Pustite upe vse, ki ste vstopili...

Alanis. Skoraj iz naftalina. Tam nekje se na Jagged Little Pill nabira prah. Eden izmed prvih CD-jev, ki sem si jih kupila. Ta komad je večen. In ona bo vedno velik del mojega stopicanja v glasbeni svet.

Na youtubu so večinoma cenzurirani komadi. Tale ni. Direkten, ekspliciten, tak kot mora biti. Kot sem bila jaz nekoč. Danes več ne.

Ohladitev je vzbudila željo po peki. Ne vem, kot da bi z hladnejšimi temperaturami ustvarjala navidezno toploto v obliki hrane. Ampak hrana ni tolažba, nikoli ne bo, je le nekaj kar rada počnem – pripravljam z lastnimi rokami nekaj, kar je potem jedljivo (ali pa tudi ne, včasih tud jaz kaj zasračkam).

Romantika je, ko ti moški ustvari rožico iz testa...

Kdaj si nazadnje naredil nekaj prvič v življenju? Danes. Sirove rogljičke. Kiflinčke. Karkoli. Tisto nekaj, kar se topi v ustih in ima malo sira na vrhu za popestritev in boljši okus. Vsakič, ko se lotevam nečesa novega v kuhinji sem rahlo nemirna, ker ne vem, če mi bo uspelo ali ne. Pekovska samozavest je na nuli do trenutka, ko vzamem spečeno iz pečice in ugotovim, da je uspelo. In da je okusno. In če ne bo dobro, se bom skritizirala, še preden me bo kdo drug. To je dobro. Ker bo naslednjič boljše. In na koncu najboljše.

Vojska nagcev

Četudi so moji možgani danes na počitnicah, je rezultat pozitiven. Morda pa je Standard danes začel delovati v pravem pomenu. Verjetno bom celo življenje poslušala, da se taki avtomobilski manevri, kot sem ga izvedla danes, nalagajo na youtube. Še zdaj mu verjetno ni jasno, kako mi je uspelo. Niti meni ne. Je pa bilo za crknit smešno. Rada se smejim na lasten račun. Opažam, da zelo rada.

Kofi & rogljiček

In potem, ko so taki hladni dnevi, ki napovedujejo prihod moje ljube miss Jeseni, je dobro imeti sirove rogljičke in skodelico kave ter se razvajat. Pustiti določene stvari pri miru, naj počasi zbledijo ob požirkih kave in grižljajih, ki se topijo, kot se bodo nekoč stopili spomini.

...

Recept?

1 kg moke

0,5 l mleka

½ žličke soli + ščepec sladkorja

6 dk kvasa + 1dcl toplega mleka + malo sladkorja

(pustiš, da malo deluje in popeni)

2 dcl olja (ja ful, cena rahlosti testa, naslednjič poskusim z maslom)

Ne vzhajat!! (ampak res ne, je bilo tudi meni čudno, ampak ko sem videla, kako se večajo že narejeni sem vedela zakaj)

5 kupčkov se razvalja(dobiš baje 12 kosov, midva sva delala po občutku)

narediš rožico (glej sliko) ali ti jo naredi boljša polovica

testo zavijaš od širokega proti ožjemu

pomažeš z jajcem

potreseš s sirom ali soljo ali semeni, lahko daš not šunko, sir...

(sladka varianta namesto ½ žličke soli + ščepec sladkorja, dodaš 3 žličke sladkorja + 1 žličko soli in filaš z orehi ali nutelo ali marmelado...)

Tojeto.

Danes sem doživela spet en epiphany. Zmožna sem biti ok, kljub vsemu, kar se vleče že nekaj časa. Postajam imuna in sem sposobna biti ok. Tudi če so določene stvari trdovratni madeži in še kar vztrajajo, sem ok. Ker je vse odvisno od mene. Kako si bom sama naredila. Pika. Konec. Če bom želela bom ok, če ne, bom depresirala. Saj ne, da mi misli ne bi tu pa tam zašle v temno temne globine. Saj mi. Vsaj enkrat dnevno. Toliko vsega se še moram naučiti. Mislim, vsak bi se moral. To prihaja sproti, le zavedat se moraš, kaj lahko pridobiš iz določene situacije. Pri odnosih in življenju nasploh. Nočem biti slepa oziroma nočem se slepit. Moram videti, kar je tisto kar lahko izluščim iz trenutnega. Vse bolj se mi zdi, da je to ena posebna veščina, ki bi jo moral obvladat vsak, pa ni ravno tako. Ko smo že pri obvladovanju. Neverjetno je, kako obvladuje mojo lakomnost. V rokah sem držala set oljnih barv in tako so se mi ponujale prasičke, da bi jim skoraj podlegla. Dokler ne slišim v ozadju strogega glasa (ne, ni bila moja vest), da tega ne potrebujem. Res je, ne potrebujem, ker že imam. Želim si pa. Kurčevo je, ko začneš razmišljat kaj je potreba in kaj zgolj želja. Potem lahko v trenutku začneš živet asketsko življenje. Bi bila tega zmožna? Hm, ja, to bi pomenilo odrekanje tudi hedonističnim, babjim vikendom kot bo ta prihajajoči. Vodka on ice, smeh in kinky debate pozno v noč. Mnja, od nekdaj sem se imela za hedonistko.

Prvič šok in potem žalost. In potem včasih olajšanje. Včasih kaj drugega. Tokrat slaba vest. Tako grozno mi je, da nisem zmogla Pred. Sedaj Po je že prepozno. Očitam si, da sem se zanašala na čas. Saj je še čas. Ampak kako veš, da je čas? Kako veš, da ga imaš in kako veš, da ga ima drug? Zakaj si tako presneto prepričan, da je še čas. In zakaj potem, ko ga več ni, razmišljaš o tem, kaj vse lahko bi, kako bi, pa nisi? Ker si se zanašal na čas. Ki ga več ni. Lahko bi eno samo stvar, da bi drugega razveselil, osrečil, mu polepšal čas, ki je še ostal. Pa nisi. A take stvari zaceli čas?

slika ni moja

Udobno sem ležala na hrbtu in strmela v nebo. Občutek božanskosti me je spreletel, ko je tik nad mano nebo ponudilo tak fascinanten utrinek, da se mi je za trenutek ustavilo srce (hočem dramatizirat, ker je bil res once in a life time utrinek kot tisti božični na jaslicah). Mislim, da zvezde znajo bit nevarne, ker človeka lahko prisilijo, da se prebudijo globoko zakopana vprašanja o smislih, zakaj sem tu, kako to, da smo se razvili do te stopnje, smo sami, kaj je sploh naš namen, zakaj ravno jaz... Raje sem razdelila nebo na tri dele in tri zvezde so bile osrednje točke vsakega dela. Odločitev A ena zvezda in njen okoliš, odločitev B druga zvezda in njen okoliš in odločitev C tretja zvezda in njen okoliš. Po opazovanju neba so se v teh delih nekako v eneki meri pojavljali utrinki, torej vsepovsod je bila podobna možnost, da se pojavi utrinek. Meje so jasno določene. In tam, kjer bo prvi utrinek je prava odločitev. Po desetih sekundah švigne utrinek tik ob zvezdi A, rahel šok, čez 5 sekund še en utrinek, spet ob zvezdi A. In potem mir, nič več utrinkov kar nekaj časa. Ne vem, ne vem, res, ne vem. A so zvezde verodostojne? Jim lahko verjamem?

Nekajkrat me je vprašal, če sem ok in zakaj moram ležati in gledati navzgor. Po mojem je mislil, da lahko vsak čas padem v grozno depresijo, ali karkoli, ker tlačim frustracije. Jaz sem se pa, nasprotno, po dolgem času popolnoma sprostila. To mi dela črnina in rumene pike daleč stran, ki mi zbujajo občutek, da sem ena majhna stvar, a kljub temu sem imela v sebi moč, da jih vse objamem, vse zvezde neba, in jim nudim varno zavetje. V meni je bil mir in ob vsakem utrinku sem vzdihnila z navdušenostjo, ki je značilna za stvari, ki jih doživiš prvič.

Nič ne furam za žile rezat muzike. Moram si vlivat življenje na vse mogoče načine. In samo še malo manjka, da me bosta ta dva popolnoma očarala z vsem, kar nudita.

Počutim se kot kak osnovnošolček, ki je prišel v prvi razred in je čist zmeden in izgubljen. S to razliko, da jaz nisem v učilnici prvega razreda, ampak v učilnici Življenja. Ugotovila sem, da padam na izpitu Odločanja. Moja intuicija na katero sem se zadnje čase prevečkrat znašala, me je pustila na cedilu. Razočaranje je seveda veliko, ampak sedaj sem teoretično postavljena v situacijo, ko spet moram priti do neke odločitve in ne, to ni odločitev tipa kakšen sladoled bi raje - čokolado ali gozdne sadeže.

Prej sem bila soočena s stavkom, ki je namignil, da se bo treba odločit, kaj bi rada. Kaj bi rada? Ja, kaj? V bistvu vem in hkrati ne vem. Ko vsaj ne bi vedela. Potem bi lahko prišla vsaj do ene rešitve, zdaj imam na voljo več, ker bi pač rada marsikaj, ni pa vse mogoče istočasno. In kako vem, kaj bo prav? Kako bom vedela, da bo tisto za kar se bom odločila, tisto kar bo najboljše? Enostavno se mi ne da več skozi lastno samomučenje, zaradi napačne odločitve, ki bi jo naredila. Očitno nisem toliko zrela, da bi se vedela odločat zase. In da bi vedela, kaj je tisto dobro zame. Enostavno ne vem. In to je res en jeben občutek.

Še dobro, da obstaja internet. Kdo bi si mislil, da obstajajo navodila, kako postopat v primeru odločanja. Torej:

1. napišem možnosti

2. preračunam možne izide (pazi to! Procentualno!)

3. se posvetujem z intucijo (ko jo J E B E)

4. se odločim

5. izvedem odločitev (in ne mislim na druge možnosti, ki so bile na razpolago!!!)

6. ocenim odločitev (itak se bom spraševala, kaj bi bilo ČE)

Glede na to, da se na intuicijo več ne zanašam 100 % je čas, da vzamem list papirja in začnem risat, pisat, računat in preračunat. Omojbog življenje je čist preveč težko!

Ampak sedaj grem gledat zvezdnato nebo. Mogoče se mi utrne srečna zvezda

Pa se je zgodilo. Po nekaj dnevnem mučenju sem privlekla na plan „pribor“ za slikanje. Minilo je že precej časa, za sabo sem pustila dve nedokončani sliki. Tudi tretja „Depresija“ (), ki krasi steno nad posteljo deluje še nedokončano, a kljub temu ima čast, da visi in krasi, recimo. V bistvu niti nimam bogate zbirke, mogoče pa jo bom nekoč imela.

Oljne barve so. Drugo pri meni več ne gre. Četudi se sušijo dlje, so najljubše. Že samo zbiranje materiala je bil prvovrsten podvig poln posebnih občutkov. Ko kopaš po crafty škatlah in vidiš, da te čaka še vaza, ki je napol končana in barve za steklo. Akvarel. Tempere. Scrapbooking material. Čopiči, ki se začuda niso vsi porazgubili. In seveda paleta.

Minilo je toliko časa, da nisem bila več povsem prepričana čemu laneno olje. In kako dobim rjavo barvo. In prekrila sem stare poskuse, čas je za novo poglavje. 

Poskušam biti impresionistka. Saj vem, saj vem, nikoli ne bom. Prav ta slednji stavek je moj največji sovražnik. Toliko sem samokritična, da se ob sebi ne zmorem sprostit. Ampak tudi to je minilo, ker sem si v notranjem monologu čudežno dopovedala, da gre zgolj za sproščanje, da ni nobenega kritika daleč naokoli in da moram preprosto uživat. Ker to je bil namen tega vlačenja naprej. Potem se je oglasil še tihi glasek, mislim, da je njegova funkcija egobuilding in mi rekel, da če sem že imela vse zuje in petice pri likovnem in da si je gospod likovni v srednji šoli vsak moj izdelek prisvojil (le kaj je z njimi počel?), da tako porazna spet ne morem bit.

In tako sedaj uživam v packanju in v smradu, ki ga povzroča laneno olje. Moram negovati svoje notranje strasti. Drugače enostavno ne gre.

Sicer mi ni ravno do pisanja, ampak se mi zdi fino, da malo počastim tale prostorček, v katerega se zatekam že 4 leta. Ni veliko, ampak ne vem, če sem še pri čem tako dolgo vztrajala. Izobraževalne institucije ne prištevam. To tukaj je bolj hobi kot kaj drugega, sproščanje ventilov in izživljanje nad štirimi bralci, ki jih imam. No, na tak način me spremljajo še knjige. Lahko bi me še stojalo za slikanje, oljne barve in vonj po terpentinu. Ima me, da bi vse skupaj spet privlekla na plan. Zbiram pogum. Zašla sem, želela sem le napisat, da je blog definitivno stvar, ki mi je spremenila življenja. Ker pač ljubezen spremeni življenje in če ti je dana z blogom, potem je blog definitivno stvar, ki ti spremeni življenje. Res si nisem mislila tistega poletnega popoldneva pred štirimi leti, ko sem strmela skozi okno in izbirala ime za katerim se bom skrivala, da bo to nekaj pri čem bom blestela s svojo vztrajnostjo. In da bo vplival na moje življenje tako močno.

Zavidam ti blogić, da si me premamil, da kar vztrajam in vztrajam...

Ne vem, kje točno bi začela. Toliko spoznanj in vsako z določeno pomembnostjo, da se je težko odločit, katero bo dobilo čast, da ga izpostavim kot prvo. Zadnje čase doživljam svoje male velike tragedije in življenje me je na grob način potisnilo v tisto res pravo odraslost, ki je marsikdo nikoli v življenju ni izkusil in niti ne bo.

Spoznanje številka ena

je zagotovo tisto, pri katerem ugotovim, kdo so moji pomembni. Tisti, ki se trudijo. Tisti, ki vztrajajo. Tisti, ki sprašujejo. In če še kar molčim sprašujejo še bolj, do točke, ko vidim, da pač enostavno moram zaupat, ker je trma na drugi strani močnejša od moje. Tako imam njo, ki je mali firbec in ji lahko zaupam in sem ji. Vse. Čisto vse. In imam njo, ki me je kregala in dobesedno prisilila, ko sem jo že ne vem kolkič zavrnila, da zdaj pa je dovolj in da kava mora past. In bo. Danes bo. Potem imam njega, ki sem ga za nekaj časa odrinila, a vem, da je. In imam njega, ki je ves čas ob meni in me bodri in tolaži in briše solze. Družina je samoumevna, čeprav vem, da ni, ampak zame je, tako sem vzgojena, zato njih ni med zgoraj naštetimi. Pomenijo pa. Ne potrebujem sočutja, smilečih pogledov ali besed, potrebujem le dejstvo, da sem nekomu toliko pomembna, da se vrača, četudi odrivam. Pravijo, da so pravi ljudje, ki se veselijo tvoje sreče, ampak meni se zdi, da je težje biti ob nekom, ko mu gre bolj navzdol in je neznosen, da je že na meji tečnosti in je predvsem neprijetna družba. Pretvarjati se, da si za nekoga vesel, je lažje, kot se pretvarjati, da zmoreš biti ob nekom, ki je v nekem obdobju precej nerazpoložen.

Spoznanje številka dve

bi lahko bilo to, da sem ugotovila, kako presneto sem močna. In čutim, da zmorem še več, da me to ni sesulo in da lahko prenesem še kakšen udarec. Saj ne, da si ga želim, ampak samo dejstvo, da me vse to, kar je, ni sesulo, mi vliva upanje, da bo na koncu vse dobro. Ostajam tako presenetljivo pozitivna, da strašim samo sebe. Ja, tudi trenutki grozne žalosti in razočaranja so prisotni. In neke čustvene bolečine, ki je včasih manjša, včasih večja. Potem se sprašujem, kaj je bolj boleče, ena ali druga stvar. Kaj bo, ko bo nečesa konec? Kaj bom občutila?

Spoznanje številka tri

je meni sicer smešno, ampak zdi se mi, da sem res borka. Da me kljub življenjskim preizkušnjam neka notranja trma vodi naprej in ne dopušča, da bi obupala. Zanima me, kakšna bom čez recimo 15 let. Mogoče bom imela kožo kuščarja, srce kot mango, trdo navzven, a z mehko vsebino le za določene in izostren čut za vse barabe tega sveta. Ali se bom iz vsega doživetega kaj naučila. Ali bom lahko zaupljiva in ne bom sumničava. Ali bom kljub vsemu na nek način vedno naivna in bom verjela praznim obljubam, izkrivljenim resnicam in drugim grdim trikom, ki so jih zmožni ljudje. So to sploh ljudje?

Spoznanje številka štiri

vedno bom metulj. Pisana, leteča, nemirna. Ne morem si pomagat. Vedno me bo rahlo odnašalo, a imeti moram trden pristan, da ne odplujem. Pristan v obliki varnosti, razumevanje, velikega srca in nežnosti. Vedno bom željna tiste male svobode, ki jo metulj potrebuje, da razgiba svoja krila.

Nisem dobro. Ne morem biti vedno dobro. Tudi biti ne dobro je dobro. Tudi to mora biti. Rada bi le, da bi bilo kratko, a ni. Rada bi, da bo hitro pozabljeno. A ne bo. Take stvari ostanejo zavedno shranjene v nek delček človeka, pospravljene v predal na katerem se bo čez nekaj časa, vsaj upam, začel nabirat prah. Zdaj enostavno moram doživljat te občutke, ki so mi dani ob teh mojih malih velikih življenjskih tragedijah. Pa saj, včasih kaj odide s solzami, pa je vsaj za trenutek lažje...

Nocoj, ko sem sama. Vem, da nisi za vsakogar Fiona, ampak tako lepo si usklajena z zvokom dežnih kapelj, ki se tihotapi v sobo. Sama sem, ker morda dajem občutek, da sem lahko. Saj je lahko... biti ovit v spomine in v če-je, ki bodo komaj čez čas pridobili na pomenu. Zdaj je vse še v zraku, kot da bi bilo na dosegu roke, a se pretvarjam, da je po vseh izrečenih besedah že zdavnaj vse predaleč in nedosegljivo in nikoli več možno, da bi bilo moje. Love ridden. Recimo. Danes sem željna vseh tistih osnovnih potreb, od hrane, ki sem jo spravljala malo preveč vase in do želje po pravih dotikih, ki ostajajo neizpeljani. Le v mislih čutim roko na boku, prav tam, kjer se najbolj zliva s telesom in drsi v skušnjave...