Moj eDnevnik

Tulipan

Že kar nekaj časa je minilo, odkar sem objavil zadnjo slikco, naslikano na tečaju.
Barbara nam je predstavila delo velike ameriške slikarke Georgie O'Keeffe.
Njena najbolj znana so tista dela, kjer predstavlja močno povečane dele cvetov. Sama pravi, da če bi slikala rožice, kot so, je nihče ne bi opazil. Tako pa je slikala že kar malo erotično obarvane čašice cvetov, prašnike in brstiče na ogromna platna (dva metra v kvadrat ...). Seveda je bila takoj opažena in je tudi uspela.
No, mi si platen takih dimenzij nismo privoščili, tudi moja slikca ne deluje preveč erotično, je pa nekaj v smislu slikarke O'Keeffe. Slikal sem na papir dimenzije 70 x 100 cm z akrilnimi barvami in se trudil, da bi čimbolj ujel mehke prehode svetlobe na oblinah rumenega cveta tulipana.

Miniatura

Knjižnica Kolodvor

S tanko snežno odejo me je pričakalo današnje jutro. Prav je tako, saj se ob praznikih pražnje oblečemo, na mizo pogrnemo svež prt ... Ja, danes imam svoj majhen praznik.
Natovoril sem škatljo s slikami in se odpeljal na parkirišče ob železniški postaji. V podhodu je majhna knjižnica. Čakali so me prazni razstavni panoji in bele stene.
S prijaznim knjižničarjem sva spila čaj, se pogovorila o tem in onem, potem pa sem pričel z delom. V dobrih dveh urah sem razobesil 28 slik - akvarelov in akrilov.
Bil sem sam, in vendar sem se počutil dobro.
Ljudje so prihajali, sedli k računalnikom, si izposojali knjige, brali, pisali.
Mirno brez naglice, predvsem pa tiho. Le vlak, ki se je premikal gor na peronu je zmotil tišino in pri tem se je rahlo stresla tudi zemlja.
Po slikce pridem tretjega januarja. Tako sva se zmenila z Amerjem, si podala roki in se razšla. Sedel sem k mizici kavarne pred izložbo knjižnice, srkal kavico in zdelo se mi je, da sem srečen.
Sneg pa je še kar naletaval ...

Še eno vabilo v knjižnico

Tihožitji - gvaš

Giorgio Morandi, italijanski slikar (1890 - 1964) je bil mojster tihožitja. Njegova značilnost so predvsem barve. Ubite, meglene. Ni živahnih odtenkov. Predmeti na slikah, pa če so tudi stekleni, izgledajo, kot bi bili voščeni. Navadno so to razne posode, vaze, čajniki, vrči za vodo, skodelice in podobna šara. V postavitvi teh predmetov je iskal neko skladnost in kompozicijo. Pogosto se je izognil sencam, pa se zazdi, kot bi predmeti lebdeli v prostoru.
Na zadnjih dveh tečajih smo poskusili slikati v njegovem stilu.
Nekaj je nastalo:

Embrio Venere

Akt

Nabavil sem si šest majhnih platen. Vsega 25 x 30 centimetrov merijo. Kar nekaj časa je trajalo, da sem pogruntal, kaj bi na platenca naslikal. Skicirka se je polnila, nekaj sem jih izbral in evo, prvo vam danes predstavljam.
Na majhno platno sem želel naslikati čimvečji ženski akt. Vse skuppaj seveda po spominu, saj mi nobena ni želela pozirati. Kaj bi se nastavljale staremu kozlu. Proporci torej niso, da bi dal zanje roko v ogenj. Pri tem mislim na dolžino udov, da ne bo pomote. Tale na slikci je kljub temu, da ima desno stopalo obrnjeno navznoter prav lepo sproščena. Celo zaspala je.

Invazija spam komentarjev

WiPPDDFkIxT

Sailor slike na ogled postavi

Celo poletje sem packal in zaneslo me je vse tja v pozno jesen, ko se je narava pozlatila. Vihtel sem čopič, nanašal barve na papir in nastala je kar precejšnja zbirka akvarelov. Na MMC sem jih shranil v posebno mapo z nazivom 7/2011.
Napravil sem izbor 29 slikc, ki so po mojem mnenju nekako bolje uspele. Problem je seveda uokvirjanje. Če bi se lotil klasičnega, kot se za slike spodobi, bi bilo predrago. Zamislil sem si, da jih nalepim na bele kapa plošče, z zadnje strani pritrdim obešala in to bi bilo znatno ceneje.
Zdaj visijo.
Obesil sem jih na razstavo v hodniku Fakultete za socialno delo na Topniški ulici v Ljubljani.
Komentarji prvih treh obiskovalk:
Snažilka: "Joooj, kako so nežne, nič vsiljive, prav toplo delujejo!"
Tajnica: "Čudovito! Starih smo se že kar malo naveličali. Luštne so ... A se jih da kupit?"
Prof. dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič : " Koliko svetlobe, kakšna svežina! Kdo pa ste vi, gospod? Zdajle nimam časa, ko pridete naslednjič, se obvezno oglasite pri meni!"
V bližnjem bifeju sva s prijateljico spila kavico, poklepetala in zadovoljno odšla proti domu.
Razstava bo odprta do 12. decembra med tednom tja do 16. ure popoldne. Takrat jih prenesem v knjižnico v podhodu železniške postaje.
Vljudno vabljeni!

Gnile bučke

Kar naporen dan je bil danes. Kaj vse nisem počel, bi se vprašal ... Zjutraj sem bil najprej vodovodni inštalater, ker je v kopalnici puščala pipa, nato mizar, pa špenglar, pa strugar, steklar, optik, kuhar, zvečer pa sem kljub utrujenosti naslikal eno slikco.
Utrujen, kot sem bil, me je kar malo skrbelo, kako mi bo šlo na tečaju. Ampak sem trmast. Kofetek je pregnal zaspanost, ob pogledu na aranžma okrasnih bučk pa so me prevzele divje barve. Divje sem se jih tudi lotil.
Na razpolago sem dobil samo pet barv: rumeno, rdečo, oker, modro in belo.
Te bučke so bile že kar precej zdelane. Niso bile več samo zrele, ampak že kar gnile. Ona, ki stoji zgoraj levo se je že kar malo posedala, tisto svetlo spodaj pa je načela črnikasta plesen. Dobri dve uri sem imel na razpolago zato sem izbral precej širok čopič. Drobnega pa sem uporabil samo za tiste finejše detajle.
Torej, Gnile bučke:

Brezina ročica

Te dni breze jemljejo vid. Veje so kot ročice s katerih se osipajo zlatniki.

Bukev

Tako se zdi, kot bi letos bukvice pozabile, kako naj se jeseni obarvajo.
Če se ne motim, so lani izgledale približno takole. Naj le pogledajo :)

Vaja za portret

Namesto naslajanja v krvi, histerije proti morebitnem predsedniku vlade, kateremukoli že, pljuvanja žvepla po murgelskih "mogotcih" in podobnih tem vam ponujam portret.
Na nocojšnjem tečaju smo vadili portretiranje. Za prvo vajo smo uporabili model glave v naravni velikosti, ki pa je sestavljen iz najosnovnejših ploskev. Pomembno ga je bilo z viziranjem čimbolj natančno prenesti na papir, nato pa ustrezno osenčiti.
Takole je uspelo:

Bukev

Prvi sneg

Prvi letošnji sneg nas je nemalo presenetil. Ne samo nas, ljudi, pač pa tudi naravo. Drevje je komajda pričelo spreminjati barvo, listje je marsikje še zeleno in še nekaj časa ni imelo namena zapustiti svojih vej. Kažejo se jesenske barve.
Na sobotnem potepanju so se tako nudili nenavadni pogledi. Beli travniki, z bukovim gozdom v ozadju, močan veter pa je ob sneženju pobelil debla dreves.
Približno takole mi je ostalo v spominu:

Jurček v snegu

Včeraj je lilo, kot iz škafa. Bliskalo se je in pokalo, da me je bilo že kar malo strah! Popoldne pa so se celo pojavile snežene krpe. Joj, sem si mislil, kakšno bo neki v soboto? Saj mi bo vse gobe zamedlo!
Pa smo vseeno šli. Črni Vrh nad Polhovim Gradcem je bil naš cilj. Tam, na vrhu, pod brezo smo pustili vozila in se odpravili v gozd. Snega je zapadlo kakih deset centimetrov. Tone je že kar takoj ob robu gozda našel prvega. Izpod snega je kukal le klobuk. S snegom pokriti pa so bili še trije. Od vsepovsod je curljalo in kapljalo, sneg se je osipal iz še vedno zelenih drevesnih krošenj, sem ter tja pa se je tudi meni nasmehnila sreča. Mokri, kot cucki smo si pri Sovki privezali dušo z brinovčki, gospodar pa je skuhal slastne kranjske klobase in kislo zelje izdatno zabelil z ocvirki. Kaj bi si lahko zaželel boljšega?

Tretji letnik

Pa se je spet pričelo. Ob četrtkih zvečer se bomo srečevali slikarski navdušenci v drugem nadstropju stare Tobačne tovarne.
Kaj neki nas bo Barbara letos naučila?
Za ogrevanje smo pričeli z akvarelom. Naslikali smo izsek iz šopka lilij. Izdelal sem dve slikci.
Takole je uspelo:

Dva akvarela

Jesenske barve

Še malo, pa se bodo drevesne krošnje odele v praznične barve.
To bo čas njihovega praznovanja, saj so prestala leto obilja in obrodila s tisočerimi sadovi. Ne bom jih našteval, preveč jih je. Vsa, ki so preživela in se ognila drvarjevi sekiri se zdaj pripravljajo na zimo. Sokove bodo vrnila zemlji, prav tako listje. Plodovi pa bodo hranili tako živalce, kot ljudi. Sem in tja bo kje na pomlad vzklilo iz zemlje spet novo življenje.
Poigral sem se z drevesom. Malo je kapljalo, curljalo in se prelivalo.
Nastal je akvarelček :

Avgustovski akvarelčki

Dneve avgustovske peklenske vročine sem preživel, kot se spodobi, na morju.
Bilo je preveč vroče, da bi se cel dan cmaril v brezveterju na barki, pa sem raje čepel v senci košate oljke in slikal akvarelčke.
Tole je nastalo: