predmeti poželenja

V tem trenutku bi morala pripravljati in glasno ponavljati mini govor, ki bi odražal mojo kompetentnost, poznavanje področja, pristen interes itd., jaz pa igram na karto iznajdljivosti, ko si vržen v vodo in karto improvizacije.
In čeprav po moji vesti rahlo kljuva, še vedno dopuščam, da me v spominu odnaša v otroška sanjarjena povezana z risankami, ki sem jih takrat gledala. Danes sem med surfanjem po spletu naletela na čudovite interierje,

Ženske rade namejamo (pre)veliko energije in pozornosti stvarem, ki si tega niti ne zaslužijo, kakšne pomembne, pa rade spregledamo. Je tisti mozoljček res tako pomemben, je res kot alarmna luč, ki bode vsem v oči? Ali tisti neukroten pramen las res tako zelo kvari celotno podobo? Je res nemogoče iti sproščeno po ulici z nepopolno zadnjico? So res to te stvari, ki nas bi morale skrbeti?
Takšna vprašanja so si zastavili tudi pri oglaševalski agenciji DDB Worldwide, ki je bila zadožena za pripravo oglasov za fundacijo za preprečevanje raka na prsih - Brest Cancer Fundation, ki ima sedež v Singapuru.
K sodelovanju so povabili ilustratorko Andy Yang in nastala je močna in odmevna reklamna kampanja. Nima smisla izgubljati preveč besed, presodite sami...

V chikaškem muzeju Museum of Science and Industry se lotevajo zanimivega projekta - Month at the Museum, katerega ključni akter bo izbrani bloger, ali blogerka, ki bo 30 dni (od 20. oktobra, do 18. novembra 2010), 24 ur na dan bival v muzeju in blogal in tweetal o svojih izkušnjah povezanih z vsem, kar muzej nudi in kar bo sam izkusil.
Na natečaj se je prijavilo okrog 1500 blogerjev iz vse Amerike in oddaljenejših krajev - Avstralije, Antarktike itd.  izmed katerih so nato izbrali tri finaliste, zmagovalec pa bo znan 6. oktobra 2010.
Izbrani bo poleg enkratne izkušnje deležen tudi kar nekaj ugodnosti, kot npr. častnega doživljenjskega članstva, paketa tehničnih gadgetov, vključno s prenosnikom in kamero, ki ju bo uporabljal med svojim bivanjem v muzeju in denarne nagrade v vrednosti 10.000 dolarjev.

Muzeji so končno izgubili stigmato hladnih stavb, v katerih lahko le gledamo, šepetamo, stojimo za  rdečo vrvico in pazimo, da se ne bi česa dotaknili.  Že nekaj časa z veseljem opazujem kako se razvijajo, se prilagajajo željam obiskovalcev, postajajo interaktivni, nudijo obiskovalcem različne aktivnosti in se trudijo pritegniti čim več zanimanja in pozornosti in jim to tudi uspeva.
Spomnim se "pijanskih", študentskih debat, ko sta  se, ko je naneslo na temo o obiskovanju muzejev in galerij, vedno oblikovala dva tabora in so se nasprotniki obiskovanja tovrstnih inštitucij radi posluževali argumenta, da gre za okorele, zastarele inštitucije, namenjene predvsem družbeni eliti in ne "raji" in, da to vzbuja slab občutek pri obisku. No, jaz mislim, da je s tovrstnimi akcijami, ta argument padel...

Prejšnji teden sem brala zgodbo, katere rdeča nit so bili odnosi med kristjani, judi in muslimanih v času, ko so si križarji prizadevali osvojiti Jeruzalem. Čeprav ne preveč zahtevno branje, pa je bilo vseeno dovolj nasičeno z medvrstičjem, ki ti da misliti. O človeški nravi, veri, fanatizmu, vojni, vrednosti človeškega življenja, vrednosti puščavskega peska in kamenja, moči politike, smislu in mnogih drugih stvareh.
Ko berem knjigo, zgodbo vedno vizualiziram. Tokrat sem imela delo nekoliko olajšano, saj me je spontano zaneslo v povzemanje prizorov iz filma Nebeško kraljestvo. Sicer nimam najljubših stvari, sploh, ampak, če bi šlo za življenje in smrt in bi morala izbrati, bi se ta film nabrž znašel na seznamu. In to kljub temu, da načeloma ne maram zgodovinskih filmov, ker je v njih vedno preveč napak, ki bodejo v oči tako močno, da jih zaznavam celo jaz, laik. Toda v tem primeru je bilo drugače. Že, ko sem si film ogledala prvič, so me navdušili prizori bitk, vzdušje, ki mu ga je uspelo ustvariti in neka skupna estetika.
In že cel teden sem pod vplivom srednjeveških križarjev in Jeruzalema in ne morem se nagledati spodnjega filmčka...

To jesen sem si oprtala precej težek nahrbtnik. Včasih, ko razmišljam kako bom uskladila zadeve, da mi bo ostalo kaj "življenja", se vprašam kaj mi je tega treba, nato pa potisnem pomisleke na stran in se zopet prepustim notranjemu občutku, ki je trenutno optimistično naravnan. Mogoče je kriva nerealna predstava, mogoče se je pokvaril moj merilec energije, mogoče je kaj, kar še ne vem, mogoče pa dejansko zmorem.  Kaj točno me motivira, tudi ne morem natančno opredeliti. Ampak, če ne poskusim, ne bom nikoli vedela in trenutno si želim poskusiti.
Sicer ne verjamem v usodo, sem pa opazila, da se pogosto zgodi, da naletiš na neke stvari točno v tistem času,  ko ti misli okupirajo podobne zadeve (si razlagam, da smo takrat nezavedno bolj pozorni nanje...). Kot, da bi nas nekaj vodilo tja.
In mene je pripeljalo do RSA, 21st century enlightenment in njihovih animiranih predavanj. Najprej sicer do predavanja o empatiji, ki me je (ne le vsebinsko, temveč tudi izvedbeno) tako navdušilo, da sem brskala naprej in jih našla še več. Npr. enega o skrivni moči časa in nenazadnje še tega, o motivaciji, ki ga lepim spodaj...

Pred nekaj dnevi so se v Benetkah tudi za javnost odprla prizorišča 12. Arhitekturnega bienala, ki poteka pod sloganom "People meet in Architecture" in katerega kuratorka je letos Kazuyo Sejima (dodajam tudi link do "la biennale channel" in link2 kjer so zbrani posnetki pogovorov z arhitekti, podelitev nagrad...).

Med sodelujočimi je tudi slovenski projekt "Vsi odtenki zelene", o katerem sem se želela razpisati, preden sem naletela na stvaritev čilenkse naveze Smiljan Radic in Marcela Correa, ki je prebudila moj houseovski jaz.
Mogoče bo tale zapis res samo odraz mojega nerazumevanja (sicer lepe) skulpture imenovane "The boy hidden in a fish", ampak utemeljitev, da sta avtorja s svojo stvaritvijo želela obuditi (vsaj simbolično) upanje za mirnejšo prihodnost po potresu, ki se je v Čilu zgodil letošnjega februarja, se mi pa vseeno zdi nekoliko preveč na prvo žogo iskanje pozornosti.
In čeprav naj bi minimalistična, z izvotlitvijo granitnega bloka nastala lupina, v katero je nameščen nekakšen zaboj iz cedrovine, predstavljala pribežališče, v katerem bi naj pribežali našel mir in občutek varnosti, si ne morem pomagati, da me ne bi prej kot na to, spomnila na ekscentrično, moderno krsto, oz. grobnico.
Če nato pomislim še na količino energije, ki je potrebna za izvotlitev granitnega bloka, če se vprašam za kaj, oz. kako se porabi odpadni material in koliko tolažilen in pomirjevalen je dejansko vonj po cedrovini, če se znajdeš sredi hudega potresa zaprt v leseni škatli, obdani s kamnito lupino, ki v primeru velikega razdejanja ne bo prav zelo izstopala iz ostalega nasutega materiala, se res ne morem prepričati, da bi kupila idejo koncepta, četudi je njen avtor prominenten arhitekt. Ampak videti je pa lepo, sploh v tem ambientu.

vir




foto: domus

Vizualizirala sem že od konca zime. Hotela sem perfekcijo in, ker se nisem mogla sprijazniti s kompromisi, sem se na koncu raje odrekla vsemu. Oz., kot to delam jaz, prestavila na nekoč v prihodnost (približen okvir "kdaj" je sicer že začrtan).
Spomnim se, da mi je nekdo nekoč očital, da imam čisto svoj koncept časa, da mu sama določam hitrost in se ne pustim motiti realnosti, ki se dogaja okrog mene. Takrat nisem razumela kaj želi povedati, zdaj, ko sem se naučila opazovati z razdalje tudi sebe, pa razumem. Ampak razumem tudi svoje zatoje, ne samo zakaje drugih in še vedno mislim, da se odločam pravilno. Sledim notranjemu bobnu, ki daje ritem plesu, katerega koreografijo poznam samo jaz. In seveda dvomim, celo zelo pogosto. Sploh kadar moram iz oči v oči zagovarjati prestavljanja v "nekoč v prihodnost" nekomu, ki ne razume, da ni zame nič gotovo dokler ne pridem tja in, da ko pridem tja, se lahko vse spremeni v trenutku in se ne drži predvidenega.
In tako se ravnokar mečem v nekaj, za kar bi še pred parimi meseci prisegala, da se ne bo zgodilo. Ampak jutri bom zapečatila kuverto in jo vrgla v vodo. Bojim se in se veselim hkrati. In zopet delam neskončno planov B. Ljudje, ki so mi blizu, pravijo, da je ena mojih osnovnih karakteistik, da si zapletam (četudi včasih samo navidezno) življenje, da enostavne ne morem, da ne bi nečesa mlela. Bi jim rada dokazala, da se motijo, ampak v tem življenju mi to najbrž res ne bo dano.
In, da ne bi bilo vse čisto ustaljeno, mi je nekdo dal za misliti še o nekaj dodatnih stvareh...

Ne, ne bom trkala na vest z moraliziranjem o škodljivosti konzumacije hitre hrane in kritizirala načina njene priprave, ne bom kritizirala delovnih pogojev za zaposlene, niti o kakšni svoji slabi  ali dobri izkušnji se ne bom razpisala (ker jih praktično nimam), se bom pa vseeno malo zgražala in malo smejala (v osnovi) posrečenim idejam.

Ne vem prav dosti o marketinških vojnah, ki se jih gredo verige s hitro prehrano, da bi na svojo stran pridobile čim več strank, niti ne vem kakšna strategija najbolj deluje, vem pa, da meni preveč očitne manipulacije niso všeč. In, če bi se znašla za pultom Burger Kinga, naročila "Whopper" in ga dobila zavitega v papir, kjer bi na vrhu kraljevala fotografija moje glave, obdana s sloganom in Burger Kingovim logotipom, bi me po vsej verjetnosti prijela neznanska želja po pogovoru s čim več zaposlenimi na čim višjih položajih dotične prodajalne. Sicer razumem idejo (...narejeno posebej za vas, po vašem okusu...), ampak se mi zdi prevelik poseg v strankino zasebnost. Brez mojega dovoljenja, ne bo nihče tiskal mojega obraza na ovitke za hamburgerje in pika! Tudi na račun nekaj sekund smeha ne...

Če te nekaj let bombardirajo s stotinami različnih tlorisov, podpornimih sistemov, obočnih shem, kornih zaključkov, zahodnih fasad itd., se ti v zvezi s cerkvami slej ko prej izoblikuje neke vrste "poklicna deformacija". Možgani se enostavno naučijo, da, ko oči zadanejo ob sakralno stavbo, za trenutek postanejo in na hitro naredijo vsaj osnovno analizo arhitekture. V bistvu se tega skoraj ne zavedaš, je pač del rutine. Cak, cak in gremo naprej.

Vsa stvar pa poteka nekoliko drugače, ko obstaneš pred novonastalo cerkvijo, pred arhitekturnim "novorojenčkom". Za analizo te se nemalokrat zgodi, da običajni vokabular ne zadostuje. Da bi lažje razumel,  iščeš približke, oz. podobnosti klasičnim prvinam, sproti pa se ne moreš upreti, da ne bi delal sodb ali je arhitektu "uspelo", ali ne. Bolj ali manj se zanašaš na lasten okus in svojega mnenja raje ne poveš na glas, da se ne bi preveč blamiral, ker nisi sto procentno prepričan, če si dojel koncept.
Ampak obstajajo izjeme. Včasih enostavno veš, brez pomislekov, da je pred tabo nekaj izjemnega, odlično izpeljanega. In točno tak občutek sem dobila, ko sem naletela na fotografije in načrte cerkve Kuokkala, ki so jo postavili v kraju Jyväskylä na Finskem.

V skrilavec oblečena cerkev z leseno konstrukcijo je nastala po načrtih finskih arhitektov Anssija Lassilaja in Teemuja Hirvilammija iz arhitekturnega biroja Lassila Hirvilami, v sodelovanju z Jannijem Jansonnom iz biroja Luonti.
Pravzaprav gre za cerkveni kompleks z ločenim zvonikom. Glavna stavba pa ni namenjena samo obredom, temveč se poleg glavne dvorane z galerijo, v njej nahajajo tudi mladinski center in različne pisarne.
Več podrobnosti je na voljo na linku, ostalo pa naj povedo slike.

Do ljubezni imam rahlo rahlo ciničen odnos in ne znajdem se prav dobro sredi kakšnih večjih izlivov čustev. Ne, da čustev ne premorem ali ne zmorem, ampak v mojem svetu so stvari popredalčkane, racionalizirane in zanalizirane in preveč "lebdenja" me dela živčno. Zadnjič sem rešila nek jungovski "personality test" (in potem še enega za kontrolo) in rezultat je bil obakrat INTJ. In Ahilova peta INTJ-jev so bojda ravno romatična razmerja. Bo najbrž kar držalo.
Kljub vsemu, pa še vedno padem na kakšno osladnost in spodnja kar dobro zajame mojo definicijo  ljubezni and it made me smile...

 

Najbrž vsak, ki se že v otroštvu pusti zvabiti umetnosti v svoje hrame, slej ko prej doživi Dalijevo fazo.Običajno se njegovo odkritje zgodi nekje sredi pubertete. In, ker je na prvi pogled tako poseben, se se zelo rad spremeni v "mojega najljubšega slikarja". Priznam, tudi sama sem bila nekaj časa v tem klubu. Boemsko življenje, sanjski svet, tekoče ure, obsedenost z ženo - ah, pravi umetnik... Potem pa so se tekom raziskovanja njegove biografije začela "razočaranja" in počasi je padel s trona in niti obisk njegovega muzeja med maturantskim izletom po Španiji ga ni mogel postaviti nazaj.

Ampak ne glede na moje preference, sodi Salvador Dali nedvomno med največja imena, ki so zaznamovala umetnostni svet 20. stoletja. Število občudovalcev pa ne pada niti v novem tisočletju. Eden od dokazov za to je gotovo tudi novo nastajajoči muzej (Salvador Dalí Museum) za največjo neevropsko zbirko njegovih del, ki raste v St Petersburgu na Floridi.
Nov muzej je zasnoval arhitekt Yann Weymouth, sodelavec arhitekturnega biroja HOK (Hellmuth, Obata and Kassabaum, Inc.), ki je v svoji viziji muzeja na zunanjščini poskušal reflektirati Dalijevo edinstveno juksta pozicijo klasičnih in fantastičnih elementov, za notranjščino pa se je odločil, da bo oko obiskovalca najprej pritegnilo veliko, DNA vijačnici podobno, spiralno stopnišče.
Otvoritev muzeja naj bi se predvidoma zgodila čez 159 dni, kako gradnja poteka in napreduje pa si je moč ogledati tudi preko "live web cam".

Sovražim tipkati SMS-e. Že od nekdaj. Da je za besedo s štirimi črkami včasih potrebno dvanajstkrat pritisniti na zoprne male gumbe, če odštejem popravke, ko si slučajno pritisnil enkrat preveč, oz nadaljeval prehitro z naslednjo črko itd., me, milo rečeno, spravlja ob živce. Če se le da, dotičnega pokličem nazaj, ali pa napišem mail. Včasih se na pisanje kakšnega daljšega SMS sporočila (psihično) pripravljam cele ure, oz. odlagam ta "opravek" kolikor dolgo gre. Čudaško? Kaj morem, SMS-anje mi je res nadvse zorpno. Mogoče , mogoče bom  te besede vzela nazaj, ko se zaljubim, ali pa, če mi kdaj pod roke pride SMSlingshot, posrečena pogruntavščina skupine VR/Urban.
Koncept je preprost, všečen in zabaven. In da ne bom po nepotrebnem obrabljala svojih prstnih blazinic z opisovanjem, bom spodaj prilepila razlagalni filmček in nekaj slik - mislim, da bo vsem takoj jasno za kaj gre. Like it?

Včasih se v spomin ujame trenutek, ki v sebi nosi zapis cele palete občutkov in vedno znova, ko se zgodi njegov približek, stara čustva priplavajo na površje. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi oblikovalcu Bruceu Munroju, ki je tako dobil tudi navdih za inštalacijo iz 600.000  odsluženih CD-jev. "Morje" na kopnem, ki odesva modrino neba in mesečino je postavljeno pri Long Knollu, Wiltshire, UK.

Še čisto malo in (predvsem) fantje, bodo prišli na svoj račun za izživljanje črednega nagona. Na dan bodo lahko privlekli vse navijaške rekvizite, se pobarvali z bojnimi barvami, nadeli nenavadna pokrivala, popili hektolitre piva in zbujali pozornost na tisoč in en način med tem, ko bodo čakali, da kakšno od mrež zatrese črno bela žoga.
Ampak, kakor koli obrnemo in ne glede na gromozansko ponudbo, je T-shirt še vedno najbolj priljubljeno sredstvo sporočanja pripadnosti določeni enajsterici fuzbalerjev. Običajno gre kar za replike dresov, včasih pa se na njih znajde še kak izviren dodatek. Enega bolj izvirnih so si za letošnje svetovno prvenstvo domislili Nizozemci. Ideja se je rodila v glavah Daana van Dama in Basa van de Poela iz rotterdamske akademije Willem de Kooning Academie. Meni je všeč...

Jaz pa raztojena in potem je vse na pol. In vreme ubija in ne steče mi tako, kot bi moralo. Bi se kar delala, da  "It" ne obstaja, se zakampirala na kakšni zeleni terasi, ujčkala tamalčico, ker so bejbiji najboljša pomirjevala in padla v najglobje in najbanalnejše ženske čveke. Ali pa bi šla z A. preveriti, če je tudi moja srčna čakra zablokirana, ali pa poslušati gonge in poskusiti necinično doživeti svet ezoterike.
Motivacija je namreč skrivoma in samovoljno zamenjala jekleno verigo za elastično in sedaj jo odnaša in prinaša kot valove na obalo, jaz pa gradim racionalne nasipe in jo poskušam zajeziti vsaj približno nekje blizu.
Danes je tudi pet let od njegovega zadnjega rojstnega dneva. Točno vem kaj sva počela. Slike v fleših prihajajo na plan. Nisem šla položiti rož na črni kamen, se raje v mislih družim z njim - je bolj pristno in bolj realno. Ne vem,če je grdo, ampak ne pogrešam ga. Je pustil dovolj velik pečat, da fizična prisotnost ni potrebna...

Včeraj zvečer sem obiskala mojo najljubšo nosečko in njeno družino. Malo smo obujali spomine na čas, ko se je rodila prva babika, malo smo se pogovarjali kaj vse je še potrebno urediti v novi hiši, malo risali, malo igrali človek ne jezi se, z bodočo starejšo sestrico najmanj trikrat preložili vse oblekice in odejice pripravljene za prihod nove družinske članice in se malo šalili na račun "neodgovornih" staršev, ki še niso izbrali imena. Včeraj zvečer se je namreč še nerojeno dete, še vedno imenovalo Deklica.
Nekaj po deseti sem jih polubčkala v slovo in na pragu izmenjala še par besed z nosečko, ki je zatrjevala, da sploh nima občutka, da jo čaka porod, da se zdi, da se sploh ne bo zgodil in, da se počuti popolnoma umirjeno. Ne vem zakaj, ampak nekako smo vsi pričakovali, da bo drugorojenka zamujala, da se ji nič kaj ne mudi na svet. Pa nas je presenetila.
Ker sem polovico včerajšnje noči prekrokala, sem zjutraj potegnila nekoliko dlje in nato me je sredi dopoldneva presenetila novica, da se je ponoči začelo. Komaj sem si opomogla od presenečenja in že je od ponosne novopečene babice prišlo sporočilo, da se je deklica rodila. Ampak nobenih podrobnosti, ki so običajne, ko se sporoča veselo novico. Dobesedno razganjalo me je od radovednosti. Kako je velika, koliko težka, kakšne barve lase ima in predvsem, kako ji je ime? In nedolgo za tem,  me je sredi branja zmotil pisk, ki je oznanil prejeto sporočilo. Novorojenka je dobila ime, ja pa novo dozo presenečenja  in soimenjakinjo.

Nabralo se je preveč duševnega miru. Sem mislila, da to sploh ni mogoče, pa očitno je. In v tem brezstresnem stanju se ne znajdem. Če nanese, da bi lahko vse potekalo z normalnim in umirjenim tempom, moj prokrastinatorski jaz ustavi konje in počaka tako dolgo, da postane nevarno, da naraste adrenalin in šele potem popusti vajeti. Ravnokar čakam, da mu notranji glas prišepne, da  je čas za akcijo in se ukvarjam s pomisleki, če morda tokrat ni zaspal. Posledice bi bile namreč strašne. Niti pomisliti nočem.
Vmesni čas porabljam za potovanja v onkraj. Tja, kjer še ne obstaja, se še ni zgodilo in se morda nikoli ne bo, pa vendarle je.
In imela bi fotografski spomin. Nekdo, ki ga ima, mi je razložil, da je edina pomanjkljivost v tem, da se ti ne zgodijo alko luknje. Majhna cena za veliko prednost...

Sobotno skakanje po trampolinu je pustilo svoj pečat in novo spoznanje. Dejstvo, da,  kadar delam salto, pogosteje pristanem na riti kot na nogah, mi je dokončno onemogočilo slepljenje same sebe, da se ne staram. No, jasno mi je začelo postajati že nekoliko prej, ko sem si tistih nekaj minut poskakovanja lahko izborila le s privolitvijo tropa malih razgraječe - krvnih naslednikov mojih prijateljev.

Kako zelo so se spremenili pikniki v zadnjih petih letih. Dnevni del je  popolnoma v znamenju peskovnikov, gugalnic, skirojev, barbik, žog, lopatk, lončkov, menjavanja plenic in slinčkov, iskanja dud, miritev ragretih krvi, rezanja hrane na majhen koščke, pobiranja sumljivih zelenih koščkov iz paradižnikove solate, štetja vnosa sladkorja v vsako od malih tempiranih bomb in lovljenja tistih nekaj trenutkov, ko lahko odtrgaš oči od nadobudnih kopical in pogledaš sogovornika v oči.

In nato, še malo pred sončnim zahodom, se začne družba redčiti. Tisti z najmanjšimi pikicami se dokončno poslovijo, tisti z malo večjimi, pa izginejo za kakšno uro, da predajo osvoj naraščaj v varstvo babicam in dedkom in se nato vrnejo, da lahko rečejo še kakšno odraslo. Ampak zgodi se, da se tudi večer odvije v znamenju igrač in igral, ker pridejo zdaj na vrsto očki, ki se domislijo, da so baby phoni lahko tudi odličen nadomestek walky talky-jev in omogočajo nujno potrebno komunikacijo med kletjo in vrtom. Preveriti je potrebno tudi razne tarče, in druge spretnostne igre, da lahko kasneje nesporno potrdijo sposobnost svojih sinov. Punce pa, med pokanjem od smeha, ta čas običajno zkoristimo za to, da kolikor toliko normaliziramo stanje po popoldanskem  razturu, izmenjamo kozmetične in ostale podobno pomembne informacije in še same preverimo, če je tisto vino res tako dobro. In, ko nastopi ura, ko je včasih žur šele dosegel  vrhunec, se sliši le še  tiha glasba v ozadju, ki se meša z umirjenim pogovorom večine tanko gledajočih in zehajočih udeležencev.

Čisto drugače kot nekoč - še ne dolgo nazaj. Ampak je prijetno in ima svoj čar in ne bi zamenjala. In, v nedeljo zvečer, ko vlečem nit skozi luknjice prejšnjega tedna, da bi ga povezala v celoto, ne morem, da ne bi razmišljala, če bo občutek enak tudi čez 30 let.