Pustite upe vse, ki ste vstopili...

Tokrat pa sem res neizvirna in kopiram. Pri njej sem zasledila pomlad. In sem si zaželela še svojo. Od zadnjega logiranja na spletno stran, kjer lahko ustvarjaš razne mikse, je preteklo že 2 leti. Škoda, da nisem ničesar takrat ustvarjenega shranila. Ker ko sedaj pogledam spodnjo sliko sem prepirčana, da se je moj stil močno spremenil. Oziroma bolje rečeno, trenutno preferiram drugačne stvari kot sem prej. Edino Bulgari ostaja.

No, v takih trenutkih bi mi prav prišel kakšen šejk. Ali zelo dobro situiran moški. Majčka stane 220. Balerinke 550. Samomorilske Louboutinke 580. Torbica 270 (znižana s 450). Hlače 115. Za številkami pridejo euri. Drugo je v mejah normale.

Mogoče bi morala začet razmišljat o karieri sponzoruše.

(ampak tako pičkasto ruto RES iščem in si jo močno želim, hlače tud, torbico tud...)

(aja če me kdo prepozna, naj me pocuka za rokav)

Preveč. V sebi sem grozno evforična.

1914 - 1920

1920 - 1923

1923 - 1927

1927 - 1931

1931 - 1934

1934 - 1939

1939 - 1944

1944 - 1947

1947 - 1955

slika od tu

Hkrati čakam, da me mine, ker .. saj ne vem zakaj. Imela bi, pa hkrati se mi zdi neumno toliko naenkrat. Kaj če bom samo enkrat, malo bežno prelistala, pa pol več nikoli, potem res ni smiselno. Toliko dvomov in tolikšno navdušenje naenkrat! Moram premislit, morda pol sedaj, pol kasneje. Ali pa me do jutri vse mine. Kot marsikaj drugega. Ne vem, če je kaj težjega, kot biti jaz v takih trenutkih... Ko si nekaj (nekoga) močno želim, me nič ne ustavi. Bomo videli, kako močna je želja...

Mogoče pa sem potrebovala en dokaz, da navsezadnje sem naivna. In pristanek na realna tla, da četudi sama mislim, da delujem po principih pravičnosti, morale in etike, to ne velja za vse, ali morda celo za nikogar. Zdaj me najbolj žalosti, da bom čez čas izklesana za tak svet. Jaz sem ga pa želela rešit. Res sem naivna. Ni mi pomoči. Niti svetu ne.

Can't believe you were once just like anyone else
then you grew and became like the devil himself
Pray to God I think of a nice thing to say
But I don't think I can so fuck you anyway

Poleg tišine. Danes sem jo videla, kako stoji na mostu, se brezskrbno (po moji presoji) pogovarja z ruto na glavi in se bo vsak čas odpravila na svojo kmetijo. Potem me je prešinilo jaz bi tudiiii … bla kmetica. Res, imela bi deset pipik in petelina, pet pujsov, dve kravi in enga bika (ménage à trois, prosimlepo), mogoče kakšno kozo in ovco, pa mačke in psa, goske, race in purane, pa nekaj zemlje, ker se spodobi. Ja, bila bi taka, ki bere Houllebecqa, Anais Nin in poezijo. In ne bi potrebovala čevljev s peto, niti maskare, lak za nohte bi izpadel bizaren in lahko bi bila v svojem malem svetu z živalmi in knjigami. Še se odločam, če sem človek za to. Na trenutke že. Ampak zavedno? Si me predstavljaš?

And I don’t know how to slow it down
Oh My mind’s racing from chasing pirates

Mir bi. Res bi ga. Ne v stilu misic sveta, ampak v mojem. V mislih pošiljam vse v... stran od sebe. Saj vem, saj vem, zadnje čase samo pizdim in tečnarim tukaj. A si naj sedaj iščem novo mesto za tečnarjenje? Če ti ne paše maš tam gor ikonico in se vrni v vasico, ki postaja iz dneva v dan bolj bedna. Če je bilo predlansko leto leto Depresije, lansko Otopelosti, je letos zagotovo leto Nategnjenih živcev. Tako se je vsaj začelo. In če mi sedaj kdo začne o odvajanju, bom ga oklofutala. Res. Ni samo to to. Je še milijon drugih stvari in jaz bi se morala razkosati na milijon kosov, da bi zadovoljila sebe in druge. Krvavim že itak, kot da bi me kdo rezal z motorko. In drugi... so tako naporni. Nekateri, no. Četudi si nadenem nasmeh, me neke osvajalske pripombe ganejo toliko kot komar, ki sem ga ubila lansko poletje. Nisem razpoložena za biti zaželena s takim pristopom. Naporno je poslušati stvari, ki jih vem, četudi nisem strokovnjak na tistem področju. Jih pač vem. It's called samoizobraževanje, ali nekaj takega. Škoda je časa. Res, čas sem začela nenormalno cenit. Čeprav si trenutno želim, da bi čim prej minil. Da dobim svoj mir. In malo tišine.

Pa sem res? Moč je popustila. Nekako sem se sredi belega dne znašla v kuhinji pri prijateljici iz otroštva. Zamikalo me je. Bila sem sama in ponudila se je priložnost. Izkoristila sem jo. Ne vem, kako za vraga mi je to uspelo, ampak enostavno sem vrgla stran ves dosedanji trud. In potem famozni vdih, tako kot se spodobi. Tako kot je mogoče samo po 49 dnevih. Z največjim užitkom, potuhnjeno kot se le da. In takoj za tem, občutek, da sem zamočila, a se kljub temu prepuščam vdihom in izpuhom. Ne morem verjet, da sem to dejansko storila. Ampak, če sem že začela, bom pa še dokončala. Dokler ne zagledam sence, ki gre mimo okna. Nekdo prihaja. Drek, zasačena bom. To ne bo moja majhna velika skrivnost. Takoj me spreleti sram, ker nisem zdržala. Nezadovoljstvo, ker mi je spodletelo. Neki čudni občutki, češ nisi zmogla, kako si lahko tako nemočna, ne vztrajna, ne, ne ne... Užitek se je spreobrnil v razočaranje in jezo, da sem samo zaradi enega vdiha, zavrgla toliko močnih trenutkov. Ah, naj gre vse skupaj v... Potem sem se zbudila. Ne morem verjet, koliko simbolike se nanaša na tisto kuhinjo. Je ključnega pomena pri moji razvadi, čeprav ni povod za nastanek. Je pa nek začetek. Pionirstvo vsega, kar sedaj želim zaključit. In da se mi pojavi v sanjah prav tisti kraj, je srhljivo in skrivnostno hkrati. Kaj vse se skriva v meni? Hkrati pa mi nočno dogajanje daje zagotovilo, da mi tisti en trenutek, en vdih v bistvu ne bo prinesel zadovoljstva, ampak nek občutek, morda bi ga lahko poimenovala slaba vest.

Saj vem, da grem vsaj enemu od mojih štirih zvestih bralcev že na živce s tem rehab poročanjem, ampak moram, ker bi rada nekoč prebrala, kaj vse sem preživljala, da sem prišla do nečesa, kar si dejansko nisem želela, a sem vseeno iz meni (in bližnjim) znanih razlogov morala storit.

Prisluškujem zvokom in si mislim: aha zdaj pa bo. Pa ni. Potem postajam Vicky, nezadovoljna, a nekako brez Javiera. Dejansko pa sem globoko v sebi in na površju Cristina. S to razliko, da ne vem niti tega, česa si ne želim. Woody je baje itak brezvezen, čeprav zame ni. Postajam jezna, čeprav sem navajena. Ampak obljuba dela dolg. A ni tako? Me zanima, če se splača vlagati. Ni jesen. In ni pridelkov za vlaganje. Jaz pa zgubljam voljo. Obljuba dela dolg. Ali si jaz vse skupaj razlagam narobe?

Ne vem, če se je že kdaj zgodilo, da bi šla sama sebi na živce, še preden bi odprla oči. Itak me je zbudila madam. Ker misli, da je moja osebna ura in me mora zbujat deset minut pred dejansko uro. Ker ji tako paše. Ker ona tako želi. Jaz pa vsa ponižna in ustrežljiva skočim ob prvem slišanem mjavu in praskanju okna.

Danes sem dokaj nerazpoložena. In na živce mi gre, da se taki dnevi, ki jih moram poimenovati »to je pač tak dan«, kar vrstijo skoraj en za drugim. Ali v sebi držim neizmerno vsoto vseh mogočih frustracij, ali sem na odvajanju ali je pa pač res tak dan in lahko za vse to krivim zrak, ne vem. Ker zrak pa definitivno mora vsebovati nekaj v sebi, kar me dela takšno kot pač v tem trenutku sem.  

Spet sem ravnala impulzivno. Od kje mi to? Kupila sem si rdeče dalije, ki jih želim posadit v posodo, potem pa ugotovim, da mora med čebulicama biti skoraj pol metrski razmak. Torej kaj? Jih stisnem, naj se ljubijo in množijo v zemlji in posledično, kaj, umrejo? Moram se posvetovat s stvariteljico. In seveda, zagrabila sem še eno rožo, sobno rastlino, ki spet ne vem, katera je in sedaj naj kaj? Take stvari ne razumem, ta nadvse nepremišljena dejanja. Čeprav… bilo je razumljivo, ker sem imela pogoj – 5 minut. Torej je bila impulzivnost sama po sebi umevna.

Ugotovila sem, da bom blogala do konca svojih dni*. Tako pač je. Kaj si naj, če mi je naravno.

 *čez en teden pa me več ne bo.

Zdaj bi enga.

slika

S takim neznosnim užitkom, da kar boli.

Nagrada na koncu dneva, v prijetnem zgodnjem pomladanskem večeru.

Pa ne morem. Pa ne smem. Pa nočem. Hočem biti močna. Res. Še dobro, da jih nimam pri roki, čeprav... samo nekaj korakov in... Ah, sploh ne razmišljaj o tem, ker boš se zrajcala do te mere, da boš to res naredila. V prepričanju, da je samo en, potem pa res več nobeden. Ne vem, kaj se lahko zgodi z mano, če sedaj podležem. In podlegala bi do onemoglosti. Znova in znova.