler so od tega imeli kaj koristi, potem pa so me za vedno pozabili. Jaz njih nikoli nisem. Nikoli nisem hotel, da bi me kdorkoli pomiloval; želel sem le, da bi razumeli krivico, ki se dogaja tako meni kot mnogim drugim. /.../ Pomislil sem na odgovorne ljudi, na oblastnike, in se spraševal, ali bi ravnali drugače, če bi šlo za okostja njihovih najbližjih. 
Oja, kako se strinjam z Mehmedalijo, da bi morali vsi obiskati Hudo jamo. Tisti, ki znajo, znamo ljubiti in tisti, ki ne ... Morda bi se kakšnega srca vendar dotaknil ta tako dolgo skrit in prikrivan zločin ... Pa ne samo ta. Morda bi vendar videli mnogo širše. Upam.
V začetku junija 2009 so se raziskave v prvem jašku končale - šli so do globine 13 metrov.
Ves čas me preganja misel, da smo žrtve znova mučili in žrtvovali. Jezim se nase in na svojo nemoč, saj sem bil tudi sam soudeležen pri tem. Resnično ne vem, kaj lahko še storim, da hudo vprašanje iz Hude jame ne bi postajalo čedalje hujše.
Od velikega razburjanja javnosti po odkritju zločina ni ostalo skoraj nič. Zgrožena reakcija in zatem - pozaba. /.../ večina novinarjev svoje kariere gradi na nekih novih kosteh ...
Življenje teče naprej, mi pa odvračamo poglede od vsega etičnega. Ko je treba glasno in jasno govoriti o resnici in tako zaščititi človeka in pravico, nas ni nikjer; takrat nismo ne moralni ne pogumni. Ko nam vzamejo pravico do zaščite, se naenkrat pojavi veliko osvoboditeljev, klavcev in junakov, ki jim ni težko prizadejati bolečino in trpljenje. Ko potrebujemo ustrezno krvno skupino, da bi si rešili življenje, bi nam pomagalo, če nam bi jo daroval Človek, ne pa Hrvat, Srb, Bošnjak, Slovenec, domobranec ali partizan. Naravi in času se nikamor ne mudi; slej ko prej se nam bo vrnilo. Narava bo potrkala na vrata vsem tistim, ki jim ni mar za sosede, in jim na svoj način vrnila zasluženi udarec. /.../
Ugotovili so, da so trupla tudi v drugem jašku, vendar je stalna borba z birokracijo terjala ogromno naporov.
V drugi polovici julija (2010?) so dela v Hudi jami zopet začela toniti v pozabo. Pocinkana železna vrata na vhodu v Barbarin rov so bila spet zapečatena in so, prekleta, kljubovala zapuščenim dušam umrlih. V manjši skupini smo se borili s tehnično dokumentacijo, hoteli smo prepričati oblasti, naj nam dovolijo nadaljnje delo. Čas ni bil na naši strani in to so odgovorni znali izrabiti. ...
Želel sem si, da bi jamo povsem raziskali, žrtve prinesli iz jaškov in jih dostojno pokopali. Ob tem bi morali del šestometrskega rova urediti v spominski prostor. Ker je razmišljanje v takem krvavo oskrunjenem prostoru intenzivno, menim, da je naša moralna dolžnost na takšna mesta voditi šolarje in intelektualce, ki bodo resnično znali doumeti, kaj se je v jami zgodilo, in širiti etične vrednote; da se le ne bi kadarkoli, kjerkoli in kakorkoli ponovil takšen zločin. Naš temeljni cilj in želja bi morala biti čistost, ki smo jo imeli ob rojstvu. Takrat, ko še nismo bili katoliki, pravoslavci in muslimani. Le tako bi se lahko skozi svoje kratko življensko obdobje prebili vsaj čim manj umazani, če že ne čisti. Sovraštvo je smrtni greh, ljubezen pa upanje in življenje.
Ob spominjanju na svoja otroška leta g. Alić čuti hvaležnost očetu in mami, ker sta me kot otroka tako dobro naučila, da sovraštvo ni dobro in da je treba ljubiti in spoštovati vsakega sočloveka. Hvaležen sem, da znam to lekcijo še danes na pamet in jo čuvam kot svoje največje bogastvo. /.../
Po nekajmesečnem premoru /.../ smo se vendarle vrnili na mesto povojnih pobojev. Trajno smo sanirali vse ruševine. Zazidali smo pet pregrad. Delali smo kot živali. Tedne in mesece, Vsak dan. /.../
V osrednji dvorani, med dvema jaškoma s pregrado in zaščitenimi ostanki žrtev, so se nekoč dogajala najhujša grozodejstva. Ta dvorana je nema priča krikov in njihovih odmevov. Več kot šestdeset let je varovala arhiv človeške norosti /.../. Zato si zasluži vso pozornost in, po svoje, tudi strahospoštovanje. Mali ljudje so v iskanju resnice naredili prvi veliki korak v smeri moralnega. Na potezi so tisti, ki se imajo za "velike". /.../
V Mehmedaliju je počasi začel vstajati prezir ... Prezir do vseh tistih "nosilcev moči", ki ne storijo ničesar, da bi preprečili ponovno razpadanje žrtev. Celo nasprotno. V hodniku, kjer so postavili nekakšno improvizirano "skladišče" žrtev, so okostja, mnoga /.../ še pokrita s kožo, počasi začela razpadati in gniti. Napadle so jih mušice in plesen. Roke, noge, prsti in nohti so med trohnjenjem padali na tla. Ko sem jih pobiral in postavljal nazaj k njihovim telesom, sem čutil, da sem jih razočaral. Kot bi me njihove duše znova spraševale: - Zakaj nas spet trpinčite in zakaj spet krvavimo?
Mehmedalija in njegovi delavci so delali cele mesece v mrazu, grela jih je "morala", greli so jih krampi in lopate. Prepričan sem, da smo svoje poslanstvo dobro opravili. Po svojih najboljših močeh. /.../ Vendar so ga vznemirjale misli: Znova sem se začel navajati, da sem zanje nihče. Tako kot žrtve. A na srečo se je navadil gledati v prihodnost in zvesto delati tisto, kar se mu zdi najboljše in pravilno.
In tako kot Mehmedalija upa, da bo nekega dne bolj človeška generacija iz Hude jame prinesla vse žrtve in jih civilizirano pokopala, čaka tudi na dan, ko bo 11. julija neznanega leta na pokopališču v Potočarih pokopal svojega še vedno pogrešanega gluhonemega brata.
... nikoli ne dovolimo, da smo nihče.
 
Nihče 1
Slikce kit (in vendar so v Barbarinem rovu tudi ženske, čeprav razni komentatorji po spletnih straneh trdijo, da jih niso - ja, kaj vse pišejo!) so tu. In molitvenik v slovenščini govori o tem, da je bil njegov lastnik Slovenec. In prstan z vgraviranim datumom praznika rudarjev (4. 12. 1937) govori, da je bil njegov lastnik povezan z lokalnim dogajanjem.


Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič. Samo umakniti jih ne znam.




Trenutno stanje duha: Gospod Alić, vi niste Nihče, pač pa Človek!

"Angelsko sporočilo": Naj vas ne premaga sla po zmagi!

Ko sem danes ravno prišla v hišo hospica, je pristopila prijazna prostovoljka M., imela je "angelska" sporočilca za nas, ki smo popoldne skupaj delale v naši hiši.
Vsaka od nas je potegnila v svitek zvit listek, ga razprla in na glas vsem prebrala svoje "angelsko" sporočilo.
Vse smo bile skorajda šokirane, ganjene, pretresene ob svojem sporočilu.
Z občutjem, da smo izbrale res najbolj pravo sporočilo. Naključno - ampak saj vendar ni naključij!
Na rdečem listku, ki sem ga potegnila jaz, je bilo zapisano tole sporočilo:


Naj vas ne premaga sla po zmagi!

Uf, zajela sem sapo!
Sla po zmagi ...? Kaj imam jaz vendar s tem?

In potem se mi je toplota razlezla okrog srca ...


Ni mi potrebno zmagati ... lahko samo sem, sem začutila. Zadosti je to.
Ni mi potrebno narediti ne vem kakšnih velikih del, skušala bom pa zvesto izpolniti mnoga mala vsakdanja dela ...
Skušala bom zmagovati le sama v sebi ... in nikoli z ognjem in mečem osvajati sveta ...

In ko pomislim na splet in spletna dogajanja, mi je ponovno jasno: Ne vztrajati v svojem prepričanju zaradi lepšega ali pa zaradi trme, pač pa naj bo vse zaradi ljubezni.
Zmaga ni nič vredna, če okrog ležijo mrtvi ...





Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.




Trenutno stanje duha: Največ pa je ljubezen ...

... s sestro se spravljava spat ...

Zvonec ... Aha, soba 12 ...
Hana vstopi in vidi, da je gospod Polikarp pokosil, zdaj pa sedi na robu postelje in telefonira. Postoji, ker ni gotova, če jo bolnik sploh potrebuje.
A on ji pomigne, naj ostane.
Reče še nekaj stavkov v telefon, nakar zaključi: "Bom nehal, zdaj se s sestro spravljava spat!"
Hana se začne smejati. Tudi bolnik izbruhne v smeh.
Ko odloži telefon, reče: "Veste, saj ni nič ljubosumna!"
"A ste govorili z ženo?"
"Ja!"
Potem se smejeta oba ... in "se spravljata spat".
Hana je zjutraj v kopalnici gospoda stuširala, umila "sta" tudi lase in potem je še posedel na vozičku ob oknu, ko mu je ona prestiljala posteljo. Počutil se je "kot nov".
Ko je videl prestlano posteljo, je rekel: "Joj, tako posteljo sem pa imel, ko sem se poročil! Tako skrbite zame ..."
In zdaj, ko "se spravljata spat", se Hana spomni na jutro ... tako vesela je, ko vidi, kako malo je potrebno, da je gospod vesel in zadovoljen. Hana gospodu dvigne na posteljo noge, pomaga mu, da se vleže, potem pa "morata še zamenjati plenico". Ob tem se spet smejeta, Hana mu reče: "Zdaj sem vas pa zrihtala kot dojenčka. Plenico mate ... no, flaške pa nimate ..."
"No, tudi flaško imam," se gospod smeje.
"He he. Še noge vam namažem ... Pa na bok se obrneva ..."
No, in tako se končno "spravita spat"!
Kasneje to, kako gresta spat, opišeta ženi in drugim domačim, ko pridejo na obisk.
Žena se namuzne: "Sestra, slišala sem vas ... prej po telefonu, ko ste se zasmejali!"
Hana čuti, da je bil stik z gospodovo ženo že tedaj vzpostavljen.

Včasih je pa res mogoče najti polno stvari, ki so lahko vir smeha in dobre volje. Oja, tudi v bolniški sobi, kljub težki diagnozi.
Kako lepo je v sobi, polni ljudi, ki se imajo radi med seboj.



Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.




Trenutno stanje duha: Vsem toplote v srce! Toplote in ljubezni!

Potem pridem pa domov




Bolnik vesel pove: "Jutri grem pa domov ... Za en dan."
"O kako lepo! To bo pa res lepo ... biti spet enkrat doma ... v domačih krajih. V krajih otroštva in kjer ste živeli skoraj vse življenje!"
"Aha. I
mam ene opravke. Jutri popoldne grem. Potem pa ... no, saj drugi dan bom pa že doma."
Hana pomisli: ... kako ... od doma domov?
Zdi se ji, da razume, vendar vpraša: "Doma? Saj greste jutri domov."
Bolnik odgovori: "Ja, ampak tam bom en dan, potem pridem domov."
Hana je gotova: "Potem pridete spet sem ... domov!"
"Ja," se nasmehne bolnik. Malo je v zadregi, ker se je "zmotil".
A Hani je toplo pri srcu ... Res je: v hiši hospica želijo, da bi se bolniki čutili - kot doma ...






Z reklamami ob mojem prispevku jaz nimam nič.Samo umakniti jih ne znam.




Trenutno stanje duha: Vsem miru v srca! ... Kje sem doma?


{ Novejše modrosti } { Stran 1 od 142 } { Starejše modrosti }

Dragoceno mi je, da potujejo dobre stvari med nami, mnogo mnogo lepega je že prišlo skozi moje dlani in srce ... toda kot jaz spoštujem zapise drugih tudi s stališča avtorstva, prosim, da spoštujete tudi vi moje prispevke, tako zapisano kot "pofotkano"! Torej: prosim, ne objavljajte mojih zapisov brez mojega imena oz. linka! Copyright-Odsrcadosrca Mir in vse dobro!
odsrcadosrca.eDnevnik.si

«  april 2014  »
pontorsrečetpetsobned
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
282930 


Predali modrosti

Da bi rasli v vednosti in modrosti
Dobra volja je najbolja
Domovinske in družbene modrosti
Drobne modre zgodbe
Drobne modrosti
Drobne rime
Drobtinice, ki so ostale
Drugi so zapisali modrost ...
Duša mi je žalostna do smrti
K tebi želim, moj Bog
Kdor poje, dvakrat moli ...
Kjer mi zibka tekla je
Ko mladost išče modrost ...
Kot slavček rada bi pela ...
Ljubil te bom vse dni
Ljubljena slovenska hiša
Majhna sem bila
Mavrične modrosti
Mizica, pogrni se!
Modre zgodbe
Modri pogovori
Modri SPISI
Modrost kot vsakdanji kruh
Modrost malih
Modrost od zgoraj
Modrosti izročila
Modrosti modrih knjig
Modrosti za našo Zemljo
Ringa ringa raja
Stkal sem te v globočinah
Svet od pogumnih s srcem
Šola odpuščanja
Tja vleče me srce
Utrinki modrosti
Virtualne modrosti
Visoka pesem
Začutiti modrost narave


Frišne modrosti

Sveta Neža kuram rit odveže
Res je bil prizadet!
Bocellijeva mama zavrnila splav
Deček z lučko - morda je to slovo ...
Prevara vedno prizadene
Gre za to, da bi bilo otrokom dobro, ali za dokazovanje moči?
Gre CSD res za otroke?? Ali pa gre za zaroto?
Sovraštvo zastruplja
Pismo slovenskim poslancem v evropskem parlamentu
Sveti Miklavž z zamudo
Da bom lepa umrla ...
Ob začetku adventa - bodimo čuječi
Posebej za Azro - ampak o kontracepciji in "zadnji postaji" sme brat vsak :-)
Na Kitajskem jedo otroke, boljši so fantki
"Ne morem več ..." - razmišljanje o(b) mojem bloganju
Ne morem več
Mehmedalija Alić: Nihče 2 - od Srebrenice do Hude jame
"Angelsko sporočilo": Naj vas ne premaga sla po zmagi!
... s sestro se spravljava spat ...
Potem pridem pa domov

(Zvok lahko izključiš!)

Edivas

rudimark
drugacemisleci
petruska
chiara
alja
miiiska
schizophrenia
mojeblodnje
Babica
morskadeklica
jasmy
klotilda
mezicar007
malteski
sandra
sabyy
lusi
kajtije
jasmin01
BelaBrada
tritogeneja
Santos
vvooodnarka
mislice
brjav8
chefek
mojles
psychoXL
caillou
Arzen
primoz69
menelida
karmenca
ubiamordeusibiest
RazbOjniK
Rimljancek
speljur
sandrca
osem
kojotka
alea
virtus
tedi
metuljc
poli
SamotnaDusa
ZavestnaSamost
lucille95
pumpkin
skalaprava
minca
zuzzu68
bobek
pollmatej
laana
NooNeeLse
lea199
sailor565
ggmitja
tekabaka
inside
drsalka
alter
svetloba
kokfajn
ocka
OdseviNeba
osi
okop
piko
Pikabu1
zogca
Mozakar
sime
GorgonzolaDcheee
tempera
TheMoon
merimax
andrejm
bibica
knjige
sviloprejka
abuu
ferdo
aljazek
mazy15
ZB
Emilija
sheehs
networking
skupinaextrem
pajo
bambam
Lurovke
vesel
sandman
kaplja
nebodigatreba
Kayelina
pravljicna
PikePoke
tadam
Irenca88
silvestra
Kleopatra
mastadzoni
copatek
MavricniSkrat
eja
sokol
prizma
deprofundis
Vidomisla
agapetos
debi76
TrixieML
racionalnaFunkcija
marios
roomeo
darja1
pravakala
marika
salamandrina
mathea
elenah
anabell
Chantal
jurson
sajnovicBrajdic
Ramus
Untamle
timba
thepeopleof
larakazanovski
milina
denver09
modrival
masreya
butalkindnevnik
luninsij
ink164
modrina
nervuska
rozinca
radost
jagoda1
kunigunda
karliturk
Samarijanka
Urrska
najinapot
trojka
izposojakombija
franc
liberta
barvnasmetana
jazsemto
3141593
Gordana
DaniKa00
DarkBloodAngel
enea
myoffice
modrebesede
eora
trimegistus
mehanikaleban
puncaizkaira
babica3
marjana
LaVida
Razocarana2
deklicamorska
Danika01
lorelaj
DiZ
rabarbara
ton
Ustvarjalnost
III
Poezijainproza
RisanjeSlikanje
ArtGrafika
ZavestnaSamostNova
DrustvoPlus5akcije
kolos
turist
neza123
scarlet
Sapfo
cebelicamaja29
dajana
odpadki
fee
saci

Druge vasi






Število zadetkov: 10238191
Statistika od 4.06.2009:

Statistika obiskovalcev
Avtor vsebine tega eDnevnika je odsrcadosrca.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-13 eDnevnik