 |  |
|
Odpri svoj eDnevnik Na prvo stran Naključni eDnevnik Nadzorna soba Celje.info / Kozjansko.info | |
Moj eDnevnik | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
ROM PE JAVNO ZAHVALINI (Rom se javno zahvaljuje)Rajko Šajnovič ZAHVALA DOBRIM LJUDEM Z ženo Jovanko se prisrčno zahvaljujeva vsem ljudem, ki so nama pomagali, ko sva bila pomoči najbolj potrebna. Lani sva se zaradi osebnih razlogov izselila iz Velike Polane – DOMA DANIJELA HALASA in se dne 13. 9. 2011 naselila v Kočevju, Trg Svetega Jerneja 2. V novem stanovanju sva se znašla v veliki stiski, ker je bilo stanovanje ne opremljeno – bilo je popolnoma prazno, midva pa nisva imela ne denarja in opreme. Nastalo je nemogoče stanje in nisva vedela, kako bova nastali položaj rešila. Zavedala sva se revščine in nemogočega stanja, vendar, za slabim vremenom vedno posije sonce in tudi nama se je situacija obrnila na bolje. Na tem svetu so dobri ljudje, ki so videli najino stisko in nama prisluhnili in pomagali, da sva prebrodila najhujše, da sva z njihovo pomočjo opremila stanovanje, plačala vse račune na položnice, za stanarino, kupila prehrambene artikle, da nisva bila lačna…Pomagali so nama, ne glede, da sva Roma, drugačna in za marsikoga le cigana, ki nista vredna spoštovanja, kaj šele pomoči. Od meseca septembra 2011 do decembra 2011 so nam pomagali ljudje, ki dobro vedo, kaj pomeni beseda »ČORORIPE« (Revščina). Meniva, da so to prijazni ljudje, ki imajo srce na pravem mestu, to so tisti ljudje, ki imajo v sebi VELIKEGA ČLOVEKA. Takšne ljudi mi Romi imenujemo LAČHE DEVLORESKARE MANUŠA« (Dobri božji ljudje). Zahvaljujeva se: - Župnišču Kočevje in kočevskemu župniku gospodu Antonu Gnidovcu; - Centru za socialno delo Novo mesto g. Tadeju LAMOVŠKU; - Mestni občini Novo mesto ga. Branki BUKOVEC; - Rdečemu križu v Kočevju; - Karitas Kočevje; - gospodu Radetu in Bosi KAJIŠA, pooblaščencu lastnika stanovanja; - prijatelju Lojzetu in Lidiji PODOBNIK; - gospe Marjanci Ajša Vižintin iz Kopra; - prijatelju Borisu Zupancu, brez njegove pomoči ne bi nikoli dobil stanovanja v Kočevju. Hvala vam še enkrat, nikoli ne bova pozabila vaše dobrote, hvala vam, ker ste videli najine težave in ker ste nama pomagali, da sva lahko v novem okolju zaživela človeku spodobno življenje. Zdaj sva srečna in hkrati tudi bogata, saj sva zadovoljna, zadovoljstvo pa dela človeka bogategaV DOLENJSKO ROMŠČINO PREVEDENE OTROŠKE RISANICEDragi otroci, starši, vzgojitelji in vsi ljubitelji branja, V rokah nekateri že držite ali pa še boste 12 otroških risanic – trijezične slikanice, ki so napisana v slovenskem jeziku, prekmurski in dolenjski romščini. Besedilo v slovenskem jeziku je ponazorjeno s črno barvo, modra barva označuje prekmursko romščino, vijolična pa dolenjsko romščino. Glede na pestrost in raznolikost romskega jezika v slovenskem prostoru imajo slikanice na koncu vsake strani prazen prostor, ki je namenjen temu, da ga za potrebe lažjega razumevanja s pomočjo otrok, staršev ali romskih pomočnikov zapolnite z besedilom v romskem narečju, ki se uporablja v okolju, kjer romski otroci živijo. Veseli bomo, če boste prazen prostor zapolnili tudi s kakšnim drugim maternim jezikom. Trijezične slikanice so namenjene vsem, ki se pri svojem delu ali v vsakdanjem življenju soočajo s stvarnostjo romskega življenja in odprtostjo za sprejemanje bogastva romske kulture in jezika. Naslovi 12 otroških slikanic: 1. Ti si moj res dober prijatelj, 2. Mango za dedka, 3. Gremo na delo, 4. Doroteja in njena očala, 5. Najmanjši, 6. Tema, 7. Bajko in Paskualina, 8. Miško hoče pobegniti, 9. Ledena sveča, 10. Punčkin nos, 11. Pomaranče za vse, 12. Roni. Avtor: Nenad Vujadinovič Ilustratorka: Emil Für Prevajalka v slovenski jezik: Tatjana Vonta Prevajalka v prekmursko romščino: Samanta Baranja Prevajalec v dolenjsko romščino: Rajko Šajnovič Lektura v slovenskem jeziku: Katarina Mihelič Lektura v romskem jeziku: Samanta Baranja Uredili: Tatjana Vonta, Mateja Režek, Jerneja Jager, Samanta Baranja, Petra Zgonec Poleg 12 otroških risanic so priloženi še tri priročniki za animatorje pod naslovom: »Odpiramo čarobna vrata« Beremo in učimo se z otroki. Dejavnosti z 2-3 leta starimi otroki z 4-5 let starimi otroki in z 6-8 let starimi otroki. Ob knjigah iz bralnega kotička ISSA. Trijezične slikanice so nastale v okviru projekta »Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živijo predstavniki romske skupnosti«…. Vesel, srečen in ponosen sem, da sem lahko prevedel otroške risanice v dolenjsko romščino. Vesel sem, da smo s temi otroškimi risanicami naredili zopet »BARO KORAKO DU ROMANI KULTURA« (Velik korak v romski kulturi). Za sodelovanje se zahvaljujem moji prijateljici Samanti Baranja in vsem, ki so prispevali k temu. Želim Vam obilo užitkov ob branju! Delno je povzeto. Rajko ŠajnovičLITERARNI VEČER ROMSKE POEZIJE IN RAZSTAVA V KOČEVJU?KNJIŽNICA KOČEVJE Trg zbora odposlancev 26 Spoštovan gospa direktorica – Cirila Pekica Sem Rom, Rajko Šajnovič, romski kulturni ustvarjalec in živim v Kočevju, Trg svetega Jerneja 2. Na ta naslov sem se preselil pred nekaj meseci, pred tem pa sem živel v Novem mestu. S pisanjem in prevajanjem se ukvarjam že od leta 1982. Zelo rad bi tudi v Kočevju predstavil svojo kulturno dejavnost. Skupaj s pesnikom Lojzetom Podobnikom bi rada predstavila romsko poezijo iz pesniških zbirk Romov krik in Rajkove pesmi, ki sta napisani v romskem in slovenskem jeziku. Hkrati bi lahko postavila na ogled razstavo fotografij, ki prikazujejo socialni status Romov pred več kot 50 leti in razstavo ročno izdelanih kapelic. Vsa omenjena dela so bila že predstavljena v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu, Trebnjem in Šentjerneju in so bila zelo lepo sprejeta. Kot prevajalec bi lahko predstavil v romščino prevedene pesmi Franceta Prešerna, Biblijo za otroke in še druge knjige, ki sem jih prevedel. Prepričan sem, da bi s Podobnikom in vašo pomočjo lahko ustvarili zanimiv kulturni dogodek in da bi skupaj s tem dejanjem skušali utrditi odnose sožitja med dvema različnima kulturama. Mnenja sem, da poskusiti ni greh, je pa izziv, ki nas izpopolnjuje. Zelo rad bi, da me skupaj z Lojzetom Podobnikom povabite na klepet, da se dogovorimo o nadaljnjem sodelovanju. Živim v pričakovanju, da se kmalu srečamo. To pismo je bilo napisano v dogovoru z Lojzetom Podobnikom. Rajko ŠajnovičKULTURNA REVOLUCIJA ROMOV NA DOLENJSKEMKULTURNA REVOLUCIJA ROMOV NA DOLENJSKEM! Romska kultura na Dolenjskem je na pohodu, je v fazi razvoja, saj se je v zadnjih nekaj letih pojavilo kar nekaj knjig in novih avtorjev. Zelo pomembno se mi zdi, da je izvirni romski jezik Dolenjske in širše okolice zapisan v knjigah domačih avtorjev in da so se pojavili slovarji romskega jezika. Zaradi vsega tega se počutim ponosnega in bolj samozavestnega. Zavedam se, da smo mi romski ustvarjalci čisti samorastniki, ki se na podlagi skromnega znanja trudimo ustvarjati knjižna dela: pišemo pesmi, razne zgodbe, pravljice, iz slovenščine prevajamo v romščino in smo med drugim tudi zbiralci izvirnih romskih besed in svojih običajev. Hočemo ohraniti izvirni jezik, ki so ga govorili naši dedje, hočemo ta jezik iz pogovornega jezika spremeniti v pisni jezik. Prišel je čas, da se nekoč skrivnostna govorica tudi zapiše in da se več uporablja v pisani obliki, da bodo naši otroci znali brati tudi v svojem materinem jeziku. Mnenja sem, da se vodilni ljudje v Zveza Romov Slovenije, premalo zavedajo teh pozitivnih kulturnih dejanj, ki prihaja do njih na Dolenjskem, v Beli krajini in Zasavju, da nas ustvarjalce premalo cenijo in upoštevajo. Večina denarja, ki je namenjen za kulturo konča v Prekmurju, njihovi ustvarjalci in tudi klubi nimajo finančnih težav. In prav je tako. Ne zavidamo jim njihovega uspeha, njihovega napredka; ne zdi pa se nam prav, da se Zveza Romov do nas tako mačehovsko obnaša. V vsakem primeru lahko zanesljivo trdim, da nismo v enakem položaju. Kdo je krivec, da je do tega prišlo, je zelo pomembno vprašanje, na katerega bi morala odgovoriti gospod Muc, ali nekdo, ki mu je blizu. Ne kritiziram njihovega dela nasploh, kritično ocenjujem le odnos do razvoja dolenjske romske kulture. Prepričan sem, da zveza nima ustreznih smernic za razvoj naše kulture, da vodilni funkcionarji nimajo vizije s tega področja, saj je razumljivo, ker z nami kulturniki nimajo stika. To je ena plat zgodbe, druga plat pa se mi zdi še bolj akutna in ponižujoča. Količino kulture in kaj je kulturno, oziroma kaj je nekomu všeč ali pa se nekomu ne zdi pomembno – o tem odločajo nekakšni občinski uradniki, ki se imajo za strokovnjake in velike poznavalce romskega življenja. Vem, da so šolani ljudje, da so lahko tudi strokovnjaki … niso pa poznavalci, zato ker premalo sodelujejo in ker so njihove odločitve samo posledica nekega znanja in izkušenj, ki so daleč stran od realnih romskih potreb. Njihova pomoč je preveč vezana na mačehovsko razdeljen denar, zato so preveč omejeni, nerealni in nedostopni. Hvala za takšne usluge, ki so namenjene samo za hvalo tistih, katerim občinska in državna elita poje hvalnice in jim na prsi pripenjajo lovorike. Kulturniki se zavedamo, da je zdaj prišel čas, da se javno izpostavimo in da svoj elan okrepimo še z večjo borbenostjo. S tem dopisom pozivam vse ljubitelje romske kulture, tudi Slovence, da se mi pridružijo in da skupaj ustanovimo Kulturno društvo ljubiteljev romske kulture v Kočevju. Posebno pa pozivam pesnika, pisatelja gospoda Lojzeta Podobnika, romskega svetnika iz Kočevja in romskega novinarja Romana Mikliča in seveda EVROPO, da nam pomaga z nasveti in denarjem. Kočevje, januar 2012 Rajko ŠajnovičNova selitev družine Rajka in Jovanka ŠajnovičAvtor: Rajko Šajnovič Leto: 2011 ROMSKO NASELJE ŠMIHEL Splošno znano je, da sem Mestno občino Novo mesto, Republiko Slovenijo, poslance Evropske unije v Sloveniji, medije idr. dvanajst let prosil, rotil, klical na pomoč, da bi dobil primerno stanovanje kjer koli v Sloveniji. Žal sem vedno in povsod s strani pristojnih organov in inštitucij naletel na gluha ušesa. Seveda je v teh letih ostala posledica bolezni v neprimernem stanovanju brez pomembnih sanitarij v romskem naselju z naslovom Šmihel 74 oz. Pot v gaj 24: vlaga, mraz, plesen, smrad, curljanje in kapljanje v času deževja, poplava v bivalnih prostorih. Neprimerno je bilo tudi okolje: smrad, kričanje, ropotanje itd. Tega še nisem javno povedal: razočarali so me tudi nekateri posamezni sosedi Romi in njihovi otroci: čudne navade, običaji oz. njihova nizka kulturna raven. Dovolj bo, če povem, da so z zračno puško streljali namesto v papirnato tarčo v domače živali: mačke in mucke, pse in kužke ter celo v mimoidoče (mojo sestro Antonijo so ranili v nogo). Nezdravo stanovanje in okolje je povzročilo, da je prišlo pri meni in moji ženi do poslabšanja zdravstvenega stanja oz. invalidnosti (revmatična obolenja – hrbtenica, ramena, vrat, kolki, noge), zdravljenja v zdravstvenem domu in bolnišnici, operacijskih posegov tako v Novem mestu kot na kliničnem centru v Ljubljani. Pristojna civilna družba nam je zapustila nepozabljeno duševno trpljenje. Mnogi CIVILI bi zahtevali »visoko denarno odškodnino za duševno trpljenje«, Rom pa lahko o tem le »SANJINI« (sanja) … SKUPNI DOGOVOR Moja žena Jovanka je bila mnogokrat v bolnišnici na zdravljenju v Novem mestu: na internem oddelku stare bolnišnice, na pljučnem oddelku, na očesnem oddelku, na kirurškem oddelku na ginekološkem oddelku in nazadnje na nevrološkem oddelku. Na tem oddelku mi je oddelčna zdravnica povedala za bolezen oz. diagnozo moje žene. Napotila me je na pogovor k socialni delavki v bolnišnico. Med drugim sva se pogovarjala tudi o slabem oz. neprimernem stanovanju, ki je bilo zelo škodljivo zame in mojo ženo Jovanko, ter o možnosti bivanja v drugem primernem stanovanju. Socialno delavko sem prosil za dve možnosti za primerno bivanje oz. stanovanje: 1. drugo primerno socialno oz. občinsko neprofitno stanovanje v bloku ali v neki starejši, prazni kmečki hiši ali v praznem vojaškem stanovanju ipd.; 2. v domu starejših občanov kjer koli v Sloveniji. Edina možna rešitev po mnenju socialne zdravstvene delavke je bila »DOM STAREJŠIH OBČANOV«. Socialna delavka je poslala prošnje na razne naslove domov za starejše občane. Nekega dne mi je, hvala Bogu, povedala, da je dobila en pozitivni odgovor za sprejem v domu starejših občanov: »DOM DANIELA HALASA VELIKA POLANA« v Prekmurju. Tako sva se jaz in žena Jovanka s pomočjo socialne zdravstvene delavke in Centra za socialno delo Novo mesto odločila za sprejem v nov dom. Lahko bi šla takoj z rešilnim vozilom. Rekel sem, da bom šel, takoj ko pride žena iz bolnišnice, da bova šla skupaj. Ko je žena prišla domov, sva začela s pakiranjem. Začela sva se pripravljati za izselitev, pakirati potrebno pohištvo oz. vse, kar sva imela v tem neprimernem stanovanju: posodo, posteljnino, pohištvo, balkonske oz. okenske rože v lončkih … vse sva dala sestri Antoniji. Tudi svojega najboljšega domačega prijatelja PSA TARZANA, ki sem ga moral z žalostnim srcem zapustiti. Kot mi je kasneje povedala sestra, je naš Tarzan čakal skoraj en mesec na običajnem mestu. Čakal je na naju, misleč, da se bova vrnila domov kot običajno, pred vhodnimi vrati stanovanja, na svojem mestu zunaj pred utico, ki sem jo ročno naredil in oblikoval za njega, in pred zunanjimi vrati na dvorišču. Le ležal je in čakal, da ga pokličeva jesti, piti, počesati, hoditi na sprehod kot poprej. Skorajda nič ni jedel od žalosti, šele po enem mesecu se je končno privadil na mojo sestro, ki je skrbela zanj. Vedno je v neposredni bližini sestre Antonije in povsod jo spremlja. Zahvaljujem se Društvu za zaščito živali v Novem mestu, ki pomagajo, da moj Tarzan ni lačen, tudi sedaj, ko stanujeva v Kočevju. Rad bi ga imel pri sebi v tem stanovanju. Pa ne morem, ker ni ustreznega prostora v bloku. Moj Tarzan je že star, ubogljiv, pameten »kot človek, le da ne zna govoriti«. Za vedno bo ostal v mojem spominu. O svojem Tarzanu sem že večkrat pisal, tudi na spletni strani. HUMANOST Z ženo Jovanko sva vse podarila moji sestri Antoniji in nečakom, štedilnik, ki mi ga je podaril in pripeljal župnik iz Kočevja, pa sva podarila revni romski družini. Le še star kavč, lesena postelja, ki sva jo naredila jaz in nečak Sandi, ter mamina omarica sameva v tem neprimernem stanovanju. Da se bova izselila iz romskega naselja Šmihel, sem povedal le svoji sestri Antoniji, nečakom. V romskem naselju Šmihel nam ni nihče od Romov finančno pomagal, ne romski predstavniki oz. romski svetniki oz. svetnica Duška Balažek, ko sva bila tako socialno, zdravstveno, stanovanjsko kot finančno ogrožena. Le enkrat nama je pomagal Bojan Tudija kot podpredsednik Sveta romske skupnosti, ko sva bila oba, jaz in žena Jovanka, obenem v bolnišnici: jaz na kliničnem centru v Ljubljani, žena pa v Novem mestu. Bojan Tudija je brez najine vednosti prijazno in humano predlagal Komisiji za socialna in materialna vprašanja, da se nama prizna oz. dodeli enkratna denarna pomoč v višini 200,00 €. SLOVO IZ ROMSKEGA NASELJA ŠMIHEL Prišel je žalostni oz. veseli dan izselitve za naju. Po telefonskem dogovoru z vodjo doma starejših občanov Velika Polana je ga. Tadeja poslala po naju kombi, ki ga je vozil hišnik, prijazni gospod Mirko. 10. 6. 2011 je dopoldan prišel g. Mirko s kombijem. Seveda so se pred mojim stanovanjem presenečeno zbrali skorajda vsi romski sosedi. Mnogi so jokali. Nečaki in g. Mirko so v kombi naložili stvari, ki sva jih potrebovala: oblačila, obutev, božje kapelice, ki sem jih sam ročno izdelal, okrasil. Slovo je bilo žalostno. Sledilo je pozdravljanje in že smo se vozili skozi naselje, ki sem mu še zadnjič pomahal v slovo. Zapustila sva najin dolgoletni neprimerni dom, ki je še vedno prazen. Tako jaz kot moja žena sva imela rada domače živali mačke in mucke, pse in kužke. Hranila sva jih, jima dajala piti. Mnoge sem zdravil z domačimi zelišči, ko so bili ranjeni, mučeni, imeli zlomljene noge. Sem član Društva za zaščito živali v Novem mestu, mnogokrat so nam pomagali s hrano za pse in mačke. Sosedom pa so bile živali v napoto. Besed »zaščita živali« žal niso poznali, zato so bili jezni na naju. Ogovarjali so naju, da imava mačke namesto otrok. Bil sem tiho. O živalih sem pisal celo pesmice. Vse to sem povedal Društvu za zaščito živali v Novem mestu. Lahko bi ustrezno ukrepali, jih prijavili; na mojo željo jih niso, predvsem zaradi najine varnosti. Tudi glede zaščite domačih živalih je bila prisotna nizka kulturna raven, tudi na tem področju so me razočarali. DRUGAČEN OD DRUGAČNIH Vedno sem bil in vedno bom drugačen od svojih rojakov Romov. Kot Rom seveda poznam vse navade, običaje, način življenja, kulturo. To mi je bilo všeč. Nekoč. Ne pa danes oz. zdaj. Njihova kultura ni več tako dragocena, bogata in lepa kot nekoč. Niso me le civili/Neromi razočarali. Javno povem, da so me tudi Romi razočarali. Zakaj? Tega ne bom komentiral, da me ne bodo zopet ogovarjali, da Rajko samo tožari. Romi imamo dragoceno in bogato kulturno dediščino: pesniške zbirke, pravljice, prevode, knjige, zgodovino idr., vendar se tega, kako dragocena, bogata in pomembna je ta dobrina, zlasti na Dolenjskem, še vedno ne zavedajo; med njimi na desetine in stotine Romov, romski svetniki, tudi številna romska društva, ki obstajajo le na občinskih papirjih. Govorim o področju Suhe in Bele krajine, Dolenjske in Posavja. Nam, ki smo delavni, aktivni, ustvarjalni, so bili mnogi posamezni Romi, in še vedno so, »FAFŠNO« (nevoščljivi). Drugi so se nam posmehovali in so nas imeli celo za »DILINE« (neumne). Znano je, da so takšni Romi aktivni s pomočjo svojih občin le enkrat na leto, tj. ob 8. aprilu, ko praznujemo »SVETOVNO ROMANO DIVE« (svetovni dan Romov). Res pa je, da so na področju romske kulture resnično naredili »GADŽE I ROMA« (Neromi/civili in Romi) »KORAKO ANGLE« (korak naprej). Lahko bi naredili še več. Pristojni civilni organi oz. v otroških vrtcih, osnovnih šolah, na delavnicah v nekaterih romskih naseljih so zelo uspešni, zahvaljujoč učiteljem, mentorjem, pomočnikom, v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto … in ostali, ki prispevajo, pomagajo, sodelujejo na takšen ali drugačen način. Kakor koli že, jaz se v marsičem razlikujem od svojih Romov že od otroških let. Sem takšen, kakršen sem, vem, kar vem, znam, zmorem. Kot sem že večkrat poročal, je pomembno, dragoceno in bogato, da sem drugačen. Delam samostojno s srcem, dušo in telesom. Sem res čudni ptič. Imam nadnaravno dobro voljo, korajžo, nadarjenost, pridnost, vednost, delavnost, aktivnost, ustvarjalnost, moč. Vesel, srečen in ponosen sem na to oz. na sebe in svojega velikega človeka v meni, ki mi s pomočjo nebesnih sil daje takšno moč in vednost. »LAČHE VILE ALI DEVEL?« (Dobre vile ali Bog?) Na podlagi navedenega in še česa drugega sem se odločil, da s svojo ženo Jovanko ne bom več živel v romskem naselju Šmihel oz. v nobenem drugem romskem naselju. Šmihel – rad sem imel to romsko naselje od otroških let. Hodil sem v šolo, v njem sem preživel mnogo leta svojega otroštva. V tem naselju sem prvič začel aktivno delovati in pomagati Romom že leta 1980. Tam imam številne člane družine: sestro Antonijo, nečake, nečakinjo, njihove otroke, njihove vnuke, vnukinje pa sestrično ter številne sorodnike, med katerimi je tudi znana oseba, to je Bojan Tudija. Kljub temu me je to romsko naselje Šmihel, ki sem ga imel zelo, zelo rad – zelo, zelo razočaralo. Nič več ga nimam rad. Tudi Mestno občino Novo mesto sem imel rad že od otroških let. Dvanajst let je že od tega, kar so me zelo, zelo razočarali. Ravno toliko let nimam več rad te občine. Morda se mi bodo nekateri moji bralci posmehovali oz. mi ne bodo verjeli? Vendar je res. »LAČ MA HINE I JOŠ MA HILO, DA HINAVE OBČANO DU MESTNO OBČINA NOVO MESTO« (Sram me je bilo in me je še vedno, da sem bil OBČAN Mestne občine Novo mesto), da »HINO DRŽAVLJANO DU REPUBLIKA SLOVENIJA I DA HINO ČLANO DU EU« (sem državljan Republike Slovenije in da sem član EU). Vesel, srečen in ponosen sem na to, da lahko danes tako enim kot drugim »HIKO DU JAČHA« (gledam v oči). Kako pa je obratno? ROMSKI ROBIN HOOD Tako so me poimenovali NOVINARJI, ne jaz, in to upravičeno. »BORINAVE PE VAŠU MRE PHRALJA, PHENJA, ROMA« (Boril sem se za svoje brate, sestre Rome). Kot samostojni borec za zaščito človekovih pravic Romov v Sloveniji. In? »HVALA DEVLORESKE. ZMAGODŽO« (Hvala Bogu. Zmagal sem). Ker sem uspešno in aktivno skoraj 30 let pomagal Romom in bil pobudnik oz. predlagatelj kar nekaj zakonov, ki so danes znani, veljavni, uspešni. Navedeni so tudi na spletni strani. Namesto zahvale, pohvale, priznanja, nagrade – me sovražijo. Pristojni civilni organi, inštitucije in še mnogi drugi ljudje so me in me še vedno me ne marajo. Ravno tisti pristojni organi, ki bi mi lahko pomagali, a mi niso želeli pomagati. Kar pomeni, da so oz. se še vedno maščujejo meni in moji ženi Jovanki. Na račun Romov. Če bi bil CIVIL tako delaven, aktiven, prizadeven, ustvarjalen kot Rajko Šajnovič, bi ga občina nagradila oz. imenovala za »ČASTNEGA OBČANA«, Rom pa lahko o tem zopet »SAMO SANJINI« (le sanja). DOM DANIELA HALASA VELIKA POLANA Po dolgi vožnji smo končno prispeli v dom starejših občanov. Dočakali so naju vodja doma ga. Tadeja Pitz Prasel, socialna delavka ga. Sabina, glavna medicinska sestra. Pozdravili smo se in spoznali. Nekaj dni kasneje nas je pozdravil še direktor doma g. Adrej Štresel, ki se je vrnil z dopusta. Hišnik g. Mirko, njegov pomočnik g. Jožko in čistilke so najine stvari z vozičkom pripeljali v drugo nadstropje, soba št. 17. V tej sobi sva z ženo imela: sanitarije, dve postelji, mizo, stole, nočne omarice, omaro za garderobo, balkon. Namestila sva najino revno pohištvo, božje kapelice in druge zgodovinsko-kulturno pomembne dragocenosti: slike, razne listine, pohvale sem razporedil, zložil in obesil tudi na stene. Sledil je sprejem pri ge. Tadeji. Podpis pogodbe, izpolnitev in podpis nekaj obrazcev. Pravi naslov tega doma je: ČEBELA, dnevno varstvo Karitas, DOM DANIJELA HALASA VELIKA POLANA, Velika Polana 109, SI – 9225 VELIKA POLANA. Podpisala sva »Zahtevo za oprostitev plačila socialno varstvene storitve, odločbo sva dobila pozitivno rešeno. Potrebno je bilo poravnati prevoz hišnika g. Mirkota, ki je prišel po naju v Šmihel. Zahvaljujoč Centru za socialno delo Novo mesto so mojo prošnjo za oprostitev plačila prevoza v višini 232,00 EUR pozitivno rešili. Mestna občina Novo mesto je plačevala zame in za mojo ženo bivanje oz. varstvo v tem domu. Po več kot petnajstih dneh bivanja v domu mi je na mojo prošnjo in željo vodja doma ga. Tadeja dovolila, da sem imel računalnik oz. dostop do interneta preko njihove centrale doma. Posebej za ta namen so mi dali še eno mizo za nadaljevanje mojega dragocenega, bogatega, kulturnega in aktivnega ustvarjalnega dela. Dom DANIJELA HALASA VELIKA POLANA je star dve leti. Poimenovali so ga po župniku Danielu Halasu. Osebje doma, skrbniki, strežniki so bili zelo prijazni do naju. Seveda sem povedal za svojo etnično pripadnost, da sem Rom, da je moja žena po narodnosti iz BIH, da sem romski pesnik, pisatelj, prevajalec. Morda je bil ravno to vzrok, da so imeli do naju vsi zaposleni in vodstvo doma prijazen odnos, razumevanje, spoštovanje. AKTIVNOSTI V DOMU Ta dom je imel vse, kar je pomembno za domove starejših občanov. Morda še več. Morda je bil še lepši, bogatejši, bolj zgodovinski, kulturni, verski. Vsak torek ob 19. uri so imeli cerkveno mašo za krajane in oskrbovance doma poleg kuhinje. Tam so imeli velik prostor za razna kulturna, umetniška in druga srečanja, predstavitve, prireditve. Prostori so mi bili zelo všeč: bili so čisti, okrašeni s stenskimi in raznimi visečimi okrasnimi predmeti, ki so jih ročno izdelovale pridne, aktivne in ustvarjalne ženske oz. kmetice in drugi stanovalci doma v posebnem prostoru, v katerem so imeli delovno fizioterapijo z različnimi pripomočki. Ženske so ročno izdelovale raznovrstne predmete: umetne rože, risbe, pletenje. To je bila posebna delovna terapija, v kateri sva sodelovala tudi jaz in žena Jovanka. Všeč so mi bile tudi različne aktivnosti pred domom na dvorišču, npr. čiščenje buče oz. semen. Veselo smo poslušali še domačo glasbo po radiu. Kmetice so postregle s sladkimi domačimi dobrotami, piškoti, sadjem, pili smo limonado, sokove in še zaplesali so. V tem domu je bilo okoli 50 stanovalcev doma. Imeli so različne bolezni. V pritličju je bil varovani oddelek pod ključem. Imeli so kapelico, v kateri si se lahko izpovedal svojih grehov župniku, ki je obenem tudi vodil mašo. Dom je imel tudi dvigalo. Nekateri stanovalci, ki so bili težje bolni, invalidi, negibni, v komi ipd., so ležali v posebnih izolacijskih sobah. Večinoma pa so bili na invalidskih vozičkih in takšni, ki smo lahko hodili s pomočjo bergel in brez. Nekaj jih je bilo tudi takšnih, ki so radi popili kakšen kozarec ali več žgane pijače, vino, pivo. Rad sem pomagal onemoglim stanovalcem, ki so bili na vozičku nemočni, in to na razne načine: od pogovora, spoznavanja, lepih spodbudnih besed, prijaznosti, do predstavitve svojega porekla oz. narodnosti, življenjepisa. Govoril sem o otroštvu, šolanju, odraščanju, delu v zasebnih, državnih, podjetjih, o kmetovanju, navadah, običajih, kulturi, bolezni, invalidnosti. Slikal sem jih, jim povedal, da jih bom omenil v svoji novi knjigi na internetu kot pisec. Postal sem znana oseba in s tem sem si pridobil veliko zaupanja, spoštovanja in prijateljstva tako med stanovalci doma kot pri osebju in vodstvu doma. LEPOTA Na drugi strani ceste je čudovit gasilski dom, ki mi je bil všeč predvsem zaradi oblike, barve in zelene okolice. Okoli doma so v neposredni bližini stale kmečke hiše, kozolci, domače živali od ovc, koz do psov, ki so jih lastniki vodili na sprehode, mačke, razna okrasna in sadna drevesa, čudovita dvorišča z raznimi vrstami rož, grozdne brajde, ptice, ki so si naredile gnezda na drevesih pred našim domom in na zunanji steni v domu. Velike štorklje so imele gnezdo v parku pred občinsko stavbo. Občina Velika Polana ima svoj GRB v obliki štorklje. Občina ima različne zgodovinske in kulturne znamenitosti, spomenike, simbole. Z ženo sva bila v župnišču pri župniku poleg lepe cerkve, v kateri sem se predstavil in župniku podaril SVETO PISMO za otroke/BIBLIJA vašu čhavora. Ta župnik je vodil cerkveno mašo tudi v domu. Pred cerkvijo sva si ogledala lepoto dvorišča in se fotografirala pred čudovito božjo podobico; v eni izmed kapelic je bila podobica Svete Marije, Matere božje iz Medžugorja. Velika Polana je en teden praznovala svoj občinski praznik. Vsak dan so se zvrstile različne dejavnosti, kulturne, športne in druge prireditve, srečanja. Na eno izmed prireditev sem šel tudi jaz, saj je nastopal Vlado Kalember. Ob poslušanju čudovite glasbe in pesmi, ki jih je pel Vlado do 3. ure zjutraj, sem veselo pil pivo, jedel in slikal. Imel sem se res SUPER. Seveda sem že en dan prej prosil za dovoljenje vodjo doma ga. Tadejo, ki mi je prijazno dovolila. KMETJE To so pravi kmetje, ki so ohranili kulturno dediščino svoje pretekle in sedanje kmetije. Nedaleč stran smo imeli trgovino, gostilno, bar, pošto, železnino, šolo, cerkev. Lep spomin nama je ostal na prijazno poštarico go. Marijo in pošto, v kateri sva kupovala loto, pošiljala in sprejemala pošto; odprl sem poštni bančni račun, na katerega sem prejemal denarno nadomestilo. Prijeten spomin imava na prijaznega šefa in trgovke v trgovini, v kateri sva kupovala, na prijazno natakarico v gostilni, v katero sva hodila na pivo, sok in kavo. To je bila ga. Vesna, ki si je želela postati pesnica oz. pisateljica, pa ni vedela, kako začeti. Povedal sem ji, kako in na kakšen način, ter ji obljubil, da ji bom pomagal, ko bova našla drug dom oz. stanovanje. Obljubila sva, da ji bova takoj pisala in dodala točen naslov novega stanovanja. In tako sva tudi storila. Drug drugemu pišemo in poslali fotografije. Vsi so bili prijazni do naju, postali smo dobri znanci in prijatelji. DOM DANIJELA HALASA Kadilci smo kadili pred vhodom dvorišča v dom. Imeli smo dve mizi. Za vsako mizo so bili štirje stoli. Dobili smo nove pepelnike za kadilce, zahvaljujoč pokojnemu prijatelju po imenu Meša. Po njegovi zaslugi so postavili nad našimi glavami zaščitno visečo zaveso pred soncem. Morali pa bi kadilce zaščititi tudi pred dežjem, viharjem, mrazom. Zaščitna zavesa se je po nekaj dneh pokvarila. Po navodilu vodje doma ge. Tadeje je pred vhodom v dom hišnik Mirko s pomočjo Jožkota postavili betonske plošče za zemljo in sajenje rož. S pomočjo žensk so posadili kar nekaj vrst rož, ki so dom po dveh letih okrasile s svojo lepoto za mimoidoče ljudi in obiskovalce svojcev, ki so prihajali na obisk v dom. JUTRANJA KAVICA, REKREACIJA Vsako jutro sem si sam kuhal kavo, pil ter kadil. Z ženo sva vsak dan hodila na sprehode. Toliko sva prehodila, da v Šmihelu nisva toliko hodila skoraj dve leti. S tem sva prispevala k izboljšanju najinega zdravstvenega stanja. Vsak dan sem treniral tako v najini sobi kot pri delovni fizioterapiji. Imeli so več pripomočkov za vaje: kolo, kolo za invalide, pripomoček za razgibavanje nog ter drugih delov telesa, pripomočke za hrbet oz. trebuh, mišice itd. Tudi ženi sem spodbujal, da je v tem prostoru telovadila na lažjih pripomočkih. Najprej sva se morala z ženo navaditi, prilagoditi na drugačen način življenja v novem domu: na prehrano, hišni red, stanovalce doma, zaposlene in na vodstvo tega doma. Na vsakem nadstropju (1., 2., 3. oddelku) smo imeli na levem in desnem prostoru jedilnico za 8 ali več oseb, viseče omarice, hladilnik, štedilnik in televizijo. Za našo mizo smo sedeli oz. jedli sledeči stanovalci: jaz in moja žena Jovanka; pokojni prijatelj g. Stojan, ki je imel vodo v trebuhu, ga. Zofija in ga. Šemsa; na vozičku ga. Gina, ki sva jo klicala Džina; na vozičku ga. Micka, ki sva jo klicala Marija. Ostali so bili začasno v domu in so šli domov, nekatere pa so premestili v drug dom. Zdravnik je prihajal dvakrat tedensko, da je predpisal zdravila, napotnice, injekcije, opravljal preglede pri težjih bolnikih in pregledal stanovalce po naročilu pri glavni sestri oz. lastni želji posameznih stanovalcev. Tudi naju je pregledal in povedal, da sva v redu, predpisal zdravila, ki sva jih potrebovala (žena je dobivala le lekadol proti bolečinam po potrebi in tableto za spanje po potrebi). Občasno je prihajal še zdravnik psihiater. Stanovalci doma so imeli poleg znane diagnoze oz. bolezni še dodatne zdravstvene težave, zato so mnogi prosili, da jih pošljejo v bolnišnico na preglede, kontrole, sprejem. Jedli smo zajtrk, kosilo, popoldansko malico in večerjo. Vse lepo in prav. Obljubil sem vodji doma ga. Tadeji, da jih bom javno pohvalil na internetu. Res je, da sva imela osebno tudi kakšne probleme, pa smo jih z vodjo doma ga. Tadejo in z direktorjem doma g. Andrejem, s skupnim dogovorom, pogovorom, sodelovanjem uspešno rešili oz. smo našli skupni jezik in dialog. Ob tej priložnosti se osebju doma javno zahvaljujeva tako jaz kot moja žena Jovanka za trimesečno bivanje v domu, za strežbo, prijaznost, razumevanje, sožitje in spoštovanje vsem, ki so nama pomagali na kakršni koli način. ZAHVALA ZA LETO 2011 Prav lepo se z ženo Jovanko javno zahvaljujeva: 1. socialni delavki bolnišnice Novo mesto za pomoč, 2. Centru za socialno delo Novem mestu za pomoč, 3. Mestni občini Novo mesto za plačilo bivanja v domu, 4. Rdečemu križu Novo mesto za pomoč, 5. Društvu za zaščito živali Novo mesto za pomoč, 6. Branki Bukovec, Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, za pomoč, 7. Bojanu in Cvetki TUDIJA za obisk in finančno pomoč, 8. Lojzetu in Lidiji PODOBNIK za obisk in darilce, 9. Samanti Baranja za obisk, sodelovanje in darilo, 10. prijatelju Borisu Zupanu, ker brez njegove pomoči ne bi dobili primernega stanovanja v bloku, 11. pooblaščencu lastnika stanovanja v bloku g. Radetu in njegovi soprogi Bosi KAJIŠU za pomoč, 12. Centru za socialno delo Kočevje za pomoč, 13. Rdečemu križu Kočevje za pomoč, 14. Karitasu Kočevje za pomoč, 15. Antonu Gnidovcu, župniku iz Kočevja, za pomoč, 16. Marijanci Ajši Vižintin, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, za pomoč. OBISKI V treh mesecih bivanja v domu v Veliki Polani sta naju obiskala med prvimi g. Bojan in ga. Cvetka Tudija, ki sta nama obenem tudi finančno pomagala. Hvala jim še enkrat za to humano finančno pomoč in obisk. Druga po vrsti je bila prijateljica Samanta Baranja iz Maribora, ki je Rominja iz Prekmurja. Tudi tebi se javno zahvaljujeva, Samanta, za obisk in darilo. Bila je dvakrat pri naju. Po e-pošti mi je poslala 12 otroških slikanic, različne kratke zgodbe. Ko je bilo prevajanje končano, sva podpisala pogodbo in prejela plačilo. V prekmursko romščino je prevajala Samanta Baranja, v dolenjsko romščino sem prevajal jaz. Zbirka trijezičnih slikanic (slovenščina, dolenjska romščina, prekmurska romščina) je nastala v okviru projekta »Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živijo predstavniki romske skupnosti«. Ko je Samanta prišla drugič, mi je že prinesla po en izvod vseh 12 otroških slikanic in treh priročnikov. Tretji po vrsti so naju obiskali moj prijatelj g. Lojze Podobnik in njegova žena ga. Lidija. Tudi od njih sva dobila skromno darilce. Seveda se tudi njima zahvaljujeva za obisk in darilo. Iz doma sem šel 6. 9. 2011 v Ljubljano na predstavitev SVETEGA PISMA za otroke. Po mene je prišel Rom iz Prekmurja g. Marjan Horvat iz Pušče, ki ima lastno trgovino. Poleg ostalih aktivnosti je tudi predstavnik verske skupnosti. On me je tudi pripeljal nazaj v dom. Med potjo sva se bolje spoznala. Povedala sva si vsak svoj življenjepis, opisala delo, aktivnosti, ustvarjalnost. Povabil sem ga v najino sobo, da si ogleda mojo ročno narejeno okrašeno umetnost. Podaril sem mu knjigo Rajkove pesmi in čudovito ročno narejeno, okrašeno CERKEV. On mi je podaril svojo knjigo Promotor romske kulinarike. Obljubil mi je pomoč: da me bo predlagal za člana njihovega društva, da mi bo nabavil boljši računalnik in finančno pomoč v dogovoru z župnikom iz Kočevja g. Antonom Gnidovec, internet … pa ni še nič od obljubljenega. NAJINI DOBRI ZNANCI IN PRIJATELJI Ne moreva pozabiti na najine prijatelje in prijateljice, to so bili: g. Stojan, ki je umrl isti dan, ko sva zapustila dom, naj počiva v miru in SLAVA MU; na vozičku gospa Dunja, ki je bila brez ene noge; na vozičku gospod Alojz, gospod Rudi, naša soseda gospa Gina, ki sem jo klical kar Džina; Meša, ki je tudi umrl nekaj dni po najinem odhodu; ena ga. na vozičku, ki je imela PRUH do kolena, zato ne bom izdal njenega imena. Nekatere pa sem že navedel. Najbolj prijazen poleg ostalih v tem domu je bil hišnik gospod Mirko. KONČNA ODLOČITEV Nekega dne sva z ženo ugotovila, da sva še premlada za dom; to so nama med pogovorom zaupali oz. povedali tudi najini prijatelji. Želela sva si le primernega stanovanja in uspešno zdravljenje. Odločila sva se, da zapustiva dom in se preseliva v primerno stanovanju. Začela sva se zanimati in spraševati znance v Kočevju, če nama lahko priskrbijo cenejše stanovanje. Moj dolgoletni znanec iz Kočevja je iskal in iskal in končno našel za naju primerno stanovanje: neka gospa iz Kočevja po imenu Suzana nama je ponujala svojo prazno in starejšo hišo na naslovu Kočevska cesta št. 34, in to za mesečno obročno odplačevanje po 150,00 €. Razveselila sva se kot otroka, ko dobita najljubšo igračo. Seveda sva se strinjala in se dogovorila z go. Suzano, da podpiševa vzajemno pogodbo. Takoj ko bi poslala pogodbo v podpis, bi se izselila iz tega doma in se naselila v njeni hiši. A ni bilo nič od tega. Ga. Suzana se je prestrašila, ko sem ji povedal, da sva v domu. Pomislila je, da sva že prestara, hudo bolna, invalidna, nemočna, da si sama ne bova mogla pomagati. Sama mi je med telefonskim pogovorom povedala: »Bojim se, da se ne bosta mogla preživljati, jaz ne bom odgovarjala za vaju«. Od tega ni bilo nič. MOJ RESNIČNI ROMSKI PRIJATELJ Spomnil sem se na svojega dolgoletnega prijatelja iz Kočevja Borisa Zupana, ki je postal znana oseba v javnosti, legenda, ko je rešil potnike iz gorečega avtobusa. Po telefonu sem ga prosil, da nama pomaga preskrbeti poceni stanovanje v Kočevju. V kratkem času se je najina prošnja in želja dejansko uresničila. Povedal nama je, da naju že čaka prazno stanovanje, garsonjera, v bloku v prvem nadstropju, da bo mesečna najemnina 170,00 € mesečno in da lahko prideva takoj. O tem sem takoj poročal vodstvu doma in našim prijateljem. Zopet priprava, pakiranje in nova izselitev iz doma, v katerem sva živela tri mesece. Prevoznik kombija je bil zopet hišnik g. Mirko v dogovoru z go. Tadejo. NOVA SELITEV IN NASELITEV V KOČEVJE Dan odhoda je bil 13. 9. 2011. Zopet je bilo slovo žalostno, a veselo za naju z ženo Jovanko. Pozdravila sva se z vsemi prijatelji in vodstvom doma, ki so bili ta dan zjutraj prisotni. Solze žalosti so tekle tako nama kot najinim prijateljem. Pozno popoldan smo končno prispeli pred blok na naslov: Trg Svetega Jerneja 2, Kočevje. Gospod Mirko in lastnik oz. pooblaščenec lastnika, ki živi v Švici, g. Radovan sta nama pomagala znositi vse stvari iz kombija v stanovanje (garsonjero) št. 9. Še zadnji pozdrav v slovo s prijaznim hišnikom g. Mirkotom. Znašla sva se v starem oz. novem stanovanju. Postala sva: NOVA KOČEVARJA Gospod Rade Kajiš, pooblaščenec lastnika stanovanja g. Darkota Zavišiča, ki je v Švici, je zelo prijazen človek, prav tako njegova soproga ga. Bosa. Ker je bilo stanovanje prazno, sta nama priskrbela nekaj pohištva, oblačila, obutev, posteljnino, zavese ipd. Gospod Kajiš mi je povedal, da je imel s prejšnjimi podnajemniki probleme in da ima slabe izkušnje. V stanovanje naju je želel vzeti za tri mesece začasnega bivanja, pa je ubogal svojo ženo go. Boso, naj napiše pogodbo za šest mesecev bivanja, od 13. 9. 2011 do 13. 3. 2012. Takoj sva mu pošteno plačala za najemnino. To je garsonjera, skupna površina stanovanja je 24,4 m2, v bloku v 1. nadstropju, št. 9. Vesela sva, da zdaj živiva v čistem in primernem stanovanju. Imava mir, hodiva na sprehod, k maši v cerkev. Obiskov imava zelo malo. Upoštevati morava hišni red. V stanovanju imava centralno kurjavo. Televizijo nama je podaril župnik g. Anton Gnidovec. Imam tudi že internet. FINANČNA STISKA Ravno ko sva dobila stanovanje, sva se glede financ znašla na robu socialnega preživetja. Tri mesece sva trepetala in živela nečloveka vredno življenje. Brez denarja, neplačani računi; najina rešitev so bili Rdeči križ Kočevje, Karitas Kočevje, župnišče Kočevje oz. župnik g. Anton Gnidovec, gospod Rade in gospa Bosa, sestra Antonija Brezar, prijatelj Boris Zupanc in prijatelj Lojze Podobnik. Hvala Bogu se je vse dobro končalo. Šele decembra meseca 2011 sva se rešila vseh težav ter končno zaživela človeka dostojno življenje. Vsem se javno zahvaljujem za vso pomoč, ki sva jo dobila tukaj v Kočevju od 13. 9. 2011 do 20. 12. 2011. Z ženo Jovanko želiva v Kočevju prijaviti stalno bivališče. Morda pa sva z Jovanko končno našla »MENGARO MISTO STULU KHAM?« (najino mesto pod soncem) v Kočevju. Ali pa se bova morala čez šest mesecev zopet seliti? Dokler še? Kam? »NAJ MEN KRELJUTI, DA LETINAMO DU NEBO, KU DEVLORO« (Nimava peruti, da bi odletela v nebo k Bogu). »DOSTA VEČ MENGE HILO PHARIPE« (Dovolj nama je že trpljenja). »PU PURANE BERŠA, PESKE ŽELINAMO, DA ZAŽIVINAMO MANUŠANO VRIDNO ŽIVLJENJI« (Na stara leta si želiva zaživeti človeka vredno življenje). Kako bo v naprej? »DOVA SAMO DEVLORO, DŽANI« (To le Bog, ve), »KA LE DIKERAMO RADO I OV, DIKERI MENDE RADO«, (ki ga imava rada in on ima rad naju), »VAŠU DOVA UČASI MENI I JOVANKA PHIRAMO DU KHENGERI DU KOČEVJE« (zato jaz in Jovanka hodiva včasih v cerkev v Kočevju). »MANGAMO I MOLINAMO, DA MENGE, POMOZINI DEVLORO« (Prosiva in moliva, da nama pomaga Bog). REVŠČINA ŠE ŽIVI Lakota je bila najina dnevna spremljevalka. Ne vidim in ne najdem več izhoda iz tega začaranega kroga. Sprašujem se, le kdo bo pomagal in rešil mene in mojo ženo? Poskusil sem marsikaj, napisal nešteto pisem – prošenj za pomoč. Vedno sem naletel na gluha ušesa, da ne omenjam pristojnih organov občine in tudi specifičnih državnih organov. Hudo mi je in izgubljam voljo do življenja. Nekaj se mora zgoditi, da se bo prekinila ta mora. Menim, da je moje ustvarjanje tudi delo, saj dnevno pišem po več ur in ne pišem zase, ampak za zanamce – s pisanjem ustvarjam romsko kulturo in se trudim, da naš romski jezik ne bo zamrl. Že s tega stališča bi morala družba poskrbeti za moje dostojno življenje. Nikoli nisem kradel, nimam pogojev, da bi nabiral zelišča, odpadne surovine in se šel – dejavnosti, ki jih ne želim komentirati. Moja žena je z dneva v dan bolj bolna, težko hodi, kakor tudi jaz. Bojiva se, kdo bo za naju nabiral hrano »po posodah za smeti«. Ne bom tiho, kričal bom glasno in se boril za svoje dostojanstvo, saj sem vendar – le človek. Če država ni sposobna, da me reši, naj me ubije – hitro, ne na obroke, kot zdaj to počne. Edino, če čakate, da bova midva z ženo zaključila to zgodbo. Ne grozim, govorim iz obupa in s solzami v očeh. V zvezi z omenjeno problematiko sem vas »TABAREDE RAJA« (velika gospoda) večkrat obvestil, vendar pa nihče ni ukrepal, kaj šele, da bi prišel pogledat. Zadnji ukrepi posameznih služb so bili sila nečloveški in osnovani na puhlih temeljih. Predvsem bi rad poudaril, da nisem od državnih organov pričakoval takšne reakcije, pričakoval sem strokovno pomoč in seveda rešitev v smislu zdravega in varnega bivanja. Iz vsega tega pa lahko sklepam, da me skušajo na grob način utišati in na ta način prikriti dejstva, ki so vezana na mojo tako imenovano »enajsto božjo zapoved«. Poleg vseh težav, ki sem jih že navedel, poleg tega da sem star 64 let, sem »DU VODŽI JOŠ VAVIK TERNO« (v srcu še vedno mlad). Imam revmatična obolenja (bolečine v hrbtenici, ramenih, vratu, obrabljeno desno roko), a še vedno hodim ponosno in pokonci. Še vedno vztrajam, delam, aktivno ustvarjam »ROMANI KULTURA I DAJAKARI ČHIB« (romsko kulturo in materni jezik), ukvarjam se z ročno umetnostjo. Nekoč v prihodnosti bosta pomembna in dragocena romska kultura dediščina in romska resnična zgodovina! Moja znana dela od leta 1982 do 1988: - Leta 1982: Moja prva romska pesem »ROMORO ČORORO« (Reven Cigan). - Leta 1983: »ROMANO SLOVARI« (Romski slovar) v narečju dolenjskih Romov. - Leta 1984: začel sem pisati dvojezične romske pesmi. - Do leta 1988: sem avtor, prevajalec in odgovorni urednik prvega romskega časopisa na Dolenjskem s strokovno pomočjo, tiskal in izdal OO ZSMS iz Novega mesta pod naslovom: BILTEN ROM, »ROMANE CAJTINGE« (Romski časopis) in »ROMANO LIL« (Romski list). (ŠE) NEIZDANA DELA, čakajoča na izid: - Leta 1989: v romščino sem prevedel romsko zgodovino »ROMA, KON HINETE?« (Romi, kdo ste?) znanih avtorjev. - Prevod pravljic »SNEGULJČICA, TRNULJČICA«. - - Mojo pravljico »NARHEDE ROMANO MUZIKANTO« (NAJBOLJŠI CIGASKI MUZIKANT) je odkupila ga. Brigita Leban oz. PRODUKCIJA gledališče BIČIKLETA za otroško lutkovno predstavo oz. gledališče. - Prevod verske literature »DARA KU DEVLORO« (Vrata k Bogu). - Prevod učbenika za prvi razred 9-letne osnovne šole SLOVENŠČINA 1, DELOVNI ZVEZEK. - Prevod CICIBAN – od 6. leta dalje. - Sem avtor nove knjige »OVI ROM, MRO ČAČIPE« (Biti Rom, moja resnica). - Sem avtor številih novih romskih pravljic. - Sem avtor in prevajalec znanih otroških pesmi in otroških igric, romskih šal, ugank, otroških stripov. - Sem avtor zapisane dolenjske romščine pri romski skupini na Dolenjskem (romski slovarček). - »DŽILAVA« (Pesmarica): v dolenjsko romščino sem prevedel »MUZIKANE MAČKICE« (Glasbene muce). - Sem avtor in prevajalec še številih drugih oz. novih romskih pesmi v dolenjski romščini. Čakam na prijazne in predvsem poštene sponzorje, založnike, urednike, lektorje ipd., ki me ne bodo izkoriščali, kot so me že nekateri, ki jih ne želim javno izdati po naslovu, imenu in priimku. IZVIRNA IZDANA DELA: - Šajnovič, Rajko (1995). Pot = Drom. Novo mesto: Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba. - Šajnovič, Rajko (2000). Biti Rom, romski otrok = Ovi Rom, romano čhavoro. Novo mesto: Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba. - Šajnovič, Rajko (2005). Romske pravljice = Romane vištorje. Novo mesto: Goga, 2005. - Podobnik, Lojze, Šajnovič, Rajko (2010 [i. e.] 2011). Rajkove pesmi = Rajkoskare džilava. Šentjernej: samozal. L. Podobnik. V DOLENJSKO ROMŠČINO PREVEDENA IN IZDANA DELA: - Prešeren, France (2006). Džilavani buti i džilava: izbirimbe = Poezije in pesmi: izbor; prevod v romski jezik Rajko Šajnovic. V Ljubljani: Karantanija. - Podobnik, Lojze (2007). Romov krik = Romano čingadibe, prevod v romski jezik Rajko Šajnovič; spremni besedi Rajko Šajnovič, Jože Zupan. Ljubljana: Karantanija. - Wright, Sally Ann (2011). Biblija vašu čhavora, prevod iz slovenščine Rajko Šajnovič. Ljubljana: Družina. - Mojca Pokrajculja: ljudska pravljica v slovenskem in romskem jeziku (2011), prevod Rajko Šajnovič. Novo mesto: Društvo za razvijanje prostovoljnega dela. - Prevod 12 TRIJEZIČIH OTROŠKIH SLIKANIC (2011), ko so izšle v okviru projekta »Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živijo predstavniki romske skupnosti«: o Haxhia, Miranda (2011). Punčkin nos = Babutkakro nak = Punčkakaro nakh; prevajalka v slovenski jezik Jerneja Jager, prevajalka v prekmursko romščino Samanta Baranja, prevajalec v dolenjsko romščino Rajko Šajnovič. Ljubljana: Pedagoški inštitut, Razvojno-raziskovalni center pedagoških iniciativ Korak za korakom. o Baghdasaryan, Rouzanna (2011). Tema = Šitišaugo = Tama; prevajalka v slovenski jezik Tatjana Vonta, prevajalka v prekmursko romščino Samanta Baranja, prevajalec v dolenjsko romščino Rajko Šajnovič. Ljubljana: Pedagoški inštitut, Razvojno-raziskovalni center pedagoških iniciativ Korak za korakom. o Brezinova, Ivona (2011). Doroteja in njena očala = I Doroteja te lakre očaule = Doroteja i lakare špeglja; prevajalka v slovenski jezik Tatjana Vonta, prevajalka v prekmursko romščino Samanta Baranja, prevajalec v dolenjsko romščino Rajko Šajnovič. Ljubljana: Pedagoški inštitut, Razvojno-raziskovalni center pedagoških iniciativ Korak za korakom. o Brunel, Aude (2011). Gremo na delo = Žas pri buti = Džam pu buti; prevajalka v slovenski jezik Jerneja Jager, prevajalka v prekmursko romščino Samanta Baranja, prevajalec v dolenjsko romščino Rajko Šajnovič. Ljubljana: Pedagoški inštitut, Razvojno-raziskovalni center pedagoških iniciativ Korak za korakom. o Zake, Daiga (2011). Pomaranče za vse = Pomarandžnen mištu sa = Komaranče vašu sa; prevajalka v slovenski jezik Jerneja Jager, prevajalka v prekmursko romščino Samanta Baranja, prevajalec v dolenjsko romščino Rajko Šajnovič. Ljubljana: Pedagoški inštitut, Razvojno-raziskovalni center pedagoških iniciativ Korak za korakom. o Vujadinović, Nenad (2011). Roni = Roni = Roni; prevajalka v slovenski jezik Tatjana Vonta, prevajalka v prekmursko romščino Samanta Baranja, prevajalec v dolenjsko romščino Rajko Šajnovič. Ljubljana: Pedagoški inštitut, Razvojno-raziskovalni center pedagoških iniciativ Korak za korakom. o Voskoboinikov, Valery (2011). Ledena sveča = Gjegoskri mumeli = Ledoskari sviča; prevajalka v slovenski jezik Jerneja Jager, prevajalka v prekmursko romščino Samanta Baranja, prevajalec v dolenjsko romščino Rajko Šajnovič. Ljubljana: Pedagoški inštitut, Razvojno-raziskovalni center pedagoških iniciativ Korak za korakom. o Hudicourt, Caroline (2011). Mango za dedka = Mango mištu papo = Mango vašu phurano dade; prevajalka v slovenski jezik Jerneja Jager, prevajalka v prekmursko romščino Samanta Baranja, prevajalec v dolenjsko romščino Rajko Šajnovič. Ljubljana: Pedagoški inštitut, Razvojno-raziskovalni center pedagoških iniciativ Korak za korakom. o Baghdasaryan, Rouzanna (2011). Miško hoče pobegniti = U Miško kaumel te ispidel = Miško kanini naši; prevajalka v slovenski jezik Jerneja Jager, prevajalka v prekmursko romščino Samanta Baranja, prevajalec v dolenjsko romščino Rajko Šajnovič. Ljubljana: Pedagoški inštitut, Razvojno-raziskovalni center pedagoških iniciativ Korak za korakom. o Liliom, Laura (2011). Ti si moj res dober prijatelj = Tu sal mro igen lačho pejtauši = Tuni hinas mro zares lačho kolega; prevajalka v slovenski jezik Jerneja Jager, prevajalka v prekmursko romščino Samanta Baranja, prevajalec v dolenjsko romščino Rajko Šajnovič. Ljubljana: Pedagoški inštitut, Razvojno-raziskovalni center pedagoških iniciativ Korak za korakom. o Kruk, Halya (2011). Najmanjši = Lektikneder = Nartiknede; prevajalka v slovenski jezik Jerneja Jager, prevajalka v prekmursko romščino Samanta Baranja, prevajalec v dolenjsko romščino Rajko Šajnovič. Ljubljana: Pedagoški inštitut, Razvojno-raziskovalni center pedagoških iniciativ Korak za korakom. o Tavadze, Olesya (2011). Bajko in Paskualina = U Bajko te i Paskualina = Bajko i Paskualina : zgodba o dveh prijateljih = paramisi palu duj pejtauškja = mothavibe vašu duj kolega; prevajalka v slovenski jezik Tatjana Vonta, prevajalka v prekmursko romščino Samanta Baranja, prevajalec v dolenjsko romščino Rajko Šajnovič. Ljubljana: Pedagoški inštitut, Razvojno-raziskovalni center pedagoških iniciativ Korak za korakom. POLITIČNA PARTICIPACIJA ROMOV Nič več se ne ukvarjam z reševanjem romske problematike. Odstopil sem od vseh dolgoletnih aktivnosti kot »ROMANO POLITIKO« (romski politik). Odstopil sem že kot: - samostojni borec za romske pravice, - član ZZD (Zveza za Dolenjsko) Novo mesto, - član SD (Socialnih demokratov) Slovenije. Vsekakor bom Romom pomagal tudi v prihodnosti s pomočjo pesmi, pravljic, knjig oz. z romsko kulturo kot samostojni in svobodni umetnik, aktivist in ustvarjalec na področju romske kulture. Poleg tega je res, kot je v eno izmed svojih pesmi napisal moj prijatelj Lojze: Če si Rom, si še vedno le CIGAN! Če si Brajdič, si še vedo le CIGAN! Na koncu bi se rad zahvalil tako Romom kot Neromom/civilom, s katerim sem v teh letih sodeloval, kjer koli že, vsem, ki so mi pomagali na tak ali drugačen način. Kličem vsem Romom, zlasti mlajši romski populaciji: »ŠOLINI, ŠOLINI I JOŠ ŠOLINI PE, BUT PE SIKAVI, KERI BUTI, POMOZINI JEK AVRESKE«, (Šolanje, šolanje in še šolanje, veliko se učite oz. izobražujte, delajte, pomagajte drug drugemu), »ŠOLINI HILO I OVELA EDINO POGOJI, DA OVENA CIVILIZIRIMBE I DA ŽIVINENA MANUŠANO VRIDNO ŽIVLJENJI« (šolanje je in bo edini pogoj civilizacije za človeka vredno življenje). »MA, DA TUMENDE OVI LAČ, KA HINETE ROMA« (Naj vas ne bo sram, ker ste Romi), »TE TUMENDE NA OVI LAČ, KA VAKEREN DAJAKARI ČHIB« (naj vas ne bo sram maternega jezika), »JER ROM HINEHE I ROM OVEHA, DOK OVEHA DŽIVDO« (kajti Rom si bil in Rom boš, dokler si živ). »TERNE ROMA. VESALO, BAJTALE I PONOSNO OVENA, AKO PHIRENA PU MRO DROM« (Mladi Romi. Veseli, srečni in ponosni boste, če boste hodili po moji poti). »VAŠU DOVA ROMA, TUMEDE AKHARO:« (Zato Vas, Romi, kličem:) »UPRE ROMA!« (Dvignite se, Romi!) In še voščilo vsem Romom, Sloveniji in EU: »SASTO I BAJTALO NEVO BERŠ 2012!« (Zdravo in srečno novo leto 2012!) »DEVLEHA.« (Zbogom.)ZAČASNI KOČEVARZAČASNI KOČEVAR 22:12, 22. 12. 2011 .. Avtor Gost - domača stran .. Uredi .. Zbriši Moj novi naslov je: Rajko Šajnovič Trg Svetega Jerneja 2 1330 Kočevje e-pošta: rajko.jovanka@amis.net tel. 01 6205937 mobi: 031 296498 + 41 805493Romska kultura je še bogatejšaDragi otroci, starši, vzgojitelji in vsi ljubitelji branja, V rokah nekateri že držite ali pa še boste 12 otroških risanic – trijezične slikanice, ki so napisana v slovenskem jeziku, prekmurski in dolenjski romščini. Besedilo v slovenskem jeziku je ponazorjeno s črno barvo, modra barva označuje prekmursko romščino, vijolična pa dolenjsko romščino. Glede na pestrost in raznolikost romskega jezika v slovenskem prostoru imajo slikanice na koncu vsake strani prazen prostor, ki je namenjen temu, da ga za potrebe lažjega razumevanja s pomočjo otrok, staršev ali romskih pomočnikov zapolnite z besedilom v romskem narečju, ki se uporablja v okolju, kjer romski otroci živijo. Veseli bomo, če boste prazen prostor zapolnili tudi s kakšnim drugim maternim jezikom. Trijezične slikanice so namenjene vsem, ki se pri svojem delu ali v vsakdanjem življenju soočajo s stvarnostjo romskega življenja in odprtostjo za sprejemanje bogastva romske kulture in jezika. Naslovi 12 otroških slikanic: 1. Ti si moj res dober prijatelj, 2. Mango za dedka, 3. Gremo na delo, 4. Doroteja in njena očala, 5. Najmanjši, 6. Tema, 7. Bajko in Paskualina, 8. Miško hoče pobegniti, 9. Ledena sveča, 10. Punčkin nos, 11. Pomaranče za vse, 12. Roni. Avtor: Nenad Vujadinovič Ilustratorka: Emil Für Prevajalka v slovenski jezik: Tatjana Vonta Prevajalka v prekmursko romščino: Samanta Baranja Prevajalec v dolenjsko romščino: Rajko Šajnovič Lektura v slovenskem jeziku: Katarina Mihelič Lektura v romskem jeziku: Samanta Baranja Uredili: Tatjana Vonta, Mateja Režek, Jerneja Jager, Samanta Baranja, Petra Zgonec Poleg 12 otroških risanic so priloženi še tri priročniki za animatorje pod naslovom: »Odpiramo čarobna vrata« Beremo in učimo se z otroki. Dejavnosti z 2-3 leta starimi otroki z 4-5 let starimi otroki in z 6-8 let starimi otroki. Ob knjigah iz bralnega kotička ISSA. Trijezične slikanice so nastale v okviru projekta »Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živijo predstavniki romske skupnosti«…. Vesel, srečen in ponosen sem, da sem lahko prevedel otroške risanice v dolenjsko romščino. Vesel sem, da smo s temi otroškimi risanicami naredili zopet »BARO KORAKO Želim Vam obilo užitkov ob branju! Delno je povzeto. Rajko Šajnovič ČHAVORANI BIBLIJA PU ROMAEOtroško Sveto pismo v romščini V mesecu juniju je v založbi Družina izšla v romščino prevedena knjiga BIBLIJA VAŠU ČHAVORA, SVETO PISMO ZA OTROKE avtorice Sally Ann Wrighr in ilustratorja Honora Ayresa. Knjigo je iz slovenščine prevedel v romski jezik dolenjski romski pisatelj in pesnik Rajko Šajnovič. Rajko je v zvezi s knjigo povedal: »To je v Sloveniji prvo SVETO PISMO za otroke, ki je bilo prevedeno v romščino. Knjigo sem prevajal z veseljem in moram poudariti, da sem zaradi tega zelo ponosen. Knjiga bo vsekakor pripomogla k temu, da se bodo romski otroci lahko z verskimi vsebinami srečevali v svojem jeziku in da bo knjiga postala nekakšen most med Romi in Cerkvijo.« Knjiga je sestavljena iz zanimivih zgodb, ki so prilagojene otroškemu razmišljanju in besede tečejo tekoče. Besedila so oblikovana pripovedno in so enostavna za odraslega bralca, otroku pa omogočajo razmišljanje in porajajo vprašanja. Vsebine v knjigi so zanimive i poučne in kar je najbolj pomembno, da niso dolgočasne. Lepe in zanimive so tudi ilustracije, ki so izdelane na podlagi posameznih zgodb. Knjiga je istočasno izšla kot samostojni projekt tudi v slovenskem jeziku. Rajko Šajnovič je povedal: »Bog je naš romski DEVEL. Bog, je vedno z nami in med nami. Božje kraljestvo je omenjeno tudi v naših romskih pesmih, pravljicah, knjigah … Povsod ga hvalimo, kličemo na pomoč – v dobrem in slabem, v sreči, nesreči, ljubezni, bolezni. In tudi mi Romi pravimo: »DEVEL, SA HIKI SA DŽANI, GRIHO PE NA TROMI KERI« (Bog vse vidi, vse ve, greh se delati ne sme). Menim, da je z izdajo omenjene knjige bil storjen velik korak na področju odnosov med romsko skupnostjo in Cerkvijo, ki je romskemu človeku ponudila verske vsebine zapisane v njegovem jeziku. Hvala Rajku Šajnoviču, kočevskemu župniku Antonu Gnidovcu, odgovornemu uredniku Tonetu Rodetu in podjetju Družina d. o. o., ki so poskrbeli, da je knjiga izšla. Knjiga je lepa in zanimiva za branje. Vsekakor pa je bogat prispevek na področju romske kulture, na področju pisane romske besede, ki je bila nekoč le nekakšna skrivnostna govorica, ki smo ji rekli ciganščina. Lojze Podobnik Prvič v Sloveniji
Prvič v Sloveniji prevedeno v romščino oz. v narečju in dialektu Romov na Dolenjskem!
Knjigo v slovenskem prevodu
lahko naročite na Naslov: Družina d.o.o tel. (01) 36 02 828 (naročanje) BIBLIJA Vašu čhavora V romščino je prevedel: Rajko Šajnovič Knjigo v romščino lahko naročite na naslov: Rajko Šajnovič DOM DANIELA HALASA Velika Polana 109 9225 Velika Polana Tel. 031296498 e-pošta: rajko.sajnovic@gmaiel.com Cena: 10,00 EUR Romska kultura umetnostSporočilo za Medobčisko društvo invalidov Novo mesto! Prosim Vas javno, da mi vrnete oz. pošljete moje kulturo - umetniško ročno delo: »LOVSKA KOČA« z mojim podpisom! Takole sem poslal e-pošto na naslov: drustvo.invalidov.novomesto@t-2.net Spoštovani, Od začetka mojega članstva pri Vas sem za predstavitev razstave med drugim dal svojo umetniško delo oz. LOVSKO KOČO od slame. Svojo sliko sem dal le začasno za razstavo. Podaril pa sem številne moje slike različne dimenzije, ki jih je pokojni tajnik g. Zvone podaril našim članov za deseto, petnajsto in…Obletnico članstva v društvu invalidov Novo mesto…Potem pa se nisem več oglasil. Minila so leta in moja umetnost je vse do danes pri Vas. Sedaj pa greva oba z ženo v domu starejših občanov v okolici Murske Sobote. Tam bom odprl ROMSKI MUZEJ. V njem bom hranil vsa moja dosedanja ustvarjalna dela in mojo ročno umetnost od različnih umetnin. Med drugim tudi navedeno LOVSKO KOČO. Zato Vas vljudno in prijazno prosim, da mi najkasneje do petka, 10. 06. 2011 vrnete mojo LOVSKO KOČO z mojim podpisom. Sliko LOVSKE KOČE mi lahko osebno prinesete k meni domov v Romsko naselje Šmihel ali pa mi pošljite po pošti na moj naslov: Rajko Šajnovič Pot v gaj 24 8000 Novo mesto Prosim Vas za razumevanje. S spoštovanjem, Lep pozdrav, Rajko Šajnovič ----- Original Message ----- From: Rajko Šajnovič To: drustvo.invalidov.novomesto@t-2.net Sent: Friday, June 03, 2011 3:47 PM Subject: Zgodovinska umetnost Dobil sem odgovor, citiram: Ni predsednika Alojz Goloba do 15. 06. 2011 Jaz sem odgovoril nazaj, citiram: Slika LOVSKE KOČE ni od predsednika. Slika je moja. Jaz jo nujno potrebujem nazaj. Verjamem, da ne boste kršili moje avtorske pravice?... Iz doma Velike Polane pa pošiljam sledeči dopis: Prosim, da mi pošljete mojo umetniško delo LOVSKA KOČA na novi naslov: DOM DANIJELA HALASA Velika Polana 109 9225 Velika Polana Prepričan sem in verjamem, da predsednik ne bo imel nič proti in da bo upošteval moje avtorske pravice? Lep pozdrav, Rajko Šajnovič Romski klic na pomočSPOROČILO ZA JAVNOST Zadeva: Prošnja za pridobitev dovoljenja bivanja v stanovanju v bloku na Smrečnikovi ulici št. 8 v Novem mestu – ali:_DOM STAREJŠIH OBČANOV? Podpisani Rajko Šajnovič roj. 10. 12. 1947 leta. Stanujoč Pot v Gaj 24, 8000 Novo mesto, delovni invalid III. Kategorije, poročen, brez otrok, brez premoženja; uživalec denarnega nadomestila, ki je edini vir preživljanja ( 378, 34 EUR). Tudi žena Jovanka je bolna in nesposobna za delo; sem romski pesnik, pisatelj, prevajalec, pravljičar. Pišem Vam, ker bi rad dovoljenje za bivanja v bloku na Smrečnikovi ulici 8 v Novem mestu. Živim v neprimernem stanovanju; kjer ni sanitarij, huda nadloga so vlaga, mraz, plesen in ščurki. Moja največja želja je, da bi se z ženo izselila - iz tega, za najino zdravje škodljivega stanovanja, oz. iz romskega naselja Šmihel pri Novem mestu. Že več let prosim za drugo primerno stanovanje pa ga ni oz. ne poznam več človeka, ki bi pomagal in rešil moj najhujši stanovanjski problem. Mestna občina Novo mesto je GLUHA, Center za socialno delo Novo mesto je SLEP. S strani države od Ministrstva za okolje in prostor do predsednika Vlade RS – vsi mi pošiljajo Prosim Vas za pomoč in rešitev mojega stanovanjskega problema. Znano mi je, da je že več let prazno stanovanje v pritličju bloka na Smrečnikovi ulici št. 8, v Novem mestu. Lastnik tega stanovanja je V tem stanovanju bi z ženo lahko zaživel človeka vredno življenje in imel bi primerne pogoje za ustvarjalno delo na področju kulture; to stanovanje bi mi polepšalo in izboljšalo kakovost življenja in bi bilo primerno za naju z ženo, ki sva invalida. Pristojno ministrstvo prosim, da mi dovoli in odobri bivanje v tem stanovanju. Obljubim da ne bom v napoto, da ne bodo imeli z mano nobenih težav. Za ugodno rešitev prošnje in za Vaš cenjeni odgovor se Vam že vnaprej lepo zahvaljujem. Rajko Šajnovič V prilogi Vam pošiljam nekaj zapisov, ki Vam jih ponujam z namenom, da o meni dobite realno sliko in naj bodo kot nekakšno priporočilo. MOJE ŽIVLJENJE Moje življenje je bilo vedno v nasprotju z mojimi željami in pričakovanji. Zgodilo se je nešteto dogodkov, zaradi katerih me je bolelo in zaradi katerih še danes trpim. Rodil sem se v revščini in sedaj želim zaživeti s svojo ženo Jovanko, "ČLOVEKA VREDNO ŽIVLJENJE" Pa vendar se včasih počutim zelo bogat. Nisem tipičen predstavnik dolenjskih Romov. Pa ne zato, ker sem pesnik in znam pisati, ampak zato, ker hočem biti drugačen – ČLOVEK, ki v srcu nosi ljubezen do vsega, kar je romskega. Rad imam naš jezik in naše običaje, zato se velikokrat vračam v okrilje svojih spominov, iz katerih črpam vsebine, ki jih zapisujem in pesniško obdelujem. Vsepovsod sta me preganjala revščina in trpljenje, nečloveški odnosi in večno zaničevanje so v meni puščali brazgotine. Ljudje so me vedno označevali kot cigana, ki sodi poleg smetišča in se ne zna obnašati. Veliko sem »kričal« in se boril za svoje in romske pravice, vendar sem bil le malokrat uslišan. Ni bilo ljudi, ki bi mi prisluhnili, me razumeli, mi pomagali. Vse to je v meni ubijalo moč in povzročalo vse več bolečine, ki je kipela in v obliki besed in stavkov lajšala mojo dušo. Vedno sem hotel biti drugačen, pa mi ni uspevalo, zato ker sem bil zaznamovan z revščino, s ciganskim vonjem, cigansko besedo in preprostostjo. Predvsem pa sem vedno hotel ostati človek in na človečnosti še danes gradim svoje življenje. Takole so o meni napisali v PRIPOROČILU, ki so ga poslali meni in na naslov Mestne občine Novo mesto: Vlada Republike Slovenije Urad za narodnosti Na Uradu Vlade RS za narodnosti menimo, da je Rajko Šajnovič eden najpomembnejših romskih pesnikov, pisateljev in prevajalcev v Sloveniji. Glede na svoje prizadevno in bogato pesniško, pisateljsko in prevajalsko ustvarjanje Rajko Šajnovič ne predstavlja le dolgoletnega borca za pravice romske etnične skupnosti v Sloveniji, pač pa s svojim kulturnim ustvarjanjem bogati tudi širši slovenski kulturni prostor. Rajko Šajnovič je za romsko etnično skupnost v Sloveniji naredil največ prav na kulturnem področju. Kot pesnik, pisatelj, prevajalec, pravljičar, svobodni umetnik in predvsem znana oseba tako v slovenskem prostoru kot tudi drugod po svetu, predstavlja skozi svoje aktivno, humano in ustvarjalno delo pomemben most med romsko kulturo v Sloveniji in kulturo večinskega prebivalstva. Napisal je številna dela: npr. pesniško zbirko »Pot/Drom«, knjigo »Biti Rom, romski otrok«, prevedel je »Poezije in pesmi« Franceta Prešerna, knjigo »Romske pravljice«, prevedel pesmi »Romov krik« Lojzeta Podobnika, pesniško zbirko »Rajkove pesmi« v soavtorstvu z Lojzetom Podobnikom, v romščino je prevedel pravljice »Sneguljčica, Trnuljčica, Rdeča kapica«, prevedel »Učbenik za prvi razred – 9 letne OŠ«, prevedel »Otroški ciciban od 6. leta dalje«, napisal »Romsko – slovenski slovar v Dolenjskem narečju«, v romščino je v celoti prevedel knjigo o zgodovini Romov »Romi, kdo ste?» znanih avtorjev, je avtor, prevajalec, urednik prvih romskih revij v Suhi in Beli krajini, Dolenjske in Posavja »Bilten Rom«, »Romski časopis« in »Romski list«, napisal »Romska zbrana dela«, prevedel pesmarico »Otroške pesmi« in pesmarico »Glasbene muce«, napisal je »Otroške igrice«, «Otroški strip«, prevedel je 12 »Otroških slikanic ter slovarček posameznih besed slikanic« v dolenjsko romščino v sodelovanju z Pedagoškim inštitutom v okviru projekta »Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živijo predstavniki romske skupnosti«, ki ga vodi gospod Miran Komac z Inštituta za narodnostna vprašanja. Že v kratkem bo javnosti predstavljena tudi Verska literatura prevoda SVETEGA PISMA oz. »BIBLIJA VAŠU ČHAVORA/ Biblija za otroke«, je avtor romske pravljice »Najboljši ciganski muzikant«, »Gledališče BICIKLETA je namreč vašo pravljico uporabilo kot predlogo za otroško lutkovno predstavo«… Na Uradu Vlade RS za narodnosti menimo, da je delo Rajka Šajnoviča izrednega pomena za celotni slovenski kulturni prostor, najbolj pa za Mestno občino Novo mesto in njeno kulturno podobo. Dela Rajka Šajnoviča nosijo globlji značaj in niso izključno komercialnega pomena, predvsem pa kažejo aktualen in inovativen pristop k razumevanju romske kulture v Sloveniji ter s tem pozitivno vplivajo na sobivanje, prijateljstva, sožitja in medsebojnega sprejemanja dveh zelo različnih kultur…. Pesnikj Lojze Podobnik pa je o meni napisal takole: REVŠČINA ŠE ŽIVI Dobri ljudje, ne dovolimo, da v naši bližini živijo lačni ljudje, ljudje, ki se hranijo s smetmi, ki smo jih odvrgli mi, ki se še ne zavedamo lakote in takšnih težav, ki pestijo Rajka in njegovo ženo. Sram me je, da nisem spoznal njegove revščine in da mu nisem dovolj pomagal. Rajka zelo dobro poznam, kot literarnega ustvarjalca, poznam njegove knjige, pesmi, pravljice, zgodbe in še marsikaj, kar je zapisano na spletnih straneh; Rajko je resnično veliko naredil za romsko kulturo, saj je bil prvi dolenjski Rom, ki je začel pisati v romščini, ki je neumorno zbiral in zapisoval pristne romske besede, beležil običaje in dogodke – menim, da je za romsko ljudstvo pomemben mož in ta zapis naj bo v opomin vsem romskim funkcionarjem in hkrati apel, da pomagajo svojemu človeku, da bo zaživel dostojno življenje. Res je, da vsi čutimo pomanjkanje: eni bolj, kot drugi, a to ni razlog, da smo brezčutni do sočloveka, ki trpi in zgublja voljo do življenja. Vplivajmo na odgovorne ustanove in posameznike, pomagajmo Rajku Šajnoviču. To naj bo vaš izziv: pokažite svojo humano moč in rešite Rajka iz obupne situacije, saj je vendar vaš človek in ne tako malo pomemben mož. Dobri ljudje, pomagajte mi, da rešimo Rajkove težave… Za ugodno rešitev moje prošnje se že v naprej lepo zahvaljujem. Opravičujem se Vam za Vaš dragoceni čas in za morebitne pisne napake. Rajko Šajnovič Romska revščina še živiROMANO ČORORIPE JOŠ ŽIVINI To kar se dogaja danes v Sloveniji je nezakonito. To vedo celo nepismeni Romi. Mene, ki sem pošten in reven Rom pa znajo preganjati za neplačani dolg že samo za 10,00 EUR. Po zakonu pravijo. Položnice celo od leta 2008 so me spravile na finančno oz. beraško palico. Zaostali dolg s stroški vred znese že okoli 1.500 EUR. Le od kod naj vzamem denar? Kako naj se rešim tega dolga? Ni pomoči. Ni rešitve. Ni človeka, ki bi mi pomagal me rešil...Ni humanitarnih društev, rdeči križ, Karitas...Da bi mi pomagali oz. rešili dolga revnemu romskemu invalidu...Denarno nadomestilo prejemam v višini edinega vira preživljanja 378, 34 EUR. Če odštejem vse poravnave plačila obveznosti; stari kredit, elektrika, voda, smeti, zavarovanje, telefon, internet...Mi čistega denarja ostane najmanj 10, 00 EUR oz. 50,00 EUR mesečno. Žena je tujka, nezaposlena, bolna in ne prejema nobene oblike socialne denarne pomoči. In zopet je v bolnici na zdravljenju pod diagnozo (išias), pravijo zdravniki. Boljše je bilo, ko je lahko hodila od hiše do hiše od bloka do bloka od smetnjaka do smetnjaka...Za hrano. Za preživetje. Za človeka ne-vredno življenje...Sedaj pa niti tega ne zmore več od bolečin…Kaj pravi Zakon o tujcih, ki so zastaljno prijavljeni v Sloveniji glede upravičenosti do prejema socialno denarne pomoči? Na centru za socialno delo Novo mesto pravijo, da ji ne pripada? Da je moje denarno nadomestilo še ne 400, 00 EUR. Zadosti za preživetje mene in moje žene? Kdo ima prav in kdo ne? Dejstvo je, da to pomeni kršenje ženskih pravic tujke. Mar ne? Zahvalimo se lahko le posameznim in prijaznim ljudem za začasno pomoč v obliki prehrane. Zahvalim se Centru za socialno delo Novo mesto za dodatno socialno denarno pomoč v višini še ne 12, 00 EUR mesečno za kakšen paket s prehrano s strani rdečega križa Novo mesto. Zahvalim se Rdečemu križu Novo mesto za plačilo posameznih položnic. Zahvalim se ga. Branki Bukovec - društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto za podaritev nekaj pomembnih pisarniških potrebščin...Ko poslušam in gledam po televiziji kaj delajo številni posamezni ljudje v Sloveniji, kot so: Župani, poslanci, ministri, direktorji in...Ko čudežno izginjajo MILIJONI EVROV...Si sam pri sebi mislim: Če bi jaz imel toliko denarja bi plačal vse neplačane dolge v celoti. Pomagal bi revnim, onemoglim, osamljenim, bolnim, invalidnim ljudem, družinam, otrokom...A žal ne morem pomagati, ker sem sam nemočen, reven Rom, ki še KRASTI NE ZNAM...Včasih prodam kakšno pesniško zbirko, da imam za kruh, mleko...Vesel, srečen in ponosen sem, da sem takšen kakršen sem. Mene ni sram povedati, da sem lačen oz. reven. Sem le reven romski pesnik, pisatelj, prevajalec...Bogato pa je moje srce. Vesel sem, da sem Rom. Sram naj bo SLOVENIJO oz. vse tiste, ki lažejo, kradejo, izkoriščajo, ki se znajo podkupiti, ki zlorabljajo svoje delovne položaje, ki so že bogati in želijo biti še bogatejši...Na račun nas davkoplačevalcev in nas revnih, ki sem jih že navedel. Pa imajo takšni ljudje večjo prednost in veljavo. Pa jim nihče ne more nič? Se posmehujejo zakonu in revščini. Za nas posamezne Rome, ki smo resnično revni, bolni, invalidi…Občina, center za socialno delo…Pa so GLUHI IN SLEPI…Lenuhi, kradljivci, izkoriščevalci, lažnivci, bogataši…Pa so močni ker imajo na tisoče oz. milijone EUR...Bravo. Super. SLOVENIJA oz. NE-PRAVNA DRŽAVA oz. CIGANI . Hahaha... Rajko Šajnovič. Letni dodatek 2011Takole sem napisal prošnjo in že poslal po e-pošti!
Rajko Šajnovič Pot v Gaj 24 8000 Novo mesto Datum: 7. 5. 2011 Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije SPIZ Nakazovanje pokojnin Zadeva: Prošnja za nakazovanje pokojnin po pošti za mesec maj 2011 Podpisani Rajko Šajnovič roj. 10. 12. 1947. Stanujoč (novi naslov) POT V GAJ 24, 8000 Novo mesto. Delovni invalid III. Kategorije. Poročen, brez premoženja. Uživalec denarnega nadomestila v višini edinega vira preživljanja 378, 34 EUR. Vam pišem prošnjo, da bi mi v mesecu maju nakazali denarno nadomestilo skupaj s letnim dodatkom po pošti na navedeni naslov. Kajti, če bom dobil v mesecu maju denarno nadomestilo, kot običajno mi bodo letni dodatek vzeli za ostareli dolg…Še za stari kredit mi vsak mesec vzamejo preveč oz. skorajda, 80,00 EUR kar pa ni v skladu Zakona… To vas prosim zato, ker nujno potrebujem zdravljenje v zdravilišču oz. za potne stroške od doma do zdravilišča in obratno…Samo za mesec maj. Potem pa bom takoj sporočil, da mi pošiljate nakazilo po običajni poti na naslov: HRANILNICA LON D.D. Novo mesto, Rozmanova 10… Letni dodatek je edina moja pomoč in rešitev za zdravljenje oz. socialni problem in človeka vredno življenje… Za ugodno rešitev moje prošnje se Vam prav lepo in prisrčno zahvaljujem. Rajko Šajnovič Pesnik, Lojze Podobnik je napisal:
RAJKOVE PESMI - MOJE ŽIVLJENJEMoje življenje je bilo vedno v nasprotju z mojimi željami in pričakovanji. Zgodilo se je nešteto dogodkov, zaradi katerih me je bolelo in zaradi katerih še danes trpim. Rodil sem se v revščini in verjetno bom tudi umrl v revščini. Pa vendar se včasih počutim zelo bogat. Nisem tipičen predstavnik dolenjskih Romov. Pa ne zato, ker sem pesnik in znam pisati, ampak zato, ker hočem biti drugačen – ČLOVEK, ki v srcu nosi ljubezen do vsega, kar je romskega. Rad imam naš jezik in naše običaje, zato se velikokrat vračam v okrilje svojih spominov, iz katerih črpam vsebine, ki jih zapisujem in pesniško obdelujem. Vsepovsod sta me preganjala revščina in trpljenje, nečloveški odnosi in večno zaničevanje so v meni puščali brazgotine. Ljudje so me vedno označevali kot cigana, ki sodi poleg smetišča in se ne zna obnašati. Veliko sem »kričal« in se boril za svoje in romske pravice, vendar sem bil le malokrat uslišan. Ni bilo ljudi, ki bi mi prisluhnili, me razumeli, mi pomagali. Vse to je v meni ubijalo moč in povzročalo vse več bolečine, ki je kipela in v obliki besed in stavkov lajšala mojo dušo. Vedno sem hotel biti drugačen, pa mi ni uspevalo, zato ker sem bil zaznamovan z revščino, s ciganskim vonjem, cigansko besedo in preprostostjo. Predvsem pa sem vedno hotel ostati človek in na človečnosti še danes gradim svoje življenje. Vesel sem, da sva se z Lojzetom Podobnikom srečala in uspešno sodelujeva, vesel sem, da je nastala pesniška zbirka Rajkove pesmi in da sem prevedel njegovo pesniško zbirko Romov krik. Prepričan sem, da to ni najino zadnje sodelovanje. V Lojzetu sem našel zanimivega sogovornika, človeka, ki sprejema moje razmišljanje, čuti mojo stisko, razume romsko ranjeno srce. Zato je moj prijatelj. Hvala mu, ker mi je pomagal, da je izšla pesniška zbirka Rajkove pesmi, ki sva jo napisala v soavtorstvu. Rajko Šajnovič Romska pesem -Mama je mamaMAMA HILI MAMA Mama hili mama, Ako hili čorori, Bervalori, Grdo ali bedavi. Mama hili mama, Ako hili kali, Parni, Phurani ali terni. Mama hili mama, Ako hili korori, Gluho, Šuki ali thuli. Mama hili mama, Ako dišini, Khandi, Ločindi ali ženindi. Mama hili mama, Savi hili, Disavi hili; Vavik hili mama. Mama je mama Mama je mama, če je revna, bogata, grda ali lepa. Mama je mama, če je črna, bela, stara ali mlada. Mama je mama, če je slepa, gluha, suha ali debela. Mama je mama, če je dišeča, smrdeča, ločena ali poročena. kakršna je, takšna je; vedno je mama.
Rajko Šajnovič in Lojze Podobnik
Romska pesem - Mamina culaMAMAKARO GONO Čačo gonoro, gono, Zuru cajho zašido, Hilo rožasto lolo, Čikalo čikno. Phiravi pe pu dume, Sargodi phudini soldato, Sargodi košo pu dume, Ka le phiravi gadžo zaralo. Džal pu staze, Barujengare droma, Pu travniki, njive, Phiri od gav dži gav. Du gono hilo lačhipe, Učasi hilo čororo, But puta bokhaloro i turšaloro. Narpharede hilo, ka hilo čororo. Berša i berša le phiravele. Dumora late duhene, Zmantrimbe prora, nasvaloro životači, Suzice granko, phare hine. Mamica več dugo naj, Lakaro gonoro du vuglo sovi. Domislini ma pu kole divesa, Ka sakon dive mangame.
Mamina cula
Prava culica, cula, iz blaga je sešita, je rožnato rdeča, umazano zamaščena. Se nosi na rami, kot puško vojak, kot koš na ramenih, ki nosi ga kmetič krepak. Potuje po stezah, kamnitih poteh, po travnikih, jasah, hodi od vasi do vasi. V culi se skriva dobrota, včasih je kot sirota, večkrat lačna in žejna. Najbolj hudo je, ko je revna. Leta in leta jo je nosila. Imela je boleča ramena, utrujene noge, bolno telo, solzice grenke, bilo je hudo. Mamice že dolgo ni, njena cula v koti leži. Spominja me na tiste dni, ko smo vsaki dan prosjačili.
Romska pesem - mamaMAMA Mama hili hak – Hili hok. Hili purače, podive – Sa beršane cajti: Pozima i spomlad, Jesen, i pu berš. Mama hili mri, Tri i mengari.
Mama Mama je tukaj – je tam. Je ponoči, podnevi – vse letne čase: pozimi in pomladi, jeseni, tudi poleti. Mama je moja, tvoja in naša
Rajko Šajnovič in Lojze Podobnik Rajkove pesmi - Viseči žepKEHARI Kehari * PHIRAVELE LE DAJ PHURANI, Nosila ga je babica, MAMICA I TETA MRI; mamica in teta moja; PHIRAVENE LE DŽUVLJA, nosile so ga žene, KIRIVI I PHEN MRI. botra in sestra moja. O, KEHARI, ZELANO ŽEPO, O, kehari, žep zeleni, ROŽASTO ŽUTO… rožnato rumeni … PU DORIK HINEHE PHANDLO Na trak si bil privezan I ČIZU PUSRIDA ŽIVOTO ZAPHANDLO. in okoli života zvezan. DU TUTE RODAVE LAČHIPE, V tebi sem iskal dobrote, CUKRAČA I PIŠKOTICE… bombone in piškote … HINEHE PHERDO DISO GURUDO, Bil poln si skrivnosti, DU TUTE RODAVE VESELI. iskal v tebi sem radosti. NEVI MODA TUTE POBISTERDŽA. Nova moda te je pozabila. O, KEHARI ŽEPO VISINDO, O, kehari, žep viseči, TU ASTIJAŠ VIŠTORJA - ostal si zgodovina – ŠUŽO KOMADO SPOMINO. prijeten kos spomina. O, MAMICA MRI! O, mamica moja! MENI ZADIKERDŽO TRO KEHARI. Shranil sem tvoj kehari. DU OMARICA MANDE HILO, Imam ga v omari, MILINO LE, KA PE DOMISLINO PU TUTE. božam ga, ko me za mami.
Rajko Šajnovič in Lojze Podobnik JAVNO SPOROČILOProsim vas, ne kažite MANGO TUMENE, MA MOTHAVEN Romom poti s prstom, ROMENGE DROMA PRSTOHA, pomagajmo jim, da se POMOZINAMA LENGE, DA PE rešijo spon, ki jih dušijo. REŠINENA LANCI, KA LEN TISKOVINEN. Naj zaživijo rešitve, ki se NEK ZAŽIVINEN REŠITVA, KA PE skrivajo v njih samih. GURUVEN DU LENDE KOKORA, dajmo jim čas in dovolj DAMA LENGE CAJTO I BUT svobode. MIRO.
Lojze Podobnik
Du Romani čhip mothadža: Rajko Šajnovič (V romščino prevedel:) Rajko Šajnovič Romska pesem - Prebudi sePrebudi se IZBUDIN PE *Kmet me sovraži, GADŽO MANDE SOVRAŽINI, se me boji, MANDAR LE HILO DAR, me venomer žali MANGE ŽAL KERI in to me skrbi. I DOMA MANDE SEKERINI.
**Organ me preganja, GADŽO MANDE TRADI, mi laže, MANDE KHALAVI, se mi posmehuje, MANDAR PE NORCI KERI, izkorišča, ponižuje. IZKORIŠČINI, PONIŽINI.
Občina me lahko izseli, OBČINA MANDE LAKO TRADI, obtoži in sodi; TOŽINI I ŠTRAFINI; je moj gospodar - HILO MRO GOSPODARI - je moja oblast. HILI MRI OBLAST.
Za njih sem številka, ŠU LENDE HINO ŠTEVILKA, uboga reva - slepilka, ZAMEKLO ČORORO - KORORO, nasilnež, smrduh, SITNO, KHANDUMNO, večno umazan potepuh. ZAVAVIK ČIKALO KLATAČI.
* predstavnik večinskega prebivalstva ** policija, sodišča, inšpekcijske službe Rajko Šajnovič in Lojze Podobnik { Prejšnja stran } { Stran 1 od 8 } { Naslednja stran } |
Na kratko o meni sajnovicBrajdic.eDnevnik.si
Na prvo stran Osebna stran Arhiv sporočil Kaj pišejo moji prijatelji Foto album Zanimive straniKategorijeNajnovejša sporočilaROM PE JAVNO ZAHVALINI (Rom se javno zahvaljuje)V DOLENJSKO ROMŠČINO PREVEDENE OTROŠKE RISANICE LITERARNI VEČER ROMSKE POEZIJE IN RAZSTAVA V KOČEVJU? KULTURNA REVOLUCIJA ROMOV NA DOLENJSKEM Nova selitev družine Rajka in Jovanka Šajnovič Moji prijateljiKleopatradarja1 klotilda lea199 malayka mathea morskadeklica odsrcadosrca Rika vvooodnarka ZB orhideja svilan ton Babica pravakala rusan jurson manu ink164 
Število zadetkov: 135686 |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-08 eDnevnik |