Gotovo je v vestéh resnic istína,

Ki sluhe neslovéče da v pozor,

Kjer ogenj zid gradi, kjer ros milina,

Kjer je izvor do mraza za odpor;

Tako, če slišanje se ne vzporédi,

Naj Vlesa dar, črtíšče, v deblo da

Širokolistnega drevesa, v sredi

Med korenin, gladino listja ga.

In gledajoč v to krošnjo veličastja,

Kjer um bi bil barv raznih listja zven,

Kar poželi si sadeža že rastja,

Pokaže se zavesti trup zgrajen.

Tja v dalj bi šli, kjer še obzorje hrani

Širokolistno videzu drevo,

Da vmes ozêmlji bodo mu izbrani,

Od korenin do naših nog tako.

Resnica Zemljo vodi po Vsemíru

In Sonce hrani s svojo jo močjo,

Edini, ki življenje daje viru,

Iz njega ki ostali rastejo.

Pravica brani Dive in Ozíre,

Med njimi je Medice sladek stan,

Vzdržuje na Nebesih Svárge smére,

Po njej Bogovom lek moči je dan.

In mislijo, če muh cvetlic scedijo

Pridelek, ali cvete v sladek sij

Po Soncu, da Medico zaužíjo,

Ko preko vod zavrejo lečje si.

A nje, ki kot Medico jo poznajo

Od vôvhov, žrècov, véstnjenih ljudi,

Nikoli čutom svojim ne predajo,

Okusom je, kar tukaj jih živi.

Varujejo jo pesmi in uroki,

Da niti, kdor bi kamnov govoric

Ujel v posluh nad vse stvari visoki,

Okusil ne bi žarke od Medic.

Sumeče pesmi izmed listja

Odnašajo te s spon sveta,

Niklot, ko nehale so tiste bitja

Od tvojega junaškega srca.

Pred padlo Vrlo so trdnjavo

Ležeča kopja zlomljena,

Za Svetovida in boginja Slavo

In za svobodo tega naroda.

Je slajša smrt od nesvobode,

Ne morejo zanikati

Še to laži slepeče Sase grozne,

Ki so izpile jim svobodno kri.

Sinova še ostrog držita,

A tudi njima smrt preti;

Naj smrt ne bo bogovom svetim skrita,

Ki si storil jo, knez meglenski, ti.

Naj ti svobodi rodi vdani,

Branik Naravinih svobod,

Kižani, Obdodriti, Circipani

Ne padejo zamanj, ne ti, Niklot.

Morana te je obiskala,

Pove, da tudi v njihov čas

Je zima prišla, bo stoletja stala,

A da spomin ohranijo na vas.

Ko tisočletna borba mine,

Ko sneg se časa bo stopil,

Svobodnim narodom kot sonce sije

Tvoj lik, ki ni se sužnosti pustil.

Prvo zarje kámnate peči,

V járkosti  kositrove sledi,

Sladka ognja volja támromi,

Da v rezilo kládvo ga splošči.

Kjer odsev oči je vir zakrit,

Od srcá k nebá ušesom id,

Da bi mogel sveto snov utrdít,

Mora voljna se očistiti.

Čaka že gladine gospodar,

Da mu pot pokaže zvezdni žar

Tja do mesta ob svetilniku,

Ki varuje ladje od čeri.

Upira se smreka in njene bodice

Ročicam premraženim Stríbinih slov,

Kot burji se bori in njih še bodice,

Kot roj se fašistom primorskih domov.

V jesen je poletje Dodólja shladila

Vijolične barve toplôte raz zrak,

Kot rese, ki mescu ime dodelila

Je in posvetíla slovenski na prag.

Ročice vodó naj zajemajo z vira

Ga, da jih ogrela bo reke zavest,

Ki kri jim očisti, ogreje, katera

Do srca po množici stekla bo cest.

Na stolpnice črne mravljišča razpeta,

Ki Sončevim žarkom zastirajo pot;

Roké okremljêne, veriga napeta,

Svoboda je upu k pogumu prehod.

Spet šinil je plamen, spomin obudila

Je Zemlja na žítja poklánjajoč žar,

Ko kmalu veselo nas bo obdarila

In v sloge imenu ji vračamo dar.

A zame bo dar, kot od Sonca očeta,

Žar mojih odsevan od tvojih oči

In da bo veriga, s katero odeta,

Bila bi, s kovine od zvezdnih poti.

Tri vile so se tam mu prikazále,

Ko šel od mesta je, ki ga odmérja

Od prve vojne živega znak hvale

In bajta udbovskega oficirja.

Prvínjan čas, minilo dni je dvoje,

Ko štorklje gnezd višine zapustijo,

V večer spozna po gozdni stepi hoje

V temí ok mačke črne, ki žarijo.

Poboža jo po dlaki v temo skriti

In kakor da za hip se čas ustavi,

Ob tirih se železnih razsvetlíti

Je moral, da ga celjski grad pozdravi.

Ob tirih bel le črnih krokar hoče

Pozornost dat v spomine zanimive,

A kakor da bilo bi manj mogoče,

Pojavi lik se deklice mamljive.

Odeta v belo, z rúsastimi lasi,

Z verižico iz svástik skupaj dano,

Približa se na mesto tja počasi,

Voglajne kjer plesánje je končano.

''Kaj bi bilá?'' besed je zven vprašanja;

Kot da ne tečejo glasí – gorijo,

Tako odgovor bele mu odzvanja:

''Naróda. Kar od Sonca se vrtijo

Je drugi, zvezda bojna, log od mene.''

In reče ji: ''Povej, spomin prehoda

Varujejo kot steklo žarkov zvene;

A v mestu več te skoraj ni, Naróda.''

''Kaj višji je od naju zdaj spoznanja,''

Kot da ne tečejo glasí – gorijo,

Tako odgovor bele mu odzvanja:

''Da naju iz zaklétosti spustijo?''

In ko hotel je belo to objeti,

Prežárčen je na Žale, ob ploščadi,

Kjer gozd je še med mesta kraj ujeti,

Kjer krokarjev z golobi so spopadi,

Poti in prehojênih spomeniki

In tisti še od ljudskih klic nižine,

Vsi rišejo na trak neba veliki

Odsev bledeč zavesti veličine.

Ob gozdu modra le lisica hoče

Pozornost dat v spomine zanimive,

A kakor da bilo bi manj mogoče,

Pojavi lik se deklice mamljive.

Je v plavem lesku teme, plavolasa,

Stopíla na robnik poti na Žale;

Začuden več nocoj ne toku časa,

Kar so ušesa mu, oči spoznale:

''Kaj bi bilá?'' besed je zven vprašanja;

Kot da ne tečejo glasí – gorijo,

Tako odgovor plave mu odzvanja:

''Naráva. Kar od Sonca se vrtijo

Je tretji log od mene, kjer stojiva,

Kjer vir okrasov so in sten gozdovi,

Okrasnih bolj dišečih slam pa njiva,

Le teh lepot so mi željá gotovi.''

Pa reče ji: ''Kar človek še zaznava,

Živi v rastišče skal, v padíšče morja,

A v mestu več te skoraj ni, Naráva.

Kot vrtov, tvojega je manj obzorja.''

Kot roža od premalo sonca ugásne,

Od teme izpred nje premalo zgine.

Ob vode neizmerne, stršnoglásne

Postavi hip ga časa, ki ne mine.

Iz morja osel ven rdeči stopa,

Pozornost vidi v čas že razumljivo,

Da redko je že to, kar ni mogoče.

In črnolaso deklico mamljivo,

Ko misel se na vid podan navadi,

Kako predstavlja se boginja v like.

Le kam bogovi bi podali radi

Na istem – vendar iste ne – ujetníke?

''Kaj bi bilá?'' besed je zven vprašanja,

Kot da ne tečejo glasí – gorijo,

Tako odgovor rdéče mu odzvanja:

''Narêja. Kar od Sonca se vrtijo

Četrti log od mene je, življenje

Kot Sonce izžareva, ta ljubezni,

Ko čut zazna, svetloba da pogreje,

So deli vsi zamišljeni mu vezni.''

Kar vezni so ostali vidnem deli,

Ko morje je plašeče v dívke žaru,

Vprašanja so glasovi izzveneli,

Kot da plačilo so iz srca daru,

Ter reče ji: ''Na vodi ista meja

Kot kôpna ni. Perunu les usvečêni

Po njem se skoraj več ne vdí, Narêja.

Zakaj?'' so že od morja preglašeni.

Zapoje, da jih več ni, žalostinko,

Ki je oko ne vidi nevrosêno,

Še morje umilí grmeče in ko

Splahní, mu videti ga je zgubljeno.

Brezhìpnosti ga čàsovega tnala

So spet do barve od noči vrníle,

Pomanjšano pred zver, ki pokazála

V prvínjanem mu času je tri vile.

Gozdov valovečih; vej, debel lomečih;

Pustínj se gradéčih smérja lov,

Do tal oddaljên od oblakov grmečih

Najsílnejši Stríboga sinov,

Odporen na mraz in na stanje miríne,

Nemir ti prinašaš in pa mraz,

Ti čistiš ostrine vrhôv in doline,

Od solz newtežéčih se obraz,

Kot v kri te rastlina zelena sloveča,

Kot misli sokoljih kril širin;

Da isto na poti te tvoji še sreča,

Kot sonce odmásanih ledin,

Po poti lomljivi ne, v gládskosti cvetu,

Zavêj, skoz loveči se vrtljaj,

Po vseh oceanih, deželah, na svetu,

Oddih od sušíne vlažne daj.

Današnji dan, 15. Veliki Srpan, je zaradi svoje uradne zaznamovanosti velikokrat kamen spotike, predvsem zaradi nepoznavanja njegovega dejanskega pomena. K temu največ prispeva lažna slika, ki jo nekateri namerno podajajo v javnost, nerazgledani pa temu brez kritičnega vpogleda sledijo. Marsikomu zaradi vidika, da naj bi bil to uradni ''praznik Marijinega vnebovzetja'', povzroča nelagoden občutek, saj naj bi bila s tem kršena ustavna ločitev med našo in tisto sredi Rima po milosti Mussolinijevi leta 1929 ustanovljeno državo. A vendar je tak pogled napačen.

15. Veliki Srpan dejansko sploh ni državni praznik, ampak zgolj dela prost dan. To nam nazorno pove Zakon o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji, ki jasno loči med v 1. členu opredeljenimi prazniki in v 2. členu opredeljenimi (dodatnimi) dela prostimi dnevi. Tako lahko ugotovimo, da ''Marijino vnebovzetje'' ni državno sankcioniran praznik in da posledičnio Slovenija (še) ni vatikanski pašaluk, kar bi se izražalo (tudi) z ustreznimi državnimi prazniki.

Torej lahko razumemo, da dejansko gre za neke vrste bianko praznik, zakonsko opredeljen dela prost dan, ki pa uradno ne zaznamuje opredeljeno zgodovinsko, ideološko ali celo versko signifikanco. Kakor bomo pa ugotovili, dejansko ta dan ni čisto brez pomena.

Kot lahko izvemo iz ljudskega izročila: ''Tega dne, tako so mi pravili Stari, so se dekleta in fantje pražnje oblekli, si vzeli čas in posedli pred hišami, pričakajoč procesijo. Dekleta in fantje, tudi gospodarji, okrašeni s klasjem in venci so se zahvalno sprehodili skozi vas, v čast bogovom rodovitnosti.''

Da torej gre za veliko starejši (in posledično bolj domač) praznik, kot bi si lahko mislili, lahko ugotovimo, če proučimo Kolo Leta. V njem na 15. Veliki Srpan pade agrikulturni praznik imenovan: Sprošinki, ki naj bi zaznamoval konec spravljanja krme. Po poglobljenih virih naj bi bil praznik posvečen boginji žetve Marizani in povezan z žetvijo rži, njej svete rastline. Vsekakor torej gre za praznik povezan z žetvijo, kar je razumljivo glede na njegov položaj v letu. Morda je zaradi fonetične podobnosti ta praznik pod pogoji židovske kulturne hegemonije dobil v javnosti prevladujoč (in seveda sporen) pomen.

Kako pa je s prevladujočim mnenjem glede tega dne? Katoliški praznik ''Marijinega vnebovzetja'' zaznamuje eno izmed bolj bizarnih dogem omenjene sekte, in sicer, da naj bi na ta dan umrla Marija in bila s fizičnim telesom ''v nebesa vzeta''. Poleg koncepta limba (predpekla), je zamisel, da je možno s fizičnim telesom priti v duhovni svet, eden izmed večjih pokazateljev nerazumnosti katoliških dogem. Versko ''resnico'', da: "Ko je Brezmadežna Mati Božja, večna Devica Marija dopolnila svoje zemeljsko življenje, je bila s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo," je postavil papež leta 1950, torej lahko zaključimo, da gre za brez dvoma novodobno pogruntavščino. Za primerjavo ''sveti'' škof Epifanij iz Salamine (blizu današnje Famaguste) na Cipru še v 4. stoletju ni ničesar vedel o tem, kako se je končala življenjska pot ''device'' Marije. Napisal je, da o tem, kaj se je zgodilo z Marijo, nihče nič ne ve.

Ker je torej prevladujoča (in zmotna) predstava o prazniku novodoben umotvor ene določene sekte in ni državni praznik, ampak zgolj dela prost dan, seveda ni nobenega razloga, da bi bili državljani zavezani praznovanju ene ne najbolj smiselne dogme, ki bi imela, če bi bila državni praznik, celo proti-ustavne implikacije. Seveda pa je uradno sankcioniran dela prost dan, kar pa letos, ko pade na nedeljo, niti pomaga dosti.

Tako lahko zaključimo, da je dela prost dan dejansko ''praznik brez vsebine'', katerega pa lahko vsak napolni z vsebino ustrezno njegovemu prepričanju, pripadnosti in razumskosti.

Za vaju, dvojčka, Ladina otroka,

Naj pesmi glas povzdigne se v Nebo,

Ki čuje nas, modrina nam globoka

Odkrila voz zakladni vajin bo,

Ki vaju kliče, dvojčka sladomíla,

Da mimo zaslepljenih od temè

Bo lastna zlata vaju pot vodíla

Do lačnih src miline vajine.

Kdor vama poje, Lelj, Polélj, Ozvána,

Močnó drži za vajin voz se ta,

Ga vleče zver z močjo obdarovana

Po poti, kjer je volja vajina,

Kremenovo spod Grúdnove odeje

Povleče naj snov ljube matere,

Da žarčenje njegovo spet zaveje

In v kamen oživi zaklete vse.

Na vozu tem rojena, v duh pazeča,

Povabi pesem vaju misli smer,

Da upu okovanem dana sreča

Bo od moči, ki ni ji istih mer.

Vzbudi po čistih srcih prav bijočih

Od vaju željo, da bo tlak zlato

Po poti sem, do vaju src klicóčih,

Da njiju v zlati sij povežejo.

Ko Zora Soncu, dvojčka sladomíla,

Pripravlja že ležišče v log nebes,

Poglejta, pesem že je naredila

Za vaju, Lelj, Polélj, Ozvána, kres

In zloščila bo vajin voz zakladni,

Da še naprej po zlatih teh poteh

Popelje vaju v večni čas pomladni,

Da vsak korak postane ples uteh.

Za vaju, dvojčka, Ladina otroka,

Spomin je čul, ko od Neba mu znak

Podan je bil, ko zmrznjen od pretoka

Hudinjskih se talil mu vid je srag.

Kar videle oči so strahu vdane

Jantárovin vesolja kraj veslanje,

Je več, kot da bile resničnost sanje

Bi, in obratno, če so v blíne vtkane?

Pozabe od ljubezni so zlagane

Res večji mir kot bistva ga spoznanje,

Da z bojem se vzdržuje v večnost stanje,

Kar vidijo oči od zmot oprane?

Odlike niso zmote vedno iste,

Ki siromašijo odraze volje,

Bledijo imperfékte, aoríste,

Da mest za prazne praznijo obljube,

Da v mavrice dosegu tam je bolje,

Ko dež je pomladil od zemlje gube.