Moj eDnevnik | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Gender and Violence
Photo:
Marcus Bleasdale, project Rape of a
Nation ( - Women and children hiding under a tree during the
day, so the airplanes do not spot movement and burn their village. Gathering of
food, water and fire wood happens during the night and so does the majority of
violence - text: © Tea Durmić, May 2010 -
FGM is a highly contested violent practice
and is condemned by WHO and other NGO´s. Culture
is something that we do, not what we have and our actions are cultural
practices, depending on race, gender, class, ethnicity, sexuality, religion,
age … It is dangerous to defend certain practices in a culture like they are
'natural' in that environment. Culture is created and it is not a strict form,
it transforms over space and time. Thus, also gender is created, and it is not
a biological category. Therefore, male and female roles and power positions are
‘the collection of believes, attitudes and values that an individual or a group
holds’ (French in Semra, 98) depending on their environment and experiences.
One of the most violent practices in the world is female genital mutilation, sometimes called ‘circumcision’. I will
use the term FGM, because it states the gruesome act of violence and women, as
for circumcision implies a medical
procedure. “The
term 'circumcision' implies male circumcision, where the foreskin is removed
without damaging the organ itself. On
the contrary, the damage to females is much more extensive/…/’Sunna’
circumcision of females is equivalent to cutting of the head of the penis. The
male equivalent of clitoridectomy would be the amputation of most of the penis.
The male equivalent of infibulations is the removal of all the penis, its roots
of soft tissue, and part of the scrotal skin.’ Furthermore, the difference
between even the harshest form of penis-cutting, which would be the so called
infibulations, does not cause further medical
complications for the male, as for ‘the scars created by the female
operation lead to terrible problems at childbirth as normal dilatation is
prevented’ (Semra, 92; my own emphasis). From
this I claim that circumcision cannot be compared or equated with FGM in any way, even through the narrative -
apart from both being procedures,
done on sex organs. If we equate these two, we give way for a spread of this
violence, in addition to already fighting off the claims of FGM being a cultural practice, which is slowing
down the process immensely. FGM is momentarily spread in ‘an initiation into life-long violence and abuse, including future genital mutilations
/…/ ‘first, her capacity for sexual enjoyment destroyed or diminished, she will
be a breeding machine to perpetuate her husband’s line fertility (and
polygamy)/…/secondly, domestic confinement, which stems directly from the above
to enforce her husband’s control’’ (page 99). What
needs to be done is education of the population as the first step, followed by
legislation, religious authorities and social responsibility - anatomy and sexuality are taboo topics in most of the African countries[6]. -
Self-harm is an increasing problem in our
society, but is at the same time challenging gender norms. Gender has been widely researched in
poststructuralist approaches. Influence of feminist
history led to a distinction from a historical profession, which was
favoring biological essentialism[7]. Of
course feminists ideas were strongly opposed this starting point. Theories do not focus solely on female issues
or gender issues, but start to incorporate ideas of class, rase and power into
the equation. Design and pop culture also became a part of the research, since
these mediums are highly influential on our lives. At the end of 19th century
in 'The
differences between designs of manufactured goods became the incarnation of
contemporary ideas of social difference. Unlike the muddled and contradictory
form that these ideas usually took in the minds of ordinary men and women,
design represented them in a from that was at once clear, tangible and irrefutable'
(Forty, 63). For
example, trousers appeared as unisex clothing
in the '60, and now it is fully accepted that women ware 'male clothing',
meaning pants. At the same time, women are still almost exclusively the sole
wearers of skirts and particularly dresses. Even though temporary fashion
design is expanding their limits beyond the borders of (these created) gender
roles, men (with an exception of the old Scottish kilt wearing tradition) are
not considered 'normal' or 'manly' if they put on a skirt. Even though the only
physical difference in pants and skirts is only in the way that materials are
cut and sewn together, there is a symbolism and an ideology behind it.
Similarly to the WC signs that are still widely used (one showing a male with
pants, other female with skirt), even though there have been pushes for using
the Venus & Mars symbols or to not use gender stereotypezations at all
(what about transsexuals, do they belong nowhere then?!) … Similarly to this,
self-cutters derive from the notion that ‘the contemporary Western body is
normally closed and impenetrable, avoids bleeding and proliferating itself via
scars and bumps, does not gape. The mode of bodily representation chosen by
scarifiers deviates from contemporary
Western bodily norms in its use of fluid body boundaries, its messiness, its
carnivalesque character’ (Pitts and Hewitt in Brickman, 107). Patients were being guinea pigs for psychiatrists during the 20th
century, but only around the late 1990s trend towards representations in the
public sphere increased.[8]
Psychiatrists tried to explain this new form of ‘typical’ self-mutilative
behavior, which they named ‘delicate self-cutting’[9].
Brickman goes on in saying that cutters are not solely female and white, as it
has been presented in the media: 'In short, the white, suburban, attractive
teenage girl persists as the face of self-mutilation'
(Brickman, p. 87). These sorts of conclusions were done through decades in
public sphere, because of the first doctors that concluded that the majority of
self-cutters were young, female and white[10]. But,
drawing from Brickman’s article, we can see that the number of boys vs girls in
prevalence of self-cutting the ratio is about the same. As we have heard from
Anna Johansson in her thesis, the online forums she has researched show that
boys are actually ashamed and afraid to come forward exactly because of this
presentation – as it being a female problem. If we draw from Susan Bordo, we
can talk about the so called ‘second
wave feminism’ that in particular examined both representations of the
female body and the material body itself as a ‘site of political struggle’: ‘feminism imagined
the human body as itself a politically inscribed entity, its physiology
and morphology shaped by histories and practices of containment and control –
from foot-binding and corseting to rape and battery to compulsory
heterosexuality, forced sterilization, unwanted pregnancy, and (in the case of
the African American slave woman) explicit commodification’ (Bordo in Brickman,
p. 89). This feminist philosopher was for example writing
about plastic surgery in the West
from a similar perspective, that is
showing the act itself being done voluntarily by women, to themselves, in order
to ’fit in’, to be a ‘normal’ part of the society and culture as the rest of
people. This is interesting, since self-cutting can be an expression of not
conforming to accepted social rules, as a personal act of disobedience. And
yet, both plastic surgery for esthetic ideals and the need to undergo FGM, derive
from the same place. This reminds me of the story of a girl in Africa, that
felt ugly and unfeminine compared to other girls, because she hasn’t undergone
the brutal ritual of FGM that we, in the Western culture, perceive as torture …
Is not plastic surgery only a means of conforming with the existing power
structures as well?! (Bordo, p. 24-25) Practices such as cosmetic surgery, obsessive dieting and physical training represent, for
Bordo, how cultural “representations homogenize” and how “these homogenized
images normalize”. Unbearable Weight also makes the connection between
culture and female disorders and further emphasizes the fact that disorders
such as anorexia nervosa and bulimia cannot simply be defined from medical and psychological
standpoints but must be viewed from within a cultural context, as “complex
crystallizations of culture” (Bordo, p. 35). -
Girls´ and/or women´s violence has long
been a non-issue both in politics and research. Why has the interest for
girls´/women´s violence been so low in the society? Has violence by girls/women
increased at the end of the twentieth century?
Western
society was mostly influenced by two main ideas: Christian tradition and ancient Greek philosophers, namely Aristotle[11]. Both
contained strong ideas of patriarchy or in general the male sex was
predominant. Common ideas about femininity are that women cannot own their own
sexuality, they need to be controlled and guided, they are soft and emotional
and irrational, as opposed to male, who is sturdy, sexual, self-controlled and
rational. Women, they are blindly ruled by sex; notion behind the responses of
males in Congo as to why their culture follows FGM or Congolese soldiers as to
why they rape was that they have to be controlled,
even though the soldiers were more open when it came to their response. This
sounds strangely familiar, doesn’t it? Not so long ago, there were thousands of
women[12] burned
under the accusation of being witches in Europe (also in a new-founded colony
Massachusetts, USA) and basically all they did ‘wrong’, that is did not conform
to the ideas of society, was that they had ‘special healing powers’. To us,
now, this might seem absurd and even funny, but for these ‘witches’ harsh reality was that they were getting burned alive
because they did not act the same as the rest of their social group[13]. With
the processes of democratization and liberalization in the West during 20th
century and the surge of mass media
on a global scale in 21st century, public arena became open to some
issues that are still taboo in certain cultures (like African, for example). Freedom of speech became an important
part of every democratic country and therefore talk about topics previously
hushed, started. If ‘childhood’ is a Western construct[14], than
also the idea of learning through play is[15]. Girls
and boys play together in our culture all the time and fights between boys are
usually accepted (in a sense ‘boys will be boys’), but fights between girls??
Or even the unimaginable, a girl beating a boy?!? Questions like ‘where has our
society gone to? Have we fallen so deep into the gutter that our good, nice,
behaved girls are hooligans?!?’ have been set in the media and thus in the
public debate. Sheila Batacharya explains the description of white women in
Western societies by saying that all the discourses surrounding them are
excluding the role of white women as agents of domination. In patriarchal
discourses women are perceived as objects/property or as victims/resisters
in gender-centric feminist discourse (adopted from page 63). ‘The narrative of
girl violence is constructed around the idea that violent girls are a new
phenomenon. This new trend is explained as either a result of eroding gender
roles or due to violence against women that caused otherwise nonviolent white
girls to be violent’ (Batacharya, p. 67) Similarly to moral panic[16] that
surrounded the murder of an Indian teenager Reena Virk, there was a huge moral
panic[17] and
media scandal surrounding brutal killings of stray cats in my home country of
Slovenia. Boys that mutilated these poor animals were all in their early teens
and the public was shocked at the fact that these children come from ‘good
families’, and that they were ‘good boys’ – what in the world caused this
horrific behavior in them?! What was worse, they were not immigrant or deviant
or any of the labels that could stereotypically ‘explain’ this sort of
behavior. The media helped to start a huge moral panic, which was widely
written about in the academia later on as well.[18] It is
not only the gender that we should be focusing on when we talk about these
issues, because we ‘fail to identify the insidious presence of white supremacy in the form of hegemonic femininity that can be found
in some feminist theorizing and activism’ (Batacharya, 78). -
Rape is a problem that has to do with male
and female sexuality, but it also functions as a war strategy: the case of DR
Congo ‘Rape and other forms of sexual violence continue to be major social
problems worldwide. The global statistics on sexual violence against women are
staggering. MacDonald (2000) noted that at least one in every five women may
experience rape or attempted rape during her lifetime’ (Viki et al., 789). But what is violence anyways? It is 'The intentional
use of physical force or power, threatened or actual, against oneself, another
person, or against a group or community, that either results in or has a high
likelihood of resulting in injury, death, psychological harm, underdevelopment
or deprivation. /…/ The inclusion of the word ‘‘power’’, in addition to the
phrase ‘‘use of physical force’’, broadens the nature of a violent act and
expands the conventional understanding of violence to include those acts that
result from a power relationship, including threats and intimidation. /…/ Thus,
‘‘the use of physical force or power’’ should be understood to include neglect
and all types of physical, sexual and psychological abuse, as well as suicide
and other self-abusive acts' (WHO report, page 5). Rape in particular has connections to most of the
above: power, physical force, sex, threats, psychological damage etc. As we
read in Pernilla Ouis’ study of ‘Now, with
precedents set at the International Criminal Tribunal for Rwanda, in Tanzania,
and the International Criminal Tribunal for the Former Yugoslavia, at The
Hague, for mass rape, other acts such as sexual assault, sexual slavery, forced
prostitution, forced sterilization, forced abortion, and forced pregnancy may
qualify as crimes of torture, crimes against humanity, and even some as crimes
of genocide’ (UNFPA)[19]. The UN troops in -
Honor-related violence, honor killings,
early marriage etc. Are there any differences or similarities between “normal”
intimate partner violence and honor-related violence? It feels like we are
stepping backwards hundreds of years when we start discussing a situation like
the one in One of such is honor-based society. Pernilla Ouis
writes about the girls[22] in the References Alder, C.
& Worrall, A. 2004, Girls' Violence: Myths
and Realities. - articles: Racism, "Girl
violence," and the murder of Reena Virk by Batacharya, Sheila (p. 61-81) and Coming out to play? Young women and
violence on the street by Pearce, J. Jenny
(p.131-151) Brickman, B. J.2004, Body & Society: "Delicate" Cutters: Gendered Self-mutilation and Attractive
Flesh in Medical Discourse (2004, vol. 10, issue 4, p. 87-111) Cohen, S.
1972, Folk Devils and Moral Panics. Declaration on the
Elimination of Violence against Women, General Assembly, UN (1993). A/RES/48/104 http://www.unhchr.ch/huridocda/huridoca.nsf/%28symbol%29/a.res.48.104.en Forty, A.
1986, Objects of Desire: Design and
Society Since 1750. Cameron Books, Green, A.
2008, Theory and History: Cultural
History. Palgrave Macmillan, Lundgren, E. et al. 2002, Captured Queen: Men's
Violence Against Women in "Equal" Sweden, a prevalence study Umeå: Brottsoffermyndigheten Ouis, P. 2009, Honourable Traditions?
Honour Violence, Early Marriage and Sexual Abuse of Teenage Girls in Lebanon,
the Occupied Palestinian Territories and Yemen Tendayi, Viki G. et al. 2006, Hostile Sexism, Type
of Rape, and Self-Reported Rape Proclivity Within a Sample of Zimbabwean Males Violence
Against Women (2006,
vol 12, no 8, p 789-800) World report on
violence and health, Krug, E. G. et al. 2002,. Wiesner, E.
M. 2000, Women and Gender in Early Modern
UNFPA http://www.unfpa.org/gender/violence.htm "Until the Violence Stops" Excerpt: Agnes Pareyio http://vimeo.com/6760260 FGM
http://www.who.int/reproductivehealth/topics/fgm/en/ Year of ratification of the
Convention on the Elimination of All Forms of Discrimination against Women ( One of the examples is a movie Girl, Interrupted from 1990 http://www.imdb.com/title/tt0172493/ Bordo, S. 2003, Unbearable Weight: Feminism,
Western Culture, and the Body. Tenth
Anniversary Edition. University of California Press, London.
Bulc, M.
2002, Serijski morilci mačk (Serial Cat-Killers) Journal of Communication
Inquiry, Vol. 26, No. 3, 300-325 (2002) http://jci.sagepub.com/cgi/content/abstract/26/3/300
Viki T., Chiroro P., Abrams D.
et al. 2006, Violence Against Women: Hostile Sexism, Type of Rape, and Self-Reported Rape Proclivity Within a
Sample of Zimbabwean Males http://vaw.sagepub.com/cgi/content/abstract/12/8/789 http://www.unicef.org/crc/ UN Convention of the Rights of the Child [1] Cultures that practiced FGM in the past include
Hittites, Phoenicians, the ancient Egyptians, the Aboriginals in [2]
Source: Heise, L. 1994. Violence
Against Women: The Hidden Health Burden. World Bank Discussion Paper. [3] Source: lectures, prof. Inger Lovkrona and reports by Agnes Pareyio and videos on this topic http://vimeo.com/6760260 [4] FGM http://www.who.int/reproductivehealth/topics/fgm/en/ [5] ‘Anab’s story illustrates the tremendous pressure to belong, particularl in African societies where conformity is the rule’.(Semra, 99) [6] Year of ratification of the Convention on the
Elimination of All Forms of Discrimination against Women ( [7] Adopted from Theory and History: Cultural History. Green, Anna, 2008. [8]
One of the examples is a movie Girl, Interrupted from 1990 http://www.imdb.com/title/tt0172493/ ; Girl, Interrupted contains both ‘delicate self-cutting’ of the arms, which is the body part chosen by 74 percent of cutters (Favazza in Brickman, p. 107), and other manifestations of the disorder (hitting and bruising of one’s own body parts, or burning). [9] Cutting: ‘direct, deliberate destruction or alteration of one’s own body tissue without conscious suicidal intent’ (Favazza in Brickman, p. 87) [10] Similarly, the persistence of the early diagnoses and characterizations might be perceived in the amount of work Favazza (1996) must do to diffuse the myth, while still being intrigued by the numbers of adolescent (probably female) skin-cutters currently documented. Therefore, despite recent efforts to change the nature of research on self-mutilation, the model developed by psychiatric studies decades ago and created from a particular social bias that pathologizes the female body continues to work in both scientific and popular discourses today (Brickman, 88) [11] He regarded females as defective males, as more passive and weaker not just physically but also morally and intellectually, making them more likely to give into the devil’s offers (adopted from Weisner, page 173) [12] ‘Sex, fear and poverty’ were common reasons for burning of witches and it also explains why ‘between 75 to 85 % of those questioned, tried, and executed for witchcraft after 1500 were women’ (Wiesner, 265) [13] Explanations on why and how come there are more female witches than men were as follows: ‘1. they are more credulous, and since the chief arm of the devil is to corrupt faith, therefore he rather attacks them…2. women are naturally more impressionable…3. they have slippery tongues, and are unable to conceal from their fellow-women those things which by evil arts they know…; it is commonly the nature of women to be timid and to be afraid of everything. That is why they busy themselves so much about witchcraft and superstitions and run hither and thither, uttering a magic formula here and a magic formula there’ (Wiesner, 264) [14] Ouis presents local responses in Middle East to the idea of 'inocent childhood' [15] It is 'through time
spent inhabiting local streets and estate buildings and stairways that young
women learn how to coexist with violence and danger in their immediate
environment.' But, in a case of girls running away from home, this same street
'has no protective walls, leaving young the women particularly vulnerable to
violence and sexual exploitation' (Pearce, 132)[15] [16] Also, in 'Moral panics of girls acting like boys' (Pearce, 131) [17] Stanley Cohen was the first one who coined the term 'moral panics'. He defined the concept as a sporadic episode which, as it occurs subjects society to bouts of moral panic, or in other terms, worry about the values and principles which society upholds which may be in jeopardy. It is ’a condition, episode, person or group of persons [who] become defined as a threat to societal values and interests’ (Cohen, p. 9) [18] Marko Bulc: Serijski morilci mačk (Serial Cat-Killers) http://jci.sagepub.com/cgi/content/abstract/26/3/300 [20] WHO
report: Single and isolated refugees, as well as women who are
heads of households, may be at particular risk of suffering psychological
stress. [21] In total, slightly more than one woman in ten, i.e. 11 per cent, has been subjected to violence by their present husband/cohabitant partner. Half of these have been subjected to violence in the last year. 7 per cent have been subjected to physical violence by their present husband/cohabitant partner. (Lundgren, p. 28) [22] Protected by the UN Convention of the Rights of the Child http://www.unicef.org/crc/ Happy Holidays AKA:New Year … and all that shit!
The point is
that I felt like everything that I was lying (or denying) to myself about, came
flying right at me with full speed, crashing down on my chest like Wild
Coyote’s anvil.
Once it’s all cleaned up, it actually smells pretty nice; doesn’t look that
dark anymore, either!
http://poptv.si/multimedia/novice-359.html Politika vs stroka na kulturnem področjuKulturna politika v
Sloveniji bi se morala bolj zanašati na stroko - vendar naj bo stroka del
političnega telesa, ki bo sprejemalo odločitve Osebnostno in v samem jedru delovanja se kulturniki in politiki razlikujejo na več področjih. Ena od teh razlik se nahaja v podobnem jedru delovanja obeh skupin. Obe naj bi si prizadevale za javno dobro; le da si kulturniki želijo različnih kulturnih vsebin za vse državljane, ker je to del ustavnih pravic vsakega posameznika in ohranja kvaliteto življenja – politiki pa preko proračuna in birokratskih ovir pregledajo možnosti izvajanja določenih vsebin. Denarja na koncu vedno zmanjka za kulturo, češ 'saj imate že eno predstavo Dostojevskega, zakaj bi rabili še Tolstoja?' Seveda banaliziram, vendar si je tak ugled Kulturno ministrstvo 'prigaralo' v zadnjem preteklem mandatu. Nonšalantnost kulturnega ministra, močno oslabljeno delovanje filmskega področja, zmanjšanje ali ukinitev finančne podpore določenim uspešnim kulturnim projektom in zaprtje Kinodvora so le utrinki odnosa do kulture v Sloveniji. Včasih bi politiko najraje kar odtrgali od kulture, vendar popolna
ločitev kulture od države ni možna, saj gre le logistično gledano za prevelik
projekt, da bi ga ločili na manjše sklope. Poleg tega pa bi s tako dejansko
privatizacijo kulture prišli do še bolj tržno naravnanega konteksta kulture v
Sloveniji, kar lahko primerjamo recimo s pritiskom oglaševalcev v medijih.
Medij, ki je odvisen od oglaševalca, do njega ne bo kritičen; v kulturi bi se
finančni uspeh prenesel v smer komercialne kulture, ki bi poplavila trg. Že
danes, ko naj bi bila kultura podpirana z javnimi sredstvi in je na kulturnem
področju veliko 'resnejših' vsebin, se te ali pojavljajo z isto vsebino v
različnih izvedbah ali pa gre za iste avtorje z različnimi deli. Za alternativo je že danes premalo prostora, kar bi morala urediti kulturna politika - vendar s pomočjo stroke in skozi nek javni dialog. Definitivno bi potrebovali (in potrebujemo!) tudi specializirane menedžerje v kulturnih ustanovah. Podoben premik ali poseg je bil prevzem Kinodvora, sicer s strani ljubljanske občine, ki zdaj končno spet ponuja kvalitetne filmske vsebine. Če pa bi trg prevzel vajeti kulture v Sloveniji, pa bi dobili nove in nove predstave Moških in Žensk, le njihovo število in vloge bi rahlo spreminjali; ker se te vsebine pač prodajajo. In s tem seveda ni nič narobe, vendar bi morali ravno zato pospešiti zarjavelo kolesje slovenske kulturne politike, da bi nam ponudila različne in kvalitetne kulturne vsebine. Zaprtje Kinodvora, 4. junij 2008: http://www.youtube.com/watch?v=ciN7k4BcJFI (www.vest.si) Kinodvor v Azilu:http://www.youtube.com/watch?v=Q-VlipoZI3A(www.mladina.si) Kdo neki tam vrti filme?: http://www.mladina.si/vibrator/11-10-2008-kdo_neki_tam_vrti_filme_/ Ballyhoo! Razstava filmskih plakatov v National Portrait Gallery, Washington DC foto: Tea Durmić ![]()
Ob osmem marcu ... Neenakopravnost žensk v sodobni družbi predstavlja pereč problem, ki se ga mednarodna skupnost vedno bolj zaveda. Kljub splošni volilni pravici, pravici do samoodločanja o številu otrok, enakopravnosti na delovnem položaju in v družbi so ženske drugorazredne članice skupnosti. Kljub boju za enakopravnost pred več sto leti, ženske še vedno niso enakopravne članice skupnosti. Z analizo primarnih in sekundarnih virov bom opozorila na nekatere kršitve človekovih pravic in še konkretneje, pravic žensk. Človekove osnovne pravice so podprte s Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki je bila pravna podlaga za Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Pravice žensk natančneje določajo Konvencija Združenih narodov o eliminaciji diskriminacije proti ženskam¹ in Konvencija proti nasilju nad ženskami.² Kljub konvencijam in zakonom pa je nasilje nad ženskami in otroci vseprisotno v naši družbi. Samo v Sloveniji je bilo po podatkih policije v petih letih, od 1998 do 2003, »izvršenih skupno 890 kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. Registriranih je bilo 454 primerov posilstev in 397 primerov spolnega nasilja nad žensko, kar je povprečno nekaj več kot 150 prijavljenih³ dejanj posilstva in spolnega nasilja na leto« (Černič Istenič in dr. 2003, 67). Razkol med zapisanimi pravili in dejanskostjo je vse
večji z vedno večjo vlogo žensk v skupnosti. S »pravico do življenja, svobode
in varnosti« (Splošna deklaracija človekovih pravic[1], 3.
člen) se seveda vsi
strinjamo, da »nihče ne bo podvržen mučenju ter nehumanemu in ponižujočemu
odnosu« (Splošna deklaracija človekovih pravic, 5. člen) je 'človeško'. Da pa so ljudje v
vsakdanjih in kriznih situacijah lahko ne več 'najpametnejša žival', temveč le
še žival, se vsakodnevno kaže na področju kršenja pravic žensk in otrok. Mučenje je »kakršnokoli dejanje, ki povzroča
psihično ali fizično bolečino in trpljenje« (Konvencija proti mučenju in
ostalim nehumanim, ponižujočim odnosom ali kazni, 1. člen), enako ravnanje je neopravičljivo
tudi v času »vojne ali grožnje vojne, notranjepolitične ali kake druge javne
nestabilnosti« (prav tam, 2. člen).
Še posebej v čustvenih, stresnih in nevarnih situacijah se pokaže pravi odraz družbe in njen odnos do žensk, saj so »spolne vloge pogosto imele smrtonosne posledice, ki so bile analogne smrtonosnim posledicam rasnih, verskih in razrednih predsodkov« (Warren 1985, 22). V času genocida v Ruandi leta 1994 so, kot pravi Gilles Courtemanche (2003, 213)¹ »/m/oške ubijali hitro, s strelom ali mačeto, ženske pa niso imele te pravice. Bile so mučene, pohabljene, posiljene; pustili so jih poginiti kot živali«.² Grozovita dejanja, ki jih ne opraviči niti izbruh
vojne, pa se v manj opaznih oblikah dogajajo tudi v naši družbi. Zaradi
»ženskega boja za osvoboditev (npr. na spolnem, intimnem in ljubezenskem
področju) in enakost (npr. na ekonomskem in političnem področju)« naj bi bile
izzvane »različne nasilne reakcije nekaterih moških, ki se ne ‘znajdejo’ v
novih razmerah (oz. v razmerjih z ‘novimi’ ženskami, ki nočejo več igrati
tradicionalnih družbenih, spolnih, zakonskih ali družinskih vlog« (Kanduč 1999,
36). Vedno več je nasilja v domačem
okolju štirih sten, kjer se žrtve počutijo ujete, nemočne in nezmožne
spremeniti situacijo. Vendar one niso edine, tudi zakonske avtoritete
priznavajo nemoč pri reševanju družinskega nasilja.³ Slovenska zakonodaja na tem področju močno šepa. Nesprejemljivo je, da je najnižja zaporna kazen za dejanja zoper spolno nedotakljivost šest mesecev. Popolnoma bi bilo potrebno spremeniti trenutno zakonodajo4, ki trenutno med drugim sporoča tudi, da je izsiljevanje včasih koristno. Dikcija je namreč sledeča: »Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju tako, da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let«, kdor pa stori popolnoma isto kaznivo dejanje, ki je seveda hkrati kršenje osnovnih človekovih pravic, s tem da žrtvi »zagrozi, da bo o njej ali njenih bližnjih odkril, kar bi škodovalo njeni ali njihovi časti ali dobremu imenu, ali da bo njej ali njenim bližnjim povzročil veliko premoženjsko škodo« (Kazenski zakonik, 180. člen), dobi kazen od šestih mesecev do petih let – se pravi pol manj, če je storilec iznajdljiv.1 Poleg družinskega nasilja pa se zaradi vedno večje odprtosti mej povečuje trgovina z belim blagom, ki se ponovno nanaša na vprašanje ženskih pravic, saj so te poleg otrok najpogosteje njene žrtve, ki so v mnogih primerih prisiljene v prostitucijo. Boj za ženske pravice in emancipacijo pa je privedel tudi do tega, da se odpira vprašanje prostitucije kot oblike legalnega dela. Zahteva po klasifikaciji prostitucije kot obliki dela izhaja iz zahtev po »ženski enakopravnosti na delovnem mestu in normalnih delovnih pogojev« (Aradau 2006, 85). Tu pa se odpre kompleksno vprašanje legalizacije prostitucije (in s tem posredno tudi trgovine z belim blagom v tem primeru), kar je z vidika varovanja človekovih pravic nedopustno.2[3] Čeprav ni natančnih statistik o trgovini s človeškim blagom, posredni dokazi in raziskave kažejo, da je več sto tisoč – če ne par milijonov – ljudi premeščenih na leto. Strokovnjaki so skupnega mnenja, da gre pri tej trgovini v večini primerov za ženske in deklice (glej Jordan 2002, 32). Zaključki mednarodnih organizacij so jasni: osnovne človekove pravice in pravice žensk morajo biti omogočene, ženske morajo imeti večjo vlogo pri političnem in družbenem odločanju. Trenutno ima Slovenija več izobraženih žensk kot moških, kljub temu pa je v parlamentu samo okoli 11 % žensk, na ministrskih stolčkih pa jih sedi skoraj pol manj (povzeto po UNDP). Samo sprememba družbenega konsenza bo dosegla implementacijo človekovih pravic in zmanjšanje strukturnega nasilja3, zato moramo v družbo vpeljati spremembe, prekiniti strukturno nasilje ter doseči »žensko emancipacijo in enakopravnost v vseh sferah družbe, tudi pri procesu odločanja in dostopu do moči, kar so osnove za enakopravnost, razvoj in mir« (Pekinška deklaracija, 14. člen). ¹ Kaj je diskriminacija (1. člen): “Diskriminacija proti ženskam je kakršnakoli ločitev,
določitev ali omejitev na podlagi spola /…/ enakopravnost temelji na enakosti
med moškimi in ženskami, na človekovih pravicah in osnovnih svoboščinah na
političnem, ekonomskem, družbenem, kulturnem, civilnem ali kakem drugem
področju.” ²
Nasilje proti ženskam med drugim pomeni: fizično, spolno ali psihično nasilje v
družini; spolno nadlegovanje (ne delovnem mestu); spolno nasilje nad deklicami;
izkoriščanje; trgovina z belim blagom in prostitucija. ³
Poudarek avtorice. ¹
Courtemanche, Gilles. ²
Chapdelaine Feliciati (2003, 16): »Skoraj vse ženske in mladostnice, ki so
preživele genocid, so bile posiljene. Največ žrtev posilstva je bilo med
dekleti, starimi od 16 do 26 let, medtem ko je imela starost žrtev razpon od
dveh (!) do 50 let«. ³
Lastni problemi policistov in policistk (nemoč – 15% odgovorov, nesodelovanje žrtve – 14%, intervencija je le začasna rešitev –
14%, otežkočeno ugotavljanje situacije
– 18%); problemi v družini kot
jih vidijo policisti in policistke (nasilje nad ženskami in otroki – 14%
odgovorov, alkoholizem in druge oblike
zasvojenosti – 12%, materialno
in socialno stanje družine – 8%) in druge probleme (neučinkovitost
drugih inštitucij – sodišč, Centrov za socialno delo – 10%, neustrezna zakonodaja – 18%). Največ
problemov imajo policisti in policistke zaradi otežkočenega ugotavljanja situacije in neustrezne
zakonodaje (Istenič Černič 2003, 74). 4 Tudi raziskave javnega mnenja v Evropski Uniji kažejo
na zavedanje vse večjega problema neenakopravnosti in neprimerne zakonodaje,
saj je po podatkih Evrobarometra »v vseh državah EU večina vprašanih - v
povprečju 64 % - menila, da njihove nacionalne zakonodaje na področju spolnega
nasilja niso zadovoljive /…/ 62 % (pa je) menilo, da je nasilje nad ženskami v
vsakem primeru nesprejemljivo in bi zato moralo biti po zakonu vedno kaznivo«
(Evrobilten št. 10, september 1999). 1 Obsojene polnoletne osebe in mladoletniki, ki jim je
bil izrečen varnostni ukrep ali kazen, Slovenija, 2007: 123 oseb, od tega 115
odraslih in 5 mladoletnih moških storilcev ter 3 odrasle ženske (Statistični
urad RS). 2 »Vidik človekovih pravic je jasno predstavljen v
inštrumentih mednarodnega prava, ampak ko ga država izvaja s pomočjo policije
in drugih državnih uslužbencev, tožilcev, sodnikov, je to problem ilegalnih
migracij in organiziranega kriminala« (Zavratnik Zimic 2003, 1145). 3 »Obstaja nasilje, ki je še dosti hujše od ‘osebnega’ nasilja močnih in nemočnih družbenih akterjev - gre za ‘strukturno’ nasilje, ki ga ni mogoče pripisati posamičnim fizičnim ali pravnim osebam. Vseeno pa strukturno nasilje ‘pije kri’ večini članov in članic družbe« (Kanduč 1999, 35). Trenutno stanje duha: ustanovimo še Dan enakopravnosti ... Luknja namesto nove narodne knjižnice
Liverpool kot Kulturna prestolnica 2008 (foto: http://www.bbc.co.uk/insideout/content/image_gallery/northwest_s12liverpool _capital_culture_gallery.shtml) Kdo in kaj dela slovensko politiko? Oziroma – kdo ne dela nič? Nasploh se o kulturi in s ponosom govori le na Prešernov dan, pa mogoče še kak politik solzo potoči na pogrebu znanega avtorja … Tisti, ki ne potrebujemo nekoga, da nam ovrednoti slovenske kulturne entitete, se lahko na lastne oči prepričamo že odkar pomnim (sem letnik trgatve '85), le par korakov od Križevniškega samostana in Plečnikovih Križank o vrednotah, ki nam jih ponazarja slovenska kulturna politika. Jama namesto nove Narodne in univerzitetne knjižnice, železni panoji, ki popisani z grafiti pričajo o svoji trajnosti in hkrati zastirajo poglede na luknjo v srcu Ljubljane. Pogled na 'gradbišče (foto: http://www.delo.si/assets/media/picture/iman/2006_01/sz5_nuk2_gradbisce.jpg) Najprej naj bi šlo za ustavitev del zaradi arheološkega izkopavanja, nato je vse obstalo. Če bi se odgovorne danes vprašalo, zakaj narodna knjižnica še nima temeljev, bi bil izgovor verjetno recesija – če bi se koga vprašalo. Pa se ne. Luknja je tam, med Francosko ambasado in Mrakom, luknja je tudi v medijih in političnih debatah. Edini premik so verjetno na novo pritrjene čudovite fotografije Ljubljane, ki prekrivajo železje in grafite. Vendar se pozornemu mimoidočemu oko še vedno ustavi in zazre skozi luknje v panojih, ki ponujajo prikriti pogled na razdejanje, ki zeva ob Slovenski cesti. Pročelje Plečnikovega NUK-a (foto: http://img.siol.net/08/319/633622763803166106_nuk1.jpg) Ponovno ne
gre za problem mesta, temveč za dolžnost obeh, države in mesta, da uporabnikom
(državljanom in davkoplačevalcem) zgradi pričakovano novo narodno knjižnico.
Vendar politične prioritete ležijo nekje drugje – recimo v izgradnji
medicinskih objektov?
Gradnja in stanje Pediatrične klinike (foto: zurnal24.si in 24ur.com) In vendar
so se enaki (ali celo isti) zapleti recimo s pediatrično kliniko pojavljali že tudi pred osmimi
leti, ko smo kdaj z razredom Srednje oblikovne šole hodili skicirat na Grad. Ob
jesenskih popoldnevih, ko se drevesa počasi znebijo listja, se tam zgoraj vidi
čudovita ljubljanska panorama. Vidi se tudi luknja imaginarne knjižnice. Res pa
je, da je opazna le, če pririneš na grajski grič ali kukaš skozi luknje v
panojih. Nekako podobno se obnaša tudi naša kulturna politika. Potrebno se je riniti, iskati alternative (navadno v privatnem sektorju) ali pa moledovati za izvedbo projektov. Če ti darežljivo odstopijo košček sredstev, moraš postati njen prijatelj, zagovornik. Politika je tvoj mecen in ti si obrtnik, ki zanjo ustvarja. Tako 'diktaturo kulture' je vpeljal minister Vasko Simoniti in nas s takim načinom popeljal stoletja v preteklost; zdaj pa je na vrsti ministrica Majda Širca, da kulturo ponovno vpelje v vsakodnevni javni in politični diskurz. Ljubljanski župan Zoran Jankovič in takratni kulturni minister Vasko Simoniti ob maketi nove stavbe NUK (foto: http://www.delo.si/assets/media/picture/iman/2008_03/sz5_nuk2.blaz.samec.jpg)
In ker kultura in umetnost nista obrtni, je rezultat politike prejšnje oblasti marginaliziranje kulture in še nadaljnje ločevanje znotraj kulture same; ločevanje na elitno in komercialno, moderno in tradicionalno, črno in belo - sivega pa ni. Ravno odtenki sivin pa so tisti, ki nam lahko pomagajo razumeti ekstremno črne in najsvetlejše delčke. Kulturo bi morali obravnavati kot barve. Slikar nikoli ne bo nanesel tovarniško namešane barve iz tube direktno na platno, ampak se bo z njo na igral, jo mešal z drugimi, opazoval, o njej razmišljal (!) in jo nazadnje pozorno nanesel kot del svoje umetnine, kjer bo zaživela. Tudi kulturo je treba namešati previdno in z občutkom po potrebah ljudi. Ljudje nismo na ekstremih barvnih lestvic, ampak smo vsak zase kombinacija barv, odtenkov in vsak je namešan po svoje. Naloga države pa je, da te odtenke tudi ponudi. Pobiranje prstnih odtisov samo v filmihVse pogostejše kraje v študentskih domovih v Ljubljani – Kdo je odgovoren za nastalo škodo? – Študentje se v lastnem domovanju ne počutijo več varne - Ljubljana, 25. januar 2009
Pogled na notranje dvoriše Litostrojskega doma foto: Tea Durmić
Zagotovo pa s tem ni pričaral romantike za preostale prebivalce doma, ki so zgroženi nad dejstvom, da se lahko kljub posebno zaščitenim ključem, varnostni službi, ki jo plačujejo, in nadzornimi kamerami nepridiprav mirno sprehaja od sobe do sobe. Generalni ključ, ki odpira vsa domska vrata, imata le hišnik, ki je takoj zamenjal ključavnice omenjenih sob, in Uprava študentskih domov, ki pa ne daje izjav iz »varnostnih razlogov«. Ključi sob pa naj bi imeli posebno zaščito, ki onemogoča kopiranje. Res pa je, da je s ključi podobno kot z računalniškimi hekerji: če je mojster dober, lahko premaga vsako zaščito.
Ključi s posebno zaščito O krajah je bila obveščena tudi ljubljanska policija, ki za izjave ni bila dosegljiva. Sicer so opravili pregled in napisali zapisnik, študentje pa so njihovo delo ocenili kot površno in neresno. Študentki Patriciji in njeni sostanovalki je neznanec vlomil skozi balkonska vrata, si v njun kovček pospravil prenosnika in ostalo računalniško opremo v sobi ter mirno odkorakal. Ko je policiste prosila za pregled posnetkov na varnostnih kamerah, so jo odslovili, češ naj se jih loti sama, na vprašanje, zakaj s stekla ne poberejo prstnih odtisov, pa je dobila ciničen odgovor: »Deklica, to se dela samo v filmih!«
Uprava je oškodovancem sporočila, da niso odgovorni za nastale probleme in jih napotila na policijo ter dodala, da je »vsak študent ali delavec dolžan prvenstveno skrbeti za svoje stvari in se držati navodil iz domskega reda«. Tako pa se poraja vprašanje, kdo lahko študentom v takih primerih sploh pomaga. Nemočni in ogroženi pa se počutijo tudi ostali prebivalci domov, saj se v lastnih sobah več ne počutijo varne, in kot dodaja ena od sogovornic: »Ali bomo res morali počakati, da nekoga fizično poškodujejo, da se bo kdo od odgovornih zganil?« Tea Durmić
Uporabne povezave http://www.litostroj.sd-lj.si/ Spletna stran študentskega doma Uradna stran Študentskih domov in Uporabne informacije:
Video http://www.youtube.com/watch?v=LllTRn303hE&feature=channel_page Garje v študentskih domovih http://24ur.com/novice/slovenija/studentje-brez-strehe-nad-glavo.html Začetni zapleti z domom Litostroj http://24ur.com/novice/slovenija/prevzeli-domove-brez-kljucev.html Prevzem doma Litostroj http://www.genspot.com/video-24193/vlamljanje-kljucavnic-oz-hekanje-kljucavnic.aspx vsak vdor je mogoč, če le veš, kako … http://carli-online.tv/?showid=fc0a1327618e3e21023562267f77a134
PKK, Kurdi, Turčija in medijiPoskušam se navadit na visoko razvito turško nacionalističnost, pa mi nekako ne gre. Trenutno me dogodki na ulicah spominjajo na dogajanje med našo desetdnevno vojno in na posnetke iz Jugoslavije. Množice ljudi na ulicah, ki v duhu bratstva in enotnosti demonstrirajo za vojno proti PKK. Si lahko predstavljate kolono ljudi od ljubljanske Drame do Bavarca, ki nosi slovenske zastave in zahteva napad na neko teroristično skupino? Nepredstavljivo, kajne? Tukaj je to postal del vsakdana. Priča sem bila demonstracijam, v katerih se je taka kolona valila od centra Eskisehirja do občinske stavbe in se dokončno ustavila tam, na trgu pred Atatürkovim kipom. Po poročanju tujih agencij se podobno, vendar še bolj množično, dogaja tudi v Istanbulu, Izmirju in Ankari. Skandirajo parole, ki v skrajšani verziji sporočajo, da naj se preneha prelivanje krvi turških vojakov in dol s PKK. Začetek kolone vodijo moški srednjih let, katerih globoki glasovi v meni prebudijo srh. Sledijo študentje, srednješolci in nazadnje še ženske in osnovnošolski otroci. Ne morem si pomagati, pogled na otroke, ki se ne zavedajo političnih razmer in poslušajo samo mnenja svojih razgretih staršev me razjezi. O trenutni situaciji poskušam spraševati vse, ki mi dajo priložnost: cimre, prijatelje, sošolce, profesorje, novinarje. Dobivam zelo skope odgovore, vendar še vseeno nadaljujem svojo mini raziskavo 'javnega mnenja'. Poskušam zajeti vse, različne starosti, spol, politično pripadnost, poskušam najti nekoga, ki bi bil proti napadu – vendar take osebe še nisem našla. Mnenje ljudi je odsev glasovanja v parlamentu v Ankari 17. oktobra, ko je za napad glasovalo 507 članov, proti pa le pičlih 19. Varira le mnenje glede Kurdov in njihove povezanosti s PKK. Na faksu mi vsi zatrjujejo, da PKK seveda ni isto kot Kurdi ter da bo ta napad pripomogel tudi k svobodi kurdskega ljudstva. Razlagajo mi, koliko so Kurdi pretrpeli v zadnjih desetletjih, veliko tudi zato, ker jih ljudje povezujejo s teroristično skupino in ne ločijo civilistov od PKK. Podpirajo napad med drugim tudi zato, ker zaradi PKK pada slaba luč na vse Kurde. Na našem faksu študira tudi veliko Kurdov in tudi oni so za napad. Nato sem pa še isti večer seznanjena z drugo stranjo. Vse se je začelo, ko sem si kupila lepo rdeče-belo ruto s posebnim vezenjem in cofki.
Vedela sem, da ta ruta nekaj pomeni, vendar se nisem obremenjevala s tem, kaj točno. Prvič sem si jo zavezala ravno na dan največjih demonstracij in šla z njo v šolo. Pogledi so me po ulicah spremljali že navsezgodaj zjutraj, ampak nisem reagirala. Ob kavi pa mi sošolke povejo, da je to kurdska ruta, ki pa je značilna tudi za vzhodni, bolj konzervativni del Turčije, medtem ko je ruta, ki jo nosijo podporniki PKK rumeno-rdeče-zelena, tako kot kurdska zastava. Po dolgem zasliševanju z moje strani so mi zagotovile, da zaradi te rute ne bom imela nobenih problemov, saj 'PKK in Kurdi niso isto'. Na poti domov sem opazovala reakcije ljudi in predvsem starejši ljudje so me gledali z odobravanjem, nek starejši prodajalec v naši trgovini me je celo pohvalil, češ da je lepo, da kot tujka nosim to ruto. Tako sem se pomirjena dobila z znanci v njihovem stanovanju. Ko sem vstopila, me je eden od fantov takoj napadel, zakaj nosim to svinjarijo, da če si želim, da me nekdo pretepe, zakaj izzivam itd. Ko sem ga prosila, če mi lahko podrobneje razloži svojo reakcijo, se je začel pravi šok: PKK in Kurdi so ista stvar, vse je treba pobit oziroma z njegovimi besedami – 'prerezat vratove', nato se je začel dreti parole iz demonstracij in kazat znak s prsti
Spoznala sem še drugo stran, in to od ljudi, za katere si tega nikoli ne bi mislila. Vedno nasmejani, žurerski in prijazni ljudje so se v sekundi spremenili v čiste nacionaliste. Dodal je še, da naj bi večina Kurdov, ki živijo v Turčiji, glasovala za eno od treh najmočnejših strank, MPH, ki je desničarska nacionalistična stranka, ki naj bi podpirala PKK, Kurdi naj bi še vedno upali na svojo državo, ki jim jo lahko omogoči le PKK … Veliko nepotrjenih informacij, ki pa so zasidrane globoko v nekaterih glavah. Zelo naivno primerjam situacijo v bivši Jugi in našo osamosvojitev z ustanovitvijo Kurdistana (priznam zmanjkovalo mi je materiala za provociranje …). Zakaj Turki ne odstopijo dela svojega ozemlja za Kurdistan in končajo dolgoletno nasilje ter težnje po ustanovitvi Kurdistana? Dobim zgrožene poglede in razlage, da bi s tem uničili avtonomijo turškega ozemlja ter da bi potem še vsi ostali hoteli košček Turčije. Kdo so ti 'ostali' ne izvem, ker se debata preusmeri na zgroženost glede nedavne izjave Condoleezze Rice, ko je prvič izjavila ime 'Kurdistan'. Turki že tako sovražijo ameriško politiko in njihove ukrepe, da se zdaj počutijo ogrožene ob ameriški omembi države, ki fizično ne obstaja. Menijo, da se začenja neka velika spletka Amerike, da bi pomagali ustanoviti Kurdistan. Vprašam jih še, kaj si mislijo o napovedanem glasovanju v ameriškem parlamentu, da bi napade leta 1915 na Armence uradno označili kot genocid? Nihče mi noče odgovoriti v angleščini, vsi samo govorijo drug čez drugega v turščini, prevod s profesorjeve strani pa je: vsi imajo zelo močna čustva glede te teme! Aja, ne res?!? Očitno so res močna, če se jih pet minut ni dalo ustaviti … Medtem premier Recep Tayyip Erdoğan grozi Iraku z uvedbo ekonomskega embarga, na njegove grožnje pa je uradni Irak odgovoril, da bodo v tem primeru prenehali Turčiji dostavljati bencin, kar bi bila zaradi že tako visokih cen bencina prava katastrofa. Erdoğan je na sestanku v Romuniji prav tako pozval voditelje evropskih držav, da naj predajo kakršnekoli voditelje PKK, ki bi delovali v njihovih državah. Izrazil je mnenje, da ta napad ne bo vplival na nadaljevanje turških pogovorov o vstopu v Evropsko unijo in hkrati prosil Anglijo za podporo pri tem napadu, ne vem pa, kakšno: politično, ekonomsko, vojaško? Prejšnji teden pa je njegov telefonski pogovor z Georgom Bushem v Turčiji sprožil govorice, da Erdoğan prosi za Bushevo dovoljenje glede napada na PKK, kar je odločno zanikal in zatrdil, da Turčija ne rabi nikogaršnjega dovoljenja za napad. Turški mediji so izrazito enostranski, opazila nisem niti enega poročila, ki bi kakorkoli dopuščal diplomatsko rešitev problema, temveč kvečjemu podpihujejo že tako razgreta nacionalna čustva. To so mi potrdili tudi novinarski kolegi, ki redno spremljajo dogajanje v medijih. Popolnoma sem bila šokirana tudi na posebnem predavanju pri predmetu Televizijske novice z francoskim gostom Yvesom Renardom, ki predava na univerzi za novinarstvo v Lillu. Imeli smo simulacijo televizijskega uredništva in poskušali narediti izbor novic, ki bi jih objavili v večernih poročilih. Študentje četrtega in tretjega letnika novinarstva so ga resno spraševali, zakaj sploh potrebujemo recimo odgovor oziroma posnetek reakcije iraškega premierja na grožnje turškega, kaj je novinarska objektivnost in zakaj je potrebna, ter zakaj naj ne bi podajali svojega mnenja v poročilih? Najprej sem mislila, da so vprašanja komično-ironična, po 30 minutah plazu takih vprašanj pa je postalo kristalno jasno, zakaj turški mediji poročajo tako, kot poročajo. S Pino si ob začetku trenutnih demonstracij in omemb o napadu nisva mogli razložiti, kako lahko nek novinar tako požre vse, kar so ga naučili na faksu in zanemari svoje vrednote do te mere, da poroča skladno z vsako politično izjavo turške strani. Zdaj sem ugotovila, da namen tukajšnjih medijev sploh ni biti kritičen do politikov, ampak da so novinarji nekakšni PRovci vlade … Še bolj presenetljivo je, da je kvaliteta študija tukaj na zelo visokem nivoju, na žalost pri veliko predmetih še na zelo višjem kot v Sloveniji, ampak tale učna ura me je čisto šokirala … Po drugi strani pa je še vseeno razvito kritino razmišljanje, recimo glede napovedi o zvišanju cen elektrike, ogrevanja (se pravi plina), alkohola in cigaret, o čemer smo se vsi strinjali, da država uvaja podražitve ravno v času, ko večino medijskega prostora zavzemajo novice o PKK in Iraku, tako da ljudje niso pozorni na take 'malenkosti'. Zanimiv je tudi podatek, da vlada ukinja finančno pomoč invalidom, medtem ko so začeli graditi novo predsedniško palačo …
Fanta 'mam!!!Moja cimra si je zadala nalogo, da mi predstavi vse samske mladce v Eskisehirju. Kljub mojem nenehnem ponavljanju, da imam fanta, se v našem stanovanju že prvi dan zvrsti kopica postavnih mladcev, ki si poskušajo izboljšat angleščino. Ko že petdesetič razlagam, da Slovenia ni Slovakia (hvala naši vladi za izbiro tako učinkovitih simbolov za predstavitev Slovenije v svetu, I Feel the Love Too!) ugotovim, da nekaj v tem stanovanju ne štima. Ne samo, da me je strah stopiti v banjo zaradi strahu pred glivicami in glede na cimrino spolno življenje hepatitisi Ž, N, J, zdi se mi, da tu živi malo več ljudi kot imam 'uraden' podatek. Po neprespani noči na kavču, ker smo imeli na obisku 15 ljudi, me najprej okoli štirih zbudi možak, ki hodi po mestnih ulicah in nabija na ogromen boben, zraven pa se zverinsko dere meni nerazumljive stvari. Bobnar je tu zaradi Ramazana, ki je trenutno v polnem teku. Ljudje mu na ulici dajejo denar, študentje pa bi ga z visokih balkonov in oken zalili z ostanki hrane, saj je spanje v centru ob takem hrupu praktično nemogoče. Hrup njegovega okoli vratu obešenega bobna odmeva več ulic stran in to ravno takrat, ko se klubi zaprejo in se mestni utrip umiri. Končno zaspim, sledi pa nov zvočni šok - ob petih zjutraj me zbudi jutranja maša, ki se oglaša z bližnjega minareta. Vsi še spijo in ko si v dnevno sobo odnesem moj prvi pravi turški čaj na kavču spijo trije tipi, ki jih nisem še nikoli videla. Poleg njih so vse moje stvari, laptop, foto, dokumenti, denar, v odprtih kovčkih pa se je udobno namestil zlati prinašalec Kahul. Oblečem si trenirko polno rumenih dlak in se odpravim raziskovat mesto. Eskisehir se prebuja v nov sončen dan, jutranje meglice se dvigajo nad oddaljenimi gorami. Meščani hitijo na svoja delavna meste, šole, fakultete … Jaaa, itak! Ura je sedem zjutraj in v mestu, kjer se uradi in trgovine odprejo ob devetih so ulice polne dostavnih tovornjakov, parkiranih starih avtov in pometačev. Gledajo me kot da sem padla z Marsa, 'navadni' ljudje se doma ravnokar prebujajo in kuhajo čaj, kavo, turški zajtrk. Ulice so polne mačjih brezdomcev in z veseljem brskajo po vrečah smeti, ki jih prebivalci ne odlagajo v smetnjake, temveč na pločnike. Bolj zavaljenih mačk še v življenju nisem videla …
Pravijo, da je vsak začetek težak. Nisem pa si mislila, da bo moj začetek najprej nevaren nato pa smrdečOb treh zjutraj po turskem času sva s kolegico Pino prileteli na istanbulsko letališče Ataturk in ugotovili, da sicer ugodna cena leta z Adrio v Istanbul pomeni 4urno čakanje na podzemni vlak, ki pelje do glavne avtobusne postaje (turško otogar), od koder sva imeli bus za najino končno destinacijo – Eskisehir. Otovorjeni s 40imi kilogrami prtljage (vsaka seveda) sva se počili na tla pred vhodom na letališče, ki je bilo ob tej uri polno zdolgočasenih delavcev, in to po večini moških. Najprej so naju hoteli ogoljufati in naju za ceno 15 evrov peljati na avtobusno postajo, kjer bi tako ali tako morali čakati na prvi bus, ki pelje ob šestih. Očitno je vame udarila Pinina gorenjska kri, saj sva odločno zavrnili ponudbo in se predali usodi. Medtem ko sem ljubosumno opazovala turiste, ki so jih na letališču pobrali taksiji in odpeljali v udobne hotele, se nama je pridružil moški srednjih let, ki se je s svojo polomljeno angleščino na vsak način poskušal pogovarjat z nama. Lahko si predstavljate, da ga po nekajurnem letu in spoznanju, da postelja še zdaleč ni blizu, nisva bili ravno veseli. Ko je po polurni ignoranci še vedno čvekal, sva si našli novo družbo: študenta iz Prage, ki je že 10 ur čakal svojega prijatelja, ki je po pomoti z drugim prevoznikom pristal na drugem carigrajskem letališču, na čisto drugem koncu 16 milijonskega mesta. Ko nama je povedal še, da potujeta v Sirijo, kjer študira njegova punca, se mi je najin Eskisehir zdel vedno bližje. Končno smo dočakali podzemni vlak, na katerega nas je uslužbenec spustil zastonj (ne vem, ali je temu botrovala jutranja zaspanost ali se je po turško kaj pokvarilo). Najina vožnja pa bi kmalu lahko postala najdražja v mojem življenju. Tisti tip je bil še vedno z nami in nam prijazno povedal, na kateri postaji moramo izstopiti. Dve postaji pred našim izstopom pa vstopijo trije čudni tipi, ki mu samo nekaj rečejo in pogledajo proti nam. Medtem ko so s hrbtom obrnjeni proti nam, kmalu opazim, da nas in našo prtljago opazujejo v šipi (hah, mami, zdaj si verjetno vesela, da gledam vse tiste 'neumne' filme, ne?!?). Moj s holivudskimi kriminalkami naspidiran čut mi pravi, da nekaj smrdi. Povem Pini, ki instinktno k sebi privije laptop, jaz pa se oklepam svojega novega fotoaparata. Že vidim, kako se bom morala po Jackie-Chanovsko braniti, ko model opazi, da ga gledam in takoj pogleda stran. Izstopna postaja se približuje, in najin Čeh nama prijazno pomaga prijeti prtljago (seveda, ker je tip in s primanjkljajem šestega čuta ni opazil ničesar čudnega …) in takrat se potencialni roparji prestrašijo in prvi odidejo z vlaka. Nas čudaški kompanjon nas še vedno zasleduje (joj, Vobič bi bil navdušen nad mojim kronološkim redom …), nekako se ga znebimo, s Pino se posloviva od prijaznega Čeha in si čim hitreje poskušava najti avtobus. Postaja zgleda kot tržnica v Bihaću, vendar še bolj pisana (ja, tudi to je mogoče), seveda sva spet edini ženski in še sami s skupaj 80imi kilogrami prtljage. Can anybody say: easy target?!? Kupiva karto in končno sva na busu, ki je bolj udoben kot naši mednarodni prevozniki. Ne mine pol ure in že nam ponudijo čaj, piškotke, vodo … Ko se nabutava z vsem, kar nama dajo, se zacne 6urna vožnja čez hribe in doline proti Eskisehirju. Istanbul in njegovo predmestje še ohranita mojo pozornost, nato pa dolgočasna pokrajina in prečuta noč naredita svoje. Zbudim se nekje sredi hribovij in malih zapuščenih vasic s tremi hišami in štirimi kozami. Glede na to, da prihajam iz bivše Juge, in ker v naši malii državici še vedno divja vojna in nimamo centralne kurjave (predstave nekaterih Erazmovcev, ki so prišli na FDV), me seveda ne bi smelo biti strah mest, kjer so vse ženske pokrite z rutami in imajo po deset otrok, medtem ko na faksu itak nihče ne govori angleško in kjer se moram paziti, ker me lahko na vsakem koraku nekdo oropa ali napade (dobronamerna opozorila pred mojim odhodom v Turčijo). Prispemo do nekega velikega mesta, je to mogoče Eskisehir?! Na levi se dviguje ogromen napis Andolu University – to je zihr to! Ponovno se z vso prtljago zbaševa z busa in tokrat čakava na avtobusni postaji. Ob pogledu na najino prtljago Pinin novi cimer prasne v smeh in vpraša, če je to vse najino. Ja itak, al' sva dve babi! Nabutamo se v predpotopen ameriškorumen taksi, vso najino prtljago strpamo v prtljažnik, ki se ga seveda ne da zapreti, zato ga taksist mirno poveže z elastiko, očitno je že navajen … Najslabša stvar za želodec po dolgi in naporni noči ter samih sladkarijah in čaju je lahko le divja vožnja skozi ulice Eskisehirja s taksijem. Še dobro, da nisem verna, ker ne vem h komu bi molila: Jezus, Alah, Buda … Saj ni važno, samo naj se tale vlakec smrti konča! Odložijo me v centru pred neznanim blokom, kjer me čaka moja nova cimra. Tako sem vesela, da je vožnje konec, da se niti ne poslovim od Pine. Staro dvigalo, vsa moja prtljaga in dekle, ki ne govori angleško. Jiiiihaaaa, show se lahko začne. Kazanje z rokami, ogled stanovanja in nato šok. Moja soba ni soba, ampak skladišče za razno šaro in kupe oblek bivše cimre, ki se noče izseliti; kopalnica ni kopalnica, ampak leglo bakterij in svinjarije in kljub temu, da smrdim po letalu in busu in taksiju si prisežem, da se moje nožice ne bodo dotaknile dna tiste banje! Pa kaj sploh nakladam, poglejte slike:
Vonja se seveda ne da pripeti na blog, lahko pa pomaga podatek, da je moje 'okno' obrnjeno na notranjo stran bloka, kamor so obrnjena okna kopalnic in kuhinj desetnadstropnega bloka … Hhmmm, pa si ti prezrači sobo, če lahko!
|
Na kratko o meniturkishtea.eDnevnik.si
Na prvo stran mojega eDnevnika Osebna stran Arhiv sporočil Sporočila, ki so jih napisali moji prijatelji Moj foto album KategorijeNajnovejša sporočilaGender and ViolenceHappy Holidays AKA: Brez naslova Politika vs stroka na kulturnem področju Ob osmem marcu ... Moji prijateljiZanimive strani
Število zadetkov: 11543 |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-10 eDnevnik |