Čudi me (sicer vem, kako izredno učinkovito je to početje, a tokrat v drugem kontekstu), kako neverjetno podobne so zgodbe malih ljudi. In tistih večjih. Ko lahko s tako presenetljivim izrazom poslušaš bitje ob sebi, ki ti pripoveduje svoje nedavne pripetljaje, in se hkrati večkrat skrivaje uščipneš v podlaket samo zato, da preveriš, če sta res dve osebi, ali si slučajno ne govoriš sam sebi.
Spominja me (življenje, t. j.) na tisto računalniško igrico izpred let, eno prvih (vsaj v mojih časih), ko si se kot princ prebijal iz sobane v sobano, pobijal, premagoval in prelisičil vse takšne in drugačne nasprotnike in ovire ter postopoma napredoval vedno višje. Vse z namenom, da rešiš ubogo princeso, ki te hrepeneče pričakuje. In nekako nas vse čakajo podobne ovire, nevarni stražarji, skriti opoji in raznoliki prepadi, s katerimi se soočamo, odvisno je le, kako se na njih odzoveš, koga vse imaš ob sebi za nasvet ali dva in kakšne taktike in zvijače uporabljaš na poti. Ampak stopnje pa so lahko tako neverjetno podobne.
Ker kar me ob takšnem čudenju prešine, je to, da bi sama nekaj takšnega spacala skupaj celotni človeški vrsti, a) če bi imela le en "pravi" odgovor/rešitev, ki bi želela, da jo odkrijejo (t.j. princesa v igrici), b) če bi želela proučevati razlike v odzivanju na podobne dražljaje med bitji iste vrste in bi imela reeees ogromno časa, c) iz čistega dolgčasa. Namreč, kako zelo raznolikeje bi bilo, če bi vsak (ali pa vsaj večina) doživljala različno. Če ne bi bilo podobnih zgodb, podobnih zapletov, vrhuncev in razpletov, podobnih tematik. A je enostavno zmanjkalo vsebine za tako množično vrsto in njene deviacije?
In da ne bo pomote, saj ne, da me to dejstvo moti. Nasprotno, marsikdaj je še kako rešilno in utehe polno. A na trenutke se mi le zazdi, da mi res ne bi bilo potrebno preživljati kakšnih stvari, ko pa jih je (skoraj identične) že kdo drug. Mnja... i know.
- prvič lahko rečem, da sem za hip razumela vse tiste, ki tako neučakano prehitevajo, divjajo in norijo po cestah, pa ne zato, ker se bi jim mudilo. Ne podpiram takšnih norcev, daleč od tega, ampak nekako sem začutila "the vibe". Padeš noter, zliješ se s to cesto in vsak moteč dejavnik (tudi avto pred tabo), te ovira. Te vrže ven iz tvojega flowa in če ga hočeš obdržat, prehitiš. Zasvoji te občutek. Pozabiš na druge, sebe, "kaj pa če-je", varnost. Samo si. V pol-transu. Nevarno, a resnično.
- ni enostavno, v odnosih, ostati na polju očitnega. Povzeti vse tisto osvetljeno, jasno in vidno, ter se izogniti vsemu ostalemu. Sodbam. Predvidevanjem. Interpretacijam. Opazovati le tisto, kar je. Slišati povedano. Začutiti dano. Epoché.
- spoznavam, kako pomembno je res doživeti oba pola občutij. Samo na ta način lahko spoznaš, kaj je zate tisto pravo. Kje je tvoja lastna "arbitrarna nula". In pravi izziv postane doživljanje nasprotnih polov predanosti, svobode, radoživosti, varnosti, zaupanja... Včasih bi si želela kakšnega Jokerja v žepu.
Kadar me odlomki iz filma spremljajo še tedne, včasih mesece po ogledu, vem, da je bil film dober. Ni nujno, da so to izrečene misli, kakšna huda življenjska spoznanja ali težke filozofske debate. Ponavadi so to nedolžni, preprosti prizori, ki so prežeti z intenzivno energijo, memorabilno glasbo in neizrekljivim. Tisti prizor, ki se ti že, medtem ko ga prvič vidiš, zarije nekam globoko v podzavest, kot odtis stopala na mokri mivki. In le-teh je tu malo morje.
I tried taking pictures, but they were so mediocre. I guess every girl
goes through a photography phase. You know, horses... taking pictures of
your feet.
Film izredno tankočutno ubesedi vse tisto, kar v resnici je - izgubljeno s prevodom. Meje mojega jezika so meje mojega sveta, četudi govoriva isti jezik. Zakaj bi torej sploh govorila? Enostavno je, ali pa ni. In če je, steče samodejno. Prelije se iz enega na drugega še preden lahko kdorkoli sploh odpre usta. Kar ti da več kot tisoč besed. In ostane dlje kot najbolj boleča življenjska spoznanja. Everybody wants to be found.
Can you keep a secret? I'm trying to organize a prison break. I'm
looking for, like, an accomplice. We have to first get out of this bar,
then the hotel, then the city, and then the country. Are you in or you
out?
I'm in. I'll go pack my stuff.
I hope that you've had enough to drink. It's going to take courage.
In igralska zasedba je res posrečena. Izstopajoča Scarlett, s svojim odmaknjenim, vandrajočim pogledom, a hkrati občutno toplino; in Murray, izkušen, umirjen in ravno prav odbit za ponočevanje v Tokiu. Izbrano mesto dogajanja ne bi moglo biti boljše, z vsem svojim kičem, bliščem in odvečnostjo. Na trenutke človeka prešine, kdo je v njem bolj izgubljen - onadva, ki sta se v tej množici našla, ali vsi drugi, ki še kar tavajo, nemo strmijo in ponavljajo ene in iste gibe. Ene in iste besede. Ene in iste korake.
Let's never come here again because it would never be as much fun.
Priporočam, brez dvoma. Eden tistih Liffovskih filmov, kjer besede skorajda izgubijo svoj pomen in postane pristnejše vse ostalo. Trenutek nesmisla pri prečkanju ceste, občutek povezanosti sredi nespečnih noči, izsek sladko-grenke žalosti ob slovesu. Vsak izmed nas se, v nekem obdobju v življenju, znajde v Tokiu. V tisti hotelski sobi, z lesenimi škatlicami v rokah, iz katerih pije šampanjec in gleda oddajo v jeziku, ki ga ne razume. Včasih celo več kot enkrat.
Kako se, z eno samo potezo lahko, čisto zares, spremeni skoraj cel tvoj svet. Veter izpod metuljevih kril prvič v življenju zares čutim na lastni koži. Spoznala sem, da je bila ena mojih večjih tegob v življenju delovanje iz razuma. Vsak najmanjši vzrok je imel logično posledico in dva plus dva je bilo vselej štiri. Kako le drugače? Svet je postajal vedno širši, in da sem ga lahko obvladovala, sem si morala zgraditi lastne okvirje.
Dolgo časa je učinkovalo in resnično imelo svojo funkcijo. Toda kaj, ko so železni razumski okvirji že po definiciji pogubni v svetu, kjer so spremembe neizogibne. Predvsem tiste nepričakovane, lastne, čutne, o katerih niti ne razmišljaš; še več, prepričan si, da jih celo ne potrebuješ. Ugnezdiš se. Vidno polje se zoži na tisto majhno špranjico svetlobe, ki te še doseže in to ti postane dovolj. Vse dokler ne dopustiš, da ta svoj svet tudi začutiš. Da morda kdaj barvita celota postane več od seštevka njenih enobarvnih delčkov. Da se v življenju zgodijo stvari, katerih ni namen iskanje vzroka temveč izkustvo samo. In da je morda življenje krajše, kot si predstavljamo.
Življenjska simbolika se čisto zares zrcali v vsem, kar nas obdaja. Lastno idejo o linearni percepciji življenja sem dokončno pokopala pod plaz sveže rodovitne zemlje in si dopustila, da se življenje lahko tudi konča. Vsaj takšno, kot si ga vajen. In začne se novo poglavje.
12. 03. 2012 - Sometimes when people grow, they grow apart
Ne morem trditi, da sem vedela, da ti je ta skupna pot dajala upanje. Lahko pa rečem, da sem nekje v sebi to čutila. Morda lahko dodam še celo, da se mi zdi, da si čutil tudi ti. In si bil zato pripravljen žrtvovati marsikaj zato, da bi res lahko šel. Ne glede na omejitve in zunanja opozorila. Čutil si, da bi na nek način bi to lahko (!) bila nova priložnost. Nov poskus. Čeprav sem še jaz opozarjala na drugačna dejstva.. pa vendar.
Zdaj, ko je mimo in lahko retrospektivno opisujem in opazujem dogodke, sem bila vse te skupne dni precej čuječa. Do sebe, tebe, naju. Na trenutke sem se zdela sama sebi kot zunanji opazovalec, ki povsem nevpleteno, v tišini in temi, opazuje in se prepušča. Dogodkom, besedam. Bila sem pozorna na detajle. Marsikateri moment me je spomnil na vzroke moje odločitve in marsikateri drugi mi je potrdil razloge za tako trdno in dolgoletno obdobje, kot sva ga imela. Ja, ujemava se. To mi je jasno. Izrazi na obrazu, predvidevanje naslednjega koraka, novi in novi intelektualni izzivi med pogovorom, skupne šale iz preteklih spominov, polno je bilo. Polno je. Lahko bi rekla, na trenutke prepolno. Iskre že vzplamtijo, nejevolja naraste, potrpežljivost mine. In toliko enih - zdaj opažam - manjkajočih členov je, ki se jih ne nadomesti s trudom. Ker enostavno so... ali pa jih ni.
People change. Feelings change. It doesn't mean that the love once shared wasn't true and real. It simply means that sometimes, when people grow, they grow apart. (500 days of Summer)
