Moj eDnevnik

7. 12. 2010 - HOČEMO ZDRAVO DRŽAVO

Spet je prišlo do napihovanja posameznih pametnjakovičev: moram reči, da so si pošteno zavihali rokave in da so se brez dlake na jeziku spopadli z državno politiko, s posameznimi politiki in s strankarskimi veljaki. Prišlo je do fantastično zanimivih vsebin, ki so jih mediji »pohopsali« in začelo se je trobljenje do onemoglosti. Zbegano ljudstvo, nekoč pravljične dežele, je z dneva v dan bolj poneumljeno. Nori časi. Nori politiki. Noro ljudstvo. Hudo je v tej dolini šentflorjanski, tako hudo, da se nekoč pametno ljudstvo spreminja v Butalce, v narod, ki sam sebi koplje grob.

Kvalificirani napihovalci bruhajo svojo pamet in tulijo nekakšna spoznanja, ki niso nič drugega, kot nekakšna kritika vsega obstoječega. Toliko se ustijo, kot da so brezmadežni. Mislim pa, da pozabljajo na svoje grehe, ki so jih storili takrat, ko so krojili usodo narodu. Vsi, v tej ljubi deželi, smo zanič. Znamo samo kritizirati, metati polena pod noge, se hvaliti. Ne znamo pa zavihati rokavov in si postaviti novih sanj: takšnih, o katerih so sanjali naši dedje in sanjali smo tudi mi, dokler niso naše vizije prekrili sivi oblaki – svetovna gospodarska kriza.

Vsi navkljub iščemo krivce kalvarije in izgubljena raja zahteva red, bolj odločne voditelje, drugačno zakonodajo in še kaj. Vse, kar naj bi pomenilo spremembo in rešitev, je zanič in neuporabno. O tem kričijo sindikalni voditelji, se dere opozicija in vsi, ki se imajo za pametne in učene. Vsi postavljajo nekakšne pogoje in z njimi grozijo, zaradi nič drugega, kot da si pridobijo ali utrdijo politično veljavo. »Šuntajo« se upokojenci, delavci, študentje – vsi bi šli na ulice, na barikade. Vsi navkljub kričimo, da v naši deželi ni pravnega reda, da so naši politiki, vodilni gospodarstveniki in še kdo, ki v tej deželi kaj zna in pomeni, le grabežljivi lopovi, ki so se skozi obdobje vladavine nagrabili bajno bogastvo. V naši deželi je vse zanič: imamo spolitizirano in nestrokovno policijo, zanič sodstvo, preveč pogoltno vojsko, nestrokovne ministre – vse je totalno zanič in menda celo neuporabno.

Noro je to stanje našega duha, naša misel je poneumljena, vse je noro. Nihče od nas se ni pripravljen odreči ničemer, vsi zahtevamo tisto, kar nam pripada, ne glede na to, da tistega ni in ga ni moč dobiti brez dodatne škode. Vse takšne zahteve so bližnjica do hudih sprememb, ki so po navadi krvave in zelo boleče.

Vse to pomeni slabo za jutri. Nihče od nas se še ne zaveda, da nam je danes še hudičevo lepo in nihče od nas očitno ne razmišlja, kako bomo preživeli pod ognjem in mečem, kako bomo nahranili lačna usta zaroda. To je tista resničnost, ki nam preti na dosegu rok, pa ne samo nam, tudi v drugih državah, na drugih kontinentih.

Morda pa se nam približujejo nove zahteve po svetovni razdelitvi bogastva, morda pa so to opozorilni znaki izkoriščevalcem človeka in narave, da je prišel čas, ko bo potrebno zradirati obstoječi politični sistem in zgraditi novega: takšnega po meri človeka. Upam, da obstaja takšna izbira, ki ni oborožen spopad dveh različnih družbenih razredov. Upam. Vsekakor pa človeštvo potrebuje nove učitelje z novimi pogledi, človeštvo potrebuje renesanso duha.

Nisem zagovornik nobene politične izbire in me ne zanimajo mreže in mreženja, sem državljan Slovenije, svoje države, svoje domovine in naše zgodovine, zato sem spoštljiv in konstruktivno kritičen. Rešitev vidim v sodelovanju in pomoči vseh udeležencev politične scene. Menim, da je že vendar prišel čas, da pozicija in opozicija zastopata zdravo ustvarjalno politiko, ki je usmerjena v blagor in blaginjo državljanov.

Resetiranje ni rešitev.

25. 10. 2010 - TO JE TO ALI MOKRE SANJE II

Strinjam se, da gre pri Mokrih sanjah za dokaj nenavaden zapis in za nekatere moje znance – celo za skupek neprimernih besed, ki so blizu vulgarnosti. Ali ni današnji seks vulgaren, ali ni vse, kar ljudje pri seksu počnejo, nenavadno. Vidite, ravno zaradi tega sem napravil takšno vsebino: »odštekano« razmišljanje 61 letnika, ki zna poslušati ulico in ve o čem se ljudje pogovarjajo in kako razmišljajo. Tema je zanimiva, predvsem pa zato, ker je tako zapisana,

če bi jo zapisal kot znanstveni traktat, bi bila suhoparna.

V meni ni strahov, da bom nekoga izgubil, da me bo nekdo razočaral, zapeljal, nimam strahu razkriti svojih misli, občutkov in seveda še kaj drugega, zato ker se zavedam vrednot, ki nas delajo človeka. Zavedam se pravil igre in se tudi ravnam po njih. Upoštevam tudi vaše izkušnje, vaš pogled – to je vaša resnica in nimam pravice zahtevati, da spremenite svoje mišljenje.

Človek se mora osvoboditi balasta – tiste prtljage, ki ga tlači k tlom in mu ne dovoli, da bi se duhovno razvijal in rasel v sebi. Če dovolimo, da nas skozi življenje vodijo vzorci in splošno veljavna pravila, se moramo soočiti z resnico, da v našem življenju ne bo sprememb. Če pa se zavedamo, da smo ljudje ustvarjalna bitja in da je naš cilj spoznati resnico na sploh, o vsem, tudi o sebi, nas čaka razcvet – renesansa duha. Za vse, kar se nam zgodi, za vse, kar vidimo in doživljamo, za vse to je kriva naša misel, ki v nas ustvarja strahove in določa nekakšna pravila obnašanja, ki naj bi bila zdaj, ta trenutek resnica. Žal pa je tako, da je lahko moja resnica drugačna od vaše, da je moj pogled na nek problem drugačen, a vsi smo prepričani v svojo resnico. Tu ne gre za to, kdo ima prav in čigava resnica je bliže resnici. Vsi govorimo resnico, svojo resnico, ki je odsev naših misli in naših izkušenj. Tu ne gre za absolutno resnico, gre za resnico danes, zdaj, v tem trenutku, kajti jutri imamo lahko drugo resnico, ker bomo imeli druge izkušnje, ki so spremenile naš pogled na prvotno. Sicer pa to ni nič pomembno, kajti prava resnica je že od nekdaj določena. Pomembna je le naša stopnja duhovnosti, naš nivo razumevanja in koliko smo usklajeni z ustvarjalnim načrtom prasile.

In še nekaj, ljubezen je res najvišje čustvo, sila, ki uravnava vse odnose. Večina ljudi ljubezen obravnava kot partnerski odnos in se v tem odnosu obnašajo po materialističnem nauku. Obnašajo se kot lastniki telesa in kot strahopetci, ki bi se tepli, ubijali, če bi nekdo ogrožal njihovo ljubezen – lastnino. Ali ni ljubezen najvišja oblika čutenja, ali ni to najvišja oblika pozitivne energije? Tisto kar je pozitivno ni slabo, slabe so naše misli, ker nas zaradi strahu delajo ljubosumne, posestniške, agresivne … govorim o absolutni ljubezni, o takšnem stanju duha, kjer je ljubezen vse in v takšnem stanju bi LAHKO ljubil vse ženske tega sveta in seveda se paril in z njimi imel potomce. Tu ni greha, greh i grešniki so samo odsev naših misli in zabetoniranih vzorcev, zaradi katerih gremo v pogubo.Za krščanski nauk so to bogokletne misli, ker krščanstvo zagovarja partnersko zvezo enega moža in ene ženske,  zato ker se (ha…ha…) lažje določijo dediči in razdeli premoženje.

Cenim partnerski odnos ene ženske in enega moškega: kemija je tista, ki par zbliža, ki povzroči zaljubljenost in spolne odnose, kemija je tista, ki skrbi za intenzivnost spolnih odnosov v začetni fazi partnerske zveze in to samo zaradi tega, da bi ženska sigurno zanosila in  tako narava poskrbi, da se nadaljuje vrsta.

Življenje je lepo, če ga takšnega vidimo. Naše življenje ne uravnavajo in mu ne določajo kvaliteto materialne dobrine, naše življenje je odsev naših misli. Poznam reveže, ki so srečni in poznam bogataše, ki so nesrečni in nezadovoljni z življenjem, ki ga živijo. Današnji način življenja je poln pasti in težko je biti srečen. Obremenjujemo se z dualizmi, ki nam krojijo usodo: bogat-reven, lep-grd, pameten-neumen, velik-majhen, mlad-star, vesel-žalosten in še jih je. Sodobna družba ima izdelane vse vzorce, ki določajo namišljene kvalitete življenja in mi smo njihovi sužnji. Nismo svobodni – ampak jaz hočem biti in zato se trudim in kakor vidite že drugače mislim.

Ljubezen ne more biti prešuštvo. Zaljubljenost ni ljubezen, zaljubljenost je lahko ali pa ni nadgradnja ljubezni.

Močno stisnite tistega, ki ga imate radi, napijte se njegovega vonja in mirno zaspite pod belo rjuho, ki naj bo vaš topel dom. Jutri je nov dan: lep in poln radosti. Veselite  se otroškega smeha, vsakega veselja in smejte se ŽIVLJENJU, ker je večno in zato smrt z mojim jazom nima nič skupnega – umre samo nekakšna obleka v kateri bivam in duhovno rastem. Ko pride trenutek, spremenim lokacijo bivanja in to počnem do neskončnosti.

Poskušajte verjeti moji pravljici. Ne bo vam žal. Če iščete svobodo, se znebite bremen, ki vas tiščijo k tlom

25. 09. 2010 - MOKRE SANJE

Kaj pa seks? O tem se veliko piše in vse kar preberem, se mi zdi brez zveze. Strokovnjaki razvijajo nerazumljive teorije, nas učijo in usmerjajo v nekaj, kar nima ne repa ne glave. Že velikokrat sem se spraševal ali je seks neke vrste narodni šport, v katerem je več kategorij tekmovalcev, razvrščenih po statusih, ki jih določa bogastvo, poklic, pomembnost in ne vem še kdo. Včasih se mi dozdeva, da gre pri tem za neko obliko spolne zblojenosti, katere edini cilj je iskanje – nič drugega kot samo spolnega užitka – takšnega občutka, ki megli možgane in pri katerem pokajo žile od trdote, ki jih povzroča kemija. Nora gospoda in vsi, ki skozi užitek zadovoljuje svoje poslanstvo nadaljevanja vrste, ki ni več tako pomembno, saj je v tem času drugotnega pomena.

Imamo umetne penise, umetne vagine, cel kup raznih pripomočkov in stimulansov – nekakšnih pomagačev, ki pomagajo zadovoljiti čudne seksualne potrebe in uresničevati sanjske želje. Tisti normalni seks, zaradi katerega sem bil spočet ni več seks, to je navadno fukanje, ki je namenjeno neukim fosilom, ki ga po obliki in vsebini predpisuje nekakšna etika parjenja.  Nič več se ne ve, kaj je normalno, kar pa je razumljivo, saj vsi okoli nas trobijo, da je pri seksu vse normalno. Bolj si bogat, bolj odstopaš od povprečja in tistih navadnih smrtnikov, ki jim še tega ni moč doseči; bolj si bogat bogatejše so mokre sanje, hujše so fantazije. To je, recimo, moja resnica o seksu.

Vsak osel ima svoje veselje in vsak od nas ima svoje prepričanje, svoj odnos do seksa.  Če jemljemo seks kot igrico užitka, smo obremenjeni z neštetimi vzorci, ki butajo v naših možganih, če pa jemljemo seks kot potrebo, zaradi nadaljevanja vrste, smo sproščeni in se ne obremenjujemo z nekakšnimi predigrami, vlažnostjo vagine, dovolj velikim penisom in podobno terminologijo sodobne seksualne srenje. Novi človek je res tvorec norosti, je ustvarjalec svoje izprijenosti in odmaknjenosti, sodobni človek v tem  zemeljskem bivanju ustvarja pogoje uničenja – njegova pamet je orodje pogube.

Ali ni res tako? Penis se poriva v vse odprtine in se z njim počno stvari, ki »človekinje« sili na bruhanje, vagina je postala poligon na katerem predmeti, različnih oblik, razrivajo sramne ustnice in dražijo zaspane ščegetavčke. V sodobni spolnosti celo anus dobiva svoje mesto. Ali je to seksualna revolucija ali je to tista svoboda, ki jemlje sapo in nas dviguje v nebo. Morda pa skozi to obliko dokazovanja iščemo sebe, nekakšno izgubljeno bitje, ki se je zaradi užitkov odločilo izneveriti naravne zakone.

In, da se razumemo, nič nimam proti tovrstnim užitkom. Naj bodo takšni, kot jih užitkarji sanjajo, naj teknejo tistemu, ki je lačen in tega potreben. Nisem pa zagovornik izprijenosti, ki so vezane na naveličanost in še kaj, kar povzroča bogastvo: pedofilija, izprijena prostitucija, vse oblike seksualnega nasilja in še in še. Za mene je temeljni razlog za parjenje ljubezen in spoštovanje obeh partnerjev. Seks zaradi seksa je izum sodobnega človeka, ki je pozabil, da so njegove korenine pognale iz vrednot homo sapiensa.     

Pa še nekaj – to mi postavlja razumevanje v čuden položaj: Ljubezen je vsemogočna in če ljubim, ljubim vse, kar pomeni, da sem dojel svoje poslanstvo in iz tega vidika me ni sram priznati, da lahko ljubim vse ženske tega sveta, z vsako bi se paril, z vsako bi imel potomce, ker to veleva naravni zakon in konec koncev je to Stvarnikova volja, da se na tem planetu rojevajo nova življenja. 

Ali so moje misli grešne, to ni moja težava, to je vaš problem, ker menite, da so moje misli bogokletne: Tudi iskanje resnice je lahko takšno, lahko pa je izziv, ki odkriva nova obzorja duha. 

6. 09. 2010 - NORI ČASI

Živimo v norem času, v času, ko nas strahovi iz vseh strani butajo ob ostre čeri, nas mečejo na vse strani in v neki dalji ne vidimo cilja, nasmejanih obrazov in kupčka novcev, ki bi zagotavljali mirno starost, življenje brez nočnih mor in obilja solz. Res so to nora leta. Človekov optimizem umira na obroke, smeh izginja iz vsakdanjika, vse je izrisano črno, ni več svetlobe, nežnih odtenkov.

Naš duh kriči v globinah obupa, vse je tako grozno, da bi si človek  rezal žile, zadrgnil zanko ali prestrelil možgane. Ali je to realnost našega časa, ali je to samo odsev naših misli, ki so toliko prestrašene, da izgubljajo stik z resničnostjo.

Kdo je kriv za vse bolečine, težke trenutke, neprespane noči, kdo je kriv za ta neizprosni kaos, ki nas dela sovražnike, tujce in konec koncev tudi pijance in  vlačugarje, roditelje, ki izgubljajo družine, premoženje in streho nad glavo.

Težko je dojemati resnico, preveč smo okupirani s strahovi, ki nam jemljejo materialno osnovo za življenje. Strašijo nas delodajalci, sindikalisti, politiki in vsakdo, ki politizira in se dela poznavalca svetovne gospodarske politike in domače – slovenske scene. Vsi ti napovedovalci in poročevalci so črnogledi jasnovidci, glasniki zla in pogrebniki siromakov, ki v obupu iščejo nekakšne rešitve – čudežne formule, katerih pa sploh ni.

Neuki smo mi človečki, rešujemo sebe z lastno pametjo, ki je daleč od resnice. Človeško znanje je tisti neutrudni rabelj, ki uničuje ravnovesje bivanja in ustvarja grozote duha – naša misel je bolna od resnic, ki so posledica naših petih čutov, s katerimi dokazujemo nekakšen prav, za katerega pa vemo, da nima nobene povezave z absolutnim. Dovolimo, da nas uničuje  materialistični pogled na svet, svetovni nazor, ki nam ga vsiljujejo današnji Učitelji. Zaradi vsega tega gorja – vsiljenega balasta, smo sužnji »bavbava«, ki nas vodi čez  čas in prostor, in žal, ne zavedamo se neskončnosti in da smo večni.

In zakaj vsa ta besedičenja, razlaganja drugačnosti, zakaj posiljevanje s tovrstno tematiko – zaradi sebe … zaradi vas … Zakaj?

Predvsem zaradi boljšega jutri, zaradi drugačnega pogleda – takšnega, bolj pozitivnega in ne omejenega z izkušnjami, našim znanjem in spoznanji, zaradi katerih nenehno trpimo in zaradi katerih smo nesvobodni, vkovani v verige nekih prepričanj, ki so samo odsev naših zblojenih misli in strahov.   

V tem času potrebujemo drugačne nauke, drugačne Učitelje, potrebujemo nov pogled na svet, nov življenjski nazor, potrebujemo renesanso duha, v kateri je rešitev – tista, ki nas bo razbremenila strahov – čas je, da spoznamo napako, da smo sužnji svojih predsodkov in dogem. V svoji nevednosti namreč za vse neprijetnosti, ki jih doživljamo, krivimo druge ljudi, stvari in okoliščine. Ne zavedamo se, da le te povzročamo sami in to zaradi napačne miselne naravnanosti. Vsa prepričanja in poznavanja, ki so zakoreninjena v nas moramo popolnoma izkoreniniti.

Prihaja novi čas, ko bomo morali dojeti, da je razumsko mišljenje opravilo svoje poslanstvo. Ko bomo to dojeli, se ne bomo bali lakote, brezposelnosti, izgube službe in še marsikaj drugega.

Za slabim vedno pride dobro.

Pa še nekaj. V življenju je vse naprej določeno in vse sile – znane in neznane, ki nas usmerjajo in vodijo, so duhovnega izvora in temeljijo na enem samem zakonu. »Človek jih ne sme imeti za sovražne in o njih slabo misliti. Sprejeti jih mora kot dobre in pustiti, da delujejo same.«     

17. 08. 2010 - UMIRANJE NA OBROKE

Te dni sem prebral knjigo Antona Komata NESPAMETNI BODO ŽEJNI. Vsebina knjige se bere kot kriminalka, v kateri se iz poglavja v poglavje nizajo kriminalna dejanja, ki bralcu povzročajo mrzel pot, naježene lase in še kar nekaj podobnih nevšečnosti. V knjigi so nakazane vse grozote, ki nas čakajo, če ne bomo upoštevali Narave – predvsem, če ne bomo spremenili odnosa do okolja in do voda, ki nas obkrožajo. Naš mačehovski odnos je slaba popotnica prihodnjim rodovom. To kar počnemo, je že začetek uničenja človeške rase in vsega živega na zemlji. Naše nadute želje po zelo debelem krompirju, bolj težkem biku, po čim večjem hektarskem donosu in še kaj s predznakom več – tudi večji avto, večja hiša in čim večji dobički … To je tisto, ki posledično onesnažuje zemljo, podtalnico in zrak, to je tisto, zaradi česar izginjajo posamezne živalske vrste, rastline in to se lahko zgodi tudi človeški vrsti.

Da to drži, si oglejmo nekaj številk, ki to napovedujejo: v Evropi je ogroženih 42 % vrst sesalcev, v Sloveniji 62 %; v Evropi je ogroženo 18 % vrst ptic, pri nas kar 55 %;  v Sloveniji je ogroženih kar 82 % vrst plazilcev, v Evropi 45 %; pri nas je ogroženih 91 % vrst dvoživk, v Evropi 30 % … Ali ni iz tega razvidno, da v Sloveniji vodimo pravo vojno proti naravi: to je kemična vojna, ki ubija nevidno in neslišno – vendar pa zanesljivo. Ubijanje je neopazno. Iz našega okolja izginjajo blagodejni glasovi narave: nič več se ne sliši ptičjega petja, žabjega kvakanja, čričkovega čirikanja … lisjakovega lajanja. To je tisto, zaradi česar  se meni po hrbtu nabirajo hladne znojne kaplje. Ali se tudi vam?

Izginja tudi zdrava pitna voda. Ljudje so še kar prepričani, da jih to ne more doleteti, saj mislijo, da ima Zemlja neizmerne količine vode. Res je: 70 % našega planeta so oceani, ki predstavljajo 97 % Zemljine vodne mase, 2 % je ledu in snega, le slab 1 % pa je sladke vode, ki je nujno potrebna za obstoj življenja. To pa je tista voda, ki je z razvojem civilizacije vsak dan bolj onesnažena. Vsa nesnaga sodobnega načina življenja in celotna  hiperproduktivna industrija s pogoltnimi dobički onesnažujeta reke, jezera, močvirja – skratka vse možne vire vode življenja. V pitni vodi je zbirka najhujših strupov: od klora, svinca, živega srebra, arzenika … fekalij in do pesticidov. Vsi ti tihi  ubijalci življenja ogrožajo naše zdravje. Naša življenja postajajo žrtve sodobnih bolezni. Naše vasi in mesta so posejana s semenom zla, rakom, ki mori življenja naših prijateljev, sosedov in najdražjih. Obstajajo tudi druge bolezni, ki so povezane s tiho kemično vojno. Že dolgo vemo, da okoli nas umirajo ljudje zaradi civilizacijskih bolezni in da ni več ljudi, ki bi umrli naravne smrti, zaradi starosti.

Sprašujem se, kdaj bo sodoben človek dojel, da je fasada  življenja nepomembna in da je pomembna naša duhovnost – vsebina; kdaj bomo dojeli, da smo postali duhovni izgnanci, ker smo v kletko materialnega zaprli ČLOVEČNOST in tako smo zaklenili svoje duše in srca. Ustvarili smo svet otopelih duš in mrtvih src, kakor je zapisal Al Gore. Zakaj smo znanosti dovolili, da je zaradi zastopanja podjetniških interesov pozabila na znanstveno etiko in na njeno akademsko izročilo; znanosti smo dovolili, da je povzročila svetovno ekološko krizo. Naše bivanje na Zemlji je zelo, zelo ogroženo.

Pomagajmo svojemu planetu. Ustavimo to morijo in ne dovolimo, da se nadaljuje kemično zlo, tiha vojna. Začnimo pri sebi: že danes – na vrtu, na njivi, v vinogradu; vsepovsod, kjer zaradi kemije pridelamo več in lepše. Tudi v naših domovih, na delovnih mestih, v gozdovih in travnikih, pomagajmo naravi, da zadiha s čistimi pljuči, da se napije čiste vode. Ne dovolimo sočloveku, da še naprej mori ogrožene živalske vrste, da še naprej povzroča venenje rastlin in ubija nas vse, sebe in zarod. Ne dovolimo velikega greha, saj nismo rojeni za uničenje.

BOLI ME, TOREJ SEM!

10. 08. 2010 - SAGA O LJUBEZNI

Ljubezen, zaljubljenost, rad te imam, to so besede, ki me v zadnjem času spravljajo v razmišljanje in v nekakšen nelagoden položaj. Pojavljajo se vprašanja, na katera pa ne najdem zadovoljivih odgovorov. Z branjem Martina KOJCA sem prišel do spoznanja, da je ljubezen samo ena in edina. Ljubezen je ali pa je ni, ljubiš brezpogojno vse okoli sebe. Ljubezen ne pozna negativnih čustev, ni preračunljivosti in ne da se deliti na več ali manj, kaj  šele, da pozna prednosti, ki so povezana s čustvi, ki jih gojimo do staršev, partnerja, otrok, vnukov in vseh drugih oseb, ki se pojavljajo v našem življenju. Res sem v dilemi in podrla so se mi vsa dosedanja spoznanja. Seveda pa se mi pri vsem tem postavljajo vprašanja: kaj je ljubezen do psa, vinograda, morja, čudovitih noči, v katerih neizmerno uživamo, da ne omenjam modrine neba, v kateri najdemo duhovni mir in konec koncev, kaj pa ljubezen do domovine in mene samega.

V življenju sem bil kar nekajkrat zaljubljen in vse te velike ljubezni so me toliko obremenjevale, da sem bil zaradi njih neizmerno srečen ali pa tako nesrečen, da se mi je meglilo pred očmi. V nobeni od preživetih ljubezni nisem čutil notranjega miru, neizmernega veselja – vedno je v zraku viselo nekaj nedoločenega, nekaj nedorečenega; v moji glavi so bili nekakšni strahovi, ki so boleli,  opozarjali in grozili. Pri vseh ljubeznih, ki jih še imam in tudi pri tistih, ki jih več ni, je prihajalo do podobnih zgodbic.

Če se z nekom pogovarjam o partnerici in najini ljubezni, vedno rečem, da mi veliko pomeni, da jo spoštujem in da jo imam tudi rad. Nikoli pa še nisem znancem razlagal, da damo ljubim.  Besedo ljubim, te ne znan uporabljati, še bolj pošteno povedano pa je, da si te besede ne upam uporabljati in to zaradi sramu in zaradi moškega jaza. Čuden sem patron – hočem biti dedec, tak, ki ne govori sluzastih besed in ne izraža čustev, ki niso primerna za vsak dan in ob vsakem času. To  počnem le takrat, ko se mi zahoče ljubezni, tiste prave, ki ji rečemo seks. Da, to je ljubezen, ki jo upoštevamo, cenimo, to je tisto čustvo, ki zadovoljuje naše paritvene nagone, nas dela prave moške, potešene in ne nazadnje srečne.

Podobno doživljamo ljubezen do svojih otrok in vnukov, zetov in snah, tašč in tastov. Vse te ljubezni so povezane s prijetnimi čustvi, spoštovanjem, če je vse tako kot mora biti. Bog ne daj, da je kaj narobe, takrat pa sovražimo, ogovarjamo in se jezimo drug na drugega in vedno dokazujemo, kdo je krivec in povzročitelj »obsednega stanja«, kdo je tisti, ki je uničil tako čudovito družinsko pravljico, v kateri je bilo polno ljubezni in drugih podobnih čustev. Nihče noče biti krivec, nihče noče popustiti, vedno obstaja ČE BI … bi bilo vse dobro. Kakšna je to ljubezen, če uporabiš nasilje, da umiriš razposajenega vnuka, ki v času, ko gledaš televizijo, nori po kavču in ti kaže zijala ali ko ostareli tašči zaradi nagajanja ne pokosiš vrta …

Enako se dogaja z ljubeznijo do sosedov, prijateljev in še koga drugega. Vse imamo neizmerno radi, če nas imajo tudi oni radi in seveda, če se oni obnašajo in govorijo tisto, kar nam ugaja. Če pa se zgodi kaj drugače, se ljubezen spremeni v sovraštvo.  Takrat smo jezni, nasilni in ponosni na samega sebe, ker imamo občutek, da smo pošteno in koristno zaključili z nekakšno ljubeznijo, ki verjetno ni bila ljubezen, ampak samo hinavščina, povezana s koristjo.

O ljubezni do domovine je napisanih kar nekaj knjig in izrečenih je nešteto visoko zvenečih slavospevov in prav je tako – takrat so bili takšni časi in takrat se je drugače mislilo. Danes pa je domovina mačeha, ki ne daje dovolj kruha in iger, je pogoltna in zelo nepriljubljena.

Tudi sebe nimamo radi, saj s svojim telesom počnemo, kot svinja z mehom.

Najbolj enostavna je ljubezen do psa. Pes nas  razume in malokrat razočara. Noro, mar ne! Ha, ha …  

31. 07. 2010 - MOJ POST

Zgodba se je začela že pred nekaj meseci, morda še prej, ko sem začel noro iskati rešitev za svoj videz, ki je bil takrat obupen – pa ne samo zaradi tega, predvsem zaradi bolečin v kolenu in drugih težavah, ki so povezane z zdravjem. Takrat sem bil v takšnem stanju, če ne bi nekaj storil, bi prišlo do občutnih sprememb v mojem načinu življenja. Zavedal sem se, da se v takem stanju ne bom  dobro počutil in da moja starost ne bo takšna, kot sem si jo zamislil. Vedel sem se, da potrebujem gibanje, zdrav duh in če bi se zgodilo kaj drugače, bi to pomenilo veliko katastrofo, ki bi zaznamovala vse pore moje biti. In zgodilo se je, odločil sem se za post, Hipokratov način zdravljenja, za tisti način, ki ga uradna medicina ne priznava, knjige pa o tem veliko pišejo.

Za post sem se odločil pri polni zavesti in priznam, da nisem imel nobene zveze s kakšnim političnim dogodkom ali nekakšno zgodbo, ki bi s tovrstnim »samomorilskim nasiljem« skušal doseči dogovor, cilj, boljše izhodišče. Odločitev je bila – že od samega začetka –  produkt moje vizije in v njej ni bilo niti kančka prisile, ali nekakšnih tujih nagibov, ki bi imeli nespodobno ozadje. Ni bilo preprosto, potreboval sem kar veliko priprav, zato sem v zvezi s postom prebral kar nekaj knjig in člankov. Moram priznati, da sem bil od vsebin prej zmeden, kot pa potešen.

H končni odločitvi so pripomogle zgodbe ljudi, ki so se postili in ki so zaradi posta pozdravili raka in še marsikatero drugo bolezen. Ugotovil sem, da literatura post obravnava kot nasilno dejanje nad lastnim telesom in ga enači s hiranjem organizma. Z druge plati ga obravnava, kot najbolj naraven način zdravljena duha in telesa, in seveda, tudi najhujših bolezni, zaradi katerih ljudje umirajo in uradna medicina za njih nima ustreznih zdravil. Uradna medicina je na eni strani, posamezni zdravniki in zdravilci na drugem bregu: Dva zelo različna pogleda, dve različni teoriji zdravljenja – kakšna zmeda! Kdo ima prav? Zakaj ga upoštevajo vsa verstva sveta, zakaj je učinkovit med živalskim svetom in zakaj ga priporočajo tisti, ki so se srečali z njim – vsa ta vprašanja so rojila po moji glavi. Bila je težka odločitev in kar nekaj strahu: Kaj bo, če se kaj zgodi? Koga poklicati na pomoč – zdravnika ali nekoga, ki ima izkušnje s postenjem? Odločil sem se zato, ker sem doumel smisel postenja. Spoznal sem, da s postenjem damo telesu možnost, da se sam zdravi in tudi pozdravi. Gre za proces čiščenja telesa, vse nesnage, ki v telesu povzročajo bolezenska stanja in post poskrbi za večino odvečnih kilogramov, ki v času postenja postanejo hrana, s katero preživimo, ne da bi se hranili skozi usta.

V času posta sem vsak dan popil najmanj tri litre vode in pol litra soka, ki sem ga stisnil in precedil iz sveže zelenjave ali sadja. Tako je bilo vsaki dan in to 28 dni zaporedoma, s tem, da sem dnevno prehodil 10 km, redno telovadil in seveda opravlja vsa vsakdanja opravila. Iz dneva v dan sem se počutil bolje, bolj vitalnega, bolj vitkega in seveda nič več ni bilo bolečin v kolenu in drugih sklepih, krvni tlak se je normaliziral – skratka postal sem zdrav in vem, da sem napravil dobro delo za moje telo, ki ga pripravljam na lepo starost.

Post je postal moja stalnica in edina metoda zdravljenja, ki ji zaupam in za katero vem, da je to tisto zdravilo, ki te res pozdravi. Verjamem v sile narave, zato skrbim, da svojemu telesu dajem možnost, da me zdravi. Nič več ne onesnažujem svojega telesa s tableti – farmacevtsko nesnago.

Čudovit je občutek, ko opaziš najbližje, kako začudeno gledajo tvoje telo, ki z dneva dan izgublja odvečne kilograme in kako postaja z dneva v dan bolj vitalno, bolj zdravo.

Nočem, da se vam smilim, nočem,  da mislite, da sem izgubil stik z realnostjo. Probajte in ne bo vam žal

27. 07. 2010 - VONJ PO RDEČEM

Star sem več kot šestdeset let. Ali je to veliko ali malo niti ni pomembno – pomembno pa je, da sem v tem obdobju marsikaj videl, slišal in doživel, da sem se marsičesa naučil, preizkusil na lastni koži udarce zla in sovraštva in tudi blaginjo ljubezni, zanosa. Živel sem celo na ozemlju, kjer je divjala vojna.   Rasel in zorel sem v času rdečih zastav, rdeče partijske knjižice … Na delovnih akcijah in v JNA sem zorel in se kalil v moža … Nisem kradel in si prilaščal tujega, se lagal in se hvalisal ljudskim množicam … Rdeči so me vzgojili v poštenega, delavnega človeka in ni me sram prehojene poti: Naučil sem se spoštovati življenje in pripravljen sem se spopadati z vsemi težavami, sem večni optimist, ki verjame v boljši jutri, v človeka in njegovo pamet – ne glede na družbeni sistem v katerem sem ali bom živel. In hvala bogu, nisem edini, veliko je nas takšnih – otrok socializma, ki z zanosom spoštujemo pridobitve svojih staršev in tudi nas samih, saj smo bili soustvarjalci blaginje.

To je bil tisti čas, ko je bilo dovolj kruha in dela. V tistem obdobju nas ni bilo strah, kako bomo plačali položnice, kje bomo dobili denar, da bodo otroci študirali, ni bilo strahu, kaj bomo naslednji dan položili v lonec ... Da ne omenjam vseh strahov, ki človeku jemljejo samospoštovanje in še kaj, kar človeka žalosti, spravlja v jok … Naši možgani so polni negativnih misli: črni scenariji so z dneva v dan bolj črni. Ali ni to groza? Graditelji boljšega jutri stojimo v vrstah in čakamo pakete Rdečega križa ali Karitasa. Groza me je, ko pomislim na obubožane upokojence, ostarele brezdelne delavce, mlade družine, ki ne vidijo izhoda …

Svetovna kriza, recesija, globalna polomija, tajkunizacija, tatvine družbenega premoženja, kriminalizirani prevzemi podjetij in še kaj zločestega,  to je tisto, kar mi brenči v glavi … Kateri od teh negativizmov uničuje naše gospodarstvo, iz delavcev dela duhovne invalide? Kaj je z našimi političnimi liderji, vlado  in ministri? Jezni smo na koalicijo in opozicijo in vse tiste vmes, ki zaradi pridobitništva mešajo štrene.

Naše gospodarstvo je v tem kritičnem času leglo visoko plačanih voditeljev in upravljavcev kapitala, nekakšnih direktorjev, ki so  nadpovprečno plačani za svoje delo. Lani si je sto najbolj plačanih posameznikov razdelilo skoraj 27 milijonov evrov, nekateri posamezniki pa so ZASLUŽILI tudi do 600.000 in več evrov na letni ravni. Je ta cena realna, ne vem. Zastrašujoče pa je, da je  večina uspešnežev iz vrst finančnih in bančnih institucij – iz neproizvodnih organizacij, tam, kjer dobičke kujejo na tujih žuljih, izgube pa jim pokrivamo davkoplačevalci.

To je čudovita zamisel izkoriščevalskega sistema, ki ekspertno obvladuje izkoriščanje delovne sile. Vsi ti veliki strokovnjaki so šolani ljudje, imajo svojo družino, prijatelje, sosede – tudi takšne, ki živijo na robu eksistence. Sprašujem se, ali res ne vidijo groze v njihovih očeh, ali so res tako zasvojeni s svojim zaslužkom, da pozabljajo na moralna načela. Če bi pri njih kaj veljala morala, bi se morali obnašati drugače, ne pa, da se tresejo od togote, če jim kdo omenja prevelike zaslužke. Užaloščeni mahajo z menedžerskimi pogodbami, ker so prepričani, da so pošteno zaslužili svojo več sto tisoč evrov veliko plačo. Ali ne gre tu za patološka narcisoidnost, ki postaja vzorec delovanja nekaterih homo novusov*, ki ne priznavajo avtoritet – strokovnih, etičnih, moralnih, celo uradnih, državnih.

Kaj vse se počne v naši ljubi Sloveniji, za kaj vse se uporablja davkoplačevalski denar: naj omenim samo razne svetovalne družbe, ki so drage kot žafran  in ki se pitajo in mastno polnijo žepe lastnikom, ki so največkrat povezani z ljudmi iz politike in ti politiki zelo radi nastavijo svoj žep, da vanj kaj »kapne«. Pa naj bo dovolj bogokletnih misli. Samo še ena: V Jugi nam je bilo lepo in kdo ima pravico, da nam vzame te sanje. Oprostite … Tudi Tito je del te zgodbe.

*homo novus – novo pečeni oblastnik, bogataš

25. 07. 2010 - MAČJI RABELJ

Priznati moram, da me je informacija o pomoru – bojda 40 – mačk na Primorskem krepko streznila in toliko razjezila, da nič več ne čutim lagodnega počitniškega uživanja. Predvsem pa so me razjezile besede morilca mačk, iz katerih veje napuh vaškega veljaka in člana zelene bratovščine, ki si je dovolil moriti – kaznovati po lastni volji, na podlagi nekakšnega logičnega prepričanja, da ravna prav in v korist sočloveka.

Kaj je brbotalo v osiveli glavi gospoda, ki menda neizmerno ljubi svoje vnuke, predvsem pa je – tako se mi dozdeva, obseden od svoje lastnine, ki je zanj sveta in mačjemu življu nedotakljiva. Pa ne samo to, kdo mu daje pravico, da odloča o življenju, kdo mu daje pravico, da krši vse zakone narave in da se v naduti sebičnosti gre rablja. Za mene je tako misleče bitje objekt, ki ogroža sosedovo življenje, njegovo zdravje in tudi premoženje – vsekakor je zelo nevaren lovec s puško, ki uporablja orožje po lastni presoji, ne pa po pravnih normah, ki so zapisane v ustreznem zakonu.

V tem primeru in v vseh primerih, ki prihaja do njih – tudi v naši soseščini ni za tovrstne tolovaje nikakršnega opravičila. Branil je osebno lastnino … To je nora. Tu gre za izgovor, katerega si je izmislil človek, ki je pozabil, da je del narave. Lastnina je za njega sredstvo s katerim si lahko podredi revnejšega soseda in vsa življenja, ki označujejo naš življenjski prostor.

Menim, da je osebna lastnina tisto veliko zlo, ki uničuje naš planet Zemljo, to je tista človekova norost, ki  megli možgane, ga dela premožnejšega, bolj pomembnega in kar je najhuje bolj agresivnega. Pamet in strah uničujeta človečnost in seveda ljubezen do življenja. Noro. Ljubezen je beseda, ki jo tako radi uporabljamo, a v resnici niti ne vemo, kakšno je to čustvo. Po logiki mačjega ubijalca bi pomenilo, da je imel svoje zemljišče tako rad, da ni dovolil, da bi bilo omadeževano z mačjimi kakci.

Kakšna je to ljubezen, če jo braniš in hraniš z nasiljem in v tem odnosu seješ nagnusno sovraštvo. Morilec mačk bi se moral zavedati, da je bila vsaka ustreljena žival  ljubljenka: soseda, prijatelja, vnuka, otroka – vseh tistih,  ki so jo imeli radi in jim je bila v veliko veselje. Že iz tega stališča je takšno ubijanje grdo dejanje, ki je sprto z moralo; lahko pa je tudi kaznivo dejanje, za katerega se prisluži ustrezna kazen.

Najbolj boleče pa je, da v izjavi morilca ni bilo kesanja in da je prepričan, da je to moral storiti, ker je lahko le na ta način preprečil  zlo, ki bi lahko morilo.  Zopet nekakšna logika in kup strahov, ki so popačili odločitev in zahtevali ukrepanje, zaradi katerega je tekla kri, se zgodila smrt in jokali so lastniki pobitih živali. Pa mi naj nekdo dokaže, da je bil ubijalec mačk opravičen moriti zaradi ljubezni do lastne grude in lastnega zaroda. Ali ni ljubezen tisto iskreno čustvo, ki nas pomirja, dela plemenitega in neodvisnega od vsega materialnega – ljubezni ni, kjer je nasilje in kjer se bohotijo koristi.

Naj bo to moje pisanje poziv in hkrati tudi nasvet za vse tiste, ki so že pobijali in tiste, ki menijo, da je to potrebno. V naravi ni nikoli tako hudo, da le ta ne bi znala rešiti akutnega stanja. Zavedati se moramo, da je v vesolju vse vnaprej določeno in da je vse tisto, kar skuša človek »popraviti«, le nasilje, ki načenja  ravnovesje.

Človek, ki počne takšna dejanja, ne bi smel imeti orožja. V takšnem človeku je preveč nasilja, zato je nevarno, da ne bi prišlo do ponovne zmote, ki bi imela lahko še hujše posledice. Lovci mu naj pokažejo vrata, čez katera ni vrnitve. 

1. 06. 2010 - DA ali NE

DA, to naj bi bila beseda njihovega uslišanja, beseda velikih želja, beseda nekakšnega zakoličenja raztrganih iluzij in skomina – kaj vse bi nekateri dali, da bi se ta pritrdilnica ustoličila. So tudi oni drugi, ki menijo, da je NE tisti pravi odgovor, ki ga Slovenija potrebuje na križevi poti do mednarodnih voda. DA ali NE – odločitev je prepuščena ljudstvu, ki je zmedeno od političnih botrov, ki se vsak po svoje igrajo strokovnjake na področju mednarodnega prava in se gredo nekakšne jasnovidce, ki napovedujejo še slabše čase. V nobenem primeru ne bo dobro: tako razumem sporočila naših vrlih zagovornikov slovenske zemlje. Vsi se imajo za domoljube in vsi imajo figo v žepu. To je velika napaka slovenske politike in seveda tudi hrvaške države –  to je madež, ki bo še dolgo kvaril naš videz v Evropi in svetu.

Bojim se, da nismo demokratična dežela, da se skupaj s politiko in razumniki obnašamo kot Butalci: ali nista meja in dostop do mednarodnih voda, dva pomembna vprašanja, ki bi jih morali reševati z vso resnostjo, ne pa, da si pozicija in opozicija mečeta polena pod noge in narodu izblebečejo nekakšne teorije, v katere še sami ne verjamejo. Na vseh javnih soočanjih je iz obrazov nastopajočih razvidno sovraštvo, cinizem in posmeh – še otroci v vrtcu bi se bolje obnašali. Čuden smo mi narod, res smo blizu butalske logike: kemik  razlaga teorije mednarodnega prava pravniku mednarodnega prava in vsi ostali sodelujoči teptajo načela znanosti in se na vso moč trudijo, da bi imeli zadnjo besedo. Oh in ah in ha-ha … To so borci za našo mejo: ali ni meja in dostop do morja naš skupni interes – ali ljudje iz opozicije niso državljani iste države, kot so ljudje iz pozicije? Oh: to je naša norost in ah: kaj je z nami?

Tako pomembno vprašanje je prepuščeno ljudstvu, ki je zaradi političnih razprtij razdvojeno in dvomljivo v vse ponujene izbire: kdo ima prav in kdo narobe? Naj mi pove nekdo, kako naj se odločijo kmetje iz Vrhpolja, delavci iz Krke, upokojenci, razjarjeni študentje, horde brezposelnih, ki živijo na najnižjem robu dopustnega. Po lastni volji in prepričanju: kako, če nas posiljujejo   in nam zabijajo v betice neka nerazumljiva dejstva. Kako lahko ljudstvo bolne države in obubožanega gospodarstva z nasmehom obkroži sanjsko besedico –  DA???

Mene je prepričala dr. Mance Košir, zato bom obkrožil –  DA. Hočem misliti po evropsko, svetovljansko, napredno … Nočem se obremenjevati z nekakšnimi mejami in dostopi do mednarodnih voda, saj v sodobnem svetu to ne bo pomembno – vsi smo državljani Zemlje in vsi bomo imeli enake pravice biti državljani tega planeta. Meje bodo slej, ko prej preživeta zemljepisna kategorija. Ali ni Evropa na pravi poti? Zakaj bi se morali obremenjevati s tem, kaj je moje in kaj je tvoje. Ali ni to »pogruntavščina« izkoriščevalskega kapitalizma, ki nas uničuje in razdvaja, dela iz nas duhovne invalide – samo zaradi nekakšnega premoženja, ki določa status in ceno. Za vse, je vsega dovolj, samo razdeliti je treba pravično: ne tako, da se blaginja kopiči samo pri nekaterih, ampak tako, da se blaginja razdeli po potrebi. Vsi vemo, da je na koncu poti dovolj nekaj samokolnic zemlje ali pa, da nekaj prgišč naših ostankov stresejo v posodo podobno vazi.

Nočem vplivati  na vašo odločitev. Pojdite na volišča, da zaključimo to zgodbo in lotimo se nove: Človek je največje bogastvo. DA. DA. DA.   

22. 04. 2010 - Romov krik - predstavitev v Mariboru

V četrtek, 15. aprila 2010, sem imel v Vodnem stolpu na Lentu, v Mariboru, večer romske poezije, ki je bil organiziran v sklopu Festivala romske kulture Romano Čhon. Organizator kulturnega dogodka je bil ZULK Maribor. Bil sem gost pesniškega večera, predstavil sem svoj pesniški prvenec Romov krik, ki sem ga posvetil Romom. Z mano se je pogovarjala ga. Nataša Pivec. Razgovor je potekal v prijetnem in sproščenem dialogu.

Odgovarjal sem na zanimiva vprašanja, ki jih je nizala voditeljica kulturnega dogodka.

Pivec: V spremni besedi pravite: »…svojih misli nočem obremenjevati z oblikami« Sprašujem vas ali bi lahko sploh drugače zapisali pesmi, kot na način, ki ste ga izbrali?

Podobnik: Strinjam se z vašo trditvijo. Res je, romska poezija zahteva svoboden slog izražanja in takšnega sem tudi uporabil pri vseh pesmih. Vse verze sem zapisal v preprostem jeziku. Namenoma sem uporabljal takšne slovenske besede, za katere sem bil prepričan, da jih dolenjski Romi uporabljajo in razumejo. Takšen jezik sem uporabljal zato, ker sem ocenil, da bo zaradi tega lažje prevajati v romščino. Če tega ne bi upošteval, bi imel prevajalec Rajko Šajnovič veliko težje delo. Dolenjska romščina ima slab besedni zaklad izvirnih romskih besed. Nisem hotel, da bi prevod vseboval preveč izpeljank iz slovenskega jezika, kot na primer: pisati – pisini ali meter – metro. Pri pisanju pesmi se nisem obremenjeval z oblikami zapisanega verza, kitice, niti ne z rimo … pri pisanju sem se predvsem osredotočil na vsebino: hotel sem izbrati prave motive, tiste, ki izražajo romsko življenje, same Rome … Predvsem mi je bilo pomembno, da ima vsaka pesem jasno sporočilo.

Pivec: Bili ste kriminalist. Niste Rom. Je vaše izhodišče opazovanja in         doživljanja romske kulture drugačno kot npr. od Roma?

Podobnik: Nekaj manj kot 30 let sem bil kriminalist, od tega sem okoli 20 let delal po romski kriminaliteti. Skozi delo sem spoznal takratno generacijo Romov, njihove otroke in seveda njihove navade. 20 let sem poslušal njihove zgodbe, spremljal njihov način življenja. Prvič sem se z njimi srečal leta 1976 . Takrat so bili res cigani, živeli so v šotorih in slabih bivalnih barakah. Veliko jih je bilo, ki še niso  imeli stalnega bivališča, otroci niso obiskovali šole, zelo malo jih je bilo zaposlenih. Nihče … Nekateri so le priložnostno delali v kamnolomih, na cesti. Bila je velika revščina, bilo je veliko tatvin, vlomov … izvrševanje kaznivih dejanj je bila oblika preživetja. Nosilci teh dejavnosti so bili moški, ženske pa so bile nabiralke hrane. Nabirale so jo po »kantah za smeti«, dan za dnem so prosjačile … Vse te slike, pogovori, njihove zgodbe, vse to je ostalo v mojem spominu. Zaradi vsega tega sem jih začel gledati drugače, začel sem razumeti njihov način obnašanja, skratka spoznal sem njihovo življenje. Njihova razvojna pot iz šotora do hiše ni bila lepa, romantična, brezskrbna … kot jo opisuje literatura … bila je trda in trnova. Oni so viharniki, ki so znali preživeti, in vesel sem, ker so se začeli postavljati na lastne noge. V pesmi Azde pe, romano manuš sem zapisal: /Pokaži nam in zahtevaj,/ da je tvoje mesto ob našem boku,/saj si večni viharnik./ Sprašujete me ali mislim drugače kot oni … Veste, s tem se ne obremenjujem … Imam svojo predstavo o njih in vem, da so moje pesmi blizu resnice. 

Pivec: Kakšne so bile vaše izkušnje z Romi? Je bil to povod za pisanje   pesmi?

Podobnik: Vedno sem bil do njih odkrit in spoštljiv. Nisem jih zaničeval in podcenjeval. V dialogu smo bili enakopravni sogovorniki. Razumljivo pa je, da smo bili vsak na svojem bregu, saj sem bil kriminalist. Vedno je šlo za to, kdo bo zmagal. Če sem zmagal jaz, je bil nekdo obsojen, zaprt, če so zmagali oni, je bilo za mene še več dela, oni pa so bili zadovoljni. V 20. letih sem imel veliko zmag in tudi lepo število porazov … Skozi ta večni boj smo se vsi kalili in tudi spoznavali, pa tudi zaupali … Da, prišlo je do zaupanja in spoštovanja … Iz obeh strani. Takšno je življenje, vedno nas spremlja boj za obstanek. Moj odnos do Romov je bil kompleksen – nisem jih videl samo kot kriminalce, raztrgane potepuhe, cigane … Začutil sem njihove težave, revščino … Videl sem jih jokati,  smejati … videl sem uboge ženske, gole in lačne otroke, nemočne bolne starce. Vsa ta spoznanja so me spreminjala, zorel sem in rabil sem, da se izpovem, da izrazim svoja videnja. Zdaj se razumem in vem, da sem bil vedno pesnik, čuteč človek. Zaradi okoliščin, predvsem dela, ki sem ga opravljal sem potlačil svoja čustva … tudi jaz sem bil boj za preživetje. Ha … Ha! To je življenje in v tem ne vidim nič narobe. Takšne izkušnje nas le plemenitijo, skozi čas … se v nas začne rojevati ČLOVEK. Da sem se odločil napisati knjigo in jo predstaviti širši javnosti pa so bili »krivi« zelo, zelo … dogodki, ki so se zgodili leta 2006: Družina Strojan, bombni napad v Šentjerneju in Novem mestu, kjer sta izgubili življenje 2 Rominji, predvsem pa dogodki, ki so se odvijali okoli političnega aktivista Silva Mesojedca, ki je s somišljeniki poskušal razseliti Rome v nekakšne rezervate – njihove zahteve in razmišljanja so označevala veliko mero nestrpnosti. Izdati knjigo … Bila je težka odločitev. Težko mi je bilo, ko sem razgalil svojo dušo, vendar pa sem preživel in zdaj čutim veliko olajšanje. Čedalje več je ljudi, ki spoštljivo gledajo na moj krik, ki je Romov krik.

Pivec: Zakaj sploh pišete romsko poezijo.

Podobnik: Zato, ker se mi piše sama, zato ker še nisem zaključil zgodbe o Romih. Lansko leto sem izdal pesniško zbirko Iskanja, v kateri ni romske poezije: v tej pesniški zbirki gre za iskanje samega sebe, ugotavljanje identitete in mojega mesta pod soncem … Ko sem koval nove pesmi, popravljal in obdeloval stare, sem bil prepričan, da sem zaključil z romsko poezijo, ker so se mi odpirale nove širjave. Pa ni tako. V zimskih mesecih sem se jo ponovno lotil in pesniška zbirka je že pripravljena za tisk. Težave so samo v financiranju. Upam, da bom to uspel rešiti. Soavtor zbirke je Šajnovič Rajko. V zvezi z Romi imam odprtih še nekaj projektov. Trenutno imam v Kulturnem centru Šentjernej razstavo starih fotografij romskih družin in posameznih Romov. Stare fotografije so računalniško obdelane in povečane na 450X320 mm  Razstavljene so skupaj z dvojezično poezijo iz Romovega krika in tako prikazujem gledalcu socialni položaj Romov pred približno 50 leti. Na področju proze imam kar nekaj izzivov, eden od teh so Kratke zgodbe in Nujno zlo. Obe knjigi sta v fazi polnega ustvarjanja. Iz vsega tega lahko vidite, da bom imel z Romi še veliko dela.          

 Pivec: Imate kaj romske duše v sebi? Vaša poezija je preprosta, a kompleksna.

 Podobnik: Sem sila preprost človek. Rad imam naravo, živali: posebno konje in pse; rad imam ljudi, ki živijo v skladu z naravnimi zakoni. Vse dogodke jemljem pozitivno, ker sem prepričan, da je v vsaki stvari nekaj dobrega. Nočem kalupov in ljudi, ki nam govorijo kaj moramo storiti in kako se moramo obnašati. V eni od pesmi sem zapisal (Kdo sem): /Prosim vas,/ ne kažite mi poti s prstom,/rešite me spon/ in prepustite rešitev času./ Da, cigan sem, po duši sem pravi cigan, večni romantični popotnik, borec s samim seboj – potepuh, ki išče pristan … V moji duši vre in vem, da bom še pisal in da mi pesem še dolgo ne bo zastala v ustih. Cigan sem, ki išče svoje poslanstvo.

          Pivec: Vaša zbirka je dvojezična: slovenska & romska. Bi se lahko smatralo to   kot most med romskim in slovenskim?

 Podobnik: Sem prvi slovenski avtor, ki je naredil dvojezično pesniško zbirko: slovensko-romsko. To sem naredil zaradi tega, da na neki način pripomorem k razvoju romske kulture, da v pisani besedi ohranim izvirno dolenjsko-belokranjsko romščino. Seveda je temu pripomogel prevajalec Rajko Šajnovič, ki je tudi romski pesnik in vsestranski kulturni ustvarjalec. Vesel sem, da se je na Dolenjskem in v Beli krajini začela pojavljati pisana romska beseda in da so med pisci tudi Romi, vesel sem, da imajo Romi zelo aktivnega novinarja Bogdana Mikliča. Dolenjska romska kultura potrebuje finančno pomoč in ljudi, ki bodo imeli posluh zanjo. Širjenje romske pisane besede, skupaj s slovensko, je velik pripomoček pri spoznavanju romske kulture in romskega človeka. S takšnim načinom slovenskemu bralcu omogočamo, da spoznava in lahko primerja oba jezika, da spoznava romske vsebine, hkrati pa se poveča krog kupcev in seveda bralcev knjige. Žalostno pa je, da so Romi slabi bralci in še veliko časa bo minilo, da bodo z veseljem segli po knjigi. Večina starejših je slabo pismenih, mlajši pa imajo težave s pisanjem in branjem romščine, zato ker se tega ne učijo – berejo, pišejo in razmišljajo po slovensko. To pa ni dobro za njihov jezik. Na tem področju vidim potrebo po nekakšnem učbeniku, ki bi to popravil.

Pivec: Vaše pesmi se dotikajo občutljive teme (glede na mnenje večine) – romske diskriminacije oz. romske identitete v slovenskem prostoru. Bi se lahko reklo, da skušate opozoriti na nevidnost Romov oz. njihove identitete v slovenskem prostoru skozi medij poezije.

Podobnik: Seveda, to je glavni razlog, da ne Romom pokažem njihove zmote. Predvsem bi rad, da jih gledamo kot ljudi, ki se trudijo zakorakati v bolj za njih pravični jutri. Da jih gledamo takšne kot so in da jim ne vsiljujemo svojih vzorcev, ki največkrat tudi za nas niso bili dobri. Rad bi, da ljudje razumejo romsko življenje in da spoznavajo, da pot do njihove socializacije ne bo lahka. Veliko je zaprek, ki jih bomo morali skupaj prebroditi. Pomagati jim moramo, da se bodo ekonomsko osvojili, da bodo mladi pridobili izobrazbo in se izšolali za poklice, ki jih bo trg potreboval. Mislim, da so naši Romi že na poti zavedanja samega sebe. Gradijo si lastno identiteto. Pomagajmo jim z znanjem, s kulturnim dialogom in z veliko mero strpnosti.

Pivec: Imate najlepšo pesem, bi jo prebrali in komentirali?

Podobnik: Kadar prebiram pesmi iz Romovega krika in kadar nekdo želi, da mu preberem kakšno pesem v romščini je to Zaljubindo mothavi, ki se glasi: /Ako bi črke prindžar, /me bi tuke lil pisin, /Ako bi risini džan, /me bi tuke vodži narisin./Ako bi džan šukar vakeri, /me bi tuke mothav, /so čutino du peste. /A so kerava, ka nič na džano/. To je zelo preprosta ljubezenska izpoved, ki ima v sebi toliko topline, iskrenosti in ljubezni: /Ko bi črke poznal,/ bi ti pismo napisal./ /Ko bi risati znal,/ bi ti srce narisal./Ko bi znal lepo govoriti,/ bi ti povedal,/ kaj čutim v sebi./A kaj, ko pa nič ne znam./ Pesmi imajo zelo pristne vsebine: Krivična sodba, govori – vsi smo kradli, vsi smo jedli, mene so dobili in le jaz bom zaprt ali pa Rekli so, ko se Rom sprašuje ali je tatvina, če kradeš zaradi lakote ali je umor, če braniš brata od nasilnega kmeta, tudi … Izza rešetk … Nabiralke hrane …Vse pesmi imajo vsebino … govorijo o romskem življenju.

Po končani predstavitvi  sem se pogovarjal z obiskovalci in nekaterim od njih sem podaril knjigo. Bilo je sklenjenih kar nekaj prijateljstev in zamenjanih je bilo nekaj naslovov. Obljuba, da se še vidimo je zasnovana na realnih temeljih. Želje po novem srečanju pa niso bile zlagane. In res je – Kultura je gnezdišče dobrega. 

13. 01. 2010 - Rodil se mi je nov otrok ...

Dne, 12. 1. 2010, je bilo v kulturnem domu v Šentrupertu, predstavitev moje nove pesniške zbirke Iskanja. Kulturni dogodek je organizirala Zveza kulturnih društev Trebnje in Podružnica bralnega društva Šentrupert. Predstavitev je vodil urednik knjige  prof. Jože Zupan, znan kulturni delavec doma iz Šentruperta in moj nekdanji učitelj. Skupaj z Zupanom sva obiskovalcem predstavila vsebino knjige in recitirala pesmi. Prireditev je bila popestrena z glasbenimi utrinki harmonikarja Aljaža Hrastarja, učenca Glasbene šole Trebnje.

Iskanja so izšla ob mojem šestdesetem rojstnem dnevu, zato zaradi simbolike vsebujejo 60 pesmi, ki so posvečene življenju in ljudem od katerih sem se učil in zaradi katerih sem postal to, kar sem. Iskanja so tiha raziskovanja in zorenja duha, nemirnega upokojenca, ki je v sebi še vedno Šentruperčan.

Iskanja so moja druga pesniška zbirka in upam, da ne zadnja. V prvi pesniški zbirki sem se spopadal z romskim življenjem, v Iskanjih pa se borim s samim seboj. Iščem sebe, skušam analizirati nekatere zgodbe, ki so me izklesale. Pesmi so nastajala na podlagi mojih osebnih spoznanj; so čustveni izraz na vse konflikte, ki so se in se še gojijo v meni – pesmi so odgovori na  zakaj-e, ki jih iščem v svoji zgodbi; so izraz spoznanj, ki so me kalila, so izraz mene, večnega iskalca svobodnega načina življenja. Iz vsebin pesmi je razvidno, da sovražim vzorce življenja, ki me usmerjajo čez moj čas, v mojem prostoru; iščem spontan način življenja, iščem preprostost, za katero vem, da me osvobaja in uči, da je vse lepo, da je vse dobro in da moram vse imeti rad.

Z Iskanji sem spoznal, da je naša življenjska pot takšna, kot je. Odvisna je od ocene našega in opazovalčevega videnja: lahko je lepa ali grda – to pa ni toliko pomembno, pomembne so izkušnje in nova spoznanja, ki jih na tej poti pridobimo. Zmagovalec je tisti, ki z dvignjeno glavo zakoraka v nov jutri in ima nove cilje, za katere živi danes, ta trenutek.

Še bom pisal: To rabim, ker nočem, da mi besede venijo v ustih.

8. 01. 2010 - Zakaj jih vidite drugače?

V letu 2007 sem izdal pesniško zbirko Romov krik, ki je bila nekakšen odziv na izkušnje iz moje poklicne dejavnosti. S to pesniško zbirko sem skušal prikazati – predvsem Slovencem, tudi drugo stran romskega življenja, ki ga največkrat nočemo videti. Ta knjiga je bila nekakšen – moj – poskus sprave, tiha želja, da si z Romi podamo roke in da na ravni enakopravnega dialoga najdemo skupno pot – pod našim skupnim svobodnim soncem.

Vsi dogodki, pa tudi ta zadnji (prepoved pokopa Romke), so izraz naše kulture, naših strahov – preveč se bojimo, da bi nam nekdo nekaj vzel, zato ker je naše in da bi nekdo dobil tisto, za kar mislimo, da pripada nam – ne pa ciganom, ki bi jih bilo treba zradirati iz našega prostora. Sprašujem se, ali imamo to pravico, da Rome –  vzgajamo in jih spreminjamo po naše. Lepo vas prosim, kje pa živimo! Ali nismo Evropa?

Približno takšno razmišljanje je pogojevalo, da sem napisal pesem, ki jo hočem predstaviti – zaradi nas in ne zaradi Romov. Njim je ta vsebina znana.

Zakaj nas vidite le takšne,

zakaj bi se spreminjali po vaše?

Neno, Jajčko, Pikolo –

vsi bili smo že zaporniki;

Karči, Gregor, Sandi –

vsi brez zaposlitve;

Elko, Vančko, Žuti –

vsi brez lastne domačije.

To smo Brajdiči, Hudorovci,

vsi ciganski, črni bratje.

Če si Rom, si le cigan,

obeleženi, umazani pogan,

neolikani, raztrgani prosjak,

delomrznež in samo veseljak.

Če si Brajdič, si le cigan,

nasilnež in smrduh,

večno pijani potepuh.

Če si Rom, si le cigan.

Zakaj nas vidite le takšne,

zakaj bi se spreminjali po vaše?

Da se razumemo, nisem zagovornik nasilja, kriminala: tiste, ki to počnejo, je potrebno v skladu s pozitivno zakonodajo kaznovati in tudi prevzgojiti. Če so to Romi – tudi njih. Če pa policija in sodstvo tega ne znata, naj se naučijo.

Skušajmo se razumeti in poiščimo rešitev, zaradi katere bomo boljši in plemenitejši

4. 01. 2010 - Ko gorijo sanje

Svinčene misli:

čepijo v glavi,

čakajo jutri,

se ravsajo,

soočajo,

hlinijo žalost,

rišejo sovraštvo

in so nedorečene.

Jeza se plodi,

strah zajeda razum –

odločitve še ni.

Neodgovornež:

nemožato joka,

krili z rokami,

hoče opravičilo,

toplo besedo …

A te ni.

Hudo je!

Rešitev lebdi,

sovraštvo gori …

Rišejo se novi obrazi.

2. 01. 2010 - Nore misli ...

Kakšen je tisti čas,

ko te več ni,

ko izgineš,

in ko ti zemlja vzame obraz …

Ali takrat veš,

da iščeš gnezdo –

novo podobo,

v kateri boš rasel

in bil ponovno viden?

Ali je to tisti čas,

ko za trenutek izstopiš

in se ponovno najdeš

v neskončnosti spomina?

To je tisti čas,

ko se bojiš smrti:  

nekakšnega konca,

belih kosti,

 minljivosti telesa.

1. 01. 2010 - Iz nedrja skritih globin

Zaznavam vonj letne noči,

vidim cvetoče rože v temi,

sence z izrisanimi robovi,

čutim in vonjam gibanje,

dotikam se neslišnih pripovedi,

srkam mir v neskončni noči.

Ali je to preblisk v opazovanju,

morda novo dojemanje,

ali so to tiste slike – iskanja,

zaradi katerih me je peklo,

spravljalo v obup, bolelo

in me po delcih uničevalo?

Hvala ti, stvarnik življenja,

našel sem tisto, kar sem iskal.

Hvala ti, vesoljna energija,

da si mi odprla skrite globine,

nove razsežnosti življenja

in da vem, da sem srečen.

Da, to je tisto kar sem iskal.

1. 01. 2010 - Leglo zablod

To sem pa res moral napisati, če tega ne bi storil, bi bilo z mano hudo. Kriva je Angelca Likovič.

Dolgoletna učiteljica in ravnateljica elitne osnovne šole, v kateri se je kalilo kar nekaj pomembnih ljudi; to je tista Angelca, ki je vztrajna zagovornica razvrščanja učencev – na nadarjene in na ne nadarjene. Jezijo me pametne glave, ki brez občutka sramu razvrščajo, ne, klasificirajo človeško vrsto. Ali so ti sodniki in hkrati tudi rablji, naši razsvetljenci, samozvani sodobniki evropskega človeka, ki naj bi osvobajali? Njihova strokovno-moralna načela so za mene ena  velika packarija, njihova ideologija je leglo zablod. Oni so krivi, da vzgojno-izobraževalni sistemi ustvarjajo nekakšne umetne pajace, plastične ljudi, ki se proizvajajo kot po tekočem traku. Človeku ne dovolijo, da bi zaživel v skladu z naravnimi zakoni.

Delati razliko je rezultat našega nenaravnega mišljenja, ki je prepredeno z vzorci obnašanja, ki modernega človeka sili v nenehno tekmo za dobičkom in boljšim položajem v družbi. Je to tisti priučeni strah, ki nima nikakršne povezave z naravnim strahom – ki bi nas moral osvobajati in delati močne? Kaj pa, če je to  le etiketiranje, ki daje privilegij samo izbrancem?

Zakaj bi delili učence na nadarjene in na normalne (ne nadarjene), kdo ima pravico, da nas klasificira in poneumlja? To so vprašanja, ki bi nas moralo begati.

Hvala za tako družbo – pri teh norostih mene ne bo zraven. V takem blodnjaku naj živijo Angelce in podobni zagovorniki razvrščanja človeškega uma. Menim, da le ti pozabljajo, da ljudje uporabljamo (žal smo na taki razvojni stopnji) le nekaj odstotkov svojih možganov, zato je nesmiselno in ne opravičeno ocenjevati posameznikove zmožnosti. Bolj pomembno je, kaj narediti in kako usposobiti še neizkoriščene možnosti možganov. Če pogledamo okoli sebe in se osredotočimo na svoje znance, lahko hitro ugotovimo, da je kar nekaj pametnih in uspešnih ljudi, ki nimajo izobrazbe – visokih univerzitetnih nazivov in kar nekaj ljudi, ki so visoko izobraženi, pa nimajo pravega znanja, da bi bili uspešni in pametni. Naj mi prizadeti oprostijo. Moj namen je, da  spodbudim k razmišljanju, ker imam občutek, da je v naši družbi nekaj hudo narobe. Ali niso potrebne spremembe?

Vzgojno izobraževalni sistemi  proizvajajo uničevalce človečnosti – sodobne gladiatorje kapitala, ki jim je edini cilj dobiček. Za njih je človek le proizvajalno sredstvo, ki ga je treba maksimalno izkoristiti in po potrebi uničiti, če jim je moteč pri doseganju ciljev. Ali nismo nekoč temu rekli – izkoriščanje človeka po človeku. Še bomo brali Marxa in v njegovi filozofiji iskali svoj prostor pod lažnim svobodnim soncem.

Prekipelo mi je. Vse že teče čez  rob. Dovolj že imam novodobne  ideologije, ki mi jo vsiljujejo kot izvirno, vseslovensko, evropsko in še ne vem kakšno. Take norosti in razprtije poslušam z dneva v dan. Vedno bolj sem prepričan, da živim v državi, ki jo vodijo in usmerjajo politiki in lastniki kapitala, ki so polni lažne samozavesti, strahov, sovraštva in še veliko drugih negativnih navad. Očitno je, da ne poznajo vizije zatiranega ljudstva, kar pa je razumljivo – njihova vizija je le ohraniti sebi in podobnim politično oblast. Za lastništvo kapitala pa so poskrbeli z ustrezno zakonodajo. Zgodili so se tajkuni - »pametni in pošteni direktorji«, sodobni kapitalisti, ki so razgrabili  slovensko blaginjo in čez noč so postali bajno bogati.

Zavedam se, da so te anomalije produkt slovenske politike. Tudi naroda in seveda tudi mene, ki sem ali smo dovolili, da je do takšnega stanja prišlo. Danes pa je drugače, zelo sem jezen in nespoštljiv. Jeznih nas je veliko. Vprašanje pa je, če smo dovolj jezni in kdaj  bomo vsi. Ali bo takrat ponovno vrelo in gorelo?

Upam da ne. Iščimo človeka v sebi. Če nam uspe, bomo vsi srečni.

1. 01. 2010 - Malo drugače ...

V vsakem sistemu padajo glave in se zgodijo narodni junaki. V socializmu smo imeli kar nekaj narodnih herojev, ki smo jih spoštovali in verjeli smo njihovim besedam. Takrat, v tistem času, ni bilo nič narobe, narobe je bilo samo za tiste ljudi, ki niso upoštevali politične usmeritve. Ljudstvo je takšne ljudi ožigosalo kot sovražnike, ki skušajo spodkopati obstoječe temelje države. Ali je bilo to prav ali ne,  o tem je že povedala zgodovina, ali pa bo še povedala.

So bili pa tudi nekateri, ki so se obnašali drugače in tudi danes so ljudje, ki ne verjamejo v današnji sistem in vedno bodo ljudje, ki niso z vsem zadovoljni, ki hočejo spremembe. Prav je tako.

Kaj pa tisti ljudje, ki nočejo sprememb? Morda bo tudi o tem nekoč nekdo pisal?

Demokracije je sedaj več in bolj jo razumemo – vendar pa je v vsaki družbi tako, da morajo državljani upoštevati predpisane norme, ki so smernice za dokaj normalno življenje v neki skupnosti. Če jih ne upoštevamo, smo v konfliktu z zakoni in je zaradi tega lahko narobe.

V Jugoslaviji, v nekem drugem sistemu, se je zgodila Četverica in za vse akterje je bilo hudo. Veliko ljudi je njihovo početje odobravalo, veliko pa je bilo takih, ki so njihovo početje obravnavali kot napad na državo in kar nekaj je bilo takšnih, ki zadeve niso poznali ali pa jim dogajanja  niso bila pomembna. Zelo resnično pa je, da so nastali dogodki ljudi razdelil: na tiste, ki so upornike imeli za heroje in tiste, ki so jih imeli za zločince. In vedno bo tako.

Po gostilnah so se ljudje zaradi tega prepirali in tepli … Obstajala pa je peščica skrivačev, ki je prikrito spremljajo dogodke in čakala na pravi trenutek – na pobiranje smetane političnih iztržkov. To je realnost, ki pa je največkrat zamolčana.

V vsakem prostoru je vonj po diktaturi in diktatorjih, vsak čas ima svoje akterje: menjajo se le politične strukture, večina obrazov pa ostaja istih. Ali so to res tisti, ki zastopajo naše interese? Trdim, da ne: Državo vodi peščica ljudi, ki z bazo nimajo nikakršnih stikov – lažem, edino v času volitev in velikih obljub.

To je velika resnica: Če imamo službo, dobro plačo, visok standard, takrat je vse dobro, če pa tega ni, je vse narobe. Takrat se zgodi čas prebujanja, odkrivajo se  napake, iščejo se grešni kozli in še marsikaj; takrat završi med ljudmi, rodi se duh po revoluciji in padajo težke besede – kujejo se revolucionarne misli. To je tisti čas, ko država izgublja na veljavi, posamezniki pa to izkoriščajo, tako, da ščuvajo že ranjeno ljudstvo.

Lep primer so zadnji dogodki.

Zgodil se je napad na predsednika, zato ker je iz skritih globin pozabe dal na svetlo Ertla, z namenom, da mu je izročil državno odlikovanje, ki mu je bilo podeljeno na pobudo Ertlovih stanovskih kolegov, ki ga najbolje poznajo in menda že vejo, kaj je takrat počel in ali si je odlikovanje zaslužil.

Janša tega ne more vedeti, saj takrat njega ni bilo zraven. Seveda pa si imata Ertl in Janša še marsikaj za povedati, saj je bil v prejšnjem političnem sistemu Ertl prvi mož slovenske policije, Janša pa je bil kriminalec, ki ga je bilo potrebno zaradi političnih interesov jugoslovanske elite utišati, politično usmrtiti. Ertl je bil v tistem času državni rabelj – podaljšana roka države, visok politični uradnik, ki je dosledno opravljati svoje delo.

Smešno, banalno in še kaj je to, da se mi ob vsem tem poraja  vprašanje, ali je imel Ertl sploh možnost, da se v tistem času drugače opredeli.

Vsi vemo, kaj se je zgodilo – in prav je tako. Sedanji sistem to priznava, ne vemo pa kaj bo v nekem drugem času. Ljudje so s svojo  politiko lahko nepravični, enostranski in zapeljani. Vsi, ki so bili včeraj heroji so lahko danes kriminalci, lahko pa tudi kriminalci postanejo uspešni politiki, gospodarstveniki. Kaj pa heroji, heroji so lahko samo reveži.

Pri vseh teh norostih je najbolj pomembno, katera politična struktura je na oblasti. Če ni prava, iz omar letijo okostnjaki. Tako je pač v slovenskem političnem prostoru.