Moj eDnevnik

Še odmeva ne, ne, ne

Delam. Se pravi ustvarjam. Preživljam sebe in druge. Po pravici, bolj druge kot sebe, pa vendar živim. Leto za letom, vsak dan, no ja sobote res ne, pa saj si nisem sama tako zmislila, če ni treba, pač ni treba. Tudi skozi teden se lahko marsikaj naredi, dokonča in nihče ničesar ne pogreša, ali se pritožuje. Leta pa tečejo, aja so tekla do sedaj, do pred nedavno, hitro, mnogo prehitro so minila.. Brez večjih pretresov so hitela, brez nekih omembe vrednih problemov, če pa so že nastali, so bili samo moji, skriti in hitro odpravljeni, samo, da je delo teklo nemoteno in vsem je bilo vse prav.  Se mi zdi, da kar preveč prav, ker sedaj vem, da ni bilo nič prav, pa čeprav je bilo vse prav. Le kdo bi to razumel, če ne bi vse to doživel.

Nekega dne ob vsem tem, vse prav,vsi zadovoljni, no tisti, ki delajo z vsem sigurno ne, ampak so raje tiho, ker bi sledilo, saj lahko greste na boljše, vrata so vam odprta,  se pojavi objava, da se za naslednja leta išče  in razpiše ponudba za nove sodelavce. Čudno, dela ne primanjkuje, obstoječi smo delo opravljali brez zamud, ali zastojev, sedaj pa razpis po novih  kadrih. Vsi dosedanji delavci v dobri veri, da smo dostojno služili vsa ta leta, smo  se glede na posvete, seveda prijavili  s ponudbo, ki je že do sedaj bila na meji preživetja, pa vendar dela na srečo ne primanjkuje,  bomo že prebrodili, saj smo navajeni. Prepričani, skromnih pričakovanj, da smo do sedaj dostojno služili in opravljali vestno svoje delo in tako  bi ga  tudi v bodoče, čakamo na rezultate naše ponudbe. Prispe pismo s kratko in suhoparno vsebino. Vaša ponudba žal ne ustreza, hvala za sodelovanje in lep pozdrav.Osem let dela se je v hipu odvrtelo, zavrtelo in ustavilo. Brez vsake možnosti pogajanja, prilagajanja novim pogojem, če bi nam jih vsaj  ponudili, prav ničesar, le tišina in globoka zareza tam nekam daleč, globoko, boleče.

Nekako se poberem in čez čas pokličem odgovornega, ki si je očitno zaželel in pač izbral nov svoj team, vsekakor svoje ljudi, drugačne, boljše sigurno ne, v to sem prepričana .Tako s strahom in kepo v grlu sem zbrala pogum in ga povprašala, če še imamo obstoječi  morda kakšne možnosti za nadaljevanje dela, saj bi sprejeli vse njegove zahteve in ponudbe. Prijazno sva se pozdravila, potem pa so za vsako moje vprašanje ali prošnjo deževali samo, ne, ne, ne, ne, ne, nobenih možnosti ni več. Samo to in nič drugega. Ne, ne. ne, ne še vedno odmeva, tudi ponoči v sanjah se prikradejo vame se ostro zarežejo ti kratki ne, ne, ne......  in tako zelo bolijo.

Po osmih letih obstaneš, brez vsakega vzroka, kar tako, ja, kar tako brez dela, odrinjen in brez vsake možnosti. Nisi njihov, samo zaradi tega. A pravice, hm so, ja, ampak samo za priviligirance. Boli pa vseeno.

Moja luna

Prihod polne lune je zame vsakokrat neko posebno doživetje. Telo postane drugačno, misli so povsem drugje in igrivost me celo prevzame. Tudi nocoj je prav tako. Vsepovsod čarobna svetloba in njen čudovit soj z neba.

Zrem vanjo nepremično, moteči so le avtomobili, ki kot nalašč drvijo mimo in s svojim hrupom motijo najino idilo. Pa se ne dam. Stopam proti njej, stegujem roki in že skoraj se zlijem vanjo. Nežno me je objela, ko sem se tako počasi stisnila v njen objem. Tako topel je, tako nežen, tako poseben, najin. Toliko si imava  za povedati od takrat, ko je odšla tako počasi po delčkih vsak večer jo je zmanjkovalo, ko mi je pomahala, vse dokler ni potonila za odejo oblakov in zaspala za nekaj časa. Prav tako sem z njo zaspala tudi sama. Dogajalo se je, pa kot, da se to ni zgodilo meni. Nisem je hotela s tem vznemirjati nocoj,  morda bi jo preveč prizadela, morda sploh ne bi razumela umazane igre v kateri sem nehote morala igrati. Prav zaradi tega morda drugič sploh ne bo hotela več priti. Pa vendar sem začutila, da je nocoj nekako drugačna, otožna. Njen pogled je začuden, ogenj ni tako sijoč kot prejšnjikrat. Ve za mojo žalost in še bolj tesno me objame, me poboža, me ogreje in v njenem objemu spet dobivam moč za nove boje, veliko moči. Mirovanje v njenem naročju je nebeški občutek.

Tako srečna sem, ker je, ker pride ravno takrat, ko sem najbolj prazna in napolni me s prav tistim, kar sedaj najbolj potrebujem. Moč, potrpežljivost, radodarnost, pogum, hvaležnost, odpuščanje....

Po vsem tem pride tudi ljubezen, kar sama, brez, da prosim zanjo. Življenje je lahko zelo prijazno in lepo,ampak brez moje lune že ne. Kako srečna sem, da me imaš rada, ti moja luna, ne odhajaj, ostani.

Danes je odšla

Bilo je dekle, no, tako nekako se vse začne...... ja tako so se začele tudi pravljice.Morda je to pravljica, morda resnica. Za nas, ki smo jo poznali, je eno in drugo.

Kodrolaso dekle z modrimi očmi, otožnega pogleda, polnimi rdečimi usti, malce drugačna, pa vendar naša. V času, ko sem jo spoznala, me je v vsem spominjala na pravljico o deklici z vžigalicami.

Plaho je pristopila k moji šefici in jo bolj kot ne, potiho zaprosila za nekaj živeža z odlogom plačila, kar ji seveda dobrohotna šefica ni odklonila.Tako je bilo kar nekaj časa. Prihajala je plaho,odhajala pa z nekim posebnim leskom v očeh, ki sem ga vedno občudovala. Še danes ga vidim.

Odšla sem drugam in s tem sem izgubila tudi njo. Spomin pa ni odšel nikamor.

Minila so leta, srečali sva se v povsem drugačnem času. Plaho dekle je postala prava odločna ženska.Polna načrtov za naprej, poročena, srečna z nekim posebnim žarom in upanjem v očeh.Priznam, prevzela me je njena energija, optimizem. Bili so časi tišine in ponovno sva se srečali in se še bolj zbližali, saj je naneslo,da sva delali v istem podjetju. Seveda leta so naredila svoje in vsakdanje skrbi so naju utrjevale in plemenitile, čas pa je neusmiljeno hitel naprej.Prehitro je izgubila moža, hči pa je odšla študirat drugam. Ni je strlo in v  zagnanem delu v sadovnjaku, vinogradu in še kje, je pridobivala novo moč in zagon. Na zunaj je bilo vse enkratno, vse v najlepšem redu. Kratki pogovori s sosedi, prijatelji, so ji vlivali novih moči, vsaj tako je bilo videti. Kaj se je dogajalo v njeni duši, v njenem srcu, ve  na žalost le ona. Ni imela materialnega pomanjkanja, ampak to žal nič ne pomeni.  Nazadnje sva se srečali v njenem nasadu breskev. Hitela je od ene do druge, jih občudovala in me povabila, naj si jih natrgam. Bile so resnično enkratne, debele, rumene, sočne in z veseljem sem si jih natrgala.

Ko pridem z morja, mi je dejala, bom imela več časa in se bova lahko kaj več pogovorili.

Sporočili so mi, da je ni več. Kar tako, preko noči je omagala, sama, brez slovesa je odšla povsem tiho.Kako, ve le ona.

Danes sem se za vedno  poslovila od nje.Njen pogled s slike, prav tak, živ kot takrat,  že dolgo nazaj, ne bo zbledel nikoli. Nobene solze v očeh njene hčerke in  nobene vidne prizadetosti ne morem dojeti, ne razumem.Kaj so že solze, pa saj ni važno. Ljudje jokajo tudi od sreče.

Z rdečim nageljnom sem se poslovila. Odšla je, v mojem srcu pa bo ostala do takrat, ko odidem tudi sama.

Pa vendar ne morem drugače, kot da vprašam...zakaj ona, zakaj, zakaj....  

Vonj po črnilu

Mesec avgust je zame nekako poseben mesec. Ne toliko zaradi dopusta,  ali počitnic saj si tega niti ne privoščim, vsaj v tistem pravem pomenu besede ne. Sem pač generacija, ki ni imela veliko teh možnosti  pa ,če so že bile, jih nismo znali prav izkoristiti, ampak nič zato.

Že dolga leta moje misli v tem mesecu tako živo odtavajo tja daleč nazaj v moja čisto otroška leta. Pa prosim, ne mi zdaj očitati, da me prehiteva starost, čeprav tudi daleč ni.

Tako v živo vidim svojo mamo, ki je žal nimam več, kako zbira dinarje, sešteva, pregleduje stare zvezke, če bi bil kakšen še uporaben, sprašuje znance in sorodnike o sposoji in nakupu šolskih knjig, za kar sem na tiho molila, da jih le ne bi imeli, saj so bile vse že tako zelo zdelane, da jih je bilo kar groza prijeti v roke. Tudi v šoli smo imeli še nekaj časa zatišje, dokler se zadeve niso uredile, da smo vsi prišli do vseh zahtevanih  potrebščin. To so bili nestrpni in nemirni dnevi. V zraku je bil vonj po svežih novih zvezkih, morda kakšni novi knjigi.Kako lepo je bilo dobiti nov svinčnik in novo leseno škatlico za shrambo le tega.Pravo bogastvo je bil nakup barvic. Najprej jih je bilo le šest, bile so pravo čudo lepote, kasneje že dvanajst, ah kasneje...  koliko že več in več.

Razjokala sem se, ko je katera padla na tla in ji je odletela konica, pa  je bila potem zaradi šiljenja krajša, pa me je mama okregala, da ne bodo vzdržale do konca šolskega  leta, za druge pa žal ni bilo denarja. Kako čudovito je bilo držati v roki lesen peresnik s povsem novim peresom, ki se je tako lepo svetilo in ga pomakati v steklen črnilnik iz katerega je tako posebno omamno zadišalo. Zapisati v nov zvezek na prvo stran, tako  počasi prve besede, ki so bile največkrat tako zelo okorne in pomanjkljive,da mi še danes prikličejo nasmeh na lica. In še in še bi lahko naštevala, ampak  nisem vam hotela to povedati.

Hotela sem povedati, da me vsako leto ob tem času zagrabi predšolska mrzlica. Kar tako odtavam v papirnico, ali knjigarno. Ogledujem si zvezke in ostale potrebščine, v roke vzamem kakšno knjigo in jih nežno odlagam nazaj. Ta vonj vsega tega novega me dobesedno opija in kar ne morem odnehati. Srkam vase vse to novo, pisano paleto barv, opazujem starše in otroke s svojimi zahtevami in  dobesedno me odnese. 

Kupim si zvezek ali dva, kupim ovitke, svinčnik in morda kakšno barvico. Le tistega navadnega peresnika ni več.So pa čudoviti in tudi dragi nalivniki in seveda kemiki, ki so bili v mojih časih le pobožna želja in sanje.Tudi sedaj mi ni preveč zanje.

Tako čudovit je spomin na ta leta in ta vonj po vsem novem šolskem je tako zelo prisoten. Zdi se mi, da postaja vedno močnejši, vedno bolj dišeč, omamen. Jutri bo spet moj dan.

Mak

Vem, prebral boš. Nič ne bo drugače in nič se ne bo spremenilo.  Pomlad je, pa saj veš. Zelena odeja okrog in okrog mene. Čudovite modre, zelene, rumene barve še lepšajo to prostranstvo. Visoke trave lahno valovijo s pomočjo nežnih sapic.

Obstala sem pred tem čudežem narave, zajela sapo in počasi zabredla vanjo, lahkotno, mehkobno, kot odplava izgubljeno pero letečega ptiča. Ja, še nekdo je bil z menoj, tako kot včasih ti. Samo danes je bilo malce drugače. Zazrla sva se drug drugemu v oči, uzrla sem tvoj pogled. Pustila sem naj gre naprej, v sebi pa sem tiho upala in se malce bala, naj ne bo tako, kot je bilo takrat, saj veš....

Pokrila sem oči z dlanmi, ko sem opazila, da se je sklonil prav tam. Utrgal je cvet in prihitel nazaj, tako kot ti, takrat, saj veš. Tako nežno se me je dotaknil, kot, da bi me hotel prebuditi.Nisem zmogla pogleda, preveč je bolelo. Privzdignil  mi je brado, me stisnil k sebi, me pobožal in mi zataknil cvet maka med lase za uho.

Zatrepetala sem, kot slamica v vetru, začutila toploto njegovega telesa in se mu zazrla v vprašujoče temne oči....joj, v njih se je zrcalil tvoj pogled, tvoje oči...prav tako je bilo, kot takrat...tudi ti si mi utrgal makov cvet, mi ga nežno zataknil v lase....legla sva v mehke trave midva takrat.....tudi danes je bilo tako, vendar s tvojim pogledom...odšel si, saj veš..tudi sedaj ne bo drugače, ali pač...prosim umakni svoj pogled, odidi za zmeraj... 

Zakaj si to storil,zakaj.....

Vsak dan sva se srečevali, prav vsak dan.Včasih na hitro, ja prav na hitro je odbrzela na drugo stran ceste in se pognala v krošnjo kostanja. Zato sem vsak dan tako s strahom prihajala na mesto, kjer je imela svoj prehod.Počasi sem se približevala, čeprav sem včasih naletela na čudne reakcije voznikov za mano, pa vendar sem vstrajala in upočasnila svoje vozilo. Vedela sem,da bo tik pred mano hotela preko ceste  tako, kot vsak dan.Prav domači sva si postali, ker je prav vsak dan skoraj ob isti uri tako elegantno priskakljala preko otroškega igrišča, obstala malce ob ograji kakor, da bi se hotela prepričati sem tam,ali nisem, pogledala je sem in tja in potem urno s tistim svojim privzdignjenim košatim repkom odbrzela preko ceste na drevo. Vedno sem postala,jo skozi okno vozila poklicala kar tako in vrnila se je z drevesa na tla. Včasih je poiskala kostanj in ga tako spretno in ljubko hrustala,da kar nisem mogla naprej.Tako zvedavo me je pogledovala ob tem,kot bi mi hotela povedati, kako zelo uživa in kako je srečna. Razumela sem jo in z njo živela.

Postali sva pravi prijateljici skoraj zaupnici. Vsak dan posebej sem jo opozarjala naj ne skače kar tako preko ceste, prosila sem jo, naj bo previdna,naj posluša preden bo skočila na nevarno območje.

Ja, kar nekaj časa sva tako prijateljevali, vsako jutro,skoraj ob istem času, ja vsako jutro do nekega jutra.

Pripeljala sem se,kot že tolikokrat. Pred seboj na cesti, ki res ni kdo ve kako prometna sem naenkrat zagledala košat repek, vse ostalo kot da ni nikoli pripadalo živemu bitju je bilo pomečkano, zalizano v trd asfalt. Ustavila sem sredi ceste,nisem znala ne naprej, ne nazaj.Košat repek je migljal v zraku in veter ga je tako nežno prepogibal sem in tja.Moje solze so tekle nanj in spirale bolečino. Ničesar drugega ni bilo več prepoznavnega. Vzela se košati repek in ga stisnila k sebi.Mimo so vozili avtomobili, ljudje v njih so me začudeni pogledovali,otopeli,brez kančka sočutja, očitno so me ožigosali,kot da nisem pri pravi.

V njih nisem iskala krivca,ki je tako neodgovorno in očitno brez kančka vesti zapeljal preko te ljubke veveričke,ki je vsak dan priskakljala preko igrišča, me počakala in potem preko ceste skočila na drevo in od tam zvedavo opazovala svet okoli sebe, ne zavedajoč se,kako zelo je krut in neodgovoren do ničesar.

Kdo si, ki si to storil, imaš vest,imaš dušo. Srce vem, da te ne boli,samo veverica je bila....ja ampak živo bitje, človek.....

O, reka, reka

Sonce žge in ropot helikopterja, ki počasi kroži nad reko in se približuje, odganja še tisto malo ptic, ki krožijo sem in tja....

Stojim na brežini in nemo opazujem to vožnjo, to grozljivo pričakovanje.

Kolikokrat sem te že opazovala, ti moja reka, kolikokrat sem sedela na kakšnem kamnu, pomočila noge vate in tako po svoje sva se pogovarjali. Veliko sem ti zaupala, ti pa si me s svojim žuborenjem razumela, se veselila z menoj, me tolažila, tudi solzo, ki je kanila vate si sprejela v svoje dlani in zazdelo se mi je, da si jo nežno položila na svojo gladino, jo pobožala in skupaj sta nadaljevale svojo pot naprej.

Ko sem se zazrla tja daleč naprej proti tvojemu toku, od koder si včasih hitro, včasih bolj leno prihajala takole poleti vse bljižje in bližje mimo čudovitega zelenja, me je vedno preplavilo neverjetno vznemirjenje. Tako čudovito si se vedno lesketala v soncu, tako čarobno skrivnostna si se mi vedno zdela, da mi je bilo vedno hudo, ko sem morala oditi stran, kajti tako rada bi odplavala s teboj v neznano.

Veliko veš o meni, jaz pa tudi nekaj o tebi....in leta so veliko prehitro brzela naprej

Zadnje čase si postajala malce otožna, dosti drugačna...včasih si odbrzela mimo mene kot, da me sploh ne opaziš, zamišljeno si se kotalila, nekako naveličana vsega.Spet drugič si hitela vsa motna, čudnih nič kaj prijaznih barv ni bilo v tebi.Zelo jezna si kdaj preprosto pozabila na svojo utečeno strugo in se dvignila in razlila po nedovoljenih poteh.

Kmalu si se pomirila, vendar ne za dolgo. Nekega dne, ko sem te spet obiskala  sem začutila, da jokaš...ja sem vedela, da bo tudi tako. Nepovabljeni posegi, grobi vdori v tvoj mir v tvojo utečeno pot so postajali iz dneva v dan hujši in zelo, zelo boleči.

Bitka po zaslužku je bila močnejša kot vsa tvoja lepota, posegi  pa kot, da so najpotrebnejša, neodložljiva zadeva naše generacije. Hitimo kot, da za nami ne bo  nihče več znal ničesar narediti.

Vem, predobro vem, da tega nisi sprejela in tudi nikoli ne boš. Jemljejo ti dušo, trgajo ti srce s tem, ko te silijo na njihove začrtane poti, ko ti delajo ovire v katere se z vso močjo vztrajno in jezna zaletuješ. Kljubuješ vem in tudi vem, da bo zmaga vedno na tvoji strani.Počasi bo prihajala, ampak prišla pa bo.

Ljuba moja reka, danes je drugačen dan. Tvoja jeza je spet preskočila meje potrpežljivosti in na grozo nas vseh je terjala prevelik davek.

Saj te ne krivim, ne obtožujem, vidim, da si zelo žalostna, vidim tvoje solze obupa in nemoči. Poseg vate je pred nekaj dnevi odnesel veliko preveč dragocenih življenj. Verjamem, da ti niso hoteli nič hudega, pa vendar malce preveč si jih zadržala zase. Verjamem tudi, da si jih opozarjala, jih prosila in rotila, vendar te v svoji prešernosti, v svojem navdušenju nad tabo, žal niso slišali. Želja po nežnem drsenju po tvoji nemirni gladini, dokler je to še bilo mogoče, je bila prevelika. Preveč so te imeli radi, preveč spoštovali in cenili tvojo neokrnjeno lepoto.

Sedaj karkoli  reči je povsem odveč, žalosti in bolečine je veliko, preveliko. Zakaj, zakaj, se bomo še dolgo, dolgo spraševali.

Solze mi neustavljivo polzijo po licu in srce mi poka v hudi bolečini. Opazujem neme obraze  reševalcev in svojcev, ki tiho stopajo mimo mene, pogledujejo po reki v brezupnem pričakovanju, da morebiti uzrejo vsaj negibno telo svojih najdražjih.Hudo mi je, zelo hudo. Bolečina je grozljiva, tudi reka odsotno, podrta vase pritajeno šumi dalje.

Gledam te reka, samo ti veš, kdaj se bo to zgodilo....saj vem, nisi kriva, nisi kriva.... Sava ti mila.....

Skrite solze

Meglice so se nežno dvigale in odstirale zeleno pokrajino, kajti prenehalo je deževati.Vedela sem, da zelo rad pogleduješ po zeleni dolini v takem času, se predajaš svežini in vonju narave in seveda prisluškuješ žvrgolenju ptic. Vedela sem, ker sva to počela tudi midva skupaj, kajti spokojnost takih trenutkov je bila najina sreča.

Peljala sem se v tvoj kraj, kot že neštetokrat in spomini so bili še tako zelo živi....

Zagledala sem tvoj umirjen globok pogled, začutila sem tvoje tople roke okoli mojega vratu, začutila sem tvoje telo ob sebi......bilo je....ja prijel si me za roko in odskakljala sva med drevesa bližnjega gozda, se predajala tišini, vetru in poslušala šelestenje zelenih krošenj.  Skrivala sva se za drevesa in vsakič, ko sva se našla sta se najini usti spojili v eno samo poželenje....bilo je....tekla sva po visoki dišeči travi, se spotikala in padala po nežni podlagi, občudovala valovanje zlatega žita in se predajala skupni sreči...odtrgal si makov cvet in mi ga zataknil v lase...ja bilo je.....ljubila sva drug drugega, ljubila naravo in zaletavanje vetra v lase, ko sva se z motorjem podila sem in tja.....sedaj vem, preveč je bilo sreče....

nekega večera mi je prijatelj prišel povedati, da so te odpeljali v bolnico, naj ne bom v skrbeh, samo lahek padec z motorjem.....pa še zdaleč ni bilo tako.....

še vidim tvoj odsoten pogled, ko sem te obiskovala, te hrabrila in ti dopovedovala, da se med nama ne bo nič spremenilo, videla sem tvojo solzo, ki je počasi polzela po licu in se zgubljala med belino blazine, tam so bile večje mokre sledi.......... le zakaj, zakaj ti....

Spet sem prišla k tebi, upočasnila sem avto, zagledala sem te na dvorišču, kako negibno sediš v vozičku in odsotno zreš v nebo v mojo smer.....začutil si me, pogledal in na hitro obrnil voziček v nasprotno smer, dal si mi vedeti, da naj odidem in pri tem ostajaš neizprosen.....

Kljub temu se vedno ustavim, te pozdravim, se te dotaknem, čeprav ostajaš hladen...tako rada bi te odpeljala med najina drevesa, saj nič zato, če sediš, jaz še vedno lahko hodim, lahko sem ti v oporo in srečna bi bila, če bi to lahko storila, pa vendar mi tega ne dovoliš....vse bi lahko bilo isto...

A res ljubezen lahko tako hitro ponikne, a sva res živela prehitro in preveč jemala..... vse izrabila....neustavljive

solze mi polzijo  po licu, ko se zavem, da moram naprej....

pa vendar jutri se spet pripeljem in naslednji dan tudi....vem, enkrat bom dočakala spet tvoj globok pogled, tisti, ki je ostal in nikoli ne bo zbledel...takrat bova spet odšla.....ja spet bova odšla..... 

Tiho pričakovanje

Nedelja. Pa ne kot vsaka, čeprav vedno spoštujem nedeljo.Decemberske nedelje so že od nekdaj nekaj posebnega.

Že tista prva, ko prižgem prvo svečko na adventnem venčku, je tako vznemirljiva. Nekaj posebnega premakne v meni in občutki postanejo igrivi na prav poseben način, če morda naletuje še sneg se ob pogledu skozi okno predajam pravi romantiki.

Letos je bilo vse tako, kot sem pričakovala......bele igrive snežinke niso zatajile in zvezde na nebu se niso poskrile.....toplo oblečena sem v nedeljo zvečer zakorakala v to belino......

tiha želja in tiho pričakovanje sta me pripeljala do klopi pod veje, ki so klonile pod težo mraza in snega in kot čudovita ponjava zakrile pogled nanjo.....nalahno sem jih odmaknila, malo prisluhnila in obstala.....

koraki, zaslišala sem jih, tiste tako znane in tako zelo pričakovane, škripajoče po snegu....oh joj, niso zatajili, vsako leto ob istem času na istem mestu.......morda za spoznanje malce bolj počasni  kot, da ne verjamejo, da se bodo dotaknili drugih korakov in se zlili v eno.... 

zadrhtela sem in neka posebna toplina se je kljub mrazu prelivala v meni...še malo in prišel je......

luna je obsvetila njegov obraz in oči so se mu čarobno zalesketale....kot  nebo, na katerem je žarelo na tisoče zvezd......prijel me je za roki in me stisnil k sebi, objela sva se in zavrtela  omamljena od poželenja...ustnici sta se sami poiskali, se prilepili ena na drugo, kot da se nikoli več ne bosta razdružili...kri je zaplapolala po najinih telesih in tako ovita, kot bršljan okoli drevesa sva negibno obstala...srkala sva se in lezla drug v drugega, postala sva eno......tiho sva zdrsnila na klop, kljub zimi, ki je nisva občutila sva se nežno vzela......

tako kot vedno in tako kot zna le on.....tako, kot lahko narediva samo midva......ječala sva od strasti in najini telesi sta kričali po ljubezni.....še ptica skrita nekje pod vejevjem je radovedno zaprhutala in se vznemirila....

zadihana in potešena sva obsedela  na klopi.....se s poljubi umirila, še globok pogled v oči  in koraki so se spet izgubili v noč......

snežinke so pričele nežno prekrivati najine sledi......še bodo sledi in še bodo padale snežinke.....

Pričakovanje

Tih večer, prav tak, kot je za ta čas primeren.....pričakovanih snežink še ni, se pa v tišino  prikrade nežen glas, nežne melodije......poslušam...misli pa mi kar same odtavajo...nisem hotela, res, nisem hotela, tako zelo se upiram, pa vendar se ne da.....preveč je živo, preveč blizu, pa vendarle tako  zelo, zelo daleč, daleč.....in začne se....ja pravljice se tako začnejo in slabe in dobre....

bilo je tistega davnega leta, začetek decembra...advent, ali čas pričakovanja, otroci smo bolj vedeli za to zadnje...pričakovanje svetega Miklavža....vse se je vrtelo le okoli tega...vsak dan nova vprašanja, vsak dan nove zgodbe....najvažnejše od vsega je bilo pismo svetemu Miklavžu.....naše otroške pobožne želje, za današnji čas zelo, zelo skromne...za nas takrat pa pravo razkošje.....stara sem bila enajst let, brat pa devet...kot pravljično število, naključje, ali kaj drugega.....

v šoli smo o tem marsikaj govorili, pričakovali in upali....nekaj malo bolj razgledanih sošolcev, vsaj mislili smo tako, je pričelo z razlago, da sta sveti Miklavž ata in mama.....ob tej novici sem skoraj ostala odprtih ust in seveda globoko razočarana to nekako sramežljivo in v dvomih povedala tudi svoji mami....hitro me je potolažila in seveda vse zanikala......pa je le napočil večer, ko je bilo potrebno napisati pismo s svojimi željami svetemu Miklavžu...in z bratom sva napisala.....seveda brat ni znal lepo pisati, pa se sploh ni s tem obremenjeval, sem pa se zato sama potrudila, napisala svoje želje in še okrasila pismo z barvicami......

skrivaj, da me mama ne bi opazila, sem oba pisma položila na zunanjo okensko polico  pred vhodom v hišo in ju še malo zaščitila, da se ne razmočita....do večera se ni zgodilo še nič pomembnega...strah pa me je bilo vseeno,  če   morda sveti Miklavž  ne bi našel najinih pisem......kakšno olajšanje, ko me je pričakala zjutraj, dan pred prihodom svetega Miklavža polica prazna...pisem ni bilo več...se pravi sveti Miklavž je prišel ponje in sedaj samo še pričakovanje večera in noči, ko bova z bratom prišla na vrsto za njegove darove po najinih željah.....zvečer so naju bile same oči, zvedavi pogledi in seveda ubogljivost na vsakem koraku.....mama se je pritajeno smehljala in naju pošiljala po vse mogoče stvari, ki bi jih v normalnem dnevu od naju nikoli ne dobila, ali pa, da bi jo morda slišala kar bi ona želela.....

večer je minil, oče ni bil preveč gostobeseden, z mamo pa smo zmolili še večerno molitev in seveda v posteljo....z bratom nisva takoj zaspala...prisluškovala sva dolgo v noč, pričakovala kakšno ropotanje, vendar nič od tega se ni zgodilo.....utrujenost naju je premagala.....

zbudila sem se pred bratom in seveda pohitela v kuhinjo k mizi, kamor sem zvečer postavila dva krožnika enega za brata in enega zase.....

nikoli ne bom pozabila pogleda na mizo  kot, da jo gledam sedaj....bratov krožnik poln..pomaranče, rožiči, parkelj, nekaj  bonbonov, ki so se lesketali v srebrnem papirju in krhlji suhih jabolk malce razmetani sem in tja, kot, da bi me polili z  ledeno mrzlo  vodo  sem se sesedla na tla in grozovito zajokala......pritekel je brat in zavriskal od sreče, malo kasneje je prišla tudi mama......ja, kaj se pa dereš, mi je rekla...saj ti tako veš, kdo je sveti Miklavž, brat pa je še majhen in on v njega verjame......

zazrla sem se vanjo...spogledali sva se...ona pa se mi je smehljala......kako zelo sem jo v tistem trenutku zasovražila, se ne da opisati...kako zelo sem bila razočarana...ne morem povedati, se ne da......koliko je bilo solz, bi bilo škoda razmišljati......pri enajstih letih sem bila nenadoma odrasla.....ne morem opisati občutkov v šoli, ko so sošolci razlagali, kaj vse jim je prinesel sveti  Miklavž.....še danes ne vem, kako sem vse to lahko prenesla.....vem samo, da so solze tekle v potokih in smeh porogljivosti sošolcev je še dolgo odzvanjal v mojih

ušesih....še sedaj je prisoten, tako živ....

popoldan istega dne, ko sem se vrnila iz šole, me je na mizi doma pričakalo nekaj  pomaranč in rožiči in celo mala čokolada.......zelo se bila željna teh dobrot, vendar mi ponos ni dovolil, da bi se   tega tudi dotaknila, vse sem dala bratu, ki pa je brez kančka slabe vesti tudi vse z veseljem pojedel....

moja mama je izgubila svoj sijaj v mojih očeh tega dne.....vedno sem jo še zelo dolgo gledala preko tega praznega belega krožnika......ni ga mogla več napolniti, pa saj se tudi nikoli ni trudila v tej smeri.....sin,  moj  brat ji je pomenil mnogo , mnogo več......

v starosti je sin pozabil velikokrat nanjo....prihajala sem k njej, ji pomagala...vendar belina krožnika ni izginila....tako rada bi jo vprašala kdaj, kako je to zmogla narediti, kako je lahko tako zelo prizadela svojega otroka....nisem hotela, saj noben odgovor,ali morda celo opravičilo ne bi moglo popraviti krivice, ki mi jo je naredila......sama pri sebi pa se velikokrat vprašam...zakaj, mama, zakaj......kako si to zmogla....

mame že dolgo nimam več.....spomin pa je še vedno tako zelo živ.....na bel krožnik, ki se največkrat pojavi na mizi pred menoj še vedno kdaj kane solza.....tiho spolzi po licu...nočem, da bi jo videli moji otroci...in bog ne daj, da bi komu od njih morala spolzeti podobna........mama......zakaj.......

nocoj moram spet napisati pismo.......čas  pričakovanja je tu.....

Dvorana v parku

Samo ime dvorana v parku, sicer ne pove veliko. Pa vendar je za nas poznavalce in zveste obiskovalce vsakič  resnično enkratno, nepozabno doživetje.Dvorana v parku ima svojstven čar.

Večeri, ki nas tam združujejo ne morejo kar tako v pozabo, pravzaprav  košček po košču dogajanja odnesemo vsak zase k sebi kamorkoli že.....in vedno znova se vračamo v novem pričakovanju.....

Nocoj je bil spet en tak večer...besede, poezija, ki ostane, melodije, ki sežejo globoko v dušo, srce prične utripati hitreje in misli odtavajo.....besede, ki prihajajo ostajajo, nežne, čutne spremljajoče melodije pa se dotikajo in sprehajajo po vsakem delcu telesa.....te objamejo, poljubijo in spet odidejo, pa se vrnejo.....

Nocoj se je nežno  kot spomladanska sapica, sprehodila med nas nova zbirka  besed zlitih v novih stihih ženske pesnice, ki  piše, kar ji narekuje srce ...čutno, globoko izraženo in seveda nepozabno.... 

Dogodek, ki je docela zapolnil mojo dušo in  besede "kako težko je biti človek" so tako zelo resnične...

Hvala Ana......Ana Rostohar za vse misli napisane v pesmih, hvala Melita Osojnik za resnično doživeto zapete pesmi in seveda tudi Veno, hvala.....hvala....

Bolečina, ki to ni

Nebogljeno temačno jutro.....ubijajoča tišina, tu pa tam nežen čivk zbujajočega ptiča, pa oddaljen ropot avtomobila.Nepremično ležim v postelji, široko odprte do suhega izprane, od solz izjokane oči strmijo nekam, ampak že dolgo.....naj traja, naj traja, je to vse kar mi blodi po razboleli glavi....naenkrat rezek glas budilke uniči to lažno tišino...kako zelo mrzim ta zvok, prijela bi jo in odvrgla tja nekam daleč, pa vem, nič se ne bo spremenilo...druga bo prav tako zaropotala in druga in spet druga.....prebudila je tisto, za kar sem mislila, da bo še dolgo tako spokojno in brezskrbno spalo tam nekje, ne preveč daleč od mene, pa vendar prisotno.....mlado nezrelo telo, kot nezrel sadež, ki še ne sme pasti iz objema svoje matere drevesa.....

Že  zaslišim tisto znano ropotanje, ko se noga iz tople postelje sreča s trdo realnostjo mrzlega parketa.....odprejo se vrata in naprej druga v tisto kruto realnost, kopalnico.....šumenje vode me dokončno dvigne iz neprijazne in hladne postelje......naročil mi je , naj ne vstajam...sam si je vse in si bo tudi zjutraj vse pripravil.....vendar ne zmorem, preveč me tišči, preveč poka v meni, kot veliko pretesna obleka sem, ki glasno poka po šivih....ne prižgem luči, da ga ne vznemirim, morda si resnično želi biti ta trenutek sam s seboj...pa vendar ne zdržim dolgo...ko zaslišim, da zapušča kopalnico se nekako poberem in odtavam v dnevni prostor za njim......spogledava se pri svetlobi.....zazrem se v modrino njegovih oči, ki me nemo prosijo, brez solz mama...tudi meni ni vseeno....vem, moj ljubi sin, ni ti lahko, odhajaš prvič nekam daleč, zelo daleč, predaleč za prvič, preveč odgovornosti si si naložil, pa vendar tako si odločil...hotel si oditi, želja po spoznavanju  neznanega je bila močnejša od vsega kar boš pustil za seboj....

tako si odšel, stisnila sem te k sebi z občutkom kot takrat že dolgo, pa vendar tako zelo hitro odraslo, nebogljeno malo štručko, pomahal si mi, me toplo pogledal in odšel brez velikih besed, samo..."saj kmalu pridem" čutila sem, ni ti bilo vseeno, oči so se ti zalesketale in hitro si se obrnil..... vem, tudi drugi odhajajo, prišel boš, ja seveda, tudi drugi prihajajo.....vendar ti boš prišel k meni, tako kot do sedaj z nasmehom in s toplim pogledom.....z iskrico, ki mi bo povedala vse..... 

ne pozabi in pridi, saj veš kako zelo te pogrešam in čakam.....z iskrico

saj ne vem...je to bolečina, je ta bolečina morda sreča.....je ta sreča morda bolečina.....ja, kaj pa je bolečina...

Ljubezen med oblaki

Nocoj je bil en prav poseben večer.Vsako črko besede večer bi morala posebej povdariti, kajti  nocojšnji večer je bil večer ljubezni.Pa ne vsake ljubezni in tudi ne ljubezni kar tako.

Nocoj sem opazovala dvorjenje oblakov. Neverjetno čudovit pogled v nebo, ko se je pričelo mračiti.Nekaj neba temnih kopastih moških oblakov, na drugi strani pa  prelestne, nežne in igrive svetle ovčice ženskih oblakov.Pa ne me zdaj spraševati, kako sem vedela za moške in ženske.Preprosto bili so taki, prepoznavni, eni in drugi...za dvorjenje pa nekako tudi že vem, kako je in kako izgleda.... 

Približevali so se drug drugemu, se igrivo in hitro umikali, pa spet nadaljevali svoj odločilni pohod....nekdo je stegnil roko proti svetlolaski z dolgimi kodri, ki so nagajivo poplesavali sem in tja, vendar je veter pregnal namen.....še so bili poskusi, še je bilo poplesavanja.....razdalja med njimi se je čedalje bolj ožala  in vse hiteje so prihajali drug drugemu v objem....še malo, sem trepetala, pa saj bo, pa saj ta ples se mora srečno končati...toliko truda, toliko moči je bilo potrebne, da so prišli eni do drugih......nebo je postajalo  vse temnejše in tista vmesna  svetla pregrada je počasi izginjala.......ustnice so se dotaknile ustnic...roke so pohitele v objem.....nastala je spokojna tišina, le šum močnega vetra je motil idilo.......toplota objema je prišla tudi do mene.....začutila sem to ljubezen, to strast,  ki so si jo razdajali in se pogrezali vanjo.....čarobna melodija me je prebujala in veter, ki se mi je s posebno močjo zaganjal v telo in mi božal obraz, me je spet prizemljil.....joj, kako nežno se znajo ljubiti oblaki, nocoj sem to doživela...nepozaben pogled v nebo  ljubezni.... ljubezen, kako si lahko tako lepa......

Sem želela....tako malo

Jutro je plaho pokukako in se razživelo.....v mojo dušo se je naselil nek poseben nemir, pričakovanje, utrip srca je postajal močnejši....pričakovanje dneva, pričakovanje sonca, njegove topline in željene topline stiska rok......Sonce je bilo.Tudi dan je bil.Veter  mi je preganjal lase sem in tja, se zaletaval vame in me bodril. Občutki so bili tako sladki.

Telefon je tiho in vprašujoče začudeno zrl vame......tudi pričakovanega maila ni in ni bilo. Ropot avtomobilov in tu in tam glasno govorjenje in smeh mimovozečih kolesarjev je motilo spokojnost.

Skuhana kavica mi je osvežila nosnice in hitreje pognala kri po žilah in čakam.

Že čutim, nič ne bo...občutki me ponavadi ne varajo. No, pa saj tudi delo krepi človeka, tako pravijo.

Pa vendar nedelja je, dan za doživetja, tudi dogovor je bil, ampak nič od tega.....želja po pogovoru, želja po dotiku, želja po koraku v dvoje.....

Zazvoni telefon, njegova rezkost me globoko zadene, zdrznem se in že zgrabim slušalko...znani in pričakovani glas......"živjoooo....a ni danes malo prevroče za kam, a si poslušala kaj napoved, nič obetavnega.!"

Čvrsto sem se oprijela slušalke, je to res kar slišim......je to reessss ?

Je to sploh mogoče...je vreme pomembnejše od  bližine nekoga, ki ti je drag, ki si ga želiš, želiš le njegove bližine, dotika, smeha in malce topline.....bova skupaj zaradi vremena, ali zaradi naju......

Slušalka je padla na mizo, kljub toplemu soncu me je pričelo mraziti.....

Poteptane so želje, poteptano hrepeneje, umrla je duša...tudi sonca ni več...veter pridi, sprehodi se po mojem licu, božaj moje solze, ki vrejo, ustavi jih, posuši......pa saj vendar ni vredno za to jokati......

pa vendar je potrebno sprati sledi, očistiti rano........

Tako malo sem želela....za nekoga verjetno veliko preveč...oprosti za ta prevzetna pričakovanja.....ne bodo se ponovila, verjemi....... 

Dež, ki te ljubim

vem, vem.....stara oguljena fraza, ki te ljubim, zakaj.....pa vendarle vedno drugače začutena in vedno drugače izrečena.....dež...kdo mu je dal ime in zakaj dež.....kaj je v tej besedi tako čarobnega...morda, ne morda, seveda tudi romantičnega.....ta mehkobna beseda...in sedaj poslušam dež.......

tako nežno, počasi, kot, da bi se bal prihaja...nalahko potrka na okna, se obregne ob stene in odbrzi dalje.....namaka...spira.....boža...se poigrava...opazujem ta ples, ko me zgrabi, kot, da me povabi ne razmišljam, ni važna nova frizura, svež make up ali celo svečana obleka...že hitim, brzim mu v naročje.....na zelenici pred hišo, na cesti, ulici.... razprem roke in z odprtimi očmi zroč v nebo, pričakujem njegov ples......išče in najde moj obraz, moje telo, vsak delček mene.....čutim njegov dotik, dotik njegovih rok, vonj njegovih las, njegovega telesa......moj obraz postaja še bolj moker..čutim sprijem dveh vrst kapelj, ki polzijo po mojem licu.....se vrtinčijo in trdo padajo na tla...zgubljajo se v neznano......nihče ne ve,da ne joče samo nebo,da to ni samo ples dežja...je tudi radost in tudi bolečina, ki se spira in dež jo odnaša...nekam daleč,daleč...solze se tako ljubijo z dežjem.....

pridi dež, večkrat pridi....ko mi umiješ obraz, postanem lažja, lahkotnejša , lažje pozabim,...ko si mi opral obraz, si mi osvežil dušo in tako osvežena lažje diham tvojo svežino in svet spet postane tako bel in svetal....življenje tako zelo hiti naprej in dan se tako hitro odmika dnevu.....

dež, kako zelo si me osrečil....vsaj ti....

sedem dejstev o meni

sem bila izzvana in tu sem sedaj pred vami.....veliko je vsega, pa vendar sedem je pravljično število in jaz še vedno verjamem v pravljice....

1.ko sem znala brati, mi je v roke prišla simpatična knjiga  "Moj dežnik je lahko balon".....tako zelo sem se vživela v napisano,da sem nekega dne vzela očetov velik črn dežnik,kajti mamim pisan se mi je zdel premajhen, čeprav je bil lepši in v knjigi je bil tak tudi narisan, splezala sem po lestvi na kozolec, ga razprla in z lesenega podesta poletela...ampak žal ni šlo v višave, kot v knjigi...pristala sem na polnem vozu sena, še dobro,da ni bilo pregloboko.....o preplahu, ki sem ga povzročila naključnim, ki so me skušali prestreči ne bi razpravljala....

2. plavati se je bilo v moji mladosti težko naučiti.....bližnji potok smo skupaj s fanti zajezili  kar s podrtim drevesom in mašili z vejami, da se je voda malo zaustavljala...v tem smo čofotali in se tunkali..seveda pa se kar tako tudi učili plavati...ja pa skakali smo tudi, največ na noge...ko sem bila prepričana,da znam že dobro plavati sem se ojunačila in hajd skok na glavo,tako, kot so to delali fantje.....ja a vam naj sedaj povem,da sem se zarila z glavo v pesek in tudi skok je bil tisti pekoči po telesu,da o krvavem nosu ne bom povedala...od tedaj naprej nikoli več ne skačem na glavo,čeprav zelo, zelo rada plavam.....in tudi zelo veliko plavam

3. glasbo imam zelo, zelo rada....ni važno narodna ali zabavna, tuja ali naša, le da gre v uho...se pa tudi prilagodim......aja pojem tudi rada ja.....sicer me je malo težje poslušati, še težje preglasiti...ampak upada družbe še ni bilo zaznati...

4.vse življenje sem sanjala.....v začetku, da bom baletka, kasneje, da bom plesala v velikih dvoranah.....žal na podeželju, kjer živim še sedaj, ni bilo baleta, niti velikih kristalnih dvoran...bili pa so prostrani travniki in po njih sem se razposajeno lovila v plesnih korakih, drevesa pa so bila moji partnerji....aja tudi igralka sem hotela postati...ko sem nekoč gledala sliko Brigite Bardot,sem si kar sama odrezala  čop las,da so mi padali do oči in seveda spet je bil ogenj v strehi...nisem ji bila seveda nič podobna...lasje pa bog pomagaj ene same stopnice..

5.ljubezen je zame posebnega pomena...vse življenje sem nekako kar zaljubljena, moji izbranci sicer tega res najbolj ne vedo, vem pa to jaz, to pa je najvažnejše....najprej je bil to Clark Gable.....pa Omar Sharif ...Rock Hudson, Elvis Presley...pa Ivo Robič, Djordje Marjanovič, pa Oliver Dragojevič, Oto Pestner,Ivo Mojzer,Alfi Nipič, Edvin Fliser in seveda Avseniki.....v moža nisem več zaljubljena, se mi zdaj zdi,da sploh nikoli nisem bila,  ljubezen so moji otroci in moji vnuki...zelo cenim pa tudi prijateljstvo

6. kuham rada, pečem pa tudi ...velik užitek mi je dobra družba, prijatelji, rada jim kaj dobrega pripravim,rada jim pomagam, če le znam....znam kositi travo, zamenjati žarnico, narediti malto za zidavo, poznam zidake in znam sekati drva.....znam menjati gumo na avtu, tudi šivalni stroj imam, čeprav se nisem nikoli učila šivati,ampak naravnost gre .....leposlovje in poezija so pa moje noči....

7.je prav,ali ni prav, še vedno sem v sebi otrok...ne znam odrasti..trudim se, pa ne gre...zelo rada se sprehajam po dežju brez dežnika, čofotam po vodi, se valjam po snegu, plezam po drevesu in zganjam norčije...zbiram medvedke in še vedno vzamem v naročje punčko igračko, ki me tako zvedavo gleda z velikimi modrimi očkami...pa vem, da me razume....kaj pa vi ????

pofočkana sem bila od Blaža, ne poznam vas še toliko,da bi lahko izbrala naprej...pa se sami določite.....

ljubezen je,ali pa je ni

hm, kako naj začnem......prijatelj, ki mi pomeni zelo veliko,morda celo vse,ampak ne.....tisto največ so moji otroci, vendar otroci, to naše največje bogastvo so,ali pa jih ni.....ja seveda  so, odidejo, pridejo in spet za dolgo odidejo.....ampak so,  ti pa ostaneš s spomini, željami in seveda z nekom.......ja tudi prijatelj je lahko nekdo......in tako iz dneva v dan in naprej....razmišljam, govoričim, dvomim in hočem dokaze...za kaj...ja za  tisto največ kar osrečuje...ja za ljubezen...

sediva za mizo, mogoče se malce nerodno spogledujeva...pa začnem s to priljubljeno temo.....poglabljam se v besede, iščem primerno povezavo, ki jo spreminjam v stavke...hočem povedati, hočem zagotovilo...tvezim o neki iskrenosti, potrjevanju odnosa ljubezni.....vsa v pričakovanju izlivov, dokazov nežnosti in iskrenosti najinega odnosa čakam na njegove besede.......pričakujem odgovor, pričakujem, ja pričakujem......nenadoma začutim dotik njegove roke, ki mi jo položi na mojo dlan...se mi zazre v oči in me gleda...ne trenem,kot paralizirana strmim v njegove globoke temne oči......v tistem trenutku sem vedela odgovor, pa sem ga vsemu navkljub hotela slišati še iz njegovih zapeljivih ust......"ljubezen si rekla......si vprašala za ljubezen........ja ljubezen je, ali pa je ni....vmesne poti sploh nikoli ni".....ohromljena od njegovih poštenih besed sem omagala.....ničesar več ni bilo...le...... je,ali pa je ni, je,ali pa je ni........tako mehko me je zazibalo.......prosim, ne recite, da ni res.....njegove oči so tako žive..... 

sončnice

včeraj 7.7. 07...ja, saj je to res pravljično število in zelo lepo je malo pravljično sanjariti....moja soseda  je tudi izrekla svoj usodni da, na  ta dan.....nisem je sicer vprašala ali verjame v pravljice, ampak za to bo še čas...mene je bolj odneslo nekam daleč, morda predaleč.....njena dolga obleka je bila čudovita in čudovit je bil njen poročni šopek samih rumenih sončnic.....kako se časi vračajo.....kot mala punčka sem veliko časa prebila pri svojem dediju, ampak takrat smo mu rekli stari ate.....meni se to še danes zdi nekako bolj prav, saj si dedeka in babico predstavljam dosti starejše, kot sem sama, pa čeprav sem tudi že stara mama.....no, moj stari ate me je imel zelo, zelo rad...bila sem njegova prva vnukinja ob vseh njegovih petih sinovih in njihovih treh otrocih, fantih.....ponosno me je kljub letom, vedno prenašal v velikem košu s katerim je hodil po travo za svojo kravico, ki mu je bila tudi v veliko veselje...stara mama jo je rada dojila, jaz pa z veseljem pila sveže podojeno mleko z veliko pene iz "žehterja", kakor so tej posodi pri stari mami tudi rekli......no, stari ata me je rad prenašal po njivah in travnikih, saj voziček po blatnem kolovozu ne bi služil svojemu namenu, pa tudi imeli ga nismo.....na njivi me je posadil na tla med buče in peso in da je imel mir pred menoj, mi je vedno prinesel v roke cvet ali dva čudovitih rumenih sončnic.....še danes jih vidim, kako čudovite rumene barve so bile,kako so se lesketale v soncu in kako sem metala iz njih zrna po tleh za morebitne ptice....ko sva odhajala, me je posadil na poln koš trave, ki si ga je oprtal na hrbet, mi v roke dal nekaj cvetov sveže nabranih čudovitih sončnic z besedami:"Za mojega sončka, najlepše rožice, vzemi in nosi !"

Še danes me spremlja njegov čudovit, topel pogled, njegove modre oči, prijazen nasmeh in nikoli preglasne besede.....

na moji poroki ga ni bilo več...tudi sončnic takrat za tak šopek žal ni bilo......

sem pa včeraj ponovno odsanjala te sanje.....ob šopku prekrasnih sončnic sem spet postala majhna deklica...naj še dolgo ostanem tako.....hvala, moj stari ate za vse....    

moj blog

pozdravljeni

ustvarila sem si svoj blog in nadvse sem ob tem srečna.....počutim se kot mala punčka, prvič na sprehodu po velikem mestu......ulice polne neznanih ljudi, velika izložbena okna za katerimi se skriva pravo razkošje čudovitih barv in oblik.....čvrsto se oprijemljem mamime roke in plaho pogledujem sem in tja.....nihče me ne pogleda, nihče se mi ne nasmehne...čudno, le kje sem......obstanem pred vrati z mamljivim vonjem..... počasi pogledam k mami......nasmehne se mi in vstopiva v pekarno......vonj po sveže pečenem kruhu me omami....kos kruha bi, zaprosim......

vstopila sem tudi med vas.....ne pričakujem veliko, vendar tisto kar bo, naj bo iskreno in dobronamerno....lep dan želim vsem