Da so slovenske državnozborske volitve blizu  priča pestro strankarsko dogajanje in preurejanje pozicij na  slovenskem političnem zemljevidu. Že pred časom je pod smrtnim udarcem poraza na volitvah praktično razpadla nekoč navidezno vsemogočna LDS, pred nekaj dnevi smo doživeli ponoven revolt v vedno kontroverzni Slovenski nacionalni stranki, skupina posameznikov pod vodstvom znanega blogerja Tomaža Štiha je pred kratkim ustanovila stranko Liberalci. Ob Štihovih političnih novincih se del starega jedra LDS prodaja v novi preobleki Zaresa, izgubljeni sin Saško pa napoveduje svojo stranko Lipa.  Če ob parlamentarnih in novih strankah upoštevamo še, da bodo 4% državnozborski prag resno poskušali preskočiti še Popovičeva Slovenija je naša in nekoč že poražena ter razbita Stranka mladih Slovenije,  se nam jeseni obeta pester boj za vsak volilni odstotek. In kakšne so možnosti odpadnikov, zelencev in drugih vrst političnih avanturistov? Povečini zanemarljivo majhne.

Izjema je seveda stranka Zares, ki jo dejansko tvori staro vplivno jedro dolga leta najmočnejše slovenske politične formacije in kar je najpomembnejše, ima blagoslov  klana botrov politične kontinuitete z Milanom Kučanom na čelu. Njihovo najmočnejše orožje je nepredstavljiv zakulisni vpliv na slovenske medije,  druži in motivira pa jih zagrizeno in neizmerno sovraštvo do dolgoletnega političnega nasprotnika, sedaj slovenskega premiera Janeza Janše. Zmagovita kombinacija, ki v trenutnih slovenskih družbeno-političnih razmerah ne more zatajiti.

V veliko bolj negotovo igro se spušča sicer popularni nacionalistični politik Sašo Peše, ki bi na slovenskem političnem nebu precej bolj  varno jadral v tandemu s padalcem Zmagom Jelinčičem. Javne razlage razhoda s svojim političnim očetom seveda ne prepričajo nobenega resnega opazovalca (navsezadnje že vrabci na veji čivkajo, da je »blame it on Janša« trenutno najpopularnejši izgovor za vse, kar gre komu narobe v tej državi).  Ob upoštevanju Pečetove politične inteligence ni dvomiti v njegovo zavedanje, da samostojna strankarska pot pomeni dokončen politični samomor, zato se glavno vprašanje zastavlja, kaj je v resnici v ozadju. Ni namreč za izključiti možnosti, da se je močne SNS ustrašilo novo vodstvo SLS, ki predvsem v nacionalističnih točkah (sploh ko gre za odnos do Hrvaške) cilja na isti del volilnega telesa, kot s svojo stranko Zmago Jelinčič. Slabitev SNS je tako zagotovo v interesu SLS in če s tem povežemo še Pečetovo »prijateljevanje« z Bojanom Šrotom in Francem Kanglerjem, so dvomi v politično naključnost zadnjih dogodkov povsem upravičeni.
Kljub lepim besedam predsednika SLS o Sašu Pečetu in posrednem povabilu v stranko pa pridružitve Pečetove skupine tradicionalno konservativni stranki ni za pričakovati. Verjetno bi še najbolj logično potezo potegnili s povezovanjem s Popovičevo Slovenija je naša.

Na spolzek politični teren pa se je s svojimi Liberalci spustil tudi znani bloger Tomaž Štih.  Njihove možnosti za uspeh so, podobno kot pri vseh zunajparlamentarnih strankah, majhne, saj so že v startu hendikepirani z omejenostjo medijske pozornosti, kjer imajo nedvomno prednost njihove parlamentarne tekmice, da o oblikovanju potrebne strankarske infrastrukture, (kadri, pokritost terena … ) sploh ne govorimo. V škodo jim gre tudi špekulacija t. i. »zapravljenega glasu«, ki se zgodi ob glasovanju za stranko, ki ostane zunaj Državnega zbora. Bolj kot prodor v poslanske klopi se ob teh in podobnih poskusih poraja vprašanje, komu od velikih bodo majhni ukradli odstotek ali dva v boju za prestižno volilno zmago.

Ob koncu opozorimo še na zanimivo situacijo, ki se zna pojaviti pri tolmačenju statusa »parlamentarnih strank«, ki je z vidika medijske pozornosti izrednega pomena. Pričakovati je namreč, da bosta tako novoustanovljeni Zares, kot bodoča Lipa, ki imata poslance v Državnem zboru, a izvoljene na listah drugih strank, zahtevala parlamentarni status. Po drugi strani pa politični spomin analitikov zagotovo še pomni identično situacijo pred leti, ko je po razkolu v SNS nastala Slovenska nacionalna desnica s Sašem Lapom na čelu. Takrat so Lapovi poslanci v predvolilni kampanji ostali zunaj studia ob soočenju parlamentarnih strank. Se bo enako zgodilo tudi z medijsko in politično močno podprto Golobičevo stranko? Spodobi se in pravično je, a medijska ofenziva in obtožbe bodo zagotovo hude.

Vrednotenje zgodovinskih dogodkov s strani političnih opcij, bodisi v demokratični družbi ali totalitarnem sistemu, nosi s sabo poveličevanje (pretirano ali premajhno) le-teh. Tako je tudi v Sloveniji. Z najveličastnejšim dogodkom, ko si je naš narod izbojeval svobodo in lastno državo, je prišlo do spremembe družbene in politične ureditve. Novi gospodarji so zamenjali stare. Gospodar malemu človeku je kapital, ki posredno izvršuje pritisk in s tem oblikuje človeka po svoji meri.

Osredotočimo se na novodobne gospodarje. Gospodarjev v smislu srednjeveške fevdalne ureditve ni. Z zakonom je prepovedano lastninjenje človeka in poseganje v njegovo svobodo (izjema je v primeru ko posameznik krši zakon in je deležen kazni). Imamo pa, po definiciji Karla Marxa, razred lastnikov nad proizvajalnimi sredstvi. Lastniki podjetij, ki se ukvarjajo s pridobitvenimi dejavnostmi, imajo svoje interese. Uspešna proizvodnja in visok profit, ustvarjen z vložkom, ki dobička ne presega, sta v večini primerov glavni vodili v sodobni družbi. Lastnik ali gospodar pa za uresničitev teh potreb potrebuje delavce. Delavci potrebujejo delo in s tem se med obema razredoma ustvari vzajemna odvisnost. Toda z utrjevanjem kapitalizma postaja soodvisnost vedno bolj navidezna. S prostim pretokom blaga se na trgu pojavijo izdelki, ki jim domača industrija s ceno ni sposobna konkurirati. Da bi podjetja preživela imajo na voljo več možnosti. Zaradi nizkega dobička, morajo znižati stroške proizvodnje. Pride do odpuščanja in povečevanja ravni nezaposlenosti. Zagotovijo si cenejšo delovno silo z zaposlovanjem ljudi iz držav z nižjim življenjskim standardom, ki za isto količino opravljenega dela zahtevajo nižji dohodek ali pa prestavijo proizvodnjo v države, ki imajo pogoje za manjša vlaganja in višje dobičke. Podjetje lahko prodajo večji korporaciji, ki ga s svojim kapitalom sanira, vendar postavi nove pogoje in življenjski standard delavca se zniža. Povečana stopnja nezaposlenosti omogoča lastniku večjo svobodo pri odločanju in nadzor nad delavci. Gospodar se ne ozira na interes delavca, saj ve da lahko v vsakem  trenutku najde zamenjavo zanj. Tako lahko z grožnjami utiša upornega delavca ali ga odstrani iz podjetja.

Služba oziroma delo je za delavca pomembna. Zaradi majhne možnosti zaposlitve drugje, si ne upa ogrožati svojega položaja v obstoječem podjetju in se drži pravil, ki jih je postavil gospodar. Zaposlitev prinaša privilegije, kot so zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter mesečni dohodek, ki omogoča preživetje. Zakaj je prišlo do spremembe sistema, ki je navidezno zagotavljal boljše pogoje delavskemu razredu? Razkorak med teorijo in prakso je bil velik. Vladajoči razred (že sam njegov obstoj je absurd) je imel interese, ki so botrovali izkoriščanju. Nasilno se je poseglo v osebni družbeno-politični nazor. Zgledi, po katerih naj bi se ravnali, so bili slabi. Z obračunom z nasprotniki (poboji, montirani procesi, kulturni molk, Goli otok...) so si med velikim številom ljudi nakopali sovražnike. Močna je bila tudi opozicija (intelektualci, literati, kulturniki, študentska gibanja, Cerkev,..). Prišlo je do zloma in sistem se je zamenjal s tistim, ki se je zaradi precej visoke stopnje odprtosti države najbolje poznal. Zakaj ne pride do spremembe obstoječega sistema? Če ljudi prestrašiš, postanejo krotki in vodljivi. Ker je zaenkrat edina alternativa obstoječi ureditvi, socializem, ki ga že poznamo, oblast išče in razkriva novadejstva, ki sovraštvo in bojazen pred staro ureditvijo še poglabljajo. Obstajajo tudi zgodbe o uspehu malega človeka (npr.: Vitli Krpan, Trgovine Jager,...), ki ohranjajo mit o enakih možnostih za vse.

Kljub temu, da Pitrim Sorokin pravi, da je možnost, da siromak uresniči ameriške sanje, enaka možnosti, da plebejec postane predsednik ZDA in da imperialistična politika omenjene države, že vsem preseda, si pri nas še vedno želimo ureditve, ki je svojo renesanso doživela prav v Ameriki. Ureditve, ko je kapital gospodar in ko so dovoljena vsa sredstva, da se pridobi.

---

Esej je nastal kot del priprave na predstavo Vse zastonj, vse zastonj!, ki jo v sklopu Mladinskega kulturnega kluba Netek pripravlja študentska skupina Era Neuvrščenih.

Vzhodni blog je nastajujoča skupnost blogerjev eDnevnika, ki objavljajo zapise z družbeno-politično tematiko. Namen je, da se pod skupnim imenom združujejo tematsko sorodni zapisi in se s tem ne izgubijo v preobilici informacij na blogosferi in spletu.

Vzhodni blog ima ambicijo združevati pronicljive politične pisce različnih svetovnih nazorov in političnih pogledov, ki znajo jasno artikulirati svoje mnenje in ga z ustreznimi argumenti tudi podkrepiti. Blog izhaja iz stališča, da se drugačnost ne izključuje, ampak odpira prostor za kvalitetno politično debato.

Na Vzhodnem blogu lahko objavlja vsak bloger, ki je registriran na eDnevniku in objavlja kvalitetne ter argumentirane zapise z družbeno-politično tematiko. Željo po objavljanju na Vzhodnem blogu lahko izrazi v zasebnem sporočilu, k pisanju na Vzhodnem blogu pa je lahko tudi povabljen s strani administratorja bloga.

Blogerji na Vzhodnem blogu objavljajo pod imenom, s katerim so registrirani na eDnevniku. Ob objavljanju na Vzhodnem blogu lahko še vedno pišejo lasten blog. Zaželjeno je, da sporočila, ki so objavljena na Vzhodnem blogu, zaradi podvajanja niso hkrati objavljena tudi na lastnem blogu. Prav tako se pričakuje, da so na Vzhodnem blogu objavljana samo tista sporočila avtorja z družbeno-politično tematiko. V nasprotnem primeru si administrator dovoljuje pravico, da sporočilo z bloga umakne.

Tehnično je objavljanje na Vzhodnem blogu enostavno izvedljivo in je rešljivo preko administratorjevega povabila.

Na Vzhodnem blogu ni prostora za ekstremna, nestrpna in na drugačen način žaljiva stališča. Avtorji takšnih zapisov na Vzhodni blog ne bodo vključeni oziroma bodo z bloga umaknjeni.

Na Vzhodnem blogu ne morejo objavljati vidnejši predstavniki političnih strank in združenj.

Zapisi objavljeni na Vzhodnem blogu ostajajo v avtorski lasti pisca, ki z njimi prosto razpolaga. Za na Vzhodnem blogu zapisane in objavljene besede odgovarja avtor sam.

Vse druge pravice in dolžnosti izvirajo iz Pogojev uporabe spletne blogerske platforme eDnevnik.si.
 

O včerajšnji oddaji Trenja se mnenja krešejo tudi na blogih, vendar se zdi, da ostajajo v domeni pogledov skozi prizmo političnih (ne)simpatij do akterjev zgodbe.

Prvo kar je, v oddaji in tudi drugače ne gre za spopad med koalicijo in opozicijo, ampak med politiko in kapitalom na globalni ravni za dolgoročno prevlado nad upravljanjem države.  V tej vojni so dejansko tudi Lahovnik, Cvikl in ostali na strani politike, to pa je, (hočeš ali nočeš) ob boku trenutnega političnega vodje te države Janeza Janše. Vsako navidezno paktiranje z Zdolškom, Jankovičem in njim podobnimi je v tem trenutku zgolj domena politične igre nabiranja volilnih simpatij (danes je pač "donosno" biti proti Janši).

Drugič, prodaja NKBM, kakršnakoli pač je (gotovo ni optimalna) je zagotovo najbolj transparentno in pravično izvedena prodaja državnega premoženja doslej. Ni bila prodana "domačim izbrancem", da bi jo naprej drago prodali tujcem (Banka Koper) niti bila omogočena samo tujcem (NLB).  Delnice NKBM je lahko kupil vsak državljan, ne glede na politično pripadnost, kapitalsko zaledje ali vlagateljsko poučenost in to po ceni, ki sta jo (celo nekoliko nižjo) priporočili vodilni strokovni svetovalski korporaciji s tega področja. Prodajna cena delnice je zagotovo ustrezala realni dejanski vrednosti banke, trenutna višja (prenapihnjena) kratkoročna cena pa je rezultat nepredvidljivega visokega povpraševanja ob prvi prodaji državnega premoženja na ta način. Vsaka višja prodajna cena delnice od realne vrednosti banke bi lahko pomenila nateg 110 tisoč državljanov, nič pa ne bi imel proti, če bi na ta način nategnili domače in tuje poučene vlagatelje (v tem primeru sklade). Vprašanje pa je, če bi ob višji ceni delnic povpraševanje še bilo tako visoko, vprašljiva bi bila likvidnost delnic in s tem zelo verjeten padec njihove vrednosti na borzi.

In tretjič, v službi tako imenovanega nacionalnega interesa mnogi izpodbijajo odločitev vlade da 14% kolača proda tujim skladom. Jaz pa se sprašujem, ali bi mar res bilo bolje, če bi s svojimi desetimi miljoni evrov (mimogrede, ste si kdaj izračunali, koliko let bi morali delati za toliko denarja??) ta delež kupila Stojan Zdolšek ali morda Boško Šrot ter s tem okrepila svojo kapitalsko moč in vpliv v tej državi?  Spomnimo se, ta vlada se je enkrat že nategnila, ko je Mercator domačim lastnikom prodala po ceni, ki bi v primeru tujega kupca zagotovo lahko bila višja, domači lastniki pa so namesto krepitve konkurenčnosti podjetja v širši regiji (kot so obljubljali), to izkoristili za širjenje lovk in krepitev monopola na domačem tržišču.
Razpršenost naložb med nepoučene domače, poučene domače in poučene tuje vlagatelje je tako po moje pravilna odločitev, če bi pa Zdolšek in Šrot želela delnice NKMB, pa bi se postavila v vrsto, kot vsi navadni in pošteni državljani.

Če potegnemo črto, je bil posel povprečno uspešno izveden, vsaka pretirana kritičnost ali samohvala sta v funkciji politične igre nabiranja volilnih simpatij.

S skoraj stoodstotno večino so člani Slovenske Ljudske Stranke (SLS) izvolili novega predsednika. Janeza Podobnika je zamenjal Bojan Šrot. Celjski župan na kongresu ni imel protikandidata. Podobnik se je že pred kongresom odločil, da odstopi od vnovične kandidature. Šrot je ob izvolitvi napovedal pohod na vrh slovenske politike. Glede na trenutno podporo v parlamentu se takšna napoved sliši precej optimistična, vendar ima tehtno podlago. Z bratoma Podobnik je bila stranka prikrajšana za pravega liderja, človeka, ki bi mu volilno telo zaupalo mesto mandatarja
.
Janezovi dosežki
Minister za okolje in prostor ni dosegel ravno veliko na slovenskem političnem parketu. Znan bo ostal po tem, da je krepko "popušil" na predsedniških volitvah. Kljub temu, da je trdil, da "korajža velja" ga je Milan Kučan "pojedel." Dopustil je pretep med Jelkom Kacinom in Ivom Hvalico, ko je bil on "šef" parlamenta. Časnik Delo je takrat dobil status hladnega orožja. Dobil je batine, ko je skupaj z bratom skakal ob Hrvaški meji. Že več kot eno leto "uspešno" rešuje romsko problematiko z družino Strojan. Ob enem se iz njega dela norce že skoraj vsak. Sodi med najpriljubljenejše tarče slovenskih imitatorjev pa tudi kdo drug si ga rad privošči.

Marjanovi dosežki
Kot predsednik stranke je pričakoval dober rezultat na parlamentarnih volitvah pred leti a je LDS, če parafraziram Janšo, nadaljeval na 45 let podlage. Ob tem, da je zafural kurjo farmo v Srbiji bo, vsaj meni ostal v spominu predvsem po propagandnem spotu Za Slovenijo z ljubeznijo, kjer so mu na pomoč priskočila celo takšna imena kot je Oto Pestner. Skušal sem ta spot najti na youtubu pa nisem imel sreče prav gotovo pa ga večina pozna (če ga kdo najde, naj ga prosim pošlje). Morda je mislil, da bo stranka delovala bolj odprto in bo pridobila liberalne volivce, če bo v spot vključil roma. Uspelo pa mu je zmagati na Piramidi.

O pomembnosti kulta osebnosti v slovenski politiki sem pisal že tukaj zato se ne bom ponavljal, dovolj je če kliknete na povezavo.

Morda se kdo sprašuje, zakaj bi iz stranke, ki ji v parlamentu pripada le nekaj sedežev zrasla vodilna politična sila v državi. Zadeva ni tako nemogoča, kot se zdi na prvi pogled.

Fakt v prid SLSu št. 1:
Slovenska Ljudska Stranka je bila velika zmagovalka lanskih lokalnih volitev. Izvoljenih je bilo kar 49 županov, ki jih je predlagala stranka kar je največ od političnih strank. Imajo tudi 353 občinskih in mestnih svetnikov, s čimer se uvrščajo na četrto mesto med strankami (vir: Finance). Nekatera območja, med drugim tudi naše Kozjansko-Obsoteljsko je povsem SLSovsko obarvano. Pri nas je toliko njihovih županov, da so uspeli sestaviti celo lasten pevski zbor. Podpora na terenu je torej iz tega vidika velika. Če stranka te podpore do sedaj ni znala prenesti na državni nivo, se z novim predsednikom stranke lahko situacija obrne.

Fakt v prid SLSu št. 2
Janez Janša ne mara novega predsednika. Na 24 ur je ravnokar nekaj govoril o tem. S tem se lahko stranka distancira od nepriljubljene vlade, ki je doživela popoln poraz na referendumu, tudi včerajšnje demonstracije jim ne govorijo v prid. Koalicija bo jutri vladi bržkone izglasovala zaupnico, tako da je SDSovski poskus ponovnega naskoka na oblast iz opozicije verjetno že v kali zatrt (po mojem mnenju je SDS na prejšnijh volitvah dobila večino, ker so bili ljudje bolj proti LDS in ne tolika za SDS).

Fakt v prid SLSu št. 3
Bojan Šrot je uspešen. Bojan Šrot je ljudski. Celjanom je "podaril" stvari, ki pri ljudeh vžgejo. Nov moderen štadion, sodobno športno dvorano, med njegovimi mandati so se razvili številni trgovski centri, bowlingi, kino dvorane, celjski sejem ne izgublja na veljavi in je vsako leto večji. Po nekaterih podatkih naj bi bilo Celje celo najuspešnejše mesto v Sloveniji. Edina črna pikica, je mestno jedro, ki ne več to kaj je bilo a se z nekaterimi novimi lokali in trgovinami utegne tudi to popraviti. Ob tem lahko volilno telo (upravičeno?) sklepa, da se bo zgodba o uspehu iz lokalnega prenesla na državni nivo.

Če sta bila Podobnika bolj kot ne neuspeh, je s Šrotom vsaj na začetku predsedovanja drugače. Zaenkrat še mu niso pripisali nobenega večjega neuspeha. Prav tako pa ima veze na pravih mestih. Vsaj po mojem mnenju bo SLS že naslednje leto močan faktor na volitvah. Izvoljeni bržkone še ne bodo potem pa jim morda ne bi škodilo če se prestavijo v opozicijo in na SDSovski način leta 2012 pridejo na vrh.  

Pred 2. krogom predsedniških volitev sem se znašel kar v precejšnji zagati, saj sta bila oba kandidata, ki sta se potegovala za sicer deplasirano mesto, po mojem mnenju odlična za tak položaj in bi ga verjetno oba korektno opravljala.

 

Nisem tip človeka, ki že vnaprej ve, koga bo obkrožil, ampak skušam situacijo pretehtati. Na kandidata nikakor nisem hotel gledati iz t.i. levo-desne ali vladno-opozicijske optike, o čemur bo v analizah gotovo še veliko natipkanega in kar je dejanski ključ rezultata te nedelje.

Ob podatkih, ki se nanašajo na kandidata sem natipkal nekatera dejstva in nekatera mnenja, da bi bilo razvidno, kako razumem nekatere zadeve. Seveda moj uvid ni popoln, ampak tako si ga v tem trenutku pač razlagam.

 

Verjetno bo kdo, ki to bere, rahlo presenečen.

 

In komentar tako velike končne razlike?

Bolj kot razlika med kandidatoma, pljusk protivladnega razpoloženja, ob sočasni krizi (inflacija), ki so jo podžgale nekatere (ne)spretne poteze črne kampanje. 

Če bi  bile volitve še leta 2006, ko npr. še nismo imeli evra in se dogajala LDS tragikomedija, pa bi Lojz zelo težko izgubil tudi z Barbiko.

Kakor so se stvari razpletle do martinove nedelje, pa bi Lojza danes premagal praktično kdorkoli. Če bi bil Gaspri nekoliko bolj šarmer in bi dobil tistih par sto glasov ...

 

 

YU obdobje

 

Lojz se ni proslavil z oporečništvom in je bil daleč od kakšnega Jožeta Pučnika, ki je po tem, kar je storil in kako je deloval res veličina. Sem za, da se po njem poimenuje trg v Ljubljani, poimenovanje glavnega mednarodnega letališča pa je bil za moje pojem udarec v temo.

 

Danülo ima očitno pravi občutek, kako biti kje v pravem času. Nekakšen rupel. Bil je uspešen v kabinetu Vide Tomšič, prav tiste ki je načrtovala, da bi se morala Jugoslavija z zavezniki po drugi vojni spopasti s temnimi silami buržujskega zahoda. Že zgodaj se je začel udejstvovati v takrat popularnih klubih OZN in je relativno hitro napredoval.

 

 

Osamosvajanje

 

Preden preidem na kandidata, moram povedati, da nisem nikakršen brezrezervni vernik »četverice«, ampak ji priznavam pomembno vlogo. Pomembno vlogo priznavam tudi NOB, saj bi brez nje slovenski teritorij, če bi ga sploh kaj ostalo, bil grozovito okrnjen. Obsojam dogajanja po vojni, a vojna z vsemi pritiklinami žal še nikoli ni bila pravična. Več o teme morda v članku o Titu.

 

Za sam proces osvobajanja misli, ki je nenazadnje pripeljal do osamosvajanja, se mi vsaj tako pomembna kot 57. številka zdi gibanje okrog punka* in raznoterost, ki jo je spodbujala ZSMS, ki jo v t.i. plakatni aferi  novorevijaši niso podprli. Mladinska organizacija je odigrala pomembno vlogo pri mehčanju najtrših partijcev, ki jim družbenopolitična prenova ni dišala.

 

*Na nek način bi lahko preslikal, da je bil Danülo tu novorevijaš, ki je v salonskih debatah inteluktualiziral, Lojz pa punker, ki je operativno deloval.

Zanimiva je še stična točka, saj je v 57. številki sodeloval tudi Gregor Tomc, tekstopisec Pankrtov.

 

Na prvih večstrankarskih volitvah je zmagala koalicija DEMOS, ki pa je bil precej velik konglomerat strank in strančic. Pučnik kot pobudnik je bil predsednik, Peterle pa kot vodja krščanskega gibanja podpredsednik. Ker je znotraj Demosa največ glasov dobila Lojzova SKD, je tako dokaj neznani Dolenjec postal mandatar vlade, ki je kmalu dobila zahtevno nalogo izpeljati osamosvojitev, ki jo je formalno predlagal član socialistične stranke in novopečeni član košarkarske hiše slavnih Ivo Daneu. Lojz in ekipa so uspešno izpeljali zadani projekt, a potem po spletu okoliščin oblast za lep čas prepustili LDS (tudi Churchilla so po vojni volilci zavrgli). Naslednica ZSMS je za svojega vodjo ustoličila Drnota, ki pa je z njo bival v nekakšni kohabitaciji.

 

Verjamem, da je tudi Danülo na plebiscitu obkrožil isto kot 88 % drugih. Za razliko od Danüla je takrat Lojz pač bil na prvi liniji in je nosil »glavo v kufru«, Danülo pa se ni pretirano eksponiral, kar niti ni bila njegova funkcija. Po drugi strani pa je opravljal relativno lagodno akademsko vlogo. Ko je prišel mimo slovenski vlak je pač pragmatično stopil vanj. Odprla se mu je odlična priložnost za kariero v OZN, kjer ga noben Slovenec še dolgo ne bo dohitel. Med tem je svojo mednarodno pot po oglejski avanturi uspešno tlakoval Lojz, ki postane eden najbolj prepoznavnih evroposlancev.

 

 

Hic et nunc

 

Zanimiva je situacija v zadnjem letu. Lojz marsikoga preseneti in daleč pred vsemi objavi kandidaturo. Desna strankarska koalicija ga naposled podpre in ne lansira nobenega podkandidata. Vseeno ne uide info, da SDS razmišlja o kandidatu, ki je brat njihovega člana Vitoslava, pombembnega položajnika v energetiki. Njun kratki priimek vsebuje preglas, ki ga slovenska slovnica sicer ne pozna.

 

Po rekordno dolgem cincanju lepega Boruta, ki ga prepričajo, da je on tisti, ki bo kot naslednji mandatar Slovenijo popeljal v lepšo prihodnost, se kot kandidat stranke, ki ima v kratici samo en s manj kot prej omenjena, pojavi Danülo. Kandidira seveda s podpisi volivcev, logistiko pa »slučajno« urejajo strankarski aktivisti.

 

V predsedniški dirki sta tako Lojz kot Danülo imela pravo predsedniško držo. Mediji so ju napadali, da je predsedniška bitka dolgočasna. A kaj naj postavi v strategijo človek, ki bi rad bil resnično uspešen na takšni poziciji? Vseeno je bilo do razlik med kandidatoma priti težko. Lojz se je, glede na rezultate neuspešno, distanciral od desnega oz. vladnega političnega pola in cerkve, Danülo pa je obsodil povojne poboje, tako da ga je pokaral ata Stanovnik. Lojz se je trudil stisniti roko čimveč Slovencem, Danülo pa je navduševal s svežino, saj ga prej preprosto nismo poznali. Človeka dobro desetletje praktično ni bilo v Sloveniji! Svojega imitatorja je šele pred kratkim dobil v radiu GaGa.

 

Okej, malce sem zabredel s to razlago konteksta, čeprav ni nepomembno. Kaj me je dokončno prepričalo?

 

V preteklosti mi Lojz nikakor ni bil najbolj simpatičen. Do njegovih potez sem bil nezaupljiv. Tako je bilo npr. v Križankah, ko je z ustno harmoniko povzročil pravo erupcijo navdušenja med cvičkarji in ostalo študentarijo. Kot kaže se je po bolezni, podobno kot Drno, začel vzpostavljati kot drugačen, boljši, človek. Njegove izjave in dejanja so mi bila vedno bolj blizu.

 

Za spoznavanje Danüla ni bilo veliko časa. Z relativno pogumno, čeprav nič posebno izjavo, kjer je razjezil brkatega, je pri meni dobil pozitivne točke. Na spletni strani je pisal gotovo najboljši blog med predsedniškimi kandidati (ja, tudi to je pomembno:) in na sploh je deloval kot superman. Spozna se na vse. Govori odlično, inteligentno, z dovtipi. Vsekakor  car.

 

Soočenj v prvem krogu nisem tako pozorno spremljal, saj je med sedmerico kandidatov težko narediti nek premik, razen v svojo škodo. In kaj me je zmotilo v drugem krogu? Morda pa je res dobro, da so bili mediji nekoliko tečni, saj se je pokazala nrav, ki stoji za kandidatoma.

 

Lojzu se je celo zgodilo, da je nekoliko zastal pri odgovorih. Zdelo se mi je, da je celo nekoliko zardel in bil je sposoben priznati napako, čeprav je z odstavitvijo Pogorevca naredil veliko neumnost. Pokazal je, da je človek. Če me res ni groteskno prevaral, bi si upal trditi, da bi res kdaj šel na teren in pomagal kakšnemu majhnemu človeku.

 

Ko sem v Objektivu prebral intervju, kjer je Danülo na vprašanja voditeljev strank t.i. nasprotnega ideološkega pola odgovarjal, da gre za neumnosti, pa mi nekaj ni štimalo. Se to spodobi za takšnega supermana? Dokončna potrditev je padla na predzadnjem soočenju, kjer je ponovil isto besedo. Dobri profesorji pravijo, da ni neumnih vprašanj. Takšni so lahko le odgovori … Iz njega je puhtela dotlej zadrževana nadutost. Zato je pri meni izgubil. Drugače srčno upam, da sem se zmotil.

Torej, tako bi bilo, če bi upoštevali le človekove kvalitete. Ker pa se gre pri predsedniku za politiko, kjer čustva ne štejejo, čeprav se nanje nenehno aludira, pa so ta v ozadju in tu bo Danülo kot ribica v akvariju.

P.S.

Lojz je dejal, da v bitkah, kjer mu kaže predobro, na koncu izgubi. Še dobro, da je dobil tri odločilne: velika družina, izpeljana osamosvojitev in premagani rak. Vse ostalo je nič.

P.P.S.

Danülo, frizura!!!

O Josipu Brozu Titu te dni ne pišejo samo blogerji. O nekdanjem jugoslovanskem diktatorju in njegovih časih se je v zadnji Sobotni prilogi častnika Delo razpisal tudi eden najvidnejših slovenskih pisateljev Drago Jančar. V prispevku z naslovom Zelo očitna krava med drugim piše:

"...Zame je taka resnica razlika med diktaturo in demokracijo. V prvi sem preživel večji del svojega življenja, nikakor ne najslabšega, pogosto vedrega in veselo razburljivega, kakor je vedra in vesela mladost sama. Toda eno so čustva, drugo je razum, razum zaradi čustev nikoli ne bi smel zabrisati neke esencialne razlike med obema sistemoma, ta je namreč tako očitna, da se mi je  sploh ne ljubi več razlagati, je namreč tako vidna kakor, po Pleteršniku, zelo očitna krava."

"...Zato včasih pomislim, da bodo prišli ljudje nove generacije, ki se jim bo ta razlika zdela nekaj samoumevnega in se bodo prizanesljivo nasmihali starejšim, ki bodo, kot vedno v zgodovini, govorili o "dobrih starih časih". Mladim bo jasno, da so to morda res bili časi večje socialne solidarnosti, a zato v primerjavi z Zahodom tudi časi precejšnjega zaostajanja, da so bili to časi enega Voditelja, ene Stranke in enega socialističnega Ljudstva. Za veliko ljudi, ki so bili po zaporih ali so emigrirali ali niso smeli opravljati svojega dela, so bili to v resnici slabi časi."

                                                 (Drago Jančar, Sobotna priloga Dela, 27. oktober 2007)

Priporočam v branje...

Te dni lahko na blogosferi beremo številna mnenja o  Josipu Brozu Titu in času, v katerem je vladal nekdanjim bratskim narodom. Mnogi ugledni in razgledani ljudje se z nostalgijo ozirajo v čase, ko je v maršalski uniformi paradiral po slovenskih cestah ter s svojo pojavo v delirij spravljal z zastavicami mahajoče ljudske množice. Zanje je Tito pozitivna ikona velikega vodje samosvojih nazorov in odločnih dejanj, ki se je zoperstavil avtoritetam svetovne blokovske delitve in na sebi lasten način svoje ljudstvo vodil skozi »valley of darkness«.

Danes, ko se je slovenski narod vsaj uradno osvobodil ideoloških okov nekdanjega nedemokratičnega družbenega sistema in ko med najvišje narodne vrednote postavljamo načela varovanja človekovih pravic in dostojanstva, se nikakor ne morem načuditi tolikšnemu občudovanju človeka, ki je te vrednote zatiral in teptal na vsakem koraku ter opravil z vsemi, ki so se nanje sklicevali. Danes so povojni poboji, politično montirani procesi,  izvensodne usmrtitve, delovna taborišča, Goli otok, politični zaporniki in izgnanci del objektivne zgodovinske resnice, o kateri ni dilem ter dvomov. Pa govorimo zgolj o najhujših kršitvah človekovih pravic, ob katerih kratenje pravice do svobode govora, političnega mišljenja in izražanja ter verskega prepričanja sploh nima smisla omenjati.

Še najmanj pa razumem nekatere levičarske ideologe, ki o ksenofobiji in kršenju človekovih krivic kričijo že, če v vaškem »avbiksu« zgolj veter pesti zapiha okrog ciganovega nosu, v njihovih domovih in pisarnah pa ponosno visijo portreti nekdanjega jugoslovanskega dosmrtnega predsednika. Pa nikakor nočem reči, da človekove pravice družbenih manjšin ni potrebno spoštovati in da ljudstvo po svojih sekretih ne sme obesiti, karkoli jim paše, toda sprašujem se, ali se bodo sploh kdaj soočili z v nebo vpijočo dvoličnostjo svojih načel???!!??? 

Verjamem, da so ljudje pod patronatom velikega vodje živeli  lepo in srečno. Vsi so imeli službe, a jim ni bilo potrebno pretirano delati, vsi so imeli glavo in možgane, a jih ni bilo potrebno (zaželjeno)  uporabljati in vsi so na kredit zgradili hišo, ki ga ni bilo potrebno nikoli vrniti. Malenkosti kot so pomanjkanje cukra ali kafeta in vožnja z avtomobilom po principu sodo-liho so se ob splošni družbeni blaginji z lahkoto spregledale. Škoda le, da Indija Koromandija ni trajala večno in se je shirana ter prezadolžena država slej kot prej morala sesuti.

Vem, da bodo nekateri dejali, da generacije rojene po šestdesetih sploh ne vemo, kako je v resnici bilo. Vendar če so oni živeli lepo in jih nihče ni preganjal zaradi političnih, verskih ali drugih prepričanj ali na kakorkoli drug način omejeval njihove osebne svobode, lahko to zgolj pomeni, da so imeli veliko srečo. Morda so imeli preveč opravka s svojim življenjem in se v politiko niso vmešavali, morda so se videli in spoznali v prevladujoči ideološki miselnosti. Toda številna pričevanja, pismeni in video dokazi potrjujejo, da so bili takšne sreče in blaginje deležni zgolj tisti miselno kompatibilni z vladujočim režimom. Politično in ideološko drugače mislečim pa so bila vrata »komunističnega raja« trdno zaprta in izza njih se je v biblijski prispodobi slišal zgolj jok in škripanje z zobmi. Sprašujem vas, ali je res to država, v kakršni bi želeli živeti?

Po mojem mnenju zgodovinska vloga človeka z absolutno močjo v državi opisane prakse (ne)spoštovanja človekovih pravic in dostojanstva ne more in ne sme biti pozitivna, pa četudi je v življenju kakšno stvar le naredil v dobro svojega naroda. Ampak takšno ravnanje se od državnih voditeljev navsezadnje tudi pričakuje. Ne pa omejevanje, zatiranje, izganjanje, ubijanje. Res je, Majda Širca, tudi za Tita človekove pravice niso imele cene.

Prvi polčas predsedniške tekme je za nami in rezultat je nedvoumno  jasen,  pa čeprav so se po starem političnem običaju vsi razglasili za zmagovalce, tudi tisti z ducatom golov v svoji mreži. Če že ne besede pa okusa poraza ne morejo prikriti njihovi obrazi. Pravi športniki med njimi bi morali vedeti, da šele soočenje s porazom lahko prinese novo zmago in  da najsi dober ali slab prvi polčas še zdaleč ne odloči tekme. Navsezadnje nam to redno dokazujejo slovenske športne reprezentance.

Prvi, ki resnici vsaj na videz trmasto odvrača oči, je veliki favorit Lojze Peterle. Z odzivom na rezultate prvega kroga pravzaprav ne odstopa od strategije svoje predvolilne kampanje, ki bi za slogan lahko mirno imela nekoliko  prirejen Sidhartin napev  »Jaz ne verjamem u srce, rad bi te videl v telo«. Lojzetovi vrhunski marketinški strokovnjaki so mu pač pripravili kampanjo, za kakršno so menili, da v splošnim stanju duha naše potrošniške družbe nikakor ne more zgrešiti. Čim več forme in bognasvaruj vsebine, s poudarkom na »Lojze povsod«. Na majicah, dežnikih, papirnatih letalih, pasjih procesijah,  ultra vložkih in super green power pralnih praških. Človek bi lahko še dobil občutek, da Lojze ne kandidira za predsednika, ampak za delovno mesto referenta za kakovost  ob »vedno boljši« Teji Stuša. No, če slučajno izgubi volitve, mu vloga ob simpatični Teji zagotovo ne uide.

Glavna napaka opisane politične strategije je bila v dejstvu, da je interes volivcev za vsebino in njihov zgodovinski politični spomin vzela preveč podcenjujoče. Z drugimi besedami, volilno telo vendarle ni tako neumno in kratkovidno, kot so predpostavljali nekateri. Vendar pa Peterletovim svetovalcem te napake ni za zameriti, saj ni zavedla samo njih, ampak praktično vse politične analitike vključno z raziskovalci javnega mnenja (priznam, da tudi mene). Praznost Peterletove kampanje je privedla celo do takšnega absurda, da je Lojze na volilni dan dejansko ostal brez volivcev. Na volitvah so se pojavili le najbolj zvesti podporniki opcije, ki jo zastopa, pa še ti so sedmico obkrožili s  stisnjenimi zobmi. Veliko desnosredinskega volilnega telesa se z njegovo meglenostjo ni poistovetilo in so ostali doma, tisti »preko roba«, ki naj bi predstavljali dodano vrednost, pa se zimzelenemu Lojzetu niso pustili zavesti. Rezultat je bil glede na vse napovedi »bornih« 28 odstotkov.   

Kratek odmor pred začetkom drugega polčasa ponuja primeren čas za razmislek o nadaljnji strategiji. Le največji politični naivneži bi igro nadaljevali na način, ki eklatantno vodi v končni poraz. Vprašanje je, če je bilo opozorilo za Peterleta dovolj jasno, saj se po njegovih prvih odzivih  ne zdi tako. Spremembo v razmišljanju bi pokazalo že njegovo priznanje, da se polčas vendarle ni končal po pričakovanjih, slediti pa bi morala napoved preskoka iz pasivizacije v aktivno, odločno in predvsem napadalno igro. Že stari modreci so vedeli, da je še posebej v primeru zaostanka napad najboljša obramba in če nekoliko obrnemo logiko vojaškega analitika Clausewitza, je politika vendarle vojna, v kateri se uporabljajo miroljubna sredstva.

Pa naj še kdo reče, da politika, vojska in šport nimajo ničesar skupnega.