4.
Veverica 1 se v kraljevi družbi ni počutila nič kaj dobro. Živčna je bila, kot bi jo lovila lisica, in niti besede ni mogla spraviti iz ust. Samo vzdihovala je in se spraševala, kako dolga neki je pot pred njima. Kralj je bil miren kot pomladanski vetrc in ni potreboval dolgo, da je opazil, kako nemirna je njegova sopotnica.
'Torej, gospodična, povejte kako ste se znašli v tej godlji z menoj?' je dejal.
'Vaše veličanstvo, jaz vedno naredim, kar mi moji nadrejeni rečejo,' je odvrnila ona.
'Če bi ti rekel, da me pusti, naj sam opravim to pot, bi to storila?' je rekel.
'To je preizkus moje zvestobe, kajne? Še vedno služim kraljici, vaše veličanstvo, in nikakor vas ne bi zapustila zavoljo takšnega ukaza. Navsezadnje, tudi vi ste človek in takih muh ne bi upoštevala,' je dejala ona.
'Pameten odgovor, mala,' se je krohotal kralj. 'Še všeč mi boš postala,' je dodal, čeprav se mu sinove izbranke niso nikdar dopadle. Nasprotno, vse so bile preveč značilno sivo veveričje, da bi nanj naredile pravi vtis. Sinu je želel najti deklino, ki bo imela smisel za humor, ki bo zvita vendar iskrena, in ki bo govorila kot dež o stvareh, ki jo zanimajo. Te lastnosti je imel za bistvene pri vsakem bitju, in nobena kraljeva korenina še ni pripomogla k razvoju veverice s takšnimi lastnostmi.
'No, lepo bi bilo, da se vsaj razumeva, če se bom že omožila v vašo družino,' je nepremišljeno dejala Veverica 1.
'Vsaj to. Povej mi malo o sebi. Kaj rada počneš?'
'Rada hitro tečem,' je dejala ona. 'In rada delam za kraljico. V prostem času pa se najraje igram s sosedami badmindton,' je dodala.
'Športnica, torej. Takšne veveričke so mi všeč. Nisi lena, ampak to sem že vedel. Za razliko od tebe, jaz najraje poležavam,' je dejal Modrojezični.
'Človek vaših let ne bi smel več preveč pretegniti svojih tačk,' je odvrnila Veverica 1. Všeč ji je postajalo, da je njen sopotnik, njegovo veličanstvo, tako preproste narave in iskrenega srca.
'Ko sem bil še mlajši, sem bil na vseh koncertih Pink Floydov. Moja najljubša je bila tista pesem o Emily. No, potem pa sem spoznal svojo pokojno ženo in z njo sem se vsa leta počutil tako, kot bi se pravkar poročila. Dan za dnem je bilo drugače, vedno zanimivo in nikoli enolično. Vedno je poskrbela za to, da sva se zabavala. Če ne drugače, sva bila zaposlena s pričkanjem, kdo bo organiziral naslednjo zabavo za najine podložnike,' je pripovedoval kralj. Toplo mu je postalo ob srcu, ko se je spomnil preteklih let, a vendar tudi v starosti mu ni bilo težko.
Tako je Veverici 1 in Modrojezičnemu Boniju I pot minevala hitro in kmalu sta prišla do Velikega zelenega jezera, ki je bilo znano po tem, da je polno jeznoritih paglavcev, ki so bili vse dneve lačni in požrli vse, kar leze in gre. Tako je bil vsaj podučen kralj in sopotnica mu je verjela na besedo.
'Kako bova torej prečila to jezero?' je zanimalo Veverico 1.
'Iz trsja bova zgradila splav. Upam, da znaš plavati, saj bi znali hudički iz vode zazibati najino plovilo, da bi naju spravili v vodo. Jaz sem staro meso, a tebe bi znali pohrustati za malico,' je resno dejal kralj. Na njenem obrazu se je izrisal strah, a obenem pogum. Videl je, da ji nič ne pride do živega in da se nanjo lahko zanese ne glede na vse.
Urno sta nabrala vejevja in trsk za splav ter kot prava brodolomca splavila po jezeru, ne da bi se zavedala resnične nevarnosti, ki jima je pretila.
'Zasuči brod v desno,' je ukazal kralj in ona ga je ubogala. Ko sta bila nekje na sredini jezera, je postala voda nemirna kot zna voda biti v hudi nevihti.
'Ojej,' je zajokala Veverica 1 in se prijela za glavo, 'tole pa ne bo nič dobrega, vaše veličanstvo!'
'Valovi ne pojenjajo. Če hitro ne rešiva svojih kožuhov, sva oplela!' je vzkliknil kralj. Razmišljal je hitro, kaj storiti. 'Hitro veslajva, sicer bova utonila,' je ukazal.
In sta se vrgla na trebuh ter brcala z nogami hitreje. Tako sta hitro, kot bi njun brod poganjala burja, ušla nevarnosti, ki jima je pretila.
Ko sta zagledala nabrežje, sta si oddahnila. Vedela sta, da sta na varnem, a takrat se je njuna pustolovščina šele začela.
Hodila sta dan in noč, da bi čimprej prišla v Rdečo deželo. Kralj je bil utrujen in vse pogosteje prosil za počitek. Pot je bila naporna, saj sta prečila Podlistnat dol, kjer so bile poti neuhojene in drevesa nič kaj pripravna za veverice, vajene skakanja z drevesa na drevo. A bila sta vztrajna. Veverica 1 je imela ves čas pred očmi princa, kralj pa je vedel, da bo le tako prišlo do miru med Cipresinim in Beloliščevim dolom. In to je bila, takoj za vnukom, njegova velika želja, preden umre.
Bil je tretji dan, odkar sta se odpravila na pot, in na meji z Rdečo deželo sta se znašla, ne da bi to sploh vedela. Kralju ni bilo znano, kam točno sta bila namenjena. Vedel pa je, da morata biti pozorna na rdečo zastavo, ki je plapolala nad veličastnim gradom Rdečeličnega Rudija VII. Do tja je peljala edina pot, uhojena po Rdeči deželi. Vhod v grad naj bi varovali čudni stvori, frdolini, ki niso bili od tega sveta, a nihče tudi ni vedel točno, kaj so. Imeli so grozovito strast po srkanju krvi iz vseh živih bitij in edino, kar jih je ustavilo, je bil trpotec. Tega je obiskovalec moral prinesti kot znak stražarjem grajskega posestva, da je povabljen na dvor. In Modrojezični Boni I je to skrivnost k sreči poznal.
Bližje ko sta bila, bolj se je Veverici 1 ježila koža.
'Vaše veličanstvo, mislim, da me še nikoli ni bilo tako strah kot zdaj. Menda nisem postala ena tistih bojazljivih veveric?!' je zajavkala.
Kralj jo je popolnoma razumel. Tudi njega je bilo strah tistih krajev, saj je slišal strašne zgodbe o popotnikih, ki so iskali časovno kapsulo v teh krajih in se nikdar niso vrnili. Vendar njuno potovanje je bilo milostno do njiju. Nič kaj pretresljivega se jima ni zgodilo v dneh, ko sta hodila proti Rdeči deželi. Bil je prepričan, da jima je bilo namenjeno tako. A sedaj se mu je porajal dvom. Kaj pa če Cipresinemu in Beloliščevemu dvoru nikdar ni bila namenjena sprava? Kaj če se to prekletstvo mora odvijati še nekaj veveričjih stoletij in sta onadva na tej poti zaman? Tega ni izrekel na glas. Bil je potrpežljiv in vztrajen, kot se za monarha njegovega kova spodobi. In vedel je, da je njegova sopotnica najhrabrejša veverica, kar jih je kdaj spoznal.
'Poslušaj, draga sopotnica, nikar ne premišljuj o tem, kaj bi se lahko zgodilo. Najin cilj je prispeti na grad Rdečeličnega Rudija VII, smukniti na grajski vrt in izpod najvišje ciprese izkopati časovno kapsulo. To morava storiti takrat, ko nihče ne bo opazil. Samo to imejva v mislih. Drugo je povsem nepomembno!' je dejal ohrabrujoče.
Veverica 1 ni bila pomirjena. Vedno bolj jo je spreletaval srh v tisti goščavi, po kateri sta skakala proti Rdeči deželi. Zdelo se ji je, da jima drevesa prisluškujejo in da se veje upogibajo, da bi ju prelisičile in speljale na stranpot. Če bi zašla s poti, kdo ve kaj bi se jima pripetilo, je panično premišljevala.
Sledila je kralju in se popolnoma zanašala na njegovo modrost. Drugega v tisti situaciji ni kazalo početi. Sama je bila preveč trepetava, da bi lahko vodila pot.
Končno sta prispela do majhne zelene jase, kjer je rasel tudi trpotec.
'Utrgaj en trpotec in ga spravi. Za vsak slučaj bova imela vsak svojega,' je dejal kralj. 'Vidiš, na koncu te jase rastejo Rdeči macesni. Tam je meja z Rdečo deželo in ko jo bova prestopila, bi morala kaj hitro zagledati grad.'
Veverica 1 je hitela trgati trpotec. Namesto enega si je nabasala v žepe cel šop zelišč in upala, da bo to odgnalo vse zlo, ki je prežalo na njiju.
Takrat sta slišala kričati srake. Zvok je prediral bobniče njunih ušes in uhlji so se jima povesli, saj sta se dobro zavedala, kaj se dogaja, ne da bi kdorkoli moral kaj reči.
'Ššš,' je velel kralj, ko se je Veverica 1 stisnila k njemu in ga prijela pod roko.
Minilo je v trenutku. Zatem so se slišale fanfare. Kralj je domneval, da zvok prihaja z gradu, kar je dokazovalo, da sta zelo blizu. Stopila sta čez jaso in skočila na macesne. Šele s tistih vej sta uzrla mogočno graščino. Kralj Modrojezični Boni I je presunjeno strmel v zgradbo, kakršne na vseh svojih potovanjih po svetu ni videl nikjer. Rdeča dežela je slovela za najpremožnejšo veveričjo monarhijo na vsem svetu, a človek si ne bi mogel misliti, da bo dajala tak videz že navzven. Veverica 1 je globoko v sebi vedela, da je bogatija, ki se ji je kazala pred očmi, samo zlo. Želela si je le hitro opraviti nalogo in se vrniti v svoj domači dol.
Previdno sta stopila do grajskih vrat in ko je kralj potegnil vrv, ki je zazibala zlat zvon na vratih, sta se pojavila stražarja. Frdolini so bili mogočna bitja, visoka stokrat več od veveric in močna najmanj tisočkrat več. Obraze sta imela skrite za jeklenimi maskami, iz katerih so strmele le grozno temačne oči.
'Pozdravljena, popotnika,' je zahrumel levi frdolin. 'Kakšne poti imata v deželi Rdeči tej?'
'Lep dan tudi vam. Naznanite svojemu kralju, da sta prišla na povabilo kralj Modrojezični Boni I in njegova spremljevalka Veverica 1. Vsemogočni kralj Rdečelični Rudi VII je zagotovo zelo zaposlen, zato ga ne bova zadrževala dolgo. Rada bi mu le predala ves iz Cipresinega in Beloliščevega dola,' je odločno dejal kralj. Veverica 1 se ga je tako trdno oklepala za roko, da je bil ves otrpel. Vedel je, da jo je strah, saj je bilo njega tudi. Takšnih pošasti si ne bi mogel zamisliti niti v svojih nadrznejših sanjah.
'Dobro,' je dejal levi stražar, medtem je desni le molčal. Slišalo pa se je njegovo hropenje, ki si ga je kralj razlagal z lakoto, po kateri so sloveli ti stvori. Še močneje je prijel svojo sopotnico in ko je stražar bil zadovoljen s trpotcem, ki sta ga prinesla, so se vrata odprla in vstopila sta v grajski vrt. V strahu je Veverica 1 povsem pozabila opazovati, kje bi se nahajal najvišji macesen na tistem vrtu, a kralj se je zaposlil tudi s tem in videl, da ne bosta imela težke naloge. Macesni so rastli le na grajskem dvorišču in najvišji med njimi je tako izstopal, da ga ni bilo moč zgrešiti. Edini je bil, ki ni bil rdeč temveč rumeno oranžne barve. Kralj se je namuznil sam pri sebi, saj jima sreča ni obrnila hrbta. Da se bo le obisk pri Rdečeličnemu Rudiju VII dobro iztekel.