V zadnjem času sta nas na evropski ravni razveselili predvsem dve novici: da je poljska vlada predlagala uvedbo cerkvenega davka, kar je izzvalo obupan proti-predlog mafijskih verskih skupnosti (rimske cerkve in njenih avtokefalnih klonov), da bi naj bil davek manjši od predlaganega (da bi dejansko hotele dobiti manj, vendar z možnostjo, da bi se s tem kamuflirala njihova porazna demografija, predvsem v starostni piramidi); ter pa izid volitev v eni najpomembnejših evropskih držav – Franciji. ''Palček Butalček'' Sarkozy je doživel tesen, a za to nič manj katastrofalen poraz proti socialistu Francois-u Hollande-u (François Gérard Georges Hollande). Novi francoski predsednik sicer slovi po tem, da je ne samo politično, ampak tudi karakterno popolno nasprotje Sarkozy-ja. Prav gotovo: Hollande je predvsem ljudski človek, ki ni obremenjen s svojo višino in znamko čevljev. A zaradi kontinentalnih političnih dejstev, to ni političen tektonski premik samo za Francijo, ampak za celotno Evropo (globalne aspiracije menda več ne vžgejo). Predvsem je culona inchiavabile Angela Merkel izgubila svojo copato na zahodni strani Rena, s čimer je preteče naveze Merkel-Sarkozy (Merkozy) konec.
Naveza ''Merkozy'' Nikolaja Sarkozyja in Angele Merkel (glede na geo-politične konstalacije je očitno ona nosila hlače) je ne samo vzbujala strah po kultur(nobojn)i liniji, saj se je vsem z zgodovinskim spominom obdarjenim že prikazovala slika ponovno vzpostavljenega Karolinšega imperija in kar samega Kristusovega klavca Karla Velikega, ampak predvsem po ekonomski plati, saj je predstavljala motor neke (realno še bolj kot one simbolične) zastrašujoče neoliberalne manije zategovanja pasu (okoli vratu?). Ja, le kaj si lahko neoliberalni ekonomski sadisti še umislijo boljšega, kot zategovanje pasu v času ekonomske krize, ki je najbolj prizadela najmanj premožne sloje prebivalstva in pa tiste malo manj ne-premožne? Itak neoliberalne kurative praviloma ''udrihajo po siromakih'', medtem ko od njih v zvezde kovanim pohlepnim parazitom na vrhu kapitalističnega sistema predvidevajo še dodatne ''razbremenitve'', najbrž, da slučajno ne bi dobili slabe vesti radi njihovega delovanja v ekonomski strukturi dane družbe.
A kdo bi si mislil, da bi kaj takega (če že lahko sploh obstajalo) kdaj dobilo vplivno mesto v političnem sistemu sicer ''po naravi'' solidarnega in egalitarnega slovenskega naroda. Seveda smo se lahko svojčas zgolj nasmihali idejnim profesionalnim flatulacijam zavaljenih neoliberalcev v slovenskem medijskem prostoru, a zdaj, ko so se omenjeni zlohotneži zabubili v samem izredno vplivnem finančnem ministrstvu, se ni več za smejati. Čeprav so ''po defaultu'' doma v sivih in meglen(obombn)ih področjih ekonomske teorije, so se s politično aktivacijo podali tudi na področje javno-finančnega delovanja. In tu so že pokazali prve rogove, pa ne zgolj tisto patetično Pezdirjevo pozivanje, da naj lobisti ne hodijo okoli njega z drobižem, če ne jih bo razkrinkal (očitno je zaleglo, ker potem iz njegovega famoznega napovedanega škandala ni bilo nič), ampak predvsem v aplikaciji stare rimske taktike: divide et impera na še podedovan slovenski korporativističen model socialnega dialoga. Ščuvanje delavcev javnega proti tistim realnega sektorja in pa vzbujanje najnižjih strasti v sicer še hudo z judeo-krščansko kulturno hegemonijo zaznamovani (in zato za prejšnje toliko bolj dovzetni) družbi, je postal model političnega nastopanja te nove zlovešče politične paradigme, katera se je uspela po hrbtu povzpeti na pleča slovenskega naroda.
Kampanja dezinformacij in hujskaštva, sicer spiritus movens družbenega podsistema, ustvarjenega skozi tisočletno vzgajanje hlapčevstva v za to najbolj dovzetnih sferah, po le-teh tujemu kriteriju – zdravemu razumu, ne more voditi do pravih rešitev. Tudi v sodobni slovenski družbi zvarjena strupena mešanica katolicizma in neoliberalizma (brez dvoma dveh slovanstvu najbolj tujih in, da, celo sovražnih ideologij) tako ne more biti vir za ideje, ki bi lahko vodile iz ekonomske krize. Širok pregled ekonomske dinamike na globalni ravni nam razkriva, da je kriza najbrž bila namerno ustvarjena s strani pogoltnega 1% (najmanj davčno) privilegiranih plutokratov, za to, da lahko zdaj služi kot izgovor za družbeni inženiring neoliberalnih ekonomskih sadistov, kateri v svoji demonični slepoti vidijo napredek družbe: 1) zgolj v ekonomskem smislu in še to 2) da mora obstajati neka privilegirana elita podvržena najbolj zavrženim manifestacijam židovskega etosa (s katerim krščanstvo zastruplja razviti svet): pohlep, objestnost in socialni kanibalizem, medtem ko 2a) naj bi širokim družbenim množicam bil preko demontaže socialnih pravic odvzet dostop do izobrazbe in posledično do družbene moči. Tu gre za skrajno demonično agendo socialnega darvinizma, ustvarjanje negativne družbene selekcije, kjer se s pomočjo ekonomije na družbeni vrh selekcionira duhovno, moralno in politično najbolj zavržene karakterje. Na družbenem dnu pa ostanejo množice neizobraženih (ali pa ameriško ''izobraženih'') k preživljanju iz dneva v dan prisiljenih prekercev, kateri so potem lahek plen misijonarskih fanatizmov in njihove perverzne duhovščine. Sploh ne gre za neko ''nevidno roko'', kakor lahko opazimo, ampak za premeteno načrtovan družbeni inženiring, na globalni ravni, oz. na kontinentalni v našem primeru.
Pa vendarle se znajo ob priliki pričujočega besedila zganiti za internetno avtorja pratnjo dresirani bulmastifi katoliškega objestva (sic) z ugovorom, da je kao res, da neoliberalizem gre v nasprotje z vsemi idejnimi postulati slovanstva, a kaj pa je alternativa. Dejansko, če je na nemštvu kaj simpatičnega, je to koncept konstruktivne kritike. Se pravi, ne samo, da se pove, kaj je kdo in kam spada, ampak tudi, da se ponudi ustrezna alternativa. In ta obstaja, imenujmo jo ''po muštru'' – islandski scenarij. Pa poglejmo, kako so se krize lotili v poleg Slovenije najbolj poganski evropski državi. Volja islandskega ljudstva, ki kot slovensko svojo moč ne črpa več zgolj iz raif-rafa puščavskih fanatizmov, ampak tudi samo iz sebe, je določila, da mora vlada odstopiti, banke (glavni generator dane, glej ga glej – finančne krize) se pa nacionalizirajo. Z ustrezno implementacijo mednarodno-pravno veljavne doktrine Aleksandra Zaka (rusko: Александр Наумович Зак, anglicirano: Alexander Sack; 1890 - 1955), formulirane leta 1927 (glej: 'odious debt' na angleških spletnih virih), so tudi sklenili, da ne vrnejo dolga Veliki Britaniji, Nizozemski in ostalim upnikom, ki je nastal zaradi nesposobnih domačih finančnih politikov, katere so pa so postavili pred sodišča. Ustanovljena pa je bila tudi ljudska skupščina, ki je na novo napisala Ustavo. Tako se to dela!
Pa poglejmo sosledje dogodkov v Islandiji, morda in predvsem kot navdih za zainteresirane politične akterje v Sloveniji:
2008. Državljani protestirajo pred parlamentom in zahtevajo nove volitve, kar povzroči odstop predsednika vlade in njegovega celotnega kabineta. Država je v izredno slabem gospodarskem položaju.
Zakon predlaga vračanje dolga Veliki Britaniji in Nizozemski v višini 3,500 milijonov evrov, ki naj bi jih plačali prebivalci Islandije mesečno v naslednjih 15 letih, s 5,5-odstotnimi obrestmi.
2010. Ljudje gredo na ulice in zahtevajo referendum. V prosincu 2010 predsednik prekliče odobritev vračanja dolga in napove referendum.
V sušču je na referendumu za preklic vračanja dolga glasovalo 93 odstotkov Islandcev. Medtem je vlada uvedla preiskavo, da bi pred sodišče postavila odgovorne za krizo. Vse odgovorne na visokih položajih in odgovorne bankirje so aretirali.
V tej krizi je bila na novo izvoljena skupščina za pisanje nove Ustave, ki naj vključuje tudi izkušnje pridobljene iz te krize in ki bo nadomestila obstoječo Ustavo (sicer kopijo danske Ustave).
Med 522 kandidati je bilo izbranih 25 državljanov brez očitnih (dnevno)političnih preferenc. Vse kar so potrebovali za kandidaturo je bilo, da so odrasli in imajo podporo 30-ih ljudi. Ustavna skupščina se začne v sečnu leta 2011, da bi predstavila ''delovni predlog'' iz priporočil, ki so jih različne skupne predlagale po vsej državi. To mora potrditi sedanji islandski parlament in parlament, ki bo konstituiran na naslednjih parlamentarnih volitvah.
Povzetek islandske ''revolucije'':
1. Odstop celotne vlade
2. Nacionalizacija banke
3. Referendum s katerim lahko ljudje odločajo tudi o poslovnih odločitvah
4. Sodni pregon odgovornih oseb
5. Preoblikovanje ustave s pomočjo ljudstva
Zanimivo?
|
Ex Vanis
