Komajda dojemam, da res odhajaš. Da te res ne bo več tu, ob meni, blizu, na "dosegu roke", kadarkoli, kjerkoli. Morda mi je toliko težje, ker so nedavne izgube še res sveže. Ker so rane še odprte. In toliko bolj boli.
Imeti nekoga ob sebi, ki se ga lahko oprimeš, ko sam ne zmoreš več stati, je neprecenljivo. Biti z nekom, ki te na trenutke razume bolj kot ti sam sebe in obratno, je neprecenljivo. Poznati nekoga, ki ti je vselej pripravljen držati ogledalo pred tabo, četudi te kdaj podoba v njem zaboli, ravno tako neprecenljivo. Rasti z/ob nekom, s skupnimi podvigi, podobnimi izkustvi in raznolikimi pogledi na svet .... neprecenljivo. Vem, da odhajaš, zato da se lahko znova spet vrneš, ampak prekleto težko bo.
Spet doživljam enega tistih trenutkov, ko se ti zdi, da si skupen čas izkoristil tako zelo premalo. In zdaj, ko te možnosti ne bo več, se lahko le še tolčem po glavi. Nenaučene lekcije, še vedno...
Želim pa ti, da zaživiš. Iskreno. Da se rešiš mnogoterih okov, ki te še držijo na mestu. Želim ti, da najdeš tisti velik balon, živih barv, ki te je tudi v preteklosti že napolnil, vedno znova in znova. In zasiješ. Vzemi, kar ti življenje ponuja tokrat, radovednih oči. Čudoviti spomini bodo, saj veš. In ne pozabi, tu sem. Kadarkoli.
Sanje, intenzivne.. o poti... premajhni sobi za 8 (8?) ljudi... deljenju postelje... novih upih... novih prerekanjih... začudenju nad reakcijami... občutku popolne odtujitve in nerazumevanja... in bolečemu joku, ki me je iz spanca tudi prebudil. Že doooolgo me ni jok prebudil iz sanj, tokrat sem se res zavedala šele, ko sem se slišala, da jočem. Žalostne, res žalostne so takšne sanje.
Je pa ostala ena misel. Če bi bilo kaj drugače, če tistega dne - ko sem raztreščena na tisoč drobnih koščkov ležala sredi sobe, jih iskala in poskušala sestavljati nazaj v smisleno celoto - če tistega dne ne bi bilo. Ko si vzel tisti velik škaf ledeno mrzle vode in me ravnodušno (je bila ta beseda?) polil in čakal, da sleherna sled za plameni izgine. In iskreno, ne vem. Ne vem, če bi bilo kaj drugače. Vem le, da po tistem dnevu nisem in mislim, da nikoli ne bom čutila enako. Morda bi vse vodilo do tu, tudi če tistega težkega poletnega dne ne bi bilo, morda pa bi ob takšnih situacijah, kot je trenutna, našla željo, moč in - plamen - ki bi me spodbudil k trudu, upanju, vztrajanju. Kdobivedel.
- dojemam, za kaj gre v resnici, ko se poudarja pomen malenkosti. Pozornosti nanje. Čuječnosti uma. Nikakor ne za pozornost kot tako, ki naj bi morala vse (ali čim več) zaznati. Ne, skrivnost je v radovednosti. V tisti otroški, naivni radovednosti. Ko uziraš svet okoli sebe že 36567-ič, a ga opazuješ, kot da ga uziraš prvič.
- v odzivanju na dražljaje, pa naj bodo kakršnikoli že, je vselej telo pred umom. Morda celo najbolj iskrena reakcija se najprej zgodi v telesu, še preden um sprocesira. Včasih zaboli, drugič zaduši, tretjič nekaj znotraj zapoje, četrtič postane toplo in pomirjeno. Nekje na poti smo ga pozabili poslušati. Ali pa ga niti nikoli nismo kaj prida slišali. Pa vendar - tu je in skriva marsikateri odgovor na ponavljajoča se vprašanja.
- izražanje sebe. V plesu, v slikanju, kiparjenju, petju, igranju bobnov, pisanju stihov, čemerkoli, samo da je. Spoznavam, kako noro pomembno je za kvaliteto posameznikovega življenja. Da se preko izbranega medija izrazi. Da ga povleče v tok, v flow in odnese. Da se lahko prepusti in se hkrati v najbolj temeljni obliki začuti. Da je. Da živi.
Zelo, močno, noro, intenzivno! Kot bi bil moj prvi.
Brskam, prebiram, si ogledujem, primerjam, računam, seštevam, vzdihujem, iščem, ... Vse tisto kar lani (morda celo predlani?) nisem imela niti želje niti volje početi. Ko enkrat človek pogleda nazaj, se znaki kar seštevajo en za drugim... Odločitev za odhod je bila ena redkih, spontanih, neverjetno impulzivnih, a polnih zaupanja v lasten občutek. Enostavno - začutila sem ga. Idejo. Možnost. Pot. Kot da bi vedela, da jo bom zdaj, v teh in prihajajočih dneh res tako potrebovala. Kot nek rešilni jopič sredi oceana. Ali pa kot plastenko vode sredi puščave. Ali pa kot sonce po dežju. No... saj je jasno, kako zelo močno :)
22. 01. 2012 - Oh, beautiful release, memories seep from my veins.
Spend all your time waiting
For that second chance,
For a break that would make it okay.
Na trenutke se zavem, da me je po celotnem telesu oblil občutek Resničnega. Usodnega. Nedvomnega. Bi lahko rekla prisotnega nekje v neznanih kotičkih mene, še preden je telo doživelo? Da je vse tako resnično, da meji na tisto, iz sanj. Nikakor ne bi mogla trditi, da sem vedela. Da sem pričakovala. Četudi se bojda naša lastna usoda najprej ustvari v nas. Šele potem v svetu. Morda gre ravno za to - prisotno, ne pa tudi zaznano. Čutno, a ne občuteno.
I need some distraction,
Oh, beautiful release.
Memories seep from my veins.
Pomagata. Res mi pomagata. Prva, kot sestavljena celota, kar sama v tem hipu ne (z)morem biti. In druga, čista neznanka, ki jo šele - s skrajno previdnostjo in po prstih - odkrivam. Zato ker v enem izmed mojih scenarijev res toliko obeta. Toliko prinaša, da me že plaši. In morda me zato plaši tudi njena vseobsegajoča prisotnost tiste dni tam, ko ne bo izhoda, ne klica v sili. In ko se zazrem v vse te strahove, zaznam tudi toliko enega veselja, pričakovanja in zadovoljstva. Miru. Lahkotnosti.
Let me be empty,
Oh, and weightless,
And maybe I'll find some peace tonight.
In tam, na sredi te lahkotnosti in umirjenosti, se vprašam, kateri je ta manjkajoči del, ki me vztrajno odziba nazaj v to melanholijo trenutka? Kaj mi manjka? Sem odtrgala prevelik del sebe, da bi lahko zrasel nov? Sem odrinila preveč poznanega, da bi lahko sprejela neznano? Čez štiri leta bi bila to polovica mojega življenja. Tista, o kateri nisem dvomila niti z delčkom svojega telesa. In ravno to je bila najbrž tudi ena izmed mojih večjih napak tega obdobja. We all learn. Every single moment.
Če bi lahko - izbirala in izbrala - en sam dan, kamor bi se v tem hipu za tistih 24 ur vrnila in začutila... ne bi izbrala prvega dne. Navkljub pričakovanjem, začetnim sramežljivim pogledom in naključnim dotikom, navkljub neznanski usklajenosti, ki sva jo brez besed le še potrjevala in se iskala v poplavi tistih novih, svežih, prijetnih občutij. Bilo je nedolžno, nepričakovano in iskrivo. A ni še bilo naju.
Če bi lahko - izbirala in izbrala - en sam dan, kamor bi se v tem hipu za tistih 24 ur vrnila in začutila... tudi ne bi izbrala najinega drugega, tretjega ali petega skupnega potovanja. Četudi so bile poti vedno daljše in čedalje slajše, četudi so naju tako noro povezale, združile in nama dopuščale, da se spoznava v povsem novi luči. Bilo je pestro, zabavno in učenja polno. A to nisva bila midva.
Ne... če bi lahko, bi izbrala kakšen dolg in deževno siv ponedeljek, ko sva se zaprla med štiri stene in preživela ure in ure drug ob drugem, ob čisti tišini ali pa tisoč in eni besedi. Izbrala bi naključen, mrzel, zimski torek, ko si me počakal na tistem starem dvorišču, da sva se skupaj sprehodila ob reki, se grela ob kuhanem vinu in v navalu strasti pozabljala na druge. Izbrala bi delavno sredo, ko sva skupaj ustvarjala in oblikovala nove ideje, podirala staro in gradila novo. Izbrala bi tisti boleč četrtek, ko sem se komaj premikala in mi je en sam tvoj dotik ublažil še tako nevzdržno bolečino. Izbrala bi sproščen petek, v družbi, ob čaju in čipsu, ko sem te vztrajno premagala v namiznih igrah. Izbrala bi tisto belo soboto, ko sva se med zasneženimi smrekami, oba prepotena in zadihana, ustavila in začutila - sonce, lepoto, naju. Izbrala bi vročo nedeljo, ob morju, na slanih skalah, kjer si gradil najin prvi domek in se je dan zdel prekratek za vse trenutke, ki sva jih želela preživeti skupaj.
Da, če bi lahko izbrala, bi izbrala te trenutke. Takrat neverjetno mimobežne, minljive, danes presenetljivo intenzivne. V teh trenutkih sva bila midva. Morda sva se tega le premalo dobro zavedala.
