od srca do srca | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Nasmehni se!
14:00, 9. 02. 2010
.. Objavljeno v Ringa ringa raja
.. 0 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
![]() Nasmehni se, glej ptička! Sredi zavzete igre sta dva mala vesela fantička! Če se lepo boš držal in mule ne boš kuhal, lep spominček ti bo ostal! ![]() Trenutno stanje duha: :-) Čigav je komentar?
07:00, 9. 02. 2010
.. Objavljeno v Virtualne modrosti
.. 10 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Zadnjič me je Tedi presenetila, ko sva "govorili" o komentarjih. Presenetilo me je, ko sem se tako srečala z nekako drugačnim pogledom na komentarje, kot je moj. " ... če mi paše, lahko vse svoje komentarje izbrišem, popravim ali naredim z njimi, kar mi paše. ampak zato ne sme tebe boleti, ampak bo mene, če sem ravnala neskladno s svojo vestjo. kaj ma to tebe za brigat. res da je tvoj blog, ampak komentar je pa moj. in tvoja vest je tvoja, moja pa moja. ti boš mirno spala, jaz pa kot sem si sama postlala, če razumeš :) to je to. simpl ko pasulj :)" Pa sem se še kar ustavljala pri tem, kaj meni pomeni komentar. Zakaj pišem komentarje? ![]() Po dveh letih bloganja in skoraj treh pisanja komentarjev še vedno tako vidim. Lahko gre predvsem za pozdrav. Pri spisih gre tudi za glas človeku. (Zadnje čase nisem več komentirala vsem, dolgo časa sem pa čisto vsem.) Predvsem zato, ker sem verjela, da je človek vesel komentarja ... Nekateri pišejo komentarje pri spisu vsem, nekateri izbrancem, nekateri samo enemu ... To je zanimivo. Je res, da ne izbiramo najboljšega spisa v pravem pomenu "najboljši". Dostikrat gre za čisto neko drugo vsebino, za pogled posameznega komentatorja. Komentar je pravzaprav darilo tudi, če si pomagamo z informacijami, če povemo, kaj o nečem vemo, tako si pomagamo razjasnjevati zadeve, širiti znanje. Darilo ni vedno božanje, pritrjevanje. Komentarji omogočajo, da se učimo. Vedno sem bila vesela dobronamernih komentarjev, ni pa šlo za višanje števila komentarjev, čeprav mi je bilo pakrat to vrženo pod nos. Torej: čigav je komentar, ki ga napišem jaz - tistega, ki ga mu namenim ali moj, saj sem jaz avtorica? Je razlika v tem, ali gre za moj komentar na mojem blogu ali za mojega na tujem blogu? No, meni ni vseeno, če kdo briše ... Že zato, ker se jaz ponavadi grem neke teme, ki me žulijo, le na svojem blogu (ponavadi na tujih blogih ne težim čisto nič!) Če nimam drugega reči, pozdravim, marsikdaj pa sem poiskala kaj lepega v tistem zapisu, saj se skoraj v vsakem da najti kaj lepega - torej ne brskam po tistem, s čimer se ne strinjam!) - in če nekdo briše ali spreminja, povzroči, da ene stvari nekako oblebdijo v zraku ... postanejo neverodostojne. Brezvezne. A tudi ko sem napisala nek komentar nekje drugje - jaz sem gotova, da je bil lep, zagotovo nisem nikogar žalila, povedala sem nekaj iz srca - , potem pa je nekdo drug tisto zbrisal ... Le zakaj? No, saj si mislim, zakaj! Je bilo neko ozadje. Prav! Torej - če je moj komentar darilo, so zavrgli moje darilo. Torej ne bom več pisala komentarjev, kjer sem nezaželena - enostavno škoda mojega časa in truda za to, da spišem komentar! Zanima me, kako vi gledate na komentarje - čigavi so? A sem le jaz "preromantična" in nekaj sanjam?
Napisala sem, ker razmišljam o tem, ker me zanima, ne želim nobenega razglabljanja o konkretnih stvareh, ki so bile ... Vsaj ne v smislu pogrevanja, kar mi tako radi vržete pod nos! (Upam, Tedi, da te ne moti, ker sem tukaj izpostavila tvoje ime ... Dejansko mi pomagaš videti tudi malo drugače ...)Zanima me čisto preprosto, kakšno mnenje je vaše. Ali lahko spreminjamo komentarje? (Ali ni to tako, kot da smo nekaj podarili, potem pa jemljemo nazaj? Ali ne stojimo za svojimi besedami?) Meni je logično, da ja, če gre za slovnične popravke. Ali za to, ker ni bilo dovolj jasno povedano, pa lahko dodana besedica olajša razumetje. Če pa gre za več, za spreminjanje smisla, se mi pa zdi, da tega nihče ne bi smel početi - razen v dogovoru z avtorjem bloga ... torej v odnosu z nekom, s katerim je bil v dialogu ... Tako se meni zdi etično. Edino tako. Gre pač za spoštovanje sogovornika/ov, ne le zato, da jaz "izpadem" lep/a. Si mislite, da če imate nastavitev, da komentator lahko spreminja svoje komentarje, da lahko nekoč kasneje gre nekam nazaj na vašem blogu in napiše v svoj stari komentar - "kr neki", lahko tudi kaj žaljivega (če se mu pač zamerite! In tega skoraj verjetno ne boste niti vedeli, razen, če boste iskali kaj za nazaj in opazili ...) ... Dodatek 1: Tedi omenja tudi vest ... Dodatek 2: Do začetka januarja sem imela nastavitev, da lahko komentatorji popravljajo svoje komentarje, potem pa sem jo spremenila - da se zavarujem. A je bila dosledno uveljavljena ta nastavitev šele v zadnjem času. Mislim, da bi bila zanimiva možnost, da bi vsak imel možnost pet minut popravljanja komentarjev, potem pa konec. Tako je na Dajaninem blogu. Trenutno stanje duha: Me zanima, ja! :-) Rumeni cvetki
20:00, 8. 02. 2010
.. Objavljeno v Mavrične modrosti
.. 6 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
![]() Rumeni cvetki zaljšajo vrt prostran. Čakam poletje! Kot žive očke kukajo v beli dan. Čakam poletje! Trenutno stanje duha: Čakam na toplejše dni, bila bi v vrtu! :-) Bela rožica v laseh
14:00, 8. 02. 2010
.. Objavljeno v Mavrične modrosti
.. 13 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
![]() Nasmešek v očeh, bela rožica v laseh, "Mona Liza" se smehlja, sonček gleda jo z neba. ![]() ![]() Po Leini predlogi: poskus tanke. Trenutno stanje duha: V "rožicah"! :-) Kultura sprejemanja - nezakonska mati
07:00, 8. 02. 2010
.. Objavljeno v Svet od pogumnih s srcem
.. 22 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Neizmerno je zaupala v njuno ljubezen!
Kako tudi ne bi! Bila je nasmejano in prijazno dekle, verjela je ljudem, verjela je, da so dobri. In potem sta se nekega dne opazila z Nacetom. Njuna srečanja so bila nežna in vroča ... ![]() Ljubice pod okno dragi pride marsiktero noč, z deklico se pogovarjat, dokler ne napoči zor. (Hčeri svet) A potem ga nenadoma ni bilo ... Moral je v vojsko. Pet čevljov merim, palcov pet; adijo, ljubca, starši, in zbogom vi,tovarši! (Soldaška) V temnih nočeh, polnih žalosti in obupa, je samevala ob oknu ... in čakala ... in upala ... Luna sije, kladvo bije trudne, pozne ure že; pred neznane srčne rane meni spati ne puste. (Pod oknam) Dekletovo lice je bledelo. Pod očmi so rasli črni podočnjaki. Deklica je postajala tiha, zamišljena. Pridno je delala, hitela je povsod, vse je bilo narejeno ... A vendar se materi ni zdelo vse v redu s hčerko ... "Si bolna?" jo je zaskrbljena spraševala. Deklica je odkimavala. Potem pa je nekega dne mati vsa prestrašena opazila, da je hči postala oblejša. "Kaj se je zgodilo?" jo je ostro zaslišala in namignila na trebuh ... Hčerki so se vlile solze ... Mama je vzdihnila ... "Kaj bodo rekli ljudje? Kako nas bodo obirali! Kaj ti je bilo tega treba!" je mama tarnala. "Kaj nista mogla počakati, da se vrne, kaj nista mogla počakati na poroko?" Deklica je nemočno hlipala. "Le kaj bo rekel oče?" je zaskrbelo mamo. "Kaj bodo rekli v vasi?" A kljub zaskrbljenosti in pomislekom je v mami zmagala ljubezen. Pogledala je objokano hčer: "Bo že kako!" Tako se je deklici odvalilo težko breme z ramen. Bo že kako, je ponovila mamine besede. In kmalu je prišel dan, ko je dete hotelo priti na svet. Po mnogih urah je dobila v roke dete ... Najlepše dete, kar jih je kdaj videla! Kaj pa je tebe treba bilo, dete ljubó, dete lepó! meni mladi deklici, neporočeni materi? – Kaj pa je tebe treba bilo; dete ljubó, dete lepó! Al te je treba bilo, al ne, vender presrčno ljúbim te. Meni nebo odprto se zdi, kadar se v tvoje ozrem oči, kadar prijazno nasmejaš se, kar sem prestala, pozabljeno je. On, ki ptíce pod nebam živi, naj ti dá srečne, vesele dni! Al te je treba bilo, al ne, vedno bom srčno ljubila te. (Nezakonska mati) Ljudje na vasi so imeli mnogo pripomb. Mnogo je bilo pikrih, hudobnih. Varovala je svoje dete in ga opogumljala, da preživi v tem krutem svetu. Da se nauči biti pogumen, močan človek. In čakala, da se njen ljubi vrne. Prav tako je opogumljala svoje otroke mati, literarna junakinja iz Samorastnikov ... Učila jih je biti ponosni, čeprav so "posebni", čeprav so "pankrti". Tudi taki posebni ljudje, ki naj bi jih po merilih nekega časa in družbe sploh ne bilo, so naredili v svetu marsikaj velikega ... P.S.: Želela sem napisati zgodbo, ki vsebuje nekaj Prešernove poezije. Le-ta se vpleta v samo zgodbo. Tako krute zgodbe, kot jo pesem Nezakonska mati nosi ... Oča so kleli, tepli me, On, ki je sam bil ljubi moj, ... Moja je človeško razumna ... Želim si, da vsi rastemo v razumu in modrosti ... in ljubezni ... in sprejemamo ljudi tudi, ko se kaj ne izide po merilih družbe ... To je kultura medsebojnega sprejemanja. Trenutno stanje duha: Med nami je lahko zelo lepo, odvisno je od vseh nas ... Vsakdanja zgodba
19:00, 7. 02. 2010
.. Objavljeno v Modre zgodbe
.. 14 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Bil je plah deček. Majhen, droben. Njegova torbica je bila majhna in ob robovih je že malo cvetela. ![]() Matej je otrpnil. "Klošar, klošar, klošar!" so začeli vzklikati še drugi otroci ... Smejali so se in se zvijali v smehu. Tudi Beni, s katerim sta bila vedno prijatelja, je stal v krogu tistih, ki so vpili ... In se smejal. Ni se potegnil za Mateja. Matej je tako verjel, da sta prijatelja ... "Klošar!" je še enkrat zavpil veliki sošolec in brcnil v Matejevo torbo. Prevrnila se je in iz nje so se vsuli zvezki, puščica ... Sredi hodnika so ležale barvice, radirka, nalivnik ... Nekdo je skočil na raztreseno vsebino. Matej je zajokal. "Cmera!" so se smejali sošolci. "Učiteljica!" je nekdo zavpil. Otroci so tekli v razred. Matej je čepel na tleh in pobiral stvari s tal ... "Kaj delaš tukaj, kaj je to?" je učiteljica vprašala Mateja. "Rekli so mi, da sem klošar. Brcali so mojo torbo." "Kdo?" "Začel je Miha ..." Učiteljica je stopila v učilnico in poklicala Miha ven. "Opraviči se!" je ukazala. Miha je stopil do Mateja in mu siknil: "Sori no!" Matej je pobral svoje stvari in prišel v učilnico na svoje mesto. Ni mogel slediti pouku, mislil je na to, kaj se je zgodilo ... Še vedno mu je odmevala beseda "klošar" ... Tedaj ga je zdramil učiteljičin glas: "Matej! A spiš?" Učenci so se smejali. "Sodeluj, poslušaj vendar! Vprašala sem te nekaj, ti pa ... spiš!" Matej ni nič odgovoril, seveda - saj učiteljičinega vprašanja niti slišal ni ... "Kaj zdaj kuhaš mulo, Matej! Kar je bilo prej, je pač bilo! Je že mimo! In Miha se ti je opravičil." Je mimo? Opravičil se mu je? Aha, res je rekel "sori". Matej je začutil, da ga res nihče ne razume. Tudi učiteljica ne.
V odmoru je pristopil Beni, kot da ni bilo nič, in šla sta v drugo učilnico - kot da ni bilo nič ... Trenutno stanje duha: Vsak dan se dogajajo take stvari ... in večina živi mirno in zadovoljno življenje ... ... Prisrčne iz družinskega dnevnika 24
13:35, 7. 02. 2010
.. Objavljeno v Modrost malih
.. 10 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Mali: "Zakaj je Slovenija najlepša država na celem svetu? A zato, ker je v obliki kure, kura je pa lepa žival?" ![]() ![]() Joj, Mali, kako da ne spiš, pomislim. Rečem pa: "Ob 11h zvečer ti ne dam nič jesti!" "Pol bom pa umrl," reče. Potem se najbrž domisli, da je pred kratkim rekel nekaj podobnega, namreč da bo umrl, in tako zdaj dopolni: "Pol bom pa spet umrl!" (Za Malega je smrt res nekaj enostavnega!) ![]() Z Malim greva k verouku.
Mali: "A veš, mama, pod nulo je." "Kaj je po nulo? Aja, temperatura, a ne?" "Ja!" "Kako pa veš?" "Kadi se nama iz ust." "Aja." "A veš, avtom se pa še bolj kadi kot poleti, le da se jim ne kadi iz ust, ampak iz - riti!" Trenutno stanje duha: Lepo je imeti otroke! :-) Po krivici obsojen ...
14:00, 6. 02. 2010
.. Objavljeno v Svet od pogumnih s srcem
.. 10 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Pred nekaj leti je prišel do svoje "pravice" nek mož, M. U., po menda 30 letih je končno bilo dokazano, da ni ubil nekega sovaščana. 30 let je nad njim visela pravna (ob)sodba, čeprav so že na samem začetku poti kazale tudi drugam.
Kdo more začutiti trpljenje nedolžnega, obsojen na dolgo zaporno kazen, in trpljenje njegovih bližnjih, žene, ki je potem kmalu umrla - in dveh otrok , starih blizu 9, 10 let, ki sta ostala brez mame, ki je umrla, in brez očeta, ki je bil v zaporu ... A po mnogih letih je le prišla prava resnica na dan ... (Zgodba iz Slovenije.)
Obsojen je bil brez trdnih dokazov. Po vseh letih krivične obsodbe James Bain ni zagrenjen ali jezen, "ker verjame v Boga".
Našla se je ženska, prostovoljka, črnka, poročena z belcem, mama dveh odraščajočih hčera, ki je potem zavzeto in predano delala za to, da obsojenemu črncu pomaga dokazati nedolžnost. Uspelo jima je po dolgem času. Ona je tedaj že umirala za rakom ... (Film je bil posnet po resničnih dogodkih.)
![]() Ne pridejo vse na sodišče in tudi ne gre vedno za (velike) zločine. Večina ljudi živi srečno in mirno življenje - da le njih nič ne doleti ... Trenutno stanje duha: Zelo se me dotaknejo zgodbe o pravici in resnici ... Mali gre v šolo
21:40, 5. 02. 2010
.. Objavljeno v Modrost malih
.. 8 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Letos je začel hoditi v šolo bratranček našega Malega. (Mu bom dala ime Klemen.) In že od prvega šolskega dne dalje Mali večkrat pride k meni z vprašanjem: "Ali je sedajle Klemen v šoli? ... Ali je že dolgo? ... Ali zdajle gre? ..."
In odgovarjam, kakor približno vem ... In potem: "Ali bi tudi šel v šolo?" Mali se nasmehne: "Ja, saj bom šel drugo leto!" "A bi šel sedaj v vrtec?" Hitro odkima. Ne, to pa ne! Vrtca ne mara! Eden od razlogov je hrana, tam je potrebno jesti. Drugi je pa ta, da je predlanskim tam bil nekaj časa, vpisan je bil dva meseca, toda ni maral hoditi. Vsak dan smo se pregovarjali. Res je, da smo imeli tisti čas enega otroka v bolnišnici in smo težko kombinirali še vrtec z otrokom, ki tam sploh ni maral biti. Mali je raje hodil vsak dan z menoj v bolnišnico. Vzgojiteljica nekako ni mogla razumeti stiske vseh nas ob bolnem otroku in potem je rekla, da jaz ne spustim otroka iz rok in zato noče hoditi v vrtec. No, meni se je ta pripomba zdela kar nekaj ... Zdelo se mi je, da če bi sprejeli, da jaz dlje časa ostajam z njim še v vrtcu, da bi verjetno prebrodil krizo. A v vrtcu nisem dobila občutka, da bi me hoteli "sprejeti v ekipo" (ampak meni je bilo zelo všeč biti v vrtcu, se z otroki igrati, hoditi na sprehode, jih poganjati na gugalnicah ...). In tako smo prišli do zaključka, da otroka po dveh mesecih, v katerih je bil tam kakšna dva tedna, izpišemo. Naslednje leto ni hotel niti slišati, da ga vpišemo. Ja, to prednost imajo otroci, ki imajo katerega od staršev ali drugih bližnjih doma. Sploh je pa bilo jasno, da je v Ljubljani ostalo veliko otrok brez prostora v vrtcu. No, tako je naš Mali še vedno doma. Včasih sem pomislila, kdaj pride čas zanj, da gre od doma. Vedno se me je divje oklepal in ni hotel biti nikjer, kjer mene ni. Zdaj kdaj gre s kom kam brez mene, in včasih zdaj celo raje ostane doma, ko jaz kam grem ... Oja, fant raste! Vedno večji je! No, ko rečem, da je velik dober meter, me popravi na natančno višino: "105 cm!" ![]() Luštno je bilo priti tudi meni spet med učiteljice, ki učijo najmlajše, koliko spominov se je zbudilo! Po skupnem začetku sta vzgojiteljici, ki skupaj z učiteljicama poučujeta otroke 1. razredov, poklicali bodoče prvošolčke s seboj v učilnico k igri. Opozorila sem vzgojitelje, da Mali ni vrtčevski otrok. Potem sem ga gledala, prvi trenutek se ni mogel odločiti, da gre z njimi, potem se je spremenil izraz na njegovem obrazku in pohitel je z njimi. Ko so nam staršem učiteljice "vse" razložile, smo šli v razred k otrokom. Poiskala sem Malega med otroki, sedel je za mizo, delali so maske. Otroci so vstajali, odhajali, Mali pa je vztrajno sedel. Pa smo le ugotovili, da želi imeti nalepljeno še eno srebrno črto (trakec) in da ne namerava oditi, dokler se to ne zgodi. Vzgojiteljica mu je nalepila in potem je Mali zadovoljen vstal in vzel svojo masko. Domov grede sva se pogovarjala o šoli. "Ti je všeč v šoli?" "Mi je, a ni mi všeč, ker nam niso pokazali več učilnic," je po premisleku rekel. "In veš, kaj mi sploh ni všeč?" je potem dodal. "Kaj?" "To, da so otroci toliko kričali! Tako glasni so bili! Jaz sploh nisem dobro slišal učiteljice!" Drugi teden so vpisi ... Trenutno stanje duha: Ljubo mi je opazovati rast! :-) Na nežnem cvetu
14:00, 5. 02. 2010
.. Objavljeno v Mavrične modrosti
.. 7 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
![]() Na nežnem cvetu čebelica popiva sladko medico. Trenutno stanje duha: Šla bi na travnik! :-) Pravi čas za otroka
08:22, 5. 02. 2010
.. Objavljeno v Modre zgodbe
.. 28 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Otrok! Ko bi imela otroka!
To so bile največje želje, tihe in glasne, mlade žene. A kljub želji in kljub veliki ljubezni med njo in možem otroka ni bilo. ![]() Tedaj je zaživelo malo bitje! Sad njune ljubezni in dolgega čakanja! Začelo se je sladko pričakovanje rojstva malega otroka! In rodilo se je dete. Sin. Starša sta bila presrečna! Komaj sta verjela, da se jima je izpolnila ta velika želja - imeti otroka. Otrok je rastel v njuno veliko veselje in srečo, obdan z ljubeznijo. ![]() Bil je - pravi čas - za še enega otroka. Pravi čas, ki ga nista narekovala onadva - zgodilo se je v prepuščanju naravi ... Rodila se je deklica ... Deklica, ki mi je kasneje pripovedovala zgodbo svojih staršev ... ![]() Trenutno stanje duha: Vedno sem ganjena ob tej zgodbi ... Droben cvet
07:00, 4. 02. 2010
.. Objavljeno v Duša mi je žalostna do smrti
.. 10 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
![]() popek najprej je droben nežen življenje ga nabije z močjo in cvet se razpre ![]() se zaupljivo odpre na vse strani ponudi svoje srce otrok sedi ob njem in se smeje pogovarja se z njim pride mimo človek z mrazom v srcu in cvet pohodi otrok zajoka človek zamahne z roko: saj ni nič saj je le cvet otrok joče za drobnim cvetom Noč
20:30, 3. 02. 2010
.. Objavljeno v K tebi želim, moj Bog
.. 16 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
![]() noč je črna črna tema ne vidim poti le kam sem zašla ljubila sem noč rada sem tipala z nogo po ozki stezi gredoč rada sem šla skozi temo z veselo dušo pojoč rada sem blodila skozi noč in se metala v naročje boga kljub temi mi je v srcu gorel plamen vroč a zdaj ta tema je polna tega sveta kamen pri kamnu ne znajdem se več le kam sem zašla Trenutno stanje duha: .... Zgodba o (ne)strpnosti
00:05, 3. 02. 2010
.. Objavljeno v Modre zgodbe
.. 16 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
![]() Na začetku ure je prebrala zgodbico o vrtčevskem otroku, ki je imel dve mami - in zaradi tega nobenih težav z vrstniki. Otroci so razumeli, da ima pač on dve mami in nobenega očeta. "In veste," je učiteljica povedala, "da obstajajo homoseksualni pari, ki nimajo otrok, radi bi jih posvojili otroke. Enim ljudem se to zdi prav, drugim narobe. Kaj pa vi mislite o tem? Razmislite in se odločite!" Učenci so razmišljali, vsak zase. "Želim vedeti, kako se vam zdi prav. Tisti, ste za to, da homoseksualni pari lahko posvajajo otroke, stopite na to stran," je nakazala z roko, "tiste, ki ste proti temu, pa stopite na drugo stran!" Učenci so vstali in se začeli razvrščati. Počasi se je pokazalo, da je bila za to, da homoseksualni pari lahko posvajajo otroke, večina učencev. Na nasprotni strani učilnice so stali le trije učenci. Učiteljica je rekla: "Zdaj se pa soočite. Povejte drug drugemu, zakaj tako mislite! Prepričajte nasprotno stran, da imate prav!" Obe strani sta iskali "dokaze" za svoj prav. "Zakaj vi nočete? Ali ne privoščite, da imajo otroke tisti, ki si jih želijo?" je rekel fant iz večinske skupine. "Jaz želim, da bi bilo otrokom lepo, da bi jih nihče ne zafrkaval. Tako kot mene zafrkavate, ker sem majhna," je rekla deklica v manjši skupini. "Ja, kdo bo otroke zafrkaval, ti, vi?" so začeli večinski. "Ne, ne mi," so se zagovarjali manjšinci. Tako so se nekaj časa pregovarjali. "Mi smo strpni, vi pa niste!" je ugotovila večja skupina. Učiteljica je sedaj posegla vmes: "Zdaj pa spet premislite, ali se vam zdi prav, da homoseksualni pari posvajajo otroke, ali ne - in se postavite ponovno v skupino, ki je "za", ali v skupino, ki je "proti"." Zgodil se je en sam premik. En učenec iz manjše skupine je zapustil svoje mesto in se pridružil večji skupini. V manjši sta ostala le dva učenca. Potem je bilo šolske ure kmalu konec ... Učenci so odhajali. Učiteljica je gledala za njimi. Ali sem jih česa naučila? se je vprašala. Ali bodo zdaj bolj strpni? Bodo sprejemali drugačne? Pred seboj je videla manjšo deklico, ki je bila večno deležna opazk. In slišala je smeh nekaterih iz večje skupine: "Mi smo strpni, vi pa niste strpni!" Bolel jo je ta smeh ... Trenutno stanje duha: Zgodba je stara nekaj let, takrat se je precej taka res zgodila. Nanjo sem se spomnila, ko sem gledala soočenje zagovornikov posvajanja otrok s strani homoseksualnih parov, in tistih, ki so proti ... Ko nekdo očita drugim nestrpnost, se mi ne zdi strpen ... Samo stene
22:42, 2. 02. 2010
.. Objavljeno v Duša mi je žalostna do smrti
.. 16 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
![]() spregovorila sem vpila sem svojo bolečino mislila sem da so ljudje pred menoj vpila sem kričala čakala na odmev vsaj enega srca a bile so le stene hladne stene Trenutno stanje duha: ... Razmišljanje na svečnico
14:18, 2. 02. 2010
.. Objavljeno v Modrost od zgoraj
.. 18 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Danes je svečnica. Pregovor pravi, da kolikor dolge ledene sveče visijo od streh, toliko snega bo napadlo ... A kaj je svečnica? Krščanski praznik. Katoliški vsekakor. Zaključek božičnega časa. Do danes so marsikje postavljene jaslice. Vsaj tako je bilo včasih. Tudi pri nas doma so še. Je spomin na dan, ko sta Marija in Jožef nesla v tempelj malega Jezusa, starega 40 dni, tak je bil pri njih običaj. Starši so nesli prvorojene sinove darovat v tempelj. Danes se morda čudno sliši, da koga darujemo - ta beseda najbrž mnogim pomeni nekaj čudnega (morda koga spominja na žgalne daritve, vsekakor pa na nič sodobnega) ... A meni je zelo blizu to, kar pomeni ... Otroci, ki se nam rodijo, so velik dar. Nihče ne more kar "narediti" otroka, na nek način nihče ni zaslužen za to, da otroke ima. Otroci so podarjeni. Res je, da mnogi starši ogromno žrtvujejo(mo) tudi zato, da sploh zanosijo in da se otroci rodijo. A vendar - verjamem - otrok pač ne moremo kar narediti (sicer mnogi napol v hecu uporabljajo radi ta izraz za samo ljubljenje). Novorojenček v mojih rokah! Kakšen zaklad! Še kako vem, da ni kar enostavno MOJ. Mi je dan, posojen, zaupan, da smem ob njem rasti kot mama, zoreti kot človek ... A vendar je samo začasno moj! Toliko, da mu pomagam odpreti, razpreti peruti, da potem sam odleti ... Tako darovanje v templju pomeni prav nekaj takega ... Zavedanje, da nismo lastniki otrok. V hvaležnosti za dar Božjega zaupanja meni, da lahko del življenja preživim z lastnim otrokom, s sadom lastnega telesa, s sadom ljubezni mojega moža in mene, stojim pred svojim Bogom. V upanju in zaupanju, da bo moj otrok živel srečno življenje ... po Božji volji. ![]() Kaj piše v Svetem pismu? V Lukovem evangeliju je to: Ko so se dopolnili dnevi njenega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu, in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva golobčka. Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel: »Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev, ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev: luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva.« Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.« Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je stopila tja in zahvaljujoč se slavila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odkupitev Jeruzalema. Lk 2, 22 - 37
Zakaj ime praznika - svečnica, praznik sveč? Ker nam Jezus predstavlja luč, svetlobo. V C(c)erkvi so se pač uporabljale predvsem sveče. Tedaj sta bila v templju tudi dva stara človeka: Simeon in Ana. Oba sta bila presrečna, da sta dočakala Jezusa, Odrešenika. Oba sta začutila, da je to dete, ta dojenček več kot navaden dojenček. Starček Simeon je izrekel svoje preroške besede, da bo to dete "luč v razsvetljenje poganov". Tudi zame je Jezus Luč. Pri obredu danes blagoslovijo sveče. Hrepenenje po svetlobi je nekaj prvobitnega, od vedno v človeški naravi. Rimljani so v februarju praznovali luperkalij - ljudje so hodili s plamenicami po cestah. V nekih drugih sprevodih, amburbalijah, so s plamenicah podili duhove pokojnih (po knjigi Nika Kureta Praznično leto Slovencev, 2. knjiga). Še en pregovor: Kolikor dni pred svečnico ptiči žgolijo, toliko dni po svečnici molčijo. Spodaj v komentarjih jih je še nekaj. Nasprotujočih si. Sonce komaj še kuka
12:50, 2. 02. 2010
.. Objavljeno v Mavrične modrosti
.. 4 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Sonce komaj še kuka izza temnih streh, ko drugam odhaja. Naše mesto se v tanki mavrični srajčki počivat spravlja. Še malo in nas bo zavila pravljica žametne noči.
Trenutno stanje duha: Sonca! :-)) Poslednji žarki
23:35, 1. 02. 2010
.. Objavljeno v Mavrične modrosti
.. 12 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
![]() Poslednje žarke sonce podarja ljudem, naravi, nam vsem. ![]() ![]() Trenutno stanje duha: "Obožujem" sončne zahode!¨Vedno znova sem čisto "paf" tedaj, ob slovesu sonca! Strah? Ne, kje pa!
12:30, 1. 02. 2010
.. Objavljeno v Modrost malih
.. 8 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Večina pripoveduje razne veščine, ki so se jih naučili kaj vem kje (pri judu recimo), eden bi napadalca z nožem, eden bi ga v jajca, ne, dva, trije. Vsekakor je domišljija delovala sto na uro! Kar naenkrat je začel deček, ki je še tik pred tem razlagal svoja junaštva, pripovedovati, kako se je zbudil sredi noči in kako je bil sam. Tam zraven ni bilo mame, kot je bila ponavadi. Pa je vstal in pogledal, videl je, da tudi očeta ni. Postalo ga je strah. Zelo strah. To pripoveduje s čisto drugačnim glasom kot prej o junaštvih z noži in brcami ... Nobeden od otrok nima nobene pripombe, vsi napeto poslušajo. Potem je šel pogledat po stanovanju in našel starša, ko sta nekaj delala na računalniku. Oddahnil se je in šel mirno spat. Pogledala sem vso skupino otrok, vse očke so živo spremljale vse dogajanje. Zdelo se mi je, da so se vsi našli v tej zgodbici! Pomislila sem, kako jih živahna domišljija ščiti pred strahom ... Koliko junaštev živi v njih, koliko pravljičnega, domišljijskega sveta se plete v njih. Poznajo supermana, poznajo ne vem koga vse, mnogo izmišljenih junakov ... Na nek način so neranljivi. A ko se zgodi tako nekaj navadnega, kot je to, da mame morda ponoči ni v bližini, začutijo pravi pristni strah ... In jaz jim želim z vsem srcem podati kaj malega na njihove enkratne poti ... Tudi to, da bi se čutili lahko varne v tem svetu ... Trenutno stanje duha: Kako so simpatični otroci! :-) SPIS: Tudi to je ... življenje!
20:21, 31. 01. 2010
.. Objavljeno v Modri SPISI
.. 28 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Koliko misli mi je sprožila Zuzzu! Tudi to je ... moj zakon ... praznovanje rojstnega dne ... moja vera ... moja Cerkev ... moj verouk ... moj mož ... (sem) jaz ... moj vrt ... Koliko enih misli se mi je pletlo ... In potem sem se odločila zapisati nekaj misli, ki so se mi utrinjale ob filmu, ki sem ga gledala z najmlajšimi tremi otroki danes v kinu: Želvino osupljivo potovanje. Spremljali smo neverjetno zgodbo želvice, ki potrebuje tri dni, da se izkoplje izpod pol metra peska, pod katerim so bila skrita jajca. 40 m razdalje do morja je velik podvig za male želvice, morje pomeni varnost. Nekaterim uspe priti do tja. Potem dva dni želvica, ki jo spremljamo, plava, da pride na varno, na travnat splav, kjer lahko končno zaspi ... tam lahko počiva, ugotovi, kaj je hrana, vsake pol ure potrebuje zrak, da zadiha, saj ima pljuča. Prav zaradi tega so nevarne ribiške mreže, ker lahko preprečijo želvam, da bi se mogle dvigniti na morsko površje po zrak ... Želve so starodavna bitja, bile so vrstnice dinozavrom, sprva so bile kopenske živali, pa so se tedaj vrnile v morje ... Morda so se umikale dinozavrom? Potuje z Zalivskim tokom, njen "splav" zanese drugam, precej dolgo traja, da se vrne tja, kjer so potovale njene prednice milijone let ... Ogroža jo onesnaženo mirujoče morje (Sargaško), kjer ni vetrov, kjer so včasih jadrnice dolgo čakale, ker ni bilo vetra, da jih odpelje drugam ... Nafta, plastične vreče ... so zanjo velike nevarnosti ... Potem preživi mraz Severnega Atlantika, potuje na Azurno obalo, več let preživi v Karibskem morju ... 21 let stara začuti posebno hrepenenje in spet odpotuje ... sreča samca ... in potem jo pot pelje natančno tja, kjer se je izvalila ... na obalo Floride. Zdaj je tam naselje, toda obalo so ohranili ... Skoplje jamo v pesek na obali in zvali jajca. Pretreslo me je to, kar me vedno znova pretresa ... življenje samo ...To, kar je položeno v živa bitja, da sledijo nekemu zapisu v sebi! Da slediju temu, kar so počeli rodovi in rodovi ... Prepuščajo se življenju, so ... Morda slišijo glas v sebi, slutijo ... kaj je tisto, kar jih žene ...? Neverjetno! Tako sem vedno strmela v ultrazvočne posnetke svojih otrok! Kako ve malo bitje, kaj in kako ... Čemu malo bitje sledi? Sploh čemu? Ali se pa samo dogaja vse to? Živali sledijo nekemu klicu (recimo, da je beseda prava), mi ljudje pa ... tudi sledimo klicu? Kaj je to - klic? Spoznanjem v sebi? Vesti? Kaj je to - vest? Živali - najmočnejše in tiste s srečo preživijo ... Pa ljudje? Najmočnejši? Najspretnejši? Najzvitejši? Tisti z etiko ali tisti brez? Ljudje se obnašamo kot gospodarji Zemlje ... Pa to smo? Mislim, da smo lahko dobri gospodarji. Da smo sposobni za to. Vendar je dober gospodar tisti, ki je služabnik svojim ... Ki skrbi za svoje. Ki mu ni vseeno zanje ... Papež ima menda naziv "servus servorum Dei"(suženj sužnjev Božjih, služabnik služabnikov Božjih) ... Dobri starši so na nek način gospodarji, toda so hkrati služabniki svoji družini ... Služabniki v skrbi in ljubezni ... Če smo ljudje gospodarji Zemlje, potem zanjo skrbimo. Je brezvestno ne izkoriščamo. Gledamo na bodoče rodove. Pazimo, da za nami ne ostane kup strupov in nesnage. Kajti mi smo - prav tako kot želvica - le del narave ... ![]() Film Želvino osupljivo potovanje je več kot le zgodba o morski želvi, glavati kareti, ki se izleže na floridski obali ter se z zalivskim tokom odpravi na več let trajajoče potovanje, na katerem obkroži severni Atlantik in se naposled odrasla vrne na rodno obalo, da bi nadaljevala svojo vrsto. Čeprav ne gre za klasičen dokumentarni film, gledalcu ponuja mnoga znanstvena dognanja o življenju glavate karete in njenih migracijah. Objektivno, brez pretiranega antropocentričnega dramatiziranja in cenenega populizma nas vodi skozi napeto zgodbo, polno nevarnosti in izzivov, kakršno je tudi resnično življenje morskih želv. Ob tem spoznavamo tudi druge prebivalce morskih globin. Izjemni posnetki živali in narave, ki jo film prikazuje v vsej njeni veličastnosti, se gledalca čustveno močno dotaknejo. Zato je film Želvino osupljivo potovanjetudi zgodba o življenju, o nenehnem boju za preživetje, o prepletanju naravnih mehanizmov in soodvisnosti živih bitij ter o neverjetni moči narave, zaradi katere se je življenje na našem nemirnem planetu razvilo v številne raznolike oblike in se ohranilo skoraj 4 milijarde let. Predvsem pa film opozarja na vpliv človeka, ki s svojo dejavnostjo povzroča pogin mnogih želv in nepopravljivo spreminja okolje, nujno za njihovo razmnoževanje in obstoj vrste. Tako se ti starodavni plazilci, ki so v preteklosti preživeli mnoge kataklizme, spopadajo s povsem novo grožnjo. Postavlja se vprašanje: Jim bo uspelo tudi tokrat? Še zanimivost o filmu: Navdih za film je želva kareta z imenom FeeBee. Biloginja Janette Wyneken jo je našla l. 2002 na Floridi in dolgo opazovala, nato pa spustila v morje. Namestili so ji napravo, da ji lahko satelitsko sledijo. Potovanje male želvice v filmu sta sledila dva potapljača. Še en zapis o filmu. Trenutno stanje duha: Ganjeno in v razmišljanju ... { Novejša sporočila } { Stran 1 od 52 } { Starejša sporočila } |
Na kratko o meniodsrcadosrca.eDnevnik.si
Na prvo stran mojega eDnevnika
Osebna stran Arhiv sporočil Sporočila, ki so jih napisali moji prijatelji Moj foto album KategorijeDa bi rasli v vednosti in modrostiDobra volja je najbolja Drugi so zapisali modrost ... Duša mi je žalostna do smrti K tebi želim, moj Bog Kdor poje, dvakrat moli ... Kjer mi zibka tekla je Ko mladost išče modrost ... Kot slavček rada bi pela ... Ljubil te bom vse dni Ljubljena slovenska hiša Majhna sem bila Mavrične modrosti Modre zgodbe Modri SPISI Modrost kot vsakdanji kruh Modrost malih Modrost od zgoraj Ringa ringa raja Stkal sem te v globočinah Svet od pogumnih s srcem Tja vleče me srce Virtualne modrosti Visoka pesem Začutiti modrost narave Najnovejša sporočilaNasmehni se!Čigav je komentar? Rumeni cvetki Bela rožica v laseh Kultura sprejemanja - nezakonska mati Vsakdanja zgodba Prisrčne iz družinskega dnevnika 24 Po krivici obsojen ... Mali gre v šolo Na nežnem cvetu Pravi čas za otroka Droben cvet Noč Zgodba o (ne)strpnosti Samo stene Razmišljanje na svečnico Sonce komaj še kuka Poslednji žarki Strah? Ne, kje pa! SPIS: Tudi to je ... življenje! (Zvok lahko izključiš!) Moji prijatelji
ekologija
bobek bambam luninsij ink164 brjav8 lucille95 morskadeklica butalkindnevnik miiiska masreya Babica chiara Mozakar minca skalaprava pumpkin modrival metuljc abuu elenah Irenca88 karmenca anabell ZB SamotnaDusa alja kojotka marios alter piko pollmatej mislice mazy15 tempera osi vvooodnarka drugacemisleci petruska Santos schizophrenia mojeblodnje jasmy klotilda mezicar007 malteski poli sandra sabyy ZavestnaSamost lusi kajtije jasmin01 BelaBrada tritogeneja tedi chefek mojles psychoXL caillou Arzen primoz69 menelida bibica ubiamordeusibiest RazbOjniK Rimljancek speljur sandrca osem larakazanovski alea virtus tadam mastadzoni zuzzu68 sheehs PikePoke laana NooNeeLse lea199 andrejm merimax sailor565 ggmitja tekabaka inside drsalka svetloba kokfajn ocka OdseviNeba salamandrina okop Pikabu1 zogca sime GorgonzolaDcheee TheMoon aljazek vesel Ustvarjalnost knjige sviloprejka ferdo Emilija networking skupinaextrem pajo Lurovke bossica sandman kaplja nebodigatreba roomeo Kayelina rakan donkarlos pravljicna silvestra Kleopatra nervuska thepeopleof MavricniSkrat czpnn eja sokol prizma deprofundis Vidomisla agapetos debi76 TrixieML racionalnaFunkcija bajka darja1 pravakala marika mathea Chantal jurson sajnovicBrajdic Untamle Ramus timba delfina milina denver09 modrina Zanimive strani
Dajana/Kata
Moj obroč - Drmagnum oSTANEk Mica Vilinček brat Janez Katarina Nataša/rdeče@črno Metka Klevišar Jože Dežman Ladyjaaam Komax Kavelj 22-blitz Rimljanček Lemurian Pokrajculja 1danica Ditka bin/proste poljane aleš/preprostost Barbiblond Kobilica Natawe Nevenka nagajivka Geopedia Volk Sebastjan Erlah Mara Kayelina Dnevna Božja beseda Andreja-dreja-ja Sveto pismo Slovenski blogi mojEKOsvet Googlov prevajalnik MamaSandra MalaMiselnaTržnica Tatjana Malec Blogos Wikipedija BodiEko Rak-krasnefotke Lojzetov blog
Število zadetkov: 748877 Statistika od 4.06.2009: Statistika obiskovalcev |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-08 eDnevnik |