Na prvo stran eDnevnika
Vse se zgodi z razlogom ... | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Izbruh jezne študentkeA mi lahko, prosim lepo, kdo pove, kako se naj naučim izpitno snov, ki je popolnoma nerazumljiva in nelogična?!? In ne, to ni samo moje (subjektivno) mnenje, ampak mnenje večine mojih sotrpinov (tudi tistih, ki so ta izpit že opravili, povečini samo s srečo)! Kako naj se napiflam snov, ki je ne razumem?! A da gre? No ja, pri meni niti ne. NE IN NE. Jaz moram razumet stvari, da lahko potem to znanje razložim profesorici. In potem ti vsi pravijo: Ti se kar napiflaj, bo že. NE BO!!!! Jaz HOČEM razumet. Ampak kako lahko takšne stvari, pri katerih je vse enako in ni logičnih razmerij in razlik sploh kaj razumeš?! Ne moreš.Mislim, da grem na sprehod. Mogoče se mi bodo misli potem zbistrile. Vsi se poročajo ...... samo jaz ne ;)Pa saj ne, da bi se mi že odštevali dnevi ali pa da mi bo vsak čas ušel zadnji vlak, ampak se samo vsake toliko za hip ustavim in zamislim nad sabo - in prijatelji. Stara sem 22. Mama je bila pri mojih letih že poročena, eno leto kasneje sem se rodila jaz. Gledano z današnjega stališča - ali pa predvsem mojega - je to absolutno prekmalu. Za otroka ali poroko? OBOJE. Ja, vem, "takrat so bili drugačni časi, takrat to pa to pa to...". Ogromno razlogov govori v prid mlajšim mamam, torej ravno nekje v mojih letih, ampak to je zaradi današnjega daljšega šolanja nekako ... neprikladno. Ampak nisem želela odpreti teme o prestarih ali pa premladih starših. Poroka. Danes. Ne pred 20. leti. Danes. Hja, kdo se še pa danes sploh poroča? Ne boste verjeli, ampak neverjetno veliko parov! Ne, seveda nimam nobenih zanesljivih statističnih podatkov, ampak tako, iz svojega lastnega opazovanja lahko povem, da sem resnično presenečena, koliko parov se odloči za poroko. Pa to ne bi bilo nič nenavadnega, če bi govorila o osebah, starih okoli 30 let. V redu, recimo od 25 let dalje, toda jaz govorim o svojih prijateljih in znancih. Torej mladih pod 25 let. To poletje so se poročile 3 moje sošolke s faksa, za par kolegic pa vem, da so zaročene! Sama sem izredno vesela, ko slišim, da se kdo zaroči/poroči, po drugi strani pa se zamislim, zakaj je potrebno to storiti tako zgodaj? V redu, so zaljubljene, ljubijo, želijo celo življenje preživeti z drago osebo. Ampak ... kako boš pri 22. letih vedel, da je tvoj partner res idealen zate? Kako boš vedel, da se ga po par letih skupnega življenja ne boš naveličal? Ali to čutiš? Ali to resnično začutiš, ko si s pravim partnerjem? Da si pripravljen celo življenje živeti z njim, da si tako prepričan, da ti z njim nikoli ne bo dolgčas in da je on/ona res najboljše, kar si lahko dobil v življenju? No ja, sicer pa ... vsak je osebek zase in vsak čuti po svoje, če pa najde še drugo osebo, ki čuti enako kot on ... Zakaj pa ne. Pa naj se poročita :) Zakon (in ljubezen nasploh) je tako ali tako igra na srečo - hazardiramo pa "itak" vsi, pa če smo stari 22, 35 ali pa 55 let. Zatorej vsem mladoporočencem: Srečno! :) Kako je lahko tudi pocukrana romantična zgodba koristnaPriznam - včasih postanem preveč sentimentalno-romantično-jokavo razpoložena, ampak kaj, ko pa so na televiziji zadnje čase samo še filmi dveh vrst: nasilni in romantični. Pocukrano romantični. Ob katerih ti postane slabo, tako romantični so in tako predvidljivi. Toda človekovo čustveno stanje je čudna stvar in nikoli se ne ve, kaj lahko pride naslednji trenutek: izbruh jeze, naval strasti, preprosto veselje? No, moje razpoloženje danes je bilo bolj osamljene narave, kar pomeni, da mi v takih trenutkih takšni pocukrani filmi nenormalno dobro zapašejo, zato sem se lepo zleknila na kavč, prižgala TV in se prepustila romantični zgodbi. Ja, ljudje, gledala sem (začetek) Romea in Julije. In, o moj bog, kako "romantično" je bila prikazana ta zaljubljenost, ki sta jo doživela glavna igralca. Po pol ure buljenja v TV-ekran sem obupala in odšla raje za računalniškega (ja, vem, napredek pa tak :)) Toda morala sem priznati, da se me je zgodba začetne zaljubljenosti vseeno dotaknila - začela sem premišljevati o zaljubljenosti sami, kako jo "navadni" smrtniki pravzaprav sploh doživljamo, ali se filmske zgodbe morda zgodijo kdaj tudi v resnici in ali se kakšnemu dekletu kdaj izpolni želja in sreča princa svojih sanj (kakršen naj bi po vseh standardih Disneyjevih risanih filmov in Grimmovih pravljic le-ta bil).Po začetni jezi, ker se meni kaj takega ni zgodilo (ne, žal se nisem zaletela v neznanega moškega na ulici in takoj nato z njim odšla na kavo in se v istem trenutku že zaljubila vanj, niti nisem dolga leta živela v zaklenjeni sobi, ker me mati in oče nista spustila ven, da me kdo ne bi ugrabil, potem pa je prišel raznašalec pic, ki me je edini poleg že omenjenih staršev kdajkoli videl in ker sem bila tako osamljena in sama, sem se takoj zaljubila vanj - seveda sva potem živela skupaj srečno do konca svojih dni, in nisem se zaljubila v dolgoletnega prijatelja, ki mi je vseskozi stal ob strani in boleče prenašal vsa jokcanja na rami o drugih moških mojega življenja). Torej, po začetni jezi pa sem vseeno začela malce premišljevati, kako sva se s fantom dejansko spoznala in kako veliko srečo sva imela, da sva sploh našla drug drugega. Nato sem še malo pobrskala po starih sporočilih in mailih, ki sva si jih na začetku najinega poznanstva pisala, in v sebi zopet našla tisto, kar se je skozi par let morda že delno izgubilo; zopet sem bila v koži dekleta, ki še ne ve, kaj bo s tem fantom, v koži dekleta, ki se počasi v tega fanta zaljublja in v koži dekleta, ki ... ki je v fanta zaljubljeno. Res, kako lepo je v sebi obuditi te občutke in se zopet spomniti, zakaj si se v tega človeka zaljubil. Zakaj ga ljubiš. In ja, morda na prvi pogled naše življenje res ni takšno kot v filmih, ampak če pogledamo z drugega zornega kota, pa lahko vidimo, da vsak pravzaprav živi v svojem filmu, svoji pravljici. In kako se bo ta pravljica nadaljevala, je odvisno popolnoma od vsakega posameznika. Sobne rastline na poti v smrtŠokantno!Urška P. se je v ponedeljek, 25. 1. 2010, okoli 11. ure dopoldne odločila, da se bo podala v gojenje sobnih rastlin. Ker tovrstnih izkušenj še nima, vso zelenje s strahom pričakuje, koliko časa še ima na voljo, preden ga pobere suša ali moča. Za zdaj 22-letnica še ne kaže morilskih nagnjenj, toda vprašanje vendarle ostaja - ali je dekle sposobno živeti v harmoniji z rastlinami ali pa jih bo počasi spravilo s sveta? N.P. Zakaj Facebook ni *samo* slabČlovek, ki bi se moral učiti, najde sto razlogov, zakaj se ravno ta trenutek ne more. Jaz, na primer, sem preveč utrujena in zaradi tega dotičnega vzroka ravno sedaj ne morem biti preveč miselno aktivna - vsaj kar zadeva učno snov iz besedotvorja ali pa frazeologije. Ker pa mlademu bitju, ki ne ve, kaj naj s svojo odvečno energijo, ki ni namenjena učenju, kaj kmalu postane dolgčas, se odloči, da bo preverilo še stanje drugih zemeljskih sotrpinov. In kaj je boljšega kot pa vsevedni portal, ki nas iz minute v minute seznanja z najnovejšimi dogodki in občutji prijateljev, znancev in kdobivedelkdojetoampakčemeježedodalnajmubosajneizgledatakoslabojev. Da, govorim o Facebooku (FB).Odkar imam FB, sem ugotovila, da sem veliko bolj na tekočem z dogajanjem med prijatelji, in če se slučajno kdaj srečamo tudi v resničnem svetu, sploh nimamo več o čem govoriti. Morda kdo reče: "Ja, a veš, da sem to pa to pa to, " ampak v tistem trenutku ga ostali že prekinejo: "Ajaaa, to, sej to si pa na FB napisal. Že vemo. To je že staro, to si že včeraj dopoldne napisal!" Čudovito. Morda se je število mojih kofetkanj zmanjšalo prav zaradi tega - kar pa ni nujno samo slaba stvar (torej, morda bo kdo rekel, pomanjkanje živega stika in takšne stvari), saj se malo pozna tudi v moji denarnici, torej ostane kakšen evro več (ki sicer potem izpuhti za kakšno drugo neumnost, ampak v redu no, kdo bi bil malenkosten). Torej, FB je izredno obvestilen, že navsezgodaj, ko se zbudim, najprej sežem po mobitelu in seveda preverim stanje na Obrazni knjigi, ta pa mi pove, da je moja soseda pravkar odšla na kavo, da se bivši sošolec počuti odlično in da 15-letnik ljubi Mašo. Takrat pomislim, kako so vsi bedni, da morajo že ob 7h zjutraj vsi posodobit svoje FB-stanje, kot da se svet ne bo vrtel naprej, če ne bodo napisali svojih misli. Ampak, potem me prešine še druga misel - kako sem bedna jaz, da grem dejansko to brat ob 7h zjutraj. Kdo je potem beden??? No, ampak ne smem samo grdo govorit čez FB. Sama zasnova sploh ni slaba, namreč, da bi se povezali s starimi prijatelji in "izgubljenimi" znanci. Moram povedat, da me je v zadnjih nekaj mesecih par starih prijateljev resnično razveselilo, ko so me dodali na FB in smo tako ponovno vzpostavili stik, pa čeprav le po internetu. Tudi to je nekaj, osnova za kakšno kavo ali pa srečanje. Pa še ena dobra stvar, ki jo prinaša FB - razmišljanje. Ehm. Okej, priznam, tole sem sedaj zastavila malce preširoko. Bom bolj natančna. Ko ima človek preveč časa (in premalo volje za počet kaj dejansko koristnega), gre na FB gledat fotografije, stanja, stike prijateljev. In kaj potem? Potem ugotoviš, da ima tvoja sošolka iz OŠ že 2 otroka, da sošolka iz SŠ na veliko žura in pije in uživa kot turistična vodička na absolvenstkih izletih ali pa da se je tvoja kolegica s faksa pred dvema mescema poročila. In ti? Ti potem začneš razmišljat, kje pa se ti nahajaš ta trenutek. Razmišljaš, ali si še v fazi, ko bi rad na veliko žural, ali si v fazi, ko bi rad čimprej diplomiral in se dobro zaposlil, ali si v fazi, ko bi bilo dobro, da se zaljubiš (oh, ko bi se to lahko zgodilo na "klik"), ali pa si v fazi, ko bi se lahko tudi ti že poročil in si ustvaril družino. In potem primerjaš kolege in sošolce in prijatelje ter ugotoviš, kako zelo različni smo si, kako se ne moreš in ne SMEŠ primerjati z drugimi, ampak moraš samo živeti svoje življenje in ga živeti POLNO: slediti trenutnim in dolgoročnim željam, lepšati svet sebi in drugim in enostavno ... Iti v življenje ter ga narediti takšnega, da ti nikoli ne bo žal reči: "Da, to je bilo moje življenje in še enkrat bi ga živel takšnega, kot je bil!" Kar pa se tiče Facebooka: poiščite stare prijatelje in obnovite stik z njimi, morda vam bo kdo za takšno dejanje ostal celo življenje hvaležen. In ne pozabite napisati na svoje trenutno FB-stanje: Srečen sem, da sem, kar sem. Jaz sem. Ko fantje zmagajo v poznavanju mode ...Izredno rada potujem z vlakom. Sicer je vožnja daljša, kot bi bila z avtobusom (ali avtom), toda vlak je še vedno vlak - je udobnejši, ima stranišče in na njem se neprestano menjujejo potniki, kar pomeni več zabave zame, ki rada spremljam dogajanje okoli sebe ter opazujem ljudi. Včasih lahko slišiš prav zanimive zgodbe, včasih pa ti gredo sopotniki enostavno samo na živce ...No, danes pa sta me dva fanta, ki sta za kratek čas prisedla na sosednje sedeže, prav presenetila. Na prvi pogled sta izgledala stara 18 let, kaj več ne, in oba sta bila oblečena nevpadljivo vsakdanje - kavbojke, črna jakna/bunda. V redu, sem si mislila, mulca pač. TODA, kaj vse sem izvedela: Ta dva fanta nista bila navadna najstniška mulca, ampak stara že preko 20 let, eden menda 25, drugi 22. In ta mlajši je začel pogovor z drugim, kje si on kupuje oblačila. Da v Zari. Ker tam imajo dobre obleke. Da najdeš take poceni. Da si je on nazadnje kupil tam eno jakno, ki je bila znižana na 140 EUR. In da je bilo to zelo poceni (moji možgančki so v tistih trenutkih računali, koliko jaken bi za ta denar dobila jaz). In da imajo tam nasploh dobre stvari. Pa da si mora it novo kupit. Ker si je to nazadnje omenjeno strgal za novo leto. Pa tako lepa, kot je bila, in sedaj je za stran. Tako da rabi novo. Starejši je samo poslušal in kimal in se strinjal. In mlajši je nadaljeval, da mora kolega resnično it v Zaro, ker se dajo stvari tam tako dobro kombinirat in da kakšne nore majčke imajo (moji možgani: O MOJ BOG!). Potem sta se za nekaj časa celo nehala pogovarjat o oblekah in prešla na malo bolj resno temo, kako je dobro, da čim dlje ostaneš pri starših, ker se pač to bolj splača (moje misli: A smo mogoče mi sedaj že Italijani ali kaj?). No, pa nista dolgo zdržala in sta se vrnila k modi. Mlajši je malo "pojamral", da ima njegov kolega čez vikend rojstni dan in da (moje predvidevanje nadaljevanja stavka bi se glasilo: ne ve, kaj naj mu kupi, AMPAK!!!) ne ve, kaj naj si obleče za na zabavo (...). Ja, ubogi revež je rekel, da nima nobenih pametnih čevljev, kaj šele jakne (glej zgoraj), da ne govorimo o hlačah in majici! In sedaj bo spet moral it v trgovino po nakupih (poleg mojega zavijanja z očmi so me spremljale še misli, kot so: a lahko?? Kako si pa ti bogi, a res nimaš česa bolj pametnega za počet, na katero šolo pa hodita, a sta že zaposlena, kaj počneta v življenju, da lahko samo o tem razmišljata ipd.). No, kasneje sem izvedela, da vsaj eden od njiju hodi na gostinsko šolo (in da mu gredo predavanja resnično na živce). Drugi? Mislim, da je že zaposlen. In kaj je moja poanta vsega tega? Prosim, da nihče več ne reče, da s(m)o samo ženske takšne kure, ki ne znamo govorit o ničemer drugem kot o oblekah, ličilih in nakupovanju. Moški nam delajo konkurenco. In to hudo :) Petke in snegNo ... ta kombinacija je zelo neposrečena, verjemite :) Zakaj? Ker pač enostavno to ne gre skupaj!! Namreč, snežna podlaga je precej mehka, petke zelo trde. Petke se ugreznejo v snežno podlago in ti ostaneš na mestu :) Ali pa tole: Snežna podlaga je zelo spolzka, podplati na škornjih s petko zelo gladki. Rezultat: v najboljšem primeru samo mokra zadnjica, v slabšem zlomljene okončine :) Še eden izmed razlogov, zakaj petke niso primerne za v snežne razmere: brozga ti jih popolnoma umaže in se preko zadrge ali majhnih luknjic, ki so nastale bogvekje, prikrade v notranjost obutve in ti tako v škornju nastane "prijetna" mrzla kopel. :) Aja, pa vsi te čudno gledajo, češ kaj je narobe s tabo, da še pozimi nosiš petke, ali pa to, da kaj se ven mečeš, ali misliš, da si nekaj več, ker si tako "fancy" oblečena tudi pozimi?!No, dragi moji, da vam pojasnim, zakaj jaz vse to doživljam tale teden: Ker nimam drugih čevljev pri roki. Nogi. Nogah. Eeeee, torej, da ne boste mislili, da sem res kakšna zmešana kura, samo, saj veste, za vsako dejanje obstaja razlog. In moj je ta, da tukaj, kjer sem čez teden, nimam snežk in skibuck ali kaj bolj primernega za sedanje razmere, ker sem bila doma sveto prepričana, da so tukaj. Izkazalo se je, da so doma. In sedaj hodim tukaj okoli v petkah in vsi se mi smejijo in mislijo, da sem motena oseba. In vsakič, ko mi kdo nameni pomenljiv pogled, skomignem z rameni in si mislim svoje. On/ona pa prav tako :) In ja ... to je prvič, da mi gredo petke na živce. In sneg ... Kdo bi si mislil :)) Pa je tu ...Ja, novo leto. Ne bi rekla, da sem pretirano navdušena nad njim, še posebej pa ne nad prvimi dnevi po Silvestru. Pravzaprav mi grejo res na živce. Dobro, ne smem pretiravat - odvisno, v kakšni družbi se nahajam. V bistvu mi je bil letošnji prvi dan novega leta res všeč in se ne bi pritoževala, če bi se takšni dnevi letos večkrat ponovili. Resnično na živce pa mi grejo vsi ti obiski, ki se vrstijo še dober mesec po uradnem začetku novega leta in se kar ne nehajo. Od nikoder se pojavljajo sorodniki in družinski "prijatelji", ki jim kar ni konca ne kraja, prav tako pa se naša družina odpravlja na obvezne obiske, kateri me prav tako ne navdušujejo. Dolgočasno posedanje ob polno obloženi mizi (hvalabogu, da imamo dovolj hrane, ampak ob praznikih pa resnično vsi pretiravajo!!), obujanje spominov iz let, ko me še ni bilo na svetu (o bog, kako je to dolgočasno!!!!), smejanje šalam, ki RESNIČNO niso smešne (ali pa jih razumejo samo starejši od 45 let?) in najbolj grozna stvar izmed vseh: VSEM MORAŠ VOŠČIT NOVO LETO!!! Zakaj?? Prosim lepo, zakaj?? Dvomim, da bo moje voščilo nekomu levemu resnično spremenilo življenje in bo imel od takrat dalje res srečno leto. Ja... seveda. V redu, voščim, ker pač moram. Pri tem se celo vljudno smehljam. Ampak ... žal mi je. To ni iz srca. Iz srca je voščilo, ki je namenjeno samo določeni osebi in ta oseba to občuti. To pomeni, da bom dobremu prijatelju drugače voščila kot pa bežnemu znancu.Ah ...te družbene konvencije ... Še pred kratkim sem fantu razlagala, da mora storiti to pa ono, ker pač tako narekujejo družbena pravila. Toda vedno bolj spoznavam, da mi ta ista družbena pravila počasi grizejo živčke. V glavnem. Srečno novo leto, dragi neznanci :) In vsi znanci... (Kot da bo to komu kaj pomagalo) ;) Izpolnjena želja :)Par tednov nazaj sem, kot vsi ostali otroci, poslala Miklavžu (in vsem ostalim dobrim možem) pismo, v katerem je bilo navedenih par želja ter obrazložitev, zakaj bi se mi te želje smele izpolniti: Ker sem bila letos res pridna.Torej, pismo sem odposlala in nato potrpežljivo čakala, kdaj se bo kakšno darilo prikotalilo do mene.In čakala ... In včeraj se mi je izpolnila ena izmed teh želja. Miklavž (ali pa Božiček, morda Dedek Mraz?) jo je namreč sporočil mojemu fantu, ki mi je pričaral prečudovit večer. Želja se je glasila, da bi želela vsaj enkrat uživati v romantični večerji in moj dragi se je izkazal ter me peljal v "fancy" restavracijo, kjer sem končno okusila tisto, kar že celo življenje gledam v filmih - romantični zmenek na nivoju :) In da povem še to: ambient je bil zelo lep, natakar izredno ustrežljiv, hrana in pijača okusna ter moj dragi nadvse olikan :)) V glavnem ... Hvala, dragi Miklavž (ali Božiček, morda Dedek Mraz?) za prečudovit večer! :) Pravopisne napaČeČisto tako, mimogrede ...A je že kdo kdaj videl kakšen napis? Da. A je že kdo kdaj videl kakšen napis, ki ni bil slovnično pravilen? Da. A je že kdo kdaj videl kakšen napis, ki ni bil slovnično pravilen, pa so mu zaradi tega začeli popuščat živci? _____. (Verjetno jih bi par napisalo da, drugih 99% pa ne  )No, jaz spadam v tretjo kategorijo. Res je, vprašajte kogarkoli! Še posebej vam lahko to potrdijo moji prijatelji, ki me morajo dnevno poslušati, kako se jezim nad pravopisnimi napakami in jih popravljam, če je le mogoče. Pravzaprav sem že večkrat razmišljala o tem, da bi s sabo začela konstantno nositi alkoholni flomaster, da bi kar tako, mimogrede, popravila vse tiste majhne (in VELIKE) nepravilnosti in bedarije ali pa pomanjkljivosti, ki jih pač človeški faktor zagreši. Na javnih napisih, da smo si na jasnem. (Čeprav vam lahko cimre povedo drugače, da tudi v "privatnem sektorju" nimajo miru pred mano - ravno zadnjič sem eni izmed njih dopisala par vejic na neko obvestilo, drugi pa dodala J v besedo "školjka". Čeprav ta napis, ki vsebuje besedo "školjka", visi v stranišču, me je nerviral in sem morala uporabiti svoj (domači) flomaster). Torej, kaj me je tokrat tako razjezilo? Napis nad pekarno v centru Ljubljane. Ja, ljudje božji, v centru Ljubljane. Dobro, sedaj smo že navajeni, da v kakšni okrepčevalnici, kjer se prodajajo bureki pa kebap(b)i, lahko najdemo napise, ki nam sporočajo, da si lahko naročimo burek z jajco ali, če smo žejni, kozarec kisle vode, morda čisburger itd....(Tega še vseeno ne oprostim, toda to je že druga zgodba). Ampak pekarna??? No... napis pa se je glasil: Kava za seboj. (Nekje drugje je celo pisalo: Kava za sabo --> in moje direktne misli ne... nikjer ne vidim nobene kave, ki bi bila za mano). V glavnem ... Ali se samo meni zdi, da tukaj najbolj očitno manjka predlog s??? Kava za s seboj. Samo en s. SAMO EN S?!? (Čeprav se sedaj že resno sprašujem, če se morda ne motim jaz? Neeeee.... prav imam  )In kaj sem naredila potem? Nič, ker je bil napis previsoko in nisem imela pri sebi svojega alkoholnega flomastra. Pišuka. Seveda je bil moj drugi plan, da bi prodajalko v pekarni opozorila na napako, vendar me je fant prepričal, da raje ne, saj nima ona nobene zveze s tem svetlobnim napisom, samo dan bi ji pokvarila. V redu no. Pa sem potlačila svoj slovenistični ponos in mirno odkorakala naprej. Brez da bi rešila svet še ene pravopisne napake. Ah... Življenje je kot vožnja z vlakomŽivljenje je kot vožnja z vlakom - nekaj časa uživaš v mirni vožnji ter v čudovitem pogledu skozi okno, v naslednjem trenutku pa ti to uniči vlak na sosednjem tiru, ki z neznanskim hrupom pelje mimo tebe; nikoli ne veš, kako dolg je in koliko časa ti bo še zakrival pogled na naravo ter odvzemal tišino, a že naslednji trenutek ga ni več in spet lahko uživaš v vožnji ter občuduješ naravo. Z njimDanes sem ugotovila, da živim iz spominov. In namišljenih zgodb v knjigah. In namišljenih zgodb v moji glavi. Da bi stopila v resnično sedanjost? Ne, hvala. Preveč presenečenj. Preveč sprememb. Premalo varnosti. Morda samo z njim. Da, z njim pa bi poskusila, on me bo ujel in bo ob meni. Pazil bo name. Da. Z njim. Z njim lahko. Z njim bom. Prazniki se počasi bližajo ...... in treba bo začeti pečt piškote :) Pri nas že dišijo ... :) Še ena o potrpežljivosti :)Vedno znova ugotavljam, kako visok prag tolerance imam. Neverjetno, ampak vse pogosteje se mi zdi, da sem izredno potrpežljiv človek in kar ne morem verjeti, da je to res. Če bi vprašali koga od mojih najbližjih, se seveda ne bi strinjali z mojo trditvijo, ker, priznam, do njih nisem tako strpna (in ja, vem, da je to narobe in da bi morala popraviti svoja pričakovanja, ampak kaj, ko smo si pa tako domači in si lahko vse iskreno povemo), toda do neznancev, ljudi, ki jih bežno ali samo na videz poznam, pa znam biti izredno potrpežljiva. Včasih bi bilo bolje, če bi bilo ravno obratno ... Danes bi, če bi bila malo bolj vzkipljive narave, v piceriji že trikrat šla do natakarja in mu zatežila, če mi misli mojo pico prinesti na moj pogreb ali pa mogoče že danes?!Ker sem študentka, jem na študentske bone (ki so, mimogrede, najboljša iznajdba kdajkoli!!!) in tudi danes sva se s fantom odpravila jest v picerijo, kjer se da to možnost izkoristiti. Kljub temu, da ta picerija ni ravno najbližje fakulteti in da tudi bon ni ravno najbolj poceni, sva se odločila, da si kljub vsemu želiva dobre pice in tako je padla odločitev, da se nariševa tam. Kot se spodobi za uro kosila, je bila zasedenost picerije polna (kar za tako majhen prostor ni težko) in sva morala počakati na prosto mizo. Ni problema, tistih 5 min pa se že da počakati. In res, kmalu se miza sprazni in takoj tudi naročiva hrano. Natakar sicer ne izgleda preveč dobro (morda je imel zjutraj bližnje srečanje s kakšnim tovornjakom?), ampak najbrž bo najino naročilo uspel predati do picopekov. Dobiva pijačo, dobiva pribor. Brez nasmeha. Se opravičujem, brez vsakršnega življenja, pravzaprav. In potem ... Čakava. Se pogovarjava, smejiva. Čakava. Se pogovarjava. Čakava. Pogledujeva na uro. Čakava. Še vedno čakava. In čakava. Razmišljava, če bi se splačalo iti vmes, ko ČAKAVA, v trgovino po sendvič. Ali vsaj čokolado. Čakava. In čakava 50 min. Dobro, pretiravam, bilo je dobrih 45 min. In neverjetno, potem se prikaže najin natakar (ki sedaj izgleda še bistveno slabše, morda je šel vmes v hribe po sveže narejeni sir za pico?) in nama prinese tisti 2 ubogi pici, ki bi morali biti (vsaj po moji kuharski logiki) pečeni v 15 min. Vsaj v 20. No, pa saj nima veze. Samo, da sem dobila pico. In da, če drugo ne, je bila vsaj dobra. In ni mi bilo treba težit natakarju (ki je že tako ali tako iz neznanega razloga komaj živel). P.S.: Nasvet: Če se misli ta picerija začeti ukvarjati z dostavo na dom, se lahko njihov moto glasi: Imamo takšen reakcijski čas kot crknjen konj. Pokličite, morda pa vas presenetimo in pridemo še pred koncem sveta :) Samo zame :)Včasih se je treba razvajati. Pa četudi samo s šopkom vrtnic...  ...ki te potem še dneve in dneve razveseljujejo :)  Mirnost ...Danes sem v sebi tako spokojna. Umirjena. Zadovoljna. Nič mi ne manjka. Vem, da bo jutri vse to izginilo ... Toda danes ... danes je svet prav ... moj.  Nož v hrbetSe vam je že kdaj zgodilo, da vložite v neko stvar ves svoj trud, svojo ljubezen in veselje, potem pa pride nekdo drug, po možnosti kdo, ki ste ga cenili, in reče, da ste naredili le majhen delček in da to, za kar ste se trudili, sploh ni pomembno? No, če se vam je, potem veste, kako "prijetno" se počuti človek potem, ko se mu ne priznajo niti najmanjše zasluge, kaj šele, da bi sploh kdo zvedel, da ste imeli kaj pri vsem tem zraven!No, jaz sem takšen nož v hrbet dobila danes in povem vam, počutim se res ... opeharjeno. Žal mi je, da sem se sploh spuščala v takšne zadeve (kljub temu, da so me res veselile), žal mi je, da sem temu posvetila toliko veselja in žal mi je, da sem verjela, da se ti vedno vse, za kar trdno delaš, nekoč poplača. Kako naivno ... Potrpežljivost mi popušča :))Sobotno dopoldne v trgovini. Seveda je vsepovsod gneča, tako pred policami kot na blagajnah. Z vzdihom, ker imam v rokah samo eno stvar, ki jo želim kupiti, iščem najmanj polno vrsto pred blagajno. Ah kje, seveda je vsepovsod enako. Dobro, ko že končno sprejmem odločitev in se napotim na željeno mesto, predme skoči starejši par s polnim vozičkom nabranih stvari. Okeeej, si rečem, pa naj imata veselje ... Potrpežljivo čakam v vrsti, ko se nenadoma nekaj zaleti vame. Pogledam nazaj in vidim, da me je starejša gospa z vozičkom (najbrž) ponesreči oplazila. Ni panike, lepo se ji nasmehnem in obrnem nazaj. BUM, še enkrat. Dobro, očitno ne obvlada tako velikega vozička. Ne reagiram. BUM, tretjič. HALOOOOO?!??! Izbuljim oči in si sama pri sebi mislim, ali naj se obrnem in ji rečem, če je lahko malo bolj nežna z mojo zadnjico. Ne reagiram. Počasi se premikam proti končno destinaciji - blagajni, in "prijazna" gospa me z veseljem potiska naprej. BUM, BUM, BUM ... Sama pri sebi jo preklinjam in razmišljam, kolikokrat bo še zadela vame, preden mi bo "potrpežljivostni ventilček" popustil in se bom obrnila nazaj in jo nadrla, da ne bo vrsta šla nič bolj hitreje, če mi ona daje pospeške od zadaj. Končno pridem na vrsto. Karseda hitro plačam blago in z jeznim pogledom ošvrknem gospo za mano ter se po hitrem postopku poberem iz trgovine. Seveda z veliko jezo v sebi in željo, da za kazen tej gospe pade kruh v lužo, da jo na poti domov zalije avto, ki pelje čez lužo ter da ji v bloku ne bo delalo dvigalo in bo morala peš v 6. nadstropje.(Seveda, glede na mojo srečo najbrž živi v hiši, vozi fancy avto in tisti dan je sijalo sonce) :) Tukaj sem.Živjo.Moje ime je Urška. Sem blogarka. |
Na kratko o meni Urrska.eDnevnik.si
Na prvo stran mojega eDnevnika Osebna stran Arhiv sporočil Sporočila, ki so jih napisali moji prijatelji Moj foto album KategorijeNajnovejša sporočilaIzbruh jezne študentkeVsi se poročajo ... Kako je lahko tudi pocukrana romantična zgodba koristna Sobne rastline na poti v smrt Zakaj Facebook ni *samo* slab Moji prijateljimodrivalZanimive stranimarushka
Število zadetkov: 3778 |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-08 eDnevnik |