Sprva se je zdelo, da bodo žalostne sončnice na sivem nebu pokvarile vzdušje igrivosti in smeha, ki sta vselej spremljevalca nastavljanju objektivu, pa je bilo daleč daleč od tega.

vikend stanje

ob novih norih lokvanjih oživi

katarzično doživetje

vseh prisotnih in prisebnih

Sosedje so se izkazali za izredno prijetne, zelene in poceni. Leseni konji so spodbudili lov za straniščem, ko je le-ta prefinjeno prekril nadležen zvok praznih želodcev. In ko se je zdelo, da je dan že ponudil največ, kar bi lahko, se je začel pravi ples v maskah. Spontan, zamegljen, iskriv.

kdo se upa prisebnega vprašati

o težkih mislih izpod krošenj

klobuka z perjem

fazana ki divjačinsko prhuta

ter skaklja po prašnih galaksijah

neskončnosti?

Ne, ne potrebujemo točk, dovolj je pomol. Dovolj so olivne barve jezera, mavrica, ujeta med režo lesenih tal in samosprožilec izpred modrine neba. Pozdrav tudi vsem težkim mislim, ki z mešanico Standarda še lažje najdejo pot na površje in s tem v resnici prezračijo zatohle željno pozabljene prostore.

prsti polzijo po spolzki koži in nohti

grizejo v pore tvoje

nežnosti brez zadržkov

spretno znajo goditi

najti in zadovoljiti pot

tvojih sanjskih dni

z očmi nekega naključnega

pravega zvezdogleda ki hoče obstati

tu

pri tvojem srcu

hrepenečem in zgubljenem v vesolju

želja tebe

Bilo je lepo. In še bo.

H.v.a.l.a!

Navdušena sem, kako me spontanost in ne-pričakovanja skoraj vselej pripeljejo do trenutkov, ki so daleč nad vsemi možnimi pričakovanji. Da se, ko se morda nekje rušijo mostovi in se zdi, da ne gre več naprej, nekaj metrov naprej s takšno lahkotnostjo zgradi čisto nov, še trdnejši most. In da se je čim večkrat treba prepustit instinktivnim dejanjem, takrat ko jih začutimo v telesu.

Navdušena sem nad usklajenostjo, nad tem, ko skoraj po celi večnosti zaslišiš zven besed točno tiste knjige, ki ti je pred leti narisala tako velik nasmešek na lica in ostala prav na posebnem mestu v tvojem srcu. Ko ugotoviš, kako majhen je v resnici svet, kako so poti prepletene in kako niti slučajno ni naključij.

Navdušuje me ta raznolikost, ko spoznam bitje, ki je dovolj različno in posebno, da lahko pogledam skozi njegove oči in je pogled drugačen, nov, svež.

In res bi se lahko, kakšne salse ali svinga, že naučila :)

- opažam, kako preredko zrem v nebo in kako uživam, takrat ko. Si vzamem trenutek. Začutim zgodbe. To, da nekdo tik nad tvojo glavo nenehno riše nove zgodbe, je fantastično darilo.

- spet pri odnosih... tistih, od katerih v zadnjem času morda celo preveč pričakujem, brcam, spodbujam, pa ne rastejo in tistih, ki so že čisto zaprašeni, a ob najmanjšem vetrcu povsem sveži in prijetni. Pozabljam, da stvari vendarle se spreminjajo. Četudi bi si kdaj želela, da bi bilo, kot je bilo pred skoraj dvema letoma...

- ko mi naslednjič zmanjka idej za darila, je podarjeni čas odlična alternativa. Opomnik.

Mogoče je bila letošnja pot in vse doživeto, morda so bile zgodbe in liki v njej ali pa kakšen preblisk navsezgodaj, ko je mesto še spalo. Vem le, da sem se odločila, da podarim vse tisto, kar v zadnjem letu nisem nosila. Preprosto zato, ker je v oblekah zastajalo že preveč ene energije in obe meter široki in dva metra visoki omari sta postajali premajhni. Pustila sem si jokerja za tiste posebne kose oblačil, ki so res za posebne priložnosti ali pa imajo dodano spominsko vrednost.

Nabralo se je več kot 60 kosov oblačil! Hlač, puloverjev, vseh možnih majčk, oblek, športnih oblačil, ... Dobro, kar nekaj njih je bilo z veseljem nošenih in so mi dobro služili, ampak najdejo se pa tudi kakšni kosi, ki jih nisem oblekla več kot enkrat samkrat. Če. Sramota. In resen razmislek za naprej.

In zdaj, kaj z njimi? Rdeči križ? Humana? Vse je nekako nejasno, polno enih ugibanj, kam gredo obleke, kdo dodatno služi z njimi... Sploh po tem, ko sem videla, da so Rdečem otoku prodajali(!) rabljena oblačila iz zahoda. Vsa tista, ki smo jih pred 10+ leti optimistično podarili v dobrodelne namene. Zato sem napisala en preprost: "Podarim dobro ohranjena oblačila različnih velikosti" na spletno stran. Kakšen teden počakam. Najbrž se bo že kdo našel, ki jih potrebuje tudi v Sloveniji.


Kaj teden!! Po enem dnevu sem morala izbrisati oglas, ker sem dobila toliko prošenj, da sem imela premalo oblačil! Šokirana. Najprej me je prijelo, da bi šla v trgovino in jih še nekaj kupila, da bi lahko pomagala vsem tem, ki jih potrebujejo. Prebrala sem toliko enih zgob o pomanjkanju, spoprijemanju z njim, boleznih.. Res te stisne. Zracionalizirala sem misel o trgovini in se odločila, da podarim, kar imam. Čimvečim.

In ljudje so hvaležni. Kar mi pomeni ogromno. En resen opomnik zame o pomembnosti materialnega in en polepšan dan za tiste, ki jim bo podarjeno prišlo prav. Ne rabimo toliko vsega in še polovico tistega, brez česar ne bi mogli živet, je odveč. Zato vabljeni vsi mimoidoči, da preskenirate svoje omare in izločite vse tisto, kar se ni nosilo v zadnjih 1, 2, 5-letih! Ja, vzame kar nekaj časa vse skupaj, ampak je vredno. In ob koncu se bo zdelo, kot bi pojedli celo vrečko Bronhijev - lakše se diše. Zaradi sebe. In njih.


povezave:
podarimo.si
bolha.com

Čudno je bilo vse skupaj. Tako zelo čudno, da sem dejansko podvomila v resničnost čudnega. Spomnila sem se (in to zgolj zaradi ponavljanja) na moj "reality check" in pogledala v dlan. Čas je začel dobivati nove razsežnosti in doživljanje se je zdelo kot v počasnem posnetku. Utesnjenost, še preden sem dvignila roko. Radovednost, ko sem jo uzrla. In močan strah, ko sem spoznala, da sanjam.

Močni, intenzivno-nori občutki. Strah, objet s smislom za humor. Dejansko se mi zdi, da sem se začela smejat in ker sem pričakovala, da se bodo sanje "zrušile" (kaj pa drugega, po videnem), se je to zgodilo. Svet se je sesul na koščke in preden bi lahko začutila mrtvo, hladno telo, sem se zbudila.

Zbujena sem celotno štorijo povedala neznancu na postelji poleg mene in vse skupaj je imelo en velik smisel. Prepojena sem bila z občutji zmagoslavja, kot umetnostna drsalka, ki ji, po tisoč štiristo oseminštiridesetem poiskusu, prvič v njeni kratki karieri, uspe narediti trojni aksel. Uspelo mi je. Premagala sem svoj lasten id, ki se tako krčevito brani pred svetlobo razuma.

Življenje je šlo dalje, nove čudne čudnosti so se začele dogajat, le da so bile tokrat premalo intenzivne, da bi še enkrat zrla v svojo dlan. Zakaj le, ko pa sem že budna? Kdo bi sploh pomislil, da sanjaš tudi, ko se zbudiš? Šele nekaj ur kasneje, ko je sanjski tok čisto za res prekinila budilka, sem ugotovila, da bi morala. Podvomiti. Ponoviti vajo. Zatreti večplasnost sanj v kali kot pravi profi...

Ampak ok, za prvič je zame vse skupaj več kot uspeh. Z izgovorom za poklicno deformacijo jemljem poskus zavedanja sanjanja kot en mini kvazi-eksperiment z lastno udeležbo. Zakaj pa ne? What's the worst that can happen?