| ||
|
V času Srednjega veka in Renesanse se je uporaba zdravilne aloe širila po svetu in v Severno Evropo. Dobro je uspevala v Španiji, na Portugalskem ter Italiji, kjer so jo zelo spoštovali. V 15. stoletju so Aloe vero »odkrili« Jezuiti v Španiji pri prebiranju grških in rimskih medicinskih tekstov in znanje o Aloe Veri kot misionarji prenesli v razne dele Amerike. Aloe Vera se v naslednjih 200 letih, razen v medicinskih referencah ne omenja veliko, za razliko od Aloe vulgaris in grenke Aloe. V deželah severne Evrope se je uporabljala na splošno za odvajanje, kadar se je iskalo močno in učinkovito zdravilo. Dolga leta se ji je obdržal bolj zastrašujoč, kot pa zdravilen sloves. Celo danes nekateri manj informirani ljudje menijo, da je pitje Aloe Vere tvegano. Do takšnega zaključka pa prihajajo zaradi nevednosti glede kakovosti in čistosti zdravila, ki je na razpolago. Trgovanje z zdravilno alojo se je nadaljevalo do 30.let 20. stoletja. Njen zaslužen sloves kot rastline, ki zdravi, se žal ni obdržal v hladnejših klimah - vse do nedavnega. Ko se je znanje o Aloe Veri širilo na sever, se ni vedelo, kako pomembno je uporabiti sveže liste v pripravkih. Zaradi efekta oksidacije je aloin gel izgubil svoje zdravilne lastnosti. Nemogoče je bilo izzvati magične učinke aloje, če ni bilo svežih listov. Zaradi tega je aloja padla v »nemilost«. Z leti so ljudje začeli verovati, da so zgodbe o aloji samo del folklore in mitov. V toplih krajih, kjer je aloja bogato uspevala, so jo še naprej uporabljali za rane ter za notranjo in zunanjo uporabo. Na severu Evrope in Amerike pa so jo zaradi razvoja sodobne medicine in raznih sintetičnih zdravil potisnili v ozadje. Sredi 20. stoletja je vse bolj raslo znanstveno razumevanje o škodljivih učinkih oksidacije na želatinasto vsebino listov. Pri vračanju slovesa Aloe Veri, je bilo potrebno najprej odkriti način za stabilizacijo gela in s tem zavarovati njegovo uporabo v njegovi čisti in sigurni obliki po celem svetu. Preizkušeni so različni načini predelave, ki so vsi vključevali zunanjo plast listov (v kateri se nahaja aloin, ki povzroča drisko ter bruhanje !). Nekateri so alojo tudi toplotno obdelali in s tem uničili njene zdravilne značilnosti. Šele v 70-tih letih so znanstveniki odkrili učinkovit način stabilizacije in ohranjanja gela iz listov, da je bil identičen svežemu gelu. V današnjem času aloja na vseh petih kontinentih zasluženo dobiva vzdevek čudežne rastline. Američani in Rusi jo cenijo, ker nevtralizira posledice škodljivega sevanja in zaradi tega jo uporabljajo na številnih onkoloških klinikah, kot dopolnilo terapije s sevanjem. Strokovnjaki in znanstveniki jo imenujejo zdravnik 21. stoletja, ker je dokazano njeno izredno zdravilno delovanje pri resnih in težko ozdravljivih boleznih. Za vse tiste, ki še vedno ne najdete prave Aloe Vere pa lahko dobite več informacij TUKAJ | ||
| Komentarji(4) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
|
Uporaba Aloe Vere ima resnično dolgo zgodovino. Prvi so jo uporabljali že stari Sumerci ter Egipčani okoli 4000 let pr.n.št.. Za prvi dokumentiran zapis o uporabi Aloe Vere pa šteje egipčanski papirus (Papirys Ebers), napisan okoli leta 1550 pr.n.št.. Stari Egipčani so spoštovali alojo in so jo imenovali "rastlina nesmrtnosti". Egipčanski kraljici Nefretete in Kleopatra naj bi se celo kopali v soku aloe. Obe sta bili znani po svoji lepoti. Kleopatrine služkinje so mešale rastlino v losione za kožo, tako da bi povečale lepoto svoje gospodarice. Do leta 600. pr.n.št. je Aloe Vera prišla v Perzijo in Indijo, kamor so jo verjetno prinesli arabski trgovci. Arabci so jo poimenovali "puščavska lilija". Odkrili so tudi način predelave te rastline in sicer tako, da so bosi odvajali gel in rastlinski sok od zunanjih plasti in nato shranili kašasto meso aloe v vreče izdelane iz kozje kože. Alojo so imeli na soncu, dokler se ni popolnoma posušila in potem so vsebino zmleli v prah. Okoli leta 500 pr.n.št. je bil po gojenju aloe znan otok Socotra blizu afriškega roga. Legenda celo pravi, da je Aleksander Veliki v času osvajalnih pohodov osvojil otok z namenom, da bi s to rastlino omogočil trajno oskrbo svojih ranjencev. Menijo, da je na otoku Socotra bilo 5 plantaž Aloe Vere. S to rastlino naj bi trgovali z daljnimi državami: s Tibetom, Malezijo, Indijo in Kitajsko. Hindujci verjamejo, da je Aloe Vera rastla v edenskem vrtu in so jo imenovali »tihi zdravilec«. Stari kitajski zdravniki so jo imeli za zelo zdravilno ter jo imenovali »zdravilo ravnovesja«. Tudi danes ji Američani pravijo »tihi zdravilec«, Rusi pa po vzoru starih Egipčanov »eliksir dolgega življenja«. V Ameriki so rastlino stoletja uporabljali stari Maji na Jukatanu. Ženske so jo uporabljale za nego suhe kože, njen grenak okus pa z namenom, da odvrne otroke od dojenja. Seminolski Indijanci s Floride so verjeli, da ima Aloe Vera značilnosti pomlajevanja. Prvi resni pokazatelj za razumevanje današnje splošne uporabe Aloe Vere se nahaja v Dioscoridesovem »Grškem herbariju«. Ta starogrški zdravnik je navajal, da je vsebino lista potrebno uporabljati za zdravljenje: gnojnih ran in hemoroidov, suhe kože, srbečice kože, vnetih mandljev, dlesni in grla, modric, gnojnih čirov na spolnih organih, za obdelavo prepucija in za zaustavitev krvavenja iz ran. Mahatma Gandhi (v pismu Romain Rolandu): »Vprašal si me katere skrivnostne sile so me obdržale v življenju v času mojega dolgotrajnega posta. Bila je to neomajna Vera v Boga, enostavno in umirjeno življenje ter Aloe Vera.« Drugi znani zdravnik tega časa Plinij Starejši je v svoji »Zgodovini rastlin« potrdil Dioscoridesova odkritja in je dodatno odkril, da Aloe Vera lahko pomaga pri številnih drugih boleznih ter lahko zmanjša tudi potenje. Poglejte si spletno trgovino ki ponuja Aloe Vera Gel in Sok Aloe Vera | ||
| Komentarji(6) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
|
Pripravki Aloe Vere odlično zdravijo različne kožne bolezni: akne, atletsko stopalo, genitalni herpes, glivične bolezni, luskavico, mastna koža, modrice, oparine, opekline, ozebline, prisad, razpokane prsne bradavice, starostne pege, suho kožo, vročinske izpuščaje, žulje,... Aloe Vera uspeva samo v toplih klimah, posebej v sušnih delih sveta. Razširjena je po celi Afriki, raste na Madagskarju, v Južni Ameriki, v Indiji, še posebej pa na Kanarskih otokih, Barbadosu, Kapverdskih otokih, Curacao, Madeiri in deloma tudi v v Sredozemlju,... Po obliki spominja na kaktus, vendar spada med trajne sukulente in je član družine lilijevk, tako kot: rdeča čebula, česen, beluši, lilija in tulipan. Zaenkrat edina spletna trgovina, ki me je prepricala za nakup Aloe Vera Gela je Aloe Vera Trgovina | ||
| Komentarji(4) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
BOLEZNI ŽELODCA
Želodec je mobilni, mišični organ, ki sprejema hrano in tekočino iz požiralnika, jo pomeša s prebavnimi sokovi v himusu in sprošča v dvanajstnik. V želodcu se začne priprava hrane za absorpcijo. Želodec hrano zmelje v majhne delce, jo pomeša s prebavnimi sokovi in encimi in jo prek pilorusa prepušča v majhnih odmerkih v črevo, kjer se nadaljuje prebava in začenja absorcpija. Med sekretornimi funkcijami želodca je poglavitno izločanje solne kisline (HCl), proteolitičnega encima pepsina in lipolitične lipaze. Želodec izloča tudi številne enterohormone in peptide: gastrin, somatostatin, histamin, serotin, leptin in grelin. BOLEZNI S SPREMENJENO ŽELODČNO SEKRECIJO Hipersekretorna stanja so stanja ali bolezni, povezane z želodčno sekrecijo. Primarni vzrok je zvišana sekrecija gastrina (hipergastrinemija) ali histamina (hiperhistaminemija). Večina hipersekretornih stanj je idiopatskih (nastopajo neodvisno od drugih obolenj). Najpogostejši vzrok želodčne hipersekrecije je hipergastrinemija, ki je posledica pomanjkljive zavore njegovega izločanja. Drugi, redkejši vzrok, pa je zvišana sekrecija histamina. Normalno želodec izloči 1,5 l želodčnega soka, pri hipersekretornih stanjih pa količina želodčnega soka naraste na 10 – 15 l na dan. Pri tem volumnu črevesu zmožnost absorbcije odpove in nastane diarea.
HIPOSEKRETORNA STANJAHiposekretorna stanja so zelo raznolika skupina bolezni, katerih vzrok je lahko genetski, pridobljen ali iatrogen (po operacijah ali uživanju zdravil). Bolniki s sladkorno boleznijo in avtonomno nevropatijo imajo znižano bazalno sekrecijo zaradi okvarjenih vagusnih poti (najdaljši možganski živec). Gastropatija aids je bolezen želodca, ki poteka s hipoklorhidrijo in hipergastrinemijo. Ker so v 50% pri bolnikih prisotna avtoprotitelesa proti parietalnim celicam, menijo je avtoimunska.
Gastropareza je simptomatska motnja v praznjenju želodca. Obolevajo ljudje vseh starosti, ženske pogosteje. Lahko je primarna motnja motilitete želodca, lahko pa je sekundarna – spremljajoča motnja številnih drugih bolezni. Najpogostejši vzroki gastropareze so zdravila, sladkorna bolezen in idiopatska gastropareza. Zato predlagam da se posluzite... alternative ! -klikni tukaj Lahko zdravimo tudi s strogo dieto in sicer s tekočo hrano, saj tekočina se hitreje prazni kot trda hrana. Hrana naj vsebuje malo maščob in naj ne vsebuje vlaken. Obroki naj bodo količinsko majhni, pogosti in sestavljeni predvsem iz ogljikovih hidratov.
Sindrom »Dumping« nastane zaradi prehitrega prehoda hrane iz želodca v črevo. Hitro praznjenje želodca je posledica receptivne relaksacije in želodčne akomodacije. Ker se želodec ne relaksira, se intragistični pritisk po obroku zviža in iztisne hrano iz želodca. Bolnikom svetujemo prehrano z malo količino ogljikovih hidratov in dodatek pektinov, ki upočasnijo praznjenje želodca.
Helicobacter pylori je Gram-negativna spiralna mikroaerofilna bakterija, dolga 3-5μm. Na enem polu ima 4 – 6 na koncu zadebeljenih bičkov. Vpliva na nastanek antralnega gastritisa, ulkusne razjede na dvanastniku in želodcu, ter na nastanek raka na želodcu. Leta 1982 so Avstralci na bakterijskem gojišču uspešno vzgojili spiralno bakterijo, iz vzorca odvzetega bolniku z želodčnim ulkusom.Naseljena je pod mukusom v želodcu in metaplastičnem gastričnem epiteliju v dvanajstniku. Bakterije so prilagojene na kislo okolje, saj izločajo encim ureazo, ki razgradi ureo na amonijak in bikarbonat, ter tako nevtralizira okolico bakterije. Hitro se gibljejo skozi zaščitno mukusno plast in se neenakomerno razporejejo po površini epitelijskih celic, vendar vanje ne vstopajo. Kako odpraviti prebavne motnje in urediti prebravo? ena od rešitev je (več klikni tukaj)... | ||
| Komentarji(7) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Sedite pred televizorjem, malo ste lačni, zagledate sočen hamburger in hrustljav krompirček......živite blizu restavracije s hitro prehrano, ki je slučajno še odprta... KAJ BOSTE NAREDILI?
A) šli boste v hladilnik in pojedli jogurt, da potešite lakoto
B) se kljub temu, da ste se odločili, da se boste zdravo prehranjevali oblekli in odšli v fast food na menu
Odgovor A je vsekakor boljša izbira- TUDI DOLGOROČNO!!! Evropska unija želi združiti sinergije in sredstva ter pritegniti k sodelovanju vse interesne skupine, tudi živilsko in oglaševalsko industrijo, civilno družbo in medije. V akcijskem programu javnega zdravja je kot glavni cilj postavila ozaveščanje glede prehranjevanja in telesnega gibanja ter razvijanje bolj zdravih navad.
Preko
reklamnih sporočil se hrana prikazuje kot užitek. Reklamni obrazi so ob
uživanju hrane zadovoljni, nasmejani, predvsem pa uživajo v vrsti
hrane, ki jo propagirajo. V teh sporočilih praviloma nastopijo (kadar
gre za odrasle) vitke ženske ali debeli moški. Kot da je debel moški,
ki oglašuje pašteto prikupen, debele ženske, ki bi rade jedle sladoled,
pa ne sodijo na reklamni pano... Mediji
in reklame tudi sicer vzdržujejo "norost" okoli hrane - skoraj na vsak
oglas o sladkarijah, hitri ali drugi kalorični hrani pride reklama,
povezana s hujšanjem, v revijah se izmenjujejo vitka telesa (ki
nastopajo v večini reklam za modo, kozmetiko, šport, pa tudi druge
izdelke) in slastni recepti. V lekarnah poleg propagiranja sredstev
proti prehladu, utrujenosti opazimo tudi smejoče koščene ženske z
reklam, ki obljubljajo, da se s tem in tem praškom, tableti ali čaji z
lahkoto shujša. V knjigarnah lahko občudujemo zapeljive kuharske knjige
z energetsko bogatimi jedili, pa tudi knjige o
hujšanju.
V trgovinah lahko izbiramo med "navadno" in "dietno" izvedbo večine pijač, sladkarij, celo mlečnih izdelkov, ki imajo le še 1/10 prvotne maščobe. Ko te manjkalorične izdelke kupujemo, skušamo "ubiti dve muhi na en mah" - hujšati in še uživati v istih količinah hrane. Če ne bi bil pomemben tudi okus, bi morda še šlo. Ob vsej tej ambivalentnosti okoli hrane ni prav nič čudnega, da mnogi izgubljajo občutek za lakoto in sitost, za vitkost in debelost. Nujno si oglejte dobro alternativo, zaenkrat edini produkt, ki mu zaupam.. KLIKNI TUKAJ | ||
| Komentarji(4) | Napiši komentar | Stalna povezava |
