 |  |
 | |
Kje sem (552)?
01:14, 24. 08. 2009
.. Objavljeno v Made by Me
.. 4 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Po premoru se je v nadaljevanje vrnila pregovorno tradicionalna, znamenita, štafetna in eksluzivno E-dnevnikova "Kje sem" igra  .Hvala Metuljc za predajo štafete in sploh za nalogo, kateri sem vendarle bil kos. Za novo pridružene in ostale radovedne, na tej povezavi dodajam prvi krog igre, ki se je pričel več kot leto dni nazaj na blogu Morske deklice. Tule so objavljena še natančnejša pravila igre. S čim vam bom ponagajal jaz? S spodnjo sliko. Če bi namignil bi najbrž povedal že kar preveč - prepričan sem, da boste vsak kulturniki prepoznali spomenik. Srečno.   Potopis Izrael (12) - Galilejsko jezeroČasovno nekoliko preganjana zaradi želje ogleda treh destinacij severa dežele (Akro, Safed in Tiberias z Galilejo), sva ob četrti popoldan sedla na avtobus in odšla na ogled zadnje izmed treh ciljnih točk - mesto Tiberias z znamenitim Galilejskim jezerom.Sever dežele je tradicionalno priporočena točka obiska, saj predstavlja nasprotje večinsko puščavskemu delu države. Območje je namreč hribovito in gozdnato (bori in nizko grmičevje) in ponuja večinsko zalogo vode, katero premore Izrael. Saj se spomnite, kako po večurni vožnji na morje prečkate priobalno hribovje in končno uzrete morje? Nekako tako je izgledal prihod v Galilejo - skoraj neskončna modrina sredi osušenih vrhov ki v daljavi naznanjajo Sirijo. Po prihodu na avtobusno postajo, sva se najprej odločilo za malico - enako kot ostali kraji, tudi Tiberias ponuja manjše lokale s hitro pripravo Falafelov. Ko so me v Sloveniji povprašali, kaj falafel pravzaprav je, sem ugotovil da je primerjava s čimerkoli domačim, težavna. Gre za vegeterijanski hiter obrok, ki v prerezani štručki vsebuje različne vrste zelenjave (solata, zelje, paradižnik), lokalne namaze in prelive, na vrhu pa vsebuje še nekaj kroglic, ki po okusu spominjajo na špinačne. Kdo ve, morda dejansko so. Za lažjo predstavo tule objavljam povezavo do fotografije. Pojedla sva jih na obali jezera, ki je bilo oddaljeno le še nekj minut hoje.  Obalno koaplišče ob jezeru.  Velika modrina.   Turistična barka. Nakljub zelenju, ki je očitnejše v vremensko milejšem "zimskem" času, Galilejsko jezero predstavlja pravo oazo in je za Izrael ključnega pomena pri preskrbi z vodo. Veliko vodno območje je strateškega pomena tudi za sosedo Sirijo, s katero državi občasno prihajata v spor zaradi porabe vode. Zaradi vedno večje porabe na obeh straneh, katere del se porablja za namakanje, v jezero prihaja vedno manjši dotok sveže vode, vedno več jezerske vode pa se tudi porablja sproti. Posledica tega je gromozanski upad gladine, kateri se ne meri več le v metrih. Najbolj zgovoren dokaz so spodnje forogtafije. Kjer je še nekaj let nazaj stalo mestno pristanišče, zdaj omenjeno površino prekriva le 50 do 100 centimetrov visoka vodna gladina. Vojna zaradi vode? Skorajda na obzorju. Izrael je zaradi potencialnega pomanjkanja že sprožil določene restrikcije - potrošnejši prebivalci, ki prekoračijo limit porabljene vode, plačujejo poleg višje cene tudi poseben davek na vodo. Sliši se presenetljivo, a ne več neverjetno. Pomen jezera sicer sega v stare biblične čase, ta se omenja tako v Novi kot v Stari zavezi. V neposredni okolici naj bi dlje časa deloval Jezus, njegovi štirje apostoli (Andrej, Peter, Jakob in Janez) pa naj bi bili predtem ribiči na jezeru. Galilejsko jezero naj bi bil tudi kraj, kjer je Jezus hodil po vodi. Dejstvo je, da je kraj še danes pomembno ribiško območje, saj v vodi živi na stotine vrst sladkovodnih rib, nekatere vrste so celo avtohtone. Trditev se tako pokrije z biblično, da je kraj že od nekdaj predstavljal pomemben vir prehrane, s čimer je bila njegova okolica stalno poseljena, kraj pa pomembna strateška točk. Na obali jezera sem nabral za skorajšen kilogram manjših školjk, katere so identične tistim v morju. Preseneti tudi ugotovitev, da sem v sladki vodi Galileje naletel na enako vrsto raka, kot v morju. Hm, počasna časovna mutacija?  Voda je še nekaj desetletij nazaj segala do zgornje višine betoniranega dela. Zaradi vedno manjšega pritoka in vedno večje porabe, je prihodnost jezera negotova  Na skalah v ozadju slike je z belo barvo viden postopen upad gladine.   Zbogom, sever države... Kakorkoli, ura je postajala pozna, zaradi česar sva se z Nitzo počasi odločila vrniti. Namesto na avtobus, sva se do uro oddaljene Haife odpeljala z deljenim taksijem (Shared taxi). Gre za kombinacijo avtobusa in taksija - kombi, ki vozi na določeni stalni relaciji, le da ti ustavi kjerkoli želiš, ne le na stalnih postajnih točkah. Prednost je predvsem cena - za več kot uro vožnje sva plačala skoraj nepredstavljiva 2 Eura. Povratek v Tel Aviv je predstavljal skorajšen konec mojega izleta in potepanja po Sveti deželi. Kakšen dan sem prebil še v Bnei Braku, kjer pa so dnevi potekali ležerno in brez večjih aktivnosti, vrednih omembe. Epilog, prihodnjič. Potopis Izrael (11) - Akro in SafedTistega jutra sva z Nitzo vstala ob počitniško kruti šesti uri. Zgodnji uri so namreč botrovali veliki popotniški načrti - obiskati sever države s tremi ciljnimi destinacijami: Akre (pomembna zgodovinska točka) ter Safed in Tiberias z Galilejskim jezerom - dva izmed štirih glavnih mest judovske religije.Iz glavne železniške postaje Tel Aviva sva krenila na sever - pot je trajala slabi dve uri. Zaupano mi je bilo, da je Akro danes pretežno arabsko muslimansko mesto, zaradi česar so simboli ki nakazujejo na drugačno kulturno pripadnost, odsvetovani. Ko sva prispela na mestni kolodvor, sva doživela tradicionalen prizor - pred postajo parkiranih 20 taksijev, katerih vozniki se tako rekoč sporečejo, komu pripadaš kot stranka. Odpeljala sva se do obalnega dela starega mesta, kjer so v morju vidni pomembni arhitekturni ostanki. Mesto v njegovem središču ponudi pestro paleto kulturnih obiskov - podzemni rovi, katere so pustili križarji, anglikanska cerkev (!), mestni grad, velika mestna mošeja, arabski bazar,...  Valoviti dan na obali Sredozemlja.  Stojnice s svežim sokom.  Arhitekturni ostanki, ki kraljujejo nad morjem...  Angliknska cerkev sredi arabskega Akra.  Pogled na morje. Če obiščete kraj, absolutno priporočam obisk prvega - podzemnih rovov Križarjev. Ti so namreč podzemne katakombe skrivaj uporabljali ko so bili prisotni na območju Svete dežele, rove pa so odkrili šele nekaj let nazaj. Pod mestom prepletejo mrežo koridorijev, ležijo pa pod gladino morja, kar predstavlja spoštovanja vreden dosežek. Nekaj metrov stran, vzdignjena deset metrov nad pečino obale, stoji protestantska cerkev, kar je zanimiv kontrast že Izraelu samemu, arabskemu mestu znotraj države toliko bolj. Da v poletni vročini ne ostajate žejni, poskrbijo stojnice na vsakih nekaj minut kateregakoli mesta, tudi Akra. Na teh vam namreč iztisnejo sveži sok pomaranč, na bolje založenih pa lahko poskusite tako rekoč - izberete ponujeno sadje/zelenjavo, katero pred vami s stiskalniki spremenijo v sok. Sam sem poskusil korenčkov sok (ne vem več zakaj) - 1 dcl je še prebavljiv, nad drugo polovico pa sem zaradi premočnega okusa obupal.  Podzemni rovi...  ...katere so ustvarili Križarji.  Safed. Zaradi urnika avtobusa se nama je mudilo naprej - proti notranjosti dežele. Naslednja točka je bil Safed (izgovorjeno po hebrejsko: C'vat) kot izredno pomembna točka judovske religije in zgdovine Hebrejcev. Safed je bil namreč eden redkih krajev, kjer so Judje kljub preganjajem s strani Rimljanov, uspeli ohraniti skupnost skozi preteklih 2000 let. Večinoma (judovsko) ortodoksen kraj se je v zadnjih desetlejih vidno moderniziral, a ohranil pečat kulturne točke. Ob sprehodu po ulicah centra mesta, katere so ob dopoldanski uri popolnoma prazne, zlahka začutiš pridih evropskega. Ulice, kljub legi mesta v notranjosti države, spominjajo na priobalne sredozemske - italijanske, hrvaške (Split, Dubrovnik), morda celo na slovenski Piran in Portorož. Mesto šteje obilo sinagog, prisotna pa je tako Sefardska (Judje iz arabskih držav) kot Aškenaška (Judje Evrope in severne Amerike) skupnost.  Zgodovinski ostanki vojnih bojevanj na vrhu griča nad Safedom.  Prijetno svetle in zaradi dopoldanske vročine...  ... popolnoma prazne ulice mesta.  Mestno kazalo po kulturnih točkah. Zgornja pisava je hrebrejska. Odmaknjenost od masovnega turizma pušča pozitivne posledice na odnosu lokalnega prebivalstva do turistov - če si vprašal za pot, so ti očitno dobrovoljno svetovali na dolgo in široko. Ko sva se usedla k počitku in ohladitvi v loklno gostilno, sem poskusil prav posebno vrsto "soka". Morda bi ga težko identificiral kot pijačo, saj gre za zmrznjen pomarančni sok, razdrobljen tako na drobno in postrežen v plastenki, da ga je moč spiti. Če je kot pijača bolj zanič, pa je vsaj ohladitev primerna. Jutri - nadaljevanje severa države s Tiberiasom in Galilejskim jezerom. Nakar sledi epilog potepanja. Potopis Izrael (10) - Centralni del Izraela 2Če sever dežele fascinira zaradi zelenja sredi tega puščavnatega dela sveta, če Jeruzalem navduši z mistiko in duhom večnega kulturnega središča, Tel Aviv preseneti z velikostjo in prostornostjo. Zlasti zadnjih 30 let je kraj doživljal razcvet - iz manj pomembnega mesta bližnjega vzhoda je zrastel v najpomembnejše poslovno in prometno središče bližnjevzhodne regije, kjer mesto v velikosti Ljubljane premore več kot 30 nebotičnikov.Po "Belem mestu" in časovno tempiranem središču mesta (opisanem v prejšnjem sporočilu), sma se z Danom podala v umetniško četrt mesta. Posebnost te je, da jo zapolnujejo v glavnem študenti, ki imajo v četrti svoje studie in delavnice. Urijo se v zvrsteh ki so jim blizu oz. za katere se izobražujejo v višjih šolah: oblikovanje nakita, oblačil, stekla, modnih dodatkov in spominkov za turiste. Cene so seveda nižje kot v priznanih salonih in trgovinah, z izkupičkom pa si sofinancirajo študij. Cene nepremičnin so v mestu precej visoke, s čimer Tel Aviv postane mladim pogosto nedostopen.  Mestni park Rishona le Ziona - palme, palme, palme...  ... in fontane...  Park Herojev - spomenik 33 najzaslužnejšim Izraelcem.  Zastave 29-tih držav: tistih, ki so Izrael priznale kot neodvisno državo na njenem začetku. Pogosto med vprašajo, ali je med njimi jugoslovanska. Potrebujemo ugibati dvakrat? Cene hrane in izdelkov v trgovinah so primerljive našim. Za večerjo v restavraciji (upoštevajmo da ne gre ravno za najprestižnejši lokal v mestu) boste odšteli enako kot pri nas, cene osnovnih živil (kruh, mleko, voda) so ponovno enake: za kruh boste odšteli od 1 Evra do dveh, cena litrskega mleka je 50 centov. Standard bivanja je v povprečju rahlo višji kot slovenski: plače so za nekaj deset odstotkov višje, povprečni avto sodi v višji srednji razred. Mimogrede: tri četrtine avtomobilov na cestah je bele barve. Razlog? Vročina.  Spomenik Goldi Meir - prvi ženski premierki, ki je državo vodila v njenih najtrših časih. Ženska, ob kateri so dejali da je Izrael končno dobil "premierja z jajci".   Ben Gurion - eden od očetov države, prvi premier neodvisne dežele.  Theodor Hertzl - Avstrijec, pričetnik Zionističnega gibanja.  Po krajšem doživetju Tel Aviva sva se z Danom odpravila v Rishon le Zion (prevod: Prvi v Zionu*), predmestje v velikosti Ljubljane. Slovi po zelenih parkih in manj natrpanih mestnih površinah, zaradi česar je kraj priljubljen med mlajšimi družinami. Ponosno plapujoče zastave na vsakem koraku nakazujejo na čut za domoljubje in skrb za domovino, tradicijo. Moč jih je srečati na vsakem koraku, pa če gre za pročelje poslovne stavbe, stanovanjske hiše, bencinske črpalke ali sinagoge. Mogočne palme dodajo vtis tropov in orienta - zlasti mestni park Rishon le Ziona je fascinanten z vmesnimi fontanami prava paša za pogled. Naslednja ciljna točka v mestu je bil "Park herojev". Kot pove že ime, poleg večjih zelenic naletimo na spomenike 33 najvidnejših političnimm osebam judovsko-izraelske moderne zgodovine. Vsem tistim torej, ki so prispevali delček v mozaik tega, v kar se je Izrael razvijal od povojev države 150 let nazaj, pa do danes. Več, v slikah.  Ministrstvo za obrambo Republike Izrael. Kraj, kjer se zbirajo za varnost najpomembnejši podatki. O pomembnosti stolpa je zgovoren tudi podatek, da ga je želel zrušiti sam Sadam Hussein.  Trojčki Azrieli.  Nakupovalni paradiž v pritličju trojčkov.  Nakupovalni center, fotografiran od zgoraj.  Nakar sledi pogled v kupolo - pogled v nebo... (Trojčki Azrieli center)  In še pogled z razgledne ploščadi trojčkov. V novograjenih območjih prevladujejo široke ulice, zelenice postajajo nenapisano pravilo. V Tel Avivu te pokrivajo 20% mestne površine, v Haifi še bistveno več. Fascinantno, če upoštevamo da je še nekaj let nazaj tu stala puščava, kaj? Zvečer sva se vračala proti središču Tel Aviva, kjer naju je počakala Nitza. Skupaj smo se odpravili na razgledno ploščad enega od trojčkov centra Azrieli. S 300 metrov visokega stolpa pogled sega več deset kilometrov daleč, a ga je tokrat omejeval soparen in vlažen zrak. Kljub temu dovolj, za približen oris. Naslednjič: sever dežele z Galilejo. *Zion, Zionizem = ideja o združeni državi vseh Judov. Potopis Izrael (9) - Centralni del 1Gostoljubnost in ugodljivost Izraelcev, ko se ti pojavijo v vlogi gostitelja, utegne mejiti že na pravo malo fanatičnost. Razumite kot pozitivno. Ozioma: če se kot gost znajdete v Izraelu, ste lahko prepričani da se vam bo godilo dobro. Da so v poslovanju tako rekoč neprimerljivi, je znano dejstvo, saj so zaradi preciznosti, točnosti in natančnosti, trepet vsakega poslovnega partnerja. In kot prvi v merilu globalnega turizma so se pričeli zavedati pomena turista kot posameznika. Ljudje, ki potujejo v sklopu masovnih turističnih skupin, le stežka doživijo pravi vtis lokalnega območja, in so tako težje pozitivna referenca potencialnim novim popotnikom. Turizem se je zato pričel usmerjati v posameznike in družine, katerim se tekom dopustovanja posveča maksimalna pozornost. Mali krogi zadovoljnih potrošnikov se širijo, kar pa je dolgoročni recept za uspeh.Nisem prepričan, a morda iz tega izhaja resnično pozitiven duh, ki sem ga izkusil s strani domačinov. Ko sem stanoval pri Nitzi, katero sem srečal prvič v živo, sem imel zastonj tako rekoč vse: plačan sem imel avtobus in taxi, hrano, bivanje,... Ničesar nisem smel prispevati v finačnenm smislu, saj sem bil za njih smatran kot gost, četudi je odnos sčasoma prešel v pristnega prijateljskega. Ko so prijatelji kolegice/gostiteljice izvedeli, da sem prišel sam z Evrope, so se dobrovoljno ponudili da mi razkažejo okolico. Dan, dobro leto dni starejši od mene, je vzel dan v službi prosto, zato da sem doživel spodaj opisane točke Tel Aviva in njegove okolice.  Kontrast novega in starega.  Park Hayarkon - v treh urah hoje po parku sem videl le delček...  ...gre namreč za enega največjih mestnih parkov na svetu.  Azrieli center - trojčki, katerih višina sega...  ... nad 300 metrov višine. Tel Aviv v svojem striktnem mestnem delu morda ne preseneti z velikostjo: s 350.000 prebivalci je primerljiv velikosti Ljubljane. S predmestji, kakršni so Ramat Gan (poslovno središče države), Bnei Brak (ultra-ortodoksno območje, kjer sem živel), Petah Tikva, Rishon Le Zion... pa tvori na oko brezmejni megalopolis s štirimi milijoni prebivalcev, kar znaša več kot polovico državne populacije. Vpliv različnih kultur in narodov je zaznamoval razvoj kraja, kjer je še 100 let nazaj stala puščava s kamnom in peskom. Danes, v vseh pogledih cvetoče zahodne mesto, tako premore arhitekturno Unescovo znamenitosto: ko so v času vojne iz nemške judovske šole Bachus v takratno vasico Tel Aviva pribežali nadobudni mladi arhitekti, so zgradili območje, ki ga danes imenujejo "Belo mesto". Stavbe imajo nammreč pridih tipičnega evropskega, vse pa so grajene v belem. Jug mesta je bolj orientalski, saj ga poseljujejo v glavnem Judje arabskih držav, sever mesta pa je zaradi evropskih priseljencev opazneje premožnejši. Da bi rešili zagato bogatega severa in revnejšega juga, so v Tel Avivu pričeli gradnje uglednejših sosek v južnem delu mesta in tako simbolično pričeli mešati sloje.  Zatrpane večpasovnice.  Moderno infrastrukturo je moč opaziti kjerkoli - posebnost te je dvonadstropni vlak, ki vozi vzdolž celotne dežele.   Večerni pogled v nebo.  Najvišji nebotičnik države - vrh neprestano spreminja barve. Vizualna dopolnitev, hkrati pa tudi signalno opozorilo letalom. Tel Aviv, kar v prevodu pomeni Pomladni grič, tekom delovnih dni, kar v Izraelu pomeni nedelja - četrtek, narekuje tempo tipičnega zahodnega mesta. Časovna naglica, stres in zaradi prometa popolnoma zablokirane šestpasovnice postanejo prepoznaven znak mesta, zaradi katerega se vanj priseljuje v glavnem mladi Izraelci, starejši pa odhajajo v predmestja. Kljub hitremu tempu, sem vedno doživel prijazen odziv če sem kogar prosil za pomoč z orientacijo. Hvaležni so zlasti, če pokažete osnovno znanje hebrejščine; četudi je to beseda ali dve. Pa da se ne razpišem preveč - nadaljevanje sledi jutri. Mimogrede: pred časom sem za slovensko Wikipedio spisal članek o mestu, ki je bil izbran za enega najboljših: Tel Aviv. Šabat Šalom! Potopis Izrael (8) - Evropska kolonija Izraela: NetanyaV poznem nedeljskem jutru sem se poslovil od slikovite obale severa Svete dežele in se namenil nekaj deset kilometrov južneje.Enako kot vse avtobusne in železniške postaje, je tudi kolodvor v Haifi zavarovan pod strogimi varnostnimi ukrepi. Vsak potencialni potnik na vlaku ali avtobusu mora namreć pri vhodu postaje skozi natančen carinski pregled (rentgenski pregled prtljage, osebni detektor kovine). Postopek sicer vzame le nekaj deset sekund, a vseeno opomni na občasne incidente, ki se sicer dogajajo nekaj ur stran, na spornejših območjih. Natanya ki se je pojavljala na obzorju med vožnjo, je pozdravljala v jutranji luči evropskega mesta - moderni srednje visoki stanovanjski nebotičniki, obilo zelenja, nova prometna infrastruktura in očitna urejenost. Ni presenečenje da večino tvorijo zahodno-evropski priseljenci, zlasti francoskih in britanskih Judov je veliko. Ti so mestu, ki leži na polovici poti med Tel Avivom in Haifo, dodali močan pridih modernega zahodnega mesta, vtis tega pa kraj pušča na večini korakov. Delček v mozaik raznolikosti dodaja opazna skupina etiopskih Judov - edine večje črnske judovske skupnosti v Izraelu. Za popotovanje po Netanyi in za iskanje gositeljev sem pomoč poiskal na strani CouchSurfing.com - portal, ki deluje po principu "ponudi brezplačno prenočišče popotnikom oz. si tega poišči". Za prenočišče sem se preko spleta dogovoril z družino, katere sin in hči sta bil mojih let. Ko sem prispel na železniško postajo me je "gazda" hiše prijazno počakal in odpeljal do doma. Začetni občutki so zaradi dejstva da si gost v tujem domu, rahlo nelagodni, a so zaradi prijaznosti in preprostosti družinskih članov, pomisleki kmalu minili. Po sprejemu in kosilu smo se skupaj odpravili v center mesta - oni po opravkih, mene pa so usmerili do pomembnejših točk mesta. Slednje sicer ni polno znamenitosti, saj gre za novejše grajeni kraj. Ogledal sem si center mesta, ki premore več kilometrov trgovinic s spominki, restavracij, kafičev in promenad, ob katerih ob večerih posedajo meščani. Če doživetje mesta ni bilo nadpovprečno primerjavi katerega drugega v Izraelu, pa je bilo toliko bolj fascinantno zaiti proti obali... Netanya namreč leži na rahlem, nekaj deset metrov dvignjenem klifu. Pod njim se razteza do sto metrov širok pas čiste peščene plaže. Zaradi velikosti mestne obale, tipično sredozemsko poletje v stilu natrpanih in premajhnih plaž, nadomesti razprostranost in udobje. Naj govorijo slike.  Nad obalo Netanye se spušča sončni zahod...  Saj se spomnite slikovitih kalifornijskih ali floridskih plaž s filmov? Predstavljajte si jih brez kančka gneče.  Plažo v njenem kopalnem delu (poleg reševalcev v že znanih "Baywatch" obalnih hiškah) varujejo priobalni nasipi, ki preprečujejo nevarnost izhoda na odprto morje neizušenim plavalcem.  Obala z mestom v ozadju.  Iz centra mesta sem se proti večeru vračal ob obalni promenadi proti naselju, kjer živi gostiteljska družina. Urejenost obalne sprehajalne poti, namenjene peščem, kolesarjem in ostalim športnim navdušencem, je ponovno občudovanja vredna. Nekaj kilometrov dolgo pot, vsake toliko prekine manjši park z otroškimi igrali in širšim spektrom športnega udejstvovanja. Družinam prijazno mesto. Ker so vedeli da se bodo v mestu zadržali dlje časa, so mi v varstvo pustili ključ vhodnih vrat. Prepoten od večerne poti in željen nočnega morja, sem odšel proti hiši po brisačo in plavalno opravo. Ulico sem našel v prvem poizkusu, tudi hišo. Ko pa sem odklenil in odprl vrata, je pričel tuliti glasen alarm. Šok! Panika! Kaj zdaj? Gotovo da nisem v pravi hiši, moral sem jo zamenjati! Pri priči sem zaprl vrata in se pobral stran, saj sem se zbal da bi alarm privabil pozornost sosedov vrstne hiše. Kako bi namreč kot tujec razložil da sem se zmotil v iskanju hiše, z lastniškim ključem v roki? Kot darilo od Boga (predvidevam da je bila družina telefonsko obveščena o alarmu) sem prejel SMS s kodo vhodnih vrat. Skrušeno sem še enkrat odšel do hiše in v drugem poizkusu le utišal alarm. Olajšanje, zmagal sem izdajalska vrata. In hiša je očitno tudi bila prava.   Sonce se izgublja nekje pri Cipru...   Obalna promenada, ki se vleče...  ... vzdolž mestne obale. Zaradi odprtega morja obalo Izraela v večernih urah obkrožajo kar visoki valovi, ki so mi odvzeli pogum za večerno kopanje. Plaža je bila namreč prazna, vsaj meter visoki valovi pa jasen znak da bo trenutek neprevidnosti dovolj, da me zjutraj naplavi nekje v Grčiji ali v Egiptu. Kopanje sem nadomestil z zbiranjem školjk, ki jih je bilo na plaži precej. Ko sem se vrnil v hišo in z družino pojedel večerjo, sem se k počitku ulegel v že znanih in doživetih večernih 35 stopinjah. Če so dnevi v Izraelu temperaturni vzdržljivi, so večeri obupni. Razgretost in sparina povzročata nepopisno potenje četudi ležiš popolnoma pri miru in posledično onemogočata spanec. Pa sem premagal tudi to. Zjutraj sem se že zgodaj odpravil proti Tel Avivu. Tam preživljam preostanek, drugi teden mojega bivanja v Sveti deželi. Sledi še enodnevni izlet na sever (Galileja, Safed) in spoznavanje centralnega dela države. Prijeten večer oz. Šalom. Potopis Izrael (6, 7) - Pisani cvet HaifeBil je petek, ko sem prispel v središče severa dežele - Haifo. Mesto, sicer redkejšim popotnikom znano po nebeško slikovitih Bahai vrtovih in po kilometrih čiste peščene plaže, katere barve voda v tem manj okrnjenem delu države, deluje še posebej sinje modra.Če vstopiš v mesto (v velikosti Ljubljane) z vlakom ali po južni avtocesti, te na levi strani namreč pozdravi Cape Carmel - več kilometrov dolga plaža mivke, ki se v daljavi staplja s čistim, a še vedno toplim Sredozemskim morjem. Za evropskega človeka, navajenega hrupa in drena, največje presenečenje morda predstavlja omenjena plaža, ki pa je - prazna. Odrešena turistov in množice, ki utegneta načenjati idilo še tako sanjske obale. Lokalnim prebivalcem je omenjena "dobrina" na voljo v vsakodnevno uporabo in je s tem manj zanimiva, turistov ni veliko, še teh nekaj kopalcev pa se porazdeli na več kilometrov območja obale. Za vikend (petek-nedelja) ki je predstavljal dolžino mojega bivanja v mestu, sem najel hotelsko sobo in se po počitku zvečer odpravil v mesto. Dodatna posebnost mesta je, da leži na vznožju in po pobočju hriba Carmel. Zaradi omejene geografske lege se zato razteza vsaj deset kilometrov daleč ob obali in ne tvori osrednjega mestnega centra - kraj je razpršen na več manjših središč. Kar pa zlasti ob Šabatu utegne predstavljati problem... Petkov večer, natančneje: sončni zahod, je namreč v judovski kulturi pričetek svetega dne v tednu. Dan, ko se navkljub ureditvi moderne zahodne države, zapre tako rekoč vsaka trgovina, restavracija, bar. Javni transport preneha, mesta se izpraznijo. In tako je bilo tudi na petkov večer v Haifi. Skoraj že obupano sem namreč iskal odprt lokal s prehrano - neuspešno. Mesni izdelki mi na večer niso dišali preveč (kebab, ipd.), a ravno lokalov s temi izdelki je za ta čas bilo v izobilju. Pa se najbrž kdo izmed vas vpraša: čemu je tako. Lokali s strani judovskih lastnikov navadno ponujajo lokalne jedi, kot so falafel, burekas (burek) in posebne pekarne slaščice (katere mimogrede, posebej pogrešam). Arabski lokali pa premorejo skoraj izključno mesne izdelke. In slednji so tisti, ki se Šabata kot judovskega praznika seveda niso dolžni držati. Ostal sem pri sladoledu in čipsu. Rešila me je bencinska črpalka.  Poleg z vrhnjega dela vrtov.  Za natančno dovršen videz vsakega centimetra....  ... skrbi nekaj sto vrtnarjev.  Žal ni vidno, a na obeh straneh stopnišča v manjši strugi ves čas teče voda.  V ozadju - grobnica začetnika bahajske vere. Zahvaljujoč prijazni hotelski receptorki sem v soboto zjutraj ujel angleško vodeno skupino po Bahai vrtovih. Kdo ali kaj pa sploh je Bahai oz. Bahajec? Gre za manjšo versko skupino, ki se je pričela razvijati v arabskih deželeh proti koncu 19. stoletja. Zaradi restrikcije verskih manjših v konzervativnih arabskih deželah je vera še dandanes preganjana in je bila izpostavljena masovnim iztrebljanjem. Po ustanovitvi judovske dežele Izrael je bil v Haifi uradno odprt omenjeni center, ki je danes eno od dveh središč pripadnikov omenjene veroizpovedi. Kulturno znamenitost lahko vidite na vsakem izraelskem turističnem prospektu, za nekaj sekund pa puščam besedo ob strani. Naj govorijo slike. Prebivalstveno je Haifa precej mešano območje. Približno polovico namreć tvorijo Arabci, drugo polovico Judje. Zato so prej omenjene negativne plati Šabata (beri: iskanje odprtega lokala) očitnejše. Ko sem isti večer iskal najbližjo plažo, sem v okolici hotela (kateri je lociran žal precej daleč od Cape Carmela) naletel na kos obale, ki je številčno zastopan predvsem s strani domačinov. Smešen način ugotovitve, pa vendar: v kopalkah večina ljudi še vedno nosi ogrlice in obeske. Tako rekoč vsi lokalni arabski prebivalci so za vratom nosili križe. Kristjani torej? Popvprašal sem prijateljico, ki je potrdila da je Haifa s številčnega stališča, krščansko središče Izraela. V opozorilo naj torej dodam informacijo, da vsi Arabci niso muslimani, prisotne so manjšine arabskih Kristjanov, Judov in Bahajcev.  Pogled proti morju.  Vrtovi ponoči. V nedeljo sem Haifi pomagal v slovo in se dopravil dobre pol ure južneje - v Netanyo. Vsem, ki spremljate blog se ob tej priložnosti opravičujem za časovno zamudo. Med prejšnjim in najnovejšim zapisom sem namreč prispel domov, bil nekaj dni odsoten, trenutno pa imam obveznost delovne prakse. Naslednjič o najboljem evropskem mestu Izraela. Potopis Izrael (4, 5) - Vse barve JeruzalemaDrugi dan Jeruzalema se je pričel z zgodnjo uro. Odpravljen sem bil v Yod Vashem (Jod Vašem) - Muzej holokavsta. Ker je nekoliko odmaknjen od centra mesta, sem med potjo z avtobusom spoznaval velikost mesta, razdeljenega na arabsko in judovsko stran. Po trideset minutni vožnji sem prispel na vzpetino, od koder je pot vodilo skozi manjši gozd. V skoraj celotni velikosti se je prikazal muzej, obširen kot najbrž vsi slovenski muzeji skupaj - sloviti Yod Vashem. Jeruzalemska Velika sinagoga - ena treh največjih v državi.   Del muzeja Yod Vashem. Žal sem utegnil posneti le nekaj fotografij, saj je vstop v muzej s fotoaparatom prepovedan. Varnostni ukrepi so tradicionalno strogi: pregled pred vstopom v muzej, prepoved vnošenja kakršnegakoli nahrbtnika. Gre za kulturni prostor izredne veličine, v katerem so shranjeni in razstavljeni avtentični predmeti obdobja Holokavsta. Ujel sem angleško vodeno skupino, ki mi je k sreči omogočila slušni stik z razstavljenim materialom. V glavni dvorani se odvija osrednji vodeni del - pot med neštetimi zgodbami in usodami, prikaz predmetov žrtev, liste imen deportiranih, predstavitev posameznih taborišč s celotne Evrope, seznami rešiteljev,... Namen razstave je, da vzpostavi stik z gledalcem in vzbudi čustva. Ob videnem in slišanem gre gotovo za eno pretreslivejših doživetij - najbolj žalost vzbujajoč je bil avtentičen video posnetek kakšnih 100 otrok, ki v enem izmed getov pojejo Hatikvo - pesem Upanja. Glasovi in besedilo, ki so v tem trenutku delovali še posebej otožno. Žal ni dokumentirano, da je katerikoli od otrok doživel leto 1948, ko je bila pesem prvič predvajana kot uradna himna države Izrael - v bližnjem obdobju po snemanju je bila celotna vas deportirana v uničevalno taborišče. Zadnja soba je t.i. Dvorana imen. Krožni strop krasi 600 fotografij - vsaka fotografija simbol 10.000 žrtev več let trajajoče tragedije. Poleg osrednje, se v sklopu muzeja nahaja še več hal, ena od teh je spominska dvorana žrtvam otrok - teh je bilo več kot milijon in pol zgolj med Judi. Iz kamna so izklesana imena glavnih taborišč. Med njimi je tudi Jasenovac.  Pisane barve in bogata ponudba centralnega marketa.  Ženski del izraelske vojske velja za najlepšega v svetu. Šele med pregledovanjem slik na računalniku sem opazil, da mi je med fotograiranjem celo pomahala.  Center mesta v popoldanskih urah. Isti večer sem se odpravil v center mesta. Stari mestni del in centralni del namreč nista eno. Center zlasti večer zaživi v luči kafičev, klubov, restravracij, trgovinic s spominki, lokalov z domačo hitro prehrano (falafel, kebab, burek),... Turisti mesta ne oblegajo tako izdatno kot bi bilo pričakovati - poleg oddaljenosti od zahoda, temu dodatno botruje še vročina.  Park neodvisnosti, ob katerem sem za čas bivanja v Jeruzalemu, stanoval.  Naletel pa sem na sila nenavaden prizor, ki je dodobra presenetil mene in več kot očitno tudi ostale opazovalce. Na sredo manjšega trga se je pripeljala skupinica tradicionlno ortodoksno oblečenih Judov. Le da so bila oblačila v belem. Iz kombija so prinesli zvočnike, jih vklopili in pričeli divje, skrajno "sproščeno" poplesovati po trgu na moderne rock hite in v sodelovanje vabiti šokirane turiste. Sprva sem mislil da gre za morebitno provokacijo, pa mi je prijateljica z Jeruzalema razložila, da gre za posebno skupino Judov, ki želijo vero sprejemati z optimizmom. Vedo da preštevilna pravila dušijo in odvračajo interes ljudi, zato se lotevajo sproščenih pristopov, eden od teh je bil tudi ta ples. Jaz pa si še vedno očitam da s seboj nisem vzel kamere... Zakaj sem zapisa dveh dni združil v enega? Prihodnji dan sem se želel odpraviti na območje Mrtvega morja, Masade in oaze Ein Gedi. Pa sem uspel zgrešiti avtobus, nakar sem se preostanek dneva nahajal na enakih območjih kot dneva poprej.  Nočne barve starega mesta.  Nasvet blogerjem - če obiščete stari del Jeruzalema, nikakor ne kupujte nobenih spominkov, nobenih verskih simbolov in nikakršnih drugih daril na območju omenjenega dela. Gre za izkjučno turistično cono, kjer boste za predmete odšteli tudi 10x višjo ceno, kot na osrednjem marketu, ki se nahaja ob centru mesta. Ta namreč prvovrstno ni namenjen turistom, zaradi česar so cene včasih smešno nizke. Kipo, versko pokrivalce, sem si v Starem delu (k sreči le) ogledoval za 40 Šekelov. Na marketu sem popolnoma enako našel za 5 Šekelov (1 Euro). Verjeli ali ne. Grčija, Tunizija in Turčija so trenutno priljubljene top destinacije. V naslednjem desetletju se bo trend pomaknil na še manj odkrita območja in današnje hit točke bodo pozabljene. Kraj kot je Jeruzalem, pa ostaja večno središče. Vzemite si priložnost, ga obiščite in doživite. Žal vam ne bo nobenega trenutka, obljubim. Naslednjič: Tel Aviv in sever s Haifo. Potopis Izrael (3) - Zlate ulice Jeruzalema
21:40, 18. 07. 2009
.. Objavljeno v Made by Me
.. 12 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
V najbolj sveti kraj našega planeta sem prispel v jutranjih urah. Jeruzalem se je še prebujal v tempo, kakršnega pozna vsako drugo posvetno mesto - kaos na cestah, mase ljudi ki se zgrinjajo na avtobuse, trume ljudi na ploènikih, prebujajo se marketi iz katerih slišiš vnete trgovce preprièevati turiste, zakaj kupiti stvari ravno pri njemu...S taksistom, ki je le za silo obvladal glavne ulice - po 20-min vožnji sva prispela na zaèetno toèko - sva vendarle uzrla ulico, kjer sem stanoval pretekle tri dni. Le nekaj hiš stran stanuje premier Izraela - Ohmed Barack. Okolico krasi precejšen zelen park, katerega prekinja umetno speljana struga vode - èudovito. Že zgodaj sem se odpravil do Starega dela Jeruzalema, kjer se nahajajo kršèanska, armenska, muslimanska in judovska èetrt. Omenjeni del mesta v celoti loèuje zid, katerega prekinja 7 vhodov. Osmi vhod, t.i. Zlata vrata, bodo po preprièanju Ortodoksnih Judov odprta na dan prihoda Mesije.  Vhod v Stari del Jeruzalema.  Nakupovalni koridorij, ki vodi do Starega dela.   Nakupovalni bazar.  Pricetek judovske cetrti. Glavni zaèetni koridorij, ki kot uvod vodi v Stari del mesta, je obkrožen s trgovinami in restavracijami najvišjega standarda - znak, da temu delu mesta številèno vladajo turisti. Po desetih minut umirjene hoje prispeš do manj razloènega vhoda, kjer pa se Stari del mesta nepreklicno priène. Ena ob drugi se zgrinjajo trgovine s spominki (pretežno verskega znaèaja). V kolikor se ustaviš in pokažeš le navidezno zanimanje za katerega izdelkov iz trgovinice, te prodajalec preprosto ne bo izpustil. Kot nepreviden pajek se zapletaš v mrežo, kjer izdelek kupiš še preden bi se tega sploh zavedal. Vsiljivi, za besedo "No" zaprti, nadležni, a vendarle odlièni trgovci. Ko dejansko nisem imel namena kupiti manjše Menore in sem le vprašal za ceno, sem že nameraval odkorakati stran. Iz zaèetnih 50, mi je takrat ponudil ceno 20-tih Šekelov (5 Šekelov - 1 Euro). Med vsemi priuèenimi lastnostmi, je barantanje na marketih Bližnjega vzhoda zdaleè najpomembnejše.  Cudovit preplet toplih barv.   Prav pozoren sem prièenjal postajati na sliko, katero je moè videti v vseh ortodoksnih obmoèjih - ultra-ortodoksni Judje, ki ponosno potiskajo vozièke.  ... in ponovno....  ... in ponovno...  ... in ponovno. Nacionalni sport? Morda preseneti ugotovitev, da glavne èetrti med seboj niso fizièno loèene - le pri pazljivem opazovanju (obvestila na ulicah) lahko ugotoviš kdaj si preèkal katero izmed prej naštetih. Armensko in kršèansko sem žal preèkal le prehodno - geografsko sta bili odmaknjeni z moje poti. Muslimanska èetrt deluje v stilu arabskega bazarja - preplet ulièic s tisoè trgovinami, ki ponujajo spominke, oblaèila, obutev, perzijske preproge, dišave, lokalne specialitete in slašèice,... Kraj lahko oznaèimo kot kaos, saj vlada nepopisna gneèa. Na preseneèenje je med množico veèina lokalnih prebivalcev, turistov je bolj za pešèico. Obiskovalci, ki kraj obišèejo prviè, le zmedeno opazujejo trgovce, ki glasno krièijo eden èez drugega - kar se ne prvi vtis zdi kot prepir, je le vabilo kupcem naj si obišèejo trgovino.  Tudi B-g oèitno ima Email.   Presenecen pogled.  Mezuza - moc jo je najti na vsakem vhodu v dom.  Pogled.   Zaslužen poèitek vojakov. Veèji del dneva sem preživel v Judovski èetrti, ki je živo nasprotje prej doživetega. Ulice so skoraj prazne, prebivalci so zadržani in delujejo mirno ter nedostopno, hiše so urejene - vse pa so zgrajene iz kamnov enake barve. Idilo vsake toliko prekine trgovina ali lokal krajevnih specialitet, med katerimi sta falafel in burek. Vtis? Burek je okusnejši kot pri nas, saj vsebuje originalni planinski sir okoliških hribov. Falafel je sicer dokaj okusen, a ga ne pogrešam. Veèkrat pa sem bil opozorjen, da mora vsak v Izraelu poskusiti Humus. Gre za posebno skoraj tekoèo jed, pripravljeno iz žit. Na pogled spominja na kakšen sirni namaz. Ponovno nisem bil izrecno navdušen, a je gotovo veljalo poskusiti. Ce obidem gurmanska doživetja:  Znamenita jeruzalemska mošeja.  Sloviti Zid žalovanja.  Plapujoca v vetru. V dopoldanskih urah sem se odpravil do slavnega Zidu žalovanja oz. Zahodnega zidu. Enako kot banke, železniške in avtobusne postaje v Izraelu, je zašèiten tudi ta: za dostop do trga kjer se nahaja Zid, je potreben pravcati "carinski" pregled. Po vstopu na trg sem doživel Zid v vsej njegovi velièini: fascinanten pogled na mogoèno preostalo obzidje Jeruzalemskega templja ter skupine ortodoksnih Judov, turistov in vojakov, namenjenih k molitvi. Ustavila me je ultra-ortodoksna skupina, ki mi je na roko navezala usnjeni verski pas () in zame izrekla molitev. V roke sem prejel knjižico z molitvijo, s katero sem odšel do Zidu žalovanja. Cudovita izkušnja!  Arabski del Jeruzalema.  Karaitska sinagoga - precej redka.  Park neodvisnosti, ob katerem sem stanoval. Preostanek dne sem preživel v okolici omenjene èetrti. Morda si je težko predstavljati, da v èetrti kot je ta, dejansko živijo ljudje, saj ne vsebuje nikakršnega elementa modernega življenja. Življenje poteka enako kot je stoletja nazaj - glavnina vsakega dne je molitev, odhod v Sinagogo in prebiranje Tore. V prostem èasu se najmlajši zgrnejo na lokalne trge, kjer s sovrstniki igrajo nogomet. Družine so enako kot ostale ortodoksne, precej številène, neredko štejejo 10 in veè èlanov. Izven osrednjih je moè zaiti v manjše, stanovanjske ulièice. Èetrt skupaj predstavlja preplet nekaj stotih ulic. Obèasno okrašene s cvetjem, zaradi istega kamna, delujejo enake. Ko pa se vanje upre sonce, se zazdijo pravljièno zlate. Zlate ulice Jeruzalema. Globoko se opravicujem za popacene crke - zal racunalnik ne zeli sprejemati sumnikov. Upam da je sporocilo kljub temu berljivo. Salom! Potopis Izrael (2) - Pisan mozaik Tel Aviva
18:20, 15. 07. 2009
.. Objavljeno v Made by Me
.. 8 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Že v prejšnjem sporočilu omenjeni nočni let je bil gotovo da nekaj najbolj fascinantnega do zdaj. V popolni temi se je namreč z daljave pričelo razločevati obalo na podlagi tisočih luči priobalne metropole Tel Aviv.Sledil je nočni let nad mestom, neposredno mimo najvišjih nebotičnikov mesta, ki so bili višinsko sorazmerni z letalom. Po pristanku in izstopu je sledil že omenjeni deset-minutni maraton. Pričakala me je Nitza, s katero sma skupaj odšla na vlak in na pot proti centru mesta. Na presenečenje so vlaki dvonadstropni in presenetljivo moderni. Enako je z infrastrukturo - tako cestni kot želetniški bi prisodil največ 10 let. Nočna vožnja mimo Ramat Gana (poslovno območje mesta z več desetimi 200-metrskimi nabotičniki) pričara občutek konkretnega velemesta, četudi je striktni mestni del številčno enako obsežen kot Ljubljana. Predmestja in priključena naselja tvorijo manjši megalopolis s skupno 3 in pol milijoni prebivalcev. Naj poudarim: Tel Aviv NI glavno mesto države, pestolnica je Jeruzalem. Gre za moderni gospodarsko-trgovski center, kamor se zlasti mladi množično izseljujejo iz ostalih delov dežele. Ni zaman sinonim "Mesto, ki nikoli ne spi".  Najbolj ortodoksnim vejam očitajo nazadnjaštvo, pa sem se ob pogledu na njiju poskusil spomniti kdaj sem nazadnje pri nas opazil dva očeta z vozičkom.   Dečka z ultaortodoksne judovske družine (Haredi, skrajšano) med igro. Četudi sem seznanjen z judovsko kulturo, je prihod v Izrael pomenil kulturni šok. Množice ortodoksnih Judov (saj poznate stereotipno predstavo: črn klobuk, črna obleka, zavihani brki) pomešanih s sekularnim prebivalstvom. V pogledu okoli sebe je v hipu moč zaznati kulturo sveta zbrano na enem mestu: belci, arabci črnci, Aziati, Judje, Kristjani, Muslimani, hebrejsko, angleško, špansko govoreči,... Sam, z izjemo kratkega izleta v Jeruzalem, Haifo in v območje Mrtvega morja, ostajam v Bnei Braku, ki velja za najbolj ultra-ortodoksno judovsko mesto Izraela. Očitnost kulturne spremembe je zato toliko večja, a izkušnja gotovo da utegne biti dragocena..  Pogled na Tel Aviv z vzpetine nad Jafom.  "Mesto ki nikoli ne spi", obdajajo kilometri peščenih plaž in obvodnih zelenic.  Stari Jafo, lociran na južnem obrobju Tel Aviva.  Katadrala v Jafu. Jutro in popoldan sta minila ležerno zaradi napornega potovanja, zvečer pa sma se odpravila do Jafa - starega arabskega središča. Slkovitega območja z najstarejšim pristaniščem sveta, katedrale na hribu in osupljivega pogleda ki ga ta ponuja, ne bom pretirano opisoval, preko slik ga presodite sami. Po plaži sma jo ubrala nazaj proti centru mesta. Mesto v celoti leži ob naravni, popolnoma peščeni plaži. 50 metrov širokemu ob-obalnemu delu, namenjenemu kopalcem, sledijo hoteli, poslovne stavbe, restavracije in morje diskotek, kjer gotovo da prepoznaš tudi svoj okus. Pot ob plaži je široko tlakovana in namenjena kolesarjem, peščem in atletskim navdušencem. Na vsake toliko se območje razširi v majhen priobalni park, ki ponuja družinam in družbam prostor za piknik in prosto zabavo. Resnično moderno in zgledno urejeno. Druga ob drugi sedijo muslimanske arabske, otrodoksne judovske in sproščene mlade družbe - ponovni pisan mozaik.  Nočni pogled z Jafa proti Tel Avivu.  Mestne luči, ki so v noči ločnica med morjem in kopnim, segajo do skrajnega vidnega polja.  Nočni pogled proti Jafu.  Nebotičniki mesta ponoči.  Promenada tik ob plaži z diskotekami.  Južni del mesta, tik ob morju. Srečali smo se z njenimi prijatelji, ki živijo v mestu. Po začetni pici smo odšli na obalo, kjer smo se v prijetnih včernih temperatur, ob glasbi s sosednjih klubov in pogledu na mesto, pogovarjali do pozne jutranje ure. Presenetljivo je njihovo znanje o Sloveniji, zlasti glasbeno. Poznajo naprimer Omarja, pa Siddharto in Sašo. In to celo bolje kot jaz... Jutri pa jo krenem proti Jeruzalemu. { Prejšnja stran } { Stran 1 od 8 } { Naslednja stran } |
Na kratko o meni Untamle.eDnevnik.si
Na prvo stran Osebna stran Arhiv sporočil Kaj pišejo moji prijatelji Foto album Kaj obiskujem?Jaz - YouTubeJaz - Flickr Moje kategorije:GlasbaMade by Me MultiMedija Ostali vpisi Najnovejša od mene:Kje sem (552)?Potopis Izrael (12) - Galilejsko jezero Potopis Izrael (11) - Akro in Safed Potopis Izrael (10) - Centralni del Izraela 2 Potopis Izrael (9) - Centralni del 1 Moji prijatelji:bobekjudovstvo LilaG inside svizec200 aljazek klotilda kojotka morskadeklica petrapegi poli ggmitja petruska jasmy odsrcadosrca deprofundis 
Število zadetkov: 91769 |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-08 eDnevnik |
Na prvo stran eDnevnika
