Moje misli... moje sanje?

Intuicija je dobra lastnost. Menda predvsem ženska... vedno "nekaj čutimo".  Danes me je pripeljala do štafete pri Janu. Ker kakšnega novejšega materiala, ki bi bil zdajle uporaben, ni na zalogi, sem malo pobrskala po minulih postih, da vidim, kaj sem že objavila. Skoraj bi tam (v tistih prispevkih) tudi ostala... čeprav so stari le do nekaj mesecev, jih je prav zanimivo prebirati.
Da ne bom preveč dolgovezila: spodnja slikca je z enega prav luštnega jesenskega pohajkovanja - in zadnja, ki je nastala, preden so mi po par posnetkih crknile baterije!

Čeprav je tempo v začetku leta kazal na moje pogostejše oglašanje tu naokrog, ni zdržal dolgo. Racionalizacija poslovanja pač.

Služba in vse obveznosti, ki so z njo povezane, jemljejo precej manj časa. Se da, če se hoče. Pa tudi - kar se mi je pred časom zdelo popolnoma nemogoče in neizvedljivo, bi zdaj naredila takoj, če bi bilo možno in če bi bilo odvisno samo od mene.
Ko sem danes poslušala sodelavko, kako velik del vikendov namenja pripravam za službo za prihajajoči teden, sem ostala brez komentarja... Punca, kje je tvoje življenje??? Kaj pa partner in otroka? Pa ne mi govoriti, da ne gre drugače - tega ne kupim. Nikoli nisem, zdaj pa še posebej ne!

Verjeli ali ne, včeraj sem prvič v življenju nabirala teloh. Nekaj cvetov krasi mojo mizo, nekaj ga je danes dobila mami.
Že nekaj dni piha ko satan. Vremenarji pravijo, da bo še hujše. Še dobro, da imam dovolj lastne obtežitve, da me ne more kar tako odnesti! Ah ja - se je komu preveč mudilo z letnimi gumami?

Računalnik je bil na generalnem servisu. Je bilo potrebnega nekaj časa, da sem ga spravila nazaj v "vozno stanje". Nasvet, ki ga velja upoštevati: ko si kakšne stvari shranjujete pod geslom, si je tistih nekaj črk/številk dobro zapomniti (ali zapisati in ne izgubiti listka...).

Če ne pišem kaj dosti, še ne pomeni, da me ni kje blizu. Relativno redno "poskeniram" situacijo, preberem kakšen zapis, si ustvarim svoje mnenje - in ga v večini primerov zadržim zase. Kregati se mi pa RES ne da. Pa tudi - odkar bloge spremljam "po službeni dolžnosti", se mi zdi, da imam manj želje po pisanju. Kot da so že drugi vse povedali. Dobra stran rednega pregledovanja blogosfere je v tem, da si primoran pogledati preko "domačega plota" in pogosto na sosednjem vrtu najdeš marsikatero zanimivost, ki bi ti sicer ostala spregledana. Tale zapis je le eden med njimi.

Spet so verjetno nekatere stvari malo šifrirane... Pač. Zaenkrat tako. Bolj ali manj sem želela le sporočiti, da še živim. Natančneje - še kako živim. Le da na drugih frekvencah. In všeč mi je tako.

Da leta hitro minevajo, je precej zguljena fraza. Pa vendar se mi vedno bolj zdi, da zaposleni v šolstvu to dejstvo občutimo morda še nekoliko bolj. Naše delo ima vsako leto svoj začetek in konec, vmes se nekateri dogodki odvijajo vedno znova. In vedno znova se ob njih zdrznemo v smislu "Spet je leto naokrog." "Spet smo tu." "Še ena generacija odhaja."
Sinoči je bil en tak dogodek. Odraslosti nasproti je odplesala nova generacija maturantov naše šole. Bil je večer, v katerem smo spet spoznavali, da otroci, ki so se k nam vpisali pred štirimi leti, niso več otroci, ampak na pragu odraslosti. Pri tem spoznanju nam pomagajo svečane obleke, pričeske, ples... To je večer, ki zagotovo ima svoj čar. Predvsem seveda za maturante, pa tudi za njihove starše, učitelje in druge prisotne. Plesišče, na katerem se skupaj zabavajo otroci, njihovi starši, stari starši, učitelji, prijatelji... cel kup nekdanjih dijakov šole, ki so prišli na ples mlajših bratov in sester, spremljevalcev ali prijateljev... srečanja nekdanjih sošolcev... Je večer, ko za trenutek pozabimo na vse (no, skoraj vse... ), kar nas čaka "zunaj", smo enostavno tu in zdaj, smo skupaj in se imamo fajn.
Vsaka generacija pusti šoli svoj pečat. Zase vem, da vsak razred, ki ga učim, tudi v meni pusti svoj pečat.  V štirih letih, ko si s skupino mladostnikov skoraj vsako dopoldne, z njimi preživljaš dobre in manj dobre trenutke, deliš z njimi veselje in slabo voljo, se odnos, v katerega vlagaš, zgradi v takšnega, da ti je zagotovo nekoliko žal, ko zadnjič odidejo skozi vrata šole. Res je, da prihajajo vedno nove generacije, s katerimi se gradi nov odnos. To pa ne pomeni, da na tiste prejšnje pozabljamo. Nasprotno, vesela sem vsakega izmed njih, ki ga srečam. Nenazadnje - kar se tega tiče, je pa Facebook zakon!

Življenje pa ne bi bilo zanimivo, če bi bili različni dogodki lepo razporejeni na različne vikende. Kje pa - najboljše je kar vse naenkrat! Tako po včerajšnjem večeru zbiram moči in celim glas  za nocojšnjega, ko bo občni zbor naših gasilcev. Še ena žurka. In ker komaj čakam večera (čisto poseben razlog pač... ), se dan vleče kot kurja čreva... Bo treba še kaj konkretnega narediti, da bo hitreje minilo!

Kot da vse to še ne bi bilo dovolj, jutri sledi krst in kosilo potem. Imam tremo pred vsem skupaj. Spet razlogi, za katere ne bom navajala podnapisov. Dejstvo pa je, da si ne smem privoščit kakšnega mačka jutri. Se ne bi ravno spodoblo. Šment.

Včeraj sem ljubo prijateljico zelo razveselila, ko sem ji povedala, da sem se iz njene življenjske preizkušnje tudi sama naučila nekatere stvari. Da zaradi nje razmišljam drugače. Da sem zaradi nje drugače postavila nekatere prioritete v svojem življenju.
Radi se 'mejte pa lep dan vsem!

Samo da je petek! (Malo lokalpatriotizma ne škodi - še posebej, če je tako dober kot tale! ) Sicer bo pa tale petek čista uživancija, ker pomeni prvi dan na obe strani raztegnjenega vikenda. Ki bo preživet v najboljši družbi in ne doma. Kaj hočem lepšega?

Dogaja se. Dobila sem pesmarico Mi2. Biografija še pride.
Začela sem delati še nekaj novega. Človek tako marsikaj izve.
Zdravnik je začel pisat zelene listke. Ni mi všeč. "Gospa, premlada ste še," je rekla teta v lekarni. Vem, ja, pa kaj morem? A naj rajši čakam, da me vrag vzame? Na-a, ne dam se!
Mačkaste posledice minule sobote sem komaj pregnala. Kar je bistveno pomembneje - zdaj ljudje vedo. Odziv je bil zeloooo pozitiven. Upam, da bodo dobre želje fajn "prijele".

Lepo mi je. Komaj čakam, da mine tele pol urce, potem bo še lepše. In če še nisem povedla - krasen vikend bo! (Vem, ker si bomo naredli takega.)

Vem, ja - skup nametano brez repa in glave. Ni važno. Beležke pač. Če komu paše, naj prebere, komur ni všeč, naj pa stran pogleda. To je to.

Ljudje, radi (se) 'mejte. Z nasmehom boste zagotovo komu polepšali dan. A ni to dober občutek?

Brezvezna stvar, itak. Se pa zgodi. Tudi najboljšim. 
Vedno se hvalim, da si zapomnim vse pomembne številke. EMŠO, davčna, otrokov EMŠO, še kakšen zraven, PIN od treh kartic, kar nekaj telefonskih in rojstnih dni... Skorajda ni da ni. Do danes, ko sem sama sebi dala konkreten protiprimer.
Mobitel. Do novembra sem ga vsak večer izklapljala. Zjutraj o PIN kodi nisem niti razmišljala, enostavno vnesla sem jo. Avtomatsko. Prsti so sami naredili svoje. Zadnja dobra dva meseca je telefon vklopljen. Danes je zablokiral. Prva rešitev: izklopit in nazaj vklopit. Izklopim. Počakam nekaj sekund. Nazaj vklopim. Zahteva PIN.





Tema.





Poskus. Mimo. (PIN od kartice. )





Še večji mrk.





Drugi poskus. Spet mimo. (Vmes s telefonom priajzne sodelavke uredim nekaj stvari.)

Počakam do doma. Poskusim še v tretje. Itak da ne gre.   Zahteva PUK. Ja pa kaj še! Sim kartica je stara že nekaj let, vmes sem dvakrat menjala telefon in se selila. Dobro, tisti pildek nekje zagotovo je in enkrat ga bom našla... Ampak danes ne. Škoda enegije. Po liniji najmanjšega odpora bom zavila jutri do operaterja, da porihtajo zadeve.
Včasih je znal bit telefon tiho tudi nekaj dni. Ko bo spet "on-line", me bo zagotovo čakalo nekaj SMSjev in sporočil o zgrešenih klicih. Murphy se pač dela, da mi je ful kolega!

Včeraj sem obljubila še nekaj slikc z Dobrne... Evo jih!

Med sprehodom po zdraviliškem parku sva v svojem navdušenju nad videnim najbrž zgledali kot dva otroka... Mar nama je bilo za to!

Morda se kdo ne bo strinjal s tistim, kar sem zapisala v naslovu ali pa bo hotel trditev drugače zaključiti. Preden prehitite sami sebe, preberite tole do konca in se odločite na podlagi dokazov! 
In preden se kdo začne spraševati, kje sem danes našla sonce... nisem ga. Sem še "včerajšnja"!

Že tu na eDiju smo plesali indijanske plese, podpisovali peticije, molili k onemu zgoraj in tistemu spodaj... Kaj še lahko naredimo?

"Babjega čveka" je bilo včeraj več kot dovolj. Začelo se je zjutraj. Po maši za stare starše smo se zbrali na zajtrku pri mami. Pet žensk je v dobri uri lahko naredilo zelo veliko...
O nadaljevanju, ki dokazuje, da v tretje gre rado, je nekaj besed zapisala že Lucija... res nama takrat še ni uspelo, a tudi ta babji čvek (s pravimi babjimi temami ) je zagotovo doprinesel svoje...

Popoldne sem imela rezervirano za obisk ljube prijateljice (in sodelavke), ki na Dobrni zbira kapljice zdravja po bolezni. Ko sva se v petek slišali in dokončno dogovorili za obisk, je "pojamrala", kako jo ta sivina zdeluje. Obljubila sem ji, da ji prinesem sonce. Njene misli so šle takrat v smeri "Optimizem je res dobra stvar, pretiravati pa ni treba..."

Da se je dan res dobro končal in da so vse takšne in drugačne molitve bile uslišane, itak že veste. Moj dokaz:

 

Tale teden me pa na rahlo ubija.  V službi smo danes zaključili s prvim ocenjevalnim obdobjem. Čeprav sem sama zadnje ocene zapisala že v sredo, je vsakodnevno dihanje z "mojimi" dijaki, če se bo izšlo ali ne, pobralo svojo energijo. Povsod se ni izšlo. Ko sem danes potegnila črto, me je (kljub nekaterim pričakovanim slabim rezultatom) malo streslo. Kako bo nekdo popravil 7 nms-jev*?  In imel ob koncu šolskega leta vsaj približno izdelan letnik? In drugi... res dober dečko, ki mu treningi poberejo precej časa in energije in se mu ni izšlo pri kar štirih predmetih? Kako naj tretjega prepričam, naj vendarle obiskuje pouk in se neha izogibati obveznostim? Pa še vsi ostali... Še nas čaka dela... Sicer predvsem mulce, ampak kaj morem, če so pa "moji"...

Od ponedeljka se spet vsak dan pojavlja vsaj rahel glavobol.  Mislim, da mi ob vsem drugem predvsem manjka sonca. Vsaj nekaj žarkov... tistih pravih, toplih, z neba. Kaže, da sem res otrok sonca. Ko je, oživim, ko ga ni, komaj preživim. Ker ga danes zagotovo ne bom več videla (tema do nižin pač... ), si bom postregla z enim utrinkom iz lanske zime... ga malo posodim še komu z enakimi težavami...


Da pa ne bom samo jokcala... Jasno, da se dogajajo tudi sončne stvari! Danes sem spoznala krasno gospo... še eno "naključje", ki to sploh ni... Pravkar sem zaključila dvourni pogovor z njim, ki zadnje čase prinaša mnogo sonca v moje življenje... Jutri bom ponovno srečala kar dve čudoviti dami, ki sta vsaka zase eno samo sonce... Dan se bo nadaljeval v prijeten večer in ravno takšno nedeljo... Ja, sonce so tudi ljudje, ki nas obdajajo!

---

* Za tiste, ki niste blizu trenutnemu srednješolskemu izobraževanju: nms je še ena pogruntacija višjih inštanc šolstva, ki nadomešča (Nevzgojno? Neustrezno? Neprijazno?) enko. Ob zaključku konference dijak nima zaključene graje ali karkoli že, ampak nms. Uradno je to kratica za "ne dosega minimalnih standardov znanja", v priljubljenejših variantah pa nisem mel sreče, nema Mujo sreče, nije majka sretna, najboljši med sošolci in še in še...

O akciji mariborskih študentov je bilo zadnje dni veliko napisanega. Spodnja slikca ni s tega naslova. Namreč, mali na sliki niti od blizu še ni študent, lastnica avtomobila pa ne starejša oseba, ki avta ne bi mogla sama očistiti.  Morda... nekoč... ali pa tudi ne... z vedeževanjem se nikoli nisem pretirano ukvarjala.  Zagotovo pa drži, da je bila akcija v veselje in zadovoljstvo obeh udeležencev! V resnici bi mulo z veseljem popucal sneg z vseh avtomobilov v ulici, če bi mu njegova "Kak si tečna!" mami to le pustila...

Najprej - tale ponedeljek je bil pa RES čisto do konca ponedeljkov. Ajmemajko!  Drugo - vesela bi bila, ko bi od dveh računalnikov vsaj eden normalno funkcioniral. Ne pa, da večino časa porabim za - čakanje... Ampak jamranje še nikoli ni kaj pametnega prineslo (vsaj meni ne), zato boljše, da preidem k bistvu.
Z IE-jem sva se nazadnje resno srečala pred toliko časa, da več ne vem, v kateri izdaji je bil takrat. Zagotovo pa vem, da še ni imel zavihkov. Ti so bili namreč prvi, ki so me pritegnili pri FF. Z "lisičko" sva se kar hitro spoprijateljili in bili do nedavnega bolj ali manj nerazdružljivi. Do nedavnega... ko sem naletela na IE8 z "miljavžnt" dodatki. Firbec mi ni dal miru in prejšnji teden, ko je bilo časa nekaj malega odveč, sem si ga namestila (blogersko verzijo, kaj pa drugega).
Prvi vtis? Čuden. -> Kakšen pa naj bo, če je človek navajen znanega okolja in so vsi kliki vsaj pol-avtomatski? Stvar je šla za nekaj dni v predalček "Ne vem, no...".
Potem se je zgodilo, da bi bilo priročno imeti odprta dva računa na gmailu hkrati. Po nekaj zaporednih odjavah/prijavah mi je le kliknilo, da mi tega ni treba. IE se je preselil v predalček "Mogoče pa...".
Ko je bil brskalnik enkrat že odprt, roka ni dala miru... Prve prilagoditve lastnim željam in potrebam so bile hitro opravljene, ponovno "odkritje" Priljubljenih pa prav razveseljivo. Nadaljevalo se je z brskanjem po spletu, kaj vse še lahko dobim. Naletela sem na zapoznelo praznično darilce, s katerim sem obogatila svoj blogerski brskalnik in  ki kar igra in igra... Reče se mu "Mi2 orodna vrstica" in pripelje najljubšo glasbo na oddaljenost zgolj enega klika, IE8 pa v predalček "Še se bova srečala..."!

Več in še več na http://www.ie8.si/

Silvestrovanje? Novo leto? Jutri? A ste ziher? Pogled skozi okno me bolj spominja na čas okrog velike noči... pa še takrat je včasih belo zunaj... Tole zdaj pa... Hmmmm???

(Spomladi sem imela prijeten obisk.)

Zvezdice sem pred enim letom že pokazala. Takrat sem v komentarjih obljubila, da morda opišem tudi postopek izdelave. Danes bom poskusila to udejaniti. Potrudila se bom biti čim bolj nazorna. Upam, da komu uspe.

Za izdelavo potrebujemo malo bolj čvrst papir, ki pa je še vedno dovolj mehak za prepogibanje. Jaz za to vedno poiščem kakšen primeren star koledar. Za izdelavo ene zvezdice potrebujemo trakce primerne širine. Tile moji so široki 1 cm in dolgi 40 cm (lahko so tudi kakšnih 5 cm krajši). Iz ožjih trakov nastanejo manjše zvezdice, iz širših večje (v tem primeru morajo biti trakci tudi primerno daljši). Pomembno je, da so odrezani enakomerno, saj se v nasprotnem primeru pri izdelavi zatikajo.


Med seboj jih prepletemo ("enega v drugega") in zategnemo, da dobimo čvrst prepleten kvadrat.


Na vsakem od štirih krakov sta dva traka eden preko drugega. Vsakega zgornjega zapognemo nazaj. Ponovimo za vse štiri v nasprotni smeri urinega kazalca, zadnjega zataknemo pod prvega.


Dobimo:

Danes je v moj elektronski poštni nabiralnik priromalo spodnje vabilo. Z veseljem ga posredujem naprej. Morda koga izmed vas privabi, da se prazničnih trenutkov naužijete tudi v družbi (preverjeno dobrih) slat'nskih pevcev.

Se vidimo?

V torek popoldne je bila štajerska avtocesta več ur zaprta zaradi odstranjevanja posledic prometne nesreče. Tovorni vozili sta trčili predvidoma zaradi premajhne varnostne razdalje. Tokrat se je na srečo končalo brez poškodovanih ali celo žrtev.

Včeraj, ko se je dan skoraj že prevesil v noč, sva se s sodelavcem vračala iz Ljubljane. Delovnik se je bližal koncu, na cesti je bila temu primerna gneča. Dnevna svetloba je skoraj že ugasnila. Cel dan je naletaval sneg, ki se ceste sicer ni oprijemal, je pa bila mokra (in spolzka). Ker nisem vozila, sem imela več časa opazovati dogajanje okrog sebe. Bolje bi bilo, če bi zaprla oči, se prepustila vožnji in pozabila na ponoreli svet.

• Na obeh pasovih AC je promet potekal v koloni, do koder je seglo oko. Po prehitevalnem pasu "prišopa" mimo clio, ki se "nalepi" na zadek vozila pred njim. Več kot 2 metra ni bilo med njima. Clio vozi po skrajni levi, z vključenim levim "žmigavcem" je verjetno hotel povedati tistemu pred njim, da želi mimo. Kljub temu, da ni dobil prostora (ker ga ni mogel dobiti), je pri hitrostjo pribl. 110 km/h tako vozil kakšna 2 kilometra, dokler se ni promet razredčil. Človek, kam???
  
• Dva "šleperja" pri njuni "malo-pod-sto" hitrosti in s cca 2 m razmaka.
• V enem od trojanskih predorov sta dva "švigala" levo in desno med ostalimi in iskala svoj prostor nekaj metrov naprej. Vse skupaj je rahlo spominjalo na kakšno filmsko gonjo... V tunelu???
• Po drugi strani... "model" vozi 100 po prehitevalnem pasu, vozni pas pa prazen... druga dva vštric z enako hitrostjo...
• ...

To je le nekaj včerajšnjih "biserčkov". Jeza in nejevera sta naraščali in kilometra v kilometer. Nič novega - vozniška kultura (in tudi še katera druga) je v tej naši podalpski vasici na psu, tistih, ki priznavajo le "zakon močnejšega", pa vedno več. Pa vendarle... je ljudem res tako čisto vseeno zase in za druge? Je prepričanje, da se "meni to že ne more zgoditi", ob skoraj vsakodnevnih morilskih informacijah z naših cest še vedno tako močno?

Vem, čisto nič novega nisem povedala. Zgodba se ponavlja iz dneva v dan. "Zlajnana" je bolj kot božične pesmi te dni. Želela sem le nekam izliti svojo slabo voljo, gnev in nemoč nad dogajanjem, zaradi katerega sem si ob prihodu domov še enkrat več oddahnila, ker sem prispela živa in cela. Kako dolgo še?

Počasi vrtim film nazaj, s konca proti začetku...

Srečala sem razrednika iz 1. letnika srednje šole. Od takrat, ko je konec tistega šolskega leta zamenjal službo, ga praktično nisem več videla.

Moja grška avantura je simpatična zadevica.

Center Celja v soboto popoldne = Mesto duhov.

Kosilo z najlepšim razgledom v mestu.

Nove copate imam... še dobro, da sem morala malo čakati.

Trgovski center na obrobju mesta v soboto dopoldne = čebelnjak. Vendar vsi ostali niso bili pomembni. Bili sva le midve.
Morda sva se srečali že kdaj prej... Bili sva že kdaj na istem kraju... morda tudi ob istem času. Tega ne veva. Srečali sva se tu, na eDiju. Povezalo naju je ime mojega rodnega kraja, tesno prepletenega tudi z njenim življenjem.
Besede so se prepletale, misli povezovale.
Potem je prišlo povabilo. Močno počaščena, da me je uvrstila v krog tistih, s katerimi je želela deliti zase tako pomembne trenutke, sem bila hkrati žalostna, ker so se dogodki tistega dne prekrivali. V upanju, da bo sprejela moje opravičilo, sem izrazila željo, da se kljub temu enkrat kmalu srečava in spoznava tudi osebno.
Obljubili sva si začetek novembra. Bilo je danes.
Besede so se prepletale, misli povezovale.
Minilo je kot dih. Kot sladica, ki je ravno prav velika: ko je zmanjka, si močno zaželiš "še". Ker se sladicam (takšnim in drugačnim) težko odrečem, se bom potrudila za "še".

V rokah držim knjigo. Obračam strani. Oko se ustavi ob besedah: "Tudi čudeži se dogajajo! Le verjeti je treba vanje!" ... Srce vztrepeče... V to verjamem že dolgo... Pred nekaj dnevi mi je v elektronskem pogovoru enake besede zapisal nekdo, ki ga od predzadnje oktobrske sobote spoznavam drugače, kot sem ga poznala prej...

Kozarec, napolnjen do polovice, bo zame še naprej ostal napol poln!

Lucija / Marjana, HVALA!

Zgornjo informacijo sem malo prej pobrala na enem od spletnih portalov. Tako pravijo vremenarji. Dobro, pustimo ob strani možnost, da so se zasigurali in napovedali morda za odtenek več, kot bi lahko bilo (kot se je že kdaj zgodilo). Dejstvo je, da bo v torek zjutraj morda na cestah sneg. Kaj to pomeni?
Bojim se, da spet zastoje, zdrse vozil, bentenje in nerganje nad (nepripravljenimi) cestarji... morda celo nad tistim, ki "ureja vreme", da si je privoščil poslati sneg... Pač vse to, česar smo vsako leto znova navajeni. Vedno so vsega krivi drugi.
Ljudje, a je tako težko avto pripraviti na zimo? In to narediti pravočasno? Pa ne pravočasno glede na zakonodajo, ampak glede na dejansko stanje. Je pač tako, da dobro "obut" avto ob vožnji, prilagojeni razmeram, ne bo kar tako padel s ceste. Je pa tudi res, da letne gume (po možnosti že dobro zdelane) po snegu ne pripeljejo daleč... z verigami v prtljažniku ali brez njih.
Če se dotaknem še cestarjev... verjetno so tudi oni slišali, da napovedujejo sneg. Prepričana sem, da se bodo na to pripravili in oddelali svoje. Zdi se mi pa logično, da ne morejo biti vsepovsod naenkrat. In tudi, da imajo neke prioritete, po katerih delajo. Pa da v končni fazi ne morejo s plugom po cesti, ki je zabasana s povprek nametanimi tovornjaki in avtomobili... Huh, neskončna zgodba, se mi zdi.

Kakorkoli vzamemo, manj (denarja in živcev) nas stane, če se sami prilagodimo razmeram, namesto da čakamo, da se bodo razmere prilagodile nam. Ker se mi nekako zdi, da se ne bodo. Vsaj ne tako, kot bi si želeli.
Torej: v torek zjutraj se bo meja sneženja ponekod spustila do nižin! Naj vas ne preseneti!

Ah ja - o tistih, ki vozijo 30 in manj, ker se v zraku vrtinči nekaj snežink in je cesta malo mokra, pa kaj več takrat, ko katerega od njih dohitim... ker nekje se bom morala "spihati"...

... me boste upravičeno kamenjali zaradi delikatese. Zanimiva mi je zato, ker sem ta lepi gozd fotografirala od zgoraj dol... pa sem pri tem stala na trdnih tleh. Z istega mesta sem kliknila tudi spodnjo, ki pa je tista "taprava". Tista, na podlagi katere vas sprašujem:

Kje sem?

Ko sem danes naključno naletela na tale članek, sem spet razmišljala o tem, kar ugotavljam že kar nekaj časa: da je moj spomin za številke kar dober, morda celo nekoliko nadpovprečen - seveda v primerjavi s tistimi, s katerimi sem se o tem pogovarjala (sodelavci in prijatelji). No, tudi kakšno uradnico na banki ali upravni enoti sem že presenetila, ko sem svojo davčno številko in EMŠO oddeklamirala na pamet. Razen tega imam "v glavi" še kar nekaj telefonskih številk (tako mobilnih kot stacionarnih), vse PIN kode, ki jih potrebujem (sporočilo tistim z morebitnimi zlobnimi nameni: v moji denarnici ni listkov, kartico znam pa itak sama izgubiti... ), še nekaj EMŠO-jev bližnjih oseb... In, zanimivo, tudi nekatere številke registrskih tablic mi ostanejo v spominu. 
Po drugi strani imam precejšnje težave z rojstnimi dnevi... pa ne toliko, da si ne bi zapomnila datumov, le takrat, ko pridejo, pogosto pozabim nanje... (Ponižno priznavam, da me tu zadnje čase rešuje opomnik na mobitelu... )
Še ena zanimivost v zvezi s telefonskimi številkami: velika večina tistih, ki jih imam v spominu (tako stacionarnih kot mobilnih), je od tam še iz časov, ko še nisem imela mobitela - to je "od oka" vsaj 8 let. V "mobilnem obdobju" si zapomnim le redke - in še te povsem naključno. Recimo - pojma nimam, kakšni številki imata moja starša, pa čeprav ima mama že nekaj let enako (ata jo je zamenjal letos, prejšnjo sem vedela).
Marsikomu verjetno meni, da je zapomnjenje številk balast, ki po nepotrebnem zapolnjuje spomin. Meni pa se zdi, da je to ena taka luštna telovadba za možganske celice.
Dejstvo, da je vseh podatkov, ki bi jih človek "kao" moral vedeti, čisto preveč, se pri meni kaže v pozabljanju sprotnih dogovorov in obveznosti. Tu pa zmaga dejstvo "pametni pišejo". Ampak to je lahko material že za kakšno drugo razmišljanje. Tokrat so v igri številke.
Kakšne so vaše izkušnje? Poznate svojo davčno številko in EMŠO? Poznate številko svojega (stacionarnega) telefona?

Za konec pa še dva oktobrska utrinka:

JUTRI... Kloti, s temle si me pa zadela v bistvo.
Morda poznate moto "Kar lahko odložiš na jutri, ne naredi danes!"... Tisti, ki je to zapisal, je gotovo imel mene v mislih. In tudi tokratnega spisa izpod mojih prstov danes ne bo. Včeraj trgatev, danes dopoldne obveznosti, popoldne skok na kolo, potem sine, ki pride domov... Ni variante! Spis bom morda napisala... jutri!