Najbrž ste že ujeli na ušesa... tisto o Teologiji telesa, pa tem, kako razsvetljen je bil papež Janez Pavel drugi, ko je napisal tistih 129 nagovorov med letoma 1979 n 1984... Kakšno dobro novico je prinesel ljudem o spolnosti in kako poglobljeno je doumel pomen spolnosti za človeka!

Ti govori so nastali kot odgovor na vsa nasprotovanja Humanae Vitae, kjer se je Cerkev (pod vodstvom tedanjega Papeža Pavla VI) jasno opredelila glede številnih vprašanj. In največ prahu je dvignilo tisto o kontracepciji. Jasno so se opredelili: kontracepcija ni OK. Ne zaradi zdravstvenih in okoljiskih posledic. Zato ker seje kulturo smrti, ker je proti življenju, ker ni v skladu z božjim načrtom za človeka.

Ko je svet navduševalo odkritje kontracepcije, ki je "kao" osvobodilo ženske (v resnici jih je kontracepcija bolj popredmetila, kot katerokoli obdobje do sedaj), so zgroženi trdili, da se bo Cerkev zrušila pod težo napake, ki jo je storila s to opredelitvijo. In še danes govorijo, da si bo premislila. Toda, če bi voditelji Cerkve spremenili to dejstvo, šele potem bi to po mojem mnenju pomenilo propad Cerkve. Šele, ko doumeš, razumeš.

Je pa tedanji papež že takrat podal svoje mnenje, kaj se bo, prav zaradi kontracepcije zgodilo. Nikjer ga ne povzemajo, toda njegove modre besede se kar boleče uresničujejo:
Napovedal je namreč, da bo družba doživela sesutje družine, padec morale, porast nespoštovanja žensk, poseganje oblasti v družino ter znanstveno manipuliranje s človeškim življenjem na drugih področjih.

Da bi ljudje doumeli veličino in pomen spolne združitve, ki je popolna, svobodna, zvesta in življenje-podarjajoča podaritev sozakoncev drug drugemu, se je papež Janez Pavel lotil poglabljanja v teologijo telesa.


Ko si prebiram Westove knjige (*Christopher West je Američan, ki se je poglobil v delo papeža JPII in ga "prevaja" v ljudem enostavnejši jezik), študijsko gradivo, ko izkušam teologijo telesa v praksi, mi enostavno ni jasno, zakaj presneto, to veselo gledanje na spolnost ni prišlo do mene v času, ki bi bil zame primeren... zakaj se s tem srečujem šele danes, če pa je papež JPII vse to razdelal še preden sem se sploh rodila?!

Kako je lahko Cerkev po svojih spolno neodrešenih duhovnikih in redovnicah usekala tako mimo?! Ne spomnim se, da bi kdo od duhovnikov s katerimi sem se srečevala skozi obdobje odraščanja kdaj dejal, da je telo grdo, slabo in je dobra le duša in vse kar je duhovno. Nihče ni tega dejal, pa vendar sem dojemala, da Cerkev uči prav to. Nisem dojemala zakaj je samozadovoljevanje ali kakršnokoli nečistovanje greh, razumela sem, kot da je telo nekaj slabega. No, ne slabega, vsekakor pa bisveno slabšega od duše.

Papež Janez Pavel pa pravi, da je telo dobro. Da sploh ne moremo ločevati telesa in duše, ker smo telo prežeto z dušo. Da je telo lepo in dobro in živ dokaz nevidnega - božjega. Še več, pravi, da smo v tem, ko se podarimo sozakoncu najbolj povezani z Bogom.

Papež JPII je postavil razumevanje spolnosti na trdne temelje Svetega pisma. Pravzaprav nam to Bog sporoča že od nekdaj in že od nekdaj velja spolnost med možem in ženo, če je resnično podarjajoča, za predokus nebeške sreče (še posebej, kadar obema uspe doživeti orgazem istočasno). Le, da do Janeza Pavla II še ni bilo človeka, ki bi ga sveti duh tako navdahnil, da bi to znal "prenesti" iz SP do navadnega smrtnika.

Še marsikaj je postavil na glavo in s tem obrnil na prav. Danes pravijo psihologi: kakršen bo vajin odnos, taki bodo spolni odnosi. PJPII pa pravi: Kakršni bodo vajini spolni odnosi, tak bo vajin odnos in taka bo vajina drža do otrok. Papež Janez Pavel je bil dejansko medij med svetim duhom in svetom.
In veselim se njegove razglasitve za svetega!


Naj bo za danes dovolj o Teologiji telesa. Sem že mislila spet začeti z opravičevanjem, da se vam najbrž zdim premaknjena, če ne že malo fanatična, ko pišem take reči. Pa se ne bom opravičevala. Kogar je vznemirilo, naj si prebere Teologijo telesa za začetnike, ali še lažje branje: Dobra novica o spolnosti v zakonu. Ali pa gre na študijsko skupino Teologije telesa.

V Ameriki so seminarji teologije telesa izredno obiskani. Obiskujejo jih ljudje vseh poklicev, statusov in verstev. Redovniki in redovnice, zakonski pari, samski, ločeni, ovdoveli... In ljudje so navdušeni. Poglejte na you tubeu posnetke Christopherja Westa in preberite komentarje. Navdušujoče!

Pa vse dobro do naslednjič!

Kot samostojna podjetnica (hehe, se sliši precej bolj nobel, kot to v resnici je :) ) redno, enkrat na mesec sedem za računalnik, odprem spletno banko, stiskam zobe, mižim na eno oko in plačujem...
Polnim državno blagajno tako rekoč. Požre mi (zaenkrat, ker imam možnost delati 1/2 delovni čas, pa še to le do decembra, ko bo Julija stara tri leta :( ) cca 30% tistega kar zaslužim (vključno z davkom na dobiček, ki je v bistvu že drugi davek za isto stvar).

Prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje... Hmmm... bom penzijo sploh dočakala? In zakaj pridevnik "invalidsko", če moram pa tako ali tako dodatno plačevati še eno zavarovalnico za primer invalidnosti.

Prispevek za zdravstveno zavarovanje. Zdravstveno zavarovanje? Tisto zdravstvo, ki je v socialni Sloveniji brezplačno? Kaj naj rečem... dajte ga lomit!

Danes sem namreč začela razmišljati, koliko sem v zadnjem času zapravila za svoje zdravje, pa sem načeloma zdrava... Po tablete, ki mi jih je, zaradi težav, predpisala ginekologinja, sem morala oditi v sosednjo Avstrijo. Saj bi jih lahko v drugačni obliki dobila tudi pri nas, seveda sintetične. Če pa sem želela tablete z naravnimi in ne sintetičnimi hormoni, sem morala oditi tja. Ker želenega učinka dolgotrajno ni bilo, sem odšla k homeopatinji. Za prve kapljice (30€) mi je, zaradi pomislekov, dejala, da bi jih v Avstriji dobila pri družinskem zdravniku. Na recept. Ob naslednnjih dvojih se sploh nisem več spravljala v slabo voljo. Za ene težave so mi kapljice zelo pomagale, za druge pa le krakoročno (po prenehanju, so se težave vrnile). Ker težav nisem odpravila niti s hrano in nekaj naravnimi poskusi, sem spet odšla k ginekologinji, ki mi je tokrat predpisala druge tablete.

Kam sem morala po te? V Avstrijo seveda. Saj so bile pred leti tudi v Sloveniji, ampak danes v Sloveniji prežeti s kulturo smrti, kot mi je povedala, od ginekoloških zdravil dobiš pretežno kontraceptive... Pa je spet šlo par deset evrov.

Brezplačno zdravstvo?!


No in jaz, načeloma zdrava, pa čeprav z dioptrijo -7 na obeh očeh, si zaželim leče. Po nasvetu sodelovca grem na pregled v Optiko pri stolnici, ker, kot je rekel sodelavec tam naredijo vsaj ornih pregled, kot ga nisem bila deležna pri drugih optikih. Veste kaj? Res je bil pregled mnogo bolj podroben in na testiranje sem dobila vsaj sedem vrst leč (in najbrž še nisem končala, ker še nisem 100% zadovoljna z izbranimi). Ampak pregled sem seveda plačala. Trajal pa je seveda bistveno dlje, kot tisti redni ambulantni. Par deset evrov.

Ker pri svoji dioptriji očala nosim 365 dni na leto, so po treh letih seveda stekla spraskana, očala razmajana in želim si novih. Cena...? Bom zbrala take, ki bodo med cenejšimi... bo vse skupaj (pač potrebujem kvalitetna, tanjšana, plastična stekla) naneslo cca 200€.

Ampak tukaj pa moram pohvaliti državo. Očala so moj obvezen zdravstveni pripomoček. Država primakne celih 50€. Bi očala že imela, ampak specialen pregled, ki sem ga plačala ne zadošča, da bi uveljavljala pravico do tistih 50€ socialne pomoči. Čakam že en mesec in še en mesec bom, zato, da mi bo oči pregledala že v ambulati.


Ker vsega z očali ne morem početi (pa če odmislim, kako si včasih želim, da bi se lahko brezskrbno valjala z Julijo po kavču, brez, da bi me skrbelo, da mi bo polomila očala, ali, da bi jo z njimi butnila, oz., če očala odložim na varno mesto, si želim, da bi lahko videla njen obraz, ko se smeji, ki je pri moji dioptriji že precej meglen pri oddaljenosti 30cm) - npr. plavati, si bom seveda po zelo dolgem času omislila leče.
Leče, edine, ki kolikor toliko ustrezajo mojemu očesu, bodo za tri (!?) mesece stale več kot 40€.

Jap, tudi na operacijo sem že mislila... stane pa dobrih 1000€. Na posamezno oko, seveda!

Tako sem v zadnjega pol leta (malo več), čeprav bolj ali manj zdrava, če vključim še skorajšnji nakup očal in leč, zapravila tam okrog 500€ za moje brezplačno zdravstvo.



Saj ne trdim, da bi moralo biti brezplačno. Ampak, če ga moram tako ali tako plačati, potem naj mi vsaj  ne odžirajo s kvaziobveznim polnjenjem državne blagajte.

Ampak s tem postom, razen, da sem si olajšala dušo, nisem naredila prav nič, kajne?

Eh, človek celo leto čaka, dela, švica, pričakuje... za tisti borni teden dopusta, ki se mu obeta enkrat poleti. In če ta teden ni tak, kot bi si ga želeli, človeku nekaj manjka. Vsaj zase vem, da sem silno vesela, ker se mi obeta še nekaj dopusta v avgustu. Ker je bil naš dopust letos malo posr***. Zaradi mene.

Letošnji dopust nam je praktično padel z neba in kljub temu, da se ni iztekel po naših pričakovanjih je bil poln tistih "naključi" v katera ne verjemem. Ker verjamem, da to Nekdo vedno že v naprej dobro zorganizira.

Najprej je bilo nenavadno naključje, da sem naletela na eno luštno punco, ki pri SKAM-u (društvo slovenske katoliške mladine) z veseljem poprime za kako delo. Ona mi je prva povedala za otok Kaprije, kjer imajo mladi poletno šolo skupnosti (duhovne vaje tako rekoč, poleg tega pa še veliko zabave, življenje v skupnosti in učenje vsakodnevnih veščin). V zapuščenem župnišču (župnika na otoku ni več) so s uredili raj v malem za koristno preživljanje prostega časa.

Pozanimala sem se, če vzamejo zraven tudi kakšno družino. In glej "naključje" - ravno v tednu ko smo mi nameravali na dopust, je bilo prijav toliko manj, da smo se lahko priključili. Zelo ugodno Kar je res prijazno do mlade družinice, ki poskuša kak € privarčevati za hišico (ampak dopustu se res (še) ne moremo odpovedati).

Malo me je skrbelo kako bo Julija zdržala 9 ur vožnje z avtobusom, a je šlo gladko - malo je počivala, večinoma pa zvedavo opazovala kaj se dogaja. Nekaj minut risank je vožnjo še skrajšalo. Na Pečelinovem avtobusu nam je bilo udobno in prvič sem se peljala v busu, kjer ni bilo vroče, a klima ni pihala. Vzdušje je bilo super in že na avtobusu so se začele spletati vezi - z nami so bili še 4 mladi, pa ena luštna družinica s 4 otroci, frančiškan brat Mitja in drugi. Avtobus nas je pustil v Šibeniku, nato pa smo se vkrcali na trajekt. Na kaprije smo prispeli v nedeljo ob pol deseti zvečer. Tam nas je z odlično večerjo sprejel župnik Gregor Kunej in njegovi pomočniki.

Dopust! Končno!

Če me je v začetku še skrbelo, kako se bomo morali prilagajati skupnosti, sem počasi začela uživati. Program za družinice je bil malo prilagojen in veliko smo lahko čofotali. Popoldneve smo na plaži preživljali napol zase, napol skupaj. Bili smo smešna družba. Ko župnik in brata skačeta naokrog v kratkih hlačah in kopalkah, si nihče ne bi mislil, da so bogoslovci in kaj drugega kot, da smo čudna skupina res ne more misliti. Vse bi bilo super, ko me ne bi stalno po malo bolela glava.

Letošnji dopust je bil ravno narobe - če smo do zdaj na dopustu včasih (ne)namenoma pozabili da je nedelja in zamudili nedeljsko mašo, smo tokrat prav vsak dan začenjali z molitvijo. In veste kaj - bilo nama je fajn!

To da nisi v hotelu ima svoje prednosti. Od otroka pač ne moreš zahtevati, da se bo za mizo obnašal lepo dlje kot zmore. In, če je še družba, poješ nekaj grižljajev in šibaš...

V torek, ko je bila na vrsti naša skupina, da skuha kosilo, pa je občasni glavobol prerasel v stalni neznosni glavobol. Niti sadja nisem zmogla pripraviti do konca. Šla sem ležat, moj dragi pa je prevzel pomoč v kuhinji (Julije je bilo povsod polno). Popoldan se je glavobol malo umiril, tako, da sem šla še zadnjikrat na tem dopustu v vodo. Zvečer pa spet nenormalen glavobol. Kot bi se izogibala delu v kuhinji (no vsaka stvar je za nekaj koristna - moj mož je pripravil gresa za 19 oseb, čeprav ga doma še za tri osebe ni nikoli!).
Glavobol se je ponoči stopnjeval, tudi dva lekadola skupaj nista prijela, od bolečine mi je postalo slabo, da sem bruhala.

Sreda je bila čisto bedna. Ležala sem v sobi, jesti nisem mogla, hladila sem si čelo, si prekrivala oči. Upoštevala vsa navodila (obkladki, lahka hrana, piti, piti, piti...) in si tudi sama želela, da bi bila razlog glavobola nosečnost, a sem žal vedela da skoraj ni mogoče. Popoldan sem odšla k medicinski sestri, ki mi tudi več od tega ni vedela povedati. Vrat je bil OK, pritisk tudi. Samo v glavi je nažigalo. Dejala je, če ne bo boljše, naj grem k zdravniku. V Šibenik. 2 uri z ladjico!

Po še enem "naključju" sem imela seboj Naklofen - tablete, ki so mi ostale od bolečin, ko sem bila ob porodu šivana. Edino te so mi zadevo malo ublažile. Toda imela sem jih samo še za ta dan.

Kljub vsem težavam, pa sem imela krasno izkušnjo skupnosti - nikomur ni bilo vseeno, da nisem zdrava. Bili so obzirni, mi pripravljali posebej za jesti, Gregor je bil stalno na razpolago, se oglasil, povprašal kako gre... Popoldne je predlagal, da je odhod k zdravniku v Šibenik nesmiseln, saj bi mi bila pot precej naporna, pa še nazaj in, da potem ugotovimo, da moramo vseeno domov, spet nazaj... Strinjali smo se, da se z glavo "ni za hecat" in, da je najbolje (pa čeprav najhuje), da odrinemo domov.

Kako, boste rekli, saj smo na Kaprije prišli s skupnim prevozom...?

"Naključja" je moj odgovor :) Župnik Gregor nam je ponudil, da nam posodi svoj avto, ki ga ima v Šibeniku (mislim, da bi z lahkoto prešteli Slovence, ki bi bili pripravljeni posoditi svoj avto za 400km dolgo pot nekomu, ki ga poznaš dva dni). In tudi za otroški stolček ni bilo težav, saj veste - po "naključju" je družina Mali, ki je bila z nami, vzela seboj na avtobus in potem na Kaprije otroški stolček za najmlajšo (2 leti). Tudi oni so nam brez zadržkov posodili sedež (pred njihovim odhodom domov naj bi prišli na Kaprije novi voditelji, ki bi vrnili avto in sedež).

Do trajekta nas je spremila skoraj cela ekipa. Pomagali so nam s prtljago, se prijazno poslovili od nas in nam še pomahali v slovo, ko je trajekt obrnil. Tablet mi je ravno toliko prijel, da bi se dalo zdržat' in sem se od žalosti zaradi odhoda kar razjokala.

Po uri in pol s trajektom in malo čakanja, da ni bilo potrebno plačati parkirnine (par minut čez enajsto so začeli z vseh koncev lesti ljudje na parkirišče :)), smo krenili na dooolgo pot proti domu. Tomaž je vozil dobrih 5 ur. Doma smo bili ob štirih zjutraj.

Kako je bilo naslednji dan? Seveda je bilo precej bolje.

A vseeno ne toliko, da bi raje ležala na morju, kot pa doma. Zdravnica ni našla nobenih posebnosti, kljub temu me je poslala na triažno na nevrologijo, kamor sem se odpravila v petek. In še vedno me je bolela glava.
Med potjo v Ljubljano sem razmišljala, kakšen je naš zdravstveni sistem. V četrtek sem upala predvsem na to, da bo moja osebna zdravnica prijazna. Na poti v Ljubljano se nisem obremenjevala s tem, kakšna bo diagnoza, temveč s tem, kakšni bodo do mene zdravniki. In, če pomislim - ko sem šla roditi, je bila moja največja skrb, da bi imela prijazno babico...
Naletela sem na zares prijaznega zdravnika. Nikakor nisem imela občutka, da sem številka. Vzel si je čas, me vse podrobno vprašal, se pogovoril z menoj (in bil navdušen nad mojo službo, češ da je to res fino, če delam v takem zavodu!) nato pa preveril ogromno stvari.

In končna diagnoza? En hud migrenski napad. Dobro? Ja, najbrž bolje kot kaj drugega. Slabo? Ja, ker verjetno ni bil edini...

Avto je Tomaž vrnil - voditelj iz Kranja se je v soboto odpeljal na Kaprije. Nove prijatelje sva preko Gregorja obvestila kako je z menoj, teden dopusta pa je izginil v zrak.

Še več - pa če že nikamor ne greš, pa vsaj pospraviš doma. Pri nas pa je bila bomba. Vse za razpakirati, pospraviti, oprati. Zaradi dveh dni in pol :(.

Ah, preden greš od doma premisliš tisoč in eno stvar, kaj se lahko pripeti otroku, nase pa kar malo pozabiš.

V nedeljo sem bila že toliko boljša, da sem prav malo zasitnarila, da gremo vsaj na Bled, da bo vsaj zaključek dopusta podoben dopustu. (Pravzaprav mi je k izboljšanju malo pomagala tudi diagnoza, ko sem videla, da ni tako huda kot sem se ob neznosnih bolečinah bala, da bo :) )

In me je moj soprog ubogal, pa je bilo res luštno. Voda krasna, le zunaj je bilo tako hladno, da smo se kmalu pobrali.

Kakorkoli že, bili smo pa skupaj. In spet sem še bolj hvaležna za vsa tista "naključja", ki so mi v življenje pripeljala Tomaža. Ker se v takih situacijah še posebej izkaže, da je mislil s tistim: "v bolezni in zdravju" čisto zares.

Pa se še sprašujem, zakaj je bill ta glavobol pozitiven? Če ne zaradi drugega, pa sem bila deležna toliko odprtih ljudi, srečanj, odnosov, ki jih v današnjem svetu res težko srečaš. Ampak vseeno sem hvaležna za "naključje", da bom še pol avgusta doma in, da bo v tem času tudi Tomaž dobil še en teden dopusta. In upam, da bomo tokrat zdravi...

Hvala Bogu za njegova "naključja".

Pozdravček!

Če sem se po celem dnevu izležavanja, basanja z božanskimi pecivi moje mamice in tet ter odlično kuhinjo Janita, sem zvečer presegla samo sebe...

Ne le, da sem se po dolgem, dolgem času odločila napisat blog, spravila sem se celo teči!

Ni dolgo nazaj, ko sem razmišljala, da moram spet kaj napisati. Sem si rekla, a mi bo moral res spet nekdo reči, naj kaj napišem, a se lahko za spremembo sama dol usedem in napišem?! ... no, pa me je par dni nazaj nekdo malo pobezal.

Moj današnji tek (za začetnike, oz. za predzačetnike).

Ej... brez heca... da bom začela po 16. maju teči, sem si rekla... najbrž že januarja. Pa seveda nisem. Ker ni bilo časa ali vremena, se mi ni dalo, ali pa je bila že tema, ko je Julija končno zaspala ... In vsak teden sem si rekla, da je pa res že čas, da se lotim. In vsako nedeljo zvečer sem si rekla: Evo, jutri pa res začnem. Pa nisem. O, lenoba, lenoba...

Tomaž pa gre od časa do časa. To potrebuje toliko bolj zdaj, ker se ne udejstvuje več florballa. Pa prosim; ne zaradi mene, ampak zaradi številnih porok, ki jih je fotografiral letos. Nekaj je že za videti, nekaj še bo: www.tomazsokol.si. Tako Julija zdaj že ve, da gre ati "tect". In se vcasih sredi dneva spomni: "Mami jz gem tect! Bom kuj nazaj! Supegice bujem!" In gre v sobico in pride čez nekaj trenutkov nazaj.

Torej Sokolovi vsi tečejo. Razen mamice :s

Danes zvečer moj možek naznani, da gre "lavfat" in ne vem kaj mi je dalo tisto neverjetno moč, da sem zinila: "Kaj pa če bi šla s teboj?" Tomaž je bil seveda takoj za, saj je vsakemu možu všeč, če je ob njem postavna žena :).

Pa se lotim: Najprej moram zamenjati leče z očali, ker imam leče že cel dan in me že motijo.

Nato moram zamenjati modrček, ker s takim brez naramnic se ne da tečt. Pa majico - eno tako, ki je že malo prešvicana, ker bo potem za oprat.

(Tomaž je seveda že nekaj časa pripravljen in me čaka)

Potem moram obleči prave hlače, pa iti lulat, saj veste, kako je z mišicami tam spodaj po porodu, sploh, če pozabljaš na trening... (in zdaj ste vse bralke začele stiskat mišice medeničnega dna, ker ste se ta trenutek spomnile, da je to dobro :) ).

Potem moram umiti zobe, ker me moti, če se fizično mučim (kolesarjenje, tek), da imam okus po pecivu, bog-ne-daj čevapčičih, mi kar slabo postane.

Potem rečem Tomažu naj kar gre teči, da se bova že srečala na poti, ko se bo vračal (bom pač šla malo krajšo turo, to se sekiram!). Seveda ima on že "poln kufr" čakanja name in že malo brunda v brado. No, kljub temu me je počakal.

Ko se zrihtam grem na dvorišče in se ogrevam - razgibam sklepe in ogrejem mišice. Sledi norčevanje mojega moža, da ne grem nikoli tečt, ko pa se lotim, se pa ogrevam sredi dvorišča celi vasi na razstavi: "Poglejte me!!! Poglejte me!!! Tečt grem!!!" Sama si seveda ne mislim tega, ampak se zdim sebi neverjetno modrejša od njega, ki se mu zdi ogrevanje izguba časa.

Začneva teči. Sem mu pa kar povedala, da to pa ni nikamor podobno, da takole, ko se končno odločim, da se spravim v tekaške superge, bi pa rabila kaj vzpodbude, ne pa, da samo sika in godrnja, pa je dejal, da smo ženske čisto preveč čustvene in, da bi povsod rade neko navijanje in spodbudo... In smeje je dodal še: "Čudno, da si nisi zmislila, da bi še smeti na ekološki otok spotoma vlekla, al' pa, da bi vsaj en obisk opravila..."

In ko pomislim, da sem res mislila, da bi spotoma, ko se grem obut, nesla še pomije, me prešine, da me že kar sumljivo dobro pozna. In, da ga imam rada, čeprav v njegovem govorjenju zaznam kanček cinizma.

Pa sem bila konec koncev vseeno deležna pohvale, da mi kar dobro gre...

Itak, saj skoraj vedno zamujam na vlak...


PS: Pa glagol teči je res neroden za sklanjati, šola pa je že daleč, daleč :)

Evo, danes se mi bo pa zapisalo malo o meni sami. Da ne izdajam samo Julijnih vragolij, ampak stresem še kakšno svojo tule...

Sicer najbrž že večina ve, da čeprav sem uradno en dipl. prof., sem žal ali pa na srečo pristala kar daleč od te službe. Še več. Sem podjetnica. Delam v pisarni. Še več - vedno sem trdila, da pisarniško delo ni zame, da je preveč pusto in dolgočasno. Še več! V svojem delu izredno uživam!

Delam v družinski organizaciji iskreni.net, kjer sem lahko to kar sem in počnem stvari v katere verjamem, da so dobre. Trenutno sem 98% zaposlena z delom za Festival družin. Letos se selimo v Laško, v čudovit park ob Thermani. Kaj bi razlagala kaj vse se bo dogajalo - poglejte na link - res bo fajn. Lahko si mislim, da bo naši Juliji čisto dogajalo. Ne samo, da bodo igrali Čuki, menda pride celo Nodi, pa Fifi pa, povodni mož, ki "ma strašno lepe rožce rad!", pa... uh, res bo luštno!
Tiste 2% ki mi "ostaneta", sta namenjena urednikovanju portala, družinski kartici (ki je zdaj brezplačna, če slučajno še ne veste!), trženju itd itd.
Danes sem bila na seminarju "Optimizacija spletnih strani". Ma sem izvedela zase kar nekaj zanimivih in uporabnih reči. Kot vsaka stvar, me je tudi seminar prirpavil do navdušenega čudenja. Nikoli, ampak res nikoli, si ne bom mogla predstavljati kaj vse obstaja za nekim sistemom kot je google.

Ker seveda družine ne želim zapostavljat, raje zapostavljam stanovanje. S tamalo skočiva na kak sprehod in če ustrežem še vsaki njeni želji "mami cekati teba" (=mami, pocrkljat me je treba) tako ali tako ne bi mogla dosti narediti. Z ljubim si nameniva nekaj trentkov, ko mala odide spat, nato pa bolj ali manj nujno klikava po internetu.  Od kar sem tako zaposlena, nas s kosilom, ali pa vsaj kako juhico, pocrklja tašča. Pa se prav ne upiram preveč. Mi še kako paše, če mi ob 16:15 ni treba šele začeti s kuhanjem kosila!

Po zelo divjem tednu, je stanovanje (potem, ko sem ga pred prazniki pospravljala 2 dni!) spet kot bi vanj padla atomska bomba. Uf! Ampak bo počakalo do jutri. Danes je ura že skoraj polnoč. Je čas za spanje. Včeraj sem bila na sestanku v Laškem, jutri grem spet na sestanek v Ljubljano, sicer bom delala od doma. Petke delam od doma. To je super. Prihranim vsaj 2 uri, ki bi jih sicer zapravila na vožnji. Ali pa še več, če je na cesti kaka neumnost.

Se spet kaj javim,

Lahkonoč!

Pozdravček vsem bralcem.
Če ne bi zadnjič od bežne znanke slišala, da bere moj blog, da ji je všeč in, čemu nič ne pišem, ne vem, kdaj bi se spet aktivirala. No, res sem v tem obdobju pisala kolumno za enega izmed številnih družinskih portalov, poleg tega me delo na zavodu iskreni.net vzame pošteno zaposluje. Pravzaprav nisem njihova le v službenem času, ampak postajam vedno bolj prežeta s poslanstvom zavoda tudi v privatnem življenju. Pa morda kdaj drugič kakšno besedo več o delu na zavodu. Obljubim, da se oglasim vsaj takrat, ko bo kaj novega. Danes sem nameravala malo opisati zabavo z najino odraščajočo Julijo.
A preden nadaljujem; za tiste ki bi jih utegnilo zanimati, vendrle nekaj o delu na zavodu. Trenutno sta "odprti" dve zelo zanimivi stvari, in sicer:
Priporočamo 100% naravno spolnost :) Izobrazili smo 20 strokovnjakov, ki imajo certifikat svetovalca za NND (= naravno načrtovanje družine). Do marca potekajo pred prijave na tečaj, toplo priporočam vsem parom! Več dobite tukaj.

Druga zadeva so izsledki raziskave, da kar 91% Slovencev meni, da bi morale ženske pred splavom na nujen posvet k strokovnjaku, ki bi jih seznanil s fizičnimi in psihičnimi posledicami splava. Več o raziskavi in naših načrtih pa tukaj. Celo žurnal24 je pisal o tem.


Torej... naša Julija...
Naša Julija postaja prava mala damica. Z veeeeeliko svoje volje, neizmerno izbirčnostjo pri hrani in, na žalost, trenutno z grdim kašljem. Hvala Bogu, izogibali smo se antibiotika prvih 27 mesecev, zdaj ga je žal dobila. Zaradi vnetja ušesa in težav na levi strani pljućk. Njeno kašljanje je obupno, pojavlja pa se ponavadi sredi noči. Sicer gre počasi na bolje, a ne tako, kot bi pričakovala po nekaj dneh antibiotika.

Ko sem že omenila izbirčnost pri hrani - ne vem kaj naj ukrenem. Ponudim ji za jesti kar je na mizi, pogosto še preden preizkusi reče "ni mi všeč". Isto reče tudi, ko neko stvar že na pol poje, ali pa ko je sita in ne more več. Je tudi količinsko bistveno manj, kot je, bojim se, da bo hujšala. Pa že tako ni dobro, da tako malo je, ker je bolna. Posebnih jedi ji nimam namena kuhati - iz več razlogov - ne mislim je razvajati, pa tudi zato, ker ne vem, če ne bo tudi na drugo, tretjo, četrto... stvar rekla "ni mi všeč". Nekaj časa je vsaj jogurte s kosmiči navdušeno jedla, zdaj še to ni več nujno. In najhuje je, da je ne morem prav nič obsojati. Še dobro imam v spominu, kako je se je žlahta smejala ali pa celo zavijala z očmi, če sem prišla sama na počitnice, ker nisem skoraj ničesar jedla. Ne skuta, ne sir, ne kuhana zelenjava, ne meso z maščobo, ne gob. V gostilni sem naročila navadno pico brez sira in brez gob. ... In ta moja zjedljivost je trajala vse do faksa. Saj v srednji šoli sem se že zavedala, da moram pojesti kaj zelenjave in sem jo potem pogoltnila dol, v njej pa nisem uživala, kot rečeno do faksa. V 2. letniku faksa sem se prvič odločila za precej radikalno postno akcijo - za 47 dni sem se obvezala, da ne bom jedla mesa, sladkarij in pila alkohola. Ko sem z mojega jedilnika črtala meso in sladkarije, ni več dosti ostalo. Krompir. No in tako sem počasi (pa z užitkom, čisto zares) začela jesti skoraj vse. Oliv me še zdaj ne pripravite (potrudim se le s kako olivno ciabatto kdaj), pa tudi siri ne smejo imeti preveč agresivnega okusa, ampak načeloma jem vse. No, to je 1/2 moje punčke. Druga 1/2 pa je Tomaževa. Če vam povem, da je, ko sva začela hoditi, tehtal 69kg (visok je 185cm!), si lahko predstavljate, da je bil tudi on pravi izbirčnež. Tudi on je zdaj pretežno vse, ampak oba sva morala praktično odrasti.

Kljub vsemu sem mnenja, da na Julijno izbirčnost močno vpliva vrtec oz. sovrstniki v vrtcu, drugače si teh reči ne znam razlagat.

A, da že na začetku povem, da vrtec ni vsega kriv, ampak se uči tudi zelo nenavadnih reči. Kot je naprimer fenomen: RED. Tisti, ki naju s Tomažem poznate, veste, da sva bolj "messy" sorte. Kušček tukaj, kupček tam, likam enkrat na 14 dni (pa še to sem malo naložila, da ne izpadem preveč "razštelana") - če se le da, sploh ne likam, ampak samo lepo zložim. Z lahkoto se po kosilu najprej odpočijem in potem pospravim (bravo naši mami, ki je vedno imela pospravljeno kuhinjo!)... raje ne bom naštevala, ker se znate ustrašit pridit na kak obisk. Saj za obiske se kar potrudim, da je malo več redu, kakor sicer :). Ampak res se mi zdi bolj pomembno se zavrteti s tamalo, se pogovarjat s Tomažem, ali pa se preprosto valjati z obema po tleh. Posoda počaka. Cunje počakajo. Celo prah počaka (in vse to me strašno jezi!), ampak Julija bo zrasla, čas ne bo čakal...
Včasih si zares zaželim, da bi imela 1x mesečno možnost pritiska na "reset". Takrat, ko imam že poln škaf opranih plenic, gat, bodijev, goro oblačil za zlikat in razmetano kuhinjo. Kaj bi bilo lepo, da bi laho 1x na mesec pritisnila "reset", pa bi se začelo nabirat od začetka... Kakorkoli...
Julija ima pa strašen red! Od kar sem enkrat, ko ni hotela pospraviti kock, slednje pospravila sama in škatlo dala vrh omare, je po njenem mesto za te kocke na omari. Če jih želi, jih ji dam, ko se neha igrat in jih pospravi v škatlo, mi ukaže, naj jih dam nazaj na omaro. Lesene igrače ima v enem predalu. Ko pospravlja, jih vedno pospravi tja. Knjigice ima na eni polici. Ko ji rečem, da pospravi, jih pospravi na svoje mesto. Res sem se, kar se tega tiče tudi sama trudila sortirat njene igrače, a ta red, prav preseneča!

Zadnjič sedimo doma pret TVjem (tukaj ga še nimamo) in imam noge na klubski mizici. Pride Julija in vzklikne: "Mami! Noge mize dol! Ti ti mami!" Z odprtimi očmi sem jo pridno ubogala.

Prejšnji teden je bila na obisku prijateljica Mateja. Gor je prišla v copatih, odšla pa bosa. Zjutraj vidi Julija copate: "Ojoj! Teja tila pate tuki! Mami pavala pate!" (pavala= pospravila) -Bom Julija... Delam naprej, Julija prinese copate in ponovi svojo ugotovitev in svoj ukaz. Rečem hvala, zložim copata enega v drugega, in jih vržem k vratom, da jih bom ob priliki odnesla dol. Julija me grdo pogleda in reče: "Mami! Pate vgla! Ti, ti mami, ne pate vgla!" Gre po copate in jih zloži na mesto, kjer so bile.

Pred tem, v torek, ko je bila zaradi kašlja precej boga, leži na kavču, jaz pa zlagam pleničke. Vstanem, da bom odnesla pleničke v predal, pa obstanem in jo nekaj trenutkov gledam, ona mene... nato reče: "Tamle dej!" In zamahne z roko proti predalu s pleničkami...

Saj ne vem, kaj si mislim... ampak dokler me lastna dvoletna hči uči redu, jo bom pač upoštevala...

Lahko noč!

V vrtinec razprav o novem družinskem zakoniku sem padla tudi sama. Ne vem, kaj je bilo prelomno, da me je potegnilo, a začela sem prebirati, poslušati...

Nisem imela izdelanega mnenja. Trditve, ki jih trdijo zagovorniki zakonika, da je otrokom lahko lepše pri dveh očetih; dveh mamah, ki se razumeta, kot v družini, kjer se oče in mama ne razumeta, so se mi zdele poštene. Vseskozi sem čutila, da se s tem v sebi ne strinjam, a nisem našla pravega razloga zakaj ne. Zato sem prebirala in poslušala dalje. Želela sem si izdelati jasno mnenje, ki bi si ga upala izraziti tudi takole na blogu. Za ali proti. Kakrkoli me že prepriča, naj me prepriča do te meje, da bom prepričana v odločitev in, da bom v sebi mirna.
Na facebooku sem naletela na kampanjo "za vse otroke". Jo na hitro preletela, opazila, da se je vanjo vključilo kar nekaj kolegic, kar me je zelo presenetilo. Prelistala sem revijo Narobe. In ni se mi zdela prav :). Naj bom homofob zaradi tega, a s pisanjem in vsebino se ne strinjam (pa bi lahko uporabila še kak hujši izraz...). Na drugi strani pa se strinjam s tem, da je potrebna ureditev glede dedovanja med geji in lezbijkami in še marsikaj.
Nismo se udeležili dneva družin, sem pa poslušala pričevanja po radiu. Bila so navdihujoča, vesela, vlivala so pogum... Kaj ni lepo slišati zakonski par, ki je 19 let in več poročen, pa zakonca en o drugem govorita ljubeznivo?! Celo menita, da se njun odnos poglablja! Pokukajmo v parlament. Koliko od tistih, ki zagovarjajo nov zakonik in s tem poskušajo razvrednotiti pojem družine, ima družino? Koliko od njih ima urejeno družino? Istega partnerja več kot 20 let? Več kot dva otroka (za katera ve, da obstajata!). To je bilo tisto, ki me je prepričalo.

Nobena od družin, ki se je predstavila ni trdila, da so idelani, da se nikoli ne skregajo in, da je vse perfektno... v večini so celo povdarili: Ni lahko. Tudi kregamo se. Tudi jokamo. So prav tako razočaranja.
A  družina jim je vrednota. Biti z ljubljeno osebo jim pomeni prilagajati se. Potruditi se. Potrpeti. Ne pa ob prvi slabi volji reči: "Dovolj imam vsega! Imam pravico, da imam mir pred teboj! Imam pravico, da s seboj, s svojim telesom iz lastnega egoizma delam kar želim."

Ta polna usta enih in drugih pravic začno iti človeku na bruhanje, ko vidi, kako nenormalno izrabljena in izkoriščana beseda je to. Je pa, žal se ne spomnim imena, nekdo tako dobro povedal stavek, ki je nagnil jeziček na moji tehtnici še pred zgoraj opisanim: "Ne gre se za pravice staršev, da imajo otroke, ampak za pravico otrok, da imajo oba starša!" To je poanta. V mojih očeh. Imeti otroka, čeprav si v istospolni skupnosti je egoistično zadovoljevanje lastnih potreb.

Tako dobro zgoraj opisane primere opisuje Trkaj v svoji pesmi Hej, hej Ljubljančanke:


Biti gej ali lezbijka je moderno. Če ne drugega moraš biti vsaj "bi". Če si normalen, nisi normalen. Če se razumeš s partnerjem, si obsojen, da  igraš pred drugimi. Če ti je družina vrednota si klerikalec. S tem, da je to postalo tako moderno, so se po mojem mnenju razvrednotili. Zdi se mi, da številni "bi" in "homo" igrajo, ker je to moderno in, ker ni več nobenega spoštovanja lastnega telesa in intimnosti. Preizkusiti je potrebno vse. Ko ti že pri 16. letih seks ni več izziv, poskusiš drugače - z drugimi, z istimi... Zaradi te kvazi modernosti sem krivična do tistih, ki imajo resnično taka nagnenja že od nekdaj. Imela sem sošolca, ki je menda gej. Že vedno se nam je tako zdelo. Fejst fant, ni kaj. Ženske smo res lahko pogovarjale z njim. V zadnjem času se pogosto spomnim nanj. Ampak on ni igral. Mu privoščim otroka? Seveda mu, če ga ima lahko, naj mu ga narava da. Ker ga pač ne more imeti, naj dovoli, da narava odloči... Navedla sem primer, da povem, da se mi geji ne zdijo napačni ljudje, ne želim posploševat, kakor izgleda zgoraj. So čisto OK, ne strinjam se pa, da je prav, da imajo družine.

Danes je tako "in" biti eko. Biti eko, biti povezan z naravo, jesti eko, organic, voziti se eko in imeti eko vrečko v torbici. Vse v redu. A kje je v kontekstu gejev in lezbijk vsa ta moderna eko scena?
Bodimo torej povezani z naravo - razumem, da imajo po naravi nagnenje do istega spola. Dobijo si partnerja, ki ima enaka nagnenja. Vse lepo in prav. Naj se imata rada. Naj se držita za roke, ko se sprehajata. Ampak prosim, naj se ne onegavita po javnih krajih. Ne samo onadva ali onidve. Enako velja za heteroseksualne pare. Ker ni okusno. Presneto, stopita za vogal in, če je že taka potreba, v wc, ker nisem del vajinega odnosa, me ne silita (on-on, ona-ona ali on-ona) v opazovanje, pa četudi mimogrede. Skratka, vajina narava vaju je pripeljala skupaj. In ta ista narava, ki vama je dala drug drugega, vama ni namenila otrok. Spoštujte naravo. Narava nikoli, NIKOLI ne dela napak!

Glede dedovanja, je že prav, da se zakonik uredi, ampak čemu tako stokanje, da tu zakonodaja ni urejena? Naj napišejo oporoko. Če se ne motim, celo ta ni potrebna, če sta dva živela več kot 20 let skupaj (a tega nisem preverjala).

Argumenti, ki mi delujejo na prvo žogo prepričljivi, se slejkoprej sesujejo.

Številni pedagogi, učitelji in profesorji, ki so imeli vsaj malo stika s pedagogiko, vemo, da smo se učili o tem, kako pomembno je za otroka, da ima stik najprej z mamo, z njeno nežnostjo, toplino, čustvenostjo. In kako zelo pomembno je, da ima ta otrok izkušnjo tudi z očetom, ki postavlja meje, norme, ki je pomemben tretji, ki je avtoriteta. S katerim se igra popolnoma drugačne igre, kot z mamo. Otrok potrebuje polarizacijo obeh staršev. Žalosti me, če sem s temi besedami prizadela kako mati samohranilko, očeta samohranilca, ali še huje vdovca/ vdovo, vendar so to dejstva. Prepričana sem, da lahko vlogo očeta do neke meje prevzame tudi nekdo drug iz okolice (stric, dedek, prijatelj...), morda tudi mame (babica, teta...), žal pa je tako, da popolnoma enako ne bo. Kar seveda ne pomeni, da ta otrok ne bo dober in pošten človek.
Poznam kar nekaj primerov, ko dekleta niso imele očeta, kakršnega bi morale imeti (ga ni bilo, ni bilo odnosa, je bil alkoholik...). Nobena od njih si ni našla sebi primernega partnerja. Vse hodijo z mnogo starejšimi moškimi, ki so morda celo poročeni ali pa imajo vsaj kakega otroka iz prejšne veze. Ne trdim, da je to v vseh primerih. A v večini tistih, ki jih poznam je tako. Ne morem se znebiti občutka, da si v partnerju niso poiskale partnerja, temveč očeta, zaščitnika, modrejšega... tistega, ki jim je v otroštvu manjkal. To torej kaže na to, kako pomembna je prisotnost obeh - tako mame kot očeta, na pravem mestu v družini.

Imam znanca, ki je hodil na poklicno šolo, ki nima ravno najboljšega ugleda. Tam so pristali tisti, ki pač niso bili cvet inteligence... Poleg znanca sta samo še dve osebi v razredu imeli, recimo temu, urejeno družino. Vsi drugi so bili otroci ločenih staršev, niso živeli z milino mame in ostrino očeta. Sošolci so bili čustveno nestabilni, živeli v svetu televizije, računalnikov, drog, hitrih avtomobilova, predmetov, stvari... Če manjka eno od celote im. družina, se pozna. Vem, da si tisti, ki se strinajte s temu zakoniom najbrž zdaj mislite, da naj se vprašam, če ne bi bilo tem sošolcem lepše, če bi živeli v urejeni družini homoseksualnega para. Močno dvomim. Iz več razlogov. Ve se, da precej pogosteje menjajo partnerje, kot heteroseksualno usmerjeni, torej bi bil otrok prav tako v neurejeni družini. Ve se, kako ponarejeno se večina gejev obnaša. To nikakor ni "to sem jaz" ampak "to sem jaz, ki posnemam in pretiravam z žensko gestiko". Kakšno sporočilo dobivajo otroci? Igrajte. Ne bodite iskreni. Ne bodite to kar ste. ... Poleg tega oče in oče ne moreta dati materinske nežnosti in čutnosti. In mama in mama nikakor ne očetovske avtoritete. Tako smo narejeni. Taka je naša narava. Če želite, take nas je ustvaril Bog.

 Zagovorniki zakonika neverjetno radi primerjajo razpadajoče heteroseksualne družine, kjer je mati malo-da-ne na psihiatriji, oče pa nasilnež in pijanec, z ljubečimi homoseksualnimi pari, češ, da bi bilo otrokom lepše pri slednjih.
Primerjajmo enako z enakim - solidno urejeno heteroseksualno družino in solidno urejeno homoseksualno družino. Kje bo otrok dobil pravo čustveno socialno vzgojo in razvoj osebnosti?
Primerjajmo razpadajočo heteroseksualno družino z nasilnim očetom in homoseksualno družino z dvema naslinima očetoma; heteroseksualno z nevrotično mamo s homoseksualno z dvema nevrotičnima mamama. Kje bo otroku bolje/slabše?

Pa še eno mnenje bi rada izrazila. O gejih predvsem. Na fakulteti je tako naneslo, da sem, skupaj še z dvema prijateljicama, delala seminarsko o gejih. Mislila sem si, da imam mnenje o tem izdelano, pa sem se motila. Ta seminar je bil nujno potreben, da sem si ustvarila pravo mnenje. Vsaka od nas treh je istospolno usmerjene "obdelala" z enega stališča. Jaz z genetskega, Martina iz odnosa katoliške vere do njih, Petra na splošno, javno mnenje.
Tudi zame je bilo nekaj novega, ko sem izvedela, da katoliška vera homoseksualnih ljudi ne zavrača, temveč jih sprejema, saj jih ima Kristus prav tako rad. Edino, kar jim "prepoveduje" so spolni odnosi z osebo istega spola. V detajle se ne bi pretirano spuščala, ampak kdor razume imeti spolne odnose kot "imeti ljubezensko-spolne odnose", kot "ljubiti se" in ne kot "fuk", kdor se vsaj malo poglablja v odnos med možem in ženu, mu je ta stvar jasna. Stvar je povsem jasna tudi z naravnega stališča. Osebno sprejemam geje, naj se imajo radi, naj živijo skupaj... gnusi se mi pa njihovo spolno občevanje. Narava me je tako naredila. Tako sem čutila že preden sem poznala stališče katoliške vere. Ne vem, zakaj se tega nikoli ne omenja in je občutek, kot da so homoseksualci izobčenci cerkve. Niso. Imajo celo svoje spletne forume in svoje skupine znotraj katerih se srečujejo. So verni in eden drugemu dajejo oporo, da so na svoji poti močni. To je morda njihov življenjski križ. Tako kot je nekdo brez noge, drugi neploden, tretji je izgubil starše, četrti je ostal po prometni nesreči invalid... to so njihovi križi. Prav vsak ima svojega. Najbolje se je sprijazniti, sprejeti, se zahvaliti in se z njegovo pomočjo okrepiti.
Kaj sem ugotovila z genetskega stališča? En raziskovalec (mislim, da je bil dr. Hamer, nisem pa prepričana) je ugotovil, da ima večina gejev neko spremembo na X kromosomu, na ročici q v odseku 2 in 8. Geji (in lezbijke, čeprav se jih dejansko to ne tiče, ker je bil to dokaz le za geje) so "ponoreli". Dr. je dokazal, da to ni njihova muha, ampak so se taki že rodili. Kot za med so se prodajale majčke z napisom "Thanx for genes mum! xq28" Kupiti je bilo mogoče od čepic, vžigalnikov, do vode z ovitkom xq28. Nevedoč so s tem priznali, da je homoseksualnost pravzaprav genska bolezen, kar vztrajno zanikajo. To je ena od stvari, ki me je najbolj zmotila. Radi bi se integrirali, pa se izpostavljajo. Imajo svoje lokale, svoje časopise, svoje shode, svojo parado "ponosa" (zame je spodčasti, da se moraš dokazovati na tak način...)... zakaj se torej ne integrirajo. Zakaj ne pridejo v lokal, kjer so vsi ostali? Zakaj ne berejo časopisov, katere berejo vsi ostali? Zakaj se morajo obnašati povsem drugače in se oblačiti preočitno, da niso vsi ostali... To je stvar, ki mi ni všeč pri gejih. Njihova dvojnost. In, če ne morejo sami biti odločeni in trdni v sebi, kako bodo to prenesli otrokom. Saj niso butalci ("če sami ne znamo, bomo pač naučili druge"). Še enkrat poudarim, najbrž je veliko gejev, ki so super, prijetni, fajn ljudje. Ampak njihova skupnost pa daje zgoraj opisan vtis.

Saj se vam tako ali tako ni dalo brati celega romana. Verjetno ga bo prebral kdo, ki me bo ozmerjal in napadel. Pač, zapisala sem svoje mnenje. Ni rečeno, da bo čez dve leti enako. Tudi jaz zorim, se spreminjam. Morda bo še bolj radikalno, morda bo bolj liberalno. Morda bo osalo enako. To ne pomen, da se obračam po vetru. Pomeni, da spoznavam nove vidike, da poslušam in vedno znova presojam. Danes pač sodim tako, prepričajte me, da se motim...

Evo, če mi ne bi Anka, ena od mojih rednih bralk, pošiljala mailov, se sploh ne bi zbudila in spet česa napisala. Se bojim, da je že obupala preverjati moj blog, ker že tako dolgo nisem ničesar napisala.
Najbrž si moje javljanje tudi ti že pogrešal/a, hehe ;).
Res nisem vedela, v kaj naj se utaknem, pa sem se (potem, ko me je dkivi "ozmerjal" z nergačko :P) odločila, da ne bom (preveč) krtizirala. Bom raje spet zapisala kaj novega o naši deklici.
Naj začnem tam, še preden je začela obiskovati vrtec. Namreč nekega lepega torka se je naš pobožen otrok spomnil, da bi rad šel k maši! V torek k maši! Ja, prepričana sem, ker sem jo kar dolgo spraševala in ovijala in se prepričala, da ne govori "Maž" (Tomaž) ampak, da hoče k "maš". Ne, saj bi lagala, če bi rekla, da nisem bila vesela in ponosna in kar je še takih izrazov, ampak vseeno tudi presenečena. Julija je bila stara 19 mesecev, pri maši ne zdrži pri miru 15 mnut (razen če se ustraši kakega bradatega strica), da bi zaspala med mašo so le pobožne želje... in ona si želi kar naenkrat k maši. Bil je torek dopoldan in seveda sem se odločila, da ji njeno željo, v malo okrnjeni obliki, izpolnim. Posedla sem jo na "looo" in jo odpeljala v sosednjo vas k cerkvici, v kateri sva se pred dobrim letom in pol z mojim najdražjim, poročila. Sva šli še po ključe in se kar lep čas zasedeli pri Alenki in Urošu. Da ne govorim, da sva morali vmes 4x lulat (če bi ji vedno ustregla, bi pa šli še kdaj vmes), ker so imeli desko (za na wc) za otroke, kar je bilo nekaj novega in vredno preizkušnje...
Skratka po dolgem obisku sva se odpravili v cerkev. Tam sva si pogledali slike, kipe, oltar, rože... peli sva pesmice, potem sem jo pustila, da je sama raziskovala, jaz pa sem sedla v klop in poskušala izkoristiti malo miru za molitev. Pa je takoj prišla k meni in želela na klop. Jo posedem in vprašam, če bi rada, da kaj zmoliva. Prikima. Narediva križ, nato ona sklene roki. Zmolim Sveti angel. Ona pokima in reče "še!" (No, pokima in odda zvok, ki pomeni še :) ). Zmoliva še eno molitev a ona bi še molila. Po četrti molitvici se sama odloči, da je "maše" dovolj in se pokriža. Meni se je zdela tako hecna. Potem sva odnesli ključ nazaj in se vrnili domov.
Meni je pravzaprav že na poti v cerkev "potegnilo" zakaj ji je pri maši tako všeč, da hoče še sredi tedna, pa je prav, da zaupam še vam, saj bi se sicer znal znajti kak kometar, da ji peremo možgane in smo slovenska verzija Amišev. No, ja... v očeh tistih, ki v veri še niso našli smisla, pomena in radosti, ji tako ali tako perem možgane :) A to je teme za kdaj drugič.

Letošnje poletje je bilo zares čudovito. Številne lepe nedelje so nas zvabile, da smo namesto v farno cerkev zavili k maši na sejme na okoliške hribčke. Pa ne zaradi potice! Zato, ker je bilo res lepo. Naredili smo malo sprehoda, maša je bila zunaj in Juliji je ob pobiranju kamenčkov in trganju rožic prav hitro minila, midva pa sva od nje (maše) odnesla več kot, če bi bila v cerkvi. In ker ponavadi semanji dan za sabo potegne tudi pogostitev z božanskimi doma "spacanimi" sladicami, smo si res postregli tudi s kakim piškotom, preden smo odšli. Najbrž je bil to razlog, da si je Julija zaželela iti k maši, saj maša na enkrat ni bil več obred znotraj cerkev, temveč sprehod+maša+kamenčki+rožice+piškot+sok! A kljub temu me preseneča dejstvo, da je želela moliti. Lepo. Nenavadno. Zanimivo.

In kar je še bolj zanimivo, se njena "pobožnost" (malo v šali malo zares) ne konča s tem dnem. Zadnjič smo bili na obiskih pri prijateljih. Dež je "opral" igrače in v enem plastičnem vozičku je v jamici ostala voda. Mi "odrasli" (zdaj se menda že štejem tja čeprav se še ne počutim tako) klepetamo, Julijo pa zagledam, kako namaka prste v tisto deževnico, si moči lase na čelu, kakor se ona pač pokriža in govori: "amin" (=amen). Kakšen prisrčen prizor! Ampak prav ne veš kako bi odreagiral. Sem jo pustila (dokler se ni naveličala in se zadrsala po toboganu, ki je bil prav tako moker od dežja...). Saj ne veš, kako bi ji razložil, da se to počne samo v cerkvi, ko pa je vendar čisto v redu, da časti Boga tudi pri "vsakodnevnih opravilih".

Ja, kako otroku razložiti, da se nekaterih stvari ne počne je večna dilema. Malo za intermezzo navržem, da se je v zadnjih dneh začela učiti fiziko. Spoznava namreč, kako tekočina (jogurt, sok, čaj...) spremeni obliko, če ga iz skodelice zlijež na mizo. Ve že, da si potem "moka" (moker), spoznava pa tudi kakšni zvoki nastajajo, če potem po nastali luži tolčeš z roko. In kako imenitno je vse to spackati s prsti. Preprosto ne veš, kaj naj. Jezen si tako, ko ti brezveze dela dodatno delo, da bi ji najraje izprašil rit, po drugi strani veš, da tega ne dela iz žlehtnobe, ampak iz samoinicjativnega učenja (kdaj potem to mine?!) ampak po tretji strani veš, da bi moral jasno povedati, da se to pač ne dela. Lahko modro začneš z "jaz sporočili", ampak tega še ne razume. Seveda ji dam krpo, da potem, ko glavno počistim sama, pobriše na suho ona sama, a to ni nobena lekcija, saj ji je brisanje všeč. Ampak zdaj sem malo preskočila. Namreč vmes - med avgustovskim obiskom maše in septembrskim spoznavanjem fizike, je naša bejbika začela hoditi v vrtec. In to je tema za povsem svoj zapis.

PS: Imeli smo hude težave s spanjem. Ki so minile. Do sinočnje polne lune. In zdajle spet joka. Ahhhhhh

Najbo dovolj za danes...

V prejšnem oglaševanju sem pozabila zapisati, da mi Julija že aktivno pomaga pri pripravi kosila (in njena pomoč, pripravo bistveno podaljša...).
Zanjič sva pobirali krompir na vrtu. Bila je čisto navdušena. Pri vsakem krompirju, ki ga je opazila je kar vriskala in cvilia. Potem sva ga pripravili še za kosilo. Takole ga je oprala (in upam, da se ni hkrati tudi kaj polulala, saj se je s pranjem zamotila vsaj pol ure).


Pa še ena nasmejana:

Ja, poletje je v polnem zagonu in to poskušam izkoristiti, zato me že dooolgo ni bilo na blogu. Pa sem že prav pogrešala, da spet kaj napišem, kako zabavno postaja z našo Julijo...
Ne spomnim se kje smo ostali... pri tem da je shodila? :D
No, naša Julija je stara že 19 mesecev in je srčkano, navihano in včasih zelo svojeglavo bitje. Hvaležna sem, da sem imela delo tako, da sem lahko vse te njene pogruntavščine opazovala iz dneva v dan, iz ure v uro.

Prva stvar, ki si resnično zasluži pohvale, je kahlica. Kahlico sem ji kupila za 1. rojstni dan in že od takrat pridno lula in tudi kaka notri. Le, da takrat še ni znala povedati. Pred 3. meseci je to, da so bile hlačke suhe, pomenilo moj uspeh, saj sem jo dovoljkrat spomnila, da mora lulat. Sedaj so suhe hlačke njen uspeh. Že od 17m ne kaka več v pleničke. Joj, razen zadnjič... hehe... se je zbudila po popoldanskem spancu in začne klicati, jaz pa sem še nekaj dokončala in jo šla zato par minut kasneje iskat. Pridem v sobico, ona stoji v posteljici, se prime za pleničko in reče: "Kaka!" Nato pa se lopne po glavi: "A jej jej jej!" Ji je malo ušlo. Ampak večino je opravila v kahlo. Z lulanjem je pa tako, da je kak dan silno uspešna, spet drug dan popolnoma pozabi. Danes naprimer je bila silno slabe volje in ni hotela na kahlico, ko se je meni že dozdevalo, da bi morala iti. Pa je nisem silila, sem si mislila, da je najbrž ne tišči dosti. A se mi je čez 2 minuti pošteno, p o š t e n o, polulala v spalnici. Še Tomaževa majica, ki je bila prva pri roki ni popivnala vsega :( Bi se najraje lopnila po glavi in rekla: "A jej jej jej!"

Naslednja stvar je njen govor, ki se razvija s svetlobno hitrostjo. Začetki so bili nekje pri "ma", ki je pomenil tako mene kot Tomaža. Bi človek že verjel, da smo sodobna družina, kjer oče in mati enako skrbita za otroka, pa ju zato enako imenuje, a se mi nekako dozdeva, da temu ni tako... (saj ne, da Tomaž ne skrbi zanjo... le bistveno manj časa je z njo, glede na to, da hodi še v službo). Smo jo na morju končno naučili izgovoriti "ati", a kaj, ko sva postala "ati" oba!  No, to še razumem, da otrok izgovori besedo "ati" ali "ata" prej kot "mami", ampak, da "mami" sploh ne zna izgovoriti... to je pa višek :D In jo učim, ko se pogovarjamo: "Kje je MAMI? Kje je ati? Kje je Julija?" No, in zadnjh 14 dni imava končno vsak svoje ime. A nisem še mami. Ne manjka pa več dosti. Zdaj sem MANI. V nasprotju s tem je ati Tomaž že "ati maš". No, ja... še prevečkrat me bo klicala :)
/Za vse občutljivejše bralce; upam, da je jasno, da ne stojim za njo z gorjačo in jo silim v pravilno izgovorjavo vesede "mami"./ Si je pa že kar dopolnila in razvila svoj besedni zaklad. Od "jogijogi" smo prišli že do "joga" ali včasih celo "zoga" ...vse te besede označujejo žogo. Dojenček je še vedno "eeeee" (ponazoritev joka), oponašati zna že veliko živali, če jo vprašam kako dela ati, pa naredi "prrrr" (Jah, to pač atiji počnete...). Poimensko pozna že skoraj vse pse tu naokrog, "tof tof" je "čof čof" in predstavlja vodo v kakršni koli obliki, tudi njeno lužo, ko se polula in jo potem pohodi (ah, ja...). "Klog" je krog in "pluf" je plus. Kako izgovori "riba" žal ne morem napisat, poskuša pač ponovit "R" in tako smešno zvije jezik, da nastalega zvoka ni moč opisati. Urša je "šušu", pa hruška prav tako. Jajce je "jajc" in "Zajec" je "ajc". "Mleko" je "mlek", "čaj" je "taj" in "sok" je sok". Če jo vprašaš kaj bo jedla, je odgovor vedno: "Meee" (kar je med). "Poka" je piškot, pa tudi "čopek" na glavi (ki ga zelo obožuje). Kar je vroče je "ajs", s čimer se je prav dobro seznanila, ko je zagrabila rob vroče ponve in si prav grdo opekla dlan. Ampak se je že pocelilo. Dve uri joka. Konec debate.

Ja, oboževati je začela risanke. Najraje ima Fifi. Ker še vedno nimamo TVja (in bo tako do nadaljnega) in imam samo 2 CDja Fifi, mi gre že skoraj na bruhanje, sploh pa Trobentica, ki je prav zoprna :). Zagotovo jo pa znam že bolj-kot-ne na pamet. Zadnje dva dni raje kot Fifi gleda Nodija. Meni pa Nodi ni všeč, ker ne zna pet.  Kadarkoli Julija imenuje "Fifi", nikoli je ne izgovori normalno, ampak jo vedno zapoje. In celo prav.

Včasih mi prinese telefon, kima in prigovarja "ati" ali "mama". Z enim ali drugim rada klepeta po telefonu. Ponavadi bolj z mimiko kot z besedami. Na žalost jo oseba na drugi strani ne more videti.
Mama Olga jo vedno povabi, naj pride kaj k njej, potem jo pa ata Slavi "pita" s hruškami, borovnicami, malinami, slivami, robidnicami... Človek ne more verjeti, koliko lahko otrok naloži v svoj želodček in to brez želodnčnih težav :) Potem pa z atom naredita obhod, pogledata krave, Lana (spotoma obereta kar še nista), se vozita s traktorjem. Obožuje ga, on pa tudi njo. Ne morem si mislit, da je to isti človek, ki je bil čisto preč, ko sem ga prosila, če bi lahko pazil na Julijo med tem, ko spi, ko sva si privoščila prost večer. (In jo je pazil, dokler nisva prekoračila časa odsotnosti. Ko se je naveličal je poklical in povedal, da gre :D :D :D. Dobro, da sva bila že na poti...)

Ja z Julijo se res zabavamo, pa čeprav pridejo trenutki, ko je "brez nog" in se meče ob tla. Včasih se zazdi, da je skrajni čas, da bi že imela kakega bratca ali sestrico (prav ničesar ne napovedujem!).

Septembra gre v vrtec. Joj, kako hitro čas beži!

Nedolgo nazaj sem "doma doma" zvečer obsedela pred TVjem, saj me je zelo pritegnil napovednik 24 ur o spornih alnaturinih lešnikih. No, ja... v napovedniku so povedali, da so bio lešniki vsebovali zelo strupen pesticid.
Ojej?! Od kar je bil Tomaž bolan namreč malo bolj paziva kaj kupujeva in velikokrat kupim hrano, ki ima certifikat "bio". Pa ji sploh lahko zaupamo? Ali oznaka bio pomeni, da je določena jed boljša od konvencionalno pridelane, ali ne? Očitno ne...vsaj tako je bilo razbrati iz napovednika...

Preden nadaljujem zgodbo o lešnikih...
"bio" hrana se začne doma. Pa ne v denarnici, ampak na vrtu, domači njivici, dobrih sorodnikih, gozdu, travniku, domači štalci...
Toda niso vedno vse stvari dostopne vsem ob primernem času. Zaradi lastnih izkušenj zaupam (sem do zdaj zaupala) certificiranim bio izdelkom (ne tistim, ki imajo zgolj napis eko, natur, naravno...) - hkrati pa se zavedam, da manjša podjetja nimajo certifikatov zaradi visokih cen pridobitve le teh. Lastne izkušnje? Naprimer jogurt. Če kupim Šparov jogurt Natur pur, ki je certificiran, je okus podoben tistemu, ki ga naredim sama iz Zamuduga mleka ("tabolš" mlek). Ko je nekaj dni čez rok, se pokrovček napne, jogurt pač ni več za pojest. Enako se obnaša jogurt iz Gorenjevaške kmetije Bogataj. V nasprotju s tem že 5 mesecev testiram jogurt Ljubljanskih mlekarn - navadni MU. (Ljubljanske mlekarne imajo domače mleko, so pa menda ja v redu). To, da ga 5 mesecev testiram, pomeni, da je 5 mesecev čez rok. Pokrovček se še vedno ni napihnil. Mogoče me prime, ko bo leto okrog, da ga poizkusim in morda bo še vedno užiten. :) Torej je vedrle nekaj na tem?

Naj se vrnem k zgodbi o lešnikih. Podjetje Alnatura izdeluje hrano, ki naj bi bila ekološko pridelana, brez pesticidov. 27.5.09 pa je odjeknila novica, da so v lešnikih dobili sledi nevarnega pesticida permetrina. V prispevku, ki me je prizdignil in zaradi česar se preprosto moram razpisati na blogu: http://poptv.si/multimedia/novice-370.html (glej posnetek 17:45-) povedo, da pesticid slabi imunski sistem in kot hormonski motilec (kot večina pesticidov!) povzroča neplodnost. Prispevek je skrajno napihnjen in obtožujoč do DMa, Alnature in vseh proizvajalcev BIO hrane. To, da je v lešnikih skoraj 1/5 manjša prisotnost pesticida, kot v lešnikih iz konvencionalne pridelave (povedano drugače: plačamo manj, dobimo več - pesticidov!), omenijo le bežno. Ne, nikakor ne zagovarjam prisotnosti pesticidov v bio hrani, močno me moti le način poročanja. Iz dogodkaso naredili velik napad na bio izdelke, ki so dražji od konvencionalno pridelanih (kar je vsakomur, kdor se malo spozna na način pridelave hrane, popolnoma jasno).
Kaj je dražje in kaj ceneje je stvar dileme. V sosednjih državah, kjer so v osnovne šole že aktivno vplejali ekološko pridelana živila in živila iz lokalne samooskrbe (kar preprosto pomeni - krompir kupijo od kmeta, ne pa od trgovca, ki je prej pod ceno kupil krompir od kmeta, od katerega je zahteval primerno velikost in obliko krompirja!), so se, tako kot je pričakovati starši oglasili, da je eko prehrana dražja. In veste kaj so ugotovili? Da je eko prehrana cenejša! Kako? Preprosto - ceno so namesto na količino preračunali na hranilno vrednost. Kaj ti koristi dunajski zrezek, če visi čez in čez čez krožnik, če pa je v njem nekaj "prenapihnjenih" beljakovin, hormonov, pesticidov, večina pa vode. Osebno imam raje en malo trši govej zrezek, ki vsebuje tudi kak vitamin, ker je krava zrasla malo počasneje pa je zato v njem manj vode in več zdravih beljakovin...

V prispevku, novinarka, primerja ceno bele moke blagovne znamke Merkator in Mlinotestove polnovredne bio moke. Kakšna primerjava je to? Če so želeli prikazati razliko v ceni, naj primerjajo obe enaki blagovni znamki - obe mlinotestovi, ali pa obe merkatorjevi. Aja, ne morejo, ker Merkator ne nudi bio polnovredne moke!
Pri taki primerjavi je res razlika v ceni precejšna. Toda sestava navadne bele moke je precej prazna. Na žalost nisem nikjer dobila primerne primerjave med bio polnovredno moko in bele iz konvencionalne pridelave. Splošno je znano, da je bela moka pretežno iz škroba - enostavnega ogljikovega hidrata. Pa nekaj malega beljakovin in maščob. Pa pesticidi... seveda v "dovoljenih mejah". V polnovredni moki, je del ogljikovih hidratov sestavljen (celuloza -daje občutek sitosti), vsebuje še številne vitamine in predvsem minerale, več beljakovin in nekaj malega maščob. Če je taka moka iz bio pridelave, pesticidi naj ne bi bili prisotni. Resnično mi je žal, da ni moč najti tablec, skoraj sem prepričana, da bi se v tem primernu izkazalo, da je "prazen" škrob pravzaprav dražji v navadni beli moki, kot pa "prazen" škrob v bio moki, kjer zraven dobiš še ščepec drugih snovi, ki so vsekakor dobre za telo.

Joj, kako me razjezi pristransko poročanje. Ali je vse naključno, ali se nekdo res boji enega podjetja, ki proizvaja bio hrano? Vtipkam v gugla "Alnatura lešniki".
Prvi zadetek je še normalen: V lešnikih Alnatura ugotovljena prisotnost pesticida (delo), sledijo vedno hujši: Pozor! Pesticidi v lešnikih Alnatura! (vizita.si; 24ur); DM zaradi vsebnosti pesticida iz prometa umika lešnike alnatura (zaradi pesticida, ki je sicer v 5x višji koncentraciji prisoten v lešnikih iz konvencionalne pridelave!), Ne jejte lešnikov Alnatura (radio Krka... brez komentarja) in najhujši iz 24ur.com: Umaknili strupene lešnike! Strupene! Zadetkov je nekaj strani...

Kar se mene tiče bi morali pred vsakimi poročili poročati katere stvari so odpoklicane s trga. Ne vem, če bi postali neobčutljivi, mislim, da bi postali pozorni. In jezni. Ker bi se začeli zavedati, v koliki hrani je presežek pesticidov (no, včasih so prisotne plesni, mišji drekci, moli... a kar se mene tiče imam raje črve v moki, kot pesticide. Žal (ali pa na srečo) je pa tako, da tako prešpricane hrane, kakršna je sedaj na trgu še miši in moli ne marajo več :)), koliko igrač, ki oddajajo zvoke presega dovoljeno jakost zvokov in po študijah škodljivo vpliva na sluh otrok, v koliko kitajskih igračah so presežki škodljivih ftalatov...

Zanimivo je, da odpoklica Alnaturinih lešnikov sploh ni bilo. Bil pa je odpoklic (v maju) Rdeče pese Good (zaradi tega, ker je slabo zaprta), Suhih fig iz TUŠa (prisotnost aflatoksinov), Izbor alzaških narezkov (Leclerk; prisotnost bakterije Lysteria Monocytogenes) ter Eva tune file v oljčnem olju. (prekoračena vrednost histamina), med ostalimi rečmi pa (prav tako samo v maju): Plastični kozarčki iz KIKa (ne piše zaradi katerih snovi), Keramični krožniki z Disney potiskom (prisotnost kadmija), pisani baloni (presežena vrednost N nitrozamina)...

Ne vem, kaj je bil razlog, da sem tole tako dolgo nosila, dokler nisem dala v tipke. Saj je logično, da je poročanje vedno vsaj malo pristransko. Vem, da to lahko očitate tudi meni in mojim člankom (a kljub vsemu so eno izkušnje, drugo pa informacije vzete iz konteksta). Moti me, da vsi mediji planejo na žrtev in jo scefrajo. In pri tem zganjajo tak hrup, da večina ljudi ne more slišati tistega dela možgan, ki jim poskuša sporočiti, naj vseeno o zadevi razmislijo še z druge strani, skozi druge oči. Kaj ali kdo stoji za temi članki, novicami?

Da mi ne bo očitano, da se samo jezim, naj povem še to, kar sem zapisala že med komentarij pri razmišljanju, ki je razburkalo: "Biti brez avta". Pišem, kadar me tišči. Vmes sem pa vesela, srečna in zadovoljna. Zato pa tako na redko pišem. Ker sem prav zaprav večina časa zadovoljna in vesela. Morda bi pa res morala pisati tudi o tistih trenutkih :)

Letos smo si za prvomajske dni privoščili malo miru. Še več miru. Po zelo stresnem tednu (a je bil zame vsaj delček tega stresa tudi pozitiven, saj sem v petek prejela diplomo) sem že precej težko čakala, da se gremo umirit. No, vsaj upala sem, da se bom. Stvari tako ali tako ne moreš predvideti, kako se odvijejo, sploh pa ne v Međugorju.
Pred odhodom nisva čisto dorekla, ali gremo na romanje ali na turistični izlet, pravzaprav sva se malo nagibala k drugi možnosti, saj smo se nameravali zapeljati še malo do Mostarja. A človek obrača, Bog obrne... in bilo je preeekrasno!

Spakirala sem že del poletne garderobe, saj gremo na jug, juhu! Malo sončka bo dobro delo, komaj čakam, da se začno tanjša in manjša oblačila.
Čeprav nama je več ljudi omenilo, da si sedaj v Međugorju v kakih 6 urah po avtocesti, smo se vozili debelih deset ur. Potovali smo čez dan, da je bil šofer Tomaž naspan, Julija pa je bila presenetljivo pridna. Tako smo prispeli, ko se je že zvečerilo in začenjalo deževati. Po večerji smo poiskali svoj penzion in šli spat. Seveda, vsi trije smo spali v eni sobi, in če sva želela, da Julija spi, sva morala ugasniti luči in biti tiho in pri miru... torej sva zaspala z njo.

In bilo je jutro prvi dan :). In padal je dež. Ne duha ne sluha o poletnem vremenu. A me ni prav pretirano potrlo, prav presenetljivo. Po blagem spoznavanju okolice, smo se ustavili pri križu, ki ga je izdelal slovenski mojster v začetku devetdesetih. Nekaj let zatem se je pojavilo nepojasnjeno rosenje iz Kristusovega kolena. In dejansko. Vsake toliko se oblikuje kapljica, ki spolzi, po Kristusovi nogi. In vsako prestreže človeška roka. Z robčkom. Z rožnim vencem. Z iskreno prošnjo, željo, zahvalo. Močni trenutki. Dogajanje smo v tišini opazovali vsaj 15 minut. Julija je povsem mirno sedela Tomažu za vratom, kar je pravzaprav drugi čudež na istem mestu. Kasneje smo se priključili slovenski maši. Lagala bi, če bi rekla, da se me je posebno dotaknila. Ne še.

Odpravili smo se na ogled komune Cenacolo. Ker nismo bili z organizirano skupino, smo bili malo zmedeni, znašli smo se pač po svoje. Ker smo želeli o komuni vedeti kaj več, smo se pridružili Korejski skupini. Predavanje je bilo v angleščini, ki jo razumeva približno enako kot hrvaščino (malo "sfali" občasno), sicer pa, kar nisem razumela v angleščini, sem potem iz Korejskega prevoda, hehe. Fanta, ki sta v komuno prišla najti mir in zdravje, sta pripovedovala o svoji nečedni preteklosti. A je za njima. Bog daj, za vedno. Živita z njo, zavedata se svojih napak, a sta dobrovoljna in pogumna. In kar se me je dotaknilo, je bil način pripovedovanja. Nikakršnega obtoževanja ni bilo v njunem pripovedovanju. Ne družine, ne prijateljev, ne okolja, ne družbe, ne samega sebe. Kaj takega bi morali trenirati. Tudi sama. Prehitro, še posebej v težavah, kažeš s prstom na druge, pri tem pa pozabljamo, da trije prsti kažejo nate...
Popoldan sva upala, da bova lahko opravila "globinsko čiščenje s turbo krtačo", pa sva zaman v cerkvi čakala spovednika. Julija je spala Tomažu v naročju. Še nikoli do sedaj!
Bog je res z vremenom poskrbel, da nismo bezljali na oglede, ampak smo se zatekli v cerkev. Pa tudi za mir je poskbel. Julija je spala in to v naročju. In ker je spala, nisva iskala duhovnika, ampak sva se zasedela v cerkvi, ko se je molil rožni venec. Ne bi si mislila, da mi lahko čas v molitvi tako hitro mine. Ena ura molitve je bila okrog kot bi mignil. In to kakšne molitve! Neverjetno je, ko odgovarja polna cerkev ljudi z vseh vetrov, vsak v svojem jeziku. Zares ena družina. Meni pa so se pojavljale prošnja ena za drugo brez konca in kraja. Mogoče mi je zato prehitro minilo... ker mojim prošnjam še ni bilo konca... Julija pa je spala.
Začela se je maša v hrvaščini. "Naključje" je hotelo, da sva zopet sedela med istimi Korejci, ki so mi postali prav simpatični. Sama sem se odlično "zlila" z njimi, Tomažu pa je bilo malo nerodno vstajati, ker bi bil kot kakšen Guliver med Liliputanci. Sicer je pa imel v naročju Julijo, ki pa se je nekje na pol maše zbudila. Najprej je dobila Korejski bonbonček (že v komuni so jo zelo toplo sprejeli, čeprav je malo tekala in se oglašala), nato pa še škatlico rozin! Ni boljšega. Juliji so pač rozine = sladkarije = banane = obožuje jih. Zato je naslednjih 10 minut ob vsaki rozini, ki jo je nesla v usta cmokala: mnjam mnjam mnjam.
Kljub opisu postranskih zadev, pa moram reči, da je bila maša zelo lepa.
Pa spet zgodnje spanje. Nekateri hodijo s kurami spat, midva sva pa šla z Julijo. Dan je bil perfekten, če tudi nismo šli še na Crnico (kraj kjer se je prikazala Marija) ali na Križavac. Nič zato, bomo pa jutri, ko bo lepše vreme.
No, tekom dneva sem se preko SMSov dogovarjala z gospo Majo, ki je vodila skupino slovenskih romarjev, da se jim naslednji dan pridruživa. Bila sem že v pižami, ko me je obiskala, še sama ne vem, kako nas je našla... no sicer pa se v Međugorju pač dogajajo čudeži :). Prišla je le zato, da je povedala, kdaj se naslednji dan dobimo.

In bilo je jutro drugi dan. Dež je ponehal. Odpravili smo se k slovenskim romarjem, da se odpeljemo do Vicke, ene od pastiric, ki se jim Marija prikazuje še vedno. Bilo je neopisljivo...da tam pred menoj stoji ženska, ki v današnjem času še vedno doživlja tak blagoslov... uwwaaaa! Žal smo po njeni molitvi hitro odšli, saj sva peljala seboj še duhovnika. Povedali so, da je kasneje molila še posebej za Slovence.
Duhovnika Vinka pa sva peljala zato, ker je spovedoval. Tako sva bila za hišico, kjer so prebivali, opravila prejšni dan zaželjeno depilacijo kosmate duše :). In to tako... ta "ornh". Prepričana sem, da je avto na vožnji nazaj kuril bistveno manj, saj sem v Međugorju pustila veliko breme. Še dobro, da smo bili na prostem, sicer bi se spovednica najbrž podrla :). Hvala Bogu za tega duhovnika, ki mi je zares pomagal. Čeprav prvi vtis ni bil tak, je bil eden najboljših spovednikov, kar sem jih že kdaj srečala.
Julija je bila že pošteno utrujena in je v avtu takoj zaspala. No, bomo šli pa popoldan na Crnico, za Križevac najbrž ne bo časa... pa drugič. Julija je spala v avtu, Tomaž pa je odšel na počitek v sobo. Saj ga čaka še dolga vožnja. Sama sem imela tako veliko energije, kot že lep čas ne, zato nisem mogla spati. Obstajali sa samo dve varjanti: ali nagajam Tomažu, ali pa se umaknem. Izbrala sem drugo možnost in odšla v Oazo miru. Pred časom sem slišala, da je nekje v Međugorju kip Kristusa v naravni velikosti, s pravimi lasmi in dlakami po telesu. Rekli so, da v Oazi miru in, ker sem si ga zares želela videti, sem šla kar sama tja (in nisem se nič izgubila!). Ko sem vstopila v kapelico, sem izkoristila mir in tišino in se posvetila molitvi. Pozabila sem na "Kristusa z dlakami" in šele čez čas sem ga oplazila z očmi. Ni me zanimal več kip. Nekaj drugega je bilo tam v kapeli. Nekaj Neopisljivega. Vesela sem, da se je vse razvilo tako, da sem si v Oazi miru lahko vzela čas za svoj mir.
Ko sem se vrnila, sva na  hitro spakirala, poravnala (dokaj visoke) stroške bivanja in, ker se je vreme spet skisalo, odrinili proti domu.

Takole bom rekla. Nismo šli na Crnico. Nismo šli na Križevac. A upam si trditi, da sem Međugorje precej dobro začutila. Mogoče je tisti mir, ki je nekje globoko notri, več, kot tisto, kar lahko vidim z očmi. No tudi v Mostar se nismo zapeljali. Naš izlet je postal romanje. In to prečudovito romanje.

Nismo se dolgo vozili, ko nas je v blagem ovinku zaneslo in obrnilo čez cesto. Ustavili smo se v ograji. Pošteno smo bili prestrašeni. A ko smo se ustavili ni počilo, in tudi na avtu ni nič videti. Kot bi nam želel sporočiti: "Z vami grem. Ne bom ostal tu, z vami grem, nesita me s seboj!"

Prispeli smo v sedmih urah in pol. (No, če odmislimo močan jugo, ki je pihal, ko smo se vozili proti Međugorju, bi si človek lahko razlagal, da je najino čiščenje pomenilo dve uri in pol vožnje :) ). Avto se je odlično odrezal. Človek ne bi mislil, a sama po tako dolgi vožnji nisem čutila niti približno take utrujenosti, kot v prejšnjem avtu po treh urah ali pa v avtobusu po dveh. No, ja... ali pa gre spet za tisto Neopisljivo.

Po poti sem razmišljala, kakšen dar je bilo to romanje. Po glavi so se mi pletle različne misli. Najmočnejša pa je bila ta, da je preprosto ponižujoče do Marije, ki si je Međugorje izbrala, da se o njem govori o "dobrih energijah in energijskih tokovih..." Ja, res dobiš energijo - tisto življenjsko, a tudi mir - tisti notranji. In zato niso krivi neki energijski tokovi.Kot bi bilo nekaterim nerodno reči, da je kraj zares milosten, da je obisk kraja Božji dar in, da se čudeži ozdravitve dogajajo po Marijini priprošnji in ne zaradi energij...
Druga stvar, ki mi je prešinila misli in to šele na poti domov, je mnenje nekaterih, ki sem ga ujela, preden sem obislaka Međugorje. To, da domačini izkoriščajo romarje. Da drago prodajajo kič in izdelke. Da drago računajo bivanje. Osebno se me štanti niso posebej dotaknili. Ker se me je vse drugo (pravzaprav, ker se me je tisto "Prvo"). Lepo se mi je bilo sprehoditi med kičem. Prav nič me ni ganilo. Bivanje so nama res pošteno zaračunali, a (morda naivno) menim, da se je gospa zmotila, a tudi če se ni... naj ji dobro služi. Midva zaradi tistih nekaj € ne bova reveža, ona pa ne bogata, tako kot niti zdaj ni. To, da smo doživeli Međugorje v taki obliki, kot smo ga, tako ali tako ni plačljivo.

In še ena misel se me drži. Vem, da mi kdo očita, češ, glej jo k maši hodi, poglablja se vase, pa take neumnosti / napake / grdobije počne... Tako radi izrečejo še posebej taki, ki isto stvar porabijo tudi za izgovor zakaj sami ne hodijo k maši, a pustimo to... Želela bi dodati, da ne hodim k maši zato ker bi bila popolna. Daleč stran. Hodim zato, ker se trudim za ta ideal. Vem, da delam napake, da sem včasih slaba, neprimerna... a karkoli človeku pomaga, da se trudi biti dober, je dobro. Meni pač pri tem pomaga vera. Se mi zdi.

Čeprav sem, že odkar se zavedam, da sem »punčka«, sanjarila o tem, kako bom mamica in kako bom skrbela za dojenčka, nikoli nisem razmišljala o pleničkah. Tudi ni bilo potrebno – ko sem dobila bratca, je bilo jasno, da se dojenčke povija v ogromne plenice, ki jih potem mami opere, jaz pa jih zložim. Kasneje pa je postala logična izbira – kupiš pleničke, ki jih ni potrebno prati. Odviješ, zaviješ in vržeš v smeti. Kaj je lahko preprosteje? Ko sem rastla (kar je trajalo bolj kratek čas) in postajala pametnejša (se nadejam, da se ta proces še vedno odvija :) ), sem izvedela podatek, da en otrok v dveh letih in pol »pridela« skoraj DVE TONI plenic, ki se razgrajujejo 500 let! Ne samo to, gnijoči ostanki blata in urina so potencialna grožnja pitni vodi. Toda, bolje je, da se s tem ne obremenjujem, saj vsi tako delajo...

 

Za pralne plenice sem izvedela že pred nosečnostjo od moža (kdo bi si mislil, da tudi možakarji kdaj zasledijo kako informacijo o negi otrok?!). Kar hitro sva bila eno, da bova poskusila svoje otroke povijati v pralne pleničke, kljub strahu, da mi »ne bo zneslo«. Moji skrbi so se pridružili še pomisleki bližnjih: »zapravila boš veliko denarja za nakup, nato pa ugotovila, da se ti ne da prati plenic«, »otroci so preveč »debelo« poviti«, »te plenice ne vpijejo urina in otrok bo imel kar naprej vneto ritko / vnet mehur«, … in vse to so komentarji ljudi, ki so vedeli, za obstoj krojenih pralnih pleničk. Koliko si jih je mislilo, da sem zmešana in so šele na prvem obisku ugotovili, da ne gre za take plenice, kot so jih uporabljale naše mame, ampak za veliko priročnejše. Zanimivo tudi, da je bilo nekaj komentarjev iz ust žensk, ki so generacija mojih staršev, se pravi, da so same kot mlade mamice uporabljale še stare plenice, s katerimi je bilo bistveno več dela, kot s krojenimi, pa mi kot kaže, sodobni mamici niso zaupale.

 

           Preden se odločim za karkoli, o tem temeljito razmislim. Zato sem še malo pobrskala in ugotovila iz česa so pleničke za enkratno uporabo, kar je nagnilo jeziček na tehtnici. Velika količina škodljivih snovi ima nedvomno vpliv na zdravje. Že res, da so te snovi v zelo majhnih količinah. A vendrle, če lahko preprečim, zakaj ne bi?! (Pa nisem mamica, ki bi zavijala hči v vato, nasprotno, prav se mi zdi, da ni vse sterilno. A eno so bakterije, ki so del narave in na katere otrok mora razviti odpornost, nekaj drugega pa je vsiljena kemija.)

Kasneje sem stvari preštudirala tudi po »službeni dolžnosti« in naletela na presenetljive podatke:

- Škodljiv je gel (natrijev poliakrilat), ki »daje občutek suhosti«, saj izsušuje kožo in povzroča plenični izpuščaj, če zaide v urinarni trakt lahko povzroči vnetje (pa stvar po trditvi zdravnice ni redka izjema). Našla sem tudi podatek, da imajo ženske ki so v neposrednem stiku s to snovjo v službi (npr. proizvodnja plenic, vložkov) nepojasnjeno izgubljajo težo, imajo težave z rodili, upočasnjeno je celjenje ran. Uporaba je v tamponih prepovedana že od leta 1985, ker je bil »obsojen«, da je razlog toksičnemu šoku. Sicer je zaslediti podatek, da natrijev poliakrilat sploh ni strupen. Hkrati pa velja, da v primeru zaužitja 5g lahko, zaradi hitre vezave vode, povzroči smrt dojenčka. Pa moram reči, da mi je večina mamic, ki so uporabljale pleničke za enkratno uporabo dalo vedeti, da se je občasno zgodilo, da je otrok toliko polulal, da mu je ponoči »razneslo« pleničko in je bilo kristalčkov polna postelja.

- Rakotvoren je dioksin, ki je stranski produkt beljenja s klorom. Na seznamu EPA velja za najbolj verjetnega povzročitelja raka.  

- Dandanašnji dodajajo še dišave in losjone, ki so seveda večina na bazi nafte in vsebujejo škodljive ftalate, ki imajo negativen vpliv tako na reproduktivne, kot tudi ščitnične hormone. (več o tem tukaj). Posebej nevarni so za dojenčke fantke (zmanjšujejo delovanje testosterona, ki vpliva na razvoj gentalij) in nosečnice.

- Najbolj pa me je razjezila informacija o uporabi pesticida TBT, ki ga dodajajo preventivno proti glivicam. Greenpeace je maja 2000 zahteval od podjetji (gre za: Pampers "Baby Dry" (največja “doza”), Fixies Ultra Dry" in "United Colours of Benetton Junior unisex), da prenehajo dodajati to snov v pleničke.  Več o tem tukaj.  TBT je pravzaprav biocid, ki se uporablja za špricanje polj, za zaščito lesa… (več o tem tukaj) Svoj čas so ga dodajali tudi barvam za čolne, vendar so raziskave pokazale, da imajo morski sesalci, ki so živeli v marinah hude anomalije spolnih in reproduktivnih organov, zato je v barvah za čolne že prepovedan. Od greenpeaca mi nihče z zanesljivostjo ni potrdil, da se ga ne uporablja več (vsi pa predvidevajo, da se je stvar ukinila) TBT naj bi bil v EU prepovedan v letu 2010, vendar še ni potrjeno. Zakaj je škodljiv v pleničkah? TBT menda dobro prehaja skozi kožo v obtok, kjer kvari imunski sistem in deluje kot hormonski motilec, kar je še posebej nevarno za kasnejšo neplodnost dečkov. V pleničke so ga dodajali iz preventivnih razlogov, ker deluje protiglivično.

 

           Sprašujem se, kako sploh dovolijo prodajo takih izdelkov, a želja mamic po udobju na eni strani in pohlep po dobičku na drugi, so očitno zadosten razlog.

 

            Pleničke sem si pripravila že pred porodom. Imela sem srečo, da sem za začetek dobila paket doma izdelanih pleničk (hvala Urša in Dragica), da sem lahko preizkusila uporabo in šele nato sem nakupila svoje. Začetni vložek je namreč kar velik, a še vedno se izplačajo prej kot v enem letu (poleg tega so zelo lepo darilo, če veste, da se nova družinica odloča za uporabo pralnih pleničk).

 

            Pralne pleničke sem začela uporabljati 14 dni po porodu in jih po enem letu uporabljam še vedno in prav ni mi težko. Ko enkrat »ujameš ritem« ni nobenih težav. Imam vedro s pokrovom, kamor odlagam umazane pleničke, ki jih nato perem na 2 do 3 dni. Sušim jih v sušilnem stroju, na radiatorjih, sedaj pa jih bom začela sušiti zunaj na zraku. Lističe s kakcem odvržem v stranišče, saj so biorazgradljivi, če pa so samo polulani, jih operem in uporabim večkrat. Prekrivne hlačke se hitro posušijo in kljub temu, da ne premočijo, dihajo, zato se otrokova ritka ne »kuha v lastnih izločkih«, kot nekateri predvidevajo. Ker plenice uporabljam že več kot leto dni, lahko potrdim, da se obnesejo v prav vseh letnih časih.

Kadar smo na izletih, obiskih ali potovanju, uporabljam plenice za enkratno uporabo in, ker jih porabim zelo malo, mi ni žal kupiti okolju prijaznejših pleničk za enkratno uporabo (Eko pleničke iz DMa ali Muellerja).

 

           V pralnih pleničkah vidim še dve veliki prednosti. Ker ne dajejo občutka suhosti, otroci prej povežejo občutek: »lulat me - moker sem – ni mi všeč«, zato se menda prej navadijo na kahlico. To bom še potrdila, a zaenkrat nama gre dobro. Od 1. rojstnega dne jo ob vsakem previjanju posedam na kahlico in ona pridno lula, zdaj pa vse pogosteje tudi kaka.

In druga: res je začetni vložek malo večji, a se v enem letu pošteno izplačajo, vzdržijo pa vsaj enega otroka. Ko sem za službene potrebe izdelala izračun, me je še pa še presenetilo. V dveh letih in pol namreč lahko prihraniš krepkih 1000€. (Le sprašujem se, kje je sedaj ta denar, ki ga nisem zapravila za pleničke. Podrobnosti izračuna tukaj (klik na NOVO…) .

 

          Sama sem se odločila za pleničke Racman, saj mi je fino, da so »domače« (z dežele :) ), saj tako podpremo domače gospodarstvo poleg tega pa tudi veš kam se obrniti, če bi bilo karkoli narobe. Kar se naših pleničk tiče, ni bilo nobenih težav. Zelo sem zadovoljna.

Se mi ne zdi, da bi mi pranje vzelo kaj dosti več časa, kot vsako dnevno praznenje koša za smeti. Ali pa ena kavica s kolegico na mesec. Ali pa ena TV oddaja na 14 dni (ki je ne gledam, ker nimava TVja :) ) ... in nikoli se ne zgodi, da bi zmanjkalo pleničk, kar bi se mi sicer najbrž zgodilo, ker sem malo / precej (ustavi v odvisnosti od tega kako dobro me poznaš :D) pozabljive narave.

 

          In kako je z njimi zadovoljna moja Julija?

V dobrem letu, od kar uporabljam pralne plenice, sem porabila približno 8 paketov plenic za enkratno uporabo in praktično ne uporabljam kreme za ritko. Rdečo ritko je imela le prvih 14 dni, ko smo uporabljali plenice za enkratno uporabo, kasneje zelo redko, zato je ni bilo potrebno mazati. Naj tudi tukaj omenim vsebnost ftalatov, ki so prisotni v veliki večini krem. Enkrat mi je Brigita rekla, da prvič vidi previjanje, ne da bi mamica eno žlico kreme napackala na ritko. Previjam jo na 3-4 ure, ponoči ima vpojnejše in je ni potrebno previjati.

 

         Je pa res, da ni vse za vse. Nekateri otročki jih ne prenašajo dobro – imajo rdečo ritko v pralnik in ne v teh za enkratno, spet drugi jokajo, ker jih motijo. Pa tudi nekaterim mamicam so preveč v breme. Priznam, malo težje si predstavljam povijanje dveh mulčkov v pralne pleničke (čeprav bi najbrž počela prav to, od kar poznam malo več zadev). Znal bi se pojaviti kak komentar, da s praški prav tako onesnažujemo. Seveda. A najbrž bistveno manj, kot onesnažuje sama pridelava plastike, lepljenje… pleničk za enkratno uporabo. Kako so izdelane, lahko pogledate tukaj. Sicer pa sem začela prati s pralnimi oreščki.

No, zdaj si pa verjetno, še tisti, ki ste malo dvomili mislite, da sem nora, kajne?  Bom kar nehala…

...pomaga sveto pismo.

Tokrat MORAM tole objavit, ker je super odlomek, se vam ne zdi?

Včasih SP zaboli še bolj, ker moram sama pri sebi razčistit zadeve, ki jih počnem narobe. Včasih pomiri.
Se dotakne tudi tebe? Kdo in kaj si? Kdo in kaj sem jaz? Nisem / nisi vedno eno in ne vedno drugo, kajne?

Odrini na globoko ...


Kdor se hoče spreti, išče pretvezo, Norec ne išče veselja v razumnosti,
temveč v razkazovanju svojega srca.

Ja, kar pestro je bilo še 14 dni nazaj, zdaj pa trkam, držim pesti in se križam, da nam je vendrle mogoče uspelo.

Nič ni spornega, če se Julija zbudi 1x, 2x na noč, če to pomeni, da jo pobožam, jo dam flaško (ali pa joško :) ) in spi naprej. To me ne obremenjuje, zato pa sem jo tako dolgo dojila ponoči. A kar se je dogajalo pred časom je presegale vse meje - Julijinih glasilk, najinih žvcev, izolativnosti sten in še kaj bi lahko naštevala.
Že res, da se je eno noč, ko sva bila odsotna zgodil neprijeten incident in je Julija najbrž sama kar lep čas jokala, toda to bi moralo počasi preiti...
Kaj se je pravzaprav dogajalo?
Okrog 4. ure zjutraj, v trenutku histeričen jok. V trenutku na noge, in vpitje brez prestanka. In to je trajalo tudi uro oz. več, odvisno od metode, ki sva jo preizkušala. S številnimi (izkušenimi) starši sem se pogovarjala. Na koncu mi nihče ni znal več dati nasveta. Tudi teorija o "morah", sanjah in strahu se je sesula, ker se je zadeva ponavljala redno, vsako noč, pa še to ob istem času. Jok pa tak, vam povem, da me je včasih postalo strah, saj je v tisti poltemi izgledala, kot bi bila malo obsedena, kajti grimase stiske, ki so ji preplavile obraz so bile vse prej, kot pa simpatične.
Lotila sva se vseh metod in končno je, če je, zadnja vendrle "prijela".
Ker tako vpitje mame veliko lažje prenašamo kot očetje (vsaj v mojem primeru je tako), sem Tomaža ponavadi poslala na kavč, sama pa sem malo crkljala, malo pustila, pa spet crkljala, pa spet pustila, na koncu pa obupala, vzela k sebi v posteljo, priklopila na mlekovod in rahlo spala, med tem, ko je punči zaspala, a se zbudila ob vsakem mojem premiku. To ni vodilo nikamor. Trajalo je po celo uro, na koncu pa je tako vlekla, da me je že vse bolelo, a če sem se odmaknila je bilo spet na vrsti huronsko vpitje. No enkrat je vendrle zaspala in ker spi precej nemirno, padla iz postelje. Za naključne bralce - moja ljuba hči je stara 15 mesecev.
Sem se tudi poskušala strmariti in je ne dvigati - naj se izjoče, a nisem zdržala dlje kot pol ure. Upala sem, da se bo umirila, če jasno sliši mojo prisotnost, pa sem ji pela. Nič. Pa sem na glas molila rožni venec. Nič. Histerično vpitje. Pa sem molčala. Enako. Prižgana luč, ugasnjena luč, zatemnjena luč - nima veze. Flaška  ne prime.

Tomaž se mi je pa tudi smilil, ker je spal na kavču, ki je sicer več kot odličen za posedanje, a nikakor ni izdelan za spanje, me lahko vprašate, ker sem morala po porodu 14 dni ležati na njim, pa je sila neudoben. Sedalo je ozko, poleg tega pa rahlo poševno. Za Tomaža še prekratko tako, da je spal krivo z glavo na naslonjalu za roke.
Prišel je vikend in spet sva v noči ležala in buljila v zrak. Tomaž me je opozarjal, da s tem, če jo dvignem ne naredim nič, le njej dam vedeti, da se splača dreti, saj tako ali tako vedno popustim. Tako sva ležala, oba budna, jaz sem vsake toliko časa spregovorila kako besedo, a jok ni utihnil. Če se greva enotno vzgojo pač morava upoštevati eden drugega, in če mož reče, naj je ne dvigam, to upoštevam. Vem, da bo drugič morda obratno in bo on upošteval moje mnenje, čeprav se ne bo popolnoma strinjal. Čas za debate in drugačna mnenja je drugič. In vpitje še vedno traja. Ne, prav nič ne koristi tlačiti blazino čez ušesa, ne basanje zamaškov v ušesa. Zvok je tako zelo rezek in močan, da bi ga slišal do Pakistana. Ali pa mi odmeva v srcu? Meni je tega dovolj! "Al grem jst gor, al pejd pa ti, obema pa res ni treba poslušat..." In je rekel, naj se grem tokrat jaz naspati. Vedela sem kaj bo... ali bo punči spala pri njemu, ali pa jo bo prevzagajal malo bolj po moško.
Jaz se na tem bednem kavču seveda nisem naspala. Moja dva, pa sta zjutraj prišla nasmejana in naspana!
V očeh sem mu videla dve karjoli slabe vesti, pa sem hitro morala še malo pobezati. Ja, malo jo je po ustih. Vem, da je ni udaril, saj je preveč "zaljubljen" vanjo, a očitno je moral na en način prekiniti nezavedno vpitje.

... in od takrat smo spali. "No", sem si rekla, "pa se je moj materisnki čut le motil". Res sem verjela, da je Julijo strah, da me potrebuje, a če je moška vzgoja "prijela", potem je vendrle izsiljevala!  Še vedno sem prepričana, da ni izsiljevala prve dni, a očitno se je razvadila, da sem jo dvigala in je bila potrebna malo težja, predvsem pa pošteno znervirana moška roka.

...a glej ga zlomka! Mine en teden kolikortoliko v redu spanja (pomeni, da se je zbudila 1-2x na noč, a brez norega vpitja), ko se je spet začelo. Tomaža sem kar takoj poslala na kavč, jaz pa jo vzela k sebi. Hotela sem jo "spraviti" k sebi, a ne verjetno, kako odsotna je bila v vpitju! Sedela je pred menoj pri prižgani luči, ogovarjala sem jo, jo celo malo potresla, a je trajalo zagotovo kakih 5-10 minut, ko se je jok umiril in je normalno jokala. Spet ena prekratka noč.
Popoldan sem spet prelistavala knjigo Attachment parenting in brala kritiko metode "Let him cry it out" - pusti ga naj se izjoče, češ potem bo pa mir. Pa saj sva poskušala, pa ni delovalo! Enkrat se mi je drla, pomoje, dve uri, ko je končno zaspala. In utemeljitev, zakaj to ni vredu, se mi je zdela tako smiselna, da sem kar povedala Tomažu, da mi je pa že vseeno, če jo bom razvadila, da bo naslednje dni spal na kavču, jaz pa jo bom crkljala, kolikor bo potrebovala, da se umiri. Naslednje 3 noči sem počela točno to - pestovala sem, dojila, božala, ogovarjala. In imela mirno, čeprav nenaspano vest. A je bilo tretjo noč že bistveno boljše. Tomaž je prišel nazaj v posteljo, Julija se je še 2x zbudila sredi noči, a je zadostoval PŠŠŠŠŠ  ali steklenička, zdaj pa že kak teden spi. Sicer se zbuja ob 6h, a spi celo noč od 20h. Ja, spet trkam, se križam in držim pesti, da bo trajalo. Pa tudi če ne bo, kar malo dvomim, da se bo divja prestrašenost vrnila. Ker verjamem, da sem naredila prav. In ne, nisem je razvadila, kar je bila moja skrb.

Pa še to, za konec. Vem, da se številni starši zgražajo nad družinsko posteljo. Tudi sama sem se. Toda, če bi imela prostor, bi jo v tem, kar se je dogajalo z veseljem začela prakticirati. Vsi trije bi spali veliko mirneje. Kar se pa tiče spolnosti v postelji, ki je navadno najmočnejši argument, zakaj družinski postelji ne..., ah, dokler Julija tako rahlo spi in spi v najini sobi, tako ali tako ni izvedljiva.
Predvsem pa - številni starši se zgražajo, a še številnejši so tisti, h katerim otroci prihajajo občasno ali pa redno. Kje je fora? (Seveda sem proti družinski postelji, če se ne strinjajo vsi udeleženci)

Ja, ja... se je že začelo, ni kaj... komaj se otrok sebe zave, že zna težiti. In že mora mila, skrbna, nežna, potuho-dajajoča mamica včasih udariti. Po mizi seveda. Kaj naj si drznem pisati o tem, da tepem otroka?! Saj bom še socialno dobila na glavo! Še malo pa bodo sprejeli zakon in bom v prekršku, ker, jap, grda grda mamica, je hčerko tudi že udarila. Po rokici, ki je vneto vtikala svoje prstke v vtičnico in je na strogi, odločni "ne" in "ajs" in "bum" po mizi, le še bolj hihitaje vrtela prstke, kjer se ne sme.
Oh, že kar nekaj let se bije boj med tistimi ki so strogo proti vsakršnemu udarcu in tistimi, ki smatrajo, da brez tepeža ne moreš vzgojit otrok v odgovorne osebe (konec koncev še v Svetem pismu piše, da oče, ki ima rad svoje otroke, le-te pretepa, a močno dvomim, da je miišljeno tako, kot se prebere.).
In v opisu zgornjega primera, mi drugi prikimavajo in pritrjujejo, prvi pa zmajujejo z glavo, češ, da naj si priskrbim zaščite za vtičnice, ne pa da tepem otroka. (se pa tale "tepem otroka" res grdo prebere, ker gre bolj za zamahnitev  kot kak tepež) In veste kaj? Imam zaščitene vtičnice, a rada bi jo naučila, da se to ne sme, ker nisem nakupila zaščit še za sosede in babice in ...
Se je pa zadnjič zgodilo, da me je, zverinica mala, prav nemarno ugriznila! No, tudi takrat sem jo, refleksno (resnično nisem razmislila), oplazila po ustih. Toda, strašno... izgleda, da se je zobek, ko je dvignila glavo zapel v mojo majico in ji je priteklo malo krvi. Jaz pa, grda mati, jo na to še oplazim z roko, no pa sem imela eno "karjolo" slabe vesti.
Ampak dobro... kaj pravzaprav zagovarjam? Je v redu, če otrok včasih začuti bolečino, ali je treba vedno znova preusmerjati pozornost, spreminjati poglede in se izčrpavati v preprečevanju neprijetnega vedenja? Ne glede na uvod, se pravzaprav nagibam bolj k drugi možnosti. Kajti dozdeva se mi, da se fizična kazen marsikje zares izkorišča. Ne, ne zdi se mi sporno, če jih otrok "dobi" če vtika prstke kamor se ne sme, če teče na cesto, ko kričiš za njim, naj se ustavi, ko teče proti potoku. Seveda ne, da je tepen in ima modrice. Le, da začuti resno neodobravanje. Kajti bistveno boljša izbira je bolečina, ki jo zada moja roka, kakor 220W, ali pa bližnje srečanje z avtom, ali pa štrbunk v deroči potok. Kadar se lahko iz izkušnje kaj nauči, pa tega ne odobravam. Tako sem ji prepovedovala vtikanje rok v pečico in nekajkrat približala njeno roko vročemu zraku, ki je buhnil iz pečice. Brez da bi bolelo. Le z izkušnjo in pospremljeno z besedami "ajs" in zaigrano, da sem se sama spekla, sem dosegla, da še nikoli, če sem jo opozorila, da ne sme, da je ajs, ni prijela za pladenj ali pečico, kadar sem jo odpirala. Potipali sva tudi konico šivanke in noža, zraven sem seveda sama odigrala grozne muke in bolečine, ob tem ko sem sama prijela isto reč. Se je sicer zgodilo, da sem šivala pa je prišla preizkusit konico, ali pa, da je vzela nož, a vidim, da ve, da se ne sme. (Da je ne bom preveč hvalila, škarje se tako lepo odpirajo in zapirajo, da jih pač raje skrivam, ker je ne morem prepričat, da so "ajs".)

Zagovorniki ne fizične kazni pravijo, da je fizična kazen izkaz šibkosti starša. Sama se s tem definitivno strinjam. Res je. Priznam, prešibka sem, da me ne bi sesul strah, da se ji kaj zgodi (zgoraj opisani primeri). In priznajmo si, čeprav je sama (še) nisem udarila, ker bi me pripeljala na rob živčnega zloma, ja, lahko te otrok pripelje tako daleč, da ti popustijo živci. Da si prešibek in ne zdržiš pritiska. Ampak, saj odrasli nismo bogovi, da bi to zmogli in bili vedno močni. Seveda, se to ne bi smelo zgoditi več kot nekajkrat na leto. In če drugače obrnem, tudi sama sem preizkušala, kje je tista meja pri starših. In tudi meni jih je uspelo kdaj popeljati čez, da so mi eno pripeljali. A priznam; skoraj nikoli po krivici. Kake 3x pač, a jim ne zamerim, saj niso bili bogovi in niso mogli biti vseprisotni, kako naj bi vedeli, kdo je kriv.

Sem protislovna? Pišem, da ne zagovarjam fizične kazni, hkrati pa ne pišem o drugem, kot o tem - čemu jo zagovarjam. Jo, a le v opisanih primerih, in le v skrajni sili. Pa kaj bi pojasnjevala. Tudi vzagajati je potrebno po modelu ZKP, pa ne moreš dosti zgrešiti.
V naslednjem oglašanju pa bom napisala, na koliko načinov smo poskušali rešiti nočne žure in histerično vpitje in zakaj vedno bolj verjamem v povezano starševstvo.

Komentarji dobrodošli...

Biti brez avta v sodobnem času bi bilo za nekatere prekletstvo, za druge omejevanje, tretji pa smo se s tem nekako sprijaznili in od nas zahteva le veliko "administracije" in dobrih ljudi okrog sebe.
Je pa včasih presneto težko.
Ni težko biti brez avta v mestu, kjer imaš dokaj poceni javni prevoz, trgovino na vsakem koraku, kino za vogalom, pošto v sosednji ulici... a težko je biti brez avta tule na vasi. Kjer je prva normalna trgovina oddaljena 6 kilometrov (no vmes je še ena, ki pa celo ni samopostrežna in niti ni kaj dosti za izbirati in tudi do te ni nikakršnega pločnika ampak cesta z 90km/h omejitvijo... ). Prvi trgovski center pa je oddaljen kakih 25 kilometrov (Kranj).
Si iz mesta? Si predstavljaš to?
Z vozičkom ne morem niti do pošte ali do pekarne. Lahko pa grem na skoraj pol ure (peš hoje) oddaljen Petrol. Tja sem se poleti včasih šla pocrkljati na sladoled, ki pa je pregrešno drag (tam okrog 2€ na sladoled). Včasih mi to pošteno kravžlja živce. Še po kruh ne morem. Ali skoraj vsak dan težim možu v službo, kaj naj prinese spotoma, ko se vrača, kar mi je zoprno, ker vem, da si po končanem šihtu želi domov, ne pa še v trgovino (pa tako ali tako v Šk. Loki nimaš kake pametne trgovine, ima Mercator monopol...), ali pa se peke lotim kar sama. Tako mi je danes uspelo speči prav odličen kruh (a bom raje zamolčala, da se trudim že par let, da bi mi začel uspevati takšen, kot je tale danes).
Redko si lahko izmislim, kaj bom pripravila za kosilo in to naredim po receptu. Kajti vedno manjka kakšna sestavina, do katere ne morem, zato eksperimentiram in porabim vse ostanke. Tako je včasih pica že pravi zametek pice, na njej je pici podobno le testo, pelati in sir, vse ostalo pa je plod moje domišlije: danes je bila na pici riba, ki je ostala od včerajšnega kosila, včasih je piščanec, spet drugič kakšni ostanki, ki se najdejo v hladilniku - suha salama, nikoli šunka, ker je strupena in je ne kupujeva. Porabim še zelenjavo in, če ni drugega, tuno. Ja, tuna je sveta rešiteljica stiske. Ko ni ničesar več, še vedno lahko pojemo tuno na špagetih in se potem odpravimo v večji nakup.

Ironija vsega skupaj je, da v garažah pod menoj cele dneve ždita dva osamljena avta. Svakova Astra in Taščin Passat. Ampak nimam želje voziti teh avtov. So predragi, neokretni (ali pa sem to jaz, kot šoferka), preogromni, premalo moji. Mogoče je to le tista o kislem grozdju :s. Nikoli namreč niti nisem vprašala, če ga kdo posodi in zna biti, da ga ne bi, kaj pa vem. Od časa do časa preprosto moram kam. Včasih po nujnih opravkih (za službo, na pregled, še prej za diplomo...), drugič le v nabavo. Zoprno nama je prositi za avto, a takrat ne gre drugače. Ponavadi ga posodi svak. Ja, če ne bi bilo njega, bi bila stvar še težje izvedljiva.

V avtomobilski stiski včasih priskočijo na pomoč drugi. Pogosto moja mami. Če je kriza, mi občasno kaj pripelje iz trgovine. Ali pa od doma. Ko sva še hodili na redne preglede, sva se z Julijo s Tomažem peljali do ZD, preložili smo avtostolček, opravili sva pregled, potem naju je mami peljala domov, kjer sva se razložili, vključno s stolčkom, in šibala nazaj na delo.  Včasih mi kakšno reč pripelje ali odpelje brat. Veliko moram mozgati da uskladim opravke drugih s svojimi potrebami, za povrhu, pa imam še malo občutek, da izkoriščam druge, kar bi mi (Urša, kar priznaj) kdo prav z lahkoto očital.
A po drugi strani se sprašujem, če ne bi bilo bolje, da bi me kdo v moji stiski posnemal? Izkoriščam jaz druge, ali vsi tisti, ki se sami v praznem ogromnem avtu vozijo po opravkih, izkoriščajo naravo? Žal so časi taki, da si lahko priznam, da včasih res izkoriščam. Takrat, kadar je komu odveč narediti uslugo, ker se mu mudi. In tako je... danes se vsem mudi.

Hvala Bogu za prijateljice, ki me nekako razumejo v tem, da sem brez avta. Brigita, Uršula, Petra, pa tudi sošolke, potrpežljivo prihajajo (sicer redko, no iz tega "redko" lahko izvzamem Brigito :) ) na obisk. Včasih pa celo odpeljejo v šoping (kar potegne za seboj planiranja in prestavljanje stolčka... nikoli ne gre na "gremo zdaj"). Bojim se, kaj če se me naveličajo. Ker se zgodi, ko pridejo na obisk, da včasih, ko sem tik pred tistim "nimamo-več-niti-mleka-ne-kruha-ne-jogurta-v-nabavo-bo-treba", nimam prav nič za postreči, razen svojega nasmeha in hvaležnosti, da so me obiskale.

Pa ima ne-imeti-avta lahko tudi kakšne prednosti?
Prav gotovo. Zapravim veliko manj. Smejte se, je pa res. Tako redko se kam odpravim, da potrebujem manj "lepih" oblačil. Ne zapravljam za bencin, ne hodim na "kofije", ker "kofi-kolegice" pridejo k meni, kjer jim postrežem z dišečim, pretečenim kofetom, ker ga midva s Tomažem ne pijeva in še najmanjši škrnicelj prav hitro uide čez rok.
Zapeljevanje ali varanje ne predstavlja nobenih težav. Edini moški, ki ga srečujem je moj Tomaž, ki je zato najlepši in najbolj zlat, najbolj privlačen in najbolj moj.
Ni še ene zavarovalnine, pa tudi prometnih nesreč manj povzročim (tu se pa lahko smejete, ker to pa je šala :) ). Pa hrano vso pojemo. Skoraj vso. Zelo redko se zgodi, da kaj zbeži čez rok, ker preprosto ne more ostati v kotu hladilnika, ker se sprazni preden gre čez rok (razen kave :), ta pa ni v hladilniku. No, včasih se zgodi, pa še takrat tisto hrano z vso spoštljivostjo zlivam v wc ali pa v pomije in imam v mislih lačne črnčke...).

Zakaj nimam avta? Ker nimam denarja. In ker bi mi, kolikor ga že občasno nujno potrebujem, v 90% časa stal pred hišo. No, saj sem imela pripravljeno, da bom nekoč, tako kot prijateljice že pred časom, svoje certifikate porabila za nakup avta. Oh, sem si mislila pred leti... kar prodajajte, neumnice, jaz bom pa še malo počakala, da ga bo več... in sedaj si s tem denarjem, ki je ostal lahko kupim odbijač, ali pa zadnjo levo zimsko gumo...

Presneto!

Prešernov dan je mimo, a sem zadnjič za oddajo Prvi na vasi pisala skeče in se nisem mogla upret pesnenju.
Takole zveni prepesnjena Glosa:

"Slep je, kdor se z ženskam' vkvarja,
Ona pa mu osle kaže;
Možu vedno sreča laže,
on živi, umrje brez dnarja."

 

Le začniva pri sosedi
Še danes móža glad'vanje tare;
ker tuje ženske je opazil čare.
Zdaj mu žena več ne kuha
in sameva njena rjuha

Vsak za sebe kakor samotarja

le žena iz dneva v dan povdarja
da obljubljena zvestoba
mor' držat do njenga groba
slep je, kdor se s ženskam vkvarja.

 

Káj živina in prašiči, káj mišice
še dan današnji so dekletu?
da fant je kmet, jo sram je v svetu
kjer štejejo le moške lepotice,

ki dobro znajo spečt potice
boh var' da dec se s šmirom umaže
boh var' da kakšno ji primaže
Takoj pokliče policijo
ker se uniforme fine zdijo
ona pa mu osle kaže

 

Lani sem punčaro fino

hotel s čoklodo si dobit

sem hvalil njeno okroglo rit

naletel sem na jezno mino -

Me vpijoč je brcnila v domovino –
da se s kremo vsak dan maže

Da ji vaga že manj kaže  
da si shujšati obeta
naj zmerjam drugega dekleta
možu vedno sreča laže.

 

Vendar mož vztraja in se trudi

Vse za ženo on stori

Da le tisto reč dobi

Tudi če se ob tem utrudi

glavno, da se prej ne zgrudi

kakor vzide zjutraj zarja

nje prav nič ne zanemarja

čeprav mu potlej vse življenje

jemlje dnarje in veselje

on živi, umrje brez dnarja.

No, tokrat je pa res minilo precej dolgo časa, ko se spet oglasim.
Sredi prejšnega meseca sva si po dolgotrajnem razmišljanju vzela čas zase in šla sama na uživanje v Logarsko dolino.

Za poročno darilo sva od Urše in Boštjana namreč dobila razvajanje v Sončni hiši: Jakuzzi, savne, masaža... In darilo bi morala pokoristiti do novembra. Vendar se nekako nisva mogla odločiti. Novembra je bila Julija stara 10 mesecev... premajhna po najinem mnenju, da bi jo pustila samo. Pa še dojili sva se. Pa strašno težka je bila misel, da bi šla sama. (Sem dobila enkrat lekcijo, ko mi je kolegica rekla, da če si ne predstavljam iti kam sama in to za en dan, da sem preveč posesivna... mi je dalo kar misliti!)
Potem sva se že čisto strinjala, da bomo šli. Kaj pa potem če vzameva Julijo seboj? Saj v savni tako ali tako ne zdržiš več kot 10 minut, bova pa na izmene hodila. Masirala se tako ali tako ne bova hkrati. Prav lepo se bomo imeli.
Potem so rekle vse kolegice (tiste z otroci in tiste brez), da to pa ne gre. Da si morava vzeti čas zase. Pa, da ne bo čudno zvenelo-saj si ga vzameva; ko Julija spi kam greva... a da bi jo dala pazit čez dan in čez noč...uh! Prav vse so rekle, da je res težko, a da je to zelo dobro za odnos. Verjamem, verjamem...
Potem so nama lastniki dovolili, da ni nujno, da koristiva v novembru, da lahko tudi kasneje in sva se odločila, da bova šla sama.
Potem sem še malo odlašala in potrdila rezervacijo v sredini januarja. Da bo Julija že pogumna enoletnica. In sem se dogovorila z mami za varstvo.
Potem pa kake 14 dni pred odhodom Tomaž reče: "Sej jo bova vzela seboj, a ne?!" To povem samo zato, da ne bi mislili, da smo samo ženske tako zelo navezane ne mladičke. O, ne... tudi očkom je hudo.

No, ampak sva šla sama. In bilo je tako prav. Saj bi uživali, če bi bili vsi. A čas bi namenili družini, ne samo nama. Tako pa je bil to res samo najin čas. Ko sva se ljubkovala in se crkljala. Samo midva.

Mami je Julijo odpeljala že ob enih. Midva sva odšla okrog pol dveh popoldan. Kar dolga vožnja, v Kamniku sva šla na kosilo, kjer sva po dolgem času v miru pojedla obrok, brez pitanja deteta zraven. In ko sva prispela sva si res privoščila OFFFFF. Sama v celi zgradbi Kot bi rekla Monica iz Friendsov: "This is a lot of naked!", saj sva se res v sobi le zavila v kolane plašče in nato odšla na namakanje v bazenček in švicanje v savno. In potem masažaaa... mmm... Kamor sem šla seveda gola (Tomažu je blo mal nerodno, ker je bla maserka, pa si je raje oblekel kopalke :) ). In ker sem bila prvič na masaži (ja, ne vem kakšnega moža in prijateljice imam, da do sedaj še nisem bila deležna masaže :) ), pač nisem vedela a je v redu, da si nag, a bi bilo bolje biti oblečen, zato sem maserko o tem kar povprašala. Mi je povedala, da večinoma pridejo goli, da pa se ne počutijo neprijetno, imajo tam tangice za enkratno uporabo! Heh, sem rekla, pa mi jih dajte. Malo so mi ble prevelike, a je rekla maserka, da je že v redu. Da ženske v njih zgledajo OK, da so pa včasih moški prav smešni! Haha, to lahko verjamem! Masaža je bila super. Maserka je bila sicer prav tako zgovorna kot sem sama, pa bi mi bolj ustrezalo, če bi bila v času masaže malo manj, a ji ta minus odštejem, ker me je na koncu še z enim "krempljem" pobožala po celem telesu in sem se od užitka skoraj stopila kot bonbon (in ne kot med, kot pravi Murko, ki ne ve, da je med že v tekoči obliki).
Potem sva si privoščila še en narezek in se počasi odpravila "spat". Malo sva (vmes) gledala Tv, kar je za naju pravzaprav oddih, saj ga doma nimava. Obupno koliko reklam, ki oglašujejo zastrupljanje! Taka čistila, druga čistila, deodoranti, prfumi, dišave...še dobr da ma mami nov trik! Saj vemo, da vse te umetne dišave povzročajo glavobole, mar ne? No, me preseneča pravzaprav, da me ni na oddihu začela bolet glava (še to ja, saj mi mož ne bi verjel!). Ker izgleda, da so imeli v prostoru s savnami malo težav z vomnjem po kanalizaciji, ki so ga koteli prekriti z umetnimi dišavami. Ne pretiravam: Ena dišavca, ki puhne dimček strupene dišavce na zvočniku, ena takoj ob vhodu (menda taka, ki puhne dimček na senzor, kadar greš mimo), ena s tremi vonji na vtičnici, prižgana dišeča palčka, 2 dišeči svečki in en izparilnik. Hvala bogu, je vse skup oddajalo bolj nič vonja, le dišeča palčka je nažigala svoj vonj. No, pa en kupček plastike ki puhne dimček ko greš mimo je bil še na hodniku in v vsakem WCju še po en "blu osvežilec", ki se izliva v odtok kar direkt, brez da bi opravil še kakšno drugo funkcijo. Super. Sredi narave, gozdov, snega, na vrhu hriba sem se ob vsem tem resnično počutila povezana z naravo.
Prav navdušena sva se spravila spat, malo le v strahu, da bova zjutraj zaspala na zajtrk, ker bova po dolgem dolgem času spala celo noč. Vsaj tako sva mislila. V resnici pa sva se zbujala celo noč in, ko sva se zbudila zjutraj, sva šepetala... da ne bi zbudila Julije. Vesela sem bila da je nov dan. Da je minila slabo prespana noč, da nama ostane še nekaj ur crkljanja in, da bom kmalu prišla do Julije.
Ko sva odšla, si je Tomaž zaželel še, da greva do slapa Rinka. "Sej je čist mal za hodit", a jaz sem na koncu že p o š t e n o  protestirala. Ni se mi več dalo, ker sem se resnično polenila. In ker je bilo od začetka sicer zelo lepo, a po 45minutah huje še nikjer nisem slišala slapa. In predvsem zato, ker bo treba hodit še celo pot nazaj in to pomeni, da ne bova doma še toliko dlje časa.
Po poti nazaj sva se ustavila še na kosilu in prvič se mi je zgodilo, ko sva šla še v nakup hrane, da se mi je resnično mudilo iz nakupovalnega centra.

Po Julijo sva prišla okrog šestih. Bila naju je silno vesela (ne vem kdo koga bolj :) ). Malo k meni, malo k Tomažu in potem k meni... saj veste po kaj... odpet srajco.
Jah tako sem si mislila ko sem odhajala: Ravno pravi čas. Zdaj lahko neham z dojenjem. Dva dni se ne bova dojili, v savni bom, prav gotovo bom dokončno izgubila mleko in bova lepo zaključili. Prav enostaven prehod.
A kaj, ko je bila ena prvih stvari, da si je Julija napolnila baterije, da je zlezla v naročje in se priklopila.

Kaj bi tajila, ni napolnila baterij le sebi...