V Naši Mavrici

Misija Nemogoče Končana

In opravljena!

Moj šefe je naredil zadnji izpit. Z 9-ko!

Sedaj pa še magistrska in bo gospod Magister Šefe.

Važič. :-)

Vesela sem, ker vem, čemu vsemu sva se morala odpovedati. Ker mu je uspelo.

NI bilo poceni. Veliko denarja in veliko časa je bilo vloženega. Pa ne zaman. Juhu! Za nami je.

Prosim!

Lepo prosim, nikar ne zavijajte z očmi. Pač, pri nas bi potrebovali vsaj nekaj dodatnih ur vsak dan.

Zdajle zaključujem z delom in odhajam spat. In sem se spomnila še na tale nesojeni blog.

In videla, da letos sploh še nisem nič napisala.

No, na kratko naše dogajanje:

Zaira: Je bilo pestro. Prebolevala je bronhiolitis. bili sva v bolnici, nato pa se je vleklo še doma. Mesec dni! Sedaj je končno zdrava. Ampak, odpogvedali smo vse obiske do nadalnega. Ker ne sme dobiti novega virusa.

Jutri greva še na kontrolo imunskega sistema. Potem pa cepljenje. Bi morala biti že zdavnaj cepljena. pa sva šli danes. In so pljučka čista, pa sem vseeno rekla pediatrinji, da me je strah. In je dala Zairo še na imunski test. Bolje.

Dian: priden. lep. Moj. Potrpežljiv? ne, to pa ne. Vse hoče sedaj in takoj. In ne odstopa. Zato je bolje ustreči in mu slediti. Ker hoče v bistvu le nekaj trenutkov, ki bi bili namenjeni le njemu. Zlat je.

Asha: Pogreša "žensko družbo". Tukaj okrog so sami fantje.

Chris: Priden v šoli, len pri karateju.

Jaz: Od novega leta dalje urednica revije superMAMI. Zdaj sem imela res gužvo. Vmes sem naredila še 68 strani nove Nosečnice. In danes sem zaključila aprilsko superMAMI. Mi je všeč :-)

pa menim se za šesto knjigo. Komaj čakam, da bo pravi čas, da jo začnem pisat. Sicer imam časa do jeseni, ampak vem, kako je to. V bistvu ni časa.

Kar nekako sem se privadila tega tempa. Dopoldan sem z Zairo. ko zaspi pregledam pošto, naredim najnujnejše, če je čas pospravim. Kuham ne več, ker ni časa. Če je sonce, greva ven.

Popoldan se posvetim ostalim trem otrokom in šefetu.

Otroci gredo spat vsak večer od 19h do 20h. potem sedem za računalnik in delam. Ampak največ do 1h ponoči.

Ni mi težko. Imamo se lepo.

KO SE TE LOTI....

Uf, čas beži, ni kaj.

Se mi zdi, da je bilo včeraj, ko sem rodila...no, pa ima danes Zaira že dva meseca in en dan.

Nisem pisala, ker...ni bilo časa. Potem, ko se je čas našel, pa ni bilo interneta. Ampak, to je dolga zgodba.

No, najprej smo se dokončno skregali s siolom in predrli pogodbo ter se odločili za T2.

In so nam kar lepo tebi nič, meni nič, pred mesecem dni odklopili telefon. Brez obvestila, brez pojasnila.

Vse lepo in prav, ampak, jaz telefon potrebujem. Vsak dan kličem v Ljubljano ali pa oni mene. Založbo.

In je bil direktor prav zaskrbljen, kako bomo kontaktirali. Hvala bogu za mobitel, pa malo manj hvala za račun, ki ga bom te dni prejela.

Skratka, po 14 dneh prosjačenja so končno prišli možje iz T2 in prinesli svoje fensi moderne aparate, in celo vzkladili so se s telekomom, da so nas istega dne odklopili, kot naj bi se priklopili. Potem pa, potem pa se je začela dobra grozljivka, zaradi katere me še vedno bolijo zobje. Ste vedeli, da je mogoče med spanjem celo škripati z zobmi? No, jaz sedaj to dobro vem.

Vse lepo in prav, če bi imela internet in telefon za zabavo, za gledanje pocukranih mailov, ampak...Jaz ljudje božji DELAM! Internet je moja povezava s svetom. Ker je našo dete še malo, letos delam bolj ali manj od doma. Pred meseci sem podpisala pogodbo, da bom vsak mesec točno do minutke oddala material za revijo. Urednica mesečnika sem-juhej!

Ampak urednica brez telefona in brez interneta.

Vsako jutro, ko sem odprla oči, sem šefeta pocukala za rokav in ga milo prosila:-Internet!-

Moj šefe se je trudil in najprej sva s skupnimi močmi uničila knauf v dveh sobah, ampak, juhej, našla sva malo blesavo napravico, ki smo jo pred leti zaknaufali - priznam- in ki je nujno potrebna. Pa je šefe kupil nov kabel in na novo napeljal kabel. Po drugi strani hiše. Sedaj imamo kabel tudi v kuhinji po stropu. pa luknjo tudi. Ok.

Na koncu sem bila že tako na psu z živci, da sem dovolila luknanje sten in uničevanje knaufa. Ma, vseeno mi je bilo, če bo naša dnevna soba postala prepletena s kabli, samo da mi prinesejo spet nazaj moj internet.

Seveda sem direktorju v Ljubljano pomirjujoče govorila, da imam vse pod kontrolo. V resnici pa šibala od kolegice, pa do sestre in brala najnujnejše.

Skratka, pred dvema dnevoma smo končno dobili internet nazaj. Celo telefon dela! No, to pa še ni vse. Celo skype imam, juhej!

Ampak, sedaj pa....no, sedaj pa mail ne dela. Imam pet mailov in seveda ne morem do tistega, ki je najbolj pomemben. Imam ga na g mailu. pa napiše, da je prišlo do napake 502, da se trudijo odpraviti napako. Ampak, to sedaj traja že več kot en dan....

Saj bo bolje!

K sreči dela vsaj pralni stroj, sušilni je prenehal greti pred petimi dnevi. Ampak, bo že. rada bi svoj mail, cunje lahko sušim tudi drugače...

NAŠA ZAIRA

Na svetu si,

da gledaš sonce,

na svetu si,

da greš za soncem,

na svetu si,

da sama si sonce

in da s sveta

odganjaš sence.

(T. Pavček)

ŠE SEM TU!

mali, moj, moj še noče na ta svet.

Še sem tu, v enem kosu.

čakam in čakam.

niti nisem nervozna.

niti nisem neučakana.

želim si le, da bo vse ok.

da bo vse tako, kot mora biti.

ODŠTEVAM!

aha, sedaj pa res. sedaj pa gre zares :-)

še malo.

21.10. je tisti dan.

no, po ostalih treh mojih sodeč ne bo kaj prida prej.

Vsaj zaenkrat izgleda, da se podnajemnik dobro počuti, se greje in redi v varnem zavetju še naprej.

Upma, da bo porod vsaj tokrat hiter in ne preveč boleč.

sicer pa, saj obstaja epiduralna, kajne? in jaz jo bom zahtevala že kar pri vhodu v porodnišnico.

držite pesti za naš mali lepi čudež, ki prihaja!

MI POMAGATE?

Zdravo, Vi!

saj vem, da je še daleč do novega leta, vendar imam še SAMO 12 dni do poroda in delam za tiste mesece, ko bo računalnik zelo malo prižgan.

Pišem članek o novoletnem praznovanju, potrebovala bi mnenja staršev.

Če utegnete, mi pišite na ZASEBNO SPOROČILO:

1. Kje praznujete Božič, novo leto?

2. V krogu družine, v krogu prijateljev?

3. Vam je pomembno, da ste skupaj z vašimi otroki ali gresta s partnerjem sama praznovati?

4. Božič in novo leto pri vas doma - kratek opis

5. Vaše ime, starost, ime in starost vaših otrok - lahko psevdonim

Hvala, lepo se imejte!

DVA JEŽKA

že teden dni se zadržujeta pri naših zajčkih. chris in asha jima lovita deževnike, murenčke in hrošče. narezali smo jima jabolko in hruško, postregli tudi z malo gobico.

ste vedeli, da ježki ne smejo piti mleka?

KDO JE TUKAJ NOR?

nekaterih stvari enostavno ne razumem, res ne. nič ne rečem, morda sem totalno neumna. sprejmem dejstvo, da nekaterih stvari pač enostavno ne morem pokapirati. zato tudi že sedaj šefe in chris delata matematično nalogo, pa čeprav je šele četrti razred. ampak, jaz dobim pike že pri odštevanju in sesštevanju.

Skratka, stvar je bila takšna:

Prvo kot prvo sem bila mnenja, da OBČINA dela in se trudi za svoje občane. evo, tukaj se motim. OBČINA ne dela in se ne trudi za svoje občane, OBČINA se želi kregati z občani. No, vsaj naša občina. ker najbrž še vedno mislijo, da so OBČINA zato, ker jim to pač pripada in ne zaradi nas, občanov.

danes sem klicala tajnika na našo občino. imela sem občutek, da sem spet v vrtcu in da se kregam s pet-letnim otrokom, če je sonce rumene ali oranžne barve. res, prav na smeh mi je šlo. najbrž je revež cepetal z nogami, ker sem se upala postaviti nekaj vprašanj in nisem desetkrat rekla spoštovani gospod.

Stvar je takšna, da se naša OBČINA še vedno ravna po ljudeh, ki so zaposleni v tovarni, ki dela od 6-ih do 14-ih. pa čeprav masovno odhajajo ven in se končno tudi ljudje iz naše občine upajo zapeljati v službo v svet.

no, stvar je taka, da je šefe od doma od zgodnjih jutranjih ur, do 17 ure popoldan. jaz pa sem vse več časa v ljubljani na založbi. no, še tri tedne!

asha je stara 6 let in zato sama še ne sme v šolo. asho vozim v šolo jaz. in ker jo vozim v šolo jaz, mi pripada povrnitev stroškov. ampak, letos ne. ko je hodil v prvi razred chris in so imeli otroci vozači karto za avtobus, ki je vozil vsako uro, takrat so mi stroške povrnili.

sedaj pa vozi kombi in sicer samo 15 minut čez 13 in čez 14 uro. sedaj mi stroškov ne bodo povrnili. že tukaj se je nekdo skregal z logiko, kajne?

In moj današnji pogovor je izgledal nekako takole:

Jaz: Kličem v zvezi s povrnitvijo stroškov za prevoz v šolo in nazaj. oba z možem imava takšno službo, da naju ni doma v času, ko kombi vozi vozače.

Tajnik: ja, letos smo organizirali kombi. ker smo organizirali kombi, je kombi, ki vozi otroke v šolo.

Jaz. ampak mene in moža ni doma v času, ko je kombi organiziran in otroka pač ne moreva pospremiti do kombija.

Tajnik: za vse tiste, ki ne morejo na kombi, pa je v šoli organizirano varstvo!

Jaz: ja, ampak jaz moram nekako svojega otroka spraviti od doma do organiziranega varstva in drugače kot z lastnim prevozom ga ne morem.

Tajnik: ja, to je pa organiziran kombi, pelje dvakrat zjutraj in jih pripelje nazaj dvakrat po pouku!

Jaz: ja, ampak takrat, ko vozi kombi, ni pri nas nikogar doma.

Tajnik: ja, potem pa naj otrok počaka v varstvu v šoli.

Jaz: to že, ampak potem ga moram iti iskat jaz, ker ni drugega prevoza in zato odhajam po otroka na lastne stroške, čeprav je stvar občine, da zagotovi VARNO pot otroka od doma do šole.

Tajnik: za večino je poskrbljeno. V šoli imate varstvo, pa organizirali smo kombi, ki vozi otroke

Jaz: torej predlagate, da gre moja hči ob 14.15 na vaš kombi in čaka na postaji vse dokler jaz ali mož ne prideva domov? potem jo bova šla iskat na postajo in jo varno pripeljala do doma. veste, jaz svojih otrok nekako ne upam puščati po glavni cesti. Hči je stara šest let in ne sme še sama po cesti.

tajnik: ja, zato pa imate varstvo pa kombi. ampak veste, kombi ne more voziti otrok od hiše do hiše, to ne gre.

jaz: ampak, otrok ne more sam na cesto, ne sme biti sam brez staršev doma. po otroka sem primorana hoditi sama, zaradi službenih obveznosti. torej zahtevam povračilo stroškov prevoza, ki je v lastni režiji.

tajnik: imate organiziran prevoz in zato vam letos stroškov ne bomo povrnili. vozi kombi, v šoli pa je varstvo.

kdo je tukaj nor?

ZAPISNIK

1. sva bila v italiji. moški del družine je sedaj oblečen.

2. šefe si je sam pospravil garderobno omaro.

3. včeraj me je za hip zagrabila panika. otroci so bili naravnost pošastni. tulili so drug čez drugega. za hip sem prestrašeno pomislila, da bodo čez mesec dni tulili štirje. najraje bi pobegnila. ampak, k sreči imamo balkon s pogledom na gozd. tja bom šla štet do 10 ali do 100. odvisno od situacije.

4. oprala in zlikala sem postelnino za člana, ki prihaja.

5. komaj se že premikam. postajam podobna mrožu. zvečer imam tako otekle noge, da sem že pozabila, kako izgledajo gležnji.

6. mali čudež še vedno sedi na ritki in ga ne gane, da bi se moral obrniti na glavo. šefe in jaz sva mu zagrozila, da če ne bo v pravi legi, da bo prva stvar, ki jo bo izkusil, ko pride na svet, stoja na glavi. (tole je hec, da ne bo kaka socialna delavka zvonila).

7. prebrala sem zapis pingvinčkove mamice o vrtcu in me še sedaj mrazi po hrbtu. bravo, mami, postavi se za svojega otroka! še je čas, da spozna kolo življenja. naj uživa otroštvo

8. no, ugotovila sem, da je naš vrtec en fejst vrtec.

9. dian gre z veseljem v vrtec. še več, celo govori o vrtcu popoldan, ko je doma in konec tedna. kar je znak, da se ima lepo

10. danes zjutraj, ko sem ga peljala v vrtec, je sam stekel k vratom, se stisnil k vzgojiteljici in ostal v njenem objemu. počuti se varnega in jaz sem vesela zanj.

11. danes grem na pedikuro, ker ne dosežem več nog.

VRTEC IN BENCIN

bog mi naj pomaga, naj kmalu minejo ti dnevi, naj kmalu pride dan poroda, drugače bom postala narkomanka. nenormalno mi dišijo bencin in lepilo in barve. na bencinski črpalki tankam počasi, počasi in uživam ob vseh tistih hlapih. lepilo bi lahko jedla namazanega na kruh, namesto kakava pa bi spila nekaj barve za les.

in mali čudež? že sedaj dela težave. ni se obrnil. trmasto tišči ritko v medenico.

o tem, da me je osebna ginekologinja na vsak način hotela prepričati, naj grem v kransjo porodnišnico na zunanji obrat v 34. tednu nosečnosti, naj ležim tam teden dni na pomirjevalih, da mi bodo malega obrnili, raje ne bom pisala. No, napotnico sem dobila in jo še istega dne vrgla v koš. S šefetom sva odšla po drugo mnenje. tja, kjer jim zaupam in ne v kranj. in včeraj prišla domov pomirjena, predvsem pa jaz zelo ponosna nase, ker sem poslušala svoj notranji jaz. ker sem se postavila za moj mali čudež in nisem dovolila, da bi morda na svet prijokal že ta konec tedna, ko najbrž še ne bi zadihal sam. ne.

no, sedaj vem, kar mi je včeraj povedal ginekolog, ki mu zaupam. da je še čas. da se nikamor ne mudi. da je možnosti več. da ima še čas za preval v maternici. sedaj čakam in ga spodbujam. delam vajo, ki mi jo je priporočil.

škoda, res, ker je takob daleč porodnišnica, ki ji zaupam. ker če bi bila bližje, bi si ginekologa izbrala tam in ne tukaj.

dian, moj mali dian. sedaj je v vrtcu. sedaj ni več samo moj, sedaj je del družbe, del velikega kolesa, ki teče naprej, se ne ozira, ne joče in se ne smeji, ker je hladno. ampak, ni samo hladno. pot bo tudi lepa.

sedaj gledam drugače. imamo srečo. živimo tu, kjer imamo vse. koliko je otrok na tem svetu, ki imajo tako veliko srečo, kot naši? koliko je otrok na svetu, ki pijejo čisto vodo, jedo svež kruh, so toplo oblečeni, imajo igrače, nasmeh in objem staršev? in tale vrtec je za mojega diana in zame, trenutno najhujše, kar se je lahko zgodilo. mar ni to enkratno? da se obremenjujemo zaradi takšnih malenkosti? da so te malenkosti najhujši problemi?

pa chris in asha. kaj naj rečem. pridna sta. zelo.

asha tako ponosno nosi svojo toprbo po hodniku šole. vsi naj vidijo, da je šolarka!

chris je že več dni skupaj zelo dobre volje. brez besed naredi domačo nalogo, se celo uči in brez besed prinese angleščino, da skupaj bereva. in se povrhu vsega še smeji. brez besed zvečer pripravi torbo in mene ter šefeta poljubi za lahko noč. srečen je. zato sva srečna tudi jaz in šefe. lepo je gledati otroka, ki je vesel, ki ima zagon, ki ima sanje.

danes popoldan in jutri dopoldan me ne bo doma. služba, pač. grem na bazar. predstavljati peto knjigo. ki bo celo izšla te dni. grem se peljat v ljubljano in nazaj. in kaj je najlepše pri vsem tem? to, da moram še tankati!

BLESAVI VRTEC

danes, ko sem se peljala nazaj proti domu v praznem avtu, so mi solze kar tekle po licih. Brez veze. Pa saj vem, da ni nič hudega, da se igrajo, da se veliko naučijo....ampak.

Chris je šel ponosno v četrti razred. Asha je šla še bolj ponosno v prvi razred. Dian, ah, moj mali...Dian pa je še pred kratkim vstajal v svoboden dan, se nasmehnil vrani, ki je priletela na sosedovo streho. Potem je odšel s starim atom pogledat zajčke, jih nahraniti. Potem je odšel do majorja, našega psa, ga pobožal in mu vrgel jabolko. Potem je brez najmanjše skrbi stekel po travniku, nabiral rožice, prisluhnil pticam, oponašal ovce, ki so se oglašale iz sosednjega brega. Edini strah v njegovem dnevu je bil petelin pri sosedu. ker so ga šele kupili in ga Dian ni bil vajen.

Ko sem ga ob poldan položila spat, je pol ure še veselo prepeval v svoji postelji, nato pa poln novioh doživetij zaprl oči. se dobro naspal za popoldansko igro v naravi, med bratom, sestro, z mano in šefetom.

S ponedeljkom pa je tisti brezskrbni nasmeh odletel skupaj z malimi iskricami v očeh. Kdaj se bo spet vrnil na mali obrazek? Kdaj?

Sovražim ta blesava pravila, ki smo si jih postavili sami. trenutno ne maram nobenega vrtca.

Sedaj se me Dian oklepa, ko pride domov. Boji se, da ga bom zapustila, da ga bom spet poslala v vrtec. pa saj vem, da mu ni nič hudega tam. imajo lepo, sončno igralnico in igrače in super vzgojiteljice, amapk. Ni doma, ni brez skrbi. za mizo mora sesti obn določeni uri, igračo mora prijeti ob določeni uri, pesmico mora zapeti po urniku. Celo žejen mora biti po urniku.

In koliko časa mora preteči, da se otrok spijazni, da je ujet v kolo življenja, ki smo ga določili mi?

Chris je imel tri leta in pol, ko je šel prvič v vrtec. In ravno tako je bilo hudo.

Asha je imela leto in pol, ko je šla prvuič v vrtec in je bilo zelo hudo. asha je šele lansko leto, le leto dni pred prvim razredom zares uživala med vrstniki v vrtcu. Prej pa je bila večkrat žalostna.

Ovce so se oglasile, pozdravile so Diana, petelin kikirika. Diana pa ni. Čaka, da ga bom prišla iskat.

PREMIKI

rada bi ležala na trebuhu :-)))

tole sem napisala samo zato, da ko bom prebrala čez dva meseca, bom resnično že lahko ležala na trebuhu in spala in se mi bo končno oddahnilo.

ja, premiki. mali čudež v trebuhu sedaj brca navzgor. upam, da se je končno obrnil v pravo lego, v štartno pozicijo. ker nekaj pa sem že dala skozi s porodi in sedaj si resnično želim...sanjskega. takšnega z epiduralno anestezijo. takšnega, z glavico naprej in ne z ritko naprej! po vseh težkih porodih si tudi jaz zaslužim vsaj zadnjič, malo manj težkega.

moja pisalna miza je doživela že ogromno premikov. ko sem pričela pisati, sva bili zraven okna, ki je pozimi v tolikšni meri puščalo svobodo zraku, da sem morala tipkati v rokavicah. potem so prišli boljši časi, okno se je zamenjalo, zgradili smo tudi kamin, ki me je prijetno grel v hrbet. potem so prišli še boljši časi in jaz sem se s svojo pisalno mizo preselila eno nadstropje višje, v čisto pravo pisarno. z oranžnimi stenami in modrimi žaluzijami. ampak, potem so prišli še boljši časi in rodil se je dian. jaz in moja pisalna miza sva spet pristali v dnevni sobi ob oknu. ker sem lažje delala spodaj, zraven kuhinje in otrok.

sedaj pisarna zgoraj ni več pisarna, ampak postaja dianova sobica. sedaj ima v njej že igračke in zelen tepih in omaro. ko se bo privadil svoje sobice, bomo vanjo dali še posteljo. sedaj je dianova postelja še pri nama. jaz in šefe imava še vedno najboljšo uspavanko. zvečer, ko se odpraviva spat, poslušava mirno dihanje našega dvoletnika. tako je lep, ko spi. tako je priden, ko spi! he,he..

skratka, sedaj bova jaz in moja pisalna miza spet doživeli premike. ker bo šefe eno omaro iz dnevne sobe odnesel v dianovo novo sobico. moja pisalna bo šla k steni, nad njo pa bo veliko polic. ker jih bom krvavo potrebovala.

sedaj gre zares. premiki niso le pri pisalni mizi, so tudi pri mojem delu.

naj bo dovolj.

101 ZAPIS

Tole je že 101. zapis, jaz pa še zdaj ne znam narediti lepše oblike dnevnika :-)

Dogaja se, ves čas:

-danes sva šli z asho v zobozdravnici in čakali 1 uro v prazni čakalnici, da ji je namazala zobke z modro pasto.

-potem sva sproti vzeli še šoslke zadeve, ki smo jih naročili preko šole. juhu, ta teden bomo zavijali in podpisovali. V kar dve šolski torbi in en mali nahrbtnik za v vrtec.

-utrujena sem. Danes je torek. Točno teden dni sem sestavljala revijo. sedaj je gotova in pri oblikovalcu. napisati moram samo še uvod in kazalo. končno bom ponoči spala. ta zadnji teden sem delala od 8h zjutraj do 10-ih zvečer. in še ponoči sem razmišljala. ampak, v tem uživam, res. čeprav mi je bilo v nedeljo hudo, ko je šel šefe sam z otroci na sprehod.

-šefetu moram kupiti ročno uro. ker ima totalno uničeno. se moram pozanimati pri sunqueen, kaj in kako. ona bo znala svetovati.

-naš župan je obljubil, da bodo do konca tega meseca urejeni pločniki na glavni cesti. Sedaj se zabvam. vam bom poslikala, ker to ni nikjer več možno, razen v naši občini. da se župan dela tako odkrito norca iz ljudi. namesto pločnikov so namreč posadili travo, namesto pločnikov so namreč le malo zakopali v breg.

-še vedno pa čakam tudi na otroško igrišče. ga ni, pa čeprav bo letos v naši občini kar 100 novih dojenčkov. niti enega otroškega igrišča nimamo. niti enega kraja, kjer bi se lahko mamice v miru usedle in opazovale svoje malčke pri igri.

-no, pri nas bodo štirje otroci, ker imam več upanja v dedka mraza, kot v rdečega(vsak naj si razlaga po svoje) župana, bova s šefetom igrišče naredila kar na svoji zemlji.

-sedaj grem napisat uvodnik.

KO BOM IMELA ČAS

- bom šla lulat tisti hip, ko me bo tiščalo in ne dve uri kasneje

- bom pospravila šefetu po omari, čeprav sem mu zvesto obljubila, da mu ne pospravim nikoli več

- bom preštudirala vso slovensko in svetovno književnost, v bistvu bom pravi manijak iz književnosti

- bom študirala psihologijo preko 'spleta'

- si bom privoščila dišečo kopel in nihče ne bo trkal na vrata kopalnice

- bom ves popoldan preležala na kavču, mižala na eno oko, na drugo oko gledala dolgočasen film in nihče me ne bo motil

- bom spala do kosila, potem bom pojedla kosilo in šla nazaj spat, brez besed in brez razlage

- bom naredila najboljšo solato in povabila prijateljice

- bom šla k frizerju in ne bom gledala na uro in ne bom se danes strigla, barvala pa drugič, ker nimam časa!

- bom pol ure strmela v omaro in tuhtala, kaj naj oblečem

- bom zdrgnila ploščice v kopalnici

SIOL-TELEKOM: SHEMA 1 IN 2.

ste vedeli, da obstajajo pri siolu tudi sheme.

o, obstajajo!

No, pred meseci smo prešli iz študentskega paketa na trio paket pri siolu-telekomu.

kmalu po tistem, ko so nam prišli namontirat neko dodatno, drago opremo, je le-ta crknila.

in šefe je odšel v ljubljano, da jo zamenja. seveda, jaz sem od interneta in telefona odvisna. če nimam povezave, ni plače- simpl. ker imam pač takšno delo, pri katerem potrebujem 24 urno povezavo.

-prišel sem zamenjat tole, ker ne dela,- je povedal šefe prodajalcu v trgovini telekoma-siola.

-ja, gospod, ne morete zamenjati, morate kupiti kar novo,- mu je razložil prodajalec.

šefe se je čudil in prijazni, ustrežljivi prodajalec mu je razložil, da smo mi pač v shemi 1, kar pomeni, da je vsa oprema, ki jo imamo doma, naša last.-kupili ste jo, ko ste prešli na novi paket, torej je vaša, torej z njo upravljate sami, torej morate kupiti novo, če se vam pokvari,- je povedal prodajalec.

-ampak, kako, preden smo šli na trio paket, so nam vse menjali, če se je kaj pokvarilo,-je bil šefe neuk!

-ja, gospod, seveda, predj ste bili v shemi 2,- je odkimal prodajalec.

-in kaj moram storiti sedaj, da bom v shemi 2 in da mi boste pokvarjeno le zamenjali, torej bo vaša last?- je vprašal šefe.

- nič, sedite tjale, sodelavki boste zaupal nekaj podatkov in boste v shemi 2!- je kimal prodajalec.

šefe je sedel za mizo nekaj korakov naprej. prišla je prodajalka in šefe ji je povedal podatke, ki jih je potrebovala, da nas je lahko izpisala iz sheme 1 v shemo 2.

čez nekaj trenutkov pa je odkimala z glavo, poklicala sodelavca in mu pokazala v ekran.

-žal, gospod, nič ne bo. čez 14 dni boste morali priti,- je resno povedalal prodajalka.

šefe se je seveda čudil, zakaj?????

-zato, ker je naš sodelavec, ki je vzel vaše podatke za v shemo 1, trenutno na dopustu,- sta kimala prodajalec in njegova sodelavka.

ker šefe ni imel več časa, med službo je namreč odšel namesto na malico v siolovo- telekomovo trgovino, je nekaj časa še poskušal prepričati prijaznega prodajalca in njegovo sodelavko, naj vendar opravita 'preklop' iz ene sheme v drugo onadva, potem pa je odšel skozi vrata.

No, iz sheme 1 smo v shemo2 prišli nekoliko kasneje. po telefonu, ko je šefe tistega dne govoril že s šestim operaterjem, se ga je ta usmilil in prestavil v nekaj sekundah iz ene v drugo shemo.

ampak, to še ni nič!

a o ostalem kdaj drugič. ko bom imela čas.

še nasvet: izogibajte se siola-telekoma! zaradi njih nasilje v sloveniji narašča.

NA ROBU ŽIVČNEGA ZLOMA: KRIVEC SIOL-TELEKOM

kar je preveč, je pa preveč. Popolnoma se strinjam, da smo ljudje premalo strpni, da premalo poslušamo drug drugega, da se premalokrat nasmehnemo, da si premalokrat pomagamo....

ampak, jaz enostavno ne zdržim več. zaradi siola-telekoma, se mi bo resnično zmešalo in sprašujem se, če jih lahko morda tožim zaradi tega, ker me bodo pripeljali do živčnega zloma?

nisem tip človeka, ki bi s prstom kazal na nekoga, ki je storil napako, ampak siolu-telekomu pa ne bom več stala ob strani. Kjerkoli in kadarkoli bom od danes naprej z velikim užitkom in veselje, širila negativno reklamo, poskušala čim več ljudi prepričati, naj se rešijo tega 'sodobnega komunikatorja', kot se sam tako vzvišeno imenuje. pha, pajade!

žal mi je, resnično mi je žal, da sem njihov naročnik.

Zdaj nimam več časa. Chris odhaja jutri na tabor. greva pakirat.

Kasneje pa upam, da bom utegnila in napisala kaj več.

v bistvu bom pisala kar v nadaljevanjih.

najbrž pa ne boste vsega verjeli, ker tudi sama ne verjamem več vsega. ker imam občutek, da siol upravljajo hudobni palčki, ki v resnici sploh ne obstajajo....

MOJ 4. SONČEK

ki se še skriva varno v trebuščku.

takole izgleda trebuh na 29 teden in 1 dan.

pa nikar ne glejte nereda v ozadju. to je bil pač le trenutek nepazljivosti. drugače imamo vse tipi topi, le verjemite :-)

RIBIŠKI IZLET USPEL!

ja, pa smo šli. včeraj, v nedeljo.

dian se je prebudil veliko boljše volje. ves dopoldan je bil boljši, brez vročine, brez pokakane pleničke. sicer sva s šefetom ravno tako, kot prejšnjega dne, morala ležati na kavču zraven njega in ga božati pa gledati knjigice.

pa smo se kar na hitro odločili.

-če ne gremo danes, spet ne bomo šli,- sem rekla.

ja, ker naslednji vikend imamo že zasedeno, potem gre chris na tabor, potem bo spet kaj in bo tu september.

tašča je prikimala, chris je skočil dva metra visoko.

dian je šel ob dvanajstih spat, mi pa na izlet. ja, pustili smo ga doma,pri tašči. žal. bolje zanj, da se je odpočil. je bil res revček v soboto.

chris se je vso pot do ribnika smehljal. joj, koliko pomeni ribolov temu našemu dečku! sama v njem ne vidim kakšne evforije, ampak... če veliko pomeni njemu, se moram z njim veseliti tudi jaz, kajne?

prvič smo bili ob ribniku in bili smo prijetno presenečeni. RD Žeje ima res lepo urejeno. prijeten nedeljski izlet za družine, vam svetujem. sploh, če radi lovite ribe.

no, plačali smo karto, ki je štela 5 eurov in se kasneje odbije od ulova rib. torej če ulovite en kg rib, vam praktično ni treba plačati ničesar več.

vzeli smo dve ribiški palici (1 euro na kom). in šli v senco. jaz na klop, chris, asha in šefe pa v akcijo.

čeprav je imel chris orjstni dan in je bil izlet darilo zanj, ribe tega niso vedele. Asha je ulovila eno in potem še eno... potem pa sva ji zabičala, naj palico drži pri miru v vodi, pa četudi se ujame sam kit.

no, pa je le uspelo tudi chrisu uloviti svojo. seveda je eno ulovil tudi šefe.

tudi jaz sem vrgla trnk v vodo. mi je chris strokovno pokazal, kako. in mi potem odvezlal, ko se mi je vse zavezlalo. rahlo odkimaval zraven in odraslo rešil moj trnk. no, vsaj ena stvar, ki jo mami ne zna, kajne chris?

po treh urah in po 30-tič izrečenem stavku: -sedaj pa res samo še enkrat,- smo se odpravili še na kosilo. seveda, praznovali smo. hrana je bila odlična, chris je pojedel toliko, da se je šefe čudil, kam je vse dal. in tokrat nisem bila samo jaz tista, ki bi odcapljala z velikim trebuhom do avta. ne, tokrat smo capljali vsi štirje.

doma pa nas je že čakal dian. še dve uri je bilo do njegovega spanja. dve uri, ki sva ju potem s šefetom namenila samo zanj. na kavču, ob knjigici.

lep dan je bil včeraj. in še bomo šli lovit ribe. lepo je videti otroka srečnega in zadovoljnega. izlet je bil cenejši, kakor nakup kakšne drage igrače, ki bi potem ležala v kotu. in veliko dražji za vse nas, ki smo ga doživeli. sploh pa za chrisa, za našega ribiča. in za naju s šefetom, ko sva gledala tiste iskrice v očeh.

IZLET ODPADEL

naš mali dian je zbolel. danes ponoči je bruhal. V bistvu je že dva dni prej nekoliko slabe vokje tekal naokrog. danes pa se je začelo s polno mero - rota virus.

V bistvu sem pa besna. ker ga je dobil od sosedove deklice. vse lepo in prav, ampak menim, da bolan otrok ne sodi ven med ostale otroke.

naš se je pa z njo objemal in sprehajal z roko v roki. Potem šele je izustila soseda, da čisto tako, mimo grede ima njihova rota virus. kar zmrazilo me je. ah, kaj hočemo sedaj. brez veze. ga že imamo. sedaj ga moramo premagati.

zadnjič je imela sosedova vodene koze. k sreči se jih nismo nalezli. sem sama opazila, da je vsa pikasta in sem previdno vprašala, če ima morda norice. in ko so mi ponosno prikimali, sem pograbila diana in odšla domov.

ko jih naslednjič vidim, bom najprej vprašala, katero nalezljivo bolezen bomo pa sedaj skupaj preboleli...da se pripravim...

no v bistvu bi danes morali na izlet za chrisov rojstni dan. in je padel v vodo. chris si je želel iti lovit ribe. v jezero, tam pri naklem. potem pa še na kosilo. ampak smo morali prestaviti. k sreči je chris razumevajoč. niti ni bil preveč žalosten. ampak, sedaj moramo pa res takoj, ko bo mogoče iti! res! ker je to del darila za rojstni dan.

dian spet spi.