Nanaša se na sestavek Irene Štaudohar v Sobotni prilogi Dela 7.1.2012 pod naslovom Prvi bloger. V skoraj v nespremenjeni obliki pa velja tudi za vas, bralce sporočil v mojem blogu.

Opravičujem se vam, ki tole berete: mogoče ste prebrali gornji prispevek (o Montaigneju, 1533-1592: ker ne znam delati linkov, ga na koncu ponatiskujem). Če že ne živite v skladu s tem, kar je znal povedati, upam, da vsaj poskušate v skladu s tem živeti. Še več: domnevam, da vas v vaši okolici cenijo in spoštujejo, predvsem kot razgledano osebo in da zato poslušajo vaša mnenja, se strinjajo z vašimi stališči, se zgledujejo po vas. Skratka torej, da ste mnenjski voditelj v svojem okolju in da s svojim zgledom v bistvu širite njihovo razgledanostno obzorje.

Montaigne je nekako na svoj način "prevedel" že pet tisoč let staro Kofucijevo misel oz. zlato pravilo, ki bi, če bi ga upoštevali, tako rekoč čez noč odpravilo vse medčloveške probleme: "Tisto, česar ne želiš, da kdo stori tebi, ne stori ti drugemu!" Montaigne je to misel razširil še na zelo staro kitajsko modrost, da naj bi se znali postaviti v čevlje drugega. Oziroma, da bi morali biti sposobni empatije. To je dejansko vrojena sposobnost: dojenčki so je sposobni (berite Golemana: Čustvena inteligenca!). Civiliziranje (prilagajanje otroka okolju) pa to sposobnost "zaduši", zato bi se je morali denimo v teku šolanja naučiti kot intelektualno spretnost, npr. kot poštevanke. Tako bi nam vsem morala ta spretnost priti "v meso in kri", da sploh ne bi mogli sprejeti nobene odločitve, če misel v procesu odločanja ne bi prej šla skozi ta "filter". Torej skozi "filter", kako bi druga oseba občutila in doživela to odločitev. Recimo takole: jaz vedno prej, preden kaj rečem ali storim, pomislim, kako bo to dojela ali na to reagirala druga oseba. Ker pa je navsezadnje ta druga oseba človek tako kot jaz, lahko enostavno pomislim na to, kako bi jaz sam doživel in kako bi jaz sam reagiral, če bi mi neka druga oseba rekla ali naredila to, kar jaz sam mislim reči ali narediti. 

In še to: tudi oblastniki so samo ljudje. Montaigne bi lepo rekel, da tudi na najvišjih položajih sedijo na svojih ritih ter da oblastniki prav tako serjejo in morda prdijo kot mi, navadni državljani. Zato mi je nerazumljivo, da ljudje teh izvoljencev in oblastnikov ne znajo dojemati kot ljudi – ampak jih kar smatrajo kot nekakšne nadljudi, kot osebe, ki nimajo običajnih človeških potreb in pomanjkljivosti. In od tod nekakšno idealizirano pričakovanje ali zahteva, da naj bi ti ljudje kar čez noč z izvolitvijo postali osebki, ki nimajo več sorodnikov ali prijateljev, ki jim je "treba zrihtati" to ali ono, ki niso "mahnjeni" na denar ali kakšne druge ugodnosti oz. ki niso podkupljivi … Recite si kot Montaigne: "Človek sem in nič človeškega mi ni tuje."!

Vse to ravnanje oblastnikov je torej nekako pričakovano, problem pa nastane, če ti ljudje v vseh svojih rabotah nimajo mere, če to počnejo v direktno oškodovanje državljanov. Vendar pa moramo tudi "podložniki" imeti mero pri opredeljevanju, ali nam res delajo tolikšno škodo, da jih je treba "pribiti na križ". Resno se moramo "pogovoriti sami s seboj", ali naš srd zoper njih ne izvira iz naše fovšije. Pogosto namreč opažam, da bi prav zaradi fovšarije raje videli, da bi oblastnik ne storil ničesar – pa četudi potem ljudje ne bi imeli nič. Najlažje je namreč biti oblastnik in nič delati – ker na ta način tudi nobenih napak ne moreš narediti. Lepo bi samo mirno in pridno "vlekli" plačo, ljudje pa bi to mirno "požirali". Zanimivo, da se je večji del volilnega telesa pripravljen sprijazniti s tem. Raje torej capljanje na mestu, kakor napredek z zelo verjetnimi napakami. OK, "ziheraši" – ampak zavedajte se, da je to dolgoročno gledano pot v "sranje" (kakršnega imamo zdaj).

Na dve stvari bi vas še opozoril pri vašem mnenjskem vodenju: po eni strani se boste morali sprijazniti, da je neumnost mnogo hujši sovražnik od zlobe! Proti zlobnim ljudem se boste lahko borili z argumenti, proti neumnosti pa preprosto nihče nima nobene moči. Spomnite se Konfucija: "Ljudstvo je mogoče pripraviti do tega, da sledi pravi stvari, ni pa ga mogoče privesti do tega, da bi to razumelo."! Na drugi strani pa boste naleteli tudi na tole: če sta plača in/ali položaj osebe odvisna od tega, da ne bo razumela vaših argumentov, jih tudi ne bo razumela.

Na koncu pa si vsi vtisnite v srce in možgane: Življenje naj bo vesela priprava na smrt!

Za konec nekaj njegovih misli:

V besedilu prispevka:

Če se vse življenje pripravljamo le na to, da se bomo s smrtjo spopadli kot na bojnem polju, izgubljamo čas. S smrtjo se moramo spopasti tako, da živimo čim bolj polno življenje.

Deli našega telesa imajo čustva, razpoloženje telesa je odvisno od kemije, ki se pretaka po naši notranjosti.

Ta veliki svet je ogledalo, v katero se moramo pogledati, da bi se ugledali in prepoznali iz druge perspektive.

Naučiti se moramo na svet pogledati iz perspektive nekoga drugega, tako je potem teže obsojati, mučiti, ubijati, loviti …

Na najvišjem tronu sveta sedimo le na svojih ritih.

V primerjavi z živalmi smo histerična, nerazumna in neotesana bitja.

Druge misli:

Človek sem in nič človeškega mi ni tuje.

Ali nam je razum dan zato, da nas muči?

Kako pogosto starši in šole dosežejo samo to, da so naše glave polne znanja, o razumni sodbi in dobroti pa ni sledu.

Najbolj groba od naših napak je prezir do samih sebe.

Neubogljivost uda, ki neprimerno sili v ospredje, kadar tega nočemo, in nas neprimerno pusti na cedilu, kadar bi ga najbolj potrebovali.

Filozofirati ni nič drugega kot pripravljati se na smrt.

Pa še tri misli Konfucija poleg že omenjenega zlatega pravila:

Naša največja veličastnost ni v tem, da nam nikoli ne spodleti, ampak v tem, da se poberemo, ko pademo.

Plemenit človek je pripravljen na spravo, a se ne ponižuje, podlež se ne ponižuje, a na spravo ni pripravljen.

Človek, ki naredi napako in je ne popravi, stori drugo napako.

Irena Štaudohar

Michel de Montaigne: Prvi bloger

Živel je mož, ki je imel radovedne brke, sovražil predsodke in ljubil seks.

Enaindvajseto stoletje je polno ljudi, ki so polni samih sebe. Če vržemo mreže svoje radovednosti v ocean interneta, se vanjo ujamejo blogi, tviti, dnevniki, fotografije, zgodbe milijonov posameznikov, ki so fascinirani nad svojimi idejami, domislicami, vsakdanjim življenjem in bi jih radi delili z drugimi. Čas za to, da svoje najintimnejše misli delimo z drugimi, četudi popolnimi neznanci, še nikoli ni bil tako pripraven.

Ideja o tem, da pišemo o sebi in svojih notranjih razmišljanjih ter tako ustvarimo ogledalo, v katerem se lahko drugi ugledajo, ali se poizprašujejo o lastnem življenju, ni nova. Stara je skoraj pol tisočletja. Zasnoval jo je francoski renesančni pisec Michel de Montaigne (1533–1592), ki ga v svoji najnovejši knjigi Kako živeti (Vintage Books, London) angleška avtorica Sarah Bakewell poimenuje za prvega blogerja.

Brki in redkvice

Kaj pomeni biti človek, se je spraševal v knjigi Eseji. Zakaj se ljudje obnašajo tako, kot se? Opazoval je svojo družino, sosede, neznance, celo mačko in psa, predvsem pa je zrl sam vase in zapisoval. Skušal je opisati svoja različna čustvena stanja; kako je, kadar je jezen, pohoten, prevzet, kadar mu je nerodno. Natančno je pisal o hrani, ki jo je jedel, opisoval je svoj penis, svojo prebavo. Priznal je, da ima slab spomin, da se raje kot stoje ljubi leže, da mu je včasih okus redkvice všeč, drugič spet ne, in da njegovi brki obdržijo vonj vsega, česar se dotaknejo. Pisal je o tem, kako se izogniti konfliktom z ženo, kako varovati dom, kaj reči svojemu psu, ki bi šel rad ven in se igral, medtem ko želiš v knjižnici pisati.

Ni se ukvarjal s pridigarskimi vprašanji in odgovori, kako naj živimo. Manj ga je zanimalo to, kaj bi ljudje morali narediti, kot to, kaj dejansko naredijo, čeprav je rad strastno razmišljal o moralnih dilemah. Želel je ugotoviti, kako živeti dobro življenje, kako se potolažiti zaradi smrti ljudi, ki smo jih imeli radi, kako potegniti največ iz vsakega trenutka, da življenje ne bi odteklo, ne da bi ga užili. Inspirirala ga je misel Seneke, ki je izjavil, da življenje teče skozi naše prste kot voda. Ne moremo zajeziti ali ustaviti njegovega toka, lahko le globoko pijemo iz njega, ko nam polzi čez dlani.

Beri ga, da bi živel

Kot zapiše Bakewellova, so njegovi Eseji tako živo napisani, da se nam, ko jih prebiramo, zazdi, kakor da njihov avtor izstopi iz knjige, se usede poleg nas in nam bere čez ramo. Toliko se je spremenilo, odkar jih je napisal, in vendar so stvari, ki jih opisuje, tako znane. Ni čudno, da je bil in ostaja inspiracija mnogim umetnikom in mislecem. Virginia Woolf ga je oboževala in dejala, da se, kadar bere Montaigna, počuti, kot da bi v galeriji opazovala slikarjev avtoportret in se nagnila čisto k platnu, da bi bolje videla sliko skozi svoj lasten odsev na steklu. Emerson je, ko je bral Eseje, dejal: »Zdi se mi, kot da sem v nekem svojem prejšnjem življenju jaz napisal to knjigo.« Dunajski intelektualec Stefan Zweig pa ga je znova odkril v izgnanstvu, v Braziliji, kamor je pobegnil pred nacizmom. Obupan nad stanjem sveta in svojo nemočjo se je kot Montaigne spraševal: Kako ob grozi vojne ostati človeški? Kako ne izgubiti svoje duše? Kako obsoditi krutost? V Montaignu je našel zaupnika: »Tukaj je tvoj Ti, v katerem odseva moj Jaz. Vsaka distanca je odpravljena. Stoletja izginejo kot dim.« Flaubert, ki ga je prijatelju priporočil v branje, ga je podučil: »Ne beri ga za zabavo, kot berejo otroci, ne beri ga, da bi se podučil, kot berejo ambiciozni. Beri ga, da bi živel.«

Še nekdo je dobro poznal Montaignovo pisanje. Shakespeare. Ko so Eseji leta 1580 izšli, so takoj postali renesančna uspešnica in ponatisi, v katere je Montaigne dopisoval nove in nove strani, so se kar vrstili. Shakespeare je Eseje očitno poznal, saj je iz njih v drami Vihar uporabil oziroma prepisal kar cel odstavek. Montaignovo pisanje je, kot menijo strokovnjaki, vplivalo na oblikovanje enega najbolj zapletenih dramskih likov Hamleta, ki se kot francoski avtor zaveda vseh svojih nasprotij, dvomov, razdvojenosti človekove duše. Zato je Hamlet tako moderen lik, tako kot Montaignovo pisanje; njuna modernost se kaže v intenzivnem zavedanju in strastnem zanimanju za individualnost, svojo in vseh drugih živih bitij.

Novi literarni žanr

Da je lahko pisal po svoje, si je moral Montaigne izmisliti svoj žanr. Tako je nastala nova literarna oblika – esej. V tej novi formi je razbil vsa dotedanja literarna pravila, pisal je, karkoli mu je padlo na pamet, začel kjerkoli, končal kjerkoli. Njegovo pravilo je bilo: »Naše življenje je delno norost, delno modrost: kdor o njem piše spoštljivo in po uveljavljenih pravilih, ga zanemari več kot polovico.« V Esejih je predrzno mešal časovna obdobja, saj jih je ves čas popravljal in dopisoval. Nekje nastopa kot mlad fant, potem kot starec, drugod spet mož srednjih let. »Ne opisujem bivanja,« je ugotavljal, »ampak minevanje. Ne minevanje iz ene dobe v drugo, ampak iz dneva v dan, iz minute v minuto.« Pustil je svoje misli, da so prosto lebdele in pristale, kjer se jim je zazdelo. Zato morda res ni posrečeno, da današnjim šolskim spisom, omejenim z dolžino, temo in referencami, pravijo esej, saj gre v resnici za precej bolj svobodomiselno formo.

To, da je Montaigne pisal, je pomenilo, da je živel drugače, pomemben mu je bil vsak trenutek. Zaradi tega je bil bolj pozoren do svojih dejanj in ljudi, živih bitij in stvari okoli sebe. Ljudje ponavadi gledajo naprej, on pa je gledal navznoter. »Ves čas se opazujem, proučujem se, se okušam, valjam se v sebi.« Tako odločen je bil, da bo iztisnil vsako kapljico iz svojih življenjskih izkušenj, da je recimo prosil služabnika, da ga je budil sredi noči, da bi tako lažje opisal in izkusil občutek, ko začne padati nazaj v spanje. Ker je ves čas zgolj sledil toku svojih misli, je bil kontradiktoren, in če filozofi prezirajo dvoumnosti in nekonsistence, jih je Montaigne objel z vso strastjo. Prav tako ni verjel in čislal samo razuma in ni želel bralca prepričati o kakšni svoji novi tezi ali teoriji. Ga torej sploh še lahko imenujemo za filozofa?

Sarah Bakewell v knjigi Kako živeti pravi, da je bil filozof življenja in morda je prav zato aktualen še v tem čudnem času 21. stoletja, v katerem živimo.

Okrogli stolp

Montaigne je o sebi sicer menil, da je čisto navaden mož, ki se od drugih razlikuje le po tem, da si vse stvari zapisuje. Rodil se je leta 1533, istega leta kot angleška kraljica Elizabeta I. Živel je v čudovitem gradiču, med vinogradi v jugovzhodni Franciji, 45 kilometrov vzhodno od Bordeauxa, na posestvu, ki mu ga je zapustil oče, ki je ljubil knjige in je rad eksperimentiral z vzgojo svojega sina. Zato so vse do šestega leta vsi z njim govorili le latinsko, in ker ni mogel komunicirati z vrstniki, se je mali Montaigne raje držal bolj zase in morda takrat vzljubil samoto in razvil posebno občutljivost. Že pri sedmih letih je prebiral Ovidove Metamorfoze.

Njegova mati je bila prepirljiva in nesrečna ženska, ki je ni maral kaj preveč. In kot se to moškim rado zgodi, se je kasneje poročil z žensko po imenu Françoise, ki je bila identična kopija njegove matere. Posestva ni znal ravno dobro voditi. Večkrat je zapisal, da zna komaj ločiti med svojimi zeljnatimi glavami in solato. Je pa rad opazoval živali na posestvu, koze, kokoši, konje, pse. Bil je parlamentarni svetnik in kasneje najbolj prijazen župan Bordeauxa. Prepovedal je javne usmrtitve in mučenja. »Mučenja so nesmiselna, ljudje bodo povedali karkoli, samo da bi bolečina minila.« Okrogli stolpič svojega gradu si je spremenil v knjižnico in tam je preživljal večji del dneva. Ali pa je odšel na sprehod v sosednje gozdove. »Moje misli zaspijo, če le sedim, moj um se ne premakne, če se ne premikajo tudi moje noge.«

Čim bolj živeti

Ko je bil star trideset let, je za kugo umrl njegov največji prijatelj La Boétie, na katerega je bil neznansko navezan. »Samo njemu je bilo dano zreti mojo resnično podobo,« je zapisal. Kmalu zatem je zaradi napada ledvičnih kamnov umrl njegov oče, malo kasneje pa še brat, ki ga je pri igri tedanje različice tenisa žogica zadela v glavo. Imel je šest otrok, vendar so vsi razen hčerke umrli le nekaj mesecev po rojstvu. Vse te smrti so ga navdale s črnogledim pogledom na svet. Padel je v depresijo in razmišljal le še o koncu življenja, vse dokler ni doživel nesreče in za las ušel smrti.

Med ježo je padel s konja. Bil je v nezavesti in bruhal je kri, a vendar ni čutil bolečin. Zapisal je, da se je v tem vmesnem stanju med življenjem in smrtjo počutil, kakor da bi lebdel na oblaku užitka. Ko si je opomogel, je ugotovil, da smrt ni nekaj, česar se moramo bati. Narava, je razmišljal, poskrbi za vse. »Če se vse življenje pripravljamo le na to, da se bomo s smrtjo spopadli kot na bojnem polju, izgubljamo čas.« S smrtjo se moramo spopasti tako, da živimo čim bolj polno življenje. Tak način razmišljanja je postal njegov učinkoviti trik, ki si ga je sposodil od antičnih filozofov. Če od sebe pričakujemo preveč, če želimo imeti pod kontrolo vsako našo izkušnjo, izgubimo stik z naravo in sposobnostjo, da bi pravilno ocenjevali situacije, v katerih se znajdemo. »To nas dela neumne in nesrečne. Ker ne razumemo samega sebe, ne razumemo ničesar drugega več.«

Tudi kralji in filozofi serjejo

Razum ni vse, je pisal Montaigne. Telo je tisto, ki ustvarja naša razpoloženja. »Kadar se mi smehljata trdno zdravje in lep sončen dan, sem povsem priljuden; ampak naj se mi začne noht na nogi vraščati v meso, pa bom postal preobčutljiv, zlovoljen, nedostopen.« Raziskoval je in ugotovil, da imajo deli našega telesa čustva, da je razpoloženje telesa odvisno od kemije, ki se pretaka po naši notranjosti. Danes, ko veliko vemo o psihologiji, o nezavednem, delovanju hormonov, se nam zdi takšno razmišljanje nekaj normalnega, takrat pa je bilo izjemno inovativno. Opazil je recimo, da izrazi na obrazu izdajajo naše misli, da nam, kadar smo vznemirjeni, razbija srce, otrpne jezik, da hrana spremeni naša razpoloženja. »Po obedu sem popolnoma drug človek kot pred njim.« In ker je menil, da je naša najbolj groba napaka prezir do samega sebe, se je odločil, da ne smemo imeti državljanske vojne s svojim telesom. Da nič ni sramotno. Pri tem se je lotil tudi višjih slojev, recimo: »Na najvišjem tronu sveta sedimo le na svoji riti.« Ali pa: »Kralji in filozofi serjejo, dame pa tudi.«

Rad je pisal o spuščanju vetrov (»Okroglo mišičje, ki skrbi za praznjenje naših trebuhov, se širi in krči, kakor se mu zdi prav, ne glede na naše želje ali celo v nasprotju z njimi.«) in tako v Esejih najdemo zabavno zgodbo o gospodu, ki je znal tako uspešno prdeti, da so ga najemali, da je s svojimi prdci ritmično spremljal branje poezije na družabnih dogodkih.

Brez spodobnosti

O spolnosti in svojih spolnih organih je rad in veliko pisal. Kot pravi Alain de Botton v knjigi Utehe filozofije, si še noben avtor pred njim ni zadal naloge, da bi pred bralce stopil popolnoma slečen. Priznal je, da ga je narava pri velikosti spolnega organa »nepravično in neprijazno slabo obdarila«.

Ljubil je spolnost, četudi se mu je zdela »hrupna in neurejena«. Napisal je: »Vsepovsod drugod lahko še ohraniš vsaj nekaj spodobnosti; vsa druga početja spoštujejo pravila lepega vedenja; o tem pa si ne moremo misliti drugega, kot da je ponesrečeno in smešno. Kar poskusite najti moder in zadržan način, kako se ga lotiti.« To so bili časi, ko se je moški lahko strastno ljubil le s kurtizanami, to, da bi si ognjevito poželel svoje zakonske družice, je bilo nepojmljivo; verjeli so namreč, da bi se lahko potem žena spremenila v nimfomanko in da se, če žena preveč uživa, v njenem telesu sperma pokvari, zato ne more zanositi.

Išče se ženska

Montaigne ni imel najbolj srečnega zakona. V sitni Françoise ni našel niti ljubezni niti prijateljstva. Drugače pa je bil rad v ženski družbi. V Esejih je do žensk mnogokrat neprijazen in o njih piše kot o neizobraženih ter neumnih bitjih, s katerimi se nima kaj pogovarjati, kar je recimo izjemno užalilo pisateljico George Sand, ki je sicer njegovo pisanje oboževala. Moramo razumeti, da v 16. stoletju ženske niso bile izobražene, nič niso vedele o svetu in razen družine jih ni nič zanimalo. A vendar so bile izjeme. Prva urednica njegovih Esejev je bila prav ženska, Marie de Gournay, ki jo je zelo spoštoval. V Esejih velikokrat nastopa tudi kot pravi feminist, saj je menil, da bi se morale ženske upreti življenjskim pravilom, ki jim jih določajo moški. Kot je v intervjuju za Delovo prilogo Ona povedala Sarah Bakewell, je bil Montaigne izjemno dober poslušalec, kar imamo ženske še posebej rade. »Če bi živel danes, bi imel gotovo veliko prijateljic (...). Znanstvene raziskave kažejo, da so moški v preteklosti govorili 70 odstotkov vsega časa, ženske pa so večinoma le poslušale in prikimavale.«

Ker Montaigne ni bil srečen v zakonu, pravi Bakewellova, se včasih zdi, da bi najraje pobegnil od družinskega življenja. To, da zna človek biti sam, se mu je zdelo pomembno. »Imeti moramo žene, otroke, bogastvo in predvsem zdravje, če se le da: vendar se ne smemo na njih navezati tako močno, da bi bila od njih odvisna vsa naša sreča. Vedno moramo ohraniti zadnjo sobo v hiši samo zase, tam si moramo ustvariti resnično svobodo, tam je prostor za umik v samoto. Tam potekajo pogovori med nami in našim bistvom.«

Široko obzorje

Montaigne je bil dober katolik, bil pa je tudi človek, ki je o vsem dvomil, in vpliven skeptik svojega časa. Pisal je dolga poglavja o tem, da nič ni gotovo in da moramo vse postavljati pod vprašaj, in hkrati je sprejemal vse, o čemer je pridigala cerkev. Čeprav je javno nasprotoval mučenjem in lovu na čarovnice, ga cerkev za časa njegovega življenja ni preganjala; inkvizicija v Rimu je sicer zahtevala, da v Esejih spremeni nekaj stavkov, a jih seveda ni upošteval. Je pa cerkev njegova dela prepovedala osemdeset let po njegovi smrti.

Kar ne čudi, saj je bil Montaigne velik sovražnik predsodkov. Leta 1580 je v družbi štirih plemičev odjahal na potovanje po Evropi. Potovali so sedemnajst mesecev in prejahali so štiri tisoč petsto kilometrov. Obiskali so Italijo, Švico in Nemčijo. Montaigne je bil radoveden in vse ga je zanimalo. Pogovarjal se je z različnimi ljudmi, ki so jih srečevali na potovanjih, od rabinov do kmetov in prostitutk. Nesreča je bila samo v tem, da je bil zelo nizke rasti, zato so ljudje ves čas mislili, da je služabnik, in so ga spraševali, kdo je njegov gospodar. To ga ni prizadelo; zanimivo se mu je zdelo, da se od pokrajine do pokrajine razlikujejo mnenja o tem, kaj je normalno. »Vsak narod pozna običaje in navade, ki se drugim narodom ne zdijo le tuji, ampak kar barbarski in razlog za čudenje.« Kot piše Botton, je Montaigne skušal pri svojih bralcih razširiti njihovo ozko in provincialno predstavo o normalnem. Pri tem je rad uporabil svobodomiselstvo svojega najljubšega filozofa: »Nekdo je vprašal Sokrata, kje se je rodil; ta pa ni odgovoril 'v Atenah', ampak 'na svetu'.«

Krasni novi svet

Še bolj so ga navduševali prebivalci iz čisto drugih, novo odkritih delov sveta. Enainštirideset let pred Montaignovim rojstvom, leta 1492, je Krištof Kolumb pristal na enem od Bahamskih otokov, kjer je srečal Indijance iz rodu Guanahani. Odprta je bila pot v Novi svet. Montaigne je začel obsedeno zbirati vse knjige in zapise o teh nenavadnih ljudstvih, bral je polresnice, kako se sprehajajo goli, kako ženske tam urinirajo stoje, moški pa čepe, o tem, da si Indijanci raztegujejo ušesne mečice, tako da lahko vanje človek vtakne celo roko z rokavom vred, da si moški tam brijejo glave, da se kopajo po dvanajstkrat na dan in da po bitki pojedo trupla mrtvih sovražnikov. Vse te stvari so se mu sicer zdele nenavadne, nič od tega pa se mu ni zdelo nenormalno.

Ko so v Francijo pripeljali Indijance iz plemena Tupi, se je srečal z njimi in jih ob pomoči prevajalca vprašal, kaj si mislijo o Franciji. Povedali so mu, da ne razumejo tega, da bogataši jedo najboljšo hrano, medtem ko revni in berači stradajo. Evropejci so bili šokirani, ker so Indijanci pojedli svoje mrtve nasprotnike, oni pa so bili šokirani, ker so Evropejci mimogrede spregledali trpljenje živih ljudi. Montaigne se je skušal vživeti in razumeti oba svetova. »Ta veliki svet je ogledalo, v katero se moramo pogledati, da bi se ugledali in prepoznali iz druge perspektive.« Žal niso vsi mislili tako kot on; španski in portugalski kolonisti z duhovniki in katoliškimi vitezi vred so Indijance oropali človeškosti in jih začeli pobijati kot živali.

Lepota živali

Montaigne je sovražil krutost. Ni maral lova, čeprav je njegov stan v družbi določal, da se redno udeležuje lova na jelene. Nekaj imamo v sebi, kar nas povezuje z vsemi živimi bitji, dolgujemo jim prijaznost in usmiljenje kakor sočloveku, je razmišljal. Navdušen je bil nad tem, kako se znajo živali ravnati po zakonih narave. V Esejih opisuje jate tun, ki takrat, kadar nastopi zimski solsticij, ostanejo tam, kjer so, vse do naslednjega enakonočja. Ali pa zgodbo o psu, ki je razumel logiko dialektike; iskal je svojega gospodarja in prišel do križišča s tremi cestami, ozrl se je na eno, potem na drugo in izbral tretjo, ker je predvideval, da je to izbral njegov gospodar. Še v ljubezni je živalim laže, pravi in opiše zgodbo o slonu, ki se je zaljubil v prodajalko cvetja, in vedno, kadar so ga peljali čez trg, je stopil k njej in ji za ovratnik potisnil rilec ter jo masiral po prsih, kot to ne bi znal noben moški. Ali pa pripoved o slonu, ki je v besu potacal svojega krotilca in se potem zaradi žalosti izstradal. V primerjavi z živalmi smo histerična nerazumna in neotesana bitja, je ugotovil.

Še več. Ko se je igral s svojo mačko, je razmišljal: »Ali se jaz igram z njo ali ona z mano?« Mačka ga je spomnila, kaj pomeni biti živ, saj ko sta se spogledala, je samo za trenutek sam sebe ugledal skozi njene mačje oči. Ko je gledal psa, ki spi, sanja in premika noge, kot da bi tekel, je začel verjeti, da ima tudi pes notranji svet tako kot on, in ta svet je poln spominov na stvari, ki ga zanimajo in vznemirjajo enako kot ljudje. Vse to so bila za tisti čas nepredstavljiva razmišljanja, še danes so za mnoge. Nekatere živali vidijo drugačne barve kot ljudje; kakšne so potem prave barve sveta?

Montaigne je pisal o empatiji, o sposobnosti, da se znamo vživeti v drugo bitje, o premagovanju predsodkov, sprejemanju drugačnih, vse to, kar nam vedno manj uspeva. Naučiti se moramo na svet pogledati iz perspektive nekoga drugega, tako je potem teže obsojati, mučiti, ubijati, loviti, je verjel.

Pisanje kot palica

Bolj ko se je Montaigne staral, bolj obsedeno je pisal. »Manj je še življenja v moji posesti, globlje in polnejše mora biti.« Kako zenovsko zvenijo njegove misli o tem, kako se sprehaja po čudovitem sadovnjaku, in ko njegove misli odtavajo drugam, jih skuša takoj preusmeriti nazaj na sprehod pod drevesi, k sladkostim samote, k samemu sebi. Preusmeriti svoje misli nazaj v trenutek sedanjosti je najtežje in zenovski mojstri se tega učijo vse življenje in še potem potrebujejo učitelja, da jih mahne s palico vsakič, ko njihove misli odtavajo drugam. Montaignova palica je bilo pisanje.

Danes živimo v svetu samorazkrivanja – svetu, ki ima raje biografije kot fikcijo, resničnostne šove raje kot gledališke drame in imaginarna internetna prijateljstva raje kot tista, ki nastanejo s pogovori in zaupanjem.

Ni vsako pisanje o sebi zenovska palica. V Esejih zanimivo ni narcisizma, je pa veliko empatije in ljubezni do življenja. Ko beremo Montaignove Eseje, pravi Sarah Bakewell, knjigo večkrat odložimo, pogledamo v daljavo in si rečemo, kako je vse to vedel o meni? Kako lahko tako deluje knjiga, ki je bila napisana pred petsto leti?

Montaigne je vse to vedel o nas, ker je poznal samega sebe in je znal nase pogledati z očmi nekega drugega živega bitja, tudi mačke na primer.

Berite Montaigna, je še dejal Flaubert, pomiril vas bo.

(Objavljeno v človek v družbi)

Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava

Tako se obnašajo nekateri izvoljenci ljudstva (uganka mi je, zakaj take ljudi sploh volite). "Zastavonoša" pri tem je Virant. Kot kakšna primitivna nakupovalka pretipava recimo blago, preden ga kupi, tako je šel Virant pretipavat ponudbo "veletrgovcev" Jankovića in Janše. In ki ga je Žerjav moral okrcati, da se oblastniku ne spodobi tako primitivno obnašati. Virant bi tudi kar vso robo s "štanta" Slovenija razprodal.

Ob tem pa trgovec Janković zna iz enega evra narediti štiri in če polovico tega vtakne v svoj žep, ga drugi trgovec Janša nikoli ne bo ujel – ker iz enega evra v najboljšem primeru zna narediti samo dva. In če tako kot Janković polovico pridobljenega vtakne v svoj žep – ima Janković pri vsakem evru enega in pol za sebe, Janša pa le 50 centov. In ljudje, ki vam je tradicionalna slovenska fovšarija najpomembnejša "vrednota", sklepate, da pri Jankoviću zanesljivo ni vse čisto – zato seveda ne "zasluži" biti premier.

Tak način je prevladoval tudi pri bivših oblastnikih: fovšarija in zaradi nje prepričanje, da je ta Slovenija njihova last, ki jo lahko razprodajajo kot kakšni branjevci: dobre stvari malo dražje in zato težko najdejo kupca – ali pa le kakšnega zvitega prekupčevalca ali pa pokvarjenega dobičkarja (kakor se je to zgodilo pri Mercatorju), slabše stvari pa napol zastonj (in Slovenija tako postopoma postaja "bolšji trg" – ne pa obljubljena "Švica").

Razumljivo je seveda: ko se volivci odločajo, koga bodo izvolili, izhajajo predvsem iz svojega prepričanja, kdo ZASLUŽI, da bi bil oblastnik – manj pa iz razmisleka, kdo bi bil primeren za to, da bi jim služil (koga bi zaposlili, da jih vodi). In natančno tako se obnašajo tudi izvoljeni: ne z mislijo, da so dobili SLUŽBO, ampak z mislijo, da so jim volivci dali priložnost, da poskrbijo zase. In so poskrbeli zase, poskrbijo zase, obnašajo se kot recimo običajni ljudje, ki gredo v trgovino in pretipajo ali preizkusijo, kar je na voljo. Delujejo skratka popolnoma in v celoti tako, da je njim, njihovim ozkim interesom, predvsem njihovemu osebnemu standardu, prav. Na to, da so jih volivci poslali v neko službo, ki se imenuje vodenje države, se požvižgajo. Oziroma se vodenje zgodi povsem slučajno, nehote, kot nekakšna kolateralna (obstranska) "škoda" (ali kot nekakšen "nusprodukt"). Ker je stališče večine volivcev takšno, da na koncu koncev tistega, ki zares dojema vodenje države kot službo v dolgoročno korist volivcev, "kaznujejo" z neizvolitvijo. Blagor ubogim na duhu, kajti njih je slovensko  "kraljestvo".

Zato so se izvoljeni poslanci zares "izkazali" – in ne samo, kar je opozarjal dr. Bučar, da je Slovenija postala talec političnih strank: Slovenija je postala talec predsednikov političnih strank, torej talec sedmih ljudi. Predvsem seveda tistih, ki od "svojih" poslancev zahtevajo t.i. demokratični centralizem (tako, kakor se je odločil vodja stranke). In da bo bolj "ziher", ker so "frišni", jim je treba preprečiti glasovanje. Ker vodja je moder, izkušen …: vas ne spominja to na "modrega" voditelja Severne Koreje? Pravzaprav bi bilo smotrno, da bi jih angažiral proizvajalec jogurta Ego.

(Objavljeno v človek v politiki)

Komentarji(2) | Napiši komentar | Stalna povezava

Je, kar je. Tole je bilo napisano že za lanski Božič – skoraj takoj po tem, ko je Virant "rešil" zagato in se pustil  izvoliti za predsednika Državnega zbora.

Podnaslov bi bil lahko "kukuriku" po slovensko.

Bile so volitve: zdelo se nam je, da Pahor kljub dolgoročno pozitivnim ukrepom (recimo nesprejem pokojninske nas je že usekal po buči) "pozablja", da je hiša Slovenija še vedno naseljena. Pahor je namreč čistil klet te hiše, utrjeval njene temelje – medtem pa so mu koalicijski partnerji, opozicija in od vseh teh nahujskani ljudje razmetali gornja nadstropja.

Skratka: naš cilj je boljša, učinkovitejša Slovenija. Navsezadnje je bil eden večjih razlogov za zamenjavo družbenopolitičnega sistema prav očitek o neučinkovitosti - pa dandanes vidimo, da je kapitalistična Slovenija še bolj neučinkovita. Iz dneva v dan propada, kar je še kolikor toliko solidnega, se prodaja tujcem, od njih pa potem te iste stvari dvakrat ali trikrat dražje kupujemo nazaj (les, Elan).

V tem pogledu (če je in ker je najvažnejši in končni kriterij dobrobit države), je dojemanje demokracije "petelinčkov", ki so jim volivci postavili malo večja ali manjša gnojišča, po mojem mnenju napačno. Potrebno je "pogoltniti" ambicijo, da bi bil vsakdo "petelinček" na svojem gnoju – navsezadnje jim pojema moč, da bi kikirikali, zdaj le še kokodakajo (tako kot večina županov: ker je bilo okrog 200 "petelinčkov", smo "morali" ustanoviti okrog 200 občin). Le Virant je začel spet na veliko kikirikati – pa ravno ta, ki trobezlja o enotnosti, hkrati pa je največji razbijač in "špilferderber". Pa še pogolten na denar - kar pa je vseeno manj pogubno kot "Strast po oblasti je najstrašnejša od vseh bolezni človekovega duha." (Voltaire). Pa ravno s temi svojimi kikirikijadami bi Virant prav takega človeka spravil na čelo države!

Kar je sicer odlično, ker bodo pod njegovo komando tudi sloni leteli. Ne vem, kako vam ne kapne, da vsak človek ni za vse primeren. Janša je odličen vojskovodja – ampak ali smo v kakšni vojni, da bi rabili vojskovodjo na čelu države? Pa zasluge gor ali dol. Bi se vi z nekom, četudi vam je zoral strnišče s traktorjem, šli peljat z avionom češ: če je znal peljati traktor, bo pa zasluži še malo popilotirati. Saj če je znal upravljati traktor, bi verjetno znal peljati tudi avion!

Virant pa mi klati o visokih standardih – ob čemer pa dobim "ošpice". Najbrž še od Pahorja. "Ljudje so nam postavili zelo visoke standarde!" Ker so ti standardi – kakor tudi naš materialni standard – očitno v obcestnem jarku (cesto pa je najbrž "zgradil" DARS).

Kdo pa so volivci: saj so to vendar Slovenci! Vsem je motiv, da bi bila država uspešna. S tem, da so iz najrazličnejših vzrokov volili različne "petelinčke". Ampak pod črto so vsi ti obljubljali boljšo državo. Na koncu je največ glasov dobil nek program – zato bi bila po moje dolžnost vseh ostalih, da gredo v "njegovo službo" oz. se mu dajo na razpolaganje. Ne pa da se kot pijanec plota držijo kobajagi "zvestobe" svojim volivcem. Navsezadnje: bistvo vseh obljub je bila boljša država! Recimo v ZDA je zmagal Bush. Čeprav je bila zmaga dvomljiva, se mu je dal Al Gore "na razpoloženje". Po volji bi Bush lahko vzel od njega, kar bi hotel. Logično pa je seveda, da od ideološkega nasprotnika ne vzameš ničesar.

Zakaj torej po našem pojmovanju demokracije (ki najbrž sledi iz Ustave) tri prepreke, da tisti, ki ga ne maramo (smo mu "fovš") ne more narediti tistega, kar zna (sfurati Slovenijo iz dreka). Prva ovira pri sestavljanju koalicije, drugo oviro ima v sami vladi (saj ne more biti diktator in tudi samih kimavcev nima v vladi), tretja ovira pa je še parlament. Ob vseh teh ovirah bo težko uspel delati državljanom v škodo. Ampak važneje je, da ob vsem tem premagovanju ovir in blebetanju (dogovarjanju in "parlamentiranju") podolgem in počez in do onemoglosti, ni časa in moči, da bi kdo tudi kaj naredil. Saj je demokracija! Ljudje imajo pravico "lajati". Rezultat: ladja Slovenija tone. "Petelinčki" pa: jaz ne bom veslal, jaz ne bom metal vode ven, ker … – bi izdal svoje volivce. Seveda ker se bojijo: Janković bi jih nagnal delat – oni pa znajo samo "saditi rožice". Takih pa nobena firma ne rabi - zato po koncu mandata ne dobijo službe in zato jim moramo še eno leto plačevati visoko nadomestilo (da bi lahko uspešno "gledali u luft" – ali pa "tezgarili").

Že  Ustavo so sestavljali tako, da bi tej "komunistični barabi" Kučanu dovolili iti le za kakšno "pasjo procesijo", zdaj bi to raztegnili še na tega "pajdaškega kapitalista" Jankovića. Vse pa samo zaradi fovšije. Bolje je, da mi vsi "ščijemo kri" – da le en posameznik ne bo obogatel ali imel plebiscitarno podporo. Pri tem pa ne ločite: zaradi Šrota recimo nihče ni bil ob delo oz. sredstva za preživljanje, v primerih Bavčarja, Kordeža, Tovšakove …. pač.  

(Objavljeno v človek v politiki)

Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava

Šoštarič se je očitno bal objaviti spodnji komentar – ker bi ga Amerikanci lahko obtožili tako bedasto, kakor so naši tistega reveža, ki je Bushu poslal malce jezen, a povsem "nedolžen" mail – češ da grozi predsedniku druge države! Šlo je torej za komentar na Mussomelijev članek ob 20 obletnici septembra 2001, ki ga je naslovil Še vedno sem jezen (na koncu mojega komentarja si boste lahko prebrali tudi njegovo pismo – ki so ga, da bi Amerikancem zlezli nekam, pri nas objavili 8.9.2011).

Sicer pa je zadnje čase zelo aktualno "vtikanje" Mussomelija v sestavljanje naše koalicije. Vsaj predsednik države in recimo zunanji minister so tega mnenja, pa Vajgl in Toš tudi, poleg recimo ruskega in francoskega veleposlanika. Medtem pa se recimo dr. Ruplu ali pa britanskemu veleposlaniku to ne zdi nič narobe. Zanimivo: Ruplu in Britancem je skupno to, da skušajo Ameriki zlesti nekam (po domače: "zlesti v rit").

Nekaj tega, kar se dogaja zdaj, boste lahko zaslutili v mojem pisanju iz septembra 2011 – napisal sem takoj po Mussomelijevem članku: preberite torej najprej njegovo pisanje, potem pa moj komentar!

Mr. Mussomeli, jaz pa nisem jezen – pač pa razočaran (vaše razmišljanje na mnenjski strani Dela 8.9.2011). Zaključujete sicer s kar pravimi vprašanji: "Česa smo se naučili? Kako so se spremenile naše prednostne naloge? Smo kaj manj kratkovidni? Je naša politika razumnejša? Smo kaj modrejši? Smo kakorkoli varnejši? Ali lahko stavimo na prihodnost brez kakšnega 11. septembra?".

Odgovor na vsa pa je zelo preprost: Iz zgodovine smo se naučili le tega, da se nismo nič naučili! Razlog pa je prav v tem, da ste javnomnenjski voditelji večinoma usmerjeni samo vase. Dejstvo, ki ga je "uzakonila" narava in ga ne morete spremeniti, pa če ste še tako veliki in če ste še tako močni, je tole: v katerikoli populaciji je ca 70% ljudi povprečnih in podpovprečnih. In ti ljudje reagirajo in se obnašajo oziroma oblikujejo svoje mnenje po vzgledu na ljudi, ki jih smatrajo za zaupanja vredne, ugledne, popularne, iz oblastnih krogov ali kakorkoli drugače izstopajoče v svojem okolju. Zgledujejo se skratka po javnomnenjskih voditeljih. In če so ti obrnjeni vase, če jih briga predvsem ali edino lastno solidno ali celo napovprečno udobno preživetje, potem ste lahko "še vedno jezni" – in se vaša jeza tudi nikoli ne bo nehala.

Mr. Mussomeli: zavedajte se, da niste samo uslužbenec države ZDA, ampak tudi javnomnenjski voditelj za kar dobršen del prebivalcev ZDA, pa tudi Slovenije, posebno zdaj, ko ste napisali pismo domnevnega bralca Dela. Tako kot bi se novinarji, predvsem pa uredništva množičnih medijev, morala zavedati, da so javnomnenjski voditelji.

Izpostavil bom dva primera: Charlton Heston je zanesljivo eden takih javnomnenjskih voditeljev. In če se on trmasto, ozko kot "furmanski konj" oklepa dogme, da je "dolžnost" vsakega Američana imeti orožje, potem boste pač Američani še naprej imeli recimo poboje v srednjih in celo osnovnih šolah. On kot javnomnenjski voditelj bi moral imeti toliko široka razgledanostna obzorja, da bi se zavedal svojega negativnega vpliva na neselekcionirano populacijo, ki rezultira v preprostem dejstvu: Američani beležite svetovni rekord v številu ljudi, ki umrejo zaradi strelnega orožja.

Drug primer izhaja iz dejstva, kaj pomeni posamezna država v svetovnem merilu. Če je država največja po številu prebivalstva in/ali ekonomsko najmočnejša, dobijo njeni prebivalci, rekel bi, da kar podzavestno, prepričanje, da mora biti vse po njihovem, da je njihovo mnenje, obnašanje, kultura, verovanje … najbolj in tako rekoč edino pravilno. Tako ste Američani prepričani, da je samo vaša kultura pravilna – muslimanska pa je napačna. In tako ste jih, žalibog, sami izzvali, da vas udarijo tja, kjer ste najbolj ranljivi, kjer je vaša "ahilova peta". Da je znal poiskati to točko, pa je najbrž zasluga (ali "zasluga") Osame bin Ladna. Sicer pa vam šepnem na uho: poglejte si, kaj o zrušitvi obeh dvojčkov meni – in tudi ve več je dokazov, ki potrjujejo njegove trditve – William Engdahl!

Podobno je bilo v Jugoslaviji. Srbe ni bilo prav nič težko "prepričati", da morajo "igrati prvo violino" v Jugoslaviji. To je bila zasluga oz. "zasluga" Slobodana Miloševića in še prej njihove Akademije znanosti in umetnosti (memoranduma SANU in Dobrice Čosića). Skratka: dober vojskovodja zna najti "ahilovo peto" nasprotnika. Pa če začnemo že s svetopisemskima Davidom in Goljatom, ali pa literarnima Martinom Krpanom in Brdavsom, ali pa iz novejše zgodovine vojskovodja Janša proti generalom JLA.

Omenjeno "pravilo" (naravno dejstvo) velja za vse države, za vse narode, za vsa plemena … Ali pa, če hočete, za vse "črede", za vse primere, kjer imamo večjo skupino neselekcionirane populacije. Tipičen primer so npr. politične stranke.

Skratka: ca 70% povprečnih in podpovprečnih ni težko "napumpati" v kakršnokoli smer, za kakršnokoli prepričanje – le dovolj ambiciozen posameznik ali ožja skupinica ljudi se mora najti, pa to naredi. Še en zelo tipičen primer: Hitlerju s svojim "štabom" pač ni bilo pretirano težko prepričati vsaj 70% Nemcev, da potrebujejo širši življenjski prostor (širši "lebensraum").

Zato je edina zares prava rešitev, da ljudi pri preobražanju človeka iz otroka v odraslega učiteljski kader "vlije" otrokom dovolj široko razgledanostno obzorje – oz. jih nauči, kako bodo sami z lastno aktivnostjo širili svoja razgledanostna obzorja. Žal pa je to dolgoročen proces, traja vsaj 15 let za posamezno generacijo – zato tega nihče ne upa začeti. Pa tudi nesposobni so ga začeti, ker o vsebini, ki naj bi jo predajali otrokom, odločajo odrasli – ki pa so več ali manj usmerjeni samo vase, ki jih briga predvsem ali edino lastno solidno ali celo napovprečno udobno preživetje. Amen – s tem je ta začarani krog zaključen!

In edino, kar lahko še ugotoviš, je tole: če sta od tega, da ne razume, odvisna plača in/ali položaj posameznika, potem ne bo razumel. Če je ta posameznik na mestu urednika, ne bo objavil, če je na mestu oblastnika, se bo požvižgal na mnenje "podložnikov", če je na mestu učitelja ali učiteljice, se mu žvižga, kaj otroke res nauči, glavno, da "prevesla" zadani učni program, če je na mestu zdravnika – njega pač ne boli, če boli paciente, če je na mestu sodne osebe, se mu "fučka" pravica posameznika, ki ni dovolj premožen, da bi angažiral slavnega in dragega odvetnika ali celo skrivaj potisnil kakšno plavo kuverto odločujoči osebi …

Deset let pozneje

ŠE VEDNO SEM JEZEN

Joseph Adam Mussomeli, ameriški veleposlanik v Sloveniji

Deset let je dolga doba za žalovanje. Dolga doba za jezo. Deset let je dolga doba, da se zbujaš in sprašuješ, kako naprej.

To je posebej težavno za Američane. Naša zmožnost osredotočenja je majhna, zato preskakujemo s teme na temo. Za nas je deset let dolga doba. Čutimo nujno potrebo, da nas nekaj zamoti in da se premaknemo naprej. Toda 11. september je drugačen, vsaj zame. Nič me ni zamotilo, nisem se premaknil naprej.

Večer prej sem ravno priletel v Seattle in 11. septembra zgodaj vstal. Prižgal sem nočno svetilko in segel po televizijskem daljincu. Prvi stolp je bil že zadet. Ko sem opazoval dim, ki se je vil iz zgornjih nadstropij poslopja, je napovedovalec bedasto ponavljal, da je bilo gotovo kaj narobe z navigacijsko opremo. Nato je treščilo drugo letalo. Še nekaj sekund sem strmel v televizor in segel po daljincu. Izklopil sem televizor, ugasil nočno svetilko, se pokril in znova zaspal. A sen je bil nemiren: hladen, prazen, brez sanj.

Pozneje se je vame naselila jeza. Do danes se še ni polegla. Niti pravica za bin Ladna ni prinesla pravega olajšanja. Vsi vemo, da je bil samo en posameznik, našega sveta pa ne ogrožajo posamezniki, ampak svetovni nazor. Ne govorim le o Ameriki. Ne govorim niti zgolj o zahodni civilizaciji s svojo zakladnico pravic, od pravice do govora in svobode medijev do neprimerljive strpnosti do drugih kultur in verstev. Ko pravim »naš svet«, govorim o celotnem civiliziranem svetu, svetu, ki ga še naprej ogrožajo tisti, ki lahko meni nič tebi nič namerno uničijo 3000 nedolžnih življenj; ki lahko namerno uničijo nenadomestljive verske in umetniške stvaritve, kot so orjaški kipi Bude v Bamijanu; ki so za svoje ozko, sprijeno dojemanje islama pripravljeni uničiti najbolj človeške vidike svoje lastne vere.

Zakaj je ta tragedija tako drugačna? Ne samo zato, ker je toliko ljudi umrlo grozljive smrti; mnogi umrejo na razne grozovite načine. Del odgovora je po mojem mnenju v tem, da je bila to resnična tragedija, in vsaka resnična tragedija ima dve nepogrešljivi sestavini. Prva je, da bi se ji bilo mogoče izogniti. Neizogibnost, ne glede na to, kako grozljiva je, vsaj ponuja tolažbo, da dogodkov nismo mogli ali znali nadzirati, da tega od nas ni bilo mogoče pričakovati. Toda 11. september 2001 ni bil neizogiben, lahko bi ga bili preprečili.

Druga nepogrešljiva sestavina pa je nesmiselnost. Da je bilo trpljenje očitno zaman, da se iz njega ni rodilo nič dobrega. Res je, zdaj posvečamo večjo pozornost islamskemu svetu. Res je, izboljšali smo usklajevanje obveščevalnih podatkov in sodelovanje med organi kazenskega pregona. Res je, tisoči vsak dan tvegajo življenje v boju proti tistim, katerih verski nihilizem nas ogroža. In res je, tisoči vsak dan trdo delajo, da bi zaščitili nedolžne in pomagali zatiranim. Vendar grožnja ostaja in nesoglasja po svetu se niso polegla. Takoj po tragediji se ni zdelo tako. Naša država je stopila skupaj kakor le malokdaj v 235 letih zgodovine. Še bolj presenetljivo je bilo, da je večina sveta stopila skupaj kakor še nikoli v 5000 letih zgodovine. Vendar so ti trenutki minili, niso vzdržali.

In še vedno se vsak dan zbudim jezen. Jezen na tiste, ki so pilotirali letala, na tiste, ki so utemeljevali pokol, in one, ki so od veselja plesali po ulicah, tiste, ki so se potihem posmehovali, jezen na tiste, ki ga še danes poskušajo opravičiti in zmanjšati njegov pomen.

In ne morem se otresti vtisa, da smo na neki način zatajili: mi, diplomati, vojaki, organi kazenskega pregona in drugi javni uslužbenci. Nekako smo odpovedali in 3000 ljudi je umrlo. Morda je to preostro. Raje ne pripisujmo krivde. Morda je dovolj reči, da jih v svojih mislih še vedno vidim, kako skačejo skozi okna, ker jim ni uspelo pobegniti na varno.

Še naprej si moramo postavljati težka vprašanja. To dolgujemo umrlim. Česa smo se naučili? Kako so se spremenile naše prednostne naloge? Smo kaj manj kratkovidni? Je naša politika razumnejša? Smo kaj modrejši? Smo kakorkoli varnejši? Ali lahko stavimo na prihodnost brez še kakšnega 11. septembra?

Nikoli v zgodovini še ni bilo obdobja, ko bi toliko ljudi živelo tako svobodno, nikoli še ni bilo obdobja tolikšne in splošne blaginje. A se nam kljub temu še vedno zdi, da naša življenja niso popolna. Varnost se nam zdi še vedno nedosegljiva. Živimo v razklanem svetu, živimo v razklanem času. Prihajamo iz razklanih krajev. Toda tako kot Lincoln se moramo zavestno odločiti, da ti ljudje niso umrli zaman. Smrt 3000 ljudi mora imeti smisel. Iz zla se lahko rodi dobro. Verjamemo v to, saj je to naša trajna dolžnost in odgovornost do vseh, ki so umrli. In ni boljše poti, kot da spomin na te umrle počastimo tako, da si z vsem srcem prizadevamo za pravičnejši svet.

(Objavljeno v človek v družbi)

Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava

Nadaljevanje od prejšnjič:

Tako, da niti najmanj ni preprosto vladati. Ni tako preprosto kot je vam, ljudem, pljuvati po njih. Spremljajte jih! Vsaj 1 uro na dan bi lahko posvetili TV poročilom -  to je manj kot 5% časa v 24 urah. Ljudje so, tako kot vsak. Ni treba daleč, da bi jih razumeli. Delujejo enako kot vi v svojem miniaturnem okolju. Oni ne nehajo biti ljudje, ko pridejo na oblast. In kako se človek obnaša, kako razmišlja – poglejte sebe, kako se vi obnašate, kako mislite, kako vas čustva zaslepijo … Zakaj pri ocenjevanju tega ali drugega zapirate oči pred tem, kako bi pa v podobni situaciji reagirali sami?

Da so volivcem nekaj obljubili in da jih bodo izdali, če bodo šli v vlado – to je izgovor, za katerega se reče, da ga je pes na repu prinesel. Ljudje so jih volili, da bodo izboljšali državo – ne pa, da se kot pijanec plota držijo svoje linije, četudi je ta "popušila". Demokracija je namreč tudi to, da se v največji meri upošteva večinsko mnenje. Vsa druga mnenja,ideje, obljube … so pač "popušile". Zato je to, da bi kdorkoli izdal svoje volivce, izgovor, ki ga je pes na repu prinesel. Zdaj bomo delali tako, kakor misli večina – če bo narobe, bomo pa začeli drugače, bomo pa ponovno volili. Ne pa, da se predsednik vlade drži položaja kakor pijanec plota. Taka je pač demokratična kultura. Treba je sprejeti dejstvo, da je politika samo in zgolj posel – ne pa recimo strast.

In še: ja,  Mercator zdaj prodajajo banke. Ampak zato, ker se Šrotov imperij podira, ne more plačati kreditov, zato so mu banke zaplenile Mercator – kaj pa naj one zdaj z njim? Banke niso trgovci, zato je čisto normalno, da ga prodajo. Torej: Mercatorjeva saga ni od danes, ampak od takrat, ko so ga prodali Šrotu in Bavčarju. Saj na enak način je Bavčar prodal Thomy, Cockto, Viki kremo … Hrvatom. S tujim one je kaj lahko po koprivah mahat'.

Bôli Janšo za Mercator, pa Bavčarja za zaščitene znamke Kolinske, pa … Se spomnite Elana? Ki smo ga prodali, potem pa kupili mnogo dražje nazaj. Čeprav je bil skrahiran. Na enak način bomo enkrat najbrž kupili nazaj tudi večino tistega, kar je Bavčar prodal. Jaz se pač z nekom, ki zna voziti traktor in ki ima zasluge, da mi je iz strnišča "naredil" in zoral zemljo, ne bom peljal z avionom, če mu ga bomo dali pilotirati (čeprav se pilotiranja nikoli ni učil – pod izgovorom, da če zna voziti traktor – saj voziti avion je približno isti "šmoren").  Jaz s takim ne grem -  vi pa, kakor hočete. Pa čeprav bi "naučil" slone leteti.

Vendar ker vas je več, ker moram živeti v tej državi, katere prebivalci bi večinsko dali krmilo letala tistemu, ki zna voziti traktor – no, potem najbrž smem povedati svoje argumente.

Ne pa, da poenostavijo stvari, da sem levičar, rdečkar in ne vem kaj še. Da kar tako, "navijaško" sovražim desnico. Je ne, nobenih niti pozitivnih niti negativnih čustev ne gojim do kogarkoli. Navajam samo dejstva, zanašam se samo na razum. Desničarji pač nimajo in niso imeli prilike učiti se oblastovanja. Tudi levičarji niso znali oblastovati. Zato so takoj po vojni delali katastrofalne napake – ampak tekom let so se tej "spretnosti" (oblastovanja) priučili. V začetku so mislili, da morajo ideološke nasprotnike tudi fizično likvidirati (povojni poboji, Dachauski proces). Potem pa so se priučili, da jim  ideološkega nasprotnika ni treba ubiti, dovolj je, da ga ekskomunicirajo (Kocbek, Kavčič) ali proglasijo za umsko ne prav zdravega (dr. Sirc). Veliko jih je seveda pobegnilo ("Argentinci", spet dr. Sirc, dr. Pučnik) … Podobno recimo Djilas. Skratka: desničarji so se začeli učiti oblastovanja. Na krivi nogi, bi rekel. Gnalo jih je maščevanje. Dr. Pučnik ali pa nekdo blizu njemu: "50 let ste nas vi jebali, zdaj bomo 50 let mi jebali vas!" To je človeško, ne pa državniško. Državnik ne sme zdrsniti v čustva, v maščevalnost. Pa prav to se je zgodilo. Dr. Pučnik se je zavzemal za etnično čisto Slovenijo – iz česar so nastali "izbrisani". Kaj pa je bolje ali manj težko: nekoga ubiti – ali ga sicer pustiti živeti, mu pa popolnoma onemogočiš živeti. Ker si mu vzel pravico bivanja, si mu vzel možnost, da gre kam v službo, ker nima službe, ni socialno zavarovan, otrok ne sme zboleti, ker starši nimajo denarja za zdravnika, otroci živijo v stalnem strahu,  da jih bo "začopatil" policaj … Vse to so morali preživljati "izbrisani". Je to kaj drugega kot povojni poboji? Beri moje Prvo pismo Ustavnemu sodišču – v njem je najbolj kritičen del govora dr. Pučnika! Janša pa je samo ideološki naslednik te politike.

Kakšne manipulacije počnejo recimo z izjavami Kučana. Ki je samo ponazoril, kaj se dela v "borbi" za oblast: od diskvalifikacije do likvidacije. Tudi levičarji so to počeli – ampak so že zdavnaj nehali. Takrat, ko je to rekel, so to počeli desničarji. Ampak ti so obrnili izjavo v smislu, da je samo obrazložil prakso levičarjev. Ali pa Türkovo izjavo. Rekel je, da so manipulacije s povojno pobitimi (Sv. Barbara rov) drugorazredna tema – ne pa, da so poboji drugorazredna tema. Desničarji pa so namerno in zlobno izpustili besedico "manipulacija" (mogoče so premalo "inteligentni", da bi razumeli to tujko?), pa so jo preprosto "vrgli ven", kako ima Türk povojne poboje za drugorazredno temo.

Še pa še podobnih primerov je, desničarji se preprosto učijo oblastovanja, zato delajo enake napake kot levičarji pred 50 leti. Namesto da bi sodelovali z levičarji – in bi skupaj oblastovali. Levičarji so se namreč v 50 letih naučili, da morajo k oblastnemu koritu pripustiti tudi desničarje – desničarji pa ne, oni so preponosni, oni so s silo hoteli priti do oblasti. Popolnoma človeško pa je, da se sili upreš s silo. Ker si imeli obilno "kilometrino", so znali levičarji izkoristiti napake desničarjev. Veliko bolj so se obogatili, ko so se desničarji spomnili privatizacije. Ko so se spomnili denacionalizacije, so se levičarji skoraj bolje znajdli kot desničarji. Oni pa so to storili zaradi sebe. Ali so mislili, da se bodo komunisti "usrali", ker je zdaj na oblasti desnica? Kaj zmore desnica, ko zapluje v poslovne vode, so dokazali v RKC Maribor. Itd., itd.

Še enkrat: pljuvati je zelo lahko – vendar moraš imeti vizijo, zakaj in proti čemu protestiraš. Kar tako, "zaradi lepšega" – to je pač oslarija. Npr. Egipčani. Sklatili so Mubaraka – zdaj pa imajo drugega Mubaraka (piše se drugače, dela malo drugače – v bistvu pa je isti). Prišli so, kakor se reče, z dežja pod kap. Vmes pa je bilo toliko in toliko mrtvih. To je tako rekoč edini "izplen" teh "revolucionarjev". In tudi pri nas diši na podoben izplen takih, ki pozivajo k demonstracijam zaradi demonstracij. Kaj smo naredili s pokojninsko? Z dežja pod kap.

Človeka loči od živali sposobnost razuma – uporabite torej razum! Opica, četudi imitira leva, je še vedno - opica. Ne živite kot telički!

Dva zanimiva komentarja na tole (seveda mi smete očitati, da sem pristranski pri izbiri kometarjev):

Pa vendar - če še tako berem tvoj komentar kot zapis - je tudi v njem precej pljuvanja. Ne bom se podrobno poglabljala v posameznosti - ampak zame je pomen strpnosti nekaj čisto drugega - kot naštevanje napak, ki so jih očitno naredili "samo nasprotniki - svojih pa niti ne vidimo".

Uroš, dober si, da se ti še da tako potrpežljivo razgaljati realnost. Žal menim, da je večina raje v emocionalno/navijaških vodah.

(Objavljeno v človek v politiki)

Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava

Povedano je bilo seveda treba "pregrizniti", tokrat je s kritike Jankovića kritizer "prešaltal" na kritiko Pahorja (ker da je nečloveško dolgo "vlekel" svoj odstop, zaradi česar smo zdaj potisnjeni v  časovni "kontumac").

Takole sem napisal:

Niso vsi ljudje primerni za vse dejavnosti. Janša je odličen vojskovodja, v njegovi krvi, kot se reče, je vojaška disciplina, piramida poveljevanja. Zanj je tudi značilno, kar je rekel Voltaire: "Strast po oblasti je najstrašnejša od vseh bolezni človekovega duha." Ta je značilna za njegovo osebnost (skoraj vsaka osebnost, ki je dober vojskovodja, mora imeti to strast). Je pa ta strast totalno kontraindikacija za recimo gospodarstvenika – ali za diplomata. Zato je Janša angažiral t.i. mladoekonomiste in za diplomacijo dr. Rupla (ki je recimo odličen diplomat, kot človek pa pokvarjen do obisti). Skratka: ni vsak človek primeren za vse. Mladoekonomisti so Janšo prav zaradi njegove osebnostne lastnosti, da mora v vsem vladati vojaška disciplina, zapustili. V pogojih vojaške discipline preprosto niso mogli delati in delovati. Tako je organizirana SDS: tako rekoč po vojaško; za SDS je značilen t.i. demokratični centralizem (ki ga poznamo iz SFRJ). O tem se zdaj več ne govori – nekoč, ko je Janša plediral za večinski volilni sistem, pa se je govorilo o tem. Tudi njegova vlada je bila bolj kot ne organizirana po vojaško: saj se je hvalil, da edino v njegovi vladi nihče oz. nobena stranka ni izstopila.

Ljudje pa mešate usposobljenost z zaslugami. Janša ima zasluge za osamosvojitev – ali zaradi tega zasluži, da bi še malo oblastoval? Kot avion, ki je padel dol v Bosni, kjer je menda Bijedić rekel: "Daj da ja malo vozim!" Ali  pa v Katinu. Menda je Kacinski hotel malo popilotirati – rezultat pa  je bil preko 90 mrtvih. Bi se torej bil kdorkoli pripravljen peljati s šoferjem, ki ima zasluge recimo za to, da vam je rešil življenje, avta voziti pa ne zna? Amerikanci so pragmatiki: čeprav je Eisenhover premagal Hitlerja, imel je zasluge za končanje vojne – pa ga vseeno niso izvolili za predsednika (šele 1953. so ga izvolili). Podobno je bilo s Churchillom. Ministrski predsednik je bil samo v času vojne. Po vojni ne več. Ali ameriški general, ki je premagal Irak v Kuvajtu. Se ga kdo spomni? Bil je upokojen z lepo penzijo. To isto je leta 1992 za Janšo predlagal Jelinčič: "Upokojimo ga z visoko pokojnino – politiko pa naj pusti pri miru."

Pa ne, ljudje mešate zasluge in usposobljenost. In vseh 20 let se mora vsak oblastnik oz. oblast v celoti ukvarjati z obrambo pred podtikanji, insinuacijami, ovadbami, manipulacijami … ki jih "proizvaja" Janša. Zato, ker je v njem pač strast po oblasti! Čisto logično je, da je država vseh 20 let polzela navzdol: namesto, da bi oblastniki vladali, so se morali ukvarjati z že povedanim. In pač ni bilo časa in volje za kaj drugega. Saj recimo mati, ki ima kakorkoli močno prizadetega otroka: cel čas se mora ukvarjati z njim, zato nima enostavno časa za druga gospodinjska dela. Razen če nič ne spi.

Pa še nekaj o zgornji Voltairovi misli: če je kdo pogolten samo na denar, to še ni tako hudo. Saj tudi če je v prometni nesreči samo materialna škoda, mirno vsi rečejo, da hvalabogu je samo materialna škoda. Hudo je torej, če igrajo glavno vlogo čustva. Človek postane slep za karkoli razumnega. In strast je čustvo. To je kot navijači recimo Jesenic in Olimpije v hokeju (ali Maribora in Olimpije v nogometu). Saj ne znajo reagirati razumno! Ko pridejo skupaj, kaj hitro "zapojejo" pesti. Zato je strast mnogo bolj nevarna kot samo materialna pogoltnost. Navsezadnje Janša sploh ni "potegnil" silnih denarjev – več so jih "potegnili" tisti okrog njega. In ko si enkrat na  vrhu, ko ti vse leži pred nogami, pa še, če ti "komandira" strast, greš kaj hitro "čez". In zato verjamem, da je Janša prodal Mercator (čeprav to vztrajno zanikuje). In kupila sta ga dva, ki sta se v njegovem času razšopirila. Razšopirila pa sta se lahko takole: če ima človek na nekem področju šibko točko (ahilovo peto), hitro pretira v nasprotno smer, da ne bi njegova slabost prišla preveč jasno na dan. Recimo majhen človek (Sarkozy) uporablja posebne čevlje z debelim podplatom, da izpade višji. Janša deluje preveč vojaško (preveč z vojaško disciplino, preveč mora vse iti po piramidi poveljevanja, "po žnorci"). Zato pade v drugo skrajnost: preveč popusti. V tem smislu je bila tudi takrat zakonodaja. In t.i. tajkuni so to izkoristili. Recimo Šrot, Bavčar, Kordež … Tudi Tovšakova. Vsi ti so "produkt" Janševega oblastovanja. Janševe nesposobnosti furati: zato, ker je pač preveč popustil vajeti. In takrat je bila v Sloveniji  bolj anarhija, ne pa urejena država.

In ker stalno vmešavate zasluge: športniki zelo dobro vejo, da pretekle zasluge niso nič, nikakršna garancija za prihodnje uspehe. Ali mislite, da bo Kozmus kar dobil zlato medaljo na londonski olimpijadi – ker je v Pekingu vrgel za zlato medaljo?

Komentatorju sem napisal, da je lepo, da prizna, da zna Janković iz 1 € iztržiti 4 €. Da pa dvomi, da bo dal 2 € državi. Bo, ali je Stožice morda poklonil Juretu, pa en kup mostov čez Ljubljanico, pa urejene parke … kaj od tega je on pobasal? Če pa je ob vsem zaslužil – ali ne počne tega vsaka normalna (umsko zdrava) oseba (ki ni mazohistična)? Človeku je prirojeno, da poskrbi zase, za svojo rit. Vsak človek je sam sebi najbližji! Ali naj bi oseba, ki se bo zavihtela na oblast, prenehala biti človek? In če smo pri tem: kaj pa imamo iz Janševe vladavine? Razen Brda? Kaj še? Kaj smo državljani dobili v tem času? Sproščenost – ali nesproščenost?

Edini pameten politik je še Žerjav. Zadnjih par mesecev pred Pahorjevim odstopom je SLS pridobivala. Pomislil sem celo, da Pahor čaka, da bo SLS presegla SDS – potem pa bi odstopil. Ampak potem ni bilo iz rasti SLS nič. Pahor pa je vztrajal preprosto zato, ker je pospravljal in utrjeval temelje hiše Slovenija. Čeprav so mu med tem razmetavali gornja nadstropja. Tako zelo, da je obupal. Vendar je dolgoročno pustil državo v še kako dobri kondiciji. Napaka pa je, da ni upošteval, da v tej hiši še vedno živijo ljudje – da ni prazna. In da bi moral malo manj pozornosti nameniti kleti. Tako pa se je preveč posvečal temu – to pa je njegova šibka točka. Preveč je uperjen dolgoročno, sedanjost ga ne zanima. Narcisoiden je, sam sebi je všečen. In tak hoče ostati – še po smrti naj bi z občudovanjem govorili o njem. Zato je delal samo tisto, kar je bilo v dolgoročno korist države. Pozabil pa je, da je treba živeti tudi danes. Zato je "popušil". Pahor je kot narcis hotel poskrbeti, da bomo šele čez recimo 10 let uvideli, kako zelo je delal modro in demokratično. Saj vidimo nekatere stvari že zdaj: ljudje, napumpani, so vrgli recimo pokojninsko reformo. In boniteta naše države je že padla, mora že dražje plačevati kredite.

Naprej prihodnjič – v četrtek, 12.1.2012

(Objavljeno v človek v politiki)

Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava

Sporočil na blogih, četudi nekatere preberem, običajno ne komentiram. Večine blogov seveda niti ne "odprem", kaj šele, da bi prebiral komentarje, sploh na raznoraznih t.i. forumih (kje pa naj najdem čas za še kaj drugega in pametnejšega). Saj so večinoma "izbljuvki" raznih anonimnežev, ki so korajžni samo zato, ker so anonimni in ki bedasto mislijo, da je dejstvo, da smejo "pljuvati" podolgem in počez, glavna pridobitev in bistvo sistema demokracije ). Nasploh pa zaključujem takole (in zato večinoma ne komentiram):  ovci ne moreš dopovedati, da je ovca; intelektualni siroti nima smisla karkoli pripovedovati in pojasnjevati – saj ni sposobna dojeti niti da je intelektualna sirota. In tako je razumljiva misel Bonhofferja, da je neumnost nevarnejši sovražnik od zlobe: proti zlobi namreč lahko protestiramo, jo preprečimo, nevtraliziramo ... Proti neumnosti pa smo brez obrambe.

Izjemoma sem torej napisal komentar na tole sporočilo: narejeno je bilo dan pred tisto sredo, ko se je dr. Virant ponudil v izvolitev za predsednika Državnega zbora:

Če bo jutri Turk izbral Jankoviča, ki ni sposoben sestaviti niti koalicije, za mandatarja - bo Kučanu končno uspelo uničiti Slovenijo.
Ja, bravo! Pa pravijo, da ima slovenski predsednik premalo pooblastil.

Temu so sledili še mnogo bolj bedasti komentarji, ki so me dejansko pripravili do pisanja.

Komentar torej ne toliko zaradi zlobne insinuacije o predsedniku (zdajšnjem in bivšem), še bolj zaradi zaplankanih komentarjev. Oblastovanje je vendar kot furanje: če vajeti preveč zategneš, konji obstojijo, če pa jih preveč popustiš, zbezljajo. Janković pa zna furati (to je že dokazal). Zna iz enega evra narediti štiri - konkurenti pa le dva. In če vsak vtakne v žep pol prisluženega – drugo polovico pa prepusti državi, je baraba lopovska, baraba, cigan, ušivec, ritoliznik, lopov in nesposobnež. Predsednik, ki ga bo po civilizirani navadi imenoval, pa en navaden kmet, neupravičeno predsednik te lepe države, bivši pa en potuhnjen palček, ki bi nas prodal brez vesti, kar je že tudi naredil (recimo, to je intelektualni domet enega od komentatorjev). Zanimivo ugotavlja nekdo drugi: da sta Janković in Kučan kar iz iste vasi – ali pa vsaj sorodnika. In da Slovenijo "drži v pesti" nekakšna srbska loža. Me prav zanima, kako sta neka vasica v Srbiji in Prekmurje kar ista vasica ali pa kakšna hudiča je tale loža – morda kakšna prostozidarska – ali pa kakšna pravoslavna (so tudi oni sploh kdaj imeli kakšne lože?).

Ta besneči osebek se žal moti: Mercator je prodal njegov idol (Janša) in zaradi tega že kar vsi po vrsti ščijemo kri. In v čolnu, ki se potaplja, tekmeci postavljajo mestoma prav bedaste pogoje, češ da ne bodo veslali ali metali vode ven – obnašajo se, kakor da je vsakdo od njih dobil volitve. Oni so v bistvu pravi naslovniki gornjih oznak, ker so nategovali ljudi, kako jim je za Slovenijo in njene državljane. Demokracije pa niti ne dojamejo: ko se poteguješ za izvolitev, stopiš pred ljudi z nekim programom, katerega osnova pa je, da boš tako "naredil" boljšo državo. Ljudje potem volijo in ko večinsko izvolijo nek program (stranko), so vsi drugi za v smeti. Ker je vsem skupna točka "boljša država", so volivci večinsko odločili, da bomo delali boljšo državo po programu zmagovalne stranke. In pika, amen. Druge programe smo "povozili". Tako se dela v zrelih demokracijah (recimo v ZDA: četudi je bil Al Gore morda celo po krivici ob predsedniško zmago proti Bushu, so poslej vsi delali za Busha).

Najlažje je seveda čez vse pljuvati – ker se ljudje povečini ne znajo postaviti v čevlje nekoga drugega – v  tem primeru v čevlje morebitnega mandatarja. Kaj pa bi oni storili? Pljuvanje ne reši ničesar! Vsi so strašno pametni, generali po bitki – ki pa niti ne poznajo resničnih vzrokov. Bog je zanesljivo najbolj pravično razdelil pamet – nihče se ne pritožuje, da je ima premalo! Nakladajo in si izmišljujejo, pravi fantasti. In ne kapne jim, da je bistvo oblastovanja v tem, da ljudi (zaposlene ali državljane) zaposliš z nečim, kar prinese skupni dober rezultat. In se zato vodenje podjetja prav v ničemer ne razlikuje od vodenja države. Le če se jim zdi, da je bistvo demokracije v parlamentiranju do onemoglosti - ko nihče niti ni več sposoben (in zadolžen) kaj narediti. Če nočeš, da se kaj reši, potem ustanovi komisijo! Ali pa, da državo sestavljajo neljudje – ki se jih vodi drugače kot zaposlene.

Prihodnjič ponedeljek pa še naprej!

(Objavljeno v človek v politiki)

Komentarji(1) | Napiši komentar | Stalna povezava

V nadaljevanju je v kronološko obratnem vrstnem redu preglednica mojih besedil-sporočil v minulih 4 mesecih. Številčenje sporočil ("govoreča številka") gre takole: zaporedna številka sporočila – pika in trimestna oznaka meseca objave – pa še dve mesti za leto objave. Nato naslov sporočila, morda kratka oznaka vsebine ali kakšna druga pripomba in v oklepaju število komentarjev. Tako bom vsakokrat prvega v mesecu priobčil pregled sporočil za minule tri ali štiri mesece.

Na ta način boste besedila, ki bi jih želeli prebrati, našli, če kliknite želeni mesec objave sporočila v podoknu, ki se odpre na klik na Arhiv (zgoraj v zeleni pasici). Če pa bi radi videli komentarje, kliknite na koncu sporočila Komentarji. Če pa bi napisali komentar, kliknite na Napiši komentar.

Od oktobra 2011 objavljam skoraj redno v lihih mesecih v ponedeljkih in četrtkih, v sodih mesecih pa samo v četrtkih (kot bi bila kolumna: v lihih mesecih dvakrat tedensko, PO in ČE, v sodih pa enkrat tedensko, ČE). Izjema so pregledi sporočil praviloma za minule štiri mesece (minula tretjina leta), ki so objavljena vedno 1. v mesecu.

december 2011

236.dec.11) Voščilo ob prehodu v 2012

235.dec.11) Komentar na javno vprašanje (2 komentarja)

234.dec.11) Drugo pismo Ustavnemu sodišču

233.dec.11) Prvo pismo Ustavnemu sodišču

232.dec.11) Pregled sporočil v minulih 4 mesecih

november 2011

231.nov.11) Štirje pretendenti za mandatarstvo (1 komentar)

230.nov.11) Rešitev Ž

229.nov.11) Rešitev A

228.nov.11) Pozabite

227.nov.11) Vidiki primitivnosti (4)

226.nov.11) Vidiki primitivnosti (3) (4 komentarji)

225.nov.11) Vidiki primitivnosti (2) (1 komentar)

224.nov.11) Vidiki primitivnosti (1) (2 komentarja)

223.nov.11) Pregled sporočil v minulih 4 mesecih

oktober 2011

222.okt.11) Vidiki primitivnosti: uvod in 4 nadaljevanja (3 komentarji)

221.okt.11) V pričakovanju izrednih volitev (1 komentar)

220.okt.11) O kandidatu Jankoviću (2 komentarja)

219.okt.11) Slovenija kot Grčija

218.okt.11) Pregled sporočil v minulih 4 mesecih

september 2011

217.sept.11) Hiša Slovenija (1 komentar)

216.sept.11) Pos(l/r)anci

215.sept.11) Deset zlatih pravil (2) (2 komentarja)

214.sept.11) Deset  zlatih pravil (1) (1 komentar)

213.sept.11) Pregled sporočil v minulih 4 mesecih

Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava

 dobre želje sporočamo običajno samo ob kakšnih tradicionalnih trenutkih, ko ljudje to počnemo že po tradiciji

– npr. Vesel Božič in Srečno Novo leto.

Jaz ne morem drugače, kakor da že to obrnem v meni bolj smiselno čestitko:

Srečen Božič in Veselo 2012

Sicer pa bi vam vsem želel:

Kadar vas ne zaposluje kakšno zelo pomembno delo,

spomnite se name, da bo spet veselo!

Preberite torej kaj od mojih preteklih sporočil!

Sicer vam bo to ponudilo malo bolj kislo veselje,

ker je tudi moje pisanje NEOLEPŠANO O DEJSTVIH v kategorijah

človek kot bitje

človek se socializira

človek v družbi

človek v politiki

človek veruje

odnos med spoloma.

takšno – za marsikoga morda premalo »pocukrano«, nič zavito v celofan -

glejte npr. sporočilo št. 235!

Ampak bo kar dobrodošlo:

dandanes je tendenca vse »obesiti« na posameznika z izgovorom, da se vsem kolikor je le mogoče zagotavljajo človekove in demokratične pravice.

Zato je dobro, če se vam naliva »čisto vino«.

In to jaz počnem!

Ker pa mnogi dojemajo demokracijo kot pravico venomer »lajati«

o komerkoli ali čemerkoli, saj:

Bog je najbolj pravično razdelil pamet,

ker se nihče ne pritožuje, da je ima premalo.

Nihče ne ve o nas toliko slabega kakor mi sami,

pa kljub temu nihče o nass ne govori tako dobro kakor mi sami.

Le prazen klas pokonci glavo nosi.

Istočasno pa ne dojemajo,

kako se jim pravzaprav kršijo osnovne človekove pravice,

npr. da se jim onemogoča živeti človeka dostojno življenje

(denimo ne morejo dostojno prehranjevati sebe ali svojih otrok,

nimajo varnega-primernega bivališča ...),

ali se jim krši ali onemogoča enakopravnost

zaradi  njihove narodnostne, spolne, verske, politične …

pripadnosti ali usmerjenosti.

Ne sprejemajo napačnih odločitev samo vlade,

tudi ljudje sprejemamo napačne odločitve, celo z večino.

Zato sem bolj naklonjen malo manjši demokraciji

in da bi bilo malo več tega, kar naj  bi  bila vloga oblasti:

da nas varuje pred zlorabami, se pravi, da deluje preventivno.

Demokracijo lahko zagotovi le prosvetljeni diktator.

Če oblasti nimajo ušes, da bi slišale prebivalstvo,

tedaj tudi nimajo glave, da bi jih vodile.

Res pa je:

Morala je oblastniku le nepotrebno breme.

Navsezadnje: kaj vam vsa zakonodaja koristi, če ste materialno oškodovani ali telesno poškodovani!?

Neumnost je mnogo hujši sovražnik kot zloba:

proti zlobi lahko protestiramo, se borimo, jo uničimo, odpravimo, preprečimo …

proti neumnosti pa smo nemočni!

Najhujši sovražnik človeka (in človeštva) je tisti,

ki ne dovoli (pravi, da ni vljudno, etično, spodobno)

govoriti resnice o njem

(in je bolj vljudno ali civilizirano trositi mu komplimente).

Resnica ima (za marsikoga neprijetno) lastnost,

da se razkriva (da prej ali slej pride na dan).

In kako neizmerno veliko škodo lahko povzroči neumen ali kratkoviden oblastnik!

Katastrofa za čredo je, če je njen pastir ovca.

Ovci ne moreš dopovedati, da je ovca,

ker sploh ni sposobna dojeti pojma ovca - in da je ovca.

Morebitni oblastniki poskušajo posnemati prejšnje uspešne oblastnike – ampak:

opica, ki posnema leva, je še vedno – opica!

Pa tudi

Iz zgodovine smo se naučili le to, da se nismo nič naučili.

Pa še nekaj misli (ugotovili ste že, da so te vijolične barve), ker je vodstvo eDnevnika modro »ugotovilo«,

da sme Oseba stran vsebovati samo 50 kilobajtov:

Človek je postal orodje svojega orodja.

Če sta od tega, da ne razume, odvisna osebna plača in/ali položaj,

potem ne bo razumel(a).

Ne stori drugemu, česar ne želiš, da kdo drug stori tebi!

Živi,kot da je današnji dan tvoj zadnji,

vendar pri tem ne podri mostu do jutri!

Vsi odrasli smo bili najprej otroci

(toda le redki od njih se tega spominjajo).

V mladosti zamujenih norosti ne more nadomestiti vsa modrost v starosti.

Življenje naj bo vesela priprava na smrt!

Nikoli se nisem skrival za anonimnostjo –

anonimno je vsakdo lahko neskončno korajžen (in nesramen).

Res pa je tudi, da so ljudje še vedno tako zelo škodoželjni (fovšljivi)

in polni predsodkov,

da so mnogi tako rekoč prisiljeni ostati anonimni.

Torej moj e-naslov in mobitel:

uros.blatnik@volja.net, 041/489-083.

Komentarji(1) | Napiši komentar | Stalna povezava

Bojim se, da bo vaše javno vprašanje (Delo, 8.12. – v nadaljevanju ga ponatiskujem) obviselo v zraku, ker si nihče ne bo upal ali pa znal odgovoriti nanj. Ker pa bi se določenih resnic oz. dejstev morala zavedati večina ljudi, zapišem tole - žal mi je samo, da tega ne bo prebrala večina, ampak samo bralci Dela (pa še to le najbrž manjši del).

Osnovno dejstvo in izhodišče za vsa naša nadaljnja sklepanja je, da je najmanj 50% vseh ljudi (če hočete: vsaj 850.000 volivcev, ali pa okrogel milijon Slovencev) dejansko ljudi, katerih intelektualni nivo je pod povprečjem (ljudi, ki jim pravim ovce). Ker se bo kdo od teh čutil razžaljenega, že vnaprej napovedujem komentarje (ali pa kakšne anonimke na moj naslov).To bodo storili ljudje-ovce – ker tisti, ki to niso, se zavedajo, da nič od tega ne leti nanje (zato nimajo razloga karkoli pripominjati).

Nato pa je še približno 34% tistih, ki so tako-tako. Ali, če bi poskusili malo špekulirati, je 20% takih, ki so bolj ovce kot ne, in 14% tistih, ki pa niso več ovce. V pojasnilo tistim, ki bi radi bili "pametni" in zamahnili z roko, da so moje številke dejansko kot hišne številke – ali morda številke čevljev. Ne, gospe in gospodje, to so številke, ki so zakonitost narave in izhajajo iz normalne porazdelitve intelektualnega nivoja v okviru bitij, ki jih označuje to, da hodijo pokončno po zadnjih dveh okončinah, prvi dve pa uporabljajo za to, da z njima ustvarjajo tisto, kar jim omogoča njihova intelektualna moč.

To dejstvo pojasnjuje, zakaj so tem ljudem pomembnejši trači (npr. kdo s kom, kako se zvezdice in druge javne osebnosti slačijo in oblačijo, na TV pa žajfnice in podobna "plaža"). Ne pa dnevne in preverjene novice. Če bi te ovce bile (intelektualno) sposobne največ uro svojega "dragocenega" časa dnevno posvetiti aktualnostim, bi vedeli vse o kandidatih in predvolilna kampanja sploh ne bi bila potrebna. Zato pa ta mora biti in kdor takrat močneje "bobna" s svojo "resnico", več ljudi lahko "nategne". Poleg tega pa ljudje-ovce dajo prosto pot tudi svoji tradicionalni primitivni lastnosti: fovšariji.

Posamezni mediji, predvsem veliko novinarjev, med katerimi pa je tudi vsaj 50% ljudi-ovc, lansirajo razne bombastične "ugotovitve" – in potem temu rečejo raziskovalno novinarstvo. Zato me npr. prav čudi to, kar pravite, da se govori o Janši: kako da kakšen novinar-ovca tega ni "zagrabil" in med Slovence udaril z bombastično novico o Janševem sanatoriju. Jih pa, tovrstne novinarje precej zlahka prepoznate po obnašanju do "objekta", ki  je predmet njihovega "raziskovanja". Bolj so podobni tistemu, čemur ljudje znajo najti čudovito primerjavo iz narave: tečni so kot podrepne muhe.

Nikogar ne smem poimensko imenovati, ker imamo tako bedasto zakonodajo, da celo tistemu, ki mu je sodno dokazano, da je lopov, ne smeš reči lopov – ker naj bi bila to razžalitev (zato mi bodo ovce anonimno pošiljale zmerljivke). Šele, ko bo človeštvo prepoznalo in pripoznalo: če je v živalskem svetu merilo hierarhije fizična moč, potem je nujno, da je v svetu človeka merilo intelektualna moč. Od tod tudi primitivno dojemanje demokracije: da je to sistem, v katerem ima vsak intelektualni revček enako "težo" kot intelektualni "težkokategornik". In taki intelektualni revčki populistično šuntajo ljudi. Prav v Pogledih Slovenije 9.12.2011 so se "krasno" pokazali vodje političnih strank: kot da je vsak od njih zmagal volitve – z izgovorom, da če bo popustil pred tistim z največ glasovi, bo pa "prevaral" svoje volivce. Saj, izgovor je dober, če ga pes na repu prinese! Oklepati se svojega, kakor pijanec plota. Pa se čudite, od kot toliko okorele birokracije!

Ker vseh teh 84% ljudi ni sposobno pripoznati izključno veljavnost merila intelektualna moč, ostane zaupanje v naravo: za vsako rit raste palica. Dlje kot raste, bolj debela je. In udarila bo vsakogar, ki zaradi svoje manjše intelektualne moči in pod primitivnim izgovorom, da je to demokratično, postavlja cokle pod voz, na katerem sedi Slovenija. Kadarkoli do konca njegovega življenja; če se ji bo s smrtjo izognil, bo pa udarila njegove potomce. In še misel Bonhofferja: "Neumnost je nevarnejši sovražnik od zlobe. Proti zlobi lahko protestiramo, jo preprečimo. Proti neumnosti pa smo brez obrambe."

Delo, 8.12.2011

Javno vprašanje

Alenka Bonajo, Žalec

Najprej naj povem, da sem stara ženska, ki malokaj zve in še manj razume. Tako so v predvolilni histeriji, ki so jo začinjali vsi mogoči mediji s takim ali drugačnim »odkrivanjem nepravilnosti« tega ali onega politika, ki se je spustil v volilno tekmo, shizofreno stanje slovenske družbe stopnjevali do nevzdržnosti.

Kljub pronicljivosti novinarjev pa nisem v medijih zasledila govoric, ki se v ožjih družabnih krogih prenašajo od ust do ust »sotto voce« – namreč, da predsednik stranke SDS, gospod Janez Janša v Avstraliji (ali morda le v Avstriji?) gradi sanatorij. Stvar mi je videti bizarna, pa vendar.

Ker pa so politikantska podtikanja postala že skrajno neokusna, postavljam komur koli, ki je pristojen za odgovore na taka vprašanja, vprašanje, če je to res.

In zakaj je treba o taki stvari govoriti v » pšt, pšt! » maniri, ko se vendar o vseh drugih na vsa usta govori, koliko je kdo zaslužil in koliko kdo ima. Hvala Bogu, da še kdo kaj ima! Večina drugih nas živi, če ne ravno iz rok v usta, pa iz meseca v mesec.

Torej, če je kaj res o sanatoriju, pomeni, da ima človek sredstva za to in da misli na starost, ko bo betežen in si želi zagotoviti kvalitetno oskrbo. Kdo pa si je ne želi?!

In če si s sanatorijem zagotavlja varno starost – in mogoče tudi delo za svojo mlado ženo – to počne s svojim denarjem, saj mu vse afere in sodni postopki doslej niso dokazali kaj drugega.

In če razmislim: politik, ki že ima »nekaj pod palcem« je manj koruptiven kot tisti, ki vanjo vstopa z mislijo, da si mora v štirih letih nabrati dovolj za »varno starost«.

Zato menim, da je farizejsko moraliziranje, koliko kdo ima in koliko je o tem pripovedoval medijem, poniglavo. Vsak mora svoje premoženje prijaviti davčni upravi, aktivni politiki pa še nekakšnim komisijam – in to je to. Če davkarija in pristojne komisije vedo za premoženje, je dovolj. Ne vidim razloga, zakaj naj bi o tem obveščali še novinarje.

Če pa novinarji kot višek svoje prizadevnosti objavljajo, da ima nekdo premoženje, za katerega oni niso vedeli – kaj naj bo to komu mar? Zakaj pa imamo bančne in davčne tajnosti, pa varovanje zasebnosti?

Ali moram po tej logiki zdaj, ko sem postavila javno vprašanje, če je res, da gospod Janez Janša v Avstraliji dela sanatorij – in sem s tem postala del javnosti, tudi na vse zvonove obesiti, s čim razpolagam?

Sicer je to videti kot retorično vprašanje, mene pa vendar zanima.

(Objavljeno v človek v družbi)

Komentarji(3) | Napiši komentar | Stalna povezava

Dne 30.11.2011 sem Ustavnemu sodišču poslal še drugo pismo:

PRESOJA USTAVNOSTI PREDLOGA

O IZVEDBI REFERENDUMA O DRUŽINSKEM ZAKONIKU

Ker te presoje še niste izvedli, vam predlagam, da predlog za izvedbo referenduma zavrnete. Razlog: prišlo bi lahko do posledic, ki bi pomenile direktno kršitev ustave (utemeljitev oz. ustavna določila, ki so temelj ali argument za to odločitev, so v splošnem enaka kot pri t.i. "izbrisanih"). Manjšina (istospolni) bi bila "povožena" od večine.

Dosti informativna (za neselekcionirano populacijo, kar mora navsezadnje odražati vaša odločitev) je knjižica dr. Cerarja, pravnika pri DZ, Kako sem otrokom razložil demokracijo. Vlogo zakonodaje (in to je tudi smisel družinskega zakona) vidi takole: "Človekove dolžnosti pogosto niso izrecno zapisane v ustavi in zakonih, kajti v teh pravnih aktih se želi bolj poudariti pravice in svoboščine posameznika in ga tako obvarovati pred morebitnim  zatiranjem državnih oblasti ali drugih ljudi in družbenih skupin." Kaj pa je navsezadnje omenjeni zakonik: samo dopušča nekaj, kar recimo Primcu (ali "njegovi" večini) ni všeč. Niso pa zakoni (torej tudi družinski zakonik ne) zbirka "receptov", po kateri nam država "ukazuje", kaj je prav. Namreč, da zakonik določa, da družina z očetom in materjo ni več "prava" ali da je vsaj manjvredna, kot trdijo Primc in "njegovi", ampak da določa, da je odslej prava ali "gor vzeta" družina, kjer sta odrasla v družini istospolna človeka.

Še kakšne "cvetke" vam natrosim iz te knjižice: "Ločimo formalni in vsebinski vidik demokracije. Vsebinski je, da morajo državljani, ki sprejemajo odločitve, pri tem obvezno upoštevati določene družbene vrednote. Med te sodijo predvsem varstvo človekovih pravic (to so pravice, ki varujejo najbolj pomembne človekove dobrine in vrednote: njegovo življenje, osebno dostojanstvo, svobodo, lastnino itd.) in varstvo manjšinskih družbenih skupin. Človekove pravice pa niso razlikovalne (diskriminatorne)" (kar recimo ubeseduje 14. člen ustave). In še en zelo pomemben citat: "Še ena značilnost demokracije je varstvo družbene manjšine pred družbeno večino."

Toliko o "suhem" pravnem vidiku. Dolžnost ustave pa je seveda tudi varovati šibkejše, t.j. otroke (končno so to lahko tudi "družbena manjšina" – gl. zadnji stavek prejšnjega odstavka!). Problem je torej samo še to, ali otrok res potrebuje oba spola za normalno odraščanje. Odgovor je da, ampak samo drugotno. Prva zahteva (strokovno utemeljena) za otroka je, da raste v ljubečem in varnem okolju. Da se čuti sprejetega. V okolju, ki je nekakšno njegovo pribežališče, kot "zapik" v otroški igrici lovljenja ali kot pristanišče za ladjo v razburkanem morju. To je bistven pogoj za otroka. Otrok mora imeti neko okolje, v katerem se bo počutil varnega, neogroženega, kjer bo lahko "razčistil" vse dileme in težave, ki jih srečuje v vsakdanjem življenju (recimo da ga obremenjujejo sošolci, ker ga zafrkavajo, da doživlja težke situacije v prometu, da je zmeden ob pretirani prijaznosti kakšnih tujih odraslih – kar bi lahko kazalo na pedofile …). Vse to mora imeti otrok možnost nekje razreševati, dobiti pojasnila, zaslombo, tolažbo … In vse to mu tako kot raznospolni, lahko nudijo tudi istospolni "starši". Pogosto celo bolje:  če bi bilo res, da je raznospolna družina edina primerna, ne bi rabili ustanavljati t.i. varnih točk.

Drug argument, ki izhaja predvsem iz freudizma. Otrok brez očeta ne bo zmogel razrešiti Ojdipovega kompleksa (ne bo mogel izoblikovati svoje spolne vloge). Tako je bilo pač v času dr. Sigmunda Freuda. Takrat se je pač verjelo, da je otrok "igrača" svojega najbolj zgodnjega otroštva. Tako še dandanes ravnajo mnoga sodišča (pogosto je slišati utemeljitev za kršitelja zakona ali celo za zločinca, da "je imel težko otroštvo"). To ni povsem pravilno gledanje. Res je, da ima otroštvo zelo močan in dolgoročen učinek. Človeka lahko zaznamuje za celo življenje. Kako pa, gospe in gospodje sodniki, da zakonodaja ne zna tega v zadostni meri upoštevati, ko se določajo kazni pedofilom in predvsem spolnim zlorabljevalcem otrok? Vendar je tukaj potrebno vedeti dvoje, potrebno je razumeti soodvisno vplivanje. Otrok namreč ni pasivna "igrača" svojega otroštva - ampak je aktivni udeleženec. Aktiven pa bo lahko tem bolj, v čim bolj varnem in ljubečem okolju bo živel. Če starša, po Primcu morata biti raznospolna, ne bosta znala ali bila sposobna otroku nuditi "zapika", potem bo otrok res "igrača" svojega otroštva (in veljalo bo, kar je učil dr. Freud). Če pa bosta starša otroku lahko nudila "zapik", bo otrok znal razrešiti tudi Ojdipov kompleks (znal bo oblikovati svojo spolno vlogo brez tega, da ima vzorec očeta oz. moškega). Enako Elektrin kompleks (brez vzorca ženske osebe v otroštvu). Kot pa že rečeno: raznospolnost staršev nikakor ni garancija, da bo otrok imel možnost "zapika"

Po zdajšnjem znanju je človek (predvsem njegov intelektualni nivo, v kar konec koncev sodijo tudi čustva), torej njegova zrelost, produkt treh faktorjev: dednosti, okolja in lastne aktivnosti. Skladno s tem znanjem gre npr. razvoj družbenih sistemov: ko so verjeli, da je ključna dednost, so tudi oblikovali vodstva držav po nasledstvenem kriteriju. Ko so doumeli, da je važno še okolje, so se "rodile" bolj avtokratske demokracije. Stalinski sistem je potenciral pomembnost okolja, zato je npr. "izumil" sistem, po katerem so npr. vse otroke odtrgali od staršev in jih vtaknili v vrtce, ki so otroku nudili vse – razen seveda nečesa, kar otroku lahko dajo le starši (tudi istospolni): niso bili deležni ljubezni. Ali pa so znanstvenike vtaknili v najbolj ugodne pogoje: "Zdaj pa izumljajte!" Pa ni bilo nič. Ko pa so prepotencirali faktor lastne aktivnosti, so "izumili" samoupravljanje. Prava mera pa je lahko le nekje vmes, ne v skrajnostih torej. Še najbližje je parlamentarna demokracija (čeprav ima tudi ta svoje slabosti v primerjavi s predsedniško demokracijo oz. predsedniško državno ureditvijo).

Zdaj torej vemo še za tretji faktor: lastna aktivnost. Dam vam tole ilustracijo: recimo, da vzamemo kot prispodobo zrelega človek, človeka "na mestu", perfektnost lončenega izdelka. Ta je odvisna od velikosti kepe gline, ki je na voljo lončarju (dednost), od spretnosti in znanja lončarja (okolje) in od kvalitete gline (lastna aktivnost).

Zaključek: ne storite neumnosti, kakršno ste storili, ko ste prepovedali poimenovanje Titova cesta!

Ker natančno to boste storili, če boste dovolili referendum (ki bi, po vsej verjetnosti, v diskriminatoren položaj pahnil družbeno manjšino istospolno usmerjenih. Spet boste storili nekaj, kar bo razdelilo neselekcionirano populacijo na "pro et contra". Namesto, da bi delovali povezovalno, boste delovali razdiralno. V osnovi niti ne pravno, ampak politično – kakor pri odločitvi U-I-109/10-11 z dne 26.9.2011. Ali ste političen organ? Ali pa praven?

Veste, s to vašo odločitvijo še ni konec. Užalili ste mene in še marsikoga, ki je Tito zanj pozitiven lik. Tako kot za nekatere dr. Pučnik: zame je on poleg pozitivnega simbola osamosvojitve tudi globoko negativen simbol zahteve po etnični čistosti, skratka nacistične miselnosti. Ki je dobila svoj materialni  izraz v t.i. zakonu o "izbrisanju". Ki je nastal kot posledica evforije neselekcionirane populacije spričo "zmage" (osamosvojitve). In to evforijo je z nacistično idejo "cepljen" dr. Pučnik pač izrabil (drugi v vrhu osamosvojiteljev pa zlorabili). In zato ob prvi ugodni priložnosti samovoljno poimenovali ljubljansko letališče.

Čeprav ste mojo zahtevo za presojo ustavnosti, ki sem jo poslal 25.10.2011, po vsem sodeč ignorirali, vam bo še globoko žal, če ste to naredili. Ali pa, če je vso stvar "zamočil" tisti, ki za vas pripravlja gradiva za odločanje. Narava sama bo poskrbela, da stvari "pogliha" v smislu, da za vsako rit raste palica ali da vsaka rit pride na svoj sekret ali drugače: kdor je to "zamočil", jih bo dobil po buči ali kjer ga bo najbolj bolelo – lahko v čisto privatnem življenju. In če bom mogel, bom naravi pomagal, da bo še bolj usekala kot bi sicer.  Toplo bi vam priporočil, da se ne zajebavate – ker vas to lahko zelo drago stane – tudi če že zdavnaj več ne boste član Ustavnega sodišča.

In članek v potrditev utemeljitve, da je za otroka najvažnejša sprejetost, ne pa oče. Če se vam ne ljubi prebrati v celoti, preberite samo odgovor na tretje vprašanje! Sicer pa ste bili sami nekdaj otrok: se še spomnite, kaj vam je bilo najbolj pomembno?!

Alenka Zgonik

NE PRESLIŠITE OTROKOVIH KLICEV NA POMOČ

Intervju Tomaž Erzar in Katarina Kompan Erzar, avtorja knjige Teorija navezanosti

(NeDelo, 27.11.2011)

Kadar se otroci ne počutijo varne, razumljene, sprejete in ljubljene, se zaprejo v krog obrambnih strategij in iz njega negotovo opazujejo svet in ljudi okoli sebe.

Pri oblikovanju polnega in ustvarjalnega življenja imajo glavno vlogo čustva in primarni odnosi med skrbnikom in otrokom, katerih naloga je zagotoviti otroku občutek varnosti, pravita Tomaž Erzar in Katarina Kompan Erzar, avtorja Teorije navezanosti, ki je pred kratkim izšla pri Mohorjevi družbi. To ni prvo skupno delo zakonskega para z dvema otrokoma, ki se posveča družinski in individualni terapiji ter terapiji parov, hkrati pa poučuje terapijo v programu za izpopolnjevanje Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. Spoznanja teorije navezanosti so v naš prostor prodrla šele v 90. letih, skoraj 40 let potem, ko sta jo utemeljila britanski otroški psihiater John Bowlby ter njegova poznejša kanadska sodelavka Mary Ainsworth. Teorija je takrat v Veliki Britaniji vzbudila olajšanje pri vseh, ki so skrbeli za otroke in čutili njihovo stisko, a je niso znali razložiti, ter zavračanje pri tistih, ki so se oklepali ideje o otrokovi samozaverovani, samozadostni in razvajeni naravnanosti. »Z vprašanji varne navezanosti so se pri nas doslej ukvarjali le redki posamezniki, npr. prof. dr. Zlatka Cugmas, zato se nama je zdelo nujno, da zbereva raziskovalna spoznanja in temeljne ugotovitve o navezanosti in jih poveževa s terapevtsko prakso,« pravita avtorja.

1.     Kako da se je šele v zadnjem času uveljavilo spoznanje, da so zaupni in varni medčloveški odnosi najmočnejši vir osebnega zadovoljstva, čustvene uravnoteženosti in osebnostne rasti ter najučinkovitejša zaščita pred stresom? Zdi se vendar samoumevno.

Pomen varnih odnosov za naše dobro fizično in psihično počutje ter polno življenje se je pokazal v času, ko je odrasla generacija otrok, katerih starši so preživeli vojno, in ko je postalo jasno, da je ponotranjeni strah hujši ubijalec od same vojne in njenih grozot. To je opazil že Bowlby in drugi angleški psihoanalitiki, ki so spremljali otroke, ki so bili ob nemškem bombardiranju Londona ločeni od svojih staršev. Stiske teh otrok so bile večje od stiske otrok, ki so bombardiranje preživeli v zakloniščih, a v varnem zavetju staršev. Varno zavetje nekoga, ki ima otroka rad, ne zaradi sebe, ampak zato, ker otroka čuti in je z njim čustveno povezan, daje otroku vedeti, da je njegovo doživljanje zelo pomembno, vredno zanimanja in spoštovanja. To spoznanje je prodrlo počasi preprosto zato, ker pretekle generacije tega niso nikoli v celoti občutile: redko so si drznile pomisliti, da njihovo trpljenje in prizadevanje šteje, da kot otroci s svojo pridnostjo dajejo varnost svojim staršem ter da obstaja poleg njihovega malega sveta, v katerem moraš biti priden in prestrašen, še svet, v katerem si lahko sproščen, prijazen in naklonjen ljudem okoli sebe, ki si tudi sami želijo biti s teboj dobri. To so imeli za norost in iluzijo. V teorijah so se v tistem času pojavljale ideje, da je človekova narava sebična, podivjana, nagnjena k iskanju kratkoročnega ugodja in potešitve za vsako ceno. To seveda ne drži, čeprav se človek oklepa tudi takega ravnanja, da bi dosegel občutek varnosti in sprejetosti.

2.     Ali nas individualizem, značilen za današnji čas, in spodbujanje samozadostnosti odmikata od varne povezanosti z bližnjimi, po kateri dejansko hrepenimo? Kako bolj ali manj sprejete vrednote današnjega časa (individualizem, tekmovalnost, karierizem, materializem, potrošništvo) vplivajo na intimno človekovo potrebo po navezovanju?

Sodobna družbena klima, ki poudarja vrednoto samozadostnosti, pri ljudeh navadno zbudi občutek sramu, ker sami (še) niso tako samozadostni in (še) niso dovolj (z nekaj izmaknjenimi milijoni) poskrbeli za svojo varnost. Zato bodo odpustili vsakomur, ki mu je te milijone uspelo pridobiti, skoraj ne glede na način, na katerega je to izpeljal. Občudovali bodo moč teh ljudi, drznost, da si upajo obiti zakone, ker so sami preveč osramočeni in se počutijo

nesposobne, negotove in drugorazredne. Tudi ta sram je posledica izkušenj navezanosti na starše – v obdobju otrokove samostojne pobude v drugem in tretjem letu starosti. Če so bile te izkušnje povezane s prikritim poniževanjem (»Glej ga,saj ni tako neroden, kot se zdi!«), posmehom(»Kaj boš, ko si še otrok in tega ne zmoreš!«) in sramotenjem, bo otrok zrasel v odraslega človeka,ki bo živel zelo okrnjeno ustvarjalno življenje in si ne bo upal presegati meja, ki jih postavljajo drugi, ali za katere misli, da jih postavljajo drugi, v resnici pa so zgolj v njegovem doživljanju. Za globoko osramočene posameznike so kriminalne osebnosti neskončno privlačne, ker so brez sramu in se zdijo imune proti vsem normam, ki sicer ljudi ohranjajo znotraj etičnih in moralnih meja. Globoko osramočeni posamezniki bodo zato vedno očarani nad »pogumom« ljudi brez sramu, kljub temu da je ta pogum v resnici zgolj brezsramnost in neobčutljivost do ljudi in do sveta.

3.     Kako nastane ne varna navezanost? Kako se prenašajo vzorci navezanosti

iz roda v rod?

Odrasli intimni odnos zahteva predanost, zaupanje in iskrenost, ki so za ljudi z ne varnim slogom otroške navezanosti težko dosegljive, vsaj na začetku njihove skupne poti. Čustveno bližino bodo iskali tako, kot so jo iskali doma: postali bodo ali zelo zahtevni in bodo svojo stisko pretirano poudarjali ali pa zelo nezahtevni, »pridni« in bodo svojo stisko skrivali

in o njej »pogumno« molčali. Poznamo tri oz. štiri sloge otroške navezanosti (varni, tesnobni, izogibajoči se in dezorganizirani), za katere je značilno, da vsi razen zadnjega prinašajo otroku neko mero varnosti in bližine. Vsi se naučimo osnovnih potez vseh treh slogov, le da jih varno navezani uporabljajo glede na okoliščine, ne varno navezani pa se togo oklepajo enega stila in pričakujejo, da bodo drugi, drugače od njihovih staršev, njihove potrebe slišali in sprejeli kar sami od sebe. Pri tem pa niti sami ne razumejo svojih potreb in imajo omejene možnosti, da bodo kdaj potešeni ali razumljeni. Čakajo jih dolgoletni odnosi čustvenega izčrpavanja in izsiljevanja, dolgoletno iskanje čustvene opore pri ljudeh, na katere niso navezani ali nebi smeli biti navezani, ker so ti ljudje od njih odvisni, kot na primer naši otroci, sodelavci ali podrejeni. Ker so njihove potrebe po varnem objemu in pripadnosti dolga leta nepotešene, porabljajo energijo za obrambo pred posledicami te osamljenosti in občutkom neljubljenosti. Takrat ne razumejo niti sebe, niti svojih otrok, niti drugih, s svojimi potrebami po navezanosti pa nas jezijo, motijo, imamo jih za »razvajenost«, »sramotno nesamostojnost« in podobno. Takrat nastane nevzdržna situacija, ki ji pravimo obrnjena navezanost, kar pomeni, da namesto opore otroku starši pričakujejo, da jim bo čustveno oporo ponudil otrok: da jih bo denimo podprl v sporu z zakoncem ali razumel, v kakšni stiski so zaradi službe, in bo zato bolj ubogljiv ali priden v šoli. Taka navezanost otroka odvrača od njegovih potreb, želja in pobude ter ga zapre v majhen krog strahov in negotovosti, v katerih živijo njegovi starši in ki jih sam ne more rešiti, čeprav bi rad. Odrasli strahovi namreč v otroškem svetu odzvanjajo kot neobvladljiva groza, ki bo uničila njegove starše. Otrok bo raje žrtvoval sebe, kakor da bi ostal brez staršev ali gledal njihov propad. Pri tem seveda ne more vedeti, da starši zaradi strahov najverjetneje ne bodo propadli. Tako se strahovi in negotovosti ene generacije z obrnjenim navezovanjem prenesejo v naslednjo.

4.     Teorija navezanosti spreminja tudi pogled na spolnost. Kako?

Tako, da je pokazala, da spolnost ni samo užitek niti samo reprodukcija, ampak pot do varne navezanosti, se pravi, čustvene bližine in popolne, izključujoče pripadnosti. Približno po dveh letih odrasli intimni odnosi kažejo vse znake otroškega navezovanja: partnerja v stiski poiščeta bližino in ponudita drug drugemu oporo ter sta sposobna hkrati čustvene samostojnosti in odvisnosti. Če po dveh letih med njima ni varne navezanosti, po domače rečeno, prijateljstva in zaupanja, to pomeni, da najverjetneje uporabljata toge oblike iskanja bližine, kot so izmikanje bližini in pogovoru, molk, približevanje in zahteva po bližini, umik in zahteva po samostojnosti. Predati se drugemu je zanju zelo nevarno, saj taka ranljivost pomeni samo eno: drugi bo to ranljivost in predanost izrabil in zlorabil. Čeprav se odrasli slogi navezanosti dograjujejo vse življenje, ostaja temeljni slog iskanja bližine in varnosti navadno nespremenjen.

5.     A ne nespremenljiv?

Notranji občutek zase se v otroku izoblikuje s tem, kako so ga videli, doživljali in se nanj odzivali njegovi starši. Če je ta samopodoba negativna, potrebujemo odrasli veliko dolgoletnih pozitivnih izkušenj, ki jih navadno pridobimo v odnosu varne navezanosti z eno osebo, da bi v sebi spet prebudili občutek lastne vrednosti in ljubljenosti. V tem smislu lahko

naša družba za svojo prihodnost naredi največ, če spodbuja naklonjeno starševsko držo do otroške stiske in naklonjeno držo vseh, ki skrbijo za otroke. Prehod v odraslost prinese s seboj možnost, da se ne varna navezanost dopolni z varnejšimi strategijami iskanja bližine in opore. Tudi k temu procesu lahko prispeva širša družba: v javnosti mora prepoznati vire strahu, manipulacije in ustrahovanja in poskrbeti, da o njih spregovorijo tisti, ki zmorejo to narediti z odraslo, mirno in dostojanstveno držo.

(Objavljeno v človek v družbi)

Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava

Dne 25.10.2011 sem Ustavnemu sodišču RS poslal tole pismo:

ZAHTEVA ZA PRESOJO USTAVNOSTI

ODLOČBE USTAVNEGA SODIŠČA U-I-109/10-11 z dne 26.9.2011

Sklicujoč se na utemeljitev odločitve Ustavnega sodišča št. U-I-109/10-11 z dne 26.9.2011 ugotavljam, da je s to odločitvijo sodišče kršilo moje dostojanstvo. Če je človekovo dostojanstvo v središču ustavnega reda RS, po katerem imajo državljani in državljanke pravico do vrednostne ali kakršnekoli pač ocene bivšega režima in za katere predstavlja simbol bivšega režima (Tito) kršenje njihovega dostojanstva, predstavlja enako kršitev mojega dostojanstva poimenovanje glavnega slovenskega letališča po dr. Pučniku, to je po človeku, ki se je med drugim zavzemal za etnično čisto Slovenijo.

Verjetno svojo utemeljitev odločitve imate in je zato tukaj ne bom ponavljal (v popolnosti, od prve do zadnje vejice, pike in besedice pa velja kot utemeljitev dejstva, da je ustavno sodišče kršilo moje dostojanstvo - le navedbe nekdanji ali bivši ali totalitarni ali Titov ali kakorkoli ga pač poimenujete zamenjajte s sedanji, kapitalistični, brezobziren do delavstva, do upokojencev, do mladih …. – vse to je ta trenutno veljavni sistem!).

Vedno je svoboda in dostojanstvo nekoga drugega omejeno z mojo svobodo in dostojanstvom. Torej je svoboda in dostojanstvo pobudnice Lidije Drobnič omejena s svobodo in dostojanstvom Uroša Blatnika. In obratno. Uroš Blatnik sem pobudnici Lidiji Drobnič dopustil, da se poimenuje največje slovensko letališče po simbolu, ki ga ona ceni in spoštuje. Zato je nesprejemljivo, da ona krši mojo svobodo in dostojanstvo, če želim nekaj poimenovati po tistem, kar pa jaz cenim in spoštujem. Zlasti pa je nesprejemljivo, da jo pri tem sodišče, ki je v državi ustanovljeno zato, da varuje ustavno zajamčeno svobodo in dostojanstvo vseh njenih državljank in državljanov, podpira oz. ji daje prav in ji s tem dovoli kršiti mojo svobodo in dostojanstvo. S poimenovanjem tega slovenskega letališča po dr. Pučniku dovoljuje, da "ta simbol z avtoriteto oblasti izraža vrednote, ki so v celoti nezdružljive s temeljnimi ustavnimi vrednotami, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija in vladavina prava."

Namreč zato, ker dr. Pučnik predstavlja ne samo simbol osamosvojitve, pač pa tudi simbol etnično čiste Slovenije. Za to se je namreč dr. Pučnik zavzemal in njegovi somišljeniki so v skladu s tem njegovim zavzemanjem skozi vse potrebne formalne postopke spravili "skozi" zakon o t.i. izbrisanih (za katerega je sámo ustavno sodišče ugotovilo, da je protiustaven).

Ker obstaja verjetnost, da tega Pučnikovega govora namerno ne boste našli, vam v nadaljevanju ponatiskujem ključni del njegovega govora 16.11.1990 v Ljutomeru. V plebiscitu in odcepitvi je videl možnost za ustvaritev nacionalno čiste države, za "očiščenje" Slovenije prišlekov iz drugih jugoslovanskih republik, kar je utemeljeval z  ekonomskimi razlogi ("zavil v celofan ekonomskih razlogov"):

Ne delajmo si utvar, kajti tukaj ne gre za nacionalno, ampak socialno vprašanje … Osebno nasprotujem avtomatskemu prevzemanju zatečenega stanja z dnem plebiscita. Če hočemo v republiki Sloveniji zagotoviti trdno socialno strukturo, bomo namreč morali uvesti nekakšna merila pri dajanju državljanstva. Ne pojdimo v navidezno demokratičnost, s katero bi ustvarili probleme, ki jih potem ne bi mogli reševati. Zavedati se moramo, kaj je v okviru Slovenije po socialni plati mogoče reševati in kaj ne – nacionalna plat vprašanja je namreč drugotnega pomena. Tukaj si urejamo skupnost, ki si od vsega začetka mora zagotoviti življenjske razmere, pripravljeni moramo biti, da dediščino jugoslovanske federacije, morda tudi na neljub način, odpravimo … Treba bo izračunati – tudi demografsko – kakšni posledični problemi bi lahko nastali v petih ali desetih letih skupaj z zahtevami po kulturni avtonomiji. Osebno se bom z vsem vplivom, ki ga imam v socialdemokratski stranki, zavzemal za to, da v Sloveniji ne bodo nastali problemi, podobni kninskim. Knina v Sloveniji  ne maramo in danes imamo možnost, da te stvari humano, socialno in pravno demokratično rešimo. Tu ne sme biti nobenih gnilih kompromisov in nobene mitingarske demokratičnosti, ki bi nam ustvarila težave, s kakršnimi se srečujejo Angleži, Francozi, Nemci in ostale države, ki so obstajale v kolonialni dobi. Slovenija se s temi dodatnimi problemi po mojem ne sme obremenjevati.

Vir: Slovenija ne more več čakati, nabralo se je preveč slabega, Delo, 17.12.1990

S tem je moja zahteva utemeljena!

Uroš Blatnik

V vednost sem pismo poslal še naslednjim:

§  Urad predsednika republike: gp.uprs@up-rs.si

§  Upravno sodišče RS: urad.uprlj@sodisce.si

§  Varuh človekovih pravic: info@varuh-rs.si

§  Slovenska tiskovna agencija: info@sta.si

§  Delo, Notranjepolitična redakcija: notranja@delo.si

§  RTVSLO, Nataša Rijavec: natasa.rijavec@rtvslo.si

§  Pro plus (za 24 ur in Svet na Kanalu A): info@pop-tv.si

§  Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani (Rajko Pirnat): pf-dekanat@pf.uni-lj.si

§  Andraž Teršek: andraz.tersek@upr.si

Nihče ni niti z mezincem mignil – vsi so pismo enostavno zatajili – očitno sem dregnil (pa ne kot "lila kravica") v nekaj, čemur niso kos. Delno (tiste dni sem vložil tudi pritožbo na Okrajno sodišče) se je odzval le Varuh človekovih pravic (v glavnem je komentiral le to slednje).

(Objavljeno v človek v družbi)

Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava

V nadaljevanju je v kronološko obratnem vrstnem redu preglednica mojih besedil-sporočil v minulih 4 mesecih. Številčenje sporočil ("govoreča številka") gre takole: zaporedna številka sporočila – pika in trimestna oznaka meseca objave – pa še dve mesti za leto objave. Nato naslov sporočila, morda kratka oznaka vsebine ali kakšna druga pripomba in v oklepaju število komentarjev. Tako bom vsakokrat prvega v mesecu priobčil pregled sporočil za minule tri ali štiri mesece.

Na ta način boste besedila, ki bi jih želeli prebrati, našli, če kliknite želeni mesec objave sporočila v podoknu, ki se odpre na klik na Arhiv (desno pod tistim, kar naj bi bila moja slika). Če pa bi radi videli (ali napisali) komentar, kliknite na začetku sporočila Komentarji, nato pa greste na konec besedila in kliknete Objavi komentar (oboje je najprej črno, zeleno in podčrtano postane šele ob kliku).

Od oktobra 2011 objavljam skoraj redno v lihih mesecih v ponedeljkih in četrtkih, v sodih mesecih pa samo v četrtkih (kot bi bila kolumna: v lihih mesecih dvakrat tedensko, PO in ČE, v sodih pa enkrat tedensko, ČE). Izjema so pregledi sporočil praviloma za minule štiri mesece (minula tretjina leta), ki so objavljena vedno 1. v mesecu.

november 2011

231.nov.11) Štirje pretendenti za mandatarstvo (1 komentar)

230.nov.11) Rešitev Ž

229.nov.11) Rešitev A

228.nov.11) Pozabite

227.nov.11) Vidiki primitivnosti (4)

226.nov.11) Vidiki primitivnosti (3) (4 komentarji)

225.nov.11) Vidiki primitivnosti (2) (1 komentar)

224.nov.11) Vidiki primitivnosti (1) (2 komentarja)

223.nov.11) Pregled sporočil v minulih 4 mesecih

oktober 2011

222.okt.11) Vidiki primitivnosti: uvod in 4 nadaljevanja (3 komentarji)

221.okt.11) V pričakovanju izrednih volitev (1 komentar)

220.okt.11) O kandidatu Jankoviću (2 komentarja)

219.okt.11) Slovenija kot Grčija

218.okt.11) Pregled sporočil v minulih 4 mesecih

september 2011

217.sept.11) Hiša Slovenija (1 komentar)

216.sept.11) Pos(l/r)anci

215.sept.11) Deset zlatih pravil (2) (2 komentarja)

214.sept.11) Deset  zlatih pravil (1) (1 komentar)

213.sept.11) Pregled sporočil v minulih 4 mesecih

avgust 2011

212.avg.11) Zaplezana Slovenija (1 komentar)

211.avg.11) Vrednote osamosvojitve

210.avg.11) Žalostna dejstva (3 komentarji)

209.avg.11) Saj ste kot otroci! (1 komentar)

208.avg.11) Stegni se, kolikor je "kovter" dolg! (3 komentarji)

207.avg.11) Odgovor  Ivetu A. Staniču (1 komentar)

206.avg.11) Neplačani podizvajalci (3 komentarji)

205.avg.11) Še en referendum? (2 komentarja)

204.avg.11) Pregled sporočil v minulih 5 mesecih

Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava

POP TV dokazuje, da poskuša izbrati bodoči parlament namesto državljank in državljanov. V veliki meri mu to celo uspeva, ker očitno večji del volivcev rabi nekoga, da misli namesto njega. Najbolj tragikomično pa je, da v POP mislijo, da je to raziskovalno novinarstvo. Vsekakor pa si domišljajo, da so slovenski Murdoch.

(Objavljeno v človek v politiki)

Komentarji(1) | Napiši komentar | Stalna povezava

Genialne zamisli se običajno porodijo, ko se ljudje "odmaknejo", so zaposleni z nečim popolnoma drugim, ko nehajo iskati rešitev le v okvirih, ki se jim zdijo "normalni" in na katere so naučeni. To je zakonitost procesa ustvarjalnosti. Spomnite se Arhimeda, ki je gol stekel iz banje na ulico in vpil "hevreka!" Ustvarjalnost pa se porodi tudi v dovolj veliki stiski. Velika žalost zaradi nesrečne zaljubljenosti ali tragična usoda sta običajno našli zunanji izraz v velikih umetninah, v genialnih stvaritvah. Človeštvo je skratka še premalo "v riti", da bi spoznalo in sprejelo za svojo vrednoto genialno rešitev: merilo izmenjave je izključno le vloženi čas. Nič ni važno, kolikšno izobrazbo ima kdo. Ura recimo inženirja je enakovredna uri recimo smetarja. Edino merilo je, ali sta oba potrebna za preživetje človeštva. Tako ali tako pa je inženirju narava dala sposobnosti, da je lahko osvojil znanja za inženirja. Družba, torej tudi smetar, pa je financirala njegovo pridobivanje znanja.

Nekaj takega so poskušali s t.i. časovno banko. Ne vem, ali še obstoja. Vsekakor pa se za tovrstno vrednotenje svojega prispevka k družbi človeštvu zaenkrat še predobro godi. Ko bo na robu preživetja, bo kaj hitro vsak spoznal, da je edina vrednota porabljen čas. Ne pa izobrazba ali čas za pridobitev izobrazbe ali še kakšni drugi pogoji, ki so dandanes nekako samoumevne kot merila vrednosti dela posamičnih poklicnih skupin. Ali pa še širših družbenih skupin, denimo celih držav. Zato je trajalo celo noč, da so se dogovorili o rešitvi grške šlamastike, ki pa bo obveljala mogoče samo pol leta. In ji bodo sledile Italija, Španija ... mogoče potem še Slovenija. In nekaj najmočnejših držav se bo "zaprlo" same vase in Evropska unija bo samo še spomin. Ker jih iščejo še vedno v smeri, kjer je čas diplomiranega inženirja več vreden kot čas smetarja – in smetarji in z njimi vsi depriveligirani razbijajo po ulicah, enako počnejo v Italiji, enako bo v Španiji, enodimenzionalno misleči populistični voditelji javnega mnenja bodo v to našuntali tudi Slovence …

Če pa bodo ljudje dovolj dolgo ali trmasto vztrajali, da je recimo ura doktorja znanosti vredna več kot ura nepismenega ali tistega samo z osnovnošolsko izobrazbo, bo to nujno peljalo v vojno. V vojno za novo, drugačno prerazdelitev. Skratka v vojno tipa "hočemo več Lebensrauma-življenjskega prostora". V nekakšen neo-neonacizem.

Vmesna rešitev bo morda oblikovanje državne tvorbe v obliki Združenih držav Evrope. Ampak ne verjamem: ljudje še vedno ne bodo sposobni uvideti, da jih trmarjenje pelje v vojno. Sicer pa jo mogoče rabijo – ali pa bi rekel, da jo narava rabi: ker je ljudi preveč in je prenaseljenost potrebno malo "spucati". 

In na koncu se bo seveda uresničila Einsteinova napoved: da ne ve, kako se bo bíla 3. svetovna vojna, da pa lahko napove za 4.: ta se bo bíla z loki, puščicami in kamni.

(Objavljeno v človek v družbi)

Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava

Zdaj nas je sedem milijard. Da nas je preveč, lahko izkušamo na lastni koži. Npr. "kilometerske" čakalne vrste za kakšno operacijo – ker nanjo čaka že toliko drugih. In tako kot za večino problemov vse nas tudi za te pomirijo: problem je zgolj organizacija dela. Večina pa išče vzrok vsepovsod drugje, samo tam ne, kjer so viri slabe organizacije. Ta je v prvi vrsti posledica tega, da se na raznorazne oblastne in manj oblastne nivoje prigrebejo ljudje po vseh mogočih kriterijih, le po edino pravem ne: po intelektualni moči. V živalskem svetu je zadeva jasna: "zlato medaljo" (vodi trop ali samico) vedno dobi tista žival, ki ima največjo fizično moč. In če velja, da človeka od živali ločijo intelektualne sposobnosti, bi moralo biti popolnoma jasno: "nagrado" (vodilni položaj) lahko dobi le tisti, ki izkazuje največjo intelektualno moč. Da pa bo ta in z njo povezane sposobnosti postale kriterij napredovanja, pa se bo zgodilo takrat, ko bodo sloni poleteli. Tako pa so kriterij le spretnosti: pri živalih te kažejo v smer intelektualne moči, pri ljudeh pa v smer fizične moči. In kakšnih za vodenje bolj ali manj nepomembnih lastnosti (Ni  važno, ali kaj zna – važno je, da je naš!). Poslovna morala pa seveda: morala je oblastniku le nepotrebno breme. Saj so prepričani, da boga držijo za brado.

Takole (žal pogojeno s tradicijo, ki je v bistvu "stara navada – strgana srajca"). "Naredimo človeka po svoji podobi, ki nam bodi sličen in gospodujejo naj ribam morskim in pticam nebeškim in živini in vesoljni zemlji in vsej laznini, lazeči po zemlji" (Genesis, I-26). Ne preveč logična interpretacija povprečnežev in podpovprečnežev (85% vseh ljudi): človek je enak bogu. Zato je recimo dovolj skopirati zahodno zakonodajo in objaviti javne razpise: pa bomo ekonomsko uspešni. "Najbolj pokvarjena država ima največ zakonov." (Tacit). In tako pretendent za položaj predsednika izvršilnega organa države, princ teme, po dvajsetih letih modro ugotavlja, da so žalibog napačno kadrovali. Se uči po metodi poskusov in napak. Tudi vi: morate najprej pasti v temo? Tekmec ima mnogo daljšo prakso vodenja konglomerata ljudi, zato smemo domnevati, da se je iz napak kaj naučil. Pa še uspešnost lahko dokaže (česar pa druga dva ne moreta).

Res pa je nekaj: dandanes ljudje brez kredita sploh ne znate živeti. Skrajno "passé, nesodobno je "Stegni se toliko, kolikor je dolg kovter!"  Zato so sodobno, na temelju virtualnega denarja, reševali grško šlamastiko. Izkazalo pa se bo, da je bila ta rešitev taka kot naša z dokapitalizacijo NLB: vsako leto spet. Zato ni nobena tragedija, če bo tudi Slovenija še naprej živela na kreditih. Saj drugače tudi ne gre: pogorišča ne postaviš na noge brez zakreditiranja. Ampak vsaj nekaj otipljivega ti ostane. Res so bili enaindevetdesetega zelenci: tako kot so petinštiridesetega "gošarji" dobili v roke tudi "bidermajerje", ki so jih razcepili za drva, tako so petdeset let ustvarjanega dali v roke "neo-gošarjem" ("našim"). Pomladniki so ljudstvo potrebovali le toliko, da so jim dovolili h koritu, potem pa le "sproščeno" uživajte! Pozabili pa so, da če se gremo tako, znajo to oni prvi delati še bolje.

(Objavljeno v človek v družbi)

Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava

Pozabite, kar naivno mislite, da je demokracija. To ni kar se vam zdi tako bistveno: da je vsako delo vsakomur dostopno.

Za rdečo nit bom vzel en lušten danski pregovor: "Če oblast nima ušes, da bi slišala (ali poslušala) svoje podložnike, tedaj tudi nima glave, da bi jih vodila." In nekaj izrekov: "Katastrofa za čredo je, če je njen pastir ovca." Pa trditev dr. Bučarja, da mora biti v resnični demokraciji "enakomerno porazdeljena družbena moč."

Začel bom od zadaj. Primere pogosto jemljem iz narave, še bolj pogosto iz sveta sesalcev (ker med te spada tudi človek). Družbena moč je skoraj idealno enakomerno porazdeljena v čredi ovac. Pa je čreda že kdajkoli karkoli smiselnega naredila? Nič, če je ni vodil pastir! Ali če hočete: Bučarjeva trditev je podobna, kakor tista, da tudi opica lahko napiše dramo kot jo je Shakespeare. Verjetnost, da bo opica to naredila, je približno taka kakor pri čredi. Seveda pa morate pri tem vedeti, da je ca 70% populacije samo povprečnih ali podpovprečnih – in to so v tem primeru ovce v čredi ljudi. Nujno je torej, da imajo pastirja, nekoga, ki jih vodi. Kajti teh 70% ljudi ni sposobno videti dlje od konca svojega nosu oz. to, kar je ljudem prirojeno: "Vsak je sam sebi najbližji." Vsak, ampak res čisto vsak (ki ni umsko prizadet tako, da je ostal na nivoju empata ali pa je mazohist) bo vedno delal in se odločal tako, da ne bo njemu v škodo. Velja prebrati knjigico Dan Ariely: Predvidljivo nerazumni.

Imamo torej logično nasprotje: pastirji te črede ljudi se smejo rekrutirati samo izmed onih 30% ljudi (to je izmed tistih, ki so najmanj 2 standardni deviaciji nad povprečjem) – hkrati pa, ker so tudi samo ljudje, bodo ravnali in odločali tako, kakor je zanje, za njihovo rit, sorodnike, prijatelje teh oseb najbolje. To nasprotje je pokazala tudi dr. Vesna Vuk Godina (mogoče si preberete intervju Ambrožiča z njo – ali pa na mojem blogu moj protikometar Apihu: Zaplezana Slovenija, avgusta letos). Skratka: Slovenija je premajhna država za tolikšno sranje kot je zahodna demokracija.

Problem so torej pastirji. V bivši državi naj bi bilo 10% populacije, ki so bili v ZK, baza za rekrutiranje pastirjev. Ampak ker so bili tudi člani ZK samo ljudje, se je ta sloj ljudi pač zato, ker so bili sami sebi najbližji, spridil. Ni bilo niti več primernega selekcijskega mehanizma (kdo je lahko postal član ZK), niti ni bilo kontrole nad temi člani (spet zato, ker so bili vsi en z drugim povezani, ker so skratka kršitve sorodstvenih, prijateljskih, VIP vezi  mnogo hujši prekršek kot kršitve formalnih pravil). Spomnite se recimo vrst v bankah v bivši Jugi, ko jih je 20 ali 30 čakalo,  blagajničarka pa se je mirno pogovarjala s sosedo. Zato, ker bi bil večji "greh" (prekršek), če bi blagajničarka, četudi zelo blago, rekla sosedi: "Zdajle sem v službi, nimam časa in ne bom se pogovarjala s teboj."

Potrebna je torej zunanja kontrola oz. nadzor nad pastirji. Že v SFRJ pa je bilo predvideno, da bi ta nadzor vršili mediji (mediji pa so samo transmisija med ljudstvom in pastirjem). Zato sem že 2007. leta (objavljeno tudi decembra t.l. v glasilu slovenskega Media Watch, t.j. v Medijski preži) napisal nekakšen kodeks novinarjev. Dopolniti bi ga moral s tem: to kontrolo bi lahko vršili le nekateri od množičnih medijev. Izpolnjevati bi morali naslednja merila: da imajo doseg najmanj 80.000 bralcev/poslušalcev/gledalcev (t.j. 5% volilnega telesa), da so vsi uredniki: odgovorni, njegovi namestniki ali uredniki posameznih rubrik intelektualno najmanj 2 SD nad povprečjem (poenostavljeno: da je njihov IQ vsaj 130 ali več) in da je nad 50% novinarjev tega medija najmanj 2 SD nad povprečjem populacije. Te medije bi potem lahko imenovali pooblaščene ali posebne medije. In ponovno: že v SFRJ je bilo vse nastavljeno v to smer – le novinarjem se ni ljubilo tega početi. Raje demokracija: vsako delo mora biti dostopno vsakomur, vsak lahko "fura" državo, četudi si, karikirano, niti riti ne zna obrisati.

Končni rezultat pa je tole, kar je sedaj. 1% ljudi ima oz. razpolaga s 60 ali še več procentov družbenega bogastva. Zato, ker ni bilo vzpostavljene kontrole nad njimi, ker jih pogosto niti ni bilo moč kontrolirati (so pač vzpostavili tak sistem, da jim nihče ni mogel blizu – ker pomnite: oni so samo ljudje, vsak človek pa je sam sebi najbližji). Enako pravilo velja za urednike in novinarje: ker so sami sebi najbližji, so se pač "zlizali" s tistimi, ki bi jih lahko kontrolirali … Krog je zaključen, praktično vodotesen.

Le nekaj je res: tisti, ki so najmanj 2 SD nad povprečjem, so v statistično pomembni manjši meri podvrženi temu, kar obvladuje podzavestno povprečne in podpovprečne: da je vsak sam sebi najbližji. Ključen kriterij je torej intelektualni nivo. Da pa bi to uvedli, bo 70% ljudi reklo, da je to nedemokratično. Sprašujem zato: če je za pilota ali šoferja avtobusa "blagoslovljeno", da to ne more postati kar vsakdo, ampak so neke omejitve, vas vprašam: a za delanje posebnega ali pooblaščenega medija, kakor ga predvidevam, ali za "furanje" države, je pa kar vsak primeren? Problem je pač, ker se to kaže na vseh področjih: da ljudje napredujejo ne glede na svoj intelektualni nivo. Spet primer iz narave: v naravi postane vodnik tropa tista žival, ki je najmočnejša  ali najbolj spretna. Pri živali, ki stoji lahko na dveh nogah (torej pri človeku) pa je merilo napredovanja na višji položaj lahko le intelektualna moč. Ne pa npr. denar, bogastvo, sprenevedanje, debela koža ali kaj takega. V tem pogledu (in še v mnogih) se moramo preprosto zgledovati po športu: sposobnost mirnega prenašanja poraza, nihče ne more napredovati na podlagi preteklih uspehov, nihče se ne sme vdajati temu, kar je nezdravo, ne sme ga  voditi maščevalnost do tistega, ki ga je premagal …

(Objavljeno v človek v družbi)

Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava

(Časopisna nanizanka – četrta, zadnja "oddaja": O ekonomiji in Jankoviću)

Kovač, Mramor, Polanec, Damijan, Šušteršič, Pezdir, Vasle (Boštjan, ne Vinko – Vinka nimam kaj spraševati) in drugi ekonomistični ekonomisti, ki ste očitno prešpricali znanje o tem, da človek nikoli ne deluje samo v skladu z ekonomizmom: ali mora denar res biti blago? Ki ga dobiš lahko na tržišču – kakor recimo fižol? Ali ni denar samo pomožno sredstvo za omogočanje hitrejše izmenjave blaga za blago ali dela za blago in obratno? Kako pa ste ekonomisti dopustili, da je denar postal samo številka na papirju, s katero po mili volji ljudje manipulirajo? Ali ste spregledali, da človek to lahko tudi zlorabi? Seveda, ker nimate blage veze, kako deluje človek. Blago bi vam zaupal en naslov: Predvidljivo nerazumni (napisal Dan Ariely). Ekonomisti in ekonomistični zaslepljenci: veljalo bi si jo prebrati – ni debela.

In če že ugovarjate, da denar mora krožiti: kaj pa preprosta kmečka modrost "Stegni se, kolikor je kovter dolg!" Je to po vaše preveč "nemoderno"? Potemtakem je Janković ravnal zelo moderno. Kaj pa se zdaj spotikate ob dolgove. Saj tudi vi ne znate drugače živeti kot na kredit! Ali pa, konec koncev, tudi Pahor.

Končno pa: zavedajte se, da ne delate za neke robote, ampak za ljudi. Ljudje vaše "izdelke" uporabljajo. Tako kot strojniki, ki delate avte: delate jih, da jih bodo uporabljali ljudje. Arhitekti delajo stanovanja in hiše za ljudi … Primitivno je, če na vse skupaj gledate izključno samo s svojega vidika, enodimenzionalno. Ali ste sposobni pomisliti pri (skoraj) vsem, kar delate, da delate za ljudi? Da bo končni uporabnik vašega dela človek – ne pa kar nekaj nedoločenega, nekaj, česar sploh ne poznate, sploh niste sposobni vzeti v obzir. Primitivna pripomba dr. Pirnata, da mora obstajati nek utemeljen razlog, da mora Kremžar, župan neke občine, več kot mesec in pol čakati na neki "štempelj", da bo lahko naredil neki most, ki ga občani tako rekočnujno potrebujejo. Ali vam ne "kapne", da ste si birokrati preprosto marsikaj izmislili zato, da brez tega izmišljenega ne gre, ni zakonito?

Iz mnogih komentiranj ravnaj oblastnikov izhaja, da kar mislite, da oblastniki niso več ljudje. Kakor da so nadljudje ali pa ljudje, ki nimajo več človeških potreb in značilnosti. Kaj ste res tako neinteligentni, da mislite, da ti ljudje ne bodo poskrbeli najprej za svojo rit? Bodite kritični do sebe: tudi vam je skrb za same sebe primarna, na prvem mestu. To je skratka prastaro pravilo, naravna resnica, človeku prirojena lastnost ali pa, če hočete strokovno, prirojeni nagon. Tovrstna dejanja uvrščamo med ravnanja, ki jih "poganja" nagon po ohranitvi sebe. Ali z ljudskim reklom: "Vsak je sam sebi najbližji." In samo to delajo oblastniki: skrbijo zase. Tako kot vi, vsak od vas: skrbi zase.

In to je vse. To je vsa "znanost". Ali ste res toliko nesposobni to uvideti? Da kdorkoli se bo prigrebel na oblastni položaj, ampak res kdorkoli, lahko je črn, rdeč, zelen, roza, kodrlajsast, lahko je levičar, desničar, lahko je doktor znanosti, lahko je "šlosar", lahko je Butalec, lahko Tepanjec: človek je – in človeku je prirojeno, "da je sam sebi najbližji".

In če ste sposobni to uvideti, če ste toliko inteligentni, potem boste spoznali, da sta vam na voljo le dve alternativi. Oblastnik, ki krade, in tako rekoč nič ne "zapusti" narodu, ali pa oblastnik, ki krade, vendar tudi kaj "zapusti" narodu. Ali če hočete drugače: oblastnik, ki pobaše vse, kar je na mizi, ali oblastnik, ki pobaše, kar je na mizi, ampak mu tudi marsikatera drobtina pade z mize, nam, plebsu. Kaj boste izbrali, kaj vam je bolje? Ali raje ovirate oblastnika z vsemi mogočimi ovirami, razpisi, kontrolami … Kradel bo tako ali tako. Saj ni neumen, bo že znal "preslalomirati" med vsemi ovirami in hakeljci, ki mu jih nastavite. Ali pa se raje sprijaznite z oblastnikom, ki bo poleg tega, da si bo nabasal žepe, tudi kaj "zapustil" ali pustil narodu? Ali v primeru Jankovića. Je bolje tak, ki bo samo dovolj nakradel zase, ali tisti, ki bo sicer veliko nakradel, ampak tudi kaj naredil?

Pri tem pa je zelo pomembno, da si ne utvarjate, da boste preprečili, da bi katerikoli oblastnik zlorabil oblast za sebe osebno. Ni take kontrole ali nadzora, ki bi to preprečil. Lahko mu 24 urna dan kdorkoli stoji za ritjo. Bo pa tistega kontrolorja ali nadzornika podkupil. Tako na koncu koncev izpade, da bi vam bilo celo bolj všeč, če bi oblastnik ne delal nič – ker bi ves čas porabil samo za utemeljevanje svoje plati pred raznoraznimi sumničenji in obtožbami. Tipična slovenska fovšija. Raje naj ne dela nič, da le ne bo za naš denar kupil kakšnih kondomov ali da si ne bo "špogal" kakšne privat vožnje s službenim avtom. Skratka: naj mu crkne krava – ker jaz ne morem imeti niti koze!

In da se vrnemo na začetek, na javnomnenjske voditelje. Oba sporna brezplačnika sta zelo jasen primer zlizanosti obeh najvplivnejših struktur javnomnenjskih voditeljev: novinarjev/urednikov in politikov (predvsem populistov). In namesto da bi novinarji/uredniki odigrali vlogo, ki so jo imeli že v t.i. totaltarizmu, t.j. kontrole in nadzora nad politiki, so se zlizali z njimi. In se celo vpregli v njihov voz, zraven pa  podobno sprenevedavo kot RKC ("otrok mora imeti očeta") upajo trditi, da je da je to prispevek k pluralnosti medijev. Ali je potem kaj čudno, če gre vse v maloro – ker so ti ljudje pač umski maloposestniki.

(Objavljeno v človek v družbi)

Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava

(Časopisna nanizanka – tretja "oddaja": Metode nevtralizacije ideološkega nasprotnika in o "svobodi")

Že v srednjem veku so inkvizitorji ideološke nasprotnike (ki jih je po njihovem mnenju obsedel ideološki nasprotnik Kristusa in Boga) zažgali. Metoda fizične likvidacije je trajala še dolgo, še do petdesetih let 20. stoletja. Potem so se civilizirali in spoznali, da ideološke nasprotnike nevtralizirajo lahko tudi tako, da jih ne likvidirajo: da jih recimo proglasijo za umsko motene, da jih ekskomunicirajo (recimo tipično to so storili s Kocbekom, pa s Kavčičem). Zadnji primer, če je sploh to bila politična likvidacija, je bila ustrelitev Krambergerja iz Negove. In t.i. levičarji so takrat že znali ideološkega nasprotnika nevtralizirati tako, da jim ni bilo treba poseči po fizični likvidaciji. Tudi desničarji so se počasi navadili nekrvavih metod: namesto pobojev so ljudi samo izbrisali (in jim onemogočili dostojno živeti in celo dostojno umreti). Samo predstavljajte si izbrisane otroke: v šolo so hodili v večnem strahu, da jih bo za naslednjim vogalom policaj zaprl, ker so "ilegalci", zboleti niso smeli, ker niso bili zavarovani, saj njihovi starši niso dobili službe, torej tudi denarja niso imeli … Ali bi neki Grims znal tako preživeti?

Ko bo človek postal to, kar sem napisal zgoraj, bo tudi intelektualni maloposestnik Vrtovec smatran za modrega, razumnega, vzgojenega. Ki je kar naenkrat neskončno pameten, da je bil v SFRJ zločinski sistem. On ve, ker je takrat praktično še sral v plenice, ko tega sistema praktično ni bilo več? Ker se je že takrat posral na tisti sistem. Ali Novakova, ki se obnaša kot kraljična na zrnu graha – to zrno graha pa je Tito pod petimi modroci? In še kdo, ki se mu zdi manj kršenje dostojanstva, kar so počeli Tovšakova, Zidar, Kordež, direktorji LTH,  IUV, MIP … zaradi katerih so bili ljudje ob kruh. Ali direktorji Steklarske nove, Vektor-Viatorja … ki so ljudem ukradli poleg tega še del let za upokojitev? Ali kjer ljudje delajo, pa po nekaj mesecev ne dobijo plač? Ne, Tito je glavni "zatiralec" – še po 60 letih!

Resnica pa je, da je malo je levičarjev s tako moralno spornimi dejanji. Večinoma gre samo za materialno škodo, ne pa za unesrečitev ljudi. Jih je toliko, da so dovolj mogoče že prsti ene roke – ali pa morda obeh. Šrot recimo: je bil kdo ob službo zaradi njega? Križanič s svojimi križaničanizmi (kot bi med ljudi spuščal milne mehurčke). Seveda pa je zaradi svojega oblastnega položaja pripomogel tudi, da so stvari šle v finančno maloro. Ampak to bi se zgodilo tudi brez Križaniča: skoraj cel svet živi na virtualnem denarju, na denarju, ki ga ni. Saj skoraj nihče več ne zna živeti in funkcionirati brez kredita. Na tistem, kar sam ustvari ali pridelal. Recimo Bavčar: kaj lahko je s tujim "one" po koprivah mahat'. In natančno to je počel z Istrabenzom. In ga praktično potopil. Ali je bil zaradi Dimičeve kdo ob svojo eksistenco? Kot npr. v primeru Bavčarja? Če že imate na jeziku, da je človeško življenje neprecenljivo, ali niste sposobni ugotoviti, kdaj je šlo samo za materialno oškodovanje, kdaj pa za neposredno grožnjo po vsakdanji eksistenci ljudi? Jasno, tudi materialno oškodovanje na dolgi rok ogrozi vsakdanjo eksistenco – ampak to bi "fasali" tako ali tako – ker vse že živi in funkcionira na virtualnem denarju.

Zelo zanimiv je tudi koncept svobode, ki so ga vsilili t.i. pomladniki. Najprej je otrokove pravice malce po svoje interpretiral osnovnošolec. Mogoče mu je učiteljica rekla, naj se več uči in manj igra. "Hojla, krši mojo pravico do igre!". Tako si je najbrž mislil in zapičil sekiro v glavo te učiteljice. In otroci so bili vedno bolj svobodni – tako, da jim nihče več ni upal ničesar reči. Dandanes mora učitelj ali učiteljica zlesti pod mizo, če ji nadobudni šolarji ali dijaki tako ukažejo. Bog ne daj, da bi zahtevala od njih, naj se učijo. Zadnjič mi je nekdo povedal primer: v vrtcu so se igrali z žogo. In ko je bilo konec igre, je vzgojiteljica neki triletni punčki rekla, naj pospravi žogo. Mala pa ji je zabrusila, da naj se o tem kar pogovori z njihovim odvetnikom!

Tudi s samoupravljanjem se vam ni treba ukvarjati – vse bodo za vas delali pristojni. In ljudje se zanimajo samo še za kakšne trače, kako se zvezde in zvezdice in drugi bolj ali manj "slavni" oblačijo in slačijo, kdo s kom in kdaj, na TV pa so jim zanimive le še žajfnice. Kruha in iger pač. Kruha je sicer zmanjkalo – zato pa imamo iger na pretek.

Seveda pa ob tem ne znajo pomisliti: prvič, da ima marsikateri pristojni dve levi roki. Drugič: ljudem postane že dolgčas in zato imajo ogromno časa za "pljuvanje", izražanje primitivne nestrpnosti, na zahodu celo za požiganje avtomobilov, razbijanje izložb … In seveda: temu natikate ime demokracija. Kakor da drek ne smrdi več, če mu nadenete ime vrtnica.

(Objavljeno v človek v družbi)

Komentarji(4) | Napiši komentar | Stalna povezava

(Časopisna nanizanka – druga oddaja: O predsodkih in pravrednotah)

Ali poznate otroško igrico lovljenja? Otroci si tudi izberejo nek objekt, kjer je "zapik". Recimo drevo (kot v igrici žiberdej, ki se jo gresta Milena Zupančič in Polde Bibič v filmu  Cvetje v jeseni). In tak "zapik" naj bi otroku bila družina. Kraj, kjer si lahko oddahne ali "se skrije", pobegne pred vsem, kar doživlja (recimo zafrkancije sošolcev, nadlegovanja možnih pedofilov, preživetih nevarnosti v cestnem prometu, grožnje močnejših ali odraslih …). Ne pa, da je že vse to  rešeno, če le ima otrok (enega) očeta!

Podobna je gonja proti Muslimanom (zdaj že v večini zahodnoevropskih držav). In nosilci te gonje, tega zapiranja vase, te nestrpnosti do drugačnih, so praviloma konservativci, desničarji (denimo na Norveškem se je enemu teh "skegljalo" ali "utrgalo"). Kako morete ljudje, cvetober narave, ker imate razum, biti tako ozki?! In tako nesposobni predvideti, v kaj se vaši predsodki lahko izrodijo oz. kakšne posledice lahko imajo. Šoba in Semolič nesposobna predvideti, da se njuno "lapanje" lahko konča z divjanjem mladcev (kar se je potem tudi zgodilo: z granitnimi kockami v parlament). Ali Janša, Erjavec in Semolič, da se njihovo trmarjenje in užaljenost, ker niso bilo dovolj poslušani, izide v padcu nujno potrebnih reform.  Zaradi česar bo narod "najebal", ker bo Evropa naložila Sloveniji mnogo ostrejše pogoje glede upokojevanja ali sive ekonomije zato, da ne bi postali Grčija. Deloma pa je že – ker so "sklatili" bonitetne ocene Slovenije. Kratkovidnost Bučarja, Hribarja, Pahorja, Janše, Viranta, Pavlihe, Podobnika in še nekaterih, ker je šla arbitraža za mišjo dlako "skozi". Pa čeprav razum jasno pove, da preteklosti (ko smo imeli skoraj celo Istro) v 21. stoletju ne moremo restavrirati, prav tako je nesmiselno s Hrvati iti v vojno zaradi celovitosti k.o. Piran. In to večinoma samo zaradi užaljenosti, ker jih Borut Pahor ni poklical na pogovore s Kosorjevo. Ali pa, ko so si Janša in SDS izmislili naknadno, da je bil v SFRJ totalitarizem – medtem ko je bil ob osamosvajanju edini problem Milošević in njegovo velikosrbstvo.

Ali ko so nalašč potvorili Türkovo izjavo, da so povojni poboji drugorazredna tema. V resnici pa je rekel, da je manipulacija s povojnimi poboji drugorazredna tema. Ali morda ne zastopite tujke "manipulacija"? Veste, to je tisto kar so v SDS naredili v zvezi s celovškim atentatom: iz nekega dokumenta vzeli prvo stran, sredino iz nekega drugega dokumenta, zadnjo stran pa spet iz nekega tretjega. Vse pa samo zato, da bi lahko Türku dokazali – kaj! Celo če bi zares vedel za celovško blamažo – kaj pa bi on, tako rekoč "pikzigmar" v strukturi tedanje oblastne piramide, lahko ali celo moral narediti? Za nazaj ni težko biti general. Vas bom še jaz vprašal: kaj pa bi lahko ali moral Janša narediti, da mu ne bi bilo treba iti na "božjo pot" v Jajce?

In če smo že pri povojnih pobojih. Od kdaj pa so bili mrtvi pomembnejši od živih? Celo dvorni filozof Hribar nekritično povzema Heideggerja, da je najvažnejša pravrednota Posvečenost mrtvih. Manj pomembne so po njegovem Svetost življenja, Dostojanstvo človeka in celo po mojem pravrednota vseh pravrednot Zlato pravilo (ki ga je ubesedil že Konfucij pred svojimi 5.000 leti). Kako hudiča pa mislite, da se je človek kot bitje v teh letih spremenil? Je namesto rastlinske in živalske hrane začel žreti npr. železovo rudo, piti nafto in namesto srati drek začel srati šravfe. Šele če bo to postalo res, boste smeli reči, da je človek postal nekaj drugega, mogoče bog ali kaj jaz vem. Nekaj takega, da zanj ne veljajo pravila in zakoni narave.

Spričo tako razumljenega sosledja pomembnosti pravrednot niti ni čudno, da bi se nekateri radi zakopali kljub vsesplošni bedi in revščini živih ljudi v "preštevanje" kosti. Saj so preveč zaslepljeni z maščevalnostjo ostarelim, več ali manj naveličanim življenja, takratnim likvidatorjem in njihovim komandantom. Pri tem pa ne znajo pomisliti na to, da svojcem pobitih na novo odpirajo 50 ali 60 let zaceljene rane – če zanemarimo dejstvo, da jih veliko niti ni več, ki obžalujejo pobite. Predvsem pa ne znajo "izračunati": nekdaj je veljala metoda, da se ideološkega nasprotnika znebiš le, če ga fizično likvidiraš.

(Objavljeno v človek v družbi)

Komentarji(1) | Napiši komentar | Stalna povezava

Stran 1 od 13

Prejšnja stran | Naslednja stran