Tole se je ravnokar zgodilo:



In ne, ni mi padel v korito. Niti nisem nanj vrgla kakšne kovinske krogle. Samo pogrela sem si kosilo . V pečici, ane. In res mi ni jasno, zakaj ni kakšnih opozoril kje na dnu krožnika o tem, koliko prenese. Ker več kot očitno mu telih nekaj sto stopinj ni dobro delo in je bošček kar razpadel na koščke .

Da ne omenjam tistih rjavih opeklin, ki kažejo na precej resno stanje... Nisem si mislila, da lahko človek kar tako, doma, iz ljubega miru zažge krožnik . Zategadelj - izkušnje, info, mnenja o temperaturni vzdržljivosti keramike/porcelana/stekla zelo dobrodošle. Ali pa vsaj en sočustvek z menoj. Sem še kar šokirana.

- Obstajajo vezi, ki gredo preko prijateljstev, preko ljubimcev in celo preko partnerstva. Bitji, ki se povežeta na čisto drugi ravni, negujeta in ohranjata to vez, pa niti ne potrebujeta biti skupaj. Ker vesta, da bo trajalo, tudi ko njiju ne bo več... Če bi me pred leti kdo vprašal, če verjamem, bi v trenutku začela odkimavat. NEverjetno, kako se človek spreminja..

- Opažam, kako več pišem, kadar se mi dogaja zmedenost, čustvenost, žalost, jeza, razočaranje, bolečina, ipd. Zanimivo, pravzaprav. Da lahko s presežkom pozitivnega z lahkoto delujem in me napaja, presežek negativnega moram dati pa ven - prav s pisanjem.

- Ko potreba po varnosti na neki točki postane ovira za lasten razvoj, mora človek temeljito pretresti nekatere že postavljene temelje. Začenjam. S težka, a bo moralo iti.

Obeta se nam prenovljen zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa, ki naj bi temeljito spremenil predvsem tisti del o prostovoljnem darovanju organov. Do sedaj je bilo namreč dejanje darovanja organov pred ali po smrti odločitev posameznika, ki jo je moral (če je tako želel) izraziti pri za to pooblaščenih osebah na pooblaščenih mestih, se identificirati, izpolniti obrazec, pristopno izjavo in le-to v priporočeni pošiljki poslati na Slovenija-transplant. Precej dela tudi za človeka, ki se, če se, končno odloči za darovanje.

Slovenija je za marsikatero stvar premajhna, kar se je izkazalo tudi pri darovanju organov. Darovalcev je bilo namreč veliko premalo glede na tiste, ki bi to potrebovali. Zato smo se leta 2000 priključili transplantacijskemu sistemu Eurotransplant, kar pomeni, da lahko slovenski bolnik prejme tudi organ iz Belgije in obratno. Več držav, več možnosti za ujemanje. Še vedno pa darovalcev pri nas drastično primanjkuje.

Zato so začeli resno razmišljat o prenovi omenjenega zakona. Dodali bodo t. i. domnevno privolitev, kjer bo vsak v osnovi darovalec organov po smrti in šele, če tega ne bo želel, bo lahko opravil zgoraj omenjeni postopek in se odjavil. Po principu - če nisi proti, si za. Namesto registra darovalcev se bo tako vodil register nedarovalcev. Še vedno ostaja vse prostovoljno. Še vedno ima vsak izbiro. Le odločitev "proti" bo zahtevala nekoliko več dela. Sporno?


Nekaterim sploh ne. Verjamem, da jih je kar nekaj takšnih, ki si, kot si tudi sama, želijo, da bi postali darovalci organov, a nikakor ne najdejo časa za kaj takšnega, niti se ne pozanimajo, kaj vse je potrebno storiti. Sicer si pripravljen, a ti ni do dodatnega dela zaradi tega. Vsaj zaenkrat ne. In če se bodo stvari zasukale za 180°, bo odločitev sprejeta brez vsakršnega truda. Kar mi povsem ustreza. Verjamem tudi, da je kar nekaj takšnih, ki jim je bolj ali manj vseeno in jih enako ne moti, če postanejo avtomatično darovalci po smrti. Gre le za plemenito dejanje pomoči drugim, ki bi je bil marsikdo iz dna srca hvaležen. Vsekakor ne sporno dejanje.

Kaj pa tisti, ki so proti? Premišljeno, odkrito in iskreno proti. Ne glede na razloge - etične, moralne, verske, osebne, ... - imajo, da,  pravico biti proti. So s tem njihove pravice kršene? Ali pa tisoč in več novih darovalcev, ki bodo morda rešili tisoč in eno življenje, opraviči takšno breme? Ker po novem naj bi ravno nedarovalci, za tako osebno dejanje, ki bi moralo biti povsem in zgolj prostovoljno, imeli dodatno delo in opravili vse zgoraj našteto. Kaj je bolj etično? Je morala v igri? Je glavni cilj res ohraniti čimvečje število življenj ali bi morali pomisliti tudi na kvaliteto le-teh?

Ne gre namreč ob tem spregledati še nečesa - naravnosti početja. Čeprav se sliši kruto, je umetno podaljševanje življenja s presaditvami v nasprotju z naravnim procesom razvoja in selekcije. Vem, da se je želja, da se do zadnjega podaljšuje življenje v naši kulturi vcepila že globoko v mezinec leve noge. To počnemo z vsemi zdravili, tabletami, cepljenji, darovanji, ipd. Naravno selekcijo že od nekdaj poskušamo pretentati, ne da bi se zavedali, da s tem še najbolj škodimo prav sebi. Stopamo v začaran krog revščine, lakote, izčrpavanja narave, vojn in bolezni. Prav z našo številčnostjo.

Čeprav se zdi takšna sprememba zakona morda na prvi pogled dobronamerna, je sama ne bi podprla. Z lahkoto bi lahko olajšali delo potencialnim darovalcem bodisi z manj papirologije, bodisi s kakšnim množičnim pošiljanjem prijavnic na dom, ipd. Če že. Predvsem pa z informiranjem. Kaj, kako, zakaj. Ker to je precej pomembna in v največji meri zelo osebna odločitev. Naj se človek sam odloči! Vsiljevanja nihče ne mara.

Po novem letu, oziroma ne, še nekaj dni pred njim je bilo, mi je pod roke prišla tanka knjižica, ki sem jo imela namen prebrati že preceeeej dolgo, pa jevednonekajprišlovmes. Pa dobro, vedno pravim, da je tok razvoja točno tak, kot mora biti in če sem potrebovala toliko časa, da sem jo vzela v roke, je že prav tako. Pa sem jo prebrala, v hipu. Se našla v vseh tistih živilih, prikimavala logičnim razlagam in sklenila, da poskusim.

Ne maram diet, zato to ni dieta. Je preizkus vpliva hrane na moje telo. Nekakšna prehranska čistka, ki jo bom za nekaj časa vnesla v svoj življenjski slog. Prehrana glede na krvno skupino, skupaj s kar se da pogostejšim vnosom domačih, organskih izdelkov. Nikoli mi niso pasale pretirane količine mesa in z veseljem sem ga skrčila na piščančje in puranje meso največ 2x tedensko. Sojini izdelki, ki mi res pašejo, bodo prišli končno do izraza. Mlečni izdelki le še ovseni ali sojini, precej zelenjave in kar nekaj sadja. Polnozrnati izdelki so že nekaj časa del mojega jedilnika, pa premišljujem, da bi morda poskusila še s črtanjem pšenice. Sicer neverjetno razširjena in uporabna, ampak mi ne da kaj dosti dobrega.

Sladko zaenkrat ostaja. Tako mi veleva telo in nočem na neko drastično črtanje tistega, kar mi paše, pristat. Že najljubšim sadežem, kot so mango, banana in pomaranča naj bi se odrekla, tako da vsaj kaj sladkega ostane. Mislim, da bo šlo in mislim, da mi bo zelo pasalo. Se mi zdi, da se premalo poslušamo. Kaj nam sporoča telo, kakšna je koža, koliko je kaj zdravstvenih zapletov, bolezni, padcev imunskih sistemov, ipd. Toliko enih vsakodnevnih sporočil dobivamo iz telesa, pa jim sploh ne prisluhnemo. In ko takole dobiš črno na belem potrditev, da morda pa res nekaj ni najbolje zate, moraš preizkusiti.

Zato se je začela. Z novim letom sem na prehranski čistki, da se ščistim tistega prazničnega balasta, da si telo malce spočije in da morda, čisto morda najdem nove zaloge energije tam, kjer nikoli ne bi pričakovala - v zame najbolj optimalni prehrani.

- ob takšnih, velikih prazničnih željah, me je letos oplazila misel, da bi morda bilo vredno zaželeti tudi žalosti, samote in solz. Čeprav na prvi pogled brezčutno. Toda v resnici šele celoten spekter občutkov daje pravo izkustvo. Drugače samo otopiš v enoličnosti tako dolgo želenega doživljanja dobrega. Ki se v tistem trenutku pravzaprav spremeni v svoje diametralno nasprotje.

- pozabljam, da je "ne" zelo pogosto čisto dovolj in da marsikdaj sploh ne potrebuje dodatne obrazložitve.

Dragi moji, dajmo kakšno besedo ali dve o savnanju. Čedalje bolj popularna zadeva in vedno bolj dostopna stvarca postaja žrtev vojaerstva in zajebancije. Ne, savnanje ni zabava in ni glavni namen debata o vseh preteklih, sedanjih in bodočih moških/avtomobilih/filmih, ipd. Niti ni namen ogledovanje in primerjave vaših in njihovih jošk/ritk/jajčk, ipd. Savnanje je obred, kjer je glavni namen sprostitev in regeneracija telesa. Naj ponovim, je obred. Ki ima svoja pravila in navodila. Ki jih je, če se za to odločimo, pak treba upoštevat.


Ne razumem, zakaj je to tako težko? Neko spoštovanje drugih. Razumevanje, da se je večina prišla sprostit tako v savni, kot pred njo, v počivališču. Precej majhni prostori so tele savne in vse se sliši. Telo se mora umirit, da se lahko sprosti in če se hkrati spočijejo še misli, je to največ, kar lahko podariš sebi. Odklop. Izven vsakdanjih težav, problemčkov, komentarjev. Tišina. In poleg tega, da je dobra zate, je zelo blagodejna tudi za vse ostale obiskovalce, ki jih v tistem trenutku najmanj zanima, kaj vas tare in kako zelo zabavni ste. Bi šlo?


Brisače. V parni savni jih ne potrebujemo, medtem ko so v finski nujna zadeva in ne le pripomoček za zakrivanje intimnih predelov. Potrebno jo je podložit pod svoje telo, od nog do glave. Preprečit direkten stik z leseno podlago v savni. Zakaj? Zaradi higiene. V nekaj nadstropjih so sedišča v savni in prav tam, kjer kaplja iz tvojih stopal, se lahko v naslednjem trenutku usede nekdo drug. Da ne omenjam nevabljivih lužic, ki se naredijo, če ni brisače. In vonja, ki se razleže, če se les namaka v teh lužicah. Ne zelo mikavno.


In tuširanje je naslednji korak, ki je pri savnanju nujen. Poleg pozitivnega učinka na telo (toplo/hladno v primeru parne savne) ima tudi pomembno funkcijo izpiranja strupov s telesa. In ne, to ni enako skoku v bazen, ker je bazen precej nečist, če bi vsi prešvicani noter skakali. S čisto vodo, za nekaj sekund, toliko, da telo spet zadiha. Bi šlo?


In za piko na i še golota. Neverjetno, koliko se jih najde. Tistih, ki niso tam zaradi sebe, ampak drugih. Najbrž bodo področja, kjer je vključena golota, vedno privabljala tudi takšne. Za ogledovanje, primerjanje, vzburjanje. Ni bilo dolgo nazaj, ko je iz zunanjega jacuzzija, ko so nebo že osvetljevale zvezde, pritekel moški srednjih let, še ves moker, z brisačo, ki je komajda prekrivala njegovo bogastvo, in se drl "Kakšni kreteni!!". Nič kaj prijetna situacija zanj najbrž, še posebej, če res ne pričakuješ kakšne moške roke na svojem levem stegnu. Ampak podobno se dogaja, od neprijetnih pogledov, do dotikov, pa celo do masturbacije in seksa. Zmerna mera previdnosti, še posebej, če ni to vaš namen, je zato res zaželena. To so namreč tudi kraji za zbiranje posameznikov z drugačnimi nameni, kot savnanje v resnici je.


Torej ja, savnanje je odlična izbira za telo, regeneracijo in sprostitev, ampak dajte ob tem ohranit neko kulturo. Razumevanje. Spoštovanje. Tišina, brisača in tuš. Še sprotna hidracija telesa in to je to. Se bomo veliko bolje razumeli vsi skupaj, predvsem pa bo savna res imela svoj pravi učinek.

Ni ideje kam? Nekaj predlogov:
- terme Šmarješke Toplice
- terme Dolenjske Toplice
- Wellness Sitar - Ribniško Pohorje
- Wellness center Bolfenk - Mariborsko Pohorje
- Energijski wellness Arena
- Terme Olimia (Termalija & Orhidelia)
- Bohinj Vodni park
- Terme Snovik
- Terme Zreče
- Savne Fanči
- Atlantis
- Terme Dobrna

Res je najbolje it gledat film brez pričakovanj. Tako si vsaj človek sam postavi neka merila, neke nevtralne izhodiščne točke, na podlagi katerih presoja gledljivost filma. Branje in poslušanje mnenj drugih te samo usmeri v točno določeno smer in drastično zoža pogled. V tem letu si želim več takšnih ogledov - brez pričakovanj. Šele to da človeku povsem samostojno celostno izkustvo.

Avatar. Znanstvena fantastika, za katero sem izvedela šele ob pogledu na promocijski plakat na samem mestu zločina. Ne ravno moje področje, pa vendar. Bil je ravnopravšnji dan za dajanje novih priložnosti ožigosano neljubim stvarem. Streljanje, akcija, ogenj, napad, vojna in domišljijski liki here I come.


In bilo mi je.. všeč. Čisto zares. Ne toliko ta akcijski, megalomazni in oh in sploh drag del filma; ampak tisti drugi. Preplet animacije z resničnostjo. Kako gladko vse steče, nevsiljivo, da na koncu že - tako kot on - raje gledaš njihov svet, kot naš. Tisti svetlikajoči, barvit, energijsko poln svet. Kjer ti narava sama postreže s senzoriko in občutji, ki si jih moramo mi umetno ustvarjati. Mmmm, z lahkoto sem se vživela.


Tudi zgodba, ki kakopak ima svoj namen, je tako očitna, da človek težko ne uvidi. O izgubi stika z naravo; o energiji ki je tu in povsod drugje; o pohlepu in izgubi razuma, ki naredi iz človeka divjaka, o polni čaši, ki se je ne da več polnit, če se prej povsem ne izprazni in podobno. In tiste lučke... všečno res. O posebnih efektih ne bom, niti ne o glavnih igralcih ali lapsusih v scenariju. Me sploh niso zanimali, vzela sem si svoje koščke filma:). Kar je tudi ena velika prednost in najbrž odgovor na to, zakaj je tako neverjetno hitro njegova popularnost narasla. Ima za vsakega nekaj. Z lahkoto si najdeš tisto, kar ti paše v njem. Akcijo, domišljijo, ljubezensko zgodbo, boj za obstanek, dobro in zlo, naravo, ideje, simboliko. In ja, lahko pristopiš k njemu tudi z zgolj in samo kritičnim očesom in film razcefraš na koščke. Če ti paše. Tudi to je svojevrstna izkušnja:)


Priporočam? Vsekakor.
Ocena: 8/10.