Vsaj deset let sem bentila, da je strašna sramota, ker Ljubljana nima primernega stadiona in vsaj deset let sem sanjala o tem, da bom nekega dne v Ljubljani stopila na stadion, na katerega bom dejansko lahko ponosna. In sem, sinoči res sem. Verjetno se vam bo to zdelo smešno (vsaj nekaterim), ampak zame je bil to prav poseben večer. Naj napišem tudi, da bom jeseni svoj volilni glas dala Zoranu Jankoviću? Ni potrebno, kajne? In če sem povsem iskrena, bi ga volila tudi, če mi ne bi postavil stadiona. Pa saj to že veste.

Moje skrbi, da do stadiona ne bo mogoče priti drugače kot po obvoznici (jaz pa seveda nimam vinjete), so bile popolnoma odveč. Pravzaprav nihče ni mogel priti po obvoznici, ker je bilo krožišče Tomačevo zaprto. In da, motili ste se tisti, ki ste me svarili, da pred stadionom ne bom mogla parkirati, če nisem gradbinec, pleskar, steklar ali kaj podobnega. Parkirala sem deset metrov od dvorane za košarko in petdeset od nogometnega stadiona. Brez težav, čeprav sem bila med zadnjimi.

Ampak vsaj nisem zamudila. Ponavadi zamujam.

V vrsti za vstopnico nisem stala dolgo, čeprav je bila vrsta precej dolga. Mogoče bi prihodnjič vstopnico lahko kupila na bencinski črpalki. Ali pa bi si omislila kar letno.

Če je koga zanimala cena ... Deset evrov. Vsekakor Ljubljančanom sinoči ni bilo škoda ne denarja ne časa. Predvidevam, da v tako velikem številu niso prišli zaradi nogometa ali Olimpije, ampak predvsem zaradi stadiona. Mislim si, da bo obisk naslednje tekme že pol manjši.

Še preden se je tekma dobro začela, je na stadionu že gorelo. Najvijačem Kopra je povsem očitno uspelo na stadion pretihotapiti nekaj bakel. Ne vem, koliko škode so naredili, vem pa, da sem bila strašno jezna. Nov stadion! Je res treba takoj začeti delati škodo? Vem, malo sem nestrpna do navijaških skupin, ampak nekoč davno sem od pripadnika ene na tekmi dobila v glavo "fejst" velik kamen. Vsekakor dovolj velik, da se mi je ulila kri. Razumem ljubezen do kluba, ne razumem pa delanja škode. In še manj razumem metanje kamnov v glave.

Dragonsi so bili "pridni".

Naj pišem o tekmi? Verjetno nima smisla, kajti vse lahko preberete na spletnem portalu RTV SLO.

Seveda bom še šla. Če lahko izbiram med "visenjem" v enem od lokalov v stari Ljubljani ter gledanjem mimoidočih in "visenjem" na stadionom ter gledanjem tekme, se bom seveda vedno odločila za nogomet. Že res, da je slovenski nogomet "podn", ampak zato je pa zdaj stadion kot se šika.

Ko človeka mine volja do nakupovanja (še vedno ne morem verjeti, da se je lahko to zgodilo meni in upam, da bo minilo) in nakupoovalna središča postanejo nekaj, kamor se mu ne ljubi laziti, bo kaj hitro pristal v naravi. Moja najljubša ljubljanska narava, ki ne gre navkreber, pa je seveda živalski vrt. Tako in tako sem letošnje poletje nameravala med živalce, saj sem obisk živalskega vrta obljubila enemu ljubkemu fantiču, ker pa je to padlo v vodo, sem se odpravila v odrasli družbi.

Mah, priznati moram, da mi narave ne more ponuditi takšnega zadovoljstva in toliko vzhičenja, ko so mi ga nekoč trgovine, čeprav ...

... je bilo hranjenje slona več kot zanimivo, ampak kaj, ko ...

... ga ne moreš kupiti in v vrečki odnesti domov. V bistvu sem bila tako zaspana in brezvoljna kot volk, katerega sem najmanj četrt ure čakala, da bo zbral dovolj energije in se za trenutek postavil na noge.

Ker želim znova biti zapravljivka, se skušam po hitrem postopku navdušiti nad nečim in padlo mi je na pamet, da mogoče bi si pa kupila ena očala. Ali pa mogoče dvoje očal. Seveda bi morala biti takšna fensi šmensi. Izkazalo se je namreč, je imam v omarah vse potrebno za tisti "luk", ki sem se ga šla pred kdo ve koliko leti, namreč bele srajčke (ozke in seveda odprta zgornja dva gumba), kravate (da malo pokrijejo odprta gumba) in kiklice iz džinsa (ki jih tako in tako nosim). Ker vse kaže, da bom kmalu na starih kilogramih, bi lahko bila tudi na starem (in preverjeno dobrem) luku, samo začinila bi ga z očali, da ne bi bila videti kot izgubljena študentka, ampak bolj kot stroga učiteljica. Joj, še malo se moram navdušiti in potem bom začela skakljati od optika do optika. Če že nimam tiste prave volje, da bi skakljala od trgovine do trgovine. Pa saj, odpiranje omar je pokazalo, da bi pravzaprav lahko tudi sama odprla butik.

"Ob osmih moram biti doma", sem rekla, ko sva se odpravili v mesto. Aha, nisem hotela zamuditi otvoritve nove dvorane za košarko. Kot tudi danes ne bom hotela zamuditi otvoritve novega nogometnega stadiona. Kar se mene tiče, sta včerajšnji in današnji dan praznična, velika dneva za mojo Ljubljano. Če ne bi v preteklih dneh imela toliko nevšečnosti, bi verjetno dala vse od sebe, da pridem do vstopnice za nogometno tekmo, tako pa ... Saj stadion bo ostal.

V mestu pa šov, ki ga je pripravil (bi rekla) Anglež. On je temu rekel ulično gledališče. Karkoli že je, pritegnil je pozornost skoraj vseh, ki so se okoli šestih znašli v bližini Prešernovega spomenika. Roko na srce, tam je bilo več turistov kot domačinov. Šest ljudi je prosil za pomoč pri izvedbi svojih vragolij in med temi šestimi je uspel "potegniti ven" samo enega Slovenca.

Mahanje z biči, hoja po tanki vrvi, žongliranje z nevarnimi predmeti. Ne vem, zakaj, mogoče zaradi pesmi skupine U2, ampak njegovo početje me je spomnilo za ljubezen.

Sledil je sprehod do Mesarskega mostu, ki je pač trenutno največja ljubljanska atrakcija.

Priznam, nisem mogla, da se ne bi spomnila prejšnjega obiska mostu, ko je bil še za ograjami, in vsega izrečenega tistega dne. Ih, še vedno me zvije, ko vidim, kako zelo so ljudje sposobni lagati in v kakšne podrobnosti pri tem svojem početju gredo. S ključavnico bom zategadelj raje še malo počakala. Ne bi se rada namreč znova počutila kot bebka.

Za konec pa še moje najljubše ljubljanske klopce. Lokacija mi sicer ni všeč, ampak barve ... Ob osmih sva res bili pred televizorjem in dvorano so res odprli. Aja, na poti domov sva se ustavili na bencinski črpalki in spomnila sem se, da tam dela edini moški, za katerega sem spomladi govorila, da bi po lepoti prišel v poštev. Ko sem plačevala njegovemu sodelavcu, je prišel do pulta, čeprav tam očitno ni imel kaj početi, me pozdravil in se mi tako lepo smehljal, da ... Oja, velikooo več sreče imam z moškimi, dokler jih samo gledam.

Marsikje sem že bila, ampak na mestu atentata pa še nikoli. Do Sarajeva, kajpak. Čeprav moram seveda na tem mestu priznati, da atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sophijo še zdaleč ni moj "najljubši". Tisti, ki že dolgo berete moj blog, verjetno veste, da sem bila nekoč davno (natančneje v gimnaziji) skorajda obsedena z vsem, kar je bilo kakorkoli povezano z atentatom na ameriškega predsednika Johna Fitzgeralda Kennedyja. Joj, koliko "bukl" na to temo sem privlekla iz Amerike, koliko mi jih je moral pozneje poslati stric ... Bolje je, da ne začnem pisati o tem, kajti kar hitro bi me utegnilo zanesti in bi potem znova noč preživela na You Tubu ter gledala posnetke, ki sem jih videla že neštetokrat. Ko sva se s pupijem v Sarajevu znašla na mestu, kjer je Gavrilo Princip nekoč "začel" prvo svetovno vojno, sem takoj dobila preblisk, da bi prebrala vse, kar je na to temo mogoče dobiti. Saj, zima bo dolga ...

Ne vem, kako se je ta ulica imenovala pred zadnjo vojno, ampak zdaj je ulica Zelenih beretk. In verjemite, če ne veste, kaj iščete in niste prepričani, da se "ta reč" res mora nahajati na tej ulici, greste zlahka tudi mimo. Pupi in jaz sva hotela videti zloglasne stopinje, iskala sva jih ....

... in našla tablo, potem pa tudi muzej. Vedno govorim, da so Bosanci prijazen narod, ampak gospod v muzeju je bil pa res eden najbolj prijaznih predstavnikov svojega naroda. Muzej sam po sebi namreč ponuja odgovore na vsa vprašanja, zato verjetno ne sodi med njegove dolžnosti, da vsakemu posebej razloži vse in potem še odgovarja na dodatna vprašanja. A vseeno to počne. In pove tudi stvari, ki nam jih niso govorili v šoli. Vsaj nam niso povedali, da je šlo pravzaprav za dva atentata, prvega neuspešnega in drugega uspešnega.

Kraljevi par je v Sarajevo prispel 28.06.1914 okoli desete ure. Sedem članov atentatorske skupine se je razporedilo po predvideni poti. Avto z odprto streho je najprej pripeljal mimo Muhameda Mehmedbašića, ki je stal pred Avstro-Ogrsko banko. Mehmedbašić ni sprožil akcije. Pozneje je povedal, da je za njim stal policist, zato se je bal, da bi ga le ta aretiral, preden bi uspel vreči bombo. Nekaj več "sreče" je imel Nedeljko Čabrinović, kajti poškodoval je nekaj ljudi. Danes je nedoumljivo, da kraljevega obiska po atentatu niso zaključi, vendar ga niso. Kraljevi par je obiskal mestno hišo in na poti nazaj ...

Gavrilo Princip, ki je že obupal nad morebitnim "uspehom", se je menda odpravljal v kavarno, ko je pred seboj zagledal avto s prestolonaslednikom in njegovo ženo. Ne, to ni bila predvidena pot in voznik je v to ulico zavil pomotoma. Ustavil je in začel vzvratno obračati, pri tako nizki hitrosti in pri oddaljenosti dveh metrov pa Gavrilo Princip res ni imel težkega dela.

Franca Ferdinanda je zadel v vrat, Sofijo pa v trebuh. Sofija, pri kateri so kasneje odkrili zarodek, je bila na mestu mrtva. Ferdinand je po približno petih minutah padel v nezavest in kmalu za tem umrl. Gavrilo Princip, za katerega se še vedno ne morejo odločiti, ali je bil član teroristične skupine Mlada Bosna ali pa morebiti član gibanja Črna roka, se je najprej skušal ubiti s cianidom, potem pa še s pištolo. Oba poskusa sta bila neuspešna. Ker je bil premlad za smrtno kazen, so ga obsodili na dvajset let ječe, vendar je štiri leta pozneje v zaporu umrl zaradi tuberkuloze.

Nič, zdaj moram pa še v Dallas.

Ne, nismo še končali s Sarajevom, ampak naredimo kratek predah. Kot sva ga naredila tudi midva, ko sva se odpravila v Mostar. Načrtovala sva, da bova v Mostarju preživela ves dan, ampak izkazalo se je, da sva preslišala več kot deset alarmov in zahvaljujoč šprintanju po avtobusni postaji ujela zadnji še primerni avtobus, ki je odpeljal ob pol dvanajstih. In da, bilo nama je žal, da se je najin načrt tako "sfižil" in da bova v Mostarju lahko samo štiri ure.

Ko sva prispela, nama je bilo kaj hitro jasno, da bodo v peklenski vročini (prepričana sem, da je bilo skorajda 40 stopinj) tudi štiri ure preveč. Mostar je, če me spomin ne vara, veljal za najtoplejše mesto v pokojni Jugoslaviji. Kakorkoli že, vročina je bila neznosna.

V bistvu sva si znamenitosti ogledovala bolj zato, ker sva pač že bila tam, nikakor ne z užitkom. Tako in tako pa sva polovico časa "visela" v nekem lokalu zraven Starega mosta in se nalivala z raznimi tekočinami ...

... ter gledala v Neretvo. Priznam, imelo me je, da bi se vrgla noter.

Muci so si, kakor lahko vidite, pomagali na svoj način.

Jaz sem si pa na svojega. Ob Starem mostu namreč stoji nekakšna prha z vodo iz reke. Preprosto sem stopila pod njo (seveda oblečena) in se ohladila z ledeno vodo. Okej, bila sem povsem mokra in takšna sicer po ulici ne hodim, ampak ni šlo drugače. Pupi je najprej vse skupaj skeptično opazoval, ampak že pet minut pozneje je tudi on izvedel "prhanje".

Ne, drugega kot to, da je bilo strašansko vroče, ne znam napisati.

Če bi mi kdo kdaj rekel, da bom šla v Bosno in si tam ne bom kupila ničesar, bi mu odvrnila, da je padel na glavo. Ne, niti to ne, začela bi se mu smejati naravnost v "fris". Kdor je kdaj videl, koliko robe sem bila jaz sposobna privleči iz Srbije, ve, o čem pišem. Ne enkrat, večkrat. Tokrat nisem kupila ničesar. Okej, eno knjigo, ki pa sem jo morala kupiti, ker mi je bila naročena. Sicer pa nič. Pupi je nakupoval, jaz pa ne. Mislim ...

Narobe svet.

Če sem vstopila v trgovino, sem to storila zato, ker mi je bilo na ulici vroče. Ali pa je deževalo. Kakorkoli že, v trgovino me je nagnalo vreme in ne moja strast do nakupovanja. Sprašujem se, ali sem to sploh še jaz.

Še posebej zato, ker sem v zadnjem tednu dni v Ljubljani zapravila samo deset evrov. Okej, upoštevati morate, da imam dve šteki bosanskih cigaret, pa vseeno ... Deset evrov? Štiri za kino in šest v trgovini. Mimogrede, za nepoznavalce ... Jaz drugače deset evrov zapravim, še preden sploh stopim iz stanovanja. Potem pa kokakola tukaj, kokakola tam, sladoled, sok, red bull, tortica ... Še deset, dvajset ... Denar kar leti od mene. Zdaj pa živim samo od doma skuhanega čaja. Ki mi je, mimogrede, postal ljubši od kupljenega. Še en paradoks.

Nič šopingiranja, nalivanje z doma skuhanim čajem namesto s kokakolo, kaj je naslednje? Saturn gotovo ve. Ker tole je brez vsakršnega dvoma njegovo maslo.

Za vas pa nekaj fotografij z bosanskih stojnic.

Upam, da se vam ne bodo preveč cedile sline. Uh, sem packa, ker lažem. Ta objava je namenjena temu, da se vam bodo cedile sline. In še bolj packa sem zato, ker vem, da se meni ne bodo, ker mi vsa hrana smrdi in ne morem dati v usta nič. Zato pa bom, kakor vidite, nagajala vam.

K Želju sva šla s pupijem v Sarajevu jest takoj, ko sva prišla. Oče mi je rekel, da so tam najboljši čevapčiči v celem Sarajevu in da jih ne smeva zamuditi. Imel je prav, čevapčiči so res fantastični, zato pa je tam fantastična tudi gneča. Čeprav sta restavraciji pravzaprav dve. Ljudje čakajo v vrsti in po jedi si niti cigarete ne moreš prižgati. Zelo jasno ti dajo vedeti, da je čas, da greš.

Na begovo čorbo sva naletela povsem po naključju, ko sva pozno zvečer iskala nekaj za pod zob. Ker je pupi malo zapleten (ne je tega in onega), sem mu je "klasična" restavracija nad zaprto tržnico zdela najbolj primerna. Mislila sem si "pa dajva", ampak na koncu se je izkazalo, da sem prav jaz prišla na svoj račun. Begova čorba je bila najboljše, kar sem v Sarajevu jedla.

Pita zeljanica je bila v Sarajevu "pod mus", čeprav jo znam narediti tudi sama. Zahvala gre seveda moji predragi Jovanki Broz.

"Pod mus" so bile tudi palačinke, čeprav v resnici ne znam razložiti, kakšno povezavo imajo s Sarajevom. Predvidevam, da nikakršno.

V življenju ne gre brez banan, a ne?

In en cukerček za oči.

Pa še en.

Rajcanja je konec, jaz pa si šibam kuhat čaj, ki je zadnje dni edino, kar ostane v meni dlje kot pol ure.

Pošteno je, da na samem začetku objave napišem, da sem milje daleč od strokovnjaka za verska vprašanja. Ne luknje, prave kraterje imam že na področju krščanstva, medtem ko o islamu res ne vem skoraj ničesar. Že vnaprej se vam opravičujem za vse morebitne hude napake (za tiste manjše se ne), ki pomenijo popolno odsotnost verske izobrazbe. Pa začnimo. Ko sva s pupijem prišla v Sarajevo, sva že na sami postaji opazila "preveč oblečeno" žensko. Zasmilila se mi je. Bilo je pošasto vroče. Jaz v kratki kiklici in kratki majici, ona pa pokrita od glave do nog. Obraz ji je seveda gledal ven. Brskanje po spletu je pokazalo, da se temu načinu oblačenja reče hidžab. Če bi imela pokrit tudi obraz, bi bila to burka. Te bodo tako in tako v Bosni in Hercegovini prepovedali. Kot sem že napisala, se je meni smilila, mogoče se je tudi sama sebi, možu pa se očitno ni.

Spodnja fotografija je zavajajoča. Tako veliko pokritih žensk v Sarajevu tudi ni. Če sem iskrena, je veliko več kot pokritih žensk nagovarjanja k pokrivanju.

Kamorkoli sva se obrnila, sva naletela na knjige, ki so nagovarjale k islamu. "Kako otroka vzgajati v islam." "Zakon in intimni odnosi v islamu." "Islamski tinejdžer." "Islamska tinejdžerka." Poročna noč v islamu." Še cel kup je bilo knjig s podobnimi naslovi in dejansko so jih ponujali na vsakem koraku. V "islamski tinejdžerki", če vzamem za primer to knjigo, so bila napisana podrobna navodila za to, kako deklico pripraviti (mogoče celo prisiliti), da bo nosila hidžab in česa vse starši ne bi smeli narediti, da ji islama ne bi priskutili.

Pupi je v roke vzel eno izmed knjig o intimnih odnosih v islamu, jaz pa sem, ko sem videla, kaj v njej piše, iz nahrbtnika izvlekla fotoaparat, kajti nekaj odstavkov sem preprosto morala ovekovečiti. Nisem vam prilepila tistih o dolžnostih moških. Ena izmed dolžnosti je tudi, da ženske ne sme tepsti, če je poslušna. Če ni poslušna, jo očitno lahko. 

Bolj zanimive so se mi zdele dolžnosti žensk. Kot vidite, se mora mora moškemu seksualno predati ne glede na vse in bognedaj, da bi pokazala kakšen znak negodovanja. Neki meleki (se opravičujem, ampak res ne vem, kakšna bitja to so) bi jo v tem primeru preklinjali do zore.

Paziti mora, kakor lahko preberete, na otroke svojega moža. Človek bi mislil, da so otroci tudi njeni, ampak očitno niso, čeprav jih spravi na svet, doji, hrani itn.

Aha, tisti zgornji odstavek pa vseeno spada med dolžnosti moža. Prav plemenito se mi zdi, da je mož dolžan ženo obvestiti o tem, kdaj bo prišel s poti, ampak razlog ... Da je ne bi našel neurejeno in nevredno poželenja, kajti to bi lahko slabo vplivalo na njun zakon. Šment, mož si je mogoče ne bi več želel. Če si ona ne želi njega, je to tako in tako zanemarljivo dejstvo, kajti meleki ...

Kakorkoli že, pupi je izustil, da bi takšen odnos z žensko bil čisti dolgčas.

Kolikor se jaz spoznam na islam (v bistvu nič), naj muslimani ne bi pili alkohola. Kakor vidite, Sarajevska pivovarna dela s polno paro. Lahko samo upam, da se s pivom ne nalivajo tisti, ki v imenu vere pokrivajo svoje ženske. Tudi na 35 stopinj in več. In lahko samo upam, da to niso tisti moški, ki so meni žvižgali in namigovali tistih edinih deset minut, ko me je pupi pustil samo. Tega zadnjega nisem hotela napisati, ker se bere kot sodba, po vseh teh vojnah, ki so na Balkanu divjale tudi zaradi vere, pa nikakor ne želim pisati sodb, pa vseeno ... Če bi bilo govora o državi, v kateri ženske nikoli niso poznale drugačnega življenja, bi razumela, da pristajajo na takšno obliko šovinizma. Bosanske ženske so petdeset let živele v socializmu in s tem v sekularni državi. Same so po večini odraščale nepokrite, zdaj pa jemljejo v roke knjigo "Islamska tinejdžerka" in študirajo, kako bodo svojo hčer spravile pod hidžab in ji vcepile v glavo, da mora biti poslušna, ker potem je pa mož ne bo imel pravice tepsti ... Ne vem, meni je to nedoumljivo.

O Sarajevu bom napisala kar nekaj objav. Večino bo verjetno zabavno ali pa vsaj prijetno brati, kar pa nikakor ne velja za objavo, ki je pred vami. Začela jo bom s pesmijo Dina Merlina, ki nosi naslov Kad sve ovo bude juče. "Dan bez svjetla, zora bez pijetla, noć bez zvijezda, ptica bez gnijezda, nit' se neba plave, nit' mirišu trave, šta to tamo rade naše lude glave ..."

Številk nisem preverjala, ampak nekje med raziskovanjem Sarajeva sva s pupijem prebrala, da je bil v času vojne v Sarajevu ubitih deset tisoč ljudi, od tega je bilo več kot tisoč otrok. Ne vem, ali besedna zveza "luda glava" dovolj dobro opiše ljudi, ki so pobijali otroke. V Velikem parku zdaj stoji spomenik otrokom, ki so bili ubiti v času, ko je bilo Sarajevo obkoljeno, vendar pa človeka veliko bolj od samega spomenika ganejo valji, na katerih so zapisana njihova imena kot tudi letnice rojstva in smrti. Koliko imen ...

... in vseeno mnoga manjkajo. Nobena institucija namreč ni imela spiska ubitih otrok. Avtor spomenika je Mensud Kečo. Stekleni figuri predstavljata mamo in otroka. Večja figura se nagiba proti manjši, kar predstavlja mamo, ki poskuša zavarovati otroka, vendar sta figuri ločeni, kar simobolizira to, da je vez med mamo in otrokom prekinjena.

O tem, koliko so se prepirali, preden so leta 2009 spomenik končno postavili, raje ne bom podrobno pisala. Še manj o tem, kaj so zganjali, ko je spomenik končno stal. Spomenik naj bi bil sredstvo za pranje denarja, umetnik naj bi si delal kariero s pomočjo smrti otrok, spomenik ni primeren, lokacija ni primerna ... Očitno je res ni stvari, o kateri bi se na tem prostoru lahko dogovorili.

Sledi vojne so povsod.

Samo ozreti se je treba.

Povsod so prestreljeni balkoni.

In grobovi.

Ko hodiš po ulicah, ki so večinoma prepolne ljudi, se ti nemalokrat zazdi, da vidiš tiste, ki manjkajo. Da bi morali biti na nekem praznem prostoru, vendar jih ne. Ne vem, mogoče pa sva samo midva s pupijem imela takšen občutek.

In kaj so v primerjavi z manjkajočimi ljudmi požgane in uničene zgradbe? Verjetno nič. Mnoge so že obnovili, mnoge še bodo, nekatere obnavljajo prav zdaj, na primer mestno hišo oziroma gradsko vijećnico, ki je bila požgana konec avgusta leta 1992.

Takole se nadaljuje pesem Dina Merlina. "Viza, kriza, Duldung, Ofental, Berlin, Beč, Malme, Vupertal, gore, dolje, svuda pusto polje, da li smo zaslužili da nam bude bolje? Mi smo samo krvava mrlja na bijelosvjetskom teve ekranu, oni koji treba u tišini da nestanu, šta njima znače naši životi ..."

Nič, človeško življenje v resnici ni vredno nič. To ti Sarajevo nazorno pokaže. Ko imajo zgoraj "višje cilje", ljudje postanemo samo figure, ki jih premikajo po tabli. Če kakšna padne s table, pač ... Tako je bila "tabla" videti leta 1991. Podatka o tem, kako je danes, nisem našla, vem pa, da so eni deli Bosne "očiščeni" od enih, drugi deli od drugih in spet tretji od tretjih.

Ali če sem natančna, Bosna je bila "očiščena" od 63.687 Bošnjakov, 24.216 Srbov, 5.057 Hrvatov in 877 drugih (karkoli že to pomeni) ter okoli 4.000 ljudi, katerih narodna pripadnost ni znana. To so "samo" mrtvi. K "očiščenju" bi verjetno sodile številke beguncev, ki so šli v beli svet in se nikoli niso vrnili.

Kako so v Sarajevu živeli tisti, ki niso hoteli ali mogli postati begunci, sva si s pupijem ogledala v muzeju. Vse se je dogajalo v eni sobi, v tisti najvarnejši. Tam se je spalo, jedlo, kuhalo, pralo (če je slučajno bila voda), gledalo televizijo (če je slučajno bila elektrika) itn.

Kuhalo se je dobesedno iz nič. Bosanci ne bi bili Bosanci, če se ne bi znali šaliti na svoj račun in v muzeju lahko preberete kar nekaj šal o tem, kako shujšati na sarajevski način, kar nekaj norčevanja v smislu, da bi lahko Američani hodili k njim na dieto, pa tudi statistiko, koliko je za časa obleganja Sarajeva shujšal povprečen prebivalec mesta. Takšne stvari ogled muzeja naredi manj pretresljiv, ker drugače ...

... človeka zvije. Tako in tako ga. Tudi brez muzeja, kajti celo mesto je en velik muzej o človeški tragediji in norosti. Prav rada bi napisala, da se kaj takšnega ne more več ponoviti, vendar vem, da bi se lahko prav zlahka. Samo "pravi ljudje" bi morali spet pritisniti na "prave tipke".

Sem že doma! Ne, nisem utrujena, sem pa zelo prijetno lena in prav zato sem se odločila, da danes spišem samo krajšo objavo, vse drugo, kar želim sporočiti oziroma pokazati, pa v naslednjih dneh, in sicer po tematskih sklopih; znamenitosti, posledice vojne, po sledeh olimpijade, hrana, širjenje islamizma itn. Ta objava bo bolj tjavendan, kajti čim prej se želim vreči na kavč in brati knjigo z naslovom Kako je lijepa moja Vectra, avtorja Ozrena Kebe. Ta knjiga je tudi edino, kar sem si v Sarajevu kupila. Zelo sem ponosna nase, ker nisem norela po trgovinah in kupovala stvari, ki jih nikakor ne potrebujem. Eden od sarajevskih blokov ...

Še bolj pa sem ponosna nase, ker sem na poti do Sarajeva v vlaku spala pet ur, ob povratku pa celih osem. Vsa moja dosedanja nočna potovanja z vlakom so bila videti tako, da so vsi drugi spali, jaz pa sem vso noč zijala v strop. Joj, je potovanje veliko prijetnejše, če zaspiš v enem mestu in se preprosto zbudiš v drugem. O tem, da bo pupi spal kot ubit, pa tako in tako ni bilo nobenega dvoma. Reševanje težav s parkiranjem na sarajevski način ...

Veliko manj oziroma skorajda nič nisem ponosna na svoje noge. Videti so tako, kot bi se bila ravnokar vrnila z večmesečne bitke. Karkoli sem navlekla nanje, s seboj pa sem imela tri pare obutve, nastale so samo še nove rane. Ne žulji, rane. Hotela sem "prilepiti" fotografije najinih "tac", ampak sem si premislila. Kaj vem, mogoče ste pa malo prej jedli. Šah na sarajevski način ...

Od nočnega življenja nisva imela nič. Pač, če od jutra do mraka hodiš naokoli, potem najkasneje ob desetih padeš v posteljo in v trenutku zaspiš. Oja, se pa v Sarajevu dogaja. Ulice so polne, lokali in restavracije prav tako. Ali je naslednji mladenič (na fotografiji tega ne vidite, je pa na ulici plesal brejkdens kot navit) mislil zares ali pa se je samo šalil, ne vem, lahko pa preverite. Iskanje žene na zelo nenavaden način ...

Ampak pozor, ulice so polne knjig o islamskem zakonu. Ne vem, ali si katera izmed nas želi živeti na takšen način. Vendar o tem veliko več v eni od naslednjih objav, v kateri vam bom "prilepila" tudi citate iz knig. Ne, to pa ni hec. In še za konec. Pozabila sem napisati, da je bilo peklensko vroče. Ena pijača z ledom preprosto ni bila dovolj ...

Naj bo za danes to vse. Šibam na kavč, jutri pa bomo skupaj naredili nekaj korakov po sledeh zadnje bosanske vojne.

Hočem dež. Če bo samo še en dan tako peklensko vroče, bom primorana iti po poti Ala Bundyja in se preseliti v enega od bolje hlajenih nakupovalnih središč. Verjetno se sprašujete, zakaj sem v tej vročini rinila v pregreto mestno središče. Verjemite, da je pri meni doma bolj vroče. Uradno živim v savni. Ampak okej, bom nehala stokati in se bom posvetila današnjemu skakljanju. Pupi je šel kofetkat, jaz pa po trgovinah. Z vmesnimi postanki pri vodi. Do zdaj sploh nisem opazila te čudovite pipe.

Lokali na sončni strani so bili povsem prazni, zato pa do konca polni tisti, ki so se nahajali v senci. Ljudem je pač vroče.

Vsekakor pa je bilo najbolj vroče gospodu, ki sem ga srečala na vratih Orsayja in mu pomagala, da je vso svojo opremo spravil ven iz trgovine. Kaj je delal v trgovini, ne vem, sem pa slišala prodajalke govoriti, kako zelo se jim smili. Malo pozneje sem ga opazila na ulici. Kaj točno je počel in zakaj, to zame ostaja skrivnost.

Ogledala sem si, kaj so prodajali na ulici, vendar sem kupovala samo po trgovinah. Ena kiklica, tri oblekice in dvoje pajkice, vse skupaj petdeset evrov. S tem sem začela in tudi končala letošnje razprodaje.

Ker se nama s pupijem v tej vročini ni ljubilo kuhati, sva se podala na kosilo v mojo najljubšo restavracijo. In potem proti domu. Na poti v savno imenovano stanovanje je bilo treba preživeti savno imenovano avto. Hmmm, resno razmišljam, da bi se do naslednjega poletja amerikanizirala in temu primerno klimatizirala.

Objavo bom zaključila z najnovejšo ljubljansko pridobitvijo, namreč z zasloni, ki nas obveščajo, kdaj bo prišel naš avtobus. To je nekaj, o čemer sem sanjarila že pred dvajsetimi leti. Zdaj mi ne bo kaj prida koristilo, ker se z avtobusom skorajda ne vozim, sem pa vseeno vesela, da ta reč obstaja. Okej, samo še pritisnem na "objavi", potem pa se odpravim molit za dež, zraven pa si bom pela tole pesmico.

Ne morem, da ne bi začela s hobotnico. Tale velika zelena je s plaže v Sistianu. Seveda pa jaz nanjo sploh ne bi bila pozorna in je nikoli ne bi fotografirala, če se dan prej ne bi uresničila še zadnja napoved hobotnice po imenu Paul. Kajpak nisem bila niti malo navdušena nad tem, da je svetovno prvenstvo v nogometu osvojila Španija. Kot veste, sva s pupijem navijala za Nizozemsko.

Če koga moti, da pupi pišem z malo in ne z veliko začetnico ... Ne gre za vzdevek. Pupi ga kličem, da ga ne bi klicala ljubi, srčece ali kaj vse že govorimo moškim, dokler jih imamo strašno rade. Moški bi verjetno dodali tudi, kako jih kličemo, ko jih imamo manj rade. Ampak pustimo zdaj to.

Pupi me je peljal tudi na morje in zdaj sem strašno skodrana.

Ne razumete, zakaj je nastala zgornja fotografija? Restavracija, kamor me je peljal na pico, stoji ob obmejnem prehodu, kjer so bile nekoč strašne kolone in kjer sem jaz v tistih časih očetu "pila kri" s tem, kaj vse moram nujno dobiti (in ne bom preživela, če tega ne bom dobila), ko pridemo v Italijo. Kolon zdaj ni več, jaz pa se seveda nisem spremenila. Skakljanje na drugo stran meje je bilo nenehno na tapeti.

Ikea se mi sploh ni dopadla. V resnici ne razumem vse te "fame" okoli nje. Mizice, kakršno sem iskala, ni bilo. Ker pa sem nekaj morala kupiti, sem se zapičila v ...

... hobotnico. Joj, je trajalo, da sem prišla do nje. Hobotnica ni bila eden tistih artiklov, katere naj bi šel sam iskat v skladišče, bila naj bi tam. Ampak je ni bilo. Trije prodajalci in kakšnih trideset minut, to je bilo potrebno, da sem prišla do nje.

Je pa kjut. Takole zdaj visi v moji kopalnici.

Obiskati je bilo treba še cel kup trgovin ...

... in domov privleči čim več italijanskega. Ko je ena mojih najboljših prijateljic izvedela za pupija, je rekla: "Pa si končno dobila to svojo Gorico." Ne, saj bom skakljanje po trgovinah in s tem tudi po njegovi glavi omejila, vse drugo pa ... Lušten podaljšan konec tedna, res lušten. Samo te vražje hobotnice!

Zvesti bralci mojega bloga gotovo veste, da vedno pripravim objavo o razstavi na nabrežju Ljubljanice med Tromostovjem in Čevljarskim mostom. Potem veste tudi, da so to objave, v katerih najmanj napišem. Sicer mi nikoli ne zmanjka besed, ko pa gre za opisovanje umetniških del, ostanem brez teksta.

Tokrat ne gre za uveljavljenega umetnika, ampak za veliko mladih umetnikov. Zelo mladih.

Na risbicah so liki iz domače in tuje otroške literature.

Likovna dela so prispevali otroci, ki obiskujejo dejavnosti v Art centru Pionirskega dom.

Razstavo si lahko ogledate vse do konca avgusta.

To je to. Več res ne znam napisati. Pa saj, razstavo je treba videti, gledati, ne razpravljati o njej. Menda.

Če si ne bi v časih pred recesijo kupila tako dobrega stola, v bistvu že kar direktorskega fotelja, bi ob branju tega članka prav gotovo telebnila na tla in si zlomila trtico. Ne tisti, ki so ostali brez služb, ker so gospoda uničila podjetja, da so jih potem lahko poceni kupila, ne, ne tisti. Ne tisti, ki vsako jutro vstanejo ob šestih in gredo garat za ubogih petsto evrov, s katerimi ne morejo prehraniti družine, ne, ne tisti. Tudi izbrisani ne. Še manj homoseksualci. Ne, ti ljudje niso žrtve fašizma in njihove človekove pravice niso kršene. Prava žrtev je Gregor Golobič. Tako zelo se mi smiliš, Golobič, da bom zdaj vse popoldne točila krokodilje solze. Ne, v bistvu ne, krokodilje solze bom točila zato, ker boš do volitev desnico tako zelo napolnil z municijo, da si obetam vsaj osem let desničarske vladavine. Iskrena bom, Golobiča nikoli nisem marala, ampak tole, kar počne zdaj, je pa ... "Gospod" meni, da gre v njegovem primeru, v primeru podjetja Ultra in stranke Zares v resnici za pohod nečesa, kar je na meji fašizma. In da si to zasluži obravnavo tudi pred institucijami, ki se ukvarjajo z varovanjem človekovih pravic, do česar bo verjetno prišlo. Ne, ne bom sodila o tem, ali Golobič koga podkupuje ali pa je sam podkupljiv. Kot ne bom sodila o tem, ali dela kaj kaznivega ali vsaj moralno spornega. Za to so pristojni drugi. Da pa stopi pred novinarje cvilit, da je žrtev fašizma in da so kršene njegove človekove pravice? On, kapitalistični mogotec in prikoriteni politik?

To več ni samo na meji dobrega okusa, to je za bruhanje.

Če že dolgo berete moj blog, gotovo veste, da zame nobena krema, parfum ali karkoli drugega od kozmetičnih izdelkov nima takšne vrednosti, kot jo imajo geli za prhanje iz Philosophyja. Ker njihovih izdelkov pri nas ni mogoče kupiti oziroma poštnina nanese dvakrat več kot sam izdelek, če se spravite k naročanju, izvedem kar nekaj "akrobacij", da bi prišla do njih. Ko pride na obisk kdo od mojih ameriških sorodnikov, je cela reč "izi". Naročim, plačam s kartico, dam poslati na njihov naslov in mi jih prinesejo. Ko obiskov ni, meni pa zaloga začne pojemati, postanem strašno prijazna in jih prosim, ali lahko gele vseeno naročim na njihov naslov, potem pa ga gredo na pošto in mi jih pošljejo. Trudim se, da njihove dobrote ne bi pogosto izkoriščala, ampak kdaj pa kdaj jo moram.

In tako so prispeli novi dišeči zakladi. Vanilijeva rojstnodnevna torta, cimetove štručke in krema brulee. Ne morete si predstavljati, kako zelo sem navdušena.

Od stare zaloge ni ostalo več veliko, pa čeprav sem se še tako trudila in varčevala. Imam še malo, zelo malo, belgijskih vafljev in pa tistega, namenjenega zaljubljanju (vase). Iz stare zaloge mi je bila najbolj všeč stepena smetana, ampak šment, ne delajo je več.

Saj vem, da me nihče ne razume, ker gel za prhanje je samo gel za prhanje. Ampak ni, ti geli so resnično presežek. Tisti, ki sem vam kdaj pomolila pod nos svojo roko in vztrajala s tistim povohaj, to gotovo veste.

Ne vem, katere bloge obiskujete vi, ampak jaz sem že dolgo zvesta obiskovalka tistega, ki ga piše Irena Sirena. Zahvaljujoč njej vedno vem, kdo, kdaj, kje, s kom, kako, v kakšni opravi itn. In ne samo to, pri Ireni izvem, kaj se dogaja v mojem mestu. Ob prebiranju njenih "ljubljanskih potopisov" si vedno govorim: "To moram videti, preveriti, obiskati ..." Zato sem to objavo tudi poimenovala po poteh Irene Sirene.

Irena seveda ni bila kriva za kavo, tukaj je šlo za fiziološko potrebo. Ne mojo, pupijevo.

Tukaj pa se že začnejo Irenina pota. Pri njej sem namreč izvedela, da so bovšji sejem preselili. Na del Ljubljane, ki se mu reče Breg. Sram me je priznati, ampak dejansko sem morala kot kakšna turistka prodajalke redkih odprtih trgovin spraševati, kje je pravzaprav v Ljubljani Breg.

Zdaj vem. Tito in preostanki odpadkov? Hmmm.

Ker na bovšjem sejmu nikoli ne kupujem, tudi včeraj nisem. Čeprav mi je, priznam, zdaj kar malo žal, da si nisem kupila kokakolinega znaka. Na nek način je poklical moje ime.

Če ne bi bilo Irene, tudi ne bi vedela, da imamo v Ljubljani nov most. Mesarski.

Še vedno ni odprt, ampak to očitno nikogar ne ovira. Nekdo je odprl vrata ograje in veselo smo skakljali po njem.

Nikar me ne sprašujte, kaj je to bitje z repom, ampak brez tiča, ker res ne vem. Kot me ne sprašujte, kako se obnese projekt Proga 10, za katerega sem tudi izvedela pri Ireni. Obstaja velika verjetnost, da nikoli ne bom mogla preveriti oziroma da bodo do takrat, ko bom jaz spet na avtobusu že pokradli (ups, si sposodili in nikoli vrnili) vse knjige.

Naslednji konec tedna bom imela povsem drugačne poti. Že več kot mesec dni moj lepi pupi izkoristi skorajda vsak prost trenutek, da pride v Ljubljano. Spodobilo bi se, da se enkrat tudi jaz odpravim k njemu. Še posebej, ker me tako vabi in nagovarja. In ker gre za meni od nekdaj zelo ljubo destinacijo. Imam kar malo treme, ker bi res rada bila on my best behaviour. To zame seveda ni mala mal'ca.

Moja draga prijateljica, ki vse življenje pridno dela in nikoli ni živela na račun drugih, je iz njej in tudi meni neznanega razloga že nekaj let tarča takšnih in drugačnih primerkov, ki od nje nenehno "fehtajo" denar. Včasih ga je dala, kdaj posodila, pač, dokler ga je imela dovolj. Zdaj ga ima manj in seveda ne more več ustreči vsem parazitom, ki jo, verjemite, še vedno klicarijo. Nikoli se nisem mogla načuditi predrznosti teh ljudi, dokler ... Aha, dokler me ni pred mesecem ljudi neka znanka prosila za (kar se mene tiče predrzno) uslugo, ki jo je pozneje celo podvojila. In četudi ji te usluge takrat nisem naredila, ker se mi je zdelo nesramno, da me za kaj takšnega sploh prosi, je danes v telefonskem sporočilu prispela še bolj predrzna prošnja. Vprašala me je, kako stojim z denarjem in ali ji posodim tisoč evrov. Tja do novega leta enkrat mi jih bo vrnila. Seveda sem ji napisala, da ji denarja ne morem posoditi. Sploh je nisem vprašala, zakaj ga potrebuje, ker bi jo, če bi izvedela razlog, verjetno kar malo zasovražila. Počitnice bogsigavedikje, lepotna operacija ali kaj podobnega. Vem, ker jo poznam. Tako sem nekoč nekoga skorajda zasovražila, ko si je mene, ki se okoli prevažam z dvajset let staro kišto, drznil prositi za denar za nov avto. Jup, če bi se mi zdelo pametno kupovati novega golfa, bi ga kupila sebi. In če bi se mi zdelo smiselno plačevati počitnice na Sejšelih, bi jih plačala sebi. Ne razumite me napak, bi in tudi sem posodila denar za stvari, ki so bile nujne. Da pa bi posojala za razkošje, ki ga niti sama sebi ne privoščim ... Za takšne stvari so banke in ne, jaz nisem banka.

Naj najprej pojasnim naslov. Izbrana in jaz večkrat na leto skupaj preživiva nekaj dni, ali na počitnicah ali pri njej doma. Ko sem jo obiskala tokrat, je bila nekaj drugače kot med najinimi prejšnjimi druženji. Po nekaj urah sem (kot se za pravo Luno v raku spodobi) začela žalostno ugotavljati, da me Izbrana nima več tako rada kot nekoč in takrat mi je razložila, da je tisto, kar je tokrat drugače, nekaj povsem drugega. Ob vseh najinih prejšnjih srečanjih sva druga drugo skorajda napadli v želji, da si čim prej poveva čim več o najinih nesrečnih ljubeznih, tokrat pa ni bilo nikjer nobene nesreče, nobenih izlivov žalosti, ničesar podobnega. Bili sva preprosto normalni. Nakar je padla izjava, da je nenormalno to, da sva normalni.

In seveda se nimava prav nič manj radi. Aha, Izbrana me je tudi tokrat tako dobro in tako obilno nahranila, da se bom morala nekaj dni postiti, če bom hotela priti k sebi. Na fotografiji so palačinke, ampak daleč od tega, da bi to bile običajne palačinke. 

V njenem domu se, kakor lahko vidite, strastno spremlja svetovno prvenstvo v nogometu. In ne samo pri njej doma, ves njej kraj trenutno živi z nogometom. Nekaj tekem sem si ogledala v družbi njenih bližnjih in manj bližnjih sosedov. Luštno, imajo se res luštno.

Nisem pa bila samo pri Izbrani, še prej sem tri dni preživela na Bledu. V čudovitem penzionu, kjer sem imela apartma za štiri osebe z velikim balkonom in s prelepim razgledom.

Nisem, nisem samo "luftala" in gledala nogometne tekme, tudi veliko sem se naučila. Zdaj sem bom z novo zalogo znanja lotila kart, sploh sinastrij, in poskusila postati še veliko boljša. Astrološko gledano.

Ema je tako in tako dobra. Ne samo astrološko, ampak tudi sicer. Tole kremšnito mi je plačala ona, je pa tudi poskrbela, da sem jo "pokurila" s hitro hojo okoli jezera. Drugače pa je bila zelo vesela, da se je njena napoved uresničila. Naketeri izmed vas veste, da mi je na tečaju prognostike napovedala, da bom okoli 21. maja spoznala novega moškega, s katerim bom začela zvezo. In sem ga res, 25. maja. Zato sploh ne dvomim, da se bodo uresničile tudi njene naslednje napovedi in se jih zelo veselim.

Ne, saj vem, da me nihče izmed vas ne sovraži. Vsaj upam, da ne. Naslov sem prepisala s svojih novih spodnjih hlačk, katerim se seveda nisem mogla upreti, ko so me poklicale s police. Da, poznale so moje ime. Ker se vedem recesiji primerno, sem zapravila vsega petnajst evrov, je bilo pa luštno znova skakljati po BTC-ju. In pupi, moram ga pohvaliti, je bil izjemno potrpežljiv. Ne, ne maram moških, ki ne morejo razumeti, da se jaz v trgovinah vedem kot majhen otrok na ringlšpilu.

Se spomniti, da sem zgodaj spomladi napisala, da bom letos na lovu za majicami s "kjut" napisi? Ta napis se mi je zdel dovolj "kjut".

Ne, brez nogometa ne gre, tudi v nakupovalnih središčih ne.

Žal ni šlo tudi brez sladoleda. Dieta, greh in te stvari.

Eh, bo že.

Če je bil v nedeljo dan D, potem je danes dan, ki je še bolj D. Kajti če bi se današnji dan resnično izkazal za D, potem bo v sredo trening tekma. Aha, če se zgodi tisto najčudovitejše, je Slovenija v osmini finala. Ampak zdaj malo prehitevam dogodke. Kar je sicer zadnje dni rad počel Wayne Rooney. In ne, ne želim mu biti podobna. Če se ne moreva primerjati po debelini denarnice, ni treba, da se po čem drugem. Ampak vseeno, sem optimistika.

Handanović si, kakor vidite, želi, da bi nas Američani podcenjevali. Menda nas ne bodo. Kek ugotavlja, da bi njegove može zmaga naredila nesmrtne. Nikakor se ne moti. In Rooney? On grozi. Ampak z njegovimi grožnjami se bomo ukvarjali naslednji teden.

Živčna sem, ampak ne preveč. Nekje globoko v sebi imam dober "filing". Joj, ko se vsaj ne bi motila. Priprave so narejene. Ali če hočete, poskrbela sem, da mi med tekmo ne bo zmanjkalo cigaret.

Zdaj moram samo še poskrbeti, da moj pupi ne bo med vsem tem skakanjem pristal pri spodnjih sosedih. V nedeljo se mi je namreč zdelo, da bi se to znalo zgoditi. Drugače pa je moj pupi izjemno vraževeren. Prepričan je, da sem mu v nedeljo jaz prinesla zmago. In če bodo naši zmagali (ali pa vsaj igrali neodločeno) tudi danes, bo naslednjih sto in nekaj tekem gledal pri meni.

Hmmm, mogoče mi bo pa srečo v ljubezni prineslo dejstvo, da sem čarovnica. Če sem. Upam, da sem.

Zdaj gre pa zares. Zelo zares. Že sinočnja tekma med Anglijo in ZDA nas je uro in pol držala na trnih, danes pa bomo ... Mah, na žebljih bomo. Vsaj jaz bom prekleto živčna. Ker sem živčna že v tem trenutku, ko je do tekme še celih trinajst ur. Če zmagamo, bogdaj, bo zahvaljujoč velikodušnosti angleškega vratarja prvi v skupini.

Kot vidite po fotografijah, je nogometna vročica pri meni doma na vrhuncu in ni bilo dovolj, da sem kupila en športni dnevnik, morala sem imeti dva. Da mi ja ne bi kaj ušlo. Naj jutri kaj uide golmanu naših nasprotnikov ... Joj, kakšno veselje.

Brez zamere, tale objava ni ničemur podobna. Tako zelo "sem padla noter", da nisem sposobna ničesar drugega kot čakanja na tekmo. Razmišljam celo o tem, da bi se zjutraj odpravila k maši. Eh, saj smo tako dobri, da ne potrebujemo božje pomoči, mar ne? Dajmo, naši!

Gotovo ste opazili, da zadnje čase z Jovanko malo štrajkava in na blogu ni novih receptov. Brez skrbi, spet bodo. Če ne prej, gotovo jeseni. Kar pa ne pomeni, da vas ne smem dražiti s slastnimi dobrotami, kajne? Včeraj sem tako dobro jedla, da si preprosto nisem mogla pomagati, da ne bi ...

Moja svinjska pečenka s praženim krompirjem.

In še plošča. Ta seveda ni bila moja, sem pa, priznam, z nje nekaj malega tudi sunila.

V Kmečkem hramu sem bila včeraj prvič in kot vidite, so me navdušili. Priporočam.

Oja, počasi se me že prijemlje ...

... nogometna norija.

Mala šola astrologije se nadaljuje. Ugotovili smo, da Venera v rojstni karti ženske označuje, kako sprejema čustva in se predaja v ljubezni ter seksu, Mars v moški karti pa, na kakšen način odigra svojo moško vlogo. Seveda pa se Venera nahaja tudi v moški karti in Mars v ženski. Ne samo, da kažeta užitek (Venera) in energijo (Mars), ampak tudi to, kakšne ženske oziroma moški so nekomu privlačni. Kaj bo na koncu posameznik tudi dobil, ponavadi sicer ne pokažeta zgoraj navedena planeta, ampak dispozitor sedme hiše, kar pa tudi ... Včasih zdrži, drugič spet pade. In potem se lotimo iskanja Juna oziroma Junone ... In če tudi to ... Eh, večna debata.

Danes je seveda na vrsti Luna, ki kaže na instinktne in povsem spontane odzive. Luna je pogosto tisto podzavestno, na nek način naša duša. Luna v nekem znaku kaže, kako posameznik čustvuje, kakšni so njegovi čustveni odzivi in kakšne njegove čustvene potrebe.

Luna v ovnu

Luna v ovnu je je najbolj preprosta, najbolj odkrita in čustveno neposredna od vseh Lun. Odzivi te Lune so bliskoviti in strastni. Kot konj s plašnicami je osredotočena na tisto, kar predstavlja njeno trenutno navdušenje in se nikakor ne pusti motiti, še najmanj zaradi čustvenih potreb koga drugega. Ne samo, da Luna v ovnu ni dober poslušalec, ampak tudi velikokrat prehitro dela zaključke (razen v primeru, da ima posameznik v rojstni karti veliko dvojčka ali tehtnice). Pa vendar! Znalo bi se izkazati, da je Luna v ovnu naredila prav to, kar ste ji govorili, zdelo pa se je, da vas sploh ni poslušala. Bogseusmili, da bi takšna Luna imela občutek, da je kdorkoli kakorkoli vplival nanjo. Ta položaj namreč daje močno potrebo po neodvisnosti. To je Luna, ki ne prenese cmeravosti. Če boste kdaj slišali kakšno žensko prav nestrpno reči za drugo žensko: "Pa kaj se cmeri? Naj že enkrat utihne. Življenje gre naprej ... " To bo zelo verjetno ženska z Luno v ovnu. Za te ženske je namreč značilno, da imajo najmanj sočutja do pripadnic istega spola. Moški? Menda je za moške z Luno v ovnu značilno, da od ženske res veliko pričakujejo. Kakorkoli že, velja tisto ... Jaz, jaz, jaz!

Luna v biku

Luna je v biku zelo srečna in se dobro počuti. Čustvovanje takšne Lune poteka brez kakšnih pretiranih oscilacij in hudičevo malo dvomi o sebi. Če iščete Luno, ki jo bo težko kaj vznemirilo, je to prava Luna. Kar bi mnoge druge tako vrglo iz tira, da bi se vlekli po tleh, bo ta Luna zlahka prenesla. Res, ta Luna zdrži marsikaj in se po porazih, razočaranjih in travmah neverjetno hitro pobere. Ta Luna seveda ni hladna, ne bo pa prav zlahka pokazala svojih čustev. Sicer pa - počasi, ampak zanesljivo, samo ne naglih sprememb. Če naletite na moškega, ki ima Luno v biku, vedite, da ima zelo verjetno rad, da se ga veliko dotika in objema. Joj, nikar zdaj ne začnite, da to tako in tako želijo vsi, seks in vse to ... Luna nima nič opraviti s seksom! Če sem tako pri Veneri kot pri Marsu napisala, kateri položaj bi najbolj želela pri svojem partnerju, bi se pri Luni nedvomno odločila za Luno v biku. Ta Luna je naravnost ustvarjena zame. Moje navdušenje nad to Luno je tolikšno, da bi bila pripravljena spregledati tudi Marsa v devici ... Ne, zdaj že malo pretiravam, ampak ta Luna je res tisto, za kar jaz vse življenje govorim ... Preberite spodaj opis moje Lune (v raku) in vam bo marsikaj jasno. Ko moja Luna podleže od strahu, potrebujem ob sebi nekoga, ki mu iz oči ni mogoče razbrati strahu in za katerega imam občutek, da bo zdržal tudi najhujšo tragedijo, ob tem pa še vedno imel toliko moči, da bo mene obdržal v navpičnem položaju.

Luna v dvojčkih

Luno v dvojčkih boste zlahka prepoznali po tem, da je največja klepetulja. Pri tej Luni se vedno kaj dogaja, še nekaj mora narediti, še nekam mora iti, še nekomu mora pomagati, še ... Luna v večno spremenjivem znaku dvojčkov je pravo nasprotje stabilnosti in predvidljivosti. Njena odlika je, da se izjemno hitro prilagodi in odziva. Kakor sem uspela prebrati, se partnerji ljudi z Luno v dvojčku kar pogosto pritožujejo, da ne vedo, pri čem so. Navkljub dejstvu, da vam bo ta Luna prav zlahka ter na dolgo in široko razlagala, kako čustvuje. Jaz znam reči, da je to plitka Luna. V knjigah, ki jih niso pisali ljudje z Merkurjem v konjunkciji s Plutonom, je to opisano kot premalo stika s podzavestnim.

Luna v raku

Luna je izjemno pomembna v vsaki rojstni karti, če pa se nahaja v raku, deluje še precej močneje kot v drugih znamenjih. Za ta položaj Lune je značilna izjemna čustvenost in intuitivnost. O navezanosti na dom in družino sploh ne kaže izgubljati besed. Ta Luna ima strašno potrebo po življenjskem slogu, ki ji nudi občutek varnosti. In še ena potreba je pri tej Luni izjemno močna, zavarovati sebe in svoja čustva napram vsem grožnjam, resničnim ali namišljenim. To zna, predvidevam, za druge ljudi včasih biti kar naporno. Seveda pa ta samozaščita ni kar tako, to dejansko je Luna, ki jo zlahka prizadenete. Mah, ne vem. Velikokrat slišim, da je to najboljša Luna, čeprav resnično ne vem, zakaj. Okej, Luna je v raku doma, pa vseeno. Imam to Luno in ne vem, kaj je tako grozno čudovitega pri tem, da sem ena velika cmera. In ne samo jaz, to Luno ima tudi ena mojih najboljših prijateljic. Ona je sicer malo manj cmera od mene, zato pa "pada ven" ob vsem mogočem in nemogočem.

Luna v levu

Ljudje z Luno v levu so topli, velikodušni, krasi pa jih skoraj otroška preprostost. Potrebujejo pozornost in izkazovanje čustev ter znajo biti prizadeti, če tega ne dobijo. V bistvu so postavljači, vendar to kažejo na tako nedolžen način, da jim človek skorajda ne more zameriti, da se tako zelo ukvarjajo sami s seboj. Menda je statistika pokazala, da je največ Lun v levu brez otrok ali pa samo z enim otrokom. Čeprav imajo otroke radi in res znajo z njimi. V šali lahko pripomnim, da pač ženska ob odraslem otroku, ki je potreben toliko pozornosti, nima časa za še četico otrok, ki so res otroci. Ker sem si z dvema Lunama v levu delila mizo in posteljo, lahko tudi iz lastne izkušnje napišem, da Luna v levu dejansko potrebuje veliko pozornosti in izkazovanja čustev. Le da sta to pozornost od mene dobivala na drugačen način. Eden je nenehno cvilil, da se premalo ukvarjam z njim, drugi pa se je pretvarjal, da v resnici ni željan pozornosti, vendar je vedno, verjemite, naredil vse, da jo je dobil in je bil v središču moje pozornosti. Pač, "zinil" je kaj, za kar je zelo dobro vedel, da me bo vrglo iz tira in ga bom potem uro, dve, tri spraševala kaj, zakaj, kako. Takrat je bil pomemben, lev. Luna je v levu izjemno vdana, včasih prav slepo vdana tudi takrat, ko se ji zaradi te vdanosti (napačnemu človeku ali ljudem) že vsi smejijo. Da, kratkovidnost je najhujša napaka ljudi z Luno v levu. Žal ne vidijo dlje od lastnega nosu.

Luna v devici

Tej Luni varnost prinaša red v njej sami in seveda v okolju, ki jo obdaja. Menda ljudje s to Luno delujejo precej podobno kot tisti, ki imajo Luno v dvojčkih, le da se zdijo (in tudi res so) bolj živčni. Joj, saj skorajda ne znam vsega tistega, kar sem prebrala o tej Luni, strniti v nekaj stavkov. Prav zato vam bom pustila povezavo do opisa astrologinje, katere pisanje izjemno cenim. In res, prav tako tudi doživljam tistih nekaj ljudi, ki jih poznam in imajo Luno v tem znamenju. Neumorni intelektualci, ki kažejo neizmerno razumevanje za stiske drugih ljudi in so nesposobni kogarkoli sovražiti.

Luna v tehtnici

V uvodu sem napisala, da Luna kaže na instinktne in povsem spontane odzive, zato bo videti smešno, ko bom zdaj za Luno v tehtnici trdila, da tehta, preden se odzove. Vse pretehta oziroma presodi, ponavadi zelo nežno. Oscilacije pri tej Luni seveda so, saj vsaka utež na levo ali desno stran malo spremeni ravnotežje. Ta Luna odnose jemlje zelo resno in se ponaša s poštenostjo do drugih ljudi. Če kdo, potem se ta Luna zna vživeti v čustva drugih ljudi. Če se seveda hoče. Ker se rada izogne neprijetnim situacijam, se včasih zdi preveč površna in premalo iskrena. Videti lepo in ne videti grdega bi lahko bil njen moto. Nikakor pa ta Luna ne želi biti sama.

Luna v škorpijonu

Vsi odzivi ljudi, ki imajo Luno v škorpijonu, so siloviti, čeprav vse zelo trudijo, da bi to prikrili. Pogosto mislijo, da svoja čustva uspešno skrivajo, vendar temu ni tako. Nenehno bojujejo bitko med nadzorom nad lastnimi čustvi in željo, da bi jih vseeno pokazali, med skrivnostnostjo in željo, da bi svoje občutke zaupali drugim, med strahom zaradi izgube nadzora in skorajda obsesivnim hrepenenjem po zlitju z drugimi. Luna v škorpijonu se izjemno dobro odziva v kriznih situacijah. In če krize ni? Jo bo pa ustvarila. Ljudje, ki so lastniki te Lune, so tako zelo nagnjeni k perfekcionizmu, da so zaradi tega že kar samouničevalni. Od sebe in od drugih preprosto zahtevajo preveč, zato je življenje z njimi včasih nemogoče. Seveda, tudi ljubosumni so.

Luna v strelcu

Luna idealist. Ve, da preteklost ni pomembna in da je tisto, kar šteje, prihodnost. Kozarec ni nikoli na pol prazen, vedno je na pol poln. Oklevanje in obremenjevanje z razlogi za in proti? Japajade. Ne samo, da rinejo naprej sebe, to radi počnejo tudi z drugimi in ne vedno na obziren način. Samokritika? Kaj je že to? Mogoče vam lahko samokritičnost te Lune predstavim na primeru moje mame. Uh, kolikokrat mi reče: "Škoda, da mi nisi bolj podobna." In na splošno velja, da bi bil svet veliko boljši, če bi bili vsi kot ona.

Luna v kozorogu

Menda nič ne opiše Lune v kozorogu lepše kot ta pesem Charlesa C. Finna. To je Luna, ki ne kaže čustev, kajti zna jih dobro nadzirati. Seveda ne brez razloga. Pokazati čustva pomeni narediti sebe ranljivega, to pa je nekaj, česar ta Luna nikakor ne želi. Moč samoobrambe in samonadzora sta tukaj prav pretresljiva. Ljudje, ki imajo to Luno, se zdijo hladnokrvni, včasih celo surovi. Odgovornost, marljivost, nazivi, avtoriteta, ugled, v tem ta Luna najde občutek varnosti. To Luno zelo dobro poznam. Sicer ji je zgoraj omenjena marljivost tuja, kar pripisujem vsem ribam, ki plavajo po horoskopu, ampak ta Luna, ki sicer res deluje hladno, pade skupaj, ko se ji vržem v objem in zacvilim: Uuuuuuu, očka!" Ampak hej, moj oče je zelo ribast in zelo kozorogast vodnar.

Luna v vodnarju

Vsi odzivi te Lune so nepredvidljivi, včasih celo ekscentrični. Če želite staviti, kaj bodo ti ljudje naredili, stavite na tisto, česar sicer niti v najbolj divjih sanjah ne bi pričakovali. Luna v vodnarju se počuti najboljj varno, ko ima popolno svobodo. Za te ljudi je svoboda pomembnejša od zraka. Lastniki te Lune so odlični prijatelji in za svoje prijatelje bodo naredili karkoli. Lahko jim poveste vse in vse bodo tudi razumeli. Iskreni so in vredni zaupanja. Čeprav se navidezno zdi, da so na distanci, se v resnici prilepijo na ljudi, ki jih imajo radi in jih spoštujejo. Še več, ostali bodo z vami tudi v najhujših časih, ko vam bodo že vsi rekli zbogom.

Luna v ribi

To je Luna, ki beži. Pred svetom, pred samim seboj, pred svojimi strahovi in negotovostmi. To bežanje se lahko pokaže kot preprosto sanjarjenje, žal pa nemalokrat tudi kot zloraba alkohola in mamil. To je Luna, ki idealizira vse, tudi samega sebe. Tega, kaj si mislite o njej, ta Luna nikakor ne želi slišati. Prepričana je, da je veliko sočutnejša, prijaznejša in občutljivejša, kot v resnici res je. Žal se pogosto izkaže, da je sočutna predvsem do same sebe. Jup, to je to. Najprej vam razložijo, da gre za izjemno velikodušne in sočutne ljudi, potem pa ... V resnici vam v tistih "ta hitrih" opisih razložijo samo to. In si mislite, da bi to Luno takoj posvojili. Ko v obsežnejši literaturi preberete tudi nadaljevanje, se vas loti skepsa. Okej, vsaj mene se. Pasivna manipulacija. Ne gre za očitno izsiljevanje, ko veš, s čim imaš opravka in veš, zakaj si popustil, ampak tisto ... Saj ne znam opisati. Pošilja nejasna sporočila in te, ne da bi sploh imel občutek, na kaj te lovi, prepriča, da narediš prav to, kar je od tebe želela. En takšen primer sem imela priložnost opazovati tudi na lastne oči. Veliko ribe in še Luna v ribi. Moja prijateljica je ves čas čutila, da je žrtev hude manipulacije, ampak če se je še tako trudila, ni mogla s prstom pokazati na nič. Vse dokler ... Te grozljivke raje ne bom opisovala. Kajpak ne gre zanemariti tudi tega, da so ljudje z Luno v znamenju ribi izjemno občutljivi in pogosto zelo ustvarjalni. Predvsem ženske s tem položajem Lune so menda pogosto zelo uspešne, tako za ženske kot za moške z Luno v znamenju ribi pa naj bi veljalo, da slabo presojajo druge ljudi, še posebej predstavnike nasprotnega spola.

Tako, Luna je za danes končana, vendar se ji bomo v bližnji prihodnosti še enkrat posvetili. Ko bomo vsaj za silo obdelali položaje v rojstnih kartah, se bomo malo poigrali s premikanjem teh kart v sedanji čas. Ko nekogaršnjo karto premaknem na današnji dan (na rojstno karto narišem progresije hitrih planetov in tranzite počasnih), je prvo, kar pogledam, v katerem znamenju se nahaja progresirana Luna. Ampak pustimo zdaj to. Naslednji teden je na vrsti Sonce od ovna do ribi.

Mala šola astrologije se nadaljuje. Prejšnji teden smo se posvetili Veneri, ki je pomembnejša v rojstnih kartah žensk, ta teden je na vrsti Mars, ki je pomembnejši v rojstnih kartah moških. Če ne veste, v katerem znamenju se nahaja vaš Mars ali pa Mars vaše boljše (oziroma slabše) polovice, ga lahko najdete tukaj. Lahko se greste tudi “firbcanje” za tiste, ki vam niso zaupali ure rojstva. Marsa boste namreč lahko "odkrili" tudi brez ure rojstva. Tudi tokrat vas bom opozorila, da je Mars samo eden izmed planetov v rojstni karti. Če želite analizirati nekogaršnjo osebnost, bo to, kje nahaja Mars, veliko premalo. Upoštevati morate namreč vse planete, pri samem Marsu pa ni dovolj vedeti samo to, v katerem znamenju se nahaja. Zelo pomembno je tudi, da veste, v kateri hiši se nahaja (brez ure rojstva to ne bo šlo) in kakšne aspekte dela z drugimi planeti.

Mars v ovnu

Če smo prejšnji teden združno ugotovili, da Venere ni ravno najbolje imeti v ovnu, pa to nikakor ne velja za Marsa. Mars je v ovnu doma. In seveda tudi v škorpijonu. Vsej odličnosti položaja navkljub pa jaz zase ne bi želela moškega z Marsom v ovnu. Prepričana sem, da boste ob koncu opisa razumeli, zakaj. Ampak res ob koncu. Najprej začetek. Ljudje z Marsom v ovnu so izjemno neposredni, včasih pa tudi že kar osorni. Nekatere lastnosti bi lahko prepisala tudi iz opisa Venere v ovnu. Tekmovalnost. Nenehna potreba po izzivu. Nepotrpežljivost. Uveljavljanje lastne volje. Kakor piše moj najljubši in po mnenju mnogih tudi najboljši pisec astroloških knjig, namreč Stephen Arroyo, teh nekaj lastnosti velja tako za Sonce kot za Venero in Marsa v znaku ovna. Katerikoli od teh treh planetov se pojavi v znamenju ovna, imata nepotrpežljivost in uveljavljanje lastne volje (ter popoln neposluh za želje partnerja) vpliv na odnose, ki jih ti ljudje sklepajo. Če sta v ovnu dva od teh planetov ali celo ti trije, seveda to pride še bolj do izraza. Ker je Mars pomembnejši pri moških, kot je seveda Venera pomembnejša pri ženskah, se lahko malo poigramo s tem, kakšen je moški z Marsom v ovnu. To so moški, ki jim menda pravimo pravi moški. V tej energiji ni prav nič ženskega ali poženščenega. Ker nimam izkušenj z njimi, vam tega ne morem zatrditi, ampak katerokoli knjigo sem brala, povsod je pisalo, da so izjemni ljubimci s toliko energije, kot si jo lahko samo zaželite. V zvezo se menda spustijo sveto prepričani, da so spoznali ljubezen svojega življenja. In dokler se vse iskri od strasti, so tudi izjemno zvesti. Prava nebesa, kajne? Dokler traja. Kot sem prejšnji teden napisala za Venero v ovnu, se tudi Mars v ovnu hitro zaljubi in prav tako hitro tudi odljubi. Ali pa preprosto potrebuje nov izziv. Zdaj verjetno razumete, zakaj sem zgoraj napisala, da si zase ne bi želela moškega z Marsom v ovnu. Vsaj zaljubila se ne bi rada vanj. Ne, res nočem še kdaj trpeti, čeprav krivec za moje najhujše trpljenje ni imel Marsa v ovnu. Če bi takšnega Marsa lahko imela nezaljubljena za kakšen mesec ali dva, pa to ne bi bilo slabo ...

Mars v biku

Pod vladavino Venere se Mars ne počuti najbolje, ker je njegova energija tukaj na nek način brzdana, čeprav je nikakor ne gre podcenjevati. Mars v biku ni niti približno tako energičen kot Mars v ovnu, zato pa je toliko bolj vztrajen in trmast. Počasi, ampak zato zagotovo pride do cilja. Ko si enkrat izbere svojo boljšo (oziroma slabšo) polovico, bo do nje precej lastniško razpoložen, čeprav bo, verjemite mi, to prikrival. Seveda se ne bo zaljubil na prvi pogled in tudi v zvezo ne bo vstopil od danes na jutri, kajti človek z Marsom v biku ne bo ničesar naredil neobvladano. Mars v biku velja za izjemno velikodušnega oziroma svoj moški ego rad dokazuje tudi s tem, da lahko svoji partnerki marsikaj kupi oziroma jo lahko preskrbi. Tako piše in naj bi veljalo. Iz svoje osebne izkušnje tega ne morem potrditi. Oba moja partnerja sta namreč imela Marsa v biku in ne eden ne drugi nista bila odprte denarnice. Eden menda zato, ker se mu je v življenju tako in tako zgodila najhujša mogoča krivica in sicer ta, da ni bogat. Drugi pa je bil mnenja, da razvajati žensko tako in tako ni vzgojno. Nekoč davno mi je nekdo povedal, kje v njunem horoskopu (v porodnišnici sta bila cimra) se vidi njuna škrtost, ampak sem to že pozabila. Jaz, na primer, nimam Marsa v biku, pa sem zelo odprtih rok in vse tisto, kar naj bi astrološko gledano onadva kupovala meni, sem jaz njima. Absurd, kajne? Kaj še? V bistvu bi lahko o tem Marsu napisala roman, ampak se bom vseeno držala tistega, kar piše v knjigah. Mars v biku je len in počasen. Ampak tudi fanatičen, maščevalen in brez takta. Njegov moto je: "Nikar se ne prepirajva, ampak raje narediva po moje." Po mojih izkušnjah je Mars v biku izjemno zvest, predvidljiv, nefleksibilen in zadovoljen s svojo rutino. V postelji je Mars v biku čuten, vendar precej pasiven. Ih, kamorkoli se obrnem, karkoli si zaželim, vedno dobim tega Marsa. Bo že kaj na tem.

Mars v dvojčkih

Mars je v dvojčkih zgovoren in se v družbi izjemno dobro znajde. To so ljudje, ki imajo veliko prijateljev in ponavadi poznanstva na vseh mogočih in nemogočih koncih. Vedno je kje kaj, kar tega Marsa zanima. Nov konjiček, tečaj, potovanje, pa tudi zveza. Nikjer ni konec stvari, ki bi jih Mars v dvojčku želel poskusiti. Ta Mars se loti enega posla in še ga ni dobro začel, že ima nov projekt. Tega Marsa namreč ne zanima rezultat, ampak sama ideja, nekaj novega. Seveda pa mu je najljubša komunikacija. Neredko je tudi prepirljiv in ima moto "jaz vse vem najbolje". Ljudi z Marsom v dvojčku pogosto opisujejo kot živčne. To so ponavadi ljudje, ki zelo malo časa preživijo doma. Niti za trenutek ne smejo imeti občutka, da je priklenjeni. Seksualna energija tukaj ni močna.

Mars v raku

Če se Mars nahaja v znamenju raka, je pod vplivom čustev in zato nima dovolj želje, da bi pokazal svojo energijo in moč. Ta Mars nima dovolj akcije in prodornosti, kajti pri njem je vse odvisno od razpoloženja. Aha, Marsa v raku je lahko prizadeti. Ih, v bistvu se vse skupaj bere zelo smešno, kajti Mars in čustva ... Ne, to dvoje pač ne gre skupaj. Mars ima, kjerkoli se že nahaja, svojo motivacijo in motivacija Marsa v raku so čustva. Če misli, da ga boste prizadeli, bo ta Mars znal napasti. Že prej, v samoobrambi. Ne, ne telesno, to ni grob Mars. Temu Marsu manjkata akcija in prodornost, kar pa ne pomeni, da ni sposoben velikih in pogumnih dejanj. To je skrben Mars, ki bo pomagal in razumel, sočustvoval. Zna pa ta Mars biti zoprn s tem, da se nenehno čez kaj pritožuje. Jup, nergač je. Seks? Stephen Arroyo me je opozoril, da nikakor ne smem podleči vsesplošnemu razmišljanju, da Marsa v raku zanima samo družina. To je menda huda zmota. Mars v raku je, tako trdi Arroyo, izjemno seksualen. Navaja tudi izpovedi večjega števila žensk, ki so prav moške z Marsom v raku označile za najboljše ljubimce, ki so jih kadarkoli imele. Vredno bi bilo poskusiti, kajne?

Mars v levu

Ta Mars je pa postavljač. Ne morete, da ga ne bi opazili, ko vstopi v sobo. Mars v levu je namreč poln samega sebe in energije. Le kako bi bil brez slednje? Mars v ognjenem znamenju. Ljudje z Marsom v levu so očarljivi, topli in da, tudi teatralni. Seveda gre za Marsa, ki je ambiciozen, borben in eksploziven. Ko se razjezi, se res razjezi in takrat je več kot sposoben tudi kaj uničiti. To je Mars, s katerim se da zlahka manipulirati. Aha, treba mu je pihati na dušo. Ta Mars rad vidi, da je v središču pozornosti in da se vse vrti okoli njega. Napak ne prizna, nasvetov pa ne posluša. Ljudje z Marsom v levu so zelo srčni in veliko jim pomeni, da lahko osrečijo svojega partnerja. Niso dlakocepski in ozkosrčni, ti dve lastnosti pa tudi pri svojih partnerjih ne prenesejo. Ta Mars je zelo zvest, ampak ljubosumen. Če dame hočete moškega, ki bo poslušal vse, kar se vam je dogajalo, od jutranje kave s sodelavkami do večernega nakupovanja v Sparu, je menda Mars v levu prava izbira. Seks? V knjigah sem prebrala, da je precej neoseben, čeprav si ne znam predstavljati, kaj to pomeni.

Mars v devici

Iščete romantičnega Marsa? Ne, ta ne bo pravi. Če želite moškega, ki bo po seksu ocenil, kako dobre ste bile, ste z Marsom v devici na pravi poti. Ne, to sploh ni hec, brala sem izpovedi. To je analitičen in kritičen Mars, tista prava Marsova energija pa je v znamenju device blokirana in tudi seksualna energija tukaj ni prava. Večkrat sem prebrala, da je moški z Marsom v devici na nek način brez Marsa. Aha, brala sem v knjigah izpovedi žena moških z Marsom v devici. Nekatere so se bale, da so njihovi možje istospolno usmerjeni, kajti kazali so tako malo zanimanja za seks. Ampak ne, niso bili homoseksualci, imeli so samo tako malo seksualne energije. To seveda velja za moške s tem Marsom, ne toliko za ženske. Kajpak ni vse tako slabo. Ljudje z Marsom v devici so delavni, potrpežljivi in natančni.

Mars v tehtnici

Mars je v tehtnici v izgonu, zato nima tiste prave moči. Ljudje z Marsom v tehtnici so čustveni, strpni, neradi se prepirajo in gredo v življenju radi po liniji najmanjšega odpora. Znajo se brzdati in razjezite jih lahko samo, če naredite nekaj, kar smatrajo za nepravično. Oja, znajo z nasprotnim spolom, kajti to je zelo očarljiv Mars. Tako za moške kot za ženske z Marsom v tehtnici velja, da vedno želijo biti v partnerskem odnosu, ki jih predstavlja glavni življenjski motiv. Ko sem napisala partnerskem, nisem mislila samo na ljubezenski odnos. To ni Mars, ki bi bil veliko doma. Družabno življenje je za tega Marsa izjemno pomembno. Ti ljudje so redko sami. Ta Mars ni neučakan, ima namreč sposobnost discipline, predvidevanja in načrtovanja. Seks? Joj, prebrala sem toliko nasprotujočih si opisov, da raje ne bom napisala ničesar.

Mars v škorpijonu

Mars je v znamenju škorpijona najmočnejši, še veliko močnejši kot v ovnu. Čeprav večina ljudi govori, da življenje brez spolnosti nima pravega smisla, ste lahko prepričani, da Mars v škorpijonu to misli najbolj resno. Mars je v škorpijonu izjemno čustven, zelo strasten in še bolj vzdržljiv. Le redke ljudi spusti blizu, ko pa se vam odpre, vam povsem pripada in se vam posveti z dušo in s telesom. Vendar vedite, da ta Mars ne pozna sredine. Nekaj je ali belo ali črno, siva barva pri tem Marsu ne obstaja. Če tega Marsa razočarate, je to tako, kot bi mu zarili nož v srce. Odpustil vam ne bo nikoli, zna pa se zgoditi, da se vam bo tudi maščeval. Mars je v škorpijonu najbolj pogumen. Ne samo, da ne beži od nevarnosti, nemalokrat jo celo izziva in se ji posmehuje. Aha, Mars v škorpijonu je provokator. Jup, vaša Žogca v škorpijonu nima samo Venere, tudi njen Mars je v škorpijonu. Ker pa vse zgoraj našteto očitno za Vsemogočnega ni bilo dovolj, mi je Marsa v škorpijonu podprl še s konjunkcijo z Uranom. Če veste, kaj pomeni Uran, potem razumete, kaj sem pravkar napisala. Še nekaj o tem Marsu. Ko se za nekaj odloči ne zna, noče in ne more odnehati. Je tako iznajdljiv, da mu nemalokrat uspe nemogoče. Ljudje z Marsom v škorpijonu izjemno dobro »zavohajo« nevarnost, vendar se prav zaradi te svoje lastnosti velikokrat zdijo pretirano sumničavi. Kaj še? Mars je v škorpijonu naporen. Seks pa … Drage moje dame, menda ženska ni zares seksala, dokler ni seksala z Marsom v škorpijonu. Seveda meni vesolje ni privoščilo te radosti. Še dobro, da imam sebe in svojega Marsa v škorpijonu. Tudi to je nekaj. Ne, premislila sem si. To ni dovolj. Kje so moški z Marsom v škorpijonu? Videla sem že veliko rojstnih kart, ampak v nobeni moški karti še nisem zasledila tega Marsa.

Mars v strelcu

Močan Mars, ki mu, če se izrazim v rimah, hitro pride in še hitreje odide. Ne, ne mislim na tisto. Tega Marsa prime in ga mine. Če iščete hiperaktivnega partnerja, ga lahko najdete med ljudmi z Marsom v strelcu. Gre za neodvisne ljudi, katerim je samostojnost alfa in omega. Oja, zelo strasten, ampak menda tudi precej promiskuiteten Mars. Mars v strelcu je zelo neposreden in če hočete slišati resnico, kar vprašajte tega Marsa. Tudi če nočete slišati resnice, jo boste slišali. Ampak bognedaj temu istemu Marsu pripovedovati resnico o njem. Oja, priča boste hudi jezi. To je Mars, ki bo opazil vse vaše napake, svojih pa nikoli. Vem, ne morem skriti svoje antipatije do vsega, kar je strelčevsko. Ampak res, kar sem napisala, sem prebrala in si nisem izmislila.

Mars v kozorogu

To je pa Mars, ki je meni zelo všeč. V kozorogu ima Mars veliko energije, ki pa ni razmetana na vse konce in kraje, ampak usmerjena in pod strogim samonadzorom. Tudi seksualna energija je tukaj zelo močna, libido pa menda res zavidljiv. Ne vem, zakaj, ampak prav Marsu v kozorogu se pripisuje največ impotence (pri moških) in frigidnosti (pri ženskah). Res ne vem, zakaj. Mogoče zato, ker se ti ljudje tako zelo trudijo brzdati same sebe. Mars v kozorogu je zelo marljiv in ambiciozen. Ko si začrta cilj, ga bo tudi dosegel. In si začrtal nov cilj. Ter spet še en cilj. Cilja si te ljudje ne izberejo kar tako. Če vzamemo za primerjavo Marsa v dvojčku, ki skače od ene novosti do druge, Mars v kozorogu zelo dobro premisli, česa se bo lotil. Ugled in status sta tukaj motiva številka ena in dve. Želijo biti spoštovani. Jaz osebno tega Marsa res spoštujem (če slučajno ni impotenten), kajti zame ni večjega afrodizijaka kot to, da je moški videti hladen in nezainteresiran, v resnici pa je željan topline in ljubezni. To je opis tega Marsa. Aha, moški z Marsom v kozorogu veljajo za zelo vzdržljive ljubimce. Zanesljivi so in nikakor ne nagnjeni k avanturam. Kajpak meni še nikoli ni bilo dano spoznati Marsa v kozorogu.

Mars v vodnarju

Nekdo je nekoč napisal, da je Mars v vodnarju zvest, ne pa tudi rigiden. Vsakdo od vas si to izjavo lahko razlaga po svoje. Jaz vem, kako si jo razlagam. Seveda je Mars v vodnarju močan. Kako ne bi bil, ko pa vodnarju vlada Uran? Nič vodnarskega ali uranovskega še nikoli ni bilo predvidljivo, zato seveda tudi ta Mars ni. To je Mars, ki rad eksperimentira in ga privlači nenavadno. Mars v vodnarju nikakor ni umirjen in ko eksplodira ... To je pogumen Mars, ki ga privlačita nevarnost in tveganje. Oja, je tudi vztrajen. Vendar ne mislite, da bo vztrajal z vami, če mu ne boste zanimivi. Kako biti zanimiv temu Marsu, zame ostaja skrivnost. Ki se je ne bom trudila raziskati. Če iščete Marsa, ki se bo najtežje zaljubil, ste z Marsom v vodnarju na pravi poti. Naj prepišem del pisma, ki ga je Debbi Kempton Smith napisala ljudem z Marsom v vodnarju? Takole gre: " Tehnika je odlična, ko se vam ravno ljubi, ampak kaj, ko ne razumete partnerja? Strast, sicer vaša najljubša beseda, je v redu, ampak kaj, ko se na smrt bojite, da bi se zaljubili? Želite se zaljubiti, vendar se bojite intimnosti. Zato ste varni, ampak tako prekleto osamljeni."

Mars v ribi

Mars je v znamenju ribi šibak. Nima dovolj volje, vztrajnosti in poguma. Prenese marsikaj, kar pa ne pomeni, da bo pripravljen pretrpeti vse. Nikoli ne boste vedeli, kdaj mu bo počil film. Človek z Marsom v znaku ribi, se vam nikoli ne bo uprl neposredno, nikoli, ampak vedno subtilno. Ta Mars je prijazen in vedno rad pomaga. Res, gre za izjemno sočutne ljudi. Težava nastane, ko se ta Mars začne počutiti kot žrtev. Veliko energije porabi za druge ljudi. Mars je v raku zelo čuten, zato pa ne prav seksualen. Ne strast, pomembna je romantika. Beseda, ki se največkrat pojavi ob opisu Marsa v znaku ribi, je eskapizem. Obstaja kakšna bolj slovenska beseda za ta pojav? Mogoče bežanje? Če se energija ne more pretočiti skozi ljubezen, seks, idealizem te ali one vrste, se zna prehitro pretakati skozi alkohol in mamila. Ne vem, mogoče Mars v ribah s tem pisanjem delajo krivico, kajti na svetu je toliko pijancev in odvisnikov ... Ne vem, mogoče so statistično ugotovili, da je med njimi največ Marsa v znaku ribi. Vem, da obstaja statistika, v katerem znamenju je največ ločenih, zaprtih itn. Mogoče gre tudi tukaj za takšno statistiko. Kakorkoli že, temu Marsu jaz ne bi ponujala alkohola.

Naslednji konec tedna je na vrsti Luna.

Mala šola astrologije se začenja. Ker na blogu najraje kramljamo o ljubezni, sem šolo začela z Venero. Venera in Mars sta namreč v astrologiji planeta, ki govorita o ženski in moškem, o odnosih in na splošno o vsem, kar se dogaja med spoloma, tudi na področju seksualnosti. Nikar pa, lepo vas prosim, ko boste brali spodnje opise, ne pozabite, da se v vaši (ali partnerjevi) rojstni karti ne nahaja samo Venera, ampak tudi cel kup drugih planetov, ki jih je treba upoštevati. Na primer, če ima vaša boljša (ali slabša) polovica Venero v ovnu, za katero velja, da rada dominira nad partnerjem, upoštevajte, preden delate zaključke, kje se nahajajo drugi planeti. Če bo takšno Venero imel nekdo, ki ima Sonce v ribah, gotovo ne bo imel tako močne želje dominirati nad partnerjem kot nekdo, ki ima tudi Sonce v ovnu. Oja, seveda vem, da se bo začelo tisto:"Zame pa to ne velja." In tudi tisto: "Za mojo boljšo (oziroma slabšo) polovico to sploh ne drži". Še vedno je bilo tako, da opis za nas ni držal zato, ker si preprosto nismo hoteli priznati svojih napak, za partnerja pa, ker z njim še nismo bili dovolj dolgo, da bi imeli priložnost napake videti. Glede dobrih lastnosti pozameznih Vener se bomo pa tako in tako strinjali, da so zapisane povsem pravilno.

Venera v ovnu

Venera je v ovnu v svojem izgonu. V ovnu se namreč Venera ne znajde najbolje, kajti je pod vplivom Marsovih energij in zato prehitra, neučakana, premalo potrpežljiva, lahko bi se reklo tudi preveč agresivna in moška. Ta Venera poseduje veliko več strasti kot nežnosti in topline. Venera v ovnu se hitro zaljubi (pa tudi odljubi) in tega sploh ne skriva. Še več, rada se bori za svojega partnerja, pogosto pa tudi ne izbira sredstev, da bi ga osvojila. Ta Venera rada vodi in ne, se ne pusti voditi. Ker ima rada močnega partnerja, dva, ki vodita, pa ne gresta najbolje skupaj, se pogosto v njenih zvezah krešejo iskre. Nekje sem nekoč davno prebrala, da bi si takšna Venera morala omisliti partnerja, ki je na nek način šibak in pasiven, ampak kaj, ko tej Veneri takšen partner ni izziv. Venera v ovnu namreč rada tekmuje. In dominira. Biti želi prva in premogokrat zvezo spremeni v bojišče. Za to Venero je življenje brez smisla, če nima novega izziva, ki je lahko nov projekt, nov partner ali karkoli, kaj bi lahko dosegla ali osvojila. Svoj negativni obraz največkrat pokaže skozi pomanjkanje prilagodljivosti in nizko stopnjo strpnosti. Mnogokrat boste slišali ali prebrali, da Venera v ovnu ni za zakon, vendar to ni res oziroma tega nikakor ne bi mogli trditi, dokler ne bi videli, kakšne aspekte v rojstni karti Venera v ovnu dela z drugimi planeti. Kakorkoli že, to je Venera, ki bo najlaže živela sama. Ali pa bo za seboj imela cel kup neuspešnih zvez. Ponavadi kot primer za takšno Venero navedejo Elizabeth Taylor in njenih osem ali koliko zakonov. Vendar ne pozabimo, Elizabeth ima ob hitro zaljubljivi in enako hitro odljubljivi Veneri v ovnu tudi Marsa v ribah, Mars v ribah pa potrebuje nekoga ob sebi. Sem napisala, da je Venera v ovnu zelo strastna? V seksu je neposredna in zelo nenasitna.

Venera v biku

Venera je vladarica bika in seveda se v tem znamenju odlično počuti. Venera v biku zna uživati življenje. To je Venera, ki rada poseduje in ne, ne dovoli, da se kdorkoli dotika tistega, kar je njeno. Da, to je posesivna Venera. Tako moški kot ženske s to Venero se veliko ukvarjajo s svojim videzom. Če Venera v ovnu nenehno potrebuje izziv in ne prenese rutine, jo Venera v biku želi imeti. Venera v biku nerada menja partnerja, kar pa ne pomeni, da govorimo o zvesti Veneri. Ne bo pa Venera v biku tvegala, da bi zaradi afere izgubila partnerja, s katerim je zadovoljna. Venera v biku namreč ni hazarder. Govorimo o izjemno praktični Veneri. Kajpak Venera v biku od svojega partnerja pričakuje popolno zvestobo in je tudi zelo ljubosumna. Bomo tudi to Venero končali s seksom? Veliko manj je strastna od Venere v ovnu, zato pa toliko bolj čutna.

Venera v dvojčkih

Venera je v dvojčkih vesela, zgovorna, igriva in lahkotna. Manjka ji globine čustev, čeprav je na začetku, ko je zveza še sveža, videti nad svojim partnerjem izjemno navdušena. Ljudje, ki imajo Venero v dvojčkih, so zelo družabni in se radi spogledujejo. Aha, če iščete Venero, ki je najbolj nagnjena k nezvestobi, potem bo Venera v dvojčkih brez dvoma najboljša izbira. Ne samo to, ta Venera se tudi zelo rada poigrava s čustvi drugih. Ljubezen ta Venera izraža z besedami in to zlahka. O ljubezni več premišljuje in govori, kot pa jo dejansko čuti. Da pa ne bo vse tako slabo, ker nikoli ni vse samo slabo, je to Venera, ki se nerada prepira in v njenih zvezah ni tako imenovanih scen. Joj, če se še tako potrudim, v knjigah ne morem izbrskati veliko lastnosti, ki bi mi bile pri tej Veneri všeč, zato je verjetno bolje, da kar zaključim.

Venera v raku velja kot idealna Venera za zakon. Za to Venero je družina alfa in omega. Potrebuje namreč varnost, domačnost in mir. Ter seveda izkazovanje čustev. Če vam kdo ne bo zameril, da mu boste nenehno ponavljali, da ga ljubite, bo to človek z Venero v raku. Venera v raku išče partnerja, na katerega se bo lahko naslonila oziroma zanesla. Oja, Venera v raku je izjemno ranljiva. Ženske s to Venero iščejo moškega, ki bo dober oče njihovim otrokom, moški s to Venero pa žensko, ki deluje materinsko. Ne, ni pa vse tako idealno, Venera v raku tudi hudičevo hitro menjava razpoloženje, zna biti škrta in je izjemno zaščitniška. Ta Venera na ljubezen gleda zelo konzervativno.

Venera v levu

To je Venera, ki mora biti opažena. Govorimo o Veneri, ki je ponosna, dramatična do meje teatralnega in nikakor ne polovičarska. To ni Venera, ki bo kupila eno vrtnico, kupila jih bo sto. Oja, pretiravala bo. Govorimo o izjemno predani Veneri, pa tudi hvaležni. Če boste tej Veneri dali, kar potrebuje, to pa je, da je prepoznana kot najboljša, najlepša in v vsem svojem obstoju vredna ljubezni, če ji boste pokazali resnično naklonjenost, vam bo večno hvaležna in vam bo vračala ljubezen, kot zna samo Venera v levu. V nasprotnem se bo užaljeno obrnila stran in vam pokazala hrbet. Ne, nikar te Venere ne užalite. Ne pozabite, da je skorajda na otročji način zaverovana vase. Če s čim, vam bo ta Venera utrujala prav s tem, da ji boste morali nenehno kazati in dokazovati, da je najboljša. Prav komplimenti, če vas slučajno zanima, pa so način, kako je najlaže manipulirati s to Venero, ki je sicer ne boste mogli pregovoriti v nekaj, česar si sama ne bi želela. Ta Venera velja za eno najbolj zvestih. Zasledila sem, da naj bi šlo za zelo seksualno Venero, čeprav daleč od tega, da bi bilo to tako poudarjeno kot pri Veneri v ovnu ali škorpijonu.

Venera v devici

Venera v devici ljubezen izraža skromno, sramežljivo in racionalno. Ponavadi ljubi toliko, kolikor je ljubljena. Je čustveno zadržana, negotova in večno zaskrbljena, zato se izogiba strastem, spontanosti in nenavadnim avanturam. To je Venera, ki preveč išče dlako v jajcu, ki preveč izbira, nemalokrat pa se veže za ljudi, ki potrebujejo takšno ali drugačno pomoč. Ljubezen najlaže izraža v vzajemni čustveni podpori in skrbi za partnerja, od katerega pričakuje zvestobo in varno zavetje. Četudi ni močna na besedah, je za partnerja pripravljena narediti marsikaj in na ta način pokazati, kaj v resnici do njega čuti. Od svoje ljubezni zahteva red, disciplino, izjemno čistočo in urejenost. Ne, s to Venero ne morete doživeti ljubezni, kakršna je opisana v romanih. Bi pa znali s to Venero doživeti veliko kritik, če ne boste tako natančni in učinkoviti, kot je ona sama. Četudi si ta Venera zelo želi zdravega in pravega odnosa, ponavadi večjo ljubezen najde v delu in opravljanju dolžnosti. To je verjetno Venera, ki bo pri sklepanju odnosa najmanj teže polagala na privlačnost. V kolikor vas bo sprejela z vsemi vašimi napakami, ste pa z njo dobili partnerja brez primere. Če za konec omenim še seks, je prav, da ga ne omenim brez čistunstva.

Kot v biku je tudi v tehtnici Venera doma. Če je Venera v tehtnici, je vse, kar sicer krasi ta planet, še bolj poudarjeno. To je Venera, ki izžareva tako notranjo kot zunanjo lepoto. Govorimo o nežni, prijazni in ljubeči Veneri, vendar pa ne strastni in zato v seksu verjetno precej pasivni. Ne, s kakšnimi opolzkimi izjavami Venere v tehtnici ne boste razvneli, veliko več možnosti je, da se ji boste priskutili, da ne napišem zagnusili. Če želite osrečiti to Venero, ji morate v zvezi ponuditi mir in hamornijo. Tega ne bo mogla pogrešati, lahko pa bo pogrešala strast. Ta Venera se bo nemalokrat zdela hladna, četudi to ni. Ko se bo počutila varno, se bo odprla in izkazala za zelo čustveno. Če iščete zvesto Venero, bo Venera v tehtnici dobra izbira. Ta Venera ima tako zelo idealističen pogled na ljubezen in zakon, da bi jo lahko smatrali celo za naivno. Če boste to Venero prizadeli, ne bo kuhala zamere ali vas obsojala. Ne pozabite, da tej Veneri veliko pomeni, kako so stvari videti navzven. Še zdaleč ne bo dovolj, da ji ljubezen ispoveste na štiri oči, hotela bo tudi njeno javno potrjevanje in priznanje.

Venera v škorpijonu

Iščete najbolj zvesto Venero? Potem bo Venera v škorpijonu prava za vas. Seveda se prej prepričajte, ali ji boste sploh kos. Ne, te Venere ne more vsakdo prenašati. Gre namreč za Venero, ki je čustveni ekstremist. Mimogrede, Venera v škorpijonu velja za tudi Venero, ki najbolj trpi. O tem vam lahko, ker sem njena "ponosna" lastnica, napišem kar nekaj. To je Venera, ki ljubezen jemlje smrtno resno, že skorajda fatalistično. Ljubezen je zanjo nekaj, za kar se živi in tudi umre. Vsa tragičnost te Venere je skorajda poetično opisana tukaj. Prav zato je ta Venera pogosto tudi sama. Težko se namreč odpre in preda drugim. To je Venera, ki bo za ljubezen dala vse, ampak bo vse tudi zahtevala. Nič manj in nič več kot popolno predanost. In ne mislite, da jo boste glede popolne predanosti lahko pretentali. Ta Venera čuti, da nekaj ni povsem v redu. In bognedaj, da jo izdate. Kot vam bo neskončno zvesta in vas niti v najhujših trenutkih ne bo pustila na cedilu, tako vam tudi nikoli ne bo oprostila, če jo boste ranili ali prizadeli njen smisel za pravičnost. To je brez dvoma najbolj strastna Venera. Ne samo seks, vse doživlja in dela s strastjo. Če v njenem življenju ni strasti, je mrtva, postane zombi. Ko pa smo ravno pri seksu ... To ni Venera, ki bi jo zanimalo, ali je privlačna ali ne. Ne, to Venero zanima, ali je vredna poželenja. V seksu od nje lahko pričakujete marsikaj precej neobičajnega, če sicer v rojstni karti ni znakov konzervativnosti. Vsekakor lahko pričakujete vulkane strasti. Kot lahko pričakujete tudi strašno ljubosumje, če v rojstni karti ni veliko zraka (ob tej priložnosti se Bogu zahvaljujem za ves ta zrak v moji karti, ki me rešuje pred to norostjo). Naj končam s tem, da je Venera v škorpijonu, kot sem zgoraj napisala za Venero v ovnu, v izgonu.

Venera v strelcu

Če hočete nezanesljivo Venero, si, toplo vam jo priporočam, izberite Venero v strelcu. Verjetno mi ne boste preveč zamerili, če bom imela največ slabega napisati prav o tej Veneri. Ne, ni najslabša, samo jaz jo imam trenutno najbolj v želodcu. Krivec je menda znan, princ. In daleč od tega, da bi za njegovo početje bila kriva samo Venera. Krivdo, ki pa jo nosi, lahko enakomerno porazdelim med njeno strelčevstvo in dejstvo, da se pri njem nahaja v dvanajsti hiši. Ne, ne bom nič nepristranska, če napišem, da je Venera v strelcu bolj kot nad osebo, s katero je v zvezi, navdušena nad lastno idejo te zveze. To je Venera, ki ljubi svobodo, je odprtega duha in idealistična. Ideal ta Venera zasleduje vse življenje, kajti ne mara živeti v resničnem svetu in se bosti z resničnimi težavami. In zakaj bi sploh se, ko pa je nekje daleč proč ali pa mogoče samo za ovinkom čaka nekaj še veliko boljšega? Svet je velik, Venera v strelcu pa rada potuje. Ta Venera seveda nikoli ne bo priznala, da je pravzaprav plitka. Ta Venera nikoli ne bo priznala nobene svoje napake. Napisala sem, da je polna idealov in z veseljem jih bo pridigala, vendar vedite, da pravila, ki veljajo za tiste, katerim pridiga, zanjo ne veljajo. Za svoje napake bo našla tisoč in eno opravičilo. Kar naredite vi, je greh, ki je vreden obsojanja, kar naredi Venera v strelcu, je pač treba razumeti kot del življenja. Najhujša težava te Venere se verjetno skriva v tem, da je zelo osredotočena na "distant vision", ne vidi pa tistega, kar ima pred nosom. Venera v strelcu je zabavna, prav nič posesivna, samostojna, skratka Venera, s katero je prijetno biti. Ko se boste s to Venero imeli luštno, pa vseeno ne pozabite, da to ni Venera, od katere bi smeli pričakovati "v dobrem in slabem". Jup, še ena Venera, za katero velja, da ni za zakon.

Venera v kozorogu

Venera v kozorogu je izjemno praktična. Ker je zelo resna in previdna pri vsem, kar se tiče čustev, ugleda in materialne varnosti, deluje hladna in nezainteresirana, čeprav v resnici ni. Ta Venera ima močno sposobnost brzdanja. Daleč od tega, da ne bi močno čustvovala, vendar globoka čustva težko izrazi. Ponaša se s svojo zanesljivostjo in staromodnostjo, čeprav občasno zna te vrednote tudi prekršiti. Oja, ta Venera je zelo predvidljiva. Vedno bo počakala, da vidi, na kako trdnem oziroma tankem ledu se nahaja, šele potem se vam bo predala. Do tedaj bo raje počakala, da se izkaže, kako resno pravzaprav mislite. Ko se enkrat veže, ta Venera v večini primerov ostane vezana. Tudi zaradi materialne varnosti. Če je v rojstni karti slabo postavljena, pa bi znala zaradi materialne varnosti celo vstopiti v zakon. Ker ima močan čut dolžnosti tako do partnerja kot do družine, bo ostala, čeprav se bo morda zavedala, da se nahaja v odnosu, ki je ne izpolnjuje. Vsej zadržanosti navkljub je ta Venera, verjeli ali ne, zelo pohotna, vendar pa premnogokrat žal vseh svojih strasti ne spusti na dan. In če kaj, potem ta Venera v seksu ni pasivna.

Venera v vodnarju potrebuje svobodo. Četudi se nahaja v zvezi, potrebuje občutek nevezanosti. To je Venera, ki se nikoli do konca ne preda in vedno del sebe zadrži samo zase. Pravzaprav je ljudi, ki so lastniki te Venere, včasih težko razumeti. Želijo zvezo, ampak hkrati ne želijo vsega tistega, kar prinaša. To je Venera, ki je zelo prijateljska, vendar se težko odloči, kdo je njen partner. Če nimate enake ali vsaj podobne Venere, če želite popolno predanost, bi vas ta Venera znala pošteno spraviti ob živce. Kot bi vas znala ob živce spravljati njena distanciranost. V eni izmed knjig sem naletela na primer, ko je žena opisovala svojega moža, ki ima Venero v vodnarju. Bila sta poročena šest let in začele so se prve težave. Žena se je o težavah želela pogovoriti, mož z Venero v vodnarju pa ji je odvrnil: »Ne želim se pogovarjati o tem, to je zame preveč osebno.« Ta Venera hitro vstopa v zveze in iz njih še hitreje izstopa. Razlogi za izstop ponavadi ostanejo neznani. Kar pa ne pomeni, da govorimo o promiskuitetni Veneri. Kar to Venero privlači, ni strast in niso čustva, ampak nekaj intelektualnega. Seveda ta Venera ni prav nič ljubosumna in je zelo samozadostna.

Venera v ribi Venera je v znaku ribi na višini in se zato v tem znamenju odlično počuti. Ta Venera je zaljubljena v ideal ljubezni se je sposobna popolnoma stopiti s svojim partnerjem. To je Venera, ki sanjari o ljubezni, išče idealno zvezo, partnerja idealizira in se žrtvuje zanj. V njem videti vse dobro in noče videti ničesar slabega, vse zavoljo tega, da bi zveza obstala. Če katera, potem si bo ta Venera izmislila tisoč in eno opravičilo za napake svojega partnerja. Šele ko ji bo opravičil res zmanjkalo, bo odšla. Ne, to nikakor ni Venera, za katero bi lahko napisala, da zna dobro ocenjevati ljudi. Se pa z leti tega lahko nauči. Ta Venera bo za ljubezen naredila vse. Žal bo premnogokrat razočarana, samo res imenitni aspekti pa ji bodo prinesli princa (oziroma princeso) na belem konju, o kakršnem je sanjala. Pač, takšnih idealov se ne rodi veliko. In seveda, vedno se bo našlo dovolj "junakov", ki bodo naivnost te Venere znali izkoristiti. Čeprav se, kot sem zgoraj napisala, za partnerja žrtvuje čez vsako mero, boste od nje težko izvedeli, kaj pravzaprav čuti do vas. In ves čas se bo gibala nekje med popolno nesebičnostjo in še bolj popolnp zaverovanostjo vase. Sposobna je namreč obojega. Seksa brez romantike pri tej Veneri ne bo.

Ups, skorajda bi bila pozabila, da smo v mali šoli astrologije in morda vsi ne veste, kje se nahaja vaša Venera ali Venera vaše boljše (oziroma) slabše polovice. Tukaj jo boste našli. Lahko se greste tudi "firbcanje" za tiste, ki vam niso zaupali ure rojstva. Venero boste brez ure rojstva namreč zlahka odkrili, enako Marsa, o katerem bo govora v naslednji objavi, ne bo pa brez ure rojstva šlo pri Luni, ki bo v "učnem načrtu" čez dva tedna.

Le kaj mi je padlo na pamet, ko sem se sinoči spravila gledat informativne oddaje? Tri tedne sem živela v popolni nevednosti, vse je šlo mimo mene, potem pa ... Prvo, kar sem izvedela, je, da je gospoda Grčiji posodila mojih 192 evrov. Seveda me ni nihče vprašal, ali sem jaz pripravljena Grkom karkoli posojati. Še manj so me vprašali, ali si v tem trenutku sploh lahko privoščim, da komurkoli karkoli posojam. Eh, seveda so me pomirili s tem, da mi bodo Grki teh 192 evrov vrnili. Oja, prav gotovo, nič me ne skrbi. Tako zelo se zanesem na to, da bom z obiskom zobozdravnika (ki me bo stal tam okoli 200 evrov) počakala toliko časa, da dobim nazaj ta priročno podoben znesek. Kje pa, da bi verjela svojemu nekdanjemu profesorju in edinemu politiku (če je on to sploh bil), ki sem ga imela resnično in iz srca rada, doktorju Jožetu Mencingerju, ki je za portal RTV SLO povedal: "Denar, ki si ga bo Slovenija sposodila zato, da ga bo dala Grčiji v obliki posojila, je bolj ali manj izgubljen, saj ga Grčija ne more vrniti. Da bi Grčija denar lahko vrnila oziroma odplačevala vsaj obresti, bi morala imeti 10-odstotno gospodarsko rast in primarni proračunski presežek. Prvo ni verjetno, drugo prav tako ne in ni niti predvideno. Dejansko pa EU z reševanjem Grčije z javnim denarjem rešuje predvsem privatne banke, ki so Grčiji posojale denar in ki bi ta denar izgubile, če bi Grčija bankrotirala." Blagor meni, da sem tako bogata, da lahko posojam denar bankirjem. Mi dovolite, da še enkrat ponosno napišem, da sem na referendumu za Evropsko unijo obkrožila proti?

Kamorkoli se danes obrnem, naletim na modrovanja o Titu in na tisto zloglasno vprašanje, ali je bil največji sin naroda ali zločinec. Ker stvari ponavadi niso tako zelo črno-bele (razen če gre za drese nekaterih meni zelo ljubih nogometnih klubov), sem jaz vprašanju dodala tisti nekaj vmes. Oja, danes na vseh koncih politizirajo. Čeprav mi je politika zadnje čase res španska vas, si nisem mogla kaj in sem se pridružila.

Ko je Tito umrl, sem imela dobra tri leta, zato ne morem pisati dolgih zgodb o tem, kako me je politično zatiral in pošiljal na Goli otok. Kot tudi ne morem pisati romanov o tem, da mi je v njegovih časih "blazno" dobro šlo na vseh mogočih in nemogočih področjih. Skakala sem po peskovnikih in v peskovniku sem verjetno doživela tudi tisto sireno, ki je objavila, da je Tito umrl.

Svoje čase sem prebrala veliko bolj ali manj kritičnih knjig o Titu, zato ne morem deliti mnenja tistih, ki v njem vidijo velikega junaka. Kot se tudi ne morem strinjati s tistimi, ki zanj pravijo, da je bil eno veliko zlo. Karkoli je že bil, če je sploh bil Josip Broz, njegovih časov ne doživljam tako zelo katastrofično, kot je danes menda moderno. Če me kdo vpraša, zakaj ne, mu to prav z veseljem razložim.

Kot sem z enakim veseljem šla na ekskurzijo v Kumrovec tistega zdaj že davnega leta 2005, ko sem mizo in posteljo še delila z levičarji. Pozneje sem se preusmerila na desničarje in ekskurzije v Kumrovec so odpadle. Kot tudi kakšne druge. Kajpak mi to, da sem pokazala popolno razumevanje za delo v petek in svetek ter sama skakljala okoli, ni prav nič pomagalo pri tem, da bi desni gospod razumeli, da jaz nimam nikakršnega namena spreminjati njegovega življenjskega sloga ali navad. Eh, nepomembno. Na ekskurzije, izlete, potovanja ali karkoli podobnega je po vseh dosedanjih izkušanjah najbolje iti brez moških, levih ali desnih.

So pa, to bom vedno priznala, politične debate z nesomišljeniki veliko bolj zabavne.

Kot gotovo veste, imam navado, da na blogu poročam z vsem mogočih in nemogočih skakljanj. Skakljanje, na katerem sem našla čisto pravega frajerja, sem pa izpustila. Ne, vem, ne spodobi se. Še posebej se ne spodobi, ker ta frajer ni samo frajer, ampak je zraven tudi moder. Moder in frajer, ufff. Skorajda idealen moški.

Kajpak, jaz bi ga postrigla. Ampak saj veste tudi to, da bi jaz postrigla vsakega moškega.

V načrtu je bil sprehod po Tivoliju. Na hojo po ravnem vedno pristanem. Če kdo omeni hrib, začnem zavijati z očmi in videti sem, kakor bi se nahajala pet minut pred katastrofo. Ko ljudje vidijo, kakšne "ksihte" delam, so prepričani, da sem povsem brez kondicije in me bo že tam nekje pri Mostecu pobralo. Kar seveda ni res. V resnici bi prišla tudi na Triglav, če bi bilo zares potrebno. Ker pa ni ...

Ena anekdota. Nekoč smo šli moj predbivši, jaz in še en par za teden dni v Barcelono. Dekle iz drugega para je naredilo načrt, kaj vse moramo videti. In smo se takoj prvi dan lotili raziskovanja. Tako smo delali še naslednje štiri dni. Od jutra do mraka. Šestega dne je tisti drugi par izjavil, da ne moreta več in da bosta zadnja dva dneva prelenarila, prespala, preležala. Nista mogla več hoditi. Tudi moj predbivši je bil navdušen nad tem, ampak jaz sem dejala, da ne nameravam niti ene same samcate ure v tem prelepem mestu preživeti na kavču ali v postelji in bom nadaljevala z raziskovanjem. Seveda je šel z menoj, čeprav sem mu rekla, da to res ni potrebno in se lahko z njima vrne v stanovanje. Verjetno se je bal, da me bodo ukradli. On se nikakor ni hotel zavedati dejstva, da bi me tisti, ki bi me ukradli, kaj hitro vrnili, ker ko jaz začnem težiti ... Ne, tega se ne da prenašati. Ko smo se vračali v Ljubljano, mi je tisto dekle reklo: "Priznam, ko sem delala načrt potovanja, me je bilo ves čas strah, da ti tega ne boš zdržala, da že po prvem dnevu in prvih dvanajstih urah hoje ne boš mogla več. Izkazalo se je, da imaš več kondicije kot mi trije skupaj." Jup, ljudje me večkrat narobe ocenijo. Samo zato, ker se mi ne ljubi laziti v tri krasne, še ne pomeni, da ne bom lazila tja, kjer je krasno.

Ampak ne, na Rožnik nisem lazila zaradi krasnega, pa tudi zaradi flancata ne. Flancat je prijateljica omenila tako mimogrede, v bistvu je samo hodila, jaz pa sem govorila, govorila in govorila. Kot bi me kdo navil. Oja, do Triglava bi prišla, toliko sem ji imela povedati. Kajpak nič novega, že več kot dve leti ponavljam eno in isto. Kot pokvarjena plošča. Hmmm, mogoče sem res zrela za servis. Čeprav plošč dandanes nihče več ne popravlja, mečejo jih v smeti.

Aha, flancat sem pa na koncu res dobila. In ne, nisem utihnila niti, ko sem ga jedla. Mlela sem tudi vso pot dol. V tem trenutku pa ne meljem zato, ker sva uspeli porabiti že vse brezplačne minute (verjemite, ni jih malo) in zato imava do 27. telefonski mrk. Ko sva jeseni vzeli ta novi paket, sva, ko sva se vračali iz mesta, ugotavljali, da je toliko brezplačnih minut v isto in stacionarno omrežje nemogoče porabiti. Japajade!

Akcija je uspela! O tem, kako pridno smo čistili po vsej Sloveniji in menda presegli tudi najbolj optimistična pričakovanja, boste prav gotovo prebirali in poslušali v vseh medijih. Od mene dobite samo kratko poročilo z akcije, ki jo je imela moja mala druščina, ki smo jo sestavljali moja prijateljica, njen pes in jaz. Odpravili smo se na PST.

Ker nismo bili med prvimi, so bile sprehajalne poti že povsem očiščene in smo se podali v gozd. Tudi tam je bilo več kot očitno, da so bile pridne roke že na delu, ampak vseeno nama je uspelo najti in odstraniti kar nekaj smeti. Plastenke, pločevinke, dele koles in avtomobilov, ovitke čokolad in drugih posladkov itn.

Iskreno upam, da se ne bo prav kmalu kakšen brezvestnež spravil svoje smeti odlagati na to prečudovito jasno.

Ko je večina čistila, so nekateri svinjali. Tale škatlica cigaret je v bajerju pristala kakšno uro ali dve pred fotografiranjem. Če sploh. Ni bila dovolj razmočena, da bi bila kaj dlje v vodi. In ne samo to, ko smo se vozili proti bajerju, je nekdo iz avta vrgel naprej plastično vrečko, potem še embalažo od sira, salame in majoneze. Kaj naj rečem? Svinja! Jup, ustavila sem avto in pobrala.

Nismo pa imeli lepega dne samo tisti, ki smo čistili. Nekateri so si našli tudi drugačno zabavo. Tole sončkanje ob bajerju se nam je zdelo tako zelo mikavno, da ga bomo verjetno izvedli naslednji teden. Seveda brez ribiške palice.

Tako. Smeti so pobrane. Poročilo za blog je spisano. Zdaj se lahko zasluženo vržem na kavč in lenarim.

Najprej se želim pohvaliti. Petnajst let imam vozniški izpit in avto, vendar se nikoli nisem v nikogar zaletela, pa tudi uspelo mi je uiti vsem tistim, ki so se zaleteli vame. Žal nimajo vsi tako čudovite statistike, pa vseeno verjamem, da se nihče ne zaletava namenoma. Pazim na vse in ne morem reči, da kaj bolj pazim, če na avto vidim nalepko, da je v njem otročiček. Pazim, ker pazim. In na to, da smo na cesti redno obveščeni, da je v avtu Anja, Rok, Bor, Blaž, Sara in podobno smo tudi že navajeni. Da pa nas obveščajo tudi o nosečnicah?

Aha, obveščajo nas. Ne, saj nimam nič proti, vsakdo lahko na svoj avto da karkoli, sam ga je namreč plačal. Ampak vseeno ne razumem, v čem je keč. Me lahko kdo presvetli?

Oja, takšno umetnost imam pa jaz rada. Barve, žive barve. In tako zelo otroško "kjut". Seveda je otroško "kjut", ko pa so avtorji teh umetniških del otroci. Razstavo, ki se uradno imenuje Gregorjevo po Gregorjevim, si lahko vse do 3. maja ogledate na Grajskem dvorišču Ljubljanskega gradu.

Razstava je nastala v sodelovanju z OŠ Ledina.

Živobarve ptičje hišice, ki so razobešene po drevju, so izdelali Ali, Anže, Gal, Iris, Iza, Jana, Jaro, Jure, Nejc, Nikolina, Nina, Peter, Pia, Sara, Tadej, Teo, Timon, Tit, Zala in Živa, učenci 5. a razreda OŠ Ledina pod mentorstvom Irene Šimenc Mihalič in učenci 6. razredov pod mentorstvom Laszla Hermana. Vse hišice so poslikali učenci 5. a razreda pod mentorstvom Irene Šimenc Mihalič. Tako vsaj piše.

OŠ Ledina je vključena v projekt Eko šola kot način življenja. V sklopu le tega poteka projekt Živali in mi, v okviru katerega so bile izdelane ptičje hišice.

"Kjut", kajne?

Pomlad je res tako zelo lep letni čas.

Mora, res mora. Vsaj kakšna kaplja mora pasti, da mi ne bo treba znova skakljati okoli. Med prazniki naj bi se ljudje naspali, ne pa hodili okoli z vžigalicami v očeh. Ko sem včeraj pozno popoldne prišla s skakljanja (kateremu sem se skušala izogniti, ampak to ni bilo mogoče, ker sem menda edina v družini, ki zna rokovati s fotoaparatom - če verjamete, jaz ne), sem zaspala in potem sem spala, spala, spala ...

Brdo pri Kranju. Znova. Lani, ko sem bila tam prvič, mi je bilo bolj zanimivo.

Nisem pa med prvim obiskom Brda videla konjev. V soboto konji v Lipici, danes konji tudi na Brdu. Mi vesolje sporoča, da je tudi princ blizu? Saj veste, princi in konji gredo skupaj.

Danes pride k meni stric in če bo deževalo, bo ostal ves dan. To bo za moje stanovanje veliki praznik. Vanj bo namreč vstopila oseba moškega spola, ki nima levih rok in tudi lena ni. Popravljena bodo balkonska vrata, da ne bodo več visela in da ne bodo vsi sosedi vedeli, kdaj jih odpiram. Kuhinjski elementi bodo dobili nove "pante". Na stranišču bo popravljen kotliček, da ne bo več spuščal sikajočih zvokov in me jezil. In gotovo še kaj. Za razliko od mojega očeta, ki dela ne vidi in pred njim beži, ga stric vidi in prav išče. Res škoda, da živi tako daleč.

Vremenska napoved kaže kapljice. Jupi!

Ponavadi se na morje odpravim, ko je čas za kopalke. Doslej še nikoli nisem ob obali skakala v bundi, ampak vse se mora enkrat zgoditi prvič. Mnogi so bili v puloverjih, nekaj se jih je soncu nastavljalo tudi v majicah s kratkimi rokavi, ampak jaz sem bila v bundi. Zeblo me je. Zdi se mi, da bi krivec znala biti zdaj že kar kronična neprespanost. Ko to pišem, sedim v dveh puloverjih, poleg centralne kurjave pa imam prižgan še električni radiator. In da, še vedno me zebe.

Prvo fotografija je neke vrste uganka. Zakaj je plastenka tako pomembna, da se je znašla na prvem mestu? Tisti, ki me dobro poznate, bi skorajda morali uganiti. Če seveda ne boste pozabili na eno od mojih norosti.

Aha, ta fotografija pa pomeni, da sem lezla na obzidje.

Ne, sončkala se pa po lokalih nisem.

Izbrana, če bereš, ti sporočam, da se boš poleti morala žrtvovati, "plezati" z menoj na obzidje in si pod pretvezo, da te zanima nogomet, ogledovati, kako se bodo moški potili. Jup, v Piranu imajo tudi "fuzbal plac".

Preznojenim moškim navkljub tudi letos ostajam nuna in na to sem zelo ponosna.

Belih konjev je bilo veliko, ampak princa pa res nisem videla nikjer. Mar ni bilo rečeno, da princ pride na belem konju? Šalo na stran, v Lipici princa nisem niti pričakovala. Vseeno pa sem na poti z morja vztrajala, da se ustavimo tudi tam. Vedno se rada ustavim v Lipici.

Prav zato sem bila tako zelo vesela, da sem odkrila nov razlog, da se lahko zelo kmalu znova vrnem tja. Temu razlogu se reče barvanje ograj. Jup, letos, ko Lipica praznuje 430-ti rojstni dan, bodo barvali tiste bele ograje. Kar deset kilometrov jih je. Vsako soboto bo potekalo to barvanje, prijavi pa se lahko kdorkoli, ki je voljan pomagati.

In jaz sem voljna.

Na svežem zraku bom. Kar mi lahko samo koristi. Razgibala se bom. Tudi to mi lahko samo koristi. In če mi uspe pobarvati kakšnih deset metrov (mogoče pa tudi več), bo to nekomu koristilo.

Če še koga zanima tovrsten "špas", lahko več podatkov najde na spletni strani, ki je posvečena 430-tem rojstnem dnevu Lipice.

Tako malo je manjkalo in zamudila bi ta koncert! Samo pet minut pozneje bi prišla na bencinsko črpalko in vse vstopnice bi bile razprodane. Nikoli si ne bi oprostila, kajti ta koncert je bil orgazem na suho. Prekosil je tudi do zdaj moj najljubši koncert, in sicer Prljavo kazalište v Križankah lani junija. Pravzaprav ni besed, ki bi lahko opisale moje navdušenje. Zato se sploh ne bom trudila, ampak vam bom prek video posnetkov, ki sem jih naredila, skušala predstaviti vzdušje na koncertu in glasbo Parnega valjka.

Molitva. "A kaži kako dalje kad, kad se nebo zamraći, kad se spuste oblaci, kad se sunce ne vidi, kad se rijeći istroše, kad se natrag, kad se natrag više ne može, mama, zar si lagala kad si govorila, da dobro uvijek pobjeđuje, i kad ne znaš kojim putem, treba putem ljubavi, bez ljubavi sve prestaje." Prokleta nedelja. "Šutimo, mi samo šutimo, kao da se više ne volimo, a nije istina, ja znam da nije istina. Jer ljubav nije nestala, samo se je sakrila, otvori oči, pogledaj što je iza oblaka."

Ugasi me. "Ugasi me. Zar ne vidiš da gorim? Smiri me. Zar ne znaš da se bojim? Povedi me. Sa tobom ću do kraja." Dok je tebe. "Dotakni mi usne, probudi mi tijelo, još je vatre ostalo, dodirni mi dušu, srce je vrelo, za tebe je gorjelo."

Uhvati ritam. "Slušaj ljubav kako dolazi, ljubav će nas jednog dana voditi, iz daljine ponekad se čuje glas, strpi se još malo, doči će red na nas." Dođi. "Dođi, zaboravi, nudim ti noći čarobne i buđenja u postelji punoj šečera, dođi i ostani, nudim ti suze ko bisere, moje namjere još su uvijek iskrene."

Zagreb ima isti pozivni. "Sjeti se, okreni list pod slovo A, ponekad sjeti se i biraj broj kraj mojeg imena. Nazovi da ti čujem glas, nazovi, kaži mi kako si, Zagreb ima isti pozivni." Kada me dotakne. "A kada me dotakne, ja protrnem i bogove i vragove zovem, ako mogu vrijeme da zaustave."

Sve još miriše na nju. "Ne pitaj me noćas ništa, pusti me da šutim, ja noćas trebam mir. Stare rane opet peku, moje bitke dalje teku, dušo, ti nemaš ništa s tim." Godine prolaze. "Kapne dan, pa dođe noć, prođe noć, pa kapne dan, korak naprijed, natrag dva, ode godina."

Jesen u meni. "Ptice u bijegu, tišina gradi zidove, zvoni zbogom rijeći kazne božije, te tvoje usne opojne, još uvijek sanjam kako su me ljubile." Moja je pjesma lagana. "Iste smo snove sanjali, istom se nadali, drugi su igru vodili i snove ukrali."

Vseeno še nekaj besed, da ne bo ostalo samo pri orgazmu na suho in video posnetkih. Hala Tivoli je pokala po šivih. Vzdušje je bilo, kot ste lahko videli in slišali, izjemno. S pevcem Akijem Rahimovskim smo peli, plesali in skakali cele tri ure. Kakšna upokojitev neki. Ti nič več mladeniči imajo več energije od povprečnih dvajsetletnikov. Da nas, ki smo že zabredli v trideseta, sploh ne omenjam. Ko smo zapuščali dvorano, je za menoj hodila druščina, ki je, kajpak navdušena nad koncertom, delala načrte, katere koncerte bodo do poletja še obiskali. Oja, gotovo se bodo imeli luštno, ampak koncerta, kakršen je bil sinočnji, pa ne smejo pričakovati preveč pogosto. Tako izjemni so namreč redki.

Naslov bi se lahko glasil tudi drugače. Veliko lenobe in še več sreče. Pa saj, če ne bi bila tako prekleto lena, toliko sreče sploh ne bi potrebovala. Takole je. Bila sem sveto prepričana, da bom sobotni večer preživela v Hali Tivoli, seveda na koncertu Parnega valjka. Ko me je pred dnevi Jovanka povabila na požrtijo, sem ji hitela razlagati, da v soboto ne bo šlo, ker grem na koncert, ki ga ne smem zamuditi. Pač, koncerti so vedno v soboto. Nekdo, ki bi bil za odtenek manj len, bi pogledal na koledar in ugotovil, da je koncert pravzaprav v nedeljo. "Okej, če je pa v nedeljo, potem res nima smisla, da bi že v petek kupovala vstopnico", sem si rekla in včeraj zvečer zapeljala mimo bencinske črpalke. Ko sem danes vstala, je bila ura že krepko čez poldne. Spet lenoba. K staršem sem se odpravila jest regrat, potem pa s prijateljicami na sonce. Tudi živalce so prilezle ven.

Po enournem sprehodu smo omagale in več ur zasedale na dvorišču gostilne. Pregnal nas je šele mraz. Smo pa me prav gotovo pregnale kakšnega izmed gostov, kajti bile smo izjemno glasne, pogovor pa ni bil najbolj primeren. Da, celo fotografije tičev so se kazale na mobilnikih. Ugotovila sem, da kmalu ne bom več za med ljudi. Ne samo, da na mobilniku nimam nobenega tiča, tudi v pogovorih "všeč mi je ta in ta mi je tudi všeč in s tem bi tudi bila" ne morem več sodelovati. Ker meni ni všeč nihče in z nikomer ne bi bila. Na poti domov pa sem se odločila, da se vseeno ne spodobi vstopnice za koncert kupovati dve uri pred koncertom in sem zavila na bencinsko črpalko.

Prijazni uslužbenec je skozi potegnil kokakolo in cigarete, ko pa sem mu rekla, da bi še eno vstopnico za koncert Parnega valjka, mi je odvrnil: "Ne vem, ali so še na voljo. Pred desetimi minutami jih je bilo samo še petnajst." Ups, že spet. Enkrat je že šlo tako za las in takrat sem imela res srečo. In da, imela sem jo tudi tokrat. Ko mi je rekel, da so še tri, sem imela nasmeh od uhlja do uhlja. Uslužbenec je videl, kako zelo sem se razveselila, in sklepal je, da tega koncerta nikakor ne bi hotela zamuditi, zato je bilo njegovo vprašanje povsem logično: "Kje ste bili pa zadnja dva tedna?" Zabodeno sem ga gledala in odvrnila: "Ne vem." Ampak res ne vem. Nenehno skakljam okoli, res ne vem, kje sem bila. Vem pa, da grem jutri na koncert.

In sveto obljubljam, da bom odslej vstopnice kupovala vsaj teden dni pred koncertom.

V dveh letih, odkar v ofsajdu pišem ta blog, smo na njem po dolgem in počez prečesali skorajda vse teme, ki so tako ali drugače povezane z ljubezenskimi odnosi, vendar se, če me spomin ne vara, nikoli nismo dotaknili ljubosumja. Ne vem, koliko spremljate trače in črno kroniko (kajti ta novica je bila oboje), ampak prejšnji teden je v Beogradu maneken Filip Kapisoda ustrelil pevko Ksenijo Pajčin, potem pa naredil samomor. Bila sta par in on se bil povsem očitno odločil, da pevke ne bo imel nihče, če je ne more imeti (samo) on. Kot motiv za zločin so zelo hitro navedli ljubosumje. Še posebej zato, ker ju je v dnevih pred umorom in samomorom policija obiskala kar dvakrat. Enkrat je namreč Filip vdrl v stanovanje, drugič pa sta se za štirimi stenami "samo" prepirala in pretepala. Ksenija je obakrat naredila usodno napako, ko je policistom rekla, naj se ne vpletajo, ker se imata rada in bosta težave rešila sama. Če dobro pomislim ... Ne samo, da na blogu nikoli ni bilo debate o ljubosumju, tudi o nasilju v zvezi ne.

Ker je Ksenija veljala za eno najlepših Srbkinj in je svojim res obupnim pevskim sposobnostim navkljub bila nenehno prisotna v medijih, je bil odziv na njeno smrt res velik. Kot se tudi spodobi, so mnogi mediji začeli ženske opozarjati, da takšne usode sploh niso tako redke, da se to dogaja vsak teden, le da žrtve ne živijo v soju žarometov.

V Blicu oziroma v eni izmed revij, ki jih Blic izdaja, so objavili tudi intervju z doktorjem Zoranom Milivojevićem, ki je med drugim povedal tudi naslednje: "Ljubosumje je nekaj povsem normalnega, če se izraža v neki razumni meri, nikakor pa ni dokaz ljubezni. Ljubosumni so tako moški kot ženske, vendar to kažejo na drugačen način. Ženske bolj iskreno, jočejo, hočejo razlago, pogovor, medtem ko moški ne priznajo, da so ljubosumni." Milivojević pravi, da moški trdijo, da niso ljubosumni, oni menda samo ne dovolijo, da bi jih ženske vlekle za nos. Agresivni so do svojih izbrank, medtem ko je ženska jeza ponavadi usmerjena k tretjim osebam. Za ljubosumje pa Milivojević krivi strah, da nas bo patrtner nehal imeti rad in bo odšel. Ljubosumni ljudje namreč menijo, da si ne zaslužijo ljubezni, ta strah pa je globok in ponavadi izvira iz otroštva.

Tako nekako naj bi bil po Milivojeviću videti ljubosumen človek. Nenehno išče dokaze ljubezni. Ves čas gleda v telefon in čaka klic. Obseden je s tem, kod hodi in kaj počne njegov partner oziroma partnerka. Nenehno želi potrditev tega, kako zelo pomemben je. Daljša kot je zveza, teže je ljubosumje držati pod nadzorom in ko pride do nasilja, Milivojević seveda svetuje, da zvezo končamo. Zelo zanimiva oziroma verjetno kar najbolj zanimiva (ker vse drugo mi je na nek način logično) pa je Milivojevićeva ugotovitev, da je takšno (nedvomno patološko) ljubosumje nemogoče "zavohati" že na začetku zveze.

Kakšne so vaše izkušnje z ljubosumjem? Meni na srečo ta zelena pošast (kot bi rekli Američani) nikoli ni krojila življenja. Oba partnerja sem si izbrala takšna, da sem jima lahko povsem zaupala in res nikoli nisem bila v skrbeh, da bi me lahko varala. In tudi zanju verjamem, da nikoli nista bila v skrbeh zaradi mene. V zvezi, v kateri ne bi vladalo takšno zaupanje, pa ne bi niti hotela biti. Če česa, potem ne prenesem nenehnega strahovanja, norenja, zasliševanja, skratka vsesplošne psihoze.

Pevko so včeraj pokopali. Dan prej tudi njenega morilca. Mediji bodo zgodbo seveda "glodali" še naprej. Malo prej sem naletela na članek z naslovom Od strasti do smrti, ki zelo lepo opisuje, kako zelo bolna sta bila od te svoje ljubezni, ki je na koncu oba stala smrti. Javnost ju bo pozabila, starši nikoli, danes pa se takšna zgodba dogaja nekim drugim parom ... Še za konec. Meni osebno bo še nekaj časa ostala v spominu zaradi izjave: "Oprsje je moje, samo plačala sem ga." Peti pa res ni znala.

Četudi zadnja leta res veliko hodim na koncerte, moram priznati, da sem bila sinoči prvič v Cvetličarni. Neštetokrat sem ob cesti videla njihove plakate, ki so najavljali prihod (meni) zanimivih skupin, ampak vedno sem bila prepričana, da pravzaprav oglašujejo večer, ki bo imel tematiko te skupine, da bodo vrteli njihovo glasbo. Nikoli sploh nisem pomislila, da bi ti plakati lahko pomenili, da ta skupina tam resnično gostuje. Ko sem izvedela, da sem se krepko motila, so Cvetličarno za nekaj časa zaprli. Zdaj je spet odprta in kanim izkoristiti vse, kar mi bodo glasbeno zanimivega ponudili.

"Filing" res ni tako koncerten kot v Hali Tivoli ali na Gospodarskem razstavišču, ampak vseeno je z dobro skupino to odlična zabava za sobotni večer. Na Facebooku je nekdo po koncertu zapisal "tri ure proti karijesu". Res so tri ure igrali svoje največje uspešnice, mi pa smo peli in nekateri so tudi plesali. Zdaj mi ni več tako hudo, ker sem septembra morala zamuditi njihov koncert v Križankah.

V Križankah verjetno ne bi bila tako blizu Žere, da bi si lahko ogledala njegove zloglasne allstarke. Oja, pevec skupine je velik ljubitelj teh superg, ki so že od samih začetkov skupine Crvena jabuka njegov zaščitni znak. Menda ima več kot tristo parov in jim je namenil celo sobo. So vseh barv in oblik. Kot zanimivost. Pred nekaj dnevi sem ugotovila, da imam tudi jaz allstarke. Ne sicer tistih srednješolskih, te so očitno končale v smeteh. Imam allstarke iz osnovne šole. Odločila sem se, da jih, ko bo prišla pomlad, vsaj enkrat obujem.

Mogoče se bom pa spomnila, zakaj sem jih v tistih časih tako rada nosila.

Ne, tisto najboljše včeraj niso bile allstarke, ampak seveda glasba. Če ste ljubitelji te bosanske skupine, imam za vas nekaj posnetkov s koncerta. Nekako s proljeća. "I opet taj osjećaj samoće, kad neće nikog mene krene i hoće, i opet mrakom svoje pjesme bojim, pijan od želje za usnama tvojim."

Stižu me sjećanja. "Ne gori više svjetlo tamo gdje sam te davno čekao, od svega tinja tuga samo. Sve sam ti rekao i ne pitaj me kako mi je, kad vidiš dobro kako je. Svakome jednom loše krene, meni ne prestaje." Tuga, ti i ja. "Evo me, noći, stara prijateljice, opet njoj ću poći niz duge puste ulice, tamo gdje strahovi prestaju obraz mi grije njen dlan, na njemu moje usne nestaju, beskrajno sam uzdah joj znam." Ne dam da ovaj osećaj ode. "Ne dam da ovaj osjećaj ode, negdje u meni tvoj je znak, i pramen vatre i kap vode, ti si svjetlo sve je mrak." Ostani. "Ostani, ostani još ove noći, lakše će mi san na oči, budi drug mi ti, hajde ostani."

 Tamo gdje ljubav počinje. "Sve sam ceste prošao od kada si otišla, malo sunca sačuvao na dnu starog kofera, pamtim smijeh, tvoje suze, svaka riječ zakletva, niko ne zna kako peče i ledi dok ne proba. Čekam te na starom mjestu, tamo gdje ljubav počinje." To mi radi. "Kad me pališ, onda idi, lomi do kraja, priđi bliže da vidim tajnu koju čuvaš u očima." Vjetar. "Veži noge oko moga pasa, stisni me kad kiša pljusne, veži svoj dah za moje usne, nemoj mene vezati. Vjetar se vezat ne može ni kada mora presuše, vjetar se vezat ne može, tu samo ljubav pomaže. Zovu nas ulice. "Posle ljubavi šta ostavljaš, da li brzo me zaboravljaš, i koga sada želiš ti, ko ti u snovi dolazi."

Ima nešto od srca do srca. "Ti si moja rijetka ptica, kako da te ostavim, bez tvoj tijela brez tvog lica, kao da ne postojim. Ima stvari koje trebaju, a nikad se ne dese, neke druge opet ne daju lako da se dokuče. Ima nešto od srca do srca, neka tanka nit koja čini naše snove, a ne da se dirati." Ne vem, ali med mojim in njegovim srcem še vedno je kakšna, pa četudi tanka nit, vem pa, da bom v Cvetličarno gotovo še šla. Če ne prej, ko bo aprila nastopila skupina Van Gogh. Če ste tudi vi željni zabave in vas zanima, ali imajo v Cvetličarni tudi kaj po vašem glasbenem okusu, obiščite njihovo stran na Facebooku.

MARJETICA

Čutim te v dežnih kapljah,
ki se ujamejo v pramen las.
Vidim te v ljudeh,
ki hodijo po svetu
in iščejo svoj pravi jaz.
Bila sva tedaj midva,
dokler trenutek miline ni
podaril slovo večnosti.
Bila sva jaz in ti.
Kot cvet na mladem steblu,
ki ponosno nosi svojo krono,
sem se zibala v ritmu vetra,
ki nežno nosi tople misli
in odnaša smeh zavisti.

Brina Krašovec

Odkar se mi je Saturn usedel na Merkurja, tuhtram, tuhtam in tuhtam. Kaj naj, kako naj, kje naj, kdaj naj, zakaj naj ali naj sploh. Možgane imam na turbo pogonu. Ko človek veliko razmišlja, ponavadi ne utegne prav veliko prebrati, ker ima toliko opraviti s samim seboj. Vseeno sem se spravila brat in naletela na izjemno misel, katere avtor je don Miguel Ruiz, v prevodu pa naj bi se glasila nekako takole: "Vi ste tisti, ki lahko spremenite svojo zgodbo, to pa boste naredili tako, da boste spremenili odnos do samega sebe. Vsakokrat ko spremenite glavnega junaka svoje zgodbe, se čarobno začne spreminjati tudi zgodba, da bi se prilagodila glavnemu junaku." Tole mi je dalo misliti.

Stavek, ki ste ga prebrali v naslovu, ni moja mojstrovina. Našla sem ga v odredbi za preiskavo stanovanja in pripadajočih drugih prostorov, ki jih uporablja Zmago Jelinčič, ki je menda tudi plemenit. Zanimivo branje, iz katerega gre sklepati, da je Plemeniti zdaj že odstopljenemu ministru Milanu Pogačniku in njegovi družini želel zelo pestro seksualno življenje. Ministra naj bi gledal kurac, njegovo mater naj bi jebali, pa tudi skurcal naj bi ga. Policija je pogovore med Jelinčičem in Pogačnikom ujela, ko je prisluškovala poslancu Srečku Prijatelju. Prestreženi pogovori več kot nazorno kažejo, da je Pogačnik Jelinčiču v zameno za glasove obljubil zemljišče za letalski muzej, Prijatelja pa so tako in tako dali za zapahe, ker je od primorskega podjetnika izsilil 323.000 evrov. Menda mu je celo grozil s smrtjo. In kakšen epilog se pričakuje? Pogačnik je že odstopil. Malo verjetno je, da ga čaka še kakšna druga kazen. Prijatelja bodo verjetno žrtvovali, ker ni dovolj velika živina in hkrati je bil preveč pogolten in premalo pazljiv, Jelinčič pa ... Skoraj bi si upala trditi, da bo zaradi tega na koncu na dobičku. Njegovi volivci namreč na vse strani vpijejo to, kar jim je Zmago povedal, da gre za maščevanje ministrice Katarine Kresal. Ker pa ne more zanikati, da je govoril, kar je govoril, nas je obvestil o tem, da njegovo početje pravzaprav ni korupcija, ker to počnejo vsi. Mar se ni še prejšnji teden v eni izmed oddaj na nacionalni televziji Jelinčič bahal s svojo poštenostjo? In s tem, da je bolj pošten od drugih? Komaj čakam, da bomo lahko videli, kaj so počeli tisti malo manj pošteni. Eh, kar naj se maščujejo drug drugemu, na ta način bodo očitno prišli na dan še mnogi škandali. To, da živim v mafijski državi, pa mi je jasno že kar precej časa.

MOČ

Želel si moje jutro, dan in noč,
da bi iz moje črpal svojo moč.

Želel si si jemati več kot vse,
želel si si spoznavati vse in več …
Želel si pokopati to srce,
želel si pretentati dva preveč.

Živel si svoje jutro, dan in noč,
in v meni je le tvoja mrtva moč.

Ostalo je premalo … 

Miša Čermak

Upam, da ne pričakujete, da boste po branju te objave vedeli kaj več kot prej, kajti utegnete biti razočarani. Tudi sama namreč ne vem kaj dosti. Mimogrede sem včeraj slišala, da Tina Maze grozi, da ne bo več tekmovala za Slovenijo, ker naj bi dobila premalo denarja. Danes menda sploh ni nastopila. In potem so tukaj še nogometaši. Oni niso dobili premalo denarja, le menijo, da bi ga lahko dobili še več. Predsednik NZS Ivan Simič je že ponudil odstop. Če sem iskrena, sploh ne vem, kaj naj si mislim o vseh teh zdrahah. Povsem človeško je, da človek želi več. Človeško je tudi, da zahteva več, če meni, da si je to s svojim trudom in uspehi zaslužil. Kar se mene tiče, jaz Tini ne bi prav nič zamerila, če bi šla tekmovat za drugo državo. Nogometaši nimajo te možnosti, ampak hej, oni v svojih klubih zaslužijo dovolj denarja, tako da ... Če ga tam ne zaslužijo dovolj, potem se očitno cenijo bolj, kot jih ceni tržišče. Veste, kaj me je v vsej tej zdrahariji najbolj zmotilo? Da naj bi zdaj Slovenci zbirali denar za Tino. Menda že obstaja temu namenjena skupina na Facebooku. Mali ljudje, ki imajo bedne plače in živijo iz rok v usta, bodo zbirali denar za dobitnico dveh medalj na olimpijskih igrah? To pa je zame patetika in patetike ne maram. Sploh ne vem več, ali je pametno, da se veselimo športnih uspehov, kajti kot po pravilu so njihova posledica potem zdrahe.

Priznam, večino bedarij, ki so bile danes izrečene v državnem zboru, sem zamudila, ker sem raje skakljala po mestu. Kajpak gospoda poslanci še niso končali z zasedanjem in marsikaj bom lahko nadoknadila. Zamudila sem menda naslednjo izjavo Franca Cukjatija iz stranke SDS: "Razglašati homoseksualnost, pedofilijo, zoofilijo za normalno, pomeni delati tem ljudem medvedjo uslugo." Se opravičujem, ampak ... Kje natančno v tem novem družinskem zakoniku piše, da je v Sloveniji dovoljeno in zaželeno zlorabljati otroke in živali? Kaj imajo tovrstna kazniva dejanja opraviti z novo družinsko zakonodajo? Naj najdaljujem. Isti veleum je izustil tudi naslednje: "Po mnenju poslancev SDS-a družino sestavljata zakonca, mož in žena, ki imata ali pa še nimata otroka, ker je morda še na poti." Vsi drugi pa se jebite. Se opravičujem, ampak ... Neplodni pari očitno niso družina, ker njihovi otroci niso na poti. Vse mame in očetje, ki sami vzgajajo svoje otroke, niso družina, ker jim manjka mož oziroma žena. Me sploh lahko začudi, da istospolni pari ne morejo biti družina, pa čeprav imajo morda doma tri otroke, ki jih skupaj vzgajajo? In vse to je izrečeno v imenu stranke, katere predsednik je na koruzi naredil dva otroka, potem pa svojo zunajzakonsko partnerico in otroka zapustil, imel razmerja z raznimi ženskami, dokler se končno ni poročil z žensko, ki bi mu lahko bila tudi hči. Vi mi pa ne boste plozali o morali! Oja, po prihodu domov sem prižgala televizor in zagledala Branka Grimsa. Na dolgo in na široko je razlagal o človekovih pravicah in kršenju le teh. Bil je zgrožen. Nič ne rečem, tudi jaz bi se zgražala skupaj z njim, če ne bi vedela, da je verjetno tri ure prej (ali pa kdo drug iz njegove stranke) na ves glas vpil, da se kršijo človekove pravice njemu neljubih slovenskih državljanov. Veste, velikokrat se mi je očitalo, da ne maram Janeza Janše in njegove stranke. Kako, za božjo voljo, naj imam rada zgoraj napisano? Če bi še tako zelo hotela ne voliti levice, za to Janševo druščino ne morem dati svojega glasu. Ne morem! Pa saj mojega glasu menda sploh ne potrebujejo. Izmislili so si, da bi volilno pravico dali otrokom. Več otrok, več volilnih glasov. Tukaj je primer takšnega predloga. Verjemite, ni edini in tale gospod prazaprav ni avtor tega izuma, o tem jih kar nekaj sanjari že več let. Meni en volilni glas, temu gospodu pa trije in pol. Ne, saj menda to ne bi bili njegovi volilni glasovi, on bi glasoval tako, kot bi želeli njegovi otroci. Na kakšen način enoletnik zmore izraziti svojo politično voljo? Jo lahko preberemo iz kakcev, bruhcev ali mogoče česa drugega? Blagor nam. Ne, ne morem in nočem napisati niti enega lepega stavka o politični opciji, ki jo volim. Ampak te druge pa ne morem voliti, pa če bi bila še tako zgrožena (in sem) nad tistimi "svojimi". Kar pa se predsednika države tiče ... Jaz sem tako in tako za kraljevino, ampak nam žal manjka kralj.

Kakšen koncert! Vedela sem, da bo dobro, ampak nisem si mislila, da bo tako zelo dobro. Zdi se mi, da se do koncerta pravzaprav nisem dobro zavedala, kako zelo kultni so bili Plavci moji generaciji in tistim do pet, deset let starejšim od mene. Moja leta? Ko me je Spider zagledal v Tivoliju, je takoj rekel: "Ti si pa videti ful mlajša." Hvala, Spider, za odlično opažanje. Jup, moram se bahati. Seveda hvala Spiderju tudi za to, da je priskrbel vstopnici (meni bi pred nosom razprodali še drugi koncert) in bil dobra družba.

Moji spomini na Plavi orkestar? Bila sem v prvem razredu, v četrtem pa so bili štirje fantje, ki so se mi zdeli tako zelo zreli, odrasli in možati. Ko zaprem oči, jih vidim kot tridesetletnike, toliko starejši so se mi namreč zdeli. Težki frajerji. Danes vem, da so prazaprav imeli samo enajst let. Bili so še otroci. Nekega dne so v avlo šole privlekli kasetofon in do konca navili Plavi orkestar. Tako se je začelo ...

Ne morem reči, da sem jih v svojih otroških in najstniških letih prav zvesto poslušala, ampak očitno povsem dovolj, da sem znala na pamet besedila vseh pesmi. Tudi tistih, ki jih nisem slišala že dvajset let. Na primer pesmi Nisam je probudio. Seveda, tudi tokrat sem na koncertu naredila več video posnetkov, ki si jih lahko ogledate, če z miško pritisnete na povezave.

Pela sem, pela in pela. Pela je vsa dvorana. Ne samo pesmi Plavega orkestra. Plavcem smo zapeli tudi pesem Dan ljubezni. Ampak vrnimo se k pesmim Plavcev. Bolje biti pijan nego star. Meni, ki sem videti "ful mlajša" hvalabogu ni treba piti.

Če pa bi se že ob kateri pesmi zapila (gotovo se ne bom, alkohol mi je namreč preveč fuj), je to Od rođendana do rođendana. Vedno me namreč spomni na princa. "Ponekad se probudim, želim da te poljubim, u sobi bez ijedne sjene nikog, samo ja i vrijeme. Sve se može srediti, ali tebe ništa ne može zamijeniti. Ja od rođendana pa do rođendana čekam samo poziv tvoj, makar prazne riječi bit će dovoljan mi znak da još nije gotovo." Na princa me spomni tudi pesem Ako su to samo bile laži. "Ako su to samo bile laži, lažimo se bar još malo, ako su to samo bile varke, varajmo se, varajmo." Naj bo za danes dovolj princa, da ne boste znoreli tako vi kot on.

Še nekaj posnetkov kultnih pesmi. Sava tiho teče. Suada. Kaja. Prolijeće.

In seveda nova pesem Kad ti ljubav ime prozove. Upam, da bo tudi ta nekoč kultna. Tukaj bomo s posnetki tudi zaključili, ker več kot sem snemala, manj sem lahko plesala in zato ...

Če bi vedela, kar vem nocoj, bi seveda takoj tekla kupit vstopnico za prvi koncert, tisti petkovi, in potem, ko so objavili, da bo tudi drugi, sobotni, bi odhitela še po vstopnico za tega. Ker takšen spektakel je vredno doživeti dvakrat. Za prihodnjič bom vedela.

Če ne veste, ali vas je pustil, preverite spletno pošto in njegov Facebook status. Tako se glasi naslov članka, ki sem ga zasledila na spletnem portalu Dnevnika. "Prekinitve zveze prek spleta bodo kmalu prevladale. Večkrat je ta način bolj enostaven, hitreje je, pa še izognemo se nesporazumom,“ je povedal Sean Wood, marketinški menedžer DateTheUk, servisa za spoznavanje in iskanje partnerja, ki je je naredilo raziskavo, na osnovi katere so ugotovili, da je prekinjanje zveze prek interneta postal pravi hit. Vse več je namreč tistih, ki partnerja odslovijo kar na Facebooku, Twitterju ali pa prek spletne pošte. Da se izognemo nesporazumom? Saj ne vem, kaj bi napisala. Po novem moramo očitno, če smo v zvezi, vsakodnevno pregledovati partnerjev profil na Facebooku ali Twitterju, da bi pravočasno izvedeli, kdaj je naš zunajzakonski partner svoj status iz "v zvezi" spremenil "v samski" ali pa je naš zakonski partner svoj status iz "poročen" v "ločen" ali pa "je zapleteno".

Ne, res se ne spodobi, da temu ne bi sledili in potem povzročali nesporazume, katerim se je naš (nekdanj) partner tako plemenito hotel izogniti.

Zadnjih nekaj let za cajtnge nisem zapravila skoraj nič denarja. Oja, prej sem ga precej. Če nič drugega, sem vsak teden kupila Mladino in jo prebrala od prve do zadnje besede. Bila sem čisto "in". Če bi me zbudili sredi noči, bi vedela vse, kdo, kaj, zakaj, s kom, kdaj, kje, vse. Potem sem nekega dne ugotovila, da so vsi pokvarjeni in se nehala ukvarjati s politiko ter zabavo našla v nogometu. Kdaj pa kdaj se še vedno, sploh pred volitvami, s kom politično sprem, sicer pa me vse skupaj bolj malo briga. Ampak hej, tale pasja afera je tudi meni prišla do živega in sem nocoj iz trgovine prišla z Mladino. Ne, nisem je še prebrala, zato ne bom nič polemizirala, obljubim pa, da to sledi v komentarjih na objavo.

Mladina pa me sicer ne spominja samo na študentska leta, ko sem jo brala kot biblijo, ampak tudi na otroštvo. Moj oče jo je namreč bral, ko sem bila jaz še mala pupa. Vedno jo je bral. Tudi v časih, ko so nekateri, ki imajo zdaj največ za povedati čez socializem in komunizem, brali socialistične in komunistične glasnike. Eh, si ne morem pomagati, da ne bi malo pičila. Šibam brat.