Na prvo stran eDnevnika
Če je to rock'n'roll, jaz imam težave
29. 07. 2010
"Ni nemogoče." 
To so bile besede mojega novega najljubšega vodovodarja Samota. S tem sem se takoj strinjala, če in samo če je to vključevalo dodatno delo v naslednjih dneh. Ne da sem tip, ki pada na atletsko zgrajene vodovodarje z vražje colgatnim nasmeškom, ampak njegova zadnja plat govori zase. 
Če se vrnem na pretekle dogodke, je poletje pravi čas za nakupe, počitnice v tujini in samska dekleta. In tu se pojavi moj problem. Nakupi me spravljajo ob živce, še posebej pa razprodaje. Po moji mami sem namreč podedovala gen, ki me prisili k šopingiranju po ljubljanskih uličicah. V bistvu, po kakršnihkoli ulicah. Postavite me v Dolino smrti, in zagotavljam vam, da sem ena izmed treh oseb na svetu, ki je sposobna se vrniti z 11 nakupovalnimi vrečkami, polnimi oblačil.
Kot da ne bi moja denarnica že preveč trpela, me je moja bff Tina povabila na potovanje v Egipt, kjer bo slučajno (!!!) navzoč njen fant Leon. Prva misel, ki mi je šinila v pamet je naslednja:
Sprehajam se po Sharm el-Sheikhu v moji novi, kožnobarvni, tesno oprijeti oblekici, s petkami za umret in prevelikimi sončnimi očali in brezglavo iščem Tino in Leona, ko me ugrabi Aladin in me popelje v svoje palače in z mano ravna, kot se za bodočo kraljico spodobi. Takrat sem se morala zbuditi in si priznati, da je verjetnost tega dogodka rahlo manjša, kot možnost, da bom dobila na loteriji.
Preidimo k tretji točki - samska dekleta.
Zelo lepo je biti samski, če ti to ne piše ravno na čelu. Meni piše.
Saj ne, da se branim avantur, kar lepe so za preganjanje dolgačasa, ampak ne vem. Rada bi moškega, ki ob enih zjutraj stoji pred mojimi vrati, s čokoladnim sladoledom in hamburgerjem. Rada bi moškega s čudnimi prehranjevalnimi navadami. Pozabite! Rada bi moškega z mojimi prehranjevalnimi navadami.
V službi se je pojavil nov moški osebek. Ime mu je Andrej. Po njem se slini ves naš ženski oddelek, razen mene. Zakaj? Ker misli, da je kul. Kar pa ni. S svojimi po meri ukrojenimi suknjiči in azurno modrimi očmi za tja past, ni niti malo kul 
. Odločila sem se, da se bom do njega vedla čim bolj ravnodušno, kar mi presenetljivo dobro uspeva. Kar njega spravi v slabo voljo. Imam ga na sumu, da moje ime vnesel v tabelo za nov projekt, kjer bova morala sodelovati. Pokazala mu bom, kaj je resnično kul.
Dobila sem pošiljko rož nezanega oboževalca. Ko sem jih postavila na primerno mesto, poleg mojega kaktusa, je pozvonilo na vratih. Bila je moja hiperaktivna mami z nadvse razveseljujočo novico o poroki moje sestre Samante. Jeeeej! Not. Ko je prenehala hlastati za zrakom je dodala: In kdaj lahko pričakujemo tebe, ljubica?
Naslednja slika, ki se mi izriše pred očmi: Trenutek, ko nevesta odvrže svoj šopek, za njo se gnete gruča mladenk, katerih cilj v življenju je ulovitev šopka, ki jim predstavlja predmet poželenja, ulovi ga seveda moja mami, ki se je nekako prerinila v množico, in mi ga nadvse grdo porine v naročje.
Ko je mami zapuščala moje stanovanje, mi je še prišepnila: Upam, da si najdeš spremljevalca v roku dveh tednov. Da bi bilo še bolj strašno, mi je pomežniknila.
In sedaj sedim tukaj, s kupom problemov, katere je moč prenesti le s pogledom na Samotov zadnji del, ki nadvse možato popravlja katastrofo v moji dnevni sobi, ki je že tri dni popljavljena.
V roku dveh tednov si morem najti sprejemljivega spremljevalca, slediti mojemu genskemu nagonu, začeti delo z Andrejem (ne, tudi če bo to vključevalo delo na razdalji nekaj cm, bom ostala ravnodušna) in se igrala matchmakerja (v tem sem izjemna klasa!) Larryju, ki trenutno doživlja krizo srednjih pasjih let.
Tvoja, z dobrim razgledom opremljena in težavam skoraj kos, Drop-it 
Novoletni sklepi, ki so pretresli še mene
1. 01. 2010
Gre namreč za novo leto s katerim se počutim starejšo in bolj zrelo.
. S tem sem dosegla vsaj minuto tišine sodelavke Adriane in menim, da je ona s tem opravila njeno dobro delo za leto 2009. Posledično sem naletela na naslednjo izbiro: ) in vprašala: ''In ljubica, kaj si sklenila izboljšati v svojem življenju v letu 2010?'' Odločila sem se, da bom to nadvse zaupno stvar delila z vami. Takole: Moji sklepi za leto 2010
. Rahlo šokirana sem zalila kaktus, da je plaval. V spomin na prejšnje leto, sem odprla pokrov čokoladno-jagodne torte, ki sem si jo slučajno kupila v slaščičarni na vogalu. Ravno sem se prebijala skozi plast jagode, ko me je spreletela misel. In ne kar ena, TISTA misel, ki se pač lahko samo utrne na novo leto, pri čokoladno-jagodni torti z mandeljevim posipom. A o tem drugič. Tekoče zadeve v kafiču
28. 07. 2009
Stanovanje še zmeraj popolna zmeda (in to definitivno ne leži ne meni), temveč na razprodajah. In moram priznati, da sem jaz uboga žrtev, ki se razprodajam ne more odreči.
Prekvalificirane šivilje, ki mi svetujejo, da XL sploh ni in nikoli ne bo preveliko, če babica malce zaflika tu pa tam.
Prodajalke, plačene po prometu, mi svetujejo, da dolgih hlač (ja dolgih!
) ni nikoli odveč in se je treba že zabarikadirati za prihajajočo zimo, ki bo po napovedih moje preljube sosede najhujša do sedaj. Še zmeraj me čudi, zakaj ima moja soseda enak priimek kot prodajalka. A to je sedaj irelevantno.In tako sama (!!!!), z Larryem tavam po mestu s tono nakupovalnih vrečk v rokah, na rokah, na ramenih in preostalih delih telesa.
Še dobro, da ni sledu o kakšni sodelavki ali o čivavah, kajti z Larryem bi skoraj zagotovo dobila alergični šok, ki se, po mojih predvidevanjih ne bi hitro polegel.
Počasi že začnem verjeti najboljši prijateljici Tini, ki je (že 5 let v trdni zvezi, kar na mene sicer ne izvaja nobenega očitnega pritiska) dejala: "Vsi lepi so že zasedeni."
Hja, očitno moja napaka, se nisem prej narodila.
Sedaj z Larryem premoreva kavč z XL dolgimi hlačami v različnih odtenkih mornarsko modre, set dišečih svečk in kaktus.
Pojavil se je tudi kanček upanja tkanja vezi in razširitve mojih socialnih stikov. Spoznala sem svojega nadstanovalca Tomaža, s katerim pijem kavo ob sobotah. V bistvu pijeva kavo vsak dan. On je namreč expert v notranjem opremljanju stanovanj. Ko je videl moje, je počakal nekaj minut preden je izdavil svojo prvo poved: "Lepa mornarsko modra."
Kakorkoli že, sem v službi zelo napredovala. Naučila sem se vedno vzeti predzadnji lonček kave, da mi ni treba kuhati druge.
Ugotovila sem, da rabim dopust. Ne samo za moje stanovanje, ampak tudi za mojo porjavelost. Kajti sedaj sem gotovo največja predstavnica belokožcev na svetu. Ali vsaj v Ljubljani.
No in tako sedaj sedim v kafiču, ki je po mojem mnenju mešanica Alice v čudežni deželi in italijanskega gigolo stila in pijem moj kapučino. Če bi bil natakar malce lepši Italijan, bi se morda prisilila k obisku kafiča 3-krat tedensko.
Tvoja, zelo rahločutno in materinsko naklonjena kaktusu, Drop-it
Globoke misli izpred kartonskih škatel
5. 07. 2009
(ki se sicer še niso utegnile same izpakirati, ampak če dovolj verjameš, se bo zgodilo tudi to.)
V bistvu pa sva se preselila dva. Jaz in Larry. Moj pes. On me spodbuja v vseh mogočih modnih podvigih vseh letnih časov in kroji veliko sovraštvo do čivav.
Še dobro, da so mi dostavili mojo zakonsko posteljo. Nekako se z tem imenom ne strinjam, zato sem jo preimenovala. V nezakonsko namreč, kajti mojega bodočega zakonca ni in noče biti na vidiku. Ja saj kdo bi pa tudi čepel med kartonskimi škatlami? To ubije predstavo romantike povprečnega slovenskega moškega.
Sedaj pa k vzroku moje preselitve. Moje delo. Je zelo pomembno za človeštvo, kakor tudi za druga bitja naslednjih generacij. Ne, nisem prodajalka.
Ampak vrnimo se k glavnemu problemu. V dveh dneh odkar sem tukaj, še zmeraj nisem videla nobenega moškega.
Okay, če odštejemo osemdesetletnika, ki je slučajno mož moje nadležne (da, to sem ugotovila samo po dveh dneh in ja sveta resnica in vam to tudi zagotavljam) sosede. In seveda poštarja, ki mi je dostavil položnico. Kako dobrodušno mestece.
Tako sem med mojimi udobnimi štirimi stenami, ki bodo pomalem tri, zaradi (pre)glasnega predvajanja pop muzike iz sosednjega stanovanja (ja merim na Jacksona - omenila sem ga, zdaj lahko počivam v miru) zalotila tudi med drugim, da sem iskala moškega, ki bi se najbolje podal k mojemu, še vedno delno neizpakiranem pohištvu. No, v glavnem, nisem ga našla. Larry pa še zmeraj bije neutrudno bitko s svojim novim ležiščem.
Spoznala sem novo sodelavko. Na kratko jo lahko opišem .... ne ne morem je opisati. Ne gre. Ker pač negre. V 15 min 'skromnega' pogovora (oz. kar zanjo pojem pogovarjanja je - definitivno ne izmenjevanje DVEH ali več mnenj) sem izvedela zadosti, da bi lahko napisala 100 kratih zgodbic iz življenja in delovanja ter resnic gospe Adriane.
Verjamem, da je to vse za danes.
Tvoja, rahlo nostalgično razpoložena in v nesimbiotskem razmerju s svetom Drop-it