Na prvo stran eDnevnika
Šaška | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Romantika po 23-ih letih!
{ 10:01:00, četrtek, 22. november 2007 }
{ 3 komentarji }
{ Stalna povezava } { Obvesti prijatelja o tem sporočilu }
Včeraj zvečer, ko je slučajno Jaka zaspal še pred nama in midva s
Tomažem leživa na kavču v dnevni sobi, naenkrat začutim Tomaževo roko
na svojih ramenih. Počasi me podrgne z dlanjo in jaz zamomljam “Mmmmm”
pravzaprav zapredem, kot mucka. Roka zleze k nogam in jaz “Kako paše!!” In roka se ustavi. Jaz vprašam: “In zakaj si prenehal?” On pa: “Ker sem končno našel daljinec za TV” Še sreča, da Tomaž ne bere mojega bloga, ker bi me drugače dal iz kože. Trenutno stanje duha: hecam se Za kaj sem hvaležna danes?
{ 01:00:00, ponedeljek, 19. november 2007 }
{ 0 komentarji }
{ Stalna povezava } { Obvesti prijatelja o tem sporočilu }
18. november se počasi pregiba v 19., jaz poslušam glasbo Michael Buble-ja in tipkam po računalniku. Že dolgo nisem nič napisala na e-dnevniku .... ne vem ... ni pravega časa, se nekako trudim, da vsaj na svoj glavni blog pišem skorajda vsak dan.Danes pogledam in opazim sporočilo Kaise, naj napišem post o tem, za kar sem hvaležna. Hmmm?? Hvaležna sem, da živim. Pika. Vsak dan mi prinese nekaj novega, zanimivega in resnično sem za vsakič, ko se zbudim v novo jutro, vesela možnosti, da živim, da poljubim moža, svojega sina in ......... karkoli že ..... vsak dan je lep. Tudi tako se dela kariera
{ 14:20:00, ponedeljek, 15. oktober 2007 }
{ 0 komentarji }
{ Stalna povezava } { Obvesti prijatelja o tem sporočilu }
   Tole slikico je na svojem blogu že pred nekaj meseci objavila Val. Danes sem se spomnila nanjo ... ne, ne na Val, na slikico  ... Ne vem zakaj ... morda zato, ker sem imela včeraj rojstni dan in takrat kdo od kolegov poskuša vstopati tudi na tak način.  Moja le ni tako velika 
Trenutno stanje duha: ne vem zakaj, ampak malce depresivno Išče se dober šef!
{ 19:40:00, nedelja, 7. oktober 2007 }
{ 0 komentarji }
{ Stalna povezava } { Obvesti prijatelja o tem sporočilu }
Takšnega oglasa najbrž ni mogoče videti, čeprav je po mojem mnenju ravno to tisto, kar bi moral imeti v mislih vsak, ki išče novo zaposlitev. Ne, jaz ne iščem šefa. Šefa imam, že dvanajst let istega in z njim sem prav zadovoljna. Kaj pa naj bom drugega?! Sama vedno pravim, da če mi kaj ni všeč, je to treba zamenjati. Šefa pač ne moreš odpustiti Moj šef je američan, eno leto starejši, v firmi dela tudi njegova žena …. tudi naših let, Avstrijka. Super ženska, z njo se razumem še bolje kot z njim, ja, evropejci se pri določenih zadevah še vedno hitreje ujamemo Ste opazili, da pišem predvsem o “človeški” plati? Ta pri meni šteje več, kot znanje. Kljub temu pa drži tudi to, da sta oba eksperta svojega področja in delu zelo predana. Veliko sem se naučila od njiju. Ob mojih začetkih sta oba živela in poslovala na naši izpostavi na Dunaju, kasneje sta se s celotno pisarno selila v Anglijo, sedaj pa že nekaj let živijo in delujejo iz ZDA. Komuniciramo preko mailov, telefonov, od časa do časa pa se tudi osebno srečamo. Nekoč je bilo tako, da je bilo do Dunaja 4 ure vožnje in maili še niso bili prav močno razširjeni, danes je tako, da nas loči časovna razlika, veliko dela, različna področja dela, veliko že pridobljenega znanja in posledična samostojnost ….in srečamo se morda le še enkrat na 2 leti, govorimo 3x do 5x letno, maile pa si pošiljamo bolj kot ne le še informativno (dodajmo se v okence CC). Super, kajne? Nihče mi ne Jaz potrebujem Šefa! Je čas, da dam oglas pod IŠČE SE DOBER ŠEF, kajti moj je DOBER, samo ne vem več, če je ŠEF? Trenutno stanje duha: jutri je služba .. kako torej?! Sem jaz predebela ali so obleke premajhne?
{ 20:07:00, nedelja, 30. september 2007 }
{ 10 komentarji }
{ Stalna povezava } { Obvesti prijatelja o tem sporočilu }
Zadnjič me prijatelj, ki bere moj blog o hujšanju vpraša, zakaj sem tako obsedena s temi kilogrami, saj da za svoja leta čist’ v redu zgledam. O tistem “za svoja leta” bomo še debatirali …oja, bo prišel na mojo mino Zakaj sem res stalno obsedena s tem hujšanjem?
In tukaj pridemo do srčice problema! Ne vem kako je z vami, vendar jaz po večini svojih nakupovalnih pohodov, domov odhajam depresivna. Ne moja višina, ne moja širina ne predstavlja kakšnih ekstremnih odstopanj od slovenskega povprečja (čeprav sta obe obrnjeni navzgor :) ) vendar po mojih trgovinskih pohodih sodeč, kaže, da sem “težkokategornik” Ko pridem v trgovino z oblačili najprej preletim vse obešeno in razstavljeno ….majice, ki bi jih načeloma lahko postavili kar na otroški oddelek tako ali tako ne pridejo v poštev, hlače z nizkimi pasovi, oh, ja …morda 20 let nazaj, obleke, no morda …. prebrskam med obešalniki in sploh ne gledam modele, ker lahko postanem slabe volje. Najprej pregledam le etikete in išem številko L. Tudi L ne nabavljajo v enormnih količinah, najbrž sklepajo, da vse težkokategornice sedimo doma pred hladilnikom in TV-jem in v ta namen ne potrebujemo drugega, kot močno razvlečeno 10 let staro trenerko. V redkih primerih pa mi le uspe najti kakšen komad oblačila tudi v številki L. Super! Malce res pogledam, če nima ravno nabranih rokavčkov in kupa volančkov, saj si pri moji Rezultat? Vse je narejeno kvečjemu za na moj NOS, sicer pa z vsakim novim poskusom, moj nos postaja vse daljši, zato obleke tudi na nos ne pašejo več Zadnjič sem bila v Bershki. Saj se hecajo!!! To morate videti! V rokah sem držala pajkice številka L in se čudila. Morda pa so zamešali pošiljko in k nam poslali otroško kolekcijo! In potem se nekateri sprašujejo zakaj je toliko mladih deklet anoreksičnih?!!! Trenutno stanje duha: ja, ravno povečerjala sem!! :) Nizkoproračunski avio prevozniki
{ 11:45:00, torek, 11. september 2007 }
{ 3 komentarji }
{ Stalna povezava } { Obvesti prijatelja o tem sporočilu }
Nimam strahu pred letenjem, čeprav moram priznati, da vseeno pred vsakim poletom malce pomislim, kaj pa če ......... in da razdalje na stari celini raje premagujem preko trdnih tal, s svojim avtom, kamor lahko vedno nakopičim poljubno količino krame in kupa nepotrebnih stvari in mi ni treba vsako stekleničko 5x preobrniti, preden se dokončno odločim, da jo resnično potrebujem.Moj Tomaž je bolj varčne narave in čeprav kar veliko “zapravimo” na raznih izletih in potovanjih, je vsako od njih vedno predmet težke diskusije in preračunavanja ter končne odločitve glede na “price performance”. Pred tednom dni smo se vrnili iz Berlina. Službena pot za Tomaža in zame, Jaka pa je bil ravno še na počitnicah, zato sva ga povlekla s seboj. Planirali smo pot z avtom, vendar se v zadnji minuti odločili, da bi se morda raje ognili gužvam na nemških cestah in tako rezervirali let preko nizkoproračunske letalske družbe. Intersky. Nikoli slišala in bila zelo pozitivno presenečena. O tem sem pisala na svojem drugem blogu, zato se ne bom še tukaj ponavljala, tukaj pa bom raje zapisala svojo negativno izkušnjo z drugim, bolj znanim prevoznikom, ki smo ga uporabili za let v London za prvomajske počitnice. Prepričana sem, da takrat odločitev sploh ne bi padla na London, če nas ne bi zmedla in na to navedla dobra marketinška poteza tega nizko proračunskega letalskega prevoznika. In po eni strani sem jim za to celo hvaležna. Najprej je nateg že informacija, ki jo ponavadi objavljajo takšni prevozniki na jumbo plakatih, da let stane le 1€ ali celo celih 10€. Tukaj seveda nihče ne laže, saj je to popolna resnica, le da nihče na jumbo plakatu ne objavlja, da je tukaj še to in to in ono in še najmanj 200 malenkosti, ki jih je težko ovrednotiti. Nas Gerčarje, ki se na marketing kao spoznamo, takšne reklame ponavadi niso prepričale. Nikoli. Za tiste praznike pa mi je prijateljica, ki mi je tole predlagala, sicer povedala "pravo" ceno, ceno z davkom in prispevki za letališče, ki navadno znesejo več, kot sama cena letalske vozovnice pa vendar to še vedno ni bilo vse. Saj to pa ni tako drago, sem si mislila takrat in bila tisti trenutek pečena. S Tomažem sva se zedinila, da gremo v London, o tem povedala še Jaki in …. sledila je konkretna prijava preko interneta. Že na samem spletu ti pulijo dodatne €. Vsak potnik MORA imeti prtljago, kajti program te ne izpusti, dokler ne izbereš količino prtljage na vsakega potnika. Pri nas Gerčarjih imamo navado, da vse strpamo v en sam večji kovček, ki ga lahko po velemstnih ulicah in postajah vleče le naš Tomaž. Mi smo takrat prijavili le prtljago za Tomaža in s tem dodali 12€ ter 2x po nič prtljage torej še 2×6€ in vse skupaj znese 24€, kar pri takoooooo strašansko nizkih cenah vozovnic ni zanemarljivo, kajne? Še dobro, da se mi je bralo drobnega tiska in navodil in sem še pred potjo opazila, da so kilažo ene prtljage brez dodatnega doplačila (ki je mimogrede odiralski) znižali …ali pa je pri tem prevozniku že od vedno tako nenormalno nizka??! 15kg je dovoljeno za enega in povem vam, da ob strogih pravilih, ko moraš vso tekočo kozmetiko in pijačo prenašati le še v kovčkih, ta kaj hitro naraste. Naj sedaj zamenjam zadevo in prijavljam dodatno prtljago še za enega? Plačam novih 12€? Grem po nakupih in kupim 2 nova manjša kovčka? Ob sprotnem tehtanju naše prtljage, mi je doma uspelo vse zadeve zapakirati v en sam kovček. Bravo jaz! Drugega miceno mičkenega, takšnega na kolesih , bolj za afnanje, kot kaj drugega, kamor pospravimo knjige in kakšne revije ter fotoaparat, pa smo vzeli s seboj na letalo. Dodati je potrebno tudi plačilo bencina do Celovca, sreča, da doletališča vodijo lokalne ceste in nam ni bilo potrebno dokupiti Vingete, pa parkirnino na Celovškem parkingu, ki je sicer blizu tej na Brniku ..ups Pučniku, vendar pa priznajmo, da se na Brniku ...ups Pučniku ..vedno lažje znajdemo in za več dnevno potovanje raje najamemo taksi ali “ata-transport”. Kava, voda in sokovi, ki si jih ob več kot enournem čakanju (saj na takšno daljavo raje kreneš z malce več časovne rezerve) moraš privoščiti, so tam več kot enkrat dražji. Tudi na letalu ni nič zastonj in skoraj nujno moraš vsaj otroku kupiti kakšno pijačo. Cena Coca-Cole v plastenki se ti nekako zdi sprejemljiva, dokler ne vidiš, da je plastenka velika le 1,5 dcl No, zelo zanimivo postane, ko priletiš na letališče v Stanstead. Ostali dve letališči sta z Londonom povezani s podzemno in hkrati z nakupom vozovnice za transport do željenega hotela, plačaš že tudi vozovnico za kasnejše raziskovanje mesta. Tukaj je najprej na vrsti vlak od Stansteada do podzemne železnice. Povratna karta je 25funtov na osebo …kar je s popustom za otroka in preračunano v €, znese skoraj dodatnih 100€. Ja, ja, če si zadeve vajen kupiš vozovnico za 20funtov kar na letalu. Ampak tam ne nudijo vozovnic za otroke, tako da ti čakanje v vrsti ni prihranjeno In če računam, da smo 2x plačali prenočišče le zato, ker so leti narejeni tako da v London letiš pozno popoldne in iz Londona dopoldne, potem počasi pričenjam početi ravno to, kar najbolj sovražim; strinjati se s Tomažem Ja, letalo ima skoraj praviloma vedno zamudo, poleg tega smo se z vlakom do Londona cijazili uro in pol (čeprav naj bi bila po urniku vožnja dolga le 45 minut), prestopanje iz letala na vlak iz vlaka na podzemno in še tam nekajkrat sem in tja, nam je vzelo toliko časa, da smo do hotela prišli ob 10h zvečer. Seveda smo takoj zatem odšli le še v posteljo. In nazaj grede podobna zgodba, le da je bil tokrat vlak hitrejši, zato pa letalo mnogo počasnejše in postopki na angleškem letališču neverjetno počasni. Iz hotela smo krenili ob 9:30 brez zajtrka (mimogrede bil je opcija z doplačilom 7 funtov (10€) in to skrajno neokusen že naložen na krožniku Na srečo smo imeli vsaj možnost ustaviti se v Mcdonaldsu, kjer je vsaj Jaka nekaj prigriznil, midva sva uspela popiti kavo, Tomaž pa je med McDonalsom skočil v trgovino po sendviče …vse ostalo je bilo skakanje od šalterja do šalterja, čakanje v vrstah in na koncu še predolgo letenje. V Ljubljano smo prispeli ob pol osmih zvečer, lačni in žejni. Pa naj mi še kdo reče, da so nizkoproračunski leti poceni! Aja, naj vas opozorim, da cariniki v Stansteadu komplicirajo v nulo. Vsak potnik lahko prestopi carino le z ENIM kosom prtljage. Govorimo o torbi, ali denarnici, ruzaku …kar koli že. V našem primeru se je zadeva zakomplicirala, ker smo imeli tisti že zgoraj omenjeni kovček na koleščkih, na ramenih sem jaz imela osebno torbico, Tomaž tudi eno taško z dokumenti, Jaka pa žogo, ki jo je moral imeti, ko smo obiskali nogometno igrišče Chelsea. Torej 4 kosi in trije ljudje. Šele tlačenje žoge in moje torbe v eno samo večjo taško, je zadostilo normativom in uspeli smo se prebiti preko ene stopnice angleških komplikacij. Skoraj so me prepričali, da z nizkoproračunci ne bom več letela. No, sreča, da je naš Tomaž trmast ...in varčen ...no skop je pregrda beseda za moža, kajne Trenutno stanje duha: čakajoče ... delam v Portorožu in moje delo je čakanje ... oooooh Linkajte!
{ 22:29:00, sreda, 5. september 2007 }
{ 0 komentarji }
{ Stalna povezava } { Obvesti prijatelja o tem sporočilu }
Trenutno stanje duha: baje dobro, ker so naši premagali Francoze { Prejšnja stran } { Stran 1 od 7 } { Naslednja stran } |
Število zadetkov: 33574 VSE "naše" strani     O meniSentimentalna, kritična, kolerična, nežna, romantična, večna optimistka, hči, mama, žena, delavka, šef, prijateljica, navdušena filmomanka, pogosto nestrpna, hitra, opravljiva, vesela, debela ....no občasno ...ampak se rima, vedno polna novih idej, entuzijazma, včasih popolnoma podrta, vendar se hitro poberem ...skratka Saša Saska.eDnevnik.si Moje povezaveDomovOsebna stran Arhiv sporočil Sporočila mojih prijateljev Nova sporočilaRomantika po 23-ih letih!Za kaj sem hvaležna danes? Tudi tako se dela kariera Išče se dober šef! Sem jaz predebela ali so obleke premajhne? Moji prijateljiHerrCthorin razkritOdkrito mezicar007 prince129 tamarcka desiree mv orhideja RazbOjniK zloba77 simpatizerka becelica IscemMoza sheehs puncka teena001 cebela25 eUssatka Kaisa shade Dopisovalec tai fetis ata zalcy BINCI tedi dollores sasska KategorijePametujemPimpam blog
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||||
, lahko pa si vedno poiščeš boljšega!
.Oba sta preprosta, prijazna, strpna, vedno pomnita rojstne dneve, bili smo že v njihovem domu, tudi naš 
.... in da smo tokrat ponovno poizkusili. Povem vam, Intersky in let Graz-Berlin je popolnoma druga zgodba, vredna svojega denarja.
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-08 eDnevnik |