<h1>eDnevnik, slovenski blog</h1>

Moj eDnevnik sajnovicBrajdic - PLEMENITI

Moj spomin na Zofko

 

Rajko Šajnovič

 

Zofka

Drag spomin!

 

Bila je vdova. Sedem otrok je imela. Bila je Belokranjka, Črnomaljka in Zofka se je imenovala, rada sva se imela, prvič poljubila, ko pisalo se je leto 1971  in po romskem običaju, moja žena je postala. Jaz sem bil zaposlen, mlad, elegantno oblečen in Novomeški,  Rom. Tudi  osamljen, žalosten, raztrgan, umazan in nato še krvavi smo bili jaz, moja Zofka in otroci od guščave, puščave na dežju in vročini od trnovih bodic, ko obirali svo zdravilna zelišča za prodajo. Moja Zofka je otroški dodatek prejemala, jaz pa mesečno plačo, kod preddelavec v bivši, novomeški tovarni ELA. Lepo bi živeli, če bi mir imeli. A najina ljubezen je bila močnejša, od vseh hudobij in ni poznala meja. Zdelo se nama je, da smo vsi najsrečnejši na svetu. Zofka je mnogokrat tudi prosjačila in nas, tudi na ta način vse skupaj nahranila in preživljanja. Oh, kako lepo sem jaz ob tabornem ognju igral na harmoniko in vsi skupaj smo zapeli našo najbolj priljubljeno pesem pod naslovom: »TRAVNIKI SO ŽE ZELENI« Na veselicah smo hodili in plesali. Na športne prireditve »MOTOKROS« in na »BOŽJO POT« Smo hodili. Lepo nam je bilo, čeprav smo vsega hudega pretrpeli in prenesli od hudobnih sorodnikov in oblasti...     

Trnova pota sva, prehodila, revna sva bila. Danes sva bila tukaj, jutri tam v hiši, gozdu in pod šotorom. Sredi polj in travnikov, bila sva oba tepena, da mnogokrat sva bežala in se skrivala. Žalost in veselje, smeh, jok in stok, petje in plesanje, sreča, trpljenje in nesreča. Mladi Očuh, otrokom, sem postal in vsi smo se imeli radi. Težka bolezen je prišla, ni bilo zdravnika ne zdravila, da bi rešili bolezen, najino, radost in  ljubezen.

Le smrt je bila močnejša od najine, »SEDEM LETNE LJUBEZNI« In po težki bolezni je moja ljubljena žena Zofka, umrla. Sedem let sva bila skupaj in sedem let sem  žaloval, bil usamljen in žalosten, težko mi je bilo, pil sem in jokal. Na grob moje zlate, pokojne žene Zofke na Črnomaljskem pokopališču, sem nešteto krat prižgal svečke, položil rožice, sedel in jokal, jokal, jokal. Za tebe Zofka, to pesmico pišem v spomin na tebe, najino najlepšo, ljubezen na svetu. Pišem in si solze brišem, pijem in jokam, jokam, jokam in zavedno te bom nosil v svojem spominu.

 

«SLAVA TI ZOFKA. NAJ TI BO LAHKA ZEMLJA IN NAJ TE BOG, IMA RAD«



Zdravstveno varstvo Romov

 

Zdravstveno varstvo Romov!

 

Tudi mnogi Romi, smo bolni oz. pacienti in zato tudi mi iščemo zdravniško pomoč in jo tudi dobimo. Svoje zdravje iščemo v vseh zdravstvenih institucijah in pri različnih zdravnikih oz. od splošnega zdravnika/zdravnico, dežurnih zdravnikov,  specialistov do zdravljenja v bolnišnicah ali v zdravilišču…V večina primerih naletimo na korekten odnos s strani zdravstvenega osebja, se pa tudi dogaja, da naletimo na takšne zdravnike in  medicinsko osebje, ki imajo do nas predsodke, ker naj bi bili drugačni, zato ker smo »cigani«, zato se do nas obnašajo neprijazno, se nam posmehujejo, nas ponižujejo. Njihov odnos do nas je hladen, brez prijazne besede in človeškega nasmeha. Romi smo kot pacienti velikokrat zapostavljeni in nismo v enakem položaju kot drugi pacienti. Pri postopkih pri zdravstvenem osebju je včasih čutiti rasno nestrpnost, ki se kaže v raznih zbadljivkah, ponižujočih besedah in v posmehovanju.

Zdravniško osebje, ter sestre…ne poznajo posebne romske navade, običaje, kulture… v mnogih romskih pacientov vlada strah, sramežljivost…bojijo se, da bodo dobili napačna zdravila, injekcije, zdravljenje…mnogi zdravniki so lahko najboljši od najboljših. Lahko so bili nagrajeni, pohvaljeni, lahko so vodje oddelka, primariji…in mnogi izmed njih, vidijo pred seboj, (CIGANA, CIGANKO, CIGANČKA), ki so manjvredni, umazani, smrdljivi, lenuhi, potepuhi, kradljivci…zato gledajo pred seboj CIGANA in ne PACIENTA…tudi oni, imajo v tem trenutku strah v notranjosti, predsodek, hladen in diskriminatorni odnos…

Romski pacienti se najbolj bojijo svojih bolečin oz. misleč, da so neozdravljivo bolni? Znano je, da vlada pri mnogih romskih pacientov, največji vzrok bolezni, zaradi: (kajenja, nezdrave prehrane, nehigiene, ne čistoče, alkoholizem)…zato je še vedno mnogo Romskih pacientov takšnih, ki raje poiščejo zdravstveno pomoč pri različnih vedeževalcev, jasnovidcev, zdravljivcev, domačih zeliščarjev za svoje zdravje in za zdravje svojcev, prosijo BOGA oz. Jezusa Kristusa in Sveto Marijo. Zato hodijo na Romanje vse povsod oz. gredo, kot sami pravimo na (BOŽJO POT) in to ne glede na daljavo, kilometrino, oz. celo v sosedne države…res pa je, da so tudi nestrpni na čakalno dobo v čakalnici in res je, da so mnogi romski pacienti zaradi svoje nepismenosti, nevednosti, straha, notranje nemočni, stresni, nervozni, neprilagojenosti oz. niso navajeni dolgo časa biti v zaprte prostore  oz. so živčni in tudi na zelo nizki kulturni ravni, zato kričijo so nasilni, napadalni, zahtevajo svoje pravice…jaz, sem osebno proti temu nekulturnemu obnašanju posameznih romskih pacientov.

Mnogokrat sem tudi sam poizkusil na kilograme kislih limon in grenkih solzah, ko sem se znašel med takšno zdravstveno osebje, kot sem že navedel – hladne in diskriminatorne odnose…

Znano je že, da poznam dobre, srčne, prijazne…zdravnike, specialiste, sestre, patronažne sestre, tehnike, reševalce, direktorje oz.  direktorice, primarije v Zdravstvenih domovih, bolnišnicah in tudi zdravilišča, zato sem jih tudi javno POHVALIL in se jim ZAHVALIL v Novo mesto, zdravilišče TOPOLŠICA, Zdravstveni dom v Kočevju in to pismeno, osebno na spletni strani interneta in na radio univox, tudi v Kočevju pod naslovom:

                 HVALA VAM LJUDJE V BELEM.

V nasprotnih primerih, ki sem jih tudi že navedel pa želim najprej najti skupni dogovor, pomoč, rešitev, jezik in dialog. Vse se da rešiti po skupnem dogovoru in po mirni poti. Mnogi romski pacienti mi povedo in prosijo, da jim pomagam tudi, kot že znani romski zastopnik pacientovih pravic…

Veliko problemov so Romski pacienti imeli v novomeški občini, da je moral ukrepati celo zastopnik pacientovih pravic v Novem mestu (skupna srečanja, pogovore, sestanki)…a žal so zmagali zlasti splošne zdravnice, ki so jih zastopali mnogi predstavniki, odvetniki…in ne moji romski pacienti in jaz, kot njihov nešolani, neizobraženi, neuki, zastopnik pacientovih pravic. Le v enem primeru sem upravičeno zmagal zaradi zdravnice, ki je kršila pacientove pravice Roma. S skupnim dogovorom je plačala romskemu pacientu 1.500,00 evrov, odškodnine…

Moja želja je vedno bila in vedno bo, da rešimo zdravstvene probleme in težave, kot sem že navedel po skupnem dogovoru in po mirni poti, brez PRITOŽBE…

 

Tako jaz, kot moja žena Jovanka, sva oba invalida, pacienta, tudi tukaj v Kočevju, kjer imava oba odlično specialistko in družinsko zdravnici, ki je na novo tudi direktorica Zdravstvenega doma v Kočevju. Pa nujno medicinsko pomoč v tem Zdravstvenem domu. Pa dežurne zdravnike oz. zdravnice, reševalce, dr. Dušana Božiča, ki je specialist interne medicine, sprejemne sestre pri dr. Božiču in sestre v kleti, kjer imajo rentgen…tudi ob tej priložnosti se vsem prav lepo in prisrčno zahvaljujem tudi v imenu moje žene Jovanke. To so zdravniki, zdravnice, sestre, tehniki, reševalci, ter vsi zaposleni v lekarni Kočevje, ki svojim pacientom pomagajo in nas rešijo bolečin…s srcem, dušo in telesom. Vse, kar lahko rečem je edino ena beseda: HVALA. Lahko smo veseli, srečni in zadovoljni, da smo, njihovi pacienti…

 

Ob tej priložnosti mi ne zamerite, če opozorim in polagam roko na srce vsem, ki so odgovorni in pristojni s strani Ministrstva za zdravje RS, Zdravniška zbornica RS,  Zdravstvenim ustanovam, Rdečem križu, Krajevni skupnosti, civilni zaščiti, Centru za socialno delo, predstavnike občine, romski svetniki, ki zastopajo naš, Romski interes v občinske svete…sledeče:

Če že prihajajo neki pristojni civili v romska naselja, kjer imajo posebne tečaje oz. Rome – ženske, učijo (ŠIVANJE, KUHANJE)…potem bi lahko v vsaki občini kjer živijo Romi, bilo zelo pomembno, dragoceno in življenjsko važno, da bi kdaj pa kdaj obiskali romska naselja, zbrali oz. povabili vse romske stanovalce – moške in ženske, ter mlade Rome in jim dejansko pokazati kako se, da pomagati, rešiti in nuditi:

(PRVO POMOČ NEZAVESTNEMU ČLOVEKU),

 kot vidimo tudi že po televiziji. Podobno sem že pred leta nazaj predlagal pa sem naletel na gluha ušesa oz. je bilo brez koristi…zakaj? Navedel bom že znani dogodek, ko je moja sestra Antonija Brezar, letos ob streljanju v romskem naselju Šmihel oz. Pot v gaj v Novem mestu, padla v nezavest. Dobila je srčni obstoj. Nihče od številnih svojcev, ki so bili prisotni se niso spomnili, da ji takoj nudijo PRVO POMOČ, čeprav je bilo med njimi tudi nekaj, ki so ob vozniškem izpitu, morali polagati tudi tečaj o prvi pomoči. res je, da je žena njenega sina Gorana, takoj poklicala prvo pomoč na št. 112. A ni bilo nikogar? Antonija Brezar je bila že doma klinično mrtva in to ENA URA. V podobnih primerih se svojci sploh ne spomnijo, da lahko svojca, ki pada v nezavest in ima zastoj srca, rešijo sami z prvo pomočjo (pritiskanje na prsnem košu in z umetnim dihanjem)…

Šele po eni uri so sestro Antonijo Brezar so sami, odpeljali v bolnišnico na interni oddelek. Zahvaljujoč odličnim zdravnikom, specialistom, sestram, tehnikom in s pomočjo primarija dr. Rafaela Kapša, so rešili mojo sestro Antonijo, da je srce zopet normalno delovalo…no o tem sem že poročal v javnosti. Moram dodati, da ob podobnih primerih, ko nekdo od romskih svojcev pada v nezavest je med svojci in ostalih stanovalcev zelo nizka kulturna raven oz. imajo čudne navade in običaje:

»Vsi se zberejo okoli nezavestnega svojca. Začnejo klicati na pomoč, jokajo in znajo le to, da nezavestnega z vodo umijejo po obrazu in v usta mu/ji, dajo piti vodo« Mnogi izmed njih pa niti ne vedo kaj pomeni nuditi prva pomoč oz. kdaj, kako in na kakšen način? (Jaz sem že pred letih nazaj nudil podobno prvo pomoč nezavestnim romskim posameznikom – moškim in ženskam, ki so padli v nezavesti od vinjenosti in ponesrečenemu, pokojnem Romu, ki ga je sosed z sekiro globoko ranil v glavo. Najprej sem kar z odejo ustavil krvavitev, nato pa hitro nudil že navedeno prvo pomoč z pritiskom na prsni koš in dihanjem, usta na usta). Ko je končno prišel z reševalnim avtomobilom zdravnik, tehnik in šofer so se čudili, da je pri zavesti oz. da mu srce bije. Vprašali so kdo je ustavil močno krvavitev iz glave in nudil nezavestnemu, prvo pomoč? Ne jaz. Temveč vsi prisotni so pokazali s prstom na mene. Že sem se prestrašil, da nisem morda naredil kaj narobe? Šele, ko so mi podali roko in me pohvalili zdravnik in tehnik mi je bilo lažje pri srcu posebno, ko mi je zdravnik rekel, da sem ga pravočasno rešil…od svojcev pa se mi ni nihče zahvalil. Največja zahvala in pohvala mi je bila, da sem rešil nezavestnega pokojnega soseda. Kot najbližji sosed sem veselo, srečno in ponosno odšel domov, ko so odpeljali težkega ranjenega Roma. Mi Romi pravimo ob podobnih primerih, da mi je pomagal »DEVEL«  (Bog).    

Pristojne organe in inštitucije pa prosim za razumevanje, spoštovanje, pomoč in rešitev, kot sem že navedel.

 

Pa brez zamere. To je le moja želja, predlog in klic na pomoč.

 

Že v naprej se vam za pomoč prav lepo zahvaljujem in se vam opravičujem za morebitne pisne napake.

 

Želim vam obilo delovnega uspeha, veselja, sreče, zdravja, mir in vse dobro.

 

In na koncu bi dodal še en stavek, ki ga je napisal moj, prijatelj, citiram:

Prosim vas, ne kažite Romom poti s prstom, pomagajmo jim, da se rešijo spon, ki jih dušijo. Naj zaživijo rešitve, ki se skrivajo v njih samih. Dajmo jim čas in dovolj svobode.


Kočevje, 5.12.2016


Rajko Šajnovič

  

       



KDO SMO? OD KOD SMO? ČIGAVI SMO? - ROMI

KDO SMO? OD KOD SMO? ČIGAVI SMO?

ROMI!

 

Na spletni strani UPOKOJENCI je pisalo:

 

SLOVENIJA NAŠA DRŽAVA!

 

Jaz sem na to komentiral in rekel:

 

SLOVENIJA JE TUDI NAŠA ROMSKA DRŽAVA. ŽAL PA ME JE SLOVENIJA ZELO, ZELO RAZOČARALA...ZAKAJ? TUDI MI ROMI ŽE VEMO OZ. POZNAMO ODGOVOR...

 

 

VOJTEK GORNIK JE NA STRANI UPOKOJENCI, KOMENTIRAL:

 

Ni mi jasno kako je lahko cigan razočaran v državi,kjer dobi vse zastonj pa še nikakršnih zakonov mu ni potrebno spoštovati,....

 

Jaz sem komentiral nazaj:

 

Vojtek, ali so tvoji prsti na eni roki vsi enaki? Ali te resnica boli? Ali si pozabil ali pa sploh ne veš, da smo: ROMI in ne CIGANI?

 

NATO JE NA ISTI STRANI KOMENTIRALA, JOŽICA KAJŽER:

 

Tudi Evropa je razočarana nad vami. Več stoletij je minilo, odkar so vaši predniki prišli v Evropo, pa se še do danes niste uspeli integrirati. Še vedno pričakujete in zahtevate, da vam države iz svojih proračunov poklanjajo vse, od denarja za preživetje, do bivališč z vsemi komunalnimi storitvami. In če kdo od Evropejcev pove, da po stoletjih še vedno živite na račun drugih prebivalcev - davkoplačevalcev, ga označite za fašista, rasista, nestrpneža itd. 
In preden spet zaženete standardno lajno o tem, kako vam mi, avtohtoni prebivalci, ne omogočamo enakopravnega vključevanja v družbo, se spomnite na vse druge prišleke iz raznih delov sveta, ki se normalno integrirajo v nekaj letih. Ali pa se vsaj spomnite svojih "bratrancev" Sintov, ki živijo med nami povsem integrirani.

 

Jaz pa sem nato komentiral in rekel:

 

Jožica, vidim, da tudi tebe BOLI RESNICA. Ne drži, kar misliš ti. Romi dobijo tisto, kar jim pripada s strani države, po členih Zakona Slovenske ustave...

 

 

 

Opomba:

Mislil sem, da imam na tej spletni strani UPOKOJENCI, prijatelje? Rad sem na tej strani objavljal in jim podarjal razne romske zgodbe in pravljice, romske in otroške pesmi …No, ja. Kot sem rekel:

 VSI PRSTI NA ENI ROKI, NISO ENAKI. NE CIVILNE IN NE ROMSKE IN JAZ NISEM KRIV, ČE SO SEDAJ ROMI, TAKŠNI, KOT SO. IN KDO SO ZA TO GLAVNI KRIVCI? TO DOBRO VEDO TAKO SLOVENSKA CIVILNA DRUŽBA, KOT TUDI ROMI. TAKO NA LOKALNI, KOT NA DRŽAVNI RAVNI!

 

Res je kot je napisal moj prijatelj, ki je tudi pesnik, pisatelj…

 

»ČE SI ROM, SI LE CIGAN«

 

Samostojni kulturni ustvarjalec:

Rajko Šajnovič

 



KDO SMO? OD KOD SMO? ČIGAVI SMO? - ROMI

KDO SMO? OD KOD SMO? ČIGAVI SMO?

ROMI!

 Na spletni strani UPOKOJENCI je pisalo:

 SLOVENIJA NAŠA DRŽAVA!

 Jaz sem na to komentiral in rekel:

 SLOVENIJA JE TUDI NAŠA ROMSKA DRŽAVA. ŽAL PA ME JE SLOVENIJA ZELO, ZELO RAZOČARALA...ZAKAJ? TUDI MI ROMI ŽE VEMO OZ. POZNAMO ODGOVOR...

  

VOJTEK GORNIK JE NA STRANI UPOKOJENCI, KOMENTIRAL:

 

Ni mi jasno kako je lahko cigan razočaran v državi,kjer dobi vse zastonj pa še nikakršnih zakonov mu ni potrebno spoštovati,....

 

Jaz sem komentiral nazaj:

 

Vojtek, ali so tvoji prsti na eni roki vsi enaki? Ali te resnica boli? Ali si pozabil ali pa sploh ne veš, da smo: ROMI in ne CIGANI?

 

NATO JE NA ISTI STRANI KOMENTIRALA, JOŽICA KAJŽER:

 

Tudi Evropa je razočarana nad vami. Več stoletij je minilo, odkar so vaši predniki prišli v Evropo, pa se še do danes niste uspeli integrirati. Še vedno pričakujete in zahtevate, da vam države iz svojih proračunov poklanjajo vse, od denarja za preživetje, do bivališč z vsemi komunalnimi storitvami. In če kdo od Evropejcev pove, da po stoletjih še vedno živite na račun drugih prebivalcev - davkoplačevalcev, ga označite za fašista, rasista, nestrpneža itd. 
In preden spet zaženete standardno lajno o tem, kako vam mi, avtohtoni prebivalci, ne omogočamo enakopravnega vključevanja v družbo, se spomnite na vse druge prišleke iz raznih delov sveta, ki se normalno integrirajo v nekaj letih. Ali pa se vsaj spomnite svojih "bratrancev" Sintov, ki živijo med nami povsem integrirani.

 

Jaz pa sem nato komentiral in rekel:

 

Jožica, vidim, da tudi tebe BOLI RESNICA. Ne drži, kar misliš ti. Romi dobijo tisto, kar jim pripada s strani države, po členih Zakona Slovenske ustave...

 

 

 Opomba:

Mislil sem, da imam na tej spletni strani UPOKOJENCI, prijatelje? Rad sem na tej strani objavljal in jim podarjal razne romske zgodbe in pravljice, romske in otroške pesmi …No, ja. Kot sem rekel:

 VSI PRSTI NA ENI ROKI, NISO ENAKI. NE CIVILNE IN NE ROMSKE IN JAZ NISEM KRIV, ČE SO SEDAJ ROMI, TAKŠNI, KOT SO. IN KDO SO ZA TO GLAVNI KRIVCI? TO DOBRO VEDO TAKO SLOVENSKA CIVILNA DRUŽBA, KOT TUDI ROMI. TAKO NA LOKALNI, KOT NA DRŽAVNI RAVNI!

 

Res je kot je napisal moj prijatelj, ki je tudi pesnik, pisatelj…

 

»ČE SI ROM, SI LE CIGAN«

 Samostojni kulturni ustvarjalec:

Rajko Šajnovič

 



BITI IN NE IMETI - 38. LETNI ROMSKI AKTIVIST

Rajko Šajnovič

Trg Svetega Jerneja 2

1330 Kočevje

 

Datum: 18.10.2016

 

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

Masarykova cesta 16

1000 Ljubljana

 

Zadeva: Prošnja in klic na pomoč

 

Spoštovani,

 

Me že poznate in ste mi tudi že pomagali, da sem lahko izdal v letu 2015 ROMSKE ZGODBE IN PRAVLJICE. Že decembra 2015 …Sem se tudi že zahvalil. Sedaj pa vas ponovno prosim in rotim, da mi pomagate dati v tisk vsaj eden, dva ali še več pomembne in dragocene moje projekte, ki jih imam doma (v sponki). Rad bi razširil most romske dvojezične kulture. Rad bi prenesel svojo bogato Romsko kulturno dediščino na mlajši rod romske populacije oz. vsem VRTCEM IN OSNOVNIM ŠOLAM, kjer imajo romske učence. Pa ne le za romske šoloobvezne otroke, tudi za ne-romske učence, romskim pomočnikom, pomočnicam, učiteljem, ravnateljem …

Sam si ne znam pomagati, ker aktivno delujem in ustvarjam kot samostojni Romski kulturni ustvarjalec. Ministrstvo za kulturo RS ga. Marjeta Preželj, pravi, da se ne morem prijaviti na razpisu za finančno pomoč za tisk mojih projektov nikjer oz. zato ker nisem član nobenega romskega društva (bil sem in prijavil svoje 4 projekte, ki so komisije vse pozitivno in navedli tudi ceno za vsak projekt). Ko je neki predsednik dobil denar na društveni žiroračun (1.800,00 evrov bi moral meni za avtorski honorar plačati 400,00 evrov za tisk pa 500,00 evrov. Pa mi ni dal niti en cent in ni dal projekt v tisk. Želim povedati, da so mi po domače rečeno UKRADLI DENAR) Zato sem žalostno, razočarano, posmehovano oz. ponižno odstopil. Jaz pa sem vedno bil pošten in takšen želim ostati. Zato ne želim postati član nekega romskega društva ker je prisotna (lažnivost, kradljivost in podkupovanje), ravno to pa mi i všeč in s takšnimi ljudmi ne želim sodelovati... Zato vas ponovno kličem na pomoč.

 

Kot pesnik, pisatelj, prevajalec, pravljičar, svobodni umetnik…sem napisal  številna dela: npr.

 

-         Prva pesniška zbirka: »POT / DROM«  leta 1995,

-         Prva knjiga: »OVI ROM, ROMANO ČHAVORO« (Biti Rom, romski otrok) leta. 2000.

-         Knjigo: »ROMANE VIŠTORJE« (Romske pravljice) leta  2005

-         Prevedel: »DŽILAVANI BUTI I DŽILAVA«  (Poezije in pesmi) FRANCETA PREŠERNA, leta  2006

-         Prevedel pesniško zbirko: »ROMANO ČINGADIBE«   (Romov krik), Lojzeta Podobnika, leta 2007

-         Pesniško zbirko: »RAJKOSKARE DŽILAVA«  (Rajkove pesmi) v soavtorstvu z Lojzetom Podobnikom, leta 2010

-         Prevedel:  »BIBLIJA VAŠU ČHAVORA«  (Sveto pismo za otroke), leta 2011

-          Prevedel pravljico:  »MOJCA POKRAJCULJA«  (MOJCA POKRAJCULJA), leta 2011

-         Prevedel 13 knjižnih otroških pravljic oz. trijezično slikanico v narečju in dialektu Romov na Dolenjskem in trijezični slikovni slovar »SIKAVU PE ROMANE« ( UČIM SE ROMSKO) za starostno skupino od 2 do 3 let od 4 do 5 let od 6 do 8 let

-         Nova knjiga pravljic:  »ROMANO MOTHAVIBE I VIŠTORJE«  (ROMSKE ZGODBE IN PRAVLJICE).

 

Doma pa imam že končana dela moje številne pomembne in dragocene romske projekte, ki čakajo na tisk oz. da bodo zagledale ZELENO LUČ:

-         Pesniška zbirka, romske pesmi – moje življenje,

-         Pesmi, ki se pojejo,

-         Knjiga – Rom je drugačen, od drugih,

-         Pesmarica – otroških pesmi,

-          Slovenske basni in živalske pravljice,

Slovenske narodne pravljice in

Slovenske ljudske pripovedi,

-         Pesmarica – znanih otroških pesmi,

-         Pesmarica – glasbene muce,

-         Otroške igrice,

-         Novi Slovensko-romski slovar,

-         Romske zgodbe in pravljice,

-         Otroški strip 1. 2. in 3. del,

-         Ciganska zgodovina – OD LEGENDE DO RESNICE,

-         Nove romske zgodbe in pravljice …

 

Z ugodno pomoč, rešitev in odgovor se vam že v naprej lepo zahvaljujem. Opravičujem se vam za vaš dragoceni čas in za morebitne pisne napake.

 

Romski pesnik, pisatelj, prevajalec, pravljičar, svobodni umetnik:

Rajko Šajnovič

 

 

Opomba: To je moja prošnja in klic na pomoč!

 

Ker dolgo časa nisem dobil odgovora, sem takole pisal sekretarki Alenki Klepac:

 

Iz Amerike, Avstrije, Italije...sem prej dobil odgovor kot od vas? Pa brez zamere, če vas vprašam: ALI NE MARATE VRTCE, OSNOVNE ŠOLE, VAŠE IN ROMSKE UČENCE, DA JIM POMAGAM?

Lep pozdrav,

Rajko Šajnovič

 

Nato sem skoraj po dveh mesecih končno dobil odgovor po e-pošti, citiram:

 

Spoštovani, 

Vaši prošnji žal ne moremo ugoditi. 

Lep pozdrav, 

Alenka Klepac, sekretarka 

Republika Slovenija 
Ministrstvo za izobraževanje, znanost  in šport 

p.p.104 (Masarykova 16), 1000 Ljubljana, Slovenija 

Opomba: Res je kot je napisal moj prijatelj, ki je tudi pesnik, pisatelj…

 

ČE SI ROM SI LE CIGAN!

 

  



KOLEGI - PRIJATELJI

ČAČE KOLEGI

 

Vsi dobro vemo, kaj pomeni beseda prijatelj. Osebno menim, da obstajajo dobri in slabi prijatelji. Resnični in lažni. Prijazni in hudobni. Boljši in najboljši. Podobno je kot: BITI IN NE BITI.

 

Nekoč sem mislil, da so moji prijatelji vsi tisti ljudje, ki so mi podali roko v pozdrav, tisti, ki so se mi nasmehnili s katerimi sem popil kavo ali kozarec vina. Za prijatelje sem imel vse tiste ljudi, ki so mi kdaj kaj podarili:  10 dkg kave, liter vina, hrano, tudi tiste, ki so mi dali rabljena oblačila, obutev…za prijatelje sem imel vsakogar, ki je z mano govoril prijazno me obiskal na domu. Za prijatelje sem imel vse tiste ljudi med Slovensko družbo in Romsko skupnostjo s katerim smo imeli različne sestanke, seje, komisije, okroglih miz, kongresov, srečanja, praznovanja, predstavitve mojih del… 

 

Takšnih prijateljev sem imel zelo veliko in dolgo sem rabil, da sem spoznal kdo je pravi prijatelj. Spoznal sem, da so to tisti ljudje, ki pri meni ne iščejo nobenih koristi, ki me spoštujejo, nagradijo s toplo besedo in mi pomagajo v stiski in ki za svoja dela nič ne zahtevajo. Takšnih ljudi pa je zelo malo, zato nimam veliko prijateljev, pa ne samo jaz: Mi Romi imamo zelo malo pravih prijateljev, vsem smo odveč, v napoto in kar je najhuje se nas sramujejo – imajo nas za nekakšno vsiljivo drhal, ki bi morala biti skrita pred njihovimi očmi.

 

Tudi med Romi nimam pravih prijateljev, vseeno, če sem jim že 38 let zelo rad pomagal in tiste, ki jim še vedno rad pomagam: pišem jim pisma, prošnje, pritožbe, nekatere zastopam, sem njihov predstavnik, pooblaščenec, samostojni borec za človekove pravice in celo, kot samostojni zastopnik pacientovih pravic Romov…Mojim rojakom rad pomagam in to iz srca a velikokrat sem razočaran, ker od njih ne dobim nobenega priznanja a besede HVALA je za mnoge izmed njih, (TEŽKE, KOT KAMEN) za njih sem dober samo takrat, ko me rabijo. Za  njih, sem takrat velik prijatelj. Takšno prijateljstvo traja velikokrat samo en dan ali največ dva dni le toliko časa, kolikor me kdo rabi, potem pa zginejo, kot jutranja rosa. 

 

Za njimi ostane le še spomin. Kot sem že navedel, mnogi ne poznajo besedo »HVALA, RAJKO«  Običajno rečejo le: Rajko je dober. On lepo bere in piše. Rajko, me je rešil. Rajko vse ve in je sposoben. Tako se dela! Pomagaj Rajko! Ne bo zastonj! Če ne bi bilo Rajka, mi ne bi uspelo! Le Rajko mi  lahko pomaga in reši…

Omenil bom le štiri resnična dogodka:

1. Moj prijatelj, ki ga ne bom izdal v javnosti se je (PRODAL ZA ENO GAJBO PIVA),

2. Moj  prijatelj je kršil moje avtorske pravice tako, da sem za svoje pesmi oz. pesniško zbirko postal SOAVTOR namesto, da bi bil resnični AVTOR jaz in ne on. Ni bilo dovolj, da sem mu dovolil, da je lahko SOAVTOR, UREDNIK, IN LEKTOR ne pa, da sem postal tudi jaz SOAVTOR oz. oba sva, postala SOAVTORJA? Tudi njega ne bom izdal, čeprav me še danes, (BOLI NE-RESNICA),

3. Moj prijatelj pa mi je (ZATAJIL) odobreni (AVTORSKI HONORAR za moj prijavljeni Romski projekt v višini 400,00 evrov in 500,00 evrov za tisk mojega projekta). Tudi njegovo ime in priimek ne bom izdal v javnosti.     

4.  Moj prijatelj pa se mi je (POSMEHOVAL) oz. mi je (LAGAL), citiram:  (RAJKO, JAZ TE BOM PREDLAGAL, DA BOŠ DOBIL PREŠERNOVO NAGRADO).

 

Res pa je, da (PET PRSTOV NA ENO ROKO, NISO VSI ENAKI).

 

V 38. letih sem marsikaj izkusil, veliko sem se naučil in zdaj že lahko rečem, kdo je lahko pravi prijatelj, komu lahko podam roko, komu lahko pomagam in konec koncev tudi vem, kdo je do mene odkrit, pošten in spoštljiv. Vedno sem ljudem pomagal iz srca in človečnosti. Glavno vodilo moje pomoči je bil krščanski nauk: »POMOZIN ČORORESKE A DEVLORO HOČE TUKE« (Pomagaj revnemu a Bog, bo pomagal tebi). Nikomur nisem zameril. Vsem sem oprostil njihove grehe. Nisem jezen in nikomur se nisem in ne bom maščeval…le prijatelji pa ne bomo nikoli več. Jaz lahko danes, veselo, srečno in ponosno pogledam vsakomur, tako Slovenski civilni družbi, kot Slovenskim Romom v (OČI IN OBRAZ). Obratno pa?

 

Resnica o mojih prijateljih – moji najboljši in resnični prijatelji so bili:

 

-         Moja pokojna mama Vera po Slovensko in Mudžo po Romsko,

-         Moja pokojna sestra Jožefa po Slovensko in Nani po Romsko,

-     Moja pokojna žena Zofka,

-         Moja sestra Antonija po Slovensko in Tončka po Romsko (še živeča),

-         Moja ljubeča žena Jovanka,

-         Sveta Marija, mati božja,

-         Jezus Kristus,

-         Sveti oče, gospod, Bog.

  

 In kdo je moj najboljši in resnični prijatelj in prijateljica, danes?

 

-         Moja žena Jovanka,

-         Moja sestra Antonija Brezar/Tončka,

-     Boris Zupanc iz Mahovnika v Kočevju,

-         Sveta Marija, mati božja,

-         Jezus Kristus,

-     Sveti oče, gospod, Bog.

  

Seveda imam prijatelje tudi na e-Dnevnik, slovenski blog pod naslovom:  (sajnovicBrajdic –PLEMENITI), na Facebooku pod naslovom: (Rajko Šajnovič) in na spletni strani pod naslovom:  (PENZIONISTI oz. UPOKOJENCI). To pa so (PRIJATELJI), kot pravimo mi Romi: »PU INTERNETO DU RAČUNALNIKO«  (Na internetu v računalniku).

 

Rad Vas imam prijatelji, rad imam vse brate in sestre Rome, rad imam vse ljudi, ki imajo »VODŽI PU ČAČO MISTO«  (Srce na pravo mesto), rad imam vse otroke, rad imam vse ljudi, ki so osamljeni, zapuščeni, žalostni, trpeči, samske, ločene ali poročene, revne, bolne, invalide…  

 

Želim, vsem dobrim, prijaznim in poštenim ljudem, obilo delovnega uspeha, veselja, sreče, zdravja, mir in vse dobro.

 

Kočevje, 25.11.2016

 

Rajko Šajnovič    

 

 



4. (Moj odgovor Varuhinji človekovih pravic RS

Spoštovana Varuhinja človekovih pravic RS, ga. Vlasta,

 

Hvala vam za odgovor po e-pošti, ki sem jo dobil danes.

Številka: 10.1 – 2/2016 – 33 – AD,

Datum: 18. 11. 2016.

 

Moj kratki odgovor je sledeči: Vse kar sem vam do sedaj pisal in pošiljal sporočila po e-pošti so bila RESNIČNA DEJSTVA, ki so se dogajale v preteklosti v družini Brezar oz. glede nasilja v družini, ki jih je največ delal prav vnuk Dragan Brezar.  O tem vedo vsi Romi iz tega naselja in tudi Center za socialno delo Novo mesto, kjer je zaposlen Rom kot telefonist in kot sosed Antonije Brezar pozna to resnico, ki jo je povedal na tem centru za soc. delo v Novem mestu (anonimno), saj je njegova žena nečakinja od Antonije Brezar…

Zakaj ni želel nihče prijaviti to nasilje pa sem vam že povedal.

 

Res je, a nimam pismeno pooblastilo od sestre Antonije Brezar, ki ga ne zna napisati ker je nepismena. A po telefonskem pogovoru pa vedno pravi, da naj ji pomagam oz. samo mene kliče na pomoč. Ravno tako me prosijo in rotijo po telefonu, da pomagam tudi njenim članom družine, ki sem jih že navedel, »Sin Boris, vnuk Dragan, ko je bil v zaporu, sin Rajko, ko je bil v zaporu in sin Roman …

 

Kot brat Antonije Brezar, kot stric njenim sinovom, kot pismen in znana oseba, kot pošten, pravičen, human, aktiven, ustvarjalen oz. kot Romski pisatelj…vedno govorim, povem, pišem, poročam, objavljam …RESNIČNA DEJSTVA. Zato ne zamerim, da me mnogi odgovorni in pristojni organi in inštitucije, ter tudi mnogi Romski predstavnike tako na lokalni ravni, kot tudi na državni ravni: »MOJA RESNICA MOČNO BOLI«. Res pa je, da nisem visoko šolan in izobražen, nisem politik, imam številne pisne napake, pišem predolge stavke in res je, da vse pomagam in delam ZASTONJ za vse Rome in njihove, predšolske in šoloobvezne otroke…

 

Menite, da je sestra Antonija Brezar, povedala predstavniku centra za socialno delo Novo mesto, da je vnuk Dragan Brezar, priden, da tudi on nekaj zanjo naredi…Ja. Res je. Dragan, rad pomaga vsakomur, če ga prosijo za pomoč. Tudi svoji babici. Z to razliko, da to dela le v stanju, ko je TREZEN. Kot sem navedel pa je delal nasilje v družini le takrat, ko je bil PIJAN. Povedal sem vam, da sedaj od kar je sestra Antonija, prišla domov ni več nasilja v družini. Razen sin Roman, ki pa le kriči, je nevoščljiv je jezen, je živčen…On tudi spi pri mami na leseni pod in kot so mi povedali, da sovraži le vnukinjo Danijelo in ne dovoli, da bi ležala pri babici…o tem sem vam že poročal.

 

Menite, da ne drži moja trditev, da naj bi Varuh predlagal dodelitev stanovanja za mojo sestro  in menite, da tega niste storili?

Dovolite mi, da vam citiram kaj ste napisali v vašem dopisu, ko ste mi poslali po e-pošti:

Številka: 10.1 – 2 /2016 – 19 – AD,

Datum: 29.09. 2016.

 

Citiram, delno: Po obisku gospe Antonije Brezar je Varuh pri Mestni občini Novo mesto opravil poizvedbo, na podlagi pridobljenih odgovorov mestne občine pa nanjo naslovil predlog, da pobudnici, njenemu sinu Borisu ter vnukinji Danijeli omogoči uporabo sanitarnega bloka. Mestna občina predloga Varuha ni upoštevala, zato smo ga naslovili še na Vlado Republike Slovenije, katere odziv še čakamo. Konec citata.

 

Toliko na kratko o tem vašem pomanjkljivem dopisu.

 

Pa brez zamere,

 

Lep pozdrav,

 

Razočarani Rom:

Rajko Šajnovič        

 

      

   



4. odgovor Varuhinje človekovih pravic RS

Takole mi je že 4. po e-pošti odgovorila Varuhinja človekovih pravic RS, ga. Vlasta…citiram v celoti:

 

VARUH ČLOVEKOVIH PRAVIC

 

Številka: 10.1 -2 / 2016 – 33 – AD

Datum:  18.11.2016

rajko.sajnovic@telemach.net  

 

spoštovani,

 

Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju:  Varuh)  je prejel vašo dopolnitev z dne 13. 11. 2016, v kateri podrobneje predstavljate nekatere okoliščine iz življenja družine Antonije Brezar. Navajate, da je nasilje nad vašo sestro izvajal njen sin Roman, ki je tudi »kronični pijanec«. Prav tako naj bi bil kronični pijanec njen sin Rajko, ki pa je mamo izsiljeval za denar. zaradi nasilja v družini naj bi bila vaša sestra Antonija ves čas v skrbeh, trpljenju in strahu, vendar pa nasilja nihče nikoli ni prijavil, pri čemer gre, kot navajate »za čudne romske navade, običaje, kulturo« . Tudi sami nasilja niste prijavili in prosite, da te vaše navedbe ostanejo »le med nami.«  Ob koncu zapišete, da bi po vašem  mnenju morala sestra pod nujno na zdravljenje v zdravilišče, da bi morala dobiti stanovanje v bloku. »kot ste pravilno predlagali«  ali pa bi morali postaviti novo leseno barako s sanitarnim pripomočkom in bolniško posteljo. Navajate tudi nekaj predlogov za osveščanje pripadnikov romske skupnosti o postopkih oživljanja.

 

Kot smo vas seznanili že v našem prejšnjem dopisu številka  10. 1-2/2016-30-AD z dne 10. 11. 2016, smo CSD na podlagi navedbe iz strani 4 vašega dopisa z dne 28. 10. 2016 (»vnuk Dragan Brezar…dela nasilje v družini…«)  opozorili tudi na zatrjevanje nasilje vnuka Dragana nad vašo sestro. Ob obisku predstavnika Center za socialno delo Novo mesto (v nadaljevanju: CSD) je vaša sestra povedala, da je »Dragan priden, da tudi on zanjo kaj ponaredi« ,  poleg tega pa je sam počistil celotni zunanji prostor pred bivalnim kontejnerjem, kamor se je 8. 11. preselila vaša sestra, zato naj bi bila po ugotovitvah CSD trditev, da je vnuk Dragan nasilen do babice,  »povsem izmišljena«

 

Prav tako nam CSD sporoča, da ne držita navedbi, da so  vašo sestro iz bolnišnice poslali »domov kot neko žival in človeka, bolnega, invalida, ki ne more hoditi…«ter da svojci vaše sestre niso sprejeli na svoj dom. Po zagotovilih CSD,  so vložili nemalo truda v komunikacijo s sinovoma Goranom in Dušanom, ki sta se strinjala, da jo sprejemata na svoj dom, vendar pa naj  mati ob prihodu iz bolnišnice ne bi hotela ne k enemu ne k drugemu.

 

CSD  še sporoča, da je vaša sestra ob odhodu iz bolnišnice dobila voziček, »po povedanem s strani socialne delavke iz novomeške bolnišnice pa naj bi imela pravico tudi do sobnega WC-ja, saj kakšno drugo stranišče za njo niti ni uporabno, saj do njega ne more.«

 

Po poročanju CSD je sin Dušan za mamo in z njeno pokojnino nabavil štedilnik na drva, z drvmi so preskrbljeni. CSD še navaja, da bo sin Dušan poskrbel za sobni WC, za oddajo vloge za dodatek in postrežbo, pooblaščen pa je tudi za dvig materine pokojnine. CSD je v dogovorih, z DSO  Novo mesto za nudenje pomoči na domu, in sicer dnevna menjava plenic, ki jih ima vaša sestra. To nalogo naj bi do sedaj opravljala Dušanova žena Nataša, ki tudi poskrbi »da mati dobiva obroke, saj ji tudi ona prinese hrano«.

 

Glede na navedeno ugotavljamo , da se vaše navedbe o stanju vaše sestre niso povsem potrdile. Pri tem je pomembna zlasti okoliščina, da je bilo vaši sestri ponujenih več po naši oceni ustreznejših rešitev (institucionalno varstvo, stanovanje pri katerem izmed sinov), pa je za bivanje sama izbrala bivalni kontejner.

 

Kot smo vam povedali že v našem dopisu številka  10.1-2/2016-28-AD z dne 27. 10. 2016 je v drugačno odločitev, dokler je poslovno sposobna, nihče ne more siliti. Čeprav je njena odločitev morda težko razumeti, jo vsaj deloma pojasnujejo tudi vaše ugotovitve o romskih navadah, običajih in kulturi. Dokler ti niso v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije so del skupnega življenja, zanje pa je treba prevzemati tudi odgovornost.

 

Ni mogoče pričakovati, da bi na podlagi navad, običajev in kulture pripadniki romske skupnosti lahko prejeli posebne ugodnosti mimo predpisov.  Tako vaša sestra ne more pričakovati dodelitve stanovanja v bloku, če zanj ni zaprosila na način in po postopku, ki smo vam ga predstavili v dopisu številka  10. 1-2/2016-28-AD z dne 27. 10. 2016. poleg tega tudi ne drži vaša trditev, da naj bi Varuh predlagal stanovanje za vašo sestro, saj tega nismo storili. Glede možnosti zdraviliškega zdravljenja se vaša sestra lahko obrne na osebnega zdravnika, ki  v utemeljenih primerih poda predlog na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

 

Ponovno poudarjamo, da se vaša sestra na naš naslov zaradi kršitev pravic ni obračala ter da se v njenem imenu brez pooblastila obračate vi. V našem dopisu številka  10. 1 – 2 /2016 – 19 – AD z dne 29. 9. 2016 smo podrobneje predstavili razloge, zaradi katerih smo vas izjemoma seznanjali s svojimi ugotovitvami v zadevi. V tem trenutku ocenjujemo, da ni več razlogov, da bi vas na enak način z ugotovitvami iz postopka seznanjali tudi v prihodnje. To utemeljujemo zlasti s tem, da se veliko vaših navedb o sestri po poizvedbah  Varuha ni potrdilo, iz česar sklepamo, da z  njenim stanjem niste v celoti seznanjeni, prav tako pa ugotavljamo, da obstaja razkorak med vašim  in njenim videnjem reševanja problematike, kar ob odsotnosti njenega pooblastila predstavlja dodatno oviro pri ugotavljanju prave volje gospe Antonije Brezar.

 

Zadevo bomo v prihodnje zato obravnavali izključno v skladu z določili Zakona o varuhu človekovih pravic  (ZVarCP),  to pomeni, da se boste za naše morebitno nadaljnjo obravnavo primera na nas morali obrniti s pooblastilom vaše sestre. Glede na to, da za večino življenjskih opravil vaše sestre skrbi sin Dušan, je smiselno, da se ob morebiti zaznanih kršitvah človekovih pravic ali temeljnih svoboščin na naš naslov s pooblastilom matere obrača on.

 

S tem dopisom zaključujemo obravnavo pričajoče zadeve.

 

Vaša morebiti prejeta nova pisanja bomo tudi v bodoče skrbno prebrali – na njih pa se bomo odzvali le, če bodo izpolnjevala pogoje za obravnavo pobude za začetek postopka pri Varuhu (prvi odstavek 27. člena ZVarCP) in obenem ne bodo terjala le vnovičnih pojasnil, kakšna smo vam do sedaj že podali.

 

Lep pozdrav,

 

Vlasta Nussdorfer

varuhinja človekovih pravic

             

 



3. Odgovor od Varuhinje človekovih pravic RS

Takole mi je že v tretjič odgovorila Varuhinja človekovih pravic RS, ga. Vlasta  Nussdorfer, citiram v celoti !

 

VARUH ČLOVEKOVIH PRAVIC

 

Številka: 10.1 – 2 / 2016 – 30 – AD

Datum: 10. 11. 2016

 

Gospod

Rajko ŠAJNOVIČ

Rajko.sajnovic@telemach.net

 

 Spoštovani,

 

Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju: Varuh) je prejel vaše pismo, v katerem ste nas seznanili, da so vašo sestro po končanem bolnišničnem zdravljenju poslali v njen skromni dom, v katerem je »mrzlo v deževnem vremenu pa curlja in kaplja«, nadalje, da vaša sestra »leži na svoji postelji, a njen sin Boris Brezar pa  na lesenem podu.« navajate še da so jo iz bolnišnice poslali »domov kot neko žival in človeka, bolnega, invalida, ki ne more hoditi. Sin Boris kriči in se jezi na mamo, ker leži na njegovo posteljo on pa mora ležati na tla oz. leseni pod.« Poleg tega še navajate, da naj bi bila vaša sestra žrtev nasilnega ravnanja njenega vnuka Dragana Brezarja. Opozarjate pa tudi na pomanjkljivo oziroma nezadostno nego patronažne službe za pobudnico.

 

Seznanjamo vas, da je Varuh v zvezi s temi vašimi navedbami pri Centru za socialno delo Novo mesto opravil poizvedbo, v kateri smo naslovnika prosili za stališče do vaših navedb, zlasti tudi glede zatrjevanja nasilja nad vašo sestro in njene nezadostne nege s strani patronažne službe. V primeru, da se je vaša sestra po odpustu iz bolnišnice dejansko vrnila na svoj dom, pa smo centru za socialno delo še predlagali. Da s to okoliščino nemudoma seznani Vlado RS, saj je po oceni Varuha v tem primeru glede na zdravstveno stanje vaše sestre predlog Varuha o nujnosti zagotovitve sanitarij, ki smo ga v začetku septembra naslovili na Vlado RS, še toliko bolj utemeljen.

 

Ne glede na to se nam ob tej priložnosti zdi pomembno ponoviti stališče Varuha, ki smo vam ga posredovali v našem prejšnjem dopisu (številka  10.1-2/2016-26-AD z dne 27. 10. 2016), in sicer, da bi bila v dani situaciji bržkone najprimernejša rešitev za vašo sestro vključitev v institucionalno varstvo, ki pa jo je, kakor izhaja iz nam razpoložljivih podatkov, žal zavrnila. Žal zato, ker za nekoga, v podobnem položaju kot je ona,  ravno institucionalno varstvo lahko predstavlja bistveno izboljšanje pogojev bivanja, rednejšo nego, ustreznejšo higieno in večjo varnost pred nasilnimi sorodniki.

 

Lep pozdrav,

 

Vlasta Nussdorfer

varuhinja človekovih pravic

 

Opomba: Glede zadnjega stavka Varuhinje se osebno strinjam, da bi bila najboljša rešitev. Žal pa Romi tega niso navajeni oz. ne želijo poslati svojca v domu starejših občanov (vzrok temu je: sramežljivost, posmehovanje drugih sosedov, navada, običaji, čudna oz. zelo nizka kulturna raven) …Zdravljenje v bolnišnici in zdravilišču JA. Najemno stanovanje v centru Novega mesta oz. okolice z sinom Borisom in vnukinjo Danijelo, JA… 



Pokojni Romi bi še enkrat umrli...

 

NAŠI ROMSKI STARŠI, STARI STARŠI IN PREDNIKI BI DANES OD ŽALOSTI IN SRAMOTE ŠE ENKRAT UMRLI, ČE BI BILI ŽIVI IN VIDELI KAJ SE DELA MED ROMI IN SLOVENSKO DRŽAVO!

 

Romski kulturni ustvarjalec in pobudnik uvedbe romskega svetnika v občinske svete Rajko Šajnovič ta mesec beleži 38 let dela na področju politične participacije Romov in romske kulture. »Danes je precej drugače, a slabše,« pravi razočaran nad romsko kulturo in stanjem, kakršno je danes v Sloveniji. »Komaj smo čakali, da bomo kaj praznovali, šli na romanje ali veselico, da se bomo vsi zbrali in bomo skupaj. Imeli smo se radi in si pomagali v dobrem in slabem. Še posebno doma smo bili enotni,« se danes 67-letni romski pesnik, pisatelj, pravljičar in prevajalec spominja časa svojega otroštva in odraslih let, ki jih je preživel v novomeškem romskem naselju Šmihel. V času, ko je kot samouk, saj je imel narejena le dva razreda osnovne šole, začel Romom pisati razne prošnje, pritožbe in pisma, je, kot je nekoč zapisal, v življenju Romov vladala dolgotrajna, trdovratna in kronična revščina. »Mnogi so živeli še pod šotori in v barakah. Prve prošnje in pritožbe sem pisal z barvicami,« pravi.

Danes ima Šajnovič, ki je že leta 1977, takrat še kot Rajko Brajdič, začel orati ledino na področju romske kulture, leta 1983 pa je bil tudi prvi predsednik prvega romskega društva v državi, računalnik. Od takrat, ko so Romi veliko klicev na pomoč javnosti in državi posredovali tudi prek Dolenjskega lista, ki je, kot pravi, naredil za Rome največ od vseh medijev, se je namreč marsikaj spremenilo. »Včasih na sodiščih Romom niso dovolili govoriti po romsko in tudi poštar v romska naselja ni hodil,« pravi. Pa vendar, dodaja, danes ni več tako lepo, kot je bilo nekoč. Še več! »Če bi stari starši in starši oživeli in bi videli in slišali, kaj se danes dogaja med Romi in v naši državi, bi od žalosti še enkrat umrli,« pravi.

BREZ FINANČNE POMOČI

Šajnovič, ki je svojo prvo pesem Reven cigan napisal leta 1982, se danes lahko pohvali s številnimi zahvalami šol, ki jim je podaril svoja dela, ob 10. obletnici Foruma romskih svetnikov leta 2013 je prejel tudi priznanje za pobudo uvedbe romskega svetnika v občinske svete, sicer pa je bila, kot pravi, »največja« nagrada, ki jo je prejel, steklenica vina, ki mu jo je »podelila« občina Novo mesto ob predstavitvi njegove prve pesniške zbirke Pot/Drom leta 1995.

Čeprav se že nekaj let obrača na različne inštitucije s prošnjami za denarno pomoč pri izdaji svojih del, je do sedaj še ni prejel. Kljub temu in nizki pokojnini je pretežno v samozaložbi izdal že številna dela, med njimi leta 2000 Biti Rom Romski otrok/Ovi Rom Romano čhavoro, 2005 Romske pravljice/Romanee vištorje, 2006 prevod Poezij in pesmi dr. Franceta Prešerna, leta 2007 prevod pesmi Lojzeta Podobnika Romov krik, leta 2010 knjigo Rajkove pesmi/ Rajkoskare džilava in leta 2011 Sveto pismo za otroke/Biblija vašu čhavora ter trojezično otroško slikanico in ob njej še slovarček besed iz slikanice Učimo se romsko. Na izdajo pa čaka še veliko del, pravzaprav skoraj vsa, ki so nastala po njegovem prihodu v Kočevje, kjer z ženo Jovanko sedaj živita že štiri leta. Zadnje delo je objavil oktobra 2011, in sicer prevod pravljice Mojca Pokrajculja, ki je bil tudi njegovo prvo v Kočevju nastalo delo.

ZA ROME IN NEROME

»Običajno nastaja več del hkrati,« pravi o plodovitosti svojega ustvarjanja. Odkar se je razočaran nad tem, ker romska društva niso to, kar bi po njegovem morala biti, odločil, da se v »politiko« ne bo več vmešaval, zaradi česar danes tudi ni več član nobenega romskega društva, se je namreč še bolj posvetil literarnemu delu. V njem zavzemajo pomemben del dela za otroke, kot so: Otroški strip/Čhavorano stripo v treh delih, kratko delo Otroške igrice/Čhavorano khelibe, Pesmarica Glasbene muce/Džilava muzikane mačkice, prevod znanih otroških pesmi z notami, pa tudi obsežno delo Romske zgodbe in pravljice, ki ga je, tako kot delo za odrasle z versko tematiko Vrata k bogu/Dara ku devel začel pisati že leta 2011, končal pa letos.

V tem obdobju je prevedel tudi Slovenske basni in živalske pravljice ter nekaj slovenskih ljudskih pesmi, ki se jih poje in naj bi izdane nosile naslov Pesmi/džilava, izdelal pa je tudi preko 300 strani A4 formata obsežen Slovensko-romski slovar in Slikovni slovarček ter delo Rom je drugačen od drugih?, v katerem govori tudi o sebi. »Sprašujem se, kaj pravzaprav sem, za koga delam,« pravi. O sebi pa govori tudi v svojem najnovejšem delu, avtobiografiji Biti Rom, moja resnica 1982 - 2015. Sicer pa so za izdajo že pripravljene tudi njegove pesmi, ki jih je preprosto naslovil Romske pesmi.

»Želim si, da bi našel prijaznega sponzorja ali tiskarja, ki bi mi omogočil, da bi za tisk odplačeval v mesečnih obrokih,« pravi o želji po objavi svojih del. Te Šajnovič podarja vrtcem in šolam na Kočevskem, v Beli krajni, Suhi krajini, Posavju in na Dolenjskem, kjer imajo romske otroke, primerna pa so, kot pravi, ker so vsa dvojezična, v romskem in slovenskem jeziku, tudi za neromske otroke in odrasle. Ti lahko, kot pravi, prek njegovih del spoznavajo romsko kulturo in jezik ter tako tudi bolje razumejo Rome.

 

Rajko Šajnovič, kot smo že omenili je že leta 1977 oral ledino pa področju romske kulture pri nas, z ustavnim sporom leta 1998 in vrsto prejšnjih aktivnosti pa tudi veliko prispeval k politični  participaciji Romov, s stanjem na področju romske kulture danes pri nas ni zadovoljen, razočaran pa je tudi nad delom romskih društev in nad tem, kar se dogaja med Romi in v naši državi.

 

Kočevje, 12.11.2016

 

Rajko Šajnovič



DOVOLITE MI DELATI

Takole sem že  klical PENZIONISTE oz. UPOKOJENCE na pomoč. Do sedaj pa mi ni še nihče odgovoril, pomagal? Upam, da mi bo v sedanjosti vendarle kdo pomagal? …

Dragi moji prijatelji !

Prosim vas za pomoč. Sigurno imate prijatelje, ki delajo v TISKARNE, ZALOŽBE, KI SO LEKTORJI, UREDNIKI, DIREKTORJI, SPONZORJI …ki bi mi lahko pomagali, da bi dali v tisk vsaj enega, dva ali tri moje projekte, ki sem jih spodaj navedel v tisk?

Obrazložitev:

Doma imam moje številne pomembne in dragocene romske projekte, ki čakajo na tisk oz. da bodo zagledale ZELENO LUČ!

To so:

-        Pesniška zbirka, romske pesmi – moje življenje,

-        Romske pesmi, ki se pojejo,

-        Knjiga – Rom je drugačen, od drugih,

- Knjiga – Biti Rom, moja resnica,

-        Prevod pesmarice – otroških pesmi,

-        Prevod Slovenske basni in živalske pravljice,

Slovenske narodne pravljice in

Slovenske ljudske pripovedi,

-        Prevod pesmarice – znanih otroških pesmi,

-        Prevod pesmarica – glasbene muce,

- Nove in stare      otroške igrice,

-        Novi Slovensko-romski slovar,

-        Nove romske zgodbe in pravljice,

-        Prevod romske zgodovine – OD LEGENDE DO RESNICE …

Za pomoč, sodelovanje in rešitev mojih željah se vam že v naprej prav lepo zahvaljujem.

Zato kličem na pomoč pristojne organe in inštitucije na področju KULTURE v Sloveniji in EU pod naslovom:

 DOVOLITE MI DELATI!

Moj naslov:

Rajko Šajnovič

Trg Svetega Jerneja 2

1330 Kočevje.

Tel. št. 083 830 6828

e- pošta:  rajko.sajnovic@ telemach.net

Kočevje, 10.11.2016  

Lep jesenski pozdrav,

 Rajko Šajnovič

 



Kaj in kdo sem jaz?

KAJ IN KDO SEM JAZ?

Ne. To ni tista zgodovina o kateri beremo v »OD LEGENDE DO RESNICE IN ROMI, KDO STE?« To niso pisali tisti zgodovinarji, jezikoslovci, znanstveniki, profesorji, etnologi, doktorji…

To je resnična Romska zgodovina in kultura, ki jo je javno napisal, poročal…

Še živeči 68 letni Slovenski Rom, Rajko Šajnovič pod naslovom: 

Prvi oz. bivši Romski predstavnik, prvi oz. bivši predsednik romskega društva v Sloveniji in prvi samostojni Romski borec za romske pravice v Sloveniji in prvi Romski pesnik, pisatelj, prevajalec, pravljičar in svobodni umetnik v Suhi in Beli krajini, Dolenjske in Posavja oz. v Sloveniji:

Rajko Šajnovič

Leta: 1983

"PRVO USTANOVINDO ROMANO DRUŠTVO DU SLOVENIJA" 
(Prvo ustanovljeno Romsko društvo v Sloveniji)
 

Eno leto po tem, ko smo 8. aprila 1982 v Novem mestu imeli »PRVO SLOVENSKO ROMANO DORESIBE I PRVO PRAZNOVANJI SVETOVNO ROMANO DIVE« (Prvo Slovensko Romsko srečanje in prvo praznovanje Svetovnega dneva Romov), smo Novomeški Romi po pobudi Civila Filipa Robarja in »ROMANO DRUŠTVO ZURU
 ZAGREBO« (Romskega društva iz Zagreba),  dejansko uresničili navedeno pobudo in začeli z pripravo. Seveda je bil Rom Rajko Šajnovič znova »DEKLA VAŠU SA« (Deklica za vse), »SO GODI HINE TRIBA VAŠU USTANOVINI ROMANO DRUŠTVO« (Kar je bilo pomembno za ustanovitev romskega društva). Seveda so potekale priprave tudi s pomočjo Civilne družbe; Filipa Robarja, ZKO (Zveza kulturne organizacije) Novo mesto, Sekretariata za notranje zadeve Novo mesto, OO SZDL Novo mesto, posameznih Romov ter Občine Novo mesto…Romsko društvo iz Zagreba so Filipu Robarju poslali »STATUTO VAŠU ROMENGARO DRUŠTVO DU ZAGREBO« (Statut romskega društva iz Zagreba), ki ga je Filip Robar prevedel v »SLOVENSKO ČHIB I ONDA LE DINDŽA MANGE« (Slovenskem jeziku nato ga je dal meni). Za mene kot prvega romskega pobudnika v Sloveniji kot romskega predstavnika kot romskega organizatorja in voditelja ni bilo »LAGAŠNO« (Lahko). In »HVALA DEVLORESKE MANGE, USPINDŽA« (Hvala Bogu je meni, uspelo). Uspelo zato ker: »MANDE HINE VESELI, LAČHI VOLJA, KORAJŽA, MOČHI I BAJT« (Sem imel veselje, dobro voljo, korajžo, moč in srečo). »I DŽOKA NOVOMEŠKO ROMA DODŽAKERDŽAMO ZELANO LJUČI« (In tako smo Novomeški Romi dočakali zeleno luč) in »ROMANO, VIŠTORSKO I KULTURNO VAŽNO DIVE DU SLOVENIJA« (Pomembni Romski, zgodovinski in kulturni dan v Sloveniji). 

Bil je »ŠUŽO BERŠANO DIVE« (Lep poletni dan). Točno 25. aprila 1983 smo v Novem mestu imeli Romi »PRVO OBČNO ZBORO
 DU SLOVENIJA« (Prvi Občni zbor v Sloveniji). Občni zbor je vodil: »GADŽO -  FILIP ROBAR I ROM -  RAJKO ŠAJNOVIČ« (Civil -  Filip Robar in Rom -  Rajko Šajnovič). »PREKEDINDŽO I MOTHADŽO PRVO, STATUTO VAŠU ROMANO DRUŠTVO DU SLOVENIJA« « (Prebral in predstavil sem prvi Statut romskega društva v Sloveniji) ter seveda vse kar je po členih Zakona o romskem društvu pomembno predstaviti. Statut romskega društva Novo mesto je bil s strani prisotnih 50 gostov sprejet in nagrajen z dolgim aplavzom. In tako smo isti dan »USTANOVINDŽAMO PRVO FORMALNO PRAVNO ROMANO DRUŠTVO DU SLOVENIJA« (Ustanovili prvo formalno pravno Romsko društvo v Sloveniji). Člani novega ustanovljenega romskega društva Novo mesto so postali vsi navzoči gosti »ROMA I PAR GADŽE« (Romi in nekaj Civilov). To je bilo društvo pod naslovom: »DRUŠTVO VAŠU KULTURA, PROSVETO I SOCIALNO BUTI  »ROM» NOVO MESTO« (Društvo za kulturno, prosvetno in socialno dejavnost »ROM« Novo mesto). Glasovanje je bilo javno. Navedel bom le imena in priimke glavnega vodstva društva »ROM« Novo mesto. »VAŠU GLAVNO VODITELJNI HINEJO IZVOLINDE«: (Za glavno vodstvo so bili izvoljeni): 
1. »PRVO PREDSEDNIKO
 DU ROMANO DRUŠTVO: RAJKO ŠAJNOVIČ ZURO MESTO« (Prvi predsednik romskega društva: Rajko Šajnovič iz Novega mesta), 
2. »PRVO PODPREDSEDNIKO
 DU ROMANO DRUŠTVO: VALENTIN HUDOROVAC DOČI, ZURU JERNIKO. (VEČ MULO)  (Prvi podpredsednik romskega društva : Valentin Hudorovac Doči, iz Šentjerneja. (Že pokojni), 
3. »PRVO SEKRETARI
 DU ROMANO DRUŠTVO: VALENTIN BRAJDIČ SINKO, ZURU JERNIKO. (VEČ MULO) (Prvi sekretar romskega društva: Valentin Brajdič Sinko, iz Šentjerneja. (Že pokojni), 
4. »PRVO TAJNIKO I BLAGAJNIKO
 DU ROMANO DRUŠTVO: DRAGO MIKLIČ, ZURU RUPARŠKO VRHO. (Prvi tajnik in blagajnik romskega društva: Drago Miklič iz Ruperč vrha. 
Seveda smo imenovali in izvolili razne sekcije in komisije ter njihove, predsednike in predstavnike. V vseh teh navedenih komisij in sekcij »HINAVE GLAVNO MENI, DEKLA VAŠU SA« (Sem bil glavni jaz kot DEKLICA ZA VSE) Iz »SAKON ROMANO GAV, IZVOLINDŽAMO PU JEKHE ROMANE PREDSTAVNIKO A ZURU NARBAREDE ROMANO GAV ŽABNJAKO PU DUJEN PREDSTAVNIKI« (Vsakega romskega naselja, smo imenovali po enega romskega predstavnika razen v Žabjaku kot največje Romsko naselje pa dva Romska predstavnika). Takrat so spadala vsa Romska naselja še pod Občino Novo mesto.
 

Od leta 1983, ko je film Filipa Robarja
 OPRE ROMA v Prekmurskem romskem narečju in   »UPRE ROMA«  v Dolenjskem romskem narečju,  celovito analiziral probleme in zagate pri reševanju romskega vprašanja in je kot posledica klica, naj si Romi tudi sami začnemo prizadevati za boljše življenje, nastalo društvo Rom, se je v zavesti Romov marsikaj spremenilo. Novomeški Romi smo se na čelu g. Rajka Šajnoviča spopadli predvsem s tisto oviro, ki nas je »DESET I DESET BERŠA« (Desetletja najhuje prizadevala: z lastno izoliranostjo od »GADŽIKANI DRUŽBA« (Civilne družbe). Vzpostavili smo aktivne stike tako na ravni »ŠPORTO KHELIBE, KULTURA, ČHIB I ŠOLA« (Športnega udejstvovanja, kulture, jezika in šolstva), imeli večji vpliv tudi pri politiki »VAŠU BUTI, SOCIALNO ČORORIPE VAŠU SASTIPE PU SODNIJA« (Zaposlovanja, sociale, zdravstva, sodišča). Ponekod nas je družba (in posamezni občani) sprejela, nam pomagala in svetovala, največkrat pa smo še zmeraj naleteli na predsodke, ceneno moraliziranje ali pa na politikantsko aroganco »DISAVKE GADŽE, KA HINEJO NAHEL« (Takšnih Civilov, ki so bili hudobni). Tako moji člani društva kot jaz, ki sem bil poznavalec romske problematike ter nekateri drugi občani smo že takrat dobro vedeli, »DA HILI BUTI NARBAREDE PROBLEMO« (Da je zaposlovanje največji problem). Tu je začetek in konec vseh dobrih zamisli in želja. Tu je ključ in kleč za vse lepe zamisli o Romih kot enakopravnih državljanov, kajti to nismo bili. To je še vedno resna in zelo občutljiva točka v t. i. romskem sklopu, ob kateri se že vrsto let »PHAGEREN KOPLJA« (lomijo kopja). Številnim Romom – »MURŠENGE I DŽUVLJENGE« (Moškim in ženskam), »PISINAVE PU VA PROŠNJE« (Sem ročno pisal prošnje), »DA LENGE, DEN BUTI« (Da jih zaposlijo) v razne delovne organizacije. »DU CAJTINGE (DOLENJSKO LILA) NAPISINDŽO PROŠNJA I MANGAVE, DA LEN ROMEN DU BUTI« (V časopisu (Dolenjski list) sem naslovil prošnjo in rotil, da dajo Romom zaposlitev) »KONIKO ALE DU BUTI A BUT ROMA PA SPLOH ODGOVORI NISO THER« (Nekaj jih je dobilo zaposlitev a veliko Romov pa niti odgovora niso dobili). Obiskal sem tudi razne delovne organizacije in delodajalce prosil za sprejem Romov v njihova podjetja. Spodbujali smo zaposlene Rome, da vztrajajo na svojih delovnih mestih. Spodbujali smo starše šoloobveznih otrok, »DA REDNO BIČHALEN ČHAVOREN DU ŠOLA« (Da redno pošiljajo otroke v šolo). Zastopali smo interes Romov v Zdravstvenih ustanovah »ZU DOKTORJA, SODNIKO VAŠU PREKRŠKO ZU SESE PU SODNIJA, (OD PRIJE - SODNIKO KRAMARIČI, MANGE VAKERELE, DA HINO ROMANO ADVOKATO) PA DU ŠOLA, PU ZAVODO VAŠU BUTI DU HREŠTO PU OBČINA PU CENTRO VAŠU SOCIALNO BUTI ZU NOVINARJA DOLENSKO LILA ZU OO SZDL, ZU ZVEZA KOLEGI GADŽIKANO TERNIPE, ZU ZTKO, ZKO, DU ŠOLA, PU GLAVNO POŠTA I JOŠ I JOŠ«…(Pri zdravnikih, Sodniku za prekrške, pri policiji, na sodišču, (bivši - Sodnik Kramarič mi je govoril, da sem Romski Odvetnik), nato v šolah na Zavodu za zaposlovanje v zaporih na Občino na Center za socialno delo, pri novinarjih Dolenjskega lista, pri OO SZDL, pri Zveza prijateljev civilne mladine, pri ZTKO, pri ZKO, na glavni pošti in še in še)… Kot »PRVO ROMANO PREDSTAVNIKO« (Prvi Romski predstavnik) oz. kot predsednik romskega društva sem zastopal v imenu našega društva interes Romov kot član »STROKOVNO SKUPINA VAŠU REŠOVINI ROMANO PROBLEMO« (Strokovne skupine za reševanje romske problematike) in član »Komisije za usklajevanje programov socializacije Romov« v Občini Novo mesto. 
Dejstvo je, da smo bili v društvu tako »USPINDE, BUTJAKARE I
 AKTIVNO« (Uspešni, delovni in aktivni) tako na lokalni ravni kot tudi že na državni ravni, da smo postali  znani in prepoznavni, da je že mnoga pristojna gospoda »DUHELE MRO ČAČIPE VAŠU ROMA« (Bolela moja resnica o Romih). Ne boste verjeli? Pa je res. V imenu našega društva sem osebno »REŠINAVE DISAVE PHARE SOCIALNO PROBLEMI« (Reševal takšne težke socialne probleme), da jih »NAŠTI ALI NA KANDŽA REŠINI NITI RAJ POLDE JEVŠEK PU CENTRO VAŠU SOCIALNO BUTI DU MESTO« (Ni mogel ali pa ni želel rešiti niti gospod Leopold Jevšek na Centru za socialno delo). »PA BI MURIN JER DOVA HINE LENGERI DOLŽNOSTI« (Pa bi moral ker je to bila njegova dolžnost). Navedel bom le dva primera: 
1. »REŠINDŽO DAJA TONČKA HUDOROVAC ZURU RUPARŠKO VRHO I LAKEREN ŠTAR TERNE ČHAVOREN« (Rešil mamo Tončko Hudorovac iz Ruperč vrha in njene štiri mladoletne otroke). Niso imeli gospodarja, moža, očeta. Bil je umorjen nekje v Belokrajni. To revno Romsko družino ni nihče maral od svojcev Tončke Hudorovac, ki je bila bolna. Nekega dne »BI MURIN DŽAL DU ŠPITALI, DA
 LA SAŠČAKEREN« (Nekega dne bi morala v bolnišnico na zdravljenje). Njeno, zdravstveno stanje bolezni pljuč je bilo zelo kritično. A najhujši problem je bil, »DA NIKON NIJE KAM ČHAVOREN LEL KU PESTE DŽOKA DUGO, DOK PE TONČKA NA SAŠČAKERI DU ŠPITALI« (Da ni nihče želel otroke vzeti k sebi v varstvo in v času zdravljenja Tončke v bolnišnici). In gospod Leopold Jevšek me je prosil, če bi lahko jaz sprejel štiri mladoletne otroke v varstvo in pod streho dokler se njihova mama Tončka zdravi v bolnišnici. In sem sprejel za 14 dni v svojem stanovanju, ko sem še živel v mestnem bloku na št. 2. »REŠINDŽO ČHAVORENGE DAJA, DA ASTILI DŽIVDI I ČHAVOREN, DA HINEJO PRESKRBINDE I PRZU SKRBI PAZINDE« (Rešil sem otrokom mamo, da je preživela in otroke, da so bili brezskrbno v varstvo). Le za otroke so mi dali naročilnico za trgovino oz. za prehrambene artikle. 
2. »REŠINDŽO DAJA JOŽEFA BREZAR (VEČ MULI) I LAKERE TRINEN TERNEN ČHAVOREN« (Rešil sem mamo Jožefo Brezar (že pokojna) in njene tri mladoletne otroke). »ROMA LENGE ZATHARDE BARAKICA I SA ČORORIPE SO LEN HINE ANDRE« (Romi so jim zažgali barako in vso revščino, ki so jo imeli). »LAKARO ROM I ČHAVORENGARO DADE HINE PHANDLO« (Njen mož in oče otrok je bil v zaporu). »JEK MISICO HINEJO
 DU MRO STANOVANJI DU BLOKO DOK NA ALO GOSPODARI, ROM I ČHAVORENGARO DADE KHERE« (En mesec so živeli v mojem stanovanju v bloku dokler ni prišel domov njihov gospodar, mož in oče otrok). Rešil sen največji problem romskih šoloobveznih otrok, učiteljice oz. ŠOLE v Bršljinu pri Novem mestu. Kako in na kakšen način? Odgovor:

Kot bivši član Strokovne skupine za reševanje romske problematike pri centru za socialno delo v Novem mestu in kot bivši član Komisije za usklajevanje programov socializacije Romov v Novem mestu so bili prisotni vsi pristojni predstavniki, ki so se ukvarjali s romsko problematiko…je nekega dne potekala med drugim tudi obravnava oz. šolanju romskih otrok. Gledal in poslušal sem učiteljice med katero se najbolj spominjam učiteljico ga. MAJDO JAZBEC iz Beršljinske šole v Novem mestu. Vsak predstavnik na svojem področju je podajal poročila o delu z Romi. tako so svoje poročilo povedale ali brale tudi učiteljice. In sem presenečeno in žalostno poslušal njihovo, poročilo. Poročali so takole, citiram: »Neupravičeni število šolskih otrok od pouka, brez ocene, otroci so umazani, natrgani, smrdljivi, imajo uši in gnide so garjavi, hrastavi. Nepoznavanje njihov materin jezik in še kaj. Skoraj jokajoče so poročale, da ne zdržijo več, grozile z odstopom ali večjo plačo…starši ne prihajajo na pogovore. Na pomoč kličemo patronažno sestro, da tem otrokom v lasišču glede uši in gnidov, posipavajo z nekim belim praškom pa ne pomaga. Opozarjamo starše a je brez koristi. In zaključile: Ne vemo kaj in kako naprej, če ne boste našli rešitev?

Takrat so romski šoloobvezni otroci v šolo hodili peš. In starši so se bali pošiljati otroke v šolo, da se jim lahko kaj hudega prepeti, da jih lahko povozi kakšen avtomobil, da jih lahko nekdo ukrade, proda ali od njih delajo »ŽAJFO« (Milo)? Ko pa so v tistem času našli mrtvega šoloobveznega otroka v 6 metrskem globokem jaršku pod železniško progo, so ga iskali tri dni policija, mi Romi, gasilci…in ga po treh dneh našli mrtvega. Takrat je nastal strah, trepet in jok staršev, ki so pošiljali svoje otroke v šolo oz. niso več pošiljali otroke v šolo. Ta pokojni otrok je bil star okoli 9 let, če se ne motim? Učil se je igrati na klarinetu. Stanovali so ob progi v bližini romskega naselja Šmihel v Novem mestu in to sama ena družina, ki so že imeli zidano hišo, električno in vodovodno napeljavo in brez sanitarije v neposredni bližini pa so si sami postavili leseno poljsko stranišče oz. WC. Fanter je bil priden, ubogal starše, učitelje v šolo…tisti usodni dan ni šel v šolo, ker je po želji svoje že pokojne matere odnesel zdravstveno knjižico v Zdravstveni dom, ker je mama zbolela. Pa ni prišel. Nihče ni vedel kaj se mu je točno zgodilo? Romi pa so drug drugemu pripovedovali vsak svoje mnenje. Da se je otrok igral, da ga je nekdo vrgel v jaršek?...

Nadaljevanje o šolanju romskih otrok!

Ko sem poslušal učiteljice oz. njihovo poročilo pa sem jaz Rom prosil za besedo in povedal, da imam rešitev. Vsi so strmeli v meni…in sem predlagal, sledeče:

»Poznam svojo bivšo sosedo, ki sem jo na lastne roke pestoval, varoval, ji pel romske pesmi in jo zibal v zibelki, ko je bila stara komaj ENO leto. Da je ta deklica odrasla skupaj z mojo nečakinjo, nečakoma, skupaj so hodili v šolo se igrali, jedla je pri nas in mojo mamo je klicala kar MAMA. Mi Romi smo namreč takrat bili njihovi sosedi in najboljši prijatelji. Skupaj smo živela več kot 18 let sredi polj in travnikov (danes je na tem mestu, če se ne motim? Kulturni dom Leona Štruklja). Ta deklica je tako odraščala med nami in se naučila romski jezik v celoti. To je bila Duška Balažek. Na navedenem sestanku sem vse to povedal in predlagaj, da jo naslednjič povabijo na ta sestanek. In tako je bilo. Sedela sva skupaj. Ko sva se pogovarjala v romščino so v naju strmeli se čudili in bili presenečeni, kot še nikoli poprej. Rom Rajko Šajnovič je naredil ČUDEŽ. V imenu mojega bivšega romskega društva sem jo predlagal kot bivši predsednik za našo članico. Postala je redna članica že navedenega sestanka. Na tem civilnem sestanku sem prosil, da jo zaposlijo na šoli kot POMOČNICO z romskimi šoloobveznimi otroci. Tako sem rešil najtežji problem šolanja romskih otrok…         

Glede prve pomočnice na šoli ga. Duško BALAŽEK in v mojem imenu romskega društva sem pomagal, da so jo redno zaposlili za delo z romskimi učenci oz. glede komuniciranja z njimi in jim pomagati v lastnem materinem jeziku, ki ga je v celoti poznala tudi moja bivša soseda in prijateljica (neromkinja),  Duška Balažek, ker je odrasla med nami Romi oz. našimi otroci (nečakinjo Mileno Tudija, nečakom Milanom Šabičem in nečakom Borisom Šabičem). Vsi Romi in njihovi otroci so jo že takrat poznali in imeli radi. Še danes je tam zaposlena in napredovala celo do pomočnice direktorice Osnovne šole v Novem mestu. Poznamo jo tudi kot (bivšo) romsko svetnico v občinskem svetu v Mestni občini Novo mesto.

V imenu mojega romskega društva sem rešil tudi pošto, poštnih pošiljk, policiste, sodišče, sodnike za prekrške … glede izročanja poštne pošiljke  Romom (odločbe, pogodbe, pozive)… Zaposlil sem Roma Darkota Tudija pri Centru za socialno delo v Novem mestu kot prevoznika s kombijem romske šoloobvezne otroke od doma do šole in obratno in obenem tudi kod romskega poštarja, ki je nosil pošto Romom, ki jih je vse poznal in ki je bil najbolj sposoben. Tako Romi kot njihovi otroci so ga poznali in imeli radi. Še danes je Darko Tudija zaposlen na centru za socialno delo a tokrat pa kot TELEFONIST …toliko na kratko. Podobnih primerov smo reševali še na kilograme in kilograme. In to »SA ZASTONJ« (Vse brezplačno). To sem delal zato »KA HINE BARO MANUŠ DU MANDE« (Ker sem imel velikega človeka v sebi). 
Res je, da sem kar nekaj krat odstopil kot predsednik romskega društva. Zakaj, kako in na kakšen način? No. Tega pa ne bom komentiral. Sem pa že v celoti napisal v svoji novi knjigi »OVI ROM, MRO ČAČIPE« Biti Rom, moja resnica. A žal jo imam že 20 let doma? Ne dobim ne založnike ne sponzorje? Šele leta 1989 sem odstopil s položaja predsednika društva. Aktivno pa sem še naprej deloval v društvu »SAR TAJNIKO« (kot tajnik) do leta 1993. »I
 OBLAST PRELINDE AVER DŽENE: ROMA I OBČINSKO GADŽE PAR DŽENE: (In oblast so prevzeli druge osebe: Romi in Občinski posamezni ljudje). Na koncu te moje resnične zgodbe moram javno povedati, »DA JESO NARHEDE ROMANO DRUŠTVO DU SLOVENIJA« (Da so najboljše Romsko društvo v Sloveniji), »PRZU ZAKONO VODINENE, SKHOSLE I UNIČINDE GADŽE I LENGERE KIRIVE ZURU MESTO« (Nezakonito vodili, izbrisali in uničili CIVILI in njihovi BOTRI iz Novega mesta)… to pa je že »AVER I ČAČI VIŠTORJA« (Druga in resnična zgodba). 
Naj dodam le dva zanimiva dogodka, ki jih nikoli ne bom pozabil:

1. Ko smo imeli v vrtcu v Romsko naselje Žabjak leta 2005  prvo predstavitev moje »ROMANE VIŠTORJE« (Romske pravljice) so med drugim bili prisotni tudi bivši župan občine Novo mesto g. Boštjan Kovačič in bivši kulturni minister g. Milan Zver, sem doživel drugo največje ponižanje…učiteljica ga. Magda Jazbec je ob tej priložnosti PODARILA g. župana in ministra Zvera. A mene kot glavnega ustvarjalca oz. pravljičarja oz. avtorja knjige ROMSKE PRAVLJICE pa NE. Hehehe…

2. Ob predstavitvi moje prve pesniške zbirke POT/DROM leta 1995 pa mi je bivši župan Občine Novo mesto g. Franci Koncilija, ki je bil na predstavitvi in sedel le par metrov stran od mene in bi bilo prav in lepo, da bi mi sam izročil nagrado. Pa ni. Po učiteljici Magdi Jazbec, ki je bila tudi prisotna je poslal k meni ga. Magdo, ki mi je izročila najvišje PRIZNANJE oz. NAGRADO in mi rekla: »To vam podarja g. župan v svojem imenu in v imenu Občine Novo mesto« Užaljen in ponižan sem sprejel to najbogatejše občinsko NAGRADO:  »EN LITER BELEGA, PLETERSKEGA VINA«  Hehehe…

Nadaljevanje!

    
Tako bi danes morali biti delovni in aktivni predsedniki/ce romskih društev v Sloveniji? Ali so takšni? Ne bom komentiral ker bi me zopet ogovarjali, da sem romski izdajalec. No. O tem bi morali preveriti pristojni organi in inštitucije … primer, koliko članov ima društvo? Ali redno plačujejo letno članarino? Kakšne sekcije, komisije, odbore, sestanke, kongrese, delavnice, krožke, seminarje, predstavitve, srečanja, tečaje, zapisnike, poročila, imajo? … zakaj, kdaj, kako in na kakšen način prijavljajo svoje projekte na razpise oz. delovanje svojega društva oz. za denar … za kakšne koristi, cilje in namene? …ali poznajo svojo dolžnost in pravice po členih svojega formalno – pravnega STATUTA? Zakona? … ali kdo vodi nadzor oz. kontrolo nad romskimi društvi? Ali so delovni, aktivni, ustvarjalni, pošteni, pravični, sposobni, legitimni? … ali zlorabljajo svoj delovni položaj? Ali gre za kaznivo dejanje goljufije? Ali zavajajo javnost? Ali predsedniki/ce društva poznajo avtorske pravice, če imajo med člane tudi romske pesnike, pisatelje? …

Na koncu pa še par besede o romskih svetnikov. Ali so vsi romski svetniki, ki zastopajo naš romski interes v občinskih svetih dejansko delovni, uspešni, sposobni, aktivni? … tudi o tem vprašanju lahko oz. bi se morali pozanimati kot je že navedeno o romskih društvih …

To sem navedel zato, ker iz lastnih izkušenj in poizkusov kislih limon, želim pomagati vsem SLOVENSKIM ROMOM,PREDŠOLSKIM IN ŠOLOOBVEZNIM ROMSKIM OTROKOM, ROMSKIM DRUŠTVAM, ROMSKIM SVETNIKOM, TER PRISTOJNI SLOVENSKI CIVILNI DRUŽBI TAKO NA LOKALNI RAVNI, KOT NA DRŽAVNI RAVNI…

Dejstvo je, da si tudi mi Romi želimo: »ZDRAVO SLOVENSKO DRŽAVO«

SREČNO VSA ROMSKA DRUŠTVA V SLOVENIJI, VSI ROMSKI SVETNIKI V SLOVENIJI IN SREČNO SLOVENIJA.

Vaš prijatelj:

Rajko Šajnovič

 

 

 



SVETOVNI DAN ROMSKEGA JEZIKA 2016

»SVETOVNO DIVE VAŠU ROMANI ČHIB«

(Svetovni dan romskega jezika)

Leto: 2016

 

Dobil sem vabilo s strani Zveze romske skupnosti Umbrella-Dežnik in Romski informacijski center Anglunipe so nas ob Svetovnem dnevu romskega jezika vljudno vabili, da se kot poslušalci udeležimo okrogle mize, ki bo poteka

 

dne 04. 11. 2016 v dvorani v Hostlu Celica, Metelkova 8 v Ljubljani s pričetkom ob 12-i uri.

 

Okroglo mizo, na teme povezane z romsko skupnostjo, bodo vodili zanimivi gosti iz tujine in sicer Dr. prof. Ljatif Demir, Dr. prof. Trajko Petrovski in Ljuan Koko in Haris Tahirović Jelenc iz Slovenije, kot romski aktivist in poznavalec romskega jezika in skupnosti.

 

Njihov, celotni program bo potekal v srbohrvaškem in romskem jeziku s prevodom v slovenski jezik.

Ob koncu dogodka pa bodo gostje odgovarjali tudi na vprašanja občinstva…

 

VLJUDNO VABLJENI

 

PROGRAM OKROGLE MIZE OB SVETOVNEM DNEVU ROMSKEGA JEZIKA 12.00 -12.15 – uvodni nagovor gostitelja, predsednika Zveze Umbrella-Deţnik,  g. Haris Tahirović Jelenc· 12.15 - 13.00 – OHRANJANJE IN RAZVOJ RAZLIČNIH OBLIK ROMSKEGA JEZIKA IN KULTURE  prof. dr. Ljatif Demir· 13.00 – 13.45 – STRATEGIJA IN PRAVICE DO IZOBRAŢEVANJA ROMSKE SKUPNOSTI  Ljuan Koko·  Haris Tahirović Jelenc· 13.45 – 14.30 ROMSKA KULTURA, MATERNI JEZIK IN DEDIŠČINA  prof. dr. Trajko Petkovski· 14.30 – 15.00 - Razprava

  

Takole je bilo tudi v letu 2015. takrat sem se udeležil tega srečanja. Ker nisem imel prevoza me je odpeljal in pripeljal Rom iz Vinice g. Branko in njegov sin. Kako je bilo ob tem srečanju pa sem že poročal v očeh javnosti oz. na svoji spletni strani interneta. Bilo je res malo število njihovih romskih in civilnih gostov. Iz Suhe in Bele krajine, Dolenjske in Posavja, smo bili le jaz, g. Branko iz Ribnice in njegov, sin. Žal njihovega romskega jezika nismo razumeli…bil sem zelo presenečen, razočaran, užaljen in ponižan. Kako? Tudi o tem sem že poročal. Zato se sedaj na navedeno vabilo 2016 nisem, želel udeležiti…

 

obžalujem, da tega ni pri nas kot sem že navedel. To bi lahko organizirali Zveza Romov za Dolenjsko ali Svet romske skupnosti Slovenije ali Forum romskih svetnikov ali neko Romsko društvo?... Naši Romi iz Suhe in Bele krajine, Dolenjske in Posavja pa vsi ali mnogi od njih sploh ne vedo in ne poznajo to srečanje ali praznovanje ob svetovnem dnevu romskega jezika.

 

V vabilu iz leta 2015 je bilo napisano kar mi je res všeč, zanimivo, lepo, pošteno, pravično, resnično, citiram v celoti:

 

Materin jezik

 

Materin jezik, materinščina, je ena najdragocenejših razsežij, ki določajo vsakega človeka. Je jezik, ki se ga v zgodnjem otroštvu  običajno naučimo kot prvega in se v njem najlažje izražamo. Je več kot le sredstvo za izražanje misli, je sama človekova vsebina. V materinščini izpoveš vsa svoja občutenja in vse svoje premisleke, v njej je zajeta  preteklost in v njej teče pogovor o prihodnosti. Zato je materinščina vselej živ jezik, življenja, sprememb  in razvoja. Je identiteta, je človekova samozavest. Z materinščino si del svojega naroda, kajti jezik je bistveno razsežje in določnica njegove kulture in duhovne istovetnosti, zato je UNESCO 21. februar razglasil za mednarodni dan maternih jezikov.

 

ROMSKI JEZIK

 

In kaj pravi zgodovina o romskem jeziku:

 

Romski jezik je edina »KNJIGA«, ki so jo prinesli iz prazgodovinske Indije. Ta predstavlja njihov kolektivni spomin in pričevanja o pogledu na svet, na njih same in na druge. Njihov jezik je »POPIS« materialne in duhovne kulture, ki so ji nekoč pripadali, a hkrati vsebuje tudi elemente kulture drugih narodov, s katerimi so na svojem, dolgem in še ne dovolj raziskovanem potovanju prihajali v stik.

 

Z vsakdanjo uporabo je romski jezik preživel tok časa in postal »KLJUČ« za odpiranje nevidnih vrat preteklosti. Preučevanje jezika predstavlja danes osnovo za raziskave kulture in preteklosti tega ljudstva. Čeprav je jezik še tako »DRAGOCENO ORODJE«, sam ne more odkriti vsega, kar se je dogajalo v preteklosti.

Zato je nujno pomembno poučevanje tudi  druge zgodovinske navade i vire.

 

ROMSKI MATERIN JEZIK

 

Pri naših Romih iz Suhe in Bele krajine, Dolenjske in Posavja oz. iz vsake občine govorimo mešana narečja in dialekte.  Kljub temu se medsebojno razumemo. Z Romom iz Murske Sobote, Gorenjske, Maribora, Romska skupnost od Harisa Tahirovića iz Ljubljane pa se lahko medsebojno razumemo le v slovenskem jeziku. Z ostalim Romom iz bivše Jugoslavije je ravno tako, razlika je le v tem, da se z njimi, lahko sporazumemo in komuniciramo le v HRVAŠKEM JEZIKU. Mi te Rome imenujemo, da so »GIVTARJA«

 

Kaj o romskem jeziku pravi avtor g. dr. Rajko Džurić!

 

Prevedel: Rajko Šajnovič

Romske besede dodal: Rajko Šajnovič

Nekatere dodatne besede dodal: Rajko Šajnovič

 

»ČHIB HILI ROMANO KHERIBE«

(Jezik je domovina Romov)

 

Romski jezik je rednica naroda. To misel je izrekel Vuk Karadžič. Naj nam bo ta misel voditeljica in zaobljuba, kajti jezik je – po besedah razumnih ljudi ČUVAJ BIČA, Romi imamo poleg tega to »BAJT ali NESREČA«  (Srečo ali nesrečo), da je naš jezik naša domovina. Zavest o imenu in jeziku nam nalaga, naj nam bo beseda »MANUŠ« (Človek) vselej »DU MISLI I DU VODŽI«,  (V mislih in v srcu), čeprav so poleg drugega in zagonetne besede »MANUŠ I MANUŠANO«  (Človek in človečnost) in čigar »TRINFARBNO FANA«  (Tribarvna zastava) je bila in bo: »SLOBODA, ČAČIPE I PHRALJANO«.  (Svoboda, pravica in bratstvo).  »ROMA VAVIK POKUSINENE LIMONA« (Romi so vedno okušali limono) idealov in so kot narod postali simbol »STRADINENE I MUČINENE PE«  (Stradanja in mučeništva). Šli so skozi vse golgote sveta in s »PHRENCA KOKALINCA CAHNINENE SA RIGJA PU THEM« (Svojimi kostmi označili vse strani sveta).  Španski pesnik Antonio Machado, je, »NA PRZU RAZLOGO, ZAPISINDŽA«:  (Ne brez razloga, zapisal):

 

»DŽILAV MANGE DŽILAV NARODO MRO,

ROMANO JEZUS JOŠ VAVIK DŽAKERI,

DA LESKE THOVEN RATAVALE VASTA,

DA LESTE LEN TELE ZURU KRIŽO.

AMEN ROMA HINAMO ZARES

ŽRTVIMBE NARODO«.

 

(Poj mi pesem narod moj,

Ciganski Jezus še vedno čaka,

da mu operejo krvave roke,

da ga snamejo s križa.

Mi Romi smo  resnično

narod žrtev).

 

»DISAVKO KRATKO I HARI HINE MENGERO ŠTRAFIMBE« (Takšna je kratko in malo bila naša usoda). Tej kruti usodi, ki pa so jo podpirali ljudje, narodi in še posebej država, usodi, ki je bila v posameznih »VIŠTORSKO CAJTO«  (Zgodovinskih obdobjih) sistematično načrtovana, nam in Judom pa predvsem tudi namenjena, se moramo zavestno – to se pravi, da predvsem »PU ČAČIPE« (Z resnico) – postaviti po robu. »ČAČIPE DU MANUŠANO ŽIVLJENJI«  (Pravico do človeškega življenja), »DU MANUŠANO VRIDNO ŽIVLJENSKO POGOJI« (Do človeka vrednih življenjskih pogojev),  »NA TROMI I NAŠTI OVI NIKONESKERO GULUČAČIPE«.  (Ne sme in ne more biti nikogaršnja predpravica). V zakladnico te neodtujljive pravice in demokratskega življenja sodi tudi »ČAČIPE DŽI ČHIB«. (Pravica do jezika). Kajti kdor odreka človeku in narodu pravico do njegovega materinega jezika, mu, tako ali drugače, odreka pravico do svobodnega mišljenja, pravico do čustvovanja, hotenja – z eno besedo, ogroža ga kot človeka.

Romska kultura in politična participacija Romov v Sloveniji, ob pomoči romskih pesnikov, pisateljev, prevajalcev, pravljičarjev, svobodnih umetnikov in »BORCO VAŠU ROMANO ČAČIPE«  (Borca za romske pravice), tako prvič v zgodovini našega naroda praktično potruje to pravico, istočasno pa polaga temeljne zavesti o našem materinem jeziku in njegovem bodočem razvoju. Toda tudi to delamo v zavesti, »DA PE HILO TRIBA NAJPRIJE SIKAVI«  (Da se je treba najprej naučiti) – »TRDŽOVI UPRE«  (Stati pokonci). Kajti samo pod tem pogojem  »PE RAZŠIRINI ČHIBANO THEM«  (Se razširi horizont jezika).

Opomba:

To je bil 2. ali 3. KONGRES SVETOVNE ZVEZE ROMOV V BEOGRADU. Jaz sem bil vabljen kot prvi Romski predstavnik v Sloveniji. Ne vem točno a zdi se mi, da je to bilo nekje med letom: 1985/1989 leta, ko sem bil še prvi predsednik, prvega ustanovljenega romskega društva v Novem mestu oz. v Sloveniji.

Rom dr. Rajko DŽURIĆ je bil takrat SEKRETAR SVETOVNE ZVEZE ROMOV ...

Sedaj poročam o tem v javnosti, ker je dr. Rajko Džurić, lepo in prav povedal. S tem poročanjem želim pomagati in prenesti to sporočilo vsem Slovenskim Romom in zlasti mlajšemu romskemu rodu, da upoštevajo in se naučijo oz. da vedo kako pomembni in dragoceni je: »DAJAKERI ČHIB« (Materin jezik). In moj klic in sporočilo je, da se ne SRAMUJTE LASTNEGA POREKLA IN MATERINEGA JEZIKA, kot sem žal opazil v Belo krajni v kočevju…ne zavedajo se, da delajo s tem sami sebi, svojim članom družine in vsem nam ostalim romom – veliko sramoto. obžalujem, da so za to glavni krivci sami, starši. po njihovi, poti hodijo tudi njihovi otroci. hudo mi je, ko jih srečam na poti, obiščem na dom, poslušam, vidim, da medsebojno govorijo »PO SLOVENSKO« MI, STAREJŠI ROMI OBŽALUJEMO, KO JIH POSLUŠAMO. VEMO, DA TEGA NI BILO NIKOLI V PRETEKLOSTI. DANES, PA JE VEDNO VEČ TAKŠNIH ROMOV. KOT PISATELJ…MI JE TEŽKO IN BOJIM SE, DA BODO NAŠI ROMI V KRATKEM IZBRISALI LASTNI MATERIN JEZIK? JAZ JIM LAHKO POMAGAM LE TAKO, DA NEŠTETO KRAT POROČAM V OČEH JAVNOSTI, DA JE »DAJAKERI ČHIB, NARŠUŽEDE PU THEM« (Materin jezik, najlepši na svetu) zato se trudimi, da govorimo, pišemo, prevajamo, opozarjamo, obveščamo javnost tudi v romščino. vesel sem, srečen in ponosen, da sem slovenski rom, ki se ne sramuje svojega porekla oz. pripadnosti in zlasti ne lastnega najbolj pomembnega in dragocenega materinega jezika…pozdravljam in čestitam vsem ostalim romom, ki sem jih že navedel, da tega ne počenjajo. nasprotno. celo romi, ki so na visokem položaju oz. dr., znanstveniki, profesori…medsebojno govorijo materin jezik oz. v romščino. tako bi moralo biti tudi pri nas v občine, ki sem jih že navede  pa ni? pristojni in odgovorni organi in inštitucije tako na lokalni ravni, kot tudi na državni ravni s strani slovenske civilne družbe in romske skupnosti v sloveniji, da bi tem romom in njihovim otrokom pomagali, da ne pozabijo, da se ne sramujejo lastne pripadnosti in materinega jezika. tudi v vrtcih in osnovnih šilah kjer hodijo oz. imajo predšolske in šoloobvezne romske otroke…

mi, starejši romi pravimo tudi takole:  NIKON LENGE NAŠTI ZABRANINI« (Nihče jim tega ne more zabraniti).  »SAKON DŽANI SO KERI«  (vsakdo ve kaj dela). in še:  mi, starejši romi še pravimo:  »DEVLORESKRO GRIHO KEREN«  (Greh od boga, delajo).

 na koncu naj dodam še kratki stavek:  o tem sem opozoril tudi predsednika foruma romskih svetnikov slovenije g. darkota rudaša, naj opozori svoje romske svetnike o tem oz. da ne bodo tudi oni, sami govorili medsebojno v slovenskem jeziku oz. da se danes, rom z romu pogovarja v slovenskem jeziku. tudi nekateri njegovi, romski svetniki…

 

pa še nekaj pomembnega moram dodati v vednost romskih predstavnikov tako na lokalni ravni, kot tudi na državni ravni. na svoje sestanke, seje, srečanja, kongresov, okroglih miz …naj vabijo tudi starejše rome pa tudi, če so nepismeni. zakaj? odgovor: oni, imajo svojo politiko v svojih glavah. točno vedo kaj je prav in kaj ni prav. spomnimo se indijancev. nepismeni indijanci so bili odlični poglavarji in vodje svojih sorodnjakov oz. v svojih skupnosti oz, taborih!  

 

opravičujem se za morebitne pisne napake, ker mi stari računalnik nagaja. opravičujem se, če sem kogar koli razočaral? moja največja želja je, pomagati, pomagati, da romi in slovenska priistojna, civilna družba, skupno najdemo dogovor, pomoč, rešitev, jezik in dialog.

 

Vaš prijatelj:

 

Rajko Šajnovič



Moj novi dopis ga. varuhinji človekovih pravic RS

Spoštovana varuhinja človekovih pravic RS ga. Vlasta Nussdorfer, mar vi sami kot pristojna in odgovorna varuhinja za temeljne človekove pravice in svoboščine, sama ,kršite navedene pravice in dolžnosti revne, Antonije Brezar?...

Ne. Ne grozim ne protestiram ne obsojam nikogar. Moja največja želja je pomagati sočloveku pa ne le svoji lastni sestri Antoniji Brezar, temveč že 38 let pomagam svojim bratom in sestram Romom. In to BREZPLAČNO. Govorim, pišem, komentiram in poročam, kot Rom, ki v sebi nosi velikega človeka in kot pisatelj…bolijo me LAŽI, PODKUPOVANJA, KRIVICE, KRŠITVE, MANIPULACIJE, PREDSODKI, NEENAKOPRAVNOST …Moja formula je vedno bila in vedno bo, da najprej najdemo skupni dogovor, pomoč, rešitve, jezik in dialog po mirni, prijazni in človeški poti… V naši preljubi socialni, pravni, svobodni in demokratični Slovenski državi. Kajti Slovenija je tudi naša ROMSKA DRŽAVA!

 

Menim, da je res kot je v svoji pesmi med drugim napisal neki pisatelj, citiram:

 

»ČE SI ROM, SI LE CIGAN«

 

In to je res!

Obrazložitev:

 

Hvala vam za negativni odgovor. 29. 09. 2016 ste mi lepo in prav pismeno odgovorili. Sedaj oz. 27. 10. 2016 pa niste pošteno, pravično in človeško oz. mi niste pozitivno odgovorili oz. tega kar ste sedaj spremenili vašo odločitev oz. drugačno verzijo ste napisali, kar pa ni lepo in prav od vas?

Moj novi dopis vam pošiljam v priponki. V kolikor se vi ne strinjate z navedenimi pomoči, rešitve in predlogom, potem vas lepo prosim, da ta moj dopis, ki sem ga napisal, posredujete na pravi naslov:

1.   Zastopnik pacientovih pravic RS,

2.   Zdravstvena inšpekcija RS,  

3.   Ministrstvo za zdravstvo RS,

4.   Zdravniška zbornica RS,

5.   Komisiji za peticije pri Državnem zboru RS,

6.   Ministrstvu za delo, družine in socialne zadeve RS,

7.   Vladi RS…

 

Pa brez zamere, če ne boste vi tega storili? Bom sam vse navedene opozoril, prosil za pomoč, rotil…

 

Nadaljevanje o kršenju temeljnih človekovih pravic in svoboščin,   kršenje pravic žensk, kršenje pravic invalidov, kršenje pacientovih pravic ANTONIJE BREZAR!

 

Kratka obrazložitev, ki je bila v javnosti že objavljena pod naslovom:

Revna družina Antonije Brezar iz romskega naselja Šmihel oz. Pot v gaj pri Novem mestu.

Pod tem naslovom sem že poročal in opozoril še takrat, ko je sestra Antonija Brezar bila doma pred tistim usodnem dogodku, ko se je v tem romskem naselju zgodil umor…po tem mojem poročanju je resnično prišla osebno na dom moje sestre Antonije v prisotnosti g. Leopolda Jevška iz centra za socialno delo Novo mesto…poročal sem o socialnem, zdravstvenem in nerešenem stanovanjsko problematiko Antonije Brezar…

Po tistem uradnem obisku varuhinje človekovih pravic RS ga. Vlaste, oz. kot sem že navedel pa se je zgodil strašni dogodek kjer so ubili enega Roma in ranili njegovega sina je sestra ob streljanju in misleč, da so ubili njenega, vnuka Dragana Brezarja, ki je bil takrat prisoten na Romsko fešto oz. ob krstu otroka, padla v nezavest. Srce se je ustavilo in klinično je bila sestra že mrtva. Svojci v podobnih primerih so prestrašeni, kričijo, kličejo na pomoč jo z vodo umivajo po obrazu, dajo piti vodo. Mnogi od njih so naredili vozniški izpit in tudi tečaj iz PRVE POMOČI ponesrečenega oz. nezavestnega človeka a v tem trenutku ni nihče pomislil, da bi ji moral/la  dati prvo pomoč oz. DIHANJE USTA NA USTA IN Z  PRITISKOM NA PRSNI KOŠ?... so pa namesto tega poklicali tel. Št. 113. Eno uro so čakali a zdravstvena pomoč ni prišla? Šele po eni uri so jo odpeljali v bolnišnico internega oddelka v Novem mestu. Zahvaljujoč takojšnem nudenju prve pomoči so zdravniki na čelu primarija dr. Kapša Rafaela,…naredili vse kar so zmogli, da so jo čudežno rešili in da je srce zopet delovalo. No. Tudi o tem sem že poročal. Primarij dr. Kapš mi je po telefonu povedal, da je moja sestra Antonija že doma bila klinično mrtva… jaz sem tudi pismeno poslal ZAHVALO dr. primariju Rafaelom Kapšom in direktorici bolnišnice ga. Mileni…

 

Vsak dan in to en mesec sem klical oddelčne zdravnike in primarija, če je bil prisoten in tudi socialno delavko ga. Sabina…prosim sem jih za informacijo in obenem tudi poročal in opozoril o sestri Antoniji in njenim članom družine o (nepismenosti, nevednosti, ne-moči, alkoholizmu, nizki kulturni navadi, običajev)…pa so mi prisluhnili in vedno so mi dajali informacijo o moji sestri…

 

Po enem mesecu zdravljenja Antonije Brezar so končali z zdravljenjem in sestro so premestili v drugo bolnišnico  na diabetični oddelek, če sem prav napisal? To je v novi bolnišnici Novo mesto. Tam so jo zdravili še naprej oz. z fizioterapijo noge in roke, ker sestra Antonija ne more hoditi. In ta bolnišnica je po končanem zdravljenju, ki ni bilo zdravljenje v celoti so jo po enem mesecu, če se ne motim? Poslali domov. tudi o tem sem poročal v javnosti oz. varuhinjo človekovih pravic RS ga. Vlasto…

Ni šla ne k sinu Goranu Brezarju, ki ima primerno stanovanje in sanitarije in ne k sinu Dušanu Brezarju, ki ima ravno tako primerno stanovanje in vse pomembne sanitarije. Pripeljali so jo domov v svojem lesenem in neprimernem stanovanju brez vseh pomembnih sanitarije (mrzlo v deževnem vremenu pa curlja in kaplja, leži na svoji postelji a njen sin Boris Brezar pa na leseni pod. Poslali so jo domov kot neko žival in človeka, bolnega, invalida, ki ne more hoditi. Sin Boris, kriči in se jezi na mamo, ker leži na njegovo posteljo on pa mora ležati na tla oz. na leseni pod. V njeni, bližini živi sin Rajko Brezar, ki je KRONIČNI PIJANC, pa sin Roman Brezar, ki je ravno tako KRONIČNI PIJANC in dela nasilje v družini in vnuk Dragan Brezar, ki je tudi KRONIČNI PIJANC in dela nasilje v družini…sestra mora sedaj poleg bolezni še dodatno trpeti, misliti, skrbeti in je v strahu…

 

Citiral bom le zadnji stavek o tem, kaj mi je pismeno odgovorila varuhinja človekovih pravic RS ga. Vlasta:

Citiram: Gospa Antonija Brezar naj bi sicer na dom dobila bolniško posteljo s trapezom in bolniški WC, stanovalci pa ji bodo morali nuditi ustrezno nego in higieno…

 

Nič od navedenega ni dobila Antonija Brezar? Glede nege: To pa bi morala pristojna patronažna sestra prihajati vsak dan na dom in strokovno nuditi Antoniji Brezar NEGO…

 

Vse ostalo pa sem že navedel oz. poročal v javnosti in pisal varuhinji človekovih pravic RS ga. Vlasti…

Povedal sem že v očeh javnosti, da vlada v življenju Romov tudi SRAMEŽLJIVOST od svojcev. Zato ni šla sestra Antonija k navedenim sinovom, temveč domov. v tem neprimernem lesenem stanovanju brez sanitarije sestra leži na svojo navadno posteljo. Nikogar ne briga od pristojnih organov in inštitucije, sledeče: Da sestra Antonija ne more hoditi. Ne more na WC, ki ga nima. Ne more v kopalnico, ki jo nima. Morala bi imeti vse kot je navedeno in še posebej VOZIČEK, da bi jo lahko sin Boris, vsaj malo peljal na dvorišče oz. čisti in zdravi zrak? Zato sem klical na pomoč varuhinjo človekovih pravic, da nemudoma in v prisotnosti g. Leopolda Jevška iz centra za socialno delo v Novem mestu, obiščejo pod NUJNO socialno, stanovanjsko, zdravstveno in življenjsko ogroženo Antonijo Brezar in da naredijo vse, da v najkrajšem roku pošljejo Antonijo Brezar v eno izmed zdravilišč, kjer bi morali nadaljevati z zdravljenjem oz. fizioterapijo noge, ker sestra ne more hoditi. V zdravilišču pa imajo poleg vseh pomembnih zdravilnih pripomočkov tudi BAZEN v katerem bi morali z njo delati vaje z hojo…med zdravljenjem v zdravilišču pa bi morali navedeni pristojni poskrbeti in omogočiti uporabo SANITARNEGA BLOKA v Novem mestu? Naj gospoda preštejejo koliko romskih družin v Novem mestu živijo v blokih? In koliko Romskih družin živimo tukaj v Kočevski Občini?    

 

Takole sem poročal po e-pošti na naslov: Varuhinja človekovih pravic RS g. Vlasti Nussdorfer!

 

Takole pa so komentirali dobri in razumni ljudje na strani UPOKOJENCEN!

 

Ga. Marinka Juvančič je komentirala:

Vsa čast tvoji dobroti , Rajko. A se bojim , da je to le glas vpijočega v puščavi. Morda se pa motim ?

 

Ga. Jožica Jelen je komentirala:

ja res je žalostno kako malo je vredno človeško življenje

 

G. Alojz Šimec je komentiral:

kje pa so sedaj SDS da bi posredovala v parlamentu in g.Čuš,ki se tako bori za dva preskrbljena otroka.

 

Kočevje, 27.10.2016

 

Rajko Šajnovič

 

 



Drugi odgovor ga. varuhinje človekovih pravic RS

Takole pa mi je v drugič odgovorila po e-pošti, varuhinja človekovih pravic ga. Vlasta, citiram v  celoti!

 

VARUH ČLOVEKOVIH PRAVIC

 

Številka: 10.1 – 2 /2016 – 26 – AD

Datum:   27.10.2016

 

Gospod

Rajko Šajnovič

rajko.sajnovic@telemach.net

 

Spoštovani,

 

Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju: Varuh) je prejel vaš dopis v katerem nas sprašujete, kaj je Varuh naredil za vašo sestro Antonijo Brezar. Navajate, da naj bi v ponedeljek, 24. 10. vašo sestro iz bolnišnice poslali domov. menite, da tega ne bi smeli storiti, pač pa bi jo morali poslati v zdravilišče in nato v novo stanovanje v okolici Novega mesta.

Kljub zaupnosti postopka pri Varuhu, s katero smo vas že večkrat seznanili (nazadnje v dopisu številka 10.1 – 2 / 2016 – 19 – AD z dne 29. 9. 2016), smo vas v tem istem dopisu prav tako seznanili z bistvenimi elementi obravnave pobude vaše sestre pri Varuhu.

Iz podatkov, ki jih imamo na razpolago, je razvidno, da je bilo vaši sestri ponujenih več možnosti obravnave po odpustu iz bolnišnice. Med drugim ji je bila ponujena tudi možnost namestitve v institucionalnem varstvu, za katero tudi sami ocenjujemo, da bi bila v dani situaciji zanjo najprimemejša. Ne glede na to, pa je izbira namestitve po zaključeni bolnišnični obravnavi v okviru danih možnosti prepuščena vaši sestri in je npr. v institucionalno varstvo nihče ne more siliti, vsaj dokler je poslovno sposobna.

Glede dodelitve stanovanja vaši sestri pojasnujemo, da se morajo občinska najemna stanovanja oddajati v najem po predpisanem postopku, zato, da imajo vsi prosilci enake možnosti. Občina neprofitna stanovanja oddaja na podlagi javnega razpisa, na katerega se posamezniki prijavijo in tako »kandidirajo« za pridobitev stanovanja.

Zgolj izjemoma, in še to le začasno, pa lahko občina občinsko stanovanje dodeli brez javnega razpisa le v dveh primerih, in sicer, če gre za korist otrok ali če gre za dodelitev bivalne enote. Za bivalno enoto veljajo sicer nižji standardi kot za stanovanje, npr. skupna kopalnica, sanitarije, ipd., vendar to še ne pomeni, da občina v te bivalne enote ne uvršča tudi stanovanj v klasičnem pomenu besede. Izjemna dodelitev neprofitnega stanovanja je določena s Pravilnikom o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem. V tej smeri je potrebno podati vlogo pri centru za socialno delo. Če ta poda ugodno mnenje, se je z vlogo za izjemno dodelitev neprofitnega stanovanja potrebno obrniti na župana oziroma direktorja javnega stanovanjskega sklada, ki lahko tako dodelitev odobri. Ob tem opozarjamo, da gre pri taki dodelitvi zgolj za začasno in ne za trajno rešitev.

Lep pozdrav,

 

Vlasta Nussdorfer

varuhinja človekovih pravic

 

Opomba: Kot vidite oz. berete ta odgovor pa boste sami ugotovili, da je tokrat varuhinja človekovih pravic RS, spremenila svojo verzijo s katero pa se iz lastnih kislih limon ne strinjam…ali imam prav pa presodite vi sami dragi prijatelji moji bralci…

 

Rajko Šajnovič  



Prvi odgovor ga. varuhinje človekovih pravic RS

Takole mi je prvič pisala po e-pošti varuhinja človekovih pravic RS, citiram v celoti:

 

VARUH ČLOVEKOVIH PRAVIC RS

 

Številka: 10.1 – 2 /2016 – 19 – AD

Datum:    29.09.2016

 

Gospod

Rajko Šajnovič

rajko.sajnovicvtelemach.net

 

spoštovani,

 

varuh človekovih pravic Republike Slovenije  (v nadaljevanju:  Varuh) je prejel vaše elektronsko pismo, v katerem izražate prepričanje, da bomo naredili vse, kar je naših močeh,  da bomo pomagali in rešili vašo sestro, Antonijo Brezar. Elektronskemu pismu prilagate nekaj priponk, iz katerih je med drugim razvidno, da si prizadevate za to, da zdravniki vaše sestre ne bi poslali iz bolnišnice domov, ker še vedno potrebuje zdravljenje.

 

V našem dopisu številka 10.1-2/2016-4-AD z dne 18. 3. 2016 smo vam podrobno predstavili način vlaganja pobude za začetek postopka pri Varuhu in vas ob tej priložnosti napotujemo nanj. Kratko naj ponovimo, da je začetek postopka pri Varuhu treba priložiti soglasje prizadetega, kadar pobudo v imenu prizadete osebe vloži kdo drug.

 

Ne glede na to, da je v skladu s prvim odstavkom 8. člena Zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP) postopek pri Varuhu zaupen, vas v nadaljevanju seznanjamo z nekaterimi informacijami, ki bi vam utegnile biti v pomoč. To odločitev utemeljujemo na okoliščinah, (1) da ste pobudničin brat,, invalid brez prevoza, ki živi v oddaljenem kraju, (2) da je vaša sestra nepismena ter (3) da ste ne nazadnje prav vi spodbudili Varuha, da je v mesecu maju obiskal gospo Antonijo Brezar.

 

Po obisku gospe Antonije Brezar je Varuh pri Mestni občini Novo mesto opravil poizvedbo, na podlagi pridobljenih odgovorov mestne občine pa nanjo naslovil predlog, da pobudnici, njenemu sinu Borisu ter vnukinji Danijeli omogoči uporabo sanitarnega bloka. Mestna občina predloga Varuha ni upoštevala, zato smo ga naslovili še na Vlado Republike Slovenije, katere odziv še čakamo.

 

Glede na to, da se je v času obravnave situacija pobudnice, njenega sina Borisa ter vnukinje Danijele bistveno spremenila, se zdi, da predlogi Varuha iz tega razloga niso več aktualni. Kljub temu položaj gospe Antonije Brezar spremljamo še naprej. S tem v zvezi smo bili s strani centra za socialno delo  (v nadaljevanju:  CSD)  22. 9. 2016 seznanjeni, da je zdravljenje vaše sestre v bolnišnici zaključeno. V pogovorih z vašo sestro je CSD ugotovil, da ta odklanja kakršno koli namestitev v domu starejših občanov, da pa bi bila pripravljena iti na dom svojega sina Gorana Brezovarja, ki ima svojo hišo, z elektriko, vodo in sanitarijami. Sin Goran naj bi svojo odločitev o tem, ali bo na dom sprejel svojo mamo, še sporočil po posvetu s svojo partnerko. CSD je zato opravil pogovore še z drugim sinom vaše sestre, ki ima urejene bivalne razmere. Ta je skupaj s svojo ženo zagotovil, da v kolikor sin Goran matere ne bi sprejel, jo bosta sprejela in negovala onadva.  

 

Gospa Antonija Brezar naj bi sicer na dom dobila bolniško posteljo s trapezom in bolniški WC, stanovalci pa ji bodo morali nuditi ustrezno nego in higieno. Socialna služba bolnice je pričela z uvedbo postopka za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za vašo sestro pri

Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pobudničina vnukinja naj bi živela pri svojem očetu Rajku Brezovarju.

 

Lep pozdrav,

 

Vlasta Nussdorfer

varuhinja človekovih pravic

   

Opomba:  Gospa Antonija Brezar ni dobila na dom ne bolniško postelje ne bolniški WC in stanovalci, ki so nepismeni, nevedni, nemočni z nizko kulturno raven ne vedo oz. ne znajo nuditi Antoniji Brezar, ustrezno nego in higieno. Higiena pa v takšni neprimerni leseni baraki oz. stanovanju (v dežju kaplja in curlja je mrzlo ni čistega in zdravega zraka je prepih je nečistoča in nehigiena. Namesto stanovalcev pa ji nudi pomoč nestrokovno mlada oz. 13 letna vnukinja Danijela, ki ne more živeti z očetom, ki je kronični pijanec. Spi pr babici na leseni pod, kot tudi sin Boris. Na dom pa je res dobila le voziček, ki pa jo sin Boris, vozi le pred dvoriščem…res pa je, da ji svojci prinesejo za jesti za piti jo obiščejo…ko smo po telefonu povedali, da bo Antonija Brezar iz bolnišnice prišla k sinu Goranu, nama je odgovorila njegova, žena takole: »Nič ne vem o tem. To prvič slišim. Pri meni ne more biti, ker imam sama svojo družino«…

 

Rajko Šajnovič



2. Antonija Brezar je že doma

Nadaljevanje o kršenju temeljnih človekovih pravic in svoboščin,   kršenje pravic žensk, kršenje pravic invalidov, kršenje pacientovih pravic ANTONIJE BREZAR!

 

Kratka obrazložitev, ki je bila v javnosti že objavljena pod naslovom:

Revna družina Antonije Brezar iz romskega naselja Šmihel oz. Pot v gaj pri Novem mestu.

Pod tem naslovom sem že poročal in opozoril še takrat, ko je sestra Antonija Brezar bila doma pred tistim usodnem dogodku, ko se je v tem romskem naselju zgodil umor…po tem mojem poročanju je resnično prišla osebno na dom moje sestre Antonije v prisotnosti g. Leopolda Jevška iz centra za socialno delo Novo mesto…poročal sem o socialnem, zdravstvenem in nerešenem stanovanjsko problematiko Antonije Brezar…

Po tistem uradnem obisku varuhinje človekovih pravic RS ga. Vlaste, oz. kot sem že navedel pa se je zgodil strašni dogodek kjer so ubili enega Roma in ranili njegovega sina je sestra ob streljanju in misleč, da so ubili njenega, vnuka Dragana Brezarja, ki je bil takrat prisoten na Romsko fešto oz. ob krstu otroka, padla v nezavest. Srce se je ustavilo in klinično je bila sestra že mrtva. Svojci v podobnih primerih so prestrašeni, kričijo, kličejo na pomoč jo z vodo umivajo po obrazu, dajo piti vodo. Mnogi od njih so naredili vozniški izpit in tudi tečaj iz PRVE POMOČI ponesrečenega oz. nezavestnega človeka a v tem trenutku ni nihče pomislil, da bi ji moral/la  dati prvo pomoč oz. DIHANJE USTA NA USTA IN Z  PRITISKOM NA PRSNI KOŠ?... so pa namesto tega poklicali tel. Št. 113. Eno uro so čakali a zdravstvena pomoč ni prišla? Šele po eni uri so jo odpeljali v bolnišnico internega oddelka v Novem mestu. Zahvaljujoč takojšnem nudenju prve pomoči so zdravniki na čelu primarija dr. Kapša Rafaela,…naredili vse kar so zmogli, da so jo čudežno rešili in da je srce zopet delovalo. No. Tudi o tem sem že poročal. Primarij dr. Kapš mi je po telefonu povedal, da je moja sestra Antonija že doma bila klinično mrtva… jaz sem tudi pismeno poslal ZAHVALO dr. primariju Rafaelom Kapšom in direktorici bolnišnice ga. Mileni…

 

Vsak dan in to en mesec sem klical oddelčne zdravnike in primarija, če je bil prisoten in tudi socialno delavko ga. Sabina…prosim sem jih za informacijo in obenem tudi poročal in opozoril o sestri Antoniji in njenim članom družine o (nepismenosti, nevednosti, ne-moči, alkoholizmu, nizki kulturni navadi, običajev)…pa so mi prisluhnili in vedno so mi dajali informacijo o moji sestri…

 

Po enem mesecu zdravljenja Antonije Brezar so končali z zdravljenjem in sestro so premestili v drugo bolnišnico  na diabetični oddelek, če sem prav napisal? To je v novi bolnišnici Novo mesto. Tam so jo zdravili še naprej oz. z fizioterapijo noge in roke, ker sestra Antonija ne more hoditi. In ta bolnišnica je po končanem zdravljenju, ki ni bilo zdravljenje v celoti so jo po enem mesecu, če se ne motim? Poslali domov. tudi o tem sem poročal v javnosti oz. varuhinjo človekovih pravic RS ga. Vlasto…

Ni šla ne k sinu Goranu Brezarju, ki ima primerno stanovanje in sanitarije in ne k sinu Dušanu Brezarju, ki ima ravno tako primerno stanovanje in vse pomembne sanitarije. Pripeljali so jo domov v svojem lesenem in neprimernem stanovanju brez vseh pomembnih sanitarije (mrzlo v deževnem vremenu pa curlja in kaplja, leži na svoji postelji a njen sin Boris Brezar pa na leseni pod. Poslali so jo domov kot neko žival in človeka, bolnega, invalida, ki ne more hoditi. Sin Boris, kriči in se jezi na mamo, ker leži na njegovo posteljo on pa mora ležati na tla oz. na leseni pod. V njeni, bližini živi sin Rajko Brezar, ki je KRONIČNI PIJANC, pa sin Roman Brezar, ki je ravno tako KRONIČNI PIJANC in dela nasilje v družini in vnuk Dragan Brezar, ki je tudi KRONIČNI PIJANC in dela nasilje v družini…sestra mora sedaj poleg bolezni še dodatno trpeti, misliti, skrbeti in je v strahu…

 

Citiral bom le zadnji stavek o tem, kaj mi je pismeno odgovorila varuhinja človekovih pravic RS ga. Vlasta:

Citiram: Gospa Antonija Brezar naj bi sicer na dom dobila bolniško posteljo s trapezom in bolniški WC, stanovalci pa ji bodo morali nuditi ustrezno nego in higieno…

 

Nič od navedenega ni dobila Antonija Brezar? Glede nege: To pa bi morala pristojna patronažna sestra prihajati vsak dan na dom in strokovno nuditi Antoniji Brezar NEGO…

 

Vse ostalo pa sem že navedel oz. poročal v javnosti in pisal varuhinji človekovih pravic RS ga. Vlasti…

Povedal sem že v očeh javnosti, da vlada v življenju Romov tudi SRAMEŽLJIVOST od svojcev. Zato ni šla sestra Antonija k navedenim sinovom, temveč domov. v tem neprimernem lesenem stanovanju brez sanitarije sestra leži na svojo navadno posteljo. Nikogar ne briga od pristojnih organov in inštitucije, sledeče: Da sestra Antonija ne more hoditi. Ne more na WC, ki ga nima. Ne more v kopalnico, ki jo nima. Morala bi imeti vse kot je navedeno in še posebej VOZIČEK, da bi jo lahko sin Boris, vsaj malo peljal na dvorišče oz. čisti in zdravi zrak? Zato sem klical na pomoč varuhinjo človekovih pravic, da nemudoma in v prisotnosti g. Leopolda Jevška iz centra za socialno delo v Novem mestu, obiščejo pod NUJNO socialno, stanovanjsko, zdravstveno in življenjsko ogroženo Antonijo Brezar in da naredijo vse, da v najkrajšem roku pošljejo Antonijo Brezar v eno izmed zdravilišč, kjer bi morali nadaljevati z zdravljenjem oz. fizioterapijo noge, ker sestra ne more hoditi. V zdravilišču pa imajo poleg vseh pomembnih zdravilnih pripomočkov tudi BAZEN v katerem bi morali z njo delati vaje z hojo…med zdravljenjem v zdravilišču pa bi morali navedeni pristojni poskrbeti in omogočiti uporabo SANITARNEGA BLOKA v Novem mestu? Naj gospoda preštejejo koliko romskih družin v Novem mestu živijo v blokih? In koliko Romskih družin živimo tukaj v Kočevski Občini?    

 

Takole sem poročal po e-pošti na naslov: Varuhinja človekovih pravic RS g. Vlasti Nussdorfer!

 

Takole pa so komentirali dobri in razumni ljudje na strani UPOKOJENCEN!

 

Ga. Marinka Juvančič je komentirala:

Vsa čast tvoji dobroti , Rajko. A se bojim , da je to le glas vpijočega v puščavi. Morda se pa motim ?

 

Ga. Jožica Jelen je komentirala:

ja res je žalostno kako malo je vredno človeško življenje

 

G. Alojz Šimec je komentiral:

kje pa so sedaj SDS da bi posredovala v parlamentu in g.Čuš,ki se tako bori za dva preskrbljena otroka.

 

Kočevje, 27.10.2016

 

Rajko Šajnovič

 

 



Antonija Brezar je že doma

Takole sem poročal po e-pošti na naslov: Varuhinja človekovih pravic RS g. Vlasti Nussdorfer!

 

Spoštovana varuhinja človekovih pravic ga. Vlasta,

 

Moram vam sporočiti, da se je zgodilo ravno tisto za kar sem se bal. Sestro Antonijo Brezar so včeraj zvečer z rešilcem pripeljali oz. odpustili domov. ne k sinu Goranu, ki ima lepo stanovanje in vse pomembne sanitarije in ne k sinu Dušanu, ki ima ravno tako hišo in vse pomembne sanitarije. Tega si tudi sestra Antonija ni želela kot sem vam že povedal, da vlada sramežljivost. Dali so jo v njeno leseno barako, ki v dežju curlja in kaplja, ki je sedaj mrzlo, štedilnik na drva je v istem prostoru in ob času kurjenja se kadi, da jo lahko dim zaduši. V leseno stanovanje, ki ni primerno, ki je brez vseh pomembne sanitarije (ste že bili pri njej doma in ste se sama prepričala). Bolniška postelja niso mogli dati skozi vrata tako, da leži na svoji postelji. Poleg tega sem vam tudi že povedal, da je že prej v družini Antonije Brezar, vladalo nasilje s strani dva sinova in vnuka, ki so KRONIČNI PIJANCI…v pričo sestre Antonije, kričijo drug na drugega se medsebojno ne razumejo, tepejo…revni sin Boris pa večkratno ima napade epilepsije, pada v nezavest in še dodatno spravlja sestro Antonijo v strahu..vse to sem vam že povedal. Opozarjal sem od vsega začetka, da sestro Antonijo ne smejo poslati domov a je druga bolnišnica storila ravno to.

Prosil sem vas, da jo Vi v prisotnosti g. Leopolda Jevška, obiščete, ko je bila še v bolnišnici pa niste prišli?

Prepričan sem in verjamem, da ste po svojih močeh ustrezno ukrepali, kot ste mi pisali (glede stanovanjskega bloka) in prosil sem vas, da pritiskate na Center za delo v Novem mestu? Primarij dr. Rafael Kapš in socialna delavka so naredili ravno tako vse kar je bilo v njihovih močeh…tudi jaz sem od prvega dne, dalje naredil vse kar je bilo v mojih močeh. Telefoniral, povedal vse pomembno, obrazložil kaj, kako in na kakšen način. Celo javno sem poslal pismeno zahvalo. Prosil sem, rotil, da sestra Antonija ne sme domov…

To pa kar so naredili se imenuje:

1.    kršenje temeljnih človekovih pravic Antonije Brezar,

2.    kršenje pravic ženske,

3.    kršenje pravic invalidke,

4.    kršenje pacientovih pravic Antonije Brezar…

 

kdo je kršil vse te člene Zakona Slovenske ustave? Kdo je glavni, pristojni in odgovorni organ in inštitucija? Kdo je GLAVNI KRIVEC? To pa Vi, sama dobro veste ga. Vlasta. Ne želim nikogar obsojati, kriviti, tožiti (Zastopniku pacientovih pravic, Zdravniška zbornica, televizija, radio, časopisi, internet).  Vse se da pomagati in rešiti tudi po mirni poti…

vem le to, da je sedaj sestra Antonija Brezar, socialno, zdravstveno in življenjsko ogrožena. Moram vam povedati še to, da so sinovi po domače rečeno sestro Antonijo, ki je nepismena, nevedna in notranje nemočna, čisto zmešali oz. vsak jo je nagovoril, razlagal, učil, DRUGAČE, ki so ravno tako nepismeni, nerazumni, nevedni…naj na koncu dodam še kratki stavek: Ponovno vas prosim in rotim ga. Vlasta, da v prisotnosti g. Jevška, obiščete sestro Antonijo Brezar, ki je sedaj še bolj revna kot poprej. Res je, da dom starejših občanov ne pride v poštev. Moje mnenje in klic na pomoč je, da Antonijo Brezar, nemudoma pošljete v eno izmed zdravilišče kjer morajo nadaljevati z zdravljenjem ker je še bolna oz. fizioterapija, bazen…v času zdravljenja pa pritiskajte na g. Jevška, da pod nujno, priskrbi drugo in primerno stanovanje v katerem bi živeli ona, sin Boris in vnukinja Danijela. Kjer bo imela vso pomembne sanitarije, higieno, čistočo, red in mir. Ker jo bo morala vsak dan na domu negovati pristojna patronažna sestra…v tem vidim edino možno pomoč, rešitev in človeka dostojno življenje…

 

za vašo pomoč, rešitev, razumevanje, spoštovanje in pozitivni odgovor se vam že v naprej lepo zahvaljujem. Želim vam obilo delovnega uspeha, veselja, sreče, zdravja, mir in vse dobro.

Lep dan in lep pozdrav,

 

Kočevje, 25.10.2016

 

Rajko Šajnovič        



Duška Balažek

            DUŠKA BALAŽEK IZ NOVEGA MESTA!

 

Duška Balažek je bila moja bivša soseda, ki sem jo pestoval, ko je bila stara le eno leto. Otroška leta je preživela skupaj z mojo nečakinjo in nečakom se skupaj igrali otroške igrice, hodili v Osnovno šolo…Mi Romi smo bili njihovi, edini in najboljši sosedi in prijatelji, ki smo stanovali sredi polj in travnikov dolgih 20  let (sedaj stoji tam kulturni center LEONA ŠTRUKLJA) in upam, da sem prav napisal? Po teh letih je novomeška občina meni in pokojnemu svaku, brez vprašanja oz. NEZAKONITO INTERNIRALA V ROMSKO NASELJE ŠMIHEL oz. Pot v gaj v znani in že porušeni skupni objekt za Rome, ki so ga postavili leta 1979. Sodedo oz. družino pokojnega Jožeta in Ano BALAŽEK  pa so čez eno leto kasneje naselili v novo hišo na Drsko, kjer še danes živi s svojo družino Duška Balažek.

Nadaljevanje:

 Zato se je naučila tudi naš materin jezik oz. romščino od A do Ž. Mnogo leta kasneje, ko je odrasla sem ji kot bivši predsednik romskega društva v Novem mestu v soglasju z mojimi člani predsedstva predlagal,  da smo jo redno zaposlili kot prvo pomočnico za pomoč šoloobveznim romskim otrokom v Beršljinski šoli in v vrtcu PIKAPOLONICA v Romsko naselje Žabjak. Vsi novomeški Romi in njihovi otroci so jo poznali, imeli radi. Na to delovno mesto je po več letih tudi napredovala…in še danes dela v šoli. Najprej sem jo predlagal za članstvo v našem društvu. Po moji pobudi so jo vabili tudi na bivšo Strokovno skupino za reševanje romske problematike pri centru za socialno delo v Novem mestu in pri bivši strokovni  komisiji za usklajevanju programov socializacije Romov v Novem mestu. …udeleževala se je razne sestanke, seje, komisije, okroglih miz, kongresov… bila je članica, podpredsednica …na lokalni in državni ravni…nazadnje je bila soglasno izvoljena kot bivša romska svetnica v občinski svet občine Novo mesto…po mojem mnenju, vednosti, znanosti, prisotnosti in še kaj bi dodal le to, da je bila NAJBOLJŠA, NAJBOLJ PRIMERNA, SPOSOBNA,  KANDIDATKA na vseh področjih pri reševanju romske problematike daleč naokoli. Zlasti pa kot bivša romska svetnica v občinskem svetu v Novem mestu. Bila je najboljša romska aktivistka…sedaj sem slišal, da je zbolela. Niti ni čudno, ker je imela ogromno obveznosti oz. dela.

Duška Balažek, želim ti čimprejšnjo okrevanje in da nadaljuješ delo, ki te najbolj veseli. Samo ne preveč in ne kot sedaj na različna mesta. To je bilo preveč za tebe…

Kočevje, 16.10.2016

Te vrstice pišem v zahvalo in v spomin na mojo najboljšo, bivšo sosedo in prijateljico, DUŠKO BALAŽEK!l

Kočevje, 16.10.2016

 

Duška Balažek je takole napisala o meni že leta: 2010

G, Podobnik, čast mi je, da sva se za trenutek ustavila in stisnila roki v KC Janez Trdina ob pričetku proslave ob Dnevu Romov. Lahko si samo želimo takih ljudi, ki nas razumejo in naš trud ter željo pa boljšem in lepšem življenju. Tudi sama poznam Rajka od kar sem na svetu, saj me je nemalo ur prepestoval in že takrat prepeval pesmi. Zelo ga cenim kot človeka, pesnika ter pisatelja, za nas je bil od nekdaj drugačen - pa ga do naših zrelejših let morda nismo prav razumeli. Danes nanj gledamo drugače in smo ponosni na njegova dela, ki ne bodo šla v pozabo in morda navdihnila še koga, da ga nekoč nasledi. Hvala tudi vam, ker ste dokazali, da ste velik človek s srcem. Na skorajšnje snidenje.

 



Dovolj mi je

DOVOLJ MI JE!

Dovolj mi je! Res, dovolj mi je Janeza Janše,Jankoviča, Bavčarja, Šrota, Zidarja… dovolj mi je ostalih politikov, dovolj mi je pokvarjenih direktorjev, dovolj mi je podkupljivih županov, dovolj mi je kradljivcih tajfunov, tudi podobnih romskih predstavnikov na lokalni in državnih ravneh …dovolj mi je, resnično! Slovenija je propadla, enostavno, zbrišimo jo iz zemljevida, pozabimo na zgodovino naroda, zaprimo vse muzeje, zažgimo vse knjige ki so kdajkoli prišle izpod rok naših pisateljev, pesnikov!

Resnično mi je dovolj pisanja člankov, dovolj mi je komentiranja, pisanja blogov, poročanja v očeh javnosti, klicanja na pomoč, pisanja prijav, pritožb, dovolj mi je borbe  za človekove pravice, revnih, onemoglih, osamljenih, trpečih, bolnih, invalidov…  dovolj mi je na odgovarjanja neumna vprašanja, ne grem se več! Dovolj sem opozarjal, dovolj sem govoril, zadeve pa se ne premaknejo! Sedimo, molčimo in čakamo! Koga čakamo, povejte mi? Odrešenika? In kdo je ta odrešenik? Een golobučni preprodajalec orožja, en očalarski pravnik, ena šivilja v kratkem krilu? Kdo hudiča je odrešenik, povejte mi, vam ga grem sam iskat in vam ga bom pripeljal, sem v Slovenijo, še v celofan vam ga bom zavil in dostavil na dom!

Samo povejte mi prosim, kdo je ta odrešenik? Vam še ni postalo jasno, da ste odrešeniki za vse težave vi sami! Vam res še ni jasno, da imate svojo usodo v svojih rokah? Ja vem, berem očitke pod besedili ki jih napišem, očitke v smislu "Še en ki samo govori in sedi za računalnikom in tipka!" Pa to ni res! Verjemite mi da ni res, čeprav se ne čutim dolžnega, da bi komerkoli razlagal o svojih podvigih in o svojih  "poštenih, pravičnih, človeških, humanih, kulturnih, ustvarjalnih, političnih participaciji Romov, akcijah« Nisem Che Guevara, nisem Fidel Castro, nisem Martin Krpan, nisem Ivan Kramberger! Nisem odgovor na vsa vaša vprašanja, še zase ne znam več v tem ponorelem svetu poskrbet!

Kdo sem? Jaz sem ti! Jaz sem tisti sosed, ki  je ostal brez hiše, ker mu je novomeška občina porušila brez soglasja oz. nezakonito…Jaz sem tisti upokojenec, ki cele dneve presedi pred blokom oz. računalnikom  in kolnem ta sistem in politike! Jaz sem tisti klošar, ki na Prešernovem trgu prosi za drobiž! Jaz sem tisti rudar, ki je ostal brez službe v Zasavju! Jaz sem tista šivilja, ki je ostala brez službe v Polzeli! Jaz sem tisti delavec, ki je ostal brez dela v Cimosu, v Svei, jaz sem tisti delavec, ki ga je direktor pripeljal na rob obstoja! Jaz sem tisti človek, ki je skočil iz devetega nadstropja! Jaz sem tista mamica, ki mora zjutraj poslati otroka lačnega v šolo! Jaz sem tista stara mama, ki je morala na banki zaprositi za kredit, da bo lahko dostojno pokopala svojega moža! Jaz sem tisti otrok, ki se na dvorišču igra s kamnom, ker mu starši ne morejo kupiti žoge! Jaz sem ti! In bolj kot se trudi izstopati, bolj sodim v kalup revščine! Ne. Ne grem se več «SUPERMENA IN ROBINA HOODA«

JA, JAZ SEM TI!!!!

Ne sprašujte me kaj storiti, ker ne vem! Revolucija? Mogoče! Krvava? Zakaj pa ne! Mirna, dostojanstvena? Mogoče nam pa na ta način uspe! Vem le to, da tako ne gre več naprej! 99,9% ljudi umira na obroke, medtem ko elita živi na veliki nogi! Dovolj mi je!!! Sprejmite odločitve, uprite se, vsak na svoj način! Vse kar vas prosim je le to, da ne molčite, da ne sedite doma pred televizorjem, da ne stokate o svojih problemih ob pivu! To je vse kar vas prosim! Bodite ponosni nase, bodite močni, trdni, trmasti, ne stojte nemo ko vidite, da se nekomu dogaja krivica!!! Lahko noč oz lep dan ti želim, ja, tebi ki to bereš!!! Deli to naprej v kakrsne koli obliki le da zaokroži med ljudi!

Kočevje, 11.10.2016

Opomba: Delno je tudi povzeto od mojega prijatelja Lojzeta Podobnika!

Vaš prijatelj:

Rajko Šajnovič

 



{ Prejšnja stran } { Stran 1 od 17 } { Naslednja stran }

Na kratko o meni

Rajko Šajnovič star 67 let. Stanujoč v Kočevju. Invalidski upokojenec. Poročen. Romski pesnik, pisatelj, prevajalec, pravljičar, svobodni umetnik in še kaj. Rad pomagam sočloveku. Rad humanitarno pomagam šoloobveznim Romskim in civilnim otrokom oz. osnovnim šolam in vsakomur, ki me prosi za mojo pomoč. Javnosti so že bila predstavljena moja številna avtorska in prevajalska dela. Doma pa imam že končana dela: "Moje nove pesmi - moje življenje, resnične romske zgodbe in pravljice, Slovenski romski slovar, otroške igrice, stripe, uganke, pesmice, številne prevedene pravljice, moja nova knjiga Biti Rom, moja resnica in še bi lahko našteval. Ne poznam pa človeka oz. sponzorja, lektorja, urednika, direktorja, tiskarno, ki bi mi pomagali, da bi tudi te pomembne in dragocene moje projekte strokovno obdelali, natisnili, predstavili? ...moja znana formula pa je: Biti pošten, prijazen, dober, pravičen, priden, šolan, izobražen, deloven, aktiven, human, ustvarjalen. Spoštujem ljudi,ki so pošteni, ki radi pomagajo sočloveku, ki vedo kaj pomeni beseda: Revščina, ki imajo srce na pravo mesto ...spoštujem ljudi, ki so onemogli, ostareli, osamljeni, žalostni, lačni, zapuščeni, pozabljeni, revni, bolni, invalidi ...rad imam Romsko kulturo in kulturo večinskega naroda ...moja znana formula je tudi: Pomagati drug drugemu po pošteni poti, skupno sodelovanje, da bi našli skupno razumevanje, spoštovanje, pomoč, rešitev, jezik in dialog. Nimam pa rad ljudi, ki sočloveka izkoriščajo, lažejo, drug drugemu kradejo, ki bi naredili vse le za lastne koristi, cilje in namene, ki bi lastnemu bratu, sestri, materi, očetu, sorodniku, najboljšemu prijatelju in še kaj: "Zlorabljali svoj delovni položaj, izkoriščali, naredili kaznivo dejanje: goljufije, tatvine, kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin, hladni in diskriminatorni odnos, korupcijo in še kaj. Ta politika mi ni všeč, ki se dela danes v naši preljubi Slovenski državi ali Domovini s strani mnoge Slovensko civilno družbo in tudi med mnogimi pristojnimi romskimi predstavniki v Sloveniji ...pa naj mi moji bralci in prijatelji ne zamerijo. Takšni smo pač resnični pesniki, pisatelji ...tudi med Romi. A nas je žal toliko, da nas lahko znajo prešteti na prste ene roke celo nepismeni Rom ali njihov otrok. Jaz sem Slovenski Rom in velik človek je v meni, CIGANU! Vaš prijatelj: Rajko Šajnovič
sajnovicBrajdic.eDnevnik.si

«  december 2016  »
pontorsrepetsobned
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
262728293031 

Na prvo stran
Osebna stran
Arhiv sporočil
Kaj pišejo moji prijatelji
Foto album

Zanimive strani


Kategorije

2. "SO PE KAVA KERI ROMENCA" (Kaj se to dogaja z Romi)

Najnovejša sporočila

Moj spomin na Zofko
Zdravstveno varstvo Romov
KDO SMO? OD KOD SMO? ČIGAVI SMO? - ROMI
KDO SMO? OD KOD SMO? ČIGAVI SMO? - ROMI
BITI IN NE IMETI - 38. LETNI ROMSKI AKTIVIST

Moji prijatelji

Kleopatra
darja1
klotilda
lea199
malayka
mathea
morskadeklica
odsrcadosrca
Rika
vvooodnarka
ZB
orhideja
svilan
ton
Babica
pravakala
jurson
manu
ink164




Število zadetkov: 739243
Avtor vsebine tega eDnevnika je sajnovicBrajdic.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik