Opozicija

Demokracijo lahko razumemo kot neke vrste posvetno religijo, ki temelji na verovanju, da ima volilno telo, oz. ljudstvo, vedno prav. Volilni rezultat je tako nezmotljiv skupek demokratične volje ljudstva. Vsak, ki se peča s politiko, mora to dogmo brezpogojno sprejeti.

Rezultati letošnjih parlamentarnih volitev, bolje rečeno volje ljudstva, so znani. Pahorjeva SD je sprejela titulo relativne zmagovalke. Medtem, ko je Pahor vse do uradnih rezultatov skrival veselje na obrazu, je Janša v svoji tradicionalni opravi dvomil v volilni rezultat in napovedal ponovno štetje glasovnic. Četudi je bil rezultat vzporednih volitev za štiri odstotne točke višji v konkurenčni SD.

Janša je v vlogi agnostika demokracije nastopil že drugič. Spomnimo se prejšnjih volitev, kjer je titulo relativne zmagovalke prevzel predsednik SDS. Janez Janša je takrat dvomil v volilni izid stranke upokojencev - Desusa.

Skrajno neprimerno je javno izražati dvom v voljo ljudstva. Še posebej, če je glavni skeptik pravzaprav politik, ki dvomi v brezpogojno dogmo rezultata demokracije. Če smo iskreni, smo si ob Janševem dvomu v demokratičen rezultat (takrat in danes) pravzaprav oddahnili. Volk namreč menja dlako, nravi ne. Janša je še vedno izrazit skeptik, kot ga poznamo iz vrst opozicije. S tem, ko je Janša podvomil v korektno odločitev ljudstva, je odvrgel masko sprenevedanja, ki si jo je nadel pred volitvami. Saj veste, Janša je »najbolj umazano volilno kampanjo« - afero Patria pretopil v sočno laž Finskih novinarjev in Slovenske opozicije. Pri tem je bil tako uspešen, da je stranki SDS dvignil kazalce merilcev javnega mnenja in se povzpel pred Pahorjevo SD. Janezu Janši je z igranjem žrtve predvolilne kampanje uspelo kontroverzno afero Patria preleviti v pravljico, ki sodi v koš med vse tiste »pravljice« opozicije o prodaji Mercatorja, oblikovanju tajkunov in vladni koordinaciji medijev. Priznati moramo - JJ je mojster izrednih razmer.

Že maja letos objavljena raziskava v Financah glede primerjave ugleda Janeza Janše in Boruta Pahorja je prikazala unikaten fenomen slovenske politike. Spomnimo, anketarji so naključne respondente povpraševali, katere lastnosti so bliže obema politikoma. Rezultat raziskave je prikazal, da je Borut Pahor v vseh pogledih bolj simpatičen, bolj karizmatičen, bolj pošten, bolj koristen, bolj demokratičen, ipd… od Janeza Janše. Zalomilo se je le pri odločnosti in učinkovitosti.

Janez Janša je bil v vlogi žrtve tako odločen, da je prepričal tudi neprepričljive volivce. V vseh predvolilnih soočenjih je mirno prebavil napade opozicije in jih z magično odločnostjo spremenil v pravljico, ki je uspavala nasprotnike. Janša je bil celo tako odločen v svojo zmago, da je napovedal zmago SDS z veliko razliko. Torej takšno zmago parlamentarnih volitev, kjer bi vladno koalicijo sestavil samo s (sedaj izbrisano) Novo Slovenijo. Še več, Janša bi bil z rezultatom demokracije pravzaprav zadovoljen šele takrat, ko bi vsi volivci absolutno volili le stranko SDS. Takrat, ko mu vladne koalicije sploh ne bi bilo potrebno sestavljati. Takrat, ko bi v opoziciji in koaliciji sedeli le strankarski kolegi SDS. Šele takrat, JJ ne bi dvomil v volilni rezultat in demokracijo.

Upoštevajoč zgoraj navedeno dogmo demokracije, moramo priznati, da je moralni poraženec letošnjih volitev stranka SDS. Dosedanji predsednik vlade je še toliko večji poraženec, ker je izgubil pravico do vladanja že po prvem mandatu, ko naveličanost volilnega telesa s politiko vladajoče koalicije še ne preseže okvirjev nesprejemljivega. Janša je moralni poraženec tudi zato, ker je vseskozi uničeval koalicijske partnerice in preko medijske hipnoze posesal glasove namenjene desnici. Ob dnevu demokracije je bil tako prepričljiv, da je pri ljudstvu izboril 28 poslanskih mest, medtem ko jih je njegov konkurent 29. Ostale politične stranke so ostale na obrobju (ali celo izven) politične periferije.

Se nam v prihodnosti obeta dvostrankarski sistem, kot ga poznajo v Združenih državah Amerike? Na slovenski desnici je Janša dobesedno izbrisal del Koalicije Slovenije (SDS+NSi+SLS), ki je dobila mandat (+Desus) leta 2004. Takrat je Janša uničil tudi dolgo vladajočo Liberalno demokracijo. Po izjemno dolgi konsolidaciji levice, je le-ta napovedala »levi trojček« (SD+LDS+Zares) in za las premagala odločno Janšo. Kljub visokemu deležu zgolj dveh političnih strank (demokratov in republikancev) dvostrankarskega sistema v Sloveniji ne bomo videli. Dokaz za to, je stranka Zares, ki je v dobrem letu politične participacije postala tretja najbolj priljubljena stranka.

Še nekaj besed o relativnemu zmagovalcu letošnjih volitev in prvaku SD. Borut Pahor, ki mu naključni respondenti pripisujejo simpatičnost, karizmatičnost, demokratičnost in poštenost, v predvolilnih soočenjih ni pustil vtisa voditeljske odločnosti, ki bi mu pomagala pri reševanju perečih problemov prihajajočega mandata. Oblikovanje »levega trojčka« mu je sicer prineslo zavidljivo število političnih točk, toda večino glasov mu je doprineslo osrednje vprašanje letošnjih volitev: Si Janez Janša zasluži dodatni mandatni bonus?

Marko Krulc

»Težava z odkrivanjem slamnatih podjetij je v tem, da gre za podjetja, ki obstajajo le na papirju. Edini namen teh papirnatih oziroma slamnatih družb je namreč skrivanje sledi o davčni utaji.« (Miha Jezovšek, v reviji Kapital, o poslanstvu slamnatih podjetjih) 

Od slamnate lastnice do slamnatega lastnika 

Spomnimo: Prestižna lestvica najbogatejših Slovencev revije Manager je letos na četrto mesto postavila misteriozno Danijelo Rakovič. Javnosti neznana borzna uslužbenka mariborske Probanke je bila po sodnem registru evidentirana kot edina lastnica fantomske družbe Kolonel. Saj veste, tistega slamnatega podjetja, ki ima sedež (velik za poštni nabiralnik) v stanovanjskem bloku  v Ulici Milana Majcna 49 v ljubljanski Šiški. Izkazalo se je, da ima poštni nabiralnik Kolonel, natančneje Danijela Rakovič, v lasti 78 procentov družbe Centra Naložb, ki je večinski lastnik Infond Holdinga, le-ta pa je največji lastnik Pivovarne Laško in Mercatorja. Po principu verižnega lastništva gospodarske hobotnice je Danijela Rakovič težka dobrih 146 milijonov Evrov.  

Toda kaj kmalu se je izkazalo, da slamnata lastnica Kolonela sploh ni tako težka, kot je bilo sprva videti. V javnost je namreč pricurljala vest o skrivni pogodbi, ki podeljuje resnično lastništvo Kolonela zakoncema Šrot. Predsednik Pivovarne Laško Boško Šrot in njegova soproga Anica Aužner Šrot sta namreč 2. avgusta 2006 (preko družinskega podjetja Atka-Prima) od Danijele Rakovič odkupila celotno lastništvo Kolonela za pičlih 16.700 Evrov. 

Zakaj je postala pogodba v sodnem registru javno dostopna šele v začetku maja letos, torej dve leti po sklenjenem poslu? Lastnik Atka-Prime in predsednik uprave Pivovarne Laško je za javnost podal naslednje opravičilo: »Nakup družbe Kolonel sem zaupal vrhunskim pravnim, finančnim in davčnim strokovnjakom.« Mar to pomeni, da je Boško Šrot na legalen način prelisičil zakon in se omastil z velikanskim zaslužkom? Šrot nadaljuje: »Zato sem prepričan, da je izveden popolnoma zakonito in s poštenimi nameni. Fiduciarna razmerja so zakonska rešitev, ki je v domačem in tujem poslovnem svetu pogosto uporabljena in pride v poštev, ko se pravi investitorji z določenim namenom nočejo razkriti. Sam sem se za tako obliko odločil, ker je vladajoča politika (JJ) ustvarjala izrazito sovražno ozračje do domačih koncentracij lastništva.« Že res. V letošnjem letu je predsednik vlade JJ napovedal vojno proti tajkunom. Toda, Šrotova tajkunska pogodba je bila je notarsko overjena že leta 2006. Takrat, ko je JJ pod mizo prodajal državne deleže Mercatorja v zameno za tihi prevzem Dela. V nadzornem svetu časopisne hiše Delo so v tistem času sedeli člani SDS in ne lastniki Pivovarne Laško. Za provladno usmerjenost časnika pa je na mestu odgovornega urednika pikolovsko skrbel Peter Jančič. 

Tajkunske uganke 

Vrnimo se k skrivnostni pogodbi, ki je Bošku Šrotu podarila Kolonel za malenkostnih 16.700 Evrov. Zakaj malenkostnih? Še vedno obstaja vprašanje, ali je bila tržna cena Kolonela res vredna 16.700 Evrov. Slamnato podjetje je bilo namreč v času prodaje že lastnik več milijonov vrednega deleža v Centru Naložbah. Podjetje Kolonel je konec julija 2006 od zasebnih vlagateljev pridobilo milijardo nekdanjih tolarjev za nakup večinskega deleža v družbi Center Naložbe. Poslovna partnerica prvega moža Pivovarne Laško in svetovalka Kolonela Vesna Rosenfeld je pojasnila, da Šrot pri prevzemu centra Naložb »ni imel nobene vloge«. Vprašanje, ki se postavlja je naslednje: Na kakšen način je neznana borzna posrednica Danijela Rakovič pridobila za miljardo nekdanjih tolarjev vlagateljskega denarja, pripravila prevzemno ponudbo in za prodajo prepričala takrat največje delničarje Centar Naložb – laško Radensko in državno Novo Kreditno banko Maribor? Kdo so bili sploh »zasebni« investitorji podjetja Kolonel? Rosenfeldova odgovarja: »To lahko ugotovijo le za to pristojne institucije.« 

Misteriozna pogodba je z vidika nakupa Kolonela primerna za obravnavo Dursa. V kolikor je podjetje z minimalnim osnovnim kapitalom že pred prenosom lastništva najelo milijonsko posojilo, je bilo kupljeno pod realno ceno podjetja, posledično pa je bila nižja tudi davčna osnova. Kolikšna je bila osnova za obračun davka v omenjenem poslu, ni znano, saj so davčni postopki tajne narave. Po zakonu je dolžan prodajalec plačati davek v vrednosti petine tržne vrednosti podjetja. Obstaja namreč velika verjetnost, da Rakovičeva in Šrot za davčno osnovo nista upoštevala tržne vrednosti Kolonela, ki je imelo ob prodaji za skoraj deset milijonov evrov kapitala, prodano pa je bilo zgolj za 16.700 Evrov. Še več. Iz računovodskih izkazov Atka-Prime je razvidno, da je Boško Šrot v bilance »pozabil« vnesti 100 % delež Kolonela. Torej enako, kot so v Kolonelu »pozabili« spremembo lastništva posredovati sodnemu registru. Zakon o gospodarskih družbah namreč določa, da morajo biti takšne spremembe predložene v roku 15. dni.  

Zgodba o uspehu: Privatizacija 

Šrotov posredni prevzem Pivovarne Laško je le stranski proizvod slovenske privatizacije. Oblikovanju novopečenega oligarha je pripomogel nedodelani regulacijski mehanizem trga. Davčni uradniki so Kolonel ves čas zgolj nemo opazovali. Zakaj v slamnatem podjetju ni bila opravljena revizija že ob samem začetku prevzemanja Centra Naložb? Je Slovenija kljub vrhuncu evropskega predsedovanja le majhna kopija Putinove Rusije?  

Predsednik vlade Janez Janša je priplezal na vrh politične piramide s pomočjo opozicijskega populizma, poceni demagogije in ostre kritike takrat vladajoče Liberalne demokracije. Vprašanje, ki se postavlja ob koncu njegovega mandata je naslednje: So razmere na področju korupcije in klientelizma enake, ali slabše kot tedaj, ko je JJ še sedel v opoziciji? 

Predvolilni populizem in demagogija 

Natanko štiri leta nas loči od maratonsko dolgih parlamentarnih sej o korupciji in klientelizmu, ki jih je takrat alarmantno skliceval nekdanji šef opozicije in sedanji poglavar vladajoče politične nomenklature. Janez Janša je permanentno napadal Ropovo vlado, ustvarjal ozračje izrednih razmer in ji očital razraslo korupcijo okrog vodilne stranke LDS. Logično, bližale so se parlamentarne volitve. In vonj po opozicijskem populizmu je dodobra udaril v naivne volilne nosove.

Na račun »čudežnega« izginotja davkoplačevalskega denarja v aferi banke SIB, »priskutne« povezave družbe Ultra z državnimi podjetji, »izprijene« izdelave osebnih izkaznic ter prestižnega nakupa vladnega letala Falcon, se je Janša lahkotno prebil v sam vrh politične oblasti. Temu so pripomogle tudi demagoške obljube o boljši in svetli prihodnosti, nevmešavanju politike v gospodarstvo, transparentnemu umiku (privatizaciji) države iz gospodarstva, izključno strokovnemu kadrovanju in krvavemu boju zoper korupcijo.

S kakšnimi rezultati se lahko Janša pohvali ob koncu mandata? Mu je uspelo izkoreniniti korupcijo in zajeziti gospodarski kriminal? Se je ministrski predsednik uprl skušnjavam oblastnega klientelizma? Poglejmo najprej v ozadje njegovega boja proti korupciji. 

Krvavi boj zoper korupcijo? 

Medtem, ko je Janša še v opoziciji napadal Ropove oblastnike in jim očital razraslo korupcijo, je ob prevzemu oblastnega krmila prikazal lastno brezbrižnost do pereče tematike. Njegov boj zoper korupcijo se je pravzaprav preoblikoval v boj zoper Kosovo protikorupcijsko komisijo. Vladna koalicija je namreč pred dvema letoma sprejela zakon o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo, ki ga je spisal minister za javno upravo Gregor Virant. V skladu s nekaterimi spornimi določili zakona je bila ukinjena tudi državna protikorupcijska komisija, njene naloge pa so bile prenesene na komisijo državnega zbora. Toda kaj kmalu je ustavno sodišče razveljavilo sporne določbe tega zakona, saj je presodilo, da poslanci ne morejo nadzorovati samih sebe in vseh drugih vej oblasti. Kosova protikorupcijska komisija se je tako le obdržala pri življenju, toda le za kratek čas.

Minister Virant je ravno za ta namen pripravil nov zakon o omejitvah in prepovedih za nosilce javnih funkcij. V predlogu dodelanega zakona je namreč zapisano, da bo Kosova komisija prenehala delovati s prvim dnem prihodnjega leta, njene člane pa bodo premestili na računsko sodišče. Vse lepo in prav? Naloge računskega sodišča so po ustavi jasno opredeljene in vloge nadzornika premoženja državnih funkcionarjev ni med njimi. Kontrola državnih funkcionarjev bi zato utegnila biti celo ustavno sporna.

Ali Kosova protikorupcijska komisija svojega dela ne opravlja dovolj dobro? Retorično vprašanje moramo zastaviti drugače: S čim se je Drago Kos zameril Janezu Janši? Odgovor temelji na osebnih zamerah. Predsednik komisije je namreč preiskoval afero Depala vas, ki je leta 1994 odnesla s položaja ministra za obrambo JJ. Matere vseh afer namreč do danes še nikomur ni uspelo razvozlati.  

Zdravje in korupcija 

Kateremu od Janševih ministrov bi lahko podarili titulo najbolj sumljive osebe? Absolutni zmagovalec bi lahko bil nekdanji minister za zdravje Andrej Bručan, ki se je z lanskim »odstopom« izognil drugi interpelaciji. Njegovo vodenje ministrstva so pretresale prefinjeno izbrane operacijske mize in koketiranje s najdražjimi ponudniki, dodeljevanje pravice do helikopterskih prevozov brez javnega razpisa ter dvomljiva dobava opreme in izbira izvajalcev pri gradnji Pediatrične klinike. Spomnimo: Podjetje Makro 5, ki je pri gradnji nove Pediatrične klinike zadolženo za polaganje električnih kablov, je namreč za davčno svetovanje pri gradnji najelo podjetje Partner Fin in mu za plačilo namenilo dobra dva milijona evrov + DDV. Zakaj je Makro 5 pri polaganju električnih kablov potreboval tako drago svetovanje, ni povsem jasno. Morebiti najdemo odgovor v dejstvu, da sta direktorja obeh podjetij (Marjan Habjan in Domen Zavrl) pred parlamentarnimi volitvami 2004 sodelovala pri pisanju alternativnega gospodarskega programa SDS.  

Ovadba čudežnega dečka 

Pojdimo na začetek in se vrnimo v december 2006. Vsem znani inšpektor Đorđe Perić je takrat v davčnem postopku razkrinkal davčno utajo zgoraj omenjene družbe Partner Fin, ki je svojim partnerjem dokazovalo zgolj na papirju preveč plačani davek na dodano vrednost. Skupna vrednost celotne goljufije je znašala več sto milijonov takratnih tolarjev. Kljub nespornim dokazom zoper Zavrla, pa je imel davčni inšpektor Perič veliko težav s samo ovadbo, saj je generalni direktor Dursa Ivan Simič sploh ni želel podpisati. Logično, Zavrlovo podjetje Partner Fin je imelo sklenjeno pogodbo za davčno svetovanje s podjetjem Simič & partnerji, katerega lastnik je bil nihče drug kot prvi mož Dursa. Toda davčnega inšpektorja ignoranca nadrejenega ni ustavila – Perić je ovadbo zaradi domnevne nezakonite pridobitve javnih sredstev vendarle vložil na lastno pest. Sledila je sankcija – generalni direktor Simič je inšpektorju Periću vročil izredno odpoved delovnega razmerja. Logično, Simič je želel zaustaviti neprijetno preiskavo zoper člana SDS. Toda vladna Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je kmalu ugotovila, da je bil odpust Perića nezakonit. Pravični davčni inšpektor se je tako vrnil na delovno mesto, za nekaj mesečni »dopust« pa je dobil nakazane vse neizplačane plače. Še več. Za namerno in neupravičeno odpoved davčnega inšpektorja nihče ni prevzel odgovornosti.

Po debelo dolgem letu dni, odkar je izbruhnila afera Domen Zavrl, je okrožno državno tožilstvo v Ljubljani vendarle spisalo kazensko ovadbo zoper čudežnega dečka SDS. Ivan Simič je že lansko poletje napovedal, da bo odstopil s položaja. To se do danes še ni zgodilo, pa čeprav je senca suma korupcije že zdavnaj zatemnila njegovo podobo.  

Dinastija Petek in »čista lopata« 

Janez Janša je na zadnjih parlamentarnih volitvah zmagal z obljubo, da bo naredil konec korupciji in klientelizmu, danes pa je pri vseh državnih poslih, razpisih in prodajah videti sledi strankarskih ali osebnih prijateljev. Med podjetja, ki so v zadnjem času radikalno povečala svoje prihodke ravno zaradi poslovnih vezi s državnimi podjetji in vladajočo smetano, lahko uvrstimo mariborsko podjetje Klima Petek. Družina Petek je v slovenskih medijih že dolgo na rumeni tapeti. Medtem, ko je Klima Petek pod prejšnjo oblastjo opremljala vladne prostore, se je pravi razcvet mariborskega podjetja pričel šele zatem, ko je politično taktirko prevzel Janez Janša – starejši sin je lahkotno pridobil koncesijo za igralnico v Lipici, mlajši pa je pristal kar v kabinetu predsednika vlade. Borut Petek se je nehote znašel tudi v aferi »čista lopata«. Mladi ekonomist seveda vse zanika - proti časniku Dnevnik, ki je poročal o kriminalističnih prisluhih, pa je vložil tožbo.

Gradbena afera »čista lopata« je le delček vseh netransparentnih državnih poslov. Javni razpisi so namreč zgolj farsične varovalke dogovorjenih poslov z vnaprej izbranimi izvajalci, ki se bohotijo z debelimi (modrimi) kuvertami. Povsod po svetu je takšno »prijateljevanje« pojmovano kot korupcija. V deželi pod Alpami je to nekaj normalnega. Še več. Pri aferi »čista lopata« smo bili priča politični instrumentalizaciji tožilstva v politične namene. Nekaj podobnega smo videli pri aferi Sova, le da je bil tokratni izkupiček neprimerno večji – na račun imaginarnega boja proti korupciji, se je priljubljenost vladajoče stranke SDS ponovno približala Pahorjevi SD. Brezigarjevo tožilstvo in Matejeva policija delujeta po direktivah predsednika vlade. Katera bo naslednja politično motivirana akcija?  

Privatizacijsko–tajkunska spirala  

Tudi privatizacija državnega premoženja lahko predstavlja izhodiščno desko za korupcijo. Najznačilnejši primer za to, je bila prodaja »najboljšega soseda«. Janša je takrat Šrotu in Bavčarju benevolentno omogočil vstop v Mercator. Laško in Istrabenz sta namreč od Kapitalske družbe (Kad) in Slovenske odškodninske družbe (Sod) odkupila smešno nizke Mercatorjeve delnice, in to brez prevzemne premije. Toda, zakaj je predsednik vlade sploh dopustil enormno oškodovanje državnega proračuna? Po pričevanjih nekdanje sekretarke na ministrstvu za gospodarstvo Adrijane Starine Kosem, je Pivovarna Laško vladi (JJ) dovolila tihi prevzem Dela. Izjemno problematično je zlasti dejstvo, da je vladna koalicija s netransparentnimi prodajami državnih deležev ustvarila vrsto tajkunskih oligarhov. Torej množico na hitro obogatenih menedžerjev, proti katerim je Janša napovedal vojno.   

Ali je ministrski predsednik JJ pošten voditelj, je vprašanje, s katerim si bodo belili glavo volivci na letošnjih volitvah. Javnomnenjske ankete ga sicer favorizirajo v enaki meri kot Pahorja, izglasovanje ponovnega mandata pa bo odvisno tudi od tega, ali bo korupcija, klientelizem in avtoritarnost sedanje oblasti izničena s populističnimi triki in poceni demagogijo.  

Vladajoča smetana je pripravila pokrajinsko zakonodajo, ki predvideva razrez Slovenije na 14 pokrajin. Vprašanje, ki se postavlja je naslednje: je tako veliko število pokrajin strokovni ali politični kompromis? Minister Žagar odgovarja, da gre za »politično realnost«, pri tem pa ga ne zmotijo opozorila stroke, opozicije in ne nazadnje Ustavnega sodišča.  

Strokovne in politične dileme pri uvedbi  pokrajin

Vladna služba za lokalno samoupravo je v naročje državnega zbora položila pokrajinsko zakonodajo, ki določa področje pristojnosti bodočih pokrajin, njihovih struktur in načina financiranja. Minister za lokalno samoupravo Ivan Žagar je pojasnil, da je razdelitev države narejena na podlagi obstoječe teritorialne razdelitve, 14 pokrajin pa je številka, ki odraža »politično realnost« in spodbuja »razvojni impulz«. Toda mnenja stroke so diametralno nasprotna vladnim interesom. Dr. Marjan Ravbar, ki deluje na Geografskem inštitutu Antona Melika, je mnenja, da »gospodarski in družbeni napredek ni rezultat institucionalne regulacije.« Tudi dr. Dušan Plut, iz Oddelka za geografijo na FDV, je prepričan, da bi bilo oblikovanje 14 pokrajin »gospodarsko neprimerno in v nasprotju s sodobnimi evropskimi gospodarskimi in informacijskimi procesi.« Vladno zavzemanje za večje število pokrajin je torej prej politični, kot strokovni kompromis.

Smo to že kje videli? V času novodobne politike, ki jo vodi Janez Janša, smo bili priča dodatnemu razčlenjevanju majhnih občin. Argument, ki ga je takrat ponudila vlada, se je hitro izkazal za razvojno demagoškega, saj večini majhnih občin sedaj primanjkuje plačilne sposobnosti, oz. likvidnosti, in zato niso sposobne reševati lastnih nalog. Glavni razlog čedalje večjega razčlenjevanja občin (in v prihodnje pokrajin) se nanaša na politični interes. Kajti: vsaka stranka ima svoje ljudi, toda vsaka stranka ni na oblasti. Ker želijo stranke na oblasti svojo moč še povečati, se preko svojih ljudi zavzemajo za odcepitev in občinsko osamosvojitev. Več kot je vzvodov odločanja (beri: občin/pokrajin), več je možnosti za uveljavljanje lastnega interesa in nagrajevanja zaslužnih članov. Novodobni borci za odcepitev so po večini vladni zapriseženci, s svojimi obljubami o boljši prihodnosti pa prepričajo vsakogar, ki je dovolj »pameten«, da ne bi glasoval proti »razvoju«. Na takšen način postanejo vladne stranke »gibalo razvoja«. Upoštevaje znani nabor posledic in tegob čedalje večjega razčlenjevanja, nas privede do dejstva, da je »politična realnost« v bistvu strankarsko profilirana pokrajina (glej 5. in 7. točko).  

1 pokrajina = 1 škofija?

Na vladni barki je zaradi pokrajinske zakonodaje dolgo časa vladal nemir. Predsednik NSi Andrej Bajuk je v imenu svoje stranke zagovarjal idejo o šestih pokrajinah, ki je zamajala nekaj vladno-koalicijskih temeljev. Bajuk je koncept o šestih pokrajinah dobesedno prekopiral iz Rimskokatoliške pokrajinske organizacije, ki deli Slovenijo na šest delov, natančneje škofij. Nad Bajukovo »idejo« je bil navdušen celo predsednik DZ in član SDS France Cukjati: »Razdelitev na šest škofij je oblikovana zelo organsko in ponuja razmislek o podobni razdelitvi Slovenije na pokrajine.«

Mesec dni kasneje je Bajuk v vlogi finančnega ministra preoblikoval izvorno stališče o šestih pokrajinah in poskrbel za politični salto mortale. Samozavestnega in pokončnega zoperstavljanja predsedniku vlade je bilo konec. Medtem, ko je Janša obdržal status samodržca, je Bajuk podlegel stališčem vlade in mirno obrazložil, »da ne bo rušil pokrajinske zakonodaje, ne vladne koalicije.«

Financiranje pokrajin

Iz vladnega kabineta odgovarjajo, da z oblikovanjem pokrajin ne bo dodatnih stroškov. Tako predsednik vlade JJ, kot tudi minister za lokalno samoupravo Ivan žagar, zagotavljata, da gre za finančno nevtralen projekt. »Osebno trdim, da ta operacija v osnovnem načelu je in mora biti finančno nevtralna.« (Ivan žagar) Bo torej projekt razčlenjevanja države proračunsko blagodejen? Kdo jamči, da uvedba pokrajin proračuna ne bo dodatno obremenila?

Poglejmo kako »finančno nevtralen« bo projekt pokrajinske zakonodaje. Izračun stroškov, ki ga je pripravila vladna služba za lokalno samoupravo, skupaj s finančnim ministrstvom kaže, da bodo zgolj dodatni funkcionarji na leto stali vsaj štiri milijone evrov. Nekdanji minister za splav in sedanji poslanec NSi Janez Drobnič, je podal še bolj kontroverzen izračun: »Če bo vlada vztrajala pri razkosanju države na štirinajst ali petnajst pokrajin, bodo samo tekoči stroški davkoplačevalce stali približno 70 milijonov evrov na leto.«

Od kod tako visoki stroški? Plačati bo treba približno 700 izvoljenih svetnikov, administrativno osebje, ki ga bo sestavljalo približno 1500 ljudi, stroške volitev in materialne stroške, povezane z gradnjo ali nakupom prostorov. Dr. Tone Jerovšek, profesor na Fakulteti za upravo, je mnenja, da »če bi bilo manj pokrajin, bi bilo tudi manj stroškov.« »Z večanjem števila pokrajin se večajo birokratski stroški.«

Zdi se, da bi lahko ustanovili pokrajine po načelu povezovanja občin. Na ta način bi prihranili denar, ki je namenjen za dodatno birokracijo in ga pretočili v t.i. »razvoj nerazvitih pokrajin«. Toda vladnih ambicij ne zanima »finančno nevtralen« projekt, ne strokovni zadržki okrog preštevilnih pokrajin. Zanimivo je zlasti dejstvo, da ostajajo pomočniki pokrajinske zakonodaje anonimni. Pod zakon se namreč ni podpisal niti en samcat (pravni, geografski, gospodarski…) strokovnjak. 

Zgledovanje po modelu iz tujine?

Izkušnje evropskih držav kažejo tendenco zmanjševanja števila pokrajin. V Nemčiji so denimo preštevilne pokrajine združili, saj so ugotovili, da so preveč razdrobljene. V Španiji imajo na primer 17 pokrajin in 35 milijonov prebivalcev. V eni pokrajini je torej toliko državljanov, kot jih premore celotna Slovenija. Danska je šla v še drastičnejšo reformo: število pokrajin so znižali iz štirinajst na pet.

Zakaj je vladajoča smetana proti notranji integraciji Slovenije? Minister Žagar odgovarja, da je »na Danskem stopnja demokracije na tako visoki ravni, da je tak proces združevanja možen.« Ali drugače povedano: število pokrajin se bo v Sloveniji zmanjšalo šele takrat, ko bo dovolj sproščena. Torej takrat, ko bo stopnja Janševe »demokracije« na tako visoki ravni, da bodo slovenski mediji objavljali zgolj vladne »dosežke« in opozicijske blasfemije.

Pristojnosti šerifov

Ključno jabolko spora, ki si ga podajata vlada in stroka, je vprašanje prenosa pristojnosti na pokrajinske poglavarje, oz. šerife. Koliko politične moči bodo imeli predsedniki pokrajin? Bo država sploh še imela kakšno funkcijo? V pokrajinski zakonodaji je podan enotirni sistem, ki »šerifom« pripisuje izvršilno moč. Dr. Tone Jerovšek je obrazložil, da je »predsednik vlade v primerjavi z predsednikom pokrajine pravi revež v pristojnostih.« Predsednik pokrajine denimo sam odloča o notranji organizaciji pokrajine, določa pokrajinsko upravo, imenuje načelnike upravnih organov, odloča o pritožbah…

Še več. Janševa vlada se (v 25. členu Zakona o pokrajinah) zavzema, da bi pokrajinske poglavarje izvolil pokrajinski svet in ne državljani na neposrednih volitvah, kot je praksa na lokalnih volitvah. Saj res. Stopnja demokracije na Slovenskem še ni dovolj visoka. Tudi načrt za izgradnjo politično-teritorialne delitve pokrajin je že v državnem zboru.

Sklad na nerazvite

Vladajoča elita, z Janšo in Žagarjem na čelu, nenehno poudarja, da je »potrebno razvojni impulz pripeljati v druge pokrajine.« »Pokrajine se ustanavljajo zaradi razvoja – pridobivale bodo manj razvite in izgubljale bolj razvite pokrajine.« Gre za sistem financiranja, ki prebogati regiji oz. pokrajini odvzame polovico kapitalskega presežka in ga prenese v manj razvito pokrajino. Na tak način se oblikuje sklad na nerazvite, ki ga je Janševa vlada že preizkusila v Zakonu o občinah. Spomnimo se, koliko prahu je dvigni slednji zakon. Mestna občina Ljubljana je, kljub privilegiranem statusu po Ustavi, ostala brez 60 milijard sit iz naslova dohodnine občanov. Toda konec oktobra letos je Ustavno sodišče ugotovilo, da obstaja (v Zakonu o občinah) cela vrsta rešitev nezakonitih in protiustavnih. Minister Žagar se s protiustavnim  skladom za razvoj ne obremenjuje, kajti »mnenje, ki ga je podalo Ustavno sodišče, bo potrebno v celoti preučiti.«

V pokrajinski zakonodaji je vsebovan popolnoma enak model financiranja, kot ga je pred nedavnim zavrnilo Ustavno sodišče. Še en dokaz za pritlehno raven demokracije?

»Naša« pokrajina

Zgleda, da se pokrajine ustanavljajo tam, kjer obstajajo korenine vladajoče oblasti. Torej tam, kjer je vladajoča elita teren že obarvala s svojo strankarsko barvo. Tam, kjer so politični botri dovolj »demokratični«. Tam, kjer je »demokracija« sploh doma. Vsepovsod drugje, so pokrajine žrtve vladajočih interesov. Brez vladajoče barve sploh ne morejo obstajati. Poglejte, kaj se bo zgodilo iz občine, ki jo vodi Zoran Janković: »Ljubljana ni del velike pokrajine, ni samostojna pokrajina, ampak so jo dali nekam vmes.« V tistih občinah, kjer ni zastopan interes vladajoče smetane, ni možnosti za integracijo pokrajin. Še slabše: v tistih občinah, kjer politični botri niso »demokratični«, tudi ni »politične realnosti«.

Marko Krulc,  Katedra

S predsedniškega prestola bo sestopil politik, ki je sredi mandata odvrgel tradicionalni učbenik svetovnih vladarjev, izstopil iz stranke, ustanovil Gibanje za pravičnost in razvoj, spisal nova pravila igre, poostril odnose z vlado, prevzel vlogo duhovne vodje ter s pomočjo medijev razširil pozitivno energijo med ljudi.

1. Vstop v politični ring in prva politična preizkušnja

S sveže natisnjenim doktoratom, se je Janez Drnovšek najprej preizkusil kot gospodarstvenik v rodnem Zasavju, nato pa sprejel službo na jugoslovanskem veleposlaništvu v Kairu. Vseskozi je objavljal članke o kreditno-monetarni politiki v časopisju, se učil španščine s gramofonskih plošč in preko tečajev v Salamanci, nato pa poročil in dobil sina. Še istega leta so ga v štirih občinah predlagali kot kandidata za slovenskega člana predsedstva SFRJ. Zgolj iz radovednosti je Drnovšek kandidaturo sprejel in na prvih normalnih volitvah v novejši kulturni zgodovini Slovenije pometel s partijskimi kandidati. Na presenečenje mnogih je takrat premagal Marka Brulca, prvega favorita v bitki za jugoslovansko predsedstvo in politika z ogromno kilometrino.

Vodenje SFRJ je bilo v tistem času vse prej kot enostavno. Za to je poskrbel Milošević, ki je v Gazimestanu na Kosovu, kljub Drnovškovi prisotnosti napovedal vojno. Drnovšek se je takrat počutil kot brezzobi tiger, saj vojne zaradi odsotnosti demokratičnih mehanizmov, ni mogel preprečiti. (glej 4. točko).

Ob 200-letnici francoske revolucije, se je Drnovšek v Parizu prvič predstavil mednarodni javnosti. Takrat je bil prvi jugoslovanski predsednik, ki pred prihodom na funkcijo ni imel zveze s centralnim komitejem ZKJ. Septembra 1989 se je drugič sestal s voditelji, tokrat držav tretjega sveta. Na Beograjskem sestanku, kjer je gostil Vrh neuvrščenih držav s periferije, je Drnovšek predstavil strategijo upora proti prihajajoči globalizaciji. Kljub odlično zastavljeni ideji, Drnovšek problema lakote ni mogel rešiti.

Nekaj mesecev po plebiscitu, ko je CIA napovedovala vojno v Jugoslaviji, je Drnovšek, tedaj član predsedstva SFRJ, ustanovil fundacijo Pharos, ki naj bi se ukvarjala z vprašanji razvoja. V tej fundaciji je bil Drnovšek izjemno aktiven vse do parlamentarnih volitev 1992.

2. Triumfiranje na domačem političnem parketu

Drnovšek je svojo politično kariero nadaljeval v domači parlamentarni areni. Medse ga je sprejela Liberalna demokracija, ki je tedaj veljala za nedoraslo in otročjo stranko. Toda Drnovškova karizma in retorična sposobnost, je stranko LDS pospešeno dvignila nad gladino povprečnih strank. Še več, Drnovšek je stranko trikrat popeljal do upravljanja države.

V kolikor potegnemo vzporednico med Drnovškovim vodenjem vlade in sedanjim samodržcem Janezom Janšo, lahko opazimo pomembne razlike ne le v ideologiji, odnosu do medijev, spoštovanju drugih partnerjev v dialogu, strpnosti do drugačnih…, ampak tudi v kadrovski politiki. Medtem, ko daje Janša prednost strankarski pripadnosti, napram strokovni usposobljenosti, je Drnovšek na čelu države veljal za profesionalca, ki želi sestaviti učinkovito vlado. Torej skupek ministrov, ki so sami sposobni reševati probleme in so za svoje resorje tudi ustrezno usposobljeni.

Drnovšek je vedno veljal za izkušenega pogajalca. V svoji politični karieri ni sestavljal le sredinskih in levo-sredinskih koalicij na slovenski politični sceni, pač pa se je leta 1989, 1990 in 1991 ukvarjal z mnogo bolj kontroverznimi koalicijami med različnimi republikami, tedaj članicami SFRJ, pri čemer je bila stava na kocki mnogo višja, kot zatem v domačem političnem peskovniku.

3. Primopredaja vladnega krmila

Njegovo vladno predsedovanje, so leta 2002 prekinile predsedniške volitve. Drnovšek se je takrat odločil, da bo pretrgal vez s strankokracijo in se podal v bitko za predsedniški prestol. V drugem krogu volitev je premagal kandidatko desnice Barbaro Brezigar, vladno krmilo pa je nasledil Anton Rop. Toda vladna barka je z novo ustoličenim kapitanom na hitro potonila. Na parlamentarnih volitvah 2004 je stranka LDS, ki jo je prej poosebljal Drnovšek, trumoma zapeljala v opozicijo. Rop ni bil kos težki nalogi, mandat za sestavo vlade pa je volilno telo zaupalo Janši.

4. Reševanje krize na zahodnem Balkanu in v Sudanski pokrajini

Oktobra 2005 se je Drnovšek vrnil na področja, ki jih je srečal na začetku svoje politične kariere. Torej tam, kjer je bil zraven, pa so se stvari zalomile. Zdelo se je, kot da bi zaprosil za popravni izpit, ki ga med predsedovanjem SFRJ ni dobil. Drnovšek se je tako vrnil na zahodni Balkan in predlagal načrt za ureditev Kosova – pogojno neodvisnost in zaščito srbske manjšine. Albanci so se Drnovškovega predloga razveselili, srbska javnost pa je njegovo potezo definirala kot antisrbsko državno politiko Slovenije. »Obe strani, tako Srbija kot tudi Kosovo, bi se tudi razrešili tega bremena, te hipoteke iz preteklosti, in se lahko usmerili v svoj razvoj, v evropsko perspektivo.« Janševa vlada z Drnovškovim predlogom ni bila zadovoljna. Zlasti Dimitrij Rupel mu je očital, da je solist, ki ignorira vladno mnenje.

 

Vladajoče zmerljivke Drnovška niso ustavile. Januarja 2006 je sprožil humanitarno pobudo za pomoč prebivalcem Darfurja in pozval k sklenitvi mirovnega sporazuma. Območje Slovenije je ponudil za mirovna pogajanja, politike in medijske osebnosti pa pozval: »Naj mednarodna skupnost ne opazuje več nemo in apatično, kako umirajo otroci in številni nedolžni ljudje, ki želijo le mirno živeti na tem svetu, tako kot mi. Čas je za akcijo.« Toda njegova ambicija, da bi osebno odpotoval v Darfur in neposredno rešil humanitarno katastrofo, ni bila uresničena. Na krizno območje je tako odposlal Toma Križnarja, ki se je identificiral s tamkajšnjimi ljudmi in jim pomagal. Kmalu pa se je humanitarna akcija izjalovila. Križnarja so razglasili za vohuna in ga zaprli v nizkoten zapor, kjer je trohnel dva meseca. Ruplova diplomacija je takrat zatajila. Iz zapora ga je rešil šele Drnovšek, ki je na Sudanskega predsednika Omarja Al Baširja naslovil prijazno pismo, v katerem je razložil nesporazum.

 

5. Drnovšek v opoziciji

Znano je namreč, da predsednik države po ustavi nima zakonodajne moči ali drugih večjih pooblastil, kar pa še ne pomeni, da je predsednikova vloga v političnem prostoru nezanemarljiva. Še več, iz predsednikovega kabineta so pogosto prihajala opozicijska opozorila, ki jih je naslovil na vlado. Drnovšek je denimo, javno nasprotoval ideji, da bi ob obletnici osamosvojitve organizirali vojaško parado. »Rožljanje z orožjem in razkazovanje vojaške moči, kot oblike izražanja narodnega ponosa, nima več nobenega smisla.« Naslednji spor z vlado, si je Drnovšek priigral z nasprotovanjem zakonu, ki ureja problematiko azila. Drnovšek je bil takrat mnenja, da sporni zakon krati človekove pravice in zato ni primeren za objavo v Uradnem listu, toda na koncu, ga je predsednik države le moral podpisati, saj ni imel pravice veta.

 

Med predsednikom države in predsednikom vlade, so se odnosi permanentno zaostrovali. Drnovšek je nekaj dni pred obletnico osamosvojitve, v intervjuju za Finance, vladi zastavil vprašanje, ali se namerava še naprej ukvarjati zgolj sama s sabo in z utrjevanjem oblasti. »Vlada si ne bo podredila institucije predsednika. Skuša si podrejati nekatere druge institucije - gospodarstvo, medije -, ampak institucije predsednika si ne bo podredila, dokler sem predsednik.« Nekaj mesecev kasneje, ko je kabinet predsednika države zaprosil za dodatna sredstva, je Janša finančno pomoč odklonil in pokazal svoj pravi obraz. Drnovšek se je z vladnim odgovorom hitro sprijaznil in predsedniške dejavnost zreduciral na minimum. »Vlada načrtno ovira institucijo predsednika države in si jo hoče podrediti s finančnim mehanizmom.« Naposled je Drnovšek le dobil nekaj dodatnih fičnikov.

 

Sporu vseh sporov, pa smo bili priča letos, ob imenovanju guvernerja BS. Medtem, ko je Drnovšek predlagal kompatibilne in strokovno nesporne kandidate, jih Janša zaradi strankarske barve ni niti povohal. Po nekaj mesečni agoniji sta predsednika le našla skupen jezik in v nadzor slovenskih financ odposlala Marka Kranjca.

 

6. Gibanje za pravičnost in razvoj

Predsednika države, kot ga poznamo danes, nima nobena država na svetu. Že ob koncu vladnega koordiniranja, je Drnovšek radikalno spremenil pogled na svet in temu ustrezno prilagodil življenjski slog. Tudi seznam političnih prioritet je hitro preoblikoval. Medtem, ko so se Drnovškove prioritete na čelu vlade navezovale na makroekonomsko politiko, so se v obdobju predsedniške funkcije na zdravo hrano, solidarnost in sočutje do drugih, pozitiven način razmišljanja, reševanje lakote v Afriki in mir na svetu. Predsednik države je vedno poudarjal, da je potrebno svet spremeniti na bolje. V svojih zlatih mislih o življenju in zavedanju je zapisal: »Sveta, v katerem živimo, ne bo zlahka mogoče spremeniti in izboljšati. Vendar je vredno poskusiti. Le z dvigom zavedanja bo mogoče odpravljati vsa nakopičena neskladja tega sveta.«

Francoska igralka Brigitte Barot je Drnovšku podarila naslednje misli: »Vedenje, da je predsednik ene od držav članic Evropske unije vegetarijanec, da nasprotuje poskusom na živalih, lovu, intenzivni reji in prevozom živali v klavnice, je več kot tolažba, je upanje… Če bi vsaj imeli kandidata, kot je Janez Drnovšek, pa čeprav bi bil samo njegova senca… tedaj bi svet gotovo zelo hitro postal manj znosen.«

Marko Krulc

Dunajski Mednarodni inštitut za tisk (International Press Institute, IPI) je v včerajšnji izjavi za javnost slovensko vlado pozval, naj izvede neodvisno preiskavo o obtožbah, navedenih v peticiji. Ena od obtožb navaja, da slovenska vlada z izkoriščanjem gospodarskih povezav posredno vpliva na medije. Če na tem področju ne bo napredka, bosta IPI in njegova podružnica SEEMO, medijska organizacija Jugovzhodne Evrope, prisiljeni poslati v Slovenijo skupino opazovalcev, ki bodo raziskali situacijo in odgovorne osebe primorali k zagotavljanju uredniške neodvisnosti.

IPI je sicer letos o posameznih kršitvah medijske svobode med drugim navajal tudi poročila iz Švedske, Poljske in Grčije. Gre za globalno organizacijo, ustanovljeno leta 1950, ki jo tvorijo vodilne medijske osebnosti in podjetniki. Zavezana je varovanju medijske svobode in svobode izražanja. Kot svetovalci sodelujejo z OZN, Unescom in s Svetom Evrope.

Marko Krulc

Iz finančnega sveta izgnani kandidat levice s podporo Liberalne demokracije, velja za zadržanega kabinetnega človeka, čigar retorične sposobnosti ne zajemajo tipičnega gostobesednega govoričenja ali folklornega nastopaštva, temveč jasno, načelno, strokovno in odločno držo pri zastopanju lastnega stališča.

Mitja Gaspari  je življenjsko, študijsko in poklicno pot začrtal na Ljubljanski Ekonomski fakulteti. Takoj po diplomi je skočil še na Beograjsko Ekonomsko fakulteto po magisterij in se nato zaposlil v Narodni banki Slovenije, kot direktor analitsko raziskovalnega centra. Ob koncu osemdesetih, natančneje 1988, je postal namestnik guvernerja Narodne banke Jugoslavije. Leto zatem pa se je odzval službenemu povabilu svetovno priznanega ekonomista, sedaj guvernerja izraelske centralne banke, Stanleya Fischerja, in se odpravil v Washington, kjer je delal kot senior financial economist v Svetovni banki.

Z bogatimi izkušnjami se je Gaspari leta 1992 končno vrnil v Slovenijo in se preizkusil v vlogi finančnega ministra Drnovškovih vlad. V osmih letih je uspešno izpeljal prehod na strukturno oblikovan državni proračun, uvedbo davka na dodano vrednost in nekaj ključnih zakonov na področju javnih financ.

Njegova strankarska barva se je izostrila šele leta 2000, ko je na listi LDS »neodvisno« kandidiral za vstop v parlamentarno areno. Kot poslanec ni zasedel nobene pomembne funkcije, njegovo ime pa se je omenjalo na spisku kandidatov za novega guvernerja Banke Slovenije. Aprila 2001 ga je parlamentarni mlinček, na predlog takratnega predsednika Republike Milana Kučana, lahkotno izvolil za guvernerja BS, kjer je nasledil desnici ljubšega Franceta Arharja. Politična moč Liberalne demokracije je bila takrat na višku, saj je le-ta koordinirala zakonodajno, kot izvršno vejo oblasti, z ustavnim sodiščem pa tudi ni imela večjih težav. Z Gasparijem je pridobila pod okrilje še monetarno, t.i. četrto vejo oblasti.

V tem obdobju je Slovenija kot prva izmed novih članic Evropske unije izpolnila pogoje (maastrichtske kriterije) za uvedbo evra in ga 1. januarja 2007 tudi uvedla. Zamenjavo valute je slovenska vladajoča smetana skupaj z evropsko elito pompozno proslavila in velikansko zaslugo za uvedbo evra pripisala ravno Gaspariju. Toda ob izteku njegovega mandata, se je v ospredje spet pririnila Janševa zahrbtna politika strankarskega kadrovanja in totalitarnega podrejanja vseh vzvodov oblasti. Še več, na domačem političnem parketu se je zanetil močan spor med Janšo in Drnovškom, ki je Gasparija dokončno odrinil od ponovnega imenovanja na mesto guvernerja BS.
Vse tja do junija je bilo videti, da je Gaspari zavit v medijski molk. Iz turobnega spanca ga je prebudila šele Dnevnikova javnomnenjska anketa, katere prerokba mu je naznanila odlično drugo mesto na predsedniških volitvah. Pod vplivom visoke javnomnenjske podpore je Gaspari vehementno napovedal, da se bo podal v bitko za predsedniški prestol. 

Letošnje volitve bodo potekale na osi Lojze Peterle – Mitja Gaspari – Danilo Türk. Presenetljivo je zlasti to, da želijo vsi trije kandidati oprati jasno profilirano strankarsko barvo in v nadstrankarskem stilu nagovoriti volivce. Morebiti je levi politični spekter stavil na napačno karto, ko je v bitko odposlal dva kandidata in s tem zagodel s porazdelitvijo dragocenih glasov. V kolikor pa bi zmago požel eden izmed njiju, bi lahko letošnje predsedniške volitve šteli za kazalec političnih sprememb na državnozborskih volitvah prihodnje leto.

Kakšna bo torej Gasparijeva uvrstitev? Se bo ponovil Jankovićev absolutistični scenarij? Spomnite se, da je zdajšnji ljubljanski župan politične točke priigral ravno na račun Janševe brezbrižne politike. Toda glede na to, da v letošnji predsedniški bitki ni izrazitega političnega favorita, ostajajo do nedavnega vse opcije odprte.

Marko Krulc

Ekonomski infrastrukturi in posledično slovenskim državljanom, je zagodel na videz nepojmljiv paradoks, s katerim se je kmalu po uvedbi evra neuspešno spopadla že Portugalska. Kljub razveseljivo visoki gospodarski rasti (7,2 %), za katero si vladna garnitura pripisuje največ zaslug, nas je okužila rekordno visoka inflacija (4 %), ki blagostanje državljanov zmanjšuje na minimum. Kje se torej skrivajo razlogi za visoko gospodarsko rast in inflacijo? Kakšno rešitev je predlagalo finančno ministrstvo?

Za začetek si poglejmo t.i. portugalski scenarij. Portugalska rast je bila do leta 1999, oz. do uvedbe evra, daleč nad povprečjem Evropske unije. Toda portugalska vlada je takrat odlično rast bruto domačega proizvoda, kateremu smo sedaj priča tudi v Sloveniji, na hitro zapravila. Po mnenju strokovnjakov iz Evropske komisije, je portugalska gospodarska rast temeljila na zadolževanju, pri čemer Portugalska ni bila sposobna zagotoviti rasti produktivnosti svojih industrijskih in storitvenih sektorjev. Njihova konkurenčnost je tako upadala, močno povpraševanje zadolženih gospodinjstev in podjetij pa se je preusmerilo v cenejše uvožene izdelke. Posledica je bil primanjkljaj v trgovinski bilanci. Še več, portugalska vlada je s proračunskim trošenjem spodbujala pregreto gospodarstvo in s tem še povečala inflacijske pritiske.

In kakšno proračunsko politiko je izbrala Janševa vlada? Kljub resnim opozorilom slovenskih ekonomistov, da bi morala vlada ugodne gospodarske razmere izkoristiti za zmanjševanje javnofinančnega primanjkljaja, je vlada v sprejetem rebalansu proračuna za letošnje leto odhodke raje povečala za dobrih 60 milijonov evrov. Toda spodbujanje pregretega gospodarstva v Sloveniji je le ena izmed številnih podobnosti, ki jih je Janševa vlada kopirala iz portugalskega scenarija.

Medtem, ko je sedanja vlada zmotno prepričana, da je gospodarska konjunktura rezultat poenostavitve davčnega sistema in sprostitve davčnega vijaka, se centralno gonilo gospodarske rasti prvega četrtletja skriva v ugodnem mednarodnem ekonomskem okolju (in zato pospešenemu izvoznemu povpraševanju) ter v rizičnem kreditiranju gradbeništva. Nekdanji minister za razvoj Jože P. Damijan, je zadrego vlade razložil v Financah (17.8.2007): »Vlada je naredila tisto, kar je najlažje in za kar ne potrebuješ posebne modrosti. Sprostila je vajeti avtocestnemu in železniškemu lobiju in jima omogočila skorajda brezmejno zadolževanje.« Z enormnim kreditiranjem je tudi na Portugalskem gradbeništvo močno razcvetelo, toda posledično se so razcvetele tudi cene nepremičnin, kreditov in košarice življenjskih potrebščin.

Potrebujete še kakšen razlog za preplah? Umetno zrežirana gospodarska rast je prinesla inflacijo, ki je presegla zloglasni maastrichtski kriterij za uvedbo evra in za dvakrat presegla ciljni prag Evropske centralne banke in povprečje Evropske unije. Slovenija se je tako znašla pred osrednjim ekonomskim problemom. Medtem, ko inflacija v Evropski uniji počasi pada, pri nas naglo narašča.

Verjetno se sprašujete, kakšno strategijo za zmanjševanje inflacije je sprejelo finančno ministrstvo? Po mnenju vladne nomenklature, razlogov za preplah sploh ni. Finančni  minister Andrej Bajuk je namreč prepričan, da je vsakršen boj z inflacijo nepotreben, saj se bo inflacija umirila sama od sebe. Svojo ekonomsko »ekspertizo« je podal celo predsednik vlade Janez Janša, ki inflacije ne dojema kot ekonomski problem, kajti inflacija je tako ali tako manjša od gospodarske rasti. Morebiti je edini borec zoper nevšečnosti inflacije zgolj poslanec SDS Branko Grims. S svojim totalitarnim zakonom o RTV, je na račun medijske neodvisnosti, preprečil dvig RTV naročnine, ki je prej rasla na podlagi inflacije.

Marko Krulc

Premier Janez Janša je sprejel odstopne izjave ministrov za zdravje, znanost in promet, Bručana, Zupana in Božiča,

Premier je o odstopu ministrov že obvestil predsednika DZ-ja Franceta Cukjatija. V zadnjem času so na ministra za promet Janeza Božiča leteli očitki predvsem zaradi tragične nesreče na nezavarovanem železniškem prehodu pri Cirkovcah, kjer so umrli trije ljudje. Zaradi nesreče so že prej odstavili direktorja Agencije za železnice Rajka Satlerja, saj projekta zapornic niso izpeljali v rokih.

O delu ministra za zdravje Andreja Bručana se je pripravljala interpelacija, saj mu SNS očita negospodarno ravnanje z javnimi sredstvi in kršitev etičnega kodeksa. Minister za visoko šolstvo Jure Zupan pa je bil tarča očitkov zaradi resolucije o visokem šolstvu in vprašljivih meril pri dodeljevanju sredstev za sofinanciranje Centrov za promocijo znanosti.

Kot je dejal Janša, so po pogovoru z vsakim ocenili, da se lahko s tem izognejo povečevanju neproduktivnih napetosti, ki onemogočajo nadaljevanje resnega in poglobljenega dela v najpomembnejših družbenih sistemih.

SDS bo imel dve ministrstvi več
Govori se že o novih imenih, prav vsi trije kandidati pa prihajajo iz SDS-a. Andreja Bručana naj bi nadomestil Gregor Pivec, direktor Splošne bolnišnice Maribor, namesto Janeza Božiča naj bi minister za promet postal Peter Verlič, državni sekretar na ministrstvu za promet, Jureta Zupana pa naj bi zamenjala evropska poslanka Romana Jordan Cizelj. V primeru, da bodo napovedani kandidati potrjeni, bo SDS imel dve ministrstvi več kot do sedaj.

Zaradi domnevnih političnih pritiskov je informativni program slovaške nacionalne televizije (STV) zapustila že tretjina novinarjev.

Po prihodu novega vodstva STV-ja pred osmimi meseci so se po besedah aktiva novinarjev začeli cenzura in politični pritiski v korist vladajoče koalicije pod vodstvom socialdemokratske stranke Smer premierja Roberta Fica. Tako morajo novinarji spremljati številna brezpredmetna potovanja politikov, brez razloga opravljati pogovore z njimi in imajo težave z objavo kritičnih prispevkov na račun vlade.

Novinarji priznavajo, da za svoje trditve nimajo konkretnih dokazov, vendar je od srede dalo odpoved že 11 novinarjev informativnega programa, napovedujejo pa se še novi odhodi. “Če bi ostal tu, se ne bi smel več pogledati v ogledalo,” je za enega od časopisov dejal neki novinar.

Zaradi skoraj izrednega stanja je o situaciji razpravljal nadzorni svet televizije, ki je ocenil, da nacionalka ne izpolnjuje več svoje vloge javnega servisa. Svet je zato generalnega direktorja STV-ja Radimo Hreho pozval, naj reši nastale težave, oblikovali pa bodo tudi neodvisno strokovno komisijo.

Tako Hreha kot urednik informativnega programa Jan Šmihula sta zavrnila obtožbe novinarjev, čeprav nista izrecno zanikala, da ne prihaja do cenzure in političnih pritiskov. “Od prvega dne te televizije velja - čigar kruh ješ, tega pesem poješ,” naj bi dejal Hreha, medtem ko je Šmihula izjavil, da je novinar že 25 let in se lahko še zmeraj pogleda v ogledalo.

STV je bil sicer pod močnim vplivom politike tudi med vladavino premierja Vladimirja Mečiarja med letoma 1993 in 1998 ter pozneje Mikulaša Dzurinde, ki ga je na lanskih parlamentarnih volitvah porazil Fico.

Vlada kupuje za protokolarno Brdo stole po 1500 evrov!!!

Poslanec SD Milan M. Cvikl je na ministra za javno upravo in člana vladne koordinacijske skupine za pripravo predsedovanja Slovenije Evropski uniji Gregorja Viranta danes naslovil pisno poslansko vprašanje.

V njem ministra med drugim sprašuje, ali je razlog za podražitev izgradnje novega protokolarnega objekta na Brdu pri Kranju nakup 85 stolov, ki posamično stanejo po 1500 evrov. Za notranjo opremo konferenčnega centra na Brdu pri Kranju naj bi Javni zavod protokolarne storitve RS porabil 1,5 milijona evrov, vlada pa naj bi se odločila za zelo dragega ponudnika stolov.

“Razlog za izbiro posebno dragih stolov je po besedah avtorja razpisne dokumentacije, arhitekta Vasa Peroviča, v kvaliteti klasične ikone oblikovanja Charles & Ray Eames. Med 1500 stoli, ki jih bodo za protokolarni objekt nabavili, je kar 85 takšnih, ki posamično stanejo po 1500 evrov in morajo biti, v skladu z razpisom, nabavljeni od enega izmed treh proizvajalcev, s 30-letno garancijo,” piše Cvikl.

Pri tem ocenjuje, da zelo specifični razpisni pogoji spodbujajo razmišljanje o omejevanju konkurence in preprečitvi izbora bolj ekonomične, a še vedno primerne rešitve. To, tako Cvikl, potrjuje odziv enega od prijavljenih ponudnikov vizualno zelo podobnih stolov, ki na razpisu ni bil izbran in je stole ponujal po skoraj šestkrat nižji ceni, to je po 240 evrov.

Kot piše Cvikl, je razlika za 85 stolov preko sto tisoč evrov, to je preko dvesto mesečnih neto delavskih plač. Zanima ga, zakaj vlada, minister in vladne službe podpirajo nabavo stolov, ki so nekajkrat dražji od ostalih ponudb. Ministra Viranta pa Cvikl prosi za vmesno poročilo o izvedbi investicije v kongresno-protokolarni center, med drugim podatke o začetni vrednosti investicije ter o oceni končne vrednosti zaključene investicije.

Avgustovsko poročilo največje bonitetne hiše na svetu Dun & Bradstreet ohranja Slovenijo na prvem mestu v regiji, toda skrbi jo katastrofalno stanje v slovenskih medijih.

Slovenija ohranja rating DB2b, pri čemer ima rating še vedno oznako za rast. Tokratno poročilo je za Slovenijo manj ugodno od dozdajšnjih, predvsem zaradi nekoliko rigidnega trga dela, daleč najnižjega pokritja uvoza z državnimi rezervami v tujih valutah v regiji in manjše svobode tiska. Analitiki so navedli, da jih skrbi dogajanje v časopisni hiši Delo in odstop državne sekretarke na ministrstvu za gospodarstvo Andrijane Starina Kosem.

Zatem, ko je v časopisno hišo Delo zapihal vladni veter in nastavil Danila Slivnika na mesto predsednika uprave in Petra Jančiča na mesto odgovornega urednika, se je nekoč nadprofesionalno časopisno podjetje modificiralo v tipično, povprečno in provladno trobilo.

Tudi pomoč Janeza Merkeša (Mag), stanja na Delu ne bo spremenilo.

Nekateri mediji (Delo, RTV, Večer, Primorske novice…) so pod velikim pritiskom vladajoče politike, na kar opozarja tudi največja bonitetna hiša Dun & Bradstreet.

Marko Krulc

Po volitvah in zamenjavi oblasti se je počasi, toda intenzivno pričel razkroj slovenskih medijev.  Najprej z referendumsko sprejetim zakonom o Rtv, nato političnim vdorom v časopisno hišo Delo, nadalje s popravkom zakona o medijih. Tudi večji kos finančnega kolača, ki ga je razdelilo Kulturno ministrstvo pod imenom Medijski sklad, je pristal v provladnih medijskih trobilih. Janšev sindrom medijskega urednikovanja se je tako postopno razširil po celotnem medijskem prostoru. Pred nedavnim se je z njim okužila tudi Slovenska tiskovna agencija, kjer je proces uravnoteženja pričela Alenka Paulin.

Vročino, ki jo čuti vsak nadebudni ljubitelj piva, je moč zaznati tudi v predsedniški kampanji. Glavni akterji v vročekrvni bitki za predsedniški stolček so znani. Indikatorji javnega mnenja pripisujejo zmago Peterletu, toda v treh mesecih se lahko v prvo vrsto prerine tudi kateri izmed levega političnega štaba. Tako Gaspari, kot Turk si želita premagati Peterleta.

Suhoparno, vročekrvno in morebiti tudi negativno kampanjo bo začinil še Zmago Jelinčič. Njegov strupeni jeziček, volunterska retorika in brezpredmetno oponiranje vrhu politične oblasti, je dobilo nove razsežnosti. Tik pred začetkom veljave novega zakona o kajenju, se je Jelinčičev jeziček spet strupeno zavrtel. V želji po lovljenju izgubljenih glasov se je Plemeniti postavil v bran kadilcem "smrtonosnih" palčk.

V Slovenski Nacionalni stranki so mnenja, da je novela zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov v več členih v neskladju z ustavo. "Plemeniti" poslanec je tako v ustavni mlinček vložil pobudo za presojo ustavnosti novele spornega zakona. Jelinčič je namreč mnenja, da novela krši načelo enakosti in zatorej diskriditira kadilce. Še več, sedmi člen zakona je po mnenju SNS v nasprotju z 14., 15., 19., 21., 32. in 35. členom ustave RS.

So Jelinčičeve ugotovitve pravilne, ali gre zgolj za nepremišljena namigovanja, površno branje ustave, nabiranje kadilskih glasov, večno oponiranje, desničarsko retoriko, poneumljanje ljudi...? Ustava Republike Slovenije je jasna kot Jelinčičev IQ. Očitno je, da gre za napačno interpretacijo ustavnega besedila. Včasih je za to kriva vročina.

Marko Krulc