Moj eDnevnik | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Wiiiiiiii 2. delPravljična je spet tekla. Včeraj, ko me je vgriznilo v križu 8samo trenutno, nič resnega) sem si obljubila, da zdaj pa res dosti tega lenarjenja. Treba je nekaj naredit tud za telo. Jutri grem tečt.Dopoldan, ko je bilo najlepše sonce, sem še zbirala pogum in iskala morebitno družbo za tek. No, izkazalo se je, da bom morala iti kar lepo sama. In sem zbirala pogum in voljo vse do večera. Klinc, grem, pa če me dobi dež, me bo pač dobil. In sem tekla. Z mislijo, da vsaj 2 kroga pa res moram pretečt. Vsaj 2. tako ... za začetek. No, na koncu je bilo tako fajn, da sem podaljšala kar na 5 krogov. Definitivno bom še šla tečt. Čim večkrat! Trenutno stanje duha: Tek je zakon. Kdo je šef?Čudna so pota Gospodova ...Še bolj čudna pa so, če se vključi moj smisel za orientacijo in razdalje. In če želimo temu dodat še kanček ultra-čudnosti, povabimo s seboj na pot še Franco.Da najprej pojasnim. Nisem se izgubila. Sem bila pa še enkrat več presenečena nad svojim dojemanjem razdalj (nazadnje sem pol ure pešačila čisto po svoji krivdi, ko sem vsem okoli sebe zatrjevala, da je trgovski center itak čist bliz železniške postaje - no, sej škodlo mi ni, ampak v tistem trenutku sama sebi nisem bila ravno hvaležna). TZorej ja, danes sem se povabila na en obisk, ki je itak skoraj čisto blizu mene doma. NO, ni bilo skoraj čisto blizu, ampak nič hudega. Lepo je raziskovati našo lepo deželico. Ker nisem bila čisto prepričana, kje točno moram iti ( a sem že omenila moj kilav smisel za orientacijo?), sem povabila še Franco. Franco ziher vsi poznate. To je tista gospa, ki na vsakem ovinku pove, da moraš "zaviti levo, polkrožno obrniti in narediti salto"! No, ni čisto tako, je pa pogosto precej podobno temu. Sploh je zabavno, ko ti na glavni cesti reče, da moraš zaviti levo, potem pa ugotoviš, da gre dejansko samo za oster ovinek. Ali pa, ko se pripelješ do križišča, pa ti Franca reče, da zavij levo, ti pa veš, da moraš zaviti desno. No, kasneje ugotoviš, da Franca tega križišča sploh ni opazila. Je pa opazila ovinek, na osameli cesti (Čez 200 m zavijte desno), ki je vrezana v hud klanec. IN če bi torej ne zavil desno, bi pač pristal kakih 500 m nižje sredi polja koruze. Blazno pomembna informacija, ja. Ali še boljša Francina izjava. V krožišču izberite 4. izvoz (en kilometer nazaj pa te je napotila naprej, točno po tej cesti, po kateri se sedaj vračaš). ALi pa ti tako dolgo govori, da moraš izbrati drugo cesto, da na koncu zmanjka možnih cest, pa te Franca pošlje kar po sredi polja. Enkrat sem se vozila po Francino tudi po jezeru. Madoniš, Franca prekaša celo Jezusa. On je po vodi samo hodil. No, kakorkoli že ... Našla sem današnji cilj. Našla sem svojo soimenjakinjo, njeno luštno mamico. In dostavila sem čokolado, se en malčk naklepetala, spet vzela eno fajno mero ... In to je to. Hvala obema za gostoljubnost  Bilo je fajn. Še kdaj se bom šla tako potepat na slepo srečo. A veste tisto ...... ko naj delodajalci ne bi smeli spraševati, ali imaš otroke oz. ali jih načrtuješ imeti in ti potem na razgovoru za službo postavi točno to vprašanje. No, pardon. ne na razgovoru. Ampak te pokliče kar domov. Zvečer. Čez vikend.
In to samo z namenom, da te vpraša, ali imaš namen naslednje leto imeti otroka. Beri: biti noseča in roditi in iti na porodniško. Ker namreč, si v finalnme krogu in se odloča med tabo in še enim (moškim!!!) kandidatom.
In seveda. Kakšno presenečenje!!! NISI IZBRANA ZA TO DELO!
Uuuuuu ... NO, mladina, kaj še čakate? POtrebno je poskrbeti za nataliteto naroda. Nič žuranja, nič potovanja. Dejmo imeti družine.
Saj preživeli bomo že nekak. Bomo v gozdu drva kradli, na polju raznih kmetov korenček, solato, krompir ... Eh, sej za iti na svoje pa res ne potrebuješ službe in financ, a ne? Dost je, da si na cesto postavimo kartonsko škatlo. Bomo že nekak!
Trenutno stanje duha: BRUH!!!!! Ko mozak ne dela spjoh!Bilo je jutro četrtega dne. In bila je ura 4.40, ko je budilka vreščala, da moram vstati. Ker mi zgodnje vstajanje še nikoli ni šlo od rok (no, pardon, nog), nisem bila preveč zadovoljna. Pa prisebna tudi ne.Kljub vsemu mi je uspelo priti do železniške postaje, kupiti karto in vstopiti na vlak. Aja, pa prestop mi je tudi uspel. Potem pa ... Nasledna "etapa" mojega zgonjega potovanja je bila zelo kratka. Tako kratka, da sem se odločila, da se mi ne splača iskati prostega sedeža v kupeju. In sem se utaborila kar pri vratih. Naslonila sem se na steno vagona in razmišljala, kako lepo bi bilo še spat. S kotičkom očesa sem opazila sprevodnika, ki se mi je približal. Kot lepo vzgojen deklič, sem ga lepo pozdravila. In se obrnila nazaj proti oknu, da bi se potopila v svoje sanje. In sem se ... skoraj ... Pa me je zmotil en glas ob meni. "A?" Obrnila sem se. Ta čudni sprevodnik je še kar stal ob meni in me gledal. Skoraj sem že pomislila: "Kako čuden tip!", ko sem zaslišala: "Vašo karto, prosim!" Zamenjala sem nekaj barv, iz globočine moje torbe privlekla karto, in se (kot zelo vljuden deklič) hitro opravičila. Mater, tale zgodnja ura mi pa res ni pisana na kožo. Nisem še utegnila nehat zavijat z očmi, ko se je vlak že ustavil na moji postaji. Končno! Vsaj ne bom več delala neumnosti! Vlak je stal na postaji, jaz pa sem slonela na steni vagona. In čakala, da se vrata odprejo. "Gospa, a greste dol?" Spet ta glas! Ozrla sem se. Ne tokrat ni bil sprevodnik. Ena goispa me je spraševala, če grem dol. Jasno, da grem dol. Ko se vrata odprejo. Pokimala sem. Gospa, pa se je nagnila mimo mene, z roko obrnila tisto kljuko pri vratih in ... odprla vrata. Ha? Še en mal bolj sem menjavala barve kot pred nekaj trenutki. Mislim, da bo bolje, da drugič ostanem kar lepo v postelji. Gospodek pravi: Saj sem vedel ...Ponavadi je Gospodek tisti, ki zajadra kbici pa dediju na kosilo. Tokrat pa so se vloge obrnile. Bica pa dedi sta sicer špricala, teti pa sta se z veseljem povabili na kosilu h Gospodeku in Bratecu.Ko sta odprli vrata, se jima je Bratecova mama hitela opravičevati, da zdaj, ko Bratec odpira vrata, traja malo dlje. Ker pač traja, da mali doseže kljuko na vratih. Kosilo je bilo že skuhano in prav omamno je dišalo. Ko se je končno vsem uspelo priguncat do mize, je bila ta že polna dobrot. Vsi so bili navdušeni. Le Bratec je štrajkal. Pa on ne bi sedel v svojem sedežku, pa bi sedel pri mami, pa ne bi jedel juhice, pa bi jedel juhico, pa on ne bi jedel korenčka, pa on bi se igral s kitajsko palčko za jest, pa on bi jedel riž, ampak samo tistega, ki bo ostal na kitajski palčki in si ga bo lahko sam zbasal v usta, pa on bi jedel rdečo peso, ampak ne tisto, ki mu jo da mama, ampak Gospodekovo, pa ne bi jedel Gospodekove rdeče pese, bi pa mel njegovo skodelico z rdečo peso, pa je spet ne bi imel, pa ne bi sedel mami na krilu, pa stal tudi ne bi, pa on bi šel spat, pa ne bi šel spat. V glavnem. Mali je spet preizkušal mamine (in atijeve) živčke. Njegova predstava je bila pospremljena z viskomi toni in koknretnim jokom. Na tetino vprašanje (retorično), kako pa v vrtcu je, je mama povedala, da čisto lepo sam je in še čisto zadovoljen je. Pa ko so sami, tudi lepo pridno sedi v stolčku in je. No, predstava se je nadaljevala še nekaj časa, potem pa je mami popustil en živc, pograbila je Brateca in resno rekla: "Zdaj greš pa spat!" Zaslišal se je užaljen Bratecov jok. Gospodek pa se je prijel za glavo in rekel: "Saj sem vedel ... Živčni zlom!" Ko "država" jemlje malim, da lahko "ta veliki" še več pokradejoTale umotvor ni moja osebna last in verjamem, da ga je že marsijdo med vami prebral. Pa ne samo enkrat. Z napisanim se v polnosti strinjam. Zato ga tudi obkjavljam. Avtor je Grega Repovž, članek pa je bil objavljen v Mladini, 30. 3. 2012. Danes se malokdo spomni, kako se je pred tremi leti lomil nemški koncern Opel. Tovarna je bila na tleh, kot hčerinska družba ameriškega giganta pa naprodaj. Odpuščanje, zapiranje, razprodaja, konec. Slabe poslovne odločitve, komu mar, 8000 ljudi takoj na cesto ... A je nogo med vrata vtaknila kanclerka Angela Merkel. Rekla je: ne. Zagrozila Američanom in bankam. In nato se je njena vlada sistematično lotila reševanja tega zasebnega podjetja. Šefi zasebnih bank so hodili k Merklovi. Noben neoliberalni cepec ni kričal, da to ni delo vlade. Ja, Merklova je tudi zamrznila kakšno pravico, a previdno. Predvsem pa je reševala. To je delo vlade v času krize. Tega ni razumel Borut Pahor, tega ni razumel takratni minister Matej Lahovnik, ki sta se še vedno afnala s »trg naj opravi svoje«. Raje sta besedičila o umiku države iz gospodarstva, delala pa malo. In pričakovano tega ne razumejo današnji šerifi. Oblast jih že opija. Kako pričakovano. Merklova vodi neprimerno večjo in relevantnejšo državo, pa je še nismo videli po puranje našobljene. Kaj je torej delala Merklova, ko je bila Nemčija v fazi, v kateri smo mi še vedno? Reševala je proizvodnjo in delovna mesta. Za delovna mesta gre, tepec! Protikrizna politika ni tekma, kdo bo bolj porezal. Kdo bo bolj zarezal. To zna vsak. Rezati vse in povprek – moramo res te primitivne menedžerske metode prve pobarvanke kriznega menedžeriranja še enkrat opazovati, moramo vnovič gledati to dokazovanje neznanja, napuha in lenobe? Ko že vsa Evropa ve, da to ni pot iz krize? Seveda je treba racionalizirati, seveda velja razmišljati o ukinitvi 2. januarja kot prostega dne, o neizplačilu regresa za višje razrede javnega sektorja, a to, kar je pripravila ta vlada, je nabor najlažjega rezanja. Da, tako je najlaže. Že v tem trenutku največ davkov v državni proračun prispevata nižji in srednji razred in nanju letijo vse puščice te vlade. Nismo bili nenatančni: tudi najbolje plačani državni uslužbenci so namreč še vedno v srednjem razredu. Ne bodo pa obdavčili luksuza in premoženja, ne bodo obdavčili kapitala, ne bodo obdavčili visokih dohodkov – pa čeprav v vseh treh kategorijah po podatkih OECD že zdaj poberemo manj od povprečja, bistveno manj. In na drugi strani slovensko prebivalstvo v proračun prispeva bistveno več od povprečja. Najbogatejši so od dosedanjih protikriznih ukrepov dobili le dodatne davčne olajšave, povprečno okoli 400 evrov na leto. Povprečna mama na porodniški pa bo za krizo prispevala v enem letu 900 evrov. Bogatim dodatnih 400, materi 900 manj. Izjemno. Nobene logike ni v tem početju. Razlog so lahko le neznanje, napuh in lenoba. Morda še trma? Vse ukrepe imajo pred seboj. Seveda najprej dvig stopnje davka na dodano vrednost. Tega ne želijo. Le zato, ker je to predlagal Zoran Janković (in naredila večina evropskih držav)? Seveda – to, kar počnejo, to rezanje, bo lahko pokazati. Vidno bo. Ampak to nima s krizo in odgovornim odnosom do države nobene zveze. To je na eni strani le moško trmarjenje, dokazovanje svojega prav, za danes in za nazaj, na drugi strani pa seveda zahteva najmanj napora in dela. Saj je na ravni podjetij enako: najlaže je rezati stroške. Težje je postaviti nov produkt ali projekt, oživiti prodajo. A ravno to bi morala početi vlada. Janković ima prav, ko kaže na Primorje – brez tega podjetja ne bo več velikih projektov, ki bi jih delalo slovensko gradbeništvo: vse ostalo je premajhno, nezmožno. Danes je bistveno ohraniti in spodbujati proizvodnjo in storitve, gospodarstvo torej. Dr. Mencinger to govori že tri leta. Tam je gospodarska rast, tam so ogrožena in potencialna delovna mesta. Gre za vsako podjetje. Saj je lahko ministrom vseeno za 300 delovnih mest v »neki« papirnici. 300 delovnih mest je vedno še vsaj 200 posredno povezanih delovnih mest. Do mesarja in frizerke. 500 delovnih mest je vsaj 1500 prizadetih prebivalcev. 1500 je ogromna številka za Slovenijo. Merklova vodi državo z 81 milijoni prebivalcev, pa jo je popadla groza, ko je šlo za 8000 delavcev, ki naj bi službo izgubili v Oplu. Slovenskemu premieru bi glede na število prebivalcev moralo postati slabo, ko bi kdo rekel, da izguba dela grozi 190 ljudem. Ni razumel Pahor. Ne razume Janša. Zato je Merklova reševala Opel. In Oplu gre danes dobro. Vmes ni napisala nobenega tvita. PS - Ni (bilo) priložnostiTale spis bo verjetno eno samo jokcanje in jamranje. SEm pač povržena vsemu, kar se v tem trenutku dogaja okoli mene.DEjstvo je, da imam neverjetno veliko želja že od malih nog. Vedno sem imela velike sanje. Kaj bom, ko bom velika. Kaj bom, ko bom to ... Kaj bom, ko bom tisto ... No, ne bom lagala. Svoje skoraj največje sanje mi je že uspelo uresničiti. Ampak, a veste ... za vsakimi uresničenimi sanjami pridejo nove. Še večje. Trenutno sanjam ... svojo prihodnost. Ki se zdi precej kilava. Vsaj kar se preživetja tiče (služba, stanovanje). Ostalo bo že nekak.  Prav v teh dneh se zdi, da sploh ne bom dobila priložnosti graditi kariere v poklicu za katerega sem se izobraževala. In za katerega v zadnjem letu ugotavljam, da pa mi je kljub vsem mojim kapricam pisan na kožo. In sem ... ma ne besna ... Samo žalostna. Ampak po drugi strani si mislim: Vsaka stvar je za nekaj dobra. Zdaj moram samo še počakati, da vidim zakaj je to dobro. Trenutno stanje duha: Ko Bog zapre vrata, nekje odpre okno, da lahko vstopiš skozenj. (Ja, ja ... Bog ma čuden smisel za humor!) Štrajk iz moje perspektiveBerem in poslušam ... in spet berem o tej napovedani stavki. Če sem bila najprej povsem neopredeljena do nje, pa sedaj točno vem, zakaj podpiram stavko.Predvsem iz enega samega razloga. KER SI ŽELIM DELATI! A se sliši kontradiktorno? Pa ni. Kajti, če bodo uresničene vse te visokoleteče zahteve, potem ... potem mi je kristalno jasno, da jeseni dela zame NE BO! Pa ne ravno zato, ker bi bila tako nesposobna, da me nihče ne bi hotel najeti, ampak preprosto zato, ker bodo morali že obstoječe delavce (najbrž tudi tiste, ki so zaposleni za nedoločen čas) odpuščati. Fajn, a ne? Res super občutek, ko ti že na začetku kariere povedo, da: "Žal, za vas pa ni mesta." Ne v javnem sektorju ne v zasebnem sektorju. Jaz pa si samo želim delati. In preživeti. Sama. Ampak kolikor kaže, je nabolje, da se sprijzanim, da me bosta vsaj dom 50. leta preživljala starša. Ali partner. Če bo imel to srečo, da bo še imel službo. Tole, kar sledi, je sicer copy-paste iz enega mejla, ki sem ga dobila, ampak se bolj skoraj ne bi mogla strinjati z napisanim: Vlada BOLI me KUR..če lahko citiram g. Pezdirja za VAS in Slovenijo. Ko ste dajali tajkunom kredite, me ni bilo zraven.
Ko ste kradli vsepoprek, me ni bilo zraven.
Ko ste privatizirali vsepoprek, me ni bilo zraven.
Ko ste dajali denar Grkom,me ni bilo zraven.
Ko ste si delili denar vsepoprek preko razpisov in poslovali po domače, me ni bilo zraven.
Ko ste vlekli svoje prijatelje iz "dreka"(ala Bavčar, Šrot, Tovšakova, Zidar, Lovšin, Časar) me ni bilo zraven.
Ko je vsaka vas dobila svojo občino, me ni bilo zraven.
Nisem ne odvetnik, ne tožilec, ne sodnik, ne politik, ne župan, tak, da me ne mešajte zraven.
In zdaj, ko ste vse zajebali, naj VAM pa jaz dam 15 %, otroke naj bi mi ulica vzgajala in jem naj listje in travo!
E, ne bo šlo tako. Vi ste zajebali Slovenijo, zato jo VI na vaših plečih spravite nazaj k življenju. Nas ne mešati v vaš drek.
Se vidimo na ulicah!! Trenutno stanje duha: Žalostna in besna hkrati ... Gospodekovo spoznanjeKot je pri Gospodekovi žlahti v navadi, se je ob praznikih odvijala družinska fešta. Odrasli temu sicer rečejo Velika noč pa še nekak drugač, ampak Gospodeku in Bratecu je vseeno. Samo, da je hrana na mizi (pa seveda čokolada!).Gospodek in Bratec imata po svoje čisto smolo. Zaenkrat sta še edina otročka v obeh žlahtah. In pač so odrasli okrog njiju še vedno navajenih večinoma odraslih pogovorov. In včasih odrasli pozabijo, da je vsaj Gospodek že zadosti velik fant, da razume, kaj se pogovarjajo. In so danes zapadli odrasli v obujanje spominov ala "A se spomnite kk je blo ko smo bili mali...!" Joj, za ene stvari še starši niso vedeli. Recimo, da je njihova pridna prvošolka (ki je danes gospodična na koncu faksa), namesto, da bi bila v podaljšanem bivanju, špricala podaljšano bivanje samo zato, da je bila lahko kakšno uro sama doma. No, pa tudi zato, da si je skuhala kavo. Tisto čisto ta pravo. (Pa ne lih, ker bi ji bil okus kave tako zelo všeč, ampak enostavno zato, da je bila "odrasla"). Ali pa tisto ... ko sta starejši bratec in sestrica njuno mlajšo (najmlajšo) sestrico privezala na stol (mende se je tamala strinjala, ampak kaj pa vemo, a ne). Razloga sicer nismo zvedeli, ampak se je večini to iz sedanjega gledišča zdelo precej kruto dejanje. No, med eno izmed pavz med napadi smeha zbranega omizja pa se oglasi Gospodek: "Mami, jaz pa Blateca se nikol nisem privezal!" Hm ... a bejž .... mogoče bi ga pa lahko kr danes? Ali pa bi mogoče lahko odrasli začeli paziti kaj govorijo v njegovi navzočnosti! Pozabljanje ...Skoraj vsak dan si v službi rečem: "O, tole pa res moram zapisati na blog!"In ... veste kaj ... ? Vsak dan to tudi pozabim. Mislim, ne zapisati, ampak sploh pozabim kaj naj bi napisala. Takisto se mi je pripetilo danes. No, pa vam tako pošiljam samo en lep pozdrav! Ko ugotoviš ...No, pravzaprav bi morala reči, ko se potrdi (večkrat zaporedoma), kar že ves čas veš, pa so ti ljudje govorili, da si samo domišljaš, da nočeš dati priložnosti, da bla bla bla ...Ja, ko ugotoviš, da je tvoj poklic čista napaka ... in da imaš pred noso svojo sanjsko službo, pa vendar je ne moreš opravljati, ker: 1. nimaš izobrazbe 2. tudi, če bi imel izobrazbo, vprašanje, če bi se našlo delovno mesto zate, ker je takih z istim poklicem še vsaj zilijon. Ah ja .... radosti dneva današnjega! Wiiiiiii!!!!Pravljicna je tekla. Pravljicna je tekla!Približno 3 km (si še moram progo zmerit). AMpak to je dosežek. Še večji dosežek pa bo, ko bom tekla redno, 3x na teden, po vsaj 7 km. No, lanska statistika je zabavna. Enkrat marca in enkrat oktobra in to je to. Upam na boljšo statistiko tega leta. Wiiiiiiiii! PrivilegijA ni to en velik privilegij, če gre človek z veseljem v službo?Da rad opravlja svoje delo, da resnično uživa v tem kar počne? In ja, res sem priviligirana. Upam, da traja čim bolj dolgo in še dlje. Da ne bomo samo o gejih in lezbijkah (Družinski zakonik)Danes sem naletela na en zanimiv članek o družinskem zakoniku. Pa da ne bo govora sao o gejih in lezbijkah, se mi zdi prav, da se osvetli tudi ta stran Družinskega zakonika.Članek je copy-paste, napisala ga je Vesna Melanšek, predsednica Centra za avtizem. Članek je objavljen na iskreni.net. Mislim, da avtorica ne bo imela kaj proti, če ga delim z vami. Center društvo za avtizem, organizacija ustanovljena za družine otrok z motnjami avtističnega spektra (MAS), poziva državljanke in državljane Republike Slovenije naj 25. marca 2012 na referendumu o Družinskem zakoniku glasujejo PROTI. Vas je naš poziv presenetil? Naj razložimo. Glavni razlog našega nasprotovanja leži v tem, da želimo na novo oblikovati »družinsko ustavo«. Menimo, da bi moral biti njen glavni namen ščititi in podpirati tiste, ki so tega najbolj potrebni in upravičeni. Prav sem spadajo tudi vsi otroci s posebnimi potrebami ter njihove družine, ki z velikimi žrtvami, odrekanji in ljubeznijo skrbijo zanje. Družinski zakonik je pomanjkljiv, saj otrok s posebnimi potrebami sploh ne omenja, kot da družine, ki imajo takšne otroke sploh niso družine! Žal se je pokazalo, da nas staršev otrok s posebnimi potrebami, ki se vsak dan borimo s sistemom, ki je krut za bolne in prizadete in nimamo časa za lobiranje in demonstriranje, kljub stalnemu plačevanju davkov, vlada, ki je pisala Družinski zakonik, ni upoštevala. Družinski zakonik, o katerem bomo glasovali 25.marca 2012, v svojem besedilu ne vsebuje niti pojma »družine z otroki s posebnimi potrebami« ali »otroci s posebnimi potrebami«, kaj šele, da bi se jim posvetil s kakšnim poglavjem in za njihovo boljšo kakovost življenja predvidel rešitve. 2. člen Družinskega zakonika navaja: »Družina je življenjska skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice. Zaradi koristi otrok uživa družina posebno varstvo države« Sprašujemo se ali so pri pisanju Družinskega zakonika dejansko gledali in imeli v vidu vse slovenske družine? Tudi tiste, o katerih se v javnosti manjkrat govori? Četudi so tovrstne družine medijsko manj izpostavljene, še ne pomeni, da ne obstajajo! Kakšno varstvo nudi država družini, ki ima med svojim družinskimi člani tudi osebo s posebnimi potrebami? V 7. členu Družinskega zakonika je navedeno: »Po tem zakoniku je otrok oseba, ki še ni dopolnila 18 let, razen če je že prej pridobila popolno poslovno sposobnost.« Kaj pa osebe, ki so dopolnile 18. let, poslovne sposobnosti pa vseeno ne bodo pridobile? Govorimo seveda o osebah s statusom invalidov, med katere spadajo tudi osebe z avtizmom. Kdo jih ščiti? In kdo ščiti njihove družine, ki bodo vseživljenjsko skrbele za njih? Zakonik s tako definicijo zagotovo ne, zato od pristojnih zahtevamo, da podajo novo, bolj ustrezno definicijo! Že v naslednjem, 8. členu, je zapisano: »Starševska skrb je celota obveznosti in pravic staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarijo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj. Starševska skrb pripada skupaj obema od staršev.« Sprašujemo se ali pisci Družinskega zakonika vedo, da se v Sloveniji vsako leto rodi približno 200 otrok z avtizmom? Da glede na svetovne statistike v Sloveniji živi 20.000 oseb z motnjami avtističnega spektra (MAS)? Potrebno si je prenehati metati pesek v oči in si priznati, da obstajajo v naši državi tudi družine z avtizmom – ne glede na to ali je oseba z avtizmom v družini otrok ali starš. Kako Družinski zakonik podpira potrebe otroka z MAS, ko odraste in si zaželi ustvariti svojo družino? Kako Družinski zakonik podpira posameznika z MAS pri tem, kar je pravzaprav temeljna pravica vsakega posameznika? Je družina, ki jo ustvari oseba z avtizmom manjvredna od družine, ki jo ustvari njegov normalno-čuteči vrstnik? Bomo celotno zadevo pometli pod preprogo in se naredili nevedne? Ali pa bomo posvetili nekaj pozornosti temu, kako podpreti njegovo željo po družinskem življenju ter obenem otroku, rojenemu v taki skupnosti, zagotoviti celovit razvoj? Prav tako je potrebno dodati, da čeprav je število ločitev zakonskih partnerjev v Sloveniji že tako visoko, je še višje med partnerjema, katerima se rodi otrok s posebnimi potrebami. Kako Družinski zakonik ureja situacijo, ko skrb za razvoj otroka s posebnimi potrebami pripada samo enemu staršu? V 10. členu je zapisano: »Starši v vseh dejavnostih v zvezi z otrokom skrbijo za korist otroka. Otroke obravnavajo in vzgajajo s spoštovanjem do njihove osebe, individualnosti in dostojanstva. Otrok telesno ne kaznujejo in jih ne izpostavljajo drugim oblikam ponižujočega ravnanja. Starši imajo pri skrbi in odgovornosti za korist otroka prednost pred vsemi drugimi. Starši delajo v korist otroka, če, zlasti ob upoštevanju osebnosti otroka, njegove starosti in razvojne stopnje ter hotenj, primerno zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ter mu nudijo primerno vzgojno vodstvo in ga spodbujajo v njegovem razvoju. Druge osebe, državni organi, izvajalci javnih služb, nosilci javnih pooblastil in organi lokalnih skupnosti morajo v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za korist otroka in pri tem otroka ne smejo izpostavljati nobeni obliki telesnega kaznovanja ali drugi obliki ponižujočega ravnanja. Država zagotavlja pogoje za delovanje nevladnih organizacij in strokovnih institucij za razvijanje pozitivnega starševstva. Otroci uživajo posebno varstvo države vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otrok.« Ta člen je na deklarativni ravni lepo zapisan, a ima precej pomanjkljivosti. Veseli nas, da govorimo o otrokovi koristi, vendar se sprašujemo, kako lahko Zakonik govori o koristi, ki jo morata zagotoviti starša, če sama država ne predvideva zaščite družine, v kateri otrok s posebnimi potrebami živi. Kako lahko država zahteva nekaj od svojih državljanov, če niti sama tega ne upošteva! Simona, uporabnica storitev Centra društvo za avtizem nam je zaupala svojo zgodbo: »Ko je bil Blaž star 2 leti in smo ga želeli skupaj z bratom dvojčkom vpisati v vrtec, ga v vrtcu, zaradi tega, ker ima avtizem, niso sprejeli. Posebnega razloga niso nikoli navajali, vendar pa sem zaradi tega morala ostati doma. Po dveh letih, so Blaža sprejeli v vrtec, jaz pa sem na srečo spet dobila službo. Ker mož dela dopoldan, sem sama morala sprejeti službo popoldan, ker sem morala vrtcu zagotoviti, da bom, v kolikor bo potrebno, v dopoldanskem času vedno na voljo.« Prav tako se nam zdi licemersko od države Republike Slovenije, da kljub zapisu o zagotavljanju pogojev za delovanje nevladnih organizacij, Centru društvu za avtizem pogojev za delovanje v letu 2012 ne zagotavlja, kljub temu da smo edina organizacija, ki se sistematično ukvarja z razvojem storitev s področja avtizma v Sloveniji in edina zagotavljamo podporo družinam otrok z avtizmom. Naša vizija, ob ustanovitvi leta 2005, je bila pomagati Republiki Sloveniji pri zagotavljanju podpornih storitev za osebe z avtizmom in njihove družine. Misija Centra društva za avtizem je bila zagotoviti državi napredek na tem področju in namesto nje iskati ter nuditi rešitve pri izzivih, s katerimi se soočajo osebe z MAS in njihove družine, ter navsezadnje pomagati državi, da ne zaostaja pri razvoju izobraževalnih, zdravstvenih in podpornih storitev za osebe z MAS. Poleg tega si je društvo za cilj postavilo osveščati strokovno in laično javnost o tej motnji, kar mu je uspelo bolj kot katerikoli državni ustanovi, zakonu ali združenju do sedaj. Danes, kar 7 let kasneje, je država pokazala svoj odnos do svojih državljanov (predvsem tistih s posebnimi potrebami) in do organizacije, ki je nesebično opravljala njene naloge. Fundacija za invalidske in humanitarne organizacije preko katere svoje delovanje financirajo invalidske in humanitarne organizacije, katerim status odobri Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, je Centru društvu za avtizem za celoletno delovanje namenilo 2.000€. Center društvo za avtizem tako ne zmore in tudi ne želi več opravljati storitev, ki bi jih osebam z MAS in njihovim družinam morala zagotoviti država. In čeprav je Republika Slovenija podpisnica številnih mednarodnih pogodb in sporazumov in se je zavezala cilju ustvarjanja socialnih in pravnih pogojev za šibkejše člane družbe, svojih nalog ne opravlja kot bi bilo treba. Zato smo se odločili za umik in dajemo priložnost novi vladi, da pokaže svoje sočutje in razumevanje za vse vrste in oblike družin (ne le za tipične, istospolne, enostarševske ampak tudi družine, ki imajo za svoje člane osebe s posebnimi potrebami), saj vse te družine (in njihovi člani) pomagajo tvoriti oz. dajejo pomen temu kar imenujemo država - Republika Slovenija. Zato sedanjo vlado pozivamo naj podpre organizacije, ki resnično pomagajo otrokom s posebnimi potrebami in njihovim družinam ter napiše nov Družinski zakonik, ki bo pravičen do vseh družin in bo naslavljal njihove potrebe, ne pa podlegel medijskemu in finančnemu vplivu. Kot pravi pregovor: »Veriga je toliko močna, kot je močan njen najšibkejši člen.«
Vesna Melanšek, predsednica Centra za avtizem Trenutno stanje duha: Hm... Veleumi 8-letnikovEnemu 8-letnemu fantu naročim, naj pobriše tablo. Ker ga grize lenoritis, se po dveh potegih naveliča, Odloži gobo in s egre igrat.Po mojem strogem pogledu se spet privleče do table. Seveda ne pozabi pripomniti, da "njemu se pa ne ljubi". Na pomoč mu prihiti sošolec. Popisane table se loti kar z golimi rokami. Dobesedno. Nekaj časa se afna, potem imam te predstave dovolj in ga naženem pospravit mizo, ki sta jo poprej nasmetila. "Zate velja enako!" rečem fantu, ki briše tablo. Ob pogledu na mizo, se zresni. Pogleda svojega prijatelja: "Pa daj, pomagaj mi!" Prijatelj, ki se je prej afnal, zdej čisto resno odvrne: "A si ti nor! To je pa delo! A veš kako je težko!" In že hoče oditi, ko se oglasi fant z gobo: "A deeeej... Kaj boš pa pa potem, ko boš v službi? A veš kako je šele tisto težko!" A se ta drugi ne da: "Ma ne, v službi a sploh ni težko delat!" Komaj sem se zadržala, da se nisem začeka na glas smejati. Fanta sta potem nadaljevala z debato o službah in delu, ampak nisem slišala, kaj sta zmodrovala. Škoda. Morda bi se pa še kaj naučila. Trenutno stanje duha: :-) Hm ...Zadnje čase nekam veliko časa preživim med mladino in otroci.In čist iskreno ... prav šokirana sem, koliko je nasilja med njimi. Kako so nasilni v medsebojnih odnosih. Ok, štekam, da je prisotno rivalstvo med brati in sestrami, in da jih je bolje ločit. Štekam. Ampak, da stojijo mulci v vrsti, pride en mim vrste in kar tako iz nič prisoli klofuto v vrsti stoječemu. Halo? Govorim o 8-letnikih. Pa boh-ne-dej iti mimo kakšne punce in je ne boksniti. Pa med igro (s kartami, ki je načeloma ne prištevamo ravno med nasilne igre) kar tako, za brezveze, nazjati koga in ga poslati v tri p.m. in mu povedati, da se lahko igramo samo mi, ti pa ne, ker te ne maramo. Pa zvijanje rok, pa ... Razmišljam o mojih otroških letih. Pa nisem več čisto ziher, ali je ta moj spomin le neka romantična esenca tega, kar smo dejansko živeli, ali pa smo res bili toliko drugačni. Če je toliko nasilja že med 8-letniki, se kar bojim vprašati, kako pa je s tem ob koncu osnovne šole, ali še huje, v srednjih šolah? Trenutno stanje duha: Začudeno! Zadnje čase ...
20:05, 12. 03. 2012
.. Objavljeno v Gospodek
.. 2 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
... mi pa tole pisanje ne gre kaj preveč od rok. In zadnje čase se Bratec dela, da ma vse druge raje kot mene.  Bratecova Bica je komentirala, da je to zato ker: "Vsi drugi delajo bolj zanimive stvari!" A bejž?! Bica je pekla ptičke (iz testa, ne unih ta pravih). Dedi je pač dedi in že sam po sebi car (aja, pa še ptičke ma - tu pa mislim une ta prave, ne tistih iz testa). Ta druga teta pa je seveda bolj pogosto prisotna, ker je pač "na dohvat ruke" in včasih skoči kar mimgrede na obisk. Se pravi, nimam šans. Spljoh. NO, ampak vseeno mi je ratalo pretentat Brateca, da je bil sam z mano (in to brez protestiranja), ko je šel njegov ati po Gospodeka, ki je pomagal bici saditi rože. V Gospodekovi sobi sva našla piši-briši tablico in je bilo dela za pol urce čisto dovolj. Kmalu je prišel Bratecov ljubljeni Ba (Gospodek) in začelo se je veselje. Najprej je GOspodek hecal Brateca, potem se je Bratec obešal po GOspodeku, pa je Gospodek sedel na avtoček (tak, ki ga z nogami poganjaš), pa je Bratec potiskal avto ... Nikoli pa nista pozabila cviliti in vreščati od silnega navdušenja. Ko je bilo cviljenja in prevračanja en malčk preveč, se je oglasil ati s hudim glasom. Ampak nekak ni pomagalo za dolgo. Vmes je klicala še Gospodekova in Bratecova mama (je šla na delovni dopust na morje) in ji je Gospodek povedal, da. "Mami ti še kl ostani en dan na molju, mi se mamo supel, ko te ni!" No ja, mami se je malo zaletelo, pa mal se je naredila, da je užaljena ... Ampak mame itak vejo, da malčki palčki brez njih pač ne morejo. Pa če gre verjet besedam Gospodekovega in Bratecovega atija, moška družba je že fajn, sam spet pa ne tolk, da mame ne bi pogrešali. Ko imam lih čas ...Danes, ko sem se še vsa matasta navsezgodaj zjutraj sprehajala ob reki (beri: sem šla v službo), sem dojela nekaj. PRIHAJA POMLAD! Prav res.Ptički so tako lepo žvrgoleli v drevesnih krošnjah, da mi je srce za trenutek kar zapelo z njimi. Letos se pa resnično veselim pomladi in poletja in tega. Dovolj imam zime in mraza. Dobro, snega ni bilo ravno kaj prida (pa še takrat, ko je bil, sem bila doma in mi ni bilo treba v službo, hihihihi), pa vseeno, tudi snega sem naveličana. Pa blata pa soli na cestah pa... NO, veliko stvari mi gre na živce. Ampak, dnevi so vse daljši, sonce vedno močnejše, ozračje se segreva. A ni to en velik razlog za veselje? Bratec pravi: "Lala!"
07:32, 7. 03. 2012
.. Objavljeno v Gospodek
.. 4 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Pri tehle malih šrtucah je ful fino in fajn, če veš kaj želijo s svojim čebljanjem povedat!Sem bila zadnjič prav vesela, ko je Bratec izustil: "Lala!" in me vlekel za roko. Vedela sem kaj hoče. No, al pa vsaj mislila, da vem (A ni en pameten rekel, da misliti pomeni nič vedeti?). Itak ... "lala" pomeni čokolada. Kako sem bila presenečena, ko me je, namesto v kuhinjo (kamor je zadnjič enkrat, ko je uporabil to besedo, zvlekel svojo mamo) odvlekel v Gospodekovo sobo, splezal na škatlo in stegoval ročice proti "lala". Ja... tam na polici je bilo radio in mali je hotel poslušat glasbo. In plesat. No, prav, predam se. "Lala" pomeni tudi glasbo. Ok, štekam. IN zadnjič spet ultim v Giospodekovo in Bratčevo družbo. Mali je okupiral dedija (pa res, a mi zna kdo razložit, kaj je tako presneto čarobnega na dedijih, da mali vidijo samo njih, vsi ostali smo pa ko sirove luknjice?). Stal je ob dedijevem stolu, se z vso močjo z nogicami opiral v tla in vlekel dedijevo roko in ponavljal: "Deda, lala, lala!" Ker se mi je kar malo zasmili, sem si mislila, do radia ga bom pa že peljala (beri: za ovinek, do sedežne). "Bratec, a lala i šel?" sem mu ponudila roko. Malo je okleval, potem pa sprejel ponujeno roko in me veselo odkorakal. Pa ne proti radiu. Kolikokrat že gre osel na led? No, teta gre še ene 100x več. Če vas že ravno zanima. Presenečena sem mu sledila skozi vrata, do stopnic. Kjer se je mali ustavil in klical dedija. Kmalu sem dedija klicala tud jaz, ker me je blazno firbec dajal, kaj pomeni "Lala" v tem primeru. No, dedi se je elegantno rešil obveznosti: "Kaj zdaj mene kličeš? Ti si ga spravila, da gresta gledat "lala", torej pojdita! Brez mene!" NO, ko je mali splezal že na eno peto stopnico, se j mni začelo svetlikati! Ptice. Na podstrešju so čivkale ptičke, ki jih goji dedi. "Bratec, a ptičke bi šel rad gledat?" "Ja, ja!" je čisto po moško prikimal in z vso brzino odbrzel proti podstrehi. Ha ... zdaj pa bodi pameten, ja, pa vedi kaj pomeni "lala"! Trenutno stanje duha: Lala! (Beri: Pogrešam tek! Pogrešam urice, ko sem več pisala na blog. { Prejšnja stran } { Stran 1 od 22 } { Naslednja stran } |
Na kratko o meni pravljicna.eDnevnik.si
Na prvo stran mojega eDnevnika Osebna stran Arhiv sporočil Sporočila, ki so jih napisali moji prijatelji Moj foto album KategorijeFFGospodek Pot PROSTI SPISI Tek Najnovejša sporočilaWiiiiiiii 2. delKdo je šef? Čudna so pota Gospodova ... A veste tisto ... Ko mozak ne dela spjoh! Moji prijateljiPikabu1alenkar diabetes lusi zuzzu68 odsrcadosrca pajo Zanimive strani
Število zadetkov: 524874 |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-08 eDnevnik |