rastem v Sankt Peterburgu

včeraj zvečer:

Moja miza je polna rož. Zraven stoji prelepa matr'oška* in kozarec toplega čaja. In vse naokoli knjige. Ruske. Super, mega fine. In spominki, ki sem jih dobila v dar.
Vsekakor sladko poslavljanje.

Poleg sladkega poslavljanja, sem si danes privoščila še odlična zadnja predavanja. Na literaturi sem bila danes sama (čuti se, da junij že kliče študente na dopust) in tako sva s profesorico najprej 2 uri brali Bloka, potem pa po moji želji še Brodskega.

Na predavanju o ruski kulturi nas je profesorica popeljala v temne čase leningradske blokade.

Tudi takrat je živela kultura. Tudi v tisti hudi mrzli lačni zimi. Na odru so plesali, peli, igrali, četudi so za kulisami trepetali in umirali. Ko so na Leningrad letele bombe, so po radiu brali poezijo, predvajali vesele pesmi in dvigovali moralo.

Avgust, leta 1942: Ko je svet že mislil, da je Leningrad umrl, so v veliki dvorani peterburške filharmonije izvajali sedmo (leningradsko) simfonijo Šostakoviča.

Zdaj vemo, zakaj je Peterburg kulturna prestolnica. In kaj pomeni kultura za ruski narod.

 

Danes, sredi belega dne:

Pakiram. Zunaj je 15 stopinj, piha mrzel veter, nekje drugje pa:

“sredi zasanjanih rož, se  v soncu koplje moj Portorož ... “ (v mojih slušalkah odmeva ...) ...”

“Jaz grem doma. “ (citat N.N. ali T.T.)

*matr'oška= naša babuška

Trenutno stanje duha: odhajajoče

Začelo se je odštevanje! tik tak tik tak! Štirje meseci so šli ... že skoraj.
Saj se imam super, pa vse je lepo in prav, super cimro imam, bele noči so se začele, vse zeleni in cveti, kulturno dogajanje je na višku, veliki koncerti se obetajo, še birokracija je vse postala prijazna do mene ... ampak bliža se dan mojega odhoda in jaz se tako zelo veselim, da pridem domov! Da vidim vse ljudi, meni ljube, kot prvo. Da slišim zgodbe o pomladnih skavtskih dogodivščinah, potem pa še vse domače tričetrače, kdo se je poročil, ločil in kdo še ni presadil rož! Potem pa, da vidim cerkvice na hribčkih, temo ponoči, vročinsko Ljubljano ... Sanjarim o Soči, Portorožu in o naši hišici v najlepši vasi na Balkanu.
Še o Nuku sanjarim (kako se bomo lepo tam celo poletje učili!) in o poslušanju koncertov pred Križankami ...
Oh, ja, pravi zapečkar sem. :) Tako rada pa potujem okrog prav zato, ker se je potem vedno tako lepo vrniti domov. A so se vam že solzile oči, ko ste leteli iz potovanja in ste naenkrat pod seboj zagledali lepoto Slovenije?
Meni se bodo že spet.





Trenutno stanje duha: domoljubno

Zdi se, da Rusi živijo v dveh svetovih. V realnosti ter v pravljičnem svetu. Ne verjamete? Tako res ne živijo vsi Rusi, ampak zgolj tisti, ki so pametni. :) Tisti, ki radi sanjajo in menjajo svetove. Tisti, ki verjamejo v (še dodatno) pravljično dimenzijo sveta.
Prvič sem se osebno soočila s palčki, ko me je sosed na koncertu Mozzartovega Requiema v "Smolnem soboru" med pavzo vprašal, če sem videla palčka, ki je poslušal koncert iz strehe (ta je namreč delno steklena). Najprej sem mislila, da gre pač za nekega človeka ali delavca, pa vendar je šlo za pravega pravljičnega palčka. Ta isti palček mu je potem menda v drugem delu žugal s prstom, naj ne spi!
Ko sem ga začudeno gledala, mi je še objasnil, da skoraj v vsaki hiši živi en palček (rus.; "domovoj"). Če pa v kakšni hiši ne živi, pa to pomeni, da so bili bivajoči v tej hiši tako slabega srca, da jim je sčasoma ušel. Palček jim je namreč pomagal, jih usmerjal na pravo pot, jih spodbujal v slabih trenutkih ... Ampak, če ne gre, pač ne gre.
Kakor koli, ta moj sosed s koncerta ima doma palčka, v nabiralniku pa 2 ščurka, ki ga obveščata o pošti in vremenu.
In tako sem si lahko objasnila vse prejšnje čudne dogodke v Peterburgu. Npr. takrat ko sva se z Ano izgubile in se kar naenkrat znašle v nekem čudežnem gozdu, potem pa še nerazumljivo kako - na začetni točki, ali takrat ko mi je po neki predstavi čisto nepojasnjeno izginil certifikat o opravljenem izpitu ali pa takrat ...
Verjetno si mislite, da nisem pri pravi, ampak tako pač je (mislim, jaz sem seveda pri pravi, palčki pa obstajajo:)). Pridite v Peterburg in vprašajte katerega koli Rusa Olega, če ima doma palčka (recimo mu po rusko: "domovoj"). In naj vas koklja v rit brcne, če ga tisti Rus ne bo imel.

Poleg palčkov je v Rusiji "in" še Čeburaška. To je tista igračka, ki bo leta 2014 krasila Olimpijske igre v mestu Soči (Rusija).
Naj vam več o njej pove spodnja pesmica. (odpustite novo pečeni prevajalki za debitanstvo):

Čeburaška:

nekoč jaz bil sem čudna

igračka brez imena,

katere v trgovini nihče sploh ne pogleda

A zdaj sem Čeburaška

in tudi psička vaška

ob srečanju brž tačko mi poda, seveda!

Najprej se mi je slabo godilo

in celo se včasih je zgodilo,

da mi za rojstni dan nihče prinesel ni daril

a zdaj je z mano Gena

on ni kar ena reva

ampak na tem svetu najboljši krokodil!

Zdaj vam izjavljava iskreno,

da je živeti prav veselo,

in ko izveva, da kdo je žalosten in sam,

kakor veva, kakor znava,

se k njemu midva brž podava,

z veselo pesmico sva hitro tu in hitro tam.

Prisrčna Čeburaška. (in še trenutek za reklamo:
Neznani prodajalec tole igračko trenutno prodaja na Bolhi!:) A česa na Bolhi ni?)

Boste rekli, kaj pa Bela miš?
Naj vam zašepetam, da se jo da videti v jazz klubu. Nahaja se pod pianinom in ko glasba zamre, steče ven in išče zlate nogavice. Kaj pa če je vse res?



Trenutno stanje duha: kdo bi vedel? :)

Letošnji karneval ob dnevu mesta Peterburga je bil že osmi in menda najboljši doslej. Uradno ime karnevala je:
mednarodni Sankt-peterburški karneval. Zakaj mora biti mednarodni, ne vem ... Verjetno se to lepše sliši.
Povezovalna tema karnevala je bila: "voda, voda, vse naokrog voda" in res se je po Nevskem prospektu sprehodilo kar nekaj simbolizirane vode. Na ulicah in na odrih so v plesu migetale ženske in moške postave, zaradi glasbe, precej pa tudi zaradi hladnega vetra. Bilo pa je zelo veselo, vsi gledalci smo bili navdušeni in smo radostno stegovali vratove in fotoaparate čez nešteto množico ali se pač rinili v prve vrste (zaradi vas, seveda).

In še nekaj o posebni točki karnevala. Prvič se je v okviru praznovanja in karnevala v našem Piteru odvijalo sledeče tekmovanje; tek na 60 metrov z ljubljeno žensko na rokah (kot se nosi čez prag). Tekmovanje je bilo (po poročanju resnih virov) zelo zabavno in do zadnjega kroga tudi zelo posrečeno. V  finalnem teku pa so obema finalistoma popadale ljubljene ženske iz rok (nesrečno sta ju izpustila), tako da so eno odpeljali v bolnišnico s pretresom možganov. Na srečo je danes z njo že vse lepo in prav. Hotela sem samo reči: "ne počnite tega doma, ane", v Peterburgu verjetno tudi ne bodo več. Ampak je bila pa domiselna ideja, kajneda!












avtor fotografij: Mami od Ire!



Trenutno stanje duha: super

Peterburg je v ekstazi! Navdušenje leti iz vsakega kota, kričanje iz avtov, smeh, veselje, baloni v zraku, ognjemeti ...
Zakaj?
Nič ni čudnega!
Prejšnji teden (al tam okol) je njihova ljubljena, domača nogometna ekipa postala evropski klubski prvak (UEFA)! "Pokal je naš"!!! "   "Zenit, šampijon, Zenit, šampijon!"
Včeraj je na Evroviziji prvič v zgodovini zmagala Rusija in z njo Dima Bilan!
Za povrh pa je datum 27.5. dan Peterburga! In seveda vse praznuje! Že v soboto ob 14h se je pričel karneval! Po ulicah se je razširil vonj po Rio de Janeiru, Benetkah in Ribnici. Ljudje mahajo, parada, plesalke, Zenit, maske, zabava, vsepovsod bleščice! Zabava se je nadaljevala še danes. Na glavnih trgih so potekale prireditve. Na prvem razstava lutk, oder z glasbo za otroke, na drugem razstava kostumov, oder z etno glasbo in oder z rock glasbo, na tretjem (Dvorni trg) pa so se zbrali mimiki iz vse Evrope, ki so uprizarjali različne peterburške znane kipe. Uh, polovice pa verjetno sploh nisem uspela videti.

Toliko stvari je tu, sploh zdaj, ko se je začela pomlad. Vreme je sicer bolj aprilsko, je pa zato vzdušje že poletno!:)

Se kmalu zopet oglasim. Poka.

Sneg. Sredi maja. To je pa od sile. Rusi so rekli: "блин!!!"

avtor fotografije: "moskvička" Anja

Zjutraj je padal sneg, potem dež, potem sodra. Vmes pa je sijalo sonce.
Lepa dobrodošlica novo prispelim turistom v Peterburg; z direktnim letom iz Brnika. In lepa poslovilna gesta odhajajočim direktno na Brnik. Delegaciji Nlb, rusistom in njihovim boljšim polovicam ter moji boljši polovici.
Pred njihovim odhodom sem pridno delala anketo:
" A vam je bilo všeč? Je lepo, ane?"
In odgovor potem: "Hmm, no, ja ... seveda, ampak ... koliko prahu, komunističnih stavb in prometa."
ali pa: "Jah, nekolk so ekstremni teli Rusi".
in še: "Ne moreš vedet, dokler ne vidiš".

V tem tednu, ko sva si z Janezom ogledovala mesto in okolico, je bila najbolj zanimiva sopostavitev prelepih fontan pri Petrovem dvorcu in nato mojega študentskega doma. Prva njegova reakcija, da študentski dom na mojih slikah lepše zgleda kot v realnosti, me je presenetila, ker sem se že kar lepo navadila na študijske razmere in rusko geslo : lačen študent - boljši študent ali tudi reven okoliš - vir navdiha (pozor: geslo; tvor domišljije).
Drugi opazek je letel na odlično, skrbno ter moderno napeljavo elektrike (itak). In takole, ko jo danes opazujem, se mi zdi, da bom kar z veseljem šla domov.:)
In še: "Kako lahko profesorji živijo v taki bedi?" Ja, žal so zelo zelo slabo plačani.
Peterburg in Rusija imata torej kar nekaj negativnih strani. In te vplivajo na to, da se na gosto izseljujejo intelektualci; ruski geniji, tisti, ki tukaj, kljub sposobnostim, niso cenjeni.
Velika dilema: živeti v bedi, služiti narodu, izobraževati mladino - za boljšo prihodnost ali si ustvariti človeka vredno življenje (al kuko se reče), v normalnih razmerah, z razgledom (skozi okno) -  na nekaj pozitivnega.

Zato pa je treba iz Rusije potegniti najboljše.
Iz velike dežele prihodnosti, bodoče (ponovno porajajoče se) imperije. Tako je namreč za 21. stoletje zapisal nek ruski prerok in pater, ki je pravilno predvidel dogodke 19. in 20. stoletja. 21. stoletje naj bi bilo torej po njegovem  dobro stoletje za Rusijo. Hm, žal ne vem, kdo je to, ampak o njem mi je pripovedovala moja cimra. Prav ,verjamem.

Iz Peterburga, iz mesta kjer živiš, potegniti najboljše. Tako pravi predavateljica ruske kulture, ki pravi, da vsak dan obišče eno predstavo. Na pripombo študenta: "profesorica, pa saj vi ste fanatik", je odgovorila: "Zakaj pa potem živeti v Peterburgu?"* ...  *če ne zaradi kulture.
Vsak po svoje. Seveda, treba si je najti lepe stvari, da lažje spregledaš slabe. Tako tu, tako doma.

*Totalna palačinka! - enakovreden prevod ruskemu "блин" ali  "просто блин!", kar je v večini primerov negativen vzklik. Predlagam zamenjavo naše besede "sranje, beda ipd" s palačinko! :)

Da vam pokažem, da zna biti tudi na severu vroče in prijetno, vam pošiljam nekaj fotk izpred enega tedna.
3. maja smo odšli praznovat na sever Peterburga (pol ure od mesta z električko) na plažo k zdravilišču (Kurort Sestroreck).
tako. Poglejte si foke.








Na slikah je naša mednarodna druščina (slovakinja, slovenki, 3 rusi in kitajec).
Na plaži smo "zagorali", se sprehajali po ledeni vodi, igrali odbojko in klepetali.
Luštni prazniki so bili tile majski ... malo pred ohladitvijo. :)

Še tole:
uganite kaj išče tale gospodič?




Odgovor tule, čez en teden in še nekaj ... :)  (se opravičujem, sem bila "od interneta" in od doma.:)
Bravo Jana, po parih minutah je med komentarji že bil pravi odgovor!!
Tale gospodič išče nakit, zlatnino, ki jo bo potem seveda pridno prodajal, predelal ... Hm, se pa znajdejo tile Rusi. :))

Kakor že veste, so me poselili v Starem Petergofu. Kljub mojemu stalnemu pritoževanju nad oddaljenostjo od mesta, smo (načeloma) lahko z lokacijo zelo zadovoljni. (To smo ugotovili s prihodom pomladi.)
Nedaleč od našega študentskega doma, v Novem Petergofu, se nahaja Petrodvorec, prelepa carska rezidenca. Peter Veliki jo je zgradil potem, ko si je ogledal najlepše vrtove in kraljevske dvorce drugih dežel. In seveda si je Peter zaželel rezidenco, od vseh ostalih lepšo, večjo in sijajnejšo. " Naj bo zlata, naj bo vredna moje veličine! Želim si neskončnosti in morja!" Je verjetno vzklikal in skakal ruski Peter.

Petrodvorec je trenutno še  v pripravi; zemlja se suši in greje, trava zeleni, rože še sadijo ... In kar je najpomembnejše: fontan še niso odprli.

Prvega maja smo si torej morale ogledati to svetovno čudo, ki se nahaja čisto blizu nas.


Olgin Ribnik


pred ribnikom; cerkev sv. Petra in Pavla



park. Rožice se še nahajajo v škatlah. Ko bo tu vse cvetelo, bo verjetno prelepo.
Morda bolje rečeno: kičasto.



v ozadju MORJE! in Finski zaliv
(žal slaba vidljivost)



 ... naj misli letijo v daljavo ...


Fontane -  kipi, ki nestrpno čakajo na vodo.


* dača: vikend na deželi





Trenutno stanje duha: zadovoljno

Aleksander Blok,

 xxx / vzljubi to večnost močvirja ... 

Полюби эту вечность болот:
Никогда не иссякнет их мощь.
Этот злак, что сгорел,— не умрет.
Этот куст — без нетления — тощ.

Эти ржавые кочки и пни
Знают твой отдыхающий плен.
Неизменно предвечны они,—
Ты пред Вечностью полон измен.

Одинокая участь светла.
Безначальная доля свята.
Это Вечность Сама снизошла
И навеки замкнула уста.

3 июня 1905

Draga Jana, tole sem našla na:
http://slova.org.ru/blok/poljubiehtuvechnost/

lepa pesem, brez komentarja, samo :)
lp vsem!

Trenutno stanje duha: ?

Ob jutrih me vse mine. Za podeželsko dekle iz majhne deželice je to preveč.

Vožnjo z avtobusom še preživim, želodec skače gor in dol, oči še nekako vzdržujem odprte. To še gre. Potem hodim za množico, ki hiti v metro. Težka vrata, močni ljudje, agresija in hitrost. “Mudi, se mudi, umakni se!”, piše v očeh. Množica se vali po stopnicah, skozi kontrolne čitalce; zdi se kot v “veliki gradnji Velikega Graditelja” (ali pa je pač za domišljijo kriv Zamjatin). Avtomatično se valim z njimi, za njimi. Potem me “zbašejo” v metro. Da, povedati moram še enkrat. Na vsaki postaji postaja nekoliko bolj polno, ljudje strmijo v tla in ob telesu trdno držijo torbe, velike, male; ženske večinoma kričeče in zlate. V nevarno visokih petkah. Nemogoče v taki gneči, si mislim.

Potem se z gnečo zvalim naprej iz metroja do postaje naproti. Odnese me v nov vagon s še več ljudi. Kot čreda živali, gmota, nečloveško. Stojimo drug ob drugem. Nikamor ne moreš pasti. Na obrazih vse normalno, le na mojem; trpeč, čakajoč izraz. Če sem v družbi ostalih Slovenk zapademo v črni smeh. “Hej, bejbe, zakaj nismo šle v prvi vagon, tu se še da dihat!”

Dobro, vse je dobro, izgleda, kot da je tako vedno bilo in bo. Vsi se pripeljemo do cilja, tolpa (čreda) te ponese iz metroja naprej v gnečo pred tekočimi stopnicami. Na njih stojita na vsaki stopnici po dve temni figuri. Obrazi so temni, čakajoči na delovni dan. Ustnice ostro zavihane navzdol.

Glas zvočnika: “Hitreje, čreda, hitreje! Hitreje proti “eskalatorju”, po dva in dva na stopnico! Premikajte se hitreje, prihaja nov vlak!” Hitreje gremo, novega vala si seveda nihče ne želi. Še več ljudi. Je to sploh možno? Sedem miljonov Peterburžanov, morda vsi hitijo le v eno smer. Na “eskalatorju” pod menoj mravlje. Male, pridne, delavne, močne mravlje. Druga za drugo, nekam, kdo ve kam. Vem, zakaj so vsi ti obrazi tako temni. Si predstavljate? Jaz, naprimer, hitim na predavanje, kjer je vse lepo in prav. Recimo temu: “luštno”. Oni pa morda delajo v restavraciji s hitro hrano, čistijo tla, wc, morda vozijo avtobus. Ali pa jih pač čaka težak sestanek, izpit ali pa samo srečanje s strogo mamo. Neznano. A normalno, jasno.

Potem se počasi zbudim. Lepše sanje. Na predavanjih je krasno. Vedno znova strmim z velikimi očmi v predavatelja ali - ico (čeprav imam sicer majhne oči) in poslušam izgovorjavo, besede, lepoto jezika, kulturološke novosti, ali samo pameten glas. Vse postane lepše.

In se razjasni. Zunaj je sonce, mesto je lepo, prelepo. Na metroju je manj ljudi in vsi berejo. Vedno me zanima kaj; detektivke, tuje romanopisce, biblijo v starocerkveni slovanščini, navodila za menedžerje, časopise in revije “vse o zvezdah”. Vsekakor bralni narod. Potem berejo knjige na “eskalatorju” in celo na poti iz metroja. “Pridržim vrata, ja, ja, gospa, kar berite dalje.” No, prav, pretiravam. Je pa res, da še nikjer nisem videla, da bi ljudje toliko brali. In da bi celo fiziki in študenti tehničnih fakutet na pamet citirali Puškina, Tjutčeva, Jesenina, Bloka. “Великолепно! Просто великолепно!” *veličastno, torej!

Zvečer me čaka predstava. Pred tem se ne morem odločiti. Hm, morda mjuzikel po romanu Dostojevskega ali pač koncert, posvečen delu Rahmaninova, ali raje lutkovna predstava. Hm, no, pa tudi Čehova “Utva” se ne sliši slabo.

Po koncu predstave, okrog 22. ure, stopim ven in sonce je ravnokar počasi začelo zahajati. Še vedno je svetlo in sprehod do metroja se izkaže za pravljičnega.

Vse je lepo in prav. Še dobro, da kljub mojim jutranjim depresijam, nisem uspela pobegnit domov.

"lepota bo rešila svet".

(pojma nisem imela kdo je to izrekel, potem pa izvem, da je to misel Dostojevskega, kakor mi je sporočil J.H. !! Hvala za odgovor in pohvala odličnemu poznavatelju citatov!)

Trenutno stanje duha: ekstremalno pada gor in dol

Da boste vedeli zakaj nič ne pišem. Razlog je tukaj:



Sem se vrgla v kulturo ...
Dosedanji program (dvomim, da boste brali, bo pa tole zame za spomin):

5.4. koncert opernega pevca, solistični večer (nova dvorana, Marinski teater)
7.4. Cirkus na dlani (hand made theater, šov klovnov in lutk, teater Antresol')
7.4. Arabska noč (gledališče študentov, kanal Griboedova)
10.4. Vitezi kavkaških gor (Baltijski dom)
11.4. koncert Saše (fant od cimre, kitara in vokal, lokal v centru)
13.4. Maria de Buenos Aires, Piazzola (inženirna opera, (Ahe), Teater na Litejnem)
15.4. koncert violinista (drugega najbolšega v Rusiji) Stadlerja (dvorana Spbgu)
16.4. ogled stalnega knjižnega sejma (Elizarovska)
18.4. Petruševska: Moskovski zbor (drama, MDT ali Teater Evrope)

Hi, le kako bi lahko kaj zamudila?! Ko pa hočem z veliko žlico zajeti vse, da bi lahko videla čim več, ker Peterburg je le eden, takih priložnosti pa malo ...


Koncert Saše (cimrin fant). Navdušujoče!
Hej, bralci, a ima kdo mogoče toliko niti v rokah, da ga lahko povabimo v Slovenijo koncertirat?

Zanimivo si je bilo ogledati predvsem Hand made teater - Cirkus na dlani. Dobesedno je bil to cirkus na dlani. Celotna predstava je bila izvedena samo s pomočjo krpic in rdečih noskov ... fenomenalno ... lutke iz krpic, umetnije z rokami, klovni v črnem, gugalnica ... in in iz krpice je nastal cirkus; akrobati, orientalska plesalka, levi, psički ...
Prelepo, umetnija ... Kaj takega pri nas ni možno videt. V Moskvi namreč obstaja akademija za klovne in, ne vem sicer, če je to produkt te akademije, ampak predstava je bila genialna! :)

Tudi inženirna opera (13.4.) je bila zanimiva. Sicer mi ni bila všeč (v meni je vzbudila preveč negativnih občutij), ampak šlo pa je za vrhunsko scensko umetnost. Ruska prvaka v tangu, oder na odru, končna scena: španska pevka v balonu ...

Ampak, dragi moji, ko bi vi vedeli kako vas pogrešam ... :( smrk, smrk. In vse trenutke, ko se ne počutim tako tuje (tukaj te včasih tako tuje, čudno ...). Iskreno rečeno, si trenutno s kulturo polnim energijo in grejem tale hladen april (ko pomladi noče biti) ... no, pa saj je super. ja, vse je super, sam povem, da mi manjkate:)

ir.ir.ir.

Trenutno se nekoliko ukvarjam z rusko poezijo; potegnilo me je vanjo in sedaj želim razširiti svoja ozka obzorja. In tako sem pri odkrivanju "bardistov" slučajno našla tale link iz nastopa naših vrlih, pridnih sorusistov (= študentov ruščine na FF, Lj.). In vam svetujem, da si ga pogledate. Tule prepevajo ( mislim, da na decemberskem ruskem večeru v Krki) Gruzinsko pesem od Okudžave, slavnega ruskega "bardista".  (Hm, a se tko reče po slovensko?). Če boste malo pobrskali, boste našli še kaj - in od zborčka in od Okudžave. 
Pred letom in pol sem tudi jaz še prepevala v tem zborčku in takole mi kar postane žal, da ne pojem več. In pohvaliti jih moram, letos so fenomenalni! Vsako leto boljši:)!
Vsekakor sem prepričana, da mi je ta zborček dal veliko tega, kar mi predavanja niso mogla dati. Približal rusko dušo, besedo, pesem. V splošnem so ruske pesmi take, da šele kasneje zležejo pod kožo; šele ko jih slišiš tretjič ... Če jih prepevaš in razumeš, pa sploh nočejo več iz srca! ;)
In zakaj bi vam pisala o Rusiji, če vam jo lahko že tale link toliko bolj približa ... :
http://www.youtube.com/watch?v=QW1xg83soUk

in če boste slišali, kar vam Bulat pravi, bo vaše stanje duha takšno kot je trenutno moje: glasbeno, elegično, polno ...
"А иначе зачем на земле этой вечной живу ..."
Zakaj pa sicer živim na tej večni Zemlji? Zato, da se veselim, da se družim s prijatelji, da sadim trto, da si srce naravnam na ljubezen, da pojem, da se imam lepo, da gledam sončni zahod, da vidim vso lepoto sveta ... Precej lepše in drugače, z bogastvom besed in srca je zapisal Gruzinsko pesem Bulat Okudžava; pa vendar takole sem si jo - površno  (in zgolj v prvem planu) - zarisala jaz. Potem pa sledijo mnoge interpretacije. Kakšna je vaša?


Bulat Okudžava (v akciji:))

Виноградную косточку в теплую землю зарою,
И лозу поцелую, и спелые гроздья сорву,
И друзей созову, на любовь свое сердце настрою...
А иначе зачем на земле этой вечной живу..
Собирайтесь-ка, гости мои, на мое угощенье,
Говорите мне прямо в лицо, кем пред вами слыву,
Царь небесный пошлет мне прощение за прегрешенья...
А иначе зачем на земле этой вечной живу.
В темно-красном своем будет петь для меня моя дали,
В черно-белом своем преклоню перед нею главу,
И заслушаюсь я, и умру от любви и печали...
А иначе зачем на земле этой вечной живу.
И когда заклубится закат, по углам залетая,
Пусть опять и опять предо мной проплывут наяву
Белый буйвол, и синий орел, и форель золотая...
А иначе зачем на земле этой вечной живу?
 Булат Окуджава

 

*Moskviči: prebivalci Moskve (po rusko)

Prejšnji teden so iz Moskve z vlakom " prijehali" Anja, Martina in Aleksander. Slovenki, ki študirata v Moskvi in Martinin drug. Kako lepo, s sabo so namreč prinesli pomlad! Cel naš turistično - počitniški teden je sijalo sonce in temperature so se povišale za 10 stopinj.


iz leve proti desni: Anja, Martina in Aleksander na sprehodu po mestu (predpomladni dan).
Zadaj "Letni sad".

...led na rekah se topi, parki se lepšajo, ulice se polnijo. Od kod vsi ti ljudje? In kar naenkrat; razlika na Nevskem prospektu! Ljudje so postali bolj vidni; sneli so temne, dolge plašče - razkrile so se modne barve. Različni tipi ljudi in še bolj različni okusi za oblačila.
Severnemu ljudstvu je postalo toplo. Medtem, ko oni vzklikajo, da je pravzaprav poletje in nosijo tanka oblačilca (tudi majice brez rokav, globoke dekolteje ali pa tanke jaknice in balerinke), jaz pri 12° C še vedno zmrzujem v plaščku ter sem stalno oborožena s kapo in šalom - proti nepredvidljivemu mrzlemu vetru.
... Vesna je odkrila svoje čare!
Ljudje so bolj prijazni, mesto pa je postalo prelepo (nisem vedela, v kako krasnem mestu sem!!), odkrilo je svojo skoraj pravljično lepoto. Vsepovsod barve in ... te nadrealistične stavbe!! Mesto P.; slišim, vidim te.


led se je pričel topiti (kanal Griboedova in инженерный замок)



Pomlad je očitna tudi pri Rusinjah. Lepe, urejene Rusinje.



čez 3 dni ob istem kanalu (le nekaj metrov naprej); led se je stopil. Sonce, sprehodi, veselje:)

Pomladno-turistični teden smo zajeli z veliko žlico. Medtem ko so oni med dopoldnevi raziskovali mesto, smo popoldne skupaj raziskovali kavarnice (no, to sva delali z Anjo), restavracije (gruzinska, uzbeška), ali pa se podali na kak izlet oz. do kake znamenitosti v mestu.
Obiskali smo tudi Carsko selo (v naselku Puškin), ki me je zelo navdušilo. Sedaj razumem, zakaj je Puškin tam pričel pisati svoje stihe:).  Za piko na i (moj i) sta me Carsko selo in Puškin spomnila na vso bogastvo severne kulturne prestolnice. In sklenila sem; To bo Teatralni april. Kajti vse se začne s Puškinom. In nadaljuje v bogastvo preostale ruske kulture. Gledališča, literarni večeri, koncerti; prihajam!! Pustite še kako karto zame!:)


Carsko selo; Kameronova galerija in stopnišče.

.... in teatralni april se je res pričel .... :)))))
 "город пышный, (город бедный)"  (Puškin)

Vsak dan, ko nekako le uspem "prileteti" do doma ... sem tako utrujena (in komaj še budna), da mi ostane le še kanček energije. Ravno toliko, da se uspem prebiti do hrane, potem do kopalnice, potem do postelje ...

Ojoooooj. Ja, lahko bi se pričela pritoževati. Ker pa za to umetniško smer žal nimam energije, si raje večkrat pogledam spodaj napisani link.

O projektu – zboru pritoževalcev, ki pojejo zakaje in ojoje in groza in sploh in oh ... sem brala v Delu pred mesecem, ko mi ga je kot darilo iz domovine prinesla Ana ... Ti zbori so kot kaže sedaj popularni po celi Evropi. No, in eden takih se nahaja tudi v Peterburgu. In peterburški “pevci” se znajo kar pošteno pritoževati.

Vse skupaj se mi zdi odlična in zabavna ideja.

Poglejte si na:

http://www.youtube.com/watch?v=UdlpxOw86xA

st.petersburg сomplaints choir

Хор жалобщиков Петербурга

Jaz sem se pošteno nasmejala. :)

In nevem zakaj ednevniški blog še ni razpisal natečaja pritožb (!! - slovenskih pritožb)!! (predlagam  pritožbe  v  verzih)

In zakaj me tudi po tej moji krasni ideji nihče ne bo upošteval?!

In zakaj na moje poste ne napišete  več komentarjev?

Najljubši citati, (zelo na hitro) prevedeni iz peterburškega zbora:

(op.  v originalu se pritožbe med seboj rimajo, kar je precej lepše, zato si le poglejte link!)

“Zaradi belih noči ne vidim ognjemeta!

Zakaj si Peter, graditelj - čudotvorec,

zgradil naše mesto v podnebju za komarje?

Zakaj ljubimo, če smo od ljubezni bolni?

In zakaj smo vedno s čim nezadovoljni?

Prelepa je arhitektura od Neve do Mojke,

jaz pa iz svojega okna vidim le smeti, pomije!

Na celem inštitutu sta samo dva wc-ja!

In nikamor ne morem brez vize!

Tekoče stopnice so mi zlomile visoke petke!

Na meji s Finsko so tako neprijazni!

In zakaj Rolling Stones-i ne pridejo igrat k nam?

Зачем? Зачем? Зачем?"

stanje duha; trenutno utrujeno ...

Ali tudi - Potovanje v Neznano.

Brez pretiravanja. Skoraj tako je bilo.
S Tjašo Drugo sva pred odhodom naredile okviren načrt:


In bilo je jutro - sobota 8.3.2008. In sva šli. Na pot v Staro Rusijo. In takrat še zdaleč nisva vedeli, kako bo potovanje potekalo.
Že jutro je prineslo nekaj sprememb.Za začetek sva zamudili električko in že to je zahtevalo spremembo načrtov. Presedlali sva torej na drugo železniško postajo in sedli na pravi vlak.
Potem so si presenečenja kar sledila. Najprej nama ne uspe priklicati dijaškega doma v Tihvinu, da bi si rezervirali sobo. V Stari Ladogi izgubim mobitel. Ko prispeva v Tihvin nama tam povejo, da vožnja do Vologde ne traja samo 4 ure (kot sva si predstavljali), a 9h. Odpoveva se planom, da bi si ogledali Tihvin in si kupiva karto za nočni vlak do Vologde. Obenem skleneva, da zaradi dolge vožnje potovanje podaljšava za en dan. V Vologdi pri -7 stopinjah prehodiva celo mesto in nikakor ne najdeva prenočišča, zaradi sejma so vsi hoteli polni. Prav tako izveva, da so vlaki do Peterburga vsi polni in da v ponedeljek nikakor ne moreva nazaj.
Seveda se vse lepo izzide. S pomočjo prijazne hotelirke dobiva naslov poceni apartmaja, za nazaj pa se odpreta dve mesti ob 00.30 iz ponedeljka na torek ponoči.

Kljub temu, da sva zaradi vseh sprememb (človek res ne more vnaprej razumeti ruskega sistema) morali skoraj popolnoma spremeniti plane, sva se na koncu imeli še precej bolje, kot sva pričakovali. Uhhhh, toliko imava povedati. Toliko lepih stvari se je zgodilo! Koliko prijaznih ljudi sva srečali .... Ampak kako?
Dovolj bo, če povem, da sva se imeli fenomenalno. In vam dam raje prijetno nalogo:
Poglejte si slikce!


Tjaša na vlaku. A res veva kam greva?



Успенский собор v Stari Ladogi.

Stara Ladoga: manjša vas v Leningradski oblasti z veliko preteklostjo, nekoč mesto. Pravzaprav eden izmed desetih največjih ruskih mest. Danes jo od drugih vasic loči stara krepost' (trdnjava), ki stoji na visokem bregu reke Volhov, in kar nekaj starinskih cerkvic, tako rekoč posajenih po vasici ... V Ladogi
je v 9. stoletju vladal varjaški knez Rjurik. Torej; prva prestolnica Rusije.



Kremelj v Vologdi, od zunaj. Ljudje se pripravljajo na praznovanje Maslenice

Vologda: (opis še pride, zdele nimam časa)



Raj na tržnici. Boooonboniiii!




Uresničila se je moja želja. Za trenutek sem lahko začutila tisto pravo, staro, pravljično Rusijo.




samostan nedaleč od Vologde, obzidje



Znotraj obzidja ...



Zunaj obzidja, v bližini samostana. Ribiči stojijo na zaledeneli in zasneženi reki in lovijo ribe.



Veselje ... Kako je lepo! Sneg, breze, Vologda, maslenica, dobrote ... Koook je blo fajn!

opozorilo: V jeziku sicer slovenske avtorice - ravnokar branega od vas bloga (op. avt.: pasivna konstrukcija)– so se že začele pojavljati “porusnjene” besede in stavki, enostavno rečeno ruske tujke, morda tudi ruski tujki. Potrebno je namreč upoštevati njene ruske okoliščine in bližino slovanskih jezikov.

PRIHAJA PASHA!!

Davnym davno (ali tudi včeraj :)) so živele ena slovakinja in tri slovenke. Živele so v ruskem študentskem mestecu, imenovanem Petergof, nedaleč od čudežnega mesta Petra Prvega. Medtem ko se je v njihovih dveh domovinah bližal največji katoliški praznik (o katerem lahko modrejše misli preberete na blogih umnih ljudi), v Rusiji o tem ni bi bilo ne sluha ne puha.

Kljub temu, da je tam v tretjem svetu čas drugače tekel (post se je za pravoslavno Rusijo šele začel), so si tri slovenke in ena slovakinja v Petergofu zaželele polno mizo dobrot. In seveda doživeti domačo katoliško veliko noč! Ob večerih so kljub utrujenosti zašle v katoliško cerkev in se celo potrudile po rusko spovedat. Nelahko nalogo so jim olajšali poljski jezuiti s prijaznim obrazom in očitnim akcentom.

In potem je prišla velika sobota ... Sprva jo je bilo težko občutiti. Kot prvo so v gostilnah ravno pričeli objavljati postne menije. Potem so se prikradle še druge ovire. Njihove mame so sicer pridno pekle potico, a vendar cc. 2189 km stran. Barve za pirhe pa tudi še niso izumili (verjetno).
Vendar pa so tri slovenke in slovakinja pridno zavihale rokave, nabrale časopise, izrezale najlepše motive in izpod rok so nastali lepši pirhi kot so jih brhka dekleta kdaj poprej naredila. Dve slovenki pa ne bi bili slovenki, če ne bi v tem času še spekli svečanega sadno – skutinega peciva (recimo mu “študentska potica”).

naše umetnije, pirhi za Veliko noč z ruskim pridihom

V nedeljo so si nadele praznična oblačila (ki so jih prejšnji dan skrbno ročno oprale, no, vsaj tiste, ki na to niso pozabile) in po prazničnem (kakšnem pa) kosilu rusko odčveketale proti mestu. Park zmage na Križevem otoku (крестовский остров) jih je popeljal prav do morja, kjer so opazovale zahod in se spomnile na domače kraje. Val veselja jih je preplavljal, saj so ta dan spet lahko odprle čokolado. Še bolj pa je bilo v zraku čutiti tisto pravo, velikonočno veselje.

Po sprehodu čez najzmamenitejšo peterburško ulico je naletaval sneg.

Kot pika na i pa še večerna maša.

Glas neba, pesem vetra, ples snežink, radost deklet.

Nekega sončnega zimskega popoldneva sva se s Tjašo Prvo podali na malo ekskurzijo po mestu. Končni cilj: Petropavlovska trdnjava ( ... крепость, torej). Od daleč je izgledalo prelepo. Mimo kafe ladje sva se podali na Zajčji otok, kjer se nahaja trdnjava.

Bližje ob Petropavlovski trdnjavi izgleda takole. V ozadju so ljudje, ki so verjetno čisto običajni ...

 

 

 

Ali pač ne ...

 

Kaj je to? Zdravljenje na soncu pri minus treh stopinjah? Sem mislila, da se to dogaja samo na TV.

 

In potem ...

 

... užitek v ledeni (tudi kakšna ledena plošča je plavala v bližini) in -če verjamete­ - zelo čisti Nevi. Jah, samo verjeti je treba!!! (in zdravilni učinek bo tu).

Že nekaj časa nisem pisala. To ne pomeni, da ni nič novega, a zdaj se je nabralo ze toliko, da niti ne vem več, o čem pisati. In vedno bolj težko se mi zdi stvari opisovati. Vsekakor je treba stvari doživeti. Opis pomeni premalo.

In ker zadnje čase besede nočejo na papir, sem sklenila, da naredim fotoreportažo. Posnela sem krasne, pravzaprav fenomenalne fotke. Kakor ste mi naročili. Poslikala sem ljudi, praznovanje 8.marca, maslenico, ljubljene “blinčike” ... Vse. Na koncertih sem celo snemala. Poslikala sem izlet v Staro Ladogo in naprej v Neznano in vse, kar se je dogajalo. Poslikala sem naju s Tjašo drugo iz sto perspektiv ob sto in eni ruski cerkvi. A sem že rekla, da mi lahko verjamete, da so bile slike fenomenalne? In vse seveda namenjene vam. Krasno, torej. In potem, strašna napaka. Ena tipka, en moment nezavedanja, preveč hitenja. In so šle. Ne le ena za drugo, ampak vse hkrati, vse skupaj. Ostanejo le še besede: “takle mamo”.

Po dvournem glasnem ihtenju, kričanju, razbijanju cestnih znakov in skakanju po strehah sem se pač morala sprijazniti. In tudi vam se bo treba. O dogodkih boste zopet samo brali. Srečni tisti, ki se vam to da.

Ok, če mi bo uspelo ukrast nekaj slik od Tjaše, bo morda uspelo. Mini fotoreportaža o izletu z malo besedami v enem izmed prihodnjih postov torej. Morda.

Danes je polno novic. Ponoči prideta še dve slovenki, tako da nas bo jutri v Peterburgu že pet. Prvič v zgodovini Slovenije :). Prej so namreč naši študenti ruščine imeli možnost študirati samo v Moskvi ... Po dolgoletnem trudu profesorice in mnogoštevilnih prošnjah študentov (večinoma študentk), pa so nam letos ugodili. Нам повезло!

 

Danes sem presedlala v drugo, boljšo skupino tečajnikov (v kateri prej zame ni bilo prostora). Tam je zbrana cela množica narodov (američani, poljak, slovenka, japonka, nemec, italijanka ...);  in vsi zelo dobro znajo. Pravzaprav ne preveč, ne premalo. Ravno prav za moje napredovanje. Dopoldne smo imeli poslovno ruščino in kljub mojemu velikemu odporu do “komercialnih” ali ekonomskih svetov, me je  predavanje navdušilo. Profesor; igralec in odličen pedagog, nam je – zame (in kot je poudaril, tudi zanj) najbolj dolgočasen tekst, kar obstaja (točka pogodbe: reševanje sodnih sporov) – predstavil na nadvse zanimiv način, energično, pozitivno nastrojen. Vsakič, ko smo prav odgovorili na njegovo vprašanje, je zaklical: “великолепно!” (sijajno!), na koncu pa poudaril, da je navdušen nad nami, ker smo tako pridni. (Pravi pedagoški pristop, po mojem mnenju:)).

 

V soboto se odpravljava s Tjašo drugo za 2 dni na izlet v Staro in Novo Ladogo. Ladoga je najstarejša ruska prestolnica, kjer je sprva kraljeval Rjurik (ok, ne me za besedo držat, bom preverila). Menda je kar lepo tam. Mesto je od Peterburga oddaljeno cc. 250 km – severovzhodno. Moja želja, da bom med študijem tu videla še kako drugo mesto, se bo, upam, tako uresničila. - In ja, Jana:), tako bom letos praznovala 8. marec (veliki ruski praznik, ki spet obeta dela prost ponedeljek), z izletom. :)

(Stara) Ladoga, prva prestolnica Rusije, kamor se odpravljam

 

Po novem (v zadnjih dveh tednih) sem si tudi nekoliko uredila sobo (Slava Ikei, da, tudi tu jo imajo), se na koncertu naposlušala peterburških zborov, zatem se najnovejših  instrumentalnih skladb peterburških skladateljev, obiskala Ruski državni muzej ... in si ogledala še delček mesta (navdušila sta me Marinski teater in Marsovo polje).

 

Sicer je ta teden aktualen tudi zaradi vseh mojih pojedenih “блинчиков” - palačink, na sto načinov.

Ta teden tu poteka Maslenica (podobno našemu pustu) in obvezno (ok, lažem, ni obvezno) je ta teden treba jesti “,блинчики”. Praznuje in hrani (v velikih količinah) se cel teden, drug teden pa  nastopi post za 40 dni. Iz tega sklepam, da niso 2 uri pred nami, ampak pravzaprav 2 uri manj kot mesec za nami. Sledite?

Poleg palačink sem si ta teden kupila tudi karto za koncert (zelo vmesno, ane, jah, mal se moram spet pohvalit) slavne ruske pianistke, Poline Osetinske. Te dni berem njeno avtobiografijo in priložnosti nisem hotela izpustiti.

 

avtobiografija Poline Osetinske

Nekatere sem s svojimi prvimi zapiski prestrašila ... nič bat! Imam se super. Zdaj se nič več ne tresem na metroju (sem pogruntala sistem preživetja), v kopalnici mi ni nič več slabo (česa vsega se človek navadi), ubila sem zgolj enega ščurka (več jih še nisem našla), pijancev se na večernih busih izogibam, ponavadi sedem na pravi avtobus, včasih tudi jem ...  ok, zdej se pa hecaš, Ira ..

V glavnem; vedite, imam se res lepo, mesto je krasno, ljudje so prijazni, v študentu me učijo kuhat, našla sem pralni stroj, dobila sem prvo kartico iz domačih krajev, zdaj imam že nekaj novih prijateljev. Če ne verjamete, da se imam lepo, pa pridite na obisk!!!!:)

Vse to je pravi blagoslov in tega, da se imam lepo, ne jemljem kot samoumevno. Zato hvala vsem, ki mislite name.