URADNI BLOG
Objavljeno 12. 06. 2010 ob 10:18 - Komentarji: 12 - Napiši komentar - Stalna povezava
Naše doživljanje Afrike lahko spremljate dalje na našem uradnem blogu: http://odpravazambija2010.blogspot.com/
Lepo se imejte in se tipkamo! :)
Gašper
UGANI, OD KOD PRIHAJAM!
Objavljeno 31. 05. 2010 ob 01:34 - Komentarji: 4 - Napiši komentar - Stalna povezava
Verjamem, da smo ljudje v osnovi dobri in pošteni. Prepričan sem, da imamo vsi vest in da nas vest vestno opozori, kadar nas zanese in ga posračkamo. Morebiti imajo nekateri pod ritjo večji kup dreka kot drugi zato, ker se te vesti nikoli niso naučili poslušati. Nekaj jih žre in trga in niso čisto zadovoljni s seboj. Vendar ne znajo pogruntati, kaj in zakaj. So pa zopet oni, ki se namerno usedejo na sekretno školjko in potem spuščajo razno razne glasove, na katere sicer niso ponosni, ampak brez njih pač ne znajo. Na koncu vse temeljito izplaknejo v naročje koga drugega ali pa na smetišče zgodovine, kjer se kup gnoja suši in nazadnje razpade. In potem se še čez sto let razpravlja o taistem kupu, pa vendar nihče ne ve več čisto točno, kaj se je zares zgodilo. Tako nastane več različic iste zadeve, in prav vse so resnične. Odvisno pač, koga vprašaš. Hm ... Na kaj me že to spominja? Ah, nekako se mi zdi, da sem zašel s teme. Gremo naprej po drugem tiru.
Hotel sem pisati o ljudeh. Kako so si različni. Že v Sloveniji, naši majhni deželici, doživiš popolnoma drugačen sprejem, če priromaš na primer iz središča Štajerske do prestolnice Gorenjske. Kako drugačni morajo biti šele običaji na tisoče kilometrov oddaljenih ljudi.
Odpravo sestavljamo štirje člani. Tri članice, ki so tudi vse že mlade zdravnice, in jaz, študent medicine. Fino, porečete. Blažen med ženami! Jeba, odvrnem. Ujet v ognju. Marsikateri moški bi mi znal pritrditi, da se nič ne more kosati s podlostjo razjarjene ženske. Ampak sem pozitivno naravnan. Tekom leta, ko smo se pripravljali na odpravo, smo se super ujeli. Prav navadili smo se drug na drugega in če velja, da se s človekom najbolje razumeš, ko se lahko iz njega neobremenjeno delaš norca, potem se mi razumemo izjemno dobro.
Zame se je vse začelo nekega vročega poletnega dne. Sedel sem za knjigo in nemo buljil v tekst, ki naj bi govoril o infekcijskih boleznih. Zasanjan tja v en dan sem bil z mislimi vse kje drugje kot pri mikroskopskih bakterijah, virusih in parazitih. Nakar je zazvonilo. Mobitel je ječal od bolečine in enostavno ga nisem mogel pustiti takšnega. Hotel sem ga odrešiti muk. Pogledal sem na zaslon in uzrl številko, ki mi je bila neznana. Ockey. Oglasil sem se. Bil je ženski glas. Tak, preprost. Relativno prijeten. Bi rekel, da za zaupat. Bila je Špela. ''A bi šel ti v Afriko z nami?'' Zvrtelo se mi je od navdušenja. ''Ja itak!''
No, saj ni bilo čisto tako. Ampak dosti drugače pa tudi ne. Tekom priprav smo pridobili, potem pa tudi izgubili eno članico. Presodila je namreč, da Afrika še vendar ni zanjo in se korektno poslovila od odprave. Ostali smo štirje. Mene že itak poznate. Gašper Grobelšek, študent šestega letnika medicine. Špela Bricl iz Trbovelj, tik po strokovnem izpitu, napol Štajerka (:)). Sonja Šmid iz Železnikov, tudi po strokovnem izpitu, Gorenjka (:):)). In Tadeja Turšič iz Cerknice, Notranjka (teh pa prmejduš ne poznam dobro :)). Prav zanimivo je, kako smo si različni. Tadeja deluje izjemno šparovno in ima recimo mobitel še vedno na kartico. Skoraj smešno se je danes pogovarjati z nekom, ki hodi v službo, pa se sredi pogovora prekine zveza, ker se je izpraznila mobi kartica. Sicer pa je očitno izjemno brihtna, saj fura kar dva faksa – poleg medicine še arheologijo. Sonja skuša biti racionalna, kar se tiče porabe finančnih sredstev. Mislim, da se s financami dobro znajde, četudi dostikrat potegne po gorenjsko. Je pa tista prava Gorenjka – na vsaki njeni sliki je nekje v ozadju gora, če že ravno ne pleza po kakšnih skalah. Jah, gore in šport imajo očigledno ti ljudje zapisane v genih. Špela pa bi vse plačevala iz svojega žepa. Jaz rečem, da si bomo v Zambiji kdaj kupili kakšno čokolado tudi z donatorskim denarjem. Ker pač spada med osnovna živila in je za marsikoga nujna za preživetje. Ona reče, da jo bo kupila s svojim denarjem. Rečem ji, da lahko vzame denar za bencin iz skupnega fonda (ker je res veliko vožnje zaradi urejanja birokratskih in donatorskih zadev!). Ona pravi, da za bencin bo pa že sama dala. In tako dalje in tako naprej. Mučenik, skratka. Zaradi geografske ''bližine'' pa verjetno še najbolj podobna meni. Le da jaz ne plačujem iz svojega žepa, ker sem študent in nimam nič. Še žepov ne. Hecam se. Ampak to je itak očitno. :) Žepe imam. O.K. Važno je, da so dobre po srcu in duši :). Ker ''kdor dobro misli, zlo ne dela.'' Ali nekaj takega. Se mi zdi. Ampak v resnici ljudje itak nismo črno-beli in sem orisal zgolj karikirano in naspidirano verzijo kolegic. Samo, da veste.
V bistvu pa nisem hotel pisati niti o tem. Vse, kar sem v tokratnem dnevniku hotel povedati, je naslednje. Kako smo si ljudje različni (kar sem napisal verjetno že tristo tretjič), se je čudovito videlo pri prodaji naših unikatnih majčk v Ljubljani in Mariboru. V Ljubljani smo jih dva cela vikenda prodajali v CityParku. Ljudje so bili tako-tako. Eni so vsekakor pokazali izjemno podporo, besedno, pa tudi donatorsko. Neverjetno veliko pa je bilo onih, ki so bili do nas kar malo žaljivi. ''Kaj vam pa je, da rinete tja bogu za hrbet. Pomagajte raje v Sloveniji!'' In res se počutiš bedno, ko ti nekdo očita, da je tvoja pomoč neprimerna in celo nesramna do Slovencev.
Jasno je, da s takšnimi ljudmi nima pravega smisla izgubljati časa. Požrejo ti dosti energije in če se jim pustiš, te znajo celo prepričati, da imajo prav. Eee. Pa nimajo! Sam delim ljudi na dve skupini. Prva je tista, ki pomaga. Ti ljudje pomagajo vsem. Ne glede na barvo kože. Brez ozira na geografsko širino. Druga skupina so pa ljudje, ki pomagajo zgolj sebi. Egoisti. Ki radi govorijo, komu bi bilo potrebno pomagati in kako. Ko pa bi lahko kakšen košček blaginje prispevali sami, pa odpovejo. A veste – ne govorim zgolj o donacijah. Tudi besedna podpora zna ogromno pomeniti. Mi se čisto zavedamo, da vsi ljudje pač niso preskrbljeni v ravnovesju z današnjimi cenami. Ne razumem pa, kako me lahko nekdo napi***, ker bi rad pomagal tam, kjer trenutno pač lahko. V Sloveniji je moj doseg trenutno zelo omejen. Službe ne morem iskati brezposelnim. Neuporabljena zdravila in rabljena očala pa lahko priskrbim ljudem, ki nimajo za osnovno zdravstveno oskrbo. Ockey, res je. Pri večini ljudi stvari niso tako črno-bele (drugič :)).
Če nam je bilo v Ljubljani nemalokrat nerodno, ko smo prosili za podporo humanitarnemu projektu, je bila zgodba v Mariboru popolnoma drugačna. Zdelo se mi je, da je bilo na Štajerskem nerodno ljudem, če niso imeli kaj donirati. Praktično vsak, do katerega smo pristopili in mu zadevo predstavili, je kaj doniral. Ali pa nam vsaj kaj spodbudnega povedal. Res pa se ne spomnim nikogar, ki bi nas zavoljo našega dela napi****. Kot bi prišel v nov svet.
To, seveda, ni nikakršna kritika na kogarkoli. Je samo moja izkušnja. Verjetno je v Ljubljani ogromno ljudi iz različnih koncev Slovenije in sveta in je seveda normalno, da vsi ne morejo imeti enotnega pogleda. Je pa zanimivo. V Ljubljani se čuti pridih tekmovalnosti in pehanja za karierami. V Mariboru je ritem bolj sproščen.
Kako drugače bo šele v Afriki? Baje je izjemno ležerno in povprečnemu Evropejcu, ki je odvisen od ure, se lahko meša, dokler se ne prilagodi. Tam avtobus odpelje, ko je poln in ne, ko je čas. Prejšnje odprave so tudi povedale, da je bil skoraj večji kulturni šok, ko so prišle nazaj v Slovenijo.
Čas hiti. V sredo odrinemo. Kmalu bomo izvedeli. :)
Da zaključim. Ljudje smo v osnovi dobri in pošteni. Vsi ga pa kdaj posračkamo. Ampak je to relativno. Ker ko se vserje Štajerc, lahko to Gorenjcu pomeni nekaj čisto popolnoma drugega. O.K. Bom nehal. Saj ne vem, kaj pišem.
Gospodar časa
Objavljeno 25. 05. 2010 ob 10:34 - Komentarji: 1 - Napiši komentar - Stalna povezava
Na vse kriplje sem se trudil, da bi tekel kar se da optimalno. Kot ponavadi. Pot mi je mezel po čelu in licih in težko sem dihal. Ne, nisem v življenjski kondiciji.
Ljudje smo smešna bitja. Vsak izgovor, ki nam pade na pamet, je dovolj dober, da nas obvaruje pred trpečim premikanjem riti od točke A do točke B. ''Danes sem imel pa res prenaporen dan, da bi zdaj zvečer še športal.'' Anekdota pravi, da se žoga medicinka imenuje po medicinkah, ki tekom študija pridobijo na teži (ne, saj ne vse. Se mi zdi). Posebej dober izgovor je tudi tale: ''Sama skrbim za moža in otroke, sploh nimam več časa za šport!'' In najbolj žalostno je, da takšni mamici sploh ne moreš zamerit. Mož ji gotovo vzame dosti časa, o otrocih pa raje sploh ne bi filozofiral. Zakaj posedujem ne nobenega in komentar bi ne bil ''iz prve roke.''
Imam pa za marsikoga smešno idejo. Ena ura športa na dan bi morala biti tako obvezna, kot tableta, kadar zboliš. Ena ura športa na dan bi morala biti tableta. In povem vam, da z eno samcato uro športa na dan večina sploh ne bi več potrebovala tablet. Ali bolje – porabo tablet bi zmanjšali. Zelo. Iz prve roke vidim, kako množično se danes predpisujejo zdravila. Človek brez vsakršnih izkušenj z goltanjem bonbončkov zdravja lahko zaradi srčnih težav čez noč dobi pet različnih cukrčkov, ki jih mora požirati do konca življenja. In raje, kot da se mu s časom katerega odvzame, se mu kakšnega še doda. Super je, da imamo zdravila, ki nam podaljšujejo življenje in ohranjajo ''zdravje.'' Manj super je, da se ljudje sprijaznijo s predpisanimi zdravili in pozabijo na to, kaj bi lahko za boljše počutje storili sami. ''Saj imam vendar zdravila! Zdaj se mi pa res ni treba več tako pazit.'' Jasno, farmacija poskrbi za njih. Farmacija bo tudi kriva, če bo šlo kaj narobe. In tako ne samo, da se pregreh ne znebijo. Še bolj brezskrbno počnejo vse, kar jih je v prvi vrsti do bolezni pripeljalo. Še en primer – diabetes (sladkorna bolezen). Tip 2 je značilen za starejše, ki so navadno bolj obilnega stasa in radi jejo tiste ''pregrešne'' stvari, ki so v piramidi zdravja čisto v špici. Poleg tega tudi niso kaj prida telesno aktivni. No, in potem imajo težave. In dobijo tablete. Občutek lažne varnosti jih ne spodbudi k spremembi življenjskega sloga. Dokler ni prepozno. Kljub tabletam. In preden se dodobra zavejo, izgubijo nogo. Ali pa oslepijo. Ali pa se jim zgodi kateri od drugih zapletov sladkorne bolezni (prizadetost srca, živcev, …). Kdo je kriv?
Bruce Lee je rad povedal, da bi morali za šport izkoristiti vsako priložnost. Če imamo pred nosom stopnice in dvigalo, izberimo stopnice. Če imamo do trgovine pet minut pešačenja, izberimo hojo. Na delo se vozimo s kolesom. Ampak danes je čas, ko so na vseh področjih aktualne olajšave. Avtomobil lahko krmiliš z mezincem leve roke (saj ne, da je varno). Pri polnjenju tanka ti ni potrebno več stiskati ročice. Ponve za peko palačink so izjemno lahke v primerjavi s starodobnimi, železnimi. Saj se človek sploh ne more več pomatrati, pa tudi če bi se hotel! Z druge strani pa nas brca še čas, ki ga je vedno premalo in ga lovimo kot poblazneli in nam je hkrati tudi prikladen izgovor za ... vse.
Razlog tega mogoče ne ravno neposredno z Afriko povezanega dnevnika je ravno povezava z Afriko. Tudi tam postajajo vse bolj ''zahodnjakarski'' in imajo vedno več težav s pritiskom, holesterolom in manjkom aktivnosti. Bomo videli, kakšno je stanje v vasici Nangoma. J
Prisopihal sem do doma. Zadovoljen, ker sem si vzel tisto urico samo zase. Vse skrbi so zbledele nekam stran in verjamem, da se bo vse dobro izteklo.
Tropski vikend in predpotovalna vročina
Objavljeno 27. 04. 2010 ob 18:55 - Komentarji: 2 - Napiši komentar - Stalna povezava
Mislil sem, da je vsega konec. Da mi bodo odpovedala jetra. Ali pa, da bom fasal vsaj miokarditis. In bo moje potovanje seveda uničeno.
Bil je ponedeljek. Dolg, kot le kaj. Kot se za ponedeljek spodobi. Majav sem bil že zjutraj, ko sem najprej z levo, potem pa še z desno nogo vstal iz postelje in se namenil pripraviti zajtrk. Obšla me je takšna slabost, da sem kojci pomislil – kaj pa če bi danes ostal doma? Ja, saj vem. Človeku je malo slabo, pa bi že šprical službo. Oziroma v mojem primeru – vaje na kardiološkem oddelku. Ampak meni je bilo zares slabo in bolečina me je rezala v žličko bolj kot ostale ljudi, ki se imajo za bolne. V to sem iskreno prepričan.
Ampak sem stisnil zobe! Ker sem trden kot skala in si zlepa ne priznam, da me kaj muči. Ker me težave ne spravijo iz tira! Bolečina se skrije pred mogočnim Gapijem! Ha! No, in ker mi je punca rekla, naj ne bom takšna baba in naj že grem na te vaje. ''Saj je samo kislina. Nekaj pojej in boš zdrav.'' Poslušal sem jo. Vedel sem, da je ne bi smel. Ženska težko razume moški šesti čut. In če ta pravi, da je nekaj narobe, potem zagotovo je. In lahko upravičeno izostane od dela.
Jasno, da me je potem zvilo na vajah. Pregledal sem dva pacienta, nato pa se poten sesedel pred mentorico, ki me je posmehljivo opazovala. Nekako neprepričljivo, momljajoče sem jo skušal pripraviti do sočustvovanja. ''A bi lahko šel domov, ker mi je tako slabo? In ker se mi vrti v glavi?'' Ja, saj, pametnjakovič. Ja kje se ti bo pa drugje vrtelo ?! Super začetek. ''A veš,'' je začela, ''meni bi bilo tudi blazno lepo, če bi lahko odšla vedno, kadar se počutim malo slabše.'' Ja ti krava, ti. A se sploh poslušaš? Jaz se ne počutim slabo. Meni JE slabo. Nekaj je narobe z mano! No, ampak se je omehčala. ''No, pejdi no. Pa pozdravi se.'' Uspelo mi je. Ne, nisem je nategnil. Res sem se počutil izredno slabo. In vzel sem nazaj. Moja mentorica ni krava. Je človek.
Doma mi je vročina zrasla na slabih
Tri dni sem manjkal na vajah, uspel sem se pa udeležiti delavnic urgentne medicine (''grem, pa če imam 38 vročine. Zaprmej, da grem!'' sem vneto zatrjeval), nato pa, hvala zdravju, še tropskega vikenda. Res je, da nisem bil čisto pri pravi, ampak je bilo stanje vendar iz dneva v dan boljše. Sicer pa bi vam o mojem spremenjenem psihičnem stanju znala več povedati punca. Jaz pravim, da sem se peljal isto destinacijo po drugem tiru. Ona pa, da sem povsem iztiril, se zabil v nasproti vozeči vlak in zamenjal smer za 180°. No, resnica je vedno nekje vmes, kajne?
Tropski vikend, zadnji vikend aprila, je namenjen vsem, ki jih zanima tropska medicina. Obvezen pa je za udeležence odprav. Gre za nekakšen sklop delavnic in predavanj, ki nas skušajo vsaj malo pripraviti na ekspedicijo. Kot začimba pa so dodane še predstavitve prejšnjih odprav. Oh, kako fino so se imeli! Očitno so se spomnili samo lepih stvari. No, mene je med drugim zanimalo, kako so tam v divjini kakali. Zadovoljivega odgovora nisem dobil. Riti pa imajo očitno še vsi cele. Vsaj tako je bilo videti. Fino je bilo, da smo ponovili nekaj značilnih tropskih tegob in se naučili mavčenja ter šivanja ran. Malce manj fino se mi je zdelo, da niso delavnice trajale dlje. Mesec pred odhodom si pač na trnih in ti ni izobraževanja nikdar dovolj.
Se mi pa zdi posebno zanimivo omeniti še naslednje. Tropski vikend je potekal na Bohinju, v nekem dijaškem hotelu. Bohinj je vsekakor čudovit kraj. Prebivalci, po drugi strani, so pa vendar malo drugačni od nas, Štajercev. Ne razumite me napak. Proti Gorenjcem nimam popolnoma nič in se mi zdi zelo zanimivo, da smo si ljudje tako različni. Nikoli si pa nisem mislil, da so vse te šale o njih še kako resnične. Na primer, še nikoli nisem videl, da bi bili v hotelu za zajtrk tisti čisto najbolj enostavni, čisto osnovni kosmiči. Ovseni kosmiči. Čisti. Ampak dobro, živimo zdravo. Kave ni bilo. Sploh. So se pa kuharice prijazno ponudile, da jo skuhajo, če jo prinesemo. Ockey. Za kosilo smo imeli na izbiro: vegetarijanski ali mesni meni. In bog ne daj!, da si želel vegetarijanskega, potem pa še košček mesa za povrhu (ki ga je bilo, mimogrede, več kot dovolj). Sem se kregal 5 minut za tisto meso na gobovi omaki (namreč – izbira je bila kruhovi cmoki z gobovo omako ali pa z mesom). Kuharica me je popolnoma uničila. Mesa nisem dobil. In je ostalo. Verjetno so ga vzele domov. Ne upam si niti pomisliti na to, kaj bi se zgodilo z mano, če bi kosilo pojedel in šel prosit za še. In še – za piti smo imeli na voljo čez dan edino le sladek čaj. Opcije grenek čaj s cukrom ob strani, da si ga strese vsak, kolikor si ga hoče, ni bilo. Verjetno manj pojemo, če pijemo sladek čaj. Po grenkem bi bili bolj lačni. Premeteno. Roko na srce – kljub gorenjskim porcijam in odnosu je bila hrana odlična.
Vikend se je končal, jaz pa sem popolnoma zdrav. Nimam (še?) odpovedi jeter, niti miokarditisa. Sicer je bil strah vsaj malo upravičen, saj jemljem ena močna zdravila, ki se jim reče Roaccutane. Od tod je verjetno izvirala vsaj vrtoglavica, če je že bilo vse drugo plod psihe. Jaz pravim – krive so tablete. Punca pravi – kriv si ti, butelj. Resnica je verjetno nekje vmes.
Danes sem nekako delno v skrbeh, če se lahko filozofsko izrazim. Denarja imamo sicer nekaj več, a še vedno ne dovolj. Predvsem bosta velik strošek predstavljala transport zdravil in materiala ter njegovo skladiščenje. Ampak sem optimist. Verjamem, da delamo dobro delo in da bomo zmogli zbrati dovolj sredstev, da ga opravimo kar se da uspešno. Pa še na Apple sem poslal prošnjo za donacijo iPada. Le-ta bi nam prišel presneto prav, saj je tovorjenje neštetih knjig in brskanje po njih zelo nepraktično in tudi zamudno. Tak bralnik e-knjig bi nam pa delo izjemno olajšal. No, bomo videli. Mogoče pa bo kaj. (Gašper, v katerem svetu že ti živiš?)
Vabljeni na ogled naše internetne strani: http://www.zambija2010.si
Vsake donacije bomo izredno veseli! :)
BROŠURE
Objavljeno 22. 04. 2010 ob 09:03 - Komentarji: 0 - Napiši komentar - Stalna povezava
MOJA AFRIKA
Objavljeno 22. 04. 2010 ob 08:46 - Komentarji: 0 - Napiši komentar - Stalna povezava
Živijo! Hmm. Ali pa morda tudi ne. Kaj pa jaz vem, kako je najbolje začeti lasten dnevnik. Knjigo o sebi. Oziroma o svojem potovanju. V Afriko. Deželo levov. In črnčkov.
Sem en svojevrsten paglavec. Pravzaprav ne! – tekom let sem se že bil razvil v eno malce bolj konkretno žabo, no, žabca. In tako danes kvakam malce bolj odraslo, kot sem pred parimi leti. Se pravi bolj odraslo kot takrat, ko sem mislil, da sem odrasel, pa pravzaprav še nisem bil. Ko pa sem pubertetniško obdobje dal skozi, sem začutil, da je to pa sedaj tisto pravo odraslo stanje. No, in tako sem v tem tapravem odraslem stanju. Stanju, ko človek ne ve, kaj bi sam s sabo. Ko išče izzive in izzivi več ne iščejo njega. Razmišlja o prihodnosti in ne vidi dlje od danes. Se zaleti v odbito odločitev, ker bi že končno rad naredil nekaj iz sebe in o posledicah razmišlja šele kasneje. Ko je prepozno, jasno. Ko bi rad, pa ne more. Ko je ukalupljenost v vsakdan večja od idej in sanj, ki jih je nekoč tako vneto sadil in gojil ter mislil, da jih bo uresničil, ko bo ''odrasel.'' Ko je težko narediti nekaj novega. In težko živeti z vsakdanjim. Ali pa to nemara velja zgolj za moške? Kaj pa, če to velja zgolj zame? Jok!
Sicer pa sem mogoče majceno nenormalen človek. Na primer – ure in ure bi lahko razpredal o kakšni banalni temi. Recimo gobici za trenje orehov. Saj veste, tisti gobici, v katere deblo vstaviš velik, trd oreh in potem živahno zavrtiš njen klobuček, katerega del je tudi poseben valj, ki oreh učinkovito stre. In oreh zares poči. Ampak treba je vedet, da je prava umetnost, da oreh poči tako, da ga je potem kar se da enostavno olupit. Namreč, če pokne oreh po robu polovic, ostaneta slastni jedrci ujeti vsaka v svoji polovici lupine in potem je potrebno uporabiti nož, da ju spraviš ven. Ali pa še enkrat vstaviti, vsako polovico posebej, v to posebno gobico. In zavrteti klobuček. Dvakrat. Potem pa se kaj rado zgodi, da se polovička preveč zdrobi in dobimo namesto okusnega jedrca v enem kosu speštano jedrce, ki bolj spominja na mlete orehe. Takšnega pa seveda potem ni takšen užitek pojesti. No, in zato je bolje, da že prvič stremo oreh tako, kot je treba. Oreh nastavimo tako, da ...
Nehal bom. Ker nimam časa ure in ure. In ker se mi zeha že ob misli na to, kaj vse bi še moral povedat, da bi napravici za trenje orehov ne naredil krivice. Namreč, v bistvu gre za enega najbolj prefinjenih izumov človeštva. Pretiravam? No, naj razložim.
Ahh! A vidite ?! To je moja druga posebnost. Kar ne morem nehat. Ko začnem kaj razlagat ali pojasnjevat, to hočem pojasnit iz vseh mogočih in nemogočih zornih kotov. Kot bi se bal, da sogovorniku zadeva ni čisto jasna oziroma da mu utemeljim, zakaj mislim tako, kot mislim in zakaj mislim, da mislim pravilno. Ali pa če se iz koga delam norca. Ker ne neham, se zgodi, da prestopim mejo med šalo in slabim okusom in na koncu se ljudje spomnijo samo še slabega okusa. Jep. Čudni so. Ne znajo se hecat na svoj račun. In potem mi pravijo, da sem žaljiv in da so moji heci slabi. In potem popizdim in rečem, da je edina slaba stvar v mojih vicih njihova bedna pojava. Ki vic samo pokvari. Še s konja naredim boljši hec: je bil en konj, ki je tako rital, da je postal rdeč. Eto, še to je boljše. In konj ne zameri!
Kakorkoli – že od nekdaj sem si želel potovati. Se vreči v svet, veste. Nekaj doživeti. Spoznati. Začutiti utrip nepoznanega. In naposled se mi je ponudila priložnost. Tropska medicina. Afrika. Zambija. Res nisem nič kaj pomišljal, ko sem se prijavil na odpravo. Sledil sem pač, kot se temu reče, sanjam. Neobremenjeno. Kje pa sem si mislil, da bom sprejet! Ha! Pa sem bil. In čez noč sem postal član petih tropcev, edini še študent, edini fant v odpravi. Ockey – ekipo smo formirali. Zbrati moramo le še denar.
Priznam. Ko sem se priključil odpravi, sem bil optimist. Morda nekoliko naiven, morda pa zgolj neizkušen. Denar bomo pa ja zbrali. Kaj pa je to takega. Saj smo vendar humanitarno – medicinska odprava. Mi ne gremo na počitnice, mi gremo dol pomagat. Delat. Osveščat. Itak, da bodo podjetja rada donirala odpravi, ''ki se trudi izboljšati svet.'' Oh, Gašper, v katerem svetu že ti živiš?
Recesija je očitno požrla še zadnje prašiče, ki so že tako imeli bolj prazne vampe. No, saj ne vseh. Eni prasci tudi letos prav veselo in lepo krulijo. Pa vendar je večino kar pošteno udarilo. Vsaj tak občutek sem dobil, ko sem lovil te presnete donatorje.
''Veste, letos je pa res kriza. Težko bomo kaj dali. Se bom pomenila z direktorjem. Ampak vam res povem, da bo težka.'' Približno tako. Sam sem sicer mnenja, da je tako imenovana kriza enim bolj izgovor za to, da ostanejo škrti in jim nobeden ne more zamerit.
Se pa po drugi strani najdejo tudi dušice. Takšni, lepi prašički. S polnim vampom. Pri teh dejansko prideš do nekih denarnih sredstev. Vseeno pa ne gre tako zlahka. Moj sistem je takšen. Najprej po e-pošti na ustrezen naslov pošljem prošnjo skupaj z našo lepo brošurico. Potem pa čez kakšen dan ali dva kličem. Navadno se zgodi, da za prošnjo ne vejo in jim jo pošljem še enkrat. Včasih rečejo, naj pokličem kasneje. Naslednji dan. Dostikrat pa se tudi zgodi (vsaj pri velikih prašičih sorte Mobitel in Mercator), da mi naveličano razložijo, da bom odgovor prejel pisno na dom. Ne vem, zakaj ti ''veliki'' tako radi zavračajo po pošti (in dejansko je tako – večji vamp, bolj verjetna zavrnitev) ... Klicanja je tako res dosti. Vendar verjamem, da je osebni stik najboljši. Glede na to, da tako na lastne oči vidim, kako hitro se poslane prošnje izgubijo v internetnih smetnjakih, se mi zdi pametno, da s klicem ljudi spomnim, da mislimo resno. Upam samo, da ne bo preveč trpel moj telefonski račun. Prašič Mobitel namreč ni nič nakazal.
Usoda je hotela, da imamo slaba dva meseca pred odhodom zbranih slabih štiri tisoč evrov. Z drugimi besedami – letalske karte si bomo pokrili. Juhuhu. Vsaj nekaj. Kar grozno pa se počutim, ko se spomnim prvotnega plana, da naj bi potrebovali petindvajset tisoč evrov. Če sem iskren, bi prišli dobro skozi tudi z nekaj manj. Materiala bomo tako imeli nekaj zbranega in ga bomo pretovorili na črno celino. Sami pa v bistvu potrebujemo zgolj letalsko karto in denar za bivanje ter hrano. Pa antimalarike, cepljenja in zavarovanje. Bom nehal. Ampak! To pa ja ne more biti tako drago. Hrana je ziher ceneje kot v Sloveniji. Ziher! In tako si mislim, da če preživim v Ljubljani, bom pa ja tudi tam. Bolj je problem, da manj denarja pomeni slabe novice za tamkajšnje domačine. Manj zdravil. Manj potrebnega materiala, ki bi ga bilo smiselno (do)kupiti tam, na licu mesta. Manj ''sponzorstev'' tipa avtobus do večje bolnišnice. In nenazadnje stane tudi transport materiala na jug, domačini pa potem zaračunajo še skladiščenje. In tako se stroški počasi kopičijo. In hitro ugotovimo, da smo zares na pol v dre... No, da nam teče voda v grlo. Ah, jim bomo pa pomagali z našim znanjem. Yeah, right. Saj se znam potolažit – če ne drugega, bom snemal dokumentarec in predaval o varni spolnosti in malariji. Pa o učinkoviti negi zob. Vsaka jim čast, če me bodo ubogali. Mislim, poslušali. No, razumeli. Benti, upam, da bo vsaj kdo prišel na to moje predavanje. Ah, seveda bo, saj sem vendar bel in atraktiven. Če bom pa predaval sam sebi, pa tudi prav. Jaz grem v Afriko. Na vsak način. Pika.
In seveda! Če vas zanima kaj več o odpravi, ste vabljeni na ogled naše internetne strani: http://www.zambija2010.si
Vsake donacije bomo izredno veseli. :)
