Simpatizerkina kolumna

...diete mi gre kar dobro. Zadnjič me je sicer kap zadela, ko sem videla, da sem pridobila 2 kg, ampak zdaj sem nazaj na stari teži. Sem bila kar malo žalostna, ko sem videla 2 kili več, ampak mi je bila povedana ena dobra teorija, ki me je spravila v boljšo voljo. Namreč, tisto moje dnevno sobno kolesarjenje mi je nabilo mišice in mišice imajo težo, poleg tega, ko človek hujša, telo to čuti in se nagonsko upre, ker se boji stradanja. Upre se pa tako, da začenja kopičit maščobe iz vseh možnih rezerv, ki jih ima. Tako, da ni panike, samo naprej moram vztrajat pa bo kmalu šlo s kilami navzdol.

Torej: pojem veliko sadja (predvsem lubenic in nektarin), jem zajtrk, malico in kosilo, po 18. uri ne jem več in sladkarije in čokolado smo ukinili, tudi zmanjšanje kruha. Pa sploh ni težko, zdaj me ne matra več, niti slabih trenutkov ne doživljam več. Skratka, sem kar optimistična.

Zdaj pa samo še čakam na rezultate...

Največji bazen na svetu je v Čilu. Je del tamkajšnjega največjega nepremičninskega projekta. Več na:

http://www.sanalfonso.cl/

Bi bilo prijetno se tam ohladit, ane?

Se še pretegujem.

Danes ponoči me je najprej zbudil dež in me je že skrbelo, kako do postaje. Ampak ker imam rada dež, me to ni skrbelo in sem zaspala. Kasneje (je moralo že biti proti jutru) me je zbudil en kreten, ki je nekje na ulici trobil kot zmešan. Bolje, da je trobil nekomu za v službo, kot pa za lastno zabavo in bujenje poštenih ljudi.

Še dobro, da je pljusknilo vsaj malo dežja, ker se mi sinoči ni dalo zaliti vseh rož.

Moja prebava spet v treh krasnih. Če je bila prejšnji teden preveč odprta, je ta teden preveč zaprta. Na učinke popitega Donata čakam že od včeraj.

Bi z veseljem napisala par krepkih o nekaterih osebah, samo ker vem, da občasno zaidejo na to stran, se raje brzdam. Še vedno se spomnim na Danico J. in primer "Pikalo".

Ha! Včeraj sem pospravila pisalno mizo. Rek "Majhen korak za človeka, velik za človeštvo" sem priredila v "Velik korak zame, majhen za mojo sobo". Če upoštevam, da sem pred kratkim oprala še zavese, je zdaj nekaj kil prahu manj, torej sem daleč od zadušitve s pršicami.

Včeraj sem bila silno nagnjena k piratiziranju. Obsedenost s telenovelami še ni popustila in sem včeraj celo našla neke forume, kjer je možno dobiti cele telenovele. Brca je v tem, da tile Španci uporabljajo nevemkakšne programčke, ki se jim reče Pando in Megaupload - slednji je plačljiv za 15$ za 2 meseca, če si pa zastonjski uporabnik pa lahko vlečeš eno datoteko naenkrat in ko jo dobiš, moraš počakat 110 minut, preden lahko sežeš po naslednji. En del telenovele se vleče dol dobro uro, delov je 150... Računajte. Pri Pandu je pa problem, da trackerji zastarajo že v 8 dneh in če jih tisti, ki jih poseduje, ne obnavlja, hkrati zaj... vse ostale, ki želijo zadevo. Moram se registrirat na par forumov, da vidim kakšne so druge možnosti teh telenovel.

Hello Kitty spodnje hlače niso tako zelo udobne, kakor so videti zelo luštne.

Službeni cimri skoraj vsak dan povem, da naj si omisli mucka ali kužka, če ne že kar oboje. Verjetno zato, ker hočem imeti to tudi sama.

Dieta me je.. Pri vsem odrekanju in miganju se nikamor ne premakne nič. Še najmanj moj bauh. Ergo, moj buši je moja največja mišica.

Operacija "GOOG" se še ni nikamor premaknila. Še listek za priporočeno pismo nosim v denarnici že en teden, ker se mi ne da stopit na pošto. Kako se mi bo potem dalo stopit do borzno posredniške hiše?

Alo, gremo delat.  

Včeraj me je popolnoma izdal moj prebavni trakt. Bolje rečeno, hrana iz Cantine Mexicane v Ljubljani (vhod z Wolfove, zraven Asa). Z Jackom sva šla tja jest. Pa je bilo dobro. On je jedel koruzno juho, pečen krompir in piščančje trakove v bbq omaki. Jaz sem jedla bučkino juho, trakove purana v nekakšni omaki in pire krompir. Za povrhu par kroglic grozdja. Dobro.

Ko sva stopila nazaj ven na Wolfovo pa se je začelo mučno trpljenje. Moj trebuh je v hipu postal zguban, kot harmonika, črevesje pa kot da bi ga mehanik s francozom šraufal. Ojej, nekaj ni bilo v redu s hrano, garant.  Pa zvija in zvija in dobim kurjo polt in spreminjam barvo iz zelene na belo in bele na rumeno in iz rumene nazaj v zeleno, ne nujno v tem vrstnem redu. Sopiham kot lokomotiva in si mislim, da bo med hojo se želodec že pomiril. Vmes moram še parkrat natulit Jacka, ker me nekaj zafrkava in se ves čas zaletava vame s kolesom. Uuurghhh!  Nič, takoj urgentno nujno potrebujem wc. Nekako prisopiham do lokala pri RTVju in se poženem notri. Pa ni bilo nič, samo tisti mehanik s francozom je bil vedno močnejši in trebušna harmonika je igrala kot ponorela. Ampak olajšanja ni bilo. Se poberem ven in greva par korakov naprej, ko spet panično ugotovim, da nujno potrebujem wc. Kje je naslednji wc? Na železniški postaji. Bljak.  Tečem tja v tisti smrad, ampak na srečo je bil vsaj dokaj čist wc. Končno. Dosegla svoj cilj in opravila svoje. Zelo tekoče. Mislim si, da sedaj bo pa ok. Tečem na vlak. Ko vlak spelje, ne mineta 2 postaji, ko se moram poslužiti še vlakovnega wcja. Ko še tam opravim svoje in začnem z umivanjem rok, še enkrat ponovim vajo. In ko pridem na svojo postajo se že spet panično oziram za naslednjim možnim wcjem. Hitro se spokam na kolo in odfurijam domov in se že na vratih derem: "Mamiiiiiiiii!!!! Kamilceeeee!!!!" in se zasidram na domačem wcju. Kako mukotrpno. K sreči se je do telenovele vsaj toliko umirilo, da sem zdržala do prvih reklam, potem pa sem bila pomoje tako zaverovana v tisto reč, da sem naslednjič tekla, ko so se začela poročila. In potem še zadnji vzdih in bilo je konec....

In potem.... utrujena kot strela in lačna! Privoščim si lonček tekočega čokolinota.

Tako sem imela temeljito čiščenje črevesja za 3,90€, kolikor stane bon za Cantino Mexicano. Danes zjutraj se mi je zdelo, da je moj trebušček kar malce uplahnil. Že res, da je bilo čiščenje poceni, nikakor pa ni bilo prijetno.

 I`m not always right, but I`m never wrong.

Včeraj me je zagrabila borzna mrzlica. Kar naenkrat sem si vbila v glavo, da pa hočem imet eno Googlovo delnico. In potem sem divje brskala po internetu, da bi našla podatke, koliko to stane. No in kje najti odgovore če ne na ameriškem Nasdaqu. Hjoj...  Ko sem prilezla do tja, me je vse minilo. Kakšna grozna kolobocija! Pa kdo to razume?? En kup kratic pa en kup enih kolonc pa vrstic pa številk pa izrazov, ki jih sploh nisem razumela. Kaj vraga pomeni market time in after market time (ta dva pojma bi si bilo najbrž pametno razjasniti, še posebej zato, ker včeraj vse jutro nestrpno gledala, kdaj se bo začelo gibanje na borzi, da sem potem ugotovila, da je v Ameriki noč in da spijo, torej borza je closed )? Jasno mi je, da je to čas delovanja borze. Ampak če borza deluje v času market time-a, zakaj bi potem špekuliral še v after market time-u? Divje iščem rubriko "How to get started", "Finance for beginners", "Stocks tutorial" ali kaj podobnega pa nisem nič našla. Kako se sploh pridružiš borzi? Pa saj sem samo hotela vedet, koliko je vredna ena Googlova delnica!

Ok, kako potem začeti? A obstaja kak priročnik "Špekuliranje na borzi za telebane?" Imam na sumu, da moraš na ljubljansko borzo, najeti nepremičninskega posrednika, pardon, borznega posrednika, ali kakor nekateri temu fino rečejo brokerja, mu povedati kaj bi rad, mu zaupati svoj denar in mu pustiti, da zate špekulira na borzi in pobere mastno provizijo. Mora res biti tako zapleteno?

Končno sem našla še kar telebanom preprosto stran Yahoo Finance, katera deluje po mojem okusu: v obrazec vpišeš podjetje, ki te zanima in ti vrže ven vrednost delnice na evropskih borzah in tudi na ameriškem Nasdaqu (še sreča na evropskih - vsaj vem, da ne rabim špekulirat v Ameriki). Torej Google ali kot mu v borzniški latovščini pravijo GOOG (menda zato, ker je to uradna kratica za Google na borzi) stane približno dobrih 300€. 1 delnica seveda... LOL, torej imam našparanega denarja ravno za 2 GOOGa. 

Ker podpiram risanke se pomudim še pri podjetju Walta Disneya - to je že bolj dosegljivo, 20€ za delnico. Otroci so naše največje bogastvo, torej jim privoščimo kvalitetne risanke (no, tudi sebi jih)! Garfielda na borzi nisem (še) našla, ker ne vem točno kaj so sploh za ena firma. Hehe, sem pa našla zato Hello Kitty - Sanrio kotira v Evropi v Frankurtu in Hamburgu in je delnico moč dobiti že za borih 7€... Morda bi se poskusila v tem, če bi že Google bil prevelik zalogaj. Tako je, skromnost je lepa čednost...

P.S.: skromna včeraj tudi pri kalorijah: za malico toast s porom, olivami, bučkami, zeleno papriko in rezino lososa (njami!), za kosilo ena fižolova čorbica in to je to.

 I`m not always right, but I`m never wrong.

.. ko je bog ustvaru rock . Kar se pa moje diete tiče pa nič posebnega, sem bila včeraj pridna:

- slanik, 2 banani, 2 nektarini, sezamova pletenica - dopoldne

- pražena zelenjava s tuno in pestjo makaronov - malo pred 18h, tako da sem na sobnem kolesu sopihala s polnim želodcem...

Sem si pa vbila v glavo, da bi bilo fino imet kakšen GOOG.  Tukaj pri nas je bolj suša, vse pada, delnice, skladi... Trenutno imam ravno nekaj evrčkov prišparanih pa če drugega ne, jih dam vezat v banko. Ampak res bi imela kakšen GOOG. Prejle sem nestrpno čakala, da se bo začelo dogajanje na Nasdaqu pa sem potem prav pametno ugotovila, da je zdaj tam noč in da nič ne bo...  

Brrrrrrrrrmmmmmmmmp. Odštevam že minute do malice.

Glede 5 dietnega dneva sem mešanih občutkov:

Zjutraj doma nisem imela časa za zajtrk in sem samo hitro s kolesom odfurjala na železniško postajo. Glede na to, da imam do tja 1,5 km in da se teren skoz dviga, si to že lahko štejem v jutranjo rekreacijo?  Potem sem v Ljubljani po poti do službe pojedla 1 sveže pečen sezamov slanik (a je to isto kot brioš? če je, potem 27 kalorij). Potem sem eno malo hrenovko v rolici iz testa (212 kal.).  V službi sta imela 2 sodelavca rojstni dan in sem vedela, da bo višnjeva torta... No, saj sem jo samo en kos (284 kal.) ob pol 3h popoldne. Potem ob 16h sem pa še kosilo in sicer musako (je ni v Calorie Calculatorju, torej izberem lazanjo - 383 kal.). Saj ni tako grozno, v bistvu kosilo v rikverc ane? Najprej desert pa potem še tisto, kar je ponavadi pred desertom... Res pa ne grem zdaj v ekstremne razmere, da bi zaradi kosa torte potem cel dan si ne upala več jest. Ne bodimo malenkostni...

Kolesarska (t)ura je včeraj odpadla, ker sva šla z Jackom v kino in sicer gledat novega Batmana. Hja, skoraj bi lahko rekla, da sem imela tukaj eno kolesarsko uro kurjenja kalorij, oziroma celo uro in pol (film trajal 2 uri pa pol), ker sem točno po eni uri začela mižat, ker je bilo vse tako nagravžno, bolano, psihopatsko in grozno, da me je blo strah in je po moje adrenalin na veliko kuril moje kalorije (a adrenalin sploh kuri kalorije?  to je samo moja teorija... ) Sem imela pa poleg infuzijo - pol litra coca-cole (210 kal.)...

Dnevna poraba: 1122 kalorij / 2021 kalorij  

 I`m not always right, but I`m never wrong.

Babe nore, smo čist ponorele za temule dohtarjem.... Sem že na parih blogecih videla dobre slikice, tako da ženske, prilagam še jaz....

Se pa lepo priporočam komerkoli, ki bo našel sliko, ki se trenutno pojavlja na jumbo plakatih, reklama za Renault Clio Storia - Legendaren karakter.... Prilagam še tri linkce:

http://www.youtube.com/watch?v=sXNd99IhdmA

http://www.finance.si/209710/Opazili_s_m_o_Dr_House_ogla%B9uje_le_v_Sloveniji

http://www.hughlaurie.net/galleries.html

... pogača, evro na evro mastna plača, kamen na kamen hotel v Triglavskem narodnem parku, evro na evro za kazen za gradnjo in poseg v okolje.

http://www.zurnal24.si/cms/novice/slovenija/index.html?id=38979

Po ne vem kakšnem ključu so mi prišli na misel blogi evropskih komisarjev, spomnila sem se, da se je tega lotil tudi novi predsednik Danilo Türk. Pa najbrž je še kakšen.

Najprej sem si šla ogledat blog Janeza Potočnika. Moram reči, da me je prav prijetno presenetil. Že nasploh mi gospod komisar deluje kot simpatičen in veder človek in se mi zdi, da njegov blog odseva to simpatičnost in vedrino. Je v prijetno rumeni barvi, pisan v angleščini, preprost, ampak učinkovit. Simple but effective. Lepo razdeljen na kategorije, v sliki in besedi je predstavil sebe in svoj kabinet ter svoje pomočnike. Opisano ima kaj dela, kje je bil in predvsem mi je všeč, da ima kar dokaj redne zapise. Prav zadnji je včerajšnji, na 29. februarja. Blog je opremljen slikicami in tudi nekaj filmčki. Močno upam, da ga piše sam in ne kakšna od njegovih tajnic.  Vsekakor pohvalno, da mu ob vsem delu uspeva še pisanje bloga. Konec koncev je to dobra promocija. Nekje sem zasledila (morda celo na njegovem blogu), da 5 komisarjev piše svoj blog (vseh skupaj pa je 27). Pogledala sem tudi ostale komisarje in nekateri imajo res zanimive spletne strani. Kdo bi si mislil, da se dejansko poskušajo približati množici tudi na ta način. No, saj je to prav, konec koncev smo v informacijski dobi in od strokovnjakov, ki nas zastopajo, bi le pričakovali, da so tudi nekoliko informacijsko pismeni.

Predsednik Türk ima dve strani - blog in stran svojega predsedniškega urada. Najprej sem si pobliže ogledala blog. Vem, da ga je pisal med volilno kampanjo, zadnji zapis pa je bil govor ob zaprisegi za predsednika RS. Predvsem sem opazila 3 stvari: da je veliko komentiran, da ima med povezavami držav pri prvi napisano Avstria  in da je kot zadnji kometar fasal neko nadlogo, ki prodaja viagro. V komentarjih so se pa tako ali tako skoraj stepli med sabo. Uradna predsedniška stran je na oko prijetna in živahna, uporabniku prijazna. No, najbrž bi se marsikdo lahko vtaknil v marsikaj, mogoče sem tudi malce pristranska, ker mi je predsednik Türk kot osebnost všeč. Ampak vsekakor se mi zdi pohvalno, da se različni ljudje iz sveta politike želijo ljudem približati preko spleta. Najbrž bo sčasoma tega vedno več in marsikdo bo tarnal, da hočejo ti ljudje biti moderni in da naj se posvečajo svojemu delu. Mislim, da je prav, da se nam ti ljudje poskušajo približati tudi preko spleta. Meni je še danes smešno, ko vidim ljudi, ki dejansko še vedno tipkajo tako, da uporabljajo le dva prsta (po možnosti sredinec desne in kazalec leve roke) in ki ne znajo odpreti spletnega e-poštnega računa npr. na Gmailu, ko je treba le vpisati v obrazec ime in priimek, ali ko sploh ne znajo poslati e pošte in sploh ne zanjo uporabljati interneta.

Seveda vem, da generacije pred nami niso poznale računalnikov in da so se morali navaditi na marsikaj, ko smo se mi že v času šolanja naučili tipkanja in srfanja po internetu. Vendar se tudi predračunalniške generacije navajajo na svet informacij in prav je tako. Zato ni čudno, da se tudi vedno več politikov odloča za podajanje informacij preko medijev, kot je internet, in pisanja blogov. Če jim bo to pomagalo pri svojih privržencih - tudi prav, saj bo informacijska pismenost kmalu postala tako pomembna in vsakdanja kot znanje klasičnega pisanja. Če ni morda to že postala.

Še vedno pa se ni za bati, da bi izginili klasični časopisi, ki so pa tako ali tako polni političnega življenja.