Happy Holidays AKA:

New Year … and all that shit!

Nothing much has changed in four months. It was 25 C when I left Novo mesto, and now we're snowed in, but otherwise same-old … After a week of seeing the people I wanted (or needed) to see, a few errands and I was ready to go into my hibernation-study mode.

The year is nearly over, but I feel like a new year has started for me already. The first week of December was so crucial, that this upcoming last one doesn’t stand a chance for being more important. Eye-opening events have made my 'early-New-Year's-day' first depressing (how appropriate!) and later revealing & emotional & life-changing. What a way to end the year, huh?!

My Christmas present came early this year, in a form of a harsh moral slap in the face – from myself! Certainly, the hand that was directing the motion of the slap might have come from outside sources, but that’s beside the point.

The point is that I felt like everything that I was lying (or denying) to myself about, came flying right at me with full speed, crashing down on my chest like Wild Coyote’s anvil. It sobered me up like a bucket of icy water on a hot summer’s day. I often heard about ‘eye-opening-experiences’, but when I think about it, it has never really happened to me before. Sure, realizations about others or certain events – but never about me!

How can one be surprised about one’s own self?!? Apparently, it happens. And when it does, there’s no way of preparing yourself for it. You might have a feeling, a certain notion, that shit’s about to hit the fan. But you’re denying it even when it starts smelling. And when it gets so stinky, that you really can’t handle it anymore, you decide to call the cleaning service. And they come, with vacuums-a-blazing, but the final verdict is even shittier: you gotta clean the crap by yourself!

While you clean the crap, there’s a lot to think about. The more you clean, the less it stinks. And you think, and you inter-debate, and listen to other people – because of course you feel like you need some help with all that shit! But it turns into an even bigger pile of crap and you finally realize that you really have to do it on your own.

And you do. It is hard work, it smells, it looks like it’s never going to end – just horrible work conditions … No health insurance either …

Anyways, it does end. Yes, there’s a light at the end of this shitty tunnel! 

Once it’s all cleaned up, it actually smells pretty nice; doesn’t look that dark anymore, either! 

I wish you all happy holidays & a successful start of the New Year! And remember, pick up that shovel and get that crap out of your driveway – New Year is gonna smell much nicer and look prettier! Mine just came 4 weeks early … 

xoxo, Tea

Politika vs stroka na kulturnem področju

Kulturna politika v Sloveniji bi se morala bolj zanašati na stroko - vendar naj bo stroka del političnega telesa, ki bo sprejemalo odločitve

Osebnostno in v samem jedru delovanja se kulturniki in politiki razlikujejo na več področjih. Ena od teh razlik se nahaja v podobnem jedru delovanja obeh skupin. Obe naj bi si prizadevale za javno dobro; le da si kulturniki želijo različnih kulturnih vsebin za vse državljane, ker je to del ustavnih pravic vsakega posameznika in ohranja kvaliteto življenja – politiki pa preko proračuna in birokratskih ovir pregledajo možnosti izvajanja določenih vsebin. Denarja na koncu vedno zmanjka za kulturo, češ 'saj imate že eno predstavo Dostojevskega, zakaj bi rabili še Tolstoja?' Seveda banaliziram, vendar si je tak ugled Kulturno ministrstvo 'prigaralo' v zadnjem preteklem mandatu. Nonšalantnost kulturnega ministra, močno oslabljeno delovanje filmskega področja, zmanjšanje ali ukinitev finančne podpore določenim uspešnim kulturnim projektom in zaprtje Kinodvora so le utrinki odnosa do kulture v Sloveniji.

Včasih bi politiko najraje kar odtrgali od kulture, vendar popolna ločitev kulture od države ni možna, saj gre le logistično gledano za prevelik projekt, da bi ga ločili na manjše sklope. Poleg tega pa bi s tako dejansko privatizacijo kulture prišli do še bolj tržno naravnanega konteksta kulture v Sloveniji, kar lahko primerjamo recimo s pritiskom oglaševalcev v medijih. Medij, ki je odvisen od oglaševalca, do njega ne bo kritičen; v kulturi bi se finančni uspeh prenesel v smer komercialne kulture, ki bi poplavila trg. Že danes, ko naj bi bila kultura podpirana z javnimi sredstvi in je na kulturnem področju veliko 'resnejših' vsebin, se te ali pojavljajo z isto vsebino v različnih izvedbah ali pa gre za iste avtorje z različnimi deli.

Za alternativo je že danes premalo prostora, kar bi morala urediti kulturna politika - vendar s pomočjo stroke in skozi nek javni dialog. Definitivno bi potrebovali (in potrebujemo!) tudi specializirane menedžerje v kulturnih ustanovah. Podoben premik ali poseg je bil prevzem Kinodvora, sicer s strani ljubljanske občine, ki zdaj končno spet ponuja kvalitetne filmske vsebine. Če pa bi trg prevzel vajeti kulture v Sloveniji, pa bi dobili nove in nove predstave Moških in Žensk, le njihovo število in vloge bi rahlo spreminjali; ker se te vsebine pač prodajajo. In s tem seveda ni nič narobe, vendar bi morali ravno zato pospešiti zarjavelo kolesje slovenske kulturne politike, da bi nam ponudila različne in kvalitetne kulturne vsebine.

Zaprtje Kinodvora, 4. junij 2008:

http://www.youtube.com/watch?v=ciN7k4BcJFI

(www.vest.si) Kinodvor v Azilu:

Ob osmem marcu ...

Neenakopravnost žensk v sodobni družbi predstavlja pereč problem, ki se ga mednarodna skupnost vedno bolj zaveda. Kljub splošni volilni pravici, pravici do samoodločanja o številu otrok, enakopravnosti na delovnem položaju in v družbi so ženske drugorazredne članice skupnosti. Kljub boju za enakopravnost pred več sto leti, ženske še vedno niso enakopravne članice skupnosti. Z analizo primarnih in sekundarnih virov bom opozorila na nekatere kršitve človekovih pravic in še konkretneje, pravic žensk.

Človekove osnovne pravice so podprte s Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki je bila pravna podlaga  za Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Pravice žensk natančneje določajo Konvencija Združenih narodov o eliminaciji diskriminacije proti ženskam¹ in Konvencija proti nasilju nad ženskami.²

Kljub konvencijam in zakonom pa je nasilje nad ženskami in otroci vseprisotno v naši družbi. Samo v Sloveniji je bilo po podatkih policije v petih letih, od 1998 do 2003, »izvršenih skupno 890 kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. Registriranih je bilo 454 primerov posilstev in 397 primerov spolnega nasilja nad žensko, kar je povprečno nekaj več kot 150 prijavljenih³ dejanj posilstva in spolnega nasilja na leto« (Černič Istenič in dr. 2003, 67).

Razkol med zapisanimi pravili in dejanskostjo je vse večji z vedno večjo vlogo žensk v skupnosti. S »pravico do življenja, svobode in varnosti« (Splošna deklaracija človekovih pravic[1], 3. člen) se seveda vsi strinjamo, da »nihče ne bo podvržen mučenju ter nehumanemu in ponižujočemu odnosu« (Splošna deklaracija človekovih pravic, 5. člen) je 'človeško'.

Da pa so ljudje v vsakdanjih in kriznih situacijah lahko ne več 'najpametnejša žival', temveč le še žival, se vsakodnevno kaže na področju kršenja pravic žensk in otrok. Mučenje je »kakršnokoli dejanje, ki povzroča psihično ali fizično bolečino in trpljenje« (Konvencija proti mučenju in ostalim nehumanim, ponižujočim odnosom ali kazni, 1. člen), enako ravnanje je neopravičljivo tudi v času »vojne ali grožnje vojne, notranjepolitične ali kake druge javne nestabilnosti« (prav tam, 2. člen).

Še posebej v čustvenih, stresnih in nevarnih situacijah se pokaže pravi odraz družbe in njen odnos do žensk, saj so »spolne vloge pogosto imele smrtonosne posledice, ki so bile analogne smrtonosnim posledicam rasnih, verskih in razrednih predsodkov« (Warren 1985, 22). V času genocida v Ruandi leta 1994 so, kot pravi Gilles Courtemanche (2003, 213)¹ »/m/oške ubijali hitro, s strelom ali mačeto, ženske pa niso imele te pravice. Bile so mučene, pohabljene, posiljene; pustili so jih poginiti kot živali«.²

Grozovita dejanja, ki jih ne opraviči niti izbruh vojne, pa se v manj opaznih oblikah dogajajo tudi v naši družbi. Zaradi »ženskega boja za osvoboditev (npr. na spolnem, intimnem in ljubezenskem področju) in enakost (npr. na ekonomskem in političnem področju)« naj bi bile izzvane »različne nasilne reakcije nekaterih moških, ki se ne ‘znajdejo’ v novih razmerah (oz. v razmerjih z ‘novimi’ ženskami, ki nočejo več igrati tradicionalnih družbenih, spolnih, zakonskih ali družinskih vlog« (Kanduč 1999, 36). Vedno več je nasilja v domačem okolju štirih sten, kjer se žrtve počutijo ujete, nemočne in nezmožne spremeniti situacijo. Vendar one niso edine, tudi zakonske avtoritete priznavajo nemoč pri reševanju družinskega nasilja.³

[2]

Slovenska zakonodaja na tem področju močno šepa. Nesprejemljivo je, da je najnižja zaporna kazen za dejanja zoper spolno nedotakljivost šest mesecev. Popolnoma bi bilo potrebno spremeniti trenutno zakonodajo⁴, ki trenutno med drugim sporoča tudi, da je izsiljevanje včasih koristno. Dikcija je namreč sledeča: »Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju tako, da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let«, kdor pa stori popolnoma isto kaznivo dejanje, ki je seveda hkrati kršenje osnovnih človekovih pravic, s tem da žrtvi »zagrozi, da bo o njej ali njenih bližnjih odkril, kar bi škodovalo njeni ali njihovi časti ali dobremu imenu, ali da bo njej ali njenim bližnjim povzročil veliko premoženjsko škodo« (Kazenski zakonik, 180. člen), dobi kazen od šestih mesecev do petih let – se pravi pol manj, če je storilec iznajdljiv.¹

Poleg družinskega nasilja pa se zaradi vedno večje odprtosti mej povečuje trgovina z belim blagom, ki se ponovno nanaša na vprašanje ženskih pravic, saj so te poleg otrok najpogosteje njene žrtve, ki so v mnogih primerih prisiljene v prostitucijo. Boj za ženske pravice in emancipacijo pa je privedel tudi do tega, da se odpira vprašanje prostitucije kot oblike legalnega dela. Zahteva po klasifikaciji prostitucije kot obliki dela izhaja iz zahtev po »ženski enakopravnosti na delovnem mestu in normalnih delovnih pogojev« (Aradau 2006, 85). Tu pa se odpre kompleksno vprašanje legalizacije prostitucije (in s tem posredno tudi trgovine z belim blagom v tem primeru), kar je z vidika varovanja človekovih pravic nedopustno.²[3] Čeprav ni natančnih statistik o trgovini s človeškim blagom, posredni dokazi in raziskave kažejo, da je več sto tisoč – če ne par milijonov – ljudi premeščenih  na leto. Strokovnjaki so skupnega mnenja, da gre pri tej trgovini v večini primerov za ženske in deklice (glej Jordan 2002, 32).

Zaključki mednarodnih organizacij so jasni: osnovne človekove pravice in pravice žensk morajo biti omogočene, ženske morajo imeti večjo vlogo pri političnem in družbenem odločanju. Trenutno ima Slovenija več izobraženih žensk kot moških, kljub temu pa je v parlamentu samo okoli 11 % žensk, na ministrskih stolčkih pa jih sedi skoraj pol manj (povzeto po UNDP). Samo sprememba družbenega konsenza bo dosegla implementacijo človekovih pravic in zmanjšanje strukturnega nasilja³, zato moramo v družbo vpeljati spremembe, prekiniti strukturno nasilje ter doseči »žensko emancipacijo in enakopravnost v vseh sferah družbe, tudi pri procesu odločanja in dostopu do moči, kar so osnove za enakopravnost, razvoj in mir« (Pekinška deklaracija, 14. člen).

Luknja namesto nove narodne knjižnice

Liverpool kot Kulturna prestolnica 2008

(foto: http://www.bbc.co.uk/insideout/content/image_gallery/northwest_s12liverpool _capital_culture_gallery.shtml)

Tisti, ki ne potrebujemo nekoga, da nam ovrednoti slovenske kulturne entitete, se lahko na lastne oči prepričamo že odkar pomnim (sem letnik trgatve '85), le par korakov od Križevniškega samostana in Plečnikovih Križank o vrednotah, ki nam jih ponazarja slovenska kulturna politika. Jama namesto nove Narodne in univerzitetne knjižnice, železni panoji, ki popisani z grafiti pričajo o svoji trajnosti in hkrati zastirajo poglede na luknjo v srcu Ljubljane.

     Pogled na 'gradbišče (foto: http://www.delo.si/assets/media/picture/iman/2006_01/sz5_nuk2_gradbisce.jpg)

Najprej naj bi šlo za ustavitev del zaradi arheološkega izkopavanja, nato je vse obstalo. Če bi se odgovorne danes vprašalo, zakaj narodna knjižnica še nima temeljev, bi bil izgovor verjetno recesija – če bi se koga vprašalo. Pa se ne. Luknja je tam, med Francosko ambasado in Mrakom, luknja je tudi v medijih in političnih debatah. Edini premik so verjetno na novo pritrjene čudovite fotografije Ljubljane, ki prekrivajo železje in grafite. Vendar se pozornemu mimoidočemu oko še vedno ustavi in zazre skozi luknje v panojih, ki ponujajo prikriti pogled na razdejanje, ki zeva ob Slovenski cesti.

        Pročelje Plečnikovega NUK-a (foto: http://img.siol.net/08/319/633622763803166106_nuk1.jpg)

Ponovno ne gre za problem mesta, temveč za dolžnost obeh, države in mesta, da uporabnikom (državljanom in davkoplačevalcem) zgradi pričakovano novo narodno knjižnico. Vendar politične prioritete ležijo nekje drugje – recimo v izgradnji medicinskih objektov?

Gradnja in stanje Pediatrične klinike (foto: zurnal24.si in 24ur.com)

In vendar so se enaki (ali celo isti) zapleti  recimo s pediatrično kliniko pojavljali že tudi pred osmimi leti, ko smo kdaj z razredom Srednje oblikovne šole hodili skicirat na Grad. Ob jesenskih popoldnevih, ko se drevesa počasi znebijo listja, se tam zgoraj vidi čudovita ljubljanska panorama. Vidi se tudi luknja imaginarne knjižnice. Res pa je, da je opazna le, če pririneš na grajski grič ali kukaš skozi luknje v panojih.

Nekako podobno se obnaša tudi naša kulturna politika. Potrebno se je riniti, iskati alternative (navadno v privatnem sektorju) ali pa moledovati za izvedbo projektov. Če ti darežljivo odstopijo košček sredstev, moraš postati njen prijatelj, zagovornik. Politika je tvoj mecen in ti si obrtnik, ki zanjo ustvarja. Tako 'diktaturo kulture' je vpeljal minister Vasko Simoniti in nas s takim načinom popeljal stoletja v preteklost; zdaj pa je na vrsti ministrica Majda Širca, da kulturo ponovno vpelje v vsakodnevni javni in politični diskurz. 

Ljubljanski župan Zoran Jankovič in takratni kulturni minister Vasko Simoniti ob maketi nove stavbe NUK

(foto: http://www.delo.si/assets/media/picture/iman/2008_03/sz5_nuk2.blaz.samec.jpg)

In ker kultura in umetnost nista obrtni, je rezultat politike prejšnje oblasti marginaliziranje kulture in še nadaljnje ločevanje znotraj kulture same; ločevanje na elitno in komercialno, moderno in tradicionalno, črno in belo - sivega pa ni. Ravno odtenki sivin pa so tisti, ki nam lahko pomagajo razumeti ekstremno črne in najsvetlejše delčke.

Kulturo bi morali obravnavati kot barve. Slikar nikoli ne bo nanesel tovarniško namešane barve iz tube direktno na platno, ampak se bo z njo na igral, jo mešal z drugimi, opazoval, o njej razmišljal (!) in jo nazadnje pozorno nanesel kot del svoje umetnine, kjer bo zaživela. Tudi kulturo je treba namešati previdno in z občutkom po potrebah ljudi. Ljudje nismo na ekstremih barvnih lestvic, ampak smo vsak zase kombinacija barv, odtenkov in vsak je namešan po svoje. Naloga države pa je, da te odtenke tudi ponudi.

Pobiranje prstnih odtisov samo v filmih

Vse pogostejše kraje v študentskih domovih v Ljubljani – Kdo je odgovoren za nastalo škodo? – Študentje se v lastnem domovanju ne počutijo več varne

- Ljubljana, 25. januar 2009

Pogled na notranje dvoriše Litostrojskega doma

foto: Tea Durmić

Po problemih z garjami se nadloge prebivalcev študentskih domov v Ljubljani kar ne končajo. Kraje v domovih so namreč vedno bolj pogoste, tatovi pa postajajo čedalje bolj drzni, kot namigujeta zadnja dva primera v najdražjem študentskem domu na Litostrojski pa razlog za preplah ni le materialna škoda, temveč sam način vdora. Lopov je namreč s ključem odklenil sobo in študentki Nini odnesel profesionalni fotoaparat, Miji pa je neznanec kar dvakrat vstopil v sobo. Toda ta neobičajni lopov ni ničesar odnesel, kvečjemu dodal, saj je za sabo pustil pepelnik poln cigaretnih ogorkov, prižigal pa si je tudi svečke. 

Zagotovo pa s tem ni pričaral romantike za preostale prebivalce doma, ki so zgroženi nad dejstvom, da se lahko kljub posebno zaščitenim ključem, varnostni službi, ki jo plačujejo, in nadzornimi kamerami nepridiprav mirno sprehaja od sobe do sobe. Generalni ključ, ki odpira vsa domska vrata, imata le hišnik, ki je takoj zamenjal ključavnice omenjenih sob, in Uprava študentskih domov, ki pa ne daje izjav iz »varnostnih razlogov«. Ključi sob pa naj bi imeli posebno zaščito, ki onemogoča kopiranje. Res pa je, da je s ključi podobno kot z računalniškimi hekerji: če je mojster dober, lahko premaga vsako zaščito.

Ključi s posebno zaščito

O krajah je bila obveščena tudi ljubljanska policija, ki za izjave ni bila dosegljiva. Sicer so opravili pregled in napisali zapisnik, študentje pa so njihovo delo ocenili kot površno in neresno. Študentki Patriciji in njeni sostanovalki je neznanec vlomil skozi balkonska vrata, si v njun kovček pospravil prenosnika in ostalo računalniško opremo v sobi ter mirno odkorakal. Ko je policiste prosila za pregled posnetkov na varnostnih kamerah, so jo odslovili, češ naj se jih loti sama, na vprašanje, zakaj s stekla ne poberejo prstnih odtisov, pa je dobila ciničen odgovor: »Deklica, to se dela samo v filmih!«

Uprava je oškodovancem sporočila, da niso odgovorni za nastale probleme in jih napotila na policijo ter dodala, da je »vsak študent ali delavec dolžan prvenstveno skrbeti za svoje stvari in se držati navodil iz domskega reda«. Tako pa se poraja vprašanje, kdo lahko študentom v takih primerih sploh pomaga. Nemočni in ogroženi pa se počutijo tudi ostali prebivalci domov, saj se v lastnih sobah več ne počutijo varne, in kot dodaja ena od sogovornic: »Ali bomo res morali počakati, da nekoga fizično poškodujejo, da se bo kdo od odgovornih zganil?«

Tea Durmić

Uporabne povezave

http://www.litostroj.sd-lj.si/  

Spletna stran študentskega doma

http://www.stud-dom-lj.si/si/

Uradna stran Študentskih domov

in

Uporabne informacije:

Video

http://www.youtube.com/watch?v=LllTRn303hE&feature=channel_page

Garje v študentskih domovih

http://24ur.com/novice/slovenija/studentje-brez-strehe-nad-glavo.html

Začetni zapleti z domom Litostroj

http://24ur.com/novice/slovenija/prevzeli-domove-brez-kljucev.html

Prevzem doma Litostroj

http://www.genspot.com/video-24193/vlamljanje-kljucavnic-oz-hekanje-kljucavnic.aspx

vsak vdor je mogoč, če le veš, kako …

http://carli-online.tv/?showid=fc0a1327618e3e21023562267f77a134

Razmere v Ljubljanskih Študentskih domovih

PKK, Kurdi, Turčija in mediji

Poskušam se navadit na visoko razvito turško nacionalističnost, pa mi nekako ne gre. Trenutno me dogodki na ulicah spominjajo na dogajanje med našo desetdnevno vojno in na posnetke iz Jugoslavije. Množice ljudi na ulicah, ki v duhu bratstva in enotnosti demonstrirajo za vojno proti PKK. Si lahko predstavljate kolono ljudi od ljubljanske Drame do Bavarca, ki nosi slovenske zastave in zahteva napad na neko teroristično skupino? Nepredstavljivo, kajne? Tukaj je to postal del vsakdana. Priča sem bila demonstracijam, v katerih se je taka kolona valila od centra Eskisehirja do občinske stavbe in se dokončno ustavila tam, na trgu pred Atatürkovim kipom. Po poročanju tujih agencij se podobno, vendar še bolj množično, dogaja tudi v Istanbulu, Izmirju in Ankari. Skandirajo parole, ki v skrajšani verziji sporočajo, da naj se preneha prelivanje krvi turških vojakov in dol s PKK.

Začetek kolone vodijo moški srednjih let, katerih globoki glasovi v meni prebudijo srh. Sledijo študentje, srednješolci in nazadnje še ženske in osnovnošolski otroci. Ne morem si pomagati, pogled na otroke, ki se ne zavedajo političnih razmer in poslušajo samo mnenja svojih razgretih staršev me razjezi. O trenutni situaciji poskušam spraševati vse, ki mi dajo priložnost: cimre, prijatelje, sošolce, profesorje, novinarje. Dobivam zelo skope odgovore, vendar še vseeno nadaljujem svojo mini raziskavo 'javnega mnenja'. Poskušam zajeti vse, različne starosti, spol, politično pripadnost, poskušam najti nekoga, ki bi bil proti napadu – vendar take osebe še nisem našla. Mnenje ljudi je odsev glasovanja v parlamentu v Ankari 17. oktobra, ko je za napad glasovalo 507 članov, proti pa le pičlih 19. Varira le mnenje glede Kurdov in njihove povezanosti s PKK. Na faksu mi vsi zatrjujejo, da PKK seveda ni isto kot Kurdi ter da bo ta napad pripomogel tudi k svobodi kurdskega ljudstva. Razlagajo mi, koliko so Kurdi pretrpeli v zadnjih desetletjih, veliko tudi zato, ker jih ljudje povezujejo s teroristično skupino in ne ločijo civilistov od PKK. Podpirajo napad med drugim tudi zato, ker zaradi PKK pada slaba luč na vse Kurde. Na našem faksu študira tudi veliko Kurdov in tudi oni so za napad. Nato sem pa še isti večer seznanjena z drugo stranjo.

Vse se je začelo, ko sem si kupila lepo rdeče-belo ruto s posebnim vezenjem in cofki.

Vedela sem, da ta ruta nekaj pomeni, vendar se nisem obremenjevala s tem, kaj točno. Prvič sem si jo zavezala ravno na dan največjih demonstracij in šla z njo v šolo. Pogledi so me po ulicah spremljali že navsezgodaj zjutraj, ampak nisem reagirala. Ob kavi pa mi sošolke povejo, da je to kurdska ruta, ki pa je značilna tudi za vzhodni, bolj konzervativni del Turčije, medtem ko je ruta, ki jo nosijo podporniki PKK rumeno-rdeče-zelena, tako kot kurdska zastava. Po dolgem zasliševanju z moje strani so mi zagotovile, da zaradi te rute ne bom imela nobenih problemov, saj 'PKK in Kurdi niso isto'. Na poti domov sem opazovala reakcije ljudi in predvsem starejši ljudje so me gledali z odobravanjem, nek starejši prodajalec v naši trgovini me je celo pohvalil, češ da je lepo, da kot tujka nosim to ruto.

Tako sem se pomirjena dobila z znanci v njihovem stanovanju. Ko sem vstopila, me je eden od fantov takoj napadel, zakaj nosim to svinjarijo, da če si želim, da me nekdo pretepe, zakaj izzivam itd. Ko sem ga prosila, če mi lahko podrobneje razloži svojo reakcijo, se je začel pravi šok: PKK in Kurdi so ista stvar, vse je treba pobit oziroma z njegovimi besedami – 'prerezat vratove', nato se je začel dreti parole iz demonstracij in kazat znak s prsti

ki pomeni 'volk', kar po turško pomeni Kurd … Razložil je še, da ima Turčija zaradi 'teh ljudi' že skozi celo zgodovino same probleme, da so izdajalci, ker so se v začetku prejšnjega stoletja borili na turški strani, potem pa zahtevali nepredstavljivo v zameno: svojo lastno državo. In da se to ne bo nikoli uresničilo …

Spoznala sem še drugo stran, in to od ljudi, za katere si tega nikoli ne bi mislila. Vedno nasmejani, žurerski in prijazni ljudje so se v sekundi spremenili v čiste nacionaliste. Dodal je še, da naj bi večina Kurdov, ki živijo v Turčiji, glasovala za eno od treh najmočnejših strank, MPH, ki je desničarska nacionalistična stranka, ki naj bi podpirala PKK, Kurdi naj bi še vedno upali na svojo državo, ki jim jo lahko omogoči le PKK … Veliko nepotrjenih informacij, ki pa so zasidrane globoko v nekaterih glavah.

Zelo naivno primerjam situacijo v bivši Jugi in našo osamosvojitev z ustanovitvijo Kurdistana (priznam zmanjkovalo mi je materiala za provociranje …). Zakaj Turki ne odstopijo dela svojega ozemlja za Kurdistan in končajo dolgoletno nasilje ter težnje po ustanovitvi Kurdistana? Dobim zgrožene poglede in razlage, da bi s tem uničili avtonomijo turškega ozemlja ter da bi potem še vsi ostali hoteli košček Turčije. Kdo so ti 'ostali' ne izvem, ker se debata preusmeri na zgroženost glede nedavne izjave Condoleezze Rice, ko je prvič izjavila ime 'Kurdistan'. Turki že tako sovražijo ameriško politiko in njihove ukrepe, da se zdaj počutijo ogrožene ob ameriški omembi države, ki fizično ne obstaja. Menijo, da se začenja neka velika spletka Amerike, da bi pomagali ustanoviti Kurdistan. Vprašam jih še, kaj si mislijo o napovedanem glasovanju v ameriškem parlamentu, da bi napade leta 1915 na Armence uradno označili kot genocid? Nihče mi noče odgovoriti v angleščini, vsi samo govorijo drug čez drugega v turščini, prevod s profesorjeve strani pa je: vsi imajo zelo močna čustva glede te teme! Aja, ne res?!? Očitno so res močna, če se jih pet minut ni dalo ustaviti …

Medtem premier Recep Tayyip Erdoğan grozi Iraku z uvedbo ekonomskega embarga, na njegove grožnje pa je uradni Irak odgovoril, da bodo v tem primeru prenehali Turčiji dostavljati bencin, kar bi bila zaradi že tako visokih cen bencina prava katastrofa. Erdoğan je na sestanku v Romuniji prav tako pozval voditelje evropskih držav, da naj predajo kakršnekoli voditelje PKK, ki bi delovali v njihovih državah. Izrazil je mnenje, da ta napad ne bo vplival na nadaljevanje turških pogovorov o vstopu v Evropsko unijo in hkrati prosil Anglijo za podporo pri tem napadu, ne vem pa, kakšno: politično, ekonomsko, vojaško? Prejšnji teden pa je njegov telefonski pogovor z Georgom Bushem v Turčiji sprožil govorice, da Erdoğan prosi za Bushevo dovoljenje glede napada na PKK, kar je odločno zanikal in zatrdil, da Turčija ne rabi nikogaršnjega dovoljenja za napad.

Turški mediji so izrazito enostranski, opazila nisem niti enega poročila, ki bi kakorkoli dopuščal diplomatsko rešitev problema, temveč kvečjemu podpihujejo že tako razgreta nacionalna čustva. To so mi potrdili tudi novinarski kolegi, ki redno spremljajo dogajanje v medijih. Popolnoma sem bila šokirana tudi na posebnem predavanju pri predmetu Televizijske novice z francoskim gostom Yvesom Renardom, ki predava na univerzi za novinarstvo v Lillu. Imeli smo simulacijo televizijskega uredništva in poskušali narediti izbor novic, ki bi jih objavili v večernih poročilih. Študentje četrtega in tretjega letnika novinarstva so ga resno spraševali, zakaj sploh potrebujemo recimo odgovor oziroma posnetek reakcije iraškega premierja na grožnje turškega, kaj je novinarska objektivnost in zakaj je potrebna, ter zakaj naj ne bi podajali svojega mnenja v poročilih? Najprej sem mislila, da so vprašanja komično-ironična, po 30 minutah plazu takih vprašanj pa je postalo kristalno jasno, zakaj turški mediji poročajo tako, kot poročajo. S Pino si ob začetku trenutnih demonstracij in omemb o napadu nisva mogli razložiti, kako lahko nek novinar tako požre vse, kar so ga naučili na faksu in zanemari svoje vrednote do te mere, da poroča skladno z vsako politično izjavo turške strani. Zdaj sem ugotovila, da namen tukajšnjih medijev sploh ni biti kritičen do politikov, ampak da so novinarji nekakšni PRovci vlade … Še bolj presenetljivo je, da je kvaliteta študija tukaj na zelo visokem nivoju, na žalost pri veliko predmetih še na zelo višjem kot v Sloveniji, ampak tale učna ura me je čisto šokirala …

Po drugi strani pa je še vseeno razvito kritino razmišljanje, recimo glede napovedi o zvišanju cen elektrike, ogrevanja (se pravi plina), alkohola in cigaret, o čemer smo se vsi strinjali, da država uvaja podražitve ravno v času, ko večino medijskega prostora zavzemajo novice o PKK in Iraku, tako da ljudje niso pozorni na take 'malenkosti'. Zanimiv je tudi podatek, da vlada ukinja finančno pomoč invalidom, medtem ko so začeli graditi novo predsedniško palačo …

Fanta 'mam!!!

Moja cimra si je zadala nalogo, da mi predstavi vse samske mladce v Eskisehirju. Kljub mojem nenehnem ponavljanju, da imam fanta, se v našem stanovanju že prvi dan zvrsti kopica postavnih mladcev, ki si poskušajo izboljšat angleščino. Ko že petdesetič razlagam, da Slovenia ni Slovakia (hvala naši vladi za izbiro tako učinkovitih simbolov za predstavitev Slovenije v svetu, I Feel the Love Too!) ugotovim, da nekaj v tem stanovanju ne štima. Ne samo, da me je strah stopiti v banjo zaradi strahu pred glivicami in glede na cimrino spolno življenje hepatitisi Ž, N, J, zdi se mi, da tu živi malo več ljudi kot imam 'uraden' podatek.

Po neprespani noči na kavču, ker smo imeli na obisku 15 ljudi, me najprej okoli štirih zbudi možak, ki hodi po mestnih ulicah in nabija na ogromen boben, zraven pa se zverinsko dere meni nerazumljive stvari. Bobnar je tu zaradi Ramazana, ki je trenutno v polnem teku. Ljudje mu na ulici dajejo denar, študentje pa bi ga z visokih balkonov in oken zalili z ostanki hrane, saj je spanje v centru ob takem hrupu praktično nemogoče. Hrup njegovega okoli vratu obešenega bobna odmeva več ulic stran in to ravno takrat, ko se klubi zaprejo in se mestni utrip umiri. Končno zaspim, sledi pa nov zvočni šok - ob petih zjutraj me zbudi jutranja maša, ki se oglaša z bližnjega minareta. Vsi še spijo in ko si v dnevno sobo odnesem moj prvi pravi turški čaj na kavču spijo trije tipi, ki jih nisem še nikoli videla. Poleg njih so vse moje stvari, laptop, foto, dokumenti, denar, v odprtih kovčkih pa se je udobno namestil zlati prinašalec Kahul. Oblečem si trenirko polno rumenih dlak in se odpravim raziskovat mesto.

Eskisehir se prebuja v nov sončen dan, jutranje meglice se dvigajo nad oddaljenimi gorami. Meščani hitijo na svoja delavna meste, šole, fakultete … Jaaa, itak!

Ura je sedem zjutraj in v mestu, kjer se uradi in trgovine odprejo ob devetih so ulice polne dostavnih tovornjakov, parkiranih starih avtov in pometačev. Gledajo me kot da sem padla z Marsa, 'navadni' ljudje se doma ravnokar prebujajo in kuhajo čaj, kavo, turški zajtrk. Ulice so polne mačjih brezdomcev in z veseljem brskajo po vrečah smeti, ki jih prebivalci ne odlagajo v smetnjake, temveč na pločnike. Bolj zavaljenih mačk še v življenju nisem videla …

Pravijo, da je vsak začetek težak. Nisem pa si mislila, da bo moj začetek najprej nevaren nato pa smrdeč

Ob treh zjutraj po turskem času sva s kolegico Pino prileteli na istanbulsko letališče Ataturk in ugotovili, da sicer ugodna cena leta z Adrio v Istanbul pomeni 4urno čakanje na podzemni vlak, ki pelje do glavne avtobusne postaje (turško otogar), od koder sva imeli bus za najino končno destinacijo – Eskisehir.

Otovorjeni s 40imi kilogrami prtljage (vsaka seveda) sva se počili na tla pred vhodom na letališče, ki je bilo ob tej uri polno zdolgočasenih delavcev, in to po večini moških. Najprej so naju hoteli ogoljufati in naju za ceno 15 evrov peljati na avtobusno postajo, kjer bi tako ali tako morali čakati na prvi bus, ki pelje ob šestih. Očitno je vame udarila Pinina gorenjska kri, saj sva odločno zavrnili ponudbo in se predali usodi.

Medtem ko sem ljubosumno opazovala turiste, ki so jih na letališču pobrali taksiji in odpeljali v udobne hotele, se nama je pridružil moški srednjih let, ki se je s svojo polomljeno angleščino na vsak način poskušal pogovarjat z nama. Lahko si predstavljate, da ga po nekajurnem letu in spoznanju, da postelja še zdaleč ni blizu, nisva bili ravno veseli. Ko je po polurni ignoranci še vedno čvekal, sva si našli novo družbo: študenta iz Prage, ki je že 10 ur čakal svojega prijatelja, ki je po pomoti z drugim prevoznikom pristal na drugem carigrajskem letališču, na čisto drugem koncu 16 milijonskega mesta. Ko nama je povedal še, da potujeta v Sirijo, kjer študira njegova punca, se mi je najin Eskisehir zdel vedno bližje.

Končno smo dočakali podzemni vlak, na katerega nas je uslužbenec spustil zastonj (ne vem, ali je temu botrovala jutranja zaspanost ali se je po turško kaj pokvarilo). Najina vožnja pa bi kmalu lahko postala najdražja v mojem življenju.

Tisti tip je bil še vedno z  nami in nam prijazno povedal, na kateri postaji moramo izstopiti. Dve postaji pred našim izstopom pa vstopijo trije čudni tipi, ki mu samo nekaj rečejo in pogledajo proti nam. Medtem ko so s hrbtom obrnjeni proti nam, kmalu opazim, da nas in našo prtljago opazujejo v šipi (hah, mami, zdaj si verjetno vesela, da gledam vse tiste 'neumne' filme, ne?!?). Moj s holivudskimi kriminalkami naspidiran čut mi pravi, da nekaj smrdi. Povem Pini, ki instinktno k sebi privije laptop, jaz pa se oklepam svojega novega fotoaparata. Že vidim, kako se bom morala po Jackie-Chanovsko braniti, ko model opazi, da ga gledam in takoj pogleda stran. Izstopna postaja se približuje, in najin Čeh nama prijazno pomaga prijeti prtljago (seveda, ker je tip in s primanjkljajem šestega čuta ni opazil ničesar čudnega …) in takrat se potencialni roparji prestrašijo in prvi odidejo z vlaka. Nas čudaški kompanjon nas še vedno zasleduje (joj, Vobič bi bil navdušen nad mojim kronološkim redom …), nekako se ga znebimo, s Pino se posloviva od prijaznega Čeha in si čim hitreje poskušava najti avtobus.

Postaja zgleda kot tržnica v Bihaću, vendar še bolj pisana (ja, tudi to je mogoče), seveda sva spet edini ženski in še sami s skupaj 80imi kilogrami prtljage. Can anybody say: easy target?!?

Kupiva karto in končno sva na busu, ki je bolj udoben kot naši mednarodni prevozniki. Ne mine pol ure in že nam ponudijo čaj, piškotke, vodo … Ko se nabutava z vsem, kar nama dajo, se zacne 6urna vožnja čez hribe in doline proti Eskisehirju.

Istanbul in njegovo predmestje še ohranita mojo pozornost, nato pa dolgočasna pokrajina in prečuta noč naredita svoje. Zbudim se nekje sredi hribovij in malih zapuščenih vasic s tremi hišami in štirimi kozami. Glede na to, da prihajam iz bivše Juge, in ker v naši malii državici še vedno divja vojna in nimamo centralne kurjave (predstave nekaterih Erazmovcev, ki so prišli na FDV), me seveda ne bi smelo biti strah mest, kjer so vse ženske pokrite z rutami in imajo po deset otrok, medtem ko na faksu itak nihče ne govori angleško in kjer se moram paziti, ker me lahko na vsakem koraku nekdo oropa ali napade (dobronamerna opozorila pred mojim odhodom v Turčijo).

Prispemo do nekega velikega mesta, je to mogoče Eskisehir?! Na levi se dviguje ogromen napis Andolu University – to je zihr to! Ponovno se z vso prtljago zbaševa z busa in tokrat čakava na avtobusni postaji. Ob pogledu na najino prtljago Pinin novi cimer prasne v smeh in vpraša, če je to vse najino. Ja itak, al' sva dve babi!

Nabutamo se v predpotopen ameriškorumen taksi, vso najino prtljago strpamo v prtljažnik, ki se ga seveda ne da zapreti, zato ga taksist mirno poveže z elastiko, očitno je že navajen … Najslabša stvar za želodec po dolgi in naporni noči ter samih sladkarijah in čaju je lahko le divja vožnja skozi ulice Eskisehirja s taksijem. Še dobro, da nisem verna, ker ne vem h komu bi molila: Jezus, Alah, Buda … Saj ni važno, samo naj se tale vlakec smrti konča!

Odložijo me v centru pred neznanim blokom, kjer me čaka moja nova cimra. Tako sem vesela, da je vožnje konec, da se niti ne poslovim od Pine. Staro dvigalo, vsa moja prtljaga in dekle, ki ne govori angleško. Jiiiihaaaa, show se lahko začne. Kazanje z rokami, ogled stanovanja in nato šok. Moja soba ni soba, ampak skladišče za razno šaro in kupe oblek bivše cimre, ki se noče izseliti; kopalnica ni kopalnica, ampak leglo bakterij in svinjarije in kljub temu, da smrdim po letalu in busu in taksiju si prisežem, da se moje nožice ne bodo dotaknile dna tiste banje! Pa kaj sploh nakladam, poglejte slike:

Dnevna soba, slavna turška igrica backgamon in izraelska zapestnica

Glavna ulica