 |  |
|
Odpri svoj eDnevnik Na prvo stran Naključni eDnevnik Nadzorna soba Celje.info / Kozjansko.info | |
Wishes And Everything... | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
O meni
|
Mal X brainstorming...
{ 16:39, 6. 07. 2011 }
{ Objavljeno v MY DIARY }
{ 3 comments }
{ Stalna povezava } { Povej naprej }
Včasih pridem iz službe totalno čudne volje. Tako, kot danes, ko sem reševala neke zaplete enega izmed naših uporabnikov povezane s krajo (zblojen folk sicer temu reče "sem si sposodil" čeprav lastnik o tem pač nič ne ve) in potem cel kup nekega pregovarjanja, da se tako pač ne gremo. In potem še polno nekih groženj, koga vse bodo "tahudi mladeniči" razsuli, (tudi mene na primer), če se ne umirimo in počakamo do večera, ko se bodo fantje zadost nažurali in vrnili avto. In potem mi tip reče, a veste sem bil ful pijan, pa zastopite, da nisem mogel peš domov (kao sem se raje vsedel v sodelavčev avto, mu ga odpeljal izpred nosa in se odpeljal do doma, avto je sicer parkiran tam nekje, ne vem točno kje, ampak mi ga že nekje žuramo dalje in ne mislim priti domov, saj ga bom vrnil zjutraj pa bo vse ok, dajte me zastopit gospa), pol mi je pa skoraj počilo.... In si mislim ob vseh teh novih kaznih policija še vedno ne spravi takih kretenov s ceste in da bi bilo najbolje da bi prijavila, ampak potem bi jih res še najbolj pokasiral naš uporabnik, ki bi ga naslednji dan v službi prav gotovo pričakalo nič kaj preveč prijaznega in prijetnega. Pol se pa pejd. Vnema do groženj se je sicer občutno zmanjšala, ko smo pojasnili, da gre za služben telefon, da smo le uradne osebe in da se pogovori pač snemajo (čeprav se v resnici ne... ampak je tale obrazložitev hitro zmanjšala količino žaljivih in seksističnih sms-ov). Podlaga vsemu skupaj je nasilje in izkoriščanje med sodelavci na delovnem mestu, ki si sicer komajda zasluži to ime, glede na plačo in na odnose med samimi sodelavci in nadrejenih z delavci. Ter kako potem nekomu dopovedat, da je pač še vse lahko ok, če ga socialna situacija in nuja po preživetju sili v to, da tolerira in prenaša take odnose, predvsem zato, ker se pač mora z nečim preživljati. Kaj naj mu rečem? Poišči si drugo službo, sodelavcev pač ne moreš menjat. Šefa pa itak zanima samo to, da je delo narejeno in to za čim manj denarja. Če bi le šlo tko na izi. Problem je v tem, da sem s seboj domov prinesla polno glavo neke čudne energije, ki se kar noče razkaditi. Tako in drugačno razpoloženje najbrž predvsem najbolj škodi moji mali deklici v trebuščku. Si mislim, da se še rodila ni, pa se mora soočati s samimi čudnimi situacijami. Takale služba, kot jo imam jaz res ni za nosečnice.... še mal pa bom na porodniški, na srečo.... Eh, sem morala zapisat, da dam mal ven in da razkadim tole slabo energijo. Sicer brez repa in glave. Toliko, da mal spraznim svoje misli in grem lahko počet kaj prijetnejšega.... Trenutno stanje duha: strange Da smo se voljeli...
{ 13:09, 19. 10. 2010 }
{ Objavljeno v MY DIARY }
{ 0 comments }
{ Stalna povezava } { Povej naprej }
in Jinxi... komaj čakam koncert...(miselni preskok...) Mogoče se lahko počasi skuliram. Ja in se kuliram, ampak je malo pozno. Čas mi polzi iz rok in pripravljam se na jesensko-zimsko turobnost. S kančkom depresije, med psihoterapijo in strokovcem. Evo tole mi dogaja. Razmišljam o tem... ali je ok, ali je preveč ali je premalo. V predpripravah in ob kratkem dopustu. Upam, da bo kratek oddih tako sladek, kot mi je bilo obljubljeno. Da ne bo nepričakovanega pobega in razmišljanja o tem, ali obstaja intenca po določenih feelingih, ki bi bili "bognedaj" pomembnejši, kot moja prisotnost. Teden mineva... novo stensko ogrodje v moji sebi je še vedno neobdelano ob robovih. Jaz pa si že tako želim barve in nove, mehke postelje. Zima bo dolga in težko bom čakala poletje. Še nekoliko težje in bolj stresno, kot sem čakala prejšnja. Zato ker bo poletje zopet prineslo tole, kar mi bo jesen odnesla... V čakanju... na filmski maraton. Na prepihu....
{ 16:15, 10. 10. 2010 }
{ Objavljeno v MY DIARY }
{ 1 comments }
{ Stalna povezava } { Povej naprej }
Kakšna zmeda sem? In uspelo se mi je do vratu zaplesti v kaos. Ampak zaljubljenost me je na nek način tako zelo posrkala vase. Pa ja. Saj za to gre, če si zaljubljen. Ampak jaz sem se za-rekla, da se meni to ne bo več zgodilo. Pa se mi sploh je zgodilo? Ne vem. V mislih sem imela bolj umirjeno varianto naklonjenosti in spoštovanja. Popotovanje med občutki miru in varnosti, ko je vse kul in lepo in med zmedo, ko drhtim, v spraševanju ali gre zgolj za podoživljanje nekdanjih travmatičnih občutij, ali se zgodba zopet ponavlja tukaj in zdaj. Še vedno si nisem čisto na jasnem z odgovorom. Predvsem zato, ker so flashbacki bolečin preteklosti včasih tako grozeče močni in me opozarjajo na to, česa definitivno nočem.Kaj bo prišlo? Pogrešanje ali olajšanje? Včasih se zgubim v zadušljivem obroču jeze in besa, ko čutim vse, česar nekoč nisem zmogla občutiti in bi rada izrekla vse, kar si nekoč nisem upala izreči. Takrat sem kot divja furija, ki išče vse, kar bi kazalo na to, da gre lahko nekaj narobe. A potem se pomirim in ugotovim, da s sliko tukaj ni nič narobe. Ali pa mogoče je? Mogoče so pa znaki preveč očitni in jih samo jaz ne zmorem videti. In vsi vse vedo, vsi vedo kaj bi bilo dobro zame. In s svojimi nasveti so prav morbidno moreči, ko ugotavljam, da njihove pridige zgledno vsebujejo skoraj vse, kar bi morali povedati sami sebi, če bi se bili sposobni soočiti s svojo bolečino in svojo neodgovornostjo. Whatever. Sita sem tega. Sprašujem se, ali sem srečna? Ne tako zelo, kot sem si zamišljala da bom. Najbrž ga bom le pogrešala. Saj v tistih trenutkih, ko sva obstajala samo midva in ni bilo zadušljivih spominov moje preteklosti in vsiljivo dobronamernih prepričevanj ljudi okrog mene, sem bila pravzaprav srečna. Tudi olajšanje bo. Predvsem za to, ker bom končno imela mir. Zopet bom lahko taka, kot sem bila pred tem. Nedotakljiva in nehče ne bo vedel za mojo bolečino. Kljub temu pa mislim, da nimava skupne prihodnosti. Ampak, bomo videli. Življenje zna včasih presenetljivo presenetiti. Trenutno stanje duha: v čakanju Skuliranost ...
{ 06:45, 17. 03. 2010 }
{ Objavljeno v MY DIARY }
{ 2 comments }
{ Stalna povezava } { Povej naprej }
Nekaj tematskega bi se prileglo, nekaj kar odraža moje razpoloženje v glasbenem smislu. Nekaj umirjenega in hkrati energetsko polnega za v nov dan. Eh... je še prezgodaj in sem še čisto sveža iz postelje... Ob kavici. Kljub razčiščevanju zadev je moj odnos, ki ga imam trenutno s sodelavcem hudo naporen. Na živce mi gre nenehno zbadanje, ki prefinjeno zapušča profesionalni nivo. Se mi zdi, da je šlo že tako daleč, da sem se včeraj počutila rahlo ogroženo že samo ob vednosti, da je v bližini. Zadeva je smešna. V bistvu je tip začetnik in nima skoraj nobenih strokovnih znanj. Vendar se da zadevo po njegovem uspešno reševati z arogantnim in odločnim nastopom, še posebej če se drugo osebo (torej mene), ki nekako vendarle sem odgovorna za njegove delovne naloge precej uspešno zmede s tem, da pokomentira kaj kar s službo nima nobene veze. In ja, meni je neprijetno. Mogoče tudi zato, ker me povsem nehote nekako spominja na nek odnos, ki je bil za mene zelo intenzivno poniževalen, težak in nesrečen. In ob takem dražljaju na nekem emocionalnem nivoju za sekundo zamrznem in otrpnem. Najbrž opazi, da je taktika uspešna in jo zato vedno pogosteje in bolj intenzivno uporablja, čeprav sem mu kot sodelavcu jasno razložila kje so moje profesionalne meje in da mi to ni všeč. Ampak kar vztraja in potem še preveri, če me je zadelo TUMAČ! S tem, da se mi vedno bolj dozdeva, da s tem nastopom mogoče prikriva svojo nesposobnost in pomanjkanje motivacije. Ker tip ni baš prizadeven pri svojem delu. Pol toliko ne, kot je prizadeven pri formiranju komentrajev in pametnih ugotovitev brez podlage. Če govoriva o kakšnem konkretnem delu, o nečem kar je treba narest se izogne ali na malico, ali ima kakšen drug nujen opravek, ali a obsedi in upa, da ne bom pozorna ob množici neumestnih komentarjev. Res je, da so točke na katerih me premakne moje šibke točke in so vezane na mojo osebno zgodovino in moje življenje. Moti me ker me s svojim odnosom stalno postavlja v neko vlogo, na katero sem sicer pristajala pred kar precej leti. V vlogo ženske, ki je ponižana, ki misli, da ni ok in da je tisto kar reče moška avtoriteta sprejemljivo, pa četudi gre v njeno škodo. Čeprav je v meni veliko moje odločnosti s katero sem se potegnila ven iz takih odnosov, odločnosti da se postavim za sebe in se spoštujem. Odločnosti s katero sem si vendarle uspela priboriti uspešno pozicijo, tudi v našem delno moškem kolektivu. Se mi zgodi, da začutim v sebi nek preplašen del, ki ga je strah, da bi se izrazil, povedal tisto kar misli, ki ga je strah pred vedno novim in novim ponižanjem. Čeprav sem mislila, da sem se okrepila, da sem postala močna in odločna. Moje delo je vendarle tako, da v njem ni prostora za take občutke. Niti ni prostora za opombe in opazke, ki so namenjene temu, da bi me degradirale kot žensko, ne kot zaposleno. Ker v službi sem v prvi meri v vlogi zaposlene, strokovne delavke. Svojo žensko vlogo opravljam v svojem privatnem času. Rada bi postavila jasno mejo, do kje se lahko gre, pa vem da ne bo upoštevana. In da se bom, namesto z vprašanji ki se vežejo na moje delo, znova del časa ukvarjala s pojasnjevanjem, kje so moje privatne sfere in kje je moja profesionalnost. Opazke so namreč take, navidezno usmerjene v polje skoraj sprejemljivega, namen za njimi je pa stoprocentno usmerjen tja, kjer naj me najbolj prizadane in me vrže iz pozicije samozavesti in odločnosti. In ja, sama sem si kriva. Kaj pa me prizadane, moj problem, če imam polja v katerih sem ranljiva. Tip izhaja iz pozicije, da so za nasilje v odnosu krive ženske, ki sprovocirajo moškega do te mere, da se nad njimi znaša fizično in psihično. In njegovo znašanje psihično ali fizično je s tem opravičljivo in logično. In jaz ga hudo motim. Ga provociram, s tem ko sem mu nadrejena in ker naj bi me upošteval kot avtoriteto. Mea Culpa. Priznam. Mar naj bi bila tiho, bi vzela v roke metlo, kot mi veleva tradicija in se umaknila dejstvu, da je itak prišel razsvetliti naš kolektiv! Ker jebeš znanje in stroko. Moški ima itak vedno zadnjo besedo! Plan: Naj dela radi mene kar hoče. Jaz vem kje je moje mesto in kdo sem. { ---Nazaj--- } { Stran 1 od 77 } { ---Naprej--- } |
...     Koledar
MusicZanimivoInfo |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-08 eDnevnik |
