Konec leta 2004 sem si zaželela izobraževanja na področju, za katerega sem imela občutek, da bo moja primarna okupacija naslednjih nekaj let: animatorstvo (in imela sem prav).
1. vikend šole za animatorje je potekal blizu Škofje Loke in vodil jo je takratnji Š(t)ef(an) Stične mladih.
V soboto zvečer smo imeli zaključni (veseli) večer. In jaz
sem se v dveh dneh zelo sprostila v tisti družbi – normalno, da mi je dogajal na polno. Bila sem režiser, Mario, povezovalka programa, hostesa ... kar češ :)
V nedeljo sedimo pri zajtrku, primerno zalimani in Šef me dregne:
»Ti, sam
Lucija, take, kot si mi pa ti učeri zganjala zvečer ...«
Jaz, takoj rdeča v lica: "Ja, sj vem, dogajal mi je na polno, verjetn že kr preveč ..."
»Poznaš ti hitr polže?"
"mhm"
"Veš, js te bom kr na seznam napisu. A vela?
...«
AAAAAAAAAAAAAAAAAA! Itaq da vela!
Tako, ker sama nisem našla poti do ekipe Stične, je ekipa Stične našla pot do mene.
Hvaležna sem za teh 5 let krasnih izkušenj in doživetij v njej in z njo. Stična mladih bo imela v mojem vedno posebno mesto.
Stična mladih se je letos začela v četrtek popoldne. zame. Čokoladni milk shake med čakanjem na vlak do Ivančne, Robijev überkulj kombi in "... ne, kakšna Lucija? Nobene Lucije nism vidu! A to je una blont?" po telefonu , objemanje, vzkliki, objemanje. Jegličeva, funky chicken (v katerega se folk sploh ni ufurov), "zmenki", kratka molitev in hihitanje z odmevom na hodniku preko polnoči. (Barbare so kul že skoraj po pravilu!) Petek. Navsezgodaj: Pele? Ne? Bomo/ne bomo ... dokler ni prepozno rihtanje "zatočišča", navdušenje, ko se oglasijo zvočniki, malo dežja, ravno dovolj za žegen, pa ravno prav pritiska, da bi ja vse naredila (= napisala) pravi čas in čim bolje. Objemanje, vzklikanje, objemanje. Med kosilom fantje "z ulice" :), ki so lahko zelo pozorni (HVALAHVALAHVALA za pikapoko!). Popoldne na internetu. Večer. Uhani!!!!! Lepljenje plastenk, ki jim ni bilo videti konca, Bernard pod zvočnikom s kratko debato (ki jo bo ob primernem čas/ju še treba dokončat). Andrej, ki ne pleše kot Bono, ampak HEJ, zagotovo parkrat bolje igra kitaro! "Majico Stične dobite pa pri vodji svoje ekipe"... sam da vodja MOJE ekipe žal ni imela pojma, kje naj to majico dobi . Zidanje v kapeli (... ja, čudno, vem!) in SMS lih nepravi moment, MPP, polnilec za ericsson, zlaganje anket s preceeeeej zamaknjenim dojemanjem ("O, Maša!!!"), pojstla in .
Žal mi je, ampak trenutno sem sposobna skupaj spravit samo takle tornado ... Lusi :)
Stična je v polnem teku. Ravnokar smo končali s festivalom in mladina je navdušena. Gostilna Konkurenca že obratuje - palačinke so super. Pa živa muzika pred gostilno, da lahko zvadimo plesne korake še pred žurom. Stična band senior se pripravlja na mašo. Čez 5 minut se začne mavrična paleta delavnic. Taši že skače po mnogih majčkah.
Si predstavljate, da je vsak dan Božič? Enkrat sem gledala film, v katerem si je deček zaželel, da bi bil vsak dan Božič in želja se mu je izpolnila. Kakšna je bila posledica? Jasno - Božiča se je že po kakšnih štirih "božičih" do grla preobjedel. Tudi jaz bi se ga!
Tudi z dobrimi prijatelji je tako. Ne moreš biti vsem ljudem na svetu po godu, tako kot žal ni mogoče, da bi bili vsi tebi, kaj šele da bi bil z vsemi dober, najboljši prijatelj. Ne bi več znal ceniti iskrenega nasmeha, toplega objema, rame, na kateri se lahko zjokaš in nasploh tiste posebne osebe, ki ji lahko poveš čisto vse in te ona res posluša.
Zato je takle dan, ko sem obdana več ali manj samo z ljudmi, ki so mi prijetni, simpatični in vmes je še nekaj mojih dobrih prijateljev ... in ko se, tako kot zdajle, še med zadnjo vajo festivalskega programa, iz zvočnikov slišijo same krasne pesmi in se jaz lahko prosto razmetavam po dvorišču samostana ali pa piham milne mehurčke v sonce in oblakom kažem jezik ... pravi praznik.
Določene "fajne" stvari imajo, ravno zato, ker so redke, svoj čar in so še bolj dragocene.
Precej sem brskala po arhivu pretekli teden. Je bil že skrajni čas! :)
In sem odkrila, da je na internetu kar lepo število filmčkov iz različnih delov festivala od leta 2003 do lani. Malo nostalgije? No ja, zakaj pa ne?
Stične mladih 2003 se spomnim kot ... definitivno tiste, ki se me je najbolj dotaknila. Takrat, še pod odrom, sem se trdno odločila, da me bo nekoč mogoče videti tudi NA njem :) (Filip, ki uleti po avtogram h Karmen SLavec (7. minuta) ga zmaga!!!:D)
Stična mladih 2004 me ni videla, žal, ker je imela takrat profesorica biologije z nami drugačne načrte. Saj je bil tudi Debeli Rtič fajn z vsemi neprespanimi nočmi in prerežanimi popoldnevi. Ampak ni bil pa Stična. Po videu sodeč je bila ena najboljših. Za mnoge.
Stična mladih 2005 je bila deževna, nagnečana, mrzla, najbolj rockovska od vseh do zdaj, ampak zame tudi najbolj tragična, čeprav sem uresničila svoje sanje in jo doživljala z odra. Nisem našla nobenega filmčka od tega leta. Pa dve fotki prilepujem zato :) Za vzdušje ;)
Stična mladih 2006 je bila, z moje strani, najbolj zahtevna, najbolj naporna, najbolj odgovorna. Pred tisoči mladih se pomenkovat z dvema gospodoma nad 50 (ki sta čisto slučajno še škofa) in se potrudit, da zadeva izpade vsaj toliko zabavno, da publika vmes ne začne klepetat, je pač nekako tako, kot s formulo 1 voziti Camel trophy. Sploh če si besedilo za sobotno dopoldne sestavljaš šele v četrtek med 23. in polnočjo ... Svetla točka večera je bilo 300g temne čokolade (hvala opatu!), ki sva jih ob hudih možganskih naporih z Minco uničili skoraj nevede. Eden lepših spominov na pripravljanje festivala. To leto je nastal filmček na temo, ki ni preveč prijetna, a oči si je nesmiselno zatiskati ...
rihtanje "zatočišča", navdušenje, ko se oglasijo zvočniki, malo dežja, ravno dovolj za žegen, pa ravno prav pritiska, da bi ja vse naredila (= napisala) pravi čas in čim bolje. Objemanje, vzklikanje, objemanje. Med kosilom fantje "z ulice" :), ki so lahko zelo pozorni (HVALAHVALAHVALA za pikapoko!). Popoldne na internetu. Večer. Uhani!!!!! Lepljenje plastenk, ki jim ni bilo videti konca, Bernard pod zvočnikom s kratko debato (ki jo bo ob primernem čas/ju še treba dokončat). Andrej, ki ne pleše kot Bono, ampak HEJ, zagotovo parkrat bolje igra kitaro! 
. Zidanje v kapeli (... ja, čudno, vem!) in SMS lih nepravi moment, MPP
), pojstla in 
Na prvo stran eDnevnika
Itaq da vela! 
vedno posebno mesto.
)
)
)