Moj eDnevnik

Mala slaščičarska šola

No leto 2008 je tukaj, jaz pa sem pričela na veliko preizkušat razne sladice.
Enkrat so dobre, drugič spet ne, ampak dobila sem nekakšno veselje, da preizkušam.
No začelo se je z novim letom in najprej je bila na vrsti orehova potica .
No naj vam malo pocedim sline. Pri meni se ne cedijo več, ko se pogledam, ampak

ugotavljam, da vzhajam kot potica .

No potem so bile na vrsti "brizgane školjke" , uf kako sem se namučila z brizganjem ... piše v receptu,
da jih daš v vrečko in stiskaš, pa ni šlo, pa sem gledala maso in razbijala svoje možgančke, kako in kaj. Pa sem se spomnila, da bi nekje morala obstajati v stanovanju mašina za piškote. Ko sem jo končno našla, sem testo nekako zbasalo vanjo, nastavka ni bilo primernega, pa ni in ni šlo. Uf kakšne kletvice so padale zraven. Potem sem našla veliko injekcijo in sem zbasala vse notri in porabila sem vso moč, ki jo imam. Roka me je tako bolela, da nisem vedla, al naj vse skupaj vržem v smeti ali .... . Kot vidite mi je ratalo, ampak po moje prvič in zadnjič.


No potem so prišle na vrsto cimetove zvezdice. Z razliko od prejšnji piškotov, so bile ti lepo mehki, ampak težava se je pojavila pri valjanju, ker je bilo testo mehko . Sem vzela kupček pa zvaljala in je prišlo kakšnih 6 piškotov ven, pa spet testo nazaj v kupček pa malo zamesit, pa spet valjat, pa mesit pa valjat, pa mesit, pa valjat in rezultat je tukaj.


Po novem letu pa je prišla na vrsto še pijana nevesta. Od nje nisem bila pijana, bi bilo bolje, da bi rum popila, ker okus pijane neveste mi ni ustrezal.


Včeraj pa sem naredila še kremšnite, ampak teh pa nisem poslikala. No saj dobre so bile, ampak videz ni bil za javno objavo. Drugič.....

Ja če bi moja mami to vidla bi bila najsrečnejša mami na celem svetu, ampak ona me ne more več hvalit, lahko pa me vi....


BORIS NOVKOVIČ




 



Saj vem, eni me boste pljuval, eni ne, ker ga rada poslušam, pa saj je vseeno, vsak ima svoj okus, men je pa res hud. Mi je prav žal za vas, ki ga ne marate, ampak jaz ga poslušam že od rojstnih let in me prav umiri al pa vpliva glih kontra na mene, da se prepustim otožnosti. Kakor kdaj.  Spomni me na tista breskrbna nora leta...... . Ampak o tem še ne danes, ker ... vau, saj me je kar sram . Ampak spomini pa so ostali takšni in drugačni. Lepi in žalostni, predvsem pa divji.


Poslušanje/ogled datoteke ()    
(ružo snena)






JURČKI

10:26, 22. 06. 2007 .. Objavljeno v NARAVA .. 1 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Juhu, pa so tu. Vam moram povedat, da ko zagledam tole

                                                              

mi kar srce poskoč.  Pozabim na vse možne strahove (klopi, medvedi, pa še kdo bi se našel) in že letim v gozd. Če bil lahko, bi jih še ponoč nabirala. Pa ko bi ji vsaj tako rada jedla, kot jih nabiram. Ne, sploh ne, ampak ko hodiš po gozdu, pa ko zagledaš tisto glavco (no, no, da ne bi kdo kaj druzba mislil) - jurčkovo, kako "špega" izpod listov, kar stopim se. Zvečer ko zaprem oči, takoj se mi prikaže pred očmi.

In hvala bogu, vikend je pred nami in že komaj čakam jutrišnji dan, se že vidim, kako bom zjutraj pristala v gozdu.

                                                 
 



IZKUŠNJE

Ko sem prebrala tekst od Vlaste Nussdorfer sem ugotovila, da že dolgo nisem prebrala nekaj tako resničnega, nekaj takoj lepega.

Koliko izkušenj je sploh potrebno, da nekdo velja za izkušenega? Je potrebna tudi negativna izkušnja, da ceniš pozitivno? Se da prehitevati po desni ali velja obvezna smer?


O izkušnjah je bilo napisanih veliko misli in lepih pregovorov, pa jih poglejmo nekaj:

Izkušnja je vsota naših razočaranj.       /Emile Augier/

Večina ljudi svojim napakam reče izkušnje.       /Oscar Wilde/

Izkušnja je dobro zdravilo, le da zmeraj pride, ko bolezen že mine.      /Nemški/

Kdor zaupa svojo glavo neizkušenemu brivcu, mora imeti v žepu veliko vate.   Turški/


Če pogledamo nekaj razpisov za različna delovna mesta, ugotovimo, da se med pogoji, poleg izobrazbe, znanja jezikov, računalništva, ... zahtevajo tudi delovne izkušnje; najmanj tri, pet ali celo več let. Iščem razpis, kjer bi rabili povsem neizkušenega, torej začetnika. Pa ga ne najdem, razen za pripravnike, kjer pa kandidati v svojem c.v. zapišejo vsaj pol strani izkušenj, ki so si jih nabrali med ali po zaključenem študiju.

Včasih jih nismo imeli, danes je dobro, če delaš karkoli, samo, da delaš in si vestno zapisuješ vse; raziskave, volonterska dela, udeležbo v dobrodelnosti, pa še kaj. Malo jih je, ki počitnice preživijo v brezdelju. Če jim zaradi preživetja in študentskega življenja ni potrebno delati, ker jih preživljajo starši, štipendije, ... potem vsaj potujejo in si nabirajo tovrstne izkušnje. Pravijo, da je študentsko življenje najlepše in če le imaš kaj cvenka, si privoščiš izkušnje potovanj. Bližnje in daljne dežele, ljudje in njihovi običaji, jeziki in kulture, vse z enim ciljem: da izveš, vidiš in spoznaš čim več.

Ko sem ob razglasitvi Sončne osebnosti leta spoznala Mateja Sedmaka, peacehikerja, mi je podaril knjigo Okoli zemlje brez denarja. Opisal je svet in doživetja na svojih potovanjih okoli sveta ter zatrdil, da je vse v knjigi resnično. Leto dni je potoval praktično brez prtljage; sam, peš, na štop, z letali, vlaki, kolesi, ladjami, motorji, z vozovi z vpreženimi voli, s kamelo in predsedniško limuzino. Spal je povsod, v hotelu za 500 $ na noč, pa tudi pod milim nebom, jedel hrano, ki so mu jo podarili ulični prodajalci, pa tudi v najbolj luksuzni restavraciji s pogledom na večerni Tokio. Včasih je prosil, včasih dajal in na koncu prekršil svoj najbolj trdovraten princip, saj je klical očeta in ga prosil, če mu pošlje denar za povratek. Razmišljam o hrabrem dejanju mladega fanta, ki lahko živi od izkušenj ali pa tudi ne.

Premišljujem ali te je morda celo bolj strah življenja, potem ko ga izkusiš v veličini in bedi, ko spoznaš dobro in slabo, ko veš, da so ljudje, ki imajo vse in tisti, ki nimajo ničesar. Ko dobiš znanje, pa nimaš prave moči, da bi svet spremenil, da bi porazdelil bogastvo, da bi imeli vsi nekaj in še vedno nekateri skoraj vse, tistih, ki ne bi imeli ničesar, pa ne bi bilo, ali pa vsaj zelo malo. Je to utopija?

Premišljujem o sebi, svojem življenju in delu, o izkušnjah, ki sem si jih nabrala v tridesetih letih tu, na tožilstvu, pa tudi izven njega. Če mi je za čem žal, mi je za tem, da vsega tega nisem vedela in znala pred davnimi leti. Življenje bi morda zastavila drugače. A, kako le, če so zanj potrebne določene izkušnje? Tudi, če bi mi o tem kdo pripovedoval, morda ne bi verjela. Zato razumem tiste, ki morajo sami hoditi po poti življenja, okusiti dobro in zlo, da se opečejo in ob opeklinah učijo.

In vendar je vredno poslušati ljudi s srebrom v laseh, tu in tam celo vijaki v telesu. Težko jim slediš, misliš, da kar bruhajo svoje izkušnje, da se tebi to ne bo zgodilo, ker si drugačen, ker jih je povozil čas, ker preprosto to, kar pripovedujejo, sploh ne more biti res. In vendar sem tako mislila včasih. Sedaj pa vem, da je tu nekje resnica. Slišati jo je potrebno z leve in desne, dodati kanček svojih izkušenj in previdneje stopiti v jutrišnji dan.

Govorim o morda najbolj trpki izkušnji, ki absolutno ni le moja, pač pa se za dan za dnem dogaja številnim.

Gre za obraze, obnašanja, odzive ljudi, ki so ti danes pripravljeni gledati v oči, se ti nasmehniti, te hvaliti, ker si nekdo, nekaj, jutri pa, ko te bo morda oplazila nesreča, ko boš zbolel in ostal doma, ko ne boš več to kar si bil, bodo zlahka pozabili nate.

Premišljujem o ljudeh, ki so zaznamovali naš svet, tudi domovino, ki jih je življenjska pot vodila počasi ali strmo, na položaje, mesta, tja, visoko, kamor uspe le malokomu. Klanjal se jim je protokol, vozili so jih jekleni ptiči in limuzine, nekatere še vedno, pričakali so jih, celo z državniškimi častmi, jedli so s princi, kralji in kraljicami, pa predsedniki in poglavarji. Že danes pa marsikdo razmišlja ali je še vredno z njimi govoriti saj niso in ne bodo več to kar so bili.

Zato je to zelo pomembno spoznanje. Da si nikoli ne ustvarjaš iluzij, da ti položaj lahko prinese prijatelje. To so le ljudje, ki ti hitijo nasproti in te upoštevajo, vabijo povsod, zaradi tega kar tisti hip si. Ko to mine, te morda niti ne bodo želeli poznati, imel boš občutek, da rabijo očala, da so celo »oslepeli«.

Zato imej rad družino in najbljižje, pa še nekaj pravih prijateljev, ki so bili, so in bodo s teboj, tudi, ko ti bo denar pritekal zadnjega dne v mesecu iz pokojninske blagajne. Med ljudmi okoli sebe spoznavaj tiste, ki so Ljudje z veliko začetnico, ker nosijo poštenost in plemenitost v srcu, ker niso koristoljubni in cenijo človeka zaradi njegovih lastnosti in ne položaja. Tudi taki zagotovo so. Poznam jih veliko.

Sama se tega dobro zavedam, zato delam predvsem dobra dela, za katera ne rabim spomenika. Prepričana pa sem, ker se je to v preteklosti že velikokrat zgodilo, da bodo vsi, ki slabo mislijo, želijo in hočejo, vse to kot bumerang dobili nazaj. Mnogi so že.

To je torej moja največja izkušnja, ki vam jo z veseljem predajam, takole za pokušino, več pa kdaj drugič. Skoraj zagotovo!


Vlasta Nussdorfer
,
višja državna tožilka na Vrhovnem državnem tožilstvu RS,
generalna sekretarka Belega obroča Slovenije

STRAH

Nekje sem prebrala, da obstajata le dve glavni in prevladujoči čustvi, ki zaznamujeta človeka. Strah in ljubezen. Kmalu ugotovimo, da ni naše življenje nič drugega, kot zaporedje problemov, majhnih, velikih, nepomembnih ali zelo pomembnih, ki čakajo na to, da se jih lotimo in jih rešimo, kot kakšno skrivnostno uganko.

In jaz danes čakam, čakam vsa v strahu, da bom zavrtela številko in izvedela, kakšen je izvid. In že pletem naprej... kaj če bo to, kaj če bo uno, kaj in nešteto kajev. Namesto da bi upoštevala zgoraj napisano, da se je potrebno s problemom soočit in ga rešit. ... in kaj potem, če mogoče ne bom nikoli občutila, kaj pomeni biti mati, kaj pomeni držati tisto majhno štručko... Saj pravijo, da je vse za nekaj dobro...  Pa saj to ne bo pomenilo konec sveta. Saj se lahko veselim tudi drugih majhnih stvari. Saj sem tako in tako že dosti stara in konec koncev se moja biološka ura izteka.

Še malo, še malo pa bom izvedela.....

.... na žalost vaših izvidov še ni, pokličite naslednji četrtek.... No pa vsaj ne bodo prazniki pokvarjeni. 


POMLAD

.... zdaj aprilske trave že šumijo,
metulj rumeni tam leti,
zvečer oblaki nežno bdijo,
pomlad v cvetju spet kipi...

.


PRVI TEKST

No pa mi je uspelo, odpreti nekaj novega. Tako kot v življenju odpiram vsak dan list za listom, tako bom tukaj puščala delček svojega življenja. Bodo dnevi, ko bom na tej strani našla svoje edino pribežališče, bodo dnevi, ko se bom tukaj pošteno nasmejala in vse skupaj na koncu povezala v neko celoto. Vsem, ki boste tukaj puščali delček svojega življenja, se že zdaj zahvaljujem. Velikokrat te takšni pogovori rešijo iz neke čudne otopelosti. Svet ponovno vidiš z drugačnimi očmi, nekje daleč zagledaš svetlobo, ki ti daje upanje.

 

 



Na kratko o meni

Bodite hvaležni za svojo priložnost živeti polno, da okusite vsak trenutek in ne pustite, da dragoceni čas beži mimo vas.
samantha.eDnevnik.si

«  december 2017  »
pontorsrepetsobned
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728293031

Na prvo stran mojega eDnevnika
Osebna stran
Arhiv sporočil
Sporočila mojih prijateljev
Moj foto album

Kategorije

KUHARSKE DOBROTE
NARAVA

Najnovejša sporočila

Mala slaščičarska šola
BORIS NOVKOVIČ
JURČKI
IZKUŠNJE
STRAH

Moji prijatelji

alesmaister

Zanimive strani

wrienn




Število zadetkov: 33015
Avtor vsebine tega eDnevnika je samantha.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik