Pisma iz Dijona

15:24, 17. december 2008

Ponavadi je navaden cetrtek tisti dan v tednu, ki je malo manj navaden od ostalih dni v tednu. Po navadnem predavanju o srednjem veku se navadno z Majo pretegneva, se spogledava: "Kava v kafeteriji?" "Kaj pa ce raje v centru?" Tako se kot ponavadi ob cetrtkih odpraviva v mesto.

Obicajne postojanke: najprej, ker je ze cas kosila, naju potegne v Dunajsko slascicarno, kjer si navadno privosciva en veeeeeeeelik piskot. In potem na kavo v cajnico poleg. Tam navadno vsak teden znova ugotavljava, da še sreča, da sva tako pametni in kul, kot niso vsi, izumljava toplo vodo in pijeva lipov čaj. Izlet nadaljujeva v L&L (Ona in ona) z ogledom uhanov ali zapestnic za božična darila ali torbic v eni od malih trgovinic na eni od malih uličic ...

Danes (na tak navaden četrtek) pa sva srečali še nek tak čisto navaden protest: Mladina, vstani, združi se!

Čisto en tak navaden četrtek. Aja, sem slikala ;)

.. 0 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu

19:54, 29. november 2008

V cerkvi svetega Petra se je (očitno) vedno dogajalo. Najprej je služila za cerkev, potem je to ostala samo še po obliki, ker so jo uporabljali za vse kaj drugega: skladišče enkrat za moko, drugič za vino, tretjič za meso, nekajkrat je bila povečana in zaradi gradnje ceste tudi pomanjšana. Od 1866 do 1972 je služila celo za cerkev, potem pa so jo v roke dobili kulturniki in včeraj zvečer je bila spet polna. Sedaj je eno glavnih dijonskih gledališč in ob večerih se ves čas nekaj dogaja.


Včeraj, recimo, Hamlet. In ne vsakeršen ali kakršen koli. Čisto drugačen od vseh Hamletov, kar sem jih kdaj videla, brala, in kar sem si jih kdaj predstavljala. Kot da bi pobegnil iz kabareta iz 30ih let prejšnjega stoletja. Vsaj Gertruda, ki je bila najmlajša in najlepša od vseh na odru. Potem Hamlet - ta je bil daleč starejši od Klavdija in Gertrude. To mi je bilo všeč. Vloga te lahko izbere ne glede na starost. In Klavdija je igral črnec in Horacij je bil Horacija. Ljudje so sedeli tudi na sceni in se naslanjali na klubske mize, po katerih so skakali igraci, tam blodili in umirali. Ofelija in Polonij sta občasno pobirala naročila (ampak nikoli nič prinesla) in être ou ne pas être so zapele stevardese in med petjem razdelile bonbone (ki so si jih nadobudni gledalci lahko kupili med odmorom). Scena je bila sestavljena iz miz, se razume - če je to kabaret, iz ogromne školjke, v kateri so bili skriti glasbeniki in knjigov konj s klobukom, in iz vrtečega se odra, na katerem se je odvila končna bitka in razplet tragedije, in iz velike danske reklame iz leta 1932: Jejte danski sir, ker je boljši in ker je najbolj zdrav!, ki se je občasno razprla kot polknice, skozi katere smo gledalci lahko špegali v kraljevo spalnico.

Ker je bil spektakel predolg, me je Melanie povabila k sebi čez noč. In privoščili sva si polnočno večerjo, spali dolgo v dan in si obljubili ponovitev. Mogoče januarja, ko bo v Vélikem Teatru Preljucajeva Sneguljčica ... Jaz kuham ...


.. Objavljeno v Dijon uporabno .. 0 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu

23:18, 26. november 2008

Da ne pozabim ...


.. 1 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu

20:46, 23. november 2008

Včeraj je že nekaterim privabil nasmeh na ustnice ... v nekaterih nežnih snežinkah, še čisto solzavih ... Danes pa mi je že cel dan vzrok za smeh in dobro voljo. Zasnežen je, obdržal se je za teh pet minut, mogoče še za kaj več ... dovolj ga je za kepo. Nekdo ima razlog bati se ...

 

Včeraj zvečer sva šli z Astrid v gledališče, prvič sem bila v Grand Theatru, Opera Dijon. Ogledali sva si Thomasa Bernharda in kombinacijo petih njegovih dram (nič čudnega, da se sprva ni nič razumelo) Sauve qui peut ali Reši se, kdor se more. Dejansko, dve starejši gospe sta to vzeli resno in kmalu po začetku pobegnili. Ostali pa smo se zasedeli, poslušali komentarje igralcev na belgijske stiliste, na račun Turkov, ki ne znajo vozit, na račun raznih Jugoslovanov, ki pečejo burek na Dunaju, na račun homoseksualcev in prevajalcev ... In potem prvi kozarev kuhanega vina. Saj ne vem, kaj je bilo vrhunec včerajšnjega večera. In za današnjega tudi ne vem. Mogoče karaoke v Ajdini sobi z božičnimi pesmimi. Ali tista kepa, ki jo bom še dobila za vrat. Ali tisti kozarec kuhanega vina ...

.. 0 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu

13:50, 21. november 2008

Včeraj zvečer sem spoznala dva bolj strašljiva človeka, kar sem jih kdaj imela priložnost spoznati. Oba skina, s tistimi preveč svetlo modrimi očmi. Starejši je še za stopnjo bolj grozljiv od mlajšega in definitivno ima preveč piercingov po obrazu. In poje tako, kot (mislijo, da) pojejo metalci in namesto ljubavnega tepiha pod vratom nosi tatuje.

Ampak

je kuhar. In njegov mlajši brat - slaščičar, čigar umetnije sem že imela srečo okusiti. Lahko rečem, da sta podrla vsako mojo predstavo o francoskih kuharjih in slaščičarjih. 
.. 2 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu

17:54, 19. november 2008

Drugi dan ... nas je (po obilnem zajtrku) čakalo raziskovanje jame Ponarejevalcev denarja. Jama je čisto tomsawyerska, resno. Imeli smo male svetilke, ki so razsvetlile samo korak pred nami, na sklonjenih glavah pa čelade. In sama sreča za čelade, sicer bi danes imela glavo trikrat večjo kot sicer od samih bušk. Resno, nikamor ne vidiš in še dobro, da hodiš čisto počasi, tako imaš čas, da zavohaš steno pred seboj, tako tik pred nosom. Potem smo našli malo dvorano, se posedli in ugasnili svetilke. Popolna tema. In kapljanje, praskanje in kašljanje ipd, ampak popolna tema. Tega ni v Postojnski jami :) In netopirjev je polno. Hodili smo tik mimo njih, ker so stropi ponekod tako nizki, da smo se plazili po vseh štirih. Torej: plazili smo se mimo netopirjev.

Potem smo spet jedli. Coq au vin ali petelin v vinu in za sladico crème brulée. S tem, da nas je naš ljubi If opozoril, da bo danes samo pašta. "Samo pašta", ja. Nato pa nas je spet nagnal hodit in smo po 24 km prejšnjega dne prehodili še drugih 17 km. In potem smo spet jedli. Pod svetliko v Ornansu. Kot Lili Marlene.

V sobo sem prišla drugi dan čisto premočena, premražena in blatna. In zaljubljena v Francijo.

.. 1 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu

15:12, 18. november 2008

Večer prej sem že želela prekleti vse, ki so me pred mesecem dni prepričali, naj grem na ta pohod. Najprej me je grizlo tistih 40€, potem disertacija (bolj esej), ki sem ga morala oddati v ponedeljek, pa ga se v petek zvečer nisem dokončala, potem še spalna vreča, ki sem jo potrebovala, pa je nisem imela, pa nahrbtnik pa pohodni čevlji pa !!! Pa zjutraj, ko sem morala vstati ob zgodnji sedmi uri ...

Ampak začelo se je s prelepim sončnim vzhodom. In nadaljevalo ...

... pravljično.

Skozi zarošeno okno malega kombija se je videla vsa lepota prebujajoce se Burgundije. Nad Loue so se dvigovale lermontovske meglice in sonce jih je zlatkasto obsevalo, da so izgledale kot mali kicasti poljubčki oblakov. If, profesor telobadbe in popoln Francoz (ki sicer ne je sira, nosi pa baretko na nepočesanih blond laseh), je četico ubogih študentov vodil po brezpotjih poleg reke Loue vse do njenega izvira; hodili smo po kamnih, oblečenih v mah, da se je zdelo, da hodimo po zelenih blazinah in povsod okrog nas z mahom obrasla drevesa, kot da bi se oblekla za v mrzlo jesen. Res, toliko mahu še nisem videla, pravi zeleni raj, obsijan z dopoldanskim burgundskim soncem. Kar naenkrat, za ovinkom najbrž, pa se odpre pogled na gromozansko jamo, iz katere priteka voda, ki je včasih poganjala star mlin, sedaj ves porasel, tudi ta, z zelenim mahom. Pred dvemi poletji sem sestrici pripovedovala zgodbe o škratih in sedaj vem, kje bi živeli, ko bi jim jaz dajala živeti. In kot da že ni bilo dovolj lepo in pravljično, se iznad votline prikaže gams in se kot po modni pisti sprehodi pred našimi pogledi.

Ampak sonce ni dolgo na nebu in pot nas je vodila naprej mimo gozdarjev, ki so pospravljali gozd, in ena od posekanih smrek se je Sebastianu tako prikupila, da jo je vzel s seboj. Ampak tudi v Franciji je prepovedano kar tako nositi smreke sem ter tja, zato se je moral od nje posloviti. Zato je cela druščina zapela - vsak v svojem jeziku - o Tannenbaum ... oh, prelepo božično ozračje :)

Kaj vse bi še pisala, pa smo bili preveč lačni ... Zato nas je If peljal v gostilnico Ribarjev počitek. Tam pa sem bila spet priča novim dogodivščinam: krompir v kosih, polit s topljenim domačim kozjim sirom, burgundske klobasice, ostale dobrote, da smo se po dnevu lahko tako napokali, da smo komaj sedeli. In čez vse to torta iz rabarbare. Predobro. Iskreno: kar malce preveč je bilo. Ampak ko smo prišli v naše zatočišče, je If začel peči palačinke, čemur bi se človek še lahko uprl, ampak on jih je flambiral. In da bi čimvečkrat videli spektakel, smo jih seveda jedli. Nemogoči Francozi s to svojo hrano ...

.. 0 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu

14:29, 10. november 2008

Novi film Jamesa Bonda!!! Kako bi ga šla gledat! Kdaj gremo, kje ga vrtijo, kam, hitro hitro. Ampak filma se tu ne da videti drugače kot v francoščini. Ne s francoskimi podnapisi, v fancoščini! Ne morem verjeti, še sedaj ne, ampak v Franciji tudi sinhronizirajo. Sinhronizirajo, kar se le da. V Dijonu sicer obstaja kino, kjer ne predvajajo sinhroniziranih filmov. Samo predvajajo samo naravno francoske filme. V bistvu se ne da dobiti filma v angleščini ... Jan Dara od prejšnjič je bil pravi tajski čudež z angleškimi in francoskimi podnapisi.

Tako da mi verjetno ne bo ostalo drugega kot gledati ga v francoščini: "Ž süi Bond. Žams Bond."

Razen, če mi kdo obljubi, da bo konec januarja ta film še v slovenskih kinematografih. In gre z menoj z vrečko bonbonov in po filmu na McChikna in pomfrit s sladko-kislo omako. Potem grem z njim na angleško verzijo Jamesa Bonda ...

Tistemu, ki si je izmislil podnapise, dam polno pest pečenega kostanja; drugemu, ki je začel s sinhronizacijo, pa po betici polno pest luščin ...

.. Objavljeno v neuporabno .. 1 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu

02:31, 9. november 2008

Prejšnji dan sva šli z Ano v kino. In ne kar tako, kot hodi raja. Ampak z vabilom.

Ker se gibam v zanimivih krogih, srečam zanimive ljudi, ki počno zanimive stvari - tokrat je bila to profesorica, ki na svoje ure pride s svojim psom in z res zanimivim stilom (ki Nemcem, seveda, ni všeč). In izročila mi je dve vabili in rekla, naj nujno pridem, da ne bo prazna dvorana. In ker nisem imela načrtov za večer, sem se odločila, da znanega (meni sicer ne) tajskega režiserja počastim s svojo prisotnostjo. Pa tudi Ana ni tisti večer kaj veliko počela - v bistvu je jedla malo verzijo quiche lorraine in ji je ni bilo težko pustiti in iti z menoj.

Hitro sva se oblekli, res sem si bila všeč in pika na i je bila broška v obliki pajka, jah, včasih imam tudi dneve, ko sem s seboj zadovoljna. In prišli sva pravočasno v kino. Prepotenten varnostnik (v bistvu je bila zelo prijazna hostesa) naju vpraša za vabili. "Na ime?" Res se nisem spomnila imena moje profesorice, zato sem si ga izmislila, gospodična je nato mislila, da ne znam pravilno izgovoriti in me odkljukala s seznama. Agrft.

Oh, najprej raj zame: belo vino, mislim, da je bil muškat, in rdeče vino - burgundec, z raznimi kanapeji. Res res RES sem se težko zadržala, da nisem poskusila vseh. Ampak na srečo Ana ne mara takih cocktailov ... Male skledice iz kruhka, napolnjene s pasteto iz gosjih jetrc ali zaseko (kar se mi je zazdelo resno kmečko) ali mali koščki kruha z lososom in kislo smetano (ki je sicer creme fraiche - mešanica med sladko in kislo, ampak bolj kisla) ali male kozarčki, napolnjeni z grahkom, majonezo in prepeličjimi jajčki ... in potem še sladko: čokoladne ladjice s kremo iz malin, prelite z želejem istega izvora, ali pomarančne tortice z vanilijevo kremo ... Raj, resno.

Potem se čisto prehitro približa osma ura in začne se film.


Film - ne spoznam se na filme, ampak mi je bil všeč. Nežen, zanimiv in z veliko bolečine. Nikoli se mi ni zdelo, da se ljubijo iz ljubezni ali užitka ali dobre volje, vedno z neko bolečino, včasih kar incestno, včasih s sovraštvom ... In potem debata z avtorjem: je film avtobiografski? He he ... Očitno tudi francoski snobi niso več tako diskretni kot v časih Nevarnih razmerij ...

Ah, cinéma Olympia, 16, Avenue du Maréchal Foch, čisto blizu glavne železniške in avtobusne postaje.

.. Objavljeno v Dijon uporabno .. 2 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu

19:03, 3. november 2008

Vseh mrtvih dan. Priznam, že zjutraj je izgledal slabo. Malce teman, oblačen in zaspan. Ravno prav za vseh mrtvih dan. Potem sem še zamudila avtobus za v center, zato sem se odločila, da grem na bližnje pokopališče. In še sama sreča, da sem šla podnevi, kajti ob večeru mora biti pokopališče v Franciji res strašno. Ni sveč. Ni sveč! Še podevi je skoraj strašno. Ja, ni sveč. Ampak to pomeni veliko manj smeti. In veliko manj ljudi na grobovih. Srečala sem dva ostarela para in tri družine. Na glavnem dijonskem pokopališču. Očitno je tu mrtvih dan res mrtvih dan.

Ampak pokopališča so zanimiv dokument družbe. Judovske grobnice brez rož in s kamenčki, z nemško zvenečimi priimki in znanim priimkom: Dreyfus. Očitni sodobni katoliški grobovi: razkošni, veliki, s slikami, izklesanimi kamni in rožami. In zanimive povezave; kdo so ti, ki so pokopai skupaj? Poročeni par, očitno, in njuna poročena hčer ... ? Zakaj ni pri možu, kdo je mož, je ostala sama? V bistvu res veliko zgodb, ki pa očitno nikogar ne zanimajo. In ni svečk, da bi še ponoči oznanjale, da je nekdo živel neko življenje in potem umrl in je pokopan tam, kjer mogoče ni hotel biti ...

.. Objavljeno v Dijon uporabno .. 1 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu