Pustite upe vse, ki ste vstopili...

Poleg tišine. Danes sem jo videla, kako stoji na mostu, se brezskrbno (po moji presoji) pogovarja z ruto na glavi in se bo vsak čas odpravila na svojo kmetijo. Potem me je prešinilo jaz bi tudiiii … bla kmetica. Res, imela bi deset pipik in petelina, pet pujsov, dve kravi in enga bika (ménage à trois, prosimlepo), mogoče kakšno kozo in ovco, pa mačke in psa, goske, race in purane, pa nekaj zemlje, ker se spodobi. Ja, bila bi taka, ki bere Houllebecqa, Anais Nin in poezijo. In ne bi potrebovala čevljev s peto, niti maskare, lak za nohte bi izpadel bizaren in lahko bi bila v svojem malem svetu z živalmi in knjigami. Še se odločam, če sem človek za to. Na trenutke že. Ampak zavedno? Si me predstavljaš?

And I don’t know how to slow it down
Oh My mind’s racing from chasing pirates

Mir bi. Res bi ga. Ne v stilu misic sveta, ampak v mojem. V mislih pošiljam vse v... stran od sebe. Saj vem, saj vem, zadnje čase samo pizdim in tečnarim tukaj. A si naj sedaj iščem novo mesto za tečnarjenje? Če ti ne paše maš tam gor ikonico in se vrni v vasico, ki postaja iz dneva v dan bolj bedna. Če je bilo predlansko leto leto Depresije, lansko Otopelosti, je letos zagotovo leto Nategnjenih živcev. Tako se je vsaj začelo. In če mi sedaj kdo začne o odvajanju, bom ga oklofutala. Res. Ni samo to to. Je še milijon drugih stvari in jaz bi se morala razkosati na milijon kosov, da bi zadovoljila sebe in druge. Krvavim že itak, kot da bi me kdo rezal z motorko. In drugi... so tako naporni. Nekateri, no. Četudi si nadenem nasmeh, me neke osvajalske pripombe ganejo toliko kot komar, ki sem ga ubila lansko poletje. Nisem razpoložena za biti zaželena s takim pristopom. Naporno je poslušati stvari, ki jih vem, četudi nisem strokovnjak na tistem področju. Jih pač vem. It's called samoizobraževanje, ali nekaj takega. Škoda je časa. Res, čas sem začela nenormalno cenit. Čeprav si trenutno želim, da bi čim prej minil. Da dobim svoj mir. In malo tišine.

Pa sem res? Moč je popustila. Nekako sem se sredi belega dne znašla v kuhinji pri prijateljici iz otroštva. Zamikalo me je. Bila sem sama in ponudila se je priložnost. Izkoristila sem jo. Ne vem, kako za vraga mi je to uspelo, ampak enostavno sem vrgla stran ves dosedanji trud. In potem famozni vdih, tako kot se spodobi. Tako kot je mogoče samo po 49 dnevih. Z največjim užitkom, potuhnjeno kot se le da. In takoj za tem, občutek, da sem zamočila, a se kljub temu prepuščam vdihom in izpuhom. Ne morem verjet, da sem to dejansko storila. Ampak, če sem že začela, bom pa še dokončala. Dokler ne zagledam sence, ki gre mimo okna. Nekdo prihaja. Drek, zasačena bom. To ne bo moja majhna velika skrivnost. Takoj me spreleti sram, ker nisem zdržala. Nezadovoljstvo, ker mi je spodletelo. Neki čudni občutki, češ nisi zmogla, kako si lahko tako nemočna, ne vztrajna, ne, ne ne... Užitek se je spreobrnil v razočaranje in jezo, da sem samo zaradi enega vdiha, zavrgla toliko močnih trenutkov. Ah, naj gre vse skupaj v... Potem sem se zbudila. Ne morem verjet, koliko simbolike se nanaša na tisto kuhinjo. Je ključnega pomena pri moji razvadi, čeprav ni povod za nastanek. Je pa nek začetek. Pionirstvo vsega, kar sedaj želim zaključit. In da se mi pojavi v sanjah prav tisti kraj, je srhljivo in skrivnostno hkrati. Kaj vse se skriva v meni? Hkrati pa mi nočno dogajanje daje zagotovilo, da mi tisti en trenutek, en vdih v bistvu ne bo prinesel zadovoljstva, ampak nek občutek, morda bi ga lahko poimenovala slaba vest.

Saj vem, da grem vsaj enemu od mojih štirih zvestih bralcev že na živce s tem rehab poročanjem, ampak moram, ker bi rada nekoč prebrala, kaj vse sem preživljala, da sem prišla do nečesa, kar si dejansko nisem želela, a sem vseeno iz meni (in bližnjim) znanih razlogov morala storit.

Prisluškujem zvokom in si mislim: aha zdaj pa bo. Pa ni. Potem postajam Vicky, nezadovoljna, a nekako brez Javiera. Dejansko pa sem globoko v sebi in na površju Cristina. S to razliko, da ne vem niti tega, česa si ne želim. Woody je baje itak brezvezen, čeprav zame ni. Postajam jezna, čeprav sem navajena. Ampak obljuba dela dolg. A ni tako? Me zanima, če se splača vlagati. Ni jesen. In ni pridelkov za vlaganje. Jaz pa zgubljam voljo. Obljuba dela dolg. Ali si jaz vse skupaj razlagam narobe?

Ne vem, če se je že kdaj zgodilo, da bi šla sama sebi na živce, še preden bi odprla oči. Itak me je zbudila madam. Ker misli, da je moja osebna ura in me mora zbujat deset minut pred dejansko uro. Ker ji tako paše. Ker ona tako želi. Jaz pa vsa ponižna in ustrežljiva skočim ob prvem slišanem mjavu in praskanju okna.

Danes sem dokaj nerazpoložena. In na živce mi gre, da se taki dnevi, ki jih moram poimenovati »to je pač tak dan«, kar vrstijo skoraj en za drugim. Ali v sebi držim neizmerno vsoto vseh mogočih frustracij, ali sem na odvajanju ali je pa pač res tak dan in lahko za vse to krivim zrak, ne vem. Ker zrak pa definitivno mora vsebovati nekaj v sebi, kar me dela takšno kot pač v tem trenutku sem.  

Spet sem ravnala impulzivno. Od kje mi to? Kupila sem si rdeče dalije, ki jih želim posadit v posodo, potem pa ugotovim, da mora med čebulicama biti skoraj pol metrski razmak. Torej kaj? Jih stisnem, naj se ljubijo in množijo v zemlji in posledično, kaj, umrejo? Moram se posvetovat s stvariteljico. In seveda, zagrabila sem še eno rožo, sobno rastlino, ki spet ne vem, katera je in sedaj naj kaj? Take stvari ne razumem, ta nadvse nepremišljena dejanja. Čeprav… bilo je razumljivo, ker sem imela pogoj – 5 minut. Torej je bila impulzivnost sama po sebi umevna.

Ugotovila sem, da bom blogala do konca svojih dni*. Tako pač je. Kaj si naj, če mi je naravno.

 *čez en teden pa me več ne bo.

Zdaj bi enga.

slika

S takim neznosnim užitkom, da kar boli.

Nagrada na koncu dneva, v prijetnem zgodnjem pomladanskem večeru.

Pa ne morem. Pa ne smem. Pa nočem. Hočem biti močna. Res. Še dobro, da jih nimam pri roki, čeprav... samo nekaj korakov in... Ah, sploh ne razmišljaj o tem, ker boš se zrajcala do te mere, da boš to res naredila. V prepričanju, da je samo en, potem pa res več nobeden. Ne vem, kaj se lahko zgodi z mano, če sedaj podležem. In podlegala bi do onemoglosti. Znova in znova.

Danes je tak dan, ko že zjutraj moraš sam sebi prigovarjat, da se spraviš iz postelje. In potem se izmuzneš domov. Itak veš, da ne bo nič storjeno, ker je tak dan.

Četudi govoriš na ves glas, kako boš to pa ono, še vedno nič nisi.

Delo čaka.

Ker je tak dan.

Od danes bo vse drugače, boš videl.

Zjutraj sem slišala - danes boš žalovala. In sem.

Z nasmehom na obrazu. Samo, da je vse lepo in prav.

Z mano ni nič narobe.

Le če-ji so se podrli in bijem notranje bitke.

Tako tipično zame, da mi je notranja vojna skoraj kot zrak.

Nič nisem huda, da dežuje.

Všeč mi je zvok, ki ga slišim,

pomirja me,

spominja na jesen,

ko ni bilo nič od tega, kar je sedaj.

Spraševala sem se, kako sem lahko bila brez, jeseni, ko je padal dež, pa sem potem ugotovila, da sem v bistvu že takrat izstrelila prvi strel in začela vojno. V sebi.

(to ni pesem)

Vedno me najde ob najboljšem času. Zame je kot Apaurin. Saj ne, da bi potrebovala pomirjevalo, nisem v takem stanju. Ampak, si predstavljaš kakšno me naredi, če sem že tako mirna, potem pa pride še on, Debussy, in me naredi... a obstaja izraz, ki bi opisal stanje pomirjene pomiritve? Spet je prišla na plan moja posesivnost, prilastila sem si ga dokončno, potrjujem, moj je, ni mi pomoči. Ne morem si pomagat, padam na klavir kot padam na moške, ki mi pripravljajo zajtrk, me nežno božajo in strastno... recimo temu ljubijo, čeprav nisem spet toliko v transu, da bi uvedla to besedo v svoj besednjak posteljnih aktivnosti. Ampak katero koli drugo besedo bi bilo grešno uporabiti ob tej glasbi...

*mogoče bi vse skupaj pasalo bolj sem...