pogled s kolesa

Pohorje

Kakor ob koncu leta pospravimo stanovanje, uredimo tudi vtise in spomine na minulo kolesarsko sezono. Marsikatero neprijetnost zavržemo, le spomine na prijetne ure na kolesu še dolgo ohranimo. Tokrat sem se ustavil ob posameznih fotkah, razmetanih po celem disku, katere so nastajale več let. Skupno jim je le, da so vse s Pohorja.

Na Pohorju je ogromno možnosti za kolesarjenje. Ker je večina cest makadamskih so primerna kolesa gorska in treking. Teren je zelo razgiban s številnimi, ne prehudimi vsponi in spusti. Največji zalogaj je, povzpeti se gor. Nekateri problem rešujejo s pomočjo modernih sredstev na fosilno energijo. Vedno več kolesarjev pa privrtijo iz doline gor in se s kolesi tudi vnejo. Dostop je možen iz vseh strani, tako od Drave, kot od Dravinje. Iz Maribora do Slovenjgradca in nazaj, je speljana in označena kolesarska pot. Najmočnejši z njo opravijo v enem dnevu. Je pa gori kar nekaj planinskih domov in drugih športno turističnih centrov, da lahko turo podaljšamo na več dni. Slednje je nujno, če si želimo ogledati številne zanimivosti tega naravnega parka. Nikakor ne smamo izpustiti Lovrenških jezer. Močvirje na vrhu, prehodno le po posebej urejenih poteh. Med nizkim borovim podrastjem naletimo na številna jezera. V njih pa preproge cvetočih lokvanjev. Obiščemo lahko tudi Črno jezero, Ribniško jezero, pa slap Šumik, Skomarje, ...

Meni je najustreznejši dostop v smeri Konjice, Oplotnica, Lukanja. Potem pa izbiram: Proti vzhodu na Osankarico, Tri Kralje, ali Areh. Vrnem se čez Fram, Rače, Pragersko, Poljčane. Proti zahodu pa na Roglo, Skomarje, Vitanje. Če je dan dovolj dolg, pa na Kope. V tem primeru se vrnem mimo Slovenjgradca, na Mislinjo, Dolič, Vitanje, Vojnik. V obeh primerih prevozim del pohorske kolesarske transverzale. Seveda pa je še veliko drugih cest in možnosti.

Foto

GPS vzhod

GPS zahod

Soča

Končno mi je uspelo pogedati še osrednji del Soče. Zgornji del sem prekolesaril že ob vzponu na Vršič in Mangrt.

Ugodno izhodišče za tokratno turo je bil Logatec, ki je približno najvišja točka, kjer se vlak ustavi na svoji poti proti morju. S kolesi pa je bilo treba še malo gor mimo Hotedršice. Potem pa dolgo dol, proti Idriji. Prvi postanek je bil pri Divjem jezeru, ki na prvi pogled ni nič posebnega, dokler ne pomislimo, da je globlje, kot široko in dolgo. Zanimivejše in prijetneje pa je bilo peljati po soteski Idrijce, vse do pritoka Belce.

 

Tam se je pa zgodilo nekaj navigacijskih težav, ko sem hotel do klavž. Najprej sem zapeljal ob Belci, misleč da je Idrijca. Po kar nekaj prevoženega solidnega makadama sem spoznal zmoto in naredil še eno napako. Namesto da bi nadaljeval in tako dosegel Belške klavže, sem obrnil in na novo zagrizel v klanec ob Idrijci. Na dobre pol poti pa novo presenečenje. Plaz je odnesel cesto. Udor je bil tako dobro zavarovan, da niti peš ni bilo mogoče na drugo stran, še manj, da bi prenesel kolo. Tako z ogledom klavž ni bilo nič. Po kar dolgem spustu nazaj, sem namenil še nekaj minut za ogled Idrije. Potem pa naprej proti Mostu na Soči, do Tolmina, kjer sem imel rezervirani ležišči tik pod grajskim hribom. Po izdatnem tuširanju in večerji, ravno prav za dober strečing do gradu, kolikor ga je iz davnih časov sploh še ostalo. Z vrha je lep pogled na mesto.

Naslednje jutro pa najprej v Tolminska korita. Neverjetno, kako ozko in globoko med skale sta si vrezali svojo pot Tolminka in Zadlaščica. Edi je pred kratkim tukaj že bil. Vendar je bilo avtobusarskim izletnikom pretežko sprehoditi se, po poteh mimo brzic in tolmunov. Sotesko so si ogledovali kar s Hudičevega mostu nad njo in videli hkrati vse in nič.

Pohajkovanje ob Soči skoraj ne more miniti, ne da bi se spotaknil ob kakšen pomnik prve svetovne morije, ali starejših bojnih pohodov. Pa naj bo to preprost nagrobni kamen, ostanki strelskih jarkov, karavl, bojne tehnike, mostov ...  Preko Napoleonovega čez Sočo, sva se pripeljala v Kobarid in tamkajšnji muzej. Edija, zapriseženega veterana vojne za Slovenijo, je bogata vojaška zbirka, zelo pritegnila. Prava učna ura zgodovine, oziroma kar dve.

Slovenija je v tem koncu drugačna. Narava, zgodovina, kultura in celo delovni čas. Ob nedeljah in praznikih so vse trgovine zaprte. Nisem ugotovil če zato, ker spoštujejo prosti čas trgovk, ali morda dogovorno pospešujejo turistični izkupiček. Kolesar, ki se oskrbuje sam, lahko hitro zaide v težave. Še posebej takrat, ko sta praznik in nedelja soseda. Tako je jutranjo težavo rešil Petrol, opoldansko pa lična trgovinica sredi Kobarida, v kateri je bilo vse  od sadja, slaščic, bureka, kruha, do pijač. Vse kar resnično potrebuješ, na pravem mestu, ob pravem času. Ne razumem, kaj imamo toliko govoriti proti bratom iz bivše države.

Po vseh lepotah in dobrotah tega dne, je bilo potrebno tudi kolesariti. Ravno prav dolg in težaven, je bil vzpon v Podbelo. Lična vasica, ki učinkuje kot počitniško naselje, ob reki pa je velik kamp. Paradiž za počitnikarje, ki ne rabijo nobenih novotarij sodobnega časa. Ni diskačev, mega zabav, luna parkov, veselic ...  Samo mir, spokojna narava in kristalno čista reka na zahodnem robu Slovenije. Le streljaj višje pa še eden kamniti most, Napoleonov most na reki Nadiži. Višina sonca pa je opozarjala, da je nujno obrniti, kajti doTolmina je bilo daleč.

Tretji dan je bil namenjen povratku. Zaradi negativne višinske razlike, je najugodnejša pot, skozi Trst proti Kopru. V zgodnjem jutru sta kolesi urno požirali kilometre ob Soči do Solkana. Tam je bil ravno pravi čas za malico pod mostom, kjer se človek ob polnjenju, hkrati mirno nagleda te kamnite mojstrovine. Kamniti most z največjim lokom na svetu. Sestavljen iz natančno obdelanih kamnov in s cementom zapolnjenimi fugami. Še danes služi svojemu namenu.

Ko se konča Solkan se začne Gorica. Pot se je vila prav skozi center. Čeprav na delavnik, gneče ni bilo čutiti. Hitrost pa ravno pravšnja, da se mesto vsaj bežno vidi in da se tudi nekam pride. Naprej je bilo vedno bolj čutiti bližino morja. Malo gor malo več dol, a prikazalo se ni. Za nameček je pošla še voda. Nekaj je temu prispevalo vse višje sonce, malo pa tudi malica. A prazna vreča na kolesu se pač ne obnese. Kratek postanek v Devinu je prav prišel, za obnovitev vodnih zalog in ogled Devinskih sten. Sledil je še blag spust proti Trstu in skrb, kako se prebiti skozi mesto. Pa ni bilo težav. Satelitski vodič je odigral svojo vlogo odlično. V slabih treh urah skozi Italijo sem opazil razliko v prometni kulturi. Res je pri njih promet zelo živahen. Vendar nihče ni hupal, ali drugače izkazoval nestrpnost, tudi v primeru, ko sem zgrešil stezo in vozil po cesti. Res odličen občutek, ko na cesti nisi ovira, temveč enakovreden udeleženec v prometu.

Nekaj malega težav je bilo na meji s Slovenijo. Zaradi novih cest je prometni režim popolnoma spremenjen. Vse oznake pa so namenjene pločevini in usmerjajo na avtocesto. Vendar, ko sem ujel "Porečanko", je bil Koper že skoraj na dlani. Za piko na i ob treh popoldan, sem dodal hladno pivo, malico in skok v morje.

Foto

Po Obsotelju in Kozjanskem

Spomladi je razvojna agencija Sotla izdala kolesarsko karto, Obsotelje in Kozjansko. V njej je ponujenih 10 kolesarskih poti po petih občinah tega območja. Na razpolago je v tukajšnjih "i" pisarnah in recepcijah.

Po pregledu karte sem najprej pomislil na navigacijske težave kolesarjev gostov, saj predlagane poti večinoma niso označene. Ponekod so dokaj skromne tudi krajevne oznake. Za več podatkov sem še pogledal spletno stran razvojne agencije Sotla, kjer pa je kolesarski del še v izdelavi. Potem sem vse poti prevozil približno tako, kot so predlagane in jih posnel z GPS napravo. V spodnjem seznamu, se vam bo ob kliku na  naslov, odprla stran z naloženimi GPS podatki pripadajoče kolesarske poti. Lahko si jo poljubno približate in ogledate na reliefu, karti ali satelitskem posnetku. Poleg grafa so tudi podatki o seštevku vseh vzponov, tako imenovani višinski metri, s katerimi lahko dokaj natančno ocenite težavnost posamezne poti. Po želji lahko sled v želeni GPS obliki prenesete na svoj računalnik in naprej na svojo navigacijsko napravo, ter dovolite da vas vodijo sateliti. K podatkom sem dodal tudi nekaj fotografij. S klikom nanje, si jih lahko povečate.

1 ROGAŠKA KOLESARSKA POT 26 km

Opis: Rogaška Slatina-Rajnkovec-Vonarje-Sodna vas-Hajnsko-Kristan Vrh-Plat-Prnek-Rogaška Slatina

Večji del poti je po manj prometnih vaških cestah. V prvem delu ob presušenem umetnem jezeru, v drugem pa z lepimi razgledi proti Boču in Donački Gori. Vozišče je v celoti asfaltirano.

2 KOLESARSKA POT NA BOČ 31 km

Opis: Rogaška Slatina-Sv. Florijan-Zgornje Negonje-planinski dom na Boču-Drevenik-Zgornja Kostrivnica-Rogaška Slatina.

Kot večina poti, tudi ta ni označena. Že na začetku sem imel navigacijske težave, ko sem končal v grmovju, oziroma na zasebnem pašniku. Zato sem se vrnil in šel po klasični, nekoliko daljši in za rekreativca še vedno dovolj strmi poti: Strmec-Ravnocerje. V tem delu se posneta pot razlikuje od uradno predlagane na karti. Po tej varianti je vozišče  asfaltirano v prvem delu do Ravnocerja  in v drugem delu od Drevenika. Vmes je solidno utrjen makadam.

3 S KOLESOM PO LOGU 19 km

Opis: Rogatec-Zgornji Log-Spodnji Log-Dobovec pri Rogatcu-Rogatec

Vozišče je v celoti asfaltirano. Pot vodi skozi gozdove in postreže z kar nekaj vzponi. V zadnjem, ravninskem delu, med Dobovcem in Rogatcem je žal nekoliko več prometa.

4 KOLESARSKA POT PO ROGATCU 25 km

Opis: Sv. Florijan-Zgornje Sečovo-Rogaška Slatina-Tržišče-Rogatec

Vozišče je v celoti asfaltirano, v zadnjem delu pred Rogatcem je več prometa, ker je regionalna cesta.

5 KOLESARSKA POT NA SLADKO GORO 23 km

Opis: Šmarje pri Jelšah-dvorec Jelše-Močle-Sotensko-Nova vas-Sladka Gora-Jerovska vas-Lemberg-Preloge-Šmarje pri Jelšah

Vozišče je v celoti asfaltirano.

6 KOLESARSKA POT NA TINSKO 33 km

Opis: Šmarje pri Jelšah-Cerovec-Brezje-Orehovec-Tinsko-Sodna vas-Pristava pri Mestinju-Stranje-Korpule-Šmarje pri Jelšah

Vozišče je v celoti asfaltirano. Posebnost te poti so nešteti lepi razgledi.

7 KOLESARSKA POT PO RUDNICI 24 km

Opis: Podčetrtek-Gastrež-Zaborovec-Vodole-Olimska gora-Rudnica-Olimski log- Olimje-Podčetrtek

Vozišče je asfaltirano v prvi in zadnji tretjini. V osrednjem delu pa je solidno utrjen makadam. Hkrati je to tudi edina označena pot. Preprosto je treba slediti sedmici in voziti v nasprotni smeri urinih kazalcev, saj v nasprotni smeri ni oznak. Se pa oznake ne ujemajo s karto na področju Virštanja in po nekoliko krajši poti pripeljejo na izhodišče.

8 KOLESARSKA POT OB VONARJU 24 km

Opis: Podčetrtek- Sodna vas-Vonarje-Rajnkovec-mimo cerkve sv. Križa-Brestovec-Vidovica-Sv. Ema-Sodna vas-Podčetrtek

Vozišče je asfaltirano. Ko premagamo vzpon pri sv. Križu, postane pot prijetno razgibana in zelo zanimiva.

9 VIRŠTANJSKA KOLESARSKA POT 40 km

Opis: Kozje-Pilštanj-Lesično-Zagorje-Drensko rebro-Dobležiče-Virštanj-Olimje-Podčetrtek-Prelasko-Buče-Kozje

Vozišče je v celoti asfaltirano.

10 KOLESARSKA POT NA VETRNIK  27 km

Opis: Kozje-Bistri graben-Vetrnik-Železno-Podsreda-Kozje

Vozišče je v celoti asfaltirano.

Veselo v Kamnik, preko Avstrije

V današnjih časih je prosti čas dokaj skopo odmerjen. Še redkeje se pokrijeta prost vikend in lepo vreme. Sončno, pa vendar komaj dvajset stopinj, z rahlim severovzhodnikom, kateri omogoča globoko dihanje. Idealno za daljši izlet.

Že navsezgodaj sem zapravil preveč časa z ugotavljanjem zmotne vremenske napovedi, saj od meglenega in deževnega jutra ni bilo ne duha ne sluha. Pograbil sem skupaj stvari, še hitri pregled kolesa in že se je vrtelo.

Kamniško Savinjske Alpe so skoraj na doseg roke in vendar predaleč za en sam kolesarski dan. Tako sem rahlo skrajšan prvi dan porabil za pot do Logarske Doline. Rahel vetrič s strani od zadaj je pripomogel, da je kolo zelo hitro teklo, pa čeprav vseskozi v rahlem vzponu. V družbi živahne Savinje je pot hitro minila. Na koncu sem prevozil še znamenito osrednjo ledeniško dolino in se povzpel še do Rinke. Po nekaj dnevnem deževju je bil slap zaradi nekoliko večjega pretoka mogočnejši. Ne vem kako dolgo bi lahko strmel vanj,

če se ne bi hlad prebil skozi tkanino in pletenino, do vlažne kože. Paradižu sem obrnil hrbet in zagrizel proti Pavličevem sedlu. Na Majerholdu je bil cilj prvega dne.

 

Naslednji dan sem se v prelepem jutru, preko nekdanjega mejnega prehoda na Pavličevem sedlu, spustil v Avstrijo. Pa ni šlo tako gladko. Kmalu je kolo zastalo, ko sem se zazrl po okoliških vršacih in v globel ob cesti.

Zaradi razdalje so bile hiše v dolini videti majhne. Kot drobne figurice na maketi. In v nadaljevanju vožnje, je kolo kmalu spet zastalo. No, skoraj zastalo, pred klancem. Kmalu sem spoznal, da Pavličevo sedlo ni vrh. Grizel sem kolena nekaj sto metrov višje, na kar je sledil še bolj kot vzpon vijugast in strm spust. Še pred dnom se cesta priključi oni od Železne Kaplje in spet sem moral gor, na Jezerski vrh, do tega dne že drugega, nekdanjega mejnega prehoda. Sem pa na tej kratki poti skozi Avstrijo videl ob cesti kar nekaj preprosto in lepo urejenih počivališč, ki so čakala na utrujene popotnike. Na naši strani je tega bore malo, kvečjemu kakšna osamljena klop, z izjemo dveh tipskih počivališč. Tudi zastonjska ponudba ob cesti pripomore k destinaciji odličnosti.

Po prijetnem spustu , sem skozi grmovje zagledal Jezersko. Zapeljal sem k jezeru. Malo sem ga obvozil, malo pa sem se ob njem sprehodil. Ni veliko in ni globoko, pa vendar zelo paše v ta prostor. Nazadnje sem si tik ob vodi privoščil še gibanico.

V nadaljevanju proti Savski dolini, se cesta spušča in se preko številnih mostov preriva z reko malo po levi, malo po desni strani. Škoda je le, da je v večjem delu v katastrofalno slabem stanju. Kljub temu pa je kolesarjem zelo priljubljena relacija, saj jih toliko kot v tem nedeljskem dopoldnevu, še nisem srečal. Pri Preddvoru sem pustil za sabo prijetno sotesko, pred mano pa se je začela odpirati Savska ravnina. Vedno širša, z velikimi polji, proti Visokem, Cerkljam in Komendi. Naprej sem vozil proti Kamniku in čez Tuhinjsko dolino, po trasi, ki sem jo že nekoč vozil iz smeri Tržiča do Šmarja.

Še kakšna slika

Vršič in Mangrt

Lokalna društva vsako leto prirejajo kolesarska vzpona na Vršič in Mangrt. Slednji se na lestvici pri nas uvršča najvišje. Najvišje se pripelješ s kolesom in to po asfaltu. Najdaljši vzpon, neglede na kateri strani meje začneš. Najlepši razgledi in prizori alpskega sveta. Podvig zmorejo samo najbolje pripravleni kolesarji. No, to slednje ne drži povsem, čeprav bi se dalo še marsikaj uvrstiti v naj vrstico.

prvi dan

Začetek ture je bil na Jesenicah, do koder se da dokaj ugodno pripeljati z vlakom. Do Kranjske Gore je bil še kar lep kos poti. Pretirane gneče na cesti ni bilo, saj je bila nedelja. So se pa kmalu začele pojavljati oznake za kolesarsko pot, čeprav je nikjer ni bilo videti. Na lokalni cesti proti Mojstrani sem si že oddahnil, saj je bila pot kolesarjem primernejša. Le takoimenovane D-2 ni bilo. Pa je tudi ni bilo treba. Skozi idilično alpsko vasico so vsa vprašanja izginila. Kmalu potem, pa se je zgodilo. "To si pa nisem mislil, da se bom danes po kolesarski stezi vozil", je izjavil Edi.

In res, z manjšimi prekinitvami vodi daljinska kolesarska pot preko Kranjske Gore, čez mejo, vse do Trbiža. Narejena je po trasi nekdanje železnice. Je gladka, široka, z blagimi ovinki in vzponi. Deloma je v souporabi z lokalnim prebivalstvom. za ostali promet pa zaprta. Je dokaj varna, celo za otroke. Kolesi sta  dobro tekli in prekmalu sva morala zaviti na cesto in v klanec. Pa ni bilo stokanja. Saj se ve, vzpon je dolg in zahteven. Dodatno energijo so prispevali lepi pogledi na jezero ob cesti. Že za naslednjim ovinkom se začne zares. Prestave zmečem dol, bolje počasi in sigurno. Saj sta samo dva ovinka. Levemu sledi desni, potem pride spet levi. Tako počasi zlezejo mimo počitniški domovi, hoteli, hišice. Celo kakšna koča, katera še najbolj sodi v ta prostor, gre mimo. S pridobljeno višino se spreminja pogled na okolje, pa tudi klima. Težke misli ob garanju navkreber se že umikajo lepšim, prijetnim. In že je tu prvi postanek, pri ruski kapelici.

Med prvo svetovno vojno 1914 - 1918 je bila Kranjska Gora pomembno križišče vojaških prehodov. Zaradi italijanske vojne napovedi Avstriji maja 1915 leta, je bila povezava s fronto ob reki Soči strateškega pomena. Za gradnjo ceste od Kranjske Gore preko gorskega prelaza Mojstrovka (Vršič) vse do Trente, je avstrijska vojaška komanda v letih 1915 - 1916 angažirala 10 000 ruskih vojnih ujetnikov. Marca 1916 je snežni plaz z Mojstrovke zasul več kot 100 ruskih ujetnikov in nekaj avstrijskih stražarjev. Na tragične dogodke spominjata grobišči pod Erjavčevo kočo in grobnica ob ruski kapelici, ki so jo v spomin na preminule ujetnike postavili preživeli ujetniki leta 1917 .

Na območju spominskega parka sem čutil medlo sevanje. Na bledih žarkih so prihajala tiha sporočila, prošnje. Ne počnite več neumnosti, opustite sovraštvo, izkoreninite vojne!  Med nadaljevanjem poti me je še dolgo spremljal nelagoden občutek. Tudi cesta, po kateri sem se udobno peljal, je ostanek vojne. Z občutkom krivde sem gledal sivo bele strme stene, zelene zaplate in vrhove drug ob drugem. V očeh graditeljev najbrž niso žareli v vsej svoji lepoti.

Nenadoma se je Edi postavil ob modro tablo, z oznako gorskega prelaza. Seveda je to pomenilo obvezen škljoc. Potem še malo posedanja pred Tičarjevim domom, s hitro malico in pijačo.

Na drugo stran je šlo dosti hitreje. Večkrat sva se ustavljala na razglednih točkah. Obvezen postanek je bil pri Juliusu Kugyju, ki se še vedno ozira na svoj priljubljeni Jalovec.

dr. Julius Kugy (1858 -1944). V študentskih letih je kot vnet ljubiteljski botanik odšel v slovenske gore iskat skrivnostno rožo Scabioso trento. Namesto rože je našel lepoto Julijskih Alp, ki so ga očarale za vse življenje. Posvetil se je vzvišenim stvarem, delu, glasbi in goram, kakor je zapisano v izvirniku naslova ene izmed njegovih knjig: "Arbeit, Musik, Berge - ein Leben". Pisal je v nemščini. V knjigah govori o Julijskih Alpah. Z njimi je zvest in predan dolini Trenti. Postavil je izjemen spomenik legendarnim gorskim vodnikom domačinom, Komacem, Tožbarjem, Kravanjem, pričo njihove sposobnosti, spretnosti in poguma. Z doživeto pripovedjo je dvignil merila za žlahten planinski potopis in se uvrstil med najboljše planinske pisce. Pregovorno vrednost je dobila njegova hvalnica prvaku Julijskih Alp: Triglav ni gora, Triglav je Kraljestvo!" Trenta je za vedno ostala njegova najljubša gorska dolina in nad njo njemu najbolj priljubljen Jalovec.

Pri nadalnji vožnji sta kolesi kar sami obstali na majhnem punklčku. Z njega se je odprl s ptičje perspektive,  pogled na Trento, preden sva se v širokem loku zapeljala skozi prelepo dolino in vas.

Naprej sta kolesi urno tekli ob šumeči, smaragdno zeleni Soči. Preprosto sva se morala ustaviti na primernem mestu, da sva jo pogledala čisto od blizu in pomočila prste vanjo. 

Ob cesti, na tej strani Julijcev, sva opazila veliko smerokazov in oznak do mnogih ostankov 1. svetovne vojne. Največ je pokopališč. Ogledala sva si enega pri Bovcu, kjer sva tudi zaključila prvi dan.

Števec je pokazal 80 km in 1200 m vzpona.

 

drugi dan

Čeprav so že bili obsijani vsi vrhovi, je bil Bovec ob pol osmih še v senci. 

Kot se za alpsko dolino spodobi, je bilo kar sveže. Meščani so bili zaposleni vsak s svojimi opravili. Izgleda da so pri njih kolesarji čisto normalen pojav, saj nisva vzbujala nikakršne pozornosti, čeprav je bil delavnik. Tudi na cesti ni bilo čutiti nestrpnosti. Komaj sva se ogrela, že je bil pred nama vojaški objekt.

TRDNJAVA KLUŽE

Prvotna beneška trdnjava je bila postavljeba v drugi polovici 15. stoletja za obrambo pred Turki. Leta 1509 so bili Benečani pregnani in trdnjavica je prešla v Avstrijske roke. Na stroške koroških deželnih stanov so jo utrdili in postala je sedež glavarstva. V prvi polovici 17. stoletja so jo dozidali. Utrdba je odigrala pomembno vlogo v francoskih vojnah ter bila leta 1797 porušena in požgana. V letih 1881 in 1882 so ostanke podrli in zgradili novo trdnjavo na istem mestu. V prvi svetovni vojni je bil tu sedež avstroogrske garnizije tik za frontno črto. Po drugi svetovni vojni je izgubila svojo vlogo in bila prepuščena času. Med letoma 1987 in 1991 so s spomeniškovarstveno akcijo zaščitili strešno konstrukcijo in uredili okolico.

Za ogled notranjosti bi bilo potrebno počakati dobro uro. Ker pa je bila pot še dolga, sva se samo sprehodila ob mogočnih zidovih, z neštetimi strelnimi linami. V parku spredaj, je portavljen velik stožčast bel kamen. Na njem je v dolgi spirali od spodaj navzgor napisano:

Tukaj je sekalo - tu je bolelo - tukaj so padali - tu je grmelo - tukaj smo jih hranili - tukaj smo jih vodili - tukaj so nas ubijali - tu so nam ženske ljubili - tu je vojaški boben - padel v brezno zvečer - tu bodi konec vojni - tu naj bo mir .

Od ozkega, med strmimi stenami utesnjenega, s preteklostjo obremenjenega prostora poženem dalje. Svet se vse bolj odpira, vrhovi se približujejo. Kmalu sva ugledala Log pod Mangrtom. Čeprav popravljen in lepo urejen, je se še čuti prizadetost po veliki poplavi. Veliko je še za postoriti.

V skromni trgovinici sva se oskrbela s hrano in vodo, pa hitro naprej. Se pravi, počasi, vendar brez obotavljanja in postajanja. Strmina je naraščača in ponekod je bilo treba kar močno pritisniti. Sonce je bilo močno in posamezni odseki poti skozi gozd so bili zelo blagodejni. Ko čas enakomerno teče, kilometrina pa počasi narašča, se neopazno pojavi tok misli. Popolnoma neurejen, vsemogoče informacije se v glavi pretakajo sem in tja. Izginjajo in se hipoma pojavljajo nove. Prekine jih pogled na Strmec. Slikovito vasico, v velikem loku, stopničasto razpeto, med cesto in steno. Tu sva spoznala, da nakup vode ni bil potreben. Pred vsako hišo stoji korito in nad njem pipa. Nekatere so bile kar odprte, da je voda neprekinjeno tekla in tako bila  še bolj sveža. Popolnoma naravna, prava živa voda. Nisva se mogla upreti, da nebi dolila, kolikor sva imela prostora v bidonih in plastenkah. Pozneje se je to izkazalo za zelo pametno dejanje. Kmalu za vasjo je bilo gradbišče. Delavci so hiteli z urejanjem novega viadukta nad Mangrtskim Potokom, katerega so že odprli  za promet po enem pasu.  Pogled nanj je veličasten. Takoj za njim se cesta odcepi desno in še bolj pokonci postavi, da zaškripljejo sklepi. Pa ne za dolgo, naprej je zmern špon. Kar nekaj časa po gozdu, vse do kozje planšarije. Zaradi vse večje višine pa postaja gozd vedno šibkejši. Prevladuje grmičevje, kolikor se uspe obdržati na skromni prsti med skalovjem. S pridobljeno višino postaja zrak hladnejši in čist, brez sledov urbanizacije. Diham globoko, na polno, ker ob dolgem, konstantnem naporu, sleherna celica potrebuje obilo kisika. Še več. Diham široko, ker moram izkoristiti edinstveno priložnost, kakršne vse do naslednjega podobnega vzpona nebom imel. Razmišljam o različnih stvareh in neverjetno hitro. Tok misli se prekine, ko zagledam predor. Za božjo voljo, na taki višini so v živo skalo izklesali širok prehod. Na drugi strani pa čisto drugačna kulisa. Za hrbtom stena z luknjo, na desni navpična stena, na levi prepad do koder oko nese. Daleč spodaj se je videla kozja planšarija, komaj par pikic velika je bila videti. Pogled naprej je bil zaskrbljujoč. Cesta je napeljana naravnost proti navpični steni, kateri ni bilo videti vrha. Skrbi so odšle, ko sva se skozi nasledni predor zapeljala na sončno stran skalnega grebena. Na tej strani se v skalo vklesana cesta obrne in nad samim predorom naredi nov ovinek in se usmeri proti vrhu. Tu me je Edi presenetil z neobičajnim vprašanjem. Zanimalo ga je, koliko še imava do vrha. Spomnil sem se davnega razgovora o tem vzponu. Takrat je Stane dejal, da je to ura resnice. Tokrat sta minili že dve, konca te resnice pa še ni bilo videti. So se pa na tej višini začeli odpirati razgledi, s katerimi je bil ves trud bogato preplačan. Paradiž je občasno prekinil kak avtomobil ali več, s katerimi so se predvsem tujci, vozili gor. Nenadoma pa se je Edi ustavil in se presenečen zazrl navzgor. Svetlobni odsevi zloščene pločevine so nama kazali, kod se bova še peljala. Ko so svetle pikice izginile tam zgoraj, sva složno ugotovila, da bo paradiž še kar nekaj časa trajal.

Na vrhu sva odložila kolesi v travo in se po državni meji sprehodila do roba sedla. Pogled v dolino, kakršnega si ne moreš predstavljati, dokler ga ne doživiš. S treh strani navpične stene, spodaj pa Belopeška jezera, kot da bi ju imel na dlani. Ker pa je bila pred nama še dolga pot, sva se hitro spustila do koče. Jota s klobaso, je bila na tej višini izredno dobra. Še bi se bila martinčkala na prijetnem soncu pred kočo, če bi bil dnevni plan skromnejši. Vendar treba je bilo dol. Ozka in zvita cesta, ter prepadi ne dopuščajo hitre vožnje. Kljub temu sva bila hitro doli. Pred novim mostom sva se ustavila in otresala roke. Ni kaj, ta vzpon zahteva močne noge, pri spustu pa roke. Tudi obroči so bili vroči. Pot sva nadaljevala proti Italiji. Že kmalu, na prelazu Predel, sva naletela na vojaški objekt. Ustavila sva se ob spominskem obeležju padlim branilcem.

Čez prelaz Predel je že v rimskih časih in v srednjem veku potekala pomembna trgovska cesta, ki je povezovala Koroško in Goriško ter Furlanijo. Leta 1808 so Avstrijci pričeli z gradnjo trdnjave na Predelu, ki je že naslednje leto odigrala pomembno vlogo ob prodiranju Napoleonove vojske. Johan Hermann von Hermannsdorf se je s posadko Slunjskega graničarskega polka maja 1809 boril do konca. Francozi so trdnjavo požgali, del avstrijske posadke zajeli, večina pa je v boju padla. Padli so pokopani v skupni grobnici ob trdnjavi pod cesto. Spomenik v obliki piramide so Avstrijci, po naročilu cesarja Ferdinanda 1., postavili leta 1848. Plastika ranjenega leva na butari palic pa je bila postavljena leta 1851.

Takoj za prelazom so ostanki še enega vojaškega objekta. Če ima premajhno zgodovinsko vrednost, da je zapuščen v slabem stanju, ne vem. Morda je posredi kakšen drug razlog. Se pa takoj opazi samozadostnost velikih narodov. Za razliko od naših, je tamkajšnja velika informacijska tabla pred objektom zapisana samo v italijanščini.

Pri Predelskem jezeru, je bil spust pri koncu. Nadalnje rahlo spuščanje ceste je izničil močan nasprotni veter. Pred Trbižem sva zavila desno, mimo železniške postaje. Do razcepa Avstrija - Slovenija, sva vozila po kolesarskem pasu, dokler nisva zavila na kolesarsko stezo proti Sloveniji, ki je na tej strani še nekoliko razkošnejša. Spotoma sva še skočila na Belopeška jezera.

Potem, ko sva jih pred nekaj urami opazovala z velike višine, sva lahko pomočila prst vanju. Okolica drugega jezera je naravna, edinstvena, obdana z Mangrtom in ostalimi vrhovi. Ob njem je nekaj počitniških objektov in kamp. Okolica prvega jezera pa je zelo lepo urejena. Okrog so napeljane sprehajalne poti. Ker pa je bilo že pozno popoldan, sva morala dalje. Do Jesenic je bil še kar lep kos poti. Po najboljši kolesarski stezi, po katerih sem doslej vozil, sva kljub nasprotnemu vetru, prispela na postajo dobre pol ure pred odhodom vlaka.

Še pogled na števec: 108 km in 1625 m vzpona.

Povzetki informacijskih tabl so zapisani poševno.

Več slik

Iz Logarske v Črno

Obetal se je lep in vroč avgustovski vikend. V takih razmerah kar vleče k vodi. Za le eno noč se mi ni ljubilo voziti s seboj opremo za taborjenje. Zadnji hip sem poskušal najti ležišče ob Kolpi, v področju ki je dosegljivo v enem dnevu. Vendar brez uspeha. Zato sem se tistega sobotnega dopoldneva obrnil proti hribom. Pridružil se mi je še Edi in odvrtela sva v Logarsko Dolino.

Sredi dneva se je sonce pošteno zalepilo na najina hrbta. Kljub temu je bila pot prijetna, četudi sva jo že večkrat prevozila. Moteče je bilo le, da ob cesti in reki ni počivališč. Oziroma je eno samo, pred Lučami. Na Kozjanskem so mize s klopmi nastavljene po nekaj ovinkov narazen. Pa nič zato. Ker nisva posedala ob šumeči Savinji, je ostalo ravno prav časa, da sva potegnila še na Pavličevo Sedlo in se vrnila skozi Matkov Kot.

Zalogaj naslednjega dne je bil obilnejši. Najprej Podolševa. Z vzponom v prijetni temperaturi nedeljskega jutra, sva opravila hitro. Potem pa se je začelo. Pogled sem, pogled tja, pogled dol, živali na paši, in posamezne kmetije pod sivimi stenami ...  Res obilna paša za oči. Ostal bi kar tukaj, dokler nebi spoznal, da se od lepot ne da živeti. Kljub nenehnemu ustavljanju in razgledovanju, je bila Podolševa kmalu za nama. Naprej se je pot vlekla gor, dol, sem in tja, kot jara kača. Na koncu pa težko pričakovan spust v Toplo. Tam sva naletela na zelo lepo urejeno počivališče za kolesarje. Pa tudi ravno pravi čas za malico je bil. Velika informacijska tabla je vabila v park Kralja Matjaža. Vendar, pot je še dolga, pripeka v porastu in urna kazalca sta že na drugi polovici. Na hitro sva še pomagala Avstrijskima kolesarjema najti pravo pot. Imela sta sicer lep turističen zemljevid, vendar na njem je bilo označeno vse, razen tistega, kar sta potrebovala. Imena krajev niso bila identiča dejanskemu stanju. Kako naj potem človek ugotovi, kje se nahaja in najde pravo pot?

Proti Črni je bila cesta v rahlem spustu in širša. Enako skozi Mežico, vse do Prevalj. Malo potegneš in to je to. Tudi osvežujoč vpliv strmih gora je bil zelo dobrodošel. Vendar ima vsaka pesem svoj konec. Skozi Ravne, Kotlje in proti Mislinji, je šlo počasi. Tempo je določala popoldanska pripeka in trije klančki. Kot že ves dan, je bila navigacija, tudi v tem utrujajočem delu poti, v veliko pomoč. Nič razmišljanja, ustavljanja, iskanja. Vsak trenutek sva vedela katera pot je prava. So pa tudi GPS karte včasih pomanjkljive, posebej še tiste, primerne za kolesarje. Tako se nama je zgodilo, da sva prišla na glavno prometno cesto dosti prej, kot bi bilo potrebno. Je pa bilo dobro, ker sva naletela na bencinsko črpalko, kjer sva se oskrbela s pijačo. V senci ob gozdu so bile tudi mize. Ravno prav za krajši počitek.

V povprečju sva imela ta dan več spusta, kot vzpona. Pa vendar je bilo dostikrat potrebno navkreber. Tudi pri Doliču. Je pa zato potem bil en sam veter. Veter proti Vitanju, veter skozi Socko in že sva bila v Vojniku. Mimo Blagovne je bilo sonce že nizko, tudi vodo sva še imela, pa vendar mi je bilo, še za en postanek. Odprto je bilo v Hotunjah, pri postaji Ponikva. Na vrtu popoldanska pivska družba, z mladeničem, ki je imel harmoniko v naročju. Najbrž jim je že zmanjkovalo idej, zato je padla pripomba, takoj ko sva sedla: "Ta dva bosta rekla katero!" " Lahko je Golica", je izstrelil Edi. Ni še dobro ust zaprl, že je zazvenela v poskočnem taktu. V solidno kvalitetnem izvajanju, je bilo čutiti dobro uigrane prste na črnobelih tipkah. Potem je prišlo vprašanje po novi ideji. "Morava dalje", je odvrnil Edi. "Sta pa murki", je prišlo od sosednje mize. "Murke bi bile dobre", sem odvrnil. Fant je razumel namig in že so bili v zraku akordi tiste Avsenikove in Emine, večno zelene melodije:

Tam kjer murke cveto, tam kjer ptički pojo, v lepi Dragi ...

Mojster je dobro izkoristil širok dinamični razpon na klavirski harmoniki. Tako je zvok ponesel misel, iz rosnih dolin čez najvišje vrhove, dol v skivnostne soteske, preko razgibanih gričev, na umirjeno ravnino. Skoraj takšen je bil današnji kolesarski dan. In prav to je bilo tisto, kar sva še potrebovala. Samo pikica, ki je še manjkala, skoraj že na koncu poti.

Slike

V Ljubljano po sol

Naš maček je šou, v Ljubljano po sou.
Gor se je pelu, nazaj je pa šou.

Naši dedje so ob raznih priložnostih povedali zgornji rek. Seveda otroci takrat tega nismo razumeli. Nismo vedeli, da sol v prispodobi pomeni znanje, ki je takrat bilo dosegljivo le v Ljubljani in na dalnjem Dunaju. Zaradi različnih vzrokov pa se je dogajalo, da so nekateri študentje zašli v stečaj, in so se morali obubožani vrniti domov.

V prestolnico se nisem odpravil po sol, bolje rečeno, odpravila, saj sva bila dva. Z menoj je bil Edi. V Ljubljani se najde kulturno umetnih in naravnih znamenitosti, da jih v enem dnevu ni mogoče vseh videti. Vendar se mest kolesarji izogibamo kot hudič križa. Zato sem se odločil, da začneva tokratno kolesarjenje v Borovnici. Do sem, je iz Grobelnega, mednarodni vlak potreboval dve uri. Najprej sva pomlela sendviče in zlila vase dosti tekočine, saj se je nakazoval vroč dan. Sredi sobotnega dopoldneva je bilo zunaj malo ljudi. Le posamezni so hiteli v trgovino. Skromen park, s klopcami okrog starega razpadajočega objekta, je bil prazen. Velik razpadajoč steber, edini ostanek Borovniškega viadukta, vliva spoštovanje. Spoštovanje arhitektu, inžinirjem, delavcem, ki so zmogli preko, takrat še zamočvirjenega roba Barja, zgraditi dobrega pol kilometra dolg viadukt. V takratni Evropi, je bil to največji železniški objekt. Poleg stoji informacijska tabla in maketa.

Dovolj je bilo preteklosti. Pospravila sva in zavrtela pedala. V načrtu je bil še ogled Iškega vintgarja. Mimo je odbrzelo kar nekaj hiš, vasi, njiv in travnikov, preden se je dolina začela ožati. Nisem pričakoval, da je tako daleč. Naposled so se začela pojavljati urejena parkirišča in na koncu zapora. Naprej se gre peš, ali s kolesom. Pot ob Iški je solidna, skoraj taka kot v urejenem parku. Pa tudi zelo shojena, se pozna, da je to priljubljena izletniška točka Ljubljančanom. Vozila sva počasi, da nisva motila sprehajalce. Globoko v sotesko ni bilo mogoče, saj se je pot nenadoma nadaljevala po drugem bregu. Brvi pa ni bilo, verjetno jo je odnesla podivjana reka. Čeravno je bila tokrat voda plitka, ni bilo mogoče čez, ne da bi se sezul. Pa tudi časa ni bilo na pretek, zato sva obrnila.



Urno sta tekli kolesi čez Barje. Mostiščarjev nisva videla. Bili so posamezni zaselki in urejene ceste. Le jarki in prekopi s stoječo vodo, so nakazovali, da je bilo nekdaj jezero. Za drevesi se je pokazal objekt, ki je bil drugačen. Na hitro sva ustavila in pogledala najino odkritje. Sama zgradba je nakazovala, da gre za sakralni objekt. Vendar nikjer ni bilo informacijske table, niti skromnega napisa. Ravno takrat sta bili tam tudi dve popotnici, ki potujeta peš, z nahrbtniki na ramenih. Povedali sta nama, da je to znamenita Plečnikova cerkev Sv. Mihaela na Barju. V nadalnjem pogovoru sta povedali, da sta iz Kopra. Starši ene izmed njiju pa so bili doma pri Sv. Roku nad Šmarjam. Resnično je Slovenija majhna in velika hkrati, če jo raziskuješ peš, ali s kolesom.



Sledila je vožnja ob robu Ljubljane. Bilo je nakoliko več prometa, nekaj semaforjev in tudi urejenih kolesarskih stez. Mesto je bilo hitro mimo. Ker pa je pot še dolga, sva se v Podgradu ustavila pri Peclju in pomalicala.

Na tem mestu je že v davnih časih bila gostilna. Trgovali pa so tudi s sadjem. Oštir pa je imel nekoliko posebno trgovsko žilico. Peclje od češenj, katere so porabili v gostilni, je vrgel kar med tiste, namenjene za prodajo. To pa so najprej opazili otroci. Zato so ga oklicali: "Pr Peclju". Sedanjim lastnikom se je zdelo ime simpatično, zato so ga ohranili.

Na popldne se je dodobra razgrelo, a treba je bilo dalje. Med vožnjo je bolje, saj veter zmanjšuje učinek vročine. Pa tudi reka ob poti učinkuje zelo blagodejno. Prav prijetno se je ustaviti na kateri izmed umirjevalnih pregrad na Savi.



Čakal pa naju je še makadamski odsek z vsponom. Ko je pripeljala nasproti skupina kolesarjev na specialkah, sva v en glas ugotovila, da ne more biti sile. In res ni bilo. Komaj za en Helerjev Breg s talahke strani, na vrhu pa že asfalt.
V Litiji je sledil nujen postanek zaradi nakupa vode. Poraba je bila neverjetno velika. Naprej sta kolesi urno tekli, malo po levem, malo po desnem bregu Save. Čeprav je vročina že popuščala, so bili bidoni v Zidamem mostu že prazni. Zato sva v Laškem spet kupila vodo.
Čeravno so bile noge že nekoliko težke, se na poznanem, že skoraj domačem terenu, sploh ni poznalo.

V Šmarju sva še pogledala podatke. Navrtela sva 170 km, in dobrih 900 m vzponov. Lep dan je bil dobro izkoriščen. Zunaj sva bila 13 ur, na kolesih sedem in pol. In če ravno nisva šla po sol, sva se tja peljala, nazaj pa prišla. Ne ravno peš, zagotovo pa na lasten pogon.

Valvazorjeva slava

Na netu se pojavlja vedno več strani, na katerih popotniki, tudi kolesarski, predstavijo svoje poti, katere so jim bile všeč. Na bralcih pa je, da se odločijo, koliko se jim posamezna predstavitev zdi verodostojna. Vsake oči imajo pač svojega malarja. Tako sem naletel na zanimivo stran: Gremo na pot, kjer predstavljajo možnosti za kolesarjenje v okolici Ljubljane. Med številnimi potmi me je pritegnila ena daljših z naslovom: Valvazorjeva slava. Kot vse, je tudi ta solidno predstavljena, dodana pa je tudi GPS sled. Ker se, vsaj pri meni, orientacija po sistemu: "Pri peti hiši levo in pod košato vrbo desno ... ", ni nikoli kaj prida obnesla, me je zaradi sodobne navigacije še bolj pritegnilo. Prenesel sem podatke in jih v upanju da so točni, naložil v svojega elektronskega vodiča.

Ker je predstavljena pot krožna, sem spremenil izhodišče. Namesto v Sostrem, sem začel v Šmartnem. Tako mi je bolj ustrezalo, saj sem se z vlakom pripeljal do Litije. Takoj po prečkanju Save me je še neogratega pozdravil kar soliden klanec. Ja, saj zato pa ima kolo prestave. Pa ni trajalo dolgo, da sem pri Šmartnem obrnil desno proti Štangarskim Poljanam. In glej ga zlomka, med skalnimi pobočji, leži lepa, dokaj široka dolina. Kolo urno steče. Ob pogledih iz vagona, so se bili porajali dvomi, če bo tu gori sploh mogoče kolesariti? Ampak kolo še kar teče, prav lepo se da potegniti, med travniki, ob gozdu, skozi posamezne zaselke in še kar ni konca. Seveda račun vedno pride. V daljavi sem zagledal, kako se cesta zavijuga v hrib. Pa saj na začetku še ni kaj poračunati, naj bo to rajši predujem. Vzpon je bil kar dolg, vendar ne hud. Cesta je lepo speljana, da se nikjer preveč ne obesi. Kolo pa kar leze, požira meter za metrom. Leze skozi gozd, mimo velikih škarp, pogled v dolino, grmovje ... Kolo pa še kar leze. Sredi velikega ovinka v hrib položena dišeča jasa. Dopoldansko sonce je dvignilo še zadnje ostanke vlage, z zelene ponjave, razprostrte preko kamnitega grušča. V zraku se začuti rahel vonj po jagodah. Tistih pravih, omamno dišečih, samorastnih, čeprav drobnih, je v njih mnogo več okusa kot v onih, z največjih polic mega marketa. Kolo pa še kar leze. Da pa se tudi počasi daleč pride, popolnoma drži. Zaselek Malo Trebeljevo je čisto na vrhu. Potem pa urno dol. Ampak spust kmalu popusti. Zavore niso več potrebne. Veriga pade v najvišjo prestavo, tisto, ki se bolj redko uporablja. Cesta tu vijuga skozi ozko, s strmimi pobočji obdano dolino in vseskozi se enakomerno spušča. Veter enakomerno prede svojo osvežujočo pesem skozi čelado, mimo ušes, preko rokavov, med naperami ... Kolo pa kar požira kilometre. Kar ne morem verjeti, da še kar traja. Pri Besnici pa se teren vendarle zravna in hitrost pade. Ravno prav. Skozi ozko, med bregova stisnjeno vas, pa res ne gre divjati. Za zadnjo hišo pa sledi presenečenje. Strmi pobočji se še približata in tvorita že skoraj sotesko. Cesta pa spet navzdol. Kolo spet teče. Veter spet poje. Že tako dolga in lepa pesem ima tukaj čudovit dodatek - refren. Še preden sem se zavedel, da ima vsaka pesem svoj konec, sem v Podgradu švignil skozi železniški podvoz in pred menoj je bila Ljubljanica. Ni kaj, predujem je bil bogato povrnjen.

Ob Ljubljanici sem se počutil kar nekam domače, saj sem tod že vozil. V Sostrem pa sem obrnil proti Lipoglavu in kmalu spet zagrizel v klanec. Po solidno dolgem vzponu je sledil krajši spust. Grosupje leži pač nekoliko višje. Vtis vožnje v tem delu, mimo Višnje Gore, do Ivančne Gorice, je bil standardno urban. Pokrajina poseljena in prepredena z velikimi in lepimi cestami, Dolenjsko železnico in bolj slabo, ponekod skoraj uničeno, mojo cesto. Ko pa sem obrnil proti severu, proti Valvazorjevim hribom, se je slika začela hitro popravljati. Posamezni pogledi so me vse pogosteje spominjali na zelo lep prvi del poti. Krona vsega pa je na vhu tretjega vzpona grad Bogenšperk. Tu sem se ustavil in se sprehodil po grajskem dvorišču. Se spodobi, tako zaradi Valvazorjeve zapuščine, kakor tudi zaradi imena ture, ki so si ga pri njem izposodili. Sledil je še zadnji spust in krog je bil sklenjen. V Šmartnem sem še pogledal mogočno cerkev sredi kraja. Posebnost te je, da je v celoti zidana z opeko.

Slik je malo, saj mi je bilo škoda ustavljati. Je pa v spominu ostal film. Lahko pa pogledate uradne fotografije na njihovi strani. So vrhunske in boljših sploh ne bi mogel narediti.

Neprijetnih presenečenj ni bilo. Vožnja je potekala tako, kot je v njihovem tekstu predstavljena. Tudi GPS podatki so popolnoma točni. Počutil sem se, kot da bi vozil z vodičem, ki pot zelo dobro pozna.

Krka

Krka je zanimiva kraška reka, s 94. Km površinskega toka in je najdaljša povsem slovenska reka. Izvira v Krški jami in se izliva v Savo pri Brežicah. V njej se izloča lehnjak, česar posedica so znameniti pragovi, ki so lepo vidni pri Žužemberku in Dvoru. Ob njih so v preteklosti gradili mline in žage. Še posebej privlačna je za ribiče in kajakaše.

Do Krke se zapeljem večkrat, saj je do Kostanjevice dosegljiva v enem dnevu, vključno s povratkom. Tokrat sem želel pogledati njen zgornji del, z izvirom v jami. za kar sem predvidel dvodnevni izlet. Tako sem se v soboto zjutraj zapodil proti Grobelnem, preko Jezerc in Planine, v Sevnico. Naprej na Tržišče, Mirna, Šentlovrenc, Ivančna gorica, Muljava. Tu sem pogledal Jurčičevo rojstno hišo, ki je preurejena v muzej, z izvirno notranjo opremo. Prostor za hišo je namenjen letnemu gledališču in je obdan s starodavnimi gospodarskimi stavbami.

Krška jama je le nekaj kilometrov južno. Jezero v njej, se polni po več deset metrov globokih navpičnih jaških, od koder teče voda naprej pod veliko skalno gmoto jamskega podora. Kadar je vode veliko, je odtok premajhen. Takrat se začne gladina jezera dvigovati in pride do preliva. Voda se razlije po vsej jami in v slapu steče skozi odprtino, v jezero pred jamo. Zato je ogled možen le, kadar je vodostaj ustrezno nizek. Posebnost jame je odlična akustičnost, kar izkoriščajo za občasne glasbene prireditve. Vsako leto postavijo notri tudi jaslice. V sicer skromnejši kapniški strukturi je mogoče razbrati nekaj prav posebnih podob. Med njimi Sv. Jožefa z iztegnjeno roko in za njim Sv. tri Kralji. Poskusite videti prizor!

Blizu jame leži vas Krka. Naprej do Žužemberka, je kolo hitro teklo. Ker je bilo za prvi dan dovolj, sem poiskal prenočišče na turistični kmetiji tik ob reki.

Naslednji dan je bil namenjen prijetni vožnji ob reki Krki, do njenega izliva v Savo pri Brežicah. Kljub temu, da sem večji del te poti že večkrat prevozil, je bilo prijetno. Tudi tokrat je bil z menoj Edi.

Več slik:

Na Kolpo

Naslov potovanja bi lahko bil tudi: "V znamenju vode". Na splošno imamo kolesarji zelo radi vodo. Brez nje bi na dolgih poteh kaj hitro omagali, čeprav vmes popijemo tudi kakšnega rogatega. Ob vodi je ponavadi tudi bujno rastlinje, ki prestreza žgoče sončne žarke. Pogled na smaragdno vodno širjavo, z brzicami preko jezov, pomirja in odganja utrujenost.

Tokratna krožna tura ni bila popolna, saj sva se del poti, od Šentjurja do Logatca prepeljala z vlakom. Tako je bil prihranjen eden kar naporen dan. Če zanemarim, da vlak vozi skoraj vso pot ob rekah, je bilo najino tokratno prvo srečanje z vodo na Planinskem polju pri Lazah. Res je bilo tam Unice le še za vzorec, saj je proti koncu polja že skoraj vsa izginila v podzemlje. Vendar, bolj ko sva se pomikala proti Planini in istoimenski jami na koncu, kjer Unica izvira, več je bilo vode. Zelo nenavaden občutek, saj smo navajeni na ravno obratno. Na samem izviru priteče iz jame toliko vode, da poganja turbino elektrarne. Zaradi vode in blata, je mogoč ogled jame le s posebno opremo in izkušenim vodnikom. Do samega vhoda pa se je prav prijetno sprehoditi. V neposredni bližini stoji grad, bolje rečeno, ostanki gradu, ki je prvotno varoval staro jamborsko pot, med obalo in notranjostjo. Eden kasnejših lastnikov je bil vitez Erazem Rauber. Ohranjen je samo stolp, imenovan Ravbarski turn. Naprej naju je ob robu Planinskega polja, pot pripeljala do ostankov gradu Hasberg.

Od Unca do Cerknice je bilo nekoliko več prometa, vendar manj kot smo vajeni na našem koncu. Muzej o jezeru si nisva mogla ogledati, ker je Jezerski hram odprt popoldan. Sva pa imela srečo, da so letos hidrološke razmere takšne, da je bilo v jezeru za ta čas nadpovprečno veliko vode. Na mostu sredi jezera se je ravno takrat ustavil domačin, ki je hitro opazil, da sva od drugod. Pristopil je in nama razložil vse podrobnosti o jezeru. Tudi to, da most na katerem smo stali, spomladi voda prekrije do poldrugi meter visoko. Potem sva obvozila del 12 X 6 Km velikega jezera in na jugu obrnila proti Ložu.

Ker naju čas še ni preganjal, sva izkoristila priložnost in skočila malo proti severu. Ogledala sva si Križno jamo. Je nekoliko skromnejša kar se števila kapnikov tiče, so pa nekateri izjemni. Notri je tudi čudovito smaragdno zeleno jezero, po katerem obiskovalce popeljejo s čolnom.

Sonce je bilo že precej na drugi strani, zato je bilo pohajkovanja za prvi dan dovolj. Pred nama je bil vzpon na Babno polje, prehod meje in za Prezidom še vzpon na Kozji vrh. Potem pa dol proti Čabru. Reka Čabranka ima precej hiter tok, skoraj hudourniški. Podobno se tik ob njej, med visokimi stenami na obeh straneh, vije cesta. Zaradi revnejših krajev in meje, pa prometa skoraj ni. Tako sva imela kar zavidljivo hitrost, vse do Zamosta, kjer je mejni prehod za obmejni promet. Zato bi bila morala kupiti prepustnici za enkratni prehod. Pa je prijazen policist kar dvignil zapornico in pozdravil: "Samo kopaj!". Na drugi strani v Osilnici sva obnovila zaloge in malo niže v Mitrovičih, tik ob Kolpi, našla prenočišče. Prijazni taborniki so nama odstopili prazen šotor. Tako nama je bilo prihranjeno večerno postavljanje in jutranje pospravljanje.

 

Z dvigajočimi se jutranjimi meglicami, sva naslednje jutro krenila dalje. Že kar na začetku v strm klanec. V starih časih je bila tako, da je bila cesta skozi ozko Kolpsko dolino speljana malo po naši, malo po Hrvaški strani, kakor je pač ugodneje naneslo. Sedaj pa nič več. Tam je Balkan, tu pa Evropa. Zato bincaj v hrib, čeprav po čisto novi cesti. Tudi tokrat je zgoraj narava trud poplačala z razkošnim razgledom nazaj in naprej. Ostro oko bi videlo še marsikaj. Čeprav letos gobe menda slabo rastejo, jo je Edi kar spotoma pobral.

Od Petrine dalje se tok reke upočasni, saj ima tod nekoliko več prostora, ko se preliva preko številnih jezov. Od Fare do Spodnjih Radencev je cesta speljana tik ob reki. Namenjena je sicer lokalnemu prometu, ki pa ga je zaradi redke poseljenosti zelo malo. Pravi raj za kolesarje. Vzponov v tem delu sploh ni. Kot smo kolesrji že vajeni, pa slej ko prej pride račun. Od Radencev naprej se Kolpa stisne v ozek neprehoden kanjon. Zato sva morala zagristi v hrib proti Sinjemu vrhu. In ko sva bila že gori, je šlo še kar malo gor. Pa malo dol in spet gor. Vmes pa skromi a urejeni zaselki. Zraven vrt, kakšen pašnik in gozd. Idilo takoj pretrga misel, od česa ljudje tukaj živijo, mogoče od lepih razgledov? Seveda so časi drugačni in energija omogoča dnevne migracije v dolino. Tako razmišljajoč sva tudi midva kmalu pridrvela v Župančičevo Vinico. Proti Metliki je še bilo kar nekaj poti in tudi vzponov. Zaradi zamočvirjenosti ob Kolpi, je cesta speljana nekoliko stran. Do reke bi bilo mogoče priti po številnih kolovozih ali krajevnih poteh, vendar bi bilo v tem primeru potrebno podaljšati potovanje. Ker sva dan začela zgodaj, sva zgodaj popoldne dosegla cilj. Šotor sva postavila v Podzemelju.

Tretji dan je bil rezerviran za pranje in sušenje cunj in za počitek. Ker sodi zraven tudi kakšna krajša razpeljava, sva jo mahnila naprej ob Kolpi po Hrvaški strani, do bližnjega Ozlja. Tam sva se najprej sprehodila po grajskem dvorišču nad mestom. Na južni strani mesta pa sva na reki odkrila 100 let staro elektrarno. Munjara grada Karlovca se ji reče. Stroji so odlično ohranjeni in po potrebi še vedno lahko obratuje. Na levem bregu stoji nova sodobna elektrarna, ki pa je v primerjavi s staro, prava arhitekturna sramota.  Poslej naj bi služila v muzejske namene. Zgradba je pravi arhitekturni biser, izklesana iz kamna do najmanjših podrobnosti. Zaenkrat sva jo lahko opazovala le od daleč.

Potem sva staknila glavi in sklenila, da se bova vrnila po drugi poti, malo naokoli. Šla sva čez Krašič, Vivodino, Drašiče, Rosalnice in Metliko. Seveda nisva vedela kakšni hribi so tam okoli. Nabrala sva vzponov, kot kateri koli prejšnji dan. Pa je šel dan za počitek rakom žvižgat, sicer pa sva tako že navajena.

 

Četrti dan pa domov. Pot sva v preteklosti že prevozila in si tudi ogledovala mnoge zanimivosti ob njej. Nekje spodaj je o tem že tudi nekaj malega napisano. Ker je ponoči deževalo in tudi napoved za popoldan ni bila kaj prida dobra, sva urezala naugodnejšo hitro pot. Gorjance sva premagala nad Semičem, potem pa do Bizeljskega ni kaj posebnega. Naredil se je bil prav lep sončen in brezvetern dan. Kljub temu, da sva z lahkoto premagovala kilometre, sva sklenila malo počiti in obnoviti zaloge vode, na priljubljenem ovinku pod Svetogorskim prelazom. Že od daleč sva opazila, da so vrt zasedli motoristi. No, za dva bo že kako. Obrnila sva s ceste in zaslišala gromki aplavz in pozdravno vzlkikanje. V zadnjem delu vrta so sedeli kolesarji kolesarskega društva iz Bistrice ob Sotli, ki so ta dan vozili po okoliških hribih. Takoj je stekel prijeten pogovor. Na koncu še zrdavica in dobre želje, da sva tako lažje premagala še zadnji omembe vreden vzpon na tem potovanju.

 

Na koncu še nekaj podatkov:

1. dan: Šmarje-Šentjur (vlak)-Logatec-Laze-Planina-Unec-Rakek-Cerknica-Dolenje Jezero-Lož-Babno Polje (meja)-Prezid-Čabar-Zamost (meja)-Osilnica-Mitroviči. 135 Km, 1200 m vzponov

2. dan: Mitroviči-Petrina-Fara-Bilpa-Radenci-Špeharji-Sinji Vrh-Vinica-Adlešiči-Podzemelj. 90 Km, 1184 m vzponov

3. dan: Podzemelj-Metlika (meja)- Ozalj-Krašič-Vivodina-(meja)Drašiči-Rosalnice-Metlika-Podzemelj. 73 Km, 1133 m Vzponov

4. dan: Podzemelj-Semič-Uršna Sela-Birčna vas-Novo Mesto-Šentjernej-Kostanjevica na Krki-Brežice-Bizeljsko-Bistrica ob Sotli- Podčetrtek-Šmarje. 131 Km, 1339 m vzponov

Slike

GPS