Zeleno. Morda hrib? Ni nujno.
Vonj
po razmočeni zemlji
in želja
po sveže

stisnjenem pomarančnem soku.

Sama. Ali pa tudi ne. Oči
počivajo na barvah
neba in misli
preštevajo podobe

oblakov.

Belih.
Otipljiv
ih. Ne
resničnih.

Z danes na
jutri. In
naprej.

V ozadju nežni rožnati odtenki.
Nejasni. Očarljivi.
Jutranji ples prvo

spomladanskih cvetov.


In pozdrav soncu.

Sanjala sem (da, vrnile so se!! :), da imam novo preobleko. Neko živahno, oranžno, pisano. Bilo je povsem na hitro, iz danes na jutri, brez olepšav ali prilagajanja. Samo nujno sem potrebovala spremembo. Ne vem, morda je bilo preveč utesnjeno? Vsakdanje? Dolgočasno? Vem le, da mi ni več ustrezalo... Zjutraj sem najprej pomislila, če imam morda dovolj... in če morda res potrebujem spremembo, ki se je že nekaj časa na vse pretege otepam.

Sončni dnevi so čedalje daljši in kar ne morem se nehat martinčkat. Kot da bi se polnila in polnila in polnila. Zima je bila presiva in moram nadoknadit. Zaprem oči, začutim toplo energijo, kako pronica čez zaprte veke in pustim rdeči barvi, da naredi svoje. Še vedno mislim, da ima helioterapija nepredstavljivo močne učinke in da se ji premalo posvečamo.

Ko sva se na tisti čudovit preostanek tedna sprehodila do vrha Njegovega slavnega domovanja in nato mimo drevoreda, po poti navzdol čez gozd in jaso, sem si dokončno odprla tista kovinska, težka, dolga leta čvrsto zaklenjena vrata. Dopuščam možnost, da morda, nekoč, če bo trenutek pravi... Ne le to, na poti nazaj mi je postalo tudi povsem jasno - kje.

Drage moje,

kje ste? Spet sem z mislimi pri vas in vas čakam, da mi zopet ostanete v spominu, polnem neštetih lukenj in nenehnih ugibanj. Vem, da ste tam. Gotove, vztrajne in prepričljive, ampak čemu ta naglica po slovesu? Spomin nikoli ni bil moja močna stran, pa vendar mi je do nedolgo nazaj še povsem dobro služil, da sem si lahko zapomnila tudi nekatere spomina vredne detajle našega druženja.

Načrtno sem začela z beleženjem. Beleženjem spominov, malenkosti, občutkov, a zdi se mi, kot da sem vas le še bolj odrinila od sebe. Kot da si ne bi želele biti zapisane. Kot da bi vas oropala samega bistva z ubeseditvijo. Kar se, vedno bolj, dozdeva tudi meni. Morda neham. Četudi sem komaj za res začela..

Precej intenziven sprehod po novih ugibanjih je danes za mano. Ljubim pogovore, ki odpirajo nove iztočnice. In o sanjah mi nikoli ni zmanjkalo besed. Zavedla sem se, kako nepomembni so obrazi v sanjah. Kako pogosto so megleni, brez detajlov in da je bistven samo in zgolj občutek, ki me spremlja. Poznam - nepoznam. Kljukica. Varno - nevarno. Kljukica. Kakšen ekstrem realnega sveta, v katerem na vsakem koraku iščemo podobe.

In ti preskoki, iz enih na druge, brez uvoda, brez filmskega zaključka? Kaj se res zgodi? Odsanjam v resnici celo, zaključeno epizodo, ali samo glavnino? Samo bistvo? In če sanjam v resnici vse, zakaj mi potem spomin ne dopušča, da bi se tega tudi spomnila? Ali pa mora biti vse skupaj intenzivno, brez balasta, z dejanskimi vmesnimi preskoki? Še eno diametralno nasprotje realnosti...

V vsakem primeru, drage moje, obiščite me kmalu! Ne le tam, pod hipnozo, tudi zjutraj, da se znova nasmehnem v tistem kaj vse lahko in koliko vsega je in da se dan že prvih nekaj minut zdi čudovito pester!

- opažam, kako drugače začenjam gledati na tistih nekaj negativcev, ki se vsake toliko znajdejo v mojem življenju. Tisti, ki uživajo v tem, da so zlobni do drugih, žaljivi, hinavski, vzvišeni, ..., a imajo v resnici veliko bolj tragično zgodovino, kot bi človek sploh pomislil. Vedno obstaja zadaj za vso tisto fasado še kako dober razlog, da je nekdo takšen postal. In ponavadi je le-ta v svojem bistvu precej boleč. In vesela sem, da jim dejansko uspeva v meni vzbujati vedno manj negativnih čustev ter namesto njih ogromno enega sočutja...

- "nekatere stvari so enostavno neperspektivne"... Lahko v nekem momentu ohraniš tak pogled tudi na svoje lastne želje, hotenja in hrepenenja? Da postane (je?) hrepenenje tako zelo neperspektivno, da mu pustiš, da se posuši samo vase in - sčasoma - povsem izgine? In če, je to sploh perspektivno?

- največja sreča se navadno ne pojavi ob velikih trenutkih. Takrat je preveč drugega, kar človeku krade pozornost in ga usmerja navzven. Nasprotno, majhni, na videz nepomembni in vsakdanji trenutki so tisti, ki me napolnijo z najbolj intenzivnimi občutji sreče.

Ko mi je prvič prišlo na uho nekaj besed o metodi postavitve družine, si niti nisem znala dobro predstavljati, kaj, zakaj, kako in če sploh. Zbere se skupina ljudi, ki jo vodi sistemski terapevt, in "postavljalec" izmed vseh udeležencev izbere svojo mati, očeta in sebe ter jih postavi v prostor. Nato se umakne in opazuje. Dejanja, ki temu sledijo mnogi opisujejo kot fenomen, saj nazorno prikazujejo dejansko stanje, čustva, odnose v družini "postavljalca". In to navadno še tako daleč, da se jih niti sam ne zaveda, da so. Kar predstavlja pravo malo katarzo zanj in za energije v njegovi družini.

Ne, po tem opisu mi ni bilo nič jasno. Ampak ker je trenutno ta metoda za razreševanje konfliktov v družini, partnerskih odnosih, z otroki ipd. vedno bolj v razcvetu in se na nek način postavlja ob bok tradicionalnim psihoterapevtskim metodam, sem šla poskusit. Zavedam se, da ogromno prtljage prinesemo iz malih in velikih travm v primarni družini in le-ta nepredstavljivo vpliva na naše odnose z vsemi kasnejšimi bližnjimi. Kako pa lahko povsem neznani ljudje, s katerimi ne spregovoriš niti besede, niti jim ne pojasniš svojih odnosov v družini, ampak jim samo za nekaj minut nadeneš vlogo matere/strica/hčere, ...., kako ti lahko oni pomagajo pri razreševanju družinskih problemov?

Plačano je. Ne dojemam. Hlastam po zraku. Razbiram lastne občutke. Kot da bi šla prvič.

Tale sonček, ki se je v teh dneh (končno!) prebudil in razbil maraton kratkih in sivih dni, me je ogrel že za poletje. Mi v dveh minutah napolnil rezervoar za nadaljnjih nekaj dni. In predvsem napovedal, kako noro, eksotično, strastno, okusno in nepozabno bo tudi letos.

Vsakemu, ki ga srečam, moram povedat. Kot majhen otrok sem, navdušen nad svojimi prvimi barvicami, s katerimi bo lahko čisto po svojih željah pobarval pobarvanko. Zakaj je letos tako drugače? Kakšno simboliko nosi vse skupaj? Na novo zaljubljena. Z novo nalepko.

4 to go!!!

Lani na popotovanju po Norveški sva spoznala domačina, ki že celo življenje potuje in ima na seznamu le še okoli 20 držav sveta, kjer še ni bil. Človek poln neverjetnih zgodb in izkušenj. Vmes, med nekaj urnim pogovorom in listanjem po njegovih albumih, nama je povedal tudi, da mu je uspelo prit celo v Severno Korejo. V eno najbolj zaščitenih in zaprtih držav na svetu. V Severno Korejo! Ali sploh kdo ve kaj o Severni Koreji? Še celo on ni našel kaj dosti besed, s katerimi bi lahko opisal stanje tam.. To moraš videti, je zaključil... Pred kratkim pa je svet preplavil dokumentarni film online televizije vbs.tv, ki ga je posnel ustanovitelj Shane Smith. V treh delih ga tako lahko spremljamo po Severni Koreji in spoznamo delček sveta, ki ostaja 70 let za drugimi.


Čakal je približno leto in pol, da bi dobil dovoljenje za vstop, a je šele preko južne Kitajske in tamkajšnjega veleposlaništva uspel stopiti v Severno Korejo. Prvi šok - prepovedan vnos telefonov, računalnikov, kamer, fotoaparatov, časopisov, celo mp3-ja. Ničesar od zunaj ne sme priti v in ničesar od znotraj ne sme oditi iz države. Nadzor na vsakem koraku. Drugi šok - čisto vsakega turista spremlja lokalni vodič, brez katerega ne sme nikamor. Znova nadzor. Celotno spoznavanje države je pravzaprav vnaprej zrežirano in sme zgolj tja, kamor ga bodo oni peljali. Vsi, ki jih spozna, so del državnega turizma - od hotelskih strežnikov, vodičev v muzejih, do stražarjev. Vsi so tam za tistih nekaj 10 turistov na leto, jih čakajo po nekaj mesecev in ko končno prispejo, odigrajo svojo vlogo z enim samim glavnim namenom - svetu predstaviti Severno Korejo kot najbolj "srečno in bogato" državo.


Svojo izkušnjo s Severno Korejo Shane zaključi z mislijo o tem, kako nepredstavljivo izrezani iz sveta so Severni Korejci. Kako surrealistično je bilo doživeti vse skupaj. Kot da ne bi skupaj preživeli zadnjih 100 let na Zemlji, ampak so ostali v časovnem stroju v letu 1930. Država je tako močno nadzorovana, da lahko predvidevajo vsak gib in vsako misel domačinov v naslednjih 10 letih.

Vredno ogleda, vsekakor. Že zato, ker nekaj takšnega v 21. stoletju še vedno obstaja. Človek si niti ne predstavlja, kaj vse je možno... Po začetnem šoku so me po ogledanem dokumentarcu prešinile misli o naših vzporednicah njihovega sveta. Bi se našli tudi mi v podobnih, morda ne tako zelo očitnih okovih? In če, koliko nadzora je sploh sprejemljivega, da se ti zdi, da si "svoboden"? Morda pa je navidezna svoboda še toliko bolj tragična od resničnega ujetništva...


Link do videopovezav