Zaprašene zvezde

Mi smo pošteni ljudje. Čeprav smo premožni, smo trdo delali, da smo prišli do tega statusa. Res je, da le najboljše družine v Sloveniji lahko pridejo do takšnega bogastva, saj temu botrujejo zveze in poznanstva, do katerih ostali ne morejo priti kar tako, vendar pa to ne pomeni, da ne more vsak postati uspešen. Vse, kar človek potrebuje za uspeh, je deset tisoč ur. Ta čas je potreben za mojstrsko obvladanje zadeve.

 

Pri nas doma, na primer, imamo tudi na vhodih v toaletne prostore čitalce kartic, ki spremljajo čas, preživet za opravljanje intimnih opravkov. Namreč, zgodilo se je že, da smo v preteklosti opazili, da se ljudje zadržujejo na straniščih nenavadno dolgo. Takrat smo uvedli posebne stimulacije za delavce, ki opravijo te reči hitro. S tem se je deloma pokazala njihova učinkovitost tudi pri opravljanju drugih nalog. Delovna uspešnost se je rapidno dvignila v nekaj mesecih in na podlagi izsledkov kasnejše raziskave smo ugotovili, da je potrebno z delavci ravnati represivno, vendar še vedno na način, ki jim daje občutek, da imajo od vsega skupaj prav oni koristi in ne firma.

 

Greta je kmalu prišla na čudovito idejo, da bi takšna pravila uvedli tudi v splošnem gospodinjstvu. Tako mora Žafranika vsak odvzet gram sladkorja, soli in podobno zabeležiti v dnevniku porabe hrane. Prav tako imamo časomere za njene izhode na dvorišče, kjer se ima pravico zadrževati 15 minut dnevno, razen če ne opravlja vrtnarskih opravil namesto Tončka, našega vedno zaposlenega šoferja. Tako je tudi Žafranika sama ugotovila, da mora na vsakem koraku premisliti, kako ravnati. Videla je namreč učinke takšnega odnosa do življenja. Tako gospa premisli, s kakšno telesno držo bo hodila na Golovec, ko nosi tja čistit srebrnino. Ko pripravi jedi s česnom, že vnaprej pristavi tudi kozarec mleka, da zaužito ne bi povzročilo neprijetnih vonjev v prostoru ali pri pogovoru s sogovornikom. In to je ena izmed temeljnih razlik med odličneži in prostaki. Ne glede na to, kako reven je človekov žep, da je le na pošten način prišel do svojega bogastva. In bogastvo je tudi v tem, da znaš človeku postreči zjutraj pravi italijanski espresso z ravno pravšnjo penico in svežim rogljičem. Še nekaj tisoč ur, pa bo tudi Žafranika mojstrica strežbe. Takrat ji bomo kupili novo uniformo, se je odločila naša Greta. Radodarnost je zelo lepa lastnost in nanjo smo pri nas zelo ponosni.

 

Čeprav živimo v zares skromni hiši s šestimi spalnicami, je prah še vedno huda nadloga. Žafraniko smo navadili, da ga čisti sleherni dan. Pri razporejanju svojega delovnega časa je v skladu s sodobnimi tehnikami menedžmenta svobodna in se lahko odloča, kaj bo kdaj postorila. Vse, kar zahtevamo od nje je, da dnevno pobriše prah teh borih 300 kvadratnih metrov, stepe ročno izdelane perzijske, kirgiške in armenijske preproge, ki ležijo po koloarjih, nahrani Mju-mjuja, našo ljubko in ubogljivo čivavico, s svežim carpacciom z malo parmezana, in kaj še ... ah, seveda, likanje, pranje, pomivanje posode, to je vse avtomatizirano pri nas, razen seveda za angleški porcelan in beneški kristal. Kot služkinja pa mora seveda zjutraj prebuditi vsaj Greto, pri nas spimo v ločenih spalnicah, saj je dober počitek vir dolge mladosti, in prinesti svež espresso s čokoladnimi rogljiči, ki jih kupujemo izključno pri prvem peku na Dunajski cesti. Žafranika to rada nakupi še pred zoro, saj tako tudi skrbi za svoje telo. Namreč, naša prejšnja služkinja se je zaradi obilne postave nekega dne skotalila iz prvega nadstropja, ker jo je zadel, bog ji daj mir, infarkt. Takrat smo se odločili, da bomo vse prehode, torej vrata, okna itd. dali zožati na "size 0" - znanstveno dokazano je, da primerna prehrana in telesna teža ohranjata človeka pri zdravju. Tako moramo seveda paziti na svojo prehrano, hkrati pa tudi gledati Žafraniki pod prste, saj rada kdaj kaj izmakne iz omare s suhim sadjem. Tako smo jo navadili na pasje brikete, za katere pravi, da so boljši kot vsak toskanski makaron, včasih pa dobi tudi kak priboljšek. Na primer, odlična malica zanjo so kumarice, ki ostanejo od vlažilne maske, ki si jo Greta nanese svežo zvečer, preden leže k počitku.

Precej običajen teden je za nas. Morda se bomo odpravili na majhen izletek v St. Moritz. Že dolgo se nismo nagradili, življenje pa mora človek uživati.

Žafraniko smo danes naučili čistiti srebrnino. Verjamemo, da se dandanes služinčad težko sreča s starinskimi objekti v hišah, kjer službuje.

 

Nouveau-riche - ljudje, ki živijo v elitno zgrajenih soseskah, po možnosti kje na hribu in obrobju prestolnice, saj je v centru nepremičnino mogoče kupiti/najeti le, če človek izhaja iz najboljše ljubljanske rodbine - oni v svojih domovih nimajo stare srebrnine. Tudi v Havani Žafranika ni mogla spoznati te žlahtne kovine, iz katere še sladkor pride na čajno žličko drugačnega okusa.

 

Ko smo se danes odpravljali po nakupih - Greta je na vsak način želela nov kostim za nocojšnji koncert v čast M.S. (hvala Bogu za velike mojstre!) - smo Žafraniki naročili, naj se loti srebrnega servisa v jedilnici. Podaril nam ga je monaški princ Albert II, ko smo se po naključju spoznali na gospodarski konferenci v Berlinu. Tega je že dolgo in za ta namen niti ni pomembno. Žafranika se je sčasoma le naučila, da je potrebno srebrnino čistiti z jabolčnim kisom in vsaj 3 kilometre oddaljeno od hiše.

 

Tako je gospa zapakirala servis s časopisnim papirjem (ne kar katerim - uporabiti je morala Le Monde Diplomatique, kot se takšni posodi pritiče), ga odnesla na Golovec, ga tam očistila z vatnimi paličkami za ušesa, namočenimi v renski kis, in ga prinesla nazaj, potem ko srebrnina ni imela več vonja po čemerkoli nedostojnem. Na Prulah, kjer živimo, je namreč najčistejši zrak v prestolnici. Ne moremo si predstavljati, da bi ga lahko skazili z nekim vonjem po kiselkastem. Sploh pa bi monaški princ znorel, če bi slišal za takšen incident.  

Danes smo se odpeljali na Sejšele. Zjutraj smo se zbudili z željo po toplih krajih. Včasih si pač človek mora privoščiti počitek. Žafranika* je prinesla vroč espresso v posteljo, fino smo se pocrkljali še ob svežih čokoladnih rogljičih, nato pa smo sedli v avto in Tonček nas je odpeljal na letališče.

 

Žafranika je bila carinikom žal preveč sumljiva, zato smo jo dali v karanteno za nekaj dni, potem pa jo bodo pripeljali v prtljažnem prostoru letala. Srečna je bila, saj smo jo nazadnje privezali kar na rep letala - letalska družba je imela za tovrstne potnike, željne adrenalina, zelo ugodno ponudbo vozovnic. Z Žafraniko bo prišel tudi preostanek prtljage, med katero je večina skal. Žafraniko namreč učimo s terapijo "prenašanja težkih bremen" - gospe življenje še ni izučilo, kaj pomeni zares trpeti in biti hvaležen za malenkosti vsakdanjika. Tonček navadno ostane doma. Šoferja na počitnicah ne bomo potrebovali, bo raje doma vrtnaril in opravil še kakšno drugo gospodinjsko opravilo. Pri 6 spalnicah se vedno najde prah, ki ga je treba pobrisati.

 

 

* Žafranika je kubanskega izvora, prišla je preko agencije, ki nudi storitve strežbe. Debela sicer je, ampak hujša na račun presne prehrane, ki jo za služinčad dobavljamo iz Hoferja. S hrano iz Maximarketa bi se jim prebava pokvarila, saj niso bili nikdar vajeni dobre hrane.

V svojem kratkem življenju so me blagoslovili s krompirjem, srečno zvezdo, ki me spremlja na moji poti. Čeprav me pogosto spremlja melanholija, sem se naučil sprejemati tudi veselje in radost. Ker so bili časi, ko sem želel reševati svet. Se mi je zdelo, da za vsako bol raste zel na tem svetu, za vsak problem rešitev. Vse jasno kot beli dan. A ni vedno vse tako črno-belo, so me poučili. Boš z leti videl, mi je velikokrat rekel oče, da moraš sklepati kompromise, se podrejati in včasih udariti po mizi. Sleči svojo kožo in obleči novo. Sem velikokrat zamahnil z roko in rekel, nimaš pojma. Sedaj vem, da je imel prav. Velikokrat smo tako prepričani v svoj prav, pa se znajdemo v situacijah, ko ravnamo enako kot naši starši. Delujemo enako kot oni, čeprav tega nismo želeli, se obnašamo enako, kot bi se tudi oni, in se sami nad seboj čudimo, da je tako. Nocoj bi rad napisal tudi nekaj kratkih besed o prednikih. O svojih prednikih ne vem prav veliko. Pravzaprav zgodovina sega precej dlje, kot sega moj rešetast spomin. A zaskrbljujoče je to, da sem se v preteklih dneh pravzaprav sramoval svoje preteklosti. Se sramoval svojih dejanj in svojih besed, ki sem jih izrekel v hudi jezi, nestrpnosti in ... (tukaj lahko naštevam vse izgovore, a preteklost je tako jasna kot je jasen pisatelju bel papir, ki ždi pred njim). S tem opraviš in greš dalje. Bogatejši za izkušnjo ali dve upaš, da boš prihodnjič ravnal drugače, bolj modro. Pa včasih še vedno ravnaš enako, še enkrat dobiš po glavi ali celo ti komu zadaš udarec, ne da bi to obžaloval. Vse to je pač življenje. Smo takšni in drugačni in to nas dela človeške. Ko sem poslušal, kako so z njimi ravnali, majhnimi nedolžnimi otroci, ko je bila vojna, druga svetovna, da so jih dajali v domove, ker doma ni bilo zanje prostora, so morali v vojsko starši, v ustanove za bolne na živcih, ker niso prenesli pritiskov, sem se vprašal, resnično kako hvaležen sem za svoje življenje. Sem bolje razumel sovraštvo, ki ga je nosil v sebi, moj vzornik, čeprav odsoten v mislih in telesu, in sem dobro razumel, zakaj je izkazal čas svoji materi, ne več očetu, se preimenoval in šel dalje. In razumem, zakaj sem danes človek, kakršen sem. Da sem MP in ne MB, da sem počistil s svojo preteklostjo in začel na novo, da sem razdajal svoje misli in se spraševal o marsičem, skušal najti odgovore na kakšno vprašanje ali pa le zbosti, da bi ljudje mislili. Kot da ne mislite... Kakšna pretencioznost! Ampak tako je s stvarmi, tako je z vsemi nami v trenutkih, ko bi spreminjali svet s čarobno paličico. Zadnje mesece sem preživel z Michelom Larochem. Grozno prisrčen človek je bil Michel in veliko stvari je preživel. Ko sva izdihnila zadnji dih življenja in se poslovila, sem vnovič spoznal, kako malo je potrebnega, da izkušnjo preneseš dalje in se učiš novih stvari, se rojevaš, umiraš, (od)ljubiš in (od)sovražiš, a vendar te to ne povzdiguje v nič več kot že si ... čudovit. Tako prenašamo svoje misli vsi, vsak dan, na vsakem koraku, in tako puščamo sled, odtise dlani, in pogledi se izgubljajo v dnevih. Naj bodo vaši lepi...

Zvezde so sanjale o naju.

Slišiš zgodbe, ki plavajo na repih krilatih repatic?

Sanjale so o ježi čez puščavo.

Sliši smeh, ki širi se z mojih lic?

V tistih sanjah je bila žejna le kamela.

Slišiš ptice, ki žvrgolijo ljubezni jutranji klic?

V najini oazi se vsak počuti ljubljenega.

Ali slišiš tudi reko, ki nosi tale stih?

 

Zvezde so sanjale o naju.

Ko sem s čopičem povlekel čez blago,

se rodilo novo je nebo.

Zvezde sanjale so dolgo,

prebudile so se šele, ko je bilo znova temno.

V soncu so se barve posušile,

a napoj, ki sem iztisnil ga iz tebe,

je bleščal se kot iskri sonce se

na vodi sredi puščave.

 

Zvezde so sanjale o naju.

Slišiš besede, ki šepetam ti jih na uho v jutrih?

Sanjale so o oazi, kjer počutijo se kot v raju.

Slišiš udarce kopit kamele, na kateri jezdiva v nov stih?

In potem so se zvezde prebudile.

Čutiš sončne žarke in na obrazu moj zaljubljeni vzdih?

Odpotovale so v drugo, burnejšo oazo.

Tako zasanjala sva z zvezdami na nebu.

Sanjali smo o ježi čez puščavo.

Še kamela ni bila več žejna -

kot vsi, se tudi ona je ljubezni napojila.

 

Kava diši danes.

V jutru sem opral oblake.

Vdihnil sem cvetoč jasmin.

Škripajoče kolo odpovedalo.

Kava diši danes.

Terasa se kopa v vročici poldneva.

Ljudje se umikajo rajajočim martinčkom.

Poletje je odgnalo hrup in vlaki peljejo še hitreje.

Stran, stran, a ne brez kave.

Kava še diši danes.

A brez tebe bi bila brez okusa.

Jutra brez tebe so polna nemira.

Dnevi brez tebe kot črna jutranja rosa.

V večerih, preden zaspim,

ob kavi preždim noči,

in misel nate ne beži.

Ostaja kot vonj po kavi,

še v jutru smem se zbuditi ob tebi.  

 

7.

Cipresin dol je nestrpno čakal na prihod dveh popotnikov. Vsi so slišali grleno petje zbora modrecev in vedeli so, da prinašata dobre novice. Sonce je vse hitreje tonilo v gozdove, vendar so fanfare kmalu naznanile, da sta kralj Modrojezični Boni I in Veverica 1 že pred grajskimi vrati. Kraljica je s spletično hitela po stopnišču na dvorišče, saj je želela prva videti na lastne oči, kakšno je to čudo, o katerem je slišala toliko zgodb in ki je prineslo samo gorje njeni deželi. Tudi preostale veverice so prihitele, da bi prisostvovale zgodovinskemu dogodku, o katerem bodo govorili še stoletja zatem.

'Naj bo tišina,' je vedel Modrojezični Boni I, ko je odpiral kapsulo. Vsem je zastal dih. Ne veverice ne zbor niso vedeli, kaj pričakovati. Veverice so premišljevale, kaj neki se bo zgodilo, in kraljica Košata Elizabeta V je vihtela svoj rep ter se hladila, saj ji je pot tekel od čela. Napetost je naraščala z vsakim navojem na kapsuli in že ko je kralj odvijal zadnji navoj, se je zaslišalo strašansko grmenje.

'Boni, rotim vas, prenehajte s tem! Samo poglejte, kaj se dogaja nad Cipresinim dolom!' je vzkliknila Veverica 1.

'Nikar se ne bojte, drage veverice. Bogovi nas preskušajo, ali smo pripravljeni na spravo!' je gromko odvrnil kralj in odvil zadnji navoj na kapsuli, odstranil pokrov ter pogledal v kapsulo.

'Prazna je, presneta sveta lisica!' je presenečeno vzkliknil. Veverice so začele nemirno šepetati in odkimavati z glavami.

'Spletična, očala, prosim!' je dejala kraljica in stopila do kralja ter mu iz rok iztrgala kovinsko reč.

'Po temeljitem pregledu oznanjam, da je kapsula res prazna,' je dejala kraljica.

'Modrost je v srcu, ne v kapsulah!' (Zbor Veveričjih modrecev svečano zapoje)

'Mir!' je dejal kralj. 'Sedaj se spomnim maminih besed. Povedali so mi, da je skrivnost te kapsule mogoče odkriti le s čistim srcem. Imate čiste namene, draga Elizabeta?'

'Seveda jih imam. Skrajni čas je, da se najini kraljestvi pomirita in začneta znova živeti v sožitju,' je ta užaljeno odvrnila.

Potem je kralj ponovno pogledal v časovno kapsulo. Na samem dnu je bil majhen posušen list javorja, na katerem je pisalo naslednje:

Ker ni pravi čas za razkrivanje skrivnosti, na katere ljudstvo ni bilo nikdar pripravljeno, sem se kraljica Košata Elizabeta II odločila to zgodbo zapisati na liste javorja, ki padajo na grajsko dvorišče. Kdorkoli bo našel ta zapis, naj sklene premirje. Dovolj je bilo gorja na tem svetu, da bi se moralo nadaljevati. In ker se časovna kapsula lahko odpre le, če je za to pravi čas, naj bo premirje ukaz in ne pobožna želja.

Torej, da bi se izničil urok, ki so ga nacumprale lokalne čarovnice iz rodu Sladkosnedih Julijan, je potrebno, da se moški in ženska, ki stojita najbližje kapsuli, poljubita.'

Takrat je kralj Modrojezični Boni I nehal brati. S Košato sta se spogledala, saj mu je gledala pod prste, ko je bral. Vedela je, kaj ju čaka, in bila sta prestara, da bi se upirala.

'Če mora tako biti, naj bo,' se je nasmehnila Košata, ne da bi se strinjala s svojimi besedami. Že leta in leta je bila sama in s tem je znala dobro živeti. Pravzaprav si ni niti predstavljala več, kako bi bilo lahko drugače. A en poljub zavoljo miru v deželi nič ne pomeni, si je zatrjevala.

Kralj z dejanjem ni odlašal. Kot bi k sebi želel prižeti soplesalko, jo je rahlo objel in jo poljubil. In ta poljub je bil dolg kot stoletja nesporazuma med kraljestvoma.

'Ah, ta ljubezen!' (zbor zavzdihne v romantičnem tonu)

Takrat je sonce že zašlo in nič drugega ni bilo več pomembno kot to, da sta si postala kralj Modrojezični Boni I in Košata Elizabeta V pravzaprav veliko bližja. Globoko v sebi sta oba čutila, da ju je obkrožila energija, kakršne nista občutila še nikdar poprej.

Veverica 1 se je medtem od zmedenosti sesedla na tla in tuhtala, kaj naj stori. Navsezadnje, predstavljala si je, da bo ona zvezda večera, saj je dokazala, kako neznansko hrepeni po princu Beloliščevega dola in kako hrabra je, da se je v imenu Cipresinega dola in njegove kraljice odpravile na pot v Rdečo deželo ter izpolnila nalogo, ki ji je bila dana.

'Večno hrepenenje majhnih src vselej obrodi veličastne sadove!' (zbor zapoje kot žuboreča reka)

Leta zatem, ko sta si princ Belolisasti Boni IV in Veverica 1 obljubila večno veveričjo ljubezen, se je rodila Belolisasta Bonislava II. V srcu Cipresinega in Beloliščevega dola, kot so dejali novo nastalemu kraljestvu, sta mati in hči sedeli ob potoku, mala veverica v naročju velike, in Belolisasti Boni IV je za eno od Visokih smrek slišal svojo ženo pripovedovati naslednjo zgodbo:

'Veš, na današnji dan se je zgodilo nekaj prav posebnega. Vse ti bom povedala, ti moraš le pazljivo poslušati. Pred mnogimi leti je živela veverica, ki so jo klicali Veverica 1 …'

 

6.

Rdečelični Rudi VII je bil tiranski vladar. Svoje podložnike je gnal k trdemu delu in od svojih ust si ni jemal niti enega oreščka. Po Rdeči deželi se ni smelo govoriti o njegovem bogastvu, vsaj ne na glas, čeprav so vsi vedeli, da je večino svojega premoženja kralj pridobil v osvajalskih pohodih, kjer je kradel in pobijal veverice tujih dežel, ki se mu niso bile pripravljene pokoriti. Kralj Modrojezični Boni I je vse to dobro vedel in s tem v mislih je vstopil na Rdeči grad.

'Pozdravljen, Rudi, prihajava v miru,' je dejal.

'Lepo pozdravljen tudi ti, Boni. Kako dolgo se že nisva videla,' je odvrnil tiranski kralj. 'In kdo je ta mamljiva gospodična?' je vzel tačko Veverice 1 in jo tenkočutno poljubil.Veverica 1 je le otrplo stala in ni zmogla izustiti niti pozdrava, kaj šele priklona njegovemu visočanstvu.

'To je bodoča princesa Beloliščevega dola,' je odvrnil kralj Modrojezični.

'Mmm, omamna vladarica se obeta vašemu dolu. Moje spoštovanje,' je dejal, ko jo je poželjivo premeril od gobčka do pet. 'Kaj vaju je prineslo v te kraje?'

'Prišla sva, da bi ponudila sklenitev sporazuma o prijateljstvu treh dežel. Zastopam namreč tudi kraljico Košato Elizabeto V.' Veverica 1 bi skoraj izgubila oči, ko je to zaslišala, a se je znala nadzorovati in ni črhnila besede.

'Zanimivo, zelo zanimivo,' je dejal Rdečelični, presenečen nad predlogom. 'Pogovoriva se o tem na štiri oči, vaša mična gospodična pa naj se medtem sprehodi po grajskem vrtu in si privošči kozarec orehovega likerčka pod milim nebom.'

Kralj Modrojezični Boni I je pokimal Veverici 1 in ji pomežiknil v znak, da naj stori, kot sta se dogovorila.

Uro zatem sta se popotnika vračala v domače kraje s časovno kapsulo, ki jo bosta odprla šele, ko se vrneta v Cipresin dol.

'Odlično si opravila svojo nalogo, draga sopotnica,' je ponosno dejal kralj. Vedel je, da je Veverica 1 opravila najtežjo nalogo svojega življenja.

'Naredila sem, kar ste mi naročili. Šla sem na vrt, oprezno izkopala stvar, jo zataknila za pas in odhitela naprej. Prepričana sem, da so me želeli frdolini opijaniti s tistim likerjem, ampak sem ga skrivaj zlila stran. Še sreča, da ste hitro opravili s tistim zverinskim kraljem. Spreletaval me je srh, čeprav sem bila daleč od njega,' je hitela pripovedovati Veverica 1, še vedno pod vtisom dogodka na Rdečem gradu.

'Saj niti ne upam vprašati, pa vseeno …' je previdno dejala, 'Kaj ste se dogovorili z Rdečeličnim kraljem?'

'Ne skrbi, veverička, vse je pod kontrolo,' je odvrnil kralj in s tem dal Veverici 1 vedeti, da to ni njena stvar. Lahko je živel s tem, kar je storil, in vedel je, da je bilo to pravilno ter da mu bodo vsi bogovi odpustili, ko bo za to čas.

'Hrani energijo za pot, ki naju čaka. Prosil bi tudi za časovno kapsulo. V moji culi bo težka preteklost naših kraljevin povsem na varnem,' je še dodal kralj in Veverica 1 je ubogala, saj mu je popolnoma zaupala.

Tokrat sta Veliko jezero prečila brez težav. Na drugem bregu sta se ustavila, da bi se spočila in nabrala novih moči za preostanek poti do Cipresinega dola, kamor sta bila namenjena. Medtem ko sta grizljala oreščke, ki sta jih nabrala na poti, se je kralj odločil svojo bodočo snaho pripraviti na nov položaj, ki jo je čakal v njegovi monarhiji.

'Poslušaj, rad bi se pogovoril s teboj o poroki,' je presekal tišino, v kateri je Veverica 1 neznansko uživala, saj je pahnila v pozabo vse slabo, kar se jima je zgodilo na njuni dosedanji poti.

'Z veseljem, vaše visočanstvo,' je dejala ona.

'In dovolj tega visočanstva, veverička. Prosim, reci mi Boni,' je dejal kralj. 'Vsi monarhi smo navsezadnje popolnoma krvavi pod kožo in jaz nisem čisto nič drugačen od ostalih veveric. Če sem se rodil modre krvi, to še ne pomeni, da sem po naravi višje bitje od tebe ali kogarkoli drugega,' je dodal.

'To mi je tuje, vaše visočanstvo Boni,' je odvrnila veverička sramežljivo, 'saj sem vse življenje vladarje naslavljala, kakor veli naš veveričji kodeks obnašanja. Že v prvem razredu so nas učili, da je kralj za nas, plebejce, enak bogovom in moramo zanje žrtvovati tudi svoje življenje, če tako narekuje situacija.'

'Vse lepo in prav, ampak ko boš postala sinova žena, boš princesa. Navaditi se boš morala, da bodo s teboj morali ravnati drugače kot doslej. Ne boš več navidezna kmetica, saj nikdar nisi bila. Ne boš več bojevnica in prinašalec novic. Ne boš več tekač na dolge proge. Članica kraljeve družine boš postala. Morala se boš obnašati, kot od tebe ljudstvo pričakuje. Čudovito se bodo oblačili v izbrano blago, uvoženo iz Svilnatih gozdov, in dajali ti bodo jesti najbolj zdravo hrano. Prirejala boš dvorne plese, da se bodo ljudje zabavali, in vsak dan boš držala sprejeme različnih gostov, ki te bodo prišli obiskati z različnimi nameni. Kako se boš soočala z vsem tem?' jo je končno vprašal kralj.

'A zdaj sem na izpitu? Sveti lešniki, kako se bom res soočila s tem? Nimam pojma. Poslušala bom srce,' je odvrnila Veverica 1. Če bi odgovorila drugače, bi si izmišljevala. Vedela pa je, da je v svojem življenju vedno sledila glasu svojega srca. Četudi je kdaj trpela, je globoko v srcu vedela, da bo njena zvestoba kraljevini bogato poplačana. In ta dan ni bil več daleč, čeprav se tega še ni prav dobro zavedala.

'Odlično, draga moja. Drugič, kako ti je v resnici ime, draga veverička?' je dejal kralj. 'Namreč, ne moremo imeti za princeso Veverice 1. Kdo je sploh prišel na tako butasto idejo poimenovati te po lastni rasi?'

'No, moja mamica si je želela treh otrok. Jaz sem bila prvorojenka v družini. Ker je takratna kraljica Elizabeta II izdala dekret, da se otroci iz neplemiških rodov ne smejo poimenovati z lastnim imenom, je v tistem tednu veljavnosti dekreta edini otrok v kraljevini bil poimenovan kot veverica 1. Ker je Elizabeta II umrla nekaj dni zatem, je dekret nehal veljati, in moji dve sestrici sta dobili primerni imeni. Jaz sem ostala Veverica 1. Saj sem se navadila na to. V bistvu sem bila prav zaradi tega sveto prepričana, da sem že zaradi imena nekaj posebnega,' je sramežljivo pojasnjevala Veverica 1.

Kralj je bil vedno bolj navdušen nad svojo bodočo snaho. Bila je skromna, poštena in odločna punca. Imela je vse lastnosti, ki jih je pričakoval od bodoče članice svoje družine.

'Poskrbel bom, da bo tako tudi ostalo,' je dejal kralj. 'Tvoje kraljevo ime bo Belolisasta Bonislava I. Prepričan sem, da se bo o tebi še veliko govorilo,' je sklenil kralj. Veverica 1 se mu je hvaležno nasmehnila in prikimala. Nikdar še ni bila tako ponosna nase kot prav tisti trenutek, saj je prvič v življenju zatrdno vedela, da je dosegla več, kot bi si kdajkoli lahko upala sanjati.

'Tako, spočila sva se,' je dejal Modrojezični Boni I. 'Zdaj pa urno pot pod noge. Preden se zmrači, bova že doma!'

Ne da bi se ustavljali, sta veverici tako hiteli domov, da so se še orli čudili, od kod jima takšen zagon. Neustrašno sta skakali z drevesa na drevo, ne da bi kdaj pogledali, če jima nemara kdo sledi. Vedeli sta, da morata priti pred zahodom v Cipresin dol. Časovno kapsulo je potrebno odpreti še, ko sonce ne zaide, je poprej povedal kralj. In sonce je tistega dne zahajalo počasneje, kot ponavadi. Ves svet je stal vevericama ob strani in to sta čutili tudi sami. Neustrašno sta hiteli, z mislijo na domače kraje, na njuno izpolnjeno poslanstvo in na mir, ki po njuni zaslugi čaka obe kraljestvi.

'Prihaja velika skrivnost, ki so jo vsi čakali. Naj se vsa modrost ubere na melodije miru!' (Veveričji zbor grleno zapoje)

 

5.

Kraljica Košata Elizabeta V je tistega večera znova lebdela in medtem mrmrala mantro Ommmm. Glas, ki je odmeval po kopalnici, je spletično spominjal na grgranje prehlajene lisice, a je kot vedno modro molčala. Vedela je, da kraljica verjame v pozitivne učinke meditacije in lebdenja. In v tistem trenutku je kraljico zadelo kot strela z jasnega:

'Imela sem videnje, dragica, VIDENJE!' je vzkliknila.

'Da, spoštovana, kaj ste videli,' je mirno dejala spletnična, ki je bila vajena takšnih izpadov pri kraljici. Med lebdenjem se je vsak počutil kot modrec, čeprav ni bilo v njegovi modrosti nič drugega kot napihovanje ega in premetavanje prazne slame.

'Zboru moram podeliti glas odločanja v tej monarhiji. Sama nisem dovolj modra, da bi pravično in pošteno vladala Cipresinemu dolu. Naj glas Veveričjega zbora odloča o prihodnosti te kraljevine,' je dejala kraljica. Še sama ni mogla verjeti svojim besedam, ki bi lahko prišle še iz theta stanja, v katerem se je med lebdenjem vedno znašla. Vseeno je zaupala svojim dognanjem med lebdenjem in, navsezadnje, vladati ne da bi odgovarjal za svoja dejanja je nekaj najlepšega, kar lahko monarh dobi.

Spletična je bila tako osupla nad kraljičinimi besedami, da je obmolknila.

'Vaše visočanstvo, z vsem spoštovanjem, ampak vaše besede nimajo nobenega smisla. Kakšno videnje ste pravzaprav imeli in kako je to povezano z vašo odločitvijo povišati Veveričji zbor, ki se navadno norčuje iz vsega obstoječega v tem kraljestvu, v organ odločanja te dežele?' je naposled dejala in pripravljala kraljici sveže iztisnjen sok iz aloe vere.

'Mmm, kako dobro dene ta zadeva,' je rekla kraljica, ko se je okrepčala s sokom. 'Kdorkoli je že odkril to rastlino, bi moral biti kralj!'

'Spoštovana, Veverica 1 je odkrila aloe vero na poti skozi nebeški park, kot ga je opisala. Poslali ste jo v izvidnico okoli meja Beloliščevega dola in tam je naletela na park, v katerem raste tudi kaktus, ki so ga grajski biologi poimenovali kar aloe vera. Zaradi njenih zdravilnih učinkovin je na voljo le vam, saj je njen uvoz dražji od lešnikov iz Jesenove dežele,' je že petič pojasnjevala spletična kraljici, ki ji za to ni bilo nič mar.

'A tako! Kakorkoli že. Takoj skličite zbor in odbor svetovalcev. Ob večerji bom naznanila svojo odločitev, ki bo krojila prihodnost te dežele,' ji je ukazala kraljica in spletična je hitro stopila k delu.

Ob tem si je mislila, da se je kraljici dokončno zmešalo. Njena videnja, preklet frdaman uhatec, je bentila sama pri sebi.

'Poglej, poglej, modrost vladarjeva postala je zahrbtna. A pravica tega sveta vedno najde pot do svetlobe!' (Veveričji zbor deje godrnjavo)

Tako se je zbrala smetana kraljevega dvora na slavnostni večerji s kraljico. Med zdravico nihče ni črhnil besede. Tudi med večerjo so se vsi spraševali, zakaj so pravzaprav tam. S pogledi so si veverice za dobro obloženo mizo izmenjevale mnenja, a nobena ni upala reči besede. Nato je Košata vendarle vstala in dejala:

'Spoštovani gostje, svetovalci in spoštovani zbor! V vsej monarhiji te dni vlada nekakšen nemir, ki je spal kot duh v pozabljeni votlini dolgo let. V teh dneh smo vsi negotovi, saj ne vemo, ali se bo naša kraljevina sploh kdaj lahko vnovič pomirila z Beloliščevim dolom. Na vse pretege sem se trudila dognati, kaj bi bila rešitev za to neznosno stanje in ugotovila sem …' je taktično pomolčala in srknila požirek rujnega, medtem pa je za mizo završalo.

'Kaj slišim govoriti, spoštovani dvor? Se vam ne zdi, da živimo v časih, ki ne poznajo več svetle prihodnosti? Mar dejstvo, da se princ z Beloliščevega dvora želi poročiti z navadno kmetico, ne priča o težkih časih, ki so se zgrnili nad te kraje? Da Veverica 1 bi lahko postala princesa, mar se vam to ne zdi nič čudno?'

Veverice so odkimavale in kraljica je počasi dojemala, da je govor zapeljala v napačno smer. Prekleto, si je mislila, mar bi raje poslala spletično govoriti, saj bo tole trši oreh, kot bi ga znala s svojimi negovanimi tačkami streti.

'Kot veste, mi komora za lebdenje pomeni vse na tem svetu. Brez nje bi bila vaša kraljica povsem v temi, kadar bi morala sprejemati težke odločitve, kot je to v navadi zadnje dni. Dolgo sem premišljevala o prihodnosti naše kraljevine in dojela sem, da brez reform nimamo prave prihodnosti. Čas je, da se ta dežela spremeni v svet, kjer veverice sprejemajo odločitve na bolj demokratičen način,' je dejala.

'Oprostite, vaše veličanstvo, 'je dejal vodja Veveričjega zbora, 'ali prav razumem? Vi bi radi odločitve preložili na pleča ljudstva? Kaj potem ostane vam?'

'Spoštovani, vsako ljudstvo potrebuje zglednega monarha, idola in vodjo, ki mu bodo lahko sledili. Z drugimi besedami, Cipresin dol si ne sme privoščiti izgubiti monarha. Potrebuje pa organ, ki bo modro in premišljeno sprejemal odločitve, ki jih monarh žal več ne more,' je dejala kraljica.

'In kdo po vašem mnenju bi bil sposoben sprejemati vse odločitve, ki zadevajo kraljevino Cipresin dol,' je ponižno vprašal prvi kraljevi svetovalec.

'Veveričji zbor,' je izstrelila Košata.

'V imenu Veveričjega zbora se vam zahvaljujem za izkazano zaupanje,' je dejal vodja zbora, 'vendar mislim, da bi za takšno spremembo deželne ureditve potrebovali glas ljudstva. Zato, če se preostali strinjajo, bi morali sklicati referendum.'

Za kraljevo mizo je završalo. Košata ni vedela, kaj naj stori. Ko je premišljevala o izhodnih strategijah za ta sestanek, ji ni prišlo na kraj pameti, da bi imelo ljudstvo kaj besede. Zboru je nekako morala zaupati, saj so v njem sedeli tisti, ki so bili posvečeni v modrece vseh rodbin Cipresinega dola. Za pridobitev položaja v Veveričjem zboru so morali izkazati ne le modrost vseh modrosti temveč tudi kreativen in zelo upogljiv um ter kritičnost razumskega razmišljanja. Te odlike zbora je neznansko spoštovala, čeprav so bile njene odločitve nemalokrat kritizirane.

'Mir, mir, gospodje. Referendum,' je ponovila kraljica, kot bi čakala, da ji bodo besede same prišle iz gobčka. Prešinilo jo je, da bi odvršala od mize, kot bi jo prijela driska zaradi gnilih lešnikov, a je neumno misel opustila. Neumnost, si je mislila, kot kraljica imam pravico samostojno odločati o usodi Cipresinega dola in vsi modreci onostranstva, ki mi dajejo nasvete skozi lebdenje, že morajo imeti prav.

'Referenduma ne bo, saj je ljudstvo popolnoma nepismeno. Prav tako bi lahko organizacija referenduma pripeljala do revolucije v državi, česar pa ne želimo. Kot monarh si želim poslušnosti in discipline, kar lahko dosežemo le s trdo roko. Predlagam, da Veveričji zbor prevzame funkcijo odločanja o vprašanjih prihodnosti te dežele, funkcija monarha pa ostane kot absolutna in neizpodbojna oblast, ki bo dajala posvetovalna mnenja k odločitvam zbora ter odločala o vprašanjih vodenja kraljevine. Tako bo odgovornost porazdeljena pravično in enakopravno. Menim tudi, da je Veveričji zbor zaradi modrosti, ki jo visoko cenim, zrel za prevzem takšnih nalog. Sama temu nisem več kos,' je dejala kraljica. 'In to je moja zadnja beseda,' je pribila ter odšla iz sobane.

Tistega večera je zbor nehal peti. Utihnil je, kot se ustavi mlin ob suši, ki napade deželo. Tišina, ki je zavladala nad Cipresinim dolom, ni motila le kraljice. Vsa dežela se je ustavila. Vse veverice so se pogovarjale le o tem, zakaj ni več nobenih modrih besed iz ust najvišjih. Postajale so nemirne, saj je deželo zapopadlo mrtvilo misli, česar veverice, vajene pripomb Veveričjega zbora, niso mogle razumeti. Ker kraljičini svetovalci niso mogli stati križem rok, je prvi svetovalec klical v polno luno, naj se vendar svet spametuje in naj se vzpostavi stanje, ki bo peljalo deželo na pravo pot. Vse to ni imelo nobenega haska in Cipresin dol je čez noč postal nemiren kot mravljišče, na katerega stopi tuja noga.

Kraljičina spletična je dobro vedela, za kaj gre. Videnje, o katerem je Košata govorila, ni imelo nikakršnega smisla. Prepričana je bila, da je vse skupaj zelo velika napaka, zato je sklenila o vsem skupaj ponovno govoriti s kraljico. Ko je zvečer zaslišala njeno vpitje iz kopalnice, da hoče vnovič lebdeti, je s hitrim korakom stopila do komore za lebdenje in natrosila v vodo navadno jodirano jedilno sol. Naj Košata pride k pameti, si je mislila pri sebi. V vseh letih službovanja se je spletična soočila z mnogimi muhami svojih vladarjev, a nikdar v svojem življenju ni slišala iz ust monarha takšnih neumnosti, kot jih je zadnje tedne kvasila prav Košata Elizabeta V. Vse to je spletična povezovala z lebdenjem, zlom, ki ga je jemala za nujno. Temu bo naredila konec, pa četudi bi jo to stalo službe, je sklenila.

Kraljica tistega večera ni lebdela. V odsotnosti posebnih stanj, v katerih je tako zelo uživala, je šele spoznala, da kritičnega uma Veveričjega zbora tudi sama ne zna sprejemati odločitev, za katerimi bi stala.

'Kakšna sol je to danes, da naše veličanstvo tudi lebdeti ne more?' je vpila na spletično, medtem ko se je pustila oblačiti v spalno srajco.

'Vaše visočanstvo, očitno nam Jesenov dol ne dobavlja več prave soli. Se opravičujem za nevščečnosti in vam svečano obljubljam, da …' je hlinila obžalovanje spletična.

'Tiho bodi! Dobro vem, da si to želela in za to se ti lahko le zahvalim. Kako neumno sem se obnašala, draga moja!' je zahlipala Košata. 'Kaj naj naredim, jaz te tišine v Cipresinem dolu ne prenesem več!?'

'Vse, kar obžalujete danes, bo imelo posledice že jutri,' je modro odvrnila spletična in se blagohotno nasmehnila svoji vladarici.

'Absolutna resnica je le ena. Svet bo znova zaživel.' (Veveričji zbor svečano zapoje)

V zadnjem času veliko beremo o mnogih stvareh. Če se osredotočamo na slabe, nam misli kar potemnijo. V trenutku, če ne še hitreje. Pravzaprav si raje zatiskamo oči. Najraje niti ne bi več odprl novic, bral časopisa, a takšno ravnanje, priznam, ne bi prineslo napredka, ki ga potrebujemo. Zniževanje stroškov na ravni države, kar se dogaja po vseh državah v Evropi in drugod, visoka stopnja brezposelnosti, neučinkovitost državnih aparatov, korupcija na vseh ravneh in reševanje kože privatnega sektorja na račun davkoplačevalcev so le megla, v kateri se zibljemo iz dneva v dan. Veliko slišimo o rešitvah, ki pa niso usmerjene globalno temveč lokalno. Tisti globalni predlogi so vredni bolj malo, saj npr. konvencija o preprečevanju korupcije ne bo prinesla želenih rezultatov, če se ne bo spremenila ena sama stvar. Človeštvo mora razviti kolektivni duh, s katerim bo spremenilo svoj odnos do življenja.

 

Ne govorim več o socialni pravičnosti, o ponovni privzgoji temeljnih vrednot, na katerih naj bi, upoštevajoč zgodovinski razvoj človeštva, vsaka družba temeljila. Govorim o veliki sliki. Velike slike imajo v mislih veliki misleci današnjega časa. Ker je potrebno stvar reševati korak za korakom in se vsakega majhnega napredka veseliti, niti ne pričakujem velike revolucionarne misli, ki bo zamajala ta planet. Nikakor ne. Če bi obstajal tak revolucionar, naj stopi v ospredje hitro, saj bo kmalu moralo počiti. Ljudje priznajo, da tako naprej več ne gre. Pravzaprav je ta miselnost, da na svetu nekaj ne gre tako, kot bi moralo, in da ni rezultatov razvoja človeka v duhovnih sferah življenja s pomočjo tehnik današnje pop ezoterike (zadnja pogruntavščina, ki sem se ji moral nasmejati, je tehnika theta healing, s pomočjo katere zamenjuješ dele DNK in s tem postajaš boljši človek) dokaz za to, da res nekaj ni v redu. A kaj to natanko je s pogleda orla, tega nihče natanko ne ve. Vsaj od nas preprostežev ne.

 

Menim torej, da bi morali razmišljati o razvoju kolektivnega duha. Sliši se fantastično enostavno, a verjetno za vsem skupaj stoji marsikaj, česar niti nočem poznati.

 

V vedenju slaboten človek včasih lažje ostane v srcu čist.

 

4.

Veverica 1 se v kraljevi družbi ni počutila nič kaj dobro. Živčna je bila, kot bi jo lovila lisica, in niti besede ni mogla spraviti iz ust. Samo vzdihovala je in se spraševala, kako dolga neki je pot pred njima. Kralj je bil miren kot pomladanski vetrc in ni potreboval dolgo, da je opazil, kako nemirna je njegova sopotnica.

'Torej, gospodična, povejte kako ste se znašli v tej godlji z menoj?' je dejal.

'Vaše veličanstvo, jaz vedno naredim, kar mi moji nadrejeni rečejo,' je odvrnila ona.

'Če bi ti rekel, da me pusti, naj sam opravim to pot, bi to storila?' je rekel.

'To je preizkus moje zvestobe, kajne? Še vedno služim kraljici, vaše veličanstvo, in nikakor vas ne bi zapustila zavoljo takšnega ukaza. Navsezadnje, tudi vi ste človek in takih muh ne bi upoštevala,' je dejala ona.

'Pameten odgovor, mala,' se je krohotal kralj. 'Še všeč mi boš postala,' je dodal, čeprav se mu sinove izbranke niso nikdar dopadle. Nasprotno, vse so bile preveč značilno sivo veveričje, da bi nanj naredile pravi vtis. Sinu je želel najti deklino, ki bo imela smisel za humor, ki bo zvita vendar iskrena, in ki bo govorila kot dež o stvareh, ki jo zanimajo. Te lastnosti je imel za bistvene pri vsakem bitju, in nobena kraljeva korenina še ni pripomogla k razvoju veverice s takšnimi lastnostmi.

'No, lepo bi bilo, da se vsaj razumeva, če se bom že omožila v vašo družino,' je nepremišljeno dejala Veverica 1.

'Vsaj to. Povej mi malo o sebi. Kaj rada počneš?'

'Rada hitro tečem,' je dejala ona. 'In rada delam za kraljico. V prostem času pa se najraje igram s sosedami badmindton,' je dodala.

'Športnica, torej. Takšne veveričke so mi všeč. Nisi lena, ampak to sem že vedel. Za razliko od tebe, jaz najraje poležavam,' je dejal Modrojezični.

'Človek vaših let ne bi smel več preveč pretegniti svojih tačk,' je odvrnila Veverica 1. Všeč ji je postajalo, da je njen sopotnik, njegovo veličanstvo, tako preproste narave in iskrenega srca.

'Ko sem bil še mlajši, sem bil na vseh koncertih Pink Floydov. Moja najljubša je bila tista pesem o Emily. No, potem pa sem spoznal svojo pokojno ženo in z njo sem se vsa leta počutil tako, kot bi se pravkar poročila. Dan za dnem je bilo drugače, vedno zanimivo in nikoli enolično. Vedno je poskrbela za to, da sva se zabavala. Če ne drugače, sva bila zaposlena s pričkanjem, kdo bo organiziral naslednjo zabavo za najine podložnike,' je pripovedoval kralj. Toplo mu je postalo ob srcu, ko se je spomnil preteklih let, a vendar tudi v starosti mu ni bilo težko.

Tako je Veverici 1 in Modrojezičnemu Boniju I pot minevala hitro in kmalu sta prišla do Velikega zelenega jezera, ki je bilo znano po tem, da je polno jeznoritih paglavcev, ki so bili vse dneve lačni in požrli vse, kar leze in gre. Tako je bil vsaj podučen kralj in sopotnica mu je verjela na besedo.

'Kako bova torej prečila to jezero?' je zanimalo Veverico 1.

'Iz trsja bova zgradila splav. Upam, da znaš plavati, saj bi znali hudički iz vode zazibati najino plovilo, da bi naju spravili v vodo. Jaz sem staro meso, a tebe bi znali pohrustati za malico,' je resno dejal kralj. Na njenem obrazu se je izrisal strah, a obenem pogum. Videl je, da ji nič ne pride do živega in da se nanjo lahko zanese ne glede na vse.

Urno sta nabrala vejevja in trsk za splav ter kot prava brodolomca splavila po jezeru, ne da bi se zavedala resnične nevarnosti, ki jima je pretila.

'Zasuči brod v desno,' je ukazal kralj in ona ga je ubogala. Ko sta bila nekje na sredini jezera, je postala voda nemirna kot zna voda biti v hudi nevihti.

'Ojej,' je zajokala Veverica 1 in se prijela za glavo, 'tole pa ne bo nič dobrega, vaše veličanstvo!'

'Valovi ne pojenjajo. Če hitro ne rešiva svojih kožuhov, sva oplela!' je vzkliknil kralj. Razmišljal je hitro, kaj storiti. 'Hitro veslajva, sicer bova utonila,' je ukazal.

In sta se vrgla na trebuh ter brcala z nogami hitreje. Tako sta hitro, kot bi njun brod poganjala burja, ušla nevarnosti, ki jima je pretila.

Ko sta zagledala nabrežje, sta si oddahnila. Vedela sta, da sta na varnem, a takrat se je njuna pustolovščina šele začela.

Hodila sta dan in noč, da bi čimprej prišla v Rdečo deželo. Kralj je bil utrujen in vse pogosteje prosil za počitek. Pot je bila naporna, saj sta prečila Podlistnat dol, kjer so bile poti neuhojene in drevesa nič kaj pripravna za veverice, vajene skakanja z drevesa na drevo. A bila sta vztrajna. Veverica 1 je imela ves čas pred očmi princa, kralj pa je vedel, da bo le tako prišlo do miru med Cipresinim in Beloliščevim dolom. In to je bila, takoj za vnukom, njegova velika želja, preden umre.

Bil je tretji dan, odkar sta se odpravila na pot, in na meji z Rdečo deželo sta se znašla, ne da bi to sploh vedela. Kralju ni bilo znano, kam točno sta bila namenjena. Vedel pa je, da morata biti pozorna na rdečo zastavo, ki je plapolala nad veličastnim gradom Rdečeličnega Rudija VII. Do tja je peljala edina pot, uhojena po Rdeči deželi. Vhod v grad naj bi varovali čudni stvori, frdolini, ki niso bili od tega sveta, a nihče tudi ni vedel točno, kaj so. Imeli so grozovito strast po srkanju krvi iz vseh živih bitij in edino, kar jih je ustavilo, je bil trpotec. Tega je obiskovalec moral prinesti kot znak stražarjem grajskega posestva, da je povabljen na dvor. In Modrojezični Boni I je to skrivnost k sreči poznal.

Bližje ko sta bila, bolj se je Veverici 1 ježila koža.

'Vaše veličanstvo, mislim, da me še nikoli ni bilo tako strah kot zdaj. Menda nisem postala ena tistih bojazljivih veveric?!' je zajavkala.

Kralj jo je popolnoma razumel. Tudi njega je bilo strah tistih krajev, saj je slišal strašne zgodbe o popotnikih, ki so iskali časovno kapsulo v teh krajih in se nikdar niso vrnili. Vendar njuno potovanje je bilo milostno do njiju. Nič kaj pretresljivega se jima ni zgodilo v dneh, ko sta hodila proti Rdeči deželi. Bil je prepričan, da jima je bilo namenjeno tako. A sedaj se mu je porajal dvom. Kaj pa če Cipresinemu in Beloliščevemu dvoru nikdar ni bila namenjena sprava? Kaj če se to prekletstvo mora odvijati še nekaj veveričjih stoletij in sta onadva na tej poti zaman? Tega ni izrekel na glas. Bil je potrpežljiv in vztrajen, kot se za monarha njegovega kova spodobi. In vedel je, da je njegova sopotnica najhrabrejša veverica, kar jih je kdaj spoznal.

'Poslušaj, draga sopotnica, nikar ne premišljuj o tem, kaj bi se lahko zgodilo. Najin cilj je prispeti na grad Rdečeličnega Rudija VII, smukniti na grajski vrt in izpod najvišje ciprese izkopati časovno kapsulo. To morava storiti takrat, ko nihče ne bo opazil. Samo to imejva v mislih. Drugo je povsem nepomembno!' je dejal ohrabrujoče.

Veverica 1 ni bila pomirjena. Vedno bolj jo je spreletaval srh v tisti goščavi, po kateri sta skakala proti Rdeči deželi. Zdelo se ji je, da jima drevesa prisluškujejo in da se veje upogibajo, da bi ju prelisičile in speljale na stranpot. Če bi zašla s poti, kdo ve kaj bi se jima pripetilo, je panično premišljevala.

Sledila je kralju in se popolnoma zanašala na njegovo modrost. Drugega v tisti situaciji ni kazalo početi. Sama je bila preveč trepetava, da bi lahko vodila pot.

Končno sta prispela do majhne zelene jase, kjer je rasel tudi trpotec.

'Utrgaj en trpotec in ga spravi. Za vsak slučaj bova imela vsak svojega,' je dejal kralj. 'Vidiš, na koncu te jase rastejo Rdeči macesni. Tam je meja z Rdečo deželo in ko jo bova prestopila, bi morala kaj hitro zagledati grad.'

Veverica 1 je hitela trgati trpotec. Namesto enega si je nabasala v žepe cel šop zelišč in upala, da bo to odgnalo vse zlo, ki je prežalo na njiju.

Takrat sta slišala kričati srake. Zvok je prediral bobniče njunih ušes in uhlji so se jima povesli, saj sta se dobro zavedala, kaj se dogaja, ne da bi kdorkoli moral kaj reči.

'Ššš,' je velel kralj, ko se je Veverica 1 stisnila k njemu in ga prijela pod roko.

Minilo je v trenutku. Zatem so se slišale fanfare. Kralj je domneval, da zvok prihaja z gradu, kar je dokazovalo, da sta zelo blizu. Stopila sta čez jaso in skočila na macesne. Šele s tistih vej sta uzrla mogočno graščino. Kralj Modrojezični Boni I je presunjeno strmel v zgradbo, kakršne na vseh svojih potovanjih po svetu ni videl nikjer. Rdeča dežela je slovela za najpremožnejšo veveričjo monarhijo na vsem svetu, a človek si ne bi mogel misliti, da bo dajala tak videz že navzven. Veverica 1 je globoko v sebi vedela, da je bogatija, ki se ji je kazala pred očmi, samo zlo. Želela si je le hitro opraviti nalogo in se vrniti v svoj domači dol.

Previdno sta stopila do grajskih vrat in ko je kralj potegnil vrv, ki je zazibala zlat zvon na vratih, sta se pojavila stražarja. Frdolini so bili mogočna bitja, visoka stokrat več od veveric in močna najmanj tisočkrat več. Obraze sta imela skrite za jeklenimi maskami, iz katerih so strmele le grozno temačne oči.

'Pozdravljena, popotnika,' je zahrumel levi frdolin. 'Kakšne poti imata v deželi Rdeči tej?'

'Lep dan tudi vam. Naznanite svojemu kralju, da sta prišla na povabilo kralj Modrojezični Boni I in njegova spremljevalka Veverica 1. Vsemogočni kralj Rdečelični Rudi VII je zagotovo zelo zaposlen, zato ga ne bova zadrževala dolgo. Rada bi mu le predala ves iz Cipresinega in Beloliščevega dola,' je odločno dejal kralj. Veverica 1 se ga je tako trdno oklepala za roko, da je bil ves otrpel. Vedel je, da jo je strah, saj je bilo njega tudi. Takšnih pošasti si ne bi mogel zamisliti niti v svojih nadrznejših sanjah.

'Dobro,' je dejal levi stražar, medtem je desni le molčal. Slišalo pa se je njegovo hropenje, ki si ga je kralj razlagal z lakoto, po kateri so sloveli ti stvori. Še močneje je prijel svojo sopotnico in ko je stražar bil zadovoljen s trpotcem, ki sta ga prinesla, so se vrata odprla in vstopila sta v grajski vrt. V strahu je Veverica 1 povsem pozabila opazovati, kje bi se nahajal najvišji macesen na tistem vrtu, a kralj se je zaposlil tudi s tem in videl, da ne bosta imela težke naloge. Macesni so rastli le na grajskem dvorišču in najvišji med njimi je tako izstopal, da ga ni bilo moč zgrešiti. Edini je bil, ki ni bil rdeč temveč rumeno oranžne barve. Kralj se je namuznil sam pri sebi, saj jima sreča ni obrnila hrbta. Da se bo le obisk pri Rdečeličnemu Rudiju VII dobro iztekel.

 

3.

'Spletična!' je zaklicala z visokim glasom kraljica, ki se je odločila lebdeti vse dokler se kmetica ne vrne.

'Da, vaše visočanstvo?' je prihitela spletična v kopalnico, kjer se je kraljica namakala v lebdečih položajih.

'Poslušaj, kje hodi tista prekleta kmetica? Celo večnost je že ni!' je bentila.

'Po mojem mnenju se je ples zavlekel, princ je povabil gospodično Veverico 1 v svoje sobane in nemara bo mala prespala na dvoru. Mar ni to dobro znamenje?'

'O sveta leskova pomagalka, na to pa sploh pomislila nisem!' Kraljica je prebledela in v vsej svoji veličini hitro premišljevala, kaj ji je storiti. Kmetica bo nazadnje še zanosila z muhasto ničvredno pokveko, potem bo njene monarhije konec, konec!

'Nič ne skrbite. Vem, kaj premišljujete, vaše visočanstvo. Do tega ne bo prišlo,' jo je mirila spletična. 'Veverica 1 je najzvestejši podanik v vašem kraljestvu. Nič ne bi moglo narobe. Le potrpežljivi bodite. Kmalu se vrne,' je modro svetovala spletična.

'Hvala vam za pomoč. Nemudoma me pokličite, ko boste videli stražarje odpirati grajska vrata, velja?' je sedaj pomirjeno dejala Košata.

'Seveda, vaše visočanstvo,' je rekla spletična, medtem ko se je ritensko umikala iz kraljičinih prostorov.

Kraljica je naslednjo uro lebdenja preživela v meditaciji o prihodnosti kraljevine. Še vedno ni prišla do odgovora, kako bi rešila monarhijo, čutila pa je, da ni daleč od spoznanja. Dlje ko je lebdela, bolj se ji je svet v glavi vrtel v desno in s tem čistil njene čakre. Počasi a zanesljivo je padala v theta stanje in h temu je pripomogla tudi glasba slavne veveričje glasbene mojstrice z umetniškim imenom Nina Hagen, ki je v staromacesenskem jeziku uglasbila Hare Krishna pesem, starodavno modrost velikega veveričjega boga Uhatca. In takrat jo je zadela ideja kot strela z jasnega. 'Seveda, to je edina rešitev. Obiskati moram kralja Modrojezičnega Bonija I, drugače ne gre. Med Cipresinim in Beloliščevim dolom je potrebno vzpostaviti premirje. Brez tega se bodo veverice nekega dne še steple. O kakšen bedak sem bila, da sem dopustila takšno reč. Kršila sem etični kodeks in se zamerila vsem bogovom, še posebej Uhatcu. O bogovi moji, oprostite mi, vaši neumni vdani služabnici, da sem grešila.'

Vse obžalovano ti bo oproščeno. A le pod enim pogojem. Poročiti se moraš s kraljem Beloliščevega dola. Le tako bo mir na tem svetu. (zahrumel je Veveričji zbor)

'Boste tiho, politiki bebavi. Kaj vam pade na pamet! Okoristila se pa z premoženjem tuje monarhije že ne bom,' je ostro pripomnila Košata Elizabeta V. 'Zbor modrecev pa tak! Nikakor ne.'

Takrat je privršala spletična kot veter v maju. Nikdar poprej ni bila tako vznemirjena nad dogajanjem na dvoru kot prav tiste noči. Z budnim očesom je spremljala dogajanje na grajskem dvorišču in že od daleč videla bakle, ki so spremljale Veverico 1. Bilo jih je vse preveč, da bi bila odposlanka sama. Ko so stražarji odprli grajska vrata, se je zaslišal opozorilni vrisk veveričjih stražarjev, ki so naznanjali možno nevarnost za kraljičino življenje. Vkup je hitela vsa vojska postavnih veveric, oboroženih do zob s kopji in leskinimi meči ter želodi.

'Veverice v napad!' se je slišalo ukazovati vodjo Hrabrega ml., katerega prapraded je umrl v boju z istimi sovražniki pred mnogimi leti, ko sta se rodova Cipresinega in Beloliščevega dola bojevala za mejo pri Visokih smrekah.

Ko je spletična poročala kraljici o dogajanju, je ta tekla na dvorišče, da bi preprečila morebitno škodo, ki bi lahko nastala. Prekleti Hrabri mlajši, je v mislih bentila čez vojskovodjo, še spora se mi je treba. 'Kaj se dogaja na tej zemlji? Kdo ukazuje, ne da bi imel moje dovoljenje?!' je zahrumela čez dvorišče.

'Vaše visočanstvo,' se je zdrznila vsa vojska. Veverice so usklajeno in v vsej svoji zgledni disciplini v trenutku pokleknile pred svojo kraljico.

'Kaj se dogaja, zakaj takšna panika zaradi prihoda naše cenjene Veverice 1?' je vprašala.

Takrat je stopil iz teme kralj Modrojezični Boni I, ki je v spremstvu svojih stražarjev in svojega sina pospremil Veverico 1 do Cipresinega dola.

'Vaša visokost,' ga je kratko pozdravila Košata. 'Kaj počnete v teh krajih?'

'Dobro veste, kaj. Vaša tako imenovana kmetica, ki je vse kaj drugega kot le preprosto kmečko dekle, je bila razkrinkana pred mojimi lastnimi očmi. Da ni kmetica, ni bilo težko ugotoviti, navkljub dejstvu, da je mojega sina očarala tako zelo, da jo je že zaprosil za roko. A kot veste, brez mojega dovoljenja nobena novoprišla veverica ne stopi v kraljevi dvor. Opazil sem, da blago njenih oblačil ni iz naših krajev. O tem mi je prišepnil sam kraljevi krojač, ki je bil presunjen nad izbranimi oblačili gospej veverice, bodoče princese. Zato sem se odločil, da jo izprašam na štiri oči v svoji sobani. Vaša vdana oproda vam je zvesta tako zelo, da je bila pripravljena lagati, a njeno čisto srce ji tega ni dovolilo.'

'Presneto, Veverica 1, presneto,' je ostro pogledala svojo vdano služabnico, nato pa ji dejala: 'Prav si storila, gospodična, povsem prav. Moj um je bil zamegljen že dolgo časa, a sinoči sem med lebdenjem prišla do spoznanja, kako napak sem ravnala. Tako zelo, da bi lahko ogrozila mir, za katerega smo lahko hvaležni,' se je kesala Košata Elizabeta V.

Modrojezični je bil zdrave pameti in v življenju je vselej ravnal previdno in z veliko modrostjo. Da je dorasel svojemu imenu, je sicer potreboval nekaj desetletij, vendar zavoljo modrosti, ki vsakemu vladarju pride prav, je bilo ljudstvo vredno potrpeti tudi kakšno neumnost med njegovim vladanjem. Že na poti proti Cipresinemu dolu je premišljeval, kaj storiti v položaju, v kakršnem so se vsi skupaj znašli in iskal je rešitve, ne problemov.

'Čeprav je vaše dejanje graje vredno, se ne bom spotikal ob to. Raje premislimo, kaj bomo ukrenili, Elizabeta. Moj sin in vaša veverica sta se zatrapala tako zelo, da sem ju že med potjo sem komaj ločil drug od drugega. Ljubezen ne pozna ovir, saj veste,' je dejal kralj skoraj obžalujoče, čeprav je bil vedno vesel, ko jo je življenje dobro zagodlo kakšni veverici. Le izkušnje lahko prinesejo pravo veveričjo modrost, je pravil sinu v upanju, da se ga bodo besede kaj prijele.

'Potrebno bo doseči premirje med kraljevinama, spoštovani kralj,' je dejala Košata Modrojezičnemu, potem ko sta se umaknila v njene sobane.

'To lahko doseževa le tako, da odkrijeva časovno kapsulo, ki jo je vaša praprababica Čopasta Elizabeta II zakopala v daljnjih krajih Rdečekožnega Jožefa VI,' je dejal on.

'Oba poznava zgodovino, spoštovani Boni, vendar to ni tako enostavno, kot se sliši!' je vzkliknila Košata in se izprsila, kot bi ne vedela več, kaj naj stori. Vse kar si je želela v tistem trenutku, je, da bi izbrisala svoj ukaz in vse bi bilo po starem.

'Do rešitev vselej vodi zagonetna pot in ovire bo rešil le najhrabrejši!' (Veveričji zbor tiho modruje)

'Oprostite mojim modrecem, saj ne vedo, kaj govorijo,' je dejala Elizabeta.

'Elizabeta, povsem prav imajo. Najti morava nekoga, ki bo šel po kapsulo. Imate koga tako hrabrega in bistrega, da bi bil kos vsem oviram na tako nevarni poti kot je zelena pot do Rdeče dežele?' je zaskrbljeno vprašal Modrojezični.

'V tem trenutku se ne spomnim …' je premišljevala kraljica, vendar pa jo je prešinila ideja, ki je bila preveč predrzna, da bi jo izgovorila. 'Kaj pa če pošljeva na pot Veverico 1 in vašega sina? Ona bo s tem dokazala, da je vredna vašega prestola, princ pa bo dozorel na takšni poti do te mere, da bo vladal pravično in razumno, kot se za te kraje spodobi,' je naposled dejala Košata.

Kralj Modrojezični Boni I si je postregel z enim od lešnikov v košari ter med zobljanjem globoko premišljeval.

Ko bi slišala njegove misli, si je mislila Košata. Oba tvegava, je razmišljala, a vendar bi s tem pokopala stare zamere in prekletstvo, ki je viselo nad mejo pri Visokih smrekah med kraljevinama. Navsezadnje, nihče od njiju ni imel razlogov za kakršnokoli sovraštvo in kazalo je, da bi se morali kraljevini pobratiti. Lahko bi prišlo do nevarnosti za oba, kako bi se takrat branili bolje, če ne s skupnimi močmi?

'Tvegam več kot vi, Elizabeta. Poglejte, jaz sem že v letih in želim si le še poskrbeti za lepo sinovo prihodnost. Na poti je toliko pretečih sovražnikov, ki bi lahko princa spravili v življenjsko nevarnost, da težko pristanem na takšen dogovor.

'Razumem. Veverica 1 gre!' je odsekala kraljica.

Kralj je premišljal. Predlog je popolnoma ustrezal njegovim strahovom, a vendar uboge kmetice ni mogel poslati na pot same. To bi bila vendar smrtna obsodba in njegov sin bi bil neznansko užaloščen, če bi se njegovi izbranki karkoli zgodilo.

'Jaz pojdem z njo,' je dejal ter bil obenem še sam presenečen nad svojimi besedami. 'Brez modre krvi se cilinder ne bo prikazal,' je pojasnil.

Košata je odločno pokimala v znak strinjanja. Vseeno ji je bilo, kdo in kako ter zakaj gre reševat monarhije, da le ne bi ona umazala svojega mehkega kožuha zavoljo neke reči, ki so jo zakuhali njeni predniki. Želela se je le izvleči iz vroče kaše, v kateri se je znašla. Dokler je bilo drugim mar, je ona lahko sedela na lovorikah svojega kraljestva.

Nič dobrega ne bo rodilo potovanje to. Usoda bo prekrižala roké, se kraljici obetajo zaušnice. (Veveričji zbor hihitaje zapoje)

Ko dež zaropota,

Se vlak ne ustavlja,

Sprevodnik še vedno luknja karte,

Skozi kaplje zreš v bežeč svet.

 

Ko dež zaropota,

Se luže upogibajo gumijastim škornjem,

Nasmehi otrok postajajo sonce,

Skozi kaplje zreš v bežeč svet.

 

Ko dež zaropota,

Zvezde iščejo pot do rek,

V katerih bi umile svoje blede obraze,

Nabrale kaplje za saharske noči.

 

Ko dež zares zaropota,

Si visoke stavbe umivajo roke,

In telesa ljudi se stapljajo v oblake,

Ko zemlja ropota v dežju.

 

Ko dež poneha,

Umito vesolje naših misli

Veseli se sonca, zvezd, in Ti

Spominjaš le še kapelj se,

V njih odseva bežečega sveta.

Ko v soncu dež potiho umira.

2.

 

Medtem je Košata Elizabeta V lebdela. To ni bilo lebdenje v smislu letenja. Lebdela je, kot bi plavala v Mrtvem morju. V kad, uvoženo iz Jesenove dežele, je spletična le dolivala svežo vodo iz podtalnice in jo čistila ter dodajala posebno sol. Ta je vodo tako zgostila, da se je njeno debelo veličanstvo lahko namakalo, kakor dolgo se je želelo, vedno z občutkom, da se staplja z vesoljem. Kraljica je že po prvi uporabi postala odvisna od theta stanja, v katerega je padla po nekaj minutah lebdenja v kadi. To je bil edini čas dneva, ko je lahko razmišljala. In zavoljo miru v monarhiji je morala krepko razmišljati dan za dnem.

Tudi tistega dne si je bila pred lebdenjem zastavila vprašanje, na katerega je poskušala skozi posebna stanja zavesti odgovoriti: 'Kako bi lahko rešila veverice pred izumrtjem?'

Medtem ko se je Košata kraljevo namakala v kadi in reševala svojo monarhijo, je Veverica 1 korakala, počasi in elegantno kot kakšen lipicanec, in se skušala otresti strahu pred princem, katerega ljubezen je imela nalogo pridobiti. Imela je vse, kar je princ iskal. Izgledala je kot prava kmečka veverica, kar jih Cipresin dol pozna. Seveda je spletična imela izkušnje tudi iz Beloliščevega dola, saj je negovala prinčevo mamo, Sladkosnedo Julijano II. Poznala je torej tudi lokalne kmetice, ki so princu dnevno pihale na dušo, da bi jim le uspel lešnikov met veveričjega stoletja. Muhasti princ pa se ni dal pustiti zmesti. Vedel je, kaj išče, in tega ni bilo lahko najti. Želel je veveričko puhaste dlake, mehkih čokoladnih oči s pogledom, za katerega bi ubijali vsi kralji tistega sveta. In spletična je Veverico 1 preobrazila v skladu s temi željami. Že vnaprej je spletična vedela tudi, da bo iz vsega nastala mineštra, kakršne svet še ni videl, a …

'… vladar ima vselej prav in amen,' je zaklical Veveričji zbor.

Pot je bila čudovito prazna. Nikogar ni srečala in Veverica 1 je premišljevala, kako čudno je nemara, da se veverica tako dobro počuti v kmečkih oblačilih. Vse življenje si je želela biti princesa, ki bi jo nosili po rokah in jo negovali, kot bi vsaka veverica pri zdravi pameti želela. Na eni strani bi imela postavnega maserja, ki bi jo ves dan čohal po mehkem trebuščku, na drugi strani pa bi stal drug postaven strežnik z globokimi očmi, ki bi jo hranil z lešniki, uvoženimi iz Cipresine dežele. Čeprav ni imela pojma, kakšne naloge pravzaprav ima princesa veveričjih monarhij, je na takšno poslanstvo gledala z neznanskim spoštovanjem. Prav zato je bila želja princa Belolisastega Bonija IV toliko bolj čudaška. Kar se muhavosti tiče, s tem bi že lahko opravila, si je mislila, vendar pa bi bilo dobro vedeti, kje se njegove čudaške ideje končajo. Namreč, bila je pripravljena igrati kmetico za noč ali dve, potem pa bi imela dovolj takšne šarade. V tistem trenutku se je opomnila, da mora nehati sanjariti, saj gre le za izpolnjevanje kraljičinega ukaza. Če pride nazaj praznih rok, bi jo nemara kraljica dala zapreti za 20 veveričinih let.

Pred Visokimi smrekami je za trenutek postala in zrla v visoke krošnje ter si domišljala, kako bi se lahko s princem lovila in se smejala. Kaj bi dala, je zavzdihnila, in z odločnim korakom prestopila mejo. Stražarji so jo gledali kot čudo s tretjega sveta, a se za to ni kaj dosti menila.

Začrtana pot, ki ji jo je kraljica naložila, se je končala pred prinčevo palačo in tam se je znašla hitro, saj Beloliščev dol ni bil velik pol toliko kot monarhija Košate Elizabete V. Na vsakem drevesu, ki ga je obhodila, je videla prinčev razglas:

'Vse veverice Beloliščevega dola, njegovo visočanstvo, princ Belolisasti Boni IV organizira tradicionalni ples, ki bo ob sončnem zahodu dan po solsticiju. Na tem plesu bo njegovo veličanstvo razglasilo veverico kmetico Beloliščevega dola, ki bo postala njegova žena.'

Prišla je kot naročeno. Čez dol je zadišalo je po smrekovih vršičkih in Veverica 1 se je raznežila ob misli na novo ljubezen, ki jo morda čaka. Če bi postala princesa, bi ji bile odprta vrata v svet. Končno bi živela tako, kot bi si vsaka veverica zaslužila. Glamurozno in mirno, brez vsakršnega stresa, ali bo imela dovolj hrane, bo preživela v divjem svetu, a vendar si je želela tudi malce vznemirjenja v življenju, tako da bi kakšne igre med dvema doloma bile kot naročene. A teh že dolgo ni bilo. Belolisasti in Cipresin dol sta bila v sporu odkar je ubogi kralj Belolisasti Boni II oženil svojo nezakonsko hči v Jesenovo deželo. Poroka z kraljem Jesenov Džundži I mu je prinesla tudi doživljenjsko zalogo najboljših orehov na svetu. Kraljica Košata Elizabeta V mu je to tako zamerila, da ni nikdar več spregovorila z njim. Vevericam v takšnem sovraštvu ni bilo lahko živeti, saj so vedno poslušali kraljico govoriti, kako neetične so belolisaste veverice, saj so prodale svojo modro kri za en kup lešnikov. Cipresine veverice so bile tako po svojem prepričanju edina vrsta na tem svetu, ki bi še lahko rešila svet.

Ko se je znašla pred dvorom, je bila presunjena. Vrsta kmečkih deklic, ki je stala v vrsti pred vhodom na ples, je bila tako dolga, da ji njene uboge oči niso videle kraja. Ni si mogla pomagati, da ne bi preverila, kakšne so njene tekmice. Vse so bile na svoj način lepe in bile so oblečene v prava kmečka oblačila, a nobena ni bila tako lepa, kot je bila ona. V to se je morala prepričevati, saj je morala zmagati, da bi opravila nalogo. Kaj bo potem, še sama ni vedela in o tem sploh ni želela razmišljati. Prišla je na ples in imela se bo lepo, se je odločila.

V vrsti je stala debelo uro in poslušala veverice komentirati svoje sotekmice. Očitno je bilo, da takšne tekmovalnosti v Cipresinem dolu še ni bilo. Veverica 1 se je sama pri sebi smehljala, ko je slišala druge govoriti: 'Poglej njo! Kakšen čudovit predpasnik ima! Le kje je kupila te rjave mrežaste žabe in te čudovite čevlje? Si kje videla takšne stvari? Že na pogled so visoko kvalitetne! Joj, ljubica, kaj če ne bova izbrani?'

Seveda ne bosta, si je znova zatrdila Veverica 1, zmagala bom jaz in postala princesa Cipresinega dola. In šele takrat se je zavedla svoje pregrešne misli. Saj vendar ni tam zato, da bo postala princesa. Kraljica jo je poslala v izvidnico, resda tudi zmagati in tako imeti možnost postati članica kraljeve družine, a za vsem tem je stala prava sabotaža. Uboga reva, kaj so mi naprtili!? je zajokala pri sebi in se naenkrat znašla pred stražarji.

'No, poglej Zališček, še zadnja veverička s kmetov. Princ bo imel kar težko delo,' je dejal prvi stražar.

'Pozdravljena, ljubica, kako ti je ime?' je dejal drugi.

'Pozdravljeni,' je odvrnila Veverica 1 in se globoko priklonila, 'jaz sem Beloliska in prihajam na dvorni ples, da postanem prinčeva žena.'

'Kakor vse ostale,' se je zarežal Zališček in ji odprl pot na dvor.

Veverica 1 je zadržano vstopila v dvorano, stražarja sta ji bila tesno za petami. Eden je zažvižgal in v tistem je začel bend igrati. Kmečke veverice so morale stati v vrsti in princ si jih je ogledoval od tako blizu, da je vsaka od njih začutila njegov topel dah na svojem smrčku. Belolisasti Boni IV je počasi stopal od ene veverice do druge. Hotel je zaobjeti vonj vsake od njih, ogledal si je njihova oblačila in z vsako se je na kratko pogovoril. Preproste reči kot na primer, koliko hroščev imajo na farmi, kakšnih del je deklica vajena in podobnih reči. Princ je želel kmetico za ženo, da bi imel sopotnico skozi življenje, preprosto dušo, ki ne bi jemala kraljestvu tistega, od česar živi – zlatih lešnikov. Iskal je poštenost in iskrenost ter ljubezen, ki je nikdar ni imel, saj je njegov oče ni bil sposoben dajati, mati pa so zamenjale spletične, ki so bile še vedno le služabnice in nič več. Želel si je tudi, da bi bila njegova žena devica, torej da je ne bi gnal veveričji spolni nagon temveč ljubezen in predanost v ljubezenski zvezi. Dobiti vse to se je zdelo nemogoče. Oče ga je imel za norega, a tako kralj kot njegov sin sta vedela, da ga bo njegova vztrajnost bogato nagradila.

Bližje kot je princ bil, bolj se je Veverica 1 tresla. Bilo jo je strah, saj se je dobro zavedala, kaj bi ji kraljica naredila, če ne bo uspešno opravila svoje naloge. Obenem je bila razpeta med svojimi sanjami in svojim podložnim in zvestim duhom, s katerim je tako predano služila svoji vladarici. Kar bo, pa bo, si je rekla. In takrat se je princ kot strela z jasnega prikazal pred njo. Izgledal je topel človek in s svojimi malimi negovanimi šapami se je nagnil proti njej še bližje, kot pri njenih sokandidatkah. Blagohotno se mu je nasmehnila in mu namenila ljubeč pogled. V nosnice ji je vdrl blag vonj po smrekovih vršičkih, z eteričnimi olji katerih je dnevno negoval svoj kožušček. Bila je v ekstazi.

'Ljuba moja, kaj ste tako preplašeni? Tako lepe oči bi mi lahko strle srce,' je dejal princ.

'Kje pa, vaša gnada! Jaz še muhi ne bi storila žalega,' je drdrala Veverica 1. 'Zadnjič sem bežala pred lisico in upala, da me ne dohiti – čeprav tečem hitro kakor veter – in ko me je ulovila ter me držala v svoji šapi, da bi me pojedla, sem hitela peti pesmi starih veveričjih modrecev, o katerih sem v otroštvu poslušala peti svojo staro mamico. Lisica je od presenečenja obnemela, jaz pa sem ji dejala: Lisica, vsako bitje, s katerim nasitiš svoj želodec brez dna, te bo zasledovalo v duhu in te preganjalo, če se prej ne pomeniš z njim, kako drugače bi lahko zadostila svoji lakoti. In lisica je dejala: Potem pa mi povej, pametnjakovič, kaj bi ti storila na mojem mestu. Odvrnila sem: Beri jagode v gozdu, pojej kostanje, ko so zreli, nasiti se s plodovi gozda, a živalske prebivalce tega dola pusti pri miru. In tako je lisica postala vegetarijanka.

Dvorana je obnemela s princem vred.

'Ahhh,' je zavzdihnil Veveričji zbor grleno, 'Veverica 1 je vodnjak modrosti. Odkrila je čašo veveričje nesmrtnosti! To bode nova absolutna resnica.'

Ni vedel, kaj naj na to odvrne. Naposled je dejal: 'Pa znaš kuhati in opravljati ostala gospodinjska opravila, draga veverica?'

'Seveda znam. Poleg tega sem tudi hranila svoje čare za tistega, ki me bo vreden.'

Princ ni kaj dolgo premišljal. 'Ti boš moja žena,' je zavriskal od sreče in jo zavrtel, da sta zaplesala obkrožena z namrgodenimi kmečkimi vevericami.

Tako je Beloliščev dvor izbral svojo prihodnjo princeso, kmalu tudi kraljico, ki je bila skrivoma iz drugega kraljestva.

O lipov golaž, bogvarji modrost veveričjo in naj zmaga pravično. Bogovi vsi, stojite nam ob strani! (Veveričji zbor završi)

 

Veverica 1 se je po debelih treh urah hoda vrnila na grajski dvor. Že od daleč je kričala, naj se vendar zbere vsa kraljeva rodbina, saj prinaša pomembne novice. Veverica Stražarka je nemudoma z grlenim klicem dala dvoru vedeti, da je čas za veliki veveričji zbor. Kraljica veverica, imela je največji in najbolj košat rep v deželi, je ihtela nad spletično, ki nikakor ni znala ravnati z njeno krono in jo postaviti na kraljičino glavo.

'Brez pojdem,' je pisknila in spletično pahnila od sebe.

'Kaj je tako pomembnega, vaša gnada, da sem vas gnala vkup, ubogo grajsko visokost? S Cipresine veje drugega rajona se širi novica, da je grajski gospod, njegovo visočanstvo princ Belolisasti Boni IV ukazal poiskati družico, ki ni iz kraljeve rodbine in ...'

'Boš povedala hitro,' je kričala kraljica Košata Elizabeta V, ker se ji je lešnik ravnokar izmuznil iz objema krempeljcev in se ji je nenadoma mudilo piti lešnikov liker.

Veverica I se je priklonila in završala z repom v spoštovanje kraljici.

'Pravijo celo, da si je princ zaželel kmečkega dekleta,' je dejala veverica nizke rasti in zahlastala po lešniku, ki se je prikotalil k njenim močnim tekaškim tačkam.

Na dvorišču je završalo. Mlade brhke veverice so se spogledovale in se hihitale nesmislicam novodobnega princa, za katerega so vedeli prav vsi, da je muhaste narave, kot je bila muhava mati narava pri ustvarjanju njegovega mišičastega oprsja z razpoznavno belo liso.

'Mir, spoštovane sorepke. Temu se moramo zoperstaviti. Beloliscu ne bom dovolila onesnažiti krvi z najboljšimi veveričjimi lastnostmi, kar jih zgodovina pozna,' je dejala kraljica. Novica jo je tako ujezila, da je postala vijolična v svoj sicer bledolični obraz. Vedela je, da kralj Belolisjega dola, Modrojezični Boni I umira za težko boleznijo srca, za katero je začel trpeti ob smrti svoje žene, ki jo je ljubil bolj kot sebe. Če smrt ne stre veveričjega srca, ga lahko le še gnil lešnik, je premišljevala. Kaj drugega bi si umirajoč monarh želel bolj kot vnukov? Le tako bo lahko umrl, vedoč, da njegovi monarhiji ne bo kraja.

O bogovi hrastovega debla ob Bohinjskem jezeru in boginje visokih cipres Vršiča, kralj nikdar nima prav. (Zbor Veveričjih modrecev zapoje grleno)

Ko je veter nehal zibati veje Cipresinega dola, so se veverice spravila k večernemu plesu rodu, da bi počastile trud spoštovane Košate Elizabete V. Ta je sedela v svojih z žametom obdanih sobanah in tuhtala, kako bi rešila njen rod, kateremu je tako predano vladala. Jemala si je več kot katerikoli vladar poprej, a v monarhiji mora vladati red, disciplino pa človek doseže le s trdo roko, je modrovala. Rada je imela svoje podanike, a še raje svojo arijsko kri. Ko je odstranjevala puder s svojih mehkih ličnic, se je domislila brilijantne ideje.

'Pošlji po Veverico 1, nemudoma!' je ukazala svoji spletični.

Ubogi sel se je prikazal šele po desetih minutah. Nikakor ni mogla oprati svojih zob, pred kraljico pa se ni mogla izdati. Jedla je njen lešnik s smetanovim okusom in že sam vonj bi jo izdal. Njena vladarica bi jo dala linčati na prvi veji najnižjega drevesa v dolu.

'Kod hodiš, počasnela? Prekleto, ali nima dandanes nobena veverica občutka za čas?' je hripavo vpila kraljica na podanico.

'Oprostite, bežala sem pred lisico,' je ta kleče prosila za odpuščanje, ki ga nikdar ne bo dobila. Monarh ima vedno prav.

'Današnja vest iz Belolisjega dola me je zelo vznemirila, razumeš?' je naposled mirnega glasu dejala Košata.

'Popolnoma razumem, vaša gnada. Če smem izraziti svoje misli …' je rekla pritlikavka, za trenutek molčala in nato nadaljevala, 'nemara bi lahko uporabili kakšno zvijačo, da bi vas rešili iz te neljube zagate.'

'Prepovedujem ti premišljevati, mala! Dovolj si imela igric za danes.' je zavreščala kraljica. 'Takole bomo naredili. Spletična!'

'Da, vaša visokost?' je z glavo do tal sklonjena vstopila v sobano spletična, gospodična, ki je nihče ni opazil, a bila je ena najlepših veveric daleč naokrog in o tem se je po čudnem spletu okoliščin širila novica v veveričje dole, ki so jih poznali le Modreci.

'Preobleci tole uboščico v kmečka oblačila. Odpelji jo do Beloliščevega dola in jo pusti tam tavati izgubljeno. Jasno?'

'Da, vaša visokost,' je prikimala prelestna spletična.

'Ti,' se je obrnila k Veverici 1, 'si že bila kdaj v tistih prekletih krajih?'

'Nikdar, vaša gnada. Nikoli nisem stopila dlje od meje pri Visoki smreki, ki stoji postrani kot bi se nanjo naslonil Bog veveric. Stražarji Visoke smreke so me vedno vabili v Beloliščev dol, a nisem klonila,' je ponižno odgovorila Veverica 1. Govorila je resnico. Cipresin dol je obsegal 5 visokih cipres, ki so dajale zavetje več kot milijonski populaciji monarhije. Rod veveric s Cipres je segal v leta, ko svet še ni poznal odtisa človeškega stopala in ko na zemljo ni padla niti kaplja kislega dežja. In vse veverice te mogočne monarhije so bile vedno zveste svojim vladarjem, četudi niso bili pravični. Veverico 1 je tako spreletaval srh, da jo njena vladarica pošilja v neznane kraje. Malo novosti ne bo škodilo, se je tolažila.

 

In tako se je zgodilo, saj vladarjevi ukazi morajo vedno najti pot do resničnosti. (Zbor zahrumi)

Kraljičina spletična se je mudila obleči Veverico I. Ta je norela, ko je gledala, kaj bo morala nositi. Namreč, dolgi dve leti je potrebovala, da se je navadila na tesno vojaško zeleno obleko, ki jo je kot prva kraljičina oproda morala nositi dan za dnem, mesec za mesecem, ne glede na vreme in ne -glede na to, da je zeleno barvo sovražila. Če bi bilo po njenem okusu, bi ves čas bila odeta v lešnikovo zeleno. Tako ne bi bil lačen ne njen želodec, ne njene oči.

Ampak kraljici je vedno ustregla, saj je upala, da bo nekega dne napredovala v prvo kraljičino oprodo. Do tam pa je kraljica vedno videla veliko ovir – največja je bila ta, da je ona prehitro tekla.

'Če se mi zahoče, da bi se lovila, potem bi morala tudi zmagati, in s teboj ne bi tega mogla nikdar,' ji je nekega dne rekla kraljica. Vse odtlej hitro teče le, ko je že daleč stran od Cipresine veje, kjer je še vohuni ne bi videli hiteti. In naglico je imela Veverica I v krvi, težko jo je obvladovala. Vdana v usodo, da bo napredovala šele v visoki starosti, ko bo njen kožušček že krepko spremenil barvo, se je prepustila vdanemu opravljanju zadanih nalog. To, da bo čez nekaj ur morala nastopiti kot prava kmetica veveric, pa je bilo kaplja čez rob.

'Veste, gospa spletična, ne razumem, zakaj moram ravno jaz opravljati to umazano delo? Mar ni katera bolj primerna za to kmečko opravo? Poglejte ta predpasnik! Poglejte ga! Moje utrjene noge, ki sem jih krepila z vsakodnevnim tekom, bodo povsem zakrite pred svetom. Samo sebe moram zanikati. In zakaj? Zavoljo muh nekega prekletega princa!' je bentila.

'No, no, pazite na jezik, gospodična. Še dolga pot je pred vami. Jaz kraljico spremljam od samega rojstva in takšno nalogo bi si morala vsaka veverica šteti v čast. Če je le pri zdravi pameti, bi morala z veseljem opraviti to delo,' je z očitki polnim glasom dejala spletična, ki je v gobčku komaj še zadrževala vse sponke in niti, s katerimi je skušala prikazati veverico na malce bolj seksualno privlačen način. Kmetica mora biti princu lepa, da jo bo poročil, ji je naročila kraljica.

Spletična je imela prav. Izmed vseh veveric je bila kraljica Košata Elizabeta V edina vredna prestola. Bila je odločna ženska, ki jo je moški svet, v katerem je odraščala brez matere - ta je umrla v prometni nesreči med Cipresino vejo in Hrastovim deblom -, izučil biti neizprosen, vztrajen in odločen. Kraljica pa je bila tudi zelo veveričkasta, če je to zahteval kodeks veveričje humanosti.

Kodeks veveričje humanosti ni bil nikdar prekršen. Ima le tri pravila: 1. lešnik, ki si ga našel, vedno najprej ponudi svojemu vladarju; 2. lešnik, ki ga nisi našel, bo našel pravega lastnika, ko bo za to pravi čas; 3. veveričja modrost izvira iz samega veveričjega najvišjega božanstva, ki edino pozna absolutno dobro, zato jo išči vsako minuto svojega življenja.

In veverica nikdar ne najde modrosti brez pomoči bogov. (zbor zahrumi kot poletna nevihta)

Šele ko sta končali, je Veverica 1 lahko stopila pred ogledalo. Bila je prijetno presenečena, kako privlačna in ženstvena je lahko.

'S pravim stilom bi bila misica našega dola,' je zadovoljno rekla spletična.

 

 

Nekega dne

name padlo je vesolje.

Kot mula nosil sem

vse zvezde, galaksije,

črne luknje, supernove.

Potem sem se vprašal:

Zakaj luna še vedno visi na nebu,

če moram jaz nositi njene zvezde spremljevalke?

Nekega dne

name padlo je nebo.

Kot osel nosil sem

vse oblake in dež v njih,

sonce in njegove težke žarke,

še cvetni prah sem si oprtal na ramena,

in točo tudi, kot bi človek ne poznal poletja.

Potem sem se vprašal:

Zakaj modrina še vedno visi nad mano,

če moram jaz nositi njeno bitje na ramenih?

Nekega dne

name padle so gore.

Kot vlečni konj nosil sem

vse macesne, smreke, hraste,

breze in vse živalsko kraljestvo.

Če vprašal bi se takrat,

zakaj gora ne vidim več,

bi vedel, da vesolje in nebo

poznata ne več energije.

Takrat tudi jaz ne bi obstajal več

kot kamen, ki celoten svet

nosi na svojih plečih.

 

jaz ne razdelujem pri sebi ničesar.

kar je, je.

 

samo potegnem ven,

če je čas pravi.

 

in zajec,

ki pride iz klobuka,

je edina resnična stvar in

bolj stvarne stvari od njega je ni.

 

per se je čudaški.

 

vsak je.

 

čuden, bizaren, klinčevo zajeban,

zvit in nesprejemljiv.

 

vedno se kaj najde.

čudnega v stvareh.

 

ampak ne dvomi v nobenega zajca.

 

vsak zajec je tiho z namenom.

in oživi z namenom.

 

je edino pravo, kar obstaja,

in resnično nad resničnim.

 

ne dvomi in ne preverjaj,

je moje načelo.

 

me pa prizadene,

vedno znova in znova,

ker sem čuden. 

ampak da sebi nisem čuden,

to mi je pa fajn.

 

in tega se oklepam

kot vodni kamen pip v kopalnici.

 

 

 

 

 

 

Po tebi...

Zvok ploščadi

kot da srce bo steklo

v čisto morje.

Sonce nad bambusi

je razvleklo

svoje žarke

in vanilijeva kava

se duši.

bi si želel,

da bi bila tu,

a kaj ko so besede

izgubile se v puščavi

od koder beduini

kamele vodijo

k žejni vodi.

kadar boš hodila naokoli,

opomni vodiča beduina,

da pustil sem zate čutarico vode,

najčistejše sreče v puščavi,

kjer pustil sem te vnemar.

bambus se objel je s soncem,

kava hladna je vanilijo

poslala na pohod,

mirna voda še slavi

žvrgolenje še zaspanih ptic,

in moja duša zopet hrepeni.

po tebi ...

Včasih se naše poti z ljudmi razidejo. Nekateri odidejo živet v drug kraj, drugi so zaposleni z družino, tretji pa se osamijo in postanejo popolnoma samozadostni. Kakorkoli že, prijatelji pridejo in grejo, kot pravimo, in temu je prav tako. Če z nekom nimaš kaj veliko več skupnega, je čas predragocena stvar, da bi jo zagonil za prebijanje s človekom, ki ti ne pomaga rasti, oziroma ki mu ne pomagaš rasti.

 

Za trenutek se moram ustaviti ob zadnjem stavku. To bi načeloma moralo držati kot pribito, kajne, pa temu ni vedno tako. Mar je res naša naloga učiti ljudi oziroma jim razsvetliti njihove temne misli, ko se ne morejo premakniti z mesta, na katerem so kot plesniva gljiva čepeli že vrsto tednov/mesecev/let? Kdo sem jaz, da bi to počel in s kakšno pravico? Iz čistega egoizma, ker bi rad rešil odnos z nekom? Nezadosten razlog. Drugega pa ne najdem.

 

Potem greš dalje, še posebej če se v taki družbi starih prijateljev ne počutiš več dobro. Prerasli smo se, si rečeš, čeprav ti je žal vseh lepih trenutkov, ki se jih je kar naenkrat nabralo za malo morje. Prej jih nisi videl, ker te je motilo vse drugo, vse izrečeno, vse nezapisano, vse zlagano in zaigrano. Kako radi da se imamo in podobne reči, ki so iz tebe črpale vso energijo, ki bi jo z veseljem delil z nekom, ki bi jo vsaj hvaležno sprejemal. Tebe kot individualista ali zabavljača, tebe kot vodjo ali služabnika. Tebe kot človeka.

Včasih pa te človek preraste zelo neopazno. V glavi nosimo predstave o ljudeh, kakšni so in kaj od njih pričakujemo. Vemo, kako bodo ravnali, ker nas je večina predvidljivih. Če ima človek nos, ve, kako bo njegov prijatelj/znanec ravnal v določeni situaciji. Vendar pa pridejo tudi trenutki presenečenja. Na primer, nekdo se vrne iz tujine, bil je na potovanju, in se počuti, kot da je odkril Ameriko. Čeprav ta človek ve, da si prepotoval dober del sveta, te sprašuje, kako se ti je zdelo to in ono, kot bi ne verjel tvojim besedam, da si res bil na tistem kraju v Antwerpnu in videl tisti zakleti pločnik, kjer se vsak spotakne, ki ne hodi s čevlji z ravnimh podplatomv. Ali pa, kje za vraga je v nekem predelu Lizbone ta in ta hotel, kot da bi ti skušal dokazati, kako ničevo majhen si, ker tega ne veš.

 

Pri drugih spet toleriraš nesprejemanje tega, kar si. Vsak od nas je človek in vsi imamo svoje kvalitete, tudi slabosti. Vsak se trudi živeti, kot najbolje zna. Ampak ta naša družba je bolezensko nagnjena k poniževanju ali vsaj pretiranemu kritiziranju vsega, kar leze in gre. Nikdar ni nič dovolj dobro, in če je v tebi vsaj malo talenta, te je potrebno zatreti. Eni to počnejo iz čistega prepričanja, da je to pravičen boj za naravni obstanek in le najmočnejši zmagajo, drugi to počnejo iz maščevanja, ker jim samim ni uspelo in zakaj bi lahko tebi. Ampak na take ljudi niti ni nujno naleteti - očitno smo ljudje različno dojemljivi za sočloveka in nekateri smo skoraj blagoslovljeni z dobrimi ljudmi, ki nas obkrožajo. Mar ni dovolj negativne energije že v tako ali tako v zraku, da bi jo morali prenašati še s takšnimi in drugačnimi komentarji, ki niso na mestu in ki povedo le to, da si ničvreden črv, za katerega je škoda vsakega centimetra tega planeta, kaj šele njegovih naravnih bogastev, od katerih živimo. Takšnih ljudi tudi ne potrebujemo okoli sebe, kajne?

 

Ko smo vse to prerasli, včasih ugotovimo, da ostanemo(-jamo) sami. Ampak pridejo drugi ljudje, če se le opominjamo, da si vsak od nas zasluži biti spoštovan kot najlepši človek tega sveta, pohvaljen in vzpodbujen, kadar je to primerno, ter deležen iskrenosti iz srca. Vse ostalo je balast. In balasta je okoli nas že preveč, da bi ga morali nositi na hrbtu v dodatnih vrečah za krompir.

 

Človeku manjka srčne socializacije. Ta individualizem, ki se je razpasel naokoli, ne privede do stanja družbe, v katerem bi bilo mogoče doseči socialno pravičnost, obilje in radost v srcu (oziroma srečo, če želite). Nasprotno, človeka družba raje še bolj zaposluje, da ne bo preveč premišljeval o tem, kaj je in kaj bo ter kje je skrenil s tira. Ta tir obstaja, vedno je in vedno bo, ampak moramo ga najti. Ne kot individualisti, ki se komolčkajo, da pridejo prej na avtobus, da so prvi v vrsti za najboljše karte, ... Kot družba, kot človeštvo, kot bratje in sestre, če želite. Tu smo, da si pomagamo, kakor vemo in znamo. In mnogo nas je, ki smo pozabili na pojem pomagaj sočloveku v stiski iz čistih namenov, in ne zato, da bo kvadratek "naredi vsaj eno dobro delo" ob koncu leta obkljukan. Brez družbene enotnosti ne bomo rasli temveč bomo še naprej padali na izpitih srčne kulture, na izpitih medsebojnih odnosov, bomo pa odličnjaki v testu egoizma in brezkrajne samozadostnosti.

 

Govorim o nasilju, ki ga družba z resocializacijo nas vseh izvaja nad nami in ki se mu prepuščamo, kot bi se peljali v jutranji konici v službo. Človek mora nekaj početi, pa če je to sedeti v avtu v gneči 1 uro ali pa ne poslušati sogovornika, s katerim sediš na kavi, ker kvasi same bedarije. Govorim o nasilju, ki je tako subtilno, da se ga niti ne zavedamo. Gre za čustveno izsiljevanje vsakega od nas, ker nas večina skrbi le še za lastne riti, da se sčistimo, ko pridemo iz službe, da poskrbimo za fizično zdravo telo, a vendar manjšina prispeva k rasti družbe kot takšne.

 

Govoril sem o družbi nasploh. Kar Sloveniji manjka je malo več nasmehov. V Angliji je tega premalo v vsakodnevnem življenju. Danes je čudovit dan, izkoristiš ga za nasmeh tujcu na cesti, prijazen dobro jutro vratarju, majhen klepet s smehom v dvigalu... To v Angliji človek pogreša. Na bližnje odnose s partnerjem, prijatelji, znanci, sodelavci pa imamo tako ali tako več vpliva. Tam pa lahko še kaj potenstamo in nato zamesimo en dober kmečki hlebec. Da ne bomo pristali v evro-golu, ki ne pozna več pozdrava v dvigalu, odstopanja sedežev starejšim, pomoči sosedu v stiski, in da ima človek vedno čas - le vzeti si ga mora in vzel si ga bo vedno za stvari, ki so mu pomembne. Kaj pa je komu pomembno in kaj/kdo mu ni, pa človek hitro vidi. In potem se zavrti krog, o katerem sem danes začel pisati. O železniških postajah, na katerih se razidemo z ljudmi.