Gofla, buča ali kaj drugega - RAdirka book

Danes sem morala uporabiti več samozavesti, kot jo premorem.  Pa tudi v petek je bil tak dan. Pa jutri bo tudi mogoče. Pa ravno par minut nazaj sem spustila eno tako sporočilo,…Ali je to možno?

Ne vem, če je to možno. Vem samo, da obnašanje nekoga lahko sprejemaš na različne načine in njegove poteze, njegove besede sprejemaš kot nesramne, prenapete, prepotentne in še milijon takih in drugačnih pridevnikov. Vendar ko pride do določene točke, ko je od tam naprej neka večja odgovornost ali lahko v primeru prilagajanja narediš napako ali napačno odločitev.  Ja potrebno je  kdaj potegniti samozavest iz pete, kot se rado reče za pogum.

Ko sem sedela  na enem sestanku in  se morala jasno postaviti na pozicijo, da ne gre tako in ob tem na uporabiti besed, ki bi koga  zaradi nerazumevanja  koncepta dela ali zakonodaje  spravila v položaj, da bi nasprotoval iz položaja moči sem se spomnila tudi na ostale podobne situacije v življenju.

Ali sem si sama kriva, da imam tako delo? Ali sama iščem ali ustvarjam take situacije.

Če ne bi na projektih tu in tam srečala ljudi, ki vedo, da se stvari premikajo in to v pravo smer. Ki vedo, da brez te moje pretirane samozavesti  delo ne bi mogli  opravljati moji sodelavci, ki so zelo pridni in sposobni v urejenem delovnem okolju.

No pa tudi v privatnem življenju se mi to dogaja pogosto. Jaz razmišljam ves čas na velikih obratih. Lahko bi se reklo, da sem furja.  Nekateri rečejo, da imam veliko idej, drugi, da ne dam miru in vedno nekaj spreminjam, nakladam,….se najde kakšen, ki mi enostavno reče gofla.

Ta hip poslušamo, fanta zahtevata tišino…en komat bučke, bučke  Murat and Jose… in lahko samo zaključim na isti način.   http://www.youtube.com/watch?v=bTC6JDclL-Y

Kar je je, kar bo bo…tisti, ki se od mene odvrnejo, ker sem nesramna, ker sem buča  ali pa prodajam bučke ok.  Sicer mi je hudo. Ne morem pa kaj dosti spremeniti.  Posipavam se s pepelom, jemljem besede nazaj, naprej…če se kdo pač tako odloči te odločitve več ali manj ne morem spremeniti.  Če se nekaterim pač zdi da prodajam bučke.

Pa sem napisala in ob tej glasbi, ob tem besedilu…sem že boljše volje.  

Ponedeljek, 15.3.2010 - Radirka book

Ponedeljek, vedno poseben dan – Radirka book

Če smo bili čez prosta dva dneva aktivni imamo verjetno v ponedeljek v službi dovolj energije. Če pa smo preležali pa verjetno ne.  Ko sem danes brala  zapis na blogu mlade mamice, ki ponoči še ne spi ravno tako kot jaz, ki imam najstnika v svojih sobah, pes pa da tudi ponoči mir, me je postalo kar sram.

Kako je organizirana. Občudovanja vredno.  Ostaja ji dovolj časa za vse . Lahko da je podoben značaj od mene in si nekaj, kar si zelo želi ponavlja, ker tako omogoči, da je uresničljivo.

Tako tudi jaz ne bom jamrala.

Pospravila bom svojo glavo in svojo mizo in začela danes, ne jutri.

Joj kako stara prežvečena  zgodba in stara obljuba sami sebi.

Lp Radirka

Udeleženci prostega spisa - Radirka press

Tako moj krog in 7 udeležencev. Računam, da pride še kakšen zamudnik in ga dodam.

Zakaj se ne razumemo? (o različnih konceptih dojemanja in razmišljanja)

Kala   http://www.ednevnik.si/entry.php?w=pravakala&e_id=118030

Jan  http://www.ednevnik.si/entry.php?w=janalumnus&e_id=117908

Radirka  http://www.ednevnik.si/entry.php?w=radirka&e_id=117987

 Ana  http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=117840

Elenah http://www.ednevnik.si/entry.php?w=elenah&e_id=117885

Kloti   http://www.ednevnik.si/entry.php?w=klotilda&e_id=117979

in še

Lucija   http://www.lucija-si.com/entry.php?w=Lucija07&e_id=118049#c391727

Lp Radirka

Zakaj se ne razumemo glede skupnega denarja?

Sem najprej želela napisati res dobro podkrepljeno razlago zakaj včasih skočim v luft, ko se piše površno o krivcih za situacijo v družbi. S  tem bi mogoče pri komu malo spremenila ali vsaj predstavila koncept razmišljanja, ki je usmerjeno v smer razvoja cele družbe in ne posameznega žepa, kar nekateri zelo radi na hitro zaključijo  z imenovalcem podjetniki, vodilni, manegerji, ki so za njih kriminalci.

Pa vem, da za to na nek način nisem ne poklicana in ne usposobljena. To namreč zahteva znanstveni pristop, ki bo poleg finančne logike funkcioniranja družbe preko države osvetlil tudi naravo človekovega duha in posameznikove ambicije s katerimi se bi enostavno dokazalo, da smo različni in da imamo preko tega tudi različno poslanstvo v življenju in vlogo v družbi. Družba, družina, posameznik pa so lahko uspešni samo v konceptu zmagam-zmagaš.

Ustavila pa se bom pri tem, kaj jaz ta trenutek med nami navadnimi državljani pograšam oz vidim. Med nami, ki nimamo v rokah politične moči, ki nimamo v rokah finančne moči in imamo v svojih rokah samo svojo delovno moč pogrešam oz vidim, da je problem razumevanja, ki ga uspešno koristijo tisti, ki si polnijo svoje žepe po nezakoniti poti….

Zadevo bom predstavila kot koncept vreče v kateri so finančna sredstva naše države. To vrečo delimo ta hip že na dve vreči – ena je naša( zaradi lažjega razumevanja naj bo ena in ne ločena po področjih) – državni proračun in ena je EU – tja gre tudi del našega denarja, ki ga potem preko razpisov uspešno ali neuspešno črpamo nazaj.

Kdo in kako plačujemo v to vrečo več ali manj vemo - torej preko vseh vrst davkov in prispevkov. Torej preko dela in potrošnje.  Dosti zakompliciran sistem je na koncu koncev čisto preprost. Vsi, ki v njega vplačujemo iz njega na nek način tudi črpamo po določenih pravilih. In ta pravila so zapisana v zakonih. Na sprejemanje teh zakonov imamo vsi na nek način vpliv preko volitev izvoljenih politikov in še česa – različnih organizacij – tudi gospodarskih združenj, združenj delodajalcev, ki nastajajo ravno zaradi tega, da bi razvili sistem, ki bi polnil in praznil vrečo tako, da bi bilo le to razvojno usmerjeno. Samo izvajanje vsega tega pa je v rokah uradnikov, ki pa ne bi smeli o ničemer odločati ampak samo izvajati.

Vsak, ki krši zakone v smeri, da ne vplačuje v to vrečo toliko, kot bi moral ali iz nje neupravičeno črpa, ker taji določene podatke, je nekdo, ki krši zakone. Tak posameznik ali skupina dela škodo vsem.  

Torej ni škodljivec vsak, ki v to vrečo vplačuje, ker  je zaposlen, ker posluje kot samozaposlen ali kot podjetnik, ki zaposluje več ljudi.  Tudi ni škodljivec vsak, ki iz te vreče črpa določen čas ali dlje časa, ker zadostuje tistim pogojem, ki jih zakon predpisuje.

In kakršno koli posploševanje je krivično in ga lahko mirno imenujemo nestrpnost. Posploševanje pa je lahko tudi večji problem od tega vsakdanjega, če se to  vpleta v vzgojo naslednjih generacij,  ko so zelo pomembni pri obstoju naše družbe.

In tukaj je tista razlika v razumevanju. Če se malo  sprehodite po dokumentih EU se da jasno razbrati, da je razvoj podjetniške miselnosti – torej poslanstva, da želi nekdo več plačevati v to vrečo in manj črpati nekaj, kar predstavlja glavno strategijo naše EU-skupnosti. To želijo vplesti že v vzgojo otrok, v šolski sistem….in v družine s sistemom, vrednot. Vrednota je ustvarjati, vrednota je delati. Vsak, ki dela pa v vrečo vplačuje – eni direktno preko DDV-ja – davka na dodano vrednost, ki smo jo ustvarili, eni pa preko drugih storitev, ki si jih družba lahko privoščimo – zdravstvo, šolstvo, kultura in se preko različno dolgega časa odraža v večji dodani vrednosti, ki jo ustvarjamo kot družba in se imenuje BDP.

Tako je potrebno  vsaj  razmišljati o konceptu, ki mu rečemo država na tak način, da se s prepiranjem ne bo v vrečo prineslo nič več sredstev in da v primeru, da več porabimo, kot damo notri slej ko prej uničimo tisto, kar skrbi, da v vrečo sploh kaj pride. Tako je v tem pogledu zakon o malem delu nekaj, kar gre v smer tega koncepta in bi morali biti vsi študentje, brezposelni in upokojenci, ki so sposobni za delo ponosni, da bodo dobili to zakonsko možnost biti med tistimi, ki v vrečo vplačujejo.

S tem je vsaka kontrola  in omejevanje določenih socialnih pravic videna iz stališča, da je potrebno stalno uravnavati pravice, ki se iz vreče črpajo saj na koncu koncev ni logično, da tisti, ki v vrečo vplačujejo (torej delajo) slabše živijo od tistih, ki iz vreče samo črpajo.

In uradniki in politiki bi morali biti tisti, ki bi na prvem mestu vedeli, kje je večja perspektiva, kateri program, katera branža, katera oseba, katera skupina, da se bo  v vrečo več vplačevalo…in največja neumnost je, da se iz EU vreče za te razvojne programe ne pobere NAŠ denar za te programe. Zakaj?

Nevoščljivost in površnost, ki sta osnovi za naše težave  pomenijo  v takem konceptu uničenje na vseh področjih.  Torej vsakič, ko pomislite ali izrečete besedo to so krivi vodilni, zaposleni,lastniki podjetij, to so krivi delodajalca, podjetniki in ste prejemniki štipendije, pokojnine, otroških dodatkov, socialne pomoči pomislite od kje prihaja denar in kako se ga ustvarja.

In seveda negativne mreže tistih, ki skrbijo samo za svoje interese so prepletene v naši družbi in odgovornost je na nas vseh, da jih odkrijemo in počistimo.

Vsakič, ko plačate nekaj na roko, ko ste plačani na roko vedite, da podpirate mrežo ali ste del nje, ki jo je potrebno počistiti.  Nekomu, ki je brezposeln se naj ne bi zamerilo, da dela na črno, čeprav dobiva sredstva iz skupne vreče. Torej njegovo delo naj ne bi bilo obdavčeno. Še huje – od študentskega dela, se naj bi plačevalo določen procent v »mrežo«, ki je nihče ne nadzoruje in ki ni v skupni vreči.  Kdo ima torej koristi od tega, da je nekdo prisiljen delati na črno?

Odgovor:  Koristi imajo take vrsta mreže, ki jim po domače lahko rečemo kar mafija. Tja se pa človek zavestno včlani ali pa nezavestno dela za njihove koristi.

Razmislite, in vesela bom, če bo to nov kamenček v mozaiku razumevanja in razvoja naše male družbe v smeri skupnega ustvarjanja, ki prinaša denar v našo skupno vrečo.

Lp Radirka

Študenti- upokojenci- brezposelni - idealni team -1.del - Radirka book

Skoraj na smeh mi je šlo, ko sem se spravila po spominu iskati star post v katerem sem že obravnavala svoja razmišljanja o študentskem delu. In ga našla.

In šok – saj bo moj politični program uresničen.  Kako me je to spravilo v dobro voljo. Tisti odstavek sem poudarila.  Sicer bo ta grozd kar na ravni države kar pa ni težava, ker smo tako zelo majhni. Pa naj še nekdo reče, da ne dela telepatija in da izzumi niso nastajali istočasno...vire oz vzglede imamo seveda iste. Vsak sicer na svoj način - mojega lahko povem.  Še vedno na službenih poteh in dopustih spim v hostlih in tam padejo debate tudi o tem področju. Torej imam zbrane mednarodne informacija, iz   celega sveta .

http://www.ednevnik.si/entry.php?u=radirka&e_id=92415

Včeraj je namreč gospod minister, ki mi je iz dneva v dan bolj všeč jasno povedal, da bodo ti plačani prispevki  šli v sklad za štipendije, kar je samo še korak naprej, da bodo  glede na socialno stanje študentov in zakon o malem delu zagotovili večjemu številu študentov štipendije, ki jim bodo omogočile, da se ne bodo  zakreditirali samo za to, da dokončajo šolanje.

Res pa je, da bodo študentje, ki ne študirajo redno  - ne bili veš študentje ampak brezposelni, kar v resnici tudi so.  In glede konkurence na trgu dela za mala dela to komaj čakam. Ravno v petek sem združila svojo honorarno občasno pomoč upokojenko, ki ima delovne izkušnje na  področju, ki ga urejam in študenta, ki  dela na tem projektu  sicer 16 ur na teden, ne 14 ur. Zakon verjetno omejuje letno število ur in ne ravno na teden – ga bom prebrala, ko bo sprejet, prej se mi ne ljubi…raje sanjarim v smeri kako bo lepo imeti v ekipi trojke – enega upokojenca, ki ve zakaj se nekaj dela in si želi pri tem sodelovati. Drugega, ki si želi na tem področju dobiti redno zaposlitev in je pripravljen iz malega dela stopiti v »veliko« delo in študenta, ki v tej smeri študira in bo med delom pridobil znanje,  ki ga bo pridno pisal v seminarskih nalogah, primerih in na koncu še v kakšni diplomi. IDEALNO.

Drugo pa so dijaki. Dijaki so mladoletne osebe za katere po zakonu skrbijo polno starši. V primeru, da nimajo dovolj visokih dohodkov za njih in tudi za študente dobivajo otroške doklade in v primeru, če tega ni dovolj še druge socialne transfere.  In ni logično, da silimo v naši družbi, da dijaki delajo na trgu dela za denar.

Ne rečem počitniško delo ali prakso, ki  je na nek način urejena.  Mislim, da  je kljub vsemu družbeno odgovorno, da otroci pri 16 letih raje pomagajo svojim starim staršem ali komur koli okoli sebe in dobijo malo večjo žepnino, kot da jih dajemo v delovna okolja, kjer so drugačni odnosi in drugače red. Sama sem to opazovala, ko sem imela sicer na 14 dnevni praksi srednješolce – to je bilo še kar, če pa sem kdaj naredila uslugo kakšni strani ali znancu in vzela kakšnega dijaka na počitniško delo pa je bila katastrofa. To so enostavno otroci, ki jim postane pri določenem delu enostavno dolgčas. Njihova potreba za denar pa je tudi zelo hitro zadovoljena ali pozabljena.

Tisti polnoletni dijaki pa so več ali manj sama katastrofa. Lahko komu delam krivico. Vendar  v  času, ko smo jih pri nas v dostavi nekaj imeli imam lepe spomine…razbite avtomobile, čistoča v avtomobilu katastrofa, spanje po parkih, druženje celega našega voznega parka na enem mestu in prihod nazaj točno  ob 14.55. To so večinoma mladi  ljudje, ki jim, če se ne motim naša država pravi osipniki in za njih se mora pripraviti posebne programe, da se jim pomaga, da sploh stopijo na trg delovne sile.

Oni namreč potrebujejo nekaj, kar jim niso dali doma. Če verjamete ali ne – mnogi med njimi se še umivati ne znajo in ko pridejo na delo ne veš kaj narediti, ker jih take ne moreš spustiti med stranke. In če sem koga odslovila, ker ni bil primeren za delo, se ni malokrat zgodilo, da je privihrala kakšna mama v mojo pisarno. In tako sem se naučila jaz kaj pri svojih otrocih ne smem delati.

Je pa res, da smo tisti, ki zaposlujemo študente na nek način njihovi mentorji in smo lahko večji težaki od  profesorjev na fakulteti. A ne moj zadnji »diplomant«, ki me bereš.  In mene taka diploma preganja v morah, ker se mi je zdela prepovršna, premalo uresničljiva v praksi…računam, da bo moja kritika na poddiplomcu obrnjena v kaj  bolj kvalitetnega. V kaj bolj izvirnega. Če sem malo humorna  – ali pa bo mogoče vzgled magisterij  sedanjega šefa?  

Kakovost študija o kateri se je tudi govorilo v javnosti in o kakovosti  študijskih programov  je namreč nekaj, kar se  odraža v kakovosti objavljenih diplomskih del.  Že dolgo nazaj je mene naučil moj prijatelj  Alan iz GB. On vedno pogleda študentsko delo  in njegove hobije ter družbene aktivnosti. Tisti, ki ni na vseh teh področjih naredil nekaj kvalitetnega – na vseh treh ni ravno  najboljši  oz najperspektivnejši kader.

Torej, ko si aktiven v športu, tabornikih, ko posvečaš svoj prosti čas  drugim skupinam v družbi gradiš svoje tržno vrednost kot delovna sila. Ko delaš seminarsko ali diplomo   poleg ocene gradiš svojo ceno, saj s tem gradiš svoje znanje, svojo vestnost in kažeš kako znaš uporabljati svoje možgane.

Ta teden berem osnutek diplomske, kjer naslov ni skladen z vsebino?  Avtorica, če boš prebrala moj post – vzemi v roke. Bova lažje ugotovile, kje so razhajanja.  Odočiti se moraš, kaj bo vsebina diplome . Je že čas

lp

Radirka

Težak teden - težek zaključek - Radirka book

Vsakič, ko se kdo spravi na mojo ekipo tako politično, sem prizadeta. Čustveno me to čisto stre. In točno se vidi, da se to dogaja, ko se dotaknemo ali srečamo ne vede ljudi, ki ne fakturirajo svojega dela, kot se lahko izrazim. Torej ljudje, ki živijo od govorjenja, pa tukaj še daleč ne mislim predavateljev, vzgojiteljev, učiteljev.

Tu mislim te »politike«. Tu mislim tiste, ki tudi v podjetjih ne delajo za ustvarjanje dodane vrednosti, ampak so zadolženi za pravice delavcev  pri upravljanju oz sindikalnim bojevnikov. Najhuje je to, da oni obveščajo zunanje akterje, ki pritiskajo, ki napadajo, ki grizejo. In to brez pravega cilja.

Ne vem kaj jih moti, da imamo mi neko delo, ki ga pridno opravljamo. Ali mogoče kdo ni njih vprašal, če so za ali kaj. In kako je grozno, ko pride do takega pritiska, ko moji sodelavci ne razumejo za kaj se gre, kaj je narobe. Kako naj jih obranim pred takimi potezami, ki so navadna hudobija, ki so navadna čista 100% žlehtnoba.

Moram reči, da v takih trenutkih vem, da je pri nas marsikaj v nasprotju z zdravo pametjo. In da je veliko ljudi, ki jim gre še vedno predobro, ki še vedno mešajo drek in prodajajo meglo.

In danes sem napisala  jasno in glasno, da sem po telefonu poslušala grožnje, da me bodo prijavili ta pravim organom.  Oni že vedo katerim. In to samo za to, ker bomo mogoče kdaj naredili kakšno napako. Najhuje je to, da po njihovo ne bi smeli to delo opravljati gluhi, ker če oni kličejo, ne morejo dovolj hitro dobiti informacijo. Ko sem rekla, da mi ne dajemo nobenih informacij zunanjim – torej da delamo samo interno operativno delo sem pa bila že nekulturna.

Ko se je gospa drla na mene, da bi mogla svoje »hendikepirane« naučiti, da odgovorijo na vprašanje, drugače pa naj tega dela ne delamo   in ko sem ji rekla, da na taka vprašanja lahko mi odgovarjamo samo pisno in da naj vprašanje naslovi na podjetje za katerega mi delamo in ne na nas…pa je čisto ponorela.

Ja ja…nekateri so še vedno krepko v času socializma, v času, ko so nekateri lahko  ustrahovali druge in se obnašali, kot da je vse njihovo.

No ne bo šlo. Radirka zna biti tudi kokoš. Še posebej, če ščiti svoje piščance.

Lp Radirka

Nov naslov prostega spisa - Radirka press

Radirka in poroke - Radirka kiss

Zadnje dni vsi nekaj govorijo o porokah.  Ne vem, če sem že kaj pisala o svoji. Zadnjič sem jo na poti do Kloti v celoti predstavila Lučki.  Še enkrat hvala za to vožnjo.

Jaz sem namreč sovražnik porok v žlahti. Prevečkrat sem videla prepire, pretepe med pijanimi svati. Obkladanja z imeni, ki niso več človeška. In če nisi ravno v tej igri tako ne razumeš o čem gre in ne moreš niti pomagati umirjati zadevo.

Ja mi smo se v naši družini vedno pripravljal na odhode na poroko v taki pravi psihoterapiji. Ata Lojze je mamo Silvo hecal, kaj bo, ko bo kdo rekel A in bo drugi rekel B in tako naprej….vedno nas je bilo strah teh scen. Mama Silva je vedno ata Lojzeta opozarjala, da se naj preveč ne napije, naj ne stresa šale, ata Lojze je to unovčil, da mu je bilo že v naprej oproščeno, da ne bo plesal.  Ker smo velika družina so bile v enem obdobju poroke skoraj pol letni dogodek in seveda temu primerno smo se kalili pri  obnašanju.

No in enkrat smo šli brez ata Lojzeta. In ne bom pozabila prepira staršev mladoporočencev, kdo je  prinesel več v zakon. In beseda je tekla o mešalcu.   Levo, pa desno, pa levo in desno. In mama Silva je v celem večeru zinila samo eno. Saj tak mešalec stane samo nekaj 100 mark. In so ji zabrusilli – mešalec za beton in ne za v kuhinjo.

Takrat je dozorelo, da pri meni ne bo tako. In žlahto sva peljala na kosili  - vsem enako, tisti meni, razdelila poročno torto in z skupino najožjih ta mladih odšla v mojo dolino na žur, ki je trajal par dni.

Še sedaj mi je žal tistega denarja za tisto kosilo.  Sem pa dobro utrla pot Debeli, ki je samo pred gradom počastila en kozarček in naredila kosilo samo za ožjo družino.  Njena dekliščina v katero je udarila od moža fantovščina pa je  nepozabna.  

Na moji poroki je manjkalo samo nekaj – prav poročna torta. Ker sem bila v organizaciji tako pozna, ni bilo več tistega stojala in sem naročila par navadnih enonadstropnih tort.   In nisem uspela imeti dekliščine, ker sem poroko morala prestaviti en teden prej.

Tako sem si za 35 rojstni dan podarila zamujeno dekliščino – nepozabni babji žur v Radovni. Za 40 rojstni dan pa pet nadstropno torto.

Ja, če imaš občutek, da si kaj zamudil v življenju, kaj preskočil je najbolje, da si postaviš plan, kako boš nadoknadil.

Sedaj imam pa navihane misli.  Kaj sem še zamudila? Kaj bi lahko še poskusila? Kdo ve?

Hej vsem, k i se poročate in tudi vsem tistim , ki se ta hip parčkate želim lepo življenje

Lp Radirka

Od potu do poti 1. - Radirka kiss

Ta trenutek me obliva mrzli pot.  Ker imam neke čudne  dni kar  veliko časa preživim v razmišljanju, v iskanju  rešitev in ne v operativnem delu.  In ko berem naslove v časopisih ali na internetu in še kakšno vprašanje direktno na moj e-naslov vem, da se lomi. Lomi se vse in na vseh področjih.  Kako ohraniti pozitivno naravnanost, kako ohraniti  zalet, elan, če je povsod  neka negativna energija.

Tu in tam mi kaj šine v glavo in naredim, tako brez pomišljanja. In ne boste verjeli. Ljudje imajo ta hip še več občutka za nesrečo drugih ali težave drugih, ki jim gre slabše od njih. Govorim iz konkretnih podatkov, nič na pamet.  In vesela sem, da bo mali človek, ki  vedno pridno opravlja svoje delo, čeprav vsi vemo, da je plačan minimalno,  deležen dobrega od tistih, ki jih vsak dan pozdravi, ko pridejo na delo. Mnogim je vsak dan potrpežljivi poslušalec, če to potrebujejo. Hišnim čikarjem je družba. Na koncu je tudi  kadrovski svetovalec vsem podjetjem v hiši, saj je odnos  do malega človeka velik pokazatelj kulture novih, ki pridejo v hišo.

In tako mi je uspela akcija, ki bo temu človeku dala tako pravo odpravnino in mu  dala res pravi zalet v lepšo prihodnost kljub težki operaciji, ki jo je dobro prestal in mu je vzela  delovno sposobnost, da bi si v pokoju zaslužil kakšen dodatni euro.  Ja  od ideja pa do sporočila poslanega  vsem, ki sem jih nagovorila je bil kratek čas. Do prvega pozitivnega odgovora pa tudi.  Torej se da.

Pa da pridem do današnjega sklepa dneva s pomočjo te aktivnosti in dobavitelja, ki si je dovolil zmotiti moj globoko blogarski čas, da bi me prepričal, da naj pridem pogledati nove produkte, ki jih lahko prodajamo. Kljub temu, da so mi poslali en lep roza zunanji disk, svojega obiska nisem potrdila. Ne želim  kazati svoj kisli nasmeh.  Ne želim gledati nekih lepih stvari, ki naj bi jih ponujala kupcem v teh časih. Raje bom iskala čim več  takih  priložnosti za delo, ki bodo fizično izvedljiva in plačano na uro dela.  Kaj vem.  Ta hip se mi je klasična prodaja predmetov  priskutila.  Iščem neko dodano vrednost s katero bi lahko izboljšala našo ponudbo.  Vem, da moram to najti v sebi in jo vključiti v storitev in ne pričakovati, da bodo kupci sprejeli samo  izdelek po določeni ceni.

Mi smo bili vedno izvirni, vedno drugačni. Ali smo lahko še sedaj? Lahko, lahko, lahko radirka misli, misli, misli…

Lp Radirka

Kako mi je danes nekdo rekel? - ustavi konje!

Danes sem ob 15 uri dojela nekaj novega. In postala dobre volje. Tako v hipu. Sedaj bi lahko to seveda pojasnila. Vendar bi vas zopet spravljala med podrobnosti, ki  niso ravno preproste.

Na nek način  ste me to novost naučili tu na e-dnevniku.  Vse mora biti  izračunano. Če to ni,  nekaj ni logično. No in tako sem danes prvič računala in ugotovila, da se mi lahko izide tudi na drug način. Kakšne spoznanje.    Samo še kalkulator najdem in naredim obrazec za dnevno poročilo.

Kaj je bilo tisto, kar me je streznilo, kar mi je pokazalo drugačni pogled.

Ne, ne bom povedala.  Naj ostane v moji glavi.  Vseeno pa hvala vsem, ki dvomite v mojo odkritosrčnost, ki dvomite v moje poštene namene, ki dvomite….res iz srca hvala.   Z vašo pomočjo sem postala malo manj naivna, bolj realna. Odkrila sem korupcijo v svoji ekipi, odkrila sem lenobe v moji ekipi, odkrila sem….na koncu sem pa ugotovila najpomembnejše. To da zmorem tudi v takih razmerah najti pravo idejo, pravo rešitev in da imam energijo, da jo začnem uresničevati.

In še nekaj. Ne se čuditi, da nisem več med kul blogi. Sem sama želela, da me prestavijo vsaj malo nazaj. Tako lahko malo manj opazno pišem. 

Lp Radirka

Nevarno življenje - stanje slovenskega duha- Radirka book

Moje pisanje je mnogim trn v peti, mnogim nisem všeč, z mnogimi sem baje skregana.  Še vedno mnogi ne sprejemate ali ne verjamete, da pišem  terapevtsko in to na prvo žogo vedno za sebe. Mnenje, da bi bilo bolje, da ne pišem javno, da ne dopuščam komentiranja in da naj vsebino prilagajam bralcem sem sprejela  v tistem delu, ko mi je to bilo svetovano dobronamerno. Obljubljam, da  se bom potrudila, da s svojim pisanjem ne bom moteča, da ne bom sprožala prepirov in nepotrebnega, neustvarjalnega komentiranja v e-dnevnikovi skupnosti. Res pa je, da za to, da nekdo piše o meni na tak ali drugačen način direktno ali indirektno pa ne morem biti odgovorna. Še vedno  na mojem blogu veljajo moja pravila. Torej urednica sem tam jaz.

Kot je Mahica rekla:« moj namen bloganja je ustvarjanje, ki mi omogoča, da preživim v srcu vsako strahoto, ki jih ni malo. »  To je tudi  moja potreba. In tako nadaljujem pisanje.   Tako objavljam napisan post kakšen dan ali dva nazaj in je razširitev vsebine    http://www.ednevnik.si/entry.php?w=radirka&e_id=117284 . Takoj posta nisem objavila, ker sem dobila takrat še prijateljski nasvet, saj se je takrat razvija debata, ki po moji  oceni ni bila konstruktivna in iz mojega zornega kota žaljiva.  Tako sem stvari prespavala. Tega prijatelja sicer sedaj ne razumem ali želi, da zanikam samo sebe ali da zginem iz njegovega življenja. Prvo ni možno seveda. Drugo pa, če je to njegova želja.  Moja želja to ni.

Sam post sem dokončala s posnetkom TV-kluba, ki je vsebinsko zaokrožil  zadevo v celoto.  Računam, da bo imel bralec in gledalec nekaj od tega, če bo prišel do konca in če ga stvar zanima. Če ga ne zanima, mu predlagam, da gre naprej in se ne trudi pustiti na tem postu svoje sledi.

Osebno si s to objavo pomagam. Za seboj imam kar nekaj km poti, poznam preveč ozadij, ki bi jih z veseljem pozabila, ker jih nisem mogla spremeniti in to kljub trudu, ki ga nekateri imenujejo idealizem ali norost.  In mislim, da nisem edina, ki se s tem soočam pri svojem delu.  Res je, da vodim majhno podjetje, ki se lahko kljub vsemu umakne in začne delati nekaj drugega. Tako tudi jaz ne morem v celoti razumeti, kaj preživljajo tisti, ki so v celoti ujeti v področje, kjer ni nobenega reda in ni perspektive. Torej določene branže in določeni obsegi, ki te svobode nimajo in so ujeti v zanko. Seveda ta zanka ni samo za lastnika podjetja, ampak je prekleto pomembna tudi za tiste, ki delajo v teh podjetjih.  Če se želi razumeti to zanko  je potrebno imeti nekaj znanja na  zakonodajnem,  poslovodskem  in tudi računovodsko finančnem področju.  Ocenjevati zakaj nekdo sprejme delo pod določeno ceno in  ob tem ne pomisliti, da je dolžan zaposlenim zagotoviti delo in plačo tudi če nima dela. Podjetje je v primeru, da ne more zagotoviti osnovno plačo zaposlenim dolžno le te odpustiti in v primeru, da nima dovolj dobro finančno konstrukcijo dati podjetje v stečaj, delavce pa v celoti na cesto. V tem primeru se poplačuje iz stečajne mase po točno določenem redu. In zakoni so narejeni tako za to, ker delodajalec, podjetnik ali obrtnik ne moreta vplivati na poslovno okolje v katerem se dogajajo tudi nepredvidljive stvari.

Če država dovoljuje, da nekateri ne plačujejo prispevke, ne plačujejo plač, ne plačujejo podizvajalcev, zaposlujejo na črno  in ne ukrene nič ali premalo, ne nadzoruje učinkovito, ne ukrepa učinkoviti  in s tem dovoljuje, da nastane to, kar je nastalo v naši državi je odgovorna ona.

In logično je – da me nihče ne sili, da živim to nevarno življenje. In jaz se obnašam samoohranitveno ravno na način, da mi denar ni prvi in edini cilj. Tako enostavno lažje preživim.

Samo ne primer:

Ko so naši izdelki, ki jih imamo avtorsko in modelno zaščitene bili v razpisu, katere plačnik je bila država in jih je nekdo želel kupiti pri nas po tistem, ki je že dobil posel. In ker mu kalkulacija ni šla skozi je začel groziti po telefonu mojim sodelavcem in odgovornim osebam na strani naročnika, ki ni bil v tem primeru plačnik.

In kaj.    Mislite, da bom dovolila, da mi kdo ogroža življenje zaradi nekaj prometa?  Seveda ne. Briga me. Saj jaz nisem odgovorna, da naročnik ne bo dobil pravo kvaliteto in da je v razpisu primerjal hruške in jabolka. Ker so bile grožnje po tistem, ko so dostavili kopije izdelkov, ki so bili življenjsko nevarni  in je ta dobavitelj grozil naprej, ker je mislil, da bo s tem rešil prevzem pri naročniku – sem zadevo prijavila na policijo- uradno.  In?  Nič. Plačnik  tega, ki je grozil ne pozna, ker je bil verjetno podizvajalec podizvajalca ali ne vem še kaj.

Ker so bili določeni izdelki kopirani od tujega proizvajalca, ki ima vse patentirano, ne samo tako zaščiteno kot jaz, ki nimam toliko denarja,  mi je tuj partner rekel, da mu to ni logično, da naročnik in plačnik ob prejemu izdelkov ne zahtevata nobenih tehničnih certifikatov. Kdo je odgovoren, da je ta izdelek padel na zaposleno in jo skoraj ubil? Ja in tako naprej…na mnogih področjih. 

In pogumni so, ki so dvignili glas in glavo. To kar je doktor Brecelj in kasneje tudi vsi ministri povedal, da  to plačujemo vsi. Če ne direktno pa indirektno.  http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042236388

Sicer tiste oddaje, ki je na tv soočila vse zdravstvene ministre in gradbince ne najdem. Tam je   sedanji minister Miklavčič in vsi prejšnji povedal kako je vse to skupaj močno zakoreninjeno. Podobne zgodbe so pri prodaji državnih podjetij »podjetnikom«, ki jih na hitro uničijo za dobiček, pa naše ceste, pa …. In kako en posameznik lahko kaj spremeni v  času? Kako lahko ena skupina kaj spremeni?  In ta koruptivni svet  je tako huda bolezen naše družbe. V zadnjem TV –klubu se je videla naša težava , ki ni povezana z posameznikom ampak z logiko, etiko, politiko.  In tukaj če vsakemu v tv-klubu damo svoje ime…politik, investitor- kapital, predstavnik delodajalec, predstavnik države…in jih poslušate  ter analizirate pogovor brez podrobnosti. In videli boste kdo komu drži štango in kdo izkorišča situacijo. Vse skupaj pa je žalostno.

http://poptv.si/multimedia/tv-klub-91.html 

In ni možno,  da so temu krivi posamezniki, da so temu krivi tisti, ki dela izvajajo – podjetja in njihovi zaposlen in kako  lahko tukaj posameznik živi svoje življenje varno in da je sam kriv za svojo usodo.

No in seveda zakaj se je delavec neke tovarne odločil, da bo delavec in ne nekaj drugega in jamra, da je zgubil službo, in zakaj nekdo, ki je frizer in jamra, da nima dovolj strank, in zakaj nekdo, ki ne hodi v službo jamra , da nima plače. Nekdo dela v pisarni in ne v kot medicinska sestra, ki jih ta hip iščejo…vse to se da urediti samo takrat, ko funkcionira pravna država in s tem omogoča trg, ki ima določena pravila. S tem, da tega trga seveda ne sme podirati oz v naprej  na njem ustvarjati nered ravno s svojimi investicijami, s svojimi naročili storitev in materiala… in nikoli, nikoli nista življenje delodajalca in delojemalca ločeni, na dveh različnih ladjah. Prej bi lahko rekli da je delodajalec ladja, delavci pa so na nje.

In še nekaj, kot je rekel na 16,31 minuti predstavnik malih delodajalcev – govorim načeloma.

Lp

Radirka

Moj mozaik - Radirka press

Pri prejšnjem spisu, ki sem ga zaprla pred objavo rezultatov mi je bilo težko pri duši. http://www.ednevnik.si/entry.php?w=radirka&e_id=116233 Vedela sem, da morem svoj način bloganja spremeniti.

Že takrat in potem nekaj naslednjih dni sem usmerila veliko misli v to, kaj je v tem času bloganja nastalo na mojem blogu. Ob samem branju za nazaj  sem še enkrat doživljala vsa tista čustva, ki sem jih puščala v svojih zapisih in ste jih puščali tudi takratni bralci.

Tako sem danes izbrala mavrico mojih prostih spisov iz začetka, ki so mi padli v oči ob pregledovanju  zapisov  za nazaj.

http://www.ednevnik.si/entry.php?w=radirka&e_id=56530

http://www.ednevnik.si/entry.php?w=radirka&e_id=56202

http://www.ednevnik.si/entry.php?w=radirka&e_id=49518  

Pri samih sestavkih sem malo popravila mojo radirkščino, pri komentarjih pa ne, ker bi se izgubil datum in ura komentiranja .

Ob branju za nazaj sem ugotovila, da sem se na blogu razgalila dokaj zgodaj in čisto pošteno. Svoje slabe lastnosti sem jasno napisala, jih nisem skrivala.  Tako ne vem zakaj se nekateri sedaj čudijo nad mojimi reakcijami?

In ker mi po glavi roji tista pajkova mreža, ki sem jo sama spletla in v njo ujela sama sebe – mogoče mi jo je kljub vsemu pomagali plesti še kdo.  Mogoče sem bila ves čas preveč odprta knjiga in sem  dovolila vstopiti  v moj krog zaupanja tudi nekaterim, ki so v njega prišli samo za to, da bi si pridobili nekaj informacij, da bi izkoristili moje šibke točke in me postavili na led, kjer mi bo spodrsnilo.

Vesela sem,  da sem imela ob sebi kljub vsemu pomoč  tistih, ki so me malo kontrolirali.  To je nekaj, kar imam ob sebi tudi v RL in to razdeljeno po področjih dela.  Na vsakem projektu je kdo, ki ve, da sem hitrih mislih in besed, da pa nikoli ne mislim nič  slabega in nisem žleht. Tako imam angele varuhe zelo različnih poklicov.

Res je, da žleht ljudi ne prepoznam. In me na nek način prizadene, po drugi strani pa  me naredi močnejšo. Ko pa imam občutek, da sem od sebe odvrnila nekoga, ki ga imam za prijatelja pa se ne znajdem. Nimam ravno občutka ali lahko to spremenim ali ne.

Ko sem danes odkljukala obe kljukici na mojem poslovnem cilju za katerega sem si  obljubila nagrado  sem ostala brez idej.  Kaj sedaj?  Rabila bi  ivanščico z belimi listki in en odgovor : 3,2,3,2,3,2,3,2 ,….   

Lp Radirka

Energija in veselje - z roko v roki? - Radirka book

Verjetno se pri pisanju ne da blefirati. Če človek ni ravno dobre volje, če ga kaj muči se to pozna, se to bere. Ob komentarju Milene na prejšnji moj post sem se kar zamislila. Kje je moja dobra volja, kje je moja življenjska energija? Ja danes jo moram zbrati skupaj.  Jutri je pomemben dan. Drugače se mi bo na obrazu poznalo, da imam energetski minus.

Za nagrado, če se mi uspe zbrati, vse izpeljati sem si obljubila skok v moj energetsko obljubljeni svet.   Ves čas hodim gledat kako se obrača cena letalskih kart.  Obljubila sem si, da grem obiskati mojega poslovnega prijatelja – mecena Alana, mogoče  poiščem celo njo, ki mi je pred leti napisala posvetilo…kdo ve.

 Danes torej trije odprti posti za nazaj, vsi iz področja, ki mi roji po glavi od jutra do večera. 

http://www.ednevnik.si/entry.php?w=radirka&e_id=89428

http://www.ednevnik.si/entry.php?w=radirka&e_id=89402

http://www.ednevnik.si/entry.php?w=radirka&e_id=83561

in obljubljam vam in sebi, da se bom potrudila in si napolnila baterije. Sedaj pa si res ne smem privoščiti, da  sem pasivna. Od mene je odvisno preveč ljudi.

Lp Radirka

Radirkin blog - radirka urednik

Zadnje dneve pišem na svojem blogu  teme v katerih iščem določene odgovore od sebe in od okolice.  Ta okolica ni skupnost e-dnevnika. Torej  res ne izbiram tem, ki bi bile primerne ali bolje rečeno všečne nekaterim.

Vedno sem sprejemala vse komentarje z veseljem. Nikoli nisem nikomur zapirala dostop do bloga  ali komentiranja na mojem blogu. Nekatere poste sem napisala po tistem, ko se nisem več počutila sprejeto, varno samo za določen krog, ki sem ga lahko omejila s kategorijo prijatelji.

Po tistem, ko sem dokončno videla, da sem tako ali drugače na e-dnevniku odveč, da sem kamen spotike, vir neizmernih debat, stalnih citiranj sem zaprla vse poste v celoti in začela urejati vsebino svojega bloga in poste odpirati, saj sem k branju povabila okolico s katero živim in ustvarjam. Tako sem namreč naredila korak, da izmenjujem misli in mnenja s tistimi s katerimi imam najgloblji interes, da to počnem. Ta trenutek so ti ljudje malo raztepeni, jih ne vidim vsak dan. Poleg tega pa med delom ni vedno primeren čas razvijati debat, ker ni dovolj časa ali ni primeren prostor.

Ali se oni mene sramujejo, ali oni mislijo, da pišem neumnosti, da pišem nekaj, kar bi bilo bolje, da javnost ne bi brala in da to slabo vpliva na  ime podjetja in ali se ne obnašam primerno mi bodo hitro povedali. Ne skrbite. Dobila bom  opozorilo.

Nikoli v življenju nisem spadala ali pripadala kakršnemu koli taboru v smeri, da bi se šla kakršne koli deltve na naše in ne naše in vedno, vedno vse rečem in naredim hipno. Vedno po lastni odločitvi. Nikoli se ne umikam, nikoli ne popravljam svojih besed. Se pa opravičim, če naredim neumnost.

Tako sem ohranila svoj prostor za pisanje tudi v tem delu –  z namenom, da ga kdo bere in komentira. Res je, da sem človek, ki sprejemam samo pozitivne stvari. Negativa me v celoti odbija. Vse negativne misli želim sistematično iz svoje glave spraviti stran. Želim jih vsaj s tem, ko jih zapišem na nek način zradirati ali vsaj opremiti z pozitivnimi mislimi ali besedami, ki me pri mojem delu podpirajo.  Želim, da se nestrinjanje ali druge izkušnje napisane v komentarjih   iz razloga, da se doda k vsebini, da se s tem,  da možnost da tudi drugi, kaj  s tem zradirajo, povejo svoje mnenje. Če pa želite moje mnenje spremeniti, ga v celoti negirati, mu v celoti nasprotovati pa prosim za to uporabiti svoj blog.

Torej moj post  http://www.ednevnik.si/entry.php?w=radirka&e_id=117284  je bil namenjen temu, kar v njemu piše. Nisem razglabljala o tem kdo dela samomore, nisem razglabljala o tem ali je naredil prav ali ne in nisem postavljala v vprašanje ali je to breme večje ali manjše od drugih bremen, ki jih imajo delavci, brezposleni…rekla sem samo, da je to nečloveško breme.

Torej opravičujem se, da sem cenzurirala vse komentarje, ki niso komentirali te vsebine, ampak so šli v smer drugih vsebin. Avtorjem predlagam, da o tem temah pišejo na svojih blogih.

Ker pa si je nekdo dovolil, da je cenzurirane komentarje brez vednosti avtorjev ponovno objavil na mojem blogu pa pričakujem, da razmisli, če si ni preveč dovolil in kršil tudi pravila, ki jih ima  e-dnevnik.  Določeni deli komentarjev so bili namreč konkretno žaljivi do podjetnika, ki je naredil samomor, nekateri so bili žaljivi do mene in seveda imam vso pravico, če ne celo dolžnost, da to preprečim. Kaj sprejemam jaz kot žalitev je upam moja osebna odločitev in jo ne bom definirala. In to nima prav nobene veze z občutljivostjo ali sprejemanjem drugih mnenj.

Komentiranje bom od sedaj naprej vedno puščala odprto. Vendar bom sproti v celoti brisala tiste, ki ne komentirajo vsebino v postu, ki ne izražajo mnenja,  ampak napadajo in dodajajo  stvari, ki se vsebine posta ne tičejo iz razloga, da bi na tak ali drugačen način vplivali na ostale bralce tistega posta  in s tem komentiranje speljali v drugo smer. Računam, da bom s tem zgubila kakšnega  komentatorja. Upam, da ne kakšnega prijatelja. Vem pa, da je vsak svoje sreče kovač.

 Lp Radirka

Podjetniki - nečloveško breme - Radirka book

Moram si vzeti premor in napisati nekaj, kar mi v glavi roji glede na včerajšnjo informacijo o samomoru podjetnika.  Stiska me v grlu.  Možgani mi premlevajo kaj se lahko iz tega naučimo. Kje je tukaj odgovornost družbe. Ali je lahko to samo  njegova osebna stiska, njegov osebni poraz  ali je tukaj zadaj več.? Takih primerov samomorov je veliko. Še več je tega, da nekdo enostavno zdravstveno omaga. Breme na podjetnikih je zelo veliko. Namreč družbena klima je še vedno ista. Podjetnik si, ker želiš veliko zaslužiti, če se le da na račun izkoriščanja zaposlenih ali korupcijskih poslov. O kakšnih drugih motivih je zelo malo govora.

Poleg tega še naša narodna značilnost nevoščljivosti oz privoščljivosti, ki jo vsi dobro poznamo.  Podjetniki smo oz. moramo biti značajsko samozavestni, prodorni in preko tega smo na močnem egu, ki ga je potrebno seveda obračati v pozitivno smer, stalno odraščati, se znati zjokati, iskati motivacijo tudi v trenutku, ko bi najraje vse skupaj nehali.

In imamo recept. Ja lahko bi rekli temu, da iz te kuhinje izredno smrdi.  To, da je bil ta samomor ravno iz gradbene branže, kjer je največ vezanih poslov, največ ljudi, ki iščejo dobičke brez dela, samo po lobijih in še čem je logično. Vendar  so stiske tudi v drugih branžah velike.

In takemu podjetniku, ki je 30 let gradil vse, kar mu je sveto, ko je bil vedno ponosen na svoje rezultate, na svojo ekipo in je videl, da mu nič ne pomaga več, da ga njegova država ne ščiti, še več. Njegova država mu je rabel.

Ja jasno sem napisala – država  ubija podjetnike.  Pri tem seveda ne samo preko tega, kar se dogaja na investicijah v teh časih. Že prej. Ko se ni obsojalo  tistih, ki so zapirali podjetja po tekočem traku in so za to kritiko prejemali vsi podjetniki. Pa ko so nas z zakonom obsodili, da vsi prikazujemo manjše dohodke od realnih in smo plačevali polni vrtec, ne glede na dohodke,  pa še, pa še…

In tole pisanje, ki sem ga začela med delom za svojo pisalno mizo in ga končujem sedaj na kavču po zelo napornem  delavniku, ko sem imela po dolgem času tudi kar močen napad te moje zaklopke je napisano za mojo sprostitev. Želela sem povedati na glas, se s tem pokloniti gospodu, ki ga nisem poznala.  Podobno je bilo povedano tudi danes   na 24 ur- torej temu je  kriva država in ne kriza.  In država smo mi.

Moje iskreno sožalje družini. Računam, da njihov oče to ni naredil  za manj. Če bo to premaknilo to našo družbo v smer, da bomo enkrat nehali poslušati te pravljice politikov, ljudi, ki so krivi, da pri nas ni prav nobene etike.  In držim pesti za ostale, ki so v podobni situaciji, da bodo raje roko dvignili nad tiste, ki so temu krivi in ne nad sabo.

Čas bi bilo, da gremo na ceste za pravno državo ...

Lp Radirka

Neodgovorna Radirka - Radirka kiss

Danes sem bila večkrat neodgovorna. Že navsezgodaj zjutraj , pa malo kasneje, ko sem hitela kuhati kosilo in se zablogala in razkuhala rižoto.  Kozu me je varno dostavil na mesto, kjer sem počakala prevoz, ki sem ga po kratkem postanku in sladkanju na Bledu usmerila na področje  kjer snegožderov ne poznajo – tistih črvov, ki jih prodaja Možakar, kar je seveda pomenilo, da bi morala prej preveriti kakšno opremo ima Lučkin avto in kaj ima Lučka obuto. Vendar želja, da se peljem čez mojo dolino je bila tako hipna in velika. Ja pri nas tam nihče ni kidal celo zimo. Tako dovoz ni prevozen. Hiška še stoji in letos računam, da bom več tam, da si bom vzela več časa za mojo dolino. Cesta je bila kar ledena. Dobro, da je bilo malo odjuga.

Glede na to, da ne veste kaj vse sem ušpičila v petek, vse to skupaj danes ni niti tako čudno.  Na srečo pri Kloti nisem naredila nobene prave zgage. Sem se držala nazaj do trenutka, ko mi je Kloti v deseto  ponudila na izbiro vino ali liker in ko sem izbrala liker – me je premamil blogarski  liker. Bil je več kot dober.  

Največje veselje sem imela seveda ob veselju malega Purfelčka, ki se je z lahkoto odpovedal čokoladi za magnetke Leden dobe in jih veselo zlagal na hladilnik in to ne samo enkrat.  Ja luštno je takole biti med prijatelji.

No na koncu sem sicer pozabila glavo, no ne ravno glavo ampak torbico s telefonom in vsemi dokumenti v avtu, ki se je odpeljal v Celje. Ja Dixi me je bil tako vesel in tako ponosna sem ga predstavljala....tako bo Kozu navsezgodaj zjutraj na poti v Celje

Tako me ne kličite, ker boste dobili Lučko

Čas- glasba- mleko - RAdirka kiss

Počasno čustveno iztekanje po petkovem koncertu je polno nekih globokih spoznanj.  Tisti, ki me redno berete veste, da Irokeza in tudi Prestopnik nikoli nista kaj preveč rada poslušala in debatirala o zgodovini.  Tudi midva s Kozlom nisva ravno enciklopedija, da bi znala mimo grede vreči ven iz sebe kakšne pomembne zgodovinske podatke.  Jaz imam včasih težave že z letnicami njunega rojstva. Tako lahko rečem, da pri nas doma počakamo na priložnost, da se o kakšni stvari pogovorimo, ki je pomembna za določeno splošno razumevanje in vzgojo v smeri vrednost, ki jih želiva s Kozlom prenesti na svoja mladiča. Takrat si vzamemo v roke kakšno knjigo v kateri preverimo, če je to res.  Sicer ta hip malo težje, ker smo naš brlog malo razmontirali, in je lažje pogledati na internet ali v knjige, ki jih najdemo eno nadstropje nižje pri starih starših.

In glasba je nekaj, kar je rdeča nit  vsemu.  S glasbo se da povedati ogromno.  Ogromno se da preko glasbe tudi naučiti. Še posebej, če analiziraš besedila ali ritme ali melos v povezavi z ostalimi pogledi na narod, na vero, na pokrajino, na politiko, na čas…Ja glasba je vedno odraz časa.  Že od lanskega potovanja po bivši Jugi in poslušanju glasbe moje mladosti, ki je seveda jugo rock se je začelo obdobje, ko smo doma s pomočjo glasbe debatirali o vsem, kar se tiče zgodovine našega naroda do točke, ko se je rodil ata Lojze.  In ker sta fanta ugotovila, da imata ob sebi ljudi, ki so takrat polno živela,  ju zanima naše mnenje. Ju zanima kaj se je takrat dogajalo.  Kaj smo takrat razmišljali, kako smo živeli…seveda mora prti pobuda od njiju..

In takrat ugotavljava s Kozlom, da se je toliko stvari spremenilo, da bi se potrebovalo neko lastno enciklopedijo. Namreč, kje najti na primer  odgovor:  Od kdaj naprej se prodaja mleko v trgovinah?

Včeraj smo se po družinskem žuru – praznovali smo štiri rojstne dneve peljali proti domu in prvič opravili nakup mleka  iz mlekomata. 

Smeh iz avta, ko sem jaz polnila tiste dve steklenice, ko  mi je šla seveda čez pena, ker nisem videla navodila, da moram držati steklenico malo bolj po strani.  In avtomat je zraven veselo mukal in seveda, ker so zaprli šipe niti ne vem kaj so se pogovarjali, njihovi obrazi preko šipe so jasno odražali, da sem bila vir zabave jaz in moja pripravnost pri tem zgodovinskem nakupu – mleka iz avtomata.  Že na družinski zabavi je bil smeh, ko smo razmišljali kaj vse se bo čez nekaj let prodajalo iz avtomata, že samo sestavljanje imen je bil vi smeha- burekomat, bombomat,  kruhomat, ….včasih ne boš vedel, kaj bo prišlo ven iz avtomata – bomba ali bombon.

Da se vrnem k mleku. Mi smo namreč družina pri kateri mleka na sme nikoli zmanjkati.

Kozu je povedal,  da ko je bil on otrok so imeli pred blokom klopco na katero so zvečer dali kanglico in je mlekarca nalila zjutraj mleko. Mleko v vrečkah se je prodajal, ko se je snemala Sreča na vrvici – to sta Irokeza in Prestopnik dodala, ker sta se zapomnila, da se bi dalo s temi vrečkami zabavno obmetavati, takrat sem bila jaz konec  OŠ, torej 30 do 35 let nazaj.  Takrat so tisti, ki niso imeli bližnjih sorodnikov na kmetiji imeli v hladilniku tako plastiko v katero so postavili tisto vrečko, da so lahko odprto vrečko postavili v hladilnik.

Ali se je pri nas mleko prodajalo v steklenicah in je bila vračljiva embalaža? Tega se ne spomni ne Kozu in ne jaz.  

Tako vas javno prosim, da dodate v enciklopedijo o prodaji mleka na našem terenu? Tisti, ki ste mojstri letnic ali spremljajočih dogodkov bom zelo vesela tudi teh podaktov.

Lp Radirka

Plavi orkestar - Radirka in Irokeza.- Radirka kiss

Radirka in njena energija- Radirka book

Kot včeraj sem tudi danes za delovno mizo. Delovni dan se počasi izteka. Dokaj zapletena čustva, zapleteni občutki vodijo moje prste po tipkah. Pišem sebi in svoji ekipi. Tistim, ki berejo, če berejo. Povabljeni so.  Danes ne bom »utrujala« s še pomnite tovariši in odpiranjem starih zapisov, da bi spravila koga v dobro ali slabo voljo tu na e-dnevniku. Tako Kala  ne biti huda na mene.

Kaj je  tisto, kar mi danes daje energijo.

S svojimi idejami sem šla v javnost že ob zapisu v Financah, ki ga lahko berete z linkom ob desni strani. Danes sem morala zadevo predstaviti nekomu, ki bi imel vsaj toliko interesa, da se naše potujoče prodajalne z potujočim oskrbovalcem vozijo po cesti in da naredim korak naprej iz tržnega načrta v poslovni načrt, ki zahteva že številke in roke.  In ker kljub dokaj slabi situaciji v tej skupini podjetij, ki se odraža  seveda tudi v tem, da imajo stalno za vratom stavke zaposlenih je bil moj cilj, da ga  ga vsaj približno pripravim, da bi razmišljal o kakršni koli soudeležbi v projektu. To je določen  razvojni korak naprej. In ker je jasno, da mi pričakujemo samo to, da nam dovolijo nakup avtomobilov od delati in s tem prispevati največ, kar se ta hip rabi za nove projekte saj ni nikjer gotovine, sva doloila korak naprej. Torej to me polni z energijo. Če namreč ne bomo razmišljali ves čas in delali ves čas na razvoju se nam slabo piše.

In tisto, kar mi je praznilo baterije

In tudi prispevalo k temu, da ni bil uspešen dan pa je ravno to, da imam ob sebi ljudi, ki ne razumejo, da se od njih pričakuje ravno to, da ves čas razmišljajo in delajo razvojno in ne samo operativno od  sedmih do treh. Če sami nimajo prav nobenih idej kako bi delo naredili, kako bi za podjetje delali in ustvarjali dodano vrednost jim jaz ne morem in nočem več pomagati.

In končna odločitev današnjega dne?

Ko v teh hipu samoiniciativno sodelavka, ki nikoli ni bila  naučena za delo za kopirnimi stroji izvaja urgenco, ki je prišla  ob 15.30 in jo je potrebno narediti do 8 ure zjutraj točno vem, da je moja odgovornost, da tiste, ki ne razmišljajo pravilno in tudi delajo narobe postavim pred dejstvo in jim jasno povem, da izgovorov in dela do polovice pri nas ne sme več biti. Učenje in popravljanje svojih napak pa nekaj, kar se mora delati v svojem prostem času in tega podjetje ne more  več plačevati.

Na naši ladji je gneča. Še posebno takrat, ko je čas kosila. .

Lp Radirka

Radirka in njena ladja - Radirka book

Danes se je zaključil dokaj prijeten  služben dan. Bolijo me vse mišice, kot da bi  dvigovala uteži.

Dve uri sestanka na štiri oči na področju, ki mi daje in jemlje energijo že več kot 10 let in mi krati tudi kakšen dopust,   mi je dal zopet zalet in potrdilo, da sem na pravi poti.  Ker vem, da sem o tem že pisala sem iskala zapis, da ga uredim in ob tej priložnosti odprem nazaj za javnost. Vendar  nisem našla. Itak bi ugovoila, da sem že kdaj pisala, da se tik pred ciljem in da je prišel končno moj dan. ....cilj pa se vedno odmika.

Moram reči, da ni tako enostavno urediti tak nered na tem Radirkinem dnevniku.  Kdo mi je v prste polagal te naslove hudiča. Iz njih se ne da prav nič sklepati o čem teče beseda v zapisu. Zapisov pa toliko, da sem dokaj hitro nehala iskati.

Tako za danes pripenjam za branje tega http://www.ednevnik.si/entry.php?w=radirka&e_id=61459

In našla sem za to priložnost zapis, ki ga moram malo dopolniti. http://www.ednevnik.si/entry.php?w=radirka&e_id=89428 

V njem sem pisala o podpornih okoljih za podjetnika, za nekoga, ki se odloča za samostojno podjetniško pot.  Vem, da sem kdaj pisala tudi o podpornem okolju, ki  ga predstavljajo sodelavci v ekipi.  Vendar ne v tem zapisu. To podporno okolje je namreč prevečkrat na prepihu. Vidiš samo trenutne težave in se vedno ne znaš ustaviti in reči, da je pomembno vsaj toliko kot ostala.  Jaz brez svoje ekipe nisem vredna nič.  Tako se je tudi tukaj na e-dnevniku  ustvarila slika, da v našem podjetju ljudje ne zdržijo dolgo, ker sem prevečkrat pisala samo o negativnih izkušnjah. Teh je namreč veliko.  Seveda je  res, da s kom ne moremo zdržati ali ga ne moremo obdržati v ekipi iz različnih razlogov. Eden na katerega ne moremo vplivati je interes do dela, do pridobivanja znanja. Zanimivo bi bilo narediti tudi graf po dolžini trajanja zaposlitve v našem podjetju.

Glede interesa do dela, do pridobivanja znanja  sem jaz osebno nemogoča sodelavka. Pričakujem, zahtevam, da  ima vsak svojo usodo v svojih rokah in da ne prosi ampak zahteva priložnost, da zasluži svojo plačo. Še več. Okoli sebe želim imeti ekipo, ki si zastavlja vedno višje cilje.

No in kako sem uspešna? Ne bom vprašala, če jaz delam kaj narobe, če kdo v moji ekipi ni tako postavljen, če se ne vidi v vlogi postavljanja osebnih poklicnih ciljev. Ker vem, da je to področje, kjer ne morem odgovornosti prevzemati nase.

Kot zaključek bom povedala, da sta poslovno, poklicno in zasebno področje dva ločena področja vsaj v tem, ko si zastavljaš cilje. Torej cilji se ne izključujejo. Se velikokrat seveda dopolnjujejo.  Izključujejo se lahko samo časovno v intervalih, ki niso definirana od ure do ure v dnevu, od deva do dneva v tednu, ne v mesecu ali letu.  Otroka je potrebno nahraniti, ko je lačen. Delo je potrebno opraviti v roku, ki je zastavljen. Razmišljam, sanjarim, ustvarjam  lahko v isti minuti za oba področja. Znanje lahko uporabljam za oba področja. Včasih nam je eno področje sprostitev, včasih drugo.

Tisti, ki reče, da se nekdo odločil za kariero, drugi za otroke govori neumnost.  Otrok ali družina nista prav nič prikrajšana, če mati ali oče poklicno kariero. Bistveno bolj sta prikrajšana, če mati ali oče ne znata  organizirati svojega časa, nimata rada sama sebe, si ne postavljata cilje in nista zadovoljna  s seboj.

In še nekaj, ko o tem pišem bi že morala biti na poti domov.  Pa sem  danes deklica za vse, ekipe imam na več koncih. In že ves čas imamo pri nas japonski model – šef prvi pride in zadnji gre. Hvala bogu,  da nas je v naši ekipi več šefov oz šefic . 

lp Radirka