Kaj nej naredim s temle blogom? Nimam pojma. Ker mi ni več toliko za pisat sem, zaradi več precej različnih razlogov. Ker sem se nekako navadila bloggerja.

December je bil ... naporen. Pester. Včasih zabaven, nekaj časa boleč in bolan, barvit, pa spet siv, predvsem pa poln navdušenja nad hišo.




Sladek ravno ni bil, pa sem si ga zato posladkala z ogromno sladke hrane.



Je to slovo? Kaj pa vem. Morda. Morda ne. Verjetno bom še nekaj časa premišljevala, dokler ne dobim kakšne res všečne ideje. Kakšen predlog?

Nekak ne morem več pisat sem, ne tko kot prej. Ker se počutim preveč izpostavljeno in se mi zdi, da lahko to berejo tudi kakšni osebki, za katere si ne želim, da bi brali.

Cel teden sem hodila pozno domov in se potem še preveč ukvarjala s šolo (stanje med tednom: šola, jest, učit, malo spanja in spet šola, to je vse, kar počnem), cel vikend smo selili stvari in čistili v hiši. Totalno sem crknjena. Čez vikend nisem niti povohala nobenih šolskih zadev. Še vedno je nekaj v torbi od petka in ostalo kje po sobi, po kupih, kot sem med tednom zmetala iz torbe. Soba je sploh totalen kaos. Po mizi cel kup cd-jev in praznih papirčkov od čokolad in povsod ležijo cunje in šolske zadeve in torbice in še kaj.

Ne, nismo se še preselili. Parket je že položen, v torek pridejo montirat sobe, tja gremo zares živet v petek. Komaj čakam. Ker se mi tukaj zdi, kot da je vsak dan manj prostora.

Aja, včeraj sva bili z materjo na Kreslinu. Je bilo fajn. Čeprav mi program ni bil ravno najbolj všeč.

Miklavž je nosil lepa in všečna darila. Veliko cd-jev, ki jih zdej obsedeno dajem na comp in potem na mobitel, ker zares zbrano musko poslušam samo na mobitelu ali iPodu. In se bo prileglo nekaj nove muske, ker imam že predolgo večinoma isto. Pekač za muffine, da se končno ne bom več zajebavala z navadnim pekačem. Pa še kej.

Mogoče kasneje še kej napišem na blogger (in malo poslikam in dodam še kakšno sliko, zdej se moram lotit grozljivo razmetane sobe).

(In očitno tolk redko zadnje čase pišem sem, da še vedno nisem naredila zimske kategorije.

Sneg!



Sicer samo v Ljubljani, v Kamniku sploh ne, ampak jaz sem blazno otroško navdušena. Pri španščini, drugo uro, zdej mamo že nekaj časa hrano in trpimo, ker smo itak vedno lačni, ko imamo španščino na urniku, pogledam čist slučajno skozi okno in jeeej, sneži.

Pri bajli ženska kot ponavadi predava hitro in še hitreje, z N. se samo spogledujeva, če je to sploh še možno in koga briga milijon enih ciklov pri dihanju in fotosintezi in teh zadevah in kako potujejo pri posameznem od teh ciklov razne molekule. Seriously?

Med odmorom gremo do Špara, uživam v snežinkah in jih lovimo na nos in trepalnice in jezik. Ne razumem ljudi z dežniki med sneženjem. Sej si res moker, če ga nimaš, ampak kaj potem, v snegu se sprehajat je fajn. In imet snežinke povsod po plašču in kapi in obrazu. Zgleda tolk fino.

V Šparu spet zapravim čist preveč denarja (zakaj so tamponi tolk dragi?) in očitno ni važno, kolk denarja je za štipendijo, konec meseca vedno bankrotiram.



Pri slovi bi morali pisat spis na Z&K, ampak profesorice ni in smo vsi blazno srečni. Pa še zgodovina, med katero ogromno časa samo očarano gledam skozi okno in občudujem ogromne snežinke in čedalje bolj bele strehe naokoli. In potem greva z Nino prav počasi proti glavni in spet loviva snežinke na jezik. Veš kolk je zakon gledat v nebo in opazovat neskončno naletavanje snežink. Ja, sej vem, čist preveč otroško sem navdušena nad snegom. Morali bi me videt dejansko med sprehajanjem po Ljubljani.



Pa na vlaku, ko sem dala s sebe vse mokre vrhnje dele cunj in se zatopila v knjigo in vmes kdaj pa kdaj pogledala skozi okno, v Ljubljani je bilo vse že tolk lepo zasneženo. Ampak seveda, potem ko pogledam skozi okno v Domžalah, ni nobenih sledu o kakršnemkoli snegu, samo dežuje :(.

In dežuje še vse do doma, tko da sem, ko pridem domov, res ornk mokra. Ker spljoh nisem mela dežnika s sabo. Če je bil pa napovedan sneg!

Imela sem čudovit štiriuren popoldanski spanec, pa še fiziko sem se učila, prebrala knjigo za čtivo in brala Preverta. Eno knjigo, ki je v naši knjižnici nimajo in sem jo staknila v šolski.


Fiesta

In kozarca sta bila izpita
in buteljka je bila razbita
In postelja je bila razstlana
in zapahnila sva vrata
In vse steklene zvezde
zvezde sreče in lepote
si sijale v prahu
slabo pometene sobe
In bil sem na smrt pijan
in bil sem kot kres razžarel
in ti si bila pijano živa
ko sem golo te objel.

<object width="425" height="344"><param name="movie" value="http://www.youtube.com/v/9ds27BPv2ho&hl=en&fs=1"></param><param name="allowFullScreen" value="true"></param><param name="allowscriptaccess" value="always"></param><embed src="http://www.youtube.com/v/9ds27BPv2ho&hl=en&fs=1" type="application/x-shockwave-flash" allowscriptaccess="always" allowfullscreen="true" width="425" height="344"></embed></object>

Še en par citatov iz knjig, od Gazvode, Harryja pa še od kje ...

Sedel sem na sedežni in gledal v ugasnjeno televizijo. Med ugasnjeno in prižgano televizijo ni razlike, le če gledaš prižgano, te oči bolj pečejo.

Vedno ko gledaš v zvezde, vidiš preteklost, ker so nam najbližje zvezde oddaljene pet svetlobnih let. Lepota te preteklosti je, da je tako zelo neobremenjujoča.

Lahko bi sicer rekel, da je bila nora. Da je potrebovala strokovno pomoč. Ampak noben človek nima pravice sočloveku vzeti svetov, po katerih se sprehaja. Nihče nima pravice določati mej. Zato sem Mašo sprejel. In ona je sprejela mene.

Oba gledava v isto luno, na istem svetu. Ista nit naju povezuje z resničnostjo. Samo tiho jo moram povleči proti sebi.

Snape looked as though Christmas had been canceled.

"You'd better hope Creevey doesn't meet Ginny, they'll be starting a Harry Potter fan club."

Fred and George, however, found all this very funny. They went out of their way to march ahead of Harry down the corridors, shouting, 'Make way for the heir of Slytherin, seriously evil wizard coming through ...'

Resnično bi bilo treba nekaj naredit glede tega grozno dolgočasnega layouta.

Napisano v četrtek pozno zvečer, v na roke dnevnik

Dolgo, dolgo nisem pisala. Vmes je zunaj kar naenkrat postalo res mraz. V bistvu niti nisem povsem prepričana, kdaj. Mogoče v petek, soboto, ko sva se z Laro po pogledanih filmi na Liffu sprehajali po Ljubljani in ugotavljali, da je prav zares nenavadno mraz in da naju zelo zebe. Vsekakor je tale teden pa čist zares ornk mrzel. Ne jesensko, ampak čist zimsko. Ko niti šal in kapa in rokavice in plašč ne uspejo povsem pregnati mraza. Meni se zdi tolk neverjetno mrzlo, da nisem povsem prepričana, kako bom preživela letošnjo zimo.

V nedeljo zvečer smo šli v kitajsko. R., D., U. in jz. Že takoj sem bila rahlo sitna. Ko me je klical najprej U. in potem še D., sem bila ravno pri sorodnikih, ker sem šla sprintat nekaj za šolo, ker ima naš dragi printer težave. Z mastnimi lasmi in v trenirki (in je itak zelo redko, da grem jaz kamorkoli iz stanovanja v trenirki). Mislim really, nedelja ob sedmih zvečer? A se niso mogli spomnit še bolj primernega časa? Jaz sem se hotela doma še ukvarjat s kemijo. Potem me je tam še dodatno ob živce spravljal en blazno nadležen natakar. Pa če ni vsaj dvajsetkrat prišel k naši mizi ...

~

V torek smo pisali kemijo in ojej, mene je resnično strah tega torka, ko dobimo nazaj. Ker očitno res nisem človek za kemijo. Pa sej se lahko naučim za test, ampak na splošno ... ne, nimam pojma o kemiji.
No ja, dokler je matematika 5 (nazadnje 100%, v torek smo dobili nazaj O.o) ... potem se še nimam za tako hudo neumno.
Francoščina, ki smo ji pisali danes (torej v četrtek) in me je tudi strah rezultatov ... Pa sej ne, da bi bila ne vem kolk noro težka. Večino besed znam iz angle in špane. Ampak naglasi in spoli in nedoločni/določni členi me resnično spravljajo ob živce. In res nisem pričakovala, da bo na testu treba znat, kako se napiše Alžirec in Egipčanka.

~

Šola mi gre tudi nasplošno na živce. Ker je naporno. Ker testom in spraševanjem in ostalim nevšečnostim sploh ni videt konca. V ponedeljek pri slovi pišemo spis na knjigo za čtivo=Zločin in kazen. Za soco moramo naredit eno obsežno in dolgočasno nalogo. Občutek mam, da bi bila sociologija lahko čisto zanimiva, s kakšnim drugim profesorjem.
Do četrtka moramo že prebrat naslednjo knjigo za čtivo. Pa fiziko pišemo. Se mi ne sanja, kaj letos sploh počnemo. Navor? Tlak? Nekej v tem smislu, se mi zdi. V to se bom poglabljala med tednom.
V petek vprašana matematiko. Treba bo znat preveč definicij in lastnosti in izpeljevanja formul in kaj jz vem česa še vsega.

Naslednji teden, prvi decembrski: vprašana kemijo in fiziko, pišemo zgodlo. Drugi decembrski: pišemo samo mato. Luskuz. Tretji decembrski teden: vprašana zgodlo, pišemo bajlo, Cankarjevo je (in knjiga mi ni všeč ker mi pač ni, Camera obscura mi je, Veverice pa sploh ne), pišemo slovo (verjetno književnost, kar pomeni na tone snovi vse od začetka šolskega leta, torej od reformacije do predromantike, čist preveč strani je o tem popisanih v mojem zvezku). Četrti decembrski teden, 3 dni pred Božičem: špana test. In potem celo ni nobenega testa za kakšnih par tednov. Kar se trenutno zdi nepredstavljivo.

Pa sej ne, da bi mi blo ne vem ... težko se naučit. Se pač usedem, vsakič znova, in se napiflam, kar je pač treba. Ampak tolk sem sita tega, da si moram neprestano vbijat v glavo ene brezvezne podatke, ki me večinoma sploh ne zanimajo in jih itak blazno kmalu pozabim.
Da imam res frej mogoče dva, tri popoldneve na teden, ko se zavestno odločim, da ne bo šole (razen matematične naloge, of course) in mogoče kakšno soboto, če ne zgleda prihajajoč teden preveč grozen in se lahko vse naučim v nedeljo in potem med tednom. Sprotnega učenja nikoli nisem prakticirala in prav nobenih želj nimam, da bi kdaj ga.

~

Spet obsedeno poslušam Parni Valjak. Že drugič sem v tej fazi. Prvič sem bila ... pred parimi meseci. Zdej pa spet. In ene pesmi, predvsem dve, so tko polne spominov.
~~~

Napisano zdajle, torej v soboto oziroma tehnično gledano že v nedeljo

Veste, kaj je ena mojih najljubših stvari? Petkov popoldanski spanec. Ko pridem iz šole že ob dveh, ali, ob nekaterih še boljših petkih, že ob dvanajstih. Prižgem računalnik, dam loadat dol novo epizodo Greysev, potem se pa uležem na posteljo, na trebuh, ker tako najraje spim, ali pa se mogoče zvijem na boku. Z mojim toplim, debelim kovtrom se pokrijem čisto do vratu, oziroma še napol čez glavo. Mogoče si dam v radio kakšen cd od Pink Floydev ali pa samo poslušam tišino. Zavedam se, da sem preživela še en teden in da bo časa za ukvarjat se s šolo čez vikend še dovolj. In potem čutim, kako moje misli postajajo čedalje bolj nejasne in končno zaspim. Popolnoma vseeno je, če spim do petih ali osmih ali desetih. Ker se mi potem, ko se zbudim, ni treba nič učit. Resnično na živce mi gre samo to, da mi vmes zvoni mobitel, ampak če se materi ne bi javila, bi verjetno začela zganjat paniko. Pa itak ponavadi z zaspanim glasom samo kaj odjamram v slušalko, potem ko se zares zbudim, se pa ponavadi sploh ne spomnim, da me je kdo klical. Ko se zbudim, mogoče kej pojem, če imamo doma kaj užitnega ali pač čakam, da pridejo domov ostali družinski člani s hrano. Pogledam Greyse, malo visim na netu, potem grem kdaj sredi noči delat matematično nalogo. Ker sem spočita in mi še ni do spanja, pa tud do matematike nimam kkšnega odpora.

Hiša! Zdej, zdej bo pa res res kmalu. V ponedeljek pridejo zmerit vlažnost tlakov in če bo manj kot 2%, lahko položijo parket, to je položeno v kakšnih dveh dnevih, potem pridejo še sestavit pohištvo za sobe od nas treh in potem se selimo. Zaenkrat samo s šolskimi zadevami in nekaj cunjami. Potem bomo pa počasi praznili stanovanje.

Ena stena v moji sobi je že rdeča. In v sobah od tamalihdveh oranžna. Kuhinja je sploh lepa. Zdej že en teden dela talno in je lepo toplo. Danes smo bili cel večer tam, prišli so eni sorodniki ... in je tolk fajn. Tolk velik prostora. Lepo. Čeprav razen kuhinje in spodnje kopalnice in pohištva za sobe od nas treh še ni nobenega drugega pohištva, pa vseeno. Komaj komaj komaj čakam. In se tko noro veselim.

Danes sem bila pri frizerju, zaradi odpravljanja narastka, ker to mi je res grdo. Precej podobna rdeča, mogoče malo temnejša. Mati pravi, da je ta boljša.

(Za celotno verzijo tega vpisa ... blogger.)

Nisem v redu. Sploh ne. Poleg tega, da imam itak milijon stvari v šoli in se mi včasih zdi, da komaj še diham, sem včasih tko neskončno osamljena. Ko se mi zdi, da ni ene osebe, kateri bi lahko povedala res vse, kar mi tisti trenutek pride na misel in jamrala o vseh možnih stvareh, ki me skrbijo. Da bi vedela, da je nekje nekdo who actually cares about me.

Potem ko lani razen šole dejansko nisem počela ničesar drugega, iz nobenega konkretnega razloga, imam letos filmski abonma v Cankarjevem domu, pa abonma v Drami in v MGL-ju, pa filmsko delavnico, pa še na jogo bi hodila, ampak sem se odločila, da je za letos dovolj stvari. In še v šoli kar naenkrat ogromno testov in spraševanja in Kristina nima nič časa.

V torek sem prišla domov ob devetih zvečer, v četrtek ob šestih in potem se je treba še učit in sem ta teden spala tko kakšnih pet, šest ur na noč. Ob petkih imamo pa precej fajn urnik, samo do enih, pa še to je zadnja ura razredna in nas skoraj vedno prej spusti, tako da sem spala od dveh popoldan do sedmih zvečer. In potem imajo eni ljudje pripombe nad mojim popoldanskim spanjem. Nej se zaletijo nekam, če si pa po celem tednu, ko ponoči spim premalo in popoldan nič, ne zaslužim prespat enega petkovega popoldneva ...

V petek potem ko sem vstala, itak ni bilo še nikogar doma in nobene užitne hrane tudi ne, tko da sem šla okoli osmih zvečer v pekarno po kruh, v tisto pekarno, pred katero so se prej enkrat v začetku tedna streljali. Ko mi je mati tisti dan po telefonu razlagala, medtem ko sem bila še v šoli, kako je slišala zjutraj malo po tem, ko sem šla od doma, tri strele in kako je bilo potem menda še cel dopoldan cesta zaprta in da je nekdo umrl, sem J. rekla, da zdej se pa res počutim, kot da živimo v getu. Ker ropajo in kradejo tudi redno, menda je v enem bloku precej blizu ena mamilaška družba in ... veselo kradejo. Mene je vedno strah, ko grem z busa/vlaka, ko je že tema. Skrajni čas, da se preselimo.

V petek sem šla potem gledat Greyse, pa še malo viset na net, potem pa okoli enajstih delat matematiko, ker prej smo v šoli pisali diagnostični test in mi res ni šlo, čeprav matematiko znam in sem bila rahlo panična, ampak potem sem nekaj časa reševala naloge iz Planuma in očitno matematiko še vedno znam, samo prej pač ni bil dan za matematiko. In potem po matematiki sem šla še napisat vrednostno sodbo o Zločinu in kazni.

V soboto sem se komaj nekaj začela učit gefo, potem sem bila pa z materjo in očetom cel popoldan na pohištvenem sejmu, zvečer smo pa z D.-jem in R.-jem malo bluzili okoli Koloseja in po Cityparku, nej bi šli gledat film, ampak potem ga v bistvu nismo šli (blogger).

Danes je bil popoldan preživet ob gefi. Pa bajli. Pa začela sem s francoščino, ampak potem sem bila že tolk sita učenja, da sem raje prižgala računalnik in zdej pišem tole. Tale teden bo še hujši kot prejšnji. Jutri vprašana bajlo (ker je prejšnji teden pozabila, da nas mora vprašat), v torek pišemo gefo, v četrtek sem vprašana frenčo (kjer je ogromno snovi in je težka in med drugim bomo morali brat neznani tekst v frenči in nimam pojma, kdaj bom mela čas za naučit se) in pri kemi je vaja, kar pomeni, da se moram naučit vsa poimenovanja spojin, v petek pišemo mato. V četrtek imam pouk do treh, ob treh filmsko delavnico in ob petih abonma v Drami in bom doma super zgodaj.

Ta teden sem morala preživet s parimi evri, ker sem prej pač zapravila ogromno. Za filmski abonma, pa za vso hrano za v Toskano, slušalke, francoski slovar, Veverice, še ena knjiga, ogromno hrane med šolo, Elipsa vsak dan med odmorom ... in potem denarja zmanjka, čeprav je štipendije veliko. Ampak na srečo smo jutri desetega. Ker mi že predolgo drugi ljudje plačujejo pijačo.

Naša kuhinja je tooolk lepa. Bila je na sejmu in jutri jo pripeljejo v hišo. Sicer se pa itak vse tolk zavleče ... Pohištvo za sobe od nas treh sicer že imamo, ampak še ni parketa, parketa ni, ker še ne dela centralna, ki začne menda delat v torek. Potem mora bit kakšnih 20 dni prižgana in potem lahko položijo parket.





Vaflji z Nutello in muffini za malico, oboje prejšnji teden ^^ (vafljev ne delam jaz).

Vreme je skrajno čudno, niti tega ne razumem več. Poleg tega, da so temperature itak čudne, je bilo v ponedeljek zjutraj blazno svetlo, čeprav je bilo do zdaj zadnje čase vedno temno, ko sem šla od doma in sem bila itak čist zmedena, ker tega nisem ravno dojela, čeprav je menda povezano s prestavljanjem ure. Ampak potem v torek ali sredo je bilo pa spet popolnoma temno. Nerazumljivo. Zdej bi jedla nekaj sladkega. Mogoče bom šla pečt muffine.

<object width="425" height="344"><param name="movie" value="http://www.youtube.com/v/YwXVDaCveSY&hl=en&fs=1"></param><param name="allowFullScreen" value="true"></param><param name="allowscriptaccess" value="always"></param><embed src="http://www.youtube.com/v/YwXVDaCveSY&hl=en&fs=1" type="application/x-shockwave-flash" allowscriptaccess="always" allowfullscreen="true" width="425" height="344"></embed></object>
Totalno huda pesem^^.

Pa sej so bile kar fajn počitnice. Sicer me zadnje čase nihče ne brca v rit glede pisanja in potem pač prevlada moja lenoba. (Oh, pa sej veliko pišem, samo ne sem.)

Veliko spanja in lenarjenja in ležanja v postelji, nekaj toplih čajev in dve vroči čokoladi, 7 prebranih knjig, malo socialnega življenja. Premalo učenja, ker zdajle totalno paničarim glede bajle in soce. In to je samo za jutri, kaj šele potem preostanek tedna ... Celo enkrat pospravljena soba. Trikrat peka muffinov in enkrat borovničevega kolača. Enkrat navse zgodaj (okej, dopoldan) Ljubljana, ki je bila oblačna in mrzla in mogli sva sestavljat govorno za anglo in sem ves čas samo komaj čakala, da pridem domov (in potem v posteljo s toplim čajem in prespat preostanek popoldneva). Nobenega pokopališča, verjetno prvič po precej letih. Ogromno kuhanja. Sploh v primerjavi z običajnimi časi, ko pač skoraj nikoli ne kuham, med počitnicami moram pa med tednom vsak dan. Vožnja s kolesom in potem naju s tamalim ujame dež, ampak vozit se po dežju je blazno fino. Precej pogledanih epizod raznih serij. Gossip girl <3.



Preliv bi si mogla dat. Ker narastek na zgleda ravno najbolje. Razmišljam o kakšni bolj temno rdeči. Ampak dejansko bom mogla spet kakšno uro, dve sedet pri frizerju in jaz tega blazno ne maram.



Šola je grozna grozna. Ampak nisem edina, ki paničarim glede šole in potem jamramo skupaj. Ampak to ni človeško, da imaš v enem tednu tolk stvari, glede katerih se blazno sekiraš in živciraš in ... to ni zdravo. Sej vem, ne bi se smela sekirat, ker sekiranje mi ne bo prav nič pomagalo.

Ker sezname prebranih knjig ponavadi pretipkam in shranim tukaj, ker bi se drugače izgubili.

Poletno/počitniško:
~ Conn Iggulden, Imperator, BOGOVI VOJNE
Še zadnji od mislim da štirih romanov o Juliju Cezarju. S temi romani sem postala navdušena nad antičnim Rimom. In se mi zdi, da je trajalo celo večnost, da sem vse prebrala.
~ Arto Paasilinna, DEDU ZA PETAMI
~ Miha Mazzini, TELESNI ČUVAJ
Še vedno meni blazno všečen Mazzinijev slog pisanja, čeprav sama vsebina mi ni bila ravno najbolj všeč.
Legel sem. Vedno spim gol, pokrit le z rjuho. Včasih celo z zaprtimi očmi.
in
Za molk je vsako zobovje zadosti lepo.
in
Pred sto leti so evropski potniki nesli le samega sebe, kamorkoli so šli, danes pa je njihovo okolje prišlo že do povsod. Koder letijo avioni, tam smo doma.
in
Človeško bivanje sem vedno dojemal kot sklop trdno prepletenih običajev, pravil in zapovedi, povečini nesmiselnih in nepotrebnih, pogosto pa - vsaj meni - tudi nedoumljivih.
~ Andrej Kurkov, PIKNIK NA LEDU
~ George Byron, Mojstri lirike
~ Srečko Kosovel, IZ KAOSA V KOZMOS
Blazno so mi bile všeč nekatere pesmi in sem si jih prepisala v blokec s citati in se mi zdi da tudi kakšno že pretipkala na blog.
~ A. S. Puškin, Mojstri lirike
~ Janko Kersnik, JARA GOSPODA
~ Valerio Massimo Manfredi, TALOSOV ŠČIT
~ Sarah Dunant, V DRUŽBI KURTIZANE
~ Goran Vojnović, ČEFURJI RAUS
Knjigo sem v bistvu našla v prikolici v Ankaranu, pa sem jo začela brat in ugotovila, da je zelo zabavna. In sem zraven crkavala od smeha.
~ Maurice Druon, VELIKE DRUŽINE
~ Prevert, Mojstri lirike
~ Ann Patchett, BELKANTO
Brala sem jo na Korčuli, spomnim se, ko sem ležala na eni klopci ob morju in jo brala. Oh, zdej bi šla nazaj na Korčulo. Ker je božansko lepo tam. Morje^^.
~ Lucy M. Montgomery, ANNE SHIRLEY
Tudi na Korčuli, to je ena zbirka knjig, ki jih na vsake toliko časa spet preberem.
"Poslušajte, kako drevesa šepečejo v svojem spanju," je zašepetala, ko jo je spustil na tla. "Kako sladke sanje morajo imeti."
~ Robert Harris, IMPERIJ
Še ena iz Korčule, celo večnost sem se mučila z njo, jo večkrat vlačila sabo na plažo in tako, pa mi ni bila kej preveč všeč.
~ Lucy M. Montgomery, ANNE IZ AVONLEAE
~ Jennifer Crusie, STAVA
Prebrana tko ... naenkrat, v enem popoldnevu.
~ Stephenie Meyer, ECLIPSE
~ Stephenie Meyer, BREAKING DAWN
Takrat enkrat proti koncu počitnic smo šli v Celovec in sem kupila Eclipse in BD v eni knjigarni in potem sem ju prebrala v enem tednu in so se vsi samo čudili. BD je fajn. Nessie je fajn.
~ Helen Fielding, PREBUJNA DOMIŠLJIJA OLIVIE JOULES
Zabavno. Spomnim se, da sem jo brala na prvi šolski dan.

Septembrsko in oktobrsko:
~ D. H. Lawrence, LJUBIMEC LADY CHATTERLEY
~ Feri Lainšček, NAMESTO KOGA ROŽA CVETI
~ Feri Lainšček, MURIŠA
(Izbirno domače branje. In za Cankarja je letos za 3. in 4. letnike.)
~ Isabel Allende, ZORRO ZAČENJA SVOJO POT
~ Henryk Sienkiewicz, QUO VADIS?
~ Carmen Laforet, PRAZNINA
"Rada imam osebe s tistim atomom norosti, ki povzroči, da življenje ni monotono, čeprav so nesrečni in zmerajo plavajo v oblakih, kot ti ..."
~ Forster, SOBA Z RAZGLEDOM
Prebrala sem jo v soboto in mi je bila precej všeč, potem sem pa zvečer gledala še film, ki mi je sploh božanski.
~ Irene Nemirovsky, FRANCOSKA SUITA
~ Edna O'Brien, DEKLETI Z DEŽELE

In trenutno poslušam klasično glasbo. Ne bi vedla, zakaj. La vita e bella sem pogledala prejle in mi je blazno všeč film.

<object width="425" height="344"><param name="movie" value="http://www.youtube.com/v/jpZYbMpyizc&hl=en&fs=1"></param><param name="allowFullScreen" value="true"></param><embed src="http://www.youtube.com/v/jpZYbMpyizc&hl=en&fs=1" type="application/x-shockwave-flash" allowfullscreen="true" width="425" height="344"></embed></object>

Parni valjak. Ker blazno pašejo. Ker sem jih v Toskani spet odkrila na iPodu, skupaj s še precej druge dobre muske. Odkar imam nov mobitel, je iPod pač večinoma počival, z njim pa tudi nekatera muska.

Po dolgem času mi spet paše pisat sem na eDnevnik. Ne vem, mogoče sem pa prebolela tisto, kar me je mučilo, se mi je dogajalo in o čemer nisem hotela sem pisat, potem je bilo pa malo smotano pisat o ostalih precej osebnih rečeh, vmes pa to izrezat ven.

V petek smo imeli dan šole, torej en dan počitnic več. We're lucky. Luksuzno dolgo spanje, potem pa najprej knjižnica in spet ogromno knjig ne za šolo. Špageti za kosilo, pa počasi zrihtat in na vlak.

Blazno nenavadno je bilo it na vlak ob taki uri, ker je bil skoraj popolnoma prazen. Ponavadi grem pač zjutraj v Ljubljano in popoldan nazaj, tako da je obakrat gužva. V Ljubljani je precej bolj mrzlo kot zgleda čez okno, pač ni več poletje in ne morem skakat okoli samo v majici in lahko bi se navadila na to. Na glavni sem dvignila še zadnje evre in sem hotela kupit mesečko, ampak jim tista reč za čip kartico od Kambusa ni delala, tako da ni bilo nič z mesečno. (A mi lahko kdo pove, kako nej do desetega preživim z desetimi evri? Oh ja, Kristina, nič več Elipse in čaja ali vroče čokolade vsak dan med odmorom, pa bo. In glede hrane se bo očitno treba najest od šolske malice. Ker ponavadi se ne najem in moram potem še kaj kupovat za jest.)

Po Miklošičevi grem proti Prešercu, pred mano sta ves čas ena mlada ženska in starejši moški, ki se pogovarjata v francoščini. Uspem ugotovit samo to, da je to francoščina, ne razumem niti ene besede. Potem stojim na Prešercu, naslonjena na ograjo od Tromostovja. Ponavadi rada  sedim na Prešernu, ampak tokrat mi zgledajo vsi ljudje tam čudni, jaz se pa nimam želje pregovarjat s kom, torej raje stojim. Opazujem ljudi. To je tolk zanimivo. Štirje mladi Indijci. Pa dve Angležinji. En star ata, s sivimi brki, špičaki, kavbojskim klobukom in kavbojkami. Ženska s hudimi rumenimi škorenjčki na kolesu (ful mi je všeč kolesarjenje po Ljubljani, v bistvu ga samo opazujem, ampak jaz bi tudi!). In potem pride J. in vpraša, če sem dolgo čakala, ampak pravim da sploh ni panike, ker rada opazujem ljudi.

Greva ob Ljubljanici proti Trnovemu in celo pot čebljava. Vmes se ustaviva v eni pekarni, ker je Kristina rahlo lačna. Sediva na luštni zeleni klopci ob Gradaščici in se jaz bašem s čokoladnim rogljičkom, J. pa z žemljo. Sicer ura ni še niti štiri, ampak greva do KUD-a in tam še precej časa čakava, da začnejo prodajat karte za Šilo. Potem končno kupiva karte in ker imava še vedno precej časa, greva v en dokaj zanikrn lokal na kakav (še en udarec za moje finančno stanje). Vmes kličem U.-ja in zvem zanimive stvari in sem potem še nekaj časa precej razburjena.

Ura je že nekaj pred peto, greva nazaj proti KUD-u in čakamo, da nas spustijo v dvorano. Šila ... ma okej, lahko bi bilo tudi boljše, važno da naši premagajo Ledino (again ne bi razlagala, zakaj).

Pa nazaj na glavno, tokrat po že temni Ljubljani. Nenavadno se mi je vozit z vlakom, ko je zunaj temno. Okej, zjutraj je tudi še tema, ampak se potem zdani. Ampak tkole zvečer ... ne vem, mogoče pa samo nisem navajena. Vmes sem že prebrala ta prvo knjigo iz knjižnice. Zvečer pa Greysi. Ohhhh. Izzie in Alex. In Cristina. In zbiranje interns-ov za Georgieja.. In Lexie. Okej, sploh ne vem, kako se intern reče v slovenščini. Ko sem že pri serijah, zadnje čase sem ful navdušena nad Gossip Girl. Obsedena sem s Chuckom. In ves čas navijam za njiju z Blair, tako da sem bila ta teden potem na koncu itak čist šokirana in zdej komaj čakam torek ... Ja, res preveč navdušeno gledam nekatere serije. Pa še kakšno bi začelo gledat, tko, da pogledam celotno, ne samo po eno novo epizodo na teden, jaz bi več. Kakšen predlog?

Včeraj je bil dan preživet v topli postejli, s skodelicami čaja in dobro knjigo. Soba z razgledom. Fajn. In potem zvečer sem pogledala še film in sem bila blazno navdušena. Firence+Helen neki na B. (v zadnjem Harryju je igrala Krasotillyo) Carter (njeni lasje! in naglas)+meni ful všečne obleke na prehodu iz 19. v 20. stoletje ... Jaz bi se tudi kdaj tako oblekla.

Danes sem dejansko delala nalogo za matematiko. In kemijo. Ampak potem sem itak obupala, ker o kemiji se mi nič več ne sanja. Enkrat si bom mogla čas za to vzet, ampak testa v bližnji prihodnosti še ni, torej prav kmalu še ne. In prejle sem spekla čokoladne muffine. Dobri so bili. Večino smo pojedli še tople, zdele bom šla v kuhinjo pogledat, če je ostal še kakšen, ampak dvomim. In očitno so z Milko boljši kot z jedilno čokolado.

Dopoldan sem šla po dveh dneh spet ven (ker ja, včasih previsim par dni samo v toplem stanovanju, brez fizičnih stikov z zunanjim svetom) in sem bila šokirana, ker je kar naenkrat postalo blazno mrzlo in vetrovno in čist zimsko. V petek še ni bilo tako. Zdej bom poleg rokavic in šalov začela nosit še kapo in zimske jakne/plašče.

November in december bosta v šoli grozljiva. Prvi teden po počitnicah: ponedeljek vprašana bajlo - fuj fuj fuj na tone snovi, z milijon podrobnostmi, nekaj še celo od lanskega leta+pišemo soco; torek pri angli blazno zahtevna govorna, za katero nimava še nič pripravljeno oz. se nama ne sanja o čem natanko bo; sreda špana test. Naslednji teden pišemo gefo in mato, vprašana sem frenčo. Pred tem se že zdaj tresem. Ker ... bom dejansko morala govorit v francoščini? Špano pišemo 22. decembra. To je 3 dni pred Božičem! Ampak zdej imam en teden počitnic in kljub temu, da se bom mogla ukvarjat z ogabno bajlo, o šoli drugače še ne bom razmišljala.

Haha, tega še nisem omenila. Lani sem recimo za malico pojedla ful malo. En slanik, pa sem bila sita. Letos ... ne vem kaj se je zgodilo, ampak meni naenkrat paše pojest ful več. In se od šolske malice večinoma sploh ne najem, sploh pa ne od tople, ker so obroki blazno majhni. Če vzamem hladno, je kakor kdaj. Velikokrat potem še kupujem hrano in sem verjetno finančno spet na istem kot lani. Zaenkrat se vsa ta hrana na srečo še ne pozna na kilogramih. No okej, v bistvu doma sploh nimamo delujoče tehtnice, pa itak se nikoli nisem s kakšno posebno zagretostjo tehtala, ampak ni videt, da bi se kej poznalo. Če pa se bo, nej pa se. Obožujem dobro hrano.

S temle poročilom wannabe sem začela v sredo, končujem ga danes. Ker je ogromno slik in je trajalo, da sem jih uploadala, časa pa med tednom nisem imela kaj pretirano, če sem ga pa že imela, sem raje spala.

Večinoma slike ...

Toskana
18.-19. oktober 2008

Sobota

Okej, lahko bi v bistvu začela s petkom, ko sem šla po šoli najprej v Mercator po hrano, potem sem malo visela na netu, spala od šestih do devetih zvečer, od takrat naprej pa lepo na počasi pakirala, pa jedla, visela na netu in tako. Dokler ni bila ura pol enih in sem si šla umivat lase, potem ob enih se mi pa za slabo uro ni več splačalo it spat in sem ležala v postelji ter se učila anglo.

Ob dveh ponoči sva z očijem šla od doma, pobrala še J. in v Ljubljano, pred šolo. In potem odhod ob treh, nestrpno čakanje na wc se je začelo v bistvu še pred dejanskim odhodom, ko smo sedeli na busu. Ker pač ... nekateri ljudje imamo majhno kapaciteto mehurja in potem če malo več popijemo, nas takoj blazno tišči na wc (in zato smo ženske iz našega razreda dobile vzdevek 'ta zahtevne'). In nismo mogle zaspat, dokler nismo šle na Lomu na wc, potem pa končno spanje. Na sicer blazno neudobnem busu, obvezno s slušalkami, ker eni ljudje so smotani in ob štirih, petih ponoči ne morejo utihnit.

Prvo mesto je bila Siena.

Najprej wc, spet, itak. In dat leče noter na usranem nagravžnem wc-ju, za katerega moraš še plačat pol evra, kar se sicer potem izkaže za stalno tarifo za wc-je. Pa ogromno trgovin z ogromno šali, nad katerimi sem čisto fascinirana.

Blazno lušten glavni trg in Siena mi je bila precej všeč. Tako luštno, ravno prav veliko mesto.








Vse te štiri zgornje slike od zanimivega glavnega trga.





Iz Siene potem vožnja po toskanski pokrajini do še enega mesta. Sicer Toskana že na slikah zgleda čudovito, ampak v živo je še veliko veliko lepša. Najlepša.







In potem končno tisto še eno mesto in sicer the Volterra. Sej veste Twilight fani, v New Moon, ko gre Bella v Italijo ...



Sicer smo bili tam vsi že rahlo slabe volje, ker smo bili zmatrani in ker nam cel dan niso dal nič frej, da bi šli na kosilo in smo cel dan preživeli samo ob sendvičih ter sladkarijah in ...  smo bili pač lačni. En menda pomemben etruščanski muzej smo si šli ogledat, ampak to meni res ni bilo pretirano zanimivo, tako da sem J. naštimala, da sva šli po hitrem postopku ven iz muzeja in malo po trgovinicah. A bi bilo tako težko italijanskim prodajalcem se naučit kakšno besedo angleško? Smilijo se mi ljudje, ki so v bližini, ko mene napade šoping mrzlica. In kupila sem ogromno lepih razglednic.







In po Volterri spet vožnja po čudoviti pokrajini do hotela.







Hotel. Kjer so bili eni nagravžni Italijani, za katerimi so se ene ženske z naše šole veselo podile kot v vrtcu. Pa večerja, ki je bila dobra, čeprav mogoče nam je bila tako všeč zato, ker so nas prej ves dan stradali. Mogoče so nas zato stradali - da se nam je potem večerja zdela tolk fajn. Sobe so bile ... khm khm. Za preživet, recimo. Tuš na sredi kopalnice, kar tako, brez kabine. Ampak smo se prerežale še pa še. J. in N. sta se enkrat vmes zaprli v omaro XD.

Nameravale smo it blazno zgodaj spat, ker smo bile zmatrane in zaspane, nekateri ljudje pa pač potrebujemo dovolj spanca, da lahko potem naslednji dan vsaj približno normalno živimo. Ampak je še nekaj prišlo vmes ... in smo zaspale malce kasneje, kot smo nameravale.

V nedeljo zjutraj najprej mestece San Gimignano, v katerem je še vedno precej stolpov, včasih jih je bilo pa menda še več, ker je bil to znak bogastva. Tam smo bili že precej zgodaj, tako da je bilo mesto  prazno, še nobenih turistov, komaj kakšen človek kje, predvsem pa vzhajajoče sonce in oglašanje ptičev. Čarobno.













In tam nekje na vrhu hriba (ker mestece je na hribu) je en park, nekje vmes v parku pa wc. Neobičajen wc, strašljiv wc. Daš notri v en avtomat pol evra in potem se odprejo ena kovinska vrata in se za tabo avtomatsko zaprejo. In ostaneš tam notri zaprt, dokler ne pritisneš enega gumba in se vrata spet sama odprejo. Res strašljivo, ampak je bilo treba pač nujno it na wc.


Jaz potem, ko sem živa prišla nazaj iz ... strašljive kletke.

Potem pa še Firence, za preostanek dneva. Ta tri mesta, v katerih smo bili prej, so bila precej mirna, dokaj majhna, tako ... prijetno je bilo. In potem Firence: ogromno prometa, povsod trume turistov in ostalih ljudi ... čisto drug svet. Najprej  mi je šla vsa ta gužva blazno na živce, ampak potem sem se navadila.

Ogled ene cerkve z Michealngelovimi nagrobniki družine Medici, pa kipov na prostem, pa še ene galerije z nešteto slikami slavnih slikarjev in med vsem tem ogromno hoje. Naporno.


Ena popularna igrača.


David, ki so ga ravno obnavljali.








Pred galerijo Palatina - ležanje na sončku. In od tukaj je ogromno debilno smešnih slik, ki bodo mogoče prišle na myspace, če se jih bo meni ali komu drugemu jih dalo naložit.

Zaključek? Toskana je res čudovita, obvezno še kdaj tja. Za več časa, z manj hitenja, z več uživanja v naravi, okolici.

Na gradu, danes, med športno, ko razen tega, da smo pač šle peš do gor in potem nazaj dol in se ogrele, nismo delale nič konkretnega. Sedele na klopicah in jedle malico in klepetale.

In zdej imam v sobi en velik rumen lep list.









Popoldan, ko je posijal sonček, pod gradom.


In domov sem prišla ob osmih zvečer, crknjena za umret. Ampak filmski abonma je vseeno kul. In The Darjeeling Limited je fajn film z božansko musko.

Sicer jutri pišemo kratek test pri zgodovini in ne bi o tem, da sem si proti koncu snov samo prejle na vlaku enkrat prebrala. In v petek matematika. Ampak potem pride sobota in Toskana.

In nimam energije za napisat kej več. Spat grem.

Toskana!






Na slikah zgleda čudovito, upam, da bo tudi v resnici tako. Prej je treba preživet samo še en teden butaste šole. Ta vikend sem se celo večnost ukvarjala z matematiko, čeprav pišemo šele v petek. Ampak sem naštudirala tisto tabelo s kotnimi funkcijami in ugotovila, da v bistvu se moram napiflat samo za 60° in 45°, ostalo je pa potem logično/se da izračunat. In sem blazno ponosna nase. In ene naloge, ki mi prej sploh niso šle, zdej obvladam. Jej.

Sicer jutri pišemo spis na domače branje. Izbirno domače branje. Brala sem Murišo, ki je mislim da sicer letos za Cankartja za 3. in 4. letnike. Ampak že pred nekaj časa sem jo brala, tko da sem že precej pozabila in sem si zdej z neta sprintala par sestavkov o knjigi, samo da jih še nisem prebrala. In še v četrtek pišemo pri zgodovini en diagnostični test.

Ni mi več za pisat sem. Ne kej dosti. Ker je konec koncev blazno javno in lahko bere vsak in ... jaz bi pa le pisala bolj osebne zadeve. Okej, sej vem, lahko bi bilo samo za prijatelje ... ampak ni mi več tolk do eD-ja. Mogoče zaradi nekaterih spominov na tale blog. Mi je pa še vedno ogromno do pisanja. V petek zvečer, ko sem bila blazno slabe volje in me je bolela glava in nasploh nisem vedla, kaj nej počnem s sabo, sem pisala in pisala in pisala v na roke dnevnik in je tko .... pasalo.

Skoraj zagotovo bom napisala sem poročilo iz Toskane, tako da če ne prej, bo pa takrat prišel naslednji vpis.

<object width="425" height="344"><param name="movie" value="http://www.youtube.com/v/Q3Kvu6Kgp88&hl=en&fs=1"></param><param name="allowFullScreen" value="true"></param><embed src="http://www.youtube.com/v/Q3Kvu6Kgp88&hl=en&fs=1" type="application/x-shockwave-flash" allowfullscreen="true" width="425" height="344"></embed></object>

Preverta berem. Spet. Ker tko paše. In si pišem  pesmi na notranje platnice zvezkov. Pa še druge citate. Ker imam rada s tem popisane zvezke.

Sem kakršna sem

tako sem narejena

Če mi gre na smeh

smejim se do ušes

Ljubim ga ki ima me rad

saj menda ni greh

če ni isti vsakokrat

Sem kakršna sem

tako sem narejena

kaj hočete še več

kaj hočete od mene

všeč sem vsem po vrsti

ne morem nič storiti

Res mi štrlijo prsi

res drobim korake

in pete imam visoke

in temne podočnjake

pa kaj potem

kaj vas briga vsa ta reč

Sem kakršna sem

všeč sem komur sem všeč.

Petek

Trapast urnik. Začnemo s četrto uro in imamo eno uro kemije, torej lahko spim skoraj do pol devetih. No, malo manj, ker so se mi prejšnji dan lase posušili na zraku in so bili precej ... živahni in jih je bilo treba malo polikat. Sicer tega ponavadi ne počnem, ker se mi pač ne da, pa še zdravo ni za lase, samo zelo zelo redko se lotim likanja.

No, potem po kemiji smo imeli dve prosti uri, ena itak zaradi malice, pa še biologija nam je odpadla. Kar je prečudovito. Z J. sva šli do Name, ker sem morala kupit darilo za D.-ja. Prvotno sem sicer hotela it po pouku, ampak tko sem imela pa že vmes dovolj časa. Sprehajali sva se po (mislim da) četrtem nadstropju Name, kjer imajo stvari za dom in občudovali razne luštne skodelice. Kupila sem skodelici in čajnik z modrimi pikami. Luštno^^. J. je začela omenjat, da ona ma pa tudi kmalu rojstni dan ... (čeprav ga ima v bistvu julija). Pa še dol, v klet, v delikatesno trgovino, kjer sva potem še celo večnost zbirali čaje. Ful je fancy ta prenovljena delikatesa. Pa še zavit vse skupaj in potem s tistim zavitim darilom v rokah nazaj do šole. Darilo sem stlačila v omarico, čeprav komajda in se je tista plastika, v katero je bilo zavito, verjetno malo pomečkala. Ampak ne ne, po razredih pa jaz ne bi tistega vlačila.

Angla, ki je itak vsesplošna zabava, pa še mata, med katero z J. med drugim renčiva, ne vem zakaj že, mogoče zato, ker je J. rekla, da bo enega ugriznila. In naju N. gleda, kot da se nama je totalno zmešalo. Pa še slova, ki je pač ... slova. Vmes med anglo kličem mami, ker zunaj močno dežuje in jaz slučajno ne mislim s tistim darilom v rokah po dežju hodit peš vse do glavne, tako da se zmenim, da me ona pride iskat. Čeprav jo potem še celo večnost čakam pred šolo, ker to pač pri njej traja, in se vsaj kakšno uro cjaziva do doma.

Vmes pobereva pri babi še tamaladva in gremo domov, itak greva s ta starejšim tamalim najprej vsak za svoj računalnik viset na internet, potem se nam pa že spet blazno mudi. Nekaj pred sedmo starejši tamav stoji v kopalnici, zavit samo v brisačo in si suši lase, jaz ga spodim ven, ker imamo menda čez 3 minute odhod in se moram še namazat. Tudi če imam kdaj res dober namen, da se bom recimo za spremembo nazamala okoli oči, mi to časovno ne znese in ostanem samo pri malo pudra, tako kot zmeraj. Še za maskaro ponavadi sploh nimam časa.

Gremo k maši, uletimo kakšno minutko po začetku, vsi zrihtani in poštirkani. Med mašo mi misli precej bezljajo, razmišljam o tem in onem in tretjem, potem po maši gremo pa še stat k grobu, ker je tko v navadi in vedno tako počnemo, ampak se je kmalu ulil dež in smo se spokali v avte. Mene so peljali k D.-ju in tam ... ah, kaj pa vem, meni ni bilo kej preveč fajn. Zaradi različnih vzrokov. Okej, predvsem zaradi enega razloga. In potem me je še trebuh začel bolet in sem šla okoli enajstih že domov, ostali pa tudi.

Včeraj in danes sem ogromna brala, ker med branjem se lahko potopim v en drug svet in pozabim na realnost. In zelo imam rada zgodovinske romane. In naučila sem se celotno biologijo. Nimam pojma, kaj mi je bilo, da sem se jo šla učit, ker še ne sprašuje, ne pišemo, nič. Samo ... naučila sem se vse. Sicer sem se pa itak prvič letos učila.

In glede na ... stanje bi morala bit žalostna in jezna in nasploh slabe volje, ampak nisem, sploh ne. Poslušam Edith Piaf (tudi tega ne vem, kako sem prišla do nje zdej kar naenkrat) in berem Preverta in berem eno knjigo in gledam lepe slike na Deviantartu in ... sem čisto fajn.

Nov urnik imamo. Za enkrat vemo samo ponedeljkovega, ostalo menda zvemo jutri.

V Benetke bi šla. Kker so mi všeč in bi jih spet videla. Kar tako, en dan, namesto trapaste šole.

Čez manj kot dva tedna gremo v Toskano. Se že veselim.

Cel teden se že odločam ali bi nekoga zadavila ali bi se zjokala. Nekaj od tega vsekakor.

x Ponedeljek je šok pri športni, ker mi N. napačno pove, da nej bi Derek pri Greysih umrl, čeprav v resnici ne umre in Meredith to samo sanja in sem šla takoj, ko sem prišla domov, preverit podrobno vsebino, v torek je pa spet delal siol in sem potegnila dol.

x Pri slovi smo pisali spis na izbirno domače branje in jaz sem to knjigo brala en dan pred kakšnim dobrim tednom ali še več na vlaku, potem sem jo odložila in brala nekaj drugega, v nedeljo sem jo pa na hitro prebrala do konca, tako da se mi prav dobro ni sanjalo. In meni se zdi za en drek tisto, kar sem napisala.

x V torek me je biologija spet spravila totalno ob živce, ker tako hitro kot nam ženska predava, si je nemogoče delat zapiske. In nemogoče je ugotavljat kakšni so plodovi (ker resnično, who gives a shit?) in si to zapisovat v tabelo in hkrati s table prepisovat, kaj je za domačo nalogo. In resnično, resnično, resnično me bajla ne zanima. Briga me, kakšne različne vrste plodov obstajajo. Briga me, kako nastanejo. Briga me, kam gre kakšna celica in jedro in kaj jaz vem kaj še vse pri oploditvi kritosemenk.

x Torek popoldan: prišla domov, čisto malo visela na netu, se stuširala, umila lase, obrila noge, pogledala tri minute Greysev, mogla it jest kosilo, mogla se po hitrem postopku oblečt in namazat in spokat na bus. V Ljubljano, gledat VIhar. Najprej sem J. malo jamrala, potem sva se pogovarjali o jahtah in kako je meni to zakon. Ko bom mlada, bom prepotovala svet, ko bom stara, bom mela pa jahto. Prav zares.

In potem pred predstavo še Konzorcij, ker sva bili zgodnji in se je fino sprehajat med knjigami. Vihar ... mi ni bil kej preveč všeč. Imela sem oblečeno (novo) rdečo obleko in ta rdeč plašč in J. je rekla, da ji je sicer všeč, ampak da je ful nenavadno zame. Ampak če mi je pa obleka ful všeč. Pa potem nazaj po večerni Ljubljani peš do glavne in mi je blazno všeč se tkole sprehajat. Bus ob 22.20, do doma obe dremava, doma sem nekaj čez enajsto. Zaspana, totalno.

x Kemija mi je še vedno precej všeč.

x Včeraj po pouku, ki se je končal že blazno zgodaj, sem razmišljala, da bi šla pogledat do Kongresnega trga, ker je bil Kreslin, pa še ena sošolka je rekla, da bi šla z mano, ampak potem je bilo vreme tako čudno deževno in jaz sem bila itak zaspana, tko da sem šla raje 15 čez eno na vlak in sem lepo dremala do doma. Nasproti mene sta sedela dva kretena, ampak res kretena. In sta imela ves čas ene težave s svojo lastno pomembnostjo (ampak res na tisti najbolj debilen in otročji način). Bljaaah, kolk ne prenesem kretenov.

x Prva ura nam je danes odpadla, kar pomeni, da sem lahko spala dobro uro in pol dlje. Butasta športna, pri kateri igramo butasto reč med dvema ognjema. In always hated it. Zgodovina, kjer še vedno ne maram ravno profesorja, in sploh se mi ne da delat zapiskov, ampak vsaj narežimo se. Frej ura. Ki jo preživim s sošolkami, s katerimi se ponavadi ne družim najbolj, ampak J. in N. in ostalim je ruščina odpadla in so lahko šli 3 ure prej domov, mi smo pa imeli še dve uri frenče. Med katero smo se sicer tudi narežale.

x Jutri je pouk šele četro uro, kar je super krasno. In namesto bajle imamo kemo, kar je tudi fajn. Domov bom verjetno prišla 20 čet pet in ob šestih nas je D. povabil domov, za njegov rojstni dan. S tem da mora Kristina kot pridna vnukinja, ker njeni babi to tolk blazno pomeni, ob sedmih zvečer k maši za njeno prababico in bo potem prišla k D.-ju s ... skoraj dveurno zamudo.

x Danes sem pogledala še 3 epizode Gossip Girl, ker jih še nisem. Okej, ta zadnjo moram še pogledat do konca.

x Okej, tole bo zvenelo totalno geekovsko, ampak dejansko me delanje matematične naloge na nek način sprošča. Ker je vse tako ... logično in obvezno moram zraven poslušat musko (ker ja, ful mi paše poslušat musko, ko delam matematiko) in mi ni treba mislit na nič drugega. Dokler seveda ne pridem do kakšne preveč zakomplicirane naloge in ... potem nisem več tako navdušena nad matematiko.

x In francoščina mi je všeč. Kot jezik.

Sem vedela, da je bilo vse tiste moje sreče prejšnji teden preveč, da bi trajala.

Kristina se ma tko lepo, da nima niti več nobenih pretiranih želja po jamranju tukaj gor in se mora prav prisilit, da še kej napiše.

In zadnje čase občasno blazno rada govorim in pišem o sebi v tretji osebi. Samo tko, v vednost.

V ponedeljek prvi dve uri pri športni tečemo na gradu in meni dejansko verjetno prvič v življenju paše tečt. In ko že nekaj časa tečem, me kar naenkrat neha zebst v stopala. Ker mene ponavadi vedno zebe v stopala in tudi prejšnji vikend sem jih imela ves vikend ledena. Vreme je sicer tako jesensko, precej temačno, brez sončka, ampak meni je všeč. Med glavnim odmorom gremo v bar/kavarno nasproti šole, jaz sem tam sploh prvič, ne vem zakaj lani tja nismo zahajale sploh. V ostale lokale v okolici šole ja, tja pa ne. Ampak potem pijem božansko vročo čokolado s kokosom in jem še boljši sendvič s pršutom (ker šolska malica je again zanič) in sem cela navdušena.


Kakav od J., ko sem pa še jaz dobila svoje, sem bila preveč lačna, da bi mela čas še za slikanje.

In gledale smo risanko Powerpuff Girls in bile blazno navdušene XD. Pri matematiki sem bila nekam blazno navdušena nad vektorji. Slovenščina je pa ob ponedeljkih itak vedno en sam boj z zaspanostjo. Ker grem pač v nedeljo prepozno spat in zjutraj sem še nekako, potem pa počasi pride blazna zaspanost.

Torek? Ne spomnim se kaj dosti od torka. Pri gefi sem si preden je profesorica prišla v razred mazala Nutello na štručko in potem sem jo še jedla , ko je profesorica že prišla v razred in mi je menda namenila en grozen ubijalski pogled. Tako pravi J., jaz sem samo hitro pospravila malico in z njo nadaljevala kasneje.

Pouk smo imeli samo 5 ur, potem pa sva se z J. še sprehajali po eni ulici, kjer nej bi v eni trgovini v izložbi imeli oranžne allstarke, ampak midve te trgovine nisva našli. In potem sva še zavili v skoraj vsako trgovino s čevlji na Trubarjevi, ampak allstark tudi tam ni bilo. In potem greva domov, ona na bus in jaz na vlak, ker ona se raje vozi z busom, ker ima ful bližje do doma od postaje, jaz pa imam vlak veliko raje kot bus.

V sredo imamo pa pouk sploh samo štiri ure. To je zaradi vaj, ker jih je imela druga skupina. Običajno bi bilo drugače 7 ur. Po pouku spet na vročo čokolado s kokosom in tokrat toast. In potem še pogledat v Tomas šport na Čopovi, kjer nimajo niti tistih zelenih niti rdečih allstark številke 39.  N. in J. domov, jaz pa še v BTC, ker jaz bi res rada imela nove allstarke. Ampak potem grem tam najprej na bankomat preverit stanje in ugotovim, da če zdaj kupim allstarke, potem imam do desetega komajda še kakšen evro, torej nobenih allstark, dokler ne pride štipendija. Grem pa v H&M in si kupim eno velik rdečo torbico in dolge leginske, do gležnjev. Ker leginske so ful toplejše od najlonk (lahko pa konec koncev oblečem najlonke in povrhu še leginske) in jaz rada nosim krila zadnje čase. In ponovno zapravljam, ja.

Četrtek ... pri španščini je diagnostični test 5, drugače se nam pa testi zares začnejo šele ... 13. oktobra. Med odmorom kot najhujši geeki previsimo na internetu v knjižnici. In francoščina je ... khm, ustvarite si svoje mnenje, jaz samo povem, da nam je povedala celotno zgodbo o tem, kako sta se spoznala Sarkozy in Carla Bruni, pa naštela in opisala vse francoske predsednike od druge svetovne vojne naprej in še kej.


Oblaki za pojest, enkrat med tednom.

V petek je bil pa dan jezikov in smo imeli samo štiri ure eno delavnico z naslovom Kako naj vam prodamo modrino neba^^ o okoljskih problemih. Najprej smo morali predstavit temo, ki smo si jo vnaprej zbrali in naredit plakat, potem smo gledali An Inconvienient Truth (Resnično sem sita tega filma. Vedno, ko je kaj v povezavi z globalnim segrevanjem ali pa nasplošno o okoljskih spremembah, kjerkoli že, ga gledamo. In okej, enkrat je zanimivo, ampak potem n-tič postane neskonočno dolgočasno. In uspavajoče.) in na koncu imeli eni debato, med katero smo se itak skregali. Vmes smo jedli za spremembno celo topel burek. In dobra jabolka.

Po šoli sprehod po Ljubljani proti centru in do Aškerčeve (čakat eno žensko) in jaz sem še vedno navdušena nad tem jesenskim vremenom.







In potem še blazno hitra hoja do glavne, da ujamemo vlak. Z vlaka grem par postaj prej in k babi, ker ima potem tamavčič tam v bližini v telovadnici OŠ praznovanje rojstnega dneva in sem jaz zadolžena za slikanje&snemanje.


Precej novo krilo, ki mi je ful všeč.

Pri babi jem palačinke in se celo večnost pogovarjam po telefonu, potem pa greva z materjo v trgovino in  do šole, kjer ima tamav praznovanje. Nekaj časa sem tam, prav dolgo pa ne, teta me pelje do doma, kjer se preoblečem, potem pa gremo v Križanke na en koncert. Bilo je mrzlo, ampak jaz sem imela oblečen ta nov zimski plašč in me razen v stopala in občasno noge ni zeblo. Pa potem še čaj in domov pridem okoli enih ponoči.

V soboto z največjim užitkom prespim celotno dopoldne in še malo v popoldan. Pa še imam probleme, kako in če bi sploh vstala iz tako čudovito tople postelje. Potem še malo lenarim doma, s šolo se mi ne da ukvarjat, zvečer pa gremo k D.-ju, ker ima novo sobo. Ko pridemo, mu mečemo kamenčke v okno, potem se pa skrijemo in je blazno smešno, ko on z lučjo sveti ven in se dere, kdo je in da ga bo ustrelil z zračko (=zračna puška). Gremo še na ogled njegovih  živali in potem v njegovo sobo. Itak je bilo na trenutke za crknit smešno. In imeli smo zanimive in občasno perverzne in precej iskrene pogovore. D. je še enkrat začel izražat njegovo navdušenje nad mano. Ker sem zadnje čase postala mnogo boljša. In še enkrat me je vprašal, če bi se poročila z njim. In potem je bil (kao) besen, ker sem ga zavrnila. Ostala vsebina pogovorov pa ostaja med nami štirimi XD.

Sicer je bil včeraj Poljanfest in naj bi šla z J. popoldan malo pogledat, ampak potem sem šla raje k D.-ju in je bilo itak super.

Danes se ves dan po malem ukvarjam s šolo. Okej, naredila sem nalogo za mato in gefo, prebrala knjigo za domače branje, ki ga imamo jutri in hotela sem se naučit bajlo, ampak potem sem ugotovila, da imam knjigo v omarici, iz zvezka pa se ni bilo kej dost za naučit, ker moji zapiski so zadnje čase pri bajli čudni. In to je bilo od šole vse.

Po več kot enem tednu, odkar nam že ne dela siol, smo se mu danes končno malo podrobneje posvetili in ugotovili, da tudi telefon ne dela (ampak mi domačega telefona sploh ne uporabljamo, tko da pač tega prej  nismo opazili), televizija pa, tko da je očitno kakšen račun neplačan. Ampak kako nej jaz zdej pogledam Greyse? S to internetno povezavo jih pač ne morem dol vlečt. Torej držite pesti, da ko mati jutri pokliče na siol, bo potem po hitrem postopku začelo spet delat.

Četrtek torej
Peklensko dolg in naporen urnik. Pri športni nas je nagnala ven, ampak v bistvu niti ni bilo grozno, najprej malo tekanja in raztezanja, potem pa odbojka/badminton in je bil zame itak badminton. Pri zgodovini, šesto uro, zadnjo uro pred odmorom, sem si pač na začetku ure točila vodo v plastenko, ker hej, prej smo imeli športno in jaz nisem še nič pila in sem bila žejna, profesor pa je stal zraven mene in me gledal in mi potem ni dovolil pit. Ker ja, profesor pri zgodovini nam ne dovoli pit.

In potem smo končno celi sestradani dočakali sedmo uro, odmor. Topel obrok, pa ja, to je res ena super stvar. Itak.


6-8 ne pretirano velikih njokov v ogabni zelenjavni omaki, kjer se samo trudiš zbezat ven njoke, ne da bi imeli pretiran okus po omaki. Pa drugače imam zelenjavo zelo rada. Da ne omenjam plastičnih krožnikov. Seveda je bil še obvezen obisk Spara. In nakup dodatne hrane.

Potem pa še dve uri francoščine, med katerima smo med drugim peli Kekčevo pesem v francoščini. Sploh nočete slišat, kako to zveni. V ozadju je muska s slovenskim Kekcem in potem mi pojemo v francoščini, ki je itak še skoraj nič ne znamo. Čudovito.

Na vlaku za domov sem se ulegla čez dva sedeža, slušalke v ušesa, da se preglasijo moteči dejavniki iz okolja (beri: nekateri precej debilni pogovori ljudi, starih približno toliko kot jaz) in čudovito spala vse do doma, pa nej so si ostali potniki mislili karkoli že. Eni ljudje pač rabimo več spanja in zakaj pa ne bi izkoristila 45-minutne vožnje?

Petek
V četrtek zvečer sem imela celo ene optimistične načrte, da bom vstala ob pol osmih, šla ob 8.20 na vlak in potem pred poukom (ki se mi je začel ob pol enajstih) še malo po trgovinah, pogledat za moder šal+zimski plašč+še kej. Ampak se mi potem zjutraj ni dalo vstati spljoh, lepo sem spala do pol devetih in šla ob devetih na bus. In v četrtek sem šla spat že ob pol desetih zvečer, tko da sem spala 11 ur. Pa še bi. Resnično, te dni samo spim, kadarkoli je le mogoče.

V Ljubljani sva bili z J. okoli desetih in 15 čez deset že pred Sparom, tako da sem šla še kupit Nutello za malico (naročeno sem imela hladno malico z dvema makovkama in eno skuto-jogurtom, in makovke nej jem brez vsega?), Zgledalo je še več kot preveč časa. Ampak itak imam zmeraj tako srečo, da v tisti vrsti, v katero se postavim, traja najdlje. Blagajničarka je bila ena ženska, ki je očitno bila tam prvi dan in je vsako kodo iskala celo večnost. In potem je en tip pred mano prinesel cvetačo kar tako, brez vrečke in nestehtano. Čudovito. Kakšne tri minute pred začetkom pouka sem končno prišla na vrsto. Potem pa še blazno hitra hoja do šole, ampak itak potem profesorice še kakšnih 10 minut ni bilo v razred.

Kemija mi je še naprej nekam blazno jasna. Biologija je še naprej dolgočasna in bedna in težko je razumet, zakaj je treba vedet razmnoževanje golosemenk in kritosmenk v take podrobnosti. Med odmorom smo se veselo basale z Nutello.



Matematika je bila spet obupavanje nad blazno hitrim predavanjem profesorice in blazna živčnost ter nejevolja, ker je petek in ura je že precej in nobenemu se ne da več v petek tako pozno sedet v šoli. Najprej me je klical R. in potem še U., ker očitno smo res edini, ki jih v šoli mučijo tako dolgo. Itak sem obupala nad dojemanjem matematike, samo prepisovala sem zadeve s table in se malo dopisovala z R.-jem. In še slovenščina, kjer sem celo malo bolj sledila pouku.

Potem pa z busom, ki je bil blaaazno poln in na katerem je tako čudovito loviti ravnotežje (čeprav sem se zdej že precej navadila), do mamine službe. Najprej sva šli na slastno kosilo (Zakaj ne more bit pri nas v šoli tako dobro za jest? Sej ko pogledaš jedilnik, zlgeda še kar, ampak potem ko dejansko dobiš zadevo ... ), pa morali sva it kupit darilo za tamavga za en rojstni dan, na katerega je bil povabljen. Nato pa na Rudnik v Supernovo, ki ni več tako nova, ampak jaz sem bila prvič tam. Zdej imam lep dolg! rdeč zimski plašč, ki mi je sicer mogoče čez rame malo prevelik, ker je številka 36, manjša pa sploh ni obstajala, pa še en rdeč in en zelen pulover in luštno modro majico s pikapolonico. Pa rdeče rokavice in črno kapo. Jaaa, jaz preveč zapravljam in imam ogromno cunj. Ampak ... cunje, ki so ti všeč, so fajn^^.

Okoli osmih sva potem morali it, po tamavga in še dva njegova prijatelja v Kolosej. Mati je zapeljala na avtocesti na en izvoz prekmalu in sva pristali najprej v Fužinah XD. In ob devetih sem končno prišla domov.

Sobota
Zbudila sem se precej zgodaj, ampak potem sem še celo večnost ležala v topli postelji z zaprtimi očmi in malo sanjarila in predvsem razmišljala o tem, da moram itak že med tednom čist prehitro vstat iz tople postelje v mrzel svet, torej lahko vsaj med vikendom še malo uživam. Ampak nekaj pred dvanajsto sem vseeno mogla vstat, si celo sama narest zajtrk in ob pol enih sem imela frizerja. Zdej imam novo frizuro in lasje so precej krajši in meni so ful všeč.


Tukaj so še vsi ravni in zlikani. Zdej sem jih umila in so malo bolj valoviti in taki. Sej drugače imam likalnik za lase tudi doma, ampak meni se vsakič z njim ne da ukvarjat, pa še verjetno bi si s tem lase uničila. Samo za kakšno res posebno priložnost.

Doma sem čisto malo visela na netu, potem sem se pa morala začet oblačit. Ob štirih smo bili zmenjeni pred Kolosejem z ekipo od našega mjuzikla Mamma Mia. D. je pohvalil mojo frizuro oziroma nekaj v tem smislu. "Vsakič si bolša." Najprej smo stali pred Kolosejem in se pogovarjali in se pregovarjali, če bomo šli jest pred ali po filmu. Na koncu smo šli še pred filmom v Subito. In je bilo itak zabavno. Sej kdaj pa ni, če je taka družba XD. Mammo mio bi šla lahko gledat še desetkrat, tko mi je fajn. In vmes smo malo peli in ... je bilo fajn. Po filmu smo še malo bluzili okoli Koloseja in tko, dokler ni mene in L. in U.-ja moja mati prišla iskat.

Nedelja
Glede vstajanje je bila podobna zgodba kot včeraj, potem sem delala malo za šolo in smo imeli kosilo in tko. Po kosilu sta se tamaladva namestila v mojo posteljo in nasploh celo večnost težila v moji sobi. Pozneje popoldan smo šli na hišo in potem k babi, ker je bilo v tisti vasi (oz. župniji ali kako bi se temu reklo) danes žegnanje in babi to ful pomeni in tko. In sem še enkrat pojedla precej veliko, kot bi bilo še eno kosilo. Potem pa sem se pogovarjala s teto/brala. In padali so komentarji na mojo frizuro, itak. Večini je všeč. Babi je všeč frizura, barva pa ne (mislim, sej barva je ista kot je bila, edino mogoče se je že malo sprala in ni več tako živa).

Zdej sem doma in me že roke bolijo od pretiranega pisanja, ampak še nimam dost pisanja, bom šla še kam kej napisat. In o šoli in jutrišnjem ogabnem urniku ... fuj fuj, poskušam ne razmišljat o tem.

Siol nam že par dni ne dela, razlog ostaja neznan, sicer se pa s tem še nismo pretirano ukvarjali, ker smo ... zaposleni? Zdej izkoriščam tisto mobitelovo kartico za brezžični internet, čeprav tkole ne morem vlečt dol filmov in ne morem potegnit dol 3. epizode Gossip girl in hočem nazaj siol.

18. in 19. oktobra gremo na ekskurzijo v Toskano in jaz se tega že blazno veselim. Ker izleti in potovanja so fajn in Toskana je menda blazno lepa.

Imela bom filmski abonma v Cankarjevem domu. Jaz in ti. Ker filmi zvenijo zanimivi.

In svet je na nek način še vedno lep.

Dogaja se, malček. In jaz sem zadnje čase ... ne vem, lena? kar se pisanja tiče. Ne vem, upam, da se bom tega šolskega ritma čimprej privadila, ker tole ni za nikamor. Zjutraj se komaj, po večih 'še 5 minutkah', prepričam, da vendar moram vstat izpod mojega tako blazno toplega kovtra in tako udobne postelje ter se spet vrnit v realen in predvsem mrzel svet. Ker ja, zunaj je mrzlo. Še v stanovanje je mrzlo in jaz hodim okoli blazno oblečena, v debelih puloverjih, pa me še zebe. Zjutraj je pa sploh grozno mrzlo. Potem se tam nekje do šole uspem otresti zaspanosti, dokler najkasneje na vlaku za domov ne postanem spet tolk blazno zaspana, da obvezno malo zadremam. Doma grem potem mogoče spat popoldan ali pa počnem kej drugega in sem zvečer blazno zgodaj zaspana. Če grem pa popoldan spat, pa potem zvečer še celo večnost ne grem in potem sem zjutraj že spet čisto crknjena. Ves čas se bojujem s to zaspanostjo. Story of my life.

Ponedeljek
Dve uri športne, prva je bila še kar fajn, malo joge in ostalega ... bolj na izi gibanja, drugo uro pa košarka, ki je fuj fuj fuj. Pač ... nisem talentirana za športe z žogo, kaj nej. Pri matematiki je profesorica razlagala blazno hitro, sploh nisem dojemala, zakaj se gre, samo stvari sem hitro s table prepisovala v zvezek in na koncu ta druge ure sem bila že blazno slabe volje, čeprav sem se prepričevala, da se zaradi matematike ni vredno sekirat. In ko smo se nekaj pogovarjale o muffinih, sem rekla, da jih jaz v bistvu lahko spečem in prinesem v šolo.


In sem jih.

V torek nama je z J. drugo uro pri špani prof. rekla, če bi bili za tisto uro dežurni in naj se greva javit v tajništvo, tam so nama pa rekli, da naj bova do dvanajstih. In sva lepo jedli muffine, opazovali ljudi (kar je blazno zanimivo početje) in predvsem crkavali od smeha. In nisva bili pri špani, fizi, sociologiji in gefi, kar je tudi fino. Pri bajli smo imeli vaje in jaz sem imela itak že prej cel dan probleme zaradi tega, ker pač ... z vajami pri bajli nimam ravno najlepših izkušenj. Ampak smo samo gledali iglice in storže in jih prepoznavali in malce pisali lastnosti v eno tabelo, tko da sploh ni bilo grozno. In smo se pogovarjale o majhnih in velikih in trdih in mehkih. Storžih, seveda.

Itak sem bila potem že na postaji spet cela zaspana in sem komaj čakala, da pride vlak in se uležem na dva sedeža in spim do doma, ko je prišel zraven en sošolec iz OŠ in sem morala bit vsa prijazna in socialna. In jaz nisem rada vedno prijazna, sploh pa ne, ko sem zaspana. In s tem sošolcem se že v OŠ nikoli nisem kej pretirano pogovarjala, zakaj bi se zdej celo pot trudila za en prisiljen  pogovor o stvareh, ki me v bistvu sploh ne zanimajo.

Danes sem pri kemi dejansko vse ful razumela in mi je bila blazno jasno, kar je ... neobičajno. Mislim, sej ne, da bi imela kakšne probleme s kemijo drugače, ampak danes je bilo vse tko ... kristalno jasno. Med odmorom za topli obrok (ki je ponavadi tko ogaben, da se čudimo, če je to sploh mogoče) mi je N. odvezala eno allstarko in potem mi je vezalko potegnila ven in me sezula in si podajala allstarko s še eno sošolko. Rajši si ne predstavljam, kako je to zgledalo kakšnim osebkom, ki so tudi bili takrat na notranjem dvorišču.

Danes pa vaje pri fiziki in sva imeli z J. najprej blazne probleme (s tem da so se meni ne vem zakaj pač zdeli smešni in sem crkavala od smeha), potem sva pa le uspeli spravit tisto reč v ravnovesje. In to je toooolk brezveze. Rajši bi doma stala, kot pa tam prestavljala uteži za par centimetrov v levo in desno. Kot otroci v vrtcu.

Zdej je menda blazno popularen Wall-e in sva šli z N. po pouku v Spar po Wall-e jajčka, ker je hotela dobit Volija. In potem sva med hojo do postaje jedli jajčka (ki so podobna kinder jajčkom). Ne, sej sploh nismo otročji.

Ko sem prišla iz šole, sem se kakšno uro ukvarjala z matematiko in celo uspela pogruntat vso nalogo in zdej se spet počutim kot en mali genij. Potem sem še malo brala in tko, ob osmih sem bila pa že tolk zaspana, da sem v pižami dremala v dnevni na kavču. Sicer smo se prej nekaj pogovarjali, da bi se dobili, ampak jaz nekako nisem povsem verjela v to, dokler me ni 15 čez osem klical R., da je zdej pri D.-ju in da prihajata. Ohhh. In jaz sem premišljevala samo še o tem, da bo treba vstat izpod toplega kovtra in se prestavit v zaenkrat še mrzlo posteljo. Tko pa pižamo dol, oblečt v cunje za v javnost in potem me je že klical D., da zmrzujeta pod mojim blokom in naj se že spokam dol. Sure.

Najprej Veronika in potem Mali grad, tako kot že v nedeljo. Bila sem tolk zaspana, da sem se komaj premikala, ampak potem enkrat na Malem gradu sem se zbrihtala in zdej sploh  nisem več zaspana. D.-jeva najbolj zabavna izjava: "Jz pa razmišlam, da bi Kristino oženu." "Ha ha, žive me že ne boš." "Boš ti že vidla, da te bom. Še prosila me boš. Boš ti že vidla, še prosila me boš, da te bom oženu." In potem še o tem, kako me bo hitro privadil delat v štali in na polju. In še ene parkat, da ga bom še prosila za to.

In potem, ko ga je ne vem kaj prijelo in je začel po enem odrčku tam na gradu plesat in pet in je bilo sploh blazno smešno.

Na trenutke, ko ne zmrzujem in crkujem od mraza, mi skoraj postane še všeč. Mraz namreč. Mislim, ne da bi mi bil všeč mraz kot mraz in vsa ta mrzlota, ampak tko ... fino se je sprehajat po tem hladnem zraku, ko sem oblečena v majico in pulover in jakno in imam šal in rokavice (ker ja, sredi septembra zjutraj in zvečer nosim rokavice, pa kaj, meni je brez njih pač mrzlo in zakaj jih torej ne bi imela) in malček zapiha veter in posamezni listki že plešejo v zraku. In sem srečna.

Petek. Ki je bil blazno dolg dan.

Zjutraj najprej knjižnica in si sposodim samo 5 knjig, pa še od teh je ena za domače branje. Ker pač zdej je šola in jaz ne morem cele dneve samo brat. Pa potem še malo bluzim doma, dokler ne opazim, da je ura že 10.18 in da resnično moram takoj spokat na vlak. Hodim blazno hitro do postaje in pridem  tja ravno takrat, ko pripelje vlak.

In sem bila spet dobre volje, ker je bil sonček in sem se precej naspala in ni bilo tolk hudo zgodaj. Brala sem knjigo, dokler me ni tam nekej v Trzinu klicala mati in potem mi je razlagala cel kup stvari na dolgo in široko vse do Ljubljane. Še potem, ko sva z J. že stali tam pri semaforju na glavni, mi je še kar govorila.

V šolo sva prišli ... ma, verjetno že kakšno minuto po tem, ko se je začela ura, ampak profesorice še ni bilo. Bajla. Sej na začetku sem se še nekaj trudila sledit in delat zapiske, ampak ženska predava tooolk hitro, da sem kmalu obupala in se raje samo smilila sama sebi, kako blazno vroče mi je. Ampak koga briga, na kakšne različne načine in kako in kaj jaz vem kaj še vse se razmnožujejo različne vrste rastlin? In to do vseh možnih podrobnosti?

Pa malica, ki jo pojemo pred šolo in potem gremo še do trafike, ker moram kupit en časopis, v katerem piše o moji prababici, ki je praznovala 102 leti. In še v trgovino, ker je M. lačna še po malici.

Pa angla, kjer rešujem sudoku iz tistega časopisa in ga rešim ful hitro, potem pa nimam več kaj počet. Ena sošolka je ne vem zakaj kazala Twilight in potem je še J. potegnila iz torbe (mojo) New Moon, ki jo bere že celo večnost in je bil tisti ... tip, ki se pripravlja na izpit, blazno navdušen, da beremo v drugem letniku že v angleščini. Ja, že nekej let.

Mata, kjer sem se prijavila na tekmovanje iz logike in zdej mi je že rahlo žal in potem slova, kjer pišemo cele romane o protireformaciji.

In končno konec. Do pol štirih met pouk v petek=čista muka. Z J. hodiva proti Oxfordu, ona mi razlaga, kako je na netu preučila ta prave hipi cunje in zdej bo sešila take cunje in jih bo nosila. Pri Oxfordu gre ona potem proti glavni, jaz pa čez tržnice proti Čopovi in potem pri Nami na bus. Na katerem se skoraj skuham, ker je bilo peklensko vroče+na ljubljanskih mestnih busih je itak za najt najčudovitejše voznike pod soncem.

Pri mami v službi se preoblečem in ji pustim šolsko torbo, potem pa greva s teto na kosilo. Jedla sem testenine z mediteransko zelenjavo, njami njami, ful so bile dobre. Vmes me kliče J., ki mi pove enih par zabavno zanimivih stvari o naši prof. za anglo.

Teta me pelje do centra, grem sedet na Prešerna in čakat L. ter njeno sošolko, sicer tudi mojo sošolko iz OŠ. Najprej me kliče mati in mi razlaga, kako bo slabo in hladno vreme in nevihte. Potem se še celo večnost pogovarjam z R.-jem in ko prekinem, me napada en klošar, ki je sedel zraven mene. Okej, sej zgledal sploh ni, kot da bi bil klošar, ampak s kolegom sta imela totalno debilne izjave.
"No, a si se zmenla."
"Ja."
"Kaj pa zdej?"
Spoki se stran pa nehi mi težit, res se mi ne da ukvarjat s tabo. "Ja nč." In grem proti Miklošičevi, pa potem na srečo prideta že L. in sošolka.





Gremo na bus in v BTC, na busu so eni tipi, ki so že takrat precej naliti in mi grejo na živce. Potem se tam najprej usedemo na stopnice pred Kolosejem, ampak varnostniki nas vztrajno podijo stran, ker je ne vem zakaj prepovedano sedet tam na stopnicah. Sotjiš pa lahko. This totally makes sense.

Gremo tja malo pred parkirno hišo=garažo, kjer je nek ponikovalni biotop, vsaj tko piše tam na enih tablah in sedimo na travi in spoznam nekaj (dva? tri?) L.-jinih sošolcev in po dolgem času vidim sošolca iz OŠ, ki je zdaj sošolec od L. in je res precej spremenjen. "Ooo, midva se pa že tolk dolg nisva vidla, da se morva kr objet." Okeeej, od njega pa tega res nisem pričakovala. Mislim, včasih je bil ful ... miren in tak.

Od muske smo bili tam na Boemih, pa potem na Kingstonih, kjer smo že precej plesali, potem pa mislim da so bili za njimi Društvo mrtvih pesnikov in je začelo precej deževat. Nekaj časa smo še sedeli na robniku, potem pa smo šli v garažo, ker sta bila dva tipa (od L. sošolca) očitno naravnost zatrapana v to garažo in sta bila ves čas tam. Pa potem spet nazaj, na Omarja. Deževalo je res ornk, ampak smo vseeno veselo skakali in peli in plesali pod odrom. Itak sem bila čist mokra, lasje, pulover, šal, hlače, v allstarkah sem imela pa sploh pravi ribnik. Ampak je bilo vseeno zakon skakat tam po dežju. Prerinile smo se celo do tretje vrste.


Tkole je bilo enkrat vmes (in sedim na vozičkih), na koncu je bilo še velik huje.

Po Omarju smo šle nazaj v garažo, kjer smo potem sedeli celo večnost na vozičkih. Slekla sem čist premočen pulover in mela nekaj časa oblečenega L-jinega, ampak potem mi je na srečo teta (ki je bil z mojim bratom in bratrancem v kinu) posodila vetrovko, tako da ni bilo tolk hudo. In potem nazaj pod oder, na Cetinskega. Od katerega sicer nisem poznala niti enega komada, ker pač ... take muske ne poslušam, radia ne poslušam, televizije ne gledam, tako da je nimam od kje poznat. In potem smo še malo bluzili tam naokoli, dokler ni prišel Kreslin in sem ga šla itak poslušat pod oder, pa L. je šla z mano. Za moje pojme je nastopal čist premalo časa, čeprav je zapel Z Goričkega v Piran, Cesto, uno pesem to ni političen song, za katero nisem prepričana o naslovu, Lahko bi zletela, Od višine se zvrti in potem na koncu še Kuku.



Prej sem bila precej v dvomih, kako bo vse skupaj, s cel kup neznanimi ljudmi. Ampak od L. sošolci so res zabavni in znorele smo se in naplesale in je bilo ful fino. In ne vem, kaj je bilo v zraku ali kaj ... ampak tipi so veselo izpovedovali ljubezen. Mislim, to je tko lepo. Ne meni, ampak L. in še eni sošolki in .. oh, to je res lepo.

Domov sem prišla okoli dveh in potem sem spaaaala, da sem se naspala, ne vem do kdaj, pomoje do dvanajstih. Zdej grem pa jest kosilo oziroma sploh prvo stvar danes.

September je fino, ker se še ni treba kej pretirano ukvarjat s šolo, učit pa sploh še ne. Edino vreme je kar naenkrat postalo grozljivo. Mrzlo in temačno in deževno in megleno in depresivno. In mrzlo! Zadnje dneve se večinoma ukvarjam z mislimi, kaj vse bom oblekla, zdej ko je postalo tko mrzlo.

Včeraj zvečer, sej sploh ne vem točno kdaj, samo dozdeva se mi, da je bilo okoli osmih (ali pa mogoče še celo prej?) sem ležala v postelji in brala knjigo. Itak sem že po parih straneh postala blaaazno zaspana, tko da sem se odločila samo malo zadremat do takrat, ko bodo prišči mati&tamaladva domov in mi prinesli kosilovečerjo. Na srečo sem šla še prej dat leče ven.

In potem sem spala. In spala. Ko sem se zbudila, se mi sploh ni zdelo, da bi spala kej dolgo, edino v stanovanju je bilo nekam sumljivo mirno in temno (jaz sem imela še vedno prižgano luč in računalnik). Pogledam na mobitel, ura je 2.03. Sploh se ne spomnim, kdaj so prišli ostali domov, pa ponavadi se prebudim, ker niso ravno najbolj tihi. Potem sem šla takrat ponoči ugasnit comp in luč, zaspat pa nisem mogla. In sem šla pisat sms za rojstni dan in poslušat musko, dokler nisem uspela vsaj zadremat, ampak sem imela ves čas občutek, da sem napol budna in tko ... tist smotan filing, ko se zavedaš, da ves čas skačeš iz enih butastih sanj v druge.

Dokler ni ob petih prišel najlepši odgovor na sms in potem sem končno ornk zaspala, do osmih (mogoče sem pa prej podzavestno čakala na odgovor?). Zdej pa ležim še vedno v postelji, samo še računalnik se mi je pridružil. Počasi bo treba vstat, kej pojest, ker včeraj sem cel dan jedla blazno malo, še najkonkretnejši obrok je bil burek (ki sem ga med drugim jedla med zgodovino) v šoli. In lahko bi se še spokala v knjižnico, ker moram vrnit do danes, pa potem verjetno ne bom  vmes nič hodila domov. Sploh moram pa kot prvo poklicat mati in se zmenit za Ritem mladosti.

10.20 na vlak, pouk se nam začne ob 11.20. Lucky me. Obožujem, da mi ob petkih ni treba vstajat ob šestih, ampak lahko potegnem do pol osmih/pol desetih, kakor kdaj.

Pa z L. se moram še zmenit za na Ritem mladosti ipd., pouk imam do pol štirih, tako da verjetno res ne bom nič hodila domov.

Včeraj, socilogija. Morali smo se nekaj pogovarjat s svojim sosedom v zvezi s sociologijo in sva z J. ful padli v en pogovor, ki je imel sicer čisto zvezo s sociologijo, samo očitno je profesor mislil drugače in ga sploh nisva mogli dokončat. Pa francoščina, ki sem jo preživela, čeprav komajda. Mislim, pri uri smo se morali na pamet naučit zrecitirat eno pesmico in potem smo zanjo dobili majhno oceno, če smo hoteli.

Včeraj po pouku sem šla do Križank, ker sem tam nasproti morala kupit nekaj za tamavga za glasbeno in potem sem imela še nekaj časa, ker sem imela vlak 15 do petih, tko da sem na hitro prehodila še Namo, H&M, Tally Weijll, Zaro. In pogledat sem šla v Tomas sport za allstarke, pa sploh niso imeli več tistih lepih oranžnih.

Zakaj sem šla tole pisat, čeprav nisem imela nič pametnega za povedat? Pojma nimam. Zdej bo pa treba vstat in back to reality. Mogoče bi lahko oblekla krilo, ob desetih pač zunaj ne more bit tolk mrzlo, kot je ob sedmih.

<object width="425" height="344"><param name="movie" value="http://www.youtube.com/v/OcOrDs9wFLA&hl=en&fs=1"></param><param name="allowFullScreen" value="true"></param><embed src="http://www.youtube.com/v/OcOrDs9wFLA&hl=en&fs=1" type="application/x-shockwave-flash" allowfullscreen="true" width="425" height="344"></embed></object>

Sej sem samo rahlo obsedena s tole pesmijo zadnje dneve. Ampak je lepa.


Pomarančni čajček v Činkolah, v ponedeljek, ko sem bila še blazno prehlajena (v nedeljo je bilo pa stanje sploh blazno grozljivo), med odmorom za kao toplo malico, čeprav večino časa naročam hladno, ker jo grem lahko že prej iskat, ni treba čakat do odmora, ker do takrat si že blazno sestradan.

V ponedeljek sem sicer tudi nekako špricala prvi dve uri, športno. Ker tolk prehlajena itak nisem imela pri športni kej za počet, pa sem doma še malo odspala, potem pa sva šli z materjo na emm Zavod za zaposlovanje se mi zdi, oddat vlogo za Zoisovo in potem me je peljala do šole. Ženska na zavodu je smotana in se obnaša čist nečloveško. Jaz takih ljudi preprosto ne razumem.

Med celotno ta drugo uro matematike sem jedla grisini palčke, profesorica pa na srečo ni imela nobenih pripomb. Ja pač, eni ljudje smo lačni. Med slovenščino sem postala blazno zaspana in sploh nisem mogla razmišljat o zadevah, o katerih nej bi razmišljali. Nekaj v zvezi z Biblijo (in ne, nismo šele pri Bibliji, v bistvu smo že pri reformaciji, ampak Biblijo smo takrat lani spustili in jo zdej obravnavamo).

Torej, hm torek. Pri angleščini je učil en tip, ki bo menda sicer vsako uro zraven, ker se pripravlja na en izpit ali nekaj takega. Mogoče bi rabil kakšne nasvete pri oblačenju (paač, tako majica zabasana za hlače, kot jo ima on, zgleda prav zares čudno) in da ima obute nogometne superge (res, take mata moja dva tamaladva za nogometni trening v telovadnici) tudi ne zgleda ravno najbolje, ampak drugače je pa kar fajn.

Pri sociologiji profesor očitno na začetku ure sprašuje prejšnjo snov za pluse in minuse, Kristini se pa itak ne da sproti učit, ddd. Sicer je pa tole šolsko leto precej ... nenavadno, vsaj zaenkrat precej ljudi, od katerih tega ne bi ravno pričakovala, sproti dela zapiske pri pouku by theirselves in se menda tudi sproti učijo. Well, jaz še vedno nisem zmožna sprotnega učenja. Se  mi pač ne da.

Bajla, oh ta grozna bajla. Kako je ne maram. Res ne. Sploh ne. Čeprav je vseeno bolje kot lani, se mi zdi. Ker tista celica je bila super bedna.



Včeraj, z vlaka.



Včeraj popoldan sem se še nekaj trudila, da ne bi zaspala, ker potem bi imela verjetno spet zvečer probleme s spanjem, ampak sem bila tolk zaspana, da se nisem mogla več premagovat in sem lepo zaspala. Ker spat popoldan je nekaj najboljšega^^.

Danes? Branje knjige in poslušanje muske na vlaku, za v obe smeri. Za nazaj sem se še sezula (upam, da niso komu vonjave iz allstark povzročile kakšnih resnejših težav) in se lepo razkomotila.

Pri fiziki obožuejm sedet v zadnji vrsti. Na splošno mi je bolj všeč sedet čim bolj zadaj. Ampak fizika je dolgočasna in tako lahko počnem še marsikaj drugega.

Po pouku sva šli z J. še v Oxford, ker sem morala kupit en blok, za na roke dnevnik. Ker sem prejšnjega že pred nekaj časa popisala in I'm a writing-kind.of-person in ... moram pisat. Potem nej bi počakali še eno žensko, da nej bi šle skupaj na vlak (mi smo imeli zadnjo uro razredno in smo imeli samo par minut, potem smo pa lahko šli) in je bila prvotna ideja, da greva sedet na tiste luštne lepe zelene klopce ob Ljubljanici nasproti Kapitlja ali kaj je tista zadeva, v kateri je Spar in parkirna hiša in še kaj. Ampak so bile vse zasedene, zato sva se usedli kar na Zmajski most. Čez 15 minut, ko se je zares končala sedma ura, je J. poklicala tisto žensko, ampak je rekla, da je že doma, ker jim je nekaj odpadlo, torej sva v bistvu brezveze tam čakali. Ampak je bilo luštno.







In nasploh sem že cel teden neverjetno dobre volje. Še šola in francoščina me niti ne spravljata ob živce. Še za jamrat nimam kej preveč.

Prevajat mi je ful fajn. Za anglo imamo za dan jezikov se mi zdi nekaj (en govor indijanskega poglavarja in ti govori so mi itak blazno všeč, spet sem jih šla brat na netu) za prevest do konca septembra, ampak jaz sem šla veselo prevajat že danes, ker ... mi je to res fajn. Sicer sem zraven pojedla eno Milko, ne da se bi se tega prav dobro zavedala, ampak okej.

Verjetno bomo šle oktobra za dva dni na ekskurzijo v Toskano.

TOSKANA in FIRENCE 18. in 19. 10.

PROGRAM:

18. 10. zgodaj zjutraj (3.00) krenemo izpred Gimnazije Poljane. Nočna vožnja po Padski nižini in čez Apenine mimo Firenc do Siene.

Jutranji ogled Siene (Piazza del Campo, Duomo,…). Okoli poldneva odhod proti San Geminianu (toskanski Manhattan), mestu kamnitih stolpov v osrčju Toskane. Skupinski ogled, prosto za pozno kosilo. Nadaljujemo v etruščansko Volterro. Pozno popoldne odhod proti Firencam in namestitev v hotelu blizu Firenc. Večerja in nočitev.

Zjutraj po zajtrku odhod v Firence, ogled umetniške galerije v palači Pitti, po ogledu sprehod po Piazza della Signoria, Starem mostu (Ponte Vecchio), do Duoma in krstilnice.

Po ogledih prosto za kosilo in nakupe.

Pozno popoldne zbor na dogovorjenem mestu, obiščemo še razgledno ploščad nad mestom, skupinsko slikanje in dolga vožnja domov. Prihod v Ljubljano okoli 23.00.

(Da ne omenjam, da je med jesenskimi počitnicami na naši šoli organizirana ekskurzija v Maroko in še ena v Guatemalo, med božično-novoletnimi pa v Egipt in da so mi take stvari vse blazno všeč, ampak o njih samo sanjam.)

V petek grem z L. in njenimi sošolci na Ritem mladosti, tisto zadevo pred Kolosejem, na kateri bo tudi Kreslin^^.

Francoščina je težka in smotana in ne maram profesorice. Jutri imam blok uro, zadnji dve uri! Ampak izgovarjava mi je pa ful všeč.

<object width="425" height="344"><param name="movie" value="http://www.youtube.com/v/uo40Qmx6AAE&hl=en&fs=1"></param><param name="allowFullScreen" value="true"></param><embed src="http://www.youtube.com/v/uo40Qmx6AAE&hl=en&fs=1" type="application/x-shockwave-flash" allowfullscreen="true" width="425" height="344"></embed></object>

Španščina je pa fajn. Sem že povedala, da jo imam blazno rada? In da se je res ne učim, ker bi me navdušile nadaljevanke ali kej takega, ampak mi je res všečen jezik?

Štipendija je prišla, lahko si grem kupit oranžne allstarke<3. Ker takih zelenih, ki bi jih jaz imela, nikjer nimajo.  Tale september je tko lep. Ker je toplo in sončno. Ker lahko še vedno nosim poletne majčke in krila.

Trenutno imamo najbolj kretenski možen urnik. Dvakrat na teden od osmih do pol štirih, enkrat od 9.40/10.30/11.20 do pol štirih (v petek!) in dvakrat od osmih do dveh. Ponedeljekov je sploh briljanten. Blok ura športne (v ponedeljek prvi dve uri, za čudovit začetek tedna, fuj fuj fuj), špana, odmor, blok ura mate, blok ura slove, zgodla. Menda se bo urnik še spremenil in jaz resnično upam, da se bo res. Ker da sem trikrat na teden doma šele ob petih, to je čist noro.

V četrtek, oh kako lepo, nismo imele športne, ker ni bilo profesorice. Sicer smo imeli tako vmes kar dve prosti uri, potem pa pouk do pol štirih. Med obema urama sem hodila malo po Ljubljani, prvič do Oxforda po tisto knjigo od špane, pa potem nazaj in še malo sedet na notranje dvorišče. Med ta drugo prosto uro pa do DZS-ja nasproti magistrata, kupit še nekaj za tamavga.

In na živce mi gre, da moramo poleg testov in spraševanj delat še precej drugih zadev. Seminarska naloga pri špani v španščini (!) o državah Latinske Amerike; nek govorni nastop pri angli, z J. imava naslov nekaj v zvezi z računalniki, ne vem čisto točno, ona je zbrala, ker smo dobili tri a4 liste popisane z možnimi naslovi in se mi jih niti ni dalo vseh brat, torej sem J. pustila popolno svobodo pri odločanju. Pri geografiji skupinska predstavitev ne vem česa, za celo šolsko uro, se mi zdi. Pri slovenščini itak govorna vaja. Pri biologiji sigurno kakšno poročilo z vaj. Pri francoščini neka kratka seminarska naloga o nečem v zvezi s Francijo, na koncu s kratkim povzetkom v francoščini. Itak. In potem imamo lahko seveda še pri matematiki, zgodovini in možno da še kje kakšen referat namesto še ene ustne ocene. Naravnost čudovito.

<object width="425" height="344"><param name="movie" value="http://www.youtube.com/v/_SEULZIHru0&hl=en&fs=1"></param><param name="allowFullScreen" value="true"></param><embed src="http://www.youtube.com/v/_SEULZIHru0&hl=en&fs=1" type="application/x-shockwave-flash" allowfullscreen="true" width="425" height="344"></embed></object>

V četrtek zvečer sta me bolela glava in uho, včeraj sem se zbudila z blazno bolečim grlom, kar je trajalo še cel dan in občasno me je še vedno bolela glava/uho. Danes me še vedno blazno boli grlo. To je zaradi pomanjkanja spanja+prepiha na vlaku pa še kje+mati pravi, da zato, ker sem doma ves čas bosa, čeprav se jaz s tem ne strinjam+napora in stresa zaradi šole. Veselo se filam z lekadoli in še enimi tabletami kao proti prehladu in bolečemu grlu, ki pa očitno prav nič ne pomagajo.

<object width="425" height="344"><param name="movie" value="http://www.youtube.com/v/ecc9pcjJTpk&hl=en&fs=1"></param><param name="allowFullScreen" value="true"></param><embed src="http://www.youtube.com/v/ecc9pcjJTpk&hl=en&fs=1" type="application/x-shockwave-flash" allowfullscreen="true" width="425" height="344"></embed></object>

V četrtek zvečer sem šla zaradi tega čudovitega počutja spat že okoli desetih oziroma se mi zdi še prej, spala sem pa lahko do pol osmih zjutraj. Luksuz.

Kemija vaje. Zakaj moramo imet te vaje? Ker meni so res brezvezne. Morali smo delat različne koncentracije ne vem česa in potem gledat, kako hitro postanejo motne, ko jim dodaš klorovodikovo kislino. Bljaah, mene to res ne zanima. Pri tistem listu z vaje, ki smo ga morali izpolnjevat, bom pa itak spet dobila blazno malo točk. Potem bajla, ki je sploh dolgočasna. Delanje zapiskov in se trudim, da ne odplavam z mislimi preveč stran, pač tako, da še uspem zapisat bistveno. N. je kmalu obupala ["Kristina, tole boš ti men dala za prepisat."], J. itak vedno vsaj kakšno stvar prepiše od mene, ker ji ne ratuje dovolj hitro pisat. Sej bi zabušavala in se ni bi nič pisala, ampak od koga bi potem prepisala? Pa še meni je všeč moj način zapisovanja.

Odmor, med katerim blazno pohitim po malico, krof+jabolko+navadni jogurt (zakaj ni mogel bit kakšen sadni?), čeprav bodo menda hladne malice ukinili, ker niso v skladu z zakon. Ampak tople moraš jest v zatohli smrdeči jedilnici in itak so komajda užitne in jaz grem veliko raje ven jest in hladno malico lahko vzameš in poješ že pred tistim odmorom za malico, do katerega si kdaj že povsem sestradan. Po krofu sem še blazno lačna, zato greva z N. v Spar. Vmes razmišljam o iti/ne iti na koncert, ker se resnično počutim za en drek, edina družba bi bila N., s svojimi prijatelji, ona bo pa morala it ob enajstih domov, jaz pa nimam pojma, kdaj bo konec RBD koncerta in s tem moj prevoz za domov. Dejansko bi lahko bila nekaj časa tam čisto sama, kar mi pa sploh ne diši.

V Sparu kupim grozdje in stiropor (tista reč za jest), vreme je nekam muhasto. Ko sva šli proti Sparu, je rahlo deževalo, potem je pa že spet svetilo sonce. Sedimo na pločniku nasproti šole, jem(o) grozdje. Ne morem se odločit, ali je mrzlo za oblečt pulover ali toplo za bit brez njega. Potem pa je treba počasi nazaj noter, še v omarico po vse stvari in najprej angleščina. Sedimo blazno spredaj, tako da profesorica večino časa stoji bolj zadaj v razredu in je sploh ne slišimo kaj dosti. Me se pogovarjamo o knjigah, menda moram prebrat Pasti življenja in Dekle z bisernim uhanom. Enkrat vmes J. izjavi, da ima lase pobarvane s poltrajno barvo in jaz se režim, ker se mi zdi izraz poltrajna barva smešen in neresničen.

Matematika, veselo nadaljujemo s kotnimi funkcijami. Na začetku nekaj ponavljamo od prejšnje ure in z J. se obe reživa kot zmešani, brez kakšnega očitnega razloga. Kasneje sicer razložim, da sem se smejala, ker se je sošolec za mano tako butasto drl odgovore na vprašanja od prof., J. pa menda zato, ker sem jaz spuščala smešne glasove, samo da jaz ne vem, da sem jih.

Še slovenščina, Bibilija, dolgčas. Književnost je drugače fajn, ampak Biblija je dolgčas. In tiste zgodbe o izgubljenem sinu še vedno ne dojamem čist popolnoma. Ker se mi je vedno zdela malce čudna. Vmes slučajno pogledam na mobitel in vidim, da me je teta že ene parkrat klicala+sms od R.-ja, če gremo gledat Mammo mio v kino. Zdaj se pa res ne morem odločit: koncert ali Mamma mia? Vsa živčna čakam, da bo že končno ura 15.25 in bom lahko poklicala ljudi, da se zmenim. Potem je končno konec in najprej kličem teto, ki pravi, da oni bodo šli nekaj čez šesto od doma in da me komot peljejo (Tamav+sestrična+teta gredo na kocert od RBD. Tisti koncert, na katerega bi prvotno morala it zraven jaz, ampak potem sem se zmenila s teto, da gre ona.). Z J. greva proti glavni, pridruži nama še en tip iz paralelke, ki je tudi doma bolj iz naših koncev. Jaz še vedno govorim po telefonu, celo večnost z materjo, ki mi pravi, da nej grem vsekakor raje v kino kot pa na koncert. Na Resljevi cesti promet stoji skoraj povsem na mestu, jaz sem srečna, ker sem peš, na križišču pri Ledini je vse zabasano in ljudje blazno čudno vozijo. Še jaz vem, da se tako ne vozi na križišču.
 
Na glavni je vroče vroče vroče, stojimo pod uro in čakamo, da pripelje bus. Ura je par minut do štirih. Jaz se odločam, če bi šla mogoče raje na vlak. Ampak na koncu grem vseeno na bus, spet se pogovarjam z materjo, ki mi na dolgo in široko razlaga, kakšno bomo imeli kuhinjo in kakšne gospodinjske aparate in vse živo, ker je bila prej pri arhitektu.

Potem se pogovarjamo o šoli in takih zadevah, z J. jeva stiropor. J. in tip iz paralelke se celo večnost pregovarjata o RBD, jaz samo včasih kaj pripomnem, večino časa sem pa raje tiho in si mislim svoje. Ko gre tisti tip iz paralelke dol z busa, se pogovarjava o njegovih nekaterih rahlo čudno-smešnih izjavah. In pač skleneva, da so na svetu mnoge vrste čudnih ljudi. Potem me kliče R. in se pogovarjam z njim skoraj do doma, dokler me ne kliče U.

Doma samo na hitro prečekiram strani na netu, grem pod tuš in si skuham špagete. Vmes prideta domov mati in tamav, mati preučuje katologe z zadevami za kuhinjo in kopalnico, tamav se tušira in rihta za koncert. Jaz jem špagete, ko mi R. sporoči za odhod čez 20 minut. Sej ne, da sem bila takrat še v spodnjem perilu in da ženske pač rabimo nekaj časa, da se zrihtamo, pa še pojest sem morala najprej do konca.

Med vožnjo sem najprej blazno zaspana in skoraj zadremam, ampak potem imata D. in U. blazno zabavne debate.( D. je šel celo po dolgem času z nami in to v Ljubljano! To je za njega cel dogodek.) Z R.-jem se spogledujeva in reživa. D. mojo barvo las pokomentira kot kar v redu, ampak malce spominjajočo na čarovnico. Všeč mu je edino zato, ker ima tako menda Dulce Maria in ona je 'fejst ženska'. Mi je sploh treba omenjat, kako sem zavijala z očmi?

Kino, stojimo v vrsti za kokice, D. se začne nekaj razburjat nad mano, ker sem takrat v tistem poročilo iz Portoroža menda njega in U.-ja prikazala kot največja pijanca, ki vsa obupana po Piranu iščeta karkoli alkoholnega. In mi pove, da včasih bere moj blog. I prefer not to talk about it in reality, okay?

Končno smo v dvorani, čeprav smo malo zamudili, še celo večnost vrtijo reklame. In potem se začne Mamma mia. Sicer sem ga že gledala pred nekaj časa doma, v rahlo slabi verziji, ampak v kinu, na velikem platnu, z musko zelo naglas, je še veliko boljši. Navdušena sem, blazno. Na živce mi gredo samo podnapisi s slovenskimi prevodi pesmi. V dvorani na koncu ljudje spontano ploskajo.

D. nas po filmu hoče prisiliti v vožnjo s tistimi avtomobilčki pred Kolosejem, ampak jaz pač nisem zato, ker nisem nikoli bila in tudi nikoli ne bom. Vmes enkrat pristanem na tleh in ljudje me čudno gledajo. Pač, mešanica malce čudnih okoliščin in D.-ja. Ne bi šla v podrobnosti. Omenim našo osnovno šolo in s tem se začne debata/D.-jevo razburjanje, ki ji ni konca vse do doma.

Ampak meni je bilo vseeno lepo v kinu. Doma sem šla potem blazno zgodaj spat, nekaj čez enajst me je klicala teta, da je koncerta konec in prihajajo domov, ampak ko je prišel tamav domov, sem jaz že spala.

Danes pa sem vstala že pred deseto. Šola ti uniči ritem spanja, totalno. Sej vem, da sem prej rekla, da ti ga počitnice, ampak med počitnicami se vsaj naspiš.

In vau, tole je blazno dolgo in pisala sem celo večnost.