Film režiserja Marionas-a Giedrys-a, posnet 1972 v takrat še Litvanski Sovjetski Socialistični Republiki, govori o uporu baltskih Prusov proti pokristjanjevanju, konkretno proti tevtonskim križarjem, leta 1260. Poleg kostumografije ga odlikuje simpatična črno-bela tehnika.

Film je seveda v litvanščini, a obstaja verzija z angleškimi podnapisi - LINK.

Junak po njem naslovljenega filma je Prus iz 13. stoletja, ki je kot otrok vzet za talca s strani tevtonskih križarjev in odrašča v nemškem Magdeburgu. Krščen je kot Henricus, ko pa je osvobojen, pa opusti dve črki iz svojega imena in postane Herkus. Seznanjen z nemškimi taktikami potem povede svoje sonarodnjake v upor proti pokristjanjevanju, ki traja celih 14 let. Od začetka je uspešen, saj tevtonske križarje premaga v mnogih bitkah in zajame celo njihovega poveljnika, kaseje pa papež križarjem pošlje pomoč in uporniki so premagani leta 1274, Herkusa pa zajamejo in obesijo.

Če bi nekoč nezemljani obiskali naš planet in ugotovili, da v svoji sredi toleriramo določene sicer deklarirano ''tradicionalne'' pojave, bi se med njimi brez dvoma vnela upravičena razprava o tem, ali ne bi zavoljo integritete vesolja našemu planetu končali obstoj. Eden takšnih pojavov so gotovo krščanskii arheologi. Če že ravno ne iščejo Jezusove sandale (dokazano izmišljene ne-zgodovinske osebnosti) nekje po Palestini ali ostanke Noetove barke (s strani Židov ukradena in potvorjena babilonska alegorija o vesoljnem potopu) po vzhodni Anatoliji, znajo poskrbeti tudi za bolj politično intenzivna ''odkritja''. Odkar je judeo-krščanski mentaliteti dovoljeno haranje po vsakršnih znanostih, so slednje prej ali slej deklasirane in politizirane, saj se po njihovem ne vleče zaključkov iz dejstev, ampak je praviloma vsa resnica že ''razodeta'' in potem se išče ''dejstva'', ki jo potrjujejo. No, manj ko ima taka ''logika'' možnosti operiranja, tem-več energije ''od boga izvoljeni'' ''raziskovalci'' usmerjajo v najpodlejše prijeme za diskreditacijo nasprotnih (praviloma znanstveno podprtih) idej, saj po njihovi logiki potem njihove za lase privlečene in že iz letala očividno neumne ideje dobijo vsaj za spoznanje večjo veljavo.

In tako so arheologi nam severnega kvazi-naroda, Avstrijcev (realno ponemčenih in pokatolibanjenih Slovencev), ''na svitlo dali'' še eno apologezo kratenja našega naroda simbolov s strani njihovega. Knežji kamen, ki že zaradi svoje predvsem verske bolj kot politične konotacije ne more biti klasificiran kot nič drugega kot slovanski spomenik, je po njihovem ''post-slovanski''. Po njihovi kontroverzni ''obširni raziskavi'', katera je bila sestavljena strani samih ''strokovnjakov'', ki so se zgodovino in celo arheologijo učili pri verouku, brez dvoma, bi naj omenjeni spomenik bil na Sveško polje prenesen šele okoli leta 1000, torej že globoko v čas krščanske okupacije in obstoja marionetne Velike Vojvodine Karantanije. Kot da bi to odreklo ''slovanski'' značaj knežjemu kamnu, na katerem so ustoličevanja knezov do tam nekje 15. stoletja (ko je inkvizicija pričela z intenzivnejšo kampanjo izkoreninjanja ostankov poganstva v Evropi) potekalo v slovenskem jeziku. In če jezik, v katerem poteka obred ustoličevanja, slovanski, potem je simbol, oz. spomenik slovanski, ne glede na to, od kod izvira material zanj. Poleg tega, da je prvotno bil smiselno umeščen na Sveškem polju, poleg ostalih artefaktov, v značilno slovanskem razmerju svetega trikotnika (LINK), katerega pa najbrž še jara v hlapce vzgojena kolaborantska gospoda tam na prehodu iz prvega v drugo tisočletje ni uporabljala, saj bi jo ''božji izvoljenci'' v nasprotnem primeru malce popekli. Skratka, brez dvoma gre za slovanski staroverski obred ustoličevanja, kateri je prepoznavno demokratično slovanski in nima nobene veze s ''post-slovanskim'' krščanstvom, ki oblast utemeljuje z ''božjo milostjo''. Osnovna logika je, da če bi bil obred ustoličevanja res ''post-slovanski'' bi opazili, da se v pogojih krščanske Avstrije razvija in širi pomen, ne pa da zamira in ga je vedno manj, dokler ni Ernest Železni ukinil še zadnji ostanek poganskega pogleda na svet, takrat v mračnem veku pregrešno idejo, da ''oblast prihaja od ljudstva''.

A, vendar, s strani Avstrijcev, ki svoj majavo identiteto kompenzirajo z vsakršnim ''nagajanjem'' Slovencem, katerim so s prevaro ''hasnili'' državnost, je takšno postopanje razumljivo. Že v času preminulega koroškega glavarja Haiderja, v skladu s tradicijo evropske skrajne desnice prikritega homoseksualca (LINK), je bilo odrekanje slovenstva knežjemu kamnu stalnica koroške notranje in posledično zunanje politike. Problem je, ker naj bi do te vsekakor blesave ugotovitve o ne-slovanskosti knežjega kamna katoliški arheologi na oni strani Karavank prišli ''v sodelovanju s slovensko SAZU''. In tukaj je glavni problem celotne zadeve, ki odkriva proti-slovensko delovanje delov, celo zelo vplivnih delov, slovenskega esteblišmenta. Ta zadeva je mnogo bolj kritična, kot si lahko predstavljamo. Če že na Slovenskem bivajoči pripadniki katoliške sekte ne izpustijo nobene priložnosti za plasiranje prepoznavno katoliške proti-slovanske agende kamorkoli se jim ponudi (praviloma v pogojih dovolj ne-razgledane javnosti), pa ''kolaboracijo z okupatorjem'' nikakor ne moremo razumeti s strani samih vrhov slovenske umetnosti in znanosti. Prvi so pač pregovorni ''hlapci, v hlapce vzgojeni'', saj je njihov jezik voljan podplatov tujega gospodarja, a od inštitucije, ki bi morala prvenstveno skrbeti za integriteto slovenstva kot takega, si kaj takega ne bi mogli zamisliti. Tudi če domišljiji pustimo svojo pot in začnemo iskati ''interese'', ki bi lahko stali zadaj, ali pa ugotavljamo, koliko pripadnikov SAZU je svojo dušo prodalo Vatikanu, ne pridemo do logičnega zaključka. Narobe svet.

Kot pika na i v tej zmešani situaciji pa se je pojavila intervencija kontroverznega zgodovinarja Petra Štiha, ki je že sam hodil krepko preko linije proti-slovenstva v preteklosti, ko je Slovencem odrekal ne samo knežji kamen, ampak kar celotno kneževino Karantanijo. A očitno lahko vidimo, da se mu je tokrat prikazala Živa. Še do nedavnega ''proti-slovenski zgodovinar Štih'', sicer sam član pričujoče razvpitega SAZU, je tokrat obrnil ploščo za 180° in postavil stvari na svoje pravo mesto: da knežji kamen gotovo je slovanski pravni spomenik in da je ''ekspertiza'' omenjenih katoliških arheologov ''neumnost''(LINK). Stvar seveda ni ostala na tem, saj je takoj dobil sogovornika na avstrijski strani, koroškega referenta za kulturo in sicer pripadnika pokojnega Haiderja svobodnjaške stranke, Doberniga. Ta je na Štihovo korektno ugotovitev, da je svobodnjak Dobernig zakuhal celoten incident z napačno interpretacijo (kako značilno krščansko) sicer korektne ugotovitve o kasnejšem prenosu materiala za fizično pojavo knežjega kamna (no, korektno izvedena znanstvena procedura ne pomeni nujno korektnih zaključkov, še posebej, če obstajajo dejstva, ki govorijo proti temu), odgovoril tipično za užaljenega krščanarja, ki so ga dobili pri ''pričanju po krivem'' – Štihova ugotovitev se mu zdi ''nesramna''. In zdaj je ogenj v strehi. Saj ne, da je celotno avstrijsko politično-eksistencialno tiščanje glave v pesek najmanj ''nesramno'', če že ne kar manifestacija najbolj grobega krščanskega zgodovinskega revizionizma.

Sicer že rahlo zlajnana zadeva, a tokrat presenetljiva. Ne samo zaradi pozitivno presenetljive intervencije sicer tozadevno neslavnega Štiha, ampak zaradi kontroverzne vloge njegovih morebitnih kolegov iz SAZU-ja.

A stvar zna imeti tudi pozitivne učinke. Knežji kamen, ki je svojčas združeval narod v funkciji delegacije njegove suverenosti na vladarja, bo morda tudi tokrat poskrbel za poenotenje v obrambi interesov Slovencev pred neupravičenimi aspiracijami Fritzlove države. Če bo le vest za ta celoten incident preglasila aktualne slovenske notranje-politične pregrete razmere. To je pa delo za nas.

Najprej naj vam z določeno zamudo čestitam za novo koledarsko leto! 2. prosinca se je v mojem žepu znašel slovenski 2€ kovanec s podobo Franca Rozmana - Staneta, kar si interpretiram kot znak bogov za uspešno leto.

Z današnjo polno luno, 9. prosinca 2012, smo na Alkahidi Turno uvedli staroslovanski

9- dnevni teden, kateri je drugi v pred-predzadnjem zvezdnem mescu pred

Slovanskim Novim Letom, 20. 3. letos.

Slovanski staroverski koledar za leto 2012

Po tvoji volji, Číslobog,

Narisan je vrteči krog,

Kot narodu prižgani kres

Za soj preroških ptic peres,

Da svetlih kakor kril oči

Po naši zemlji v vek leti.

Kratki svetlobe so časi,

Noč je posrkala dan,

Sínov Stribógovih že glasi

Z ledom prekrivajo dlan.

Režejo glóžje oči ti,

Led pod podplati boli,

Mora vsesplošna pa grozi ti,

Bliža se zora mrazí.

Star sivi mož te pogleda,

Mraz ti je kri ohromil,

Kdor le mu zvest je, se zaveda

Da pa ostane še živ.

Novemu Soncu in tebi

Dar smo, Kračún, dali v žar,

Da bi približali te k sebi,

Da ti za nas bóde mar.

Mótre, da ljub nas obiščeš,

Peli v kolédski smo čas,

V srcih da naših dobro iščeš,

Da spet se vrneš med nas.

Črna so krila prekrila

Sonce svobodno nad nas,

Ko te je volja prebudila,

Zvesti smo ti, stari Mraz.

Nismo pohlepni več židi,

Vsem smo tovariši mi,

V družbo zdaj našo ti še pridi,

Bodi tovariš naš ti.

Vel si čez hoste in stepe,

Gledal sovragu v oči,

S snegom prekril si hribe lepe,

Vode okámenil si.

Krila si zmrznil od ptice,

Vid jim v leden dal ovoj,

Križarskim tankom gosenice

Zvezal si s cépi v zastoj.

Kadar pobeliš naravo,

Pomnimo tvoj lepi dar,

Pomnimo zmage sveto slavo,

Se ne predamo nikdar.

Našel pri nas si iskano,

Voljo svobode v vse dni,

Naj ti na znanje bóde dano,

Pridni zelo smo bili.

V teh grudnovskih dneh je po slovenskem spletu in posledično tudi že po s katoliškimi aktivisti ne-infiltriranih medijih zakrožila vest o enormnih sredstvih, ki jih Rimokatoliška Cerkev, zvito pravno-formalno razbita na razne organizacije in podobno, prejema iz proračuna Republike Slovenije, ki se kar nekako ne more izvleči iz nezavidljivega položaja finančne krize. Velika podjetja propadajo, mali samostojni podjetniki posledično morajo prenehati s poslovanjem (in začeti odplačevati akumulirane dolgove), vse kot posledica vpetosti v gospodarski prostor Evropske Unije, kjer prevladuje židovski etos: pohlep, objestnost in grebenje bogastva ter socialni kanibalizem. A bolj kot ta ”splošni” pojav, iz katerega se da bolj ali manj splavati ob umnem vodenju državnega političnega in ekonomskega podsistema (vključujoč smotrno redefinicijo zunanjepolitične orientacije), imamo Slovenci še večji problem z globjo in veliko bolj pogubno manifestacijo židovskega etosa, ki pa ima (seveda) tudi ekonomske učinke.

...

več na spletnem časopisu SLOVANSTVO.SI

(v zvezi z razkritim parazitiranjem rimokatoliške sekte na slovenskem proračunu - LINK),

kjer smo se zaradi  kulturnega enoumja naših televizij (sploh od katolibanov uzurpirane ''javne'' RTV) odločili, da vas opozorimo na nekatere izredno dobre izdelke slovanske kinematografije - LINK

Srečen Božič / Svarožič vsem!

V ta prežarčen s tèmo svet

Zbran ob Ognju gledam spet,

Ko se ròsa v led hrustáni,

Ob pijači in ob hrani.

Naj kolòvrat ta se vrtí,

Svarožíč, o, dete Močí,

Iz bližin vseh naših domov

Vozi naše v védje Bogov.

Naj kolòvrat ta se vrtí,

Svarožíč, o, dete Močí,

Z naših upov spétih daròv

Pelje voz v zavétje Bogov.

Naj kolòvrat ta se vrtí,

Svarožíč, o, dete Močí

Je, v očeh pozórnih odsév,

Sin Koléde, naših, vzcvetél.

Ogenj molim – lístje lesà

Je posvétil v sòje zlatà,

Ko s hrustálno gre kočijo

Klícat žítja, da živijo.

Naj kolòvrat ta se vrtí,

Svarožíč, o, dete Močí,

Iz bližin vseh naših domov

Vozi naše v védje Bogov.

Naj kolòvrat ta se vrtí,

Svarožíč, o, dete Močí,

Z naših upov spétih daròv

Pelje voz v zavétje Bogov.

Naj kolòvrat ta se vrtí,

Svarožíč, o, dete Močí

Je, v očeh pozórnih odsév,

Sin Koléde, naših, vzcvetél.

Vidim, Ogenj v mnogih očeh

Zbranih k Soncu, eden od vséh,

V sŕčjih vseh evrópskih domén

Znánih nepokórnih plemén.

Naj kolòvrat ta se vrtí,

Svarožíč, o, dete Močí,

Iz bližin vseh naših domov

Vozi naše v védje Bogov.

Naj kolòvrat ta se vrtí,

Svarožíč, o, dete Močí,

Z naših upov spétih daròv

Pelje voz v zavétje Bogov.

Naj kolòvrat ta se vrtí,

Svarožíč, o, dete Močí

Je, v očeh pozórnih odsév,

Sin Koléde, naših, vzcvetél.

Sveti se plezálcev knez

S praporjev kot v gozdu kres,

Na knežéči vsaki višini,

Naših lik božanstev v bližini.