Ob jutrih me vse mine. Za podeželsko dekle iz majhne deželice je to preveč.
Vožnjo z avtobusom še preživim, želodec skače gor in dol, oči še nekako vzdržujem odprte. To še gre. Potem hodim za množico, ki hiti v metro. Težka vrata, močni ljudje, agresija in hitrost. “Mudi, se mudi, umakni se!”, piše v očeh. Množica se vali po stopnicah, skozi kontrolne čitalce; zdi se kot v “veliki gradnji Velikega Graditelja” (ali pa je pač za domišljijo kriv Zamjatin). Avtomatično se valim z njimi, za njimi. Potem me “zbašejo” v metro. Da, povedati moram še enkrat. Na vsaki postaji postaja nekoliko bolj polno, ljudje strmijo v tla in ob telesu trdno držijo torbe, velike, male; ženske večinoma kričeče in zlate. V nevarno visokih petkah. Nemogoče v taki gneči, si mislim.
Potem se z gnečo zvalim naprej iz metroja do postaje naproti. Odnese me v nov vagon s še več ljudi. Kot čreda živali, gmota, nečloveško. Stojimo drug ob drugem. Nikamor ne moreš pasti. Na obrazih vse normalno, le na mojem; trpeč, čakajoč izraz. Če sem v družbi ostalih Slovenk zapademo v črni smeh. “Hej, bejbe, zakaj nismo šle v prvi vagon, tu se še da dihat!”
Dobro, vse je dobro, izgleda, kot da je tako vedno bilo in bo. Vsi se pripeljemo do cilja, tolpa (čreda) te ponese iz metroja naprej v gnečo pred tekočimi stopnicami. Na njih stojita na vsaki stopnici po dve temni figuri. Obrazi so temni, čakajoči na delovni dan. Ustnice ostro zavihane navzdol.
Glas zvočnika: “Hitreje, čreda, hitreje! Hitreje proti “eskalatorju”, po dva in dva na stopnico! Premikajte se hitreje, prihaja nov vlak!” Hitreje gremo, novega vala si seveda nihče ne želi. Še več ljudi. Je to sploh možno? Sedem miljonov Peterburžanov, morda vsi hitijo le v eno smer. Na “eskalatorju” pod menoj mravlje. Male, pridne, delavne, močne mravlje. Druga za drugo, nekam, kdo ve kam. Vem, zakaj so vsi ti obrazi tako temni. Si predstavljate? Jaz, naprimer, hitim na predavanje, kjer je vse lepo in prav. Recimo temu: “luštno”. Oni pa morda delajo v restavraciji s hitro hrano, čistijo tla, wc, morda vozijo avtobus. Ali pa jih pač čaka težak sestanek, izpit ali pa samo srečanje s strogo mamo. Neznano. A normalno, jasno.
Potem se počasi zbudim. Lepše sanje. Na predavanjih je krasno. Vedno znova strmim z velikimi očmi v predavatelja ali - ico (čeprav imam sicer majhne oči) in poslušam izgovorjavo, besede, lepoto jezika, kulturološke novosti, ali samo pameten glas. Vse postane lepše.
In se razjasni. Zunaj je sonce, mesto je lepo, prelepo. Na metroju je manj ljudi in vsi berejo. Vedno me zanima kaj; detektivke, tuje romanopisce, biblijo v starocerkveni slovanščini, navodila za menedžerje, časopise in revije “vse o zvezdah”. Vsekakor bralni narod. Potem berejo knjige na “eskalatorju” in celo na poti iz metroja. “Pridržim vrata, ja, ja, gospa, kar berite dalje.” No, prav, pretiravam. Je pa res, da še nikjer nisem videla, da bi ljudje toliko brali. In da bi celo fiziki in študenti tehničnih fakutet na pamet citirali Puškina, Tjutčeva, Jesenina, Bloka. “Великолепно! Просто великолепно!” *veličastno, torej!
Zvečer me čaka predstava. Pred tem se ne morem odločiti. Hm, morda mjuzikel po romanu Dostojevskega ali pač koncert, posvečen delu Rahmaninova, ali raje lutkovna predstava. Hm, no, pa tudi Čehova “Utva” se ne sliši slabo.
Po koncu predstave, okrog 22. ure, stopim ven in sonce je ravnokar počasi začelo zahajati. Še vedno je svetlo in sprehod do metroja se izkaže za pravljičnega.
Vse je lepo in prav. Še dobro, da kljub mojim jutranjim depresijam, nisem uspela pobegnit domov.

"lepota bo rešila svet".
(pojma nisem imela kdo je to izrekel, potem pa izvem, da je to misel Dostojevskega, kakor mi je sporočil J.H. !! Hvala za odgovor in pohvala odličnemu poznavatelju citatov!)
Trenutno stanje duha: ekstremalno pada gor in dol