Od potu do poti 1. - Radirka kiss

Ta trenutek me obliva mrzli pot.  Ker imam neke čudne  dni kar  veliko časa preživim v razmišljanju, v iskanju  rešitev in ne v operativnem delu.  In ko berem naslove v časopisih ali na internetu in še kakšno vprašanje direktno na moj e-naslov vem, da se lomi. Lomi se vse in na vseh področjih.  Kako ohraniti pozitivno naravnanost, kako ohraniti  zalet, elan, če je povsod  neka negativna energija.

Tu in tam mi kaj šine v glavo in naredim, tako brez pomišljanja. In ne boste verjeli. Ljudje imajo ta hip še več občutka za nesrečo drugih ali težave drugih, ki jim gre slabše od njih. Govorim iz konkretnih podatkov, nič na pamet.  In vesela sem, da bo mali človek, ki  vedno pridno opravlja svoje delo, čeprav vsi vemo, da je plačan minimalno,  deležen dobrega od tistih, ki jih vsak dan pozdravi, ko pridejo na delo. Mnogim je vsak dan potrpežljivi poslušalec, če to potrebujejo. Hišnim čikarjem je družba. Na koncu je tudi  kadrovski svetovalec vsem podjetjem v hiši, saj je odnos  do malega človeka velik pokazatelj kulture novih, ki pridejo v hišo.

In tako mi je uspela akcija, ki bo temu človeku dala tako pravo odpravnino in mu  dala res pravi zalet v lepšo prihodnost kljub težki operaciji, ki jo je dobro prestal in mu je vzela  delovno sposobnost, da bi si v pokoju zaslužil kakšen dodatni euro.  Ja  od ideja pa do sporočila poslanega  vsem, ki sem jih nagovorila je bil kratek čas. Do prvega pozitivnega odgovora pa tudi.  Torej se da.

Pa da pridem do današnjega sklepa dneva s pomočjo te aktivnosti in dobavitelja, ki si je dovolil zmotiti moj globoko blogarski čas, da bi me prepričal, da naj pridem pogledati nove produkte, ki jih lahko prodajamo. Kljub temu, da so mi poslali en lep roza zunanji disk, svojega obiska nisem potrdila. Ne želim  kazati svoj kisli nasmeh.  Ne želim gledati nekih lepih stvari, ki naj bi jih ponujala kupcem v teh časih. Raje bom iskala čim več  takih  priložnosti za delo, ki bodo fizično izvedljiva in plačano na uro dela.  Kaj vem.  Ta hip se mi je klasična prodaja predmetov  priskutila.  Iščem neko dodano vrednost s katero bi lahko izboljšala našo ponudbo.  Vem, da moram to najti v sebi in jo vključiti v storitev in ne pričakovati, da bodo kupci sprejeli samo  izdelek po določeni ceni.

Mi smo bili vedno izvirni, vedno drugačni. Ali smo lahko še sedaj? Lahko, lahko, lahko radirka misli, misli, misli…

Lp Radirka

Kako mi je danes nekdo rekel? - ustavi konje!

Danes sem ob 15 uri dojela nekaj novega. In postala dobre volje. Tako v hipu. Sedaj bi lahko to seveda pojasnila. Vendar bi vas zopet spravljala med podrobnosti, ki  niso ravno preproste.

Na nek način  ste me to novost naučili tu na e-dnevniku.  Vse mora biti  izračunano. Če to ni,  nekaj ni logično. No in tako sem danes prvič računala in ugotovila, da se mi lahko izide tudi na drug način. Kakšne spoznanje.    Samo še kalkulator najdem in naredim obrazec za dnevno poročilo.

Kaj je bilo tisto, kar me je streznilo, kar mi je pokazalo drugačni pogled.

Ne, ne bom povedala.  Naj ostane v moji glavi.  Vseeno pa hvala vsem, ki dvomite v mojo odkritosrčnost, ki dvomite v moje poštene namene, ki dvomite….res iz srca hvala.   Z vašo pomočjo sem postala malo manj naivna, bolj realna. Odkrila sem korupcijo v svoji ekipi, odkrila sem lenobe v moji ekipi, odkrila sem….na koncu sem pa ugotovila najpomembnejše. To da zmorem tudi v takih razmerah najti pravo idejo, pravo rešitev in da imam energijo, da jo začnem uresničevati.

In še nekaj. Ne se čuditi, da nisem več med kul blogi. Sem sama želela, da me prestavijo vsaj malo nazaj. Tako lahko malo manj opazno pišem. 

Lp Radirka

Nevarno življenje - stanje slovenskega duha- Radirka book

Moje pisanje je mnogim trn v peti, mnogim nisem všeč, z mnogimi sem baje skregana.  Še vedno mnogi ne sprejemate ali ne verjamete, da pišem  terapevtsko in to na prvo žogo vedno za sebe. Mnenje, da bi bilo bolje, da ne pišem javno, da ne dopuščam komentiranja in da naj vsebino prilagajam bralcem sem sprejela  v tistem delu, ko mi je to bilo svetovano dobronamerno. Obljubljam, da  se bom potrudila, da s svojim pisanjem ne bom moteča, da ne bom sprožala prepirov in nepotrebnega, neustvarjalnega komentiranja v e-dnevnikovi skupnosti. Res pa je, da za to, da nekdo piše o meni na tak ali drugačen način direktno ali indirektno pa ne morem biti odgovorna. Še vedno  na mojem blogu veljajo moja pravila. Torej urednica sem tam jaz.

Kot je Mahica rekla:« moj namen bloganja je ustvarjanje, ki mi omogoča, da preživim v srcu vsako strahoto, ki jih ni malo. »  To je tudi  moja potreba. In tako nadaljujem pisanje.   Tako objavljam napisan post kakšen dan ali dva nazaj in je razširitev vsebine    http://www.ednevnik.si/entry.php?w=radirka&e_id=117284 . Takoj posta nisem objavila, ker sem dobila takrat še prijateljski nasvet, saj se je takrat razvija debata, ki po moji  oceni ni bila konstruktivna in iz mojega zornega kota žaljiva.  Tako sem stvari prespavala. Tega prijatelja sicer sedaj ne razumem ali želi, da zanikam samo sebe ali da zginem iz njegovega življenja. Prvo ni možno seveda. Drugo pa, če je to njegova želja.  Moja želja to ni.

Sam post sem dokončala s posnetkom TV-kluba, ki je vsebinsko zaokrožil  zadevo v celoto.  Računam, da bo imel bralec in gledalec nekaj od tega, če bo prišel do konca in če ga stvar zanima. Če ga ne zanima, mu predlagam, da gre naprej in se ne trudi pustiti na tem postu svoje sledi.

Osebno si s to objavo pomagam. Za seboj imam kar nekaj km poti, poznam preveč ozadij, ki bi jih z veseljem pozabila, ker jih nisem mogla spremeniti in to kljub trudu, ki ga nekateri imenujejo idealizem ali norost.  In mislim, da nisem edina, ki se s tem soočam pri svojem delu.  Res je, da vodim majhno podjetje, ki se lahko kljub vsemu umakne in začne delati nekaj drugega. Tako tudi jaz ne morem v celoti razumeti, kaj preživljajo tisti, ki so v celoti ujeti v področje, kjer ni nobenega reda in ni perspektive. Torej določene branže in določeni obsegi, ki te svobode nimajo in so ujeti v zanko. Seveda ta zanka ni samo za lastnika podjetja, ampak je prekleto pomembna tudi za tiste, ki delajo v teh podjetjih.  Če se želi razumeti to zanko  je potrebno imeti nekaj znanja na  zakonodajnem,  poslovodskem  in tudi računovodsko finančnem področju.  Ocenjevati zakaj nekdo sprejme delo pod določeno ceno in  ob tem ne pomisliti, da je dolžan zaposlenim zagotoviti delo in plačo tudi če nima dela. Podjetje je v primeru, da ne more zagotoviti osnovno plačo zaposlenim dolžno le te odpustiti in v primeru, da nima dovolj dobro finančno konstrukcijo dati podjetje v stečaj, delavce pa v celoti na cesto. V tem primeru se poplačuje iz stečajne mase po točno določenem redu. In zakoni so narejeni tako za to, ker delodajalec, podjetnik ali obrtnik ne moreta vplivati na poslovno okolje v katerem se dogajajo tudi nepredvidljive stvari.

Če država dovoljuje, da nekateri ne plačujejo prispevke, ne plačujejo plač, ne plačujejo podizvajalcev, zaposlujejo na črno  in ne ukrene nič ali premalo, ne nadzoruje učinkovito, ne ukrepa učinkoviti  in s tem dovoljuje, da nastane to, kar je nastalo v naši državi je odgovorna ona.

In logično je – da me nihče ne sili, da živim to nevarno življenje. In jaz se obnašam samoohranitveno ravno na način, da mi denar ni prvi in edini cilj. Tako enostavno lažje preživim.

Samo ne primer:

Ko so naši izdelki, ki jih imamo avtorsko in modelno zaščitene bili v razpisu, katere plačnik je bila država in jih je nekdo želel kupiti pri nas po tistem, ki je že dobil posel. In ker mu kalkulacija ni šla skozi je začel groziti po telefonu mojim sodelavcem in odgovornim osebam na strani naročnika, ki ni bil v tem primeru plačnik.

In kaj.    Mislite, da bom dovolila, da mi kdo ogroža življenje zaradi nekaj prometa?  Seveda ne. Briga me. Saj jaz nisem odgovorna, da naročnik ne bo dobil pravo kvaliteto in da je v razpisu primerjal hruške in jabolka. Ker so bile grožnje po tistem, ko so dostavili kopije izdelkov, ki so bili življenjsko nevarni  in je ta dobavitelj grozil naprej, ker je mislil, da bo s tem rešil prevzem pri naročniku – sem zadevo prijavila na policijo- uradno.  In?  Nič. Plačnik  tega, ki je grozil ne pozna, ker je bil verjetno podizvajalec podizvajalca ali ne vem še kaj.

Ker so bili določeni izdelki kopirani od tujega proizvajalca, ki ima vse patentirano, ne samo tako zaščiteno kot jaz, ki nimam toliko denarja,  mi je tuj partner rekel, da mu to ni logično, da naročnik in plačnik ob prejemu izdelkov ne zahtevata nobenih tehničnih certifikatov. Kdo je odgovoren, da je ta izdelek padel na zaposleno in jo skoraj ubil? Ja in tako naprej…na mnogih področjih. 

In pogumni so, ki so dvignili glas in glavo. To kar je doktor Brecelj in kasneje tudi vsi ministri povedal, da  to plačujemo vsi. Če ne direktno pa indirektno.  http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042236388

Sicer tiste oddaje, ki je na tv soočila vse zdravstvene ministre in gradbince ne najdem. Tam je   sedanji minister Miklavčič in vsi prejšnji povedal kako je vse to skupaj močno zakoreninjeno. Podobne zgodbe so pri prodaji državnih podjetij »podjetnikom«, ki jih na hitro uničijo za dobiček, pa naše ceste, pa …. In kako en posameznik lahko kaj spremeni v  času? Kako lahko ena skupina kaj spremeni?  In ta koruptivni svet  je tako huda bolezen naše družbe. V zadnjem TV –klubu se je videla naša težava , ki ni povezana z posameznikom ampak z logiko, etiko, politiko.  In tukaj če vsakemu v tv-klubu damo svoje ime…politik, investitor- kapital, predstavnik delodajalec, predstavnik države…in jih poslušate  ter analizirate pogovor brez podrobnosti. In videli boste kdo komu drži štango in kdo izkorišča situacijo. Vse skupaj pa je žalostno.

http://poptv.si/multimedia/tv-klub-91.html 

In ni možno,  da so temu krivi posamezniki, da so temu krivi tisti, ki dela izvajajo – podjetja in njihovi zaposlen in kako  lahko tukaj posameznik živi svoje življenje varno in da je sam kriv za svojo usodo.

No in seveda zakaj se je delavec neke tovarne odločil, da bo delavec in ne nekaj drugega in jamra, da je zgubil službo, in zakaj nekdo, ki je frizer in jamra, da nima dovolj strank, in zakaj nekdo, ki ne hodi v službo jamra , da nima plače. Nekdo dela v pisarni in ne v kot medicinska sestra, ki jih ta hip iščejo…vse to se da urediti samo takrat, ko funkcionira pravna država in s tem omogoča trg, ki ima določena pravila. S tem, da tega trga seveda ne sme podirati oz v naprej  na njem ustvarjati nered ravno s svojimi investicijami, s svojimi naročili storitev in materiala… in nikoli, nikoli nista življenje delodajalca in delojemalca ločeni, na dveh različnih ladjah. Prej bi lahko rekli da je delodajalec ladja, delavci pa so na nje.

In še nekaj, kot je rekel na 16,31 minuti predstavnik malih delodajalcev – govorim načeloma.

Lp

Radirka

Moj mozaik - Radirka press

Pri prejšnjem spisu, ki sem ga zaprla pred objavo rezultatov mi je bilo težko pri duši. http://www.ednevnik.si/entry.php?w=radirka&e_id=116233 Vedela sem, da morem svoj način bloganja spremeniti.

Že takrat in potem nekaj naslednjih dni sem usmerila veliko misli v to, kaj je v tem času bloganja nastalo na mojem blogu. Ob samem branju za nazaj  sem še enkrat doživljala vsa tista čustva, ki sem jih puščala v svojih zapisih in ste jih puščali tudi takratni bralci.

Tako sem danes izbrala mavrico mojih prostih spisov iz začetka, ki so mi padli v oči ob pregledovanju  zapisov  za nazaj.

http://www.ednevnik.si/entry.php?w=radirka&e_id=56530

http://www.ednevnik.si/entry.php?w=radirka&e_id=56202

http://www.ednevnik.si/entry.php?w=radirka&e_id=49518  

Pri samih sestavkih sem malo popravila mojo radirkščino, pri komentarjih pa ne, ker bi se izgubil datum in ura komentiranja .

Ob branju za nazaj sem ugotovila, da sem se na blogu razgalila dokaj zgodaj in čisto pošteno. Svoje slabe lastnosti sem jasno napisala, jih nisem skrivala.  Tako ne vem zakaj se nekateri sedaj čudijo nad mojimi reakcijami?

In ker mi po glavi roji tista pajkova mreža, ki sem jo sama spletla in v njo ujela sama sebe – mogoče mi jo je kljub vsemu pomagali plesti še kdo.  Mogoče sem bila ves čas preveč odprta knjiga in sem  dovolila vstopiti  v moj krog zaupanja tudi nekaterim, ki so v njega prišli samo za to, da bi si pridobili nekaj informacij, da bi izkoristili moje šibke točke in me postavili na led, kjer mi bo spodrsnilo.

Vesela sem,  da sem imela ob sebi kljub vsemu pomoč  tistih, ki so me malo kontrolirali.  To je nekaj, kar imam ob sebi tudi v RL in to razdeljeno po področjih dela.  Na vsakem projektu je kdo, ki ve, da sem hitrih mislih in besed, da pa nikoli ne mislim nič  slabega in nisem žleht. Tako imam angele varuhe zelo različnih poklicov.

Res je, da žleht ljudi ne prepoznam. In me na nek način prizadene, po drugi strani pa  me naredi močnejšo. Ko pa imam občutek, da sem od sebe odvrnila nekoga, ki ga imam za prijatelja pa se ne znajdem. Nimam ravno občutka ali lahko to spremenim ali ne.

Ko sem danes odkljukala obe kljukici na mojem poslovnem cilju za katerega sem si  obljubila nagrado  sem ostala brez idej.  Kaj sedaj?  Rabila bi  ivanščico z belimi listki in en odgovor : 3,2,3,2,3,2,3,2 ,….   

Lp Radirka

Energija in veselje - z roko v roki? - Radirka book

Verjetno se pri pisanju ne da blefirati. Če človek ni ravno dobre volje, če ga kaj muči se to pozna, se to bere. Ob komentarju Milene na prejšnji moj post sem se kar zamislila. Kje je moja dobra volja, kje je moja življenjska energija? Ja danes jo moram zbrati skupaj.  Jutri je pomemben dan. Drugače se mi bo na obrazu poznalo, da imam energetski minus.

Za nagrado, če se mi uspe zbrati, vse izpeljati sem si obljubila skok v moj energetsko obljubljeni svet.   Ves čas hodim gledat kako se obrača cena letalskih kart.  Obljubila sem si, da grem obiskati mojega poslovnega prijatelja – mecena Alana, mogoče  poiščem celo njo, ki mi je pred leti napisala posvetilo…kdo ve.

 Danes torej trije odprti posti za nazaj, vsi iz področja, ki mi roji po glavi od jutra do večera. 

http://www.ednevnik.si/entry.php?w=radirka&e_id=89428

http://www.ednevnik.si/entry.php?w=radirka&e_id=89402

http://www.ednevnik.si/entry.php?w=radirka&e_id=83561

in obljubljam vam in sebi, da se bom potrudila in si napolnila baterije. Sedaj pa si res ne smem privoščiti, da  sem pasivna. Od mene je odvisno preveč ljudi.

Lp Radirka

Radirkin blog - radirka urednik

Zadnje dneve pišem na svojem blogu  teme v katerih iščem določene odgovore od sebe in od okolice.  Ta okolica ni skupnost e-dnevnika. Torej  res ne izbiram tem, ki bi bile primerne ali bolje rečeno všečne nekaterim.

Vedno sem sprejemala vse komentarje z veseljem. Nikoli nisem nikomur zapirala dostop do bloga  ali komentiranja na mojem blogu. Nekatere poste sem napisala po tistem, ko se nisem več počutila sprejeto, varno samo za določen krog, ki sem ga lahko omejila s kategorijo prijatelji.

Po tistem, ko sem dokončno videla, da sem tako ali drugače na e-dnevniku odveč, da sem kamen spotike, vir neizmernih debat, stalnih citiranj sem zaprla vse poste v celoti in začela urejati vsebino svojega bloga in poste odpirati, saj sem k branju povabila okolico s katero živim in ustvarjam. Tako sem namreč naredila korak, da izmenjujem misli in mnenja s tistimi s katerimi imam najgloblji interes, da to počnem. Ta trenutek so ti ljudje malo raztepeni, jih ne vidim vsak dan. Poleg tega pa med delom ni vedno primeren čas razvijati debat, ker ni dovolj časa ali ni primeren prostor.

Ali se oni mene sramujejo, ali oni mislijo, da pišem neumnosti, da pišem nekaj, kar bi bilo bolje, da javnost ne bi brala in da to slabo vpliva na  ime podjetja in ali se ne obnašam primerno mi bodo hitro povedali. Ne skrbite. Dobila bom  opozorilo.

Nikoli v življenju nisem spadala ali pripadala kakršnemu koli taboru v smeri, da bi se šla kakršne koli deltve na naše in ne naše in vedno, vedno vse rečem in naredim hipno. Vedno po lastni odločitvi. Nikoli se ne umikam, nikoli ne popravljam svojih besed. Se pa opravičim, če naredim neumnost.

Tako sem ohranila svoj prostor za pisanje tudi v tem delu –  z namenom, da ga kdo bere in komentira. Res je, da sem človek, ki sprejemam samo pozitivne stvari. Negativa me v celoti odbija. Vse negativne misli želim sistematično iz svoje glave spraviti stran. Želim jih vsaj s tem, ko jih zapišem na nek način zradirati ali vsaj opremiti z pozitivnimi mislimi ali besedami, ki me pri mojem delu podpirajo.  Želim, da se nestrinjanje ali druge izkušnje napisane v komentarjih   iz razloga, da se doda k vsebini, da se s tem,  da možnost da tudi drugi, kaj  s tem zradirajo, povejo svoje mnenje. Če pa želite moje mnenje spremeniti, ga v celoti negirati, mu v celoti nasprotovati pa prosim za to uporabiti svoj blog.

Torej moj post  http://www.ednevnik.si/entry.php?w=radirka&e_id=117284  je bil namenjen temu, kar v njemu piše. Nisem razglabljala o tem kdo dela samomore, nisem razglabljala o tem ali je naredil prav ali ne in nisem postavljala v vprašanje ali je to breme večje ali manjše od drugih bremen, ki jih imajo delavci, brezposleni…rekla sem samo, da je to nečloveško breme.

Torej opravičujem se, da sem cenzurirala vse komentarje, ki niso komentirali te vsebine, ampak so šli v smer drugih vsebin. Avtorjem predlagam, da o tem temah pišejo na svojih blogih.

Ker pa si je nekdo dovolil, da je cenzurirane komentarje brez vednosti avtorjev ponovno objavil na mojem blogu pa pričakujem, da razmisli, če si ni preveč dovolil in kršil tudi pravila, ki jih ima  e-dnevnik.  Določeni deli komentarjev so bili namreč konkretno žaljivi do podjetnika, ki je naredil samomor, nekateri so bili žaljivi do mene in seveda imam vso pravico, če ne celo dolžnost, da to preprečim. Kaj sprejemam jaz kot žalitev je upam moja osebna odločitev in jo ne bom definirala. In to nima prav nobene veze z občutljivostjo ali sprejemanjem drugih mnenj.

Komentiranje bom od sedaj naprej vedno puščala odprto. Vendar bom sproti v celoti brisala tiste, ki ne komentirajo vsebino v postu, ki ne izražajo mnenja,  ampak napadajo in dodajajo  stvari, ki se vsebine posta ne tičejo iz razloga, da bi na tak ali drugačen način vplivali na ostale bralce tistega posta  in s tem komentiranje speljali v drugo smer. Računam, da bom s tem zgubila kakšnega  komentatorja. Upam, da ne kakšnega prijatelja. Vem pa, da je vsak svoje sreče kovač.

 Lp Radirka

Podjetniki - nečloveško breme - Radirka book

Moram si vzeti premor in napisati nekaj, kar mi v glavi roji glede na včerajšnjo informacijo o samomoru podjetnika.  Stiska me v grlu.  Možgani mi premlevajo kaj se lahko iz tega naučimo. Kje je tukaj odgovornost družbe. Ali je lahko to samo  njegova osebna stiska, njegov osebni poraz  ali je tukaj zadaj več.? Takih primerov samomorov je veliko. Še več je tega, da nekdo enostavno zdravstveno omaga. Breme na podjetnikih je zelo veliko. Namreč družbena klima je še vedno ista. Podjetnik si, ker želiš veliko zaslužiti, če se le da na račun izkoriščanja zaposlenih ali korupcijskih poslov. O kakšnih drugih motivih je zelo malo govora.

Poleg tega še naša narodna značilnost nevoščljivosti oz privoščljivosti, ki jo vsi dobro poznamo.  Podjetniki smo oz. moramo biti značajsko samozavestni, prodorni in preko tega smo na močnem egu, ki ga je potrebno seveda obračati v pozitivno smer, stalno odraščati, se znati zjokati, iskati motivacijo tudi v trenutku, ko bi najraje vse skupaj nehali.

In imamo recept. Ja lahko bi rekli temu, da iz te kuhinje izredno smrdi.  To, da je bil ta samomor ravno iz gradbene branže, kjer je največ vezanih poslov, največ ljudi, ki iščejo dobičke brez dela, samo po lobijih in še čem je logično. Vendar  so stiske tudi v drugih branžah velike.

In takemu podjetniku, ki je 30 let gradil vse, kar mu je sveto, ko je bil vedno ponosen na svoje rezultate, na svojo ekipo in je videl, da mu nič ne pomaga več, da ga njegova država ne ščiti, še več. Njegova država mu je rabel.

Ja jasno sem napisala – država  ubija podjetnike.  Pri tem seveda ne samo preko tega, kar se dogaja na investicijah v teh časih. Že prej. Ko se ni obsojalo  tistih, ki so zapirali podjetja po tekočem traku in so za to kritiko prejemali vsi podjetniki. Pa ko so nas z zakonom obsodili, da vsi prikazujemo manjše dohodke od realnih in smo plačevali polni vrtec, ne glede na dohodke,  pa še, pa še…

In tole pisanje, ki sem ga začela med delom za svojo pisalno mizo in ga končujem sedaj na kavču po zelo napornem  delavniku, ko sem imela po dolgem času tudi kar močen napad te moje zaklopke je napisano za mojo sprostitev. Želela sem povedati na glas, se s tem pokloniti gospodu, ki ga nisem poznala.  Podobno je bilo povedano tudi danes   na 24 ur- torej temu je  kriva država in ne kriza.  In država smo mi.

Moje iskreno sožalje družini. Računam, da njihov oče to ni naredil  za manj. Če bo to premaknilo to našo družbo v smer, da bomo enkrat nehali poslušati te pravljice politikov, ljudi, ki so krivi, da pri nas ni prav nobene etike.  In držim pesti za ostale, ki so v podobni situaciji, da bodo raje roko dvignili nad tiste, ki so temu krivi in ne nad sabo.

Čas bi bilo, da gremo na ceste za pravno državo ...

Lp Radirka

Neodgovorna Radirka - Radirka kiss

Danes sem bila večkrat neodgovorna. Že navsezgodaj zjutraj , pa malo kasneje, ko sem hitela kuhati kosilo in se zablogala in razkuhala rižoto.  Kozu me je varno dostavil na mesto, kjer sem počakala prevoz, ki sem ga po kratkem postanku in sladkanju na Bledu usmerila na področje  kjer snegožderov ne poznajo – tistih črvov, ki jih prodaja Možakar, kar je seveda pomenilo, da bi morala prej preveriti kakšno opremo ima Lučkin avto in kaj ima Lučka obuto. Vendar želja, da se peljem čez mojo dolino je bila tako hipna in velika. Ja pri nas tam nihče ni kidal celo zimo. Tako dovoz ni prevozen. Hiška še stoji in letos računam, da bom več tam, da si bom vzela več časa za mojo dolino. Cesta je bila kar ledena. Dobro, da je bilo malo odjuga.

Glede na to, da ne veste kaj vse sem ušpičila v petek, vse to skupaj danes ni niti tako čudno.  Na srečo pri Kloti nisem naredila nobene prave zgage. Sem se držala nazaj do trenutka, ko mi je Kloti v deseto  ponudila na izbiro vino ali liker in ko sem izbrala liker – me je premamil blogarski  liker. Bil je več kot dober.  

Največje veselje sem imela seveda ob veselju malega Purfelčka, ki se je z lahkoto odpovedal čokoladi za magnetke Leden dobe in jih veselo zlagal na hladilnik in to ne samo enkrat.  Ja luštno je takole biti med prijatelji.

No na koncu sem sicer pozabila glavo, no ne ravno glavo ampak torbico s telefonom in vsemi dokumenti v avtu, ki se je odpeljal v Celje. Ja Dixi me je bil tako vesel in tako ponosna sem ga predstavljala....tako bo Kozu navsezgodaj zjutraj na poti v Celje

Tako me ne kličite, ker boste dobili Lučko

Čas- glasba- mleko - RAdirka kiss

Počasno čustveno iztekanje po petkovem koncertu je polno nekih globokih spoznanj.  Tisti, ki me redno berete veste, da Irokeza in tudi Prestopnik nikoli nista kaj preveč rada poslušala in debatirala o zgodovini.  Tudi midva s Kozlom nisva ravno enciklopedija, da bi znala mimo grede vreči ven iz sebe kakšne pomembne zgodovinske podatke.  Jaz imam včasih težave že z letnicami njunega rojstva. Tako lahko rečem, da pri nas doma počakamo na priložnost, da se o kakšni stvari pogovorimo, ki je pomembna za določeno splošno razumevanje in vzgojo v smeri vrednost, ki jih želiva s Kozlom prenesti na svoja mladiča. Takrat si vzamemo v roke kakšno knjigo v kateri preverimo, če je to res.  Sicer ta hip malo težje, ker smo naš brlog malo razmontirali, in je lažje pogledati na internet ali v knjige, ki jih najdemo eno nadstropje nižje pri starih starših.

In glasba je nekaj, kar je rdeča nit  vsemu.  S glasbo se da povedati ogromno.  Ogromno se da preko glasbe tudi naučiti. Še posebej, če analiziraš besedila ali ritme ali melos v povezavi z ostalimi pogledi na narod, na vero, na pokrajino, na politiko, na čas…Ja glasba je vedno odraz časa.  Že od lanskega potovanja po bivši Jugi in poslušanju glasbe moje mladosti, ki je seveda jugo rock se je začelo obdobje, ko smo doma s pomočjo glasbe debatirali o vsem, kar se tiče zgodovine našega naroda do točke, ko se je rodil ata Lojze.  In ker sta fanta ugotovila, da imata ob sebi ljudi, ki so takrat polno živela,  ju zanima naše mnenje. Ju zanima kaj se je takrat dogajalo.  Kaj smo takrat razmišljali, kako smo živeli…seveda mora prti pobuda od njiju..

In takrat ugotavljava s Kozlom, da se je toliko stvari spremenilo, da bi se potrebovalo neko lastno enciklopedijo. Namreč, kje najti na primer  odgovor:  Od kdaj naprej se prodaja mleko v trgovinah?

Včeraj smo se po družinskem žuru – praznovali smo štiri rojstne dneve peljali proti domu in prvič opravili nakup mleka  iz mlekomata. 

Smeh iz avta, ko sem jaz polnila tiste dve steklenice, ko  mi je šla seveda čez pena, ker nisem videla navodila, da moram držati steklenico malo bolj po strani.  In avtomat je zraven veselo mukal in seveda, ker so zaprli šipe niti ne vem kaj so se pogovarjali, njihovi obrazi preko šipe so jasno odražali, da sem bila vir zabave jaz in moja pripravnost pri tem zgodovinskem nakupu – mleka iz avtomata.  Že na družinski zabavi je bil smeh, ko smo razmišljali kaj vse se bo čez nekaj let prodajalo iz avtomata, že samo sestavljanje imen je bil vi smeha- burekomat, bombomat,  kruhomat, ….včasih ne boš vedel, kaj bo prišlo ven iz avtomata – bomba ali bombon.

Da se vrnem k mleku. Mi smo namreč družina pri kateri mleka na sme nikoli zmanjkati.

Kozu je povedal,  da ko je bil on otrok so imeli pred blokom klopco na katero so zvečer dali kanglico in je mlekarca nalila zjutraj mleko. Mleko v vrečkah se je prodajal, ko se je snemala Sreča na vrvici – to sta Irokeza in Prestopnik dodala, ker sta se zapomnila, da se bi dalo s temi vrečkami zabavno obmetavati, takrat sem bila jaz konec  OŠ, torej 30 do 35 let nazaj.  Takrat so tisti, ki niso imeli bližnjih sorodnikov na kmetiji imeli v hladilniku tako plastiko v katero so postavili tisto vrečko, da so lahko odprto vrečko postavili v hladilnik.

Ali se je pri nas mleko prodajalo v steklenicah in je bila vračljiva embalaža? Tega se ne spomni ne Kozu in ne jaz.  

Tako vas javno prosim, da dodate v enciklopedijo o prodaji mleka na našem terenu? Tisti, ki ste mojstri letnic ali spremljajočih dogodkov bom zelo vesela tudi teh podaktov.

Lp Radirka

Plavi orkestar - Radirka in Irokeza.- Radirka kiss

Radirka in njena energija- Radirka book

Kot včeraj sem tudi danes za delovno mizo. Delovni dan se počasi izteka. Dokaj zapletena čustva, zapleteni občutki vodijo moje prste po tipkah. Pišem sebi in svoji ekipi. Tistim, ki berejo, če berejo. Povabljeni so.  Danes ne bom »utrujala« s še pomnite tovariši in odpiranjem starih zapisov, da bi spravila koga v dobro ali slabo voljo tu na e-dnevniku. Tako Kala  ne biti huda na mene.

Kaj je  tisto, kar mi danes daje energijo.

S svojimi idejami sem šla v javnost že ob zapisu v Financah, ki ga lahko berete z linkom ob desni strani. Danes sem morala zadevo predstaviti nekomu, ki bi imel vsaj toliko interesa, da se naše potujoče prodajalne z potujočim oskrbovalcem vozijo po cesti in da naredim korak naprej iz tržnega načrta v poslovni načrt, ki zahteva že številke in roke.  In ker kljub dokaj slabi situaciji v tej skupini podjetij, ki se odraža  seveda tudi v tem, da imajo stalno za vratom stavke zaposlenih je bil moj cilj, da ga  ga vsaj približno pripravim, da bi razmišljal o kakršni koli soudeležbi v projektu. To je določen  razvojni korak naprej. In ker je jasno, da mi pričakujemo samo to, da nam dovolijo nakup avtomobilov od delati in s tem prispevati največ, kar se ta hip rabi za nove projekte saj ni nikjer gotovine, sva doloila korak naprej. Torej to me polni z energijo. Če namreč ne bomo razmišljali ves čas in delali ves čas na razvoju se nam slabo piše.

In tisto, kar mi je praznilo baterije

In tudi prispevalo k temu, da ni bil uspešen dan pa je ravno to, da imam ob sebi ljudi, ki ne razumejo, da se od njih pričakuje ravno to, da ves čas razmišljajo in delajo razvojno in ne samo operativno od  sedmih do treh. Če sami nimajo prav nobenih idej kako bi delo naredili, kako bi za podjetje delali in ustvarjali dodano vrednost jim jaz ne morem in nočem več pomagati.

In končna odločitev današnjega dne?

Ko v teh hipu samoiniciativno sodelavka, ki nikoli ni bila  naučena za delo za kopirnimi stroji izvaja urgenco, ki je prišla  ob 15.30 in jo je potrebno narediti do 8 ure zjutraj točno vem, da je moja odgovornost, da tiste, ki ne razmišljajo pravilno in tudi delajo narobe postavim pred dejstvo in jim jasno povem, da izgovorov in dela do polovice pri nas ne sme več biti. Učenje in popravljanje svojih napak pa nekaj, kar se mora delati v svojem prostem času in tega podjetje ne more  več plačevati.

Na naši ladji je gneča. Še posebno takrat, ko je čas kosila. .

Lp Radirka

Radirka in njena ladja - Radirka book

Danes se je zaključil dokaj prijeten  služben dan. Bolijo me vse mišice, kot da bi  dvigovala uteži.

Dve uri sestanka na štiri oči na področju, ki mi daje in jemlje energijo že več kot 10 let in mi krati tudi kakšen dopust,   mi je dal zopet zalet in potrdilo, da sem na pravi poti.  Ker vem, da sem o tem že pisala sem iskala zapis, da ga uredim in ob tej priložnosti odprem nazaj za javnost. Vendar  nisem našla. Itak bi ugovoila, da sem že kdaj pisala, da se tik pred ciljem in da je prišel končno moj dan. ....cilj pa se vedno odmika.

Moram reči, da ni tako enostavno urediti tak nered na tem Radirkinem dnevniku.  Kdo mi je v prste polagal te naslove hudiča. Iz njih se ne da prav nič sklepati o čem teče beseda v zapisu. Zapisov pa toliko, da sem dokaj hitro nehala iskati.

Tako za danes pripenjam za branje tega http://www.ednevnik.si/entry.php?w=radirka&e_id=61459

In našla sem za to priložnost zapis, ki ga moram malo dopolniti. http://www.ednevnik.si/entry.php?w=radirka&e_id=89428 

V njem sem pisala o podpornih okoljih za podjetnika, za nekoga, ki se odloča za samostojno podjetniško pot.  Vem, da sem kdaj pisala tudi o podpornem okolju, ki  ga predstavljajo sodelavci v ekipi.  Vendar ne v tem zapisu. To podporno okolje je namreč prevečkrat na prepihu. Vidiš samo trenutne težave in se vedno ne znaš ustaviti in reči, da je pomembno vsaj toliko kot ostala.  Jaz brez svoje ekipe nisem vredna nič.  Tako se je tudi tukaj na e-dnevniku  ustvarila slika, da v našem podjetju ljudje ne zdržijo dolgo, ker sem prevečkrat pisala samo o negativnih izkušnjah. Teh je namreč veliko.  Seveda je  res, da s kom ne moremo zdržati ali ga ne moremo obdržati v ekipi iz različnih razlogov. Eden na katerega ne moremo vplivati je interes do dela, do pridobivanja znanja. Zanimivo bi bilo narediti tudi graf po dolžini trajanja zaposlitve v našem podjetju.

Glede interesa do dela, do pridobivanja znanja  sem jaz osebno nemogoča sodelavka. Pričakujem, zahtevam, da  ima vsak svojo usodo v svojih rokah in da ne prosi ampak zahteva priložnost, da zasluži svojo plačo. Še več. Okoli sebe želim imeti ekipo, ki si zastavlja vedno višje cilje.

No in kako sem uspešna? Ne bom vprašala, če jaz delam kaj narobe, če kdo v moji ekipi ni tako postavljen, če se ne vidi v vlogi postavljanja osebnih poklicnih ciljev. Ker vem, da je to področje, kjer ne morem odgovornosti prevzemati nase.

Kot zaključek bom povedala, da sta poslovno, poklicno in zasebno področje dva ločena področja vsaj v tem, ko si zastavljaš cilje. Torej cilji se ne izključujejo. Se velikokrat seveda dopolnjujejo.  Izključujejo se lahko samo časovno v intervalih, ki niso definirana od ure do ure v dnevu, od deva do dneva v tednu, ne v mesecu ali letu.  Otroka je potrebno nahraniti, ko je lačen. Delo je potrebno opraviti v roku, ki je zastavljen. Razmišljam, sanjarim, ustvarjam  lahko v isti minuti za oba področja. Znanje lahko uporabljam za oba področja. Včasih nam je eno področje sprostitev, včasih drugo.

Tisti, ki reče, da se nekdo odločil za kariero, drugi za otroke govori neumnost.  Otrok ali družina nista prav nič prikrajšana, če mati ali oče poklicno kariero. Bistveno bolj sta prikrajšana, če mati ali oče ne znata  organizirati svojega časa, nimata rada sama sebe, si ne postavljata cilje in nista zadovoljna  s seboj.

In še nekaj, ko o tem pišem bi že morala biti na poti domov.  Pa sem  danes deklica za vse, ekipe imam na več koncih. In že ves čas imamo pri nas japonski model – šef prvi pride in zadnji gre. Hvala bogu,  da nas je v naši ekipi več šefov oz šefic . 

lp Radirka

12.2007 - začetki in kdo sem.

Kot sem obljubila vam in tudi tistim, ki sedaj dodatno vedo za moje dvojno življenje  čeprav  uradno vedo za moje pisanje v tem času, vendar do sedaj niso brali mojega dnevnika.

Moj pogled nazaj mene prav zabava.  V spominu mi ni obstalo, da so se stvari odvijale tako hitro.   Štirje zapisi, ki sem  jih izbrala za danes,  imajo skupno rdečo nit.  Niso kakšno težko branje.  Vsi so bili napisani in objavljeni v decembru 2007

Kako daleč je,  ko sem razmišljala o mojem virtualnem imenu. Kdo  si bi takrat mislil, da bom dobila telefonske klice hej Radirka, voščilnice za novo leto na ime Radirka.  Nekaj tudi o učenju bloganja. Zanimivo je, da je bila moja anonimnost zelo kratka. Ker pa so me odkrili člani najmlajša generacija iz družine, niso bili prav zvesti bralci. Sem in tja so se sicer kaj nasmihali, kdaj so se delali, da berejo.  Vendar sem bila za njih verjetno preveč suhoparna in kljub mojem posebnem jeziku – radirkščini -  jih ni potegnilo.

Toliko za danes. Za stare mačke pa so ti zapisi vir smeha in spoznanja. Kdo je hotel biti moški v pisanju? Kdo je že zgodaj vedel, da naj ne vtika nos, kjer ga ne kličejo za nasvete? Ja ja kako lepo je imeti nekaj zapisano in še enkrat brati po določenem času.  No pa še svoje komentarje lahko preberete še enkrat.

lp Radirka

Radirka blog v radirkščini - 8. november 2007 do 18. februar 2010

Sâmo pisanje je bilo namenjeno radiranju – terapiji ob izgorelosti, v določeni preutrujenosti, v določeni notranji stiski, ki je nisem znala nevtralizirati, ki je nisem znala odpraviti na drug način.

Na začetku je bilo pomembno to, da sem bila anonimna. Namreč od svojega 25. leta starosti naprej sem podjetnica in ves čas živim življenje, ki na nek način ni moja last. Ves čas je na prvem mestu nekaj drugega in ne jaz osebno. Moja utrujenost verjetno izhaja ravno iz tega. Kljub temu, da sem si v tem času ustvarila družino, za sebe osebno in za njih ni bilo nikoli pravega časa. Nikoli niso bili na prvem mestu. In to je moralo prinesti posledice. Ko se gledam v ogledalo, ko pišem ta zapis, vidim, da so največje posledice moja slaba socializacija, ki je milo rečeno iz drugega sveta. Ko to pišem imam oblečeno majico Drugega sveta. Kljub svoji starosti, izkušenosti sem na določenih stvareh začetnica, …

Podzavestna ideja na začetku je bila, da če nekaj zapišem, s tem že nekaj spremenim. Ker pa na začetku nisem imela prav nobenega pojma o bloganju, mogoče ga tudi sedaj nimam kaj dosti več, je bilo to moje udejstvovanje amatersko in brez kakršne koli priprave.

Še več kot to. Pred tem nisem niti ure na mesec preživela na internetu za druženje, zabavo ali za privatne potrebe. Torej čez noč preklop iz nič na nekajurno . Kmalu se mi je namreč odprl nov svet. Komentarji so bili nekaj, kar me je zelo presenetilo. Ko sem začela brati bloge teh komentatorjev, so mi bili zanimivi, nisem pa imela moči in volje, da bi si kaj dosti zapomnila. Tako sem komentirala, malo tu, malo tam. Nisem si ustvarjala slike o drugih blogerjih .

Tudi za samo učenje blogerske kulture sem bila slab učenec. Nikoli se mi ni zdelo logično, da naj bi na vse komentarje na svojem blogu odgovarjala, dolgo mi niso bile jasne določene reakcije nekaterih blogerjev. Dolgo nisem razumela teh blogerskih srečanj v realnem življenju, nisem gledala na komentatorje kot na potencialne prave prijatelje v realnem svetu. Še danes ne bi znala analizirati, kaj in kako sem preživljala ta čas od prvega posta do tega zadnjega. Res pa je, da sem se ob kakšnem virtualnem žuru, ob kakšni debati lažje spraševala o svojem življenju. Pa ne tistem službenem, bolj o družinskem … tistem čisto zasebnem. Za sebe sem si želela več. Občutek, da ti življenje polzi med prsti, in da s svojim delom ne ustvarjaš neke trajne vrednosti, je mogoče nekaj, kar te postopno pelje v občutek izgorelosti.

Na začetku sem napisala: »zagledana SAMO v sebe (s poudarkom na o)« in »Življenje jemljem kot nekaj enkratnega in ga ne želim zapravljati. Učim se spreminjati sâmo sebe in s tem vplivati na okolico, ki mi potem to vrača z energijo, ki jo potrebujem.«

Kje in kdaj sem se začela zapletati na e-dnevniku, da se je energija obrnila v drugo smer, ne vem. Ali pa se je enostavno zgodilo, da sem prišla na zeleno vejo na področju izgorelosti. Odločitev, da moram bloganje na tak način prekiniti, je padla.

Svoje pisanje bi lahko razdelila na več področij. Od tega, da sem imela neverjetno željo napisati nekaj, kar se mi je dogajalo v službenem življenju, do tematik, o katerih sem začela razmišljati ob branju drugih blogov.

Kmalu je prišlo do tega, da sem po zapisu dobila reakcije, komentarje, ki so mi bili vodilo za naslednji korak in podpora pri vsakodnevnem delu.

Zanimivo je bilo tudi to, da sem imela priložnost izboljšati svojo socialno mrežo, kot se moderno reče. Spoznati ljudi iz čisto drugega okolja in s tem razbremeniti sebe. Najprijetnejši mi je občutek, da nekateri ljudje znajo živeti dokaj preprosto in si ne postavljalo ciljev, ki jih ne morejo doseči. Z nekaterimi sem zgradila odnos, ki sem ga osebno zelo močno potrebovala. Rekla bi mu lahko: dâjanje brez pričakovanja za povratno uslugo. Preko pisanja sem si na glas povedala, da sem resnično srečen človek.

Tako. In kaj bo z vsebino Radirkinega bloga? Na njem je ogromno stvari, ki nimajo trajne vrednosti. Je pa kar nekaj stvari, ki imajo vrednost za kakega naključnega bralca. To bom uredila po kategorijah, malo popravila radirkščino in odprla nazaj za javnost. Tako bo blog ostal na internetu, kot nek zapis, kot del dogajanja in bil mogoče komu opora pri lastnem razmišljanju. Ob samem urejanju bodo nastajali zapisi, ki bodo določeno temo peljali s sklicevanjem nazaj na starejše poste. S samimi dopolnilom pa bom dodala tisto spremno besedilo, ki se mi bo ob tem urejanju morda utrnilo.

Glede na odziv nekaterih bralcev, ki sami ne pišejo svoj blog, so pa podjetniki: »ko te berem, vem, da nisem sam in da nisem nor«.

Lp

Radirka

Luknja v glavi - Radirka prosti spis

Ja  te dni, ko me daje viroza ali nekaj, kar povzroča močan glavobol mislim, da vem kaj pomeni luknja v glavi.  Drugače pa ne razumem preveč dobro, ko nekdo pravi, da nič ne razmišlja. Da na nič ne misli.  To me zelo jezi, ko vprašam Kozla, ki seveda računa, da se bo z odgovorom izognil kakšnemu bolj globokemu pogovoru. Dolgo sem mislila, da je to lastnost moških. Tudi o tem se da kdaj kaj prebrati. No pa vidim, da to ni res.  Za določene stvari imam tudi jaz luknjo v glavi. Določenih stvari ne opazim, ne registriram. In v takih primerih direktno vprašam.  Nikoli me ni sram, da česa ne vem. Moram reči, da se mi malokdaj zgodi, da bi me kdo zaradi tega čudno gledal. Tak je tudi Irokeza. In v naši  družinski debati je včasih to vidno.  Prestopnik in Kozu se bosta umaknila, bosta imela luknje v glavi, midva pa bova debatirala v nedogled. Zadnje čase se z malo moje spodbude pridruži tudi  Prestopnik  in računam, da bomo premaknili tudi Kozla, ki nespretno včasih prekine debato na način, ki bi mu rekli enostransko.

No zakaj imam to asociacijo. V teh časih je ključna samopodoba, samoiniciativnost, inovativnost in na nek način pogum za spremembo v življenju.  Kako človeku pomagati, da v primeru, če mu to manjka prestopi tisto stopnico? Kako mu pomagati, da se ta luknja v glavi začne manjšati. Enostavno, ko se želim z nekom pogovarjati, mu pomagati, da spremeni svoj pogled  na svoje delo, na svoje življenje, na priložnosti, ki jih ima mi dobesedno fizični pogled govori, da sem neuspešna in da ima luknjo v glavi, da ga to kar govorim ne zanima.  Celo več. Mogoče razmišlja kako bi se po eni strani  želel samo malo izmazati in se vsaj še za nekaj časa  spraviti na toplo, prestaviti problem v prihodnost. Kako nekdo ne razume, da s takim odnosom zapravlja svoj kapital, svoj čas, svoje življenje.

Tukaj sem bosa. In nimam samo luknje  v glavi. Ne pa tudi samo v čevlju, ker sem bosa. Znam pomagati samo tistih, ki imajo interes. Pri ostalih sem pogorela na celi črti. In prepričana sem, da to ni moj problem, ampak njihov. In da se moram nehati sekirati za te ljudi. Kar ni v moji moči, pač ni v moji moči.

Lp  Radirka

Da se ne bo slišalo prepotentno - Radirka kiss

Glede tega dela - rednega ali honorarnega.

Vem, da ni lahko. Jaz moram sedaj, ko sem začela znova - jutri je moj prvi delovni dan in poskrbeti moram za 20 delavcev, da imajo delo in s tem tudi plačo.

V glavi se mi poraja ogromno možnosti kaj vse početi. Ne lotim se vsega in za vse nimam veščin, ne jaz, ne ostali iz moje ekipe.

Pripravljam se, da začnem v drugo klicni center. Zakaj? Ker je to nekaj, kar dolgoročno lahko delajo invalidi tudi na domu naprimer tisti, ki so slabovidni ali slepi in nimajo možnosti, da jih nekdo vozi na delo in nazaj.

Ali tisti, ki ne zdržijo delati več kot dve, tri ure in jim je prevoz na delo prevelik časovni strošek, podjetju pa finančni. Tako delovno mesto je ponavadi ostale ure prazno.

Zakaj mi v prvo ni uspelo? Napačni zaposleni? Napačno uvajanje?

Ja potrebni bi bili trenerji za invalide, da jim daljši čas stojiji ob strani, da dobijo samozavest...

Klicni center je nekaj, kar bo vedno delo, ki bo sicer slabo plačano, vendar z možnostjo nagrade na rezultat. Istočasno je potrebno biti tudi spreten v vnašanju podatkov v baze.

Torej je takoj težava, če ni splošne pisarniške razlgedanosti. Če je naveličanost v glasu pa se ne da pridobiti niti osnovnih podaktov, kaj šelee zbuditi pri klicanem interes po sodelovanju.

Naše potujoče prodajalne - ta hip že zasedena delovna mesta  . Večji problem je prevozno sredstvo... Prodaja od vrat do vrat, če si prodajalec je lahko zelo zabavna. Seveda če ne prodajaš melgo, če prodajaš nekaj, kar ljudje potrebujejo in če prodajaš med podjetji. Ta hip tudi jaz ne bi šla prodajati od vrat do vrat naprimer knjige, če ljudje še za kruh nimajo.

Bi pa šla od vrat do vrat dostavljati težjo hrano iz trgovine - na primer mleko iz Ljubljasnkih mlekarn - tisto s dodatkom Ca...hito se ugotovi, kje so naselja s  starejšim prebivalstvom. Imela bi listo do desed izdelkov, pobirala bi naročilo in dostavljala. Gospe in gospodje bi dobili zaupanje in hitro bi bilo dobro plačano delo. Sloh ta hip, ko zunaj še drsi, ko dežuje...ko so otroci teh starejših ljudi polno zaposleni...tak listek v nabiralniku dobro oblikovan bi verjetno prinesel rezultate.

Zanimiva je peka. tiste, ki dobro pečete npr. Potratno potico. Določite ceno - jaz vam jo prodam kolikor ste jo sposobne speči.  Ali pa prekmusko gibanico.

Koliko denarja pustimo mnogi  zaposleni za nakup takih zadev po  supermarketih, ker nimamo časa niti volje, da bi sami pekli  in bi z veseljem dali nekaj denarja več za nekaj res dobrega. Odjemna mesta petki v poslovnih stavbah ....prodaja pa zelo preprosta ..ena mailing lista.

Seveda bi zadeva tako hitro prerasla, da bi bilo potrebno že v začetku preveriti kako priti do dovoljenja

za peko v domači kuhinji oz kako premiti po pravilih nekaj pravega ali vzeti v najem?

Storitve za starejše so nekaj, kar bo cvetelo v naslednji desetletjih. Pa če so to storitve na domu za frizure, pedikuro, manikuro, varne sprehode, telovadbo....in to o čemer nam piše Zuzzi.

Res je, da si bo to privoščila lahko samo določena skupina starejših ljudi.

Vendar vseeno - država bo vedno več teh storitev razpršila, ker bo to še vedno kvalitetnejše in cenejše. Švica ima tak sistem, da lokalna skupnost skrbi za ostarele v svoji skupnosti.

Naj bo za dosti danes.

Če komu kaj pride prav- naj porabi. Če bo kdo začel z peko - pa sem takoj dvorni preizkuševalec in prvi kupec. Pomagam tudi pripraviti mailin listo, ne pa lover listo, da ne bo kakšnega nesporazuma

lp Radirka

Radirkino podporno okolje - RAdirka book

No iztočnice v vaših komentarjih so tiste, ki dajo že sami odgovore. V čem je moja poslovna pot drugačna od Azrine, Lucijine, od Zuzzijeve in še od koga....in v čem je enaka z nekom drugim. In  v čem je drugačna od tistih, ki so mene v teh 19 letih spremljali in jih ni več  med mojo konkurenco ali pa jih sploh ni več v poslu in so šli nazaj med uslužbence oz najeto delovno silo.

Res je, da je nekaj v meni.  Nekaj kar bi se lahko razvilo v raziskovanje na drug način, v iskanje odgovor nekje čisto drugje. Kot mi je včeraj profesor za zgodovino mojega Irokeze rekel, da če ne bi bil profesor bi bil turistični vodič. Tudi jaz bi bila kaj drugega, če ne bi počela to, kar počnem in to ne bi bilo nekaj, kar ne bi ustvarjalo nekaj novega. Ne vem kaj čutijo tisti, ki hodijo v službo in na koncu delovnega dne, da ne pretiravam meseca ali delovnega leta nimajo kaj povedati, kaj pokazati, da so soustvarjali.  Tisto kar so zaslužili pa so tako pojedli, zvozili ali vložili v kakšne zidove. In seveda ves čas jamrajo, kako so premalo plačani in....pa ne bi se zapletla preveč v to smer.

Moja ugotovitev je, da to kar je v meni je tudi v mojem podpornem okolju.  Podpornih okolji je več in na srečo se še kar širijo.

To prvo podporno okolje je seveda moja družina. In še sedaj se spomnim, ko sem prišla prvič po denar k očetu - po kredit za posel in sta si starša vzela čas za premislek in me v tem času poslala ven iz dnevne sobe. S sestro sva takrat že imele ustanovljeno podjetje in nekaj posla s  kostumi za maškarado vendar je sestra je hodila v službo, jaz sem tudi bila na koncu prve in edine zaposlitve za določen čas, kjer sem tudi imela podporo pri pravnem upravnem ustanavljanju podjetja - vsi obrazci, predlogi aktov in navodila za poti so bili pri roki in tistih nekaj korakov in 2000 din do ustanovitve  podjetja ni bilo težko. Tudi vizija v smeri delati nekaj, kar naju bo veselilo in kjer imava nekaj znanja, ki sva si ga pridobile izven šol in službe - šivanje in prodaja in turizem – taborniki.

Takrat me je namreč poiskal nekdo, ki je rabil partnerja pri novi trgovini, ki jo je vzel v najem v tretji gradbeni fazi z točno določeno dejavnostjo. Seveda je bil pogoj denarni vložek za dokončanje. Ponujal pa je delež v podjetju in za to nisem potrebovala svojega podjetja. Ta dejavnost je še vedno  moja osnovna.

Takrat sta oče in mama vedela, da to ni več samo nek hec, ampak resna investicija čeprav je bilo manj denarja, kot za en manjši avto. In ata Lojze in mama Silva sta poslušala moj prvi poslovni načrt. In po razmisleku, ki je trajal 10 minut,  seveda sem prisluškovala, sem dobila prvo posojilo s katerim se odkupila tisti delež in skupaj z partnerjem, ki je bil tudi tabornik vendar iz drugega odreda dva tedna pred svojo poroki odprla trgovino - to je bilo 14 avgusta 1990.

Kaj sta se oče in mama takrat pogovarjala za zaprtimi vrati? Vsega nisem slišala. Samo en stavek mi je ostal v spominu. Hej Eja - midva jih nisva učila, da so barabe, kaj misliš a ji bo uspelo? Se bo znašla? Jo ne bo preveč prizadelo? Tega takrat nisem razumela tako, kot razumem sedaj. Takrat sem mislila, da sta bila v strahu, da me bo ta partner prinesel okoli za denar, ki sem ga vložila. Nisem pomislila, da sta mislila takrat dosti širše. In v teh letih sta velikokrat pokazala v dejanjih, kaj sta takrat mislila.  Niti enkrat samkrat nisem slišala žal besede, ko sem naredila kakšno neumnost. Ko sem komu preveč zaupala in me je stal preveč energije in denarja. Tudi po zadnjih dogodkih ne. Tu in tam sicer - saj sem ti rekel. Tudi to ne, da če bi njega poslušala se mi to ne bi zgodilo.....tudi tega ne. Pa verjemite, da je bilo vsega skupaj ogromno. In doma vedno lahko vse povem in najdem prostor, kjer pokažem svojo šibkost. In to je moje glavno podporno okolje.

Drugo podporno okolje, ki živi v isti hiši  in celo v istem stanovanju je seveda moj Kozu in oba smrkovca, ki sem ju rodila v času obstoja podjetja  in dojila in vzgajala med vsemi temi poslovnimi hribi in dolinami, ki so se dogajali. Tudi ta hip, ko tole pišem in imam na ušesu slušalke in poslušam glasbo po izboru Kojotke ( to je prednost oken, da imaš lahko odprti dve stvari istočasno)  in "tabanam" in mi na trenutke tečejo solze žalosti zaradi tega, kar se dogaja okoli mene in zaradi tega, ker je življenje lahko tako dokončno, tako krivično in na drugi strani tako lepo, bogato, če ga znaš sprejemati. Ko mi Irokeza pripoveduje, da greva lahko po drva, da jih bo Kozu, ki zraven smrči popoldansko spanje nažagal in bil tako koristen in ko prekinem poslušanje glasbe, da poslušam plan za današnji žur na katerega se moj skoraj 17 letni sin odpravlja. Če se mi ne bi zgodilo to okolje. Če ne bi ta Kozu bil tako vztrajen okoli mene in ne bi imela otrok ne bi bilo prave podpore.

Ko imaš otroke drugače delaš, drugače ustvarjaš. Imaš neko tretje oko. Jaz sem v to tako prepričana, da to odražam tudi pri zaposlovanju v svojo ekipo. In to že vsa leta.

Tretje podporno okolje katero pa ni več tako naravno dano pa so znanci, ki so postali  prijatelji. Tu pa se seveda verjetno že odraža kako se ti obnašaš do njih. In tukaj se začnejo prva razočaranja. Jan se bo potrudi, ker je tudi radoveden in bo našel članek v reviji, kjer je bil v uredniškem odboru, ko se je pred leti pisalo o meni in potem moj odgovor, ker je novinar napisal zadevo tako, kot, da sem jaz neka vsemogočna frajerka, ki sem uspela in lapa lapa lapa in .......jaz sem v sekundi odgovorila in so morali objaviti, da je to pisanje nekaj, kar odraža bolj značaj novinarja in ne mene.  Ja takrat sem prvič pisno obračunala in javno povedala, da me brez podpornega okolja ne bi bilo. Moj prvi službeni šef je prišel na obisk v to mojo trgovino, ko je slišal, da želimo kupiti en star kombi za 600 dem od enih gasilcev. Ena stara jajca. Do takrat smo vso dostavo vršili z osebnimi avti – hroščem, ki ima silni prostor za tovor in  zastavo 101 in kdaj, ko je bilo kaj več še  warburg, ki ga Ata Lojze ni prodal, ko je zamenjal avto in nam ga na nek način  podaril.

Hej  kaj te je prineslo...pa slišal sem, da ....pa zakaj ne kupiš novega. ...sedaj imajo te in te popuste....pa od kje denar, ....k ata Lojzetu ne grem več....poročna darila so že vsa v zalogi.....hej jaz ti posodim. ..še sedaj hranim tisti listek, niti pravega papirja nisva vzela in posodil mi je denar za nakup novega kombija, ki je na sliki v novem katalogu in so ga moji sodelavci brez moje vednosti dodali notri in me ganili, ker so me spomnili na ta dogodek. Človek ni z mano v sorodu. Ne pozna mojih staršev, bil je moj šef eno leto in to je vse. Ko pa sem čez leta izvedela, da je celo prišel z tem namenom, denar je imel seboj in pred tem se je doma pogovoril z ženo je bila ta podpora še toliko bolj dragocena. Še do danes ga nisem vprašala kaj je tisto, kar ga je takrat spodbudilo k temu  Tudi moj znak, ki ga v podjetju še sedaj uporabljamo sem dobila skoraj brezplačno, če ne čisto brezplačno. V to podporno okolje lahko vključim ljudi, ki  smo skupaj ustvarjali različne stvari - od tistih prvih računalnikov, ki smo jih vozili po delih čez mejo za to, da smo imeli računalnike  za službeno delo, ki je bilo na nek način državna služba, kar si danes ne moremo predstavljati do tega, da smo delali brez dnevnic in potnih stroškov ter plačanih nadur. Takrat sem se ogromno naučila na vsakem koraku. Ušesa sem imela zelo velika. Tudi za ta korak, da sem  ustanovila podjetje se spomnim spodbude pokojnega velikega direktorja, ki je bil nekdo, ki bi me lahko vzel v službo, ker je njegovega sina vzel v službo moj stric. Takrat se je namreč začela prva brezposelnost, izguba jugoslovanskih trgov, prvi stečaji. Sedela sva na klopci na njegovem vrtu, ko sem mu prišla voščit za 55 rojstni dan - kako hudiča naj bi jaz vedela, da ima on  rojstni dan - in me je poznal kot vodnico pri tabornikih, kot organizatorko, sošolko njegove hčere, jezično, in je rekel, da naj kaj več naredim iz sebe, da nima smisla, da grem delati v skladišče za administrativno pomoč. Na koncu  je rekel, da se mu njegovi skladiščniki smilijo, ker jih bom hotela spraviti v red. Na žalost ga ne morem vprašati, kaj je takrat misli. Zakaj je mislil, da sem sposobna imeti svoje podjetje. Ali me samo ni hotel vzeti v službo, ker ni imel več delovnih mest? Še nekaj krat v življenju sva imela kak pogovor in vedno mi je dal vedeti, da me ceni, da zaupa mojemu mnenju in da je vesel, da ima njegova hči tako prijateljico in to njegovo podporo, te smernice mu vračam ko  kdaj naredim kaj podpornega za njegove vnuke. S tem mu dajem neke vrste zahvalo. Njegovi hčeri pa nisem dobra prijateljica, tudi takrat nisem bila, ker ona tega ni želela in se tudi ne čutim odgovorno za to.

Sedaj pa bom nehala za danes, ker sem se vsa poglobila in raznežila ob vseh teh spominih, pa še prve bilance nisem oddala.

Ja podporno okolje samo po sebi nima nobene vrednosti, če ga ne potrebuješ, če nimaš takih potreb. Tudi drugi starši so svojim otrokom dali kaj denarja - meni so ga tako vedno samo posodili . Tudi drugi so imeli znance, priložnosti.  Torej podporno okolje ni nekaj, kar daje samo po sebi  rezultate. Naša država namreč ustanavlja, podpira ogromno različnih podjetniških podpornih okolij in mislim, da  je to dobro. Problem pa je, da ni kulture v družbi, da bi se kdo sistematično ukvarjal z razumevanjem podjetniške energije. Ne tiste klasične poslovne, obrtniške. Ampak te razvojne, čustvene, ki prinaša dolgoročnejši razvoj. Kako podpreti tiste, ki imajo prava sanje, pravo vizijo. Sama se namreč ne spomnim, da bi vedela kaj je RVC ali dobiček, ko sem začela. Kaj je bilo tisto, kar sem si želela narediti, ko sem prodala prvo posteljnino, prvo pustno masko, ....nekaj ustvariti? Če povem čisto po pravici - ne vem kaj je bilo. Ali pa se mi ne ljubi razmišljati tako nazaj. Imam namreč polno glavo, kaj želim sedaj. In več, kot to ne gre v njo ali iz nje. 

Lp Radirka

Tole pišem zase? - RAdirka book

Verjetno drugim tako ne bo razumljivo. Zakaj je prišlo do tega posta se bo kasneje mogoče tudi izvedelo. Radirkin dnevnik bo postal počasi pisanje mojih spominov na podjetniško pot. Na razmere v družbi, ki so takrat obstajale. Na vse, kar se je dogajalo našemu podjetju, meni in ki jih nisem na urejen način nikoli napisala. In tudi nikoli povedala. Tudi pripovedujem jih ne, ker nimam poslušalcev in jih tudi ne iščem. Se pa dogaja, da me kdo kdaj vpraša - od  kje ta ideja, kdaj si nekaj začela, kje so temelji, zakaj si prepričana, da je tako prav ....in seveda tu se moje misli ustavijo na nekem posvetilu, ki sem ga dobila na prvi strani knjige od avtorice tiste knjige, ki me spremlja že leta in me stalno opominja, da imam mogoče kaj za povedati, kaj za napisati.   Res je, da mnogo stvari ostaja za preživetimi leti zapisano - od planov, strategij, člankov, poročil in mnogo seminarskih nalog in tudi diplom.  Kar mnogim sem odprla vrata, da so raziskovali, pisali v zvezi  z našim podjetjem.  In to je gradivo, kapital, ki je dokaj urejen in meni daje del mirnega spanca, ko pomislim na je nekaj zapisano.  Ni pa to seveda vse. Za tisto globoko osebno pisanje in videnje razvoja v teh letih dozoreva v meni osebno in bo moralo slej ko prej priti na plan. In to v taki ali drugačni obliki. Za mene osebno ali za družino, podjetje ali za širšo javnost. Zakaj? Ker se mi zdi, da je to moj dolg do moje podporne okolice. Ker mogoče to potrebujem za osebni mir.  Vsak podjetnik brez podpornega okolja  ne more nastati, ne more preživeti.  No in ker sem ugotovila, da mi tak način pisanja - direktno v "eter" odgovarja bom pisala tu. Verjamem, da bo malo manj bralcev. Vsakega komentarja bom vesela, dodatnega vprašanja tudi...

Že pred leti, ko sem začenjala svojo podjetniško pot,  sem bila rojena pod srečno zvezdo. Namreč v času tranzicije, ko so se poslu delili, jemali iz podjetij in prestavljali v privatne družbe, jaz tega nisem mogla izpeljati, ker sem bila na začetku službene poti.  Takrat so bili stavki, da je nekdo šel na svoje in seveda je bilo logično, da je s seboj vzel  svoje stranke, svoje znanje, svoje veze zalo pogosti.  Jaz sem  začela podjetniško pot po tisti čisto pravi teoretični poti, ki je bila za tisti naš čas v letu 1989 redko videna oz še ne razumljena za pravilno. In to je, da imaš idejo, ki jo želiš  uresničiti.  In da začneš z nič. Da še celo znanja nimaš,  da se učiš iz dela, ob delu in to  najprej iz tega podpornega okolja. In nikoli mi ni bilo kaj podarjeno v obliki bližnjice ali po domače vez. Kar čutim ta hip fizično s tako veliko hvaležnostjo, da mi kar solze stopijo v oči. To je  nekaj najboljšega, nekaj neprecenljivega. Temu lahko  rečem  popotnica, ki je dala temu podjetju obstoj, ker je to bila kondicija, gradnja  na pravih temeljih, zdrava energija, zdrava hrana.  In ob delu smo se zabavali, nikoli nam ni bilo težko. No raje rečeno redko nam je bilo težko.  

Prva ideje svoje nisem uresničila v pravi  poslovni obliki do sedaj.. Sedaj bi se ji lahko reklo eko- turizem. Ne rečem, da tega nisem počela, vendar voluntersko in bila v skupini, ki je bila  zelo dobra. Na tistih mestih so sedaj celo kamp prostori in bili smo prvi znanilci turizma v tistih krajih. Naš odred, sedaj se temu reče rod je bil prva podjetniška ideja pri kateri sem  sodelovala.  In  že takrat sta mi moja starša stala ob strani in se pojavila s pomočjo pravi trenutek - takrat so pač to bile odeje, ker se je vreme na hitro spremenilo, mi pa kje sredi najhujšega,  jabolčni zavitek  za cel tabor, podarjena cel za vodo v dolžini par 100 metrov, posojen avto za nabavo, viški iz vrta in zamrzovalnika   in še kaj bi se spomnila. Vedno sem bila tista, ki sem imela  ideje, nikoli pa  jin nisem sama izpolnjevala, vedno sem iskala potrditev ideje in ekipo. Torej brez ekipe mene ni. Vedno sem se učila  sodelovati. Nikoli pa nisem bila preprost sodelavec, partner. Vedno sem znala deliti rezultate, dosežke, zasluge. Sedaj vem, da je to del mojega značaja in moje etike. Če nekdo tega nima v sebi, ne sme biti v moji bližini, ker bo za mene in mojo ekipo na nek način nevaren, jo bo izkoristil, jo bo ranil ali jo lahko celo finančno ogrozil.

 No po tem je prišla prva poslovna ideja- sedaj, ko so polne trgovine tega se vam bo zdelo hecno. Takrat pa smo bile z mojo starejšo sestro med prvimi, če ne prve, ki smo zašile kostume za pustne maske in jih prodale. Modele smo povzele, če se prav spomnim po reviji ali neki knjigi in tako smo imeli v ponudbi - uro, čebelico Majo, Flipa, Žabca in še nekaj...Verjetno vam je že jasno, da je moja sestra šivala, jaz pa prodajala. Bile sva prava proizvodnja od nakupa materiala do prodaje. Koliko kosov in prometa je bilo ne vem in sedaj, ko moram pospraviti arhiv bo zanimivo to spraviti skupaj. Dobro se spomnim, da jih ni bilo tako malo in da so še leta bili kostimi videni na cesti. Ta hip imam v spominu, da sem stala na Čopovi in videla tri naše maske - otroke  na cesti in vem, da so nekje še kakšna najde v naši hiši. To mi je ostalo, kot rezultat v spominu. Ne vem ali po tem ali pred tem smo masovno proizvajali lutko žabca in ga tržili. Vse skupaj je bilo vezano na eno šiviljo, en šivalni stroj, kasneje smo imeli celo šivalni stroj za zaključevanje - entlarico, ki jo je kupil ata Lojze. Ne spomnim se ali smo že imeli kakšno pravo trženje ali samo tako od ust do ust. Moja vaja prodaje pred prvo pravo trgovino je bila tudi posteljnina IKEA. No v njej še vedno spimo, ker smo nekaj neprodanega imeli na koncu za lastno porabo. In vem, da so bili vsi kupci zadovoljni z kupljenim, ker je to bil res tak pravi debel bombaž. Torej ne vem zakaj in kako smo prišli do te posteljnine -vendar bile so samo preobleke za odeje ali kapne po domače, torej brez preoblek za blazine. Kar je bil seveda problem, da se bi prodale po ustaljeni poti.  Moja sestra je iz ene kapne zašila tri za blazine in naredili smo komplete. No takrat sem postavila že mizico pred kakšen trgovino in prodajala.  Niti ne vem, če je bilo to že v sklopu podjetja ali ne.  Ta hip si mnogi prestavljate Only Fools and Horses in niste daleč od resnice. Kar nekaj krat v življenju sem prodajala v taki obliki in celo na svojih potovanjih na trgih po celi Evropi občudovala te prodajalce in se od njih na nek način učila. In ob branju strokovne literature, ki je ni bilo malo sem imela predstavo kaj pomeni predstaviti prednosti izdelka, razpoznati potrebe stranke....in iz tega razloga vem, da me mnogi gledajo, da sem malo čudna, da nakladam, da.....vendar sem dobro izšolan tržnik po vseh pravilih, ki jih stroka trženja že desetletja gradi in ponavlja. In zakaj tole pišem.

 Angleži so mi vedno bili vir inspiracij, so tudi  vodilni v teoriji trženja.  In spomin na srečanje z avtorice knjige v kateri mi je pustila posvetilo je bil iztočnica za ta zapis.  Srečale sva se v Portorožu – točno kdo je bil organizator in kako sem prišla do tja ne vem – kaj smo se pa pogovarjali pa se zelo dobro spomnim.   Ker so bile za mizo ženske, ki so bile uspešne direktorice sem isti hip se učila in se prodajala.. Za mizo smo seveda govorili  angleško, kar seveda pomeni, da sem bila malo manj zgovorna, kot bi bila, če bi govorila v materinem jeziku.  In ta gostja – profesorica me je poslušala,  spraševala in spodbujala cel večer.  Kak mesec po tem dogodku sem dobila njeno knjigo v dar s posvetilom in to ne direktno na moj naslov. Knjigo je prišla do mene preko angleške ambasade in mi bila tako vročena, da me še sedaj spreleti srh. Moja razmišljanja, moje delo bi radi predstavil na neki univerzi, študentom. Kaj hudiča pa se bodo od mene naučili? Kaj imam sploh za povedati? Ali imam kaj za povedati.. In to takrat? Ogromno let nazaj. Nisem jih imela še niti 30.  Še večkrat sva bile po tistem v stiku, za srečanje pa se še nisva potrudile.

Sedaj jih imam 44 in čez. In začenjam razumeti, kaj je bilo njej takrat tako novo. Tisti izvirni pomen podjetništva . od ideje do uresničitve brez omejitev, ki ti jih predpisuje ekonomija, finančni trg, zakonodajni. Cilji niso  poslovni – to ni dobiček, to ni preživetje. Enostavno je cilje nekaj ustvariti – tako kot slikar, pesnik, glasbenik..

 Včeraj sem sicer ob pospravljanju našla kar nekaj gradiva. Javni razpisi v časih od 2001 do tam 2006. Vendar mislim, da takrat ni bil to več naš trg in se tam ni kaj pomembnega dogajalo v razvojnem smislu. Je pa res, da sem do te odločitve prišla še pravi čas, ker lahko ob pospravljanju pridem do informacij in vso zadevo urejam tako, da bo dokumentirano  tudi vsaj z letnicami,  kaj številk, kaj kar bo konstruktivno in malo analitično ter povezano tudi z stroko. Torej tudi za ocenitev dela, za ocenitev posameznih idej, poteh in to tako  negativnih, kot pozitivnim.

Če pa se bo kdaj razvilo komentiranje tu - pa bom še to vključila in vam "ukradla" avtorske pravice oz se jih v naprej odpovedujete  lp Radirka

Akviziterka RAdirka - Radirka press

Moj blog, moje pisanje, iskrenost, dolgočasje in jutrišnji dan 18 maj.