Na prvo stran eDnevnika
Vse se zgodi z razlogom ... | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Spogledovanje za boljši egoSpogledovanje je že od nekdaj bilo moja šibka točka. To, da bi morala kdaj kakšnemu neznancu pogledati v oči, se mi je zdela največja nočna mora, da ne govorim še o kakšnem nasmehu, ki bi sledil zapeljivemu pogledu. Ne, hvala, to ni zame.Pri pogovoru s prijateljicami se nikoli ne morem izogniti večno aktualni temi - ljubezeni (in vsemu, kar spada k njej), zato ni čudno, da smo tudi tokrat načele zanimivo temo, ki se tiče vseh nas, še posebej pa mene, ker pri tem res pešam; ja, spogledovanja. Menda so tujci, ki pridejo v Slovenijo, precej presenečeni nad Slovenci, ki po ulicah vztrajno sklanjajo glave. Je to sindrom trpečega in ponižnega Slovenca? Priznam, tudi sama vztrajno gledam pločnik in ugotavljam, kako zanimivo strukturo ima. Zakaj bi druge motila s svojim pogledom? Naj gredo naprej svojo pot. Saj je tudi meni neprijetno, če me kdo pogleda, ker potem vedno razmišljam, ali sem kje popackana, imam morda strgane hlače, mi tisti pramen las, ki sem ga po 15 minutah boja z njim končno ukrotila, zopet prosto skače po glavi? Toda niso vsi takšni kot naj bi bila večina. Ravno tisti dve prijateljici, s katerima sem načela to temo, sta me presenetili, saj sta mi začeli razlagati, kako se vedno, ko je priložnost, spogledujeta. Menda je to dobro za samozavest, menda ti ljudje, ki te pogledajo nazaj ali se ti celo nasmehnejo, polepšajo dan. Resno? No, ker sem bila še vedno v dvomih, sem se iste teme lotila še z drugo kolegico, ki je (na moje presenečenje) potrdila besede že prej omenjenih prijateljic. Ali samo še jaz živim v kameni dobi in hodim okoli z zavezanimi očmi? No, seveda me je vsa ta stvar začela intenzivno zanimati, zato sem nujno morala na ulico in začeti eksperiment. Da, lahko bi se tako reklo. Oblekla sem se popolno, počutila sem se super, tudi frizura je bila na mestu, torej sem pripravljena na to. In sem šla po ulici in poskusila ljudem gledati v oči. (Torej ... ko rečem ljudem, s tem seveda mislim mlajše moške, da ne bo pomote :)) Toda kaj je bil največji problem? No, poleg tega, da sem se morala zavestno prisiliti in ljudem pogledati v obraz, čeprav mi je bilo nerodno kot da bi hodila naga po svetu, je bil največji problem to, da so ostali gledali v tla. Kako naj potem komu pogledam v oči, če jih ima prilepljene na pločnik? Da, da, saj vem, tudi sama sem takšna. Ampak stvari so se potem začele izboljševati. Čeprav mi je pogled še kdaj pa kdaj zdrsnil stran od oči, sem postajala vedno bolj samozavestna pri tem, kar sem počela. In potem je prišla nagrada: nekdo se mi je celo nasmehnil! V tistem trenutku sem razumela, kaj so mi razlagale prijateljice. Bilo je prijetno, bil je pravi balzam za ego. Odkar hodim po svetu z dvignjeno glavo in bistrim pogledom, opažam, da morda le nisem tako nevidna, kot se mi je vedno dozdevalo. Samo nasmeh si moram nadeti na obraz in samozavest ter pozitivno energijo, pa lahko dosežem vse, kar si želim, včasih pa dobim celo mnogo več, kot sem pričakovala. Otroci me vikajo - sedaj se tudi uradno staramOkej, tole postaja že prekleto resno!!!Vse se je začelo že kakšno leto nazaj. Nekoč sem se odpravila na sprehod, ko srečam 2 dekleti. Počasi se jima približujem in ocenjujem, koliko sta stari - po moji oceni 14 let.Vse lepo in prav, najbrž sta tudi oni dve mene ocenjevali, prav, zakaj pa ne. No, končno se srečamo in pozdravimo - jaz že želim izustiti moj zdravo, ko me presenetita - DOBER DAN! Kaj?!??!?!! Skoraj me je vrglo na rit! No, počasi jima odzdravim in grem naprej svojo pot, ampak ta dober dan kar ne neha odzvanjati! Dober dan?? Pa tako jaz pozdravljam starejše ljudi, seveda, to je znak spoštovanja - in starosti ... O bog, koliko sem pa potem že stara?? Ampak ... saj je bilo potemtakem med nami samo 7 let starostne razlike?? Koliko pa mislijo, da sem stara???? Toda to ni bil osamljen primer. Sedaj sem začela voditi otroški pevski zbor, otroci so stari od 6 pa do 14 let, in moj načrt je bil fantastičen - da bomo vsi prijatelji, kolegi, se bomo zabavali in tako dalje. Toda šok!!! Prvič, ko se srečamo, me otroci vikajo in mi pravijo učiteljica. Prosim??? Kaj?! In jim pojasnim, da želim, da me kličejo po imenu in da se vsi tikamo (kolikor sem bila jaz naučena, je potem vljudno spoštovati željo starejšega in jo tudi upoštevati). Nekateri to upoštevajo, drugi so kot trdovratni madeži - to se kar ne neha in ne neha!!! In jih vsakič znova prosim, naj me tikajo in kličejo Urška, za božjo voljo! In potem, ko me že petnajstič neka deklica vika in pokliče učiteljica, jo vprašam, zakaj me vika. Njen odgovor: Ja če ste pa menda stari dvajset. AAAAAAAAAAAAAAAAA (ja, to je bilo v moji glavi). Vsa poparjena ji odgovorim, da v bistvu 22, ampak v redu no. V tistem trenutku sem se vdala. V redu, bom pa učiteljica, naj me vika, če je tako .. No, potem sem že malo odrinila misel o staranju, ko je prišel današnji dan. Nič hudega sluteča se (spet) odpravim na sprehod, ko nekje na poti zagledam gručo osnovnošolskih otrok. Najprej razmišljam, h kateremu sosedu spada kakšen otrok, če mi je mogoče kdo znan, ampak seveda, brez uspeha. Ko se srečamo, ugotovim, da so otroci zelo lepo vzgojeni, saj me pozdravijo: Dober dan! - auč, pa ne že spet no!! Zgrožena jim odzdravim in vsi gremo lepo svojo pot dalje. Oni najbrž z lažjim korakom kot pa jaz. V meni se začne miselni boj: Kaj se tukaj dogaja?? Koliko sem pa stara??? Pa kako no?!? No, seveda bi morala najbrž pojasniti tudi, zakaj me vsak dober dan tako prizadane. Namreč, vse življenje sem izgledala mlajša kot pa sem v resnici bila. Recimo, nekdo me je v 3. letniku gimnazije vprašal, ali sem že končala osnovno šolo. Ah, ja ... takrat sem seveda norela zaradi tega, kako me lahko nekdo zamenja za neko osnovnošolko in se tako obnaša do mene ... Sedaj norim zaradi tega, ker so otroci vljudni in samo vljudno pozdravijo starejšo osebo, nič drugega. No, sedaj vsaj razumem vse tetke in stričke pa sosede in bog ve, koga še, ki so me tolikokrat prosili, naj jih vendar tikam, ne pa vikam, saj da se potem počutijo tako stari. Seveda je ponavadi ostalo pri vikanju. Navada je pač železna srajca. Ja. Se pač staram. Obračam se po vetru - in te dni zelo piha ...Zakaj človek nikoli ne ve točno, kaj bi rad? Tako dolgo si želiš nečesa, ko pa to končno imaš, ti ni več zanimivo in že iščeš nekaj novega. Ampak tu si si vsaj nečesa želel, najhuje je, če sploh ne veš, kaj bi rad! Pa bi to, pa ono, mogoče pa raje tisto ... Aaaaa, odloči se že!!! Jezna sem nase, ker nikoli nisem zadosti odločna, kot da ne bi imela neke želje, h kateri bi stremela. Ali pač - samo da sem nekje na polovici odnehala ...Včasih se obnašam kot otrok, ki bi rad imel enkrat takšno punčko, drugič takšen avtomobilček ... No, če to pretransformiram - enkrat bi rada bila poročena, drugič samska, včasih si želim imeti ogromno družino, drugič sploh nočem otrok, kdaj pa kdaj bi šla ven in se noro zabavala, ob drugi priložnosti pa bi samo rada šla na sprehod s kom posebnim, včasih si želim spoznati toliko novih ljudi, včasih biti samo s tistimi, ki jim zaupam, enkrat samo biti lahkomiselna študentka, drugič resna karieristka. Ali lahko imam sploh še bolj razcepljeno osebnost?! Kako naj se sploh borim za tisto, kar si želim, če sploh ne vem, kaj bi rada ... No, ja ... vem, kaj bi rada. Rada bi bila srečna. A kaj, ko je sreča tako ... izmuzljiva ... Zakaj sem tečnaDa, res je.Ves čas se pritožujem in nergam. Nikoli nisem povsem zadovoljna s tem, kar dobim. Vedno želim, da je vse po moje. Tudi kritiziram rada. Ne maram ljudi, ki me ne marajo. Pogosto provociram druge. Slišim le tisto, kar želim slišati. Vsakodnevno opravljam znance. Ignoriram neumne zahteve. Rada kričim. Ne prenesem "fušanja". Da, res je. Ampak res je tudi, da vse to počnem z razlogom. Pritožujem se zato, ker mi kaj ne ugaja, vedno želim dobiti še kaj boljšega kot imam, želim, da me ljudje poslušajo, kadar vem, o čem govorim, če me kdo ne mara, se z njim ne obremenjujem več, druge provociram zato, da slišim, kaj si resnično mislijo o meni, slišim tisto, kar je pomembno, da vem, opravljam zato, da sem na tekočem z vsem dogajanjem okoli sebe, neumnih zahtev ne izpolnjujem, ker mi poberejo dragocen čas, kričim v blazino, da iz sebe spravim vso negativno energijo, ki jo imam. "Fušanja" samo enostavno ne prenesem. Tako pač je. Vse je res. Takšna sem. Ampak večino časa se tako ali tako samo smejim, tako da ni problema. (Razen ob dnevih, ko imam PMS - takrat vsi prvi opisi držijo. Brez spodnjih razlogov). Ne, ne, to ni izguba časa :)Ah, kako naporni so dnevi, ko nimaš ničesar za početi sam s sabo! Normalno - v resnici imaš pravzaprav za postoriti 100 stvari, a kaj, ko se ti ravno tisti trenutek pač ne da. Lenoba lena! In potem vmes, ko premišljuješ, kaj bi morda lahko počel, 3 minute buljiš v prazno steno, nato se za 2 minuti zazreš se v strop, ki naenkrat postane nenavadno atraktiven, kakšno minuto strmenja v prazno nameniš tudi varčni žarnici, tvoje pozornosti pa je deležen tudi star kaktus, ki nima niti najmanjšega pojma, zakaj tako zijaš v njega. In potem, ko opraviš vse to, se zamisliš, če so bile te minute vržene stran, zamujene, zgrešene, izgubljene (karkoli že). In ker imaš slabo vest, tvoji možgančki skušajo pretentati občutke in tako na koncu pride do tega, da to, kar bi vsi ostali (imenujmo jih objektivni opazovalci) poimenovali POTRATA ČASA, ti poimenuješ SPROŠČANJE.Dragi moji, danes sem se na veliko sproščala. Počutim se popolnoma sproščeno! (O bog, upam, da se mi jutri ne bo dalo toliko sproščati!) :) Pomlad, če imaš čas, preberi!Ker sem zadnje čase izredno slabe volje, sem se malo zamislila nad sabo, kje tiči vzrok za nejevoljo. Glede na to, da imam pred seboj par težkih izpitov, je takšna volja skoraj pričakovana, toda vseeno še čutim, da izpiti niso edini, ki so krivi za vse to. Danes se mi je posvetilo, kaj je krivo - ZIMA.Ja, pozimi trpimo kronično pomanjkanje sonca, kar lahko vodi v depresijo - sonce namreč zbuja pozitivne občutke, brez sonca pa postanemo precej ... negativni. Tako da danes s ponosom oznanjam, da za svojo slabo voljo nisem kriva jaz, temveč slabo vreme. Hkrati bi tudi rada pozvala pomlad, naj se čimprej podviza in pride k nam, še najbolj pa naj se ta blog dotakne sonca, katerega bi že danes z veseljem občutila na svoji koži. Sneg prosim, naj se za kakšnih 10 mesecev umakne in da prostor zelenju, ko pa bo zopet nastopil njegov čas, naj ne zamuja. Pomlad, čakam te! Neuporabno dariloTotalno neuporabno. Kaj? Darilo. Od koga? Od mene. Za koga? Za kolegico. Zakaj? KER NIMAM BOLJŠE IDEJE!100 % sem prepričana, da ste za darilo že kdaj dobili kakšno skodelico (t.j. lonček). Je res? Če je niste, ste med redkimi posamezniki, ki še niso imeli take "sreče"! Oh, priznajte, kadar nimate prav posebne ideje, kaj komu kupiti, se vedno najde kje kakšna skodelica za čaj ali pa kavo, ki ima natisnjen tako prisrčen (ali pa šaljiv) motiv in zagotovo "popolnoma" ustreza bodočemu prejemniku. NAPAKA! Nobena skodelica ne ustreza obdarovancu. Zakaj? KER JIH IMA ŽE 1000! No, priznam, pretiravam, toda iskreno povejte - koliko časa uporabljate skodelico, če jo sploh? Sama sem kakšen lonček, ki mi je bil resnično pri srcu, intenzivno uporabljala kakšno leto. Potem sem dobila novega. In spet novega. Pa kakšnega najbrž še naprej podarila (Oh, kakšna packa sem, ane?) Torej, če tako pogledam stanje mojih lončkov - daril, je njihova trenutna funkcija nabiranje prahu. Ja, tako je. Mogoče se še kakšen znajde v študentskem domu (in se kmalu tudi razbije), a to je bolj izjema kot pravilo. V glavnem, lončki kot darila so pravzraprav takšni mali izdajalci. Ko ga dobiš v dar, točno veš, na kateri stopnji je tvoj odnos s tistim, ki ti ta dar podari. Ja ... na bolj ... mlačni stopnji :) No, seveda pa je to čisto moje mnenje. Morda pa kdo lončke namenoma zbira, v tem primeru vzamem vse besede, ki sem jih napisala, nazaj. Toda večina jih ne zbira in večina nad lončkom kot darilom je sicer lahko vesela, toda ... uporabno darilo ni. Razen, če ta oseba še nima lončka. V tem primeru vam bo zelo hvaležna :)) Izbruh jezne študentkeA mi lahko, prosim lepo, kdo pove, kako se naj naučim izpitno snov, ki je popolnoma nerazumljiva in nelogična?!? In ne, to ni samo moje (subjektivno) mnenje, ampak mnenje večine mojih sotrpinov (tudi tistih, ki so ta izpit že opravili, povečini samo s srečo)! Kako naj se napiflam snov, ki je ne razumem?! A da gre? No ja, pri meni niti ne. NE IN NE. Jaz moram razumet stvari, da lahko potem to znanje razložim profesorici. In potem ti vsi pravijo: Ti se kar napiflaj, bo že. NE BO!!!! Jaz HOČEM razumet. Ampak kako lahko takšne stvari, pri katerih je vse enako in ni logičnih razmerij in razlik sploh kaj razumeš?! Ne moreš.Mislim, da grem na sprehod. Mogoče se mi bodo misli potem zbistrile. Vsi se poročajo ...... samo jaz ne ;)Pa saj ne, da bi se mi že odštevali dnevi ali pa da mi bo vsak čas ušel zadnji vlak, ampak se samo vsake toliko za hip ustavim in zamislim nad sabo - in prijatelji. Stara sem 22. Mama je bila pri mojih letih že poročena, eno leto kasneje sem se rodila jaz. Gledano z današnjega stališča - ali pa predvsem mojega - je to absolutno prekmalu. Za otroka ali poroko? OBOJE. Ja, vem, "takrat so bili drugačni časi, takrat to pa to pa to...". Ogromno razlogov govori v prid mlajšim mamam, torej ravno nekje v mojih letih, ampak to je zaradi današnjega daljšega šolanja nekako ... neprikladno. Ampak nisem želela odpreti teme o prestarih ali pa premladih starših. Poroka. Danes. Ne pred 20. leti. Danes. Hja, kdo se še pa danes sploh poroča? Ne boste verjeli, ampak neverjetno veliko parov! Ne, seveda nimam nobenih zanesljivih statističnih podatkov, ampak tako, iz svojega lastnega opazovanja lahko povem, da sem resnično presenečena, koliko parov se odloči za poroko. Pa to ne bi bilo nič nenavadnega, če bi govorila o osebah, starih okoli 30 let. V redu, recimo od 25 let dalje, toda jaz govorim o svojih prijateljih in znancih. Torej mladih pod 25 let. To poletje so se poročile 3 moje sošolke s faksa, za par kolegic pa vem, da so zaročene! Sama sem izredno vesela, ko slišim, da se kdo zaroči/poroči, po drugi strani pa se zamislim, zakaj je potrebno to storiti tako zgodaj? V redu, so zaljubljene, ljubijo, želijo celo življenje preživeti z drago osebo. Ampak ... kako boš pri 22. letih vedel, da je tvoj partner res idealen zate? Kako boš vedel, da se ga po par letih skupnega življenja ne boš naveličal? Ali to čutiš? Ali to resnično začutiš, ko si s pravim partnerjem? Da si pripravljen celo življenje živeti z njim, da si tako prepričan, da ti z njim nikoli ne bo dolgčas in da je on/ona res najboljše, kar si lahko dobil v življenju? No ja, sicer pa ... vsak je osebek zase in vsak čuti po svoje, če pa najde še drugo osebo, ki čuti enako kot on ... Zakaj pa ne. Pa naj se poročita :) Zakon (in ljubezen nasploh) je tako ali tako igra na srečo - hazardiramo pa "itak" vsi, pa če smo stari 22, 35 ali pa 55 let. Zatorej vsem mladoporočencem: Srečno! :) Kako je lahko tudi pocukrana romantična zgodba koristnaPriznam - včasih postanem preveč sentimentalno-romantično-jokavo razpoložena, ampak kaj, ko pa so na televiziji zadnje čase samo še filmi dveh vrst: nasilni in romantični. Pocukrano romantični. Ob katerih ti postane slabo, tako romantični so in tako predvidljivi. Toda človekovo čustveno stanje je čudna stvar in nikoli se ne ve, kaj lahko pride naslednji trenutek: izbruh jeze, naval strasti, preprosto veselje? No, moje razpoloženje danes je bilo bolj osamljene narave, kar pomeni, da mi v takih trenutkih takšni pocukrani filmi nenormalno dobro zapašejo, zato sem se lepo zleknila na kavč, prižgala TV in se prepustila romantični zgodbi. Ja, ljudje, gledala sem (začetek) Romea in Julije. In, o moj bog, kako "romantično" je bila prikazana ta zaljubljenost, ki sta jo doživela glavna igralca. Po pol ure buljenja v TV-ekran sem obupala in odšla raje za računalniškega (ja, vem, napredek pa tak :)) Toda morala sem priznati, da se me je zgodba začetne zaljubljenosti vseeno dotaknila - začela sem premišljevati o zaljubljenosti sami, kako jo "navadni" smrtniki pravzaprav sploh doživljamo, ali se filmske zgodbe morda zgodijo kdaj tudi v resnici in ali se kakšnemu dekletu kdaj izpolni želja in sreča princa svojih sanj (kakršen naj bi po vseh standardih Disneyjevih risanih filmov in Grimmovih pravljic le-ta bil).Po začetni jezi, ker se meni kaj takega ni zgodilo (ne, žal se nisem zaletela v neznanega moškega na ulici in takoj nato z njim odšla na kavo in se v istem trenutku že zaljubila vanj, niti nisem dolga leta živela v zaklenjeni sobi, ker me mati in oče nista spustila ven, da me kdo ne bi ugrabil, potem pa je prišel raznašalec pic, ki me je edini poleg že omenjenih staršev kdajkoli videl in ker sem bila tako osamljena in sama, sem se takoj zaljubila vanj - seveda sva potem živela skupaj srečno do konca svojih dni, in nisem se zaljubila v dolgoletnega prijatelja, ki mi je vseskozi stal ob strani in boleče prenašal vsa jokcanja na rami o drugih moških mojega življenja). Torej, po začetni jezi pa sem vseeno začela malce premišljevati, kako sva se s fantom dejansko spoznala in kako veliko srečo sva imela, da sva sploh našla drug drugega. Nato sem še malo pobrskala po starih sporočilih in mailih, ki sva si jih na začetku najinega poznanstva pisala, in v sebi zopet našla tisto, kar se je skozi par let morda že delno izgubilo; zopet sem bila v koži dekleta, ki še ne ve, kaj bo s tem fantom, v koži dekleta, ki se počasi v tega fanta zaljublja in v koži dekleta, ki ... ki je v fanta zaljubljeno. Res, kako lepo je v sebi obuditi te občutke in se zopet spomniti, zakaj si se v tega človeka zaljubil. Zakaj ga ljubiš. In ja, morda na prvi pogled naše življenje res ni takšno kot v filmih, ampak če pogledamo z drugega zornega kota, pa lahko vidimo, da vsak pravzaprav živi v svojem filmu, svoji pravljici. In kako se bo ta pravljica nadaljevala, je odvisno popolnoma od vsakega posameznika. Sobne rastline na poti v smrtŠokantno!Urška P. se je v ponedeljek, 25. 1. 2010, okoli 11. ure dopoldne odločila, da se bo podala v gojenje sobnih rastlin. Ker tovrstnih izkušenj še nima, vso zelenje s strahom pričakuje, koliko časa še ima na voljo, preden ga pobere suša ali moča. Za zdaj 22-letnica še ne kaže morilskih nagnjenj, toda vprašanje vendarle ostaja - ali je dekle sposobno živeti v harmoniji z rastlinami ali pa jih bo počasi spravilo s sveta? N.P. Zakaj Facebook ni *samo* slabČlovek, ki bi se moral učiti, najde sto razlogov, zakaj se ravno ta trenutek ne more. Jaz, na primer, sem preveč utrujena in zaradi tega dotičnega vzroka ravno sedaj ne morem biti preveč miselno aktivna - vsaj kar zadeva učno snov iz besedotvorja ali pa frazeologije. Ker pa mlademu bitju, ki ne ve, kaj naj s svojo odvečno energijo, ki ni namenjena učenju, kaj kmalu postane dolgčas, se odloči, da bo preverilo še stanje drugih zemeljskih sotrpinov. In kaj je boljšega kot pa vsevedni portal, ki nas iz minute v minute seznanja z najnovejšimi dogodki in občutji prijateljev, znancev in kdobivedelkdojetoampakčemeježedodalnajmubosajneizgledatakoslabojev. Da, govorim o Facebooku (FB).Odkar imam FB, sem ugotovila, da sem veliko bolj na tekočem z dogajanjem med prijatelji, in če se slučajno kdaj srečamo tudi v resničnem svetu, sploh nimamo več o čem govoriti. Morda kdo reče: "Ja, a veš, da sem to pa to pa to, " ampak v tistem trenutku ga ostali že prekinejo: "Ajaaa, to, sej to si pa na FB napisal. Že vemo. To je že staro, to si že včeraj dopoldne napisal!" Čudovito. Morda se je število mojih kofetkanj zmanjšalo prav zaradi tega - kar pa ni nujno samo slaba stvar (torej, morda bo kdo rekel, pomanjkanje živega stika in takšne stvari), saj se malo pozna tudi v moji denarnici, torej ostane kakšen evro več (ki sicer potem izpuhti za kakšno drugo neumnost, ampak v redu no, kdo bi bil malenkosten). Torej, FB je izredno obvestilen, že navsezgodaj, ko se zbudim, najprej sežem po mobitelu in seveda preverim stanje na Obrazni knjigi, ta pa mi pove, da je moja soseda pravkar odšla na kavo, da se bivši sošolec počuti odlično in da 15-letnik ljubi Mašo. Takrat pomislim, kako so vsi bedni, da morajo že ob 7h zjutraj vsi posodobit svoje FB-stanje, kot da se svet ne bo vrtel naprej, če ne bodo napisali svojih misli. Ampak, potem me prešine še druga misel - kako sem bedna jaz, da grem dejansko to brat ob 7h zjutraj. Kdo je potem beden??? No, ampak ne smem samo grdo govorit čez FB. Sama zasnova sploh ni slaba, namreč, da bi se povezali s starimi prijatelji in "izgubljenimi" znanci. Moram povedat, da me je v zadnjih nekaj mesecih par starih prijateljev resnično razveselilo, ko so me dodali na FB in smo tako ponovno vzpostavili stik, pa čeprav le po internetu. Tudi to je nekaj, osnova za kakšno kavo ali pa srečanje. Pa še ena dobra stvar, ki jo prinaša FB - razmišljanje. Ehm. Okej, priznam, tole sem sedaj zastavila malce preširoko. Bom bolj natančna. Ko ima človek preveč časa (in premalo volje za počet kaj dejansko koristnega), gre na FB gledat fotografije, stanja, stike prijateljev. In kaj potem? Potem ugotoviš, da ima tvoja sošolka iz OŠ že 2 otroka, da sošolka iz SŠ na veliko žura in pije in uživa kot turistična vodička na absolvenstkih izletih ali pa da se je tvoja kolegica s faksa pred dvema mescema poročila. In ti? Ti potem začneš razmišljat, kje pa se ti nahajaš ta trenutek. Razmišljaš, ali si še v fazi, ko bi rad na veliko žural, ali si v fazi, ko bi rad čimprej diplomiral in se dobro zaposlil, ali si v fazi, ko bi bilo dobro, da se zaljubiš (oh, ko bi se to lahko zgodilo na "klik"), ali pa si v fazi, ko bi se lahko tudi ti že poročil in si ustvaril družino. In potem primerjaš kolege in sošolce in prijatelje ter ugotoviš, kako zelo različni smo si, kako se ne moreš in ne SMEŠ primerjati z drugimi, ampak moraš samo živeti svoje življenje in ga živeti POLNO: slediti trenutnim in dolgoročnim željam, lepšati svet sebi in drugim in enostavno ... Iti v življenje ter ga narediti takšnega, da ti nikoli ne bo žal reči: "Da, to je bilo moje življenje in še enkrat bi ga živel takšnega, kot je bil!" Kar pa se tiče Facebooka: poiščite stare prijatelje in obnovite stik z njimi, morda vam bo kdo za takšno dejanje ostal celo življenje hvaležen. In ne pozabite napisati na svoje trenutno FB-stanje: Srečen sem, da sem, kar sem. Jaz sem. Ko fantje zmagajo v poznavanju mode ...Izredno rada potujem z vlakom. Sicer je vožnja daljša, kot bi bila z avtobusom (ali avtom), toda vlak je še vedno vlak - je udobnejši, ima stranišče in na njem se neprestano menjujejo potniki, kar pomeni več zabave zame, ki rada spremljam dogajanje okoli sebe ter opazujem ljudi. Včasih lahko slišiš prav zanimive zgodbe, včasih pa ti gredo sopotniki enostavno samo na živce ...No, danes pa sta me dva fanta, ki sta za kratek čas prisedla na sosednje sedeže, prav presenetila. Na prvi pogled sta izgledala stara 18 let, kaj več ne, in oba sta bila oblečena nevpadljivo vsakdanje - kavbojke, črna jakna/bunda. V redu, sem si mislila, mulca pač. TODA, kaj vse sem izvedela: Ta dva fanta nista bila navadna najstniška mulca, ampak stara že preko 20 let, eden menda 25, drugi 22. In ta mlajši je začel pogovor z drugim, kje si on kupuje oblačila. Da v Zari. Ker tam imajo dobre obleke. Da najdeš take poceni. Da si je on nazadnje kupil tam eno jakno, ki je bila znižana na 140 EUR. In da je bilo to zelo poceni (moji možgančki so v tistih trenutkih računali, koliko jaken bi za ta denar dobila jaz). In da imajo tam nasploh dobre stvari. Pa da si mora it novo kupit. Ker si je to nazadnje omenjeno strgal za novo leto. Pa tako lepa, kot je bila, in sedaj je za stran. Tako da rabi novo. Starejši je samo poslušal in kimal in se strinjal. In mlajši je nadaljeval, da mora kolega resnično it v Zaro, ker se dajo stvari tam tako dobro kombinirat in da kakšne nore majčke imajo (moji možgani: O MOJ BOG!). Potem sta se za nekaj časa celo nehala pogovarjat o oblekah in prešla na malo bolj resno temo, kako je dobro, da čim dlje ostaneš pri starših, ker se pač to bolj splača (moje misli: A smo mogoče mi sedaj že Italijani ali kaj?). No, pa nista dolgo zdržala in sta se vrnila k modi. Mlajši je malo "pojamral", da ima njegov kolega čez vikend rojstni dan in da (moje predvidevanje nadaljevanja stavka bi se glasilo: ne ve, kaj naj mu kupi, AMPAK!!!) ne ve, kaj naj si obleče za na zabavo (...). Ja, ubogi revež je rekel, da nima nobenih pametnih čevljev, kaj šele jakne (glej zgoraj), da ne govorimo o hlačah in majici! In sedaj bo spet moral it v trgovino po nakupih (poleg mojega zavijanja z očmi so me spremljale še misli, kot so: a lahko?? Kako si pa ti bogi, a res nimaš česa bolj pametnega za počet, na katero šolo pa hodita, a sta že zaposlena, kaj počneta v življenju, da lahko samo o tem razmišljata ipd.). No, kasneje sem izvedela, da vsaj eden od njiju hodi na gostinsko šolo (in da mu gredo predavanja resnično na živce). Drugi? Mislim, da je že zaposlen. In kaj je moja poanta vsega tega? Prosim, da nihče več ne reče, da s(m)o samo ženske takšne kure, ki ne znamo govorit o ničemer drugem kot o oblekah, ličilih in nakupovanju. Moški nam delajo konkurenco. In to hudo :) Petke in snegNo ... ta kombinacija je zelo neposrečena, verjemite :) Zakaj? Ker pač enostavno to ne gre skupaj!! Namreč, snežna podlaga je precej mehka, petke zelo trde. Petke se ugreznejo v snežno podlago in ti ostaneš na mestu :) Ali pa tole: Snežna podlaga je zelo spolzka, podplati na škornjih s petko zelo gladki. Rezultat: v najboljšem primeru samo mokra zadnjica, v slabšem zlomljene okončine :) Še eden izmed razlogov, zakaj petke niso primerne za v snežne razmere: brozga ti jih popolnoma umaže in se preko zadrge ali majhnih luknjic, ki so nastale bogvekje, prikrade v notranjost obutve in ti tako v škornju nastane "prijetna" mrzla kopel. :) Aja, pa vsi te čudno gledajo, češ kaj je narobe s tabo, da še pozimi nosiš petke, ali pa to, da kaj se ven mečeš, ali misliš, da si nekaj več, ker si tako "fancy" oblečena tudi pozimi?!No, dragi moji, da vam pojasnim, zakaj jaz vse to doživljam tale teden: Ker nimam drugih čevljev pri roki. Nogi. Nogah. Eeeee, torej, da ne boste mislili, da sem res kakšna zmešana kura, samo, saj veste, za vsako dejanje obstaja razlog. In moj je ta, da tukaj, kjer sem čez teden, nimam snežk in skibuck ali kaj bolj primernega za sedanje razmere, ker sem bila doma sveto prepričana, da so tukaj. Izkazalo se je, da so doma. In sedaj hodim tukaj okoli v petkah in vsi se mi smejijo in mislijo, da sem motena oseba. In vsakič, ko mi kdo nameni pomenljiv pogled, skomignem z rameni in si mislim svoje. On/ona pa prav tako :) In ja ... to je prvič, da mi gredo petke na živce. In sneg ... Kdo bi si mislil :)) Pa je tu ...Ja, novo leto. Ne bi rekla, da sem pretirano navdušena nad njim, še posebej pa ne nad prvimi dnevi po Silvestru. Pravzaprav mi grejo res na živce. Dobro, ne smem pretiravat - odvisno, v kakšni družbi se nahajam. V bistvu mi je bil letošnji prvi dan novega leta res všeč in se ne bi pritoževala, če bi se takšni dnevi letos večkrat ponovili. Resnično na živce pa mi grejo vsi ti obiski, ki se vrstijo še dober mesec po uradnem začetku novega leta in se kar ne nehajo. Od nikoder se pojavljajo sorodniki in družinski "prijatelji", ki jim kar ni konca ne kraja, prav tako pa se naša družina odpravlja na obvezne obiske, kateri me prav tako ne navdušujejo. Dolgočasno posedanje ob polno obloženi mizi (hvalabogu, da imamo dovolj hrane, ampak ob praznikih pa resnično vsi pretiravajo!!), obujanje spominov iz let, ko me še ni bilo na svetu (o bog, kako je to dolgočasno!!!!), smejanje šalam, ki RESNIČNO niso smešne (ali pa jih razumejo samo starejši od 45 let?) in najbolj grozna stvar izmed vseh: VSEM MORAŠ VOŠČIT NOVO LETO!!! Zakaj?? Prosim lepo, zakaj?? Dvomim, da bo moje voščilo nekomu levemu resnično spremenilo življenje in bo imel od takrat dalje res srečno leto. Ja... seveda. V redu, voščim, ker pač moram. Pri tem se celo vljudno smehljam. Ampak ... žal mi je. To ni iz srca. Iz srca je voščilo, ki je namenjeno samo določeni osebi in ta oseba to občuti. To pomeni, da bom dobremu prijatelju drugače voščila kot pa bežnemu znancu.Ah ...te družbene konvencije ... Še pred kratkim sem fantu razlagala, da mora storiti to pa ono, ker pač tako narekujejo družbena pravila. Toda vedno bolj spoznavam, da mi ta ista družbena pravila počasi grizejo živčke. V glavnem. Srečno novo leto, dragi neznanci :) In vsi znanci... (Kot da bo to komu kaj pomagalo) ;) Izpolnjena želja :)Par tednov nazaj sem, kot vsi ostali otroci, poslala Miklavžu (in vsem ostalim dobrim možem) pismo, v katerem je bilo navedenih par želja ter obrazložitev, zakaj bi se mi te želje smele izpolniti: Ker sem bila letos res pridna.Torej, pismo sem odposlala in nato potrpežljivo čakala, kdaj se bo kakšno darilo prikotalilo do mene.In čakala ... In včeraj se mi je izpolnila ena izmed teh želja. Miklavž (ali pa Božiček, morda Dedek Mraz?) jo je namreč sporočil mojemu fantu, ki mi je pričaral prečudovit večer. Želja se je glasila, da bi želela vsaj enkrat uživati v romantični večerji in moj dragi se je izkazal ter me peljal v "fancy" restavracijo, kjer sem končno okusila tisto, kar že celo življenje gledam v filmih - romantični zmenek na nivoju :) In da povem še to: ambient je bil zelo lep, natakar izredno ustrežljiv, hrana in pijača okusna ter moj dragi nadvse olikan :)) V glavnem ... Hvala, dragi Miklavž (ali Božiček, morda Dedek Mraz?) za prečudovit večer! :) Pravopisne napaČeČisto tako, mimogrede ...A je že kdo kdaj videl kakšen napis? Da. A je že kdo kdaj videl kakšen napis, ki ni bil slovnično pravilen? Da. A je že kdo kdaj videl kakšen napis, ki ni bil slovnično pravilen, pa so mu zaradi tega začeli popuščat živci? _____. (Verjetno jih bi par napisalo da, drugih 99% pa ne  )No, jaz spadam v tretjo kategorijo. Res je, vprašajte kogarkoli! Še posebej vam lahko to potrdijo moji prijatelji, ki me morajo dnevno poslušati, kako se jezim nad pravopisnimi napakami in jih popravljam, če je le mogoče. Pravzaprav sem že večkrat razmišljala o tem, da bi s sabo začela konstantno nositi alkoholni flomaster, da bi kar tako, mimogrede, popravila vse tiste majhne (in VELIKE) nepravilnosti in bedarije ali pa pomanjkljivosti, ki jih pač človeški faktor zagreši. Na javnih napisih, da smo si na jasnem. (Čeprav vam lahko cimre povedo drugače, da tudi v "privatnem sektorju" nimajo miru pred mano - ravno zadnjič sem eni izmed njih dopisala par vejic na neko obvestilo, drugi pa dodala J v besedo "školjka". Čeprav ta napis, ki vsebuje besedo "školjka", visi v stranišču, me je nerviral in sem morala uporabiti svoj (domači) flomaster). Torej, kaj me je tokrat tako razjezilo? Napis nad pekarno v centru Ljubljane. Ja, ljudje božji, v centru Ljubljane. Dobro, sedaj smo že navajeni, da v kakšni okrepčevalnici, kjer se prodajajo bureki pa kebap(b)i, lahko najdemo napise, ki nam sporočajo, da si lahko naročimo burek z jajco ali, če smo žejni, kozarec kisle vode, morda čisburger itd....(Tega še vseeno ne oprostim, toda to je že druga zgodba). Ampak pekarna??? No... napis pa se je glasil: Kava za seboj. (Nekje drugje je celo pisalo: Kava za sabo --> in moje direktne misli ne... nikjer ne vidim nobene kave, ki bi bila za mano). V glavnem ... Ali se samo meni zdi, da tukaj najbolj očitno manjka predlog s??? Kava za s seboj. Samo en s. SAMO EN S?!? (Čeprav se sedaj že resno sprašujem, če se morda ne motim jaz? Neeeee.... prav imam  )In kaj sem naredila potem? Nič, ker je bil napis previsoko in nisem imela pri sebi svojega alkoholnega flomastra. Pišuka. Seveda je bil moj drugi plan, da bi prodajalko v pekarni opozorila na napako, vendar me je fant prepričal, da raje ne, saj nima ona nobene zveze s tem svetlobnim napisom, samo dan bi ji pokvarila. V redu no. Pa sem potlačila svoj slovenistični ponos in mirno odkorakala naprej. Brez da bi rešila svet še ene pravopisne napake. Ah... Življenje je kot vožnja z vlakomŽivljenje je kot vožnja z vlakom - nekaj časa uživaš v mirni vožnji ter v čudovitem pogledu skozi okno, v naslednjem trenutku pa ti to uniči vlak na sosednjem tiru, ki z neznanskim hrupom pelje mimo tebe; nikoli ne veš, kako dolg je in koliko časa ti bo še zakrival pogled na naravo ter odvzemal tišino, a že naslednji trenutek ga ni več in spet lahko uživaš v vožnji ter občuduješ naravo. Z njimDanes sem ugotovila, da živim iz spominov. In namišljenih zgodb v knjigah. In namišljenih zgodb v moji glavi. Da bi stopila v resnično sedanjost? Ne, hvala. Preveč presenečenj. Preveč sprememb. Premalo varnosti. Morda samo z njim. Da, z njim pa bi poskusila, on me bo ujel in bo ob meni. Pazil bo name. Da. Z njim. Z njim lahko. Z njim bom. Prazniki se počasi bližajo ...... in treba bo začeti pečt piškote :) Pri nas že dišijo ... :) { Prejšnja stran } { Stran 1 od 2 } { Naslednja stran } |
Na kratko o meni Urrska.eDnevnik.si
Na prvo stran mojega eDnevnika Osebna stran Arhiv sporočil Sporočila, ki so jih napisali moji prijatelji Moj foto album KategorijeNajnovejša sporočilaSpogledovanje za boljši egoOtroci me vikajo - sedaj se tudi uradno staram Obračam se po vetru - in te dni zelo piha ... Zakaj sem tečna Ne, ne, to ni izguba časa :) Moji prijateljimodrivalZanimive stranimarushka
Število zadetkov: 5190 |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-08 eDnevnik |