Moj eDnevnik | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Gospodek in luna
23:24, 25. 01. 2012
.. Objavljeno v Gospodek
.. 1 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Se peljeva z Gospodekom po cesti (v avtu, jasno).Gospodek zagleda lunin krajec: "Ooo teta, luna bo spet polna!" "Ja, Gospodek, zdaj je še čisto mala, pa bo zrastla in bo spet polna!" V tem trenutku drevesa zakrijejo pogled na luno. "O, ni je več!" "Pa res je ni," pripomnim in dodam: "Se nama je skrila!" "Zakaj?" "Ja, ne vem zakaj, Gospodek. Najbrž je slišala, da se pogovarjava o njej, pa ji je nerodno." "Zakaj?" "Mogoče jo je pa sram, pa se je kar skrila, kaj pa vem!" se izmotavam in si mislim, da bi bilo najbrž bolje, če bi otroku pač enostavno rekla, da so jo zakrila drevesa. Ampak verjetno tudi takrat ne bi ušla tem ZAKAJEM. "Ja, teta, zihel luna misli, da ni lepa!" Teta, da te ne bo strah ...
20:13, 25. 01. 2012
.. Objavljeno v Gospodek
.. 7 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Danes sem se zagrebla za prevoz Gospodeka do njegovega doma. Bica ga je namreč peljala na pravljične urice v knjižnico, pa sem primaknila svojo rit pri povratku domov. Že ko sem se vsedla v avto in na sovoznikov sedež odložila torbico, sem bila deležna Gospodekovega poduka: "Ej teta, pazi, da ne boš na mojo hiško pa jazbeca pa miško dala svoje tolbice." Gospodek je namreč poslušal glineno pravljico in so na koncu iz gline izdelali nastopajoče živali. Iskreno povedano, sploh nisem videla, da je bilo kaj na sedežu. Hitro sem dvignila torbico - itak, da sem jo položila točno tja. "Gospodek, katero pravljico pa ste poslušali?" "Ne vem." A se spomniš, kak je bil naslov?" "Ne, se ne spomnim." "Tej mi pa povej, o čem se je šla pravljica!" "A veš teta, tud ttega se ne spomnim." Gospodekovi odgovori me niso presenetili, saj se pogosto zgodi, ko želi kdo od njega kaj izvedet, da noče sodelovati. NO pa se je mali le razgovoril. "Ziher so v pravljici nastopali hiška, jazbec pa miš, a ne de?" "Ja, teta. Pa še neki dlugega!" "A res?" "Ja, medved!" (pri tem je besedo medved izgovoriz kot bi medved rjovel). "Uuu... a medved? No, vidiš, da se spomniš, za kaj se je šlo!" "Ej, teta, da se ti ne bojo sanjale take ..." Skoraj sem ga že vprašala, če je bila grozna pravljica, ko je sam nadaljeval: "A veš, ko ti ne moleš zlezt k bici pa dediju, tk ko jz zlezem k atiju pa mami, a veš!" Hm ... dobro jutro? ali najbolj iskani pokliciOK ... da razčistimo ...Do včeraj sem mislila, da je z mano vse vredu. Duševno mislim. No, od danes naprej, menim, da mora bit z mano neki hudo narobe. Namreč TUKAJ sem našla kao strokovni članek o deficitarnih poklicih. Se pravi o poklicih, ki so najbolj iskani. Se pravi, o poklicih, za katere primanjkuje izobraženega kadra. Se pravi, če si izobražen v tem, da dobiš takoj službo. Pa še, da razčistimo ... imam diplomo ... sem učiteljica ... Do danes sem pač mislila, da je moja ponovna brezposelnost pač posledica prenasičenosti trga z mojim izobrazbenim kadrom. Ampak ŠIIIIT! Temu ni tako. Kajti na tistem seznamčku, je osnovnošolski učitelj na 44. mestu, srednješolski pa celo na 34. Fak. To pomeni, da - sorry - pač nimam smole, ampak da sem preprosto LENA in se mi NE DA DELAT! Ker, če bi hotla delat, bi ziher že našla koga, ki bi stal na cesti in me na kolenih prosil, da pridem delat. Halo, sej pa učitelji smo pa ja blazno zaželena roba. Eh ja ... SE grem nazaj po riti čohat, pa se izogibat vsem, ki me snubijo za službo. Trenutno stanje duha: ????? Gospodek vse zna samNazadnje, ko sem bila pri Gospodeku na obisku, me je mala žverca zvlekla pred računalnik (tu moram še dodat, da je - preden sva se midva parkirala pred rač., Gospodek meni nič tebi nič izpred računalnika vrgel mamo, svojo namreč).Je moral biti kar vztrajen. Mama je namreč trdila, da tiste igrice namreč Gospodek še ne zna samostojno igrati, in da potrebuje pomoč. No, Gospodek je vključil tisto znano otroško: "PLosim, mama. No, plooosiiiim, da pokažem teti, kk znam. Plooosiiiiiim, mamiiiiii." Mama je z globokim vzdihom dala prostor, sama pri sebi pa komentirala: "Pa ko dobro veš, Gospodek, da potrebuješ pomoč, no!" Gospodek jo je seveda slišal in dodal: "Ne pa ne labim, znam sam!" Ponosno se je obrnil k meni: "Teta, ka molem pa zdej naldit?" Misterij hrskajočega računalnikaTole sporočilo mam namen že precej časa napisat. Ampak kar ni bilo časa al pa pravih besed.Kakorkoli ... Že kar neki časa nazaj (ko sem še redno pisala blog) sem ugotovila, da je z mojim računalnikom neki narobe. Včasih, ko sem pisala blog, pregledovala mejle (vedno imam odprti vsaj 2 strani naenkrat), je začelo nekaj v računalniku hrskat. Samo včasih, ne vedno. Ko sem poslušala glasbo, je bilo to fejst moteče (človek se pač ustraši, če kar naenkrat iz zvočnikov zadoni: Hrsk, hrsk, hrsk). Pa sem se odločila temu hrskanju priti do dna. Seveda s tujo pomočjo. Poiskala sem profija na pšodročju računalnikov (beri: brata) in mu razložila problem. Čukasto je je gledal, skomignil z rameni in dejal: "Pojma nimam kaj bi to bilo! Moram videt!" IN se je enkrat naslikal pred mojim računalnikom. Pa sva brskala in čakal na hrskanje. In res se je kmalu oglasilo: "Hrsk, hrsk, hrsk!" Brat se je strokovno poglobil v kišto pred sabo in ... se nenadoma začel smejat. Zdaj sem bila jaz tista, ki sem neumno gledala. Kaj??? Ko se je nehal smejati, mi je pokazal ovčko na Aninem (Odsrcadosrca) blogu in rekel: "Tu maš krivca!" Priznam, od sramu sem se skor pogreznila v zemljo!  Zakaj pišem tole bilanco leta 2011 ali koliko kilogramov se zrediš. če ješ zarečen kruhNe maram praznikov. Od letos naprej uradno.In ne maram delat bilanc leta (pa vseeno vsako leto naredim točno to). Letos sem si prisegla, da pa RES RES, ampak ČISTO RES ne bom pisala bilance leta. Sploh o tem ne bom razmišljala. Ampak ja - zarečen kruh. Zdej vem, zakaj sem se tako zredila. Od tega klinčevega zarečenega kruha. Komaj sem se rešila nomadskega življenja - evo, pa me je življenje spet vrglo vanj. Komaj sem se rešila študentskega življenja (in kolikokrat sem rekla, da samo diplomo, pa strokovca še naredim, potem pa KONEC, dokončno konec s tem trpljenjem). - in evo, spet sem tu (ravno danes sem prejela na dom študentsko izkaznico - in iskreno povedano - zdi se mi neumno do skrajnosti, da ni služb za nas, a država nam pa plačuje študentske ugodnosti - ampak ... hej ... to je moje upanje, zato se ne bom nič jezila nad neumnostjo države). V nekem pogovoru sem prijateljici (ki je tudi bila brez službe) rekla, da naju po novem letu (takrat se nama obema izteče pogodba) čaka kakšna fenomenalna priložnost. Takrat me je prijateljica samo pomilujoče pogledala in si mislila svoje. No - že naslednji dan so jo klicali na razgovor in je dobila službo za eno leto. In to v fohu, kjer je skoraj nemogoče dobiti službo že za 1 mesec, kaj šele za celo leto. Jaz na svojo fenomenalno priložnost sicer še čakam, ampak verjamem, da bo tudi zame prišlo presenečenje leta. In konec leta je prinesel praznike - čas, ko bi moralo biti vse super in sploh in oh in ah... in vsi bi morali kar kipeti od sreče. No, pri eni je to ravno obratno. Ampak, v vsaki stvari je nekaj dobrega. In vedno, ko mi gre vse narobe, pomislim, da se moram iz dane situacije nekaj naučiti, česar se do sedaj v življenju še nisem. Torej - se bom pridno učila in upala na najboljše rezultate mojega učenja (vsekakor upam, da na odlične rezultate mojega učenja ne bom čakala tako dolgo, kot na prejšnjem faksu! :-D). No, kakorkoli .... Naj vam bo lahak korak na poti v leto 2012 in naj vas pot privede točno do tja, do koder morate priti. Gospodek in darilaMislim, da sem že prejšnja leta pisala o Gospodekovi veliki ljubezni.Do daril, namreč. Ja, december je Gospodekov najljubši čas. Ker je veliko daril. Za njega. No, za druge tud, ampak najlepše je, ko dobi on darilo. Veliko daril. Pri bici pa pri dediju je zadolžen za raznašanje daril. Če smo čist pošteni, bi ta funkcija že morala biti Bratecova, ampak ker mali še nima pojma, kakšna krivica se mu godi, je pač Gospodek izkoristil šanso in ppostal čisto pravi Božičkov pomagač. Ker že pozna "svoje črke" (beri: črke, ki sestavljajo njegovo ime), je najprej z največjim veseljem na kup znosil daria s svojim imenom na njih. (Da sploh ne omenimo, da je karseda hitro pojedel župco, da bi ja lahko čimprej začel razdeljevati darila. Sam so bili vsi ostali špilferderberji, ker so jedli takooo zeloooo počasiiii in tako zelloooo veliiiko hrane, da je mislil, da se kosilo ne bo nikoli končalo.) No, pa se vendarle je in je končno lahko razdelil darila. Že med kosilom, pa je z mamino pomočjo darila lepo zložil po kupčkih, da je imel kasneje manj dela. Med razdeljevanjem pa je Gospodekova mama v smehu pripovedovala, kako je Gospod navsezgodaj zjutraj sam določil, da so vsa darila pod jelko, ki so brez kakršnekoli nalepke z imenom, samo za njega. In je odvil vsaj kakšnih 5 takšnih daril In je bil strašno razočaran, ko je bilo v vseh darilih enako - kremice za roke. Strumno je ugotovil, da najbrž ta darila niso zanj, ampak za mamo. Ampak le zakaj mama potrebuje tooooliko kremic za roke? PIka Nogavička iz druge perspektive
Že od nekdaj sem velika oboževalka PIka NOgavičke in njenih lumparij. IN prav smešno se mi je zdelo, ko sem brala kakšen velik HALO je bil, ko so se končno odločili objaviti zgodbe o Piki Nogavički.
Včeraj pa sem preživela preblisk. Če gledaš iz druge strani katedra, v bistvu Pika Nogavička sploh ni več tako prikupna in njene vragolije (v šoli) sploh niso tako smešne.
Ampak še vedno sem največja oboževalka teh zgodb!
Gospodek, Bratec in zobjeZadnje čase prav pridno zanemarjam tale blog.(Mimogrede, Kloti, pridno pošiljam dobre želje vašemu Jakobu). Pa zanemarjam še marsikaj drugega - recimo, Gospodeka in njegovega Brateca. No, pa vseeno mi tu in tam uspe jih "varučvat". Tako smo bili zadnjič kar nekaj časa sami trije, pa smo plazili en po drugem, si pripovedovali pravljice in se imeli nadvse lepo. Ampak samo do trenutka, ko je Gospodek začel na ves glas jokati. Čisto presenečena, sem najprej samo trapasto gledala od kod zdaj tak jok, potem pa mi je potegnilo. V trenutku, ko sem pripovedovala pravljico, je Gospodek sedel na mojih kolenih (jaz pa na tleh), Bratec pa se plazil po Gospodeku. Ravno takrat, se je splazil za njegov hrbet in ga ljubeče (moja interpretacija) objel. No, resnica je ta, da ga je mali biser sicer res ljubeče objel, ob tem pa ga je še ugriznil iz samega navdušenja. No, Gospodekovemu joku se je kmalu pridružil še Bratecov jok, saj mu ni bilo jasno, zakaj veliki brat joka. In zdaj mi pa povejte, kako naj bo potem človek hud na malega navdušenca nad svojimi zobmi? No, malo grdo sem že pogledana Brateca, potem pa sem se raje posvetila Gospodeku in njegovi rani. Malo smo pihali s pahljačo, pa malo božali, pa je kr nehalo bolet. In smo nadaljevali naše druženje. Tokrat z distanco  .Bratec je zdej ravno v fazi, ko žlobudra. In je prav kuul. No, ni ravn kul, ko me pokliče BABA. Zato sem se odločila za prevzgojo. Zdej sem Dada. Ali pa ADA. In je takooooo srčkano ko reče v telefon: ADA! Uh, je kar ena lužica več na svetu. Slovenski Harry Potter na slovenska BradavičarkaDanes sem spet brskala po razpisih za prosta delovna mesta na zavodu RS za zaposlovanje .In... mogoče se mi je nasmehnila sreča... Odkrila sem oglas, ki se je glasil nekako takole: Naziv delovnega mesta oz. dela: POMOČNIK VEDEŽEVALCA Opis del in nalog: IZVAJANJE UROKOV Drugi pogoji: POZNAVANJE DRUŽINSKE OZ. LJUBEZENSKE MAGIJE (Kandidate napotuje tudi zavod). Hmmmm...... zanimivo. od kdaj iam Zavod za zaposlovanje kontakte z Bradavičarko in Harry-jem Potterjem? In... še bolj zanimivo vprašanje: V Sloveniji tudi obstaja Bradavičarka, šola za čarovnike? Le kako se vpišem na njo? Moram biti med izbranimi? Zdaaj pa oprostite, grem iskat slovensko Prečno ulico. Trenutno stanje duha: V pričakovanju pisma z Bradavičarke, da sem sprejeta v šolo magije. Učna ura po PrinceskinoNekega dne Princeska pride do mene z idejo, da bi šli na bazen.Pa sem ji odgovorila, da danes pa ne. Zadovolji se z odgovorom in odide po svoje. Kasneje sedimo za mizo in jemo kosilo. "A gremo danes na bazen?" spet ustreli. Spet ji odgovorim, da danes ne. "Zakaj ne?" se ne da odgnati kar tako. Že sem odprla usta, da bi nekaj rekla, ko me prehiti njen ati: "Pač ne!" Pa Princeska razmišlja in razmišlja in razmišlja. Ker vem kaj jo muči, ji želim pomagat. "Princeska, kaj pa razmišljaš?" Princeska še kar nekaj mleje, nato odsotno dahne: "Ne, tud ni prava beseda!" Rahlo se nasmehnem: "Katero besedo pa iščeš?" "No, saj veš, tisto, ko vstaviš vložke, pol pa pridejo krvavi ven!" (Tu sledi atijev med klic: "A misliš na barvanje?  )"No, Princeska, sej poznaš izraz!" jo spodbujam, da bi se sama spomnila. "Pa jaaa, če se pa ne spomniiim!" zacvili. Vidim, da res ne bo šlo, povem začetek besede: "MEEEEE....." Princeska me še nekaj časa zamišljeno gleda, nato izstreli kot iz topa: "Že vem! MEHANIZACIJA!" Trenutno stanje duha: Nisem si mogla pomagati, nasmejala sem se do solz ... Kakšen okus ima pečena barbika?Princeska je včeraj praznovala rojstni dan. Devetega.Ker me je že dooolgo časa matral firbec, kako se naredi barbi torta, sem se odločila, da jo poskusim narediti. Saj ne, da je šlo skoraj vse narobe (beljaki kar niso in niso hoteli postati sneg, biskvit ni narastel toliko kot bi moral ..., smetana za stepanje se ni hotela spremeniti v stepeno smetano, ampak je meni nič tebi nič ratala puter - maslo. Masa iz stopljenih manchmallows bonbonov ni hotela postati trda (takašna, da bi jo lahko razvaljala), ampak je bila podobna eni ponesrečeni pink juhici - princeskin ati ni bil preveč srečen, ko sem ga poslala v trgovino po še 2 kilograma sladkorja v prahu. No, kakorkoli že. Biskvit sem sčarala, da ga je bilo dosti. Wannabe tičino maso sem naredila (sicer z enim kilogramov sladkorja v prahu preveč  .Zdaj sem potrebovala samo še Barbiko. "Princeska, a mi posodiš svojo Barbiko, prosim?" "Ahhh... Pravljična, a ti se še z Barbikami igraš? A nisi že prevelika za to?" "Ne, Princeska, nisem še prevelika. Mi jo posodiš?" "Kaj boš pa delala z njo? Kdaj jo pa dobim nazaj?" "Jutri jo dobiš, točno takšna bo, kot je sedaj. A velja?" Princeskin pogled je izžareval gkoboko nezaupanje, a mi je Barbiko vseeno dala. Naslednjega dne ( na njen RD), je Princeska dobila obiske. Itak, če je pa tako pomemben dan. Mislila sem, da je pozabila na svojo Barbiko, pa sem kmalu ugotovila, da narobe mislim. Princeskina sestrična (kar nekaj let starejša) se je pritihotapila v kuhinjo in dejala: "Ti, a veš, da me tamala že cel dopoldan sprašuje, zakaj potrebuješ barbiko in kaj boš naredila iz nje! Pa skrbi jo, da je ne boš uničila." Ko sem Barbiko prepričala, da se dovolk pomanjša, da jo stlačim v luknjo v biskvitu, je prišla na vrsto oblekica. Saj ne, da je spet šlo vse narobe. Masa se je trgala in nikakor ni hotela ostati tam, kot sem želela jaz. S pomočjo mi je ratalo. In celo okrasila sem jo. Prepozno pa sem ugotovila, da je v tem času Barbika želela pobegniti (beri: postavila se je po strani). Na ja, pač pleše, sem komentirala in nadaljevala z delom. Pri kosilu je Princesko že orng skrbelo, kam sem dala njeno igračko. začela sem se šalit: "A ne veš? Spekla sem jo v pečici, ker sem slišala, da so pečene barbike zelo okusne." Mala me je nejeverno gledala (ja, no tol neumna pa tud ni, da bi vsakemu nakdaldanju verjela), a ko so še ostali pritegnili tej zgodbici (in jo še en mičken napihnili) pa ji že ni bilo več vseeno. Takrat pa je babica ravno prinesla pečenega piščanca na mizo (seveda razkosanega). "Lej, Princeska, tu je pečena Barbika. Jo boš poskusila?" je navijal stric. Zgrožen pogled v njenih očeh je povedal dovolj. "Ne, zdej pa ne bom več jedla. Ne bom!" Ati je skušal biti strog, pa mu je mala vrnila: "Ne bom jedla, ati, da veš. ker je tam moja barbika in je ne bom jedla!" Komaj smo jo prepričali, da se hecamo, in da naj poje meso. Potolažila pa se je šele, ko sta na mizo priromali obe torti (ena je bila lepa in druga pa dobra )."Ooooo... " je izjavila, ko je zagledala barbi torto. "A to ima pravo obleko gor?" Ko je ugotovila, da je to torta, se pravi za pojest, je bila čist vzhičena. Za vsak slučaj, pa je (še preden smo uspeli torto razrezat) hitro vzela ven svojo barbiko in pazila, da je ne bi kdo pojedel. Uf...Uf.... Šele danes sem opazila.Pravljicna je po novem med kul blogi.  Prav presenečena! Za neki časa zginem z bloga, potem pa kar med kul blogi. Madoniš. Dober recept za uspeh. Sem pa vseen vesela. Čeprav ... moram še raziskati kakšni so bonusi kul naziva. (Prav nič se ne bi branila 1000€ nagrade - za vsak prispevek, mislim . Pa dobro, tud če bi bilo na mesec (pač, bodimo prizanesljivi, ko je ravn recesija pa te fore) se ne bi bunila).No... sem hotla povedat, da je lepo biti član EDi familije. Ko ima hudič mlade ... (Gospodek)
21:22, 26. 10. 2011
.. Objavljeno v Gospodek
.. 9 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
... jih ima veliko.Tako pravijo. In je čisto res. Gospodeka in Brateca je vrtec precej utrudil. Kar naprej sta bolna in v domači oskrbi. Dedek (ki je pazil Gospodeka do letos , in ki vskoči, če je nujno ob kaki bolezni)) se šali, da še sama sreča, da sta šla v vrtec, tako ima vsaj en dan na teden fraj. Letos sta prebolela že zilijon bolezni. Ko je Bratec praznoval svoj prvi rojstni dan, nas je prestrašil s svojo pustno podobo. Po celem telesu je bil pikast. No, dohtar je rekel, da ni anlezljivo, pa mu je Bratec kar verjel in priredil žur. Gostje smo bili sicer rahlo skpetični, ampak - veste kaj? - res ni anlezljivo. Vsi smo še čist normalni. V petek pa je Gospodek imel vsega dovolj in je odšel na počitnice. In to v bolnico. Seveda je šla mama z njim. PO vseh groznih diagnozah, je končno dobil svojo ta pravo: pljučnica. Ah jej... očitno tud to mora biti, so rekli. No, pa ni dolgo trajalo, da je v bolnico priromal še Bratec. Z isto diagnozo. In, ko so se stvari začele umirjati - evo ti ga na - VIRUS NA POHODU. In je Gospodek, ki je imel že vse spakirano za domov, začel še z bruhanjem. Klinc, je rekel. Če smo že tu, dajmo izkoristit do konca. Njegova mama se seveda ne strinja. Sploh ne zato, ker so jih prestavili v ta kužno sobo in prepovedali obiske. No, obiskoval bi jih lahk ati, ki pa je tudi bolan. Sej pravim, ko ima hudič mlade ... Tako da ... malo vaših dobrih misli in želja ne bi škodilo Velikemu in Malemu bratecu. Podmizna debata ala Bratec
13:00, 8. 10. 2011
.. Objavljeno v Gospodek
.. 1 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Sploh ne vem kdaj točno sem začela pisati Gospodekove dogodivščine. Vem samo, da je bilo blizu Božiča. In da so se takrat kar pogosto dogajale podmizne debate. Priznam, prav simpatične so bile.No, Gospodek še vedno rad pogleda pod mizo in se valja med nogami vseh navzočih. Ampak debat pa nima kaj preveč rad. Raje se igra "ludnik" in "potles" in išče izhod iz zasutega rova.Za njim pa veselo plazi bratec (o ja, sej zna hodit po dveh, to malo bitje, ampak kaj, ko je pa tanajtaboljtaziher še vedno po vseh štirih). In vriska in piska in spušča glasove. Ki so al pa niso podobni človeški govorici. Gospodek se zaveda svoje pomembne vloge velikega brata. Pa jo zna tudi dobro izkoriščati. Saj veste tisto - močnejši zmaga. In kljub vsej ljubezni do malega črvička, je kdaj pa kdaj pa le potrebno pokazati, da je bil Gospodek prvi na svetu. recimo, ko se Bratec zaigra s taveliko telovadno žogo, bo še v isti sekundi to žogo želel imeti Gospodek. No, ne samo želel imeti. Kar imel jo bo. Pa kako luštno je nagajati malemu. Uuuu, najboljše je, ko se Bratec plazi, pa ga Gospodek prime za majico in vleče nazaj.Uf... cviljenje tako nežno poboža mamina ušesa. Dedi pa zna povedat, kako lepo zna Gospodek delati z bratcem. Tako lepo ga objame: "Ti moj blatec!" in ga stisne. No, dedi še potihem doda: "Potem mu pa hitro stopi na prstke!" Ah ja.... čarobni trenutki bratovske ljubezni... Ampak Bratec se ne da. Njegova mama je ugotovila, da pa vsaj v vrtcu ne bo imel problemov. No, kakorkoli. Bratec je čist navdušen kadar pride v družbo tet. Uuuuu... kar vsi ga bi po rokah nosili. Pa ponavadi je takrat vedno polna miza. Ja, ja... je Bratec ravno en tak jedec kot pa Gospodek. Včeraj sva najprej podmizno debatirala (Bratec je vsake toliko izpustil kakšen AAaaaa! jaz pa sem od navdušenja medlela zraven.), nato pa se je mali odločil, da hoče posnemat Gospodeka. "Če lahko Gospodek, lahko pa tudi jaz!" si je mislil in na vse načine poskušal preplezati središčno "štango" pod mizo. Pri vsej svoji vnemi je spregledal, da je Gospodek splezal POD štango. Po nekaj neuspešnih poizkusih, se je odločil zavzeti drugačno taktiko. Nevarno se je nagnil čez štango in tako dolgo cvilil, da sem se ga usmilila in ga povlekla čez. Še Gospodek je malo pomagal. Ko sem se naveličala te igre, sem Brateca enostavno vzela v naročje in odkorakala z njim malo naokoli. Ampak veste, so prebrisani ta mali. je uočil hrano, je bilo kar konec. Najprej se je zadovoljno smejal mami, pa atiju, pa ta drugi teti, pa stricu... Potem se je začel zvirat ko črv in cvilit. Ma, sem bila ponosna, ko sme pogruntala, da hoče flaško. In ko je čez 2 minuti ponovil vajo, sem že čisto v profi-stilu segla po flaško in mu jo porinila pred nos. Da bi vi slišali njegove visoke tone. Tokrat flaška NI bila glavni dobitek. Še glasneje je zacvilil in še malo bolj premetaval svoj mičkeni telešček, oči pa je imel prilepljene na torti. Požel je salvo smeha vsega omizja. Bratec, mislim, da se lahko kar kosaš z Gospodekom. Vsaj kar se hrane tiče. Gospodek je lačen! 2. delSem se spomnila še ene simpatične Gospodekove.V nedeljo, na družinski pojedini. Sestrična je spekla božanske arašidove piškote. In jih po kosilu radodarno delila naokoli. Med drugim jih je ponudila tudi Gospodeku. In ker se Gospodek še (skoraj) nikoli ni branil hrane, je tudi tokrat z velikim veseljem segel po ponujenih mu dobrotah. Ampak ... bilo je očitno, da mu piškot ni preveč všeč. Ko ga je teta P. vprašala, ali bi še, je samo odmajal z glavo. "No, Gospodek, a ni dober piškot?" je vprašala. Gospodek je nekaj migal z glavo in rameni in se ni mogel zjasniti. Teta P. se je nasmejala: "Ja, pol ti pa že ni dober, če nočeš več!" Ko se je vso dogajanje kasneje preselilo na dedkov in babičin vrt, se je od nekod prikazal Gospodek: "Teta P., tvoji keksi so zelo dobli!" (seveda je bila izjava posledica posredovanja Gospodekove mame, ki se ji je zdelo, da pa bi pobalinček kljub vsemu moral pohvaliti kekse). Teti P. so se usta razlezla v nasmeh. pa ne ravno zaradi pohvale, ampak zaradi nagajive ideje, ki ji je prekrižala možgane. Hitro je vzela skledo s piškoti in jih ponudila Gospodeku, rekoč: "O hvala. Če so pa res tako dobri, boš pa ziher še vzel kakšnega." Gospodek je presenečeno pogledal in hitro odkimal: "Ne, ne, hvala!" In še v isti sekundi je stekel proč. Gospodek je lačenNa obisku pri Gospodeku:Gospodekova mama hvali svoje tri fante, kako so pridno posesali stanovanje, medtem ko nje ni bilo doma. Pa se oglasi Gospodekov ati: "Pa zakaj uporabljaš množino? En sam osebek je posesal stanovanje!" Gospodek ga dopolni: "Ja, en osebek je pa gledal lisanke! ... Tletji je pa spal!" Gospodek na pojedini: Saj najbrž ste se že navadili, da se Gospodek kar naprej udeležuje kakšnih družinskih pojedin. Tudi ta vikend ni bilo drugače. Najprej se je najedel mehiške hrane v bližnji pizzeriji (kjer so porcije ogromne, in preverjeno od tam nihče ne gre lačen). Nato se je pojedina nadaljevala pri bici in dediju. Na mizo so romala raznorazna peciva, pa tudi torta se je znašla vmes. Gospodeku so se oči kar zasvetile, ko je zagledal kos torte na svojem krožniku. Po moško se je vsedel za mizo, pogledal mamo in izjavil: "Mama, tako sem bil lačen!" Pač ... nepoboljšljivi jedec. Gospodek v Ledeni dobiVčeraj sva se z Gospodekom peljala skupaj v avtu. V družbi, itak. Pa se med "odraslo debato" oglasi mali: "Ej, teta. Kje je Ajs ejdž?"Najprej nisem razumela: "Kaj si rekel, Gospodek? Kje je...?" "Kje je Ajs Ejdž?" "Aja, kje je Ice age? Hm... ne vem..." Morala sem konkretno pomisliti, da sem se spomnila, kam sem vtaknila DVD z risanko. "Najbrž je pri meni, pospravljen!" "Pa ne, teta! Kje je Ajs Ejdž?" "Ok, Gospodek, zdej pa ne razumem, kaj me sprašuješ!" "Kje je Ajs Ejdž, teta?" je bil vztrajen. Pa se je oglasila Gospodekova mama: "A misliš kje je Ice age? Misliš, prav zares, kje je?" "Ja, kje je Ajs Ejdž?" No, ja, pač nimam možganov "sem-že-mama-in-to-dalj-časa" osebka, ker sem pač samo "A-veš-pojma-nimam-kako-je-imeti-male-otroke-in-si-vsako-sekundo-izmišljevati-konstruktivne-odgovore" persona. In ja, šele po medvzkliku Gospodekove mame sem dojela, kaj Gospodek sploh želi slišati od mene. Pred kakšnim letom (al pa malo manj), ko je bil Gospodek enkrat na "počitnicah", je zahteval lisanko! In ker do takrat risanke še niso bile stalnica v Gospodekovem repertuarju, pač nisem imela pojma kje naj staknem kakšno risanko. In sem se (oh, kako ponosna sem bila sama nase) spomnila na Ice Age. Nisem pa pomislila, da je mogoče tako dolga zadevca, en mal predolga za tako malega pajacka. In najhujše - da mogoče še ni najbolj primerna zanj. To sem dojela šele, ko mi je mali zlezel v naročje (in potem skoraj skozi mene v steno) pri tistem groznem prizoru, ko potujejo skozi led in so tiste grozne pošasti zamrznjene (hej, še mene tlači mora po tem). Em... ja... teta... marsikaj se bo treba naučit. In kljub temu, da načeloma zagovarjam idejo, da ne smemo prirejat pravljic (ala rdeča Kapica), sem v tistem primeru, vseeno "previla" naprej. Na manj grozne scene. Sej pravijo - ko nimaš otrok, imaš 100 teorij. Ko pa imaš otroka, imaš pa 100 vprašanj, pa nobene teorije. No, men se je ena podrla, še preden sem sploh prišla na misel, da bi imela otroka, hahaha. Bom raje pisala blog kot pa postavljala teorije o vzgoji. Se mi zdi, da bo boljša izbira.  Ljubim to deželo delavskoJah, takolele je, če si aktiven iskalec zaposlitve, in če pošiljaš ponudbe prijave na razpisana in nerazpisana delovna mesta. Kmalu se naveličaš brati vse te veleumne spise delodajalcev, ki v celofan zavijajo eno samo dejstvo: da, sorry, nisi bil izbran. POčasi ugotoviš, da je škoda tvojega časa in se naučiš prebrati le: Obvestilo neizbra...Nato pa papir odložiš in nanj pozabiš. In tako se je zgodilo z enim taki mejlom danes. Odprla, prebrala Obvestilo neizbra..., zaprla in položila. Da sem kakrkoli dobila, sem se spomnila ob mejlu prijateljice. Ki je dobila isti mejl. Od iste osebe, iste ustanove. "A si videla?" Hm, ne nič nisem videla. Briga me. " 200 neizbranih kandidatov!" Moji možgani so začeli spet delati. Kaj? 200? Za eno razpisano del. mesto? Ha! Naj živijo razpisi! Naj živi volja do dela. Naj živi! Gospodek pravi ...Še žal ti bo!
21:27, 28. 08. 2011
.. Objavljeno v Gospodek
.. 6 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Gospodek in babica sta nekega dne zavila v trgovino. Babica je nakupovala potrebščine, ki jih je v domačem hladilniku zmanjkalo, Gospodeka pa so seveda zanimale povsem druge stvari. Predvsem preizkušanje mej. Izmuznil se je iz babičinega nadzora in kmalu prikorakal nazaj z velikim evrokremnom. "Bica, kupi mi tetega!" Bica je presenečeno pogledala. Že res, da so babice za razvajanje, ampak tako veliko razvajanje... Hm... Itak, pa bi večina tega evrokrema pristala v kakem drugem želodču in ne v Gospodekovem. "O, ne Gospodek, tega pa ne bova kupila! Kar lepo ga odnesi nazaj, kjer si ga dobil!" Gospodek se je skušal pogajati, a babica ni bila zato. S sklonjeno glavo je odnesel dragocenost nazaj in se vrnil k babici. "Bica, še žau ti bo, ker mi nisi kupva evrokrema. Res, fejst žau!" Babica je skomignila z rameni, gospo, ki je slučajno slišala Gospodekovo modrovanje, pa je popadel neustavljiv smeh. Obrnila se je še k svojemu možu: "A si slišal, kaj je rekel! A si slišal!" Tudi gospoda moža je celotna situacija nadvse zabavala. { Prejšnja stran } { Stran 1 od 21 } { Naslednja stran } |
Na kratko o meni pravljicna.eDnevnik.si
Na prvo stran mojega eDnevnika Osebna stran Arhiv sporočil Sporočila, ki so jih napisali moji prijatelji Moj foto album KategorijeFFGospodek Pot PROSTI SPISI Tek Najnovejša sporočilaGospodek in lunaTeta, da te ne bo strah ... Hm ... dobro jutro? ali najbolj iskani poklici Gospodek vse zna sam Misterij hrskajočega računalnika Moji prijateljiPikabu1alenkar diabetes lusi zuzzu68 odsrcadosrca pajo Zanimive strani
Število zadetkov: 396215 |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-08 eDnevnik |