3. 03. 2008 - Srečanje s Hudičevim grabnom |
Včeraj je bil lep dan, kot zanačašč za kakšen daljši sprehod. Energijo,
ki me je vlekla ven, sem začutila že v trenutku, ko sem se zbudila
(običajno najprej začutim: A) da me bolijo noge od treninga B) da bi
naprej spala), zato sem fantu predlagala izlet. Odločila sva se za
Celjsko kočo, in secer za pot preko Hudičevega grabna. On to pot pozna
že od majhnega in mu je bila super ideja, meni se je pa zamisel zdela
tudi ok. In sva šla. Najprej seveda v trgovino po malico za na pot,
potem pa v Celje.
Začela
sva pod Celjskim gradom, kmalu sva našla prave merkacije in se podala
proti temu Hudičevemu grabnu. Najprej je bilo zabavno, lepo... vse
polno je bilo zvončkov...
Potem
mi je pa počasi postajalo jasno, zakaj se grapa imenuje Hudičev graben.
Potok je zelo ozko vrezan verjetno več kot 100 metrov (se mi da karte
iskat in plastnic štet) v apnenec.
Na trenutke je graben tako ozek, da je potrebno hodit po klinih. Najprej je še šlo:
Tukaj se pa pojavi problem. Evo ga:
in
(Na sliki sploh ni videti tako, kot je v resnici.)
Js
še nikoli nisem hodila po klinih, moje ravnotežje ni zavidanja vredno
in niti malo mi ni prijetno tvegati. Adrenalina ne maram. Prvi klini so
šli, bili so le malo nad potokom. Potem pa se prikaže ožina, samo potok
in stena, klini okoli 1,5-2 metra nad potokom. Ojoj, vsa nesrečna sem
gledala to čudo. Fant je to preskakljal kot za šalo, js sem pa komaj
zbrala pogum za prvi klin. Nekje na pol poti nisem mogla več premikat
nog. Tako grozno je bilo. Možgani so ukazali nogam, da ne gre več
naprej, da bom ostala tam na tistih klinih nad potokom. Po pregovarjanu
sem le naredila usodni korak naprej... in preživela. Nekako mi je
uspelo prehoditi najhujši del. Potem je sledila še ena serija klinov,
ampak ni bilo tako hudo, oziroma sem se sama prepričala, da ni tako
hudo... Če bi prej vedela, kaj me čaka v hudičevem grabnu, me ne bi
nihče spravil noter. Saj mogoče komu ni tako grozno, ampak js nisem za
takšne podvige.
Ko
je bil ta graben premagan je sledila še hoja do Celjske koče,
nastavljanje soncu na vrhu in spust dol po drugi poti (po tistih klinih
ne grem več). Drugi del poti ni bil tako razburljiv, mojo pozornost je
pritegnila le ena slepa dolina s požiralnikom ter ena napol zasipana in
splanirana vrtača. In pa zelo le pogled na Celjski grad.
Če
bi zjutraj vedela, kaj me čaka.... bi pošteno premislila in verjetno
izbrala kaj drugega. Ampak baje sem zdaj zrela za visokogorje. Mladi
planinci imajo to za test v 4. razredu OŠ.
Trenutno stanje duha: še kar |
| 4 Komentarji :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu |
29. 02. 2008 - Divjaki na cesti |
Nikoli nisem imela namena pisat o voznikih na naših cestah, ker se mi zdi, da je tega že toliko napisanega, da brezveze še sploh omenjat...
Potem se pa peljem danes v trgovino in se približujem križišču po prednosti cesti... Vidim da zavija iz stranske na glavno cesto eden tovornjak, za njim se vsili še avto, že za tega sem se pripravila, da bom zabremzala in malo zmanjšla hitrost, če se bo tovornjak dolgo obiral v križišču, ampak je šlo. Potem pa čisto po nepotrebnem na glavno cesto zavije še en avto. Ne vem, če ni nič pogledal, me je spregledal ali kaj... še dobro, da sem že prej precej zmanjšala hitrost zadari avta za tovornjakom, sicer ne vem, če bi mi uspelo ustavit pol metra pred avtom. Še dobro, da ni bilo nikogar za mano, drugače bi lahko izbirala, kje želim stolčen avto. Zadaj ali spredaj? In potem sem ga gledala, moški nekje od 45-50 let, na obrazu ni imel nobenega izraza, ledeno mrtev, brezizrazen obraz. Se sprašujem, ali je bil v šoku, ker me je spregledal, ali se je pa samo delal, da je popolnoma normalno, da izsiljuješ in drugi zaradi tebe bremzajo.
Šele potem, ko sem se odpeljala naprej, je to prišlo za mano.. zavedanje, da bi lahko bil trk. Sicer bi bila samo stolčena pločevina, ampak vseeno ni prijetno. V trgovini sem potem pol stvari pozabila kupit.
Pa to sploh ni osamljen primer. Zadnjič se mi je zgodilo, da sem imela v križišču rumeno puščico za zavijanje levo, že skoraj speljem in potem pridivja eden naravnost, čeprav je že imel rdečo (sicer js ne bi imela rumene). Ampak to še ni bilo dosti, za prvim v rdečo zapelje še drugi. To je bil tudi šok. Da pri pravilni luči ne smeš speljat.
Poseben primer je bil pa divjak prek kakšnim mesecem. Zavijam na glavno (levo), on je bil še dovolj vstran (na pasu, če bi zavijala desno) za varno zavijanje, ko me vidi, kaj mislim, pa gasa in me je potem napadal tako, da je zapeljal na moj pas, ko sem ga dosegla in se peljala po njem.
Enkrat sem imela eno zanimivo dogodivščino na avtocesti. Prehitela sem enema mislim da malo predelanega jugota in potem mi ta ni dal miru do izvoza. Cel čas me je prehiteval ali po desni ali po levi... pravi psiho.
O prehitevanju v škarje in o vključevanju smerokaza takrat, ko avto že stoji, pa raje ne bi... je preveč. Samo to naj povem, da mi je zadnjič eden rekel, da je živčen, če se kdo pelje pred njim, da čuti, da ga mora prehitet  .
V glavnem, če bi imela kdaj kaj moči, bi uzakonila, da je pred opravljanjem izpita potrebno prestati pošten psihološki test. Ne tak test, ki bi bil kar nekaj (tako kot CPP, ko se da vnaprej dobiti izpitne pole), ampak resen test in če bi se videlo, da kdo ni za volan, pač ne bi vozil.
Trenutno stanje duha: razdraženo |
| 4 Komentarji :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu |
28. 02. 2008 - PROSTI SPIS: Zakaj ne sodelujem na natečajih ipd... |
Pišem z zamudo, ampak saj je vseeno... ta naslov mi je dal misliti in me spomnil na eno mojo lastnost, ki je vzrok za mojo netekmovalnost.
Nikoli se nisem udeleževala kakšnih resnih natečajev ali športnih tekmovanj, pa ne zato, ker ne bi imela nobenega talenta. Že nekaj let veliko kolesarim in tečem in prijateljica me je že vabila, da se ji pridružim na kakšnem tekmovanju. Ampak se temu izogibam. Razlog se skriva v tem, da nosim v sebi "zapis" da moram zadeve izpeljati kar najboljše in kar je še huje, v meni je tudi črv, ki pravi, da najboljše od vseh ni tudi najboljše možno.
Našla sem že tudi razlog za to, ki se skriva še v časih, ko sem hodila v osnovno šolo. Oče se je vedno pritoževal, če sem od 30 točk dosegla 29 točk in moje veselje ob lepi oceni je bilo skalnjeno. Mogla sem mu rešiti tisti en račun ali nalogo, ki je šla narobe. In ni mu bilo jasno, kako nisem uspela tega že prej prav rešiti. Niti pod razno nisem pisala vseh testov tako fajn, ampak njega so motile predvsem tiste napake, ki so bile edine v testu, samo pri petkah... še dobro, sicer bi dobila živčni zlom v osnovni šoli. Vseeno je to v meni pustilo sledi.
To se je zelo lepo pokazalo na faksu, ko nisem bila zadovoljna z desetko, če se mi je zdelo, da bi lahko na ustnem povedala več ali pa če sem imela občutek, da nisem vsega obvladala tako kot izpitna vprašanja. Včasih sem imela občutek, da si dobre ocene nisem zaslužila. Veliko lažje sem se sprijaznila s kakšno 8ko, če sem vedela, da si jo zaslužim, kot s sumljvo desetko. Še za diplomo, v katero sem vložila ogromno dela, me je nekaj stiskalo...
Zaradi tega perfektcionizma, želje po doseganju čim boljših rezultatov in hkrati slabe vesti, ki se pojavi, če se mi zdi, da rezultat ni zares prigaran in pravičen, se raje izogibam tekmovanj.
Zato je tudi ta spis objaven z zamudo, samo toliko, da se izlijem.
|
| 14 Komentarji :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu |
26. 02. 2008 - Velikonočnica...vse bolj redka |
|
Včeraj je bil lep, sončen in zelo topel februarski dan (zakaj se mi zdi, da te besede ne gredo skupaj?), ki sva ga s fantom izkoristila za ogled redke in ogrožene rožice, ki raste v naših krajih. Še pred odhodom sem pošteno preštudirala pot, zemljevide itd... potem pa je bilo tam vse označeno, tako da bi bilo velikonočnice prav težko zgrešiti.
 Nekaj o rožici: Povzeto iz strani: http://www.zrsvn.si/life/sl/informacija.asp?id_meta_type=43&id_informacija=283
Kot že ime rože pove nas velikonočnica (Pulsatilla grandis) razveseljuje s cvetenjem v času velike noči, v zgornji pomladi. Velikonočnica je ena najbolj znanih predstavnic slovenske flore. Privlačnost, redkost in ekološka občutljivost pa jo uvrščajo med naše najbolj ogrožene rastlinske vrste.
Njena značilnost je poraščenost z nežnimi svilnatimi dlačicami (na otip so prav prijetne - preizkušeno). V Sloveniji je velikonočnica dosega jugozahodno mejo svoje razširjenosti. Ta točka se nahaja prav na Boletini (Ponikva - pri Šentjurju). Najdemo jo le še na štirih lokacijah (po letu 1995). V zadnjih letih pa velikonočnica tudi na teh rastiščih postaja vse bolj ogrožena. 
Na Ponikvi, kjer sva si velikonočnice ogledala midva, jih je kar veliko. Zavod za varstvo narave je del zemlje odkupil, da so lahko okoli rastišča naredili ograjo in sčistili območje, ker se je že zaraščalo. Na Boču, kjer lahko tudi najdemo to rožo, pa je baje vsaka ograjena s kamni in ima svojega stražarja. Vsaj tako je bili pred leti, za sedaj pa ne vem. Upam, da jim bo uspelo preživeti in da jih bomo lahko čez desetletja še vedno občudovali.
Trenutno stanje duha: solidno |
| 4 Komentarji :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu |
7. 02. 2008 - Kaj mi je pokvarilo dan... |
Dan se je začel solidno, nadaljeval še boljše, v zgodnjem popoldnevu sem se vesela odpravila k fantu, kjer imam namen biti 10 dni... Cel čas v avtu sem čutila, da sem nekaj pozabila, v mislih preštudirala vse najpomembnejše stvari in se odločila, da me občutek vara.
Potem pa po uri vožnje pridem na drug konec naše regije in me zadane. Kozmetični kovček je ostal doma. Groza... poštudiram, če je noter kakšna stvar, brez katere ne gre. Na srečo sem tokrat tabletke tovorila posebej in ne v kovčku. Te so glavne, sicer bi bilo potrebno nazaj domov, kar je zadnje, kar bi se mi dalo. Po začetnem šoku sem ugotovila, da bom preživela. Najpomembnejše stvari imam tudi tukaj, pri fantu (zobna ščetka, rezevna krema in še neakj drobirja). Ampak vseeno, deset dni brez maskare, senčil, pudra, pincete, najljubšega mleka za telo, moje kreme... težka bo. Iti med ljudi brez maskare, tega si skoraj ne predstavljam. Je skoraj kot brez obleke  .
Bom pač imela desetdnevni post od dekorativne kozmetike. Mučenje... če bo prehudo, se pa zapeljem domov vmes.
Trenutno stanje duha: smedeno |
| 5 Komentarji :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu |
7. 02. 2008 - ZASTRUPILI so nam muco |
Kakšnih 8 let smo imeli doma muco. Meni sicer ni bila kaj pretirano simpatična, ker je bila izredno hinavska, česar pa ne maram. Poleg tega sem bila vedno proti muci, ki bi bila zunaj in hkrati v hiši.... Naj bo eno ali pa drugo, ne pa da skače zunaj in potem še po hiši. Tako da razumeli se nisva, ker sem jo vedno nagnala ven iz hiše. Pa še dlake je puščala, tako da je bilo potrebno non stop sesati za njo. Da ne govorim o lončnicah na oknih, ki jih je pogosto prevrgla, o razsutem košu za smeti... Vseeno sem jo imela rada, še posebej poleti, ko skoraj ni prišla v hišo. V tolikšnem času se tudi navadiš na žival, na to, da je vedno nekje okoli hiše, da ji daš jesti in da stražiš vhodna vrata, da slučajno ne zgasne v hišo.
Zadnje dni pa naše muce ni bilo, najprej smo mislili, da si išče partnerja za mladičke. In je minil že kakšen teden. Medtem sta izginila tudi dva muca od sosedov... postajalo je vse bolj sumljivo. Potem pa mami izve iz zanesljivega vira, ki je zaradi čustvene nestabilnosti slučajno malo preveč povedal, da je drugi sosed nastavil strup za mačke, ker baje motijo njegove pse. In sedaj sem v takšnem stanju, kot Ušatka v danešnjem zapisu ... S tem da tega ne zmorem spravit tako dobro na ekran. Niti ne želim pogrevati jeze od včeraj... danes sem že malo pomirjena in niti nočem spet vse še enkrat razmišljat, ponoči nisem mogla zaspati...
Kako si lahko nek arogantnež vzame pravico in zastrupi vse mačke? Kar tako, ker ne odgovarjajo njegovim psom, ki se, mimogrede, skoraj vsak dan podijo po našem vrtu. Ima srečo, da js nisem takšna, ker sicer tudi njegovi psi ne bi več dolgo skakali po našem vrtu. Pa se ne morem zaradi debilnega in očitno motenega lastnika znašati nad nedolžnimi živalmi. Verjamem, da bo enkrat plačal za svoje grehe (o ja, jih ima še več) in to pošteno plačal. Meni je pa hudo za našo muco, čeprav se nisva dobro razumeli, ji tega niti pod razno nisem želela. Upam, da ji je lepo v mačjih nebesih.
Trenutno stanje duha: jezna, besna, nemočna... |
| 8 Komentarji :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu |
6. 02. 2008 - Post - čemu se naj odrečem, če sploh čemu? |
|
Pusta ne jemljem resno že nekaj let, vse odkar ne živim več Rožni dolini, kjer je vsako leto študentko pustvanje  . Tisto je bilo še zabavno, doma se mi pa nekako ne da ukvarjati s pustom. Sem prestara za to Sem se naveličala pustnih mask, ni mi zanimivo... Mogoče se mi veselje vrne čez kar nekaj let, ko bom imela kakšnega malega bebija za našemit. No, pustu in prenajedanju s krofi  pa sledi post. Seveda ne nujno  . Lahko pa je dobr izgovor in motivacija za kakšen nov začetek.
Malo prej sem po tv poslušala, da naj bi od danes potekal 40 dnevni post od alkohola. Ker imam js za sabo že precej daljši alko post, to pri meni ne pride v poštev (ups, upam da rum v pecivu ne šteje). Poznam pa enega, ki mu je tak post tudi uspel in pridno pil sokove, medtem ko so njegovi kolegi pili pivo. Od česa bi se lahko postila... Kava - itak ne smem, boli želodec. Cigareti - niti v nočni mori se jih ne bi dotaknila, tako da tudi ne. Meso - vlečem še daljši post kot je dolg tisti post od alkohola. Zdaj mi je pa zmanjkalo idej... čokolada ne pride v poštev, ker si ne postavljam nemogočih ciljev. Post od interneta...tudi to ne bi šlo skozi. Moram se domisliti nečesa realnega in da predstavlja izziv. Najbolj sem odvisna od vode, ampak to bi bilo pa kar malo nenavadno, da bi imela post od vode. Da bi 40 dni poskušala biti brez čipsa ali pice ne bi bil noben resen izziv. Bom še razmislila, če ima kdo kakšno idejo, naj pove. Če ne najdem česa boljšega bom pa imela 40 dni z zelo zmanjšano količino čokolale (samo enkrat na teden).
Trenutno stanje duha: solidno |
| 17 Komentarji :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu |
30. 01. 2008 - Včeraj 20 - jutri 30.... |
|
V teh dneh sem se večkrat spomnila verjetno prvega trenutka v svojem življenju, ko sem resno pomislila na staranje, na leta in da smo vsako leto starejši. To je bilo na 30 rojstni dan od moje mamice. Takrat sem se tri dni skupaj jokala in po glavi so se mi podile misli, da zdaj je pa moja mami stara, da je stara mama, babica...
Takrat je bil to kar pošten šok zame, resnično sem se začela zavedat, da rojstni dan pomeni, da si starejši  in da ni to samo otroško veselje zaradi daril, torte praznovanja...
Zakaj se v teh dneh večkrat spomenem tega dogodka izpred več kot 15 let? Ker je včeraj moj fant dopolnil svojih 30 let... OMG, star je toliko, kot moja mami takrat, ko sem doživela šok zaradi njenih let. In čez nekaj let bom 30 dopolnila tudi sama. (Na srečo s tem ne bom povzročila nobenega šoka pri kakšem otroku.)
Poskušam čim manj misliti na leta, čas tako hitro teče... to vemo, to reče vsak malo starejši, da leta bežijo... ampak tole mi je pa res dalo misliti. Živo se spomnem torte za mamičin 30 rojstni dan, čez 4 leta jo bom pa dobila tuda sama. Najboljše, da se že zdaj začnem pripravljat na to, da ne bo potem prevelik šok. Že za 20. rojstni dan sem bila v šoku, tako da res ne smem tvegat.
Trenutno stanje duha: tako - tako |
| 8 Komentarji :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu |
29. 01. 2008 - Kava, kapučino, kofein.... |
Kako mi diši sveže skuhana kava, ali pa kakšen kapučino... mmmmm... Še najbolj pa me mika kava z mlekom v malo večji skodelici. Spomnem se študentskih let, ko sem jo vsako jutro pila, pa še potem popoldne. V času izpitov pa non stop. Vir: http://cremamagazine.sitesuite.ws/images/coffe.jpg
Potem sem pa končno ugotovila, od kot izvirajo moje teževe z želodcem  in s kofetkanjem je bilo konec. Na srečo nikoli nisem bila odvisna od kave, pila sem jo samo v Ljubljani, ko sem bila doma, je nisem. Tako da sem se je odvadila brez problemov. Večji problem je bila motivacija za učenje, kajti črni čaji, ki tudi pospešijo delovanje možganskih celic, prav tako slabo vplivajo moj želodec. Tudi zeleni čaj ni nedolžen ob večjih količinah . "Na srečo" sem razloge za bolečine v želodcu ugotovila šele proti koncu študija, drugače ne vem, kako bi prebedela vse tiste noči. Sprijaznila sem se že, da ne bom mogla uživati ob kavi... včasih se pa vseeno prekršim. To sem naredila včeraj in že tudi plačala svoj davek na kofein. Zdaj me nekaj časa ne bo mučila želja po kofeinu. Najbolj od vsega me moti to, da imam skoraj vedno nizek pritisk in kava res super vpliva na moje počutje in ustvarjanje, js je pa ne smem piti. Lp in kofetkajte še namesto mene.
Trenutno stanje duha: gre... |
| 5 Komentarji :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu |
28. 01. 2008 - Ekstra slab dan |
Običajno se mi čez dan ne dogajajo kakšne stvari, ki bi mi pokvarile dan ali pa vsaj nekaj ur, danes so si pa slabe stvari kar vrstile. Saj v bistvu ne gre za nobene katastrofe, ampak vse skupaj nanese.
Najprej me je zjutraj predčasno zbudilo zvonjenje telefona, ki je bil povrhu vsega še na drugem koncu sobe . To je bilo še pri fantu, kjer sem preživela vikend.
Potem sem se odpravila domov in v sobi me je pričakala ledenica, namerila sem celih 11 stopinj. Skoraj je bilo zunaj topleje. Oče je zaprl črpalko za moje nadstropje, izolacijo imamo pa zanič.
Ko se je končno ogrelo na neko sprejemljivo temperaturo, je zmanjkalo elektrike za kakšne 3 ure - in kaj naj js počnem brez elektrike??? Kosilo sem si naredila potem pa čakala na boljše čase. Vmes me je premamil kapučino, ki je pa strup za moj želodec, tako da sem kakšni dve uri pošteno obžalovala svojo odločitev in željo po tem napitku.
S tem sem tudi mislila, da je konec nesrečnih trenutkov za danes - napaka. Pred nekaj urami so spodaj na novo polakirali parkat v eni sobi. Rezultat: Grlo me peče od te barve in oči me pečejo, celo noč bom mogla spat pri odprtem oknu, drugače se bom zadušila . In js sem zmrzljivec, odprtega okna pozimi me je groza...
Upam, da bo s tem konec negativnih presenečenj za danes.
Trenutno stanje duha: zaspano |
| 4 Komentarji :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu |
28. 01. 2008 - Sanje |
Sanje.... nisem vizualen tip, zato moje sanje niso tako pestre, kot naprimer od fanta, ki se v detajle spomni pokrajine, ljudi, oblek, barv... Js se samo spomnem dogajanja in nekih osnovnih potez... to mu kar malo zavidam, verjetno mora biti zanimivo tako pestro sanjati, videti resnični svet v sanjah.... seveda le v primeru, če so sanje pozitivne. Lahko sanjem lucidne sanje, pri katerih lahko usmerjaš dogajanje... to že od nekdaj, ampak nisem vedela, da je to kaj posebnega, dokler me ni fant razsvetlil, da se nekateri za to zelo trudijo, da bi dosegli.
More me niso nikoli tlačile, prav tako nisem imela skoraj nikoli negativnih sanj, mogoče dvakrat na leto, pa še to ni bilo morasto, ni bilo tako, da bi se sredi noči zbudila vsa prestrašena in potna. Vedno sem sanjala pozitivno ali pa nevtralno.
V zadnjih približno 10 dneh pa opažam, da sanjam negativno in to več negativnih sanj na noč. Niso more, ampak negativne stravi, kar mi ni niti malo všeč. Zaradi sanj sem bila celo soboto slabe volje, potem sem pa po pogovoru ugotovila, da to res ni potrebno. Naslednjo noč se mi je sanjalo na enako temo negativno. Tokrat sem sanje ignorirala in se nisem obremenjevala z njimi.
Upam, da niso te sanje posledica podzavesti, da možgani ne obdelujejo kakšne stvari, ki se je še ne zavedam.
Ok, imam mali problemček, ampak sanje se ne vrtijo okoli njega.
Upam, da se bo to končalo in da bom kmalu dobila nazaj svoje sanje, kot sem jih vajena, ne pa teh, ki jih imam sedaj in bi jim lahko rekla negativne bombe.
Trenutno stanje duha: za silo okej |
| 2 Komentarji :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu |
21. 01. 2008 - Pomlad ali zima? |
Na prvi dan novega leta sem bila na bližnjem hribu in posnela nekaj fotk, ena izmed njih je tale:
Vse bilo zasneženo, zunaj je bilo mrzlo na na vrhu je pihalo. Vseeno je bilo kar nekaj pohodnikov.
Ta vikendje je okolje popolnoma drugačno. Na vrhu me je pričakala prava pomlad s soncem in prvimi znanilci pomladi.
Ker jaz ne maram zime in mraza, mi te rožice in sonce
v zadnjem tednu prav super pašejo. Imam že dosti zime, ampak verjento
nam jo bo sneg čez kakšnih 10 dni spet zagodel. Takrat me bodo te slike
spomnile na lepše dni, ki prihajajo...
Trenutno stanje duha: ok |
| 1 Komentarji :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu |
18. 01. 2008 - Vtisi iz podelitve diplome |
|
Pa sem jo končno dobila še v roke... Rdečo mapo, v kateri je dokaz, da sem diplomirala.. vizualno mi sploh ni tako všeč, še dobro, da se s takšnimi stvarmi ne obremenjujem. Dejansko mi predstavlja samo potrdilo, ki mi bo morda nekoč celo prišlo prav. Nobene čustvene navezanosti, pretiranege veselja ali evforije ni... Vse to je minilo nekje v zaključni fazi študija...Mi je kot nekaj samoumevnega, sama prireditev pa mi je bila kot nuja, ki bi se je raje izognila... pa sem na željo staršev šla. In takšnih nas je bilo še kar nekaj.
Po dolgem času sem za kratek čas videla nekaj sošolcev in to je bila edina svetla točka prireditve. Imela sem občutek, da je kot nekoč, kot da ni minilo leto ali pa še več od našega zadnjega srečanja... na hitro smo izmenjali nekaj besed in prav vesela sem bila, da jih je kar nekaj že našlo zaposlitev. To je dobra napoved...
Sama prireditev - z eno besedo razočaranje. In s tem se nas je večino sošolcev strinjalo. Govori, mislim da treh govorcev, so bili sestavljeni tako, kot da se na FF študira samo jezike, omenjali so se le pisatelji in jezik.... psihologija, sociologija, geografija, antropologija, zgodovina, arheologija, muzikologija, umetnostna zgodovina, pedagodika... to v govorih sploh ni obstajalo... Prav bedno mi je bilo, pa ne, da ne spoštujem jezika in njegove zgodovine itd, ampak vsaj s stavkom bi lahko nakazali, da je polovica diplomantov iz nejezikovnih smeri. Tako pa smo skoraj eno uro poslušali slavospev Trubarju, Kosovelu itd... Dokončno smo videli in spoznali, zakaj naš oddelek ne sodi na filofaks.
Prvič sem tudi videla dekana naše fakultete.. je bil že čas ;)
Prireditev je vodil Mario - tipično, kot vsako nedeljo (če je še ob nedeljah?).
Podelitev diplom pa je izgledala tako, da so bili naenkrat na odru diplomiranci kakšnih šestih smeri, vsaka smer v svoji vrsti in podeljevanje je potekalo kot po tekočem traku... vsaka smer je dobila diplomo od predstijnika svojega oddelka.
Po mojem mnjenju in po mnejnju večih prisotnih, je bilo vse skupaj čisto preveč masovno, brezosebno. Še ne dolgo nazaj so diplome podeljevali v okviru oddelka, med poznanimi ljudmi, sošolci in profesorji... in baje je bilo veliko boljše. Sedaj pa nafilajo gospodarsko razstavišče, zaračunajo vstopnino in v dveh urah podelijo (po sedežnem redu sodeč) 500 ali več diplom.
Še dobro, da je konec...
ps. Če koga zanimajo slike, so objavljenje na spletni strani Filozofske fakultete.
Trenutno stanje duha: še kar ok |
| 6 Komentarji :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu |
16. 01. 2008 - Podelitev diplome |
|
Danes zvečer imam v lj podelitev diplome... ne vem, kaj naj pričakujem od tega dogodka. Po eni strani se mi sploh ne da v lj in potem sredi noči nazaj na štajersko, po drugi strani pa bo fajn videti sošolce iz faksa in malo poklepetati. Se mi pa zdi, da jih žal ne bo kaj veliko prišlo. Upam, da bodo manjkali ravno tisti, ki jih raje ne bi videla ;).
Zagotovo je to "edinstven dogodek", ki se zgodi samo enkrat in kot mi vztrajno ponavljajo straši, ga ne doživi vsak... Zato pa grem, da mi ne bi bilo čez ne vem koliko let žal, da se ga nisem udeležila.
Veselim se pa predvsem dneva po tem, ko greva s fantom za cel dan v terme...
Trenutno stanje duha: okej |
| 1 Komentarji :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu |
15. 01. 2008 - O novem letu.... z zamudo |
Že en mesec imam namen nekaj napisati o novem letu (tudi na mojem prvotnem blogu na eni drugi strani), pa kar odlašam, ker imam ustvarjalni deficit (o njem kdaj drugič) . Zdaj je pa že skrajni čas, drugače bo prej konec januarja...
V glavnem... moj odnos do novega leta - čimprej mine, raje ga imam. Sploh mi ni jasno, zakaj je toliko pompa okrog tega, saj se samo datum menja, nič ne bo boljše ali slabše... Na splošno ne maram praznikov, in sicer zaradi tega, ker so čisto preveč skomercializirani ... zaradi horde ljudi, ki navalijo na trgovine. Saj grem js tudi, ampak kupim tiste stvari, kot jih tudi sicer in ne enega kupa nepotrebnih zadev. Letos sem proti koncu decembra že komaj čakala, da mine, da se življenje vrne na stara pota (pa čeprav v novem letu). Če bi bilo po moje, bi letos silvestrovo kar ignorirala in šla pozno zvečer lepo spat, kot vsak običajen dan... Zakaj? Ker ne vidim smisla v njem, razen dobrega razloga za žurko (za tiste, ki iščejo razlog). V študentskih letih se je na ta dan vsaj kaj konkretnega dogajalo... šli smo v kakšen vikend bogu za hrbtom in bližje medvedu kot telefonu in se imeli fajn... Družba je bila vredu, ni bilo pokanja petard non stop, razumeli smo se itak super... Sedaj niti tega ni več, vsak ima svoje poti in želje...še za pijačo težko uskladimo čas.
Silvestrovanja na prostem ne maram, ker: - Me zebe.... grozno zebe....še bolj zebe
- Ne prenesem petard, pokanja in vonja po petardah
- Ne maram, da mi kdo zlije četrt litra šampanjca za vrat
 - Ne želim, da v mene prileti del steklenice od šampanjca
- Mi je blazno dolgočano biti zunaj na mrzlem in čakati kdaj bo polnoč
- Sem omenila, da me zebe?
Ker pa nisem sama, se je treba včasih malo prilagajat... tako sva šla s  zvečer v mesto, s tem da sva bila že pred polnočjo doma. Po skoraj dvournem poslušanju pokanja sem bila že na robu pameti... ni mi jasno, kako starši dovolijo svojim majhnim otrokom, da mečejo petarde po ulice, ljudem pod noge???
Na srečo fant ni čisto nor na žurke, ognjemete in poke, tako da sva bila na koncu oba zadovoljna, on je dobil daljši sprehod po mestu, meni pa ni bilo potrebno doživeti nočne more ob polnoči, pa še zmrznila nisem. Za polnoč sva tako skupaj doma pekla pico in uživala v skupni družbi. Tako, zdaj imam skoraj celo leto mir pred novim letom... in super je tako .
Ps.
Srečno 2008!
|
| 1 Komentarji :: Napiši komentar! :: Stalna povezava :: Obvesti prijatelja o tem sporočilu |
|
sasska.eDnevnik.si
O meni
Povezave
» Na prvo stran
» Osebna stran
» Arhiv starih sporočil
» Piši mi
» Sporočila mojih prijateljev
» Foto album
« januar 2012 »
| pon | tor | sre | čet | pet | sob | ned | | | 1 |
| 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 |
| 9 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 |
| 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | 22 |
| 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 |
| 30 | 31 | |
Zanimive strani
Kategorije
Moji prijatelji
sabyy
Saska
incha
tedi
eUssatka
Število zadetkov: 40734
|
