<h1>eDnevnik, slovenski blog</h1>

Moj eDnevnik sajnovicBrajdic - PLEMENITI

En liter belega vina za nagrado

 

ROMSKA KULTURA V SUHI IN BELI KRAJINI NA DOLENJSKEM IN POSAVJA JE VREDNA LE:

»EN LITER BELEGA VINA«

 

1.   dogodek:

Še enkrat bi se rad v svojem imenu in v imenu romskih kulturnikov v Sloveniji, zahvalil in čestital predsedniku upravnega odbora Prešernovega sklada g. Vinko Möderndorfer za prave in resnične besede, ki jih je javno povedal ob Slovenskem kulturnem prazniku 8.2.2017. Zlasti pri nas v Suhi in Beli krajini na Dolenjskem in Posavja, kjer smo kulturniki toliko, da nas lahko na prste ene roke preštejejo celo otroci. Pa še ta naša, romska kulturna dediščini je vedno bolj revna oz. kot sem že napovedal v javnosti se je že našla v MUZEJ POZABE. Jaz, ki sem najstarejši in kot pravijo drugi ljudje, tudi NAJBOLJŠI Romski pesnik, pisatelj, pravljičar, prevajalec oz. svobodni umetnik v Sloveniji ne poznam več prijaznega človeka, ki bi mi pomagal, da bi lahko dali v tisk mojih številnih pomembnih in dragocenih projektov?... Mi ne želimo, da nam postavijo SPOMENIK po smrti oz. čez 100 ali več let, kot so Francetu Prešernu...tudi primer, glede podelitve, UPRAVIČENO - PREŠERNOVO NAGRADO TUDI ROMSKIM NAJBOLJŠIM KULTURNIKO V SLOVENIJI? Hehehe. Saj vem, da je naša, moja ROMSKA KULTURA vredna le EN LITER BELEGA VINA. Hehehe. No to nagrado pa sem resnično dobil že leta 1995 v imenu bivšega župana in Občine Novo mesto  g. FRANCI KONCILIJA za svojo prvo pesniško zbirko POT/DROM. Hehehe…

 

2.   dogodek:

Ob predstavitvi moje knjige: Romske pravljice »ROMANE VIŠTORJE« sem imel predstavitev leta 2005 v otroški vrtec v največjem romskem naselju Žabjak v Novem mestu. Med drugim so bili prisotni bivši in prvi Romski svetnik v Občinskem svetu v Občini Novo mesto, Rom iz Žabjaka g. ROMAN TASIČ, bivši župan Občine mag. g. Boštjan Kovačič in bivši minister za kulturo g. Milan Zver, ki je podaril moje pravljice vsem šoloobveznim romskim otrokom. Najprej je moj bivši urednik iz Založbe GOGA v Novem mestu lepo predstavil mojo knjigo oz. romske pravljice g. Mitja Ličen. Nato je imel pozdravni nagovor g. župan, ki se mi je tudi zahvalil in mi čestital. Po tem pa je imel pozdravni nagovor tudi bivši minister za kulturo g. Milan Zver, ki se mi je ravno tako zahvalil in mi čestital. Sledil je kulturni program šoloobveznih romskih otrok (glasba, petje in ples). In sedaj pa ČUDEŽ! Poleg Občine Novo mesto je bila glavni organizator Osnovna šola Beršljin v Novem mestu oz. učiteljica ga. Magda Jazbec, če se ne motim? Ravno ona me je zelo, zelo razočarala in ponižala. Zakaj? Odgovor: Posebno DARILO je dala županu in ministru. Meni, kot glavni avtor pa:  NI DALA NIČ…verjetno je sedaj že upokojena? Ravno ona? Ki sem njeno Osnovno šolo Bršljin, med prvimi REŠIL IN PODARIL, tudi prvič: Moj, naš materin jezik že leta 1982 pa otroške pesmice, pravljice, romski slovar, prvi Romski časopis BILTEN ROM, Romski časopis in Rimski list…Še več. kako in na kakšen način sem rešil to navedeno šolo in učiteljice na čelu ga. Magde Jazbec glede najhujših problemov in težav s strani romskih šoloobveznih otrok in njihovih staršev pa bom v javnosti poročal naslednjič oz. enkrat sem že v očeh javnosti o tem poročal!

 

BRAVO MESTNA OBČINA NOVO MESTO OZ. SLOVENIJA!

 

Kočevje, 11.2.2017

 

Rajko Šajnovič

 

 

 

 

 

 



Dr. France Prešeren - ZDRAVLJICA - 2017

SLOVENSKI KULTURNI PRAZNIK

 

8. februarja 2017

Prešernov dan!

Uvodne besede:

Mnogi pristojni ljudje tako na lokalni ravni, kot tudi na državni ravni, tudi med Romi in v MEDIJI so verjetno že pozabili, da so: POEZIJE IN PESMIFRANCETA PREŠERNA, prevedeni tudi v romskem jeziku pod naslovom:

»DŽILAVANI BUTI I DŽILAVA«  (POEZIJE IN PESMI).

  Prevedel pa jih je: Rom, Rajko Šajnovič že leta 2006 v Novem mestu!

ZALOŽBA - KARANTANIJA.

V romščino sem med drugim prevedel tudi znano PREŠERNOVO PESEM, ki je postala tudi SLOVENSKA HIMNA. Naslov te pesmi pa je:

ZDRAVLJICA

PAL TRTE BIJANDE,

KOLEGI, MOL MENGE GUDLI,

KA MENGE POŽIVINI ŽILE,

VODŽI JASNO HILI I JAK,

KA ZATOPINI

SA SKRBI,

DU PRSA MUKA IZBUDINI!

 

KONESKE NARPRIJE VESALO

ZDRAVLJICA, PHRALJA, AMEN DŽILAVAMA?

DEVEL MENGERI MENGE DEŽELA,

DEVEL ŽIVINI CELO SLOVENSKO THEM,

PHRALJA SA,

SO MEN GODI HILE

ČHAVE PRINDŽARDE DAJAKERE!

 

DU SOVRAŽNIKI ZURU OBLAKI

RODO NEK LE MENGERO ČALAVI STRILA!

PROSTO, KA HINE VISAKO BRDI,

ANGLE NEK OVI SLOVENSKO KHERIBE;

NEK ZBUDINEN

LENGERE VASTA

PESKE LANCI, KA LENGE JOŠ PHAREDE!

 

EDINO, BAJT, POMIRIMBE,

KU MENDE NEK NAZAT AVEN!

ČHAVORO, SO HILO DU SLAVA,

SA NEK PESKE DEN VASTA,

DA OBLAST

I LAHA ČAST,

KA ANGLE PAL MENGERI OVENA LAST! 

 

Z D R A V L J I C A

 

Spet trte so rodile,

prijat-lji, vince nam sladko,

ki nam oživlja žile,

srce razjasni in oko,

ki utopi

vse skrbi,

v potrtih prsih up budi.

 

Komu najpred veselo

Zdravljico, bratje, č-mo zopet?

Bog našo nam deželo,

Bog živi ves slovenski svet,

brate vse,

kar nas je

sinov sloveče matere!

 

V sovražnike z oblakov

rodu naj naš-ga trešči grom!

Prost, ko je bil očakov,

naprej naj bo Slovencev dom;

naj zdrobe

njih roke

si spone, ki jim teži!

 

Edinost, sreča, sprava

k nam naj nazaj se vrnejo!

Otrok, kar ima Slava,

vsi naj si roke sežejo,

da oblast

in z njo čast,

ko pred, spet naša bosta last!

 

Pred nekaj letih nazaj so mi pošiljali VOŠČILNICE na ta dan na desetine pristojni civilni ljudje,  posamezni Romski predstavniki, tako na lokalni kot tudi na državni ravni in celo iz Avstrije (ROMSKI CENTER)…sedaj pa? Nič hudega. Nisem ne jezen ne razočaran. Saj vem zakaj ne… Jaz pa sem in bom še v prihodnosti pošiljal svoje VOŠČILNICE, vsem kulturnikom v Sloveniji oz. SLOVENIJI! 

To pesmico podarjam za »SLOVENSKO KULTURNO DIVE« (Slovenski kulturni dan),  vsem pristojnim civilnim organom in Romom, ter vsem kulturnikom v Sloveniji.  Želim in voščim vam:

Praznujte veselo, srečno, zdravo in PREŠERNO!

 

Kočevje, 8.2.2017

Romski pesnik, pisatelj, prevajalec, pravljičar in svobodni umetnik:

RAJKO ŠAJNOVIČ

 

 



Mi se mamo radi...

 

ZVEZA PRIJATELJEV ROMSKE MLADINE

SPOMIN

 

Pisalo se je leto 1983. Moji Romski, mladi prijatelji so že leta 1982 bili člani: Prvega ustanovljenega športnega društva  »ROM« Novo mesto (NK – ZELENA GMAJNA) v Suhi in Beli krajini na Dolenjskem in Posavja. Ko sem ustanovil: Prvo Romsko društvo v Sloveniji, kjer sem bil obenem tudi: Prvi predsednik tega romskega društva romskega društva so bili moji mladi Romski prijatelji, obenem tudi vsi člani mojega, našega, romskega društva v Novem mestu oz. v Sloveniji.

Kmalu po tem pa sem bil leta 1983 še ustanovitelj: Zveza prijateljev romske mladine v Novem mestu oz. pri nas, kot sem že navedel.

Za predsednika smo soglasno izvolili Roma: Darkota  TUDIJA iz Šmihela za podpredsednika pa sem bil izvoljen jaz, Rajko Šajnovič.

Sedež:  Majde Šilc št. 2 v Novem mestu, kjer sem takrat živel. Sestanke smo imeli kar v mojem bivšem stanovanju ali na športno igrišče ali v kakšni gostilni. Vsi Romski fantje so bili nezaposleni, socialno, materialno in finančno ogroženi oz. brez pomoči novomeške civilne družbe?  Vse smo delali HUMANO oz. BREZPLAČNO. Prijavil sem svojo Romsko mladino pri: OO ZSMS v Novem mestu pa nas, niso niti enkrat povabili na svoje sestanke? Edina pomoč z njihove strani je bila le v obliki: Tiskanje mojega prvega romskega časopisa pri nas z naslovom: BILTEN ROM, »ROMANE CAJTINGE« (Romski časopis) in »ROMANO LIL« (Romski list) pa kar so mi popravljali slovenski pravopis in mi dajali pisarniške potrebščine…niti enkrat ni nihče od njih, prišel na naše sestanke, čeprav sem jim pošiljal vabila?

Žal smo bili tako rekoč: PRISILJENI IN V CELOTI ODSTOPITI od:  Športnega društva »ROM«, prvega romskega društva v Sloveniji in od Zveze prijateljev romske mladine, šele leta  1989. In največji vzrok je bil:  ker nismo imeli: Novomeške civilne prijateljev mladine in še kaj drugega?

Še danes, ko se piše leto 2017 sem: Vesel, Srečen in  ponosen, da smo ravno v Novem mestu, Romi: POSTAVILI PRVI NAJLEPŠI, NAJVEČJI, NAJDALJŠI, NAJBOLJ DRAGOCENI IN ZGODOVINSKO, NAJBOLJ POMEMBNI: »MOST ROMSKE KULTURE IN POLITIČNE PARTICIPACIJE ROMOV V NOVEM MESTU, OZIROMA V SLOVENIJI«

Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil vsem tistim civilnim in romskim ljudem, ki so imeli: »VODŽI PU ČAČO MISTO« (Srce na pravo mesto) in ki so mi, nam v 39. letih: Skupnega sodelovanja, pomoči, rešitve, skupnega jezika in dialoga, prispevali oz. da so mi, nam, pomagali na takšen ali drugačen način oz. ki so resnično imeli: »BARE MANUŠE DU PESTE« (Velikega človeka v sebi).

To so resnična dejstva. Zato me še danes,  nihče ne mara  od pristojnih civilov in Romov, da mi nihče noče pomagati, da so me pozabili, spregledali, odrinili, ker jih moja resnica še danes: »ZARALE DUHI« (Močno boli)…

Danes, ko sem star že 69 let pa sem še vedno deloven, aktiven, human, ustvarjalen. Vesel, srečen in ponosen sem,da sem: POŠTEN, PRAVIČEN, HUMAN, PRIJAZEN, DOBER, DA NE LAŽEM NE IZKORIŠČAM IN NE PODKUPUJEM SE NIKOMUR. Čeprav mi danes, nihče več od pristojnih civilnih in romskih predstavnikov tako na Lokalni kot tudi na državni ravni nihče več ne pomaga ali me užali ali mi laže ali se mi maščuje, posmehuje in poniža …jaz, sem še bolj aktiven, ustvarjalen. Še bolj se počutim mladega. Še bolj mi s tem nečloveškim ravnanjem dajejo »MOČHI« (Moč). Še več pišem, berem, poročam, objavljam, komentiram, pišem bloge in napisal oz. končal številne, pomembne in dragocene projekte, ki pa mi nekdo ne želi pomagati ne sme ali pa se boji, da bi dali v tisk te moje projekte in da bi javnost izvedela moja resnična dejstva vse od leta 1979 do 2017? Če se motim pa se opravičujem. Kdor pa mi ne verjame mu predlagam, da pride k meni na dom na kavico in se bo lahko sam prepričal, da govorim resnico. Celo NOVINARJI so verjetno že pozabili na mene? Prepričan sem in verjamem, čeprav bo to za mnoge ljudi, ki sem jih že navedel, morda smešno? Ne. To je resnica:

»MOČ IN TO KAR VEM, ZNAM IN ZMOREM« mi nekdo daje od »UPRIJAL« (Zgoraj). Od »DEVLORO ALI LAČHE VILE« (Boga ali dobrih vil).

Zakaj? Zato, ker imava jaz in moja žena Jovanka, radi BOGA, JEZUSA KRISTUSA IN SVETO MARIJO, KI JE JEZUSOVA MAMA IN TUDI NAJINA MAMA. Bog, pomaga »ČORORENGE MANUŠENGE« (Revnim ljudem), če v njega, verujejo? Bog, tudi kaznuje »NAHEL MANUŠEN« (Hudobne ljudi). »Bog, vse vidi, vse ve, greh se delati ne sme« Kajti, verjeli ali pa ne?  Bog, resnično obstaja in Bog, je le eden na svetu. To je božja beseda. Bogu hvala. Amen. Pa:

    

Opravičujem se vam za morebitne pisne napake!

 

SREČNO SLOVENIJA

 

Kočevje, 6.2.2017

 

Rajko Šajnovič



KAJ JE NAREDIL "CIGAN" V SLOVENIJI

Rajko Šajnovič

 

INŠTITUT ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA

Ljubljana, Erjavčeva 26 – Slovenija – Jugoslavija.

Št. 14. 068.R.91

 

Datum: 14. 2. 1991

 

So mi poslali dopis z naslednjo vsebino, citiram:

 

Spoštovani,

 

Inštitut za narodnostna vprašanja pripravlja okroglo mizo o Romih v Sloveniji, na kateri bomo pripravili osnovne značilnosti položaja Romov.

 

Namen okrogle mize je:

-         zbrati dosedanje raziskovalne izkušnje, ugotoviti deficitarna področja, oblikovati podlago za nadaljnje raziskovalno delo;

-         oblikovati strokovno podlago za ustavnopravno varstvo Romov v Sloveniji.

 Prispevke in zaključke okrogle mize bomo objavili v posebnem zborniku.

 

Pričakujemo, da se boste udeležili okrogle mize, ki bo predvidoma 6. marca 1991 in pripravili prispevek…

 

Prosimo vas, da nas o vaši udeležbi obvestite in nam pošljete vaš prispevek do 25. februarja 1991.

 

V pričakovanju vašega sodelovanja vas prisrčno pozdravljamo.

 

Priloga:

-         Okvirni program in seznam udeležencev

 

Ravnatelj

Dr. Miran Komac

 

Opomba:  Takrat ni bilo: NE!

1.    ZVEZA ROMSKE SKUPNOSTI SLOVENIJE,

2.    SVET ROMSKE SKUPNOSTI SLOVENIJE,

3.    FORUM ROMSKIH SVETNIKOV…

 

65. člen  (položaj in posebne pravice romske skupnosti v Sloveniji)

Položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon. Zgodovinsko in resnično pomembno je bilo sledeče:

 

Na tej okrogli mizi sva bila s strani Inštituta za narodnostna vprašanja Slovenije in v imenu romske skupnosti Romov v Sloveniji,

POVABLJENI LE:

Rajko Šajnovič iz Novega mesta, kot predstavnik vseslovenskih Romov in moj že pokojni prijatelj, Vlado Rozman iz Pušče oz. Murske Sobote, kot njihov, predstavnik. Na tej slavnosti okrogli mizi sem,

 PREDLAGAL:

 

»UREDITEV STATUSA ROMOV KOT NARODNOSTI  - OSNUTEK AMANDMAJA K USTAVI REPUBLIKE SLOVENIJE«



Spomin na bivšo Jugoslavijo - TITO

JOSIP BROZ TITO

 

Že v Osnovni šoli, nas je učiteljica, učila o Titu. Tudi na steni zida v šoli smo imeli, obešeno v okvirju, Titovo fotografijo. V Šoli smo, pozdravljali: »ZA DOMOVINO S TITOM, NAPREJ« Bral sem knjigo o Titu. Povsod sem gledal, viseče fotografije TOVARIŠA TITA, visečih na stene zida.  Pri vojakih so nas učili o Titu.  25. maja pa mi je bil najlepši praznik, ko sem na športnem stadionu,  gledal Titovo parado oz. »DAN MLADOSTI« In nošenje,   

 »TITOVE ŠTAFETE« Tudi jaz, kot bivši predsednik, prvega društva »ROM« v Novem mestu oz. v Sloveniji, sem organiziral  enkrat v letu 1983 ali 1984 ali 1985?, da smo skozi največje Romsko naselje ŽABJAK (Brezje), nosili »TITOVO ŠTAFETO« v treh predstavah:  Najprej mladi Romski fant, potem še mlado romsko dekle in kot tretji pa najstarejši že pokojni Rom Valentin Brajdič/TINO. Ob straneh takratne makadamske ceste so stali številni Romi – moški, ženske in otroci, ter nam ploskali. Takrat je filmski režiser Filip Robar Dorin, tudi snemal ta dogodek v svojem filmu: »OPRE ROMA«  (K višku Romi).  V Kumrovcu, sem obiskal, spoznal in videl, rojstno TITOVO hišo. V Beogradu na Dedinje, sem obiskal, spoznal in videl: »GROBNICO MARŠALA TITA«  Za mene je bil in bo »POKOJNI, PREDSEDNIK JOSIP BROZ TITO«  Velik človek in PARTIZAN. Velik JUNAK.  Velik PREDSEDNIK. Velik VODITELJ.  Resnična ZGODOVINA, LEGENDATOVARIŠ TITO je in bo ostal v mojem lepem spominu že od otroških let.                                   

 

Starejši Romi so še vedno mnenja, da nam  je  Romom, bilo takrat, lepše in boljše v bivši TITOVI JUGOSLAVIJI. Čeprav je takrat v življenju Romov, vladala: »DOLGOTRAJNA, TRDOVRATNA IN KRONIČNA REVŠČINA« Naj počiva v miru. Naj mu bo lahka zemlja.

»SLAVA TI TOVARIŠ TITO«

 

Kočevje, 19.1.2017

 

Rajko Šajnovič



Predsednik Foruma romskih svetnikov Slovenije g. DARKO RUDAŠ

Predsednik Foruma romskih svetnikov Slovenije g. Darko Rudaš ni izpolnil svoje dane obljube? Še vedno menim, da je naredil (kaznivo dejanje goljufije). Nisem sodnik, da mu sodim. Nisem tožnik, da bi ga prijavil na sodišču. Spoštujem ga, kot Roma in človeka ne pa kot predsednika Foruma Romskih svetnikov Slovenije. Menim, da njegova laž škodi vsem njegovim romskim svetnikom in vsem ostalim Romom. V javnosti govori lepo a obratno pa dela grdo oz. sramoto za vse nas Rome v Sloveniji. Razočaral me je tudi v tem letu 2017.  Zakaj prav za prav gre? To je že znano v očeh javnosti. Če bi bil jaz neki član romskega društva, Zveze... bi mu dal NEZAUPNICO in predlagal njegov, ODSTOP!

Darko Rudaš, če bereš te vrstice mi ne zameri.  Dobro veš, čeprav tega v javnosti ne boš priznal, da je moja formula vedno bila in vedno bo tudi v prihodnosti:  "Biti pošten, pravičen, deloven, aktiven, ustvarjalen, da skupno najdemo dogovor, pomoč, rešitev, jezik in dialog"  "ŽIHER TU OVI LAČ, KA KHALAVE PHURANE ROME"   (Lahko te je sram, ker lažeš starega Roma)     

Lep pozdrav,

Kočevje,   12. 01. 2017

Rajko Šajnovič


Romi v Suhi in Beli krajini na Dolenjskem in v Posavju

Moja resnična zgodba!

BITI IN NE IMETI

 

 Mnogi ljudje tako na civilni ravni in zlasti na Romski ravni bi na moje mesto že zdavnaj vrgli »PHUDINI DU KARALE«  (puško v koruzo) oz. »odstopili«. Morda bi tudi jaz že zdavnaj odstopil kot Rom Rajko Šajnovič. Ne bom pa nikoli tega storil kot Romski pisatelj. Verjemite mi, če bi kakšna posebna komisija ali Odbor…raziskovali kateri Rom je do sedaj največ pisal bi ugotovili, da je to Rajko Šajnovič. Od leta 1983 do 2016 je Rajko toliko pisal, napisal razne;  »prošnje, pritožbe, poročila, zapisnike, obvestila, pisma, ugovore, pobude, čestitke, voščila, članke o Romih za Rome, Biltene, Revije, časopise, mnenja, stališča, predloge, klice na pomoč, pesmi, pravljice, zgodbe, otroške pesmice, humoreske, recitacije, prevode, knjige, komentarje na spletni strani interneta, bloge na: eDnevnik, slovenski blog – NADZORNA SOBA oz. pod: sajnovicBrajdic – PLEMENITI, na Facebooku pod: Rajko Šajnovič in na spletni strani interneta pod: UPOKOJENCI.…na različne naslove, organe, inštitucije, preko sredstva javnega obveščanja: (Dolenjski list Novo mesto, na radio Studio D v Novem mestu na televiziji VAŠ KANAL v Novem mestu oz.  tako na lokalni ravni kot na državni in Evropski ravni, da sigurno spadam v »Rekordno Dinosovo knjigo od Romskih pisateljev v Sloveniji« To so »Resnična dejstva« in to je »Pomembno in dragoceno delo, ki se lahko samo pohvali« Kajti moja formula ni nikoli bila in nikoli ne bo, da bi »Sam sebe pohvalil« Izjema je le v takšnih primerih, ko se moram predstaviti in povedati svoj življenjepis. Tudi v tem se »Razlikujem od naših Romov« Že kot otrok sem si namreč želel, da bi bil »Drugačen od svojih romskih prijateljev« In hvala Bogu ta želja se mi je uresničila. Poznajo me, da »HARI VAKERO A BUT BUTI KERO«  (Malo govorim a veliko delam). Poznajo me, da »MA HILI TREMA«  (Imam tremo) v javnosti oz. pred javnim nastopom, pred mikrofonom, pred kamere. Poznajo me, da »HINO LAČHO«  (Sem čustven). Poznajo me, da »RADO POMOZINO MANUŠESKE, AKO TEŠTI I AKO DŽANO«  (Rad pomagam človeku oz. sočloveku, če zmorem in znan). Moj najljubši predmet in hobi pa je že od otroških let  »KEDIBE I PISINI«  (Branje in pisanje),  »UMETNIŠKO VASTANI BUTI«  (Umetniška ročna dela), »POMOZINI ČORORESKE MANUŠESKE«  (Pomagati revnim človekom),  »POMOZINI ČHAVORENGE DU ŠOLA«  (Pomagati šoloobveznim otrokom),  »RADO ŠENKINO MRI ROMANI BUTI«  (Rad podarjam moja romska dela), »AKO PISINO SAMO JEK PROŠNJA MANUŠESKE, MENI HINO VESALO I BAJTALO«  (Če napišem le eno prošnjo človeku, sem vesel in srečen), »RADO MOTHAVO ČAČIPE«  (Rad povem resnico)… In to je morda vzrok ker preko sredstva javnega obveščanja in zlasti na moji spletni strani pišem »Mojo resnico, resnico moje žene Jovanke in resnico o Romih za Rome« Ogovarjajo me, da imam »PREDUGAČKO ČHIB«  (predolgi jezik)…morda ali verjetno sem se zaradi tega mnogim pristojnim Civilom in pristojnim Romskim predstavnikom…«ZAMERINDŽO?«  (Zameril)«? Morda sem mnoge izmed njih razočaral ali morda celo spravil v zadrego, sramoto…morda sem si na ta račun pridobil namesto »Zahvale, pohvale, priznanje, napredovanja, nagrade«…«Politično in sovražno maščevanje«? Mnogi ljudje tudi med Romi so mi »FAFŠNO« (nevoščljivi)…in ravno zaradi mojega javnega pisanja mnoge pristojne ljudi tako na civilni kot tudi na Romski strani »MRO ČAČIPE« (Moja resnica),  »ZARALE, ZARALE DUHI?«  (Zelo, zelo boli?) Če sem s mojim pisanjem in resnice preko sredstva javnega obveščanja kogar koli razočaral in…se vsem javno »OPRAVIČINO«  (Opravičujem),  namesto, da bi bilo ravno »ZOBARJANDO?« (Obratno)?  Vsi bi se morali zavedati, da »PISATELJNO«  (Pisatelj) ne more biti »SAKON MANUŠ«.  (Vsak človek). In vsak pisatelj bi moral »VAKERI, MOTHAVI, PISINI«  (Govoriti, povedati, pisati), «PU ČAČIPE«  (Resnična dejstva). »DŽOKA HILO ČAČE I KAVA HILO ČAČO DROM«  (Tako je prav in to je prava pot). »MANDE PA DUHI, KA PE NA KERI ČAČE«,  (Mene pa boli, ko se ne dela prav), »DUHA MA KHALAVIBE, NAHALIPE, NORČIBE, KRŠITVA MANUŠESKARO ČAČIPE I OVI FRAJ«…  (Boli me laž, ponižanje, posmehovanje, kršenje človekovih pravic in svoboščin)…«KAVA NAJ ČAČO DROM«.  (To ni prava pot). Boli me »AKO PE KON KANINI ČINI ROMESKE«  (Če se kdo podkupi Romu) na mačehovski oz. »NORČLJIVO I KHALAMNO NAČINO«  (Žaljivi in lažni način). Zaradi tega ker smo pisatelji pošteni in pravični nas nebi smeli »SOVRAŽINI«  (Sovražiti) ali celo »MARI«  (Pretepsti) ali se od nas »KERI NORCI«  (Delati norca). To ni lepo in prav. To ni pošteno in človeško, to nas »DUHI DU VODŽI« (Boli v srcu). Saj smo tudi pisatelji »MANUŠA«  (Ljudje). Pisatelji moramo biti dejansko s srcem, dušo in telesom. Imeti moramo dobre volje, veselja in tudi sreče. To pomeni, da smo dejansko sposobni, da vemo, znamo in zmoremo kar mnogim drugim ljudem ni dano. Mene sosedje in celo njihovi otroci ogovarjajo in rečejo: »RAJKO, SAMO PISINI«  (Rajko, samo piše). Znano je, da so mnogi naši Romi zlasti na Dolenjskem; »NA PISINANE, PU JEKAŠ PISINANE, NA ŠOLINDE, NA SIKADE, NA DŽANDE, I ANDRE NAJ MOČHI«  (Nepismeni, pol pismeni, nešolani, neizobraženi, nevedni in notranje nemočni) Za številne naše Rome pomeni »PISINI I KEDI«  (Pisanje in branje),  «PHARO SAR GODI BAR«  (Teža kamna). Komajda napišejo kakšno pismo v kratkih stavkih. In pravijo, da jim, to »NIČ NAJ DU KORIST«  (Nič ne koristi). Mnogi posamezniki med Romi so po jeziku kot govorijo po domače »VAKERI SAR GODI SODNIKO«  (Govori kot Sodnik). Le branje in pisanje jim »NA DIŠINI«,  (Ne diši), to jim je  »NARPHAREDE«  (Najtežje). Ne boste verjeli? Pa je res. Pisanje in branje za naše Rome pomeni, da »PEČI I DUHI DU JAČHA I DU ŠERO«  (Pekoče bolečine v očeh in bol v glavi). Primer, po naših romskih običajev je ob srečanju  ali ob obisku na dom takšna navada:  Namesto, da bi drug drugemu zaželeli in pozdravili »LAČHO JUTRO, LAČHO DIVE, LAČHI RAT, LAGAŠNO RAT, DEVLEGA IN DŽA DEVLEHA«  (Dobro jutro, dober dan, dober večer, lahko noč, zbogom in pojdi z Bogom),  bodo rekli takole:  »KEV DŽAJ, KAJ HINEHE, SO KERE, SO HINE, HILO SO NEVO, HILO ZARALE TATO, HILO ZARALE ŠIL IN…«  (Kam greš, kje si bil, kaj delaš, kaj je bilo, kaj je novega, je zelo vroče, je zelo mrzlo in…) Primer, jaz pišem na računalnik. Kdor koli bo prišel k meni v stanovanje od Romov – moški, ženska ali otrok - bo rekel ali rekla takole: »SO KERE?«  (Kaj delaš?),  »PISINE?«  (Pišeš?), nekaj trenutkov me bodo gledali kako pišem in mi pravi/jo: »VAVIK PISINE?«  (Vedno pišeš?),  »NA DUHEN, TU JAČHA?«  (A, te ne bolijo oči?)  »MENI, KA SAMO HIKO TUTE, VEČ MA DUHEN JAČHA I ŠERO«  (Jaz, ko te le gledam, me že bolijo oči in glava). In že gredo ven. Ven na čisti zrak. Jaz pa se le nasmejem ker sem sam Rom in v celoti poznam naše romske navade in običaje pa tudi »NISKO KULTURA« (Nizko kulturno raven) in to delam že 39 let.…Skratka in na skrivaj so nam nevoščljivi, ker vemo, znamo in zmoremo  in marsikdo bi bil rad  »PU MRO, MENGARO MISTO«  (Na moje, naše mesto). Po drugi strani pa so ravno takšni, ki so nam nevoščljivi, nas bodo v javnosti ali v prisotnosti večje število ljudi »KERENA PE NORCI, ASENA PE I MENDE DIKEREN VAŠU DILINE« (Se delali norca od nas, se nam bodo posmehovali in nas imeli za bedaste). Gre namreč za njihovo notranjo nevednost in nemoč. Ker po svoji lastni presoji želijo biti »NARHEDE MIRSKO NARHEDEREDE«  (Najboljši med najboljšimi). Če na drug način tega ne zmorejo potem pa so takšni le »PU ČHIB«  (Po jeziku)…Jaz kot Romski pisatelj sem pač takšen kakršen sem. Vesel, srečen in ponosen sem na to, da vem, znam in zmorem. In zato nisem kriv. Brez pisanja in branja bi bil »NASVALO«  (Bolan). Če bi bilo lahko biti resnični, dejanski, delovni, ustvarjalni, humani in aktivni  pisatelj, verjemite mi, da bi bilo med Romi večje število Romskih pesnikov, pisateljev, prevajalcev, svobodnih umetnikov, športnikov, glasbenikov, pevcev, recitatorjev in…takrat bi bil jaz »VESALO, BAJTALO I PONOSNO« ( vesel, srečen in ponosen). Zato naši Romi potrebujejo širšo Slovensko, družbeno, civilno pomoč. Res je, da so naši Romi naredili »KORAKO ANGLE«  (Korak naprej) a lahko bi naredili »JOŠ BUTERI«  (Še več)?   Nekoč sem mislil, da so »PISINANE«…  (Pesniki)…  »BERVALE MANUŠA?«  (Bogati ljudje?)  Pa sem se zmotil. Ni res. Ja lahko so, to »GADŽE I RAJA«  (Kmetje in gospoda). Ne pa mi Romi? Čeprav nas je toliko Romskih ustvarjalcev, da nas lahko vsak otrok zna prešteti na »PU PET PRSTI PU PU JEK VA« (Na pet prstov ene roke),  smo pa zelo pomembni in dragoceni na področju romske kulture in kulture večinskega prebivalstva v Sloveniji. Za vedno bomo ostali znani v resnični zgodovini in kulturi. Res pa je, da smo najbogatejši po in v »VODŽI I DU MENGARO BARO MANUŠ DU MENDE«  (Srcu in v našem velikem človeku v notranjosti). Danes, ko se v Sloveniji srečujemo v kriznem socialnem in gospodarskem položaju oz. v »ČORORIPE«  (Revščini), igra glavno vlogo »LOVE« (Denar). Nekateri ljudje ga imajo »BUT«  (Veliko) nekateri pa »HARI«  (Malo). Eni so bogati drugi so revni. In vedno več je revnih?  Pa ne bom o tem komentiral?  Dejstvo je, da bi danes naredili mnogi ljudje marsikaj za lastne koristi, cilje in namene oz. za »LOVE«  (Denar)? Tako so se naučili od Civilov tudi mnogi Romi. Pa za to niso krivi. Kajti vsak človek se znajde kot ve, zna in zmore po svojih močeh. Eni na pošteni način, drugi pa…res pa je, da imajo danes večje »koristi in veljave« nepošteni kot pa pošteni ljudje? Če bi bil jaz OBLAST bi postavil Zakon pod naslovom: »OBRATNO«? Pa kaj moremo? Nas »ČORORA I POŠTENO MANUŠEN NA MARINEN«  (Revne in poštene ljudi ne marajo)? Posebno pa ne marajo mene, ker pomagam Romom že 39 let. Spominjam se besede bivših prejšnjih županov in… Mestne občine Novo mesto:

1.        Župan je rekel: »Romi niso avtohtono romsko prebivalstvo«,

2.        Župan je rekel: »Rom je vreden le »En liter vina« Za nagrado gre. Kajpak.

3.        Župan je rekel: »Ne bom govoril proti Romom, ker so me izvolili«,

4.        Župan je rekel: »Rome je treba s palico.

Vidite spoštovani bralci. Ravno zaradi takšne moje javne resnice o Romih in na račun Romov me pristojni ljudje ne marajo? Še več. So me tako rekoč kot romskega ustvarjalca, kot romskega invalida, kot Roma in človeka;  »POBISTERDE, NA HIKEN, IZKHOSLE, TURNINDE« (Pozabili , spregledali, izbrisali, odrinili) na stranski tir krivic in kršitve mojih temeljnih človekovih pravic in svoboščin, človeka nevredno življenje in posledično zapustili »Duševno trpljenje« In zato mi noče nihče več pomagati kaj šele rešiti moje težave in probleme? Še tisto mi ne dajo kar so mi nezakonito vzeli in kar mi pripada? Govorim namreč o mojih  številnih  socialnih problemov in bolezni? Dvanajst  let sem se boril za svoje pravice. Izčrpal sem že vse svoje znane poti – in izčrpal tudi sam sebe, tako na lokalni ravni kot na državni in Evropski ravni. Brez koristi? Brez pomoči? Brez rešitve? Sam si pomagam kot najbolje vem, znam in zmorem. Verjemite mi, da je težko življenje romskega invalida, romskega ustvarjalca, Roma in človeka Rajka Šajnoviča. A kljub temu vztrajam, sem dobre volje, rad igram na »RAMONIKE I KITARA«  (Harmoniko in kitaro), rad »DŽILAVO I KHELO«  (Zapojem in zaplešem), rad »ŠUNO MUZIKA«  (Poslušam glasbo),  rad »PE VESELINO I HECINO, DU LAČHI DRUŽBA« (Veselim in pošalim v dobri družbi), sem »VESALO MANUŠ«  (Vesel človek),  še raje pa »PISINO PU RAČUNALNIKO«  (Pišem na računalnik). Pred nekaj letih nazaj sem pisal tudi »PU CELO DIVE I PURAČE«  (Po celi dan in noč). Sedaj pa ne več toliko. Vzrok je »DUHIBE, REVMA«  (Bolečina, revma). »KANA HILI MRI BUTI DISAVI« (Sedaj je moj delovni dan takšen): »NARPRIJE PE AZDI MRI ROMNI JOVANKA«  (Najprej vstane moja žena Jovanka)  »ZUTRA, KA HILI URA OSAM«  (Zjutraj, ko je ura osem), »KARAVI KAFA I MANDE IZBUDINI«  (Kuha kavo in mene zbudi), medtem, ko čakamo na kavo, »PE THOVAMO, HAROVAMO, URAVAMO I PODENAMO«  (Se umijemo, počešljemo, oblečemo in obujemo).  »KAFA VEČ HILI KARADI, PIJAMO I SAMO MENI PUŠINO«  (Kava je že kuhana, jo pijemo in le jaz  kadim). Nato Jovanka, »POSKEDI PU POSTELJA, POMITINI I ČISTINI«  (Namešča posteljo, pometa in počisti),  »KARAVI«  (Kuha). Veliko ji pomagam tudi jaz. Nisem le njen, mož temveč tudi pomočnik, skrbnik, negovalec…ker hodi na dve bergli in na hojico na štirih kolesih zaradi revmatičnih obolenj… Jaz pa že začnem pisati na računalnik. »OB ŠESTI DŽI TRIN POPODNE«  (Ob šestih do treh, popoldan). Seveda vmes tudi jem »KOSILO I VEČERJA« (Kosilo in večerjo),  vsaj za »JEKAŠ URA DŽAV AVRI PU ZRAKO«  (Pol ure grem ven na zrak), nekaj časa  »PHIRO ODŽA I KORDE«  (Hodim sem ter tja) »KERO TALAVADBA«  (Telovadim), da se »RAZGIBINO« (Razgibam)  »POMITINO«  (Pometam), rad imam razne »ROŽICE DU PIRORJA« (Rože v lončkih), ki jih imam »KHERE«  (Doma), se z njimi »VAKERO SAR GODI MANUŠEHA«  (Pogovarjam kot s človekom), jih »ČISTINO I PANI ČHORO DU LENDE, DA NA RATINEN ŠUKE«  (Čistim in zalivam, da se ne posušijo). Že od otroških let imam rad domače živali. V Novem mestu sem imel  »PHRE NARHEDE KOLEGA«  (Svojega najboljšega prijatelja), to pa je »DŽUKEL, KA LESKE HINE ANA TARZAN«  (Psa, ki mu je ime Tarzan). Z njim, sem se ravno tako pogovarjal kot s človekom. »TARZANOSKE DAV HAL I PIJI PANI«  (Tarzanu, sem dal jesti in piti vodo), potem sem ga  ), »THOVO DU BANA« (Umijem v večjo posodo)., potem sem ga počesal…Imeli smo kar »TRIN MAČKICE«  (Tri Mucke), ki sva jih imela  ravno tako rada in poskrbeli, da niso bili ne lačni ne žejni. Rad imam tudi »ČIRIKLJOREN«  (Ptičke), ki na hitro priletijo na okenske police, kjer jim damo »DU ŠALICA PIJI PANI I ZDRAVAN LENGE DROBINO MARORO, DA HAN«  (V skodelico piti vodo i zraven jim podrobim kruh, da jedo). Celo sosedovi psi in kužki, ter mucke prihajajo k nam ker vedo, da imava na dvorišču vedno posodo z vodo in ostanke hrane, ali »THUDORO I MARORO«  (mleko in kruh). Ne boste verjeli? Pa vendarle je res. Nekatere mucke in psi so mnogokrat »RANIMBE«  (Ranjeni) a ne bom komentiral zakaj, kako in na kakšen način, da se nama nebi sosedi maščevali.  In jaz sem obenem bil njihov, »ŽIVALSKO DOKTORI«  (Živino zdravnik). Zavedati se moramo, kaj pomeni beseda »ZAŠČITINI ŽIVALI?«  (Zaščita živali?). »I ŽIVALI HILE SAR GODI MANUŠA SAMO, DA NA DŽANEN VAKERI«  (In živali so kot ljudje le, da ne znajo govoriti). Takšen človek, »KA MARI ŽIVALI, HILO NAHEL MANUŠ« (Ki tepe žival, je hudoben človek). »A KOVA MANUŠ, KA DIKERI ŽIVALIN RADO, HILO LAČHO MANUŠ«  (A tisti človek, ki ima rad živali, je dober človek). »DISAVE LAČHE MANUŠE I ŽIVALJA SPOŠTOVINENA I DIKERENA RADO«  (Takšnega dobrega človeka bodo tudi živali spoštovali in imeli radi)…Več o domačih živalih sem napisal tudi zgodbo, ki jo bom objavil ravno tako na svoji spletni strani. Na koncu bi dodal še sledeče zaključke: Ker mi nihče več noče ali ne želi pomagati tudi na področju pomembne in dragocene romske kulture ne s strani Civilne družbe kot nekoč v preteklosti; Založniki, sponzorji, Urad za narodnosti, Ministrstvo za kulturo…ne s strani romskih društev, Zveze Romov Slovenije, foruma romskih svetnikov v Sloveniji in ne Sveta romske skupnosti RS? No. Da me ne bodo ogovarjali, da lažem…Res je, da sem v letu 2008 prejel denarno pomoč s strani Komisije za materialna vprašanja in prošnje pri Svetu romske skupnosti RS v višini  100 EUR. Ne vem zakaj mi ne želijo pomagati, da bi v javnosti predstavili vsaj še eno mojo pesniško zbirko…poleg vseh projektov, ki jih imam še doma in ki sem jih javnosti že predstavil? Kakor koli že jaz še vedno aktivno ustvarjam. Da mi pristojni civilni in Romski »Organi« nočejo pomagati, da so me spregledali, odrinili in…nič hudega. Če me bolj preganjajo oz. me mrzijo, sovražijo in se mi kruto maščujejo…nič hudega. Da gre morda celo za politično ozadje oz. dejanje? Nič hudega. Marsikaj pomembnega in dragocenega vem, znam in zmorem kar mnogi o tem le »SANJINEN«  (Sanjajo). Imam nadnaravno moč in pomoč. Ker verujem v »DEVLORO«  (Boga) ker imam rad Boga in Bog, ima rad mene. In Bog mi pomaga. Vse kar delam, delam s božjo pomočjo. In le Bog, ve kako mi je Romu in človeku. In sedaj sem se odločil, da bom vse, to kar vem, znam in zmorem prenesel na svoji spletni strani. In presodite sami. Ocenite sami. Me pokarajte ali pohvalite? Pravico imate do komentarje. Skratka svojo Romsko kulturo; romske pesmi, pravljice, zgodbe, otroške pesmi, prevode, otroške igrice, humoreske, uganke, svoja mnenja, stališča, vprašanja, predloge in…Res pa je, da imam še vedno probleme glede Slovenskega jezika oz. pravopisa, dolge ali predolge stavke, pisne napake in…prosim, da mi za moje napake ne zamerite. …to bom delal ker rad pišem. Ker rad pomagam. Ker ima javnost pravico izvedeti kaj pomeni biti Romski ustvarjalec, kaj dela, ustvarja, kako na kakšen način, kaj dejansko pomeni resnična Romska zgodovina in kultura, izvedeli boste vse o Romih nekoč, danes in v prihodnosti..Lahko se boste naučili tudi »ROMANI ČHIB«  To kar sem sedaj napisal, govorim le za Rome iz Suhe in Bele krajine, Dolenjske in Posavja, kjer je še vedno »Romski problem, problem« Romi iz Murske sobote, Gorenjske, Ljubljanske okolice, Maribora …pa so bolj uspešni tako na kulturni kot tudi na politični ravni. V tem se razlikujemo, (navade, običaje, kulturi  in zlasti v lastnem materinem jeziku, (medsebojno se sporazumemo v komuniciranju le v Slovenskem jeziku) …

Upam, da sem vas  vsaj malo potolažil, razveselil, vam povedal kaj novega, odgovarjal tudi na vaša vprašanja in…

 »ŽELINO SARENGE MANUŠENGE, GADŽENGE I ROMENGE«  (Želim vsem ljudem Kmetom oz. Civilom in Romom),  »BUT USPINDI BUTI,, VESELI,, BAJT, SASTIPE, MIRO I SA LAČHIPE«

 (Obilo delovnega uspeha, veselja, sreče, zdravja, mir in vse dobro).  Ter ZDRAVO IN SREČNO NOVO LETO 2017.

 

Kočevje, 6.1.2017

Rajko Šajnovič



5. - HIŠA STRAHOV

5. del – HIŠA STRAHOV!

 

Leto: 2011

 

NOVA SELITEV RAJKA IN JOVANKE ŠAJNOVIČ

 

ROMSKO NASELJE ŠMIHEL

 

Splošno znano je, da sem Mestno občino Novo mesto, Republiko Slovenijo, poslance Evropske unije v Sloveniji, medije…dvanajst let prosil, rotil, klical na pomoč, da bi dobil primerno stanovanje kjer koli v Sloveniji. Žal sem vedno in povsod s strani pristojnih organov in inštitucij naletel na gluha ušesa. Seveda je v teh letih ostala posledica bolezni v neprimernem stanovanju brez pomembnih sanitarij v romskem naselju z naslovom Šmihel 74 oz. Pot v gaj 24: vlaga, mraz, plesen, smrad, curljanje in kapljanje v času deževja, poplava v bivalnih prostorih. Neprimerno je bilo tudi okolje: smrad, kričanje, ropotanje itd. Tega še nisem javno povedal: razočarali so me tudi nekateri posamezni sosedi Romi in njihovi otroci:  čudne navade, običaji oz. njihova nizka kulturna raven. Dovolj bo, če povem, da so z zračno puško streljali namesto v papirnato tarčo v domače živali: mačke in mucke, pse in kužke ter celo v mimoidoče Romkinje so ranili v nogo).

Nezdravo stanovanje in okolje je povzročilo, da je prišlo pri meni in moji ženi do poslabšanja zdravstvenega stanja oz. invalidnosti (revmatična obolenja – hrbtenica, ramena, vrat, kolki, noge, kronična obolenja)… zdravljenja v zdravstvenem domu in bolnišnici, operacijskih posegov tako v Novem mestu kot na kliničnem centru v Ljubljani. Pristojna civilna družba nam je zapustila nepozabljeno duševno trpljenje. Mnogi CIVILI bi zahtevali »visoko denarno odškodnino za duševno trpljenje«, Rom pa lahko o tem le »SANJINI« (sanja)  

 

SKUPNI DOGOVOR

 

Moja žena Jovanka je bila mnogokrat v bolnišnici na zdravljenju v Novem mestu: na internem oddelku stare bolnišnice, na pljučnem oddelku, na očesnem oddelku, na kirurškem oddelku na ginekološkem oddelku in nazadnje na nevrološkem oddelku. Na tem oddelku mi je oddelčna zdravnica povedala za bolezen oz. diagnozo moje žene. Napotila me je na pogovor k socialni delavki v bolnišnico. Med drugim sva se pogovarjala tudi o slabem oz. neprimernem stanovanju, ki je bilo zelo škodljivo zame in mojo ženo Jovanko, ter o možnosti bivanja v drugem primernem stanovanju. Socialno delavko sem prosil, možnosti za primerno bivanje oz. stanovanje: (drugo primerno socialno oz. občinsko neprofitno stanovanje v bloku ali v neki starejši, prazni kmečki hiši ali v praznem vojaškem stanovanju ali v nekem domu starejših občanov kjer koli v Sloveniji. Edina možna rešitev po mnenju socialne zdravstvene delavke je bila »DOM STAREJŠIH OBČANOV«. Socialna delavka je poslala prošnje na razne naslove domov za starejše občane.

 

Nekega dne mi je, hvala Bogu, povedala, da je dobila en pozitivni odgovor za sprejem v domu starejših občanov: »DOM DANIELA HALASA VELIKA POLANA« v Prekmurju. Tako sva se jaz in žena Jovanka s pomočjo socialne zdravstvene delavke in Centra za socialno delo Novo mesto odločila za sprejem v nov dom. Lahko bi šla takoj z rešilnim vozilom. Rekel sem, da bom šel, takoj ko pride žena iz bolnišnice, da bova šla skupaj. Ko je žena prišla domov, sva začela s pakiranjem. Začela sva se pripravljati za izselitev, pakirati potrebno pohištvo oz. vse, kar sva imela v tem neprimernem stanovanju: posodo, posteljnino, pohištvo, balkonske oz. okenske  rože v lončkih … vse sva dala sestri Antoniji. Tudi svojega najboljšega domačega prijatelja PSA TARZANA, ki sem ga moral z žalostnim srcem zapustiti. Kot mi je kasneje povedala sestra, je naš Tarzan čakal skoraj en mesec na običajnem mestu. Čakal je na naju, misleč, da se bova vrnila domov kot običajno, pred vhodnimi vrati stanovanja, na svojem mestu zunaj pred utico, ki sem jo ročno naredil in oblikoval za njega, in pred zunanjimi vrati na dvorišču. Le ležal je in čakal, da ga pokličeva jesti, piti, počesati, hoditi na sprehod kot poprej. Skorajda nič ni jedel od žalosti, šele po enem mesecu se je končno privadil na mojo sestro, ki je skrbela zanj. Vedno je v neposredni bližini sestre Antonije in povsod jo spremlja. Zahvaljujem se Društvu za zaščito živali v Novem mestu, ki so mi pomagali, da moj Tarzan ni bil lačen, tudi sedaj, ko stanujeva v Kočevju. Rad bi ga imel pri sebi v tem stanovanju.  Pa ne morem, ker ni ustreznega prostora v bloku. Moj Tarzan je že star, ubogljiv, pameten »kot človek, le da ne zna govoriti«. Za vedno bo ostal v mojem spominu. O svojem Tarzanu sem že večkrat pisal, tudi na spletni strani. Šele leta 2014 je moj Tarzan od starosti umrl. SLAVA MU!

 

HUMANOST

 

Z ženo Jovanko sva vse podarila moji sestri Antoniji in nečakom, štedilnik, ki mi ga je podaril in pripeljal župnik iz Kočevja, pa sva podarila revni romski družini. Le še star kavč, lesena postelja, ki sva jo naredila jaz in nečak Sandi, ter mamina omarica sameva v tem neprimernem stanovanju. Da se bova izselila iz romskega naselja Šmihel, sem povedal le svoji sestri Antoniji, nečakom. V romskem naselju Šmihel nam ni nihče od Romov finančno pomagal, ne romski predstavniki oz. romski svetniki oz. svetnica Duška Balažek, ko sva bila tako socialno, zdravstveno, stanovanjsko kot finančno ogrožena. Le enkrat nama je pomagal Bojan Tudija kot podpredsednik Sveta romske skupnosti, ko sva bila oba, jaz in žena Jovanka, obenem v bolnišnici: jaz na kliničnem centru v Ljubljani, žena pa v Novem mestu. Bojan Tudija je brez najine vednosti prijazno in humano predlagal Komisiji za socialna in materialna vprašanja, da se nama prizna oz. dodeli enkratna denarna pomoč v višini 200,00 €.

 

SLOVO IZ ROMSKEGA NASELJA ŠMIHEL

 

Prišel je žalostni oz. veseli dan izselitve za naju. Po telefonskem dogovoru z vodjo doma starejših občanov Velika Polana je direktorica ga. Tadeja, poslala po naju kombi, ki ga je vozil hišnik, prijazni gospod Mirko. 10. 6. 2011 je dopoldan prišel g. Mirko s kombijem. Seveda so se pred mojim stanovanjem presenečeno zbrali skorajda vsi romski sosedi. Mnogi so jokali. Nečaki in g. Mirko so v kombi naložili stvari, ki sva jih potrebovala: oblačila, obutev, božje kapelice, ki sem jih sam ročno izdelal, okrasil. Slovo je bilo žalostno. Sledilo je pozdravljanje in že smo se vozili skozi naselje, ki sem mu še zadnjič pomahal v slovo. Zapustila sva najin dolgoletni neprimerni dom, ki je še vedno prazen.  

Opomba: Po moji spodbudi v javnosti so ta ČAROVNIŠKI OBJEKT porušili šele 2014. leta.

 

Resnični in žalostni spomini!

 

Tako jaz kot moja žena še ko sva živela v tistem PROKLETEM IN ZAČARANEM STANOVANJU, sva imela rada domače živali mačke in mucke, pse in kužke. Hranila sva jih, jima dajala piti. Mnoge sem zdravil z domačimi zelišči, ko so bili ranjeni, mučeni, imeli zlomljene noge. Sem član Društva za zaščito živali v Novem mestu, mnogokrat so nam pomagali s hrano za pse in mačke. Sosedom pa so bile živali v napoto. Besedo »zaščita živali« žal niso poznali, zato so bili jezni na naju. Ogovarjali so naju, naju ponižali v javnosti, da imava mačke namesto otrok. Bil sem tiho. O živalih sem pisal celo pesmice. Vse to sem povedal Društvu za zaščito živali v Novem mestu. Lahko bi ustrezno ukrepali, jih prijavili; na mojo željo jih niso, predvsem zaradi najine varnosti. Tudi glede zaščite domačih živalih je bila prisotna nizka kulturna raven, tudi na tem področju so me razočarali.

 

DRUGAČEN OD DRUGAČNIH

 

Vedno sem bil in vedno bom drugačen od svojih rojakov Romov. Kot Rom seveda poznam vse navade, običaje, način življenja, kulturo. To mi je bilo všeč. Nekoč. Ne pa danes oz. zdaj. Njihova kultura ni več tako dragocena, bogata in lepa kot nekoč. Niso me le s strani civilne družbe razočarali. Javno povem, da so me tudi Romi razočarali. Zakaj? Tega ne bom komentiral, da me ne bodo zopet ogovarjali, da Rajko samo tožari.

 

Romi imamo dragoceno in bogato kulturno dediščino: pesniške zbirke, pravljice, prevode, knjige, zgodovino…vendar se tega, kako dragocena, bogata in pomembna je ta dobrina, zlasti na Dolenjskem, še vedno ne zavedajo; med njimi na desetine in stotine Romov, romski svetniki, tudi številna romska društva, ki obstajajo le na občinskih papirjih. Govorim o področju Suhe in Bele krajine, Dolenjske in Posavja.

 

Nam, ki smo delavni, aktivni, ustvarjalni, so bili mnogi posamezni Romi, in še vedno so, »FAFŠNO« (nevoščljivi). Drugi so se nam posmehovali in so nas imeli celo za »DILINE« (neumne). Znano je, da so takšni Romi aktivni s pomočjo svojih občin le enkrat na leto, tj. ob 8. aprilu, ko praznujemo »SVETOVNO ROMANO DIVE« (svetovni dan Romov).

 

Res pa je, da so na področju romske kulture resnično naredili »GADŽE I ROMA« (Neromi in Romi) »KORAKO ANGLE« (korak naprej). Lahko bi naredili še več. Pristojni civilni organi oz. v otroških vrtcih, osnovnih šolah, na delavnicah v nekaterih romskih naseljih so zelo uspešni, zahvaljujoč učiteljem, mentorjem, pomočnikom, v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto … in ostali, ki prispevajo, pomagajo, sodelujejo na takšen ali drugačen način. Tudi jaz sem jim veliko, veliko pomagal oz. podarjal svoja pomembna in dragocena ustvarjalna dela…

 

Kakor koli že, jaz se v marsičem razlikujem od svojih Romov že od otroških let. Sem takšen, kakršen sem, vem, kar vem, znam, zmorem. Kot sem že večkrat poročal, je pomembno, dragoceno in bogato, da sem drugačen. Delam samostojno s srcem, dušo in telesom. Sem res čudni ptič. Imam nadnaravno dobro voljo, korajžo, nadarjenost, pridnost, vednost, delavnost, aktivnost, ustvarjalnost, moč. Vesel, srečen in ponosen sem na to oz. na sebe in svojega velikega človeka v meni, ki mi s pomočjo nebesnih sil daje takšno moč in vednost. »LAČHE VILE ALI DEVEL, DŽANI KATAR?« (Dobre vile ali Bog, ve odkod?) Na podlagi navedenega in še česa drugega sem se odločil, da s svojo ženo Jovanko ne bom več živel v romskem naselju Šmihel oz. v nobenem drugem romskem naselju. Šmihel – rad sem imel to romsko naselje od otroških let. Hodil sem v šolo, v njem sem preživel mnogo leta svojega otroštva. V tem naselju sem prvič začel aktivno delovati in pomagati Romom že leta 1980. Tam imam številne člane družine: sestro Antonijo, nečake, nečakinjo, njihove otroke, njihove vnuke, vnukinje pa sestrično ter številne sorodnike, med katerimi je tudi znana oseba, to je Bojan Tudija. Kljub temu me je to romsko naselje Šmihel, ki sem ga imel zelo, zelo rad – zelo, zelo razočaralo. Nič več ga nimam rad. Tudi Mestno občino Novo mesto sem imel rad že od otroških let. Dvanajst let je že od tega, kar so me zelo, zelo razočarali. Ravno toliko let nimam več rad te občine. Morda se mi bodo nekateri moji bralci posmehovali oz. mi ne bodo verjeli? Vendar je res. »LAČ MA HINE I JOŠ MA HILO, DA HINAVE OBČANO DU MESTNO OBČINA NOVO MESTO« (Sram me je bilo in me je še vedno, da sem bil občan Mestne občine Novo mesto), da »HINO DRŽAVLJANO DU REPUBLIKA SLOVENIJA(sem državljan Republike Slovenije…Vesel, srečen in ponosen sem na to, da lahko danes, tako enim kot drugim »HIKO DU JAČHA« (gledam v oči). Kako pa je obratno? 

 

ROMSKI ROBIN HOOD

 

Tako so me poimenovali NOVINARJI, ne jaz, in to upravičeno. »BORINAVE PE VAŠU MRE PHRALJA, PHENJA, ROMA« (Boril sem se za svoje brate, sestre Rome). Kot samostojni borec za zaščito človekovih pravic Romov v Sloveniji. In? »HVALA DEVLORESKE. ZMAGODŽO« (Hvala Bogu. Zmagal sem). Ker sem uspešno in aktivno skoraj 35 let pomagal Romom in bil pobudnik oz. predlagatelj kar nekaj zakonov, ki so danes znani, veljavni, uspešni. Navedeni so tudi na spletni strani. Namesto zahvale, pohvale, priznanja, nagrade – me sovražijo. Pristojni civilni organi, inštitucije in še mnogi drugi ljudje so me in me še vedno ne marajo. Ravno tisti pristojni organi, ki bi mi lahko pomagali, a mi niso želeli pomagati. Kar pomeni, da so oz. se še vedno maščujejo meni in moji ženi Jovanki. Na račun Romov. Če bi bil CIVIL tako delaven, aktiven, prizadeven, ustvarjalen kot Rajko Šajnovič, bi ga občina nagradila oz. imenovala za »ČASTNEGA OBČANA«, Rom pa lahko o tem zopet »SAMO SANJINI«  (le sanja). Lahko bi mi dali celo:  NOBELOVO NAGRADO ZA MIR? Hehehe. Ja. So mi dali OBČINSKO NAGRADO. »JEK LITRO PARNI MOL«  (En liter belega vina). Hehehe.

 

Nadaljevanje!

DOM DANIELA HALASA VELIKA POLANA

 

Po dolgi vožnji smo končno prispeli v dom starejših občanov. Dočakali so naju vodja doma ga. Tadeja Pitz Prasel, socialna delavka ga. Sabina, glavna medicinska sestra.  Pozdravili smo se in spoznali. Nekaj dni kasneje nas je pozdravil še direktor doma g. Adrej Štresel, ki se je vrnil z dopusta. Hišnik g. Mirko, njegov pomočnik g. Jožko in čistilke so najine stvari z vozičkom pripeljali v drugo nadstropje, soba št. 17. V tej sobi sva z ženo imela: sanitarije, dve postelji, mizo, stole, nočne omarice, omaro za garderobo, balkon. Namestila sva najino revno pohištvo, božje kapelice in druge zgodovinsko-kulturno pomembne dragocenosti: slike, razne listine, pohvale sem razporedil, zložil in obesil tudi na stene. Sledil je sprejem pri ge. Tadeji. Podpis pogodbe, izpolnitev in podpis nekaj obrazcev. Pravi naslov tega doma je: ČEBELA, dnevno varstvo Karitas, DOM DANIJELA HALASA VELIKA POLANA, Velika Polana 109, SI – 9225 VELIKA POLANA.

 

Podpisala sva »Zahtevo za oprostitev plačila socialno varstvene storitve, odločbo sva dobila pozitivno rešeno. Potrebno je bilo poravnati prevoz hišnika g. Mirkota, ki je prišel po naju v Šmihel. Zahvaljujoč Centru za socialno delo Novo mesto so mojo prošnjo za oprostitev plačila prevoza v višini 232,00 EUR pozitivno rešili. Mestna občina Novo mesto je plačevala zame in za mojo ženo bivanje oz. varstvo v tem domu. Po več kot petnajstih dneh bivanja v domu mi je na mojo prošnjo in željo vodja doma ga. Tadeja dovolila, da sem imel računalnik oz. dostop do interneta preko njihove centrale doma. Posebej za ta namen so mi dali še eno mizo za nadaljevanje mojega dragocenega, bogatega, kulturnega in aktivnega ustvarjalnega dela.

 

Dom DANIJELA HALASA VELIKA POLANA je star dve leti. Poimenovali so ga po župniku Danielu Halasu. Osebje doma, skrbniki, strežniki so bili zelo prijazni do naju. Seveda sem povedal za svojo etnično pripadnost, da sem Rom, da je moja žena po narodnosti iz BIH, da sem romski pesnik, pisatelj, prevajalec... Morda je bil ravno to vzrok, da so imeli do naju vsi zaposleni in vodstvo doma prijazen odnos, razumevanje, spoštovanje. Kajti, k meni v domu so prihajali tudi NOVINARJI oz. televizije, radio, časopisov pa znani pesniki, pisatelji…bali so se, da nebi izdal v javnosti kaj se je čudnega dogajalo v tem domu? 

 

AKTIVNOSTI V DOMU

 

Ta dom je imel vse, kar je pomembno za domove starejših občanov. Morda še več. Morda je bil še lepši, bogatejši, bolj zgodovinski, kulturni, verski. Vsak torek ob 19. uri so imeli cerkveno mašo za krajane in oskrbovance doma poleg kuhinje. Tam so imeli velik prostor za razna kulturna, umetniška in druga srečanja, predstavitve, prireditve. Prostori so mi bili zelo všeč: bili so čisti, okrašeni s stenskimi in raznimi visečimi okrasnimi predmeti, ki so jih ročno izdelovale pridne, aktivne in ustvarjalne ženske oz. kmetice in drugi stanovalci doma v posebnem prostoru, v katerem so imeli delovno fizioterapijo z različnimi pripomočki. Ženske so ročno izdelovale raznovrstne predmete: umetne rože, risbe, pletenje... To je bila posebna delovna terapija, v kateri sva sodelovala tudi jaz in žena Jovanka. Všeč so mi bile tudi različne aktivnosti pred domom na dvorišču, npr. čiščenje buče oz. semen. Veselo smo poslušali še domačo glasbo po radiu. Kmetice so postregle s sladkimi domačimi dobrotami, piškoti, sadjem, pili smo limonado, sokove in še zaplesali so.

 

V tem domu je bilo okoli 50 stanovalcev doma. Imeli so različne bolezni. V pritličju je bil varovani oddelek pod ključem. Imeli so kapelico, v kateri si se lahko izpovedal svojih grehov župniku, ki je obenem tudi vodil mašo. Dom je imel tudi dvigalo. Nekateri stanovalci, ki so bili težje bolni, invalidi, negibni, v komi ipd., so ležali v posebnih izolacijskih sobah. Večinoma pa so bili na invalidskih vozičkih in takšni, ki smo lahko hodili s pomočjo bergel in brez. Nekaj jih je bilo tudi takšnih, ki so radi popili kakšen kozarec ali več žgane pijače, vino, pivo. Rad sem pomagal onemoglim stanovalcem, ki so bili na vozičku nemočni, in to na razne načine: od pogovora, spoznavanja, lepih spodbudnih besed, prijaznosti, do predstavitve svojega porekla oz. narodnosti, življenjepisa. Govoril sem o otroštvu, šolanju, odraščanju, delu v zasebnih, državnih, podjetjih, o kmetovanju, navadah, običajih, kulturi, bolezni, invalidnosti. Slikal sem jih, jim povedal, da jih bom omenil v svoji novi knjigi na internetu kot pisec. Postal sem znana oseba in s tem sem si pridobil veliko zaupanja, spoštovanja in prijateljstva tako med stanovalci doma kot pri osebju in vodstvu doma.

 

LEPOTA

 

Na drugi strani ceste je čudovit gasilski dom, ki mi je bil všeč predvsem zaradi oblike, barve in zelene okolice. Okoli doma so v neposredni bližini stale kmečke hiše, kozolci, domače živali od ovc, koz do psov, ki so jih lastniki vodili na sprehode, mačke, razna okrasna in sadna drevesa, čudovita dvorišča z raznimi vrstami rož, grozdne brajde, ptice, ki so si naredile gnezda na drevesih pred našim domom in na zunanji steni v domu. Velike štorklje so imele gnezdo v parku pred občinsko stavbo. Občina Velika Polana ima svoj GRB v obliki štorklje. Občina ima različne zgodovinske in kulturne znamenitosti, spomenike, simbole. Z ženo sva bila v župnišču pri župniku poleg lepe cerkve, v kateri sem se predstavil in župniku podaril SVETO PISMO za otroke/BIBLIJA vašu čhavora. Ta župnik je vodil cerkveno mašo tudi v domu. Pred cerkvijo sva si ogledala lepoto dvorišča in se fotografirala pred čudovito božjo podobico; v eni izmed kapelic je bila podobica Svete Marije, Matere božje iz Medžugorja. Velika Polana je en teden praznovala svoj občinski praznik. Vsak dan so se zvrstile različne dejavnosti, kulturne, športne in druge prireditve, srečanja. Na eno izmed prireditev sem šel tudi jaz, saj je nastopal Vlado Kalember. Ob poslušanju čudovite glasbe in pesmi, ki jih je pel Vlado do 3. ure zjutraj, sem veselo pil pivo, jedel in slikal. Imel sem se res SUPER. Seveda sem že en dan prej prosil za dovoljenje vodjo doma ga. Tadejo, ki mi je prijazno dovolila.

 

KMETJE

 

To so pravi kmetje, ki so ohranili kulturno dediščino svoje pretekle in sedanje kmetije. Nedaleč stran smo imeli trgovino, gostilno, bar, pošto, železnino, šolo, cerkev. Lep spomin nama je ostal na prijazno poštarico go. Marijo in pošto, v kateri sva kupovala loto, pošiljala in sprejemala pošto; odprl sem poštni bančni račun, na katerega sem prejemal denarno nadomestilo. Prijeten spomin imava na prijaznega šefa in trgovke v trgovini, v kateri sva kupovala, na prijazno natakarico v gostilni, v katero sva hodila na pivo, sok in kavo. To je bila ga. Vesna, ki si je želela postati pesnica oz. pisateljica, pa ni vedela, kako začeti. Povedal sem ji, kako in na kakšen način, ter ji obljubil, da ji bom pomagal, ko bova našla drug dom oz. stanovanje. Obljubila sva, da ji bova takoj pisala in dodala točen naslov novega stanovanja. In tako sva tudi storila. Drug drugemu pišemo in poslali fotografije.  Vsi so bili prijazni do naju, postali smo dobri znanci in prijatelji.

 

DOM DANIJELA HALASA

 

Kadilci smo kadili pred vhodom dvorišča v dom. Imeli smo dve mizi. Za vsako mizo so bili štirje stoli. Dobili smo nove pepelnike za kadilce, zahvaljujoč pokojnemu prijatelju po imenu Meša. Po njegovi zaslugi so postavili nad našimi glavami zaščitno visečo zaveso pred soncem. Morali pa bi kadilce zaščititi tudi pred dežjem, viharjem, mrazom. Zaščitna zavesa se je po nekaj dneh pokvarila. Zahvaljujoč moji malenkosti in po navodilu vodje doma ge. Tadeje je pred vhodom v dom hišnik Mirko s pomočjo Jožkota postavili betonske plošče za zemljo in sajenje rož. S pomočjo žensk so posadili kar nekaj vrst rož, ki so dom po dveh letih okrasile s svojo lepoto za mimoidoče ljudi in obiskovalce svojcev, ki so prihajali na obisk v dom.  

 

JUTRANJA KAVICA, REKREACIJA

 

Vsako jutro sem si sam kuhal kavo, pil ter kadil. Z ženo sva vsak dan hodila na sprehode. Toliko sva prehodila, da v Šmihelu nisva toliko hodila skoraj dve leti. S tem sva prispevala k izboljšanju najinega zdravstvenega stanja. Vsak dan sem treniral tako v najini sobi kot pri delovni fizioterapiji. Imeli so več pripomočkov za vaje: kolo, kolo za invalide, pripomoček za razgibavanje nog ter drugih delov telesa, pripomočke za hrbet oz. trebuh, mišice itd. Tudi ženi sem spodbujal, da je v tem prostoru telovadila na lažjih pripomočkih.

 

Najprej sva se morala z ženo navaditi, prilagoditi na drugačen način življenja v novem domu: na prehrano, hišni red, stanovalce doma, zaposlene in na vodstvo tega doma. Na vsakem nadstropju (1., 2., 3. oddelku) smo imeli na levem in desnem prostoru jedilnico za 8 ali več oseb, viseče omarice, hladilnik, štedilnik in televizijo. Za našo mizo smo sedeli oz. jedli sledeči stanovalci: jaz in moja žena Jovanka; pokojni prijatelj g. Stojan, ki je imel vodo v trebuhu, ga. Zofija in ga. Šemsa; na vozičku ga. Gina, ki sva jo klicala Džina; na vozičku ga. Micka, ki sva jo klicala Marija. Ostali so bili začasno v domu in so šli domov, nekatere pa so premestili v drug dom. Zdravnik je prihajal dvakrat tedensko, da je predpisal zdravila, napotnice, injekcije, opravljal preglede pri težjih bolnikih in pregledal stanovalce po naročilu pri glavni sestri oz. lastni želji posameznih stanovalcev. Tudi naju je pregledal in povedal, da sva v redu, predpisal zdravila, ki sva jih potrebovala (žena je dobivala le lekadol proti bolečinam po potrebi in tableto za spanje po potrebi). Občasno je prihajal še zdravnik psihiater. Stanovalci doma so imeli poleg znane diagnoze oz. bolezni še dodatne zdravstvene težave, zato so mnogi prosili, da jih pošljejo v bolnišnico na preglede, kontrole, sprejem. Jedli smo zajtrk, kosilo, popoldansko malico in večerjo. Vse lepo in prav. Obljubil  sem vodji doma ga. Tadeji, da jih bom javno pohvalil na internetu. Res je, da sva imela osebno tudi kakšne probleme, pa smo jih z vodjo doma ga. Tadejo in z direktorjem doma g. Andrejem, s skupnim dogovorom, pogovorom, sodelovanjem uspešno rešili oz. smo našli skupni jezik in dialog.

 

Ob tej priložnosti se osebju doma javno zahvaljujeva tako jaz kot moja žena Jovanka za trimesečno bivanje v domu, za strežbo, prijaznost, razumevanje, sožitje in spoštovanje vsem, ki so nama pomagali na kakršni koli način.

 

ZAHVALA ZA HUMANO POMOČ!

 

Prav lepo se z ženo Jovanko, javno zahvaljujeva:

1.     Socialni delavki bolnišnice Novo mesto za pomoč,

2.     Centru za socialno delo Novem mestu za pomoč,

3.     Mestni občini Novo mesto za plačilo bivanja v domu,

4.     Rdečemu križu Novo mesto za pomoč,

5.     Društvu za zaščito živali Novo mesto za pomoč,

6.     Branki Bukovec, Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, za pomoč,

7.     Bojanu in Cvetki TUDIJA za obisk in finančno pomoč,

8.     Lojzetu in Lidiji PODOBNIK za obisk in darilce,

9.     Samanti Baranja za obisk, sodelovanje in darilo,

10. prijatelju Borisu Zupanu, ker brez njegove pomoči ne bi dobili primernega stanovanja v bloku,

11. Centru za socialno delo Kočevje za pomoč,

12. Rdečemu križu Kočevje za pomoč,

13. Karitasu Kočevje za pomoč,

14. Antonu Gnidovcu, bivšemu župniku iz Kočevja, za pomoč,

15. Marijanci Ajši Vižintin, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, za pomoč.    

 

OBISKI

 

V treh mesecih bivanja v domu v Veliki Polani sta naju obiskala med prvimi g. Bojan in ga. Cvetka Tudija, ki sta nama obenem tudi finančno pomagala. Hvala jim še enkrat za to humano finančno pomoč in obisk.

Druga po vrsti je bila prijateljica Samanta Baranja iz Maribora, ki je Rominja iz Prekmurja. Tudi tebi se javno zahvaljujeva, Samanta, za obisk in darilo. Bila je dvakrat pri naju. Po e-pošti mi je poslala 12 otroških slikanic, različne kratke zgodbe. Ko je bilo prevajanje končano, sva podpisala pogodbo in prejela plačilo. V prekmursko romščino je prevajala Samanta Baranja, v dolenjsko romščino sem prevajal jaz. Zbirka trijezičnih slikanic (slovenščina, dolenjska romščina, prekmurska romščina) je nastala v okviru projekta »Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živijo predstavniki romske skupnosti«. Ko je Samanta prišla drugič, mi je že prinesla po en izvod vseh 12 otroških slikanic in treh priročnikov.

Tretji po vrsti so naju obiskali moj prijatelj g. Lojze Podobnik in njegova žena ga. Lidija. Tudi od njih sva dobila skromno darilce. Seveda se tudi njima zahvaljujeva za obisk in darilo. Iz doma sem šel 6. 9. 2011 v Ljubljano na predstavitev SVETEGA PISMA ZA OTROKE. Po mene je prišel Rom iz Prekmurja g. Marjan Horvat iz Pušče, ki ima lastno trgovino. Poleg ostalih aktivnosti je tudi predstavnik verske skupnosti. On me je tudi pripeljal nazaj v dom. Med potjo sva se bolje spoznala. Povedala sva si vsak svoj življenjepis, opisala delo, aktivnosti, ustvarjalnost. Povabil sem ga v najino sobo, da si ogleda mojo ročno narejeno okrašeno umetnost. Podaril sem mu knjigo Rajkove pesmi in čudovito ročno narejeno, okrašeno CERKEV. On mi je podaril svojo knjigo Promotor romske kulinarike. Obljubil mi je pomoč: da me bo predlagal za člana njihovega društva, da mi bo nabavil boljši računalnik in finančno pomoč v dogovoru z župnikom iz Kočevja g. Antonom Gnidovec, internet … pa ni bilo  nič od obljubljenega.                     

               

NAJINI DOBRI ZNANCI IN PRIJATELJI

 

Ne moreva pozabiti na najine prijatelje in prijateljice, to so bili: g. Stojan, ki je umrl isti dan, ko sva zapustila dom, naj počiva v miru in SLAVA MU; na vozičku gospa Dunja, ki je bila brez ene noge; na vozičku gospod Alojz, gospod Rudi, naša soseda gospa Gina, ki sem jo klical kar Džina; Meša, ki je tudi umrl nekaj dni po najinem odhodu; ena ga. na vozičku, ki je imela PRUH do kolena, zato ne bom izdal njenega imena. Nekatere pa sem že navedel. Najbolj prijazen poleg ostalih v tem domu je bil hišnik gospod Mirko.

 

KONČNA ODLOČITEV

 

Nekega dne sva z ženo ugotovila, da sva še premlada za dom; to so nama med pogovorom zaupali oz. povedali tudi najini prijatelji. Želela sva si le primernega stanovanja in uspešno zdravljenje. Odločila sva se, da zapustiva dom in se preseliva v primerno stanovanju. Začela sva se zanimati in spraševati znance v Kočevju, če nama lahko priskrbijo cenejše stanovanje. Moj dolgoletni znanec iz Kočevja je iskal in iskal in končno našel za naju primerno stanovanje: neka gospa iz Kočevja po imenu Suzana nama je ponujala svojo prazno in starejšo hišo na naslovu Kočevska cesta št. 34, in to za mesečno obročno odplačevanje po 150,00 €. Razveselila sva se kot otroka, ko dobita najljubšo igračo. Seveda sva se strinjala in se dogovorila z go. Suzano, da podpiševa vzajemno pogodbo. Takoj ko bi poslala pogodbo v podpis, bi se izselila iz tega doma in se naselila v njeni hiši. A ni bilo nič od tega. Ga. Suzana se je prestrašila, ko sem ji povedal, da sva v domu. Pomislila je, da sva že prestara, hudo bolna, invalidna, nemočna, da si sama ne bova mogla pomagati. Sama mi je med telefonskim pogovorom povedala: »Bojim se, da se ne bosta mogla preživljati, jaz ne bom odgovarjala za vaju«. Od tega ni bilo nič.

 

MOJ RESNIČNI ROMSKI PRIJATELJ

 

Spomnil sem se na svojega dolgoletnega prijatelja iz Kočevja Borisa Zupana, ki je postal znana oseba v javnosti, legenda, ko je rešil potnike iz gorečega avtobusa. Po telefonu sem ga prosil, da nama pomaga preskrbeti poceni stanovanje v Kočevju. V kratkem času se je najina prošnja in želja dejansko uresničila. Povedal nama je, da naju že čaka prazno stanovanje, garsonjera, v bloku v prvem nadstropju, da bo mesečna najemnina 170,00 € mesečno in da lahko prideva takoj. O tem sem takoj poročal vodstvu doma in našim prijateljem. Zopet priprava, pakiranje in nova izselitev iz doma, v katerem sva živela tri mesece. Prevoznik kombija je bil zopet hišnik g. Mirko v dogovoru z go. Tadejo.

 

NOVA SELITEV IN NASELITEV V KOČEVJE

 

Dan odhoda je bil 13. 9. 2011. Zopet je bilo slovo žalostno, a veselo za naju z ženo Jovanko. Pozdravila sva se z vsemi prijatelji in vodstvom doma, ki so bili ta dan zjutraj prisotni. Solze žalosti so tekle tako nama kot najinim prijateljem. Pozno popoldan smo končno prispeli pred blok na naslov: Trg Svetega Jerneja 2, Kočevje. Gospod Mirko in lastnik oz. pooblaščenec lastnika, ki živi v Švici, g. Radovan sta nama pomagala znositi vse stvari iz kombija v stanovanje (garsonjero) št. 9. Še zadnji pozdrav v slovo s prijaznim hišnikom g. Mirkotom.  Znašla sva se v starem oz. novem stanovanju. Postala sva:

 

NOVA KOČEVARJA

 

Gospod, ki je pooblaščenec lastnika stanovanja, ki je v Švici, je zelo prijazen človek, prav tako njegova soproga. Ker je bilo stanovanje prazno, sta nama priskrbela nekaj pohištva, oblačila, obutev, posteljnino, zavese ipd. Gospod Kajiš mi je povedal, da je imel s prejšnjimi podnajemniki probleme in da ima slabe izkušnje. V  stanovanje naju je želel vzeti za tri mesece začasnega bivanja, pa je ubogal svojo ženo go. Boso, naj napiše pogodbo za šest mesecev bivanja, od 13. 9. 2011 do 13. 3. 2012. Takoj sva mu pošteno plačala za najemnino. To je garsonjera, skupna površina stanovanja je 24,4 m2, v bloku v 1. nadstropju, št. 9.

Vesela sva, da zdaj živiva v čistem in primernem stanovanju. Imava mir, hodiva na sprehod, k maši v cerkev. Obiskov imava zelo malo. Upoštevati morava hišni red. V stanovanju imava centralno kurjavo. Televizijo nama je podaril župnik g. Anton Gnidovec. Imam tudi že internet.

 

FINANČNA STISKA

 

Ravno ko sva dobila stanovanje, sva se glede financ znašla na robu socialnega preživetja. Tri mesece sva trepetala in živela nečloveka vredno življenje. Brez denarja, neplačani računi; najina rešitev so bili Rdeči križ Kočevje, Karitas Kočevje, župnišče Kočevje oz. župnik g. Anton Gnidovec, prijatelji, sestra Antonija Brezar, prijatelj Boris Zupanc in prijatelj Lojze Podobnik. Hvala Bogu se je vse dobro končalo. Šele decembra meseca 2011 sva se rešila vseh težav ter končno zaživela človeka dostojno življenje.

 

Vsem se javno zahvaljujem za vso pomoč, ki sva jo dobila tukaj v Kočevju od 13. 9. 2011 do 20. 12. 2011. Z ženo Jovanko želiva v Kočevju prijaviti stalno bivališče (ga že imava). Morda pa sva z Jovanko končno našla »MENGARO MISTO STULU KHAM?« (najino mesto pod soncem) v Kočevju. »DOSTA VEČ MENDE, HINE PHARIPE« (Dovolj nama je že bilo trpljenja). »PU PHURANE BERŠA, PESKE ŽELINAMO, DA ZAŽIVINAMO MANUŠANO VRIDNO ŽIVLJENJI« (Na stara leta si želiva zaživeti človeka vredno življenje). Kako bo v naprej?

 

»DOVA SAMO DEVLORO, DŽANI«  (To le Bog, ve), »KA LE DIKERAMO RADO I OV, DIKERI MENDE RADO«, (ki ga imava rada in on ima rad naju), »VAŠU DOVA UČASI MENI I JOVANKA PHIRAMO DU KHENGERI DU KOČEVJE« (zato jaz in Jovanka hodiva včasih v cerkev v Kočevju). »MANGAMO I MOLINAMO, DA MENGE, POMOZINI DEVLORO«  (Prosiva in moliva, da nama pomaga Bog).

 

REVŠČINA ŠE ŽIVI

 

Lakota je bila najina, dnevna spremljevalka. Ne vidim in ne najdem več izhoda iz tega začaranega kroga. Sprašujem se, le kdo bo pomagal in rešil mene in mojo ženo? Poskusil sem marsikaj, napisal nešteto pisem – prošenj za pomoč. Vedno sem naletel na gluha ušesa, da ne omenjam pristojnih organov občine in tudi specifičnih državnih organov. Hudo mi je in izgubljam voljo do življenja. Nekaj se mora zgoditi, da se bo prekinila ta mora.

 

Menim, da je moje ustvarjanje tudi delo, saj dnevno pišem po več ur in ne pišem zase, ampak za zanamce – s pisanjem ustvarjam romsko kulturo in se trudim, da naš romski jezik ne bo zamrl. Že s tega stališča bi morala družba poskrbeti za moje dostojno življenje. Nikoli nisem kradel, nimam pogojev, da bi nabiral zelišča, odpadne surovine in se šel – dejavnosti, ki jih ne želim komentirati. Moja žena in jaz, sva oba invalida I. kategorije zaradi bolezni, ki je ostala od »HIŠE STRAHOV« v Novem mestu. Žena hodi na dve bergli in hojico na štirih kolesih. Bojiva se, kdo bo za naju nabiral hrano »po posodah za smeti«.

 

Ne bom tiho, kričal bom glasno in se boril za svoje dostojanstvo, saj sem vendar – le človek. Če država ni sposobna, da me reši, naj me ubije – hitro, ne na obroke, kot zdaj to počne. Edino, če čakate, da bova midva z ženo zaključila to zgodbo. Ne grozim, govorim iz obupa in s solzami v očeh. 

 

V zvezi z omenjeno problematiko sem vas »TABAREDE RAJA« (velika gospoda) večkrat obvestil, vendar pa nihče ni ukrepal, kaj šele, da bi prišel pogledat. Zadnji ukrepi posameznih služb so bili sila nečloveški in osnovani na puhlih temeljih. Predvsem bi rad poudaril, da nisem od državnih organov pričakoval takšne reakcije, pričakoval sem strokovno pomoč in seveda rešitev v smislu zdravega in varnega bivanja. Iz vsega tega pa lahko sklepam, da me skušajo na grob način utišati in na ta način prikriti dejstva, ki so vezana na mojo tako imenovano »HIŠA STRAHOV«, ki nama je zapustil pečat bolezni. Mestna občina Novo mesto, ki nama je zapustila DUŠEVNO TRPLJENJE…

Poleg vseh težav, ki sem jih že navedel, poleg tega da sem star že 69 let, sem »DU VODŽI JOŠ VAVIK TERNO« (v srcu še vedno mlad). Imam revmatična obolenja (bolečine v hrbtenici, ramenih, vratu, obrabljeno desno roko), a še vedno hodim ponosno in pokonci. Še vedno vztrajam, delam, aktivno ustvarjam »ROMANI KULTURA I DAJAKARI ČHIB« (romsko kulturo in materni jezik), ukvarjam se z ročno umetnostjo. Nekoč v prihodnosti bosta pomembna in dragocena romska kultura dediščina in romska resnična zgodovina!

Moja znana dela od leta 1982 do 2015 so javnosti že znana in ne bom ponavljal!

Čakam pa še na tisk številna moja dela, ki čakajo na ZELENO LUČ oz. na prijazne in predvsem poštene sponzorje, založnike, urednike, lektorje ipd., ki me ne bodo izkoriščali, kot so me že nekateri, ki jih ne želim javno izdati po naslovu, imenu in priimku.

Naj za konec zaključim takole:

Ko sem omenil povračilo škode za najino, duševno trpljenje iz HIŠE STRAHOV oz. Mestne občine Novo mesto in…mi nekatera sodišča v Novem mestu in v Ljubljani, niso dali po moji prošnji, BREZPLAČNO PRAVNO POMOČ IN ODVETNIKA? Zakaj? No. To pa je že druga začarana zgodba pod naslovom:

(ČE SI ROM, SI LE CIGAN)

Kočevje, 1.1.2017

Rajko Šajnovič



4. del - HIŠA STRAHOV!

4. del – HIŠA STRAHOV

 

"ČIRME DU STANOVANJI"

(Črvi v stanovanju)

JAVNO POROČANJE

Večkrat sem že javno poročal o svojem stanovanjskem problemu; mraz, vlaga, plesen, smrad, miši, črvi….Na pomoč sem že nešteto krat klical pristojne organe in institucije a sem žal vedno naletel na gluha ušesa? Na pomoč sem klical; sanitarno, socialno, stanovanjsko in zdravstveno inšpekcijo a žal brez pomoči in rešitve? Znano je, da z ženo živim v Romsko naselje Šmihel 74 Novo mesto v skupnem objektu za osem romskih družin. Preko sredstva javnega obveščanja: (Dolenjski list Novo mesto, radio Studio D Novo mesto v romski oddaji: KORAKO ANGLE / KORAK NAPREJ pa televizijo VAŠ KANAL Novo mesto v romski oddaji: ŠU KHAM / ZA SONCEM pa televizijo Koper v oddaji: POMAGAJMO SI… nešteto krat sem javno poročal o tem neprimernem skupnem objektu za osem romskih družin. Ta objekt je občina Novo mesto zgradila že leta 1979. Le enkrat od leta 1979 do 2008 so glede razpadajočega ometa in na mojo prošnjo v imenu osem romskih družin res ponovno ometali stene s zunanje strani. Leta in leta po tem pa je ta skupni objekt postal t. i. “HIŠA STRAHOV” Skupne sanitarije oz. stranišče je ostalo brez elektrike in vode, brez vrat in okna, uničena vrata v posamezna romska stranišča, razbiti oz. uničena in polna greznica, zamašeni otoki, ročno čiščenje prostorov je nekoristno oz. neprimerno; človeško blato in urin se pomeša z vodo in teče na površini ozemlja kjer povzroča; smrad, ogrožanje zdravja, posledica…razpadajoča oz. uničena in ostarela strešna škodljiva opeka…onesnažena okolica…v stanovanju je neprimerno bivanje. V času deževja imamo celo v bivalne prostore poplavo. Uničena pohištva, odeje…najhujša posledica so oz. povzročajo miši, podgane in na stotine črvi. Domače mačke so rešili problem miš in podganov. Nikakor pa se ne moremo rešiti t. i. črvov ali ščurkov. Teh je vedno več. Na stotine. Pojavljajo se na; toploto, svetlobo, sladko, kislo. Najdejo se; pod visečimi stenskimi okvirji oz. slik…pod toplim podom, za ladijskim podom, v posodah, na stene, v prehrani, v računalniku, telefon faksu, v TV in videorekorderju, v tiskalniku, v radiokasetofonu, celo v kavne skodelice, pod blazinami, posteljo, kavču, pod odejah in… zdravstvene posledice so; prehladi, bronhitis, gripa, pljučnica, visoka vročina, glavoboli, boleče oči, bruhanje, kašljanje, bolečine v prsnem košu, bolečine v mišice, trebušne in želodčne bolečine…Podobne črvi so se pokazali tudi v romskem naselju v Dobruški vasi v Šentjerneju. Romi so mi povedali, da so prišli verjetno Zdravstvena inšpekcija kjer so pošpricali s nekakšno tekočino. Žal pa so se kljub temu čez par dni ponovno pojavili črvi. Po nešteto klicih na pomoč pristojnih so končno enkrat prišli v mesecu januarju 2008 s strani Zdravstva ali zdravstvene inšpekcije in v prisotnosti občinskega predstavnika za stanovanjsko problematiko Romov g. MIRAN RIFELJ. Prišli so najprej v mojem stanovanju kjer so se sami prepričali, da resnično obstajajo črvi, ki so jih zagledali celo v viseče okvirje na steno. Še dve romske družine so jim potrdile resnična dejstva o črvih, ki jih imajo v svojih stanovanjih. Zdravstveni inšpektor me je vprašal kdo je romski predstavnik? Povedal sem mu, da je to gospod Bojan Tudija. Še pred tem pa mi je navedeni gospod obljubil, da bodo prišli ponovno in da bodo pošpricali z nekakšno tekočino. Odšli so tudi k ostalim romskih družinam. Od takrat pa do sedaj še ni prišel nihče? Črvi pa nam še vedno veselo uničujejo stanovanja, pohištva in naše zdravje? Koliko časa še? Do kdaj še? Zakaj? Bojim se, da ne bo prišlo do nekih širših epidemičnih obolenj v našem romskem naselju? Podobno kot v Romskem naselju v Kočevju kjer je že prisotna t. i. “MIŠJA MRZLICA” Jaz sem kot Rom in človek naredil vse kar se narediti, da. Žal pa sem tudi jaz nemočen. Vse kar lahko pomagam, da ne pride do najhujšega zdravstvenega ogrožanja je to, da ponovno opozorim in kličem na pomoč pristojne organe in inštitucije. Gosdpod Miran Rifelj je povedal, da nimajo na občini finančna sredstva za… Odgovoril sem mu v prisotnosti navzočih Romov, citiram: Gospoda, ali Vam je več do denarja ali do človeška življenja? Žal pa odgovora nisem dobil? Sprašujem se, če resnično Romi živimo v “PRAVNI SLOVENSKI DRŽAVI” Potem nam bodo pristojni civilni organi in inštitucije dejansko, prijazno in človeško tudi pomagali in rešili nastale in že navedene naše romske težave in probleme?

Dejstvo pa je, da ravno meni nočejo pristojni organi in inštitucije v Mestni občini Novo mesto pomagati. Zakaj, kako in na kakšen način mi nočejo pomagati? Menim, da gre za »POLITIČNO IN SOVRAŽNO OZADJE OZ. DEJANJE« Vzrok temu pa je: »KER JIH BOLI MOJA RESNICA O ROMIH« Če se motim pa naj mi dokažejo s tem, da mi bodo res »POMAGALI IN REŠILI MOJ STANOVANJSKI PROBLEM?« In gospod bivši župan Mestne občine Novo mesto Alojz Muhič pravi: »ROME JE TREBA S PALICO…«Upam, da mene ne bo zato ker v javnosti govorim oz. pišem »ČAČIPE« (Resnico). Pa brez zamere gospod župan Alojz Muhič. Kajti, »NA HINO KRIVO AKO HINO ROM I MANUŠ«  (Nisem kriv, če sem Rom in človek).      

Kočevje, 1.1.2017

Rajko Šajnovič

 



3. del - HIŠA STRAHOV!

3. del – HIŠA STRAHOV!

HIŠA STRAHOV

Takole sem prosil, rotil in klical na pomoč, ko sva z ženo Jovanko živela  še v Romsko naselje Šmihel 74 oz. Pot v gaj 24 v bivšem neprimernem stanovanju oz. v skupnem objektu za Rome pod naslovom »HIŠA STRAHOV«, ki so jo od leta 1979 porušili šele v letu 2014. bilo je brez koristi. Sam sem rešil svoj najhujši stanovanjski problem s pomočjo socialne sestre v bolnišnici Novo mesto kjer je bila žena na zdravljenju s tem, da sva najprej odšla leta 2011 v DOM DANIELA HALASA V VELIKE POLANE. Tam sva bila 3 mesece. S pomočjo mojega prijatelja iz Mahovnika v Kočevju BORISA ZUPANCA, sva z ženo dobila to primerno stanovanje v bloku v Kočevju v katerem sedaj živimo…Mestna občina Novo mesto in Slovenska država pa so nama PODARILA IN ZAPUSTILA le bolezen, invalidnosti in duševno trpljenje…brez koristi sem se boril od leta 1979 do leta 2011. Zmagala je Mestna občina Novo mesto oz. NE-PRAVNA SLOVENSKA DRŽAVA… Novomeška občina me je prvič razočarala leta 1979, ko so meni in mojemu že pokojnemu Svaku Nuriju Šabiču Milanu, PORUŠILA LASTNE ZIDANE HIŠE in namesto obljubljene zamenjave za nove hiše dodelili stanovanje v tem prekletem in začaranem že navedenem bivšemu skupnemu objektu (za 8 takratnih romskih družin) v »HIŠI STRAHOV«… Takrat so bili glavni krivci bivši referent za reševanje romske problematike v Novem mestu NACE GREGORČIČ, njegov pomočnik DANIJEL BADAVINEC in Socialni delavec pristojen tudi za romsko problematiko Novo mesto, socialni referent za Rome, LJUBO MILOŠEVIČ, Občinski referent za Rome NACE GREGORČIČ IN NJEGOV POMOČNIK DANIJEL BADOVINEC. Kršenje mojih človekovih pravic in svoboščin pa so nato nadaljevali njihovi BOTRI (Bivši župani Občine Novo mesto in ROMSKI PREDSTAVNIKI oz. tudi ROMSKA SVETNICA V OBČINSKIH SVETIH« ga. DUŠKA BALAŽEK… pa so njihovo, umazano delo nadaljevali vse do leta 2011. Slovenska država ne upošteva 26. člen Zakona (pravica do povračila škode), ko gre za »CIGANA« oz. Roma? Sicer pa sem o tem že javno poročal …

Takole sem takrat napisal:

NI POMOČI NI REŠITVE ZA ROMSKEGA INVALIDA

Romskemu pesniku, pisatelju, prevajalcu, svobodnemu umetniku, dolgoletnemu, samostojnemu borcu za romske pravice, romskemu delovnemu invalidu III. Kategorije, Romu in človeku iz Novega mesta oz. na Dolenjskem, nihče noče pomagati ne s strani Mestne občine Novo mesto ne s strani Zveze Romov Slovenije ne s strani Sveta romske skupnosti Slovenije ne s strani Združenje romskih svetnikov Slovenije… Ali je to sploh mogoče? Zakaj, kako in na kakšen način mi noče nihče pomagati in rešiti moj najhujši stanovanjski problem; »vlaga, mraz, plesen, curljanje, kapljanje in poplava v bivalnem prostoru ob padavini, zdravstveno škodljivo in ogroženo stanovanje in skupne sanitarije brez nujno pomembne sanitarije, ki jih potrebuje bolnik oz. invalid in«…je že splošno znano, da je še vedno moja največja želja, da se z bolno ženo izselim iz tega urbanega romskega naselja v Šmihelu? Prosim vsaj enosobno primerno, varno, čisto in zdravo stanovanje v bloku. Ne prosim zastonj. Pripravljen sem redno oz. pošteno plačevati mesečno najemnino stanovanja po svojih možnostih denarnega nadomestila v višini edinega vira preživljanja 380,00 EUR mesečno. Od tega zneska odplačujem kredit 80,00 EUR, položnice za stroške plačila elektrike 80,00 EUR, za vodo do 40,00 EUR…poleg teh stroškov bi plačeval za stanarino največ do 80,00 EUR mesečno ter ostale stroške v bloku…a žal tudi to je brez koristi oz. brez pomoči in brez rešitve? No. Vse to je sicer znano v Sloveniji a ne poznam prijaznega človeka, organa, inštitucije in..ki bi mi pomagali in končno rešili moj stanovanjski problem? Res je, da mi je bivši občinski referent za stanovanjsko problematiko Romov g. MIRAN RIFELJ po predlogu Zdravstvene inšpekcije Novo mesto, da rešijo moj stanovanjski problem ponujal KONTEJNER v Romsko naselje Šmihel. Prosil sem, da bi mi ga postavili nekje drugje ne pa v kakršno koli Romsko naselje? Gospod mi je na to odgovoril: »Lahko ga postavimo le v Romsko naselje« Zato sem žalostno in razočarano odklonil takšno neprimerno pomoč. Le kdo je pristojen za pomoč in rešitev mojega neprimernega stanovanjskega problema? In kdo mi lahko pomaga rešiti ta pereči problem? Prosim in rotim pristojne organe in inštitucije, da mi pomagate. Na pomoč kličem tudi slovenskega duhovnika, pedagoga, ljubljanskega nadškofa in ljubljanskega metropolita g. Alojza Urana. Ker imam že od otroških let rad Boga. Sem Romski Katolik. Pripravljen sem s svojo ženo sprejeti kjer koli v Sloveniji, kakšno majhno stanovanje v bloku ali v kakšnem praznem vojaškem objektu ali v kakšno prazno kmečko hišo ali v stanovanje, ki je v lasti cerkve? Po potrebi bi redno plačeval najemnino in s ženo bi oba pomagala župniku pri raznih opravilih v cerkvi, dvorišču, vrtovih…morda pa nam bo tokrat pomagal g. Alojz Uran v imenu Boga? Amen…

Kočevje, 1.1.2017

Rajko Šajnovič

 

 



2. del - HIŠA STRAHOV

2. del – HIŠA STRAHOV!

HIŠA STRAHOV

 Takole sem poročal ob Svetovnem dnevu Romov v Novo mesto 19. 4. 2012!

 Moje čestitke vsem sodelujočim, slavnostnim govornikom, organizatorjem, voditeljem Bogdanu in Ljiljani, zlasti pa romskim otrokom... Čudovito. Kar tako še naprej. Moti pa me le nekaj? Romsko naselje Šmihel oz. Pot v gaj. To pa je "HIŠA STRAHOV" oz. skupni objekt za Rome, ki je bil zgrajen že leta 1979 leta. Občina Novo mesto. Rekli so: »ZAČASNO« Le za DESET LET. " Pa smo že leta 2012. Dvanajst let sem prosil, rotil, opozarjal, klical na pomoč...Naletel sem na gluha ušesa. To je najslabši zgrajeni objekt. Obžalujem, da v tem objektu še vedno vlada "BOLEZEN IN POSLEDICA BOLEZNI" Pristojni pa nič ne ukrepajo? "Nimamo denarja" pravijo na občini? Ta objekt je poleg tega še največja ovira, nevaren, škodljiv, smrdljiv, grd, zelo, zelo, neprimeren v tem naselju.. Ta objekt, ki sem ga v javnosti poimenoval v "HIŠA STRAHOV", še vedno ogroža zdravje vseh stanovalcev, sosedov, okolje in bojim se, da lahko pride v poletnih časih zaradi smradu do "EPIDEMIČNA OBOLENJA"?" Hvala Bogu, da sva se jaz in moja žena sama rešila te hiše strahov....Upam in želim, da bi to Romsko naselje POT V GAJ, čim prej ogledalo "ZELENO LUČ" To bo pa šele takrat, možno, ko ne bo več te " HIŠE STRAHOV" Čeprav ne živim več v tej hiši strahov, kličem pristojne organe in inštitucije na pomoč...

 Moj sošolec pa je na moje poročanje takole komentiral:

 Rajko, pomiri se. Svoj problem si nekako rešil. Denar pa je šel za "dvorano strahov". Saj to veš, a ne ?

 Ja. Res je. Svoj najhujši, najslabši, grd, umazan, smrdljivi, škodljivi …stanovanjski problem pa sem sam rešil s pomočjo zdravstvene socialne delavke iz novomeške bolnišnice v Novem mestu in s pomočjo mojega dolgoletnega prijatelja iz Mahovnika v Kočevju BORISA ZUPANCA.

Še enkrat HVALA. In hvala Bogu, da so končno šele leta 2014 porušili ta skupni objekt za Rome oz. »HIŠO STRAHOV«.

 

Od leta 2011 živimo jaz in moja žena Jovanka v bloku. Lepo nama je kot, da sva se na novo rodila. Žal pa je ostala zahvaljujoč Mestni občini Novo mesto oz. Slovenije le posledica invalidnosti in duševnega trpljenja zaradi »GROZLJIVE IN ZAČARANE HIŠE STRAHOV« V Kočevju so zelo prijazni ljudje, ki znajo prisluhniti, razumeti, spoštovati, pomagati, rešiti ljudi, človeku, sočloveku, svojemu občanu, krajanu in še kaj, ko se znajdejo v stiski, lakoti, revščini. Ljudem, ki so ostareli, bolni, invalidi … pa ne glede ali si bel ali črn oz. CIVILOM ALI ROMOM. Sosedje mene in mojo ženo razumejo, spoštujejo in drug drugemu pomagamo po svojih močeh. Ob tej priložnosti se ponovno in javno zahvaljujeva: Centru za socialno delo Kočevje, Karitas Kočevje, Občini Kočevje z županom na čelu. Župnišču Trga Svetega Jerneja 3 oz. usmiljenim sestram, mojemu prijatelju Borisu Zupancu, mojemu prijatelju Lojzetu Podobniku in njegovi soprogi Lidiji, našemu lastniku stanovanja in njegovi soprogi, Zdravstvenemu domu v Kočevju in še nekateri posamezni prijatelji …

Podobno nisva ne jaz ne moja žena doživela s strani Občine Novo mesto kjer sem preživel svoje otroštvo pa vse do leta 2011.

Mestna občina Novo mesto, ki sem jo imel zelo rad me je globoko razočarala. Zakaj? To pa je že javnosti znana in druga žalostna in resnična zgodba … razočarala me je tudi SLOVENIJA. Pa brez zamere.

Kočevje, 1.1.2017

Rajko Šajnovič



1. del - HIŠA STRAHOV

Kratki uvod: Mnogi ljudje, Romi in tudi novinarji… Me sprašujejo zakaj sem se izselil iz Novega mesta in se preselil v Kočevje? Tukaj je moj resnični odgovor!

 

»DARAMNO KHER«

(Hiša strahov)

V ISKANJU ČLOVEKU DOSTOJNEGA DOMA

Rajko Šajnovič, romski  38. letni Romski aktivist:  »Kulturni ustvarjalec oz. pesnik, pisatelj, prevajalec, pravljičar, svobodni umetnik«…Pravijo, da sem: ROMSKI PIONIR IN BOREC ZA ČLOVEKOVE PRAVICE, da sem OČE novela zakona o volitvah romskih svetnikov v Sloveniji… Z ženo Jovanko,  živi v majhnem stanovanju v novomeškem romskem naselju Šmihel. Pravzaprav gre za sobico in pol, ki sta dnevni prostor, kuhinja in spalnica obenem, v skupnem objektu za več romskih družin, ki ga je leta 1979  zgradila novomeška občina. “Že od leta 1995 prosim in rotim pristojne organe in institucije tako na občinski kot tudi državni ravni, da bi me rešili iz teh težkih razmer, neprimernih za življenje. Izčrpal sem vse meni znane poti, izčrpal sem tudi sebe. Žal moj stanovanjski problem še danes ni ustrezno rešen!” je začel prizadeto. Zgodba o njegovem boju za, kot pravi sam, človeka dostojno stanovanje se vleče kot jara kača. “Pravzaprav se je vse začelo leta 1979. Takrat sem z materjo živel v majhni zidani hišici v Šmihelu, ki so jo, tako kot svakovo v neposredni bližini, podrli Občinarji, ko so gradili OŠ Dragotin Kette. Skoraj dvajset let smo živeli kot v raju, potem pa šok. Namesto obljubljene zamenjave “hišo za hišo” so mi takrat dali že vnaprej načrtovano zamenjavo v novozgrajenem objektu za osem romskih družin v romskem naselju Šmihel, kjer živim še danes. Razmere so neznosne – mraz, vlaga, smrad, plesen, črvi v stenah, problem miši pa sem rešil z dvema domačima mačkama. Stanovanje je brez primernih sanitarij; te so skupne ter brez vodovoda in elektrike. Voda, ki je na hodniku, pa pozimi velikokrat zamrzne. Posledica vsega tega je bolezen – pogosti prehladi, gripa, bronhitis, pljučnica, revmatična obolenja, žena ima astmo,” je našteval Šajnovič, ki je med drugim tudi delovni invalid 3. stopnje. Leta 1983 je po številnih prošnjah v najem dobil kletno dvosobno stanovanje na Jakčevi 2 v Novem mestu, kjer pa predaja, tudi ni bilo vse tako, kot bi moralo biti. “Stanovanje je bilo vlažno, brez toplotne izolacije, imelo je lesen pod…, kar je kasneje občina sicer uredila. Hujše je bilo norčevanje in nagajanje otrok. Koliko žaljivk sem moral prenesti, skozi okna so mi metali različne predmete, celo mrtvo mačko, živega slepiča, človeško blato v časopisu ovito, potacali so mi vrt…” Sodu pa je izbilo dno, ko je nekega večera skozi okno spalnice priletel naboj. Zato stanovanje je dobil odpravnino in prestrašeno pobegnil oz. se vrnil v Šmihel, kjer je najprej stanoval v leseni baraki, ki si jo je zgradil sam, po izselitvi nečakinje iz nekdanjega stanovanja v skupni stavbi pa se je z ženo preselil nazaj. “Od takrat prosim za drugo stanovanje. Moja največja želja je, da se z ženo izselim iz tega “urbanega naselja”. V teh razmerah res težko ustvarjam”.

PISAL TUDI PREDSEDNIKU

Za pomoč se je obrnil na predsednika države in vlade, na politične stranke, ministrstva, Zvezo Romov Slovenije, na številne ustanove, sredstva javnega obveščanja…”Lani sem na pomoč klical tudi vse župane Dolenjske, Bele krajine in Posavja, kjer živijo Romi, da bi se želel preseliti v njihovo občino, a uspeha ni bilo. Na pomoč sem klical tudi cerkev oz. župnišče v Kočevju. Dobil sem kar nekaj priporočil različnih ministrstev, kabineta predsednika vlade in urada vlade za narodnosti ter Zveze Romov Slovenije. Zadnje iz okoljskega ministrstva med drugim pravi, da je za dodelitev stanovanj sicer odgovorna občina, ta pa lahko na svojem območju, če tako želi, določeni kategoriji populacije (denimo kulturnim delavcem, športnikom, mladim družinam) prizna dodatne prednosti pri dodeljevanju stanovanj. Prijavil sem se na razpis za neprofitna stanovanja v mestni občini za leto 2008,” je pojasnil Rajko Šajnovič in dodal, da ga je ob vsem tem sram iti med Rome, ki se mu tudi posmehujejo, češ, “Strojanovim je država pomagala, tebi kot romskemu kulturnemu ustvarjalcu oz. delavcu in borcu za romske pravice pa ne!” “To je stanovanjski, socialni in zdravstveni problem. Prvič javno priznam, da me je sram, ker sem občan Mestne občine Novo mesto, državljan Slovenije in Evropske unije,” je žalostno zaključil in tiho pridav, da pa po vseh teh letih končno le zaupa v sedajnega novomeškega župana Alojza Muhiča, da mu bo prisluhnil in mu izpolnil njegovo življenjsko željo.

ZA NEKAJ KILOGRAMOV PAPIRJEV

Novomeški župan Alojz Muhič je povedal, da je z zgodovino Šajnovičeve stanovanjske problematike podrobno seznanjen. Na občini namreč obstaja zajeten arhiv, pojasnilo pa je dodala še bivša občinska uslužbenka, ki je delala na tem področju. Zgodba o preseljevanju Šajnoviča načeloma drži, nanizal pa je še nekaj pomembnih dejstev. Med drugim mu je občina po t.i. Jazbinškovem zakonu ponudila, da brezplačno prevzame v last stanovanje na Jakčevi 2 in neha pošiljati prošnje na vsa ministrstva ali pa da se izseli in zanj dobi kupnino. Odločil se je za slednje in prejel okoli  (450,00 evrov) s katerim bi lahko takrat kupil manjše starejše stanovanje v Novem mestu ali okolici, a se je raje preselil nazaj v Šmihel, so pojasnili na občini. Čeprav je bilo stanovanjsko vprašanje Rajka Šajnoviča že rešeno, je Muhič obljubil, da bodo v sklopu reševanja romske problematike obravnavali tudi njegovo prošnjo. Žal se je vse skupaj nekoliko zavleklo, saj naj bi rešitev zanj in predvidoma še dveh romskih družin našli na Ruperčvrhu, če bo le prišlo do odkupa objektov družine Hrovatič. Pogodbe za nakup objektov imajo, ovira sta le proračun in delitvena bilanca. “Romi se bodo morali zavedati, da ni samo skrb lokalne skupnosti in države, da jim bosta dodeljevali in urejali stanovanja, ampak da bodo morali tudi sami kaj narediti,"”je še pridal novomeški župan Alojz Muhič.

NA RUPERČVRHU PA NE!

Rajko Šajnovič se na Ruperčvrh noče preseliti. Želi se namreč izseliti iz romskega naselja, ne pa preseliti v drugega. “Raje bi šel živet v kletne prostore bloka v katerikoli občini, samo da bi imel izolacijo, še raje pa bi se z ženo preselila v staro kmečko hišo. Želim si v miru ustvarjati. Pomagal bi tudi krajevni skupnosti in otrokom, le da me sprejmejo, da v meni ne vidijo le Roma, temveč človeka!”

Opomba:  Vsi bivši župani Občine Novo mesto so me zlasti mag. g. BOŠTJAN KOVAČIČ IN ALOJZ MUHIČ, zelo razočarali, ker so nekateri celo javno, delali tudi kaznivo dejanje GLJUFIJE. Pa so se vsi rešili »CIGANA« in danes brezskrbno uživajo, kot upokojenci!

To sem napisal leta 2009 v svojem ZAČARANEM stanovanju v Romsko naselje Šmihel 74 oz. Pot v gaj 24, Novo mesto.

Kočevje, 1.1.2017

Rajko Šajnovič

 

 

 

 

 



Zakaj me ne marate?

ALI NAJ ROMI POLETIMO V NEBO BREZ KRIL?

Zakaj me Slovenske občine, kjer gostujejo Romi ne marajo?  Odgovor:  »Neki prijatelj, ki je bil moj sošolec in je neki višji predstavnik na LOKALNI RAVNI v Sloveniji mi je na moje vprašanje, zakaj me Občine ne marajo in nočejo pomagati mi je odgovoril, citiram: »Rajko, ker sva bila sošolca in prijatelja ti bom povedal, samo ne smeš me izdati v javnosti. Zato ne, ker pomagaš CIGANOM oz. ker si bil ravno ti NA ustavno sodišče RS, POBUDNIK ZA UVEDBE CIGANSKEGA SVETNIKA V OBČINSKE SVETE« Res je. Zato sem ob 10. obletnici instituciji romskega svetnika v RS – PODELILI PRIZNANJE s strani predsednika FORUMA ROMSKIH SVETNIKOV g. Darko Rudaš v Murski Soboti, 26. 4. 2013. Moral sem biti tudi jaz prisoten, da bi mi izročil osebno predsednik g. Darko Rudaš, to priznanje in da podpišem tudi ČASTNO LISTINO in da se vsi Romski svetniki…skupaj fotografiramo. A žal nisem bil prisoten in sedaj javno povem, da zaradi tega, nisem šel, ker sem imel že znano »TREMO IN SRAMEŽLJIVOST V JAVNOSTI OZ. V JAVNEM NASTOPU PRED MIKROFONOM, RADIO IN TELEVIZIJE«…

PRIZNANJE pa mi poslal po moji želji predsednik Foruma romskih svetnikov g. Darko Rudaš po našem romskem svetniku iz Kočevja. Čeprav mi je predsednik g. Darko Rudaš, obljubil, da ob najbližji priliki prišli vsi romski svetniki na čelu predsednika, župan občine Kočevje, radio, televizija…pa ni bilo nič od tega? Potem mi je pisal oz. vabil, da se udeležim nekega sestanka ali okrogle mize ali kongresa v Državnem zboru ali, da bodo prisotni predstavniki Državnega zbora RS, da podpišem ČASTNO LISTINO IN SKUPNO FOTOGRAFIRAMO…pa zopet ni bilo nič od tega? No. To pa je že znano, ker sem o vsem tudi javno poročal na spletni strani interneta…takole pa mi je na moje javno poročanje odgovoril g. Darko Rudaš:

Odziv
Spoštovani g. Rajko Šajnovič 

Z obžalovanjem in hkrati začudenjem ter razočaranjem berem vaš zapis, ki ste ga objavili na vašem spletnem blogu na spletni strani Dnevnika, dne 7.10.2016. 
Ravno vaš zapis dokazuje, da so bila moja ravnanja iskreno usmerjena v to, da tudi vi prejmete priznanje sočasno z ostalimi prejemniki. Tudi moje drugo povabilo na dogodek, ki ga tudi objavljate, je bilo iskreno in smo vam uredili podelitev, a vas tudi takrat ni bilo. Iz e-pošte je razvidno, da sem prav jaz bil pobudnik podelitve tega priznanja in sem vas dvakrat pred dogodkom sam kontaktiral. 

Žal sam ne morem prevzeti odgovornosti za vašo neudeležbo na dogodku, saj smo kot podeljevalec storili vse kar je v naši moči. Če bi vi na naše dogodke dejansko prišli, bi prejeli priznanje, kot vsi preostali prejemniki. Nato smo vam priznanje poslali tudi po pošti. 

Čudi me napoved ovadbe za kaznivo dejanje goljufije, saj ne jaz, ne organizacija, ki jo vodim ne more prevzemati odgovornosti za vašo ne-udeležbo iz razloga, ker nimate prevoznega sredstva. Razlogi, ki jih navajate nimajo nobenega suma storitve kaznivega dejanja, goljufije, kršenje zakona…itd. Pomoč pri organizaciji prevoza je zgolj stvar usluge in dobre volje, ne pa nekaj, kar bi opredeljeval zakon. 

Žal pa ste z vašim zapisom mejo dopustnega prestopili sami, saj tokrat mene obtožujete stvari, ki nimajo nikakršne pravne podlage, da bi vzdržale. Ne morem pa se znebiti občutka, da je vaš namen zapisa zgolj zbujanje pozornosti in moja diskreditacija. 

Ampak kakorkoli moj namen, kot sem že nekajkrat omenil, je bil vedno iskren in tudi tokrat vam ponujam sodelovanje. Če vztrajate pri tem, da želite znova podelitev se lahko dogovorimo, da vas obiščemo z novinarji. Vendar tokrat sami določite termin. 

S spoštovanjem, 
Darko Rudaš 
Forum romskih svetnikov Slovenije 

In jaz sem mu odgovoril nazaj, takole:

Spoštovani g. Darko Rudaš, 

Hvala vam za vaš komentar. Ali ste pozabili, da sem edino vas ravno zato in v javnosti POHVALIL IN SE VAM TUDI ZAHVALI, da ste edino vi tisti, ki se je pravilno in pozitivno odločil za PODELITEV PRIZNANJA IN ČASTNEGA PODPISA LISTINE TER SKUPNO FOTOGRAFIRANJE? Glede prevoza. Lahko bi me nekdo od tvojih fantov pripeljal kot sem že navedel, če bi vi predlagali oz. želeli? Pa ni prišel nihče. Drugo: Ali ste pozabili, da ste prav vi, meni pisali, da boste ob vaši priložnosti organizirali ČASTNI PODPIS LISTINE, SKUPNO FOTOGRAFIRANJE, POVABILI MEDIJE...V KOČEVJU? PA NISTE. Vem, da ste zelo aktivni, da imate veliko obveznosti. Lahko bi bi si vzeli vaš dragoceni čas in izpolnili vašo dano obljubo? Pa ate na mene že pozabili? Kar se tiče termina kdaj lahko pridete sem pa prepuščam vam odločitev. 
Opravičujem se vam, če sem vas z mojo resnico užalil, razočaral?... 
Pa še en predlog vam polagam na srce, kot predsedniku Foruma romskih svetnikov Slovenije, sledeče: 
Ko boste imeli vaše redne sestanke ali seje ali srečanja ali okrogle mize ali kongrese...povejte svojim romskim svetnikom, da kdaj pa kdaj obiščeju tudi nas, ki živimo v blokih. Kajti tudi med nami imamo ostarele, onemogle, revne, bolne, invalide, otroke...in tudi mi potrebujemo vašo pomoč. Pa brez zamere? Mogoče pa vi tega ne veste? Saj smo jih tudi mi izvolili, da zastopajo naš Romski interes v Občinskih svetih. Mar ne? Pa brez zamere. 

Želim tebi Darko Rudaš in vsem tvojim sodelavcem, obilo delovnega uspeha, veselja, sreče, zdravja, mir in vse dobro. 

Rajko Šajnovič 

A, ja. Pa še en vaš popravek: Prvi pobudnik za podelitev priznanja...sem bil ravno jaz. Šele po tem ste pa si bil ti, Darko Rudaš (2.) Da govorim resnico pa lahko preveriš na moji spletni strani interneta... 
Ko sem napisal (KAZENSKA OVADBA), nisem mislil za tebe g. Darko. Na internetu pod člene Slovenske ustave sem povzel te besede (KAZNIVO DEJANJE GOLJUFIJE). Kaj piše o tem pa verjetno dobro veš? Ker sem imel problem z prevozom (na avtobus ne morem ker sem invalid na taksi tudi ne ker nisem finančno sposoben)... bi lahko ti poslal, naročil nekomu, da bi me pripeljal/la v Ljubljano?...Primer, lahko bi naročil našemu romskemu svetniku v Kočevju... 
Pa brez zamere. 

Lep pozdrav, 

Rajko Šajnovič 

kakor koli že?  V glavnem sem jaz še vedno »Vesel, srečen in ponosen, da sem naredil za »ROMSKO SKUPNOST V SLOVENIJI, VELIKO IN ČASTNO DELO, ZGODOVINO IN KULTURO«, ki bi ga moral nekdo drugi narediti od »TAGLAVNIH ROMSKIH PREDSTAVNIKOV V SLOVENIJI«  In ravno zato ME NE MARAJO že navedeni, ker jim je verjetno NERODNO ali JIH JE SRAM ali jih RESNICA BOLI? Morda so mi tudi NEVOŠČLJIVI in zato mi tudi »ONI« ne pomagajo?...

Nadaljevanje!

Star sem 69. letni Rom, 39. letni Romski aktivist, Romski kulturni ustvarjalec, svobodni umetnik v katerem je velik človek, ki mu ni vseeno, kaj se danes dogaja v naši preljubi Sloveniji. Nisem politik pa tudi ne želim biti. Nisem član nobenega romskega društva in ne želim biti. Nisem član Zveza Romov Slovenije ne Sveta romske skupnosti RS, ne Foruma romskih svetnikov Slovenije in ne želim biti. Nisem član nobene politične stranke in si ne želim biti. Če me vprašate, zakaj ne, moj odgovor bi bil naslednji: Njihovo delovanje oz. politika mi ni všeč.

Sem pa še vedno in najstarejši Romski ustvarjalec , aktivist, samostojni borec za pravice Romov, samostojni zastopnik pacientovih pravic Romov, član Društva za zaščito živali Slovenije…

Sem Rom in ponosen sem, da sem to, kar sem in kar še bom: Sem pesnik, pisatelj, prevajalec, pravljičar in svobodni umetnik, dobrotnik, humanist, komentator na spletni strani, bloger na spletni strani, pošten, prijazen, pravičen in prijatelj, resničnim prijateljem in dobrim ljudem, ki imajo srce na pravo mesto. Moja formula je bila in vedno bo, da skupno najdemo dogovor, kompromis, pomoč, rešitev, sožitje, jezik in dialog. To je tisto, kar imam rad, to mi je všeč. Zaradi tega sem vesel, srečen in ponosen. Rad imam pisanje in svoj starejši računalnik, ki me razume, ceni in spoštuje. Moj računalnik ve, da sem dober človek, da sem prijazen, deloven in ustvarjalen – ve, da sem pošten in pravičen. On ni kriv, da me mnogi ljudje – Slovenci in Romi – ne marajo. On ve, da so krive moje besede, ki izražajo kritične poglede na sedanje družbene razmere. Nekoč sem imel rad besede: neodvisnost, samostojnost, demokracija, socialna slovenska država … Mar niso te besede že zdavnaj zvodenele?

Ne posmehujte se moji odkritosti in moji kritični besedi.

Star sem že 69 let in to, kar se danes dogaja v naši državi, se ni nikoli poprej dogajalo. Moj prijatelj je evropsko in slovensko politiko označil kot »ciganska posla«, zato ker se največkrat ne ve, kdo pije in kdo plača. Danes vladajo ljudje, ki nas hočejo čez noč spremeniti. S prstom nam kažejo, kako moramo živeti, kako se moramo obnašati, da jim bomo všečni. Ne dajo nam dela, samo zato, da smo od njih odvisni.

To mi ni všeč.

Res je, da sem za vas cigan, ampak ne takšen kot so tisti, ki se grejo ciganskih poslov, ciganske demokracije, v lastne žepe si dajejo na tisoče oz. milijone evrov, postavljajo ograje in nas rinejo v vojno. Mi Romi si želimo »zdravo, demokratično, socialno, pošteno, pravično in uspešno slovensko državo«. Čeprav nisem politik, rad berem o Puntarjih, borcih za boljši jutri, še posebno pa rad berem Rdeči veter, časopis, ki ima zanimive vsebine. Z ustvarjalci časopisa in avtorji se vedno strinjam. Čestitam jim. Še posebno pa čestitam uredniku Lojzetu Podobniku.

Sram me je, da sem občan naše občine, slovenski državljan in član evropske unije…

Kot romski ustvarjalec veliko pišem o nepravilnostih, ki se nam dogajajo, pišem o naši revščini, brezposelnosti, pišem iz izkušenj, ki sem si jih pridobil v družbi, ki je bila naša mačeha. Veliko pišem o žalitvah, o posmehovanju, ponižanjih, izkoriščanju romskega človeka…Borim se za vse Rome, brate in sestre, otroke …

Ali naj mi Romi poletimo v nebo, brez krila?

Kaj nas lahko čaka jutri? Bojijo se ljudje sveta, tudi mnogi Romi se bojijo. To čutim iz njihovih besed, vidim iz njihovega obnašanja. Skoraj pri vsakem je prisoten strah. Sprašujejo me: »Rajko, ali je živeti v Sloveniji nevarno?, Ali nas bodo izgnali v Kočevski rog ali na Goli otok? Ali nas lahko ponoči napadejo in na nas vržejo bombo? Ali bo vojna?«

Mnogi Romi že od strahu bežijo v gozdove. Otrok ne pošiljajo v šolo... In ko jih z besedami pomirim, mi odgovarjajo: »Hvala Bogu. Samo, da bi bil mir. O Bog, pomagaj nam! O Bog, varuj naše otroke, ki niso nič krivi«

Ko se srečujem s starejšimi, me največkrat sprašujejo: »Kaj se to danes dogaja? Kam naj gremo? Kaj bomo naredili? Kje živimo? Od kot smo? Čigavi smo?«

Jaz pravim: »Naj bo mir v Sloveniji in po celem svetu«.

Na koncu pa podarjam Sloveniji še svojo pesmico:

JAZ SEM

Jaz sem

kamen,

drevo,

sonce.

Jaz sem

črviček,

zdravje,

veselje,

otroška igrica,

veter

pod drevesom,

sen pod nebom.

Sem

kruh za lačne,

trpljenje za Gospoda,

beg za nesrečne,

številka na papirju,

hiša,

šotor in črni konj…

Vse sem jaz,

kar obstaja,

kar gre, kar odhaja.

O,

v meni je tudi Rom,

velik človek je v meni.


Opravičujem se vam za morebitne pisne napake ali če sem koga, nekoga razočaral?


Kočevje, 18.12.2016


Rajko Šajnovič



ROMI IN BOG

»ROMA I DEVEL«

(Romi in Bog)

 

»MRO, NARŠUŽEDE SPOMINO«

(Moj, najlepši spomin)

 

Ko smo že ali pa nenadoma postanemo revni in bolni to je hudo, žalostno, boleče in trpeče. Takrat se ti zdi kot, da si sam na svetu pozabljen, odrinjen. Nihče ne sliši tvoj krik, stok in jok, če si recimo v bolnišnici kot le »TUNI, TRI MANUŠANI VODŽI, AVER NASVALE MANUŠA, DOKTORJA, SESTRE… I DEVLORO« (ti, tvoje človeško srce, drugi pacienti, zdravniki, sestre… in Bog). Res je, da ti svojci, ki jih imaš resnično rad in obratno, stojijo ob strani. Že ena sama lepa beseda veliko pomeni za človeka, ki je »KOKORO, PRZU MOČHI, NASVALO, INVALIDO, ŽALASTNO, KA JAMRINI, KA ROVI, KA TRPINI» (Osamljen, onemogel, bolan, invalid, žalosten, stokajoči, jokajoči, trpeči). Misliš, da imaš prijatelje a to niso bili resnični prijatelji. Le ko jim pomagaš na takšen ali drugačen način si njihov začasni prijatelj in obratno. »KA PA NASVALJOVE ALI RATINE ČORORO PA PU TUTE POBISTEREN, TUTE NA HIKEN, NA ŠUNEN, NA MARINEN, NA POMOZINEN NA AVEN, KU TUTE« (Ko pa zboliš ali postaneš reven pa te pozabijo ne vidijo ne poslušajo ne marajo ne pomagajo ne obiščejo). Takšni lažni prijatelji so podobni »Jutranji rosi«, ko nenadoma pride in ravno tako izgine. Mnogi takšni prijatelji, ti postanejo prijatelji le za (Lastne koristi, cilje in namene) Mi Romi si mislimo, ko nam mnoga pristojna gospoda »DEN VA, PE ŠUKAR ASEN, VAKEREN, KA TUKE DEN SAVO CIGARETO, ČASTINI TUTE I DEL TUKE KAFA, DUJ DECI MOL, ŠENKINI TUKE 10 DEK KAFA, JEK LITRO MOL, ALI SAVE GADA, PODENIBE, AKO TU HILE ČHAVORA ONI LENGE DEN SAVE CUKRI«…(Podajo roko, se lepo nasmehne, pogovarja, ko ti da kakšen cigaret, te časti z kavic, dva decilitra vina, ti podari 10 dkg kave, en liter vina, ali kakšna oblačila, obutev, če imaš otroke jim dajo kakšne bonbone)…že vidimo v takega »TABAREDE RAJEN ALI PA MANUŠE, LESTE, LATE, DA MENGE HILE NARHEDE KOLEGI-CE, DA HILE PRIJAZNO, POŠTENO, LAČHE, DA MENGE POMOZINENA I REŠINENA SA MENGARE PROBLEMI I PHARIPE?« (Tavečjega civila ali pa človeka, njega, ali njo, da nam je najboljši prijatelj-ca, da so prijazni, pošteni, dobri, da nam bodo pomagali in rešili vse naše probleme in težave?) Dejansko pa to ni res le, da mi tega ne razumemo, ne vemo ne znamo ker smo notranje nemočni…skratka, »PHARE HILO THERI I OVI ČAČE KOLEGI«  (težko je dobiti in imeti resnične prijatelje)

Resnični prijatelj ali prijateljica, ti je »TRI MAMA, DADE, PHENORI, PHRALORO, PHURANI MAMA, PHURANO DADE, KIRIVI, KIRIVO, ROMNI, ROM«  (Tvoja mamica, očka, sestrica, bratec, stara mama, stari očka, botra, boter, žena, mož) in »DEVEL« (Bog). Danes pa so že takšni časi, da tudi med svojce, kot so navedeni ali vsaj eden izmed njih, ni tvoj resnični prijatelj ali prijateljica? Nasprotno. Lahko, ti postane največji ali najhujši nasprotnik, izdajalec, sovražnik…Le DEVEL je naš resnični Romski prijatelj že tisočletja. Je vedno med Romi z Romi. Jih vedno spremlja povsod kjer koli so že ali kamor koli gredo pa naj bo podnevi ali ponoči. Najbolje pozna Rome, vidi Rome in posluša »Romski krik« Bog, ima častno mesto v Romski zgodovini, v naših romskih pesmih, recitacijah, pravljicah, kulturi, Romi pravijo: »Nam Bog, pomaga drugi pravijo, da jim Bog, ne pomaga. Eni Romi imajo resnično radi Boga, drugi pa ne. Eni Romi verjamejo v Boga, drugi ne. Eni Romi pravijo, da obstaja Bog, drugi, da ne. Če med Romi nekdo od najdražjih svojcev zboli, takrat se obračajo na Boga, prosijo za pomoč, rešitev, zdravje. Svojci »MOLINEN PU PHRO« (molijo po svoje), hodijo »PU DEVLORESKARO DROM« (Na božja pota oz. na romanje), »DŽAN DU KHENGERI« (gredo v cerkev), prižigajo »SVIČE« (sveče), »ŠENKINEN LOVE« (podarjajo denar), »MEKEN SLIKA« (pustijo fotografijo) svojca bolnega, položijo »ŠOPO PHRE BALA« (šopek svojih las) »DA NASVALO SAŠČOVI« (za ozdravitev bolnega), »ČINEN, DEN I MEKEN JOŠ SVILNASTO CAJHO« (kupijo, dajo in pustijo celo svilnato blago), »MEKEN JEK STVARI, KA NASVALO DIKERI NAJRAJE« (pustijo en predmet, ki ga ima bolni najraje) in če bolni ozdravi potem »ČUMIDEN DEVLORE« (ljubijo Boga), oz. božjo podobico, podobico Jezusa Kristusa, podobico Svete matere Marije. »ONDA HVALINEN DEVLORE« (Takrat hvalijo Boga), »RADO LE DIKEREN« (ga imajo radi), redno bodo hodili na romanje, skorajda v vsako Božjo kapelico bodo podarili denar in prižgali najmanj eno svečko. V tem primeru je Bog, njihov najboljši prijatelj, rešitelj. V svojih bivalnih prostorih bodo kupovali in hranili Božjo podobico; Jezusa Kristusa, Sveto Marijo z Jezusom v naročju, sliko »ZADNJE VEČERJE JEZUSA KRISTUSA IN NJEGOVIH DVANAJST UČENCEV«   

V nasprotnem primeru, če bolni umre in mu Bog, ni pomagal, ko so ga svojci prosili za pomoč in rešitev pa je stok in jok. Od tistega dne dalje pa za svojce »DEVEL NAJ PU THEM« (Boga ni na svetu) »DEVEL NIJE KER ČAČE« (Bog, ni naredil prav) in Bog, postane za njih glavni krivec za smrt svojca. Pa to ni res. Nič več nimajo Boga radi. Za njih Bog, ne obstaja več. In Bog, je za njih nasprotnik, sovražnik. Še več. Takole pravijo: »MENI PHAGERAVA SAREN DEVELEN« (Jaz bom razbil-la vse Bogove) opomba: »pomislijo na božje podobico) Jezusa Kristusa in Sveto Marijo. S tem nevednim ravnanjem svojci »KEREN BARO GRIHO« (delajo velik greh). Bog, to ve pa jim »SEGLIH POMEKI LENGERE GRIHI« (vseeno oprošča njihove grehe). Podobno delajo tudi, ko gre za medsebojne »AKOŠIBE, MARIBE I KHALAVIBE« (spore, pretepe in lažna pričevanja). »«DEVEL NEK TUTE ŠTRAFINI« (Bog, naj te kaznuje), »KA ZASTONJ MARDŽAS MRE«  (Ko si po nedolžnem pretepel), »MRE ROME ALI ROMNJA, ALI ČHAVORE, ALI MAMA, ALI DADE, ALI PHRALE, ALI PHENJA«…(Mojega moža ali ženo ali otroka ali mamo ali očeta ali brata ali sestro)…«DEVLORO TUTE MURINI ŠTRAFINI, KA KHALAVE«  (Bog, te mora kaznovati, ko lažeš) »AKO MENI KHALAVO NEK DEVLORO ŠTRAFINI MANDE«, (Če jaz lažem naj mene Bog, kaznuje), »AKO TUNI KHALAVE PA NEK DEVLORO ŠTRAFINI TUTE ALI TRE ČHAVORE, KA LE NAJRAŠ DIKERE«… (Če ti lažeš pa naj Bog, kaznuje tebe ali tvojega otroka, ki ga imaš najraje)…To so nekatere čudne navade naših Romov, ki vlada še vedno v njihovem življenju. To pomeni njihova zelo nizka kulturna raven.   

 

Jaz sem »KATOLIKO« (Katolik). »PAČO PE, DA HILO DEVLORO PU THEM« (verjamem, da obstaja Bog, na svetu). »RADO DIKERO I ČUMIDO DEVLORE« (rad imam in ljubim Boga). Doma imam ročno izdelane in oblikovane božje hišice ali kapelice. V njih imam Marijine podobice posamezno in Marijo v naročju Jezusa Kristusa. Na steno ima viseči križ in na njem viseči Jezus Kristus, ko so ga prebili na križ. Ko mi je najtežje se pogovarjam z Bogom, se mu zahvaljujem za vso pomoč, dan, hrano, zdravje, srečo, življenje, mir…vsak dan. Tudi moja žena Jovanka. Kako to delam? Pred kosilom molim po svoje v materinem jeziku, takole:

»O, DEVLORO,                              (O, Bog,

HVALA VAŠU DIVE,                       hvala ti za danes,

VAŠU SA LAČHIPE I ŠUŽIPE,       za vso dobroto in lepoto,

VAŠU MRO I JOVANKAKARO,     za moje in Jovankino,

ŽIVLJENJI I MIRO,                          življenje in mir,

VAŠU SASTIPE, BAJT,                  za zdravje in srečo,

VESELI, ČUMIDIBE I                      veselje, ljubezen in

VAŠU HABORO, KA LE HAM.       za hrano, ki jo jemo.

ŠUKAR, TU MANGO,                      Lepo te prosim,

SAŠČAKER MRA JOVANKA,        Pozdravi mojo Jovanko,

I MANDE,                                         in mene,

POMOZIN MANGE I JOVANKAKE,   pomagaj meni in Jovanki,

PAZIN PU MENDE OV ZU                  čuvaj naju, bodi pri

MENDE PU DIVE I PURAČE.             naju po dnevi in po noči.

 

ONDA PA SKUPA,                      Nato pa skupaj,

MOLINAMO:                                molimo:

»DADEMENGERO«.                  (OČENAŠ).

 

KA NIHINAMO,                            Ob koncu,

ONDA PE POKRIŽINAMO           se pokrižamo

I PHENAMO:                                 in rečemo:

 

»DU IME DADESKARO,               (V imenu očeta,

ČHAVESKARO I                           sina in

MAGUČNO DUHO«                      Svetega duha,

AMEN.                                                 AMEN.

 

Seveda znam moliti:  »DADE MENGARO«  (Očenaš), »SASTI MARIJA« (Zdrava Marija), »MAGUČNO ANGELJČKO, KA MA PAZINE« (Sveti Angel varuh moj)…

Že od otroških let dalje imam Boga rad. Tudi moja oba starša pokojna mama Vera in pokojni očka Rudolf, sta bila oba nepismena a sta rada imela Boga in hodila na romanje. Kdaj, kako, kje in na kakšen način? Bilo je takole:

 

»DEVLORESKARO DROM«  (Božja pot oz. romanje)

 

»DEVEL« (Bog) je naš Romski Bog, ki je bil in je še vedno naš, z nami, med nami. On, je bil vedno naš najboljši in nepozabljeni spremljevalec. Poleg našega konjička in kužka, kot člana družine je vsekakor bil tudi vedno in povsod DEVEL – Bog. Ta verski običaj smo Romi ohranili ravno tako kot našo kulturo, način življenja, jezik in običaje. Pa ne samo pri nas v Sloveniji temveč po celem svetu kjer Romi živijo. Čeprav se Romi tudi razlikujemo po narečju oz. jeziku,  dialektih…beseda DEVEL je znana in razumna  beseda pri vseh Romih širom po svetu. Verska verovanja in običaji pa se vsekakor razlikujejo tako kot piše v Romski zgodovini »OD VIŠTORJA DŽI ČAČIPE« (Od legende do resnice) dr. Rajka Đurića.

 

TRŠKA GORA NA DOLENJSKEM IN

 

»MRE ČHAVORANE SPOMINI«

 (Moji otroški spomini)

 

Moji starši in mi otroci smo vsako leto hodili na Romanje. Na Trški Gori na Dolenjskem, na Brezje, Gorenjska na Kamanje, Hrvaška, Tri Fare v Belokrajni in…Najbolj mi je v spomin ostalo romanje na Trški Gori. Dan odhoda na romanje. Celo otroci smo čutili in vedeli, da je to neki posebni dan od ostalih dni. Kot, da je to praznični dan podobno kot za Božič in Novo leto…starša sta vstala že na vse zgodaj zjutraj, zakurili ogenj, kuhali kavo za nas otroke pa čaj, ali mleko. V tem času so zbudili nas otroke. Starša sta pila kavo mi pa čaj in v čaju drobljeni trdi kruh. Mama je nas otroke tokrat malo lepše oblekla, obula, umila, počesala. Tudi starša sta se oblekla v boljša oblačila in obutev. Oče je zaigral na harmoniko, žvižgal in pel, da je bilo slišati daleč naokoli kjer so nato prihajali še številne druge sosedne romske družine k nam in skupaj smo nato odhajali na romanje. Kako nam je otrokom bilo lepo in se veselili ker smo vedeli, da nam bodo starši nekaj kupili.

Hodili smo »PHIRIMBE« (peš) po makadamski cesti ob kateri so »GADŽIKANE GAVA« (Kmečke vasi), vidiš razna okrasna in sadna drevesa, lesene ograje, dvorišča kjer so imeli kmetje posajene tudi različne »ROŽE, KA ŠUKAR DIŠINEN« (rože, ki lepo dišijo), pa razna sadna drevesa »PHABAJA, HRUŠKE, ŠLJIVE, ČRIŠNJE, RIHI, BRISKE«...(Jabolka, hruške, slive, črešnje, orehi, breskve)… pa »DIVJO KOSTAJNI« (divji kostanji), pa »MURVE« (Murve), ponekod še »THULE JAGODE, DRAKHANE TRTE« (Debele jagode, grozdna brajda). Potem vidiš domače živali;

»GRASTE DU ŠTALA, GURUMNI DU ŠTALA, PETELINI, KA DŽILAVEN, KHAJNA, TIKKNORA PIŠČANCI, RACE, PURE, GUSKE, KOZA, BAKHRE, DŽUKEL, KA PU MENDE BAŠI, MAČKE, KA MENDAR NAŠEN, RAKHLORA, KA MENDAR NAŠEN, PE GURUVEN I ČINGADEN: »CIGO, MIGO MAČKA STRIŽINDI MJAV, MJAV«  ONDA HIKO ŠUŽO KOZALCO, ŠAJTORGA, VOZO, NJIVE, GADŽEN, KA ZUTRA PU TRAMNIKO KOSINEN ČAR, KA GRABINEN ČAR, PU KUPO ČHIVEN ČAR, PU VOZO NAKLADOVINEN ČAR, KARALE, KA GADŽE PHAGEREN VASTEHA, HOK HIKO ŠUŽI LOLI PEKI, KA MANGE ŠUKAR DIŠINI, HOK PU NJIVA HIKO ŽUTO ROŽE KHAMESKARI, FURMANO TRADI GRASTE DU VOZO I JOŠ AVER BUT ŠUŽIPE…SA HIKO I SA MANGE ŠUŽO I ŠUKAR.     

(Konja v hlevu, kravo v hlevu, Peteline, ki pojejo, kokoši, majhne kokoške, race, purane, goske, kozo, ovce, psa, ki nad nami laja, mačke, ki od nas bežijo, otroke, ki od nas bežijo, se skrivajo in kričijo: »Cigo, migo, mačka strigo mjav, mjav,), potem vidim lep kozolec, vlečno šajtergo, voz, njive, kmete, ki zjutraj kosijo travo, ko grabijo travo, na kup dajo travo, na voz nakladajo travo, koruzo, ki jo kmetje lomijo ročno, tam vidim lepo rdečo deteljno, ki mi lepo diši, tam na njivi vidim rumeno sončnico, furmana, ki poganja konja v vozu in še druge lepote…vse vidim in vse mi je lepo.

 

To je bil res nekakšen posebni praznični dan kjer smo se srečavali Romi iz vseh krajev Slovenije. »SPRINDŽARAVE ROMANEN, NEVE ČHAVORANE KOLEGI« (Spoznaval sem nove romske otroške prijatelje). Spominjam se čudovite romske »MUZIKA I DŽILAVIBE« (glasbe in petje), kjer so Romkine kar same »KHELENE PU DROM«  (Plesale med potjo), všeč so mi bile številni Romski »GRASTORA I VOZI« (Konjički in vozovi). Ta dan sem se do sitega najedel »GUDLE SADEŽI« (Sladke sadeže). Torej smo hodili po makadamski cesti in nato gremo po kamniti poti navzgor »PU BRDO« (Po griču). Levo in desno ob poti vidim številne vinograde in razne druge sladke sadeže, ki smo jih otroci »TRGONAME I HAME« (trgali in jedli). Pridemo na vrh in že zagledam »KHENGERI TRŠKA GORA« (Cerkev Trške Gore). Zaslišim »ZVONI, KA ŠUKAR ZVONINEN« (Zvonove, ki lepo zvonijo) in otroci smo govorili, »DA ŠUKAR DŽILAVEN«. (Lepo pojejo). Najprej smo šli v cerkev. »DAJORI, MANDE DIKERELE VAŠU VA« (Mama me je držala za roko). Šli smo do božje podobice kjer sem moral skupaj z mamico »POKLEKNINI I MAMA POKRIŽINDŽA MANDE I ONDA JOŠ PESTE« (Poklekniti in mama je mene pokrižala in nato še sebe). Mama je po Romsko »DEVLORE MANGELE, DA MENGE POMOZINI, DA OVAMO BAJTALE I SASTE« (Boga prosila, da nam pomaga, da bi bili srečni in zdravi). »ONDA MAMA ZATHARDŽA JEK SVIČA I MENI JEK« (Nato je mama prižgala eno svečo in jaz eno). »DAJORI,  VEČ KHERE ČHINDŽA JEK ŠOPAČI PHRE BALA I KANA LEN POLOŽINDŽA GULU DEVLORO« (Mama je že doma odrezala šopek svojih las in sedaj jih je položila pred Bogom). »ONDA MANGE, DINDŽA DU VA DROBIŽI LOVE I MOTHADŽA, DA ČHIVO ANDRE DU JEK SASTRUMNI ŠKATLA GULU DEVLORO I ONDA JOŠ OJ, ČHIDŽA LOVE DU ŠKATLA« (Nato mi je dala v roke denar drobiž in povedala, da ga dam v eni škatli pred Bogom in nato je še ona dala denar v eni kovinski škatli). »JOŠ JEKHAR POKRIŽINDŽA PANJAHA, KA HINE ŽEGNIMBE NARPRIJE MANDE, ONDA JOŠ PESTE I ONDA GEJAMO AVRI ZURU KHENGERI« (Še enkrat je pokrižala z žegnano vodo najprej mene, nato še sebe in potem smo šli ven iz cerkve). Tudi moj očka in obe sestri so ravnali enako kot mamica in jaz. Pred cerkvijo so bile tudi »KRAME, KA MENGE STARŠI ČINENE SAVI ČHAVORANI IGRAČA« (Krame kjer so nam starši kupili kakšno otroško igračko). Nato smo se usedli za dolgi stol in mizo kjer so že sedeli »SA ROMA SKUPA« (Vsi Romi skupaj). »AKO VEČ NANE MISTO ONDA BEŠAME PU PHUV PU ČAR« (Če ni bilo več prostora potem smo sedeli na tla na travo). »MENGARE STARŠI HANE PEKLO BALANO MAS I PIJENE MOL I KISALO PANI« (Naši starši so jedli pečeno svinjsko meso in pili vino ter radensko). »MENGE, ČHAVORENGE PA DENE STARŠI HAL POLITANKE ALI PIŠKOTE ALI JEK KOSO MARO I UPRE MAS ALI PRESTA ALI ŽEMLJA I JOŠ SLADOLED« (Nam otrokom pa so starši dali jesti napolitanke ali piškote ali en kos kruha in gor meso ali presto ali žemljo in še sladoled), »VAŠU PIJI PA MENGE DENE KOKTA ALI HARI MOL DU GLAŽO I ANDRE PESKE NAMOČINAME MARO I HAME« (Za pitje pa so nam dali kokto ali malo vina v kozarcu kjer smo si namočili kruh in ga jedli). »MRO DADE KERELE PU RAMONIKE I SA ROMA DŽILAVENE, VRISKONENE I KHELENE« (Moj očka je igral na harmoniko in vsi Romi so peli, vriskali in plesali). S tem smo nadaljevali tudi na kmečko veselico, ki je bila nižje ob makedamski cesti in med potjo na Trško Goro. Tukaj so Romi praznovali pozno v noč. Na ta dogodek mi je ostal vse do danes v »NAJŠUŽEDE SPOMINO PU DAJORI I DADE PU DEVLORO, PU ROMA I ČHAVORA PU TRŠKA GORA I NARŠUŽEDE ROMANI KULTURA« (Najlepšem spominu na mamo in očka na  Boga, na Rome in otroke prijatelje na Trško Goro, ter najlepšo Romsko kulturo) v preteklosti.                       

 

Kočevje, 16.12.2016

 

Vaš prijatelj:

Rajko Šajnovič

 



VAŽMO - VELIKA NOČ 2016

Velikonočna romska poslanica na:

 

e-Dnevnik, slovenski blog, pod naslovom: (sajnovicBrajdic – PLEMENITI) na Facebooku, pod naslovom: (Rajko Šajnovič) in na spletni strani interneta, pod naslovom: (UPOKOJENCI)!

 

»VA Ž M O«

(Velika noč)

 

Čeprav je zgornji naslov slišati lepo in presenečeno, da za Veliko noč piše romsko poslanico neki (CIGAN) oz. Rom. Jaz sem se prvič v 35. letih in sedaj ob 69. letih, kot Romski aktivist, pesnik, pisatelj, prevajalec, pravljičar, svobodni umetnik… veselo, srečno in ponosno odločil in to napisal. Ker se mi zdi lepo in prav, da spregovorim nekaj besed tudi o tem velikem velikonočnem prazniku, ki ga praznujemo tudi Romi že desetletja. V preteklosti je bil ta praznik,  »NARŠUŽEDE IN NARVESELEDE PRAZNIKO VAŠU BOŽIČI I NEVO BERŠ« (Najlepši in najbolj veseli praznik za Božič  in Novo leto) Po svojem izročilu, navadah in običajih. Čeprav pa v sedanjosti, morda praznujemo ta veliki praznik nekoliko drugače oz. vsak po svojem. Pomembno je, da nismo pozabili na katoliške navade na cerkev na žegnanje velikonočnih jedi na Gospoda, vsemogočnega očeta, Boga. Na Jezusa Kristusa …že kot otrok poznam ta praznik na kateri imam nostalgičen spomin mojih pokojnih starših, ko smo hodili v cerkev, blagoslovili velikonočne jedi, pokleknili na kolenih pred Jezusom Kristusom, ga poljubili dali kakšen dinar, prižgali svečko se pokrižali in praznovanje nadaljevali v domačem krogu. Spominjam se moje mamice kaj je prosila po kmetih po vaseh ob tem prazniku. Spominjam se kaj je očka kupil, da smo imeli za takrat, bogato velikonočno jed. Kupil je mamici: eno kilo »CUKRO, VARO, ROŽIČKI, JARE, THUD«. (Sladkor, moko, rožičke, jajca, mleko). To je nato mama odnesla eni dobri kmetici iz bližnje kmečke vasi, da »PEKI, POTVICA I MARO«. (Da speče potico in kruh). Za sebe pa je oče pri kmetu na vaseh kupil: »JEK BUTELJKA MOL 5 LITRI I JEK LITRO RAKIJA«. (Eno buteljko vina 5 litrov in en liter šnopca). Doma je mama že takrat barvala jajce od čebulovih lupin in otroci smo bili veseli in srečni barvanih pirhov. Starši niso pozabili še na poceni kupljeno majhno šunko. In niso pozabili na kavo in tobak za kajenje. Z mamico pa sva na travnikih nabirala rožice, ki jih je nato prevezala v šop in priložili v košaro med ostalimi jedi, ko smo nesli na žegnjanje v cerkvi. Spominjam se kako sta bila starša vesela za te velikonočne praznike. Najbolj pa smo bili veseli otroci. Očka pa je doma ob tabornem ognju igral še na harmoniko, ko so k nam prišli vsi sosedni Romi iz naše in sosedne vasi. Živeli pa smo pod šotorih v velikih gozdovih, sneg je bil do kolena. Ena skupina Romov smo živeli oz. stanovali na eni strani gozda in druga skupina Romov pa na drugi strani gozda. Videl sem kako so naši starši odmetavali sneg do polovice poti in po drugi strani gozda pa so odmetavali sneg sosedni starši oz. drug proti drugemu so odmetavali sneg, da smo lahko hodili drug drugemu na obiske in praznovanja. Velik sneg do kolena, mrzlo, da so ledene veje od dreves padale na tla in mi otroci smo govorili, da »PUKNINI, SARGODI PHUDINI«  (Poka, kot iz puške). Tudi pešpot je postala ledena, da so mnogi – moški in ženske pa tudi mi otroci padali na tla, ker se je drsilo. In starši so našli rešitev. Po ledeni poti »ČHORENE PEPALO ZURU JAK«  (Posipavali pepel od ognja).  Takratne romske navade, običaje in kultura so mi bili zelo všeč. Lepša kot danes. Mnoge romske družine pa so bile še revnejše od nas. Te navedene dobrote jedi si niso mogli privoščiti. Od mesa so takrat lovili ježe in jedli ježevo meso. Jedli so še ostalo crkovino oz. različno meso, ki pa naj ostane njihova skrivnost. Naj dodam le še to, da smo takrat skoraj vse romske družine bodisi peš ali z konjem, ki so vozili na lesenih vozovih celo svojo družino. Šli smo prosjačiti po kmečkih vaseh v vsa bližnja in najbolj oddaljena kmečka naselja  po velikonočnih praznikih po dobroto, ki je takrat kmetom ostalo od velikonočnih jedi in še kaj. Seveda. Romi smo prosjačili tudi pri različnih župniščih v kmečka naselja. Za ostanek jedi so mamice prosile »RAŠAJE ALI NUNE«  (Župnik ali sestra) oz. župnike in usmiljene sestre. In smo vedno kaj dobili. Zlasti ob različne cerkvene praznike. Mnogokrat pa smo morali požirati vse te dobrote »GRANKO I RATAVALE«  (Grenko in krvavo) s strani »NAHEL SESE, KA MENGE SA MANGLO HABORO ČHIVIDENE I SAREN MARENE – DADE, DAJORJA, PHRALJEN, PHENORJEN I JOŠ MENDE ČHAVOREN« (Hudobni policisti, ki so nam vso prosjačeno hrano zmetali stran in vse tepli – očeta, mamico, bratov, sester in še nas otroke). V takih najhujših in najtežjih grenkih, kislih, trnovih, sovražnih, solznih, bolečih in krvavih dogodkov, trenutkov, momentu, času in še kaj, smo Romi križajoče in jokajoče klicali na pomoč Boga, da nam pomaga in nas reši. In Bog je usmiljeno prisluhnil našo molitev in nas uboge Rome tudi rešil »SA NAHALIPE« (Vsega hudega). »HVALA TUKE DEVEL, DA ASTIJAMO DŽIVDE« (Hvala tebi Bog, da smo ostali živi). 

To je bila hudobna, hladna  in diskriminatorna civilna oblast. Tudi o tem sem že poročal v javnosti …

Nadaljevanje:

Res je, da nismo poznali molitev kot je OČE NAŠ molili pa smo po svojem. Po cigansko oz. romščino. Čeprav smo takrat bili Romi resnično revni in še kaj na Boga nismo nikoli pozabili. O tem sem tudi že poročal v javnosti. Ob tej priložnosti naj povem, da danes Veliko noč Romi praznujejo vsak po svojem oz. nekatere posamezne romske  družine so že pozabili te navade, običaje in kulturo. Drugi pa praznujejo bolj bogato, veselo in srečno. Res je da mnoge romske družine danes ne hodijo v cerkev ne molijo in še kaj. Všeč mi je, da smo tudi številni Romi, ki hodimo v cerkev, znamo moliti, svoje otroke pošiljamo tudi k verouku in še kaj. Mnogi se zavedajo, da so grešili, da ne verjamejo v Boga in še kaj. To pa mi kot romskemu pisatelju ni všeč. Jaz in moja žena radi hodimo v cerkev, poznamo molitev, vsak dan se ob kosilu zahvaljujeva Bogu za vso dobroto in lepoto. Da nas ima Bog, Jezus Kristus in Sveta Marija mati Jezusova, radi, nas ljubijo in obratno.

 

Molitev!

 

V romščini!

»RAJ, TUNI HINAŠ MENGE LJUČI DU TAMA,

PU TUDI PE NEVO DIVE BIJANI,

TUNI DU BRITHAVO MENGERO TRPLJENJI

SPREMENINE DU ZMAGONDO MENGERO ŽIVLJENJI«.

 

V slovenščini:

 

(Gospod, ti luč si nam v temi,

po tebi dan se nov rodi,

ti grob našega trpljenja

spreminjaš v zmago nam življenje).

 

MOLITVA VAŠU VAŽMO ZU MIZA

 

Pusrida praznično habeskeri miza trdžovi važmoskeri sviča.

DU ANA DADE I ČHAVO I SVITO DUHO. AMEN.

LAČHO DEVEL,

AZDIBE TRESKERO ČHAVESKERO JEZUSO KRISTUSO

MENGE DEL KORAJŽA, DA I AMEN

PREMAGONAMO TAMA I ANAMO LJUČI.

SKEDIMBE VAŠU VAŽMO ZU MIZA TUTE MANGAMO:

BLAGOSLOVIN MENGERO HABE VAŠU VAŽMO I MENGERI BUTI,

DA MENDE OVELA DOSTA SAKONDIVE MARO

I DA LE RADO DELINAMA JOŠ AVRENCA.

BLAGOSLOVIN I MENDE, OVAMA SA SKUPA MIRSKO PESTE

IZDIKERAMA KRIŽI I PHARIPE I DA PE VESELINAMA

DU ŠUŽO ŽIVLJENJI.

PU KRISTOSO MENGERO RAJ. AMEN.

 

Skupa molinamo: DADE MENGERO …

 

Lam blagoslovindi pani poškropinamo habe i saren zu miza.

 

MOLITEV OB VELIKONOČNI MIZI

 

Sredi praznično pogrnjene mize stoji velikonočna sveča.

V imenu očeta in Sina in Svetega duha. Amen.

Dobri Bog,

Vstajenje tvojega Sina Jezusa Kristusa

Nam daje pogum, da tudi mi

Premagujemo temo in prinašamo luč.

Zbrani ob naši velikonočni mizi te prosimo:

Blagoslovi naša velikonočna jedila in naše delo,

Da bomo imeli dovolj vsakdanjega kruha

In ga radi delili tudi z drugimi.

Blagoslovi tudi nas, da bomo povezani med seboj

Premagovali križe in težave in se veselili

Lepote življenja.

Po Kristusu našemu Gospodu. Amen.

 

Skupno molimo: Oče naš …

 

Z blagoslovljeno vodo pokropimo jedila in navzoče.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

 

Vesel sem, da sem lahko to molitev ob velikonočni mizi prvič prevedel tudi v romščino. Za civilno družbo in za Rome. S tem želim, da se ta molitev iz leta 2016 ohrani in varuje tudi za prihodnja leta. To je moja romska poslanica za leto 2016.

 

Na koncu želim in voščim vsem državljanom in državljankam Republike Slovenije, ter njihovim otrokom pa osamljenim, zapuščenim, ločenim, poročenim, revnim, lačnim, bolnim, invalidom… Vsem župnikom v cerkvah, kaplanom, usmiljenim sestram…Vesele, srečne, zdrave in mirne, »BOŽIČNE IN NOVOLETNE PRAZNIKE«

2016

 

Opravičujem se vam za morebitne pisne napake!

 

Kočevje, 15.12.2016

 

Vaš prijatelj:

Rajko Šajnovič



SE SPOMNITE TOVARIŠI, KDO SEM?

Kako praznuje najstarejši Romski aktivist, pesnik, pisatelj, prevajalec, pravljičar…v Sloveniji!

 

MOJ 69. ROJSTNI DAN

 

Pred leta nazaj so mi za moje rojstne dne pošiljali voščilnice na desetine in desetine. Naj omenim le nekatere organe in inštitucije tako na lokalni ravni, kot tudi na državni ravni. Tudi s strani romske skupnosti:

 

·       Ministrstvo za kulturo RS,

·       Urad Vlade za narodnostna vprašanja RS,

·       Institut za narodnostna vprašanja RS,

·       Številni predsedniki svojih političnih strank RS,

·       Številni poslanci v Sloveniji,

·       Številni znani pesniki, pisatelji, znanstveniki, etnologi…

·       Številni prijatelji in prijateljice,

·       Centri za socialna dela,

·       Občine,

·       Osnovne šole,

·       Zdravstveni domovi,

·       Zdravstveno zavarovanje RS,

·       Bivši in že pokojni predsednik RS …

·        eDnevnik, slovenski blog: (sajnovicBrajdic–PLEMENITI),

·       WWW. TELEMACH. NET,

·       Posamezna romska društva,

·       Tudi posamezni župniki (ker sem prevedel Sveto pismo za otroke),

·       Zveza Romov Slovenije in še mnogo drugi…

 

10. 12. 2016 ob mojem 69. rojstnem dnevu pa so mi voščili in prinesli darila le dve prijateljice iz Kočevja, ki ne bom izdal njihova imena in priimke. Največ VOŠČILNIC pa so mi pošiljali prijatelji na spletni strani interneta… vsem, sem se  prav lepo zahvalil. Najlepša VOŠČILNICA in najbolj pomembno in dragoceno darilo pa sem dobil od svoje drage in ljubljene žene Jovanke, ki mi je že zjutraj, »PODALA ROKO IN POLJUBČEK. Kot sem že v javnosti poročal: NAJBOLJŠI PRIJATELJ OZ. PRIJATELJICA NA SVETU MI JE MOJA ŽENA IN TO ŽE 30 LET« Kljub temu, da mi ni nihče od zgoraj navedenih poslal VOŠČILNICO, smo se jaz in moja žena Jovanka, imeli zelo lepo in skromno sva praznovala moj rojstni dan skoraj do jutranjih ur. Jedli smo, pili (Jovanka je pila le sok in kavo), peli smo in se veselili ob poslušanju narodne in  na domače glasbe…   

 

Na nikogar od že navedenih nisem jezen. Nikomur nisem zameril. Nikogar ne sovražim za to, ker mi niso poslali VOŠČILNICE. Saj dobro vem, ZAKAJ…

 

Pa brez zamere,

 

Kočevje, 11.12.2016

 

Rajko Šajnovič

 

 

 



VOŠČILO ZA BOŽOČNE IN NOVOLETNE PRAZNIKE 2017

Takole mi je dne,10.12.2016 odgovorila  po e-pošti -  moja in ženina splošna zdravnica oz. tudi družinska zdravnica, citiram:
 
Spoštovani,
 
A ste se že obrnili na romske pomočnike? Romski pomočniki so že sodelovali pri zdravljenju posameznih romskih bolnikov, tudi k meni opredeljenih. Mogoče bi pomagali tudi vama, ki sta pomoči res potrebna? Za vprašati je, izgubiti nimata kaj.
 
Lp,
 
asist.Polona  Vidič  Hudobivnik, dr.med.spec.druž.med.
DIREKTORICA
 
Jaz pa sem takole odgovoril nazaj po e-pošti, citiram:
 
Spoštovana,
 
Hehehe. Ne. Hvala. Resnična dejstva so ravno obratna. Vi pa kar še naprej sodelujte in pomagajte drug, drugemu. To je lepo in prav…jaz pa vam predlagam, da jih učite oz. OPOZORITE o tem, da tudi nekateri zdravniki oz. zdravnice, sestre in… KRŠIJO PACIENTOVE PRAVICE MNOGIH ROMOV in učite jih o tem, KAKŠNE SO IN MORAJO BITI NJIHOVE, PACIENTOVE PRAVICE…
 
Pa brez zamere,
 
Lep pozdrav,
 
Rajko Šajnovič
 
Opomba: Verjetno je temu vzrok, ko sem na spletni strani poročal javno o zdravstvenem stanju Romov?. Posebno o tem, da pristojni organi in inštitucije dejansko pokažejo in učijo Rome o tem, kako je pomembno pomagati in rešiti NEZAVESTNEGA ČLOVEKA oz. kako in na kakšen način je važno nuditi PRVO POMOČ?…
Morda nekatere zdravnike oz. zdravnice oz. zdravstveno varstvo Romov: Moja resnica boli?
Opravičujem se, če sem s tem kogar koli od pristojnih RAZOČARAL? S tem sem želel le pomagati in polagati roko na srce, ker sem sam, Rom in poznam vse naše, romske navade, običaje, kulturo…
  
Ob tej priložnosti želim vsem državljanom, državljankam in ROMOM, tako v Sloveniji, kot drugod po svetu:
»OBILO DELOVNEGA USPEHA, VESELJA, SREČE, ZDRAVJA, MIR, VSE DOBRO. POSEBNO PA ZA BOŽIČNE IN NOVOLETNE PRAZNIKE 2017!
 
Rajko Šajnovič


Moj spomin na Zofko

 

Rajko Šajnovič

 

Zofka

Drag spomin!

 

Bila je vdova. Sedem otrok je imela. Bila je Belokranjka, Črnomaljka in Zofka se je imenovala, rada sva se imela, prvič poljubila, ko pisalo se je leto 1971  in po romskem običaju, moja žena je postala. Jaz sem bil zaposlen, mlad, elegantno oblečen in Novomeški,  Rom. Tudi  osamljen, žalosten, raztrgan, umazan in nato še krvavi smo bili jaz, moja Zofka in otroci od guščave, puščave na dežju in vročini od trnovih bodic, ko obirali svo zdravilna zelišča za prodajo. Moja Zofka je otroški dodatek prejemala, jaz pa mesečno plačo, kod preddelavec v bivši, novomeški tovarni ELA. Lepo bi živeli, če bi mir imeli. A najina ljubezen je bila močnejša, od vseh hudobij in ni poznala meja. Zdelo se nama je, da smo vsi najsrečnejši na svetu. Zofka je mnogokrat tudi prosjačila in nas, tudi na ta način vse skupaj nahranila in preživljanja. Oh, kako lepo sem jaz ob tabornem ognju igral na harmoniko in vsi skupaj smo zapeli našo najbolj priljubljeno pesem pod naslovom: »TRAVNIKI SO ŽE ZELENI« Na veselicah smo hodili in plesali. Na športne prireditve »MOTOKROS« in na »BOŽJO POT« Smo hodili. Lepo nam je bilo, čeprav smo vsega hudega pretrpeli in prenesli od hudobnih sorodnikov in oblasti...     

Trnova pota sva, prehodila, revna sva bila. Danes sva bila tukaj, jutri tam v hiši, gozdu in pod šotorom. Sredi polj in travnikov, bila sva oba tepena, da mnogokrat sva bežala in se skrivala. Žalost in veselje, smeh, jok in stok, petje in plesanje, sreča, trpljenje in nesreča. Mladi Očuh, otrokom, sem postal in vsi smo se imeli radi. Težka bolezen je prišla, ni bilo zdravnika ne zdravila, da bi rešili bolezen, najino, radost in  ljubezen.

Le smrt je bila močnejša od najine, »SEDEM LETNE LJUBEZNI« In po težki bolezni je moja ljubljena žena Zofka, umrla. Sedem let sva bila skupaj in sedem let sem  žaloval, bil usamljen in žalosten, težko mi je bilo, pil sem in jokal. Na grob moje zlate, pokojne žene Zofke na Črnomaljskem pokopališču, sem nešteto krat prižgal svečke, položil rožice, sedel in jokal, jokal, jokal. Za tebe Zofka, to pesmico pišem v spomin na tebe, najino najlepšo, ljubezen na svetu. Pišem in si solze brišem, pijem in jokam, jokam, jokam in zavedno te bom nosil v svojem spominu.

 

«SLAVA TI ZOFKA. NAJ TI BO LAHKA ZEMLJA IN NAJ TE BOG, IMA RAD«



Zdravstveno varstvo Romov

 

Zdravstveno varstvo Romov!

 

Tudi mnogi Romi, smo bolni oz. pacienti in zato tudi mi iščemo zdravniško pomoč in jo tudi dobimo. Svoje zdravje iščemo v vseh zdravstvenih institucijah in pri različnih zdravnikih oz. od splošnega zdravnika/zdravnico, dežurnih zdravnikov,  specialistov do zdravljenja v bolnišnicah ali v zdravilišču…V večina primerih naletimo na korekten odnos s strani zdravstvenega osebja, se pa tudi dogaja, da naletimo na takšne zdravnike in  medicinsko osebje, ki imajo do nas predsodke, ker naj bi bili drugačni, zato ker smo »cigani«, zato se do nas obnašajo neprijazno, se nam posmehujejo, nas ponižujejo. Njihov odnos do nas je hladen, brez prijazne besede in človeškega nasmeha. Romi smo kot pacienti velikokrat zapostavljeni in nismo v enakem položaju kot drugi pacienti. Pri postopkih pri zdravstvenem osebju je včasih čutiti rasno nestrpnost, ki se kaže v raznih zbadljivkah, ponižujočih besedah in v posmehovanju.

Zdravniško osebje, ter sestre…ne poznajo posebne romske navade, običaje, kulture… v mnogih romskih pacientov vlada strah, sramežljivost…bojijo se, da bodo dobili napačna zdravila, injekcije, zdravljenje…mnogi zdravniki so lahko najboljši od najboljših. Lahko so bili nagrajeni, pohvaljeni, lahko so vodje oddelka, primariji…in mnogi izmed njih, vidijo pred seboj, (CIGANA, CIGANKO, CIGANČKA), ki so manjvredni, umazani, smrdljivi, lenuhi, potepuhi, kradljivci…zato gledajo pred seboj CIGANA in ne PACIENTA…tudi oni, imajo v tem trenutku strah v notranjosti, predsodek, hladen in diskriminatorni odnos…

Romski pacienti se najbolj bojijo svojih bolečin oz. misleč, da so neozdravljivo bolni? Znano je, da vlada pri mnogih romskih pacientov, največji vzrok bolezni, zaradi: (kajenja, nezdrave prehrane, nehigiene, ne čistoče, alkoholizem)…zato je še vedno mnogo Romskih pacientov takšnih, ki raje poiščejo zdravstveno pomoč pri različnih vedeževalcev, jasnovidcev, zdravljivcev, domačih zeliščarjev za svoje zdravje in za zdravje svojcev, prosijo BOGA oz. Jezusa Kristusa in Sveto Marijo. Zato hodijo na Romanje vse povsod oz. gredo, kot sami pravimo na (BOŽJO POT) in to ne glede na daljavo, kilometrino, oz. celo v sosedne države…res pa je, da so tudi nestrpni na čakalno dobo v čakalnici in res je, da so mnogi romski pacienti zaradi svoje nepismenosti, nevednosti, straha, notranje nemočni, stresni, nervozni, neprilagojenosti oz. niso navajeni dolgo časa biti v zaprte prostore  oz. so živčni in tudi na zelo nizki kulturni ravni, zato kričijo so nasilni, napadalni, zahtevajo svoje pravice…jaz, sem osebno proti temu nekulturnemu obnašanju posameznih romskih pacientov.

Mnogokrat sem tudi sam poizkusil na kilograme kislih limon in grenkih solzah, ko sem se znašel med takšno zdravstveno osebje, kot sem že navedel – hladne in diskriminatorne odnose…

Znano je že, da poznam dobre, srčne, prijazne…zdravnike, specialiste, sestre, patronažne sestre, tehnike, reševalce, direktorje oz.  direktorice, primarije v Zdravstvenih domovih, bolnišnicah in tudi zdravilišča, zato sem jih tudi javno POHVALIL in se jim ZAHVALIL v Novo mesto, zdravilišče TOPOLŠICA, Zdravstveni dom v Kočevju in to pismeno, osebno na spletni strani interneta in na radio univox, tudi v Kočevju pod naslovom:

                 HVALA VAM LJUDJE V BELEM.

V nasprotnih primerih, ki sem jih tudi že navedel pa želim najprej najti skupni dogovor, pomoč, rešitev, jezik in dialog. Vse se da rešiti po skupnem dogovoru in po mirni poti. Mnogi romski pacienti mi povedo in prosijo, da jim pomagam tudi, kot že znani romski zastopnik pacientovih pravic…

Veliko problemov so Romski pacienti imeli v novomeški občini, da je moral ukrepati celo zastopnik pacientovih pravic v Novem mestu (skupna srečanja, pogovore, sestanki)…a žal so zmagali zlasti splošne zdravnice, ki so jih zastopali mnogi predstavniki, odvetniki…in ne moji romski pacienti in jaz, kot njihov nešolani, neizobraženi, neuki, zastopnik pacientovih pravic. Le v enem primeru sem upravičeno zmagal zaradi zdravnice, ki je kršila pacientove pravice Roma. S skupnim dogovorom je plačala romskemu pacientu 1.500,00 evrov, odškodnine…

Moja želja je vedno bila in vedno bo, da rešimo zdravstvene probleme in težave, kot sem že navedel po skupnem dogovoru in po mirni poti, brez PRITOŽBE…

 

Tako jaz, kot moja žena Jovanka, sva oba invalida, pacienta, tudi tukaj v Kočevju, kjer imava oba odlično specialistko in družinsko zdravnici, ki je na novo tudi direktorica Zdravstvenega doma v Kočevju. Pa nujno medicinsko pomoč v tem Zdravstvenem domu. Pa dežurne zdravnike oz. zdravnice, reševalce, dr. Dušana Božiča, ki je specialist interne medicine, sprejemne sestre pri dr. Božiču in sestre v kleti, kjer imajo rentgen…tudi ob tej priložnosti se vsem prav lepo in prisrčno zahvaljujem tudi v imenu moje žene Jovanke. To so zdravniki, zdravnice, sestre, tehniki, reševalci, ter vsi zaposleni v lekarni Kočevje, ki svojim pacientom pomagajo in nas rešijo bolečin…s srcem, dušo in telesom. Vse, kar lahko rečem je edino ena beseda: HVALA. Lahko smo veseli, srečni in zadovoljni, da smo, njihovi pacienti…

 

Ob tej priložnosti mi ne zamerite, če opozorim in polagam roko na srce vsem, ki so odgovorni in pristojni s strani Ministrstva za zdravje RS, Zdravniška zbornica RS,  Zdravstvenim ustanovam, Rdečem križu, Krajevni skupnosti, civilni zaščiti, Centru za socialno delo, predstavnike občine, romski svetniki, ki zastopajo naš, Romski interes v občinske svete…sledeče:

Če že prihajajo neki pristojni civili v romska naselja, kjer imajo posebne tečaje oz. Rome – ženske, učijo (ŠIVANJE, KUHANJE)…potem bi lahko v vsaki občini kjer živijo Romi, bilo zelo pomembno, dragoceno in življenjsko važno, da bi kdaj pa kdaj obiskali romska naselja, zbrali oz. povabili vse romske stanovalce – moške in ženske, ter mlade Rome in jim dejansko pokazati kako se, da pomagati, rešiti in nuditi:

(PRVO POMOČ NEZAVESTNEMU ČLOVEKU),

 kot vidimo tudi že po televiziji. Podobno sem že pred leta nazaj predlagal pa sem naletel na gluha ušesa oz. je bilo brez koristi…zakaj? Navedel bom že znani dogodek, ko je moja sestra Antonija Brezar, letos ob streljanju v romskem naselju Šmihel oz. Pot v gaj v Novem mestu, padla v nezavest. Dobila je srčni obstoj. Nihče od številnih svojcev, ki so bili prisotni se niso spomnili, da ji takoj nudijo PRVO POMOČ, čeprav je bilo med njimi tudi nekaj, ki so ob vozniškem izpitu, morali polagati tudi tečaj o prvi pomoči. res je, da je žena njenega sina Gorana, takoj poklicala prvo pomoč na št. 112. A ni bilo nikogar? Antonija Brezar je bila že doma klinično mrtva in to ENA URA. V podobnih primerih se svojci sploh ne spomnijo, da lahko svojca, ki pada v nezavest in ima zastoj srca, rešijo sami z prvo pomočjo (pritiskanje na prsnem košu in z umetnim dihanjem)…

Šele po eni uri so sestro Antonijo Brezar so sami, odpeljali v bolnišnico na interni oddelek. Zahvaljujoč odličnim zdravnikom, specialistom, sestram, tehnikom in s pomočjo primarija dr. Rafaela Kapša, so rešili mojo sestro Antonijo, da je srce zopet normalno delovalo…no o tem sem že poročal v javnosti. Moram dodati, da ob podobnih primerih, ko nekdo od romskih svojcev pada v nezavest je med svojci in ostalih stanovalcev zelo nizka kulturna raven oz. imajo čudne navade in običaje:

»Vsi se zberejo okoli nezavestnega svojca. Začnejo klicati na pomoč, jokajo in znajo le to, da nezavestnega z vodo umijejo po obrazu in v usta mu/ji, dajo piti vodo« Mnogi izmed njih pa niti ne vedo kaj pomeni nuditi prva pomoč oz. kdaj, kako in na kakšen način? (Jaz sem že pred letih nazaj nudil podobno prvo pomoč nezavestnim romskim posameznikom – moškim in ženskam, ki so padli v nezavesti od vinjenosti in ponesrečenemu, pokojnem Romu, ki ga je sosed z sekiro globoko ranil v glavo. Najprej sem kar z odejo ustavil krvavitev, nato pa hitro nudil že navedeno prvo pomoč z pritiskom na prsni koš in dihanjem, usta na usta). Ko je končno prišel z reševalnim avtomobilom zdravnik, tehnik in šofer so se čudili, da je pri zavesti oz. da mu srce bije. Vprašali so kdo je ustavil močno krvavitev iz glave in nudil nezavestnemu, prvo pomoč? Ne jaz. Temveč vsi prisotni so pokazali s prstom na mene. Že sem se prestrašil, da nisem morda naredil kaj narobe? Šele, ko so mi podali roko in me pohvalili zdravnik in tehnik mi je bilo lažje pri srcu posebno, ko mi je zdravnik rekel, da sem ga pravočasno rešil…od svojcev pa se mi ni nihče zahvalil. Največja zahvala in pohvala mi je bila, da sem rešil nezavestnega pokojnega soseda. Kot najbližji sosed sem veselo, srečno in ponosno odšel domov, ko so odpeljali težkega ranjenega Roma. Mi Romi pravimo ob podobnih primerih, da mi je pomagal »DEVEL«  (Bog).    

Pristojne organe in inštitucije pa prosim za razumevanje, spoštovanje, pomoč in rešitev, kot sem že navedel.

 

Pa brez zamere. To je le moja želja, predlog in klic na pomoč.

 

Že v naprej se vam za pomoč prav lepo zahvaljujem in se vam opravičujem za morebitne pisne napake.

 

Želim vam obilo delovnega uspeha, veselja, sreče, zdravja, mir in vse dobro.

 

In na koncu bi dodal še en stavek, ki ga je napisal moj, prijatelj, citiram:

Prosim vas, ne kažite Romom poti s prstom, pomagajmo jim, da se rešijo spon, ki jih dušijo. Naj zaživijo rešitve, ki se skrivajo v njih samih. Dajmo jim čas in dovolj svobode.


Kočevje, 5.12.2016


Rajko Šajnovič

  

       



KDO SMO? OD KOD SMO? ČIGAVI SMO? - ROMI

KDO SMO? OD KOD SMO? ČIGAVI SMO?

ROMI!

 

Na spletni strani UPOKOJENCI je pisalo:

 

SLOVENIJA NAŠA DRŽAVA!

 

Jaz sem na to komentiral in rekel:

 

SLOVENIJA JE TUDI NAŠA ROMSKA DRŽAVA. ŽAL PA ME JE SLOVENIJA ZELO, ZELO RAZOČARALA...ZAKAJ? TUDI MI ROMI ŽE VEMO OZ. POZNAMO ODGOVOR...

 

 

VOJTEK GORNIK JE NA STRANI UPOKOJENCI, KOMENTIRAL:

 

Ni mi jasno kako je lahko cigan razočaran v državi,kjer dobi vse zastonj pa še nikakršnih zakonov mu ni potrebno spoštovati,....

 

Jaz sem komentiral nazaj:

 

Vojtek, ali so tvoji prsti na eni roki vsi enaki? Ali te resnica boli? Ali si pozabil ali pa sploh ne veš, da smo: ROMI in ne CIGANI?

 

NATO JE NA ISTI STRANI KOMENTIRALA, JOŽICA KAJŽER:

 

Tudi Evropa je razočarana nad vami. Več stoletij je minilo, odkar so vaši predniki prišli v Evropo, pa se še do danes niste uspeli integrirati. Še vedno pričakujete in zahtevate, da vam države iz svojih proračunov poklanjajo vse, od denarja za preživetje, do bivališč z vsemi komunalnimi storitvami. In če kdo od Evropejcev pove, da po stoletjih še vedno živite na račun drugih prebivalcev - davkoplačevalcev, ga označite za fašista, rasista, nestrpneža itd. 
In preden spet zaženete standardno lajno o tem, kako vam mi, avtohtoni prebivalci, ne omogočamo enakopravnega vključevanja v družbo, se spomnite na vse druge prišleke iz raznih delov sveta, ki se normalno integrirajo v nekaj letih. Ali pa se vsaj spomnite svojih "bratrancev" Sintov, ki živijo med nami povsem integrirani.

 

Jaz pa sem nato komentiral in rekel:

 

Jožica, vidim, da tudi tebe BOLI RESNICA. Ne drži, kar misliš ti. Romi dobijo tisto, kar jim pripada s strani države, po členih Zakona Slovenske ustave...

 

 

 

Opomba:

Mislil sem, da imam na tej spletni strani UPOKOJENCI, prijatelje? Rad sem na tej strani objavljal in jim podarjal razne romske zgodbe in pravljice, romske in otroške pesmi …No, ja. Kot sem rekel:

 VSI PRSTI NA ENI ROKI, NISO ENAKI. NE CIVILNE IN NE ROMSKE IN JAZ NISEM KRIV, ČE SO SEDAJ ROMI, TAKŠNI, KOT SO. IN KDO SO ZA TO GLAVNI KRIVCI? TO DOBRO VEDO TAKO SLOVENSKA CIVILNA DRUŽBA, KOT TUDI ROMI. TAKO NA LOKALNI, KOT NA DRŽAVNI RAVNI!

 

Res je kot je napisal moj prijatelj, ki je tudi pesnik, pisatelj…

 

»ČE SI ROM, SI LE CIGAN«

 

Samostojni kulturni ustvarjalec:

Rajko Šajnovič

 



{ Prejšnja stran } { Stran 1 od 17 } { Naslednja stran }

Na kratko o meni

Rajko Šajnovič star 67 let. Stanujoč v Kočevju. Invalidski upokojenec. Poročen. Romski pesnik, pisatelj, prevajalec, pravljičar, svobodni umetnik in še kaj. Rad pomagam sočloveku. Rad humanitarno pomagam šoloobveznim Romskim in civilnim otrokom oz. osnovnim šolam in vsakomur, ki me prosi za mojo pomoč. Javnosti so že bila predstavljena moja številna avtorska in prevajalska dela. Doma pa imam že končana dela: "Moje nove pesmi - moje življenje, resnične romske zgodbe in pravljice, Slovenski romski slovar, otroške igrice, stripe, uganke, pesmice, številne prevedene pravljice, moja nova knjiga Biti Rom, moja resnica in še bi lahko našteval. Ne poznam pa človeka oz. sponzorja, lektorja, urednika, direktorja, tiskarno, ki bi mi pomagali, da bi tudi te pomembne in dragocene moje projekte strokovno obdelali, natisnili, predstavili? ...moja znana formula pa je: Biti pošten, prijazen, dober, pravičen, priden, šolan, izobražen, deloven, aktiven, human, ustvarjalen. Spoštujem ljudi,ki so pošteni, ki radi pomagajo sočloveku, ki vedo kaj pomeni beseda: Revščina, ki imajo srce na pravo mesto ...spoštujem ljudi, ki so onemogli, ostareli, osamljeni, žalostni, lačni, zapuščeni, pozabljeni, revni, bolni, invalidi ...rad imam Romsko kulturo in kulturo večinskega naroda ...moja znana formula je tudi: Pomagati drug drugemu po pošteni poti, skupno sodelovanje, da bi našli skupno razumevanje, spoštovanje, pomoč, rešitev, jezik in dialog. Nimam pa rad ljudi, ki sočloveka izkoriščajo, lažejo, drug drugemu kradejo, ki bi naredili vse le za lastne koristi, cilje in namene, ki bi lastnemu bratu, sestri, materi, očetu, sorodniku, najboljšemu prijatelju in še kaj: "Zlorabljali svoj delovni položaj, izkoriščali, naredili kaznivo dejanje: goljufije, tatvine, kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin, hladni in diskriminatorni odnos, korupcijo in še kaj. Ta politika mi ni všeč, ki se dela danes v naši preljubi Slovenski državi ali Domovini s strani mnoge Slovensko civilno družbo in tudi med mnogimi pristojnimi romskimi predstavniki v Sloveniji ...pa naj mi moji bralci in prijatelji ne zamerijo. Takšni smo pač resnični pesniki, pisatelji ...tudi med Romi. A nas je žal toliko, da nas lahko znajo prešteti na prste ene roke celo nepismeni Rom ali njihov otrok. Jaz sem Slovenski Rom in velik človek je v meni, CIGANU! Vaš prijatelj: Rajko Šajnovič
sajnovicBrajdic.eDnevnik.si

«  februar 2017  »
pontorsrepetsobned
 12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728 

Na prvo stran
Osebna stran
Arhiv sporočil
Kaj pišejo moji prijatelji
Foto album

Zanimive strani


Kategorije

2. "SO PE KAVA KERI ROMENCA" (Kaj se to dogaja z Romi)

Najnovejša sporočila

En liter belega vina za nagrado
Dr. France Prešeren - ZDRAVLJICA - 2017
Mi se mamo radi...
KAJ JE NAREDIL "CIGAN" V SLOVENIJI
Spomin na bivšo Jugoslavijo - TITO

Moji prijatelji

Kleopatra
darja1
klotilda
lea199
malayka
mathea
morskadeklica
odsrcadosrca
Rika
vvooodnarka
ZB
orhideja
svilan
ton
Babica
pravakala
jurson
manu
ink164




Število zadetkov: 757864
Avtor vsebine tega eDnevnika je sajnovicBrajdic.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik