19. 01. 2010
Obeta se nam prenovljen zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa, ki naj bi temeljito spremenil predvsem tisti del o prostovoljnem darovanju organov. Do sedaj je bilo namreč dejanje darovanja organov pred ali po smrti odločitev posameznika, ki jo je moral (če je tako želel) izraziti pri za to pooblaščenih osebah na pooblaščenih mestih, se identificirati, izpolniti obrazec, pristopno izjavo in le-to v priporočeni pošiljki poslati na Slovenija-transplant. Precej dela tudi za človeka, ki se, če se, končno odloči za darovanje.
Slovenija je za marsikatero stvar premajhna, kar se je izkazalo tudi pri darovanju organov. Darovalcev je bilo namreč veliko premalo glede na tiste, ki bi to potrebovali. Zato smo se leta 2000 priključili transplantacijskemu sistemu Eurotransplant, kar pomeni, da lahko slovenski bolnik prejme tudi organ iz Belgije in obratno. Več držav, več možnosti za ujemanje. Še vedno pa darovalcev pri nas drastično primanjkuje.
Zato so začeli resno razmišljat o prenovi omenjenega zakona. Dodali bodo t. i. domnevno privolitev, kjer bo vsak v osnovi darovalec organov po smrti in šele, če tega ne bo želel, bo lahko opravil zgoraj omenjeni postopek in se odjavil. Po principu - če nisi proti, si za. Namesto registra darovalcev se bo tako vodil register nedarovalcev. Še vedno ostaja vse prostovoljno. Še vedno ima vsak izbiro. Le odločitev "proti" bo zahtevala nekoliko več dela. Sporno?

Nekaterim sploh ne. Verjamem, da jih je kar nekaj takšnih, ki si, kot si tudi sama, želijo, da bi postali darovalci organov, a nikakor ne najdejo časa za kaj takšnega, niti se ne pozanimajo, kaj vse je potrebno storiti. Sicer si pripravljen, a ti ni do dodatnega dela zaradi tega. Vsaj zaenkrat ne. In če se bodo stvari zasukale za 180°, bo odločitev sprejeta brez vsakršnega truda. Kar mi povsem ustreza. Verjamem tudi, da je kar nekaj takšnih, ki jim je bolj ali manj vseeno in jih enako ne moti, če postanejo avtomatično darovalci po smrti. Gre le za plemenito dejanje pomoči drugim, ki bi je bil marsikdo iz dna srca hvaležen. Vsekakor ne sporno dejanje.
Kaj pa tisti, ki so proti? Premišljeno, odkrito in iskreno proti. Ne glede na razloge - etične, moralne, verske, osebne, ... - imajo, da, pravico biti proti. So s tem njihove pravice kršene? Ali pa tisoč in več novih darovalcev, ki bodo morda rešili tisoč in eno življenje, opraviči takšno breme? Ker po novem naj bi ravno nedarovalci, za tako osebno dejanje, ki bi moralo biti povsem in zgolj prostovoljno, imeli dodatno delo in opravili vse zgoraj našteto. Kaj je bolj etično? Je morala v igri? Je glavni cilj res ohraniti čimvečje število življenj ali bi morali pomisliti tudi na kvaliteto le-teh?
Ne gre namreč ob tem spregledati še nečesa - naravnosti početja. Čeprav se sliši kruto, je umetno podaljševanje življenja s presaditvami v nasprotju z naravnim procesom razvoja in selekcije. Vem, da se je želja, da se do zadnjega podaljšuje življenje v naši kulturi vcepila že globoko v mezinec leve noge. To počnemo z vsemi zdravili, tabletami, cepljenji, darovanji, ipd. Naravno selekcijo že od nekdaj poskušamo pretentati, ne da bi se zavedali, da s tem še najbolj škodimo prav sebi. Stopamo v začaran krog revščine, lakote, izčrpavanja narave, vojn in bolezni. Prav z našo številčnostjo.
Čeprav se zdi takšna sprememba zakona morda na prvi pogled dobronamerna, je sama ne bi podprla. Z lahkoto bi lahko olajšali delo potencialnim darovalcem bodisi z manj papirologije, bodisi s kakšnim množičnim pošiljanjem prijavnic na dom, ipd. Če že. Predvsem pa z informiranjem. Kaj, kako, zakaj. Ker to je precej pomembna in v največji meri zelo osebna odločitev. Naj se človek sam odloči! Vsiljevanja nihče ne mara.