Zaprašene zvezde

Like This, Coleman Barks, Maypop, 1990

Iz angleščine prevedel Matej Pollick

Osmojena drevesa

Večnih prepirov

V mrazu samevajo

Med toplimi gorami

Je ni domišljije

Ki presekala bi nebo

Na dvoje

Čeprav jaz bi ga najraje

Potrojil

En del zame

Drugi zate

Tretji za vesolje

Osmojena drevesa

Večnih zmag

Se klanjajo bronu

Ker raje ostanejo četrta

Biti četrti je parada ponosa

Ravnokar sem prejel lepe želje za prijeten valentinov vikend. Že dolgo nisem praznoval tega praznika. Preveč komercialen se mi zdi. Trgovcem iz srca privoščim veliko posla te dni, vendar k temu sam ne bom prispeval niti penija. Ljubezen ne bi smela biti nikoli opredmetena, vsaj ne na takšen način. Najboljša so tista darila, ki so dana iz srca in nepričakovano. Prvega julija, na primer, ali pa devetnajstega novembra. Sem šel mimo tiste trgovine, ki jo imaš tako rad(a) in našel nekaj, kar ti bo zagotovo všeč.

Se pa dobro spomnim prvega valentinovega, ki mi je ogromno pomenil. Tisto leto sem se noro zaljubil v neko punco - še danes sva prijatelja. Vse skupaj se je začelo na zelo pobožen način. Namreč, bila sva študijska kolega in prvo leto študija sva večino dni preživela skupaj. Štopala sva v Ljubljano in domov, posedala sva na dolgočasnih predavanjih in po kavah. Celo prvo cigareto sva menda odraslo prižgala skupaj. Ja, tisto leto je bilo zame prelomno v mnogoterih pomenih. Na predavanja sva hodila kar se da lepo oblečena. Pravnika bova, sva bila odločena, in tako so minevali meseci. Potem je prišel december in odločila sva se, da bi šla v Milano, na romanje katoliške mladine. V svojo župnijo nisva upala po žig gospoda, ker bi naju prvič videl v župništvu ali zakristiji. Ubrala sva drugo taktiko. Pridružila sva se skupini v mestu, kamor je hodilo mnogo mladih iz vseh koncev in krajev. Spoznavali smo se in ni bilo treba veliko, da sva dobila tudi potrdilo, da lahko greva.

Milano!, in mladina je bila že na avtobusu, polna pričakovanj. Seveda na skupne molitve nisva hodila, bila pa sva hvaležna za prijetne trenutke v družini, ki naju je gostila. Milano sva obredla po dolgem in počez. Vse veleblagovnice sva poznala na pamet, bila sva v vseh kulturnih spomenikih, kar jih mesto premore, in imela sva se super. Tudi lačna nisva bila, čeprav kaj dosti denarja nisva imela s seboj. Mladina se je ob določeni uri prikazala na parkirišču pred sejmiščem, kjer so se odvijale skupne molitve, predavanja, delavnice. To je bilo menda najbližje najinemu verskemu udejstvovanju. Ko sva bila lačna, sva se zatekla tja po nekaj kosov kruha, sadje, mineštro v konzervi in to je bilo menda dovolj, da sva se nasitila do večera. Tistih nekaj dni med božično-novoletnimi prazniki je minilo hitreje, kot bi človek rekel da. Bil je večer, ko je avtobus zabave potešenih najstnikov odrinil domov in v njem midva, objeta in prežeta v dotikih, ki jih nisem nikdar več doživel. Dotikih nežnosti in nedolžne ljubezni.

Naslednji dan po vrnitvi domov sem jo klical, da bi šla skupaj na drsališče. In sva spet tiščala glave skupaj. Ona bolj z ritjo na ledu, jaz bolj z očmi na njenem nasmejanem obrazu. In tistega večera sem ugotovil, da se bliža Sv. Valentin. Imel sem dober razlog za nakup nečesa posebnega. Navsezadnje, tako nisem imel rad še nobene punce. Minevali so dnevi in moja odločitev glede darila je v moji glavi zorela kot paradižnik v pomladanskem soncu. Nisem potreboval veliko, da sem ga kupil. Bil je skromen, primeren mojemu plitkemu žepu, in nikakor tako bleščeč kot njeni ostali zlati prstani, ki so krasili njene roke. A ko ga je dala na prstanec, sem vedel, da je vse na svojem mestu.

Seveda so meseci bežali in najina ljubezen je blestela v vsej svoji veličini. Tako zelo je žarela, da sem pozabil na študij in ni kazalo drugače, kot da bom moral ponavljati prvi letnik. Odločil sem se, da najdem družino v tujini (izrecno sem iskal družino prav v Franciji), ki bi iskala varuha za otroke. Poletje sva preživela ločeno in vsak dan, dan za dnem, sem ji pisal pisma. Bila so pisma resnične ljubezni, a nazaj ni prišel niti en odgovor. Ko se je tudi ona mesec za menoj vrnila v domovino, je bilo najine ljubezni konec. A takrat se je prava štorija začela...

Kot bi dejal Rumi:

'Prejšnjo noč si me pustil in globoko zaspal.

Nocoj se obračaš v postelji in rečeš:

“Ti in jaz bova skupaj do razkroja vesolja.”

Momljaš stvari, ki so ti rojile po glavi,

Ko si bil pijan.'

Rumi

Ne obstajam.

Nisem bitje s tega ali naslednjega sveta,

nisem potomec Adama in Eve ali druge zgodbe o rojstvu sveta.

Moj prostor je v odsotnosti prostora.

Sled brezslednosti.

Ne telo ne duša.

Pripadam svojemu preljubemu,

videl dva svetova kot enega

in tega kličem.

Vem,

da prvo, zadnje, zunanje, notranje,

le to je dih,

ki diha človeško bitje.

Rumi

The Third & The Seventh from Alex Roman on Vimeo.

Čudež,

Vrt med plameni.

Moje srce lahko prevzame katerokoli obliko:

Jase, za gazele,

Samostana, za menihe,

za idole, posvečene zemlje,

Kaabe*, za obkrožujoče vernike,

Zapisov Toraha**,

Svitkov Korana.

Moje hrepenenje je Ljubezen;

Kadarkoli se njena karavana obrne na svoji poti,

Takrat verjamem,

Takrat verujem.

*Kaaba: najsvetejši kockasto oblikovan objekt v Meki, proti čemur se obračajo vsi muslimani na svetu in je najsvetejše v islamu

**Torah: Torah naj bi tu pomenil pravna in verska besedila, na katerih temelji judizem; sicer Torah prav tako označuje pet Mojzesovih knjig

Prevod angleške različice pesmi Wonder, pesnika Ibn Arabija

Zjutraj zvonita dve budilki. Najprej moja. Prvič ob šest petinštirideset, drugič ob sedmih. Nato druga budilka, minuto zatem. Obe ugasnemo in zaspimo nazaj. 

Grem od doma, poljubljen na čelo. Jaz poljubim roke, ker roke so samosvoje bogastvo. Prstov ne pozabim poljubiti, enega za drugim. Nato dlani. Pa lep dan zaželim. 

Ko pridem domov, sedi za računalnikom. Piše. Vprašam, kako je bilo čez dan, v redu, navadno odgovori, nič posebnega, doda. Kot po navadi. To je dobro, rečem, bolje kot slabo. Vedno bi lahko bilo bolje, reče. Potem skuham kavo. Navadno zatem odprem svoj računalnik. Kuhinjska miza postane pisarna. 

Nadaljujem s svojim delom, oba piševa, vsak svoje kracarije. Včasih se pogledava, zaljubljena kot prvi dan, se zasmejiva in se vrneva k svojim besedam. 

Listje na terasi. Ptiči se gonijo. Jesen na predpražniku. 

Ure ne spregovoriva besede. Vsak tiči v svojem svetu. Ko v postelji vprašam, kako sta gospa Begum in gospa Livingston, pove, da sta jezni, ker sta obtičali. Moj Luka se je izgubil na Kosovu, medtem ko Darla tiči v svojem Londonu. Koza, kaj pa ne pobaše cule in gre za njim. Kako čudno, si rečem nekega dne, ko se zavem obstoja tega računala, niti pogovarjava se ne. A s tem ni nič narobe. Je kot podaljšek nečesa, kar ne uspemo narediti čez dan. Vsaj jaz. Vse neizrečene besede, ki pa jih še kako dobro slišim, izzvenijo v tišini večera. 

Že dolgo se temni ob štirih.

Njihove pomladanske jase

So sedaj zapuščene. A sla za njimi še vedno živi

V našem srcu. Nikoli ne umre.

To je njihova zapuščina.

To so solze v spomin tistih,

Ki so stopile dušo, za vedno.

Zaklical sem, trenutek za ljubljenim:

Ti, tako poln lepote,

Jaz nimam ničesar.

Podrgnil sem obraz ob prah,

Se skrival pred vročico ljubezni.

Le zaradi pravice hrepeneti po tebi

Ne zdrobi srca

Človeka utopljenega v svojih besedah

Pri živem umrlega od žalosti.

Nič več ga ne more rešiti.

Želiš ogenj?

Sprosti se. Ta strast žari.

Dotakni se je.

Prižgala bo tudi tvojo.

(Ibn Arabi)

Their spring meadows
are desolate now. Still, desire
for them lives always
in our heart, never dying.

These are their ruins.
These are the tears
in memory of those
who melt the soul forever.

I called out, following after
love-dazed:
You so full with beauty,
I've nothing!

I rubbed my face in the dust,
laid low by the fever of love.
By the privilege of the right of desire for you
don't shatter the heart

Of a man drowned in his words,
burned alive
in sorrow.
Nothing can save him now.

You want a fire?
Take it easy. This passion
is incandescent. Touch it.
It will light your own.

(Ibn Arabi)

Lahko je pesniku pisati zgodbe,

Ko pesem še ni našla rime.

A zgodbe niso nikdar našle pesmi,

Ker pesmi besed ne pišejo, rišejo,

Besede se pojejo kot dvigujejo v nebo

Se arije.

*

Ko sredi teme je našel srečo,

Človek se ustavil je, se vprašal,

Kaj neki sreča mi bo,

Ko upanje mi daje voljo zanjo.

*

Vpogled v sredino.

Praznina.

Na praznem stolu je sedela,

Milega nasmeha je dejala,

Kaj bi lahko mi storil, ubogi dež,

Ko sonce vpela sem povsod,

Celo na rjuho, ki praviš mu

Vesolje.

In dež odvrnil je,

Da nikdar zvezd uzrl ni.

Seveda ne, mu je dejala,

Znova milega nasmeha.

Ko si deževal,

Si kdaj odprl oči sreči,

Ki jo seješ žejnim?

Sem rekel mravlji,

Ki nosila je stvari čez reko,

Brodnica,

Kaj ti bodo drva,

Ko vžigalico napadel bo monsun.

In mravlja se je utopila.

So gledali ljudje s krova,

Kako delfini se igrajo v oceanu.

Se je čudil otrok,

Kako odrasli so starši v jutrih.

Se je čudil človek,

Kako strašno natrpano je mesto,

Ne glede na letni čas.

In srce je vprašalo razum,

Kje bi našlo oazo miru.

Ko tako sem visel na žerjavu,

Tam vzdolž Temze,

Sem rekel si,

Nikdar več nočem trpeti,

Nikdar več nočem umreti,

Nikdar več nočem živeti.

Vse to že počnem.

Vsak trenutek vsakega dneva.

*

Ponosno razglašam, da je izšla knjiga Tempelj pri založbi VED. 

Jernej se na novo zaposli v eni najelitnejših institucij v Ljubljani – Templju. Čeprav je prepričan, da je dobil sanjsko službo, se kmalu izkaže, da je resničnost povsem drugačna. Mu bo uspelo premagati okolje, polnih intrig, spletk, podtikanj in okostenelih odnosov?

O D L O M E K

Pri kosilu mi je delala družbo Petra, ki je iz dneva v dan nosila globlji dekolte. Pravzaprav sem vedno znova opažal, da ne mara nositi modrčka in sem jo po tem tudi vprašal.

»Zanimivo vprašanje,« je rekla, potem ko se je tako glasno zarežala, da so vsi kravatarji obrnili svoje pametne buče k najini mizi.

»Moški ne veste, kaj vam je vse prihranjenega. Mene modrc tako utesnjuje, da včasih niti dihati ne morem. Odločila sem se, da bom raje brez, pa naj rečejo, kar hočejo. To ima tudi postranske učinke. Zadnjič sem na sestanku z Bucijem tako blestela, ne da bi sploh odprla usta. Tipi so se slinili po meni in ugotovila sem, da je inteligenčni kvocient v še tako eminentni instituciji povsem postranskega pomena. Brez modrca bom še daleč prišla,« je rekla.

Več informacij o knjigi in naročilu na spletnih straneh založbe VED.

'Luka je tistega dne jemal drugo pot kot po navadi. Brskal je po žepih, da bi našel svojo službeno kartico, vendar je ugotovil, da jo je pozabil doma. Ozrl se je nazaj, je ni morda izgubil na poti, in vse kar je videl ležati na tleh, so bili cigaretni ogorki. Prhnil je predse in si mislil, prav jim je, kaj pa ne nastavijo košev na vsak vogal. Takrat ga je prešinilo. Ta zadeva s koši, je premišljeval presenečen nad seboj, kako nepopisno pričujoča je. Bilo je kakor v filmu. Celo življenje se mu je odvrtelo pred očmi. Videl je, kako se rojeva; svoja jutra na podeželju; svoje poti v službo in iz nje; svojo pekarno, kjer je vsak dan kupoval česnov kruh; in začutil je, kako izgubljen je bil tam med gorami. Vselej je bil prepričan, kako lepo bi bilo živeti mirno življenje v podalpski vasici. In vse te smeti je nosil vselej s seboj, kot vsi mi. Vsak nosi svojo prtljago, dobre in slabe reči, ki so se mu zgodile v življenju, kamorkoli gre, kjerkoli spi in kadarkoli se prebudi. Naenkrat so se zgrmeli vsi oblaki nad prej jasno nebo in začelo je rositi. Zaposlen s svojimi smetmi še opazil ni, da je punca z vintage krilom odprla rožnat dežnik. Ničesar ni opazil razen svojega velikega obstoja. Luka je presunjeno ugotovil, kako velik človek je postal. Pred vsemi nebotičniki, ki se pnejo v nebo finančnega centra angleške prestolnice, je ugotavljal, kako se lahko neskončno trenutki večnosti sprevržejo v nepopisno lepoto enostavnega minevanja. Ni ga bilo strah; nasprotno, šele takrat je dojel, da je minljivost nekaj najlepšega, kar mu je življenje podarilo. Da živi v trenutku, ki mineva v istem hipu, ko njegova misel prehaja v naslednjo in za njo pride vedno nova. Misel je minljiva, vse je minljivo, tudi njegovo telo je minljivo. Takrat je Luka začutil, kako mu po žilah teče kri, kako živi svoj trenutek, ki ni bil nikogaršnji. Pravzaprav je bil le njegov. Kot bi se na novo rodil, je spregledal v nov svet, povsem ukrojen njegovim željam. Njegov pogled je bil iznenada svetal, saj je verjel v moč trenutka. Niso ga več skrbele neskončne tekoče stopnice in ni ga bilo več strah, da bi ga svet ujel v večnosti, iz katere ne bi našel nikdar več izhoda. Nič več ga ni skrbelo, da bi njegov obstoj ne bil opažen. Za vse te malenkosti, ki se nam zdijo popolnoma nesmiselne, mu ni bilo več mar. Bil je svoboden trenutka, osvobojen spon sveta. Postal je znova človek.'

'Darla je vse opisano skrivaj, a z zanimanjem opazovala. Njej se je zdel svet tako enostaven kot nič drugega v vsem vesolju. Planet je videla kot strip, v katerem nastopajo vedno podobni karakterji, ki menjavajo le oblačila in obraze. Ves smisel obstoja življenja ji je bil jasen kot prvi pomladanski dan. Da, ljudje vstanejo, morajo delati, služijo denar na tak ali drugačen način, se ljubijo, spijo po parkih ali v postelji, ljudje so roboti, ki služijo svetu. Darla je želela le ljubiti. Nič drugega ni iskala, potrebovala je le še ljubezen. Vse ostalo je imela pod popolno kontrolo. Zavedala se je, kam hodi v življenju, vedela je, kakšen stil oblačenja bo imela čez leto ali dve, vedela je, kdaj bo imela glavobol in kdaj nastopi menstrualni ciklus. Vedela je celo, v koliko minutah bo prišla do svojega cilja, ker se ji bi drugače vse skupaj zdelo zelo nenavadno. Kar človek mora početi, mora početi po pravilih. In njena pravila so bila jasna. Edino pravilo, ki je zanjo ostajalo velika neznanka, je bila ljubezen. Tej ni mogla priti do dna. Nikakor ni mogla razumeti, zakaj tako čedno dekle, kot je bila sama, z vsemi čari in simpatičnostjo, ki jo premore, nikogar ne privlači za več kot eno noč. In povrh vsega, zahtevala ne bi ničesar drugega kot ducat škrlatnih vrtnic. V tistem trenutku, ko je stala pri Bank of England in opazovala Luka stati sredi križišča, kot bi se ne mogel odločiti, ali naj prečka cesto ali se vrne po isti poti, po kateri je prišel, je imela vse pod kontrolo. Vedela je, da mora nekaj storiti in k sreči je pričelo deževati. Odprla je svoj rožnat dežnik, ki ga je že pred leti kupila prav zato, da bi bila opažena. Vedela je, da je na cestah preveč ljudi, da bi se opazili. Pri devetih milijonih ljudi mora biti posameznik malce iznajdljiv, kajne? Darla je to vsekakor znala biti. Moški, ki je hodil pred njo z ducatom vrtnic na srajci, je bil poslan od nekod in namenjen je bil prav njej, nikomur drugemu. Vendar pa žal ni mogla predvideti, da je Luka doživljal razsvetljenske minute na prav tistem križišču, ki ga je ona imela za razpotje med osamljenostjo in novo potjo proti družinski idili. Nikakor drugače ne bi moglo biti, saj razumete. Človek, ki ima vse pod kontrolo, ima plan za vse. Kot Bog ve, kdaj mora deževati, tako je tudi Darla imela svoj plan. Tudi rezervnega, za vsak primer. Tako je čakala minuto, dve, tri, da bi jo njen izbranec opazil. Njegovo ozvezdje je spreminjalo barve, medtem ko je ona odštevala minute do naslednjega koraka.'