Ta cas leti da sploh ne morem verjet. Zdravstvene tezave so nama spremenile plane, tako da sva se vedno v La Pazu. Pozitivna stran je, da je mehiski zdravstveni sistem odlicen in izredno poceni. Zdravniski pregled stane cele 2 evra. Nakupila sva zdravil vseh vrst za celo vojsko, ker dvomiva, da bova dobila se kje take cene (npr. penicilin za 50 centov).

V pomanjkanju jadranja sva se predala socialnemu zivljenju. Zanimivo je bilo na zahvalno vecerjo, ko smo se zbrali jadralci iz celega sidrisca na kupu. Vsak je skuhal nekaj in na koncu je blo hrane toliko, da smo imeli se za ves teden. Seveda je bila glavna jed puran, po pravi ameriski tradiciji. Mislim, da smo jih spekli tri ali stiri. V glavnem - dobra hrana in se boljsa druzba.

Restavracija "Pri treh jadrnicah"

Meredith z jadrnice Luckiest je poskrbela za vino

Pred dvemi tedni so v marini organizirali veliko dobrodelno pobudo (Subasta), na kateri so zbirali sredstva za podporo otrokom, ki si ne morejo privosciti solanja. Jadralci so cel mesec darovali vse sorte stvari (vecinoma vezane na jadranje, pa tudi obleke ipd). Manjse stvari so prodajali na stojnici, dragocenejse pa na drazbi. Ljudje so z veseljem sodelovali in eden drugega izzivali pri dvigovanju cen, saj smo vsi vedeli, da gre vse zbrano v zelo dobre roke. Zenske so dolgo casa pletle, sivale in kvackale stvari, ki so jih potem prodajale, ene so dan prej pekle peciva, skratka, vsak je dodal svoje. Midva sva nakupila nekaj potrebnih in nekaj nepotrebnih stvari.

Subasta - levo plakat, desno drazba

Potem, ko se je razsiril glas, da sva posadko z jadrnice Luckiest peljala na celodnevni "tecaj jadranja" na njuni jadrnici, so kar padale prosnje z vseh strani. Lahko bi kar fanj sluzila s tem! Tako sva se nekega dne vkrcala na katamaran Wendy Ellen, ki sta ga pred kratkim kupila prijatelja Zac in Suzi iz Avstralije. Z njim nameravata v marcu preckati Tihi ocean in pluti vse do Avstralije. S sabo bosta imela se tretjega clana posadke -Ronana.

Ronan je baje ze dobro prijagojen na jadrnico in bo pomagal pri delu. Zac in Suzi se nikoli nista jadrala na tem katamaranu (neverjetno, koliko dela imas predno lahko odplujes na sirno morje!) , in midva sva se jima z velikim veselejm posvetila, jima pokazala, kako midva sodelujeva pri jadranju in kako najbolj varno izvesti kljucne stvari (poleg obratov predvsem krajsanje jader in "heaving to"). V zameno sta nam dala cel kup navticnih cart za Srednjo Ameriko, ki jih ne potrebujeta. Tako sva kar nekaj dni presedela pri mizi ob studiranju kart in sanjanju o bodocih destinacijah...

           Suzi in Rick                                  Ronan bo pomagal sidrati

Bozic se bliza. V nacrtu je bilo praznovanje na kakem otoku v druzbi mehiskih ribicev, ce pa to ne bo uspelo, bova praznike prezivela tukaj, med prijatelji v La Pazu. Po eni strani komaj cakava, da dvigneva sidro, po drugi sva se kar navezala na tukajsnje ljudi in bo slovo kar tezavno...

Vsem vam voscim cimvec lepih trenutkov med prazniki in v novem letu! Veter naj vam polni jadra in naj vas lahkotno nese do zeljenih ciljev.

Jasna 

Prvotni nacrt je predvideval jadranje, medtem pa je kapitan zbolel, tako da se je vse prestavilo na kasnejsi datum... Sicer pa zivljenje v La Pazu ni dolgocasno, v mestu se stalno nekaj dogaja in tudi v jadralnem klubu je zdaj zelo zivahno, ker je prispelo enih 100 jadrnic iz San Diega. V cetrtek bom imela svojo prvo zahvalno vecerjo (thanksgiving dinner) v tipicnem ameriskem stilu s puranom vred. Nas bo 15 na treh jadrnicah, privezanih ena ob drugo. Si ne predstavljam prav dobro kako bo to zgledalo...

Edini dan, ko se je Rick pocutil boljse, sva sla jadrat z jadrnico The Luckiest. Lastnika sta Tim in Meredith, oba 25letnika iz Texasa, ki sta kupila jadrnico, ne da bi vedla, kako se jadra. Ker sta simpaticna, sva jima nudila celodnevni jadralni tecaj v zameno za eno vecerjo. O tem lahko preberete njun blog www.plottinganescape.com (tako da meni ni treba pisat... :-))

Dva utrinka iz parade ob dnevu mehiske revolucije

Gospe in gospodje,

s ponosom sporocam, da sva vceraj ulovila najino prvo ribo!!!!

In danes sledi vecerja s prijatelji  - dorado na zaru, seveda!

Sicer sva imela v teh dveh tednih cudovito jadranje, prvic preizkusila najin drifter (jadro za lahek veter) in spoznala lepo ribisko vasico San Evaristo.

Tam sva uzivala mehisko pokrajino, spoznala kar nekaj zanimivih ljudi, se potapljala in na splosno uzivala ob soncnih zatonih.

Khm, spet se nisem javila za dolgo casa, to pa zato, ker nimam dosti kaj porocat. Te tedne sva urejala birokratske zadeve (vizum, registracija plovila...) in dokoncala se nekaj del na barki. Montirala sva stopnicke na jambor, novo stojalo za liferaft, napeljala muziko (koncno !) in se nekaj manjsih del. Tako, da boste videli kako zgleda najin dom, ko postane vse skupaj velika delavnica...

Jutri odplujeva dalje, cilj je majhno ribisko naselje San Evaristo, po poti se bova seveda ustavila na obisku pri morskih levih in na dveh ali treh otokih. Porocala bom, ko bova naslednjic na internetu, predvidoma cez kakih 10 dni...

Lep pozdrav vsem

Jasna

Ta teden sva imela prvic obiske na krovu, in sicer  fantain punco iz Bologne, kis ta prisla na pocitnice v Mehiko in sem ju srecala na trajektu iz Mazatlana. Jadrali smo samo tri dni, tako da nismo sli dalec, ma vseeno je bilo dovolj, da smo se naplavali in nasoncili, naklepetali in nasmejali.

In tudi poslikali...

Lep pozdrav iz La Paza

Tisti teden jadranja med otoki naju je tako navdusil, da zdej hitiva uredit vse kar je potrebno za to, da lahko greva spet na pot. Za nekaj dni sva prisla v marino, ker se mehanik ni hotel vozit s colnom do sidrisca... Tako sva izkoristila in opravila se dosti drugega, npr. vzela dol jadra in jih peljala v jadrarno. Glavna stvar ki naju ustavlja je birokracija, ker se vedno nimava urejenih papirjev. Izbirala sva, pod katero zastavo naj bi jadrala. Slovenija je rekla, da nas nocejo registrirati "na daljavo"- hocejo, d apridem osebno uredit papirje na carino, kar seveda ne pride v postev. Italijani delajo se celo vrsto drugih problemov, Anglezi isto. Tako se je koncalo, da bo jadrnica najbolj verjetno registrirana v ZDA. (ceprav sem jaz bolj navijala za Liburnio...)Midva nisva prav ponosna na to in isceva nacine, da nama vsaj ne bi bilo treba imeti ameriske zastave na krmi... bomo videli, kako se bo razpletlo.

V marini sva privezana zraven samih velikank in nas sosed je sam Carlos Slim, najbogatejsi clovek na svetu. Medtem ko midva na najini mini jadrnici uzivava preprostost, gledava onkraj pomola 12clansko posadko, ki cele dneve cisti, lakira, polira in na splosno vzdrzuje barko, ki  jo vidite na spodnji sliki. Danes so sli natankat goriva in ko so se vrnili, so nam povedali, da so natankali 45.000 litrov. Vsega skupaj imajo 100.000 litrov goriva, kar pa ni tako zelo dosti, ko izvemo, da na uro pokurijo 700 litrov.

Poleg financega zornega kota me predvsem sili v razmisljaje ekoloski... in dejstvo, da ne verjamem, da svetlikajoca barka s klimo in vsemi komoditetami, ki si jih lahko zamislimo, osrecuje vec kot najin mali domek. Prej obratno.

Pred nekaj dnevi sem si med enim opravilom in drugim privoscila celodnevni potapljaski izlet, kjer sem spet plavala z morskimi levi in jih dodobra poslikala. Sli smo do majnega otoka Los Islotes, kjer jih je na stotine. Mislim, da se bom tja se vrnila, saj ni veliko krajev na svetu, kjer se lahko potapljas s temi zivalicami...

V nekaj dneh pa bova -upam- spet dvignila jadra in se odpravila na raziskovanje novih zalivov.

Vceraj sva se vrnila s prvega tedna jadranja z novo jadrnico, ki se nima uradnega imena (cakamo papirje). Zgleda, da bo sea of Cortez nad pricakovanji, saj poleg relativno mirnega morja in cudovitih plaz premore zelo bogato podvodno zivljenje. Te dni sva med drugim opazovala skate (stingrays) , ki so skakali iz vode in delali prevale v zraku, in plavala s prijaznimi morskimi levi.

Dve slikici s prvega jadralnega izleta v mehiskih vodah...

   jadranje v rahlem vetru

  plavanje z morskimi levi

Lep pozdrav do naslednjic

JASNA

Pravijo, da je sedaj tukaj v La Pazu nizka sezona, in jaz si ne predstavljam kako bo, ko bo visoka. Mesto je polno ljudi, cez dan se vsi bolj kot drugo skrivajo doma al v lokalih s klimo, okoli osmih pa se vsi preselijo na Malecon - sprehajalno pot ob morju, kjer je vse polno lokalov, glasbe in plesa.

Midva sva se pred nekaj dnevi preselila na jadrnico, ki sicer se vedno nima imena... imava sicer 100 idej, a se nisva se odlocila. Danes ali jutri bova imela obred spremembe imena (Neptunu je treba darovat zlat kovanec in ga prosit, naj se naprej sciti to barko kot jo je doslej, cetudi bo jadrala pod drugim imenom.)

Te dni vecinoma delava na jadrnici (ciscenje, pospravljanje, ugotavljanje kje je kaj...), imava pa tudi precej zivahno socialno zivljenje. Razlika z Avstralijo, kjer z jadralci skorajda nisva imela stikov, je ogromna. Tukaj so ljudje dosti bolj nagnjeni k druzenju, tako sva v enem tednu dobila vsaj 12 povabil na vecerjo ali kosilo, na izlet, na jadranje, ljudje stalno prihajajo na obisk, vsak, ki pride mimo nama vosci dobrodoslico in se zaklepeta z nama, danes zjutraj nama je nekdo celo prinesel dvokilski kos sveze tune (komaj cakam vecerjo!), in (najbolj neverjetno) niti teden dni ni minilo, odkar sem tu, pa sem vceraj ze vodila solo jadranja na Optimistu za mehiske otroke.

Malo moram se izboljsat svojo spanscino, sicer pa so me vsi v klubu, vkljucno z otroki, bili zelo veseli. Otroci so resnicno komaj cakali, da jim kdo malo razlozi, kako to gre, in meni je bilo v cast, da sem z njimi lahko delila svojo ljubezen do jadranja. Jadralni klub nima nicesa, niti vozickov za colne, tako da jih je treba nositi na roke, se manj pa gumenjake, tako da imajo  Optimiste privezane na dolgi vrvici in jih spustijo, dokler pace gre, in jih potem privlecejo nazaj. Vse naokrog plaze so sidrane ribiske ladje, na levi in desni strani sta dva mosta, pred odprtim morjem pa stoji na pol potopljena ladja. Prostora za jadranje je zelo zelo malo. In kljub vsemu temu navdusenje teh preprostih ljudi zmaga. Nisem mogla, da mi ne bi misel usla do nasih otrok  v Sesljanu, ki jih vcasih starsi na silo spravijo na tecaj jadranja, imajo poskrbljeno za cisto vse, pa vendar nimajo enake zelje po znanju kot ti otroci, s katerimi sem jadrala vceraj. Spet potrditev, da je malo dostikrat bolje kot vec. Vsaj resnicno cenis, kar imas.

So mi povedali, da je pri vas postalo kar hladno... ce mi uspe, vam posljem malo te vrocine, ki nas kuha dan in noc. Tako bomo vsi bolj veseli :-)

Pozdrave v Evropo

Jasna

Ena izmed novih pridobitev: BBQ na krmi!  - tedenski menu pa zgleda nekako tako:

vceraj: govedina na zaru

danes: tuna na zaru

jutri: piscanec na zaru

pojutrisnjem: zelenjava na zaru

itd itd itd

(tudi ker je prevroce, da bi karkoli kuhala v barki...)

Dragi prijatelji,

lep pozdrav iz Mehike, Baja del Sur, La Paz!

Po vecmesecnem iskanju sva koncno lastnika nove jadrnice, kamor se bova preselila v naslednjih nekaj dneh. Na njej nama je vsec prav vse, razen imena, zato se sedaj odlocava za novo ime, s katerim bova jadrnico vpisala v mednarodni register. Potrebnujem vaso pomoc - vec glav vec ve, torej, ce imate katerokoli lepo idejo, mi prosim sporocite! Ime je lahko slovensko, italijasnko, anglesko, spansko, karkoli, lahko iz sveta morja in jadranja ali ne. Jaz bi seveda najrajsi imela slovensko ime, pa mi nic posebno lepega ne pride na misel.

Naj vam se pokazem sliko najinega novega doma, da vam bo v pomoc pri razmisljanju:

Pa se to... ko sem bila doma, se mi je kar nekaj oseb pritozilo, da ne pisem dovolj na blog, tako da se bom tokrat potrudila in malo veckrat kaj napisala. Sicer pa razmisljava o novem blogu, ce bo res ozivel, vam bom seveda sporocila.

Uzivajte hlad, tukaj je 40 stopinj in se bom stopila... So pa tudi palme, lepe plaze, tortille, prijazni mehikanci in salsa! Vse prej kot dolgocasno...

Cakam vase predloge (lahko tudi na mail) in posiljam lepe pozdrave vsem.

Jasna

V Aziji je blo tako neznosno vroce, da so se mi zaceli topit mozgani.

Za svoje zdravje sem odlocila, da moram it kam, kjer je malo manj soparno. Kar pa ne pomeni mraz, ker moja garderoba ne premore vec nobenih bund ali puloverjev. V bazo sem vpisala kljucne besede "toplo ma ne prevec", "morje", "poletje" in kompjuter mi je skalkuliral naslednjo destinacijo: SESLJAN!

Tako sem priletela v ta cudovit obmorski kraj. Potovanje je bilo dolgo, a po enem glazu terana sem pridobila spet na moci in sem sedaj na razpolago za obiske. Za info naj povem, da nimam vec slov. telefona, dobite me na ital. ali se najlazje na domacem.

Na neki zelezniski postaji sem nekoc prebrala, da je najlepsi del potovanja povratek domov. Mogoce res.

Komaj cakam, da vas vidim.

zdej se mi zdi, kot da se film vrti po nazaj, in tako se vracam tja, kjer sem zacela. V zadnjih tednih sem spet pohajala po Maleziji in Tajski, spet v drzavah s poceni zivljenjem in prijaznimi ljudmi.

V Maleziji, na  otoku Langkawi, sem tudi prezivela moj 31. rojstni dan, s kopanjem, dobrim kosilom, in nasplosno uzivanjem...

spuscanje po naravnem toboganu...

...in sampanjec za nazdraviti 31. pomladil...

Po Maleziji sva skocila se na Tajsko, obiskala med drugim otok Phi Phi ki sem ga pred dvema letoma spustila ker je bil predrag (tokrat smo se ustavili mimogrede na poti od enega otoka do drugega), kjer je sicer cudovito morje, ma absolutno prevec ljudi...

Jutri se vracava na Langkawi, kejr sva pustila vso prtljago. Kam me bo odneslo  v naslednjih tednih, pa je resnicna uganka...

Le kdo ve?!?!

Jaz ne...

Lep pozdrav do naslednjic

Jasna

In tako sem po dolgem casu spet v Aziji. Prva postaja Indonezija, tocneje Bali.

Sicer sva se v Baliju ustavila samo tri dni zaradi letalske povezave, kar je verjetno premalo, da bi si ustvarila realno sliko otoka. Vseeno pa sva videla marsikaj.

Kot ponavadi sem pri planiranju takoj izlocila prevec turisticne kraje, se pravi Kuto in ves juzni del otoka. Z letalisca sva se odpeljala direktno do mesta Ubud, ki je prezeto z obrtjo in kulturo. Na zalost so turisti s casom preplavili tudi to mesto, predvsem po zaslugi slovite knjige (in filma) Jej, moli, ljubi. Vseeno je to se vedno zanimiv kraj za sprehod po trgovinicah in uzivanje poceni indonezijske hrane ob pogledu na ulicni vrvez.

Prvi dan sva si ogledala t.i. Monkey Forest Sanctuary, ki me je izredno spominjal na Mrzle Brloge iz Kiplingove Knjige o Dzungli. Banderlogi - opice so bile zatopljene v svoje najljubse druzabno opravilo - pregledovanje in ciscenje prijateljevega kozuha.

Drugi dan je bil posvecen obisku marin in jadralnih klubov, kar sploh ni bilo tako enostavno kot se slisi. Taksist, ki sva ga najela za tisti dan (za smesno nizko ceno), ni vedel, kaj pomeni "sailing boat". Tako smo najprej obiskali plaze z raznoraznimi plovili vseh moznih barv, midva sva se naprej vztrajno razlagala o "barkah s cunjo na palici" (beri jadro in jambor) in po nekajurnem iskanju smo koncno nasli nekaj jadrnic. Mislim, da jih najin prijatelj se nikoli prej ni opazil ali videl. Izbrskali smo marino, kjer je (kot v veliko marinah) delovala restavracija, urad pa sameval. Tudi Royal Yacht Club ni kazal znakov zivljenja, zato sva se morala zadovoljiti s sprehodom po plazi in opazovanju jadrnic od dalec.

Tretji dan smo se sli turiste - udelezili smo se cudovitega izleta z bicikli, kjer te zjutraj s kombijem peljejo na vrh hriba in se potem 26km spuscas nazaj v dolino mimo vasi in rizevih plantaz. Zajtrkovali smo s pogledom na vulkan, po nekaj km smo se ustavili za kavo in verjetno mi bo malokdo verjel, ce vam povem, da smo pili kavo iz macjih drekcev. Nekako tako. Ni bila ne najboljsa, a niti najslabsa kava kar sem jih kdaj pila. Imenuje se Kopi Luwak, ce koga zanima kaj vec, lahko pogleda http://www.animalcoffee.com/process.php. 

Baje, da je to najbolj draga kava na svetu. Boh...

Dan je bil cudovito soncen in kolesarjenje po njihovih vaseh je bilo izredno zanimivo - ne mores verjet kolko templjev imajo na Baliju, skoraj vec kot his! Pred vsakim templjev, vsako hiso in vsako trgovino se pogosto vidi daritve bogovom, ki naj bi kraj  varovali pred zlimi duhovi. 

Skratka, Bali je bil zanimiv kratek postanek, ki sva ga posebno cenila po izrazito brezkulturni Avstraliji...

Naslednjic kaj vec o Maleziji....

Preden zacnem spet porocat o Aziji, vam dolgujem se zadnji post iz Avstralije... (ceprav tokrat zaradi tehnicnih razlogov brez slik)

Cairns je turistom znan predvsem zaradi Velikega koralnega grebena, tako da je tukaj vse polno potapljaskih centrov in bark. Meni se je zdelo malo skoda, da bi zapustila Cairns in Avstralijo, ne da bi si sla pogledat te barvane ribice in korale. Tako sem zadnji teden sla za pet dni na eno potapljasko barko, ki se premika med grebenoma Saxon in Norman.

Spet mi je uspelo se pretihotapit kot prostovoljka, tako da sem zastonj zivela na 36metrskem katamaranu in v petih dneh opravila 15 potopov (cena za tak izlet je drugace okrog 1000$)! Koralni greben je res nekaj posebnega, take raznolikosti v morski flori in favni je tezko dobit drugje po svetu. Najbolj ocarali so me seveda morski psi, ma tudi stevilni (imena bom napisala po anglesko, ker slov. ne poznam...) stingray, lionfish, angelfish, parrotfish, Nemoti, in se milijon drugih, ki ne vem kako se imenujejo.

Nocni potopi so seveda bli nekaj posebnega. Priznam, da sem se kar malo bala ko smo se pripravljali za skok v vodo in v vodi pod mano so krozili stirje morski psi... Po nekaj dneh je postalo (skoraj) normalno in se nisem vec stiskala k prijatelju, ki se je potapljal z mano.

Ko sem se vrnila z barke, sva imela intenzivno nedeljo ciscenja in pakiranja, zvecer pa sva imela poslovilni vecer s prijatelji iz Cairnsa. Imela sem res lep vecer in razmisljala o tem, da je Cairns res lepo mesto, kjer se je bilo vredno ustavit. Verjetno ga bom se kdaj pogresala...

Iz Cairnsa sva poletela v Darwin, ki sva si ga sla pogledat med enim poletom in drugim. Po eni uri nama je bilo jasno, da ni tam nic zanimivega ali lepega. Naslednje letalo naju je poneslo v Indonezijo, na otok Bali. A o tem kdaj drugic. Kmalu.

Lepe pozdrave domov... in zivel prvi maj  (tudi ce malo v zamudi...)!

Jasna

dragi prijatelji iz Sesljana, Izole, Kopra, Novega mesta, Samatorce, Lonjerja, Ljubljane, Begunj, Repna...

se morem opravicit da sem tako zanemarila blog... stvar je, da sem se za nekaj cas ustavila tukaj v Cairnsu in tako je potovanje za trenutek zastalo.

Dobra novica je, da imam ze letalsko karto (pravzaprav 3...) v zepu. 25. aprila odletim najprej v Darwin, od tam na Bali in nato v Malezijo. Tako da boste lahko kmalu spet brali kako jem ribe za pet evrov in se intenzivno ukvarjam z lezanjem na plazi z mozgani na off .

Do takrat, uzivajte pomlad. Tukaj je toplo (kot vedno), tako da zvecer veckrat zaplavamo v bazenu pod zvezdnatim nebom s pogledom na sirno morje. In takrat se spomnim, da pravzaprav spadam tja.

Pozdrav vsem

Jasna

Že teden dni pred prihodom Yasija so nas po televiziji opozarjali, da bo hudo. Iz ure v uro smo spremljali njegovo premikanje in upali, da bo zavil spet proti odprtemu morju. Kmalu pa je bilo dovolj očitno, da ne bo nikamor zavil, in da bo v sredo ponoči butnil naravnost v Cairns. Govora je bilo o ciklonu tretje stopnje, s sunki okrog 100 km/h. Takrat nas še ni skrbelo. Vsem znancem sem razlagala, da je za nas tržačane taka jakost vetra del našega vsakdana. V ponedeljek so Yasiju nadeli četrto stopnjo in opozorila so iz ure v uro postala resnejša. Hiša, v kateri stanujem, je tipični t.i. “Queenslander”, lesena in dvonadstropna, kakih 100m od obale.

Ker so oblasti govorile o metru ali dveh vode, sem vedela, da bom v prvem nastropju na varnem. Potem so informacije postale zaskrbljujoče. Premierka Anna Blight nam je v torek napovedala “uničujočo in smrtonosno” silo, ki bo s seboj prinesla šest do sedem metrov ciklonskega vala. Naenkrat se v leseni hišici nismo počutili nič več varno. S fant sva rezervirala sobo v hotelu nekaj ulic dlje od obale in pripravila nekaj kovčkov z bistvenimi stvarmi. Oblasti so nas tudi opozorile, da bomo lahko več dni brez vode in elektrike ter ujeti v svojih domovih, zato smo vsi nakupili dovolj hrane za teden dni. V trgovinah z jestvinami so bile police kmalu prazne.

Ostale trgovine in restavracije so polepile šipe z lepilnim trakom in izobesile napis, da bodo do nadaljnjega zaprti.

V torek smo šli spat precej napeti, saj nihče izmed nas ni resnično vedel, kaj nas čaka. Naslednjega jutra nas je prebudil SMS. “To spročilo pošilja Vlada Queenslanda. Ciklon Yasi se je okrepil in je sedaj pete, najvišje možne stopnje. Evakuacija vašega območja je sedaj obvezna. Potrebne premike morate opraviti do osmih zjutraj.” Ura je bila pol osmih. Z Rickom sva se pogledala in v trenutku odločila, da morava čim prej zapustiti Cairns. V pol ure sva najela avto, vanj zbasala torbe z dokumenti, nekaj oblekami, hrano in pijačo, in že letela iz mesta.

Priznam, da nisva verjela, da bova spet videla svoje stanovanje in vse stvari, ki sva jih pustila v njem. Ker se je ciklon premikal v smeri jugozahod, bi bilo najbolj pametno voziti proti severovzhodu, a kaj, ko iz Cairnsa ni cest v tej smeri! Na koncu sva izbrala edino cesto, ki vodi proti notranjosti vedoč, da cikon izgubi večino svoje moči, ko potuje po kopnem. Vozila sva 300km in se ustavila v majhnem kraju imenovanem Mt.Surprise, kjer sva najela še zadnjo sobo v hotelu. Kmalu je na vrata potrkala policistka, da naju popiše. “Da ne bomo kasneje zaman iskali ljudi tam, kjer jih ni” je razložila.  Oblasti so dale jasna navodila o tem, da moramo vsi v času ciklona biti v najbolj varni sobi v stanovanju, po možnosti kopalnici, s sabo naj imamo svetilko, vodo in nahrbtnik z najnujnejšim. Tako sem v roku nekaj ur že tretjič odločala, kaj je najnujnejše. Priznam, da je bilo to početje razsvetljujoče. Koliko stvari imam, brez katerih bi lahko mirno živela naprej!

V kopalnici sva si zgradila improvizirani bunker, v katerem bi bila varna tudi v primeru, da odnese streho.

Ko sva enkrat uredila vse potrebno, je bilo treba samo čakati. Takrat me je začelo resno skrbeti za vse prijatelje, ki so ostali v Cairnsu. Veliko izmed njih  živi na jadrnici, med njimi kar nekaj družin z otroki. Upala sem, da so vsi zapustili svoj plavajoči dom in se spravili kam na varno.

Trenutek groze smo doživeli, ko je merilna boja, ki se je znašla sredi prihajajočega ciklona, izmerila 18m vala. Pričakovali smo apokalipso. Na srečo nas je premierka kmalu pomirila, ko nam je povedala, da se je boja v ciklonu prevrnila na glavo in zato podatki niso več verodostojni.  

Sledila je precej nemirna noč, delno zaradi skrbi, delno zaradi močnih sunkov vetra. Vsekakor ne tako močnih, da bi morala zbežati v “bunker”. Navsegodaj zjutraj smo po poročilih izvedeli, da je škoda bila bistveno manjša od pričakovane in predvsem to, da ciklon ni povzročil nobene žrtve. Res je, da je Koralni greben verjetno precej pripomogel k varovanju mesta pred orjaškimi valovi. Res je tudi, da je ciklon prizanesel tako Cairnsu kot mestu Townsville in udaril nekje na sredi, kjer je naseljenost precej redkejša. Kljub vsemu pa je vendarle zapihal z jakostjo 290 km/h, popolnoma porušil dve tretjini hiš v naseljih Tully in Cardwell in nametal na kup vse jadrnice v tamkajšnji marini.

                                                                      ......

Če je kljub vsemu temu škoda samo materialna, je to zaradi izjemno dobrega upravljanja s strani oblasti. Marsikomu se je obvezna evakuacija tako velikega števila prebivalcev zdela pretirana. Osebno menim, da previdnosti ni nikoli preveč in da če je beg stotisočih rešil tudi eno samo življenje, se je splačalo.

Midva sva se vrnila v nepoškodovani dom in relativno nepoškodovano mesto. Cairns je dan po ciklonu izgledal kot Trst po močni burji, s prevrnjenimi smetnjaki in polomjenimi vejami na cesti.

V nekaj dneh je zivljenje spet steklo in sedaj smo vsi v pricakovanju naslednjega ciklona - sezona se je komaj zacela!

Po televiziji prav gotovo spremljate novice o tukajsnjih poplavah. Ceprav gre stanje na boljse, moram potrditi, da je kar hudo. Tukaj v Cairnsu sicer nimamo poplav, a juzneje od nas je narava kar krepko udarila. Morda se spominjate reke Clarence, kjer sva jadrala pred meseci. Vasi, ki sva jih obiskala, so na pol pod vodo, in ogromno domov je unicenih. Isto velja za Brisbane. Reka, na kateri sva jadrala, ima tako silno moc, da kar odnasa vse zivo, od pomolov do bark... Hudo nesreco je dozivel eden izmed jadralcev, ki je sicer prezivel, a njegova jadrnica-dom na zalost ne: http://www.youtube.com/watch?v=D6C4pccA25k

Trenutno stevilo zrtev je 17, medtem ko je okrog 20 ljudi se pogresanih. Voda je v nekaterih primerih prisla tako nenadoma, tako da nekateri se na zalost niso uspeli resit. O tem, kako hitro je narasla voda, prica ta video: http://www.youtube.com/watch?v=kYUpkPTcqPY&feature=related

Ta teden so helikopterji dan in noc resevali ljudi s streh, saj so mnogi domovi bili popolnoma pod vodo. Ocenjujejo, da je prizadetih priblizno 30.000 domov, od teh je polovica prakticno neuporabnih.  

Sedaj voda pocasi odteka in prostovoljci so se ze lotili dela. Caka jih veliko dela, v mnogih primerih so hise popolnoma unicene in jih morajo porusiti in postaviti na novo. Ceste so se vedno zaprte, kar se pozna tudi v trgovinah. Tudi tukaj, v Cairnsu, so trznice precej obubozane, ker veliko zelenjave prihaja iz tistega obmocja.

Najin sostanovalec je odletel v Brisbane prejsnji petek, za vikend, pa ga se ni nazaj. Predvidevava, da se je pridruzil prostovoljcem...

To bo vse za tokrat,

lep pozdrav iz (soncnega) Cairnsa

Jasna

Hmmm... se bom kar nehala opravicevat za zamudo pri javljanju, ko si enkrat spet v mestnem zivzavu dnevi letijo in sploh mi ni jasno kdaj se je odvrtel ta zadnji mesec dni...

Po zadnjem pozdravu Marutji sva se z Rickom preselila v eno t.i. "sharehouse", ki jih je tukaj v Cairnsu vse polno. To so stanovanja-hise, kjer najames sobo s souporabo kuhinje, kopalnice in ostalih skupnih prostorov. Po intenzivnem iskanju sva nasla super opcijo - ogromno stanovanje, ki ga deliva samo z eno Japonko. Samo kopalnica je vecja kot Marutji!

Oba sva si kupila bicikel, ki je v Cairnsu najbolj primerno prevozno sredstvo. Od doma do centra mesta se voziva samo 15 minut. Kolesarska pot je speljana ob morju, tako da je vsakodnevno kolesarjenje prav prijetno.

In kaj delam tukaj v Cairnsu, se boste vprasali...

Odlocila sem se, da bom tukaj poiskala delo za kratek cas, kajti mesto je kar prijetno, Rick ima tukaj nekaj prijateljev in ko imava cas greva na izlet v eno izmed stevilnih zanimivih destinacij v  okolici.

(pri sprehodu skozi tropski gozd se je treba pazit nevarnih "cassowary"jev (ne vem ce obstaja slov.ime...), ki znajo bit zeloooo napadalni...).

Kopanje v morju tu ni opcija zaradi krokodilov (kot sem vam za povedala), katerim se v tej sezoni pridruzijo se smrtonosne meduze (box jellyfish), ki so baje najbolj strupena zival na svetu. Iz vsega tega sledi, da je bazen, ki stoji sredi mesta, edina moznost za plavanje, in zato nabito pol ob vseh urah (tudi ob desetih zvecer) in v vseh vremenih (tudi ko lije).

Prav v tem bazenu - laguni sem prezivela svoje bozicno popoldne, kjer sem preizkusala svoje bozicno darilo - podvodno kamero. 

Prvo delo, ki sem ga poskusila, je bilo na eni izmed ladij, ki vsak dna vozijo turiste na Veliki koralni greben. Moje delo je bilo skrbet, da imajo turisti vse kar rabijo (npr. vrecko za bruhanje! - nisem mogla verjeti da ljudje lahko trpijo za morsko boleznijo tudi med polmetrskimi valovi...). Ko smo prispeli do grebena, pa se je zacel zabavni del - ljudje so se z masko in plavutkami odpravili v iskanje ribic in koralov, kar nekaj pa je bilo takih, ki niso znali plavati (tudi temu sem se nacudila - ce ne znas plavati, kaj se potem odpravljas na snorklanje sredi morja?!?) Kakorkoli, po dva ali trije neplavalci so zgrabli za oranzen resilni pas in skocili v vodo, jaz pa sem jih zvlekla vse do grebena in nazaj. Ze res, da v vodi vsakdo tehta precej manj kot na suhem, a kljub temu verjemite, da sem se kar nadelala. Vsekakor mi je bilo v veliko zadoscenje, ko so se mi vsi ti neplavalci na koncu iz srca zahvaljevali za "izlet". Na barki sem delala samo dva dni, dovolj, da sem ugotovila, da mi energija v ekipi ni vsec. Prevec zensk na kupu nikoli ni dobro ;-)

Potem pa sem se zaposlila v baru-restavraciji s pogledom na morje. Tukaj je bila druzba veliko bolj pozitivna, tako da se ze vec kot mesec dni ukvarjam s koktejli (zvecer) in kavo (zjutraj).

Kot marsikje po svetu se tu prodajajo za "italijansko restavracijo", pa se ze iz samega imena vidi, da o italijanscini vejo bolj malo (uradni naziv je "RISTORANTE E'(z akcentom) BAR).

Ker avstralski zakoni to zahtevajo, sem se morala tudi udeleziti izobrazevalnega tecaja o alkoholu!

Za tokrat bo to kar dovolj.

Ker smo ravnokar vkorakali v novo leto, izkoristim priloznost in vsem vam voscim cudovito leto 2011, naj bo polno novih projektov in naj se vam iskrijo oci pri vsem, kar pocnete. Mene kar razganja ob misli na vse avanture, ki me cakajo!

Pozdrav v Evropo

Jasna

ups.... tokrat pa res dolgo nisem nic napisala... oprostite, so me dogodki prehiteli...

toliko vsega se je zgodilo.... torej...

po magnetic island sva obiskala se nekaj otokov z lepimi resorti kjer sva se kot ponavadi pretvarjala da sva gosta in se vtihotapila v njihov bar ali restavracijo.

Pocasi sva prijadrala v obmocje krokodilov tako da plavanje ni vec opcija. Ko sva sidrala blizu mangrovij se mi je zdelo da sem jih slisala kar vsepovsod.

Morda je moja fantazija prevec bujna, kdo ve... morda ne...

Nazadnje sva prijadrala v Cairns. cudovito mesto, ravno prav veliko, imas dosti kaj delat (gledalisce, kulturni dogodki, glasba, lokali na odprtem...) in je izredno multikulturno (se najmanj je avstralcev).

Nekaj dni potem ko sva prispela je nov lastnik s svojo druzino prevzel Marutji, midva sva pobrala kovcke, torbe in nekaj skatel in sla iskat nov dom.

midva in vse najino imetje

prazna Marutji                                Rick z novimi lastniki

Tako, zdaj ziviva pod streho, na trdnih tleh. Verjetno ne bo trajalo dolgo. Trenutno uzivava vse luksuze zivljenja v stanovanju, npr. hladilnik in tus. Bo pa kmalu zapihal nov veter in naju spet spravil na morje...

kdove kdaj, kdove kam...

o zivljenju v cairnsu pa kdaj drugic.

lep pozdrav z vetrom v laseh,

jasna

Lep pozdrav iz cudovitega otoka Magnetic island!

Da ne boste mislili da ko si tako na plazi ni nobenih nevarnosti: 

VEDNO TI LAHKO PADE KOKOS NA GLAVO!!

Torej, Magnetic island je se kar velik otok, ima celo ceste in avtobuse ki vozijo po otoku (po vseh nenaseljenih otokih ki sva jih srecala v zadnjih mesecih se mi to zdi kar cudno...). Vse polno je majhnih zalivov in sprehajalnih poti. Vceraj sva sla na pohod in srecala kar nekaj koal, ki so se lepo pustile poslikat...

Danes pa sva sla z motorjem raziskat vse skrite koticke tega zanimivega otoka...  

Cas jadranja na Marutji se pocasi izteka, zato morava dalje. Drugace bi gotovo ostala vsaj nekaj tednov...

Jutri pred zoro dvigneva sidro in odjadrava spet proti severu, naslednja postaja Hinchenbrook channel!

Poletne pozdrave v mrzlo Evropo...

jasna

V teh tednih jadranja okrog otokov Whitsundays sva dobila obiske... novi clani posadke ki so pomagali upravljat barko. Naj vam jih predstavim:

          NOV AVTOPILOT : 

                    ki zna tudi pomagat na skoti, ce je treba...

in nov voznik tenderja:

...ki zna tudi odpret zamasek in nalit bencin ce je treba...

Tako imava midva cas delat druge stvari, npr...

PIVO!

Jutri odjadrava naprej proti otoku Magnetic island.

Se slisimo kmalu!

JASNA

Stran 1 od 3